Srednješolski vestnik. ** Eratka zgodovina gimnazijc t Pazlnn. -Hrvatski dijak" objavlja to-le zanimivo črtico: Mesto pazinsko je zavzemalo jako važno pozieijo v našem narodu v Istri s svojo gimnazijo. Zato mislim, da je vredno, da očrtamo tu nje postanek in daljnji razvoj. Ta gimnazija je bila odprta 5. novembra 1836 po oo. frančiškanih, a ravnatelj ji je bil po tedanjem običaju okrožni glavar (v tedanjih dobah je bila najvišja upravna oblast za Istro v Pazinu do 1. 1860), in prvi profesor o, Ben. Orobath. Učenei so bili po večini iz mesta Pazina; iz okolice ni bilo nobenega zaradi — kakor je čitati — siromaštva prebivalcev. Prančiškani so poučevali na gimnaziji do Ieta 1873. Eazredov je bilo kdaj 4, kdaj 6. Od leta 1873. so bili nameščeni posvetni profesorji, in gimnazija je bila povišana na 8 razredov. Število učencev je bilo največje v letu 1882.—1883., bilo jih je 155. Od tedaj pa je začelo štcvilo dijakov padati, dokler se ni v letu 1890. gitnnazija odpravila in preselila v Pulj, kjer obstoji še danes z učnim jezikom — nemškim. Vseh profesorjev je bilo v tej drugi dobi 38, dovolj veliko število za tako kratko dobo. Kot vzrok propadu te gimnazije so navajali profesorji malo mesto in siro__aštvo prebivalstva. Tako je utegnilo biti tudi v neznatni meri, ali glavni vzrok je bil ta, d a j e b i 1 n e m š k i užni j e z i k, nepoznan pri nas. Drugo pa, da ni bilo ljudskih šol, a brez teh je gimnazija nesmisel. Vlada naj bi bila najprej ustanovljala ljudske šole z materinskim učnim jezikom otrok, potem izpremeniti učni jezik na gimnaziji, pa bi bila le-ta dobro napredovala. Krivično je bilo, daseje dolžilo naše ljudstvo, češ, da ni imelo smisla za gimnazijo. Manjkal je temelj višji naobrazbi, ki je Ijudska šola. Naše ljudstvo so smatrali za žival, ki ji ni treba duševne hrane. V 1 a d a j e mislila samo na germanizacijo, ne pa na potrebe ljudstva. Tako sta še danes v pokrajini dve nemški gimnaziji — v Trstu in v Pulju, — in nemška nižja srednja šola v Pulju. — Da je gimnazija padla, je pripomoglo tudi to, da so bili profesorji napadeni, ki niso pihali v italijanski rog in so zato gledali, da so odšli iz Pazina. In da se jim ta želja izpolni, so sami zmanjšavali število dijakov, da tako gimnazija propade čimprej. Karakteristiško je, da dijak, ki je n. pr. obiskoval neobligatni italijanski predmet, ni smel obiskovati hrvaškega jezika. Po devetih letih in po tolikih govorih, prošnjah do najvišjega mesta — do saraega cesarja — se je gimnazija v letu 1899. zopet odprla s hrvaškim učnim jezikora in ima sedaj 16 profesorjev (od katerih je polovica Istranov). Ko niso mogli uničiti hrvaške gimnazije v Pazinu, so Italijani odprli svojo kljubovalno realno gimnazijo v obrambo italijanstva tega mesta, ki pa je občutno zadela pazinske davkoplačevalce. To se vitii najbolje iz dejstva, da so Italijani že leta 1872 določili za Pazin nižjo srednjo šolo, a so jo odprli šele tedaj, ko je bila odprta hrvaška gimnazija. Drugače bi je ne bili ustanovili niti sedaj in — nikdar, zakaj gorore že, da italijanska srednja šola odide iz Pazina. — Vzlic vsem mahinacijam naša gimnazija vedno bolj napreduje v vsakem pogledu, a garancija za večje uspehe je v dijaškem podpornem društvu.