MORILKA. F. J. DOLJAN.
Kadar se spomnim na to žensko, vse-
lej me zaboli nekaj, vselej mi je nekako
žalostno pri srcu . . .
Bila je srednje velikosti, ravno prav
obilih udov in čudovito somernega života.
217
Ümetnik-slikar ali kipar Idi si ne bil mogel
želeti lepšega, popolnejšega modela ....
Lepa, gladka lica ji je zalivala temnikasta
rdečica in imela je košate, vranječrne lase,
ravno take obrvi, pa velike, ognjevite
oči...
Bila je ena tistih nesrečnic, ki s svojo ,
zunanjostjo v povekšani meri mičejo ter
vzbujajo strasti pri drugem spolu . . . ena
tistih nesrečnic, ki jih je ustvarila narava
tako, da se jim ni treba boriti samo zoper
zunanje napade, katerim so izpostavljene, .
temveč tudi /oper lastno vročo kri, zoper
lastno poželjenje, skratka, bila je ženska,
ki je bila venomer obdana od nevarnosti,
ženska, o kateri se je lahko vedelo že na-
prej, da jo prej ali slej doleti usoda . . .
Tistikrat, ko so jo izročili kazenskemu
sodišču, je bila stara petindvajset let. Umo-
rila je bila svoje pol leta staro dete...
O tem je pripovedovala pred preisko-
valnim sodnikom sama tako-le :
»Jaz sem imela že prej enega otroka
od — drugega očeta. Za tega otroka sem
skrbela z vso ljubeznijo materinega srca . ..
Vse sem žrtvovala zanj in lep je zdaj, cve-
toč in zdrav — edina tolažba meni ne-
srečnic! ! . . .
Nezgoda je hotela, da sem bila v
drugo — zapeljana in da sem dobila dru-
zega otroka . . . Dala sem ga v rejo, kakor
prvega. Ljubila sem oba enako. Toda zdaj
so se začeli zame hudi časi! Z zaslužkom,
ki sem ga imela, sem skrbela za enega
otroka — za dva pa nisem mogla ! Morala
bi bila prikrajšati prvega, če bi bila ho-
tela hraniti drugega. V prejšnjih letih sem
si bila prištedila nekoliko denarja ; dokler
ni bil potrošen ta, je šlo, potem pa so se
pričele zame grozne, neznosne skrbi !
Noč in dan sem mislila samo na to :
kaj čem, kaj naj storim ? Toda ni mi prišla
nobena rešilna misel. »Tvoja otroka bosta
stradala, bosta umirala« — ta zavest rne
je mučila bolj in bolj in me pripravila na
posled tako daleč, da sem začela obupa-
vati . . . Ne — da bi moja nedolžna otro-
čiča trpela pomanjkanje — te misli nisem
mogla prenašati več ! In hkratu sera skle-
nila, da se usmrtim ! »Potem vsaj vedela
ne boš ničesar«, sem si dejala, »potem te
vsaj peklo ne bo in rezalo pri srcu!«
Ta moj sklep je bil tako trden, da
me ni mogla odvrniti od njega nobena reč
več. Bila sem preslaba, da bi bila živela
še dalje s to mučno zavestjo, da sem vsled
svoje lahkomišljenosti spravila dvoje ne-
srečnih bitij v svet ! . . .
Preskrbela sem si torej hudičevega
olja, katerega sem nameravala izpiti. Toda
prej sem hotela še enkrat videti svoja
otročiča, hotela sem še enkrat objeti oba
črvička, še enkrat ju pritisniti na svoje
srce ! . . . In podala sem se ono nedeljo,
ko se je zgodilo tisto, najprej do mlajšega.
Seboj pa sem imela morilno tekočino . . .«
Obrisala si je solze, potem pa je na-
daljevala.
»Dobila sem ga slabega, bolehnega.
Zdelo se mi je, da mu ne privoščijo zraka
dovelj, tako bledo je bilo ubogo dete, in
skazati sem mu hotela še zadnjo ljubav !...
Vzela sem ga v naročje in nesla sem ga
ven, da bi se vsaj enkrat naužil čistega
vzduha in krepilne solnčne toplote. Ubrala
sem z njim pot črez polje proti Savi in
skoro pozabila sem pri tem, s kakim na-
klepom sem se bila podala z doma. Do-
spela sem do prijazne kotajnice, tam se
vsedem. Pri tem začutim stekleničico z ono
tekočino v žepu in zdreznem se. Spomnim
se svojega drugega deteta, kije bilo čvrsto,
zdravo, a v nevarnosti, da postane ravno
tako, kakor to, ki sem ga držala v naročju.
In rekla sem si : »Kaj pomagaš otrokoma
s tem, ako se usmrtiš ? . . . Ali ne bosta
potem še večja revčka, nego sta zdaj ? . . .
In v tem hipu mi zašepeče hudič na uho :
»Izlij tekočino temu otroku v usta, ki je
slabo, bolehavo in morda itak ne bo ži-
velo ! Tako rešiš sebe in ohraniš drugemu
otroku mater ! . . .«
218
Predenj sem stvar natančneje premi-
slila, je bilo storjeno ! . . . Ko pa se je
začel otrok zvijati v groznih mukah, sem
tekla takoj z njim do ljudi nazaj, pri ka-
terih sem ga imela na hrani, in priznala
sem, kakor veste, takoj, kaj sem storila!«
»To je res!« pritrdi preiskovalni sod-
nik. >;Toda kako ste prišli do hudičevega
olja, kakor imenujete vi tisto tekočino ?«
»Dobila sem jo v lekarni.«
»Kar tako ?«
Pri tem vprašanju se je zdreznila,
potem pa je odgovorila :
»Ne, poslal me je moj gospodar z
listom ponjo in jaz sem si je nekoliko
odtočila . . .<
Tem besedam ni pripisaval preisko-
valni sodnik nikakega pomena, in tudi
pozneje pri glavni obravnavi niso polagali
nanje nikake važnosti, mene, zapisnikarja,
pa je prešinilo, ko sem čul to, takoj pre-
pričanje, da za temi besedami tiči še ne-
kaj, da ta ženska ni povedala popolne
istine, da je nekaj pritajila in sicer nekaj
velevažnega . . .
*       *
*
Tistikrat, ko je bila zvršila grozno
dejanje, je služila pri čislanem meščanu in
poznatem trgovcu . . . Sodil je človek lahko
že po njeni zunanjščini, da je bila samo v
boljših hišah in da ni opravljala težkih
del. Znala se je veleukusno oblačiti, to je
pričala obleka, v kateri je bila prišla v
preiskovalni zapor.
Bila je tudi dokaj izobražena.
Svojega dejanja se je globoko in isti
nito kesala. Prejokala je noč in dan in
nikdar je nisem videl brez solz v očeh.
Včasi je prišla z razpuščenimi lasmi pred
preiskovalnega sodnika in tistikrat je bila
v svoji žalosti čudovito lepa. Nikdar pa ni
tako jokala, kakor kedar jo je prišla njena
gospodinja obiskat. In to se ni zgodilo
raalkrat ! Morala jo je imeti ta njena go
spodinja posebno rada, pa tudi ona njo.
Ko jo je začela gospodinja nekoć tolažiti.
se je razjokala na ves glas in kakor je
bila dolga in široka, je padla pred njo
na obraz po tleh . . .
Nobeden si ni mogel prav tolmačiti
tega njenega početja, a vsi smo bili glo-
boko ganjeni.
Preiskovalni sodnik se je obrnil proti
oknu, jaz pa sem bežal venkaj na hodnik,
da sem si otri solze ... —
No in potem je prišla pred porotnike.
Tudi ondi se je vsem smilila . . . Toda po-
magalo ji ni nič, ker je zločin sama pri-
znavala. Obsodba se je glasila : »Smrt na
vislicah . . .«
»Oh, oh, vislice!« je vskliknila s pre-
tresljivim glasom in še enkrat so se ji
vsule kakor jagode debele solze po licih ...
No, sodni dvor jo je priporočal pomi-
loščenju in prisojena ji je bila končno de-
setletna ječa . . .
*
Slučaj je nanesel, da sem prišel po
mnogih letih v žensko kaznilnico . . . Kurat,
gostoljuben mož, me je povabil na kozarec
vina. To, kar mi je pravil o raznih kaz-
njenkah, s katerimi je imel opraviti, me je
zelo zanimalo. Na ono nesrečnico sem se
bil spomnil takoj in nameraval sem ga že
vprašati, mu ni li znana, ko mi začne sam
praviti povest, o kateri sem takoj vedel,
da se tiče nje . . .
To, kar sem čul, je bilo povsem kakor
kak roman . . .
Njena bivša gospodinja jo je tudi v
kaznilnici še obiskavala. Nekoč je prišla k
nji črno oblečena ter ji povedala, da je
njen soprog umrl.
Ko je kaznjenka to slišala, je padla
baš tako, kakor tistikrat v sobi preisko-
valnega sodnika, prednjo na tla, razjokala
se ter vskliknila :
»Odpustite nama — odpustite nama!«
Zdaj, ko je bil on mrtev, se ji ni
zdelo več potrebno molčati I . . .
Gospodinja je prvi hip ni razumela.
Hkratu pa so se ji razširile oči in bilo ji
2i(
je jasno . . . jasno — — ! A zdaj se ji to
nesrečno bitje, ki se je vilo ob njenih no
gah, ni smililo nič več ! . . . Obrnila se je
vstran od nje in odšla, ne da bi bila iz-
pregovorila še kako besedico z njo. Od
tistih dob je ni bilo nikoli več k nji !.. .
Jaz pa sem se, ko sem bil zvedel nje-
nega zapeljivca, takoj domislil, kako sem
nekdaj pri preiskavi dvojil o tem, da je
govorila ta ženska čisto resnico ... In čim
bolj sem preudarjal vso stvar, tim bolj se
mi je vsiljevalo prepričanje, da je nosila v
svojem srcu še drugo skrivnost in da ni
bil tisti »hudič«, ki ji je bil pošepetal na
uho, da naj umori otroka, nikdo drug,
nego — on, njen gospodar, katerega lju-
bica je bila ! . . .
Njemu, ki je bil zaradi žene pač v
nemali zadregi, je bil otrok- na poti. Za to
jo je zapeljal k zločinu ter ji presrbel tisto
grozno tekočino. Računil je brez dvojbe
na to, da bo dovelj trdna, pa da se na
kmetih stvar ne bo tako natanko preisko-
vala ... V tem pričakovanju se je sicer
zmotil, a rešen je vendar bil, ker je vzela
ona vso krivdo nase ! . . .
Ah, te slabe, te tolikanj zaničevane
in prezirane ženske so v svoji ljubezni
zmožne tolike požrtvovalnosti, do kakršne
se na svoje viteštvo in na svoj heroizem
toli ponosni možki spol nikoli in nikoli ne
popne ! . . .
Da, to bi bil sujet za pretresljivo po-
vest ! . . . Toda jaz sem se odločil, podati
sama dejstva, ker se mi zdi, da nudijo ti
gododki v svoji goli istini zanimivejši in
pristnejši prispevek k spoznanju ženske
duše, nego če bi jih bil obdal v katerem-
koli oziru s plodovi lastne domišljije ...
220