SLOVENSKA VOJNA ZGODOVINA OD KR. ROJSTVA DO LETA 1443 Objavil DAVORIN ŽUNKOVIC MARIBOR, 1939 Samozaložba Tiskala »Ljudska tiskarna« d. d, Maribor SLOVENSKA VOJNA ZGODOVINA OD KR. ROJSTVA DO LETA 1443 Objavil DAVORIN ŽUNKOVIČ MARIBOR, 1939 Samozaložba Tiskala »Ljudska tiskarna« d. d. Maribor tfMjÇ 5^ 32?0 2X)-6, W45 MR. .3VÄ UVOD Ko sem obiskoval 1. 1888. gimnazijo v Mariboru, so nam takratni profesorji, med katerimi je bilo tudi nekaj Slovencev, pripovedovali, da so Slovenci edini narod, ki ne pozna nikake lastne zgodovine, kajti vsa njegova preteklost se je s časom pozgubila. Čudili smo se sicer tej ugotovitvi, da obstajajo posamezni narodi brez zgodovinskih spominov, čemur smo pa morali takrat verjeti, kajti nismo še poznali nikakih protidokazov; in ker so tudi slovenski profesorji isto zatrjevali, smo se končno res vživeli v to mišljenje. Nekdanja usmerjenost strogo nemških nazorov v Avstro-Ogrski je bila prav sistematično temu prilagojena, da smo morali v to začeti verjeti, zlasti, ker se je vedno našel kak posebno nacijo-nalno usmerjen profesor, kateri nam je vtepal v glavo še ono posebno noto, da je vse, kar mislijo Slovenci, zgolj domišljija takratnega voditelja Slovencev Bleiweisa iz 1. 1848., in s tem so že odpadli tudi vsi dokazi v tem smislu. Ako pa hočemo resno o tem misliti brez vsakega šaljivega priveska onega mračnega opisa naše zgodovine, potem pridemo res na ono stališče, da nimajo Slovenci kljub svoji državni prosvetni upravi še danes nikake vzorne, da ne rečemo porabne šolske knjige za svojo zgodovino, i. s. ne za ljudske šole in tudi ne za srednje ali celo za akademske kroge, kajti to, kar v tem smislu poznamo, je le klavrna karikatura, kateri ne more nihče priznati resnosti. Naši bratje Hrvati in Srbi so s tem popolnoma zadovoljni, ako zaostaja zgodovinska veda pri Slovencih na kraju neke zakrknjene omike, kajti ona zgodovina, ki se je končno po javila v Jugoslaviji, in katero so spisali dr. Anton Melik in Janko Orožen, ter je stopila v uradno veljavo 1. 1928., še vedno ni prinesla kake temeljite orientacije v javnost, ki bi lahko izpričala to našo vojno zgodovino, kakor je bila že znana 1. 1836. L. 1928. je sicer že avstrijski profesor Avgust Jaksch v Celovcu v tem smislu sodeloval, ko je objavil I. zvezek svoje zgodovine Koroške in tam opisal pradobo Slovencev kot Vendov iz 1. 508., toda pri tem je previdpo poslal v ospredje Obre in kot pradobne prebivalce označil »Skite«, dasi vsi Slovenci vedo, da so kot »Skite« označevali le one predhodnike, ki so kočovali in vobče bili brez stalnega selišča, katere so pa svoj čas vodili »varuhi«, kakor so imenovali njihove zaščitnike ali »jerobe«. Ravno koroški leto-pisec Megiser je pa eden izmed onih, ki jih kot take v svoji zgodovini »Annales Carinthae« zaporedoma kar tridesetkrat časoslovno našteva. Tu najde oni, ki se je do sedaj z zgodovino Jugoslavije samo povprečno pečal, že tudi mesto, kjer se navaja slovenski vojvoda Vojnimir iz 1. 795., kateri je Karola Velikega krepko podpiral v boju zoper Ogre, in ravno radi tega ne sme nihče več še nadalje govoriti o kaki zgodovinski zanemarjenosti slovenske zgodovine, četudi za enkrat javno še ne poznamo vseh tajnosti naše preteklosti. Sicer pa našteva H. Arnshelm (Leipzig 1701) v knijigi: »Das historische Labyrinth der Zeit« še sedem virov stare koroške zgodovine, katerih pa Jaksch tudi ni pritegnil, kar bi se pa pri opisu kake dežele ne smelo prezreti. Toda ravno glede naše zgodovine vemo, da so se »skitski« vpadi v naše kraje vršili v različnih dobah in sicer enkrat in mogoče že opetovano v starem veku. Kajti mi vemo, iz drugih virov, da je n. pr. vpadel Radegast v naše kraje 1. 400. in 1. 564. zopet, očividno radi preobljudenosti izvestnih krajev, in istotako 1. 763., ko se je nek slovenski rod naselil blizu Črnega morja tik reke Aterne. Razen tega vemo, da so prišli Goti iz Scitije že 1. 357. na Balkan, o katerih je bilo dobro znano, da so vsi samo slovensko govorili. Pri vsem tem je pa treba v prvi vrsti omeniti, da je bila zasluga Čeha Venceslava Jurja Dunderja, da je dal že 1. 1836. na Dunaju v »Slovanski knjigarnici« J. Venedikta tiskati Kačičevo knjigo: »Razgovor ugodni Naroda Slovinskoga« v hrvaščini, k čemu je pa Kačič že 1. 1759. napisal,»Uvod«. Toda Slovenci so na to knjigo popolnoma pozabili in niti niso zvedeli, da je tam Kačič že navedel vseh 50 slovenskih kraljev od Kr. rojstva, kar je smatrati končno kot nekak skrajno patologičen dokaz, kako vihrasta m površna lahko postane celokupna zgodovina naroda, ako je zablodil v neko zgodovinsko mužavo. Ta dogodek je žalosten in nas le še bolj opominja na to, da je nega naše zgodovine v prihodnjosti še vse bolj potrebna, sicer se v nadajlnjih 18. stoletjih zopet lahko zgodi, da se nam naša zgodovina zgubi, kar naj naslednji dogodek tudi potrdi. V vojni dobi sem prišel iz Rusije na kratek odmor v Lwow, ter sem v tem času obiskal vse tamošnje antikvarje, pri katerih sem iskal razne stare slavistične knjige. Tam sem: slučajno našel neko že izločeno knjigo Dunderjeve izdaje, katero sem si takoj kupil, kajti šele v tern trenutku sem dobil prvo znanje, da je taka knjiga sploh kdaj izšla. Danes se moram tem bolj čuditi, da sem. skoz več desetletij to prezrl in pri tej priložnosti šele zvedel, kako kruto so me moji profesorji na gimnaziji varali. (Dunderjeve knjige imam jaz en izvod in dva vseučiliščna knjižnica v Pragi; da bi jo imeli še kje drugod ne vem, v Zagrebu kakor Beogradu je baje tudi nimajo in v Ljubljani tudi ne.) Seveda mi je pa bilo znano ono izredno delo domačega zgodovinarja Fr. Kosa (Ljubljana 1911): »Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku.« — Toda tudi v tej knjigi je označena dokaj čudna trditev (v »Uvodu«), da bo menda ta ali oni trdil, da bi se slične izjave v slovenskem jeziku, sploh v tisku ne razširjale, iz česar je razvidno, da se take izjave pri nas že legendarno ponavljajo, na kar je pisatelj pa tudi pikro odgovoril, kajti vsak narod mora imeti vsaj toliko življenjske moči, da ga končno preteklost strežne in da pozna vse zgodovinske dogodke. Zlasti za nas je to v dvojni meri potrebno, ko vendar poznamo našo kulturno-zgodovinsko smer, ker prednjačimo v tem vsaj drugim narodom. Že 1. 1919. smo spoznali, da se tu namerava uveljavljati nekako podtalno podkopavanje, ki bi naj javnosti pokazalo, da med tremi brati nismo iste vrste. Kajti kar po zedinjenju Slovencev, Hrvatov in Srbov se je brzo pokazalo, da se mi, kot najkultur-nejši izmed vseh, ne smatramo kot prvovrstni, ker se je začelo brzo nekako medsebojno zbadanje. Za to je baje dal povod skrajno jetičen prvi prosvetni minister Gregor Žerjav, ki je tudi osnoval neko nacijonalistično akademsko mladino pod imenom »Orjuna«, hoteč dokazati da: a) Slovenci niso nikak narod za se; b) Slovenci sploh nimajo svojega jezika; c) Slovenci nimajo nikake lastne zgodovine. V isti rog kakor Žerjav je potem trobil tudi njegov naslednik Svetozar Pribičevič, dasi se je tudi temu protivilo obilo treznega razumništva v Sloveniji, vendar ni bilo mogoče brzo vseh onih paiologičnih elementov ugotoviti, ki so se v ono lokavo zablodo zajedli zgolj iz gole zavisti in da bi nas Slovence pred širnim svetom do skrajnega ponižali. Toda to je bilo vse lahko z eno potezo odstraniti, kajti v stari Avstriji ni nad 600 let nihče dvomil, da smo Slovenci narod za se in da govorimo svoj jezik (tudi v parlamentu), ter da imamo tudi svojo zgodovino, in to že poznamo od Kr. rojstva. Ali bi bila danes sploh mogoča kaka Jugoslavija brez Slovencev? Kajti 1. 1919. so se trije narodi zedinili, da tvorijo skupnost nove države. Nikakor ni treba posnemati tu Čehov in Slovakov, kateri se tudi skozi stoletja niso hoteli sporazumeti, da so rodni bratje, dokler ni bilo za to spoznanje že prepozno. Glede naše pristne zgodovine pa vemo danes naslednje. Kot prvega našega zgodovinarja moramo danes smatrati Hrvata frančiškana Andrija Kačiča, rojenega 1. 1704. v dalmatinskem mestu Makarski. Ko je bil še ljudskošolski mladič, je prišel v Zaostroški samostan in ker je po prestanem novicijatu čutil, da bo tu lahko na različnih področjih koristil Slovanom, so ga njegovi predstavniki poslali takoj v Budimpešto, da tam študira teologijo' in filozofijo. Po končanih akademskih študijah se je posebno poglobil v zgodovinsko vedo, se vrnil v domovino ter se podal potem! v Benetke. Tu je dovršil še vse zadnje izpite ter se zopet vrnil v Zaostrovski samostan, kjer so ga takoj nastavili za učitelja teologije in filozofije in kjer je potem ostal do 1. 1736. Ko se je pa ustanovila v Šibeniku bogoslovna fakulteta in potem tam osredotočila frančiškanska provincija, je bil takoj tja pozvan kot izreden znanstveni delavec na polju zgodovinskih ved. V dobi od 1. 1750—1758 se odigrava pri Kačiču najznamenitejše udejstvovanje njegovega življenja. Takrat se je podal na raziskovanje Bosne in Hercegovine, katero je bilo pozneje temeljite vrednosti za vse njegovo delovanje. Tukaj je povsod zbiral v samostanih kakor župniščih vsake vrste spise, karte, dukale (uradne liste dožev), diplome, svedočbe in drugo, da vknjiži, kar je zanimivega za hrvatski narod ali vsaj še lahko postane važno. Takrat si je tudi napravil izpise iz vseh latinskih, italijanskih in hrvaških letopisov in pri tem tudi ni zamudil spraševati starejše ljudi, duhovnike in vsake vrste razumništvo o tem, kar se mu je zdelo vredno zabeležbe, kajti on je takoj čutil, da se vse ono, kar ni v knjigah natisnjeno, lahko zopet zgubi ali pa na to sploh pozabi, nasprotno pa tiskana knjiga roma od enega do drugega, in če se tudi tu ali tam zgubi se zopet kje drugod pojavi. Njegovo vesoljno stremljenje je torej bilo, da se vse, kar se še danes da dokazati, dokaže v uknjiženi obliki, kajti ravno žalostna zgodovina Slovencev nam je zgovorna priča, kako se zgodi narodu, ki se ni nikdar brigal za svojo zgodovino, da bi jo bil pismeno izpričal s posebnimi listinami. Radi tega se je kar tukaj: na mestu pokazalo, da nima menda noben narod tako natančno pisane zgodovine in izpiskov kakor ravno hrvaški, kajti Kačič je najbrž že 1. 1759. svoje glavno delo zaključil, ker je v tem letu izšla že druga izdaja. Prva je morala iziti že 1. 1756. v Benetkah, dasi nimamo več za to izdajo nikakih dvojnic. In pri vsem tem je vse ono, kar je tukaj nanizal tako urejeno, da nikjer ne moremo ugotoviti kake izmišljotine ali pravljice, kajti tudi tam, kjer ugotovimo začetkom kaj nedokazanega, sledi običajno še kako dopolnilo. Zatorej tudi že tukaj lahko prepričevalno trdimo, da je vse ono, kar je v teh knjigah zabeleženo, obenem tudi last vsega kulturnega sveta ali še pa lahko postane, kajti prihodnja doba bo še vse pregledala in vse ono dopolnila, kar bi bilo še dopolnitve potrebno. Kačič je umrl 1. 1760. in sicer v prav oni dobi, ko je začela prej tako cvetoča dubrovniška slovesnost propadati, na kar je takoj nastopil Kačič in pri tem izrazil naslednja temeljna načela: a) da je glede vseh onih narodnih pesmi, ki so v narodu znane že od najstarejših časov, ugotovil njihovo zgodovinsko točnost glede starosti, vojnih dogodkov in osebnosti po letnicah; b) da poda narodu zgodovino pristnih dogodkov vseh Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov, kateri prepričevalno dokazujejo resnico in v nobenem oziru kakega sanjarstva ali bujne prenapetosti; c) da morajo biti vsa imena one junaške dobe za vse čase narodu ohranjena. Kolikokrat je Kačičeva knjiga že izšla do danes, še ni točno ugotovljeno, kajti izven izdaj v Benetkah in Dunderjeve izdaje na Dunaju je baje tudi izšla 1. 1809. v Budimpešti, pri čemur pa hrvaških izdaj sploh ne omenimo. O pravih opustnih grehih in zavestnih potvorbah naše domače zgodovine je pa mogoče danes vobče samo še naslednje izgovoriti: Glavni krivec, da je do tega sploh kdaj prišlo, je vsekakor naš slovenski pesnik Simon Jenko, kateri je bil telesno zelo šibke narave in se je imel vedno boriti s težko bedo ter je radi tega že umri komaj 39 let star (1835—1869). Moramo smatrati kot najbolj tragično ono pesnitev o »slovenski zgodovini«, katera je vobče znana in v vseh zbirkah njegovih pesmi na pretek razširjena. Ona se glasi: »Slovenska zgodovina.« Bridka žalost me prešine Pri spominu domovine Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane. V zlatih črkah v zgodovini Se bero narodov čini, Le od našega ni glasa, S prejšnjega, ne zdanj’ga časa. Kdo spominja se nekdanjih V revni zemlji pokopanih? Tiho bori vnuk koraka Čez grob borega očaka. In ko ura nam odbije, Črna zemlja nas pokrije, Kdo bo te po nas poprašal, Kdo se z nami bo ponašal? Kako rod za rodom gine, To povest je domovine vsemu svetu nepoznane, od nikogar spoštovane. — Kot nekakega sorodnega »skovika« moramo smatrati tudi knjižničarja ljubljanske licejske knjižnice dr. Jožeta Glonarja, kateri se je zlasti javno spodtikal nad mojo knjigo: »Slovani kot evropski pranarod«, ker sem tam baje brez vsake zasluge in tradicije poveličeval Slovane in na to nekako slično odgovarjal: »Mi nismo bili nikdar nič, in tudi danes nismo nič in tudi v bodoče ne bomo nič, ker se v tej smeri ne bo nikdar kaj spremenilo!« To skrajno zaničljivo preziranje naše zgodovine je pa bas odkrila vojna zgodovina Slovencev, kajti ravno ta je jasno dokazala, da ima vsak narod v svoji zgodovinski dobi mnogo tužnih dni pa istotako tudi mnogo veselih. Naše osvobojenje izpod tujega jarma 1. 1913. po vojnem polomu avstro-ogrske države ne bo nihče v bodoče smatral kot nekako narodno nesrečo, s tem pa se je tudi Jenkovo kakor tudi Glonarjevo jadno vedeževanje spremenilo v čisto veselje. V izvestnih dobah se cesto vsaka zgodovina ponavlja in je tu treba samo na dejstvo opozoriti, kako se je starim Vendom v dobi nemškega viteškega reda okoli 1. 1230. godilo, ko je bilo zakonito določeno, da se ne sme vendska služkinja posluževati nemščine, drugače je pa morala plačati globo 3 marke, in če je na to katera pobegnila, jo je smel gospodar na. prvem skednju, kjer jo je zalotil, na eno uho pribiti. Sedemsto let pozneje so pa prišli vsi oni zatirani Vendi zopet v svojo poljsko domovino nazaj, kajti tudi zgodovina narodov se po neki tajni vrsti vedno ponavlja in velja isto tudi za nas Slovence, dasi nismo v vsej zgodovinski dobi nikdar kakih sličnih dejstev doživeli. Tudi v času turških navalov smo stali precej ob strani, dočim so balkanski Slovani to vse drugače občutili. Isto velja tudi za rimsko dobo. Rimljani so se pri svojih pohodih običajno držali le glavnih cest, torej Celja, Ljubljane in Ptuja, kajti težko oboroženi rimski vojak ni bil sposoben za plezanje po skalovju v naših hribovitih pokrajinah. Isto velja tudi glede Obrov, s katerimi smo imeli očividno precej stikov saj do onih dob, ko- so Huni izgubili svojo premoč. Bili smo slučajno tudi z Goti v zvezi in tuin-tam tudi z Nemci, kateri so se pa Slovanov in zlasti Slovencev namenoma izogibali, toda o kakih večjih bitkah nam tudi ne ve naša zgodovina ničesar povedati. Opomba. — Tukaj je umestno, da se naši javnosti pove, da ne obstoja med pisateljem in slovensko akademijo nikaka zveza, kaiti ta tekom poldrugega leta še ni objavila niti ene črke glede naše stare zgodovine. Ta moj spis je popolnoma samostalen in neodvisen od katerega koli si bodi tujega vpliva. . . h .,■■■■ :,miq rU »18 )k/f, I li>!èTBi :m> V ib ¡T ifav • >•. ' ■ <>sM itpd jv'.rf'l rrt Wltátill