Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov (standardne slovenščine):
I. Naglašeni samoglasniki Peter Jurgec
IZVLEČEK: V članku so predstavljene formantne frekvence naglašenih samoglasnikov standardne slovenščine glede na položaj v besedi. Fl se praviloma višav zaporedju: proparoksitona < paroksitona < okstiona, za vse necentralne samoglasnike. F2 nesprednjih samoglasnikov se viša v istem zaporedju, vendar razlike niso vedno statistično značilne. Pri F3 so najbolj regularne razlike med paroksitoni in oksitoni; načeloma pa tudi tu velja, da so razlike statistično značilne, vendar pa v obratni lestvici kot pri prvih dveh formantih. Če rezultate povežemo z ugotovitvami o trajanju (za standardno slovenščino Srebot Rejec 1988), rezultati načeloma potrjujejo izpopolnjeni model undershoota (Lindblom 1963 idr.).
Ključne besede: fonetična redukcija, undershoot, akustična fonetika, formanti, slovenščina, samoglasniki.
ABSTRACT: Formantfrequencies of Standard Slovene stressed vowels are examined according to their word-position. Fl is the lowest in pro-paroxytones, and the highest in oxytones, on average. F2 of non-front vowels exhibits the same tendency. The situation is vice-versa in F3 where in proparoxytones stressed vowels have generally the highest F3, and oxytones the lowest. This is in accordance with the advanced undershoot model (based on Lindblom 1963, etc.) and other similar production/perception models.
Key words: phonetic reduction, undershoot, acoustic phonetics, formant frequencies, Slovene, vowels.
1 Uvod
Iz splošne fonetike je znano, da se naglas fonetično uresniči s kombinacijo več akustično določljivih spremenljivk; bolj ali manj raziskani so trajanje, f0, amplituda, jakost, formantne frekvence (zlasti za Fl in F2 v samoglasniškem prostoru) in spektralni nagib. Najbolj prepoznavna lastnost naglašenih samoglasnikov v primerjavi z nenaglašenimi je daljše trajanje. Trajanje samoglasnikov pa je med drugim odvisno tudi od segmentnega konteksta in položaja v prozodični enoti: najdaljši samoglasni-
Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ...
ki so na njenem koncu. (Za standardno slovenščino gl. Srebot Rejec 1988, 23-32, 40-54, 211-227 in tam dalje.)
Dosedanje raziskave različnih prozodičnih vplivov na formantne frekvence so precej številne. Tu povzemam samo nekatere, ki se ukvarjajo z vplivom naglasa in trajanja na formantne frekvence. Lindblom (1963) dokazuje, daje (fonetična) redukcija odvisna predvsem od trajanja: samoglasnik je bolj podoben [a] (schwa-like), tj. njegova prva dva formanta sta mu bližje, čim krajše je trajanje segmenta (gradivo sestavljajo samo naglašeni samoglasniki švedščine). Učinek je v akustični fonetiki znan kot undershoot. Gay (1978) pa nasprotno ugotavlja, daje za učinek undershoot bolj pomemben naglas, manj pa trajanje (na gradivu iz ameriške angleščine), mehanizma spreminjanja tempa in naglašenosti pa naj bi bila samostojna. To potrjujejo tudi elektromiografski podatki v Tuller idr. 1982: motorika spreminjanja tempa ima manj enotne vzorce kot pri spremembi naglašenosti. Engestrand (1988) ugotavlja (za švedščino), da naj bi na spekter samoglasnikov vplival predvsem naglas, hitrost govora pa ne. Miller (1989) samoglasnike umešča v avditivno-percepcijski prostor (APP), kije neodvisen od formantnih frekvenc in lahko loči samoglasnike ameriške angleščine s 93 % natančnostjo. Fourakis (1991) za ameriško angleščino ugotavlja, da hitrost govora nima vplivov na fonetično redukcijo (na podlagi Millerjevega APP), naglas pa samo minimalnega. Večji vpliv je pri segmentnem kontekstu. Pomembno je, da tako fonetično redukcijo ločimo od undershoota. Sam samoglasniški prostor je statistično značilno vplivan ravno s trajanjem in naglasom, ne pa s segmentnim kontekstom. Moon in Lindblom (1994) pritrjujeta prenovljenemu modelu undershoota, ki naj bi bil odvisen od trajanja, spremembi F2 in načinom govora (primerjata razločni govor in izolirane oblike) v obliki »locus-target distance« (prim, še Erickson 2002). Sluijter in van Heuven (1996) ugotavljata, da naglas kritično vpliva na spekter, tako da je avtomatična diskriminacija samoglasnikov dober indikator naglasa, še bolj pa trajanje, neodvisno od mesta naglasa v besedi. - Za študije posameznih jezikov gl. še Fourakis idr. 1999 za grščino, Bakran 1989 za hrvaščino, Adank idr. 2004 za danščino, Hirata in Tsaukada 2004 za japonščino.
Formant(ne frekvence) nam tu predstavljajo) v prvi vrsti akustično vrednost, npr. tisto iz Fant 1956: 110: »The frequency of a formant is the position on the frequency scale of the peak of the spectrum envelope drawn to enclose the peaks of the harmonics.« To bolj ali manj ustreza tudi postopkom LPC-analize, s katero so bile določene formantne frekvence v nadaljevanju.
2 Metoda
Za natančnejši opis govorcev, postopka, obdelave, splošnejše rezultate in drugo gl. Jurgec 2005, problematika natančnosti odčitavanja pa je bila posebej predstavljena v Jurgec 2004. - Povzetek: Upoštevajoč nadsegmentne spremenljivke in uravnoteženi segmentni kontekst je bilo izbranih 241 eno-, dvo- in trizlo-žnic standardne slovenščine. V naključnem vrstem redu so se ponovile dvakrat, z računalniškega zaslona (predstavitev power point) pa jih je izolirano prebralo 10 naravnih govorcev slovenščine, reprezentativnih po spolu (5 žensk in 5 moških),
Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ...
Za oceno napake pri merjenju digitaliziranega govora gl. Jurgec 2004 in tam dalje.
prisotnosti/odsotnosti leksikalnega tona (5 tonemskih in 5 netonemskih govorcev), starosti (povpr. starost 35 let), geografski kriterij pa je bil nekoliko v prid osrednji Sloveniji. Snemanje je potekalo v studiu oddelka za fonetiko v Zagrebu marca in aprila 2004 ter v studiu radia Slovenija v juniju 2004 (1 govorec). Snemanje je bilo digitalno s standardnimi nastavitvami, tj. frekvenco vzorčenja 44,1 kHz in 16-bitno kvantizacijo v enokanalnem načinu (mono). 5.960 izbranih samoglasnikov je bilo analizirano s programom za akustično analizo digitaliziranega govora Praat (različice 4.2 do 4.2.14). Z LPC-analizo (pri privzetih nastavitvah, tj. s 5 stopnjami v 5,5 kHz za ženske oz. 5,0 kHz za moške ter oknom 25 ms s korakom 6,25 ms, če je bilo le mogoče) so bili odčitani prvi štirje formanti, in sicer tako, da je bilo odčitano stabilno stanje vsakega posameznega formanta, pri tranzientskih formantih povprečna vrednost, pri samoglasnikih kratkega trajanja pa srednja točka po trajanju. Nejasni primeri so bili izločeni; skupno je bilo izmerjeno 21.220 formantnih vrednosti, kar pomeni, da je bilo zaradi različnih razlogov izločenih 4,59 % odčitkov. Izmerjene in upoštevane fromantne vrednosti so bile nato statistično obdelane, posebej je bila narejena analiza variance (ANOVA).
3 Rezultati
Gradivo raziskave je sestavljeno iz eno- do trizložnic, zato naglašene samoglasnike lahko razdelimo v tri skupine glede na oddaljenost naglašenega zloga od konca besede, proparoksitona, paroksitona in oksitona. Rezultati meritev in nekatere statistične vrednosti so v prikazu 1.
Komentar k statističnim vrednostim. Velikost vzorca za posamezno kombinacijo je v povprečju 147; s sestavo gradiva pa je pogojeno dejstvo, daje oksiton največ, paroksiton pa najmanj (pri prvi skupini so upoštevane eno-, dvo- in trizložnice, pri zadnji le trizložnice z naglasom na prvem zlogu), razlike med posameznimi fonemi pa nastajajo zaradi kombinacij nadsegmentnih lastnosti (oz. njihovih distribucijskih omejitev) in razlogov, ki vplivajo na njihovo uresničitev v fonološkem smislu, oz. zaradi akustičnih značilnosti (npr. težavno odčitavanja Fl in F2 pri /o/ ali velike pasovne širine F4, zlasti pri ženskih govorkah).
Koeficient standardnega odklona je načeloma podoben ne glede na položaj, čeprav je najnižji pri proparoksitonih (10,9 %) in oksitonih (11,0 %), nekoliko višji pa pri paroksitonih (11,4 %). Tak položaj je pričakovan: proparoksitona so omejena na trizložnice, pri oksitonih pa je trajanje najdaljše in tako dejavniki, ki povzročajo fonetično redkucijo in undershoot, najmanjši. Nekoliko višji je koeficient standardnega odklona pri /u/ (13,4 %), /e/ (13,1 %) in /o/ (12,1 %), majhen pa je pri /i/ (9,1 %) in /o/ (9,3 %). Povečan koeficient je bil ugotovljen že v Jurgec 2005: pri /e/ ga lahko povežemo z zelo veliko variabilnostjo pri uresničitvi v odvisnosti od porekla govorca (gl. Ozbič 1998 za osrednjo proti tržaški slovenščini), pri /u/ še z nepojasnjenimi segmentnimi dejavniki, pri /o/ pa akustičnim značilnostim (bližina Fl in F2).1 Koeficient standardnega odklona je na splošno daleč najvišji pri F2 (18,0 %),
Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov
/i/ lel lel   ■ /a/ bi hI loi lui
F1
268 379 562 720 495 581 406 308
proparoksitona	28,26	80	6,19	57,39	80	12,58	89,91   57	23,34	79,27	80 17,37	38,06	60	9,63	60,08	70 14,07	60,69	79	13,38	44,49	80	9,75
		274			375		580			726		496			578		416			309	
paroksitona																					
	25,13	160	3,89	54,04	159	'8,40	101,39 160	15,71	94,46	160 14,64	52,51	151	8,37	65,29	145 10,63	58,18	159	9,04	46,19	159	7,18
oksitona	31,21	284 340	3,32	52,27	401 158	8,15	597 95,96 244	12,04	95,45	722 320 10,46	45,16	503 118	8,15	56,74	599 142 9,33	57,21	437 180	8,36	42,60	325 220	5,63
F2
2338 2280 1878 1250 1362 968 775 813
proparoksitona	226,19 79 49,88 215,51 78 47,83 265,62 57	68,96	111,05 80 24,33	138,51 60 35,05	88,16	70 20,65	105,92 79 23,36	125,72 80 27,55
paroksitona	2311 2269 1883 236,44 156 37,10 239,20 153 37,90 273,95 160	42,45	1230 104,22 160 16,15	1391 142,43 151 22,72	85,92	987 145 13,98	804 100,15 159 15,57	866 189,66 159 29,48
oksitona	2306 2236 1837 243,04 333 26,10 259,54 156 40,73 229,88 242	28,96	1263 104,97 320 11,50	1328 148,61 118 26,81	82,23	1008 142 13,52	841 121,19 180 17,70	874 144,78 217 19,26
F3
3039                2857 2626 2513 2501 2728                2690                2556
proparoksitona
319,20 79 70,39 255,98 80 56,09 272,08 57 70,63 205,23 78 45,55 175,35 60 44,37 240,11 70 56,25 249,88 79 55,10 249,27 76 56,04
2939                2800 2679 2611 2504 2649                2674                2563
paroksitona
317,16 158 49,45 238,89 156 37,49 320,35 160 49,64 217,09 159 33,74 209,60 151 33,43 226,26 144 36,96 296,57 158 46,24 241,34 155 37,99
2880                2769 2627 2576 2618 2589                2640                2569
oksitona
304,55 332 32,76 298,98 155 47,07 239,27 244 30,02 231,71 316 25,55 176,18 118 31,79 232,21 138 38,74 295,55 176 43,66 256,26 216 34,17
F4
3823                3742 3769 3671 3651 3645                3525                3549
proparoksitona
392,54 73 90,05 424,89 77 94,90 447,78 54 119,43 362,98 76 81,61 333,14 60 84,30 339,84 68 80,77 360,25 79 79,44 443,87 79 97,88
.   3783                3732 3818 3777 3688 3611                 3555                3601
paroksitona
415,12 153 65,78 428,40 155 67,44 465,35 157 72,79 378,70 151 60,40 360,93 150 57,76 347,51 140 57,56 367,26 157 57,45 415,05 155 65,34
3756                3759 3788 3778 3639 3626                3528                3588
oksitona
418,06 329 45,17 417,90 156 65,58 411,25 238 52,25 377,42 303 42,50 344,42 116 62,68 345,10 135 58,21 381,86 176 56,41 416,31 217 55,39
Prikaz 1. Formantne frekvence (F1-F4) za naglašene samoglasnike glede na oddaljenost od konca besede. Za vsako kombinacijo je prikazana zgoraj povprečna vrednost (v Hz), spodaj pa (od leve proti desni) standardni odklon (v Hz), število odčitkov in razmik zaupanja (± od povprečne vrednosti, v Hz) za stopnjo tveganja 0,05.
sledi Fl (14,3 %), majhen pa je pri F3 (9,7 %) in F4 (11,9 %). To pomeni, daje tudi znotraj posameznih skupin naglašenih samoglasnikov glede na položaj precejšnja variabilnost, še posebej pri Fl in F2, ki pa je pogojena z drugimi, tu ne preučevanimi dejavniki (prozodičnimi, akustičnimi, splošnimi fonološkimi in drugimi).
Intervali zaupanja so relativno ozki kljub načeloma precej različni povprečni osnovni frekvenci govorcev in se značilno povečujejo z oddaljenostjo od konca besede. - Povprečne vrednosti za Fl in F2 so predstavljene v standardnem samo-glasniškem prostoru (prikaz 2).
Načeloma velja, da imajo naglašeni samoglasniki v zadnjem zlogu besed nekoliko višji Fl,2 sledijo paroksitona in oksitona, vendar pa razlike niso povsod statistično značilne (prim, prikaz 4). F2 kaže nekolikšen pomik proti osrednji točki
2 V prikazu 2 je povprečje oksiton pri /a/ brez podatkov za fonološko kratke [a], saj je razlika v Fl fonološko kratkih in dolgih [a] največja. Drugod večje (statistično značilne) razlike med fonološko dolgimi in kratkimi samoglasniki ni (Jurgec 2005).
Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov
F2 (Hz)
2250
2000
1750
1500
1250
1000
750
o
LO CN
O LO CO
O LO
O LO LO
O LO CO
O LO
r--
x proparoksitona □ paroksitona • oksitona
N X
Prikaz 2. Samoglasniški prostor standardne slovenščine glede na oddaljenost od konca besede. Za komentar gl. besedilo.
samoglasniškega prostora. Pri F3 so razlike nekoliko večje (prikaz 3): tam velja načeloma ravno obratno, razlike v F3 so največje pri paroksitonih, najmanjše pa pri oksitonih. Pri sprednjih samoglasnikih je F3 precej višji pri proparoksitonih. V splošnem lahko rečemo, da je F3 večji pri proparokitonih, sledijo paroksitona in oksitona. Izjema so samoglasniki /a/ in /b/, kjer to ne velja samo za proparoksitona, in /s/, kjer med proparoksitoni in paroksitoni ni statistično značilne razlike.
Analiza variance je pokazala, da so statistično značilne razlike med naglašenimi samoglasniki glede na položaj v besedi značilne samo za prve tri formante. V prikazu 4 so izračuni po posameznih fonemih za vse tri položaje (pri /a/ so tu upoštevane vse prozodične možnosti). Za Fl velja, da statističnih značilnih razlik med vsemi tremi skupinami glede na položaj v besedi ni pri srednjih samoglasnikih /a/ (upoštevanje kratkih [a]) in /a/. Za F2 pa so statistično značilne razlike omejene na nesprednje samoglasnike. Pri F3 to velja samo za sprednja visoka /i/ in verjetno še /e/, pa tudi srednja samoglasnika /a/ in /s/, dodatno pa še /o/.
Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ...
F2 (Hz)
2250 2000 1750 1500 1250 1000 750
x—proparoksitona —□—paroksitona —•—oksitona
Prikaz 3. Samoglasniški prostor F2/F3 standardne slovenščine glede na oddaljenost od konca besede. Za komentar gl. besedilo.
4 Razprava in sklep
Razlike med formanti naglašenih samoglasnikov glede na položaj v besedi so statistično značilne. Naglašeni samoglasniki oksiton imajo višji Fl kot paroksitona in proparoksitona. Statistično značilne razlike so pri vseh fonemih z izjemo /a/ (kjer gre za vpliv kratkega [a], ki je izrazito centraliziran pri vseh govorcih) in /s/ (kot centralnega fonema). Pri F2 so statistične razlike samo pri nesprednjih samoglasnikih: vsi oksitonirani nesprednji samoglasniki imajo v povprečju višji F2. Pri F3 so razlike manj jasne, načeloma pa imajo oksitona nižji F3 v primerjavi s povprečjem paroksiton, medtem ko rezultati pri proparoksitoniranih /s/ in /a/ niso v skladu s pričakovanim. Posebne značilnosti za vse tri formante kaže hl\ tako paroksitona kot proparoksitona imajo formantne frekvence pomaknjene proti nevtralni artikulacijski
Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ...
fonem		F1			F2			F3	
	df	F	p (a = 0,05)	df	F	P (a = 0,05)	df	F	p (a = 0,05)
/i/	2, 577	14,17	< 0.0000	2, 565	0,574	0,565	2, 566	8,87	< 0.0002
lel	2,394	10,51	< 0.0000	2, 384	1,08	0,342	2,388	2,85	0,059
lel	2,458	3,51	0,031	2, 456	1,80	0,167	2,458	1,94	0,145
lal	2, 557	0,157	0,855	2, 557	5,13	0,006	2, 550	4,97	0,007
hI	2, 326	0,976	0,378	2, 326	6,40	0,002	2, 326	13,57	< 0.0000
hI	2, 354	4,79	0,009	2, 354	5,67	0,004	2, 349	8,44	0,0003
loi	2,415	9,86	< 0.0000	2,415	10,77	< 0.0000	2,410	1,05	0,351
/u/	2,456	8,40	0.0003	2, 453	4,41	0.013	2,444	0,074	0,929
Prikaz 4. Vrednosti analize variance za prve tri formante po fonemih. Statistično značilne vrednosti so podčrtane, mejne vrednosti pa podčrtane s prekinjeno črto.
točki; za povprečno dolžino govorne cevi med glasilkami in ustnicami znašajo 500, 1500, 2500 in 3500 Hz. To je zelo lepo vidno pri F3 (prikaz 3).
Načeloma torej lahko rečemo, da ti podatki niso v nasprotju z modelom redukcije v smislu undershoota. Čeprav trajanja v tej raziskavi nismo merili, lahko predpostavljamo, da veljajo (1) univerzalistične zakonitosti, (2) potrjene tudi na primeru slovenščine. Tako je iz podatkov Srebot Rejec (1988: 24, 27, 44, 49, 54 in še 213) razvidno, da se trajanje večinoma (najbolj regularen je v tem smislu govorec Ju) daljša od začetka do konca besede (neodvisno od drugih spremenljivk). Tako je dobljeni rezultat, namreč nekoliko višji Fl pri naglašenih samoglasnikih oksiton v primerjavi s paroksitoni in proparoksitoni, pričakovan.
Navedenke
Adank idr. 2004 - Patti Adank, Roeland van Hout in Roel Smits, 2004, An acoustic
description of the vowels of Northern and Southern Standard Dutch, The
journal of the Acoustical society of America CXVI/3, 1729-1738. Bakran 1989 - Juraj Bakran, 1989, Djelovanje naglasaka i dužine na frekvencije
formanata vokala, Govor VI/2, 1-12. Engestrand 1988 - Olle Engestrand, 1988, Articulatory correlates of stress and
speaking rate in Swedish VCV utterances, The journal of the Acoustical
society of America LXXX/5, 1863-1875. Erickson 2002 - Donna Erickson, 2002, Articulation of extreme formant patterns
for emphasized vowels, Phonetica IL/2-3, 134-149. Fant 1956 - Carl Gunnar M. Fant, 1956, On the predictability of formant levels and
spectrum envelopes from formant frequencies, For Roman Jakobson, ur. M.
Halle, H. Lunt, & H. MacLean, The Hague, Mouton. Fourakis 1991 - Marios Fourakis, 1991, Tempo, stress, and vowel reduction in
American English, The journal of the Acoustical society of America XC/4,1,
1816-1827.
Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ...
Fourakis idr. 1999 - Marios Fourakis, Antonis Botinis in Maria Katsaiti, 1999, Acoustic characteristics of Greek vowels, Phonetica LVI/1-2, 28-43.
Gay 1978 - Thomas Gay, 1978, Effect of speaking rate on vowel formant movements, The journal of the Acoustical society of America LXIII/1, 223-230.
Hirata in Tsukada 2004 - Yukari Hirata in Kimiko Tsukada, 2004, The effects of speaking rate and vowel length on formant movements in Japanese, Proceedings of the 2003 Texas linguistics society conference, Somerville: Cascadilla proceedings project, 73-85.
Jurgec 2004 - Peter Jurgec, 2004, Natančnost odčitavanja formantov pri digitalnem spektrografiranju na podlagi LPC-analize, Informacijska družba IS 2004: Jezikovne tehnologije [...]: Zbornik 7. mednarodne multikonference, Ljubljana, Institut Jožef Stefan, 34-41, http://nl.ijs.si/isjt04/jurgec.pdf.
Jurgec 2005 - Peter Jurgec, 2005, Formant frequencies of Standard Slovenian vowels, Govor, 26 str., oddano.
Lehiste 1970 - lise Lehiste, 1970, Suprasegmentals, Cambridge, London, The M.IT. press.
Lindblom 1963 - Björn Lindblom, 1963: Spectrographic study of vowel reduction, The journal of the Acoustical society of America XXXV/11, 1773-1781.
Miller 1989 - James D. Miller, 1989, Auditory-perceptual interpretation of the vowel, The journal of the Acoustical society of America LXXXV/5, 2114-2134.
Moon in Lindblom 1994 - Seung-Jae Moon in Björn Lindblom, 1994, Interaction between duration, context, and speaking style in English stressed vowels, The journal of the Acoustical society of America XCVI/1, 40-55.
Ozbič 1998 - Martina Ozbič, 1998, Razmerja med formanti samoglasnikov matične in tržaške slovenščine, Uporabno jezikoslovje VI: Jezikovne tehnologije, 124-135.
Pitermann 2000 - Michel Pitermann, 2000, Effect of speaking rate and contras-tive stress on formant dynamics and vowel perception, The journal of the Acoustical society of America CVII/6, 3425-3437.
Sluijter in van Hewuven 1996 - Agaath M. C. Sluijter in Vincent J. van Heuven, 1996, Spectral balance as a acoustic correlate of linguistic stress, The journal of the Acoustical society of America CIA, 1, 2471-2485.
Srebot Rejec 1988 - Tatjana Srebot Rejec, 1988, Word accent and vowel duration in Standard Slovene: An acoustic and linguistic investigation, München, Otto Sagner (Slavistische Beiträge, 226).
Tuller idr. 1982 - Betty Tuller, Katharine S. Harris in J. A. Scott Kelso, 1982, Stress and rate: Differential transformations of articulation, The journal of the Acoustical society of America LXXI/6, 1534-1543.
Van Son in Pols 1992 - R. J. J. H. Van Son in Louis C. W. Pols, 1992, Formant movements of Dutch vowels in text, read at normal and fast rate, The journal of the Acoustical society of America XCII/1, 121-127.
Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ...
Peter Jurgec, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
E-pošta: peter.jurgec@guest.arnes.si
Word-position and Vowel Formant Frequencies (in Standard Slovene):
I. Stressed Vowels
Summary
Word-internal prosodie factors in Standard Slovene are examined in comparison to general acoustic phonetic findings (Lindblom 1963, Gay 1978, Engestrand 1988, and others).
The present analysis is a part of a wider study of formant frequencies of Slovene vowels. A 241-word corpus of one- to three-syllables was compiled according to suprasegmental criteria (stress, tone, duration). 10 subjects were chosen (representative by sex, tone contrast, dialect of origin etc.). The first four formants of the total of 5,960 vowels were measured using Praat LPC-analysis software. 21,220 readings, or 95.41% were acknowledged in total. Data were averaged and analyzed statistically (ANOVA). Only stressed vowels were included in the present study. Vowels were classified into three groups, according to their position from the end of the word: pr op aroxy tones, paroxytones, and oxytones.
The averaged values of the stressed vowels and their word-position are presented in Table 1 (»Prikaz 1«) together with the standard deviation, sample size and confidence interval, the two-dimensional vowel space diagrams are in Figure 1 (F2 x-Fl, »Prikaz 2«) and Figure 3 (F2 xF3, »Prikaz 3«). The statistical analysis (ANOVA) and corresponding p-values are listed in Table 2 (»Prikaz 4«). The average values of all three observed groups are evident from the graphical representations.
The results indicate that both Fl, in all stressed vowels, and F2, in non-front vowels only, decrease with the distance from the end of the word, i.e. the oxytones have the highest Fl and F2. For F3 the tendency is vice-versa and not as regular, especiallyforVa/ and h/. These results are in accordance with an advanced undershoot model (originally proposed by Lindblom 1963), corroborated by auditory-perceptual (Miller 1989) and biomechanical additions (e.g. Moon and Lindblom 1994).