Husein Tahmisčic Pesmi VEČERNE Ce smo dovolj častni NOVICE Če smo dovolj spretni Podarimo odprtost bitja I Na pragu oljnega sna Vetrovom pasatnim Mila znamenja so napovedala In glej kakor v igri nejasnih sil Se spušča po nas namig neba Rodovitne žene naj zagrnejo line Spet bo zasijalo vse resnično v stvareh Otroci bodo odkrili voljo in strah očetov V objemu ko bodo izmenoma plezali eni ob drugih Kakor po visokih vlažnih in hrgastih deblih Ljubimci bodo zamolklo in razločno šepetali — Tu se vidi zemlja 778 Pesmi Če smo dovolj posvetni Če smo dovolj samosvoji V svetu odprtem do ljubezni in samote Prispevajmo svoje plodove tej gostiji In zlezimo pod kožo poželenju na pohodu V zameno bomo dojeli besede stare povesti — Za tiste v sebi se svet brez pomišljanja daje Pokusite naše plodove dopolnjene s soncem Pijte naša s soncem potrošena vina Naj ta večer pripade gostom Naj se umiri ali razleže v krhkih ljudeh Zalotenih na pragu oljnega sna Velika napoved neba i — Tu je lačna zemlja svojo hrano srečala Če smo vedno na svojem dovolj svoji Če smo v potešenem napuhu še zanosni in v samotnost pregnani Koliko se potem preletov in predihov Koliko svetlobnih režnjev in senčnih oznanil Še mudi v sevanjih tega navečerja Koliko ljubezen naša Koliko smrt naša koliko Upodobite prigodo tega trenutka Tu se zemlja vidi Napolnite ta objem do samorazpoka Za tiste v sebi se svet brez pomišljanja daje Prestopite prag oljnega sna in ugriznite v vse Tu je lačna zemlja svojo hrano srečala. II Če vas obljubljena pot pripelje Med vodo in ogenj Odnehajte od prve misli Odnehajte od zadnje nakane Oddahnite si Bodite za hip brezskrbni Kakor otrok med igro s kamenčki 779 Husein Tahmiščič V vsakem primeru neberljivo Ko svet ki se kaže skoz meglo Ustavljeni med vodo in ognjem Brez prve misli brez zadnje nakane v glavi Sledite s pogledom krožnicam Kako se samo vžigajo in ugašajo Na gladini bistre nagle vode Zublji globine vam bodo lizali obraze V medprostorju Bodo skušeni razbrali Udar poslednje slike Mi sedanji Nimamo ničesar več V nebesnem oboku ponosnega medprostorja Tudi ko smo najmočnejši Najgloblje tonemo v dotik Ognja in vode In če vas obljubljena pot pripelje Ustavite se ko svoji na svojem Naj bo blagoslovljen ta trenutek ujet v mrežo samotnosti Odpirali smo ga v snu in budni dolgo In zdaj je tu v dosegu razvezanih rok In zdaj je v nas ko navita budilka v svetu En izpolnjen trenutek v zastavljeni končnosti En snet trenutek z vrhov pod snegom in ledom Odpirali smo ga na zgodovinskih stezah samorasti Med izgnanstvoma pod nadzorstvom oznanil Naj bo odprt za naše sevanje ta prostor Naj bo združen ta razgled z našim prihodom Naj bo razsvetljeno to odpiranje z našim govorom Ko nas bo drobil in raznasal po nejasnem svetu veliki zvonki možnar 780 III Petini Tisti ki še zmerom drže kamen v roki na irealnem robu sveta In kličejo okamnelo puščavo ozaljšano z našimi okamnelimi lobanjami Naj niti za hip ne omahujejo Naj vržejo svoje darove čim dlje in čim globlje V razgibano morje v nemiren val te modrine In se od svita j o na naših obrazih Vsak krog nam je nov opomin o usodni moči kamna Vsak obhod po novodobljenih krožnicah je pretkan s ponikalnicami grozot Po katerih mahoma šinemo eni nad druge Obhajata nas jasen glas in srhka bolečina duhovnega v razdobju prehoda Spet poje ptica na pragu nezastrtega sluha proti irealnemu robu sveta Naj bo blagoslovljen njen let v snu in budnosti Naj bo razločen njen spev v tem usodnem trenutku. Še eno poletje pred iztekom. Sledove mu vpija in skriva beseda. Ki jo je težavno izreči Na tem prgišču razbeljene zemlje. Pod mračno kapo neba tega avgusta. Še eno poletje pred iztekom-. V teku skoz vse je leglo v vse, kar bo in bo sijalo V spominu, ki hkrati drobi in spodbuja, V pesmi, ki odstopa prostor zaskrbljeni misli, V vsem, kar se na bregovih Vltave bojuje in ljubi. Še eno poletje pred iztekom, v samoklonitvi. Odkrivamo ga v svojih lastnih sadežih. Prepoznavamo ga v okupacijskih blodnjah in skrbeh. In tu: kjer nas je mati vrgla v beli svet. In tam.- kamor nas je ljubezen pripeljala in zakoreninila. 781 MISEL NA PRAGO 782 Husein Tahmiščič še eno poletje pred iztekom. V svetu, polnem kukavičjih jajc, Stoji buden mož na svojem pragu. Z nasiljem vržen iz spanca in pokoja. Na srce mu preži jeklo. S srcem jeklo tali. Druge izbire nima. Pred iztekom tega poletja, prijatelji, Nam ostaja zakonik uma in srca. In hoja v mukah ali popolna temota. Druge misli nimam. (21. aDgusta 1968.) ZEMLJA Ganila me je njena resnost v snu in budnosti. Ze sem verjel, da bom zibelka njeni svetlobi. Nisem zginil za hribom. Nisem ostal na poljani. Duri so njene, kamor se zganem, vseskozi v meni. In zakleti ključ je na dnu reke, ki se v brezno zvrača. Ona teče mimo, deluje: spodkopava mi tla pod nogami. Zdržal bom vse. In ko preštevam spodkopane kraje, vidim, Da stojim nad breznom in da me bo prezrla v moji samoti. Preo. Bogdan Gradišnik 782 Husein Tahmiščič