2.00g OCENE IN POROČILA, 551-584 njega. Zbornik zaključuje prispevek Bojane Medle, univ. dipl. etnologinje in univ. dipl. kulturne antropologinje, ki je zaposlena kot svetovalka za turizem, kmetijstvo in podjetništvo na občini Šmarješke Toplice, in Mihe Gorenca, prof. geografije in zgodovine z osnovne šole Šentjernej, z naslovom Ljudske pripovedke in verovanja v povezavi z gradom Klevevž. Avtorja nam predstavita številne zgodbice, vezane na izvor krajevnih in topografskih imen, o vražah, prebivalcih gradu pa tudi o vilah, škratih in velikanih, ki so tu živeli in mogoče se še vedno kje skrivajo in nas opazujejo. Vse zgodbe in bajke o gradu Klevevž in njegovi bogati naravni in kulturni dediščini so zvezane v knjigo, ki kar čaka, da jo bralec vzame v roke. Vsi prispevki so napisani tako, da bodo razumljivi vsem, za zahtevnejšega bralca pa so opremljeni z navedbami virov in bogatim seznamom uporabljene literature. Slednje pogrešam predvsem pri prispevkih dr. Stoparja in dr. Grande. Je pa res, da je bila njuna tematika, predvsem dr. Stoparja, že podrobneje opisana tudi v drugih delih. Poskrbljeno je tudi za tuje bralce. Vsi prispevki imajo izčrpne povzetke v angleškem, nemškem in italijanskem jeziku, tako da bo tudi tujec spoznal glavne značilnosti obravnavanega območja. V zborniku je tudi bogato slikovno gradivo. Na začetku je predstavljena karta območja z vso pomembnejšo naravno in kulturno dediščino, na koncu pa je pridan še slovarček manj znanih besed in predstavitev vseh avtorjev. Vse čestitke mladi občini za odločitev za zbornik, urednici in uredniškemu odboru pa, da so uspeli pridobiti raziskovalce s tako različnih področij. Ob tem naj poudarim tudi dejstvo, da je večina piscev tudi osebno vezana na obravnavano območje, kar zborniku daje še poseben čar. Vzemite ga v roke, mogoče vam bo dal idejo za nedeljski izlet ali pa spodbudil še koga, da bi na podoben način zbral gradivo o svojem domačem kraju. Judita Podgornik Xaletelj Marija Stanonik: Žiri na meji. Ljubljana : Pegaz International, 2007 (Zbirka Žirovske-ga občasnika; zv. 11), 147 strani. Zirem, kraju na meji, na geografski, geološki, zgodovinski ločnici, nenazadnje svojemu rodnemu okolišu, je prof. dr. Marija Stanonik, znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, posvetila svojevrstno monografijo, ki ne odstopa od zahtev znanstvene monografije, pa vendarle na poti "znanstvenosti" ne izgubi osebnega pridiha in krajevnega zanosa. Zakaj kraj ob meji, kaj ta meja pomeni v geološkem, geografskem in nenazadnje zgodovinskem smislu, na kratko, jedrnato in mestoma zgodovinsko kritično, s pogledom, zazrtim v desetletja po 2. svetovni vojni, ki so utrdila tudi duhovno mejo, odgovarja že urednik knjige in predsednik Muzejskega društva Ziri Miha Naglič. Ce na geološko mejo (k sreči) človek (še) ni imel vpliva, pa je na njegovo žirovsko bivanje vendarle ta odločilno vplivala z vodnimi potmi in razpotji, in slednja so se vrinila tudi v zgodovinsko razmejevanje na Zirovskem od prehoda iz zemeljske v človeško zgodovino, ko so se okoli 50.000 pr. Kr. v t. i. Matjaževih kamrah ustavljali "Pražirovci" in "Praidrijci". Od tega časa dalje v mejno pripoved vstopi avtorica knjige. Da bo bralec v polnosti razumel obseg pojma meja v primeru Zirovske kotline, se je avtorica umestno odločila predstaviti tri temeljne vidike črte, ki ločuje. V zemljepisnem pogledu je, tudi zaradi zgodovinskih procesov 20. stoletja, najbolj prisotna opredelitev razvodja med Jadranskim in Crnim morjem, ki je bilo kot zamejitev zapisano tudi v dokumentih, ki so med prvo svetovno vojno in po njej tjakaj postavili mejo med Italijo in Kraljevino SHS, kot da bi "z ene strehe voda odtekala w Jadransko ŽIRI NA MEJI Marija Stanonik OCENE IN POROČILA, 551-584 2.oog morje in [ druge w Črno morje...."^ V jezikoslovnem pogledu sodi žirovski govor v rovtarsko narečje, toda prehodnost/mejnost kotline se zrcali v številnih manj (tolminsko, cerkljansko, vpliv govora s Trnovske planote) ali bolj (istrski) oddaljenih jezikovnih vplivih. Po zgodovinski pripadnosti so Ziri od prvih desetletij 11. stoletja sodile v freisinško gospostvo, posest freisinške škofije v Istri pa avtorica pogumno povezuje tudi s podrobnostmi iz žirovskega življenja, tako v jezikovnem prepletanju, etimološkem smislu ter v pripovedni (morda skupni) dediščini Istre in Zirov, izpričane v zgodbi "Nekoč je bilo je- zero . Osrednje mesto v knjigi pa je vendarle namenjeno fizičnim zgodovinskim mejam, ki jih avtorica predstavlja skozi tri poglede, zgodovinskega, etnološkega in literarnega, kar morebiti suhoparni in podatkovni pripovedi zgodovine prida ne zgolj vsebinske popestritve, temveč potrditve drugih ved in razumevanj preteklosti. Najprej stopi bralec pred Rimski zid (Claustra Alpium luliarum), notranji rimski obrambni sistem, ki je več kot dve stoletji nadziral prostor med Kvarnerskim zalivom čez ozemlje današnje Slovenije do avstrijske Koroške, z glavnino vojaških objektov prav na Notranjskem, katerih ostanki so bili najdeni na grebenu Zirka v Taboru v Zireh. Sledi rimske dobe pa ne najdemo zgolj v zidanih ostankih, temveč so dokazljive tudi z dvema arheološkima najdbama, rimskem zvončku in mozaičnem medaljonu, ki pa po mnenju poročevalke sodijo bolj v arheološki oris kot v etnološkega, medtem ko žirovsko tematiziranega literarnega odmeva za rimsko dobo avtorica ni našla. Druga, imenujmo jo srednjeveška meja, ki se je umestila na Zirovskem, je bila meja loškega gospostva, postavljena okoli leta 1030, ko je freisinški škof pridobil zahodni del Poljanske doline z ži-rovskim območjem. Avtorica je poiskala različne omembe posameznih meja, v zgodovinskih virih oziroma njihovih objavah v delih slovenskih zgodovinarjev, med katerimi velja v prvi vrsti omeniti Pavla Blaznika, Franca Kosa in žirovske kroniste od tedanjosti do današnjosti. Morda bi veljalo v razdelku o loškem gospostvu vendarle upoštevati najnovejša dognanja slovenskega zgodovinopisja o razvoju in upravi freisinške posesti na Slovenskem, do katerih se je v različnih arhivih dokopal predvsem Matjaž Bizjak z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU.2 V opisih, ki jih je avto- rica povzela iz urbarjev, je predvsem natančno dokumentirala vprašanje meje in njenega poteka do izrisa leta 1771 ter dogodke in težave, ki jih je v vsakdanjost prinesla meja med posameznimi gospostvi. Tudi na tem mestu je potrebno omeniti, da s t. i. etnološkim orisom avtorica opredeljuje procese gospodarske zgodovine in zgodovine prometa. V literarnem odsevu je to obdobje bogato izpričano v romanu Vladimirja Kavčiča Pustota, v katerem v zgodovinsko motiviko o razmejitvi pripoveduje o s Tolminskega na loško gospostvo pregnani družini. Leta 1803 je Loško gospostvo propadlo, po avstrijskem porazu v napoleonskih vojnah je freisinški škof izgubil položaj posvetnega kneza in škofija je izgubila posest. Po ustanovitvi Ilirskih provinc in novi (francoski) upravni ureditvi je žirovska občina iz loškega kantona prešla v idrijskega, kjer je ostala tudi po odhodu Francozov vse do propada Habsburškega cesarstva. Avtorica je to obdobje razmejitve, ki je imelo izjemne povezovalne učinke, saj se je oprlo na razvijajočo se rudarsko Idrijo, ocenila kot izredno plodno za razvoj Zirov in okolice. Etnološki oris v tem delu knjige posega na polje upravne zgodovine in prevetruje problem pripadnosti žirovske občine Gorenjski oziroma Notranjski. Literarno je čas pripadnosti idrijskemu sodnemu okraju ubesedil učitelj Jožef Levičnik v potopisu Poljanska dolina in pot skoz njo proti Idrii (v Zirovskem občasniku 1112, Ziri 1987 z naslovom Ziri in Zirovci w slovenski literaturi ga je objavila avtorica monografije). Konec prve svetovne vojne, nastanek nove meje, tokrat državne leta 1920, pred tem pa črte premirja, ki jo je že leta 1915 začrtal Londonski pakt, pa sta imela za žirovske kraje usodne posledice. Meja je obdobje italijanskega in fašističnega zatiranja simbolizirala v žičnih ovirah, dotlej vedno upoštevana naravna meja - razvodnica med Jadranskim in Cr-nim morjem, je postala zgolj geografski podatek brez zgodovinske ali politične veljave. Italijani so se v napredovanju do svojih "naravnih meja" ustavili tik pred Ziremi, od matične žirovske župnije in občine je bilo odrezanih sedem vasi. V etnološkem delu avtorica navaja odlomke iz župnijske kronike 1 Marija Stanonik, Ziri na meji. Ljubljana, Pegaz international, 2007, str. 18. 2 Zgolj nekaj primerov: Bizjak, Matjaž. Srednjeveški obračuni freisinške škofije = Die mittelalterlichen Abrechnungen des Hochstifts Freising. Del 1, Obračuni gospostev Skofja Loka in Klevevž 1395-1401 = 1. Teil - Abrechnungen der Herrschaften Skofja Loka und Klevevž 1395-1401. Loški razgl., 2005 , 52, str. 11-14, 28 str.; Sred- njeveški obračuni freisinške škofije. Del 2, Obračuni gospostev Skofja Loka 1399-1401 in Klevevž 1395-1400. Loški razgl., 2006 , 53, str. 315-368; [Srednjeveški obračuni freisinške škofije]. Del 3, Obračuni gospostva Skofja Loka 1437-1439. Loški razgl., 2008, letn. 54:2007, str. 353-380, faksim.; [Srednjeveški obračuni freisinške škofije. Del 4, Obračuni gospostva Skofja Loka 1439-1442. Loški razgl., 2009, letn. 55, 2008, str. 435-458, faksim. Srednjeveški urbarji za Slovenijo. 5, Urbarji briksenske škofije, = (Die Urbare des Hochstifts Brixen) : 1253-1464, (Thesaurus memoriae, Fontes, 3). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006; Razvoj, uprava in poslovanje freisinške in briksenske posesti na Kranjskem v srednjem veku. V: Bizjak, Matjaž (ur.). Blaznikov zbornik : In memoriam Pavle Blaznik, (Zbirka Loški razgledi, Doneski, 11). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; Skofia Loka: Muzejsko društvo, 2005, str. 111-124, 125-140. 2.00g OCENE IN POROČILA, 551-584 od razpada Avstro-Ggrske do božiča leta 1921, ki povzema tako zgodovinske (in ne etnoloških!) dogodke, kot tudi beleži občutenja prebivalstva ob novi meji. Razdeljena Zirovska kotlina je postala prava obmejna pokrajina, v kateri so se pojavile nove skupine prebivalcev, povezanih z mejo in njenim varovanjem, novi mejni objekti, novi visoki obiski, ki jih v prejšnjih obdobjih kraji zaradi svoje manj-pomembnosti niso doživeli. Državna "grenca" je torej v življenje Zirovcev prinesla nov utrip, nove dejavnosti, nove skušnjave, pogojene z "gospodarskimi" dejavnostmi (tihotapstvo), s prišleki iz Italije oziroma nove jugoslovanske domovine. Pripoved o medvojnem obdobju je avtorica bogato dopolnila s pričevanji, odlomki iz šolskih kronik z obeh strani meje, pri čemer velja opozoriti na pogum in domoljubje tedanjih otrok in njihovih staršev, ki so navkljub nevarnostim šolo obiskovali na slovenski strani. Življenje na obeh straneh meje, njena prehodnost navkljub neprehodnosti, je dokazala, tako avtorica oziroma avtorji, ki jih je navedla,^ da je svojevrstno ignoriranje meje s strani obmejnega prebivalstva dokazalo voljo tega naroda, da obstane. Pripovedi prič o življenju v medvojnem Zirovskem, nadgrajuje, že ustavljeni vsebinski red, literarna pripoved Joži Munih - Petrič (Ptice pojo nad Glševkom. Zirovski občasnik 11-12, Ziri 1987) o stiskah prebivalstva na italijanski strani meje, ter Jožeta Peternelja, ki je svojo pripoved Krtar in Do-linci (Ljubljana, Kmečki glas 1983) umestil na drugo stran meje ter jim dal pridih pustolovstva z zgodbami o tihotapstvu. Tretji literat, Bogomir Magajna, je v čas in prostor posegel s proznim delom Graničarji (Celje, Mohorjeva družba 1934); ob pripoved o varuhih meje, ki so se morali z juga jugoslovanske države preseliti na njen sever, v okolje, jezik in kulturo, ki jih niso poznali, pa je avtor izpostavil predvsem trd boj Slovencev zoper italijansko fašistično oblast, zgodovinsko potrjene dogodke iz svoje sodobnosti (npr. bazoviške žrtve) pa je preselil v svoje domače okolje in jih literarno obdelal. Naslednja, peta, notranja obrambna meja, nekakšna sodobna Claustra Alpium luliarum, je bil t. i. Alpski zid, italijanska utrdbena linija od Genovskega do Reškega zaliva, ki so jo varovale posebne vojaške enote (Guardie di frontiera), finančna straža ter fašistična milica (MVAC), vsaka s svojimi posebnimi pooblastili - vojaškimi, "carinskimi" in političnimi. Kratek opis del in strateške lege posameznih objektov je avtorica postavila v t. i. etnološki del, literarnega pa izpolnila s Prebliski skozi čas Petra Dolinarja (Ljubljana, samozaložba 2002). Na drugi strani Alpskega zidu je nastajal kompleks jugoslovanske obrambne linije, šeste mejne črte po posta- 3 Egon Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Ljubljana, Nova revija, 2002, str. 531. vitvi M. Stanonik, ki je bil med tudi drugim izjemen gradbeni podvig. T. i. Rupnikova linija, imenovana po generalu Leonu Rupniku, pravzaprav ni opravila svoje funkcije, obrambe pred italijanskim vdorom, ker je bila še pred izbruhom 2. svetovne vojne opuščena. V življenje prebivalstva v Zirovski kotlini je njena gradnja pripeljala srečanja z delavci "z juga", z njihovimi običaji (bili so npr. slabo obuti), pa tudi psihološko varnost, ker so bili zaradi mogočnosti objektov prepričani tudi v fizično varnost. Etnološki oris nadaljuje pravzaprav pripoved t. i. zgodovinskega dela o tem, kako je potekala gradnja in kako tesnobna so bila pričakovanja Zirovcev o prihodnosti vse od septembra 1939 dalje. Gospodarska blaginja, ki jo je na ta območja za kratek čas prinesla izgradnja obrambne linije, je našla prostor v že omenjenem romanu Vladimirja Kavčiča, nemir, hrup in smrtne nevarnosti, ki so jih predstavljali tedanji delovni stroji, pa so simbolično napovedali obdobje teme, ki ga je prinesla 2. svetovna vojna. Napad na Jugoslavijo s strani treh (prihajajočih) okupatorjev je najprej prinesel ukaz jugoslovanskih oblasti o izpraznitvi Zirov, od koder so se begunci odpravili v okolico Ljubljane; proti Zirem so korakale enote italijanske vojske, po italijansko-nem-škem dogovoru o razmejitvi okupiranega ozemlja pa so italijanskega zamenjali nemški okupatorji, ker so Ziri pripadle Gorenjski oziroma nemški okupacijski coni. Zgodovinska dejstva o okupatorski raznaro-dovalni politiki so znana, tudi Zirovsko se jim ni izognilo, zgolj ošvrknili sta ga Poljanska vstaja in dražgoška bitka, enako je veljalo za začetke revolucije. Utrjevanje nove meje nemškega okupacijskega prostora na Zirovskem pa je imelo neposreden vpliv na življenje tamkajšnjega prebivalstva, saj so v 50-metrskem obmejnem pasu podrli vsa poslopja, v gozdove vsekali preseke, za delovno silo pa uporabili domačine. Konec marca 1943 je nemška vojska izvedla mobilizacijo, domačije so se izpraznile. Izseki iz življenja in posamezne usode domačinov zaokrožijo pripoved o vojnih letih, literarno pa že večkrat uporabljeni Kavčičev roman ter Peter-neljeva zgodba. Slednja povzema tudi usodno ideološko razmejitev, ki je razdrla desetletja dolga otroška prijateljstva. Na simbolični ravni je avtorica geološko pestrost žirovske pokrajine, razdeljene v bel in rdeč kamen, prenesla tudi v ideološke meje, ki jih je v žirovsko (slovensko) prebivalstvo vsadilo vojno in povojno obdobje. Italijanska kapitulacija je izbrisala mejo in zaostrila spopade med partizansko in nemško vojsko v t. i. jesenskih hajkah ali čiščenju partizanskega ozemlja na Zirovskem leta 1944. Novo razmejitveno obdobje je avtorica povsem logično postavila v konec vojne ter leto 1947, ko je bila podpisana mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo. V obdobju med koncem vojne in mirovno pogodbo, ko je veljala conska razdelitev Julijske krajine, je bilo gi- OCENE IN POROČILA, 551-584 2.oog banje prebivalstva na meji med conama močno ovirano. V etnološkem orisu sta navedeni dve življenjski usodi domačinov, ki sta bili zaznamovani s smrtjo obeh, zakrivila pa naj bi ju nova oblast (KNGJ). Kot je zapisala M. Stanonik, to obdobje še čaka na literarni odmev. V povojnem obdobju je na upravno razdelitev Zirovske kotline vplivala staro-jugoslovanska razmejitev, navkljub utemeljeni težnji, da bi zaradi dobre prometne povezave Zirov s Skofjo Loko (v nasprotju do Logatca) le-te prisodili pod Skofjo Loko tako v upravnem kot cerkvenem pogledu, je nekdanja občina ostala razdeljena in "se ponižana w krajevno skupnost lovi med občinama Logatec in Skojja Loka."^ Gstanke mejnikov so prebivalci organizirano uničevali, prepričani, da to pomeni izbris krivične meje po letu 1918; material so uporabili za svoje gradbene potrebe, na nekdanje (predelane ali namenjene drugi uporabi) vojaške objekte pa spomin ohranjajo vojaška poimenovanja (Kasarna). Toda meje žirovske občine so ostale takšne, kot jih je zarisala rapalska meja, z vasmi, ki so ostale v idrijski občini in jih ni nobena oblast, na nobeni ravni, kot kritično ugotavlja avtorica, doslej nikoli zahtevala nazaj. Gdsev "krivične" upravne ureditve se je zrcalil tudi v cerkveni ureditvi. Leta 1961 je Zirovce predramila politična odločitev, da se občino degradira v krajevno skupnost in priključi občini Logatec; vrelišče je razpoloženje prebivalcev doseglo spomladi 1969, ko so na zborih volivci zahtevali odcepitev od logaške občine in priključitev k Skofji Loki; logaški občinski možje so razpisali referendum. Pot do odločitve ljudstva, prepričevanje in časopisno kampanjo je avtorica, deloma v zgodovinskem orisu, deloma v etnološkem, čeravno pripoved teče naprej in za preprosto zgodovinsko dejstvo - rezultat, ponovno izvemo šele sredi t. i. etnološkega dela. Rezultat je bil na nek način pričakovan: glasovanja se je udeležilo 64% volilnih upravičencev in od tega jih je 84% oddalo glas za priključitev k Skofji Loki. Izid je, če sodimo na navedkih v knjigi, očitno presenetil tedanje žirovske družbenopolitične veljake, vztrajni Zirovci pa so dosegli popravo zgodovinskih krivic in spremembo občinskih meja. Zanimiv literarni odgovor na pestro politično dogajanje predstavlja pesem Antona Zak-ja Zbegani Zirovec, ki na svojevrsten način potrjuje zgodovinske in geografske razloge za referendumsko odločitev. Knjigo zaključuje zanimivo poglavje Sora kot simbol političnih in moralnih razmejitev; v geografskem pogledu se reka sicer združi, o prenesenem pogledu pa v zaključnem poglavju izvemo zanimive podrobnosti. Kot domačinko je Marijo Stanonik zbodla besedna zveza "mazanje Sore", za katero je našla razlago v že omenjenem delu E. Pelikana, da je bila to šifra za kolaboracijo. Besedna zveza je nastala spomladi 1943 na Primorskem in so jo skovali krščanski socialci, bolj natančno je bila to šifra v pisemskem komuniciranju med Engelbertom Besednjakom in Virgilijem Sčekom, ki pa ni postala širše uporabljena. Drugi utrinek, povezan z reko, sega v leto 1984, ko je idrijska občina določila rob svojega občinskega ozemlja za odlagališče smeti, ki bi, po mnenju Zirovcev, onesnažilo Soro in uničilo naravno dediščino v Poljanski dolini. Avtorica je to odločitev sicer interpretirala kot maščevanje idrijske občine, ker se Zirovci v znamenitem referendumu niso odločili zanjo, a ni navedla dokazov, ki bi mogli potrditi to domnevo. Problema sanacije odlagališča do zaključka redakcije knjige niso rešili, po informacijah s svetovnega spleta sodeč pa vse do danes niso rešili problematike odlagališča Raskovec. To divjo grapo je v neokrnjeni podobi ohranil Matevž Pečelin (Zirovski naravni biseri. Zirovski ob-časnik, Ziri 1980-1981). Simboličen, prečiščevalni pomen reke Sore in njene sotočnice Račeve je ubesedila tudi Spomenka Hribar (Ubiti očeta. Maribor, 1983). Novodobno namembnost nekdanje meje, kot niza vojaških objektov, avtorica opredeljuje kot fol-klorizem, verjetno pa je v sodobnem pojmovanju raznovrstno dejavnost preprosteje opredeliti kot turizem, ki vabi na oglede Rupnikove linije ali Alpskega zidu, jih umešča in predstavlja v izjemnem naravnem okolju in nenazadnje budi zbledel spomin na čase, ko bi ti obrambni črti morali, pa nista, opraviti svojo dolžnost. To sedaj vestno popravljajo Gbčina Ziri, Muzejsko društvom Ziri, Turistično društvo Ziri in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca s projektom Pozdravljeni, ljubitelji utrdb! Sklep avtorice je polemičen, v 15 točkah v spogledovanju s preteklostjo nenehno pretresa sodoben položaj Zirov, vnaša (morda brez potrebe) sodobne politične konotacije in svoje osebno strinjanje ali nestrinjanje z današnjo (politično) podobo Slovenije. Na začetek knjige bi, morda bolj kot na njen konec, sodila izjemna žirovska bibliografija prof. dr. Marije Stanonik, ki nedvoumno dokazuje njeno pripadnost in hvaležnost domačemu kraju in okolju, ki jo je zaznamovalo v strokovnem in človeškem po- menu. Petra Svoljšak 4 M. Stanonik, Ziri na meji, str. 103. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA


Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.
Knjige
Periodika
Rokopisi
Slike
Glasba
Zemljevidi
Vse pravice pridržane © 2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana