405 Peter Opitz SPECIFIČNI PRISPEVEK ŠVICARSKE REFORMACIJE K REFORMATORSKEMU GIBANJU O zgodovinskem prispevku švicarske reformacije k reformacijskemu gibanju Švicarska reformacija kot zgodovinska korenina svetovnega reformiranega protestantizma V začetku januarja 1523 sta züriški župan in mestni svet sklicala vse župnike, druge duhovnike in predikante züriškega področja v mestno hišo na »disputacijo«, ki naj bi se zgodila konec meseca. Poravnali naj bi spor med tistimi, ki so trdili, da »oznanjajo Božjo besedo preprostim ljudem« in se pri tem sklicujejo na »evangelij«, ter tistimi, ki so jih obto- ževali, da so »napačni učitelji, zapeljevalci in heretiki«. Povabljen je bil tudi škof iz Konstance. Šele ko se ta ni odzval na zahtevo, naj v škofiji poskrbi za mir in red, so zadevo vzeli v svoje roke züriški svetniki sami. Obe strani v sporu naj dobita priložnost, da utemeljita svoje poglede z »resnično Božjo besedo v nemškem jeziku«. Ulrich Zwingli je svoj nauk ubesedil v 67 tezah, o katerih naj bi razpravljali. Izhod disputacije je bil nedoumen in sklep mestih svetnikov se je glasil: ker Zwinglija na tej osnovi nihče ni uspel ovreči, naj še naprej pridiga, kot je dotlej. In ne le on: vsi župniki in duhovniki mesta in po- deželja naj odslej pridigajo le to, kar lahko »dokažejo s svetim evangeli- jem in siceršnjo pisano Božjo besedo«. 406 VPOGLED V EVROPSKE RAZPRAVE OB 500-LETNICI Še nekaj časa je trajalo, da se je reformacija v Zürichu dokončno uvel javila in utrdila, toda smernice so bile s tem jasno postavljene. Züri- ški mestni svet je v zadevah religije in cerkve vzel vajeti v svoje roke, postavil se je na stran spornega pridigarja Ulricha Zwinglija in priznal evangelij – tako, kot je podan v bibličnih spisih (sola scriptura) – za kri- terij, s katerim naj se presoja tudi krščanskost rimske škofovske cerkve in njene dotedanje pretenzije na resnico ter duhovno oblast v krščan- ski Evropi. Švicarke reformacije si ne moremo zamisliti brez Luthrovega nasto- pa in njegovega odmeva po vsem cesarstvu. Pa vendar je bila odločitev züriškega mestnega sveta iz januarja 1523 nekaj edinstvenega; utirala je novo pot celotnemu evropskemu reformacijskemu gibanju. Politič- na skupnost, ki je bila po takratnih merilih suverena, je odločila, da bo uvedla oznanjevanje evangelija v skladu z »Božjo besedo« kot edinim merilom. Konsekvenca tega sklepa je bilo »reformiranje« krščansko- -politične skupnosti ne glede na religiozne tradicije in cesarsko-politič- ne grožnje. Vodilni mislec tega dogajanja je bil Ulrich Zwingli s svojim samostojnim teološkim profilom; nanj so se lahko neposredno ali po- sredno oprli kasnejši »reformirani« teologi. To velja tudi za Jeana Calvi- na, pri katerem komajda najdemo kakšno teološko misel, ki ne bi bila v švicarski reformaciji že prej izrečena in diskutirana. Spodbude iz Züri- cha za oblikovanje »po Božjih besedah reformirane« cerkve so tudi si- cer našle mesto v reformacijskem gibanju. Pomislimo na javne dispu- tacije kot sredstvo za uvedbo reformacije, kar so posnemali povsod v cesarstvu. Čeprav je bilo to še daleč od modernega ideala skupnega svo- bodnega iskanja resnice, vendarle pomeni zavrnitev dotedanjega siste- ma papeških odločitev ali deželnih oblastnih dekretov v zadevi religije. Ne smemo pozabiti tudi teoloških »visokih šol« in akademij za izobra- ževanje duhovnikov pod vplivom humanistične biblične filologije, ali na uvedbo sinod in zborovanj duhovnikov kot cerkvenih vodstvenih organov nasproti modelu hierarhičnih škofovskih vodstvenih struktur. Pomemben zgodovinski prispevek švicarske reformacije k reforma- cijskemu gibanju je v tem, da je kot korenina svetovnega reformiranega protestantizma nastala kot mestna reformacija ali kot reformacija skup- 407 PETER OPITZ nosti. Prispodoba korenine naj hkrati nakaže, da se je gibanje razvija- lo in razširilo na mnoga evropska področja, se na različne načine zlilo s spodbudami in tradicijami wittenberške reformacije in dobilo različne cerkvene podobe ter teološke obarvanosti. Drugače kot luteranski pro- testantizem, ki vse do danes navezuje svojo identiteto na enega usta- novnega očeta (čeprav z zelo različnimi interpretacijami), spada k bi- stvu in samorazumevanju gibanja, ki izhaja iz te korenine, da se noče definirati z enim samim reformatorjem. Kasneje se je to sicer večkrat poizkušalo in tako za svoje samo poimenovanje prevzelo na primer oznako »kalvinizem«, čeprav je bila ta izvorno zbadljivka. To je seve- da mogoče zgodovinsko razumeti, saj je kalvinizem v 17. stoletju tako dobil opredeljeno »konfesionalno« identiteto. Imelo pa je tudi proble- matične strani in posledice, saj je osiromašilo zgodovinsko bogastvo in teo loške pretenzije gibanja, ki je izšlo iz švicarske reformacije. Švicarska reformacija kot evropska reformacija V 16. stoletju je reformirana »Švica« geografsko pomenila vplivno področje zwinglijanske reformacije, ki so jo predstavljala mesta Zür- ich, Schaffhausen, Basel in Bern. Če pa pobližje pogledamo tamkaj de- lujoče reformatorje, se hitro pokaže, da je bila švicarska reformacija evropska. Že sam Ulrich Zwingli ni bil pravi »zaprisežnik«; izhajal je iz Tog genburga, področja, ki se je sicer priključilo (švicarski) »zaprise- ženi zvezi« [Eidgenossenschaft], toda ne s polnimi političnimi pravica- mi. Zapisnikar druge züriške disputacije je bil kasnejši anabaptistični mučenec Balthasar Hubmaier iz Friedberga pri Augsburgu. Zwingli- jev naslednik Heinrich Bullinger je tudi zrastel zunaj tega področja, v Aargau. Zwinglijev najožji sodelavec in soborec, župnik züriške cerkve Sv. Petra, je bil Leo Jud, ki je prišel iz Alzacije. Prav tako je bil od tam Wilhelm Reublin, prvi züriški župnik, ki se je javno poročil; Alzačan je bil tudi Konrad Pellikan, znameniti hebraist in profesor za Staro zave- zo na züriški Visoki šoli. Njegov nič manj slavni kolega na visoki teo- loški šoli, Theodor Bibliander, je prišel iz avstrijskega Bishofzella. Zna- ni in cenjeni učenjak Peter Martyr Vermigli je bil Italijan. Podobno je bilo s poreklom reformatorjev v Baslu, Bernu in Schaffhausnu in v še 408 VPOGLED V EVROPSKE RAZPRAVE OB 500-LETNICI večji meri je bilo tako v Lausanni, Neuchatelu in Ženevi, ki so jim sko- raj v celoti dajali pečat francoski reformatorji. Eden od vzrokov za to je bila tesna prepletenost švicarske reformacije z mrežo evropskih huma- nistov. Ni slučajno, da je katoličan Erazem Rotterdamski za svoje prebi- vališče proti koncu življenja izbral protestantski Basel in da je imel zanj nagrobni govor reformator in zgodnji Zwinglijev sodelavec Oswald Myconius, ki je prihajal iz katoliškega Luzerna. O teološkem prispevku švicarske reformacije V čem pa je poseben teološki prispevek švicarske reformacije re- formacijskemu gibanju, ki ni le stvar preteklosti, temveč morebiti tudi potencial za njegovo bodočnost? Ne sprašujemo historičnoteološko, temveč se poizkušamo navezati na omenjene značilnosti švicarske re- formacije in jih narediti plodne za sedanje in bodoče reformacijsko gi- banje. Pred tem pa moramo še nekaj stvari natančneje razčleniti. Evangelij sprave Vsebina evangelija, kot jo je opredelil Zwingli na prvi züriški dispu- taciji januarja 1523, ni drugega kot sam Kristus. V njem se je namreč razodela Božja volja in Božje spravno dejanje (za nas). »Summa evan- gelija je, da nam je naš gospod Jezus Kristus, resnični Božji sin, razodel voljo svojega nebeškega očeta in nas s svojo nedolžnostjo odrešil smrti in nas spravil z njim«. Tu ni bil pridigan noben »nov nauk«. Gre navsezadnje zgolj za po- ziv poslušati samega Kristusa (solus Christus) in se mu zaupati/preda- ti kot mestu sprave z Bogom. Označevanje reformatorjev z »novoverci« nasproti rimskokatoliškim »starovercem« je (bilo) izraz polemike ali nesporazuma. Švicarska reformacija ni hotela drugega kot povratek k premisleku neskaljenega izvora in osredotočenje na bistveno ter temelj- no krščanskega verovanja. Švicarski reformatorji so se imeli za pred- stavnike »stare vere«, kot je posebej poudarjal Heinrich Bullinger. V tej 409 PETER OPITZ temeljni zadevi reformacije so se videli najgloblje povezani predvsem z wittenberškimi reformatorji. Če natančneje pogledamo, lahko pri tem vendarle vidimo poseben švicarski profil , ki pa po švicarskem prepri- čanju naj ne bi bil nikdar razlog za znotrajprotestantsko cerkveno cepi- tev – Luther je to žal videl drugače. Moja naloga je, da zato poizkusim ta profil nekoliko natančneje predstaviti. Luthrova vernost in mišljenje sta bila večkrat globoko pod vplivom njegovega meniškega izkustva. Čeprav je njegovo reformatorsko odkrit- je povsem sesulo pozno srednjeveško spokorniško pobožnost, je gravi- tacijski center njegovega razumevanja evangelija vendarle ostalo vpra- šanje osebne pridobitve Božje milosti. To dokazuje njegovo ravnan je v sporu o obhajilu/evharistiji [Abendmahl], dokazujejo njegovi katekiz- mi in njegovi zelo zadržani poizkusi reform cerkvenega in bogosluž- nega življenja. Ni slučajno, da Zwinglijev opis evangelija v središče ne postavlja pojma opravičenja, ampak govori o spravi in Božji volji, ki ju najdemo v Kristusu. Sprava pa pomeni ponovno vzpostavitev skupnosti. Za Zwingli- ja je skupnost človeka z Bogom neločljivo povezana s »spravljeno« skupnostjo ljudi, ki jo je vzpostavila v Kristusu razodeta Božja volja – s krščanskim občestvom torej. Kot »ljudski duhovnik« je Zwinglija bolj kot osebna blaženost skrbela odrešenost oziroma Božja bližina njemu zaupanega občestva. Ni slučajno, da je dal na naslovnico izdaje svojih spisov natisniti: » Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28) Pomembna teološka posledica tega je, da vodilna pojma švicarske reformacije nista postava/zakon in evangelij, ampak izvolitev in z(a) veza [Bund]. Pravnik Calvin se je, kot je znano, kasneje navezal na Zwinglijevega somišljenika Martina Bucerja in misel o »izvoljenosti« opredelil kot Božjo pravico na občestvo, ki ga časti. Heinrich Bullinger je bil nasprotno bolj zaskrbljen, da ne bi zatemnili Božje ljubezni kot te- melja Božje volje po spravi in skupnosti. Za Bullingerja je bila misel, da hoče Bog rešiti vse ljudi (1 Tim 2,4), tako pomembna, da se je bil zara- di nje pripravljen odpovedati logičnim špekulacijam. V središče je po- stavil zvezo Boga z ljudmi in postal oče reformirane »teologije z(a)veze« [Bundestheologie]. 410 VPOGLED V EVROPSKE RAZPRAVE OB 500-LETNICI Temu ustrezno lahko formuliramo: mesto Zwinglijevega poslanstva ni bila spovednica, ampak javno zborovanje. Evangelij je naravnan na skupnost in predvsem v skupnosti se ga izkusi. Evangelij nujno konsti- tuira krščansko občestvo in mu da posebno, »evangeljsko« podobo. Pri tem naj opozorim na tri vidike. Cerkev kot skupnost učenja Poznana ustanova švicarske reformacije je bilo tako imenovano Pre- ročišče [Prophezei]. Od leta 1525 je bilo na koru züriške katedrale vsak dan razen petka in nedelje razlagano eno od besedil iz Stare zaveze. Najprej so nastopili eksegeti in interpretirali besedilo na osnovi hebrej- skega prabesedila in grških verzij Septuaginte [grškega prevoda hebrej- ske Biblije]. Nato so bili predstavljeni rezultati interpretacije v nemškem jeziku. Ustanova je imela simboličen pomen. Tam, kjer so prej zvenela peta biblijska besedila v latinščini, ki jih nihče ni razumel, je bila zdaj Biblija razlagana tako, da se je po eni strani hotelo kar se da približati njenemu izvornemu besedilu in na drugi strani vpraševalo po Božji be- sedi, kot/ki velja za sodobnost. Iz te ustanove je nastala züriška Visoka šola. Tu so torej delovali učenjaki, ki naj bi izobraževali teologe v biblij- skih jezikih in interpretaciji Biblije. Toda ni šlo le za šolanje teologov, temveč za izobraževanje celotne cerkvene skupnosti v biblijski resnici. Vsi naj bi se naučili poznati in razumeti Božjo besedo. Tudi züriški prevodi Biblije so izšli iz Preročišča. Celotna züriška Biblija v 6 zvezkih je bila natisnjena leta 1529, pet let pred dokončanjem Luthrove Biblije. V letu Zwinglijeve smrti, leta 1531, je izšla v enem zvezku kot »Froschauer Bibel«. V naslednjih letih so izšle številne izda- je biblijskih besedil in komentarjev tako za učenjake kot za ljudstvo. V središču švicarske in še posebej züriške reformacije niso bili veroizpo- vedni spisi, katekizmi in spisi reformatorjev, ampak sama Biblija. V iskanju najboljših metod njenega razlaganja se je hvaležno opr- lo na humanistično znanje in izobrazbo. Postalo je samoumevno, da je potrebno upoštevati različne zvrsti bibličnih tekstov, njihove filološke in retorične značilnosti ter vključenost v vsakokratni kontekst dogajan- ja in pripovedi; prav tako so upoštevali aramejske biblijske parafraze in 411 PETER OPITZ eksegetsko literaturo iz talmudskega obdobja, iz časa cerkvenih očetov in srednjega veka. Heinrich Bullinger je v študijskem navodilu za štu- dente teologije predpisal, da je izobraženost v literaturi klasične antike, poznavanje njenih filozofskih, zgodovinskih in poetičnih del, pogoj za razlaganje biblijskih tekstov. Študij in razlaga Biblije sta bila pogosto skupinsko delo. Nimamo Zwinglijeve Biblije, ampak samo züriško. Za švicarske reformatorje in učenjake je bilo timsko delo nekaj samoumevnega. K njemu sta sodila diskusija o težkih biblijskih mestih in sprejemanje različnih interpreta- cij. Odločilna sta bila boljši argument z vidika filologije in upoštevanje konteksta; to je veljalo tudi za razumevanje biblijskih besed o Gospo- dovi večerji/obhajilu, ki naj bi jih interpretirali v kontekstu hebrejsko- biblijske tradicije in v povezanosti z drugimi Jezusovimi besedami. V Marburgu sta leta 1529 trčili dve različni kulturi branja in razlaganja besedila. Mnogi Zwinglijevi in Bullingerjevi spisi sklenejo s stavkom: S tem pozivam in izzivam vsakega, da me z Biblijo zavrne ali bolje po- uči, če to zmore. Razlaganje Biblije, iskanje Božje besede za sedanjost, je bilo razumljeno in prakticirano kot skupen napor in prizadevanje. Vsi so (bili) potrebni učenja. Nihče nima resnice sam v posesti. K švicar- skemu razumevanju reformatorskega pojma duhovništva vseh verujo- čih sodi, da v cerkvah švicarske reformacije ni škofov. Bullinger je rekel, da so nosilci cerkvenih položajev »remigatores«, veslači. Cerkev kot skupnost sprave in pravičnosti Zwinglijeva obhajilna liturgija je predvidevala, da se kruh preda- ja iz rok v roke, da vsak od njega odlomi košček. To je bila prava revo- lucija glede na tedanjo zakramentalno pobožnost, glede na ljudsko ob- čutenje ter cerkveno liturgično življenje. Zwingli je takole utemeljil tak obred: če vsak poda kruh svojemu bližnjemu, se lahko zgodi, da pride do sprave med dvema sprtima sosedoma. S tem bi obhajilo kot sprav- ni obred udejanjilo nekaj pomembnega. Podobno je argumentiral gle- de izključevanja od obhajila: obhajilo kot praznovanje sprave je lahko mesto in prilika, da se sicer nespokorjeni grešnik spreobrne in spoko- ri, zato se ga ne sme izključevati. Cerkev kot prostor, v katerem se slavi 412 VPOGLED V EVROPSKE RAZPRAVE OB 500-LETNICI sprava z Bogom v Kristusu, je lahko tudi prostor za spravo med ljudmi. Tudi cerkvenim sodiščem za zakonce v Zürichu in Bernu ter konsistori- ju v Ženevi ni šlo toliko za moralni nadzor in vzgojo kot za spravo med sprtimi ljudmi v Kristusovem občestvu. Sprave pa ni, ne da bi krivico poimenovali s pravim imenom in vzpostavili pravico. Značilnost švicarske reformacije je bila, da je imel evangelij zanjo od vsega začetka mnogo opraviti s politiko, pravom in gospodarstvom. Reformacija je dala krščanskim oblastem mandat ne le na religioznem področju, temveč tudi za odpravljanje krivic, zaščite šibkih, preprečevanje oderuštva in neupravičenega bogatenja, za skrb, da nikomur ne bo treba prosjačiti in da bo dobil pomoč v bolezni. Že v svoji disputaciji leta 1523 je Zwingli iz ponovno odkritega evangelija izvedel zahtevo oblastem: »Zato naj bodo vaši zakoni v skladu z Božjo voljo tako, da bodo pravno zaščitili prizadete tudi, če ti ne bodo vložili tožbe« (teza 39). V svojem spisu O božji in človeški pravičnosti je Zwing- li zelo jasno razlikoval med Božjim kraljestvom in realnim svetom. Re- ligiozne utopije niso bile njegova stvar. Hkrati pa je menil, da mora biti krščanska skupnost udeležena pri urejanju in oblikovanju posvet- nih razmer in se pri tem orientirati po Božji pravičnosti. Slednje je si- cer mogoče le v odlomkih, necelovito in nepopolno, z novimi in novi- mi poizkusi, upoštevajoč realnost. Toda tako je treba. V času Heinricha Bullingerja so v Zürichu uvedli tako imenovani »Fürtrag«. Župniki naj bi imeli pravico, da stopijo pred mestni svet in ga posvarijo, kot so to počeli preroki Stare zaveze nasproti kralju. Taka preroška služba je postala pomembna sestavina švicarske reformacije. Pri tem nikakor ni šlo le za religiozne zadeve. Bullinger je mestni svet opozarjal na Božjo pravičnost v takih dnevnopolitičnih vprašanjih, kot so bila: skrb za reveže kot naloga skupnosti, določanje obresti, ustanav- ljanje šol, politika glede plačancev in begunska politika, uporaba jav- nega denarja ... Cerkev kot skupnost hvaležnega izpovedovanja vere Zwingli je leta 1525 v spisu Commentarius opredelil obhajilo/večer- jo [Abendmahl] predvsem kot »znak izpovedovanja vere« in kot« za- 413 PETER OPITZ hvalo«. Tako je namreč razumel biblijsko besedilo o Gospodovi večerji; menil je, da njegov pogled potrjen tako z izvornim pomenom latinske besede sacramentum (kot »Fahneneid« – svečane prisege na zastavo) kot s starim cerkvenim označevanjem večerje kot evharistije, kot za- hvalne slovesnosti. Kot je znano, so ga zaradi tega močno kritizirali. Kasneje je posku- šal te kritike upoštevati. Vse do danes se besedila o obhajilu iz zadnjih dveh let njegovega življenja komajda jemlje v obzir. Toda švicarski re- formatorji za njim so se oprli prav nanje in jih razvijali naprej. Izhaja- joč iz Zwinglijeve pozne pozicije sta Bucer in Calvin poizkušala zgradi- ti most do Luthrove pozicije. Bullingerjev nauk o obhajilu/evharistiji ni hotel enostransko poudariti ene točke ali ene biblijske vrstice na račun drugih, temveč je skušal upoštevati vse v Bibliji omenjene vidike »Gos- podove večerje«. Ta je bila tako razumljena kot slovesen obred, v kate- rem se simbolično zgosti vse življenje Cerkve. Je evharistija, praznič- ni obred skupnosti, ki se hvaležno spominja Kristusovega spravnega dejan ja (»to delajte v moj spomin«, 1 Kor 11,24); kot skupno praznovan- je je oblika oznanjevanja Kristusa in hkrati pogled na Kristusovo po- višanje in ponovni prihod (»Vsakič ko jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjate smrt Gospoda, dokler ne pride.« (1 Kor 11,26)). Je praznovan- je navzočnosti Kristusa v občestvu, ki je zbrano ob njegovi mizi (Mt 18,20). Kot človeška skupnost ima hkrati tudi etično dimenzijo, kaj- ti ni prave skupnosti brez medsebojne skrbi in obzira (1 Kor 1,17–34). Bullingerjev nauk o evharistiji je v veliki meri pozabljen – toda le kar zadeva ime njegovega avtorja. Kdor primerja nauk o evharistiji v so- dobnem dokumentu iz Lime1 in Bullingerjevega, bo našel mnoge vzpo- rednice. In to ne slučajno. Vedno sta tu misel o evharistiji, zahvali in ve- roizpovedi, kajti javno izpovedovanje in zahvala sta bistvena elementa cerk venega življenja. Še bolj žgoča je postala tema izpovedovanja vere v protestantskih cerkvah diaspore in v preganjanih cerkvah. V njih se je izoblikovala nova kultura izpovedovanja vere, h kateri je pomembno prispeval zlasti Calvin. 1 Dokument o »krstu, evharistiji in duhovniški službi«, ki so ga pripravili predstavniki Ekumen- skega sveta Cerkva v Limi leta 1982. (Op. prev.) 414 VPOGLED V EVROPSKE RAZPRAVE OB 500-LETNICI Izpovedovanje vere pa se v tradiciji švicarske reformacije ne dogaja le nasproti ljudem, ampak najprej nasproti Kristusu, h kateremu se – v odgovornosti pred njim – prišteva. Reformirani v svoji veroizpovedi ne kažejo svoje lastne vere drugim ljudem, ampak predvsem in najprej kli- čejo Kristusa. To prepričanje sodi k temeljnim sestavinam švicarske re- formacije: kristjan ne »poseduje« prave vere ali pravega spoznanja Boga in ga zato tudi ne more posredovati, »predajati« naprej drugim. Nobe- na cerkev se ne more imeti – in nima pravice, da bi se imela – za podalj- šano roko Božje milosti; noben obred obhajila ni kar tako podeljevanje Kristusovega telesa. Vse cerkveno govorjenje in delovanje je najprej v odgovornosti pred Bogom in se lahko dogaja le kot prošnja/molitev za Duha. Krščanska cerkev ni drugega kot del sveta, toda je svet, ki moli in prosi: »Veni creator spiritus«. Je zahvaljujoči se in vedno znova vero iz- povedujoči svet. To je kritični in hkrati blagodejni pomen poudarjan ja božjega Duha v švicarski reformaciji. Kajti samo tako se krščanska cer- kev ali skupnost ne bojuje zase, ampak za prihod Božjega kraljestva, in samo tako dela, kar ji je naloženo. V čem je poseben prispevek švicarske reformacije k reformacijskemu gibanju danes? Marsikaj od tu omenjenega ni posebna dobrina zgolj švicarske re- formacije. Rečeno je že bilo, da švicarski reformaciji nikakor ni šlo za ustanavljanje religiozne sekte. Pred sabo so imeli povsem preprosto in hkrati skrajno zahtevno nalogo: kako resno vzeti to, kar je temeljno krščanskega, to je Kristusa samega kot Božjo besedo in mesto Božje sprave z ljudmi. Duh švicarske reformacije je (bil) nasproten obnavljan- ju konfesionalizma ali čaščenja ustanovnih očetov. In vendar je vredno prisluhniti načinu, kako so formulirali svoja spoznanja in jih poizkuša- li uporabiti pri oblikovanju cerkve. Vsekakor nam pri tem hitro postane očitno, kako so bili tudi reformatorji otroci svojega časa in so z njim de- lili merila ter slepe pege. Pomislimo samo na surov in krščansko neop- ravičljiv kaznovalni sistem, pa na stanovsko družbo, ki je bila komajda deležna njihove kritike, na samoumevnost, s katero so biblijsko opravi- čevali nujnost enotne javne religije in tako nadaljevali z netoleranco, ki 415 PETER OPITZ je obstaja od antike dalje, ali jo celo stopnjevali. Ali ni jubilej tudi dob- ra priložnost in spodbuda, da se s spoštljivo, krščansko teološko argu- mentirano kritiko distanciramo od reformatorjev tam, kjer v svojem govorjenju in delovanju sami niso sledili nalogi, ki so si jo zadali? Prav Zwingli in Bullinger temu ne bi nasprotovala, bila bi celo hvaležna, saj sta sama izrecno pozivala svoje bralce, da ju kritizirajo in tudi popravi- jo, če pri tem izhajajo iz evangelija. Morda bi lahko za konec takole uravnotežili poseben prispevek švi- carske reformacije h globalnemu reformacijskemu gibanju danes in jut- ri: prispevek je predvsem v zastavljeni nalogi, da spominja in vztraja, da morajo vse cerkve, ki se sklicujejo na Kristusa, postati v vedno večji meri skupnosti učenja, sprave in pravice, k čemer sodi priznanje lastne krivde in neuspešnosti. Biti pa morajo tudi kraji/skupnosti hvaležnosti in izpovedovanja vere, ki to vidno izžarevajo tudi v družbo in politiko. Iz nemščine prevedel Marko Kerševan VIR Opitz, Peter. 2014. »Der spezifische Beitrag der Schweizer Reformation zur reforma- torischen Bewegung.« V 500 Jahre Reformation: Bedeutung und Herausforderun- gen; Internationaler Kongress der EKD und des SEK zum Reformationsjubiläum 2017, ur. Petra Bosse-Huber, Serge Fornerod, Thies Gundlach in Gottfried Wil- helm Locher, 88–98. Zürich: TVZ; Leipzig: EVA. https://doi.org/10.26493/2590-9754.13(26)405-415