OPISNO P O D J C T R5BORSK? S K A F. V S K A KNJI ANTON AŠKERC TAHI NA ŠTATENBERGU JOŽE KOROPEC ŠTATENBERG IN KMEČKI UPOR 1972 ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR 9Up ouafosodzi 90jUZB>|Z! 9Up 0U9f0S0dZ| fiAT TISK ARHIVSKA v_ . »> - A F! N A KNJIŽNICA KNJIŽNICA JOSIPA VOŠNJAKA SLOVENSKA BISTRICA O/i IZDALA OB 400-LETNICI SLOVENSKO-HRVAŠKEGA KMEČKEGA UPORA SKUPŠČINA OBČINE SLOVENSKA BISTRICA Razprava J. Koropca Štatenberg in kmečki upor je ponatisnjena iz Časopisa za zgodovino in narodopisje, Nova vrsta, 8. (XLIII.) letnik, 1972 Anton Aškerc TAHI NA ŠTATENBERGU (1571—1579) 6ASOP1SNO mdjetjb mariborska n* v Irh.vVa KNJIŽNICA JOSiFA VOŠNJAKA SLOVENSKA BISTRICA SENO DIŠI... Pripeka sonce, žge gorko. Dekleta grabijo seno pod gradom štatenberškim. Kaj pisanih se kril vrti ob polnih bokih jim frči na soncu kresnem žarkem! Dekleta kmečka urnih nog, rdečih lic in gibkih rok potijo se na tlaki. Ni jim za šalo ne za smeh. Kdaj bo še vse seno v plasteh na travniku velikem! Veselih pesmi ne pojo, saj tuja je kmetija to, last Tahija, graščaka. Ni lahek to, ni majhen trud. Kaj belih se svetlika rut po glavah zlatolasih! Seno suši se in diši. In tu in tam že kup stoji sena po polju zgrabljen. Zasliši konja se peket! Strah poloti se vseh deklet: Graščak leti na konju! Ko strela mu leti konjič, z njim jase valpet in birič. Kam neki se mudi mu? Pa kar čez travnik hop, hop, hop! prijahal Tahi je v kolop pred delavke naravnost! Zahrska vranec, obstoji. In Tahi gleda in motri dekleta kmečka zdrava. Pogled mu je pohoten, hud. Ozirajo se izpod rut tlačanke vanj boječe. Pa suče brke, gleda tak, premišlja sem in tja graščak, ozira se, izbira . .. »Hm, nič posebnega! Tam ta pretolsta! Preveč je mesa! Tam ona je presuha! Pač, pač! Tam tistole dekle! To nekaj zame je! Hehe! Kipeče prsi. .. Vitka! Ti Zorkova, kar grablje proč! Z menoj zdaj poj deš in to noč boš spavala pri meni! Gosposkolična, fletna reč! Presneto si, dekle, mi všeč! . . . Kaj? Ti se obotavljaš?! Saj vse ti ne pomaga nič! Na vranca vzdigni jo, birič! Tako! . .. Domov, v graščino!.. .« Graščak jo k sebi posadi, ko jastreb v krempljih jo drži. .. In dekle joče, joče ... In Tahi s hlapci jaha v grad, s seboj vzel živi je zaklad, hčer svojega tlačana! Dekleta gledajo za njo, potrte grabijo seno in kolnejo trinoga. POVODNI MOŽ V Dravinji koplje se Alenka, prelepa Jurkova rejenka. Umiva nago si telo pa se pogreza pod vodo. Po bistri reki brede, plava in tiho poje, požvižgava. Pa pljuska, brizga z vodo vmes . . . Kako prijetna kopel, res! Alenka šali se in smeje. In sonce sije, greje, greje ... In dekle vzkrikne . . . Kaj je to? Na bregu moški mlad! Hoho! »Ne boj se, ne boj se, bela vila! Kako lepo si se umila! Al veš, kdo sem? Povodni mož! In ti sedajle moja boš!« Pa skoči v reko po Alenko pa nese v grajski mlin mladenko. « Kaj mari mu dekletov klik in solze in obupni krik!. . . A drugi dan ob uri rani stal Jurko v grajski je dvorani. Pred Tahijem je jezen stal, tako tlačan mu je dejal: »Kje je, ki hčer mi je oskrunil, da bi v obraz mu pasji pljunil! Zapeljal v mlinu mi je hčer! Pokažite mi tisto zver! ...« »»Kaj, kmet, pred mano rogoviliš? Da vtaknem v ječo te, me siliš?«« »Kje je zločinec — vaš pisar? On zapeljivec je, slepar!« » »E j, Jurko, Jurko, ti se motiš! Gorje, če se pisarja lotiš! Boš molčal, tepec kmečki, boš? Saj to je bil — povodni mož! Če ne verjameš, pa pri priči te v luknjo vtaknejo biriči!«« LOVRENC KOPRIVA V Makolah farni zvonovi slovesno pojo. Velika nedelja . . . Ljudje od večernic gredo. Po trgu dekleta za pazduhe vodijo fanti. In v krčme s trobentami vabijo jih muzikanti. Tu, tamkaj vesele odmevajo pesmi in ples. Vstajenja je praznik in posta je konec! Pa res! . . . »Hej, Gabrijel Tahi se bliža z biriči!« . . . Ko strela iz jasnega ta je novica tržane zadela! »V trg jaha na vrancu! Pa nekoga vleče s seboj! Na konju privezan je človek! Kaj spet je to? Joj!« Vre ljudstvo na kup radovedno in hrupno se zbira. Po jezdecih čudnih osuplo se v daljo ozira. In sliši pretrgan se krik in konj oster peket. .. In srd polasti se gledalcev, nemir in trepet.. . In bliže in bliže se trga že čuje kopito. In nekdo na konju tam vpije, kriči strahovito. In Tahi prijaha ... In ljudstvo zastavi mu pot: »Izpusti človeški svoj plen! Ti trinog, ne gospod!« In Tahi se peni od jeze in ljudstvu kljubuje .. . In v sedlu vrti se, preklinja robato in psuje . . . Uplenjenec stoče . . . Poslednje zdaj napne moči kmet Lovrenc Kopriva — iz zadrge se oprosti pa skoči mu s sedla polmrtev, beži med tržane. . . . »Ti zver, ti zver, Gabrijel Tahi! Kak mučiš tlačane! Dohitel me je pa usekal me s sabljo graščak, krvavo me ranil, privezal na konja divjak! In kaj sem mu žalega storil? Ničesar nikoli! Nemara na tlaki mu nisem napravil po volji! Ti zver, ti zver!.. .« Lovrenc Kopriva vzdihuje, kriči. A Tahi beži že iz trga in s sabljo grozi. . . »Smrt Tahiju, smrt, smrt!« kričijo srditi tržani... »Kopriva, maščujemo te! Vsi na tvoji smo strani!« SLEPI JURKOVIČ O moje oči, moje slepe oči! Ne vidim več sonca, ne vidim ljudi! Glej, Anka, kako sem te ljubil! Oči zarad tebe sem zgubil! O moje oči, moje mrtve oči! O ko bi pač slišala bila ti, hči, kako sem govoril na gradu, vse grehe očital sem gadu! »Tvoj oče Franc Tahi, sem rekel, bil zver je ko, Gabrijel, ti! On zapeljal mi hčer, oskrunil mi jo je po sili! Al revica se ti kaj smili? Ko roža cvetela je moja dekle. Kje videl si lepše in pridnejše, kje? Zdaj s pankrtom vse jo prezira. V sramoti mi vene in hira! Res nočeš poplačati, Gabrijel, zdaj, kar oče bil tvoj zagrešil je nekdaj? Z denarjem vsaj bedo ublaži dekletu! Trpela bo lažji!« Usekal me z golo je sabljo graščak, po licu mi mahal je besni divjak; oči mi iztaknil je zdrave. Ušel sem mu glave krvave ... O moje oči, moje mrtve oči! Ne vidim ne sonca ne živih ljudi! Črn mrak me ovija zdaj večen! Kako siromak sem nesrečen! To bil je kmet Jurkovič, Tahov tlačan. Preklinjal ves Štatenberg noč je in dan; preklinjal v dno pekla graščaka. Peš romal je tožit divjaka. Ob palici taval cel mesec je dni in kazal po poti je mrtve oči pa pravil ljudem o krivici. In vsem se je smilil v resnici. In kazal je soncu svoj slepi obraz: »Glej, sonce, to slepi sem Jurkovič jaz! Ah, sonce, več zame ne siješ! Več zame svetlobe ne liješ! In zvezdam je zlatim sred jasne noči in mesecu kazal je mrtve oči in tožil jim je vse bolečine iz duše je svoje globine. In dvigal v nebo je svoj slepi obraz, češ, glej, to nesrečni sem Jurkovič jaz! Pomagaj, o Bog, mi, pomagaj! Zločinca kaznuj, ne odlagaj! Pa romal je Jurkovič slep noč in dan, priromal je v Gradec čez hrib in čez plan utrujen ob roki vodnika. In stopil je tam pred sodnika. In kazal sodniku je mrtve oči: »Pravični gospod, zdaj razsodite vi! Oči oslepil mi je, glejte! Kaj Tahi zasluži, povejte!« Tako je razsodil deželni glavar: »Ker Tahi iztaknil oči ti je par, bo plačal občutno ti globo! Dva tisoč forintov za zlobo!. . .« Našteli goldinarjev so mu par sto. In vtaknil jih v žep je s tresočo roko. Ob roki vodnika je taval domov, potrt z glavo zmaj aval. In tisti dan prišel je k Tahiju v grad: »Ostanek sem globe pritaval iskat! Izplačaj svoj dolg mi! Usmili se hlapca! Saj veš, da sem v sili!« »»Kaj!? Terjat si prišel, nesramni tlačan!? Če brž ne pobereš, berač, se na plan, ti bikovo žilo pokažem pa ž njo te po hrbtu namažem!«« MAŠČEVANJE Noč plava nad poljem dravinjskim, grad Štatenberg v mrak je zavit... Pa kaj skozi temo tam šviga plamena krvavega svit? Ves grad je pokonci... In Tahi iz prvih se sanj prebudi, pogleda skoz okno pa vzklikne: »Vrag! Pristava moja gori! Gasit, gasit, hlapci in dekle, biriči in valpeti, hej! O moje seno, moje žito! Vsi gremo gasit! Vsi naprej!« Vse gre iz gradu ... Le streljaj tam vzdiguje v nebo se požar ko kres velikanski na polju . . . In Tahi vzdihuje: »Kak kvar! Gasite, ljudje, le gasite! Otmite plamenom blago!. . . No, hvala bogu, saj že kmetje graščaku pomagat gredo! Jih vidite? Tam preko polja hitijo tlačani! Seve, graščak se jim vendarle smili.. . Imajo res blago srce. Pozabili vse so krivice, ki storil jih bil sem nekdaj; vedo, da sem oče jim dober, pomagati hočejo zdaj! . . .« In kmetov ko listja in trave se bliže in bliže vali... Ne k pristavi, nego tja h gradu tlačanov armada drevi! Brez boja vdero skozi vrata — in njihov že prazni je grad . . . »Ko nalašč!« — se šalijo kmetje — »v grad Tahijev prišli smo spat!« In v trdih se šetajo škornjih in z baklami v rokah — hoho! — po grajskih razkošnih dvoranah. Kako imenitno je to! »Oh, koliko, kakšno bogastvo!« Strme ogledujejo vse ... Srebrne in zlate posode na glas občudujejo vse. In Tahi zasliši prestrašen, kaj v gradu sedaj se godi. . . Mar pristava mu je goreča! Svoj Štatenberg rešit hiti. Zaman! Prizor zapre mu sapo . .. Ne more prodreti do vrat ne sam ne družina njegova: tlačani so vzeli mu grad! Umazani kmet — je mogoče? — nocoj je gradu gospodar?! In noč razsvetljuje usodno mu pristave strašni požar. In Tahi jo gleda armado . . . Tlačanov vse črno stoji s sekirami, kosami, krampi pa brani mu vhod in grozi. .. Kaj?! S smrtjo grozijo mu kmetje! Zabranjen mu vsak je korak . . . Ko tujec pred svojim je gradom, ko suženj stoji tam graščak. Pa ozre se kvišku . .. Kdo z baklo sedaj na balkonu stoji? Ha! Kakšna predrznost! Od jeze in studa zaškriplje z zobmi. To hrabri je Lovrenc Kopriva, ki stopil je zdaj na balkon pa pristavo gleda gorečo, grohoče se zviti kaj on! Pa reče armadi Kopriva: »Naš zdaj je ves Tahijev grad! Naš Štatenberg ta je krivični in naš ves njegov je zaklad! Jaz, jaz sem zažgal ti, veš, Tahi! Poglej, kak gori kakor mast tam pristava lepa!. . . Nocoj pač ujel si nam v skrivno se past! Brez strehe nocoj si, brez strehe! Na polju z družino boš spal! Kaj takega nisi doživel, naš žlahtni gospod, dosihmal! A jaz, komandant te armade, veš, kje noče val bom nocoj? Na Židani pernici tvoji! Saj grad sedaj moj je, ne tvoj! Še veš, kdo je Lovrenc Kopriva? Še pomniš? Bil strašen je dan . . . Privezal si bil me na konja, pa jahal z menoj si, tiran! Še pomniš, kako si brez vzroka po glavi me sekal poprej z nabrušeno sabljo? Še pomniš veliko nedeljo? Povej! In v Makolah, veš, kaj je bilo? Ušel sem ti s konja krvav . . . Nocoj pa poveljnik sem vstašev! Tri tisoč glej puntarskih glav! Obljubil sem, da se maščujem . . In to sem izpolnil nocoj! Nocoj si ti kmetom podložnik, Kopriva gospod pa je tvoj! .. . Tovariši! Zdaj pa zapojmo! O stari naj pravdi grmi iz grl tisočerih popevka, tlačane naj vse prebudi!« »HUDIČEVA PRAVICA« In prišli k nam so komisarji, iz Gradca nemškega pisarji na črni štatenberški grad. In tisto lepo jutro majsko pod starodavno lipo grajsko so dali kmete nas pozvat. In šli smo .. . Kaj pa smo hoteli! Ustavljati se nismo smeli. . . Gnal nas vladarjev je ukaz! In prišli smo na grad tlačani in prišli z nami so župani. . . Kaj novi nam pove razglas? Pa rekli nemški so pisarji pa rekli so nam komisarji: »To piše vam deželni knez: ,Pokaj se puntate, tlačani? Ne veste mar, da ste kristjani? Nič ne bojite se nebes? Spoštujte Tahija graščaka! Izkazal se mi je junaka v krvavih bojih še vsekdar! Saj ni bil vam nikdar krivičen! Obeta mi, da bo pravičen poslej vam, dober gospodar! Ima srce pošteno, blago! Krvi poslednjo svojo srago, vem, da za vas bi kmete dal! Ni vas odiral niti skubil, ko oče vas bo Tahi ljubil in branil vas ko dosihmal! Zato mu bodite pokorni! Nič več ne bodite uporni! Tako velevam, hočem jaz! Proč vrzite vso svojo zlobo, prisezite mu vsi zvestobo! To moj vladarski je ukaz . . .‘« Hoho! Kako je završelo! Kako med nami zahrumelo! Nastal peklenski je vihar. Ni mogel komisar več brati... »Ne, tega ne!« Vsi kmetje hkrati smo vpili. . . »Tega ne nikdar! Ne maramo mu ne priseči! Ta Tahi je trinog naj več ji! In on naj bo spet naš gospod?! Domov j a zapustimo raje pa gremo v daljne tuje kraje z družinami takoj odtod!« Odmevalo je po dvorišču . . . Se stara lipa se je vrišču nad nami čudila zelo . . . Zeleno listje je šumelo. Da čuti z nami, se nam zdelo je res, častito to drevo. Polegel se za hip vihar je. In čital graški komisar je, ko purman jezen nam je bral: »,A kdor se bo med vami puntal, sosede bo k uporu šuntal, ta rabeljnu bo glavo dal!1 Prisezite . . . !« In ta trenutek za nas bil strašen je občutek: Med nami Tahi stal je sam! Vrag ve, kdaj tiho in boječe pred kmete svoje je kričeče ko duh približal bil se nam! »Prisezite zdaj vsi po redi gospodu Tahiju! Vsak vedi, da vaš upor je zdaj zaman . . .!« Kričali so na nas pisarji iz Gradca nemški komisarji. . . Gorje, slovenski ti tlačan! Za kmetom kmet s potrto glavo že sega mu v roko krvavo trinogu . .. Lipa šelesti... »Hudičeva je to pravica, kar knežja piše nam desnica!« tlačan tlačanu govori. PESEM ŠTATENBERŠKIH KMETOV Le vkup, le vkup, le vkup, trpini! Sekire, kose, krampe v dlan! A kdor ni z nami, ta pogini! Napočil je krvavi dan! Za nas nikjer ni več pravice! Trinog brez srca je graščak. Ko zajce, jazbece, lisice tlačane sme loviti vsak. Beseda moška, kmetom dana, sme prelomiti se vsekdar. Kdo zagovarjal bi tlačana?! Komu na svetu mi smo mar! Še knez deželni nas ne brani, postavil se je proti nam; na naših je tiranov strani, a nas tlačanov ga je sram! Do grla siti smo krivice! Kje stara pravda je sedaj? Orožje v žuljave desnice! Zdaj svet pred nami trepetaj! Poslušajte, ravnine, griči, kar kmetje pojemo nocoj! Zdaj čujte, valpeti, biriči: za staro pravdo gremo v boj! Naprej, naprej k zeleni Savi nocoj odrinemo še mi! Tam Gubec, kmečki kralj naš pravi, graščakom pušča modro kri! Prisegamo pred živim bogom vsem zatiralcem svojim črt! Več ne tlačanimo trinogom! Na boj! Na zmago ali v smrt! Jože Koropec ANTON AŠKERC IN ŠTATENBERG Razprava Antona Kaspreta Tiranstvo graščaka Frana Taha in njegovega sina Gabrijela, ki je izšla v šestem letniku časopisa za zgodovino in narodopisje leta 1909, je nagnila Antona Aškerca, da se je ob zatonu življenjskih moči še enkrat posvetil opevanju hrvaško-slovenskega kmečkega upora iz let 1572 in 1573. V Pesnitvah je izšel 1910 na zadnjih straneh 243—268 ciklus sedmih pesmi o Tahiju na Štatenbergu. V pesmih se prepleta težnja po zgodovinski resnici s pesnikovo svobodno domišljijsko ustvarjalnostjo. Umetnikova svoboda je krstila brhko mladenko za Zor-kovo, Jurkovo rejenko za Alenko in Jurkovičevo hčer za Anko, njihove zgodbe pa so v jedru zgodovinsko zveste. Pri mučenju Lovrenca Koprive je Aškerc popestril čas in kraj dogajanja le z večernicami, krčmami in trobentami v trgu Makolah, vse drugo je povzel po zgodovinarjevi razpravi. V pesmi Maščevanje si je pesnik izmislil požig pristave, Tahijevo navzočnost in število upornikov. V njej je sledil zgrešeni Kaspretovi domnevi, da je upornike vodil Lovrenc Kopriva, pristavo pa je na osnovi ogleda pravilno oddaljil za streljaj od gradu. Lipo v Hudičevi pravici si je izmislil že zgodovinar in Aškerc se ji ni mogel izogniti. Se je pa prav pri tej pesmi umetnk Aškerc zavestno oddaljil od znanstvenika Kaspreta, ko je prepozno zgodovinsko spoznanje podložnikov iz leta 1579 — »Hudičeva je to pravica, / kar knežja piše nam desnica!« — presadil v čas med osvojitvijo štatenberškega gradu (junij 1572) in Gubčevim uporom (februar 1573) in na osnovi tega kot razumljivo posledico spoznanja napotil Štatenberžane, zopet sledeč napačni Kaspretovi trditvi, na pomoč hrvaško-slovenski kmečki vojski: »Naprej, naprej k zeleni Savi!« ŠTATENBERG IN KMEČKI UPOR *.*■' • - ... v ;; t 1 9 Haloze so pritegnile ljudi že prav zgodaj. Arheolog more postreči s haloškimi najdbami od mlajše kamene dobe naprej. Slovenci »so Haloze, kaže se, sorazmerno zgodaj in dokaj intenzivno naselili.«1 Konec 10. stoletja so vzpostavili Nemci mejo med svojim cesarstvom oziroma njegovo Podravsko krajino in hrvatsko kraljevino na Maclju. Po zatonu 11. stoletja so morali nemški cesar, podravski krajišnik in krški škof z vnemo urediti obrambo tudi proti novemu neprijetnemu sosedu onkraj Sotle in Maclja, proti ogrskmu kralju. Krško zemljo je na severu zavaroval Rogatec (1130), svet Podravske krajine oziroma njej sledeče Štajerske pa Štatenberg. Ortolf, posestnik (1190) krške Planine,2 je omožil pred 1213 svojo hčer Herad s Friderikom Ptujskim. Leta 1241 je bila že mrtva. Takrat je Friderik nameraval izročiti stiškemu samostanu posesti pri Štatenbergu (Staetenburch), ki so bile prej last njegove žene in verjetno dota njene matere.3 Leta 1251 je nastopal kot naslednik Planinskih že Henrik Ostrovrhar in izročil svoje dohodke 20 mark (vrednosti dveh kmetij) pri Štatenbergu krškemu šfoku, jih pa užival kot krški fevd naprej. Isto je napravil ob tej priliki tudi Friderik Ptujski z enakim svojim dohodkom pri bližnjih Poljčanah.4 Pred 1263 je imel Štatenberg v posesti krški vazal Rogaški. Njegova hči se je tega leta odpovedala svojemu štatenberškemu deležu v korist brata in drugih sorodnikov. Rogaške je nasledil po 1299 sorodnik Henrik Viltuški. Njegova sinova Ulrik in Henrik, ki sta imela v lasti tudi konjiško gospostvo, sta kupila 1314 od Alrama II. Bistriškega njegov podedovani delež štatenber-škega gospostva. Od njunih dedičev si je 1352 obdržal štatenberško gospostvo Henrik. Leta 1385 je dedoval gospostvo Hugo VII. Devinski, 1399 pa Rajnpreht Walsee. Walseeje, ki so pridobili za gospostvo deželsko sodstvo 1434, so nasledili po 1451 Celjski, te pa po petih letih Friderik Habsburžan.5 Albreht II. Bistriški, vnuk Alrama II., je razpolagal 1428 med drugim tudi z deželnoknežjo fevdno predivno desetino pri Štatenbergu in na Graslovih (Grelis) zemljah (okoli Poljčan). Od 1441 do časa pred 1462 so to desetino uživali Safnerji, dediči Bistriških.6 Cesar Friderik Habsburžan je že po dveh letih (1458) prodal štatenberško gospostvo Stefanu Prueschenku, ki se je pozneje imenoval tudi grof Hardeški. Kot prejšnji in kasnejši gospodarji so bili tudi Prueschenki zelo bogati, Sta- 1 Milko Kos, Haloze po ptujskih urbarjih, ZC XIV, 1960, 187 * Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev IV, 1915, št. 99 8 Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev V, 1928 (Kos), št. 212, 757 4 Zahn, Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark III, 1903, 163 s Kos, št. 873 Josef Andr. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark III, 1885, 959—960 Avguštin Stegenšek, Konjiška dekanija, 1909, 64 Hans Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Giilten, Stadte und Markte, 1962 (Pirchegger), 135, 140 • Albert Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark VII, 1864, 198 Jože Koropec, Srednjeveška gromberška gospoščina, ZC XXIII, 1969, 275—276 tenberg je bil le eno njihovih gospostev, tudi so imeli v posesti ta grad prav tako kot njihovi predniki in nasledniki le kratko dobo. Štefan je kupil za svoje novo gospostvo 1460 od Leutolda Stubenberga, dediča Ptujskih, vasi Laporje in Vrhlogo z dvema tretjinama vinske in žitne desetine okoli svojega gradu in v črešnjevski župniji — Črešnjevec je postal že pred tem enkrat v zadnjih sto letih štatenberški — za 600 zlatnikov, 1464 pa še poleg treh krških fevdnih kmetij pri Lindeku tele krške fevde.7 kraj število kmetij Cerovec Zyrobecz Brecljevo Breczel Draganja Drosendorff Zgornje Belo Ober Velach Spodnje Belo Nider Velach Laše Latschach Podplat Underm Plat Gabrnik Nider Gabrekh Gabrovec Gabravvecz Jeršovec Jelschowecz bey dem heiligen Krewcz Ločnec Laczendorff Dol im Tali Svino in der Swyn am Perg ob der Maut Stara vas Altendorff an der Traan Ljubečno Lubiczendorff Zgornje Ljubečno am Perg ob Lubiczendorff Ličenca in der Lytschnicz bey Altendorff Jelševec Gelschabecz Lemberg zu Lemburg im Marktl Beli potok im Weyssenpach ob Lemburg Nova vas bey Lemburg zu Newdorff Loče an der Tren Latschach Kostrivnica zu Kastrewnicz 1 1.5 2 4 2.5 6 mlin 2 1 2 1 3 1.5 5 2 3 2 1,5 2 3 domec dva dela gornin desetina gornina gornina Štefanov naslednik Sigmund je 1467 pritiskal na studeniški samostan, od 1473 pa nastopal kot solastnik gospostva z bratom Henrikom. Leta 1477 je padel Štatenberg v roke Turkom, Henrik Prueschenk in njegov upravnik Viljem sta morala v turško ujetništvo. Ko so plačali zanju nad 4000 zlatnikov odkupnine, sta se lahko 1483 vrnila. Viljem je bil upravnik še 1489. Leta 1485 sta Prueschenka pridobila za gospostvo Grasslov stolp v Slovenski Bistrici z vsemi posestmi in fevdi, deželnoknežjimi in salzburškimi. Predivno desetino okoli Štatenberga in po Graslovih zemljah je v tem času (1478, 1494) jemal v fevd Viljem Turjaški, dedič Safnerjev.8 7 Krška fevdna knjiga, I 248 — prepis dr. Pavla Blaznika Pirchegger, 135, 136 (Franz) Ilwof, Sigmund von Prueschenk, MHVS XIII, 1864 (llwof), 192—193 8 Albert Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark VIII, 1867, 47 Albert Starzer, Die landesfiirstlichen Lehen In Steiermark von 1421—1546, BKSGQ 32, 1902 (Starzer), 175—176 Rudolf Egger, Dle Reisetagebticher des Paolo Santonlno, 1947, 144 Pirchegger, 136, 146 Jože Koropec, Slovenjebistriški svet v XIV. in XV. stoletju, Kronika XIII., 1965, 157, 162 Bodriš na Bilače vas to™ Sodrei Grobelno obrni A yas - Gabrovec Belo Lase Križ S n no DoI Prava zakladnica za zgodovino gospostva je urbar, ki so ga napisali 1490. Njegovo osnovno predstavo naj opravi razpredelnica. Kmetije Pravda novč. Pšen. Rž Kraj cele pol. Ostalo Davek Oves s f-i ra Makole dorf Magsaw bel sand 3 domci 40 6 škaf. 2 3 andre 11 2 mlina (do Glob.) Stranske Makole Ennhalb Magsaw 11 4 podobno kot Makole 4 Pečke Petschken 5 4 podobno kot Makole 2 Jelovec Geloblach 6 mlin 43 Globoko Globockhenn 7 2 mlin 27 3 3 6 4 Modraže Nysodras 6 podobno kot Globoko 1 Jelševec 5 42 2 Jermanje am Jareneymo 1 podobno kot Jelovec Rosovec Rosnick 1 podobno kot Jelovec Na Fajsovem Am fews 3 pušča podobno kot Jelovec Zager Sager 4 pušča podobno kot Jelovec Na Borovem Ror 2 pušča podobno kot Jelovec Dole Duel 3 2 mlina podobno kot Jelovec Variša vas Halnreichsdorf 5 mlin podobno kot Jelovec Matanje Mathesdorf 7 stope podobno kot Jelovec Novake Nobagken 8 podobno kot Globoko 6 Radislav Radislawtsch 1 podobno kot Jelovec Sele Am šele 3 podobno kot Jelovec Stegene 1 mlin ruta podobno kot Jelovec Kmetije 43* Kraj cele pol. Ostalo % V • ss d 0) K/3 >N w v > »N S Q Oh C! Ph K o n Krasno Crassing 10 pol: pol: 45 podobno kot Jelovec 3 mernik. 3 Dedni vrh Dedemberg* 1 45 Stara vas 6 144 Ljubečno 2 pušča Zgornje Ljubečno 1 vinograd do Ličenca 1 2 pušči 270 Zgornja Ložnica Ober Lasinitz 3 44 škaf. (do Vrhi.) 3 1.5 3 Spodnja Ložnica Nider Lasinitz 8 podobno kot Zg. Lož. Hrastovec Crastowetz Črešnjevec Ambt zu Chersbach 2 mlin domec 48 6 6 33 mlin 2 ruti 40 90 Vrhloga Obernaw 8 4 74 3 3 6 Laporje Lapriach 10 2 122 Ptuj Pettaw 2 domec pušča 160 Trnovec Ternobetz 4 pušča 53 Spodnja Hajdina Nider Kauding 2 80 240 Razvanje Raswei bey kotsch 2 320 Cerovec 1 62 2 mernik. 2 (do Svina) Brecljevo 2 93 1 3 Draganja 2 62 1,5 1,5 Zgornje Belo 7 podobno kot Drag. Spodnje Belo 2 180 Laše 9 pušča mlin 32 3,5 1 Podplat 1 32 1 1 Spodnji Gabrnik 1 240 Gabrnik 2 40 2 2 Jeršovec 2 19 3 3 Ločnec 4 pušča podobno kot Jerš. Dol 4 120 Svino 7 98 3 3 Am Perg ob oder Mautt 1 pušča 240 220 Lemberg 4 do 400 Gabrovec 3 domec klet 120 do 230 Beli potok 2 pušči 7 domcev 400 100 Polzela Helnstain 2 18 njiv 11 travn. Brezen Zu pirch oder zw Pressha 6 pušča do 383 Pusti laz Postulas 15 5 domcev pušča 170 škaf. (do Luk. v.) 6 Zgornja Bistrica Ober veistritz 4 1 181 Lukan ja vas Wolchkenstarf 3 1 domec 190 5 7,5 Spodnja Polskava Nidern Pulzka 1 2 mlina 28 6 četrt. 10 2 mlina Kebelj Gibel 23 5 domcev 3 sirnice 126 5 škaf. 8 pušča 160 do 180 Vrhole Verchoblach 4 Prelož Prelosach 4 pušča 40 do 160 Poljčane Poltschach 10 4 mlini 2 domca 12 2 četrt. 2 (do Laž) Mala vas Klaindorf 4 podobno kot Poljčane Lušečka vas Luchsendorf 11 17 3 3 ‘jugozahodno od Ane Kmetije Kraj cele pol. Ostalo Davek Pravds novč. Pšen. Rž Oves Laže Lasach 3 pušča 15 3 3 Jernej Sandt Bartholomey 5 pušča 240 Zupečja vas Saukendorf 4 16 10 škaf. 8 (do Lovrenca) Lovrenc Sandt Larentzen 3 2 14 Puhi 5 10 veder mošta Klapentz 2 80 240 Zgornji Bodrež Ober Wodras 3 32 mern. 2 2 (do Grob.) Spodnji Bodrež Unnder Wodras 4 32 1,5 1,5 Pirch 1 50 Mlače Mlatschach 13 35 3 3 Grobelno dorf zu Grueb 11 1 32 3,5 3,5 Sp. Jablane Gablarn Im feld 5 4 domci 4 2 mlina dvor 60 8 8 škaf. 8 (do Cirk.) Cirkovce Stauden zu unnser Lieben fravvenn 12 13 pušč 3 posesti mlin 20 6 4 dvor 3 posesti 31 doracev 3 sirnice 32 pušč 3 rute 22 mlinov stope 18 njiv 11 travnikov 394 20 vinograd Urbar je nastal v pisarni na osnovi raznih starejših zapisov. Stari alo-dialni posesti je dodajal nove v last pridobljene zemlje, še bolj pa deželnoknežje, krške in salzburške fevde. Štatenberškim lastnikom posestna sestava njihovega gospostva ni bila dovolj jasna, že se je pozabljalo, kaj je bilo alodialnega in kaj fevdnega. Osnovno posestno jedro gospostva, obsegajočega sicer nad 450 podložnih družin v 77 naseljih, je bilo okrog gradu. Manjše strnjene celote pa so bile še pri Jablanah, Šmarju (»in Crain«), na Keblju in pri Kotljah, nekaj drobcev še tudi drugod. Nad 60 podložnih družin pri Kotljah je vezal na Štatenberg samo ta urbar. V resnici to ni bila štatenberška posest. Sicer nadroben in zanimiv prikaz o tem kraju je zašel v ta urbar samo zaradi tega, ker so Prueschenki pač bili tudi njegovi gospodarji. Zato obravnavo tega v tem okviru izpuščam. Med podložnimi enotami so zdaleč prevladovale cele kmetije. Polovičnih kmetij in njim sorodnih domcev je bilo le za devetino. Le izjemoma je kdo imel v lasti več kot eno kmetijo, pušč je bilo komaj za petnajstino vseh posesti, le v Jablanah je bilo čisto drugače. Najtežja podložniška dajatev je bila nedvomno oddaja žit, vendar je ta bremenila le polovico družin. Zrno so merili s škafi (schaff, schaffl), kopleniki, četrti (viertel), merniki (mess) in mercami (massl). Osnovna računska mera sta bila bistriški četrt in celjski četrt ali mernik, vsak po 118 litrov. Škafi so merili po 40 litrov, v Globokem in Jablanah po 30 litrov, v Zgornji Ložnici pa po 20 litrov. Koplenik je meril 30 litrov in merca 7,5 litrov. Denarna pravda ni bila visoka in tako tiste kmetije, ki niso oddajale žit, niso bile hudo obremenjene, saj so zahtevali od njih najbolj le denarja v vrednosti 1 do 5 četrtov ovsa. Od vseh kmetij so pobirali še nekaj jajc, peradi, pogač, prediva in podobno, od večine še dodatno po 130 litrov ovsa. Vsaka kmetija je bila zavezana opraviti na leto še dva dni tlake in plačati za tlako po 120 novčičev. Funt je imel 240 nov- 31 KNJIŽNICA JOSIPA V0ŠNJAKA SLOVENSKA BISTRICA Čičev oziroma 8 šilingov, marka pa 160 novčičev, četrt (118 litrov) ovsa si kupil za 70 novčičev. Od domcev so pobirali le manjše denarne dajatve (12—24 novčičev) in majhne pravde v naturi. Pušče so uživale različne olajšave, odvisno od stopnje opustelosti. Za mline je bilo treba plačati največ po 12 novčičev, za sirnico 180 sirov. Vasi pri Dravinji so morale oskrbeti grad dodatno z 39 velikimi vozmi krme. V štatenberškem gospostvu je bilo zelo dosti izrazito majhnih vinogradov. Ležali so v ugodnih legah v strnjenih površinah. Uredili in koristili so jih sogorniki ali mejaši, ljudje, ki so morali zato oddajati v grad nekaj mošta — gornino, kokoš, pogačo, lonec ovsa, novčič in podobno. Sogorniki so bili v veliki večini domači in bližnji sosedni podložniki, cerkveni, plemiški in mestni ljudje so iskali vinograde z boljšim vinom drugje. Kraj Sogorniki Vedra Kostrivnica 16 Loče 6 Stara vas 6 Laže 8 Polzela 9 Brezen 3 Kleče Kletzach 31 Prihova Prichaw (k. o. Hrastovec) 15 Gradiš Gradischperg (k. o. Dežno) 9 Vrhole 19 Jasternik Jastroblach 18 Vrbe Verbenperg (k. o. Dežno) 20 Schlaustein Jelovec Matanje Zager Variška vas Dol Pusti laz Sodrež Swodras Lovrenc Poljčane Grobelno Cirkovce Sladki breg 5 18 13 4 3 6 Pradinck 3 5 6 Puhel 3 16 35 Krayn 11 1 264 25 25 8 9 11 20 den. 37 19 12 18 18 23 5 18 14 5 7 9 3 denar 4 3 v den. po 8 novč. 47 13 v den. 328 denar poldrugi sod Vedro je merilo blizu 19 litrov, le v Polzeli 13 litrov, sod pa 1050 litrov. Gornino na Sladkem bregu so imeli v najemu gospodarji gromberškega gradu. Grajski dominikalni vinogradi so prinesli na leto 11 sodov vina. Štatenberški grad je prejemal tudi različno desetino. Na račun prosene desetine se je nabralo nad 40 četrtov prosa iz krajev Drumlažno (Dormlas), Farovca (An der Pfaffin), Makol, Ložnic, Jelovca, Matanja, Jermanja, Fajso-vega, Dola, Rosovca, Variše vasi, Lešja, Glivna, Dežna, obeh Bodrežev, Zagerja in Rorovega po 30 ali 60 .litrov od družine. Pri Lembergu je užival Štatenberg v Novi vasi na račun dveh tretjin desetine od sedmih hiš po 30 litrov prosa in po 23 novčičev od vsake. V črešnjevski župniji so napolnili z dvema tretjinama vinske desetine štiri sode, z enakim deležem žitne desetine 30 četrtov. Na Sladkem bregu je naneslo pol vinske desetine tri sode, drugi pol so dobivali gromberški Klehi. Za desetino, dano v najem pri Keblju, so sprejeli v grad ogrski zlatnik. Sredi 16. stoletja so pobirali še dve tretjini žitne desetine pri Lovrencu. Od ribolova pri Črešnjevcu so pričakovali 1490 v gradu 6 posod rib, 1000 rakov in 360 novčičev, pri Laporju 6 posod rib, 600 rakov in 70 novčičev, pri Sp. Jablanah 10 posod rib, 600 rakov in 70 novčičev, po Ložnici v dolžini ene milje dohodek 12 ogrskih zlatnikov, po Dravinji prav tako v dolžini ene milje ulov za 8 ogrskih zlatov, od dveh velikih ribnikov na Dolgi gori rib za 24 funtov, z dohodkom od ribolova po Oplotnici pri Keblju pa niso računali. Lov na rake je bil zelo v navadi. Skupno bi se naj zbrali v gradu naslednji dohodki: blizu 286 funtov, 7 sodov vinske desetine, 11 sodov gornine, 11 sodov pridelka v dominikalnih vinogradih, 386 četrtov pšenice, 124 četrtov rži, 681 četrtov ovsa, 35 četrtov prosa, poltretji četrt boba, nekaj zdroba, 3 jagnjeta, 6 kozličev, 5 zajcev, 715 kopunov, 683 kur, 118 večjih sirov, 322 manjših sirov od sirnic, 247,5 če-hulj prediva, 425 pogač, 3310 jajc, 39 vozov krme, 230 kolov in od obeh ribnikov 24 funtov. V trgovinskem prometu je bilo treba oceniti sod vina z 10 ogrskimi zlati, četrt pšenice z 1 ogrskim zlatnikom in četrt ovsa s 70 novčiči. V resnici so se dohodki skrčili za 80 funtov zaradi turških in ogrskih pustošenj. Dohodkov od pristave, novega dominikalnega vinograda nasproti gradu, od gozdov, od planine na Keblju in od sodstva niso ugotovili. Poudarili pa so v urbarju, da so sedanja lastnika in njun oče vgradili v čisto obnovljene zgradbe 6000 funtov. Podložniki so bili razen redkih izjem na Keblju povsod v gospostvu Slovenci. O tem pričajo imena in že tudi prvi priimki. Med prevladujočimi krščanskimi imeni, zapisanimi pogosto v slovenski obliki (na primer Jarne, Juri, Janšo, Marinko), srečujemo izrazita ljudska imena, kot so: Borut, Bračič, Brate, Bratec, Bratina, Černe, Černogoj, Čeruba, Drusan, Gelen, Lube, Majcen, Sinko, Sune, Svetovan. Pri priimkih najdemo pogosto njihove začetne oblike, na primer: Jori Janša sin, Gregorič, Gregor pri potoku, Jakob Mežnar, Juri Krajnc, Hudi Juri, pa tudi že prave priimke, kot Gregor Oblak, Gregor Zdravje, Majcen Kotnik. Med domačine so prihajali prvi priseljenci, tako Kebeljčan in Krajnc v Makole, Kebeljčan na Vrhlogo, Unger v Črešnjevec, Pemerl in nekaj Nemcev na Kebelj, Turk na Vrhole, Turk in Metlikar v Sp. Jablane, Grabat k Lovrencu. Povsod so živeli med podložniki njihovi župani. Županovanje ni bilo dosmrtno, ob prejšnjem županu je živel njegov naslednik. Dobri župani so prejeli priimek župan, znali pa so sosedje že takrat koga imenovati tudi za Kralja in Papeža. Po začetnih priimkih opravičeno sodeč, so se nekateri kmetje posvečali obrtem in posebnim nalogam tako: Šuster — čevljar: Makole, Stranske Makole, Jelovec, Globoko, Jelševec, Na Fajsovem, Matanje, Novake, Vrhloga, Prelož, Lušečka vas, Zupečja vas, Krasno, Modraže, Studenice, Rosovec; Veber — tkalec: Brezen, Jelševec, Jeršovec, Makole, Pečke, Prelož, Za-ger, Studenice; Šnajder — krojač: Novake, Prelože, Na Rorovem, Studenice; Hafner — lončar: Globoko, Zgornje Belo; Kolar — Wagner: Novake, Pusti laz; Šmid — kovač: Sp. Jablane, Makole; Cimerman — tesar: Jelovec; Pinter — sodar: Mlače; Vahter — stražar: Variša vas. Končno je ta urbar še prvi vir za nekatere kraje in ledinska imena: Farovec (Pfafin), Kočno (Kotschen) pri Poljčanah, Laporska gora (Perg), Pekel (Halln), Podboč (Patschendorf), Stari log (Lacken) pri Vrhlogi in Strmec (Stermetz) pri Ljubečnem.9 Sigmund Prueschenk je 1493 najprej obnovil nekdanje Graslove salzburške fevde (5 kmetij pri Lovrencu in 4 v Župečji vasi), nato pa še isto leto oddal štatenberško gospostvo vladarju, a ga že naslednje leto odkupil z bratom za 10.000 funtov. Ob tej priliki se prvič omenja, da je gospostvo opravljalo zaščito nad studeniškim samostanom. Leta 1502 je bil Sigmund že mrtev, edini lastnik gradu je postal Henrik, ki je še isto leto prodal gospostvo s taborom v Sp. Jablanah, toda brez pravice do zaščite nad studeniškim samostanom Janezu Turjaškemu za 16.200 funtov. Janez, ki s podložniki leta 1515 verjetno ni imel težav, je 1521 združil z gospostvom staro deželnoknežjo fevdno predivno desetino. Leta 1524 je sprejel še nekdanje Safnerjeve, že 1485 na Štatenberg vezane deželnoknežje fevde v Lukanji vasi, Pustem lazu, Spodnji Polskavi in na Sladkem bregu, vendar z zelo ponesrečeno formulacijo, kot da sprejema v fevd tudi grad s celotnim gospostvom. Na Sladkem bregu je bilo tokrat 37 sogornikov, ki so oddali na leto nad 30 veder gornine. Kmalu zatem (1529) sta očeta Janeza nasledila sina Volk Engelbert in Jurij. Septembra 1532 je bila na Štatenbergu protiturška vojaška opazovalnica. Turško prisotnost v deželi so izkoristili kmetje in napadali gospodo, gospostvo pa so oplenili tudi Turki. Na osnovi tega sta Turjaška dosegla začasno znižanje štatenberške davčne osnove za 140 funtov. Leta 1540 je že nastopal Volk Engelbert sam.10 Hvaležno dopolnilo k urbarju iz 1490 je imenjska cenitev 1542, ki bi naj pokazala novo davčno osnovo. Krai Družine Nepremičnine (cenilni funti) 1 po- prečje o Svinje po- prečje Drobnica T? a —5 —10 —15 —20—25 25 —5 —10 10 — —5 5 — Urad Makole 22 2 8 8 2 2 19 7 13 2 7,6 10 2 28 Pečke 9 1 4 3 1 15 4 3 2 6,3 3 9 Jelovec 5 2 1 1 1 13 3 1 1 6 2 2 26 Globoko 9 2 5 1 1 13 5 4 4,5 1 3 Modraže 6 2 4 16 3 2 1 7,3 3 2 28 Jermanje (s. z. od Ane) 3 2 1 9 2 1 6 1 1 16 Na Fajsovem (s. z. od Ane) 4 1 2 1 18 2 2 5,8 2 7 61 Zager (s. v. od Ane) 5 3 1 1 15 1 3 1 8,8 2 4 36 Na Rorovem (j. z. od Ane) 2 1 1 18 1 1 5,4 2 1 13 Dole (j. z. od Ane) 3 1 2 16 1 2 6 4 45 Variša vas 6 1 3 2 20 3 2 1 6,2 2 10 119 Matanje 7 1 2 2 2 16 6 1 3,9 8 2 43 Radislav (s. od Ane) 9 2 5 2 20 2 5 2 9,5 2 8 96 Novake 8 1 3 4 15 3 5 6,1 2 1 13 Krasno 10 4 6 11 2 4 4 4,4 4 2 29 Hrastovec 2 1 1 15 2 8 3 27 Stara vas 7 2 2 2 1 15 4 2 1 7,3 1 1 13 Ljubečno 4 1 1 1 1 11 4 4,2 Zg. Ljubečno 2 1 1 12 1 1 2 1 4 Zg. Ložnica 3 2 1 14 3 4,7 Sp. Ložnica 8 1 3 3 1 19 3 4 1 7,6 2 7 Pusti Laz 10 1 1 1 2 2 3 20 2 8 6,5 1 7 • Urbar za gospostvo Štatenberg, 1490, Avstrijski državni arhiv na Dunaju Robert Baravalle, Zur Geschichte der steirischen Masse I, ZHVS XXIX, 1935, 80 » Deželnoknežji fevdni akti, Štatenberg, Štajerski deželni arhiv v Gradcu (Sda) Deželne davčne knjige, Turjaški 116, 155, 193, Sda Die Auersperge in der Steiermark, Grazer Zeitung 1861, 58, 239 Ilwof, 193 Arthur Steinwenter, Suleiman II. vor Marburg 1532, Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg, 1887, 26 Starzer, 176 Untersteiermark, 135, 136 Kraj Družine Nepremičnine (cenilni funti) 1 po- prečje Svinje po- prečje Drobnica §, —5 —10 —15 —20—25 25 0 —5 —10 10 — —5 5 — ■ 3 Zg. Bistrica 4 1 1 2 14 3 1 5,5 1 2 Lukanja vas 7 2 1 3 1 16 2 5 6,3 1 1 18 Sladki breg 1 1 21 1 6 1 10 Sp. Polskava 1 1 25 1 8 Črešnjevec 32 11 14 5 2 13 2 15 15 5,1 Vrhloga 11 6 4 1 11 1 8 2 3,3 Laporje 12 3 7 2 17 4 1 7 5 1 4 Sp. Jablane 10 1 4 4 1 16 2 6 2 4 Sikole 2 2 20 2 6,5 Ptuj 2 2 15 2 Razvanje 2 2 9 2 6,5 Cirkovce 16 1 3 3 9 24 2 8 6 3,9 3 6 79 Zupečja vas 4 1 2 1 23 4 3,2 Lovrenc 7 1 3 1 2 12 3 4 2,3 Gorice 6 3 3 11 5 1 4 Klapnitz 3 1 14 3 3,3 Trnovec 4 2 1 1 13 2 2 5 Cerovec 1 1 10 1 3 Brecljevo 2 2 13 1 1 2 Draganja 2 1 1 17 2 4 Zg. Belo 5 1 3 1 11 4 1 4,4 Sp. Belo 2 1 1 14 2 4 Laše 6 2 3 1 17 5 1 4,2 Podplat 1 1 18 1 7 1 2 Gabrnik 3 3 12 1 1 1 3 Gabrovec 3 1 2 11 1 1 1 3 Rain 2 2 12 2 3 Bodrišna vas — Wodras 2 1 1 10 1 1 5 1 3 Jeršovec 3 3 14 2 1 5,3 Ločnec 2 2 13 1 1 1,5 Dol 2 2 18 2 3 Svino 5 2 2 1 13 4 1 4,4 1 6 Maut 1 1 14 1 Kebelj 28 6 10 6 6 15 6 19 2 1 2,9 10 19 257 Vrhole 4 2 2 12 1 2 1 4,3 1 4 Prelož 3 2 1 14 1 1 1 6,9 Brezen 4 2 2 16 2 2 5 2 3 32 Polzela 7 1 1 2 3 13 3 4 2,1 2 16 Poljčane 10 1 1 3 2 3 19 1 5 3 1 5,1 3 5 49 Mala vas 4 1 3 6 2 2 1,5 1 2 Lušečka vas 11 6 5 15 9 2 4,5 3 12 Laže 3 2 1 16 2 1 4,3 Jernej 4 1 1 2 15 3 1 4,5 2 5 Zg. Bodrež 4 1 1 2 18 1 2 1 8,3 1 2 Sp. Bodrež 3 2 1 14 2 1 2 1 2 Mlače 12 1 5 5 1 16 9 3 5,4 1 3 Grobelno 10 2 7 1 18 2 3 5 4,1 1 4 417 8 73 154 117 44 21 15 41 220 139 17 4,8 85 86 1155 Oseben j ki 75 7 1 5 3 34 Kraj Družine Kočarji Kmeti sr. vel. 1 Konji 2 3 skupaj 0 Govedo —5 —10 —15 poprečje Urad Makole 22 1 15 6 6 5 16 6 14 2 7,3 Pečke 9 8 1 6 3 12 7 2 4,1 Jelovec 5 1 3 1 3 3 3 1 1 5 Globoko 9 8 1 7 1 9 7 2 4,5 Modraže 6 4 2 3 3 9 2 4 5,5 Jerman j e 3 1 2 1 2 2 1 6 Na Fa j so vem 4 3 1 1 1 3 1 3 6,5 Zager 5 5 2 2 2 3 6,2 Na Rorovem 2 1 1 2 - 2 1 1 10,5 Dole 3 1 2 2 2 1 2 3,3 Varlša vas 6 5 1 2 2 4 2 5,9 Matanje 7 7 2 2 5 2 4,7 Radislav 9 7 2 4 2 8 3 5 1 6,8 Novake 8 6 2 6 1 8 3 5 6,1 Krasno 10 1 8 1 4 2 8 8 2 4,1 Hrastovec 2 1 1 1 1 3 1 1 8 Stara vas 7 6 1 5 2 9 3 3 1 6,3 Ljubečno 4 1 3 3 6 3 1 4,2 Zg. Ljubečno 2 2 1 2 1 1 5,5 Zg. Ložnica 3 3 1 1 3 3 4,7 Sp. Ložnica 8 1 5 2 4 3 10 6 1 1 5,2 Pusti laz 10 5 5 4 4 1 15 2 6 2 8,3 Zg. Bistrica 4 1 3 4 4 2 2 5,2 Lukanja vas 7 3 4 1 2 2 11 2 2 3 8,6 Sladki breg 1 1 1 7 Sp. Polskava 1 1 1 1 1 4 Črešnjevec 32 2 19 11 12 14 40 12 18 2 6,6 Vrhloga 11 3 6 2 5 1 7 8 3 4,8 Laporje 12 2 7 3 4 6 16 1 4 5 2 5,6 Sp. Jablane 10 1 7 2 3 4 1 14 1 5 2 2 6,3 Sikole 2 2 2 4 2 8 Ptuj 2 2 1 3 1 1 4,2 Razvanje 2 1 1 2 2 1 1 5,5 Cirkovce 16 1 8 7 5 4 4 25 1 5 6 4 8,2 župečja vas 4 2 2 3 1 5 1 3 7 Lovrenc 7 2 4 1 1 1 3 2 3 2 4,3 Gorice 6 2 4 3 3 4 2 4,5 Klapnitz 3 1 2 1 1 3 1 1 1 7,7 Trnovec 4 3 1 1 2 5 2 2 5,8 Cerovec 1 1 1 4 Brecljevo 2 2 1 1 2 4,5 Draganja 2 1 1 1 2 2 4 Zg. Belo 5 3 2 4 4 2 2 1 9,4 Sp. Belo 2 2 1 1 2 4 Laše 6 4 2 4 1 7 3 3 8 Podplat 1 1 1 1 1 10 Gabrnik 3 2 1 1 1 1 2 6,3 Gabrovec 3 1 2 1 1 1 2 4,3 Raln 2 1 1 1 1 1,5 Bodrišna vas 2 1 1 2 2 1 1 5,5 Jeršovec 3 1 1 1 1 1 2 1 6,3 Ločnec 2 2 1 1 1 1 6 Dol 2 2 2 o 1 1 7,5 Svino 5 4 1 1 2 2 2 1 7 Maut 1 1 1 5 Kebelj 28 1 21 6 14 12 2 6,2 Vrhole 4 3 1 3 1 5 2 2 6,3 Prelož 3 2 1 3 3 2 1 4,7 Brezen 4 4 l 1 1 3 6,8 Kraj Družine rt K) Kmeti Konji a Govedo o >o a> a M sr. vel. 1 2 3 1 0 —5 —10 —15 a Polzela 7 1 5 1 4 1 6 1 4 2 4,6 Poljčane 10 1 4 5 3 3 3 18 4 4 2 8,8 Mala vas 4 2 2 2 2 2 1 1 2,3 Lušečka vas 11 1 7 3 4 3 3 19 1 8 2 3,5 Laže 3 3 1 2 5 2 1 4,7 Jernej 4 4 3 3 3 1 5,3 Zg. Bodrež 4 3 1 2 1 4 1 2 1 7,8 Sp. Bodrež 3 1 1 1 1 1 1 1 1 4 Mlače 12 8 4 3 4 2 17 5 7 5,9 Grobelno 10 6 4 3 2 4 19 3 6 1 6,7 417 31 285 101 163 91 22 411 13 199 170 35 6 Osebenjki 75 11 V gospostvu je bilo nekaj manj družin, le 417. Zaradi vojnih grozot med 1490 in 1532 se je prebivalstvo precej zredčilo in izgub še ni bilo moč povsem nadomestiti. Zlasti v Pusti laz ni uspevalo privabiti novih ljudi. Sicer je Turjaški rad naseljeval na gospostvo prišleke, tako Krajnca v Pečke, Sp. Ložnico, k Ptuju, v Polzelo, Hočevarja k Lovrencu, Bezjaka v Pusti laz, 10 Hrvatov v Črešnjevec, 6 v Cirkovce in 1 na Vrhole. V imenjskem popisu ni omenjenih nekaj manjših naselij, njihove družine so popisali kar s sosednimi kraji. Ni pa gospostvo imelo več družin v Hajdini, zato pa na novo v Šikolah. Kočarskega prebivalstva je bilo le 7 %, veliko-kmečkega 24 %, ostalo pa so bili srednji kmetje. Pri vsaki peti družini so imeli po 1 osebenjka — hlapca ali deklo. Nekaj osebenjkov je imelo svojo družino, ti so živeli kot gostači na kakšni kmetiji ali pa so bili najemniki pri vinogradih ali v kakšni koči, ki jo je imel v lasti kmet blizu svoje hiše. Slednji osebenjki so bili pogosto obrtniki ali kaj podobnega: 1 kolar, 2 kovača (1 v Mlačah), 2 tesarja, 3 godci, 3 krojači, 3 lončarji, 4 čevljarji. Seveda pa srečujemo še vedno poleg osebenjkov obrtnikov na novo še druge obrtnike na podeželju, najbolj med kočarji: Cimerman: Novake, Kolar: Sp. Ložnica, Ledrer — usnjar: Makole, Pinter: Novake, Šuster: Laporje, Flajšaker — mesar: Jelovec, Mlače, Šmid: Laporje, Poljčane, Veber: Cirkovce, Globoko, Hrastovec, Kleče, Laže, Vrhloga, Hafner: Makole, Mlače, Ljubečno, Pečke, Sp. Ložnica, Stara vas, Vrhloga, Šnajder: Črešnjevec, Jeršovec, Krasno, Makole, Poljčane, Pusti laz, Va-riša vas. Z izjemo kebeljskega pohorskega sveta so štatenberški podložniki povsod radi gojili konje, zlasti ob prometnih poteh v Poljčanah, Lušečki vasi in Grobelnem. Skoraj vse podložne družine so se posvečale govedoreji. Izračunano poprečje govedi na družino je 6 glav, zelo nizko v Mali vasi (2,3), Variši vasi (3,3) in Lušečki vasi (3,5). Izračunano poprečje svinj je le 4,8, drobnico, bolj koze kot ovce, pa je gojila le šestina podložnih družin, večina približno okrog 7 glav, mnogo več pa okoli gradu in na Keblju, na slednjem bolj ovce. Število gorninskih vinogradov je med 1490 in 1542 narastlo. Pri Poljčanah se je pojavilo 20 novih sogornikov, na Sladkem bregu 18, pri Grobelnem 16, Jasterniku 9, Matanju 6, čisto na novo pa pri Laporju 9. Okrog 20 vinogradov navaja popis kot sestavne dele kmetij in jih ne vključuje v gorninski seznam. Pri gorninskih vinogradih so bile zelo pogosto kleti in njivice. 'S Cenilni funti za vinograde K? fi W) —5 —10 —15 —20 —25 —30 —35 —40 —45 n cn 6. Poljčane 55 8 17 13 13 3 1 12 Grobelno — Bodrež 27 1 11 9 2 4 12 Vrhole 19 2 9 7 1 15 Vrholje — Verhowlach untern Gibi 7 4 3 11 Laporje 9 2 4 3 8 Gradišče 9 2 6 1 12 Jasternik 27 2 7 8 6 2 1 1 14 Kleče 41 8 7 17 8 1 12 Prihova 10 1 4 4 1 10 Sladki breg 55 14 24 7 7 1 1 1 10 Lovrenc 17 4 10 3 7 Verbena 22 3 12 3 3 1 10 Slaus 4 1 2 1 19 Jelovec 20 2 8 3 4 1 1 1 15 ViniSe Weinberg (j. v. od Ane) 7 7 2 Variša vas 3 3 7 Dole 9 3 6 7 Matanje 19 3 9 5 2 10 Kostrivnica — Cačja vas 3 1 1 1 9 Gabrnik — Drevendk 14 3 2 4 5 12 Laše 5 4 1 4 Svetnica 6 1 3 2 10 Polzela 3 2 1 17 Brezen 3 1 2 6 Sodrež 9 1 5 3 9 403 69 144 106 61 12 5 3 2 1 11 Imenje podložnikov je dalo 202 imenjska funta davčne osnove (nepremičnine 109, živina 93), gorninski vinogradi 75 funtov, grad 10, pristava 1, dvor v Jablanah 0,5, ribniki 2, gozdovi 1, deželsko sodstvo in lov 1 ter dominikalni vinogradi 1,2 imenjskega funta. Če k temu dodamo še četrt prve davčne osnove iz leta 1495, dobimo celotno novo davčno osnovo. Imenjski funt je bil pri dominikalni posesti stotinka, pri podložni živini 1,4 %, pri ostalem pa šestdese-tinka (1,7 %) cenilnega funta, ta pa je bil zopet zaradi uradne nizke cenilne tarife mnogo pod resničnim funtom ali goldinarjem. Ker so na Štajerskem nasprotovali novo izračunanim davčnim osnovam, so se tega dela lotili znova, vendar z drugimi izhodišči. S Štatenberga so napovedali v skladu z novimi predpisi 1544 naslednje dohodke: blizu 300 goldinarjev, 40 goldinarjev za desetino, 9 goldinarjev za gornino, 150 goldinarjev od dominikalnih vinogradov, 7 goldinarjev od 2 ribnikov, 798 korcev (korec je meril okoli 40 litrov) pšenice, 253 rži, 198 prosa, 1891 ovsa, 10 ajde, 9 boba in pol korca zdroba, 587 kopunov, 594 kur, 2871 jajc, 38 desk, 300 pogač, 53 vozov krme, 200 kolov, 12 funtnih sirov, 1 ovco, 2 jagnjeti, 1 kozlička, 203 čehulje (3 čehulje so bile težke 1 funt = okoli pol kile) prediva, 460 veder gorninskega mošta, 40 korcev gorninskega ovsa, 33 gorninskih kur, 23 gorninskih kopunov, 24 gorninskih pogač, 180 korcev desetinske pšenice, 130 rži in 30 korcev de-setinskega ovsa ter 210 veder desetinskega vina. Opažamo znaten preliv drobnih naturalnih dajatev v denarne, premik od dajanja pšenice v večje obveznosti v rži in prosu, višjo obveznost v krmi in prvi pojav ajde.11 Poleg podobnih novosti razberemo iz urbarja, ki je nastal leta 1545, in iz 10 let mlajšega urbarja še več, (podatek o urbarju 1575 je zmoten) čeravno prvi od teh dveh urbarjev ni zajel gorninskih vinogradov. Turjaški so v prvi polovici 11 Imenjski cenitvi 1542 in 1544, III/19, Sda 16. stoletja večali pri gradu in jablanski pristavi dominikalno posest, najbolj na račun naj bližjih podložnikov. Podložniki so s krčenjem ustvarjali novine in zanje so morali dati v grad denarno dajatev. Z rigolanjem so množično ustvarjali nove majhne vinograde, leta 1555 je bilo vseh že nad 500, čeravno so opustili vinograde pri Polzeli in Vitanju ter prodali vinograde pri Ptuju. Najbolj so nastajali novi vinogradi pri Jelovcu, na Sladkem bregu, pri Poljčanah, pri Gabrniku in Jasterniku. Število dominikalnih vinogradov je tudi narastlo na devet: 3 pri Slovenski Bistrici, 1 v Kovači vasi, 2 na Jasterniku, 1 pri Poljčanah, 1 pri gradu, 1 pri pristavi. Še vedno so se javljali ljudje z obrtnimi priimki v novih krajih: Hafner: Poljčane, Ledrer: Novake, Cimerman: Pečke, Poljčane, Šmid: Kočno, Vrhole, Veber: Črešnjevec, Kočno, Spodnji Bodrež, Šuster: Ljubečno, Mala vas, Pusti laz, Sp. Ložnica, Šnajder: Jelovec, Laporje, Ljubečno, Lušečka vas, Mlače, Zg. Bistrica. Prvič zvemo 1545 tudi za mline v Jelševcu, Novakah in Radislavu ter za statve v Sdegnem. V Novakah in Spodnji Ložnici so se otresli žitnih dajatev. Župani so uživali kmetije za službovanje. Hrvati so poseljevali Pusti laz, v Sp. Jablanah se je pojavil Cigan, pri Grobelnem je nastal zaselek Završe (Gupf). Na Keblju je tekla žaga. Za 2 ogrska zlata je bilo treba odšteti 3 goldinarje. Tudi se v obeh urbarjih omenjata sadovnjaka v Polzeli in Poljčanah, kar pomeni edino sled sadja v vsej štatenberški preteklosti do konca 16. stoletja. Sredi 16. stoletja je mlel za grad zidan mlin v Makolah. Pristave so bile štiri: pri gradu, v Radislavu, v Poljčanah in Sp. Jablanah, dominikalnih travnikov je bilo enajst: pod gradom v Jelovcu ob cesti, v Šegi, Makolah ob Dravinji, Laporju, Lukanji vasi in po trije pri Lovrencu in na Keblju, gozdov pa osem: na Boču, pri Črešnjevcu, Laporju, pri Ložnici, Ponevnik, pri Jablanah, Rogatcu in na Pohorju. Grajski ljudje so smeli ribariti v dveh majhnih ribnikih pri gradu ter v že omenjenih vodah, loviti pa po vsem štatenberškem ozemlju. Na gradu se je sodilo vsem podložnikom in še ljudem iz Čadramske vasi (Ca-dermle). Po stari navadi je bilo tlake še vedno v delu po dva dni na družino, za drugo tlako pa je grad sprejel nad 90 goldinarjev. Turjaški so si do srede 16. stoletja še lastili pravico do zaščite nad stu-deniškim samostanom in na ta račun zahtevali od vsake samostanske podložniške družine po 2 škafa ovsa in 2 novčiča. Pri Lovrencu so za štatenberško gospostvo dokupili 4 podložnike od župnika, odprodali drobce v Razvanju, Spodnji Polskavi in Dolu, 1550 posesti onstran Drave in 1553 dve deželnoknežji fevdni kmetiji pod Sladkim bregom.12 Leta 1556 je prodal Volk Engelbert Turjaški gospostvo Štatenberg (blizu 576 imenjskih funtov) tridesetletnemu ogrskemu velikašu Francu Tahiju za 25.000 goldinarjev. Kupec je ostal denar delno dolžan, delno pa si ga je sposodil, tako od velikaša Luke Sekelja 5000 goldinarjev in od Pavla Bohoriča, premožnega tržana na Ptujski gori, 400 ogrskih zlatnikov (700 goldinarjev), kateremu je varljivo obljubil za nagrado konja.13 Franc Tahi je izhajal iz ogrske velikaške družine, ki si je pridobila posest tudi v Slavoniji že v drugi polovici 15. stoletja. Njegov oče Ivan Tahi »je bil proti volji slavonskega plemstva v letih 1524—1525 celo hrvatsko-slavonsko- “ Urbar za gospostvo Štatenberg, 1545, Štatenberški arhiv, Sda Urbar za gospostvo Štatenberg 1555, Stvarni oddelek 104, Sda Imenjska knjiga I, 146, Sda Deželnoknežji fevdni akti, Štatenberg, Sda ,s Deželne davčne knjige, Tahi, Sda Gradivo za štatenberški upor, stvarni oddelek 63 (Gradivo), 363, 388, Sda Anton Kaspret, Tiranstvo graščaka Frana Taha in njegovega sina Gabriela, CZN 6, 1909 (Kaspret), 73, 74 Bogo Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, 1962 (Grafenauer), 203—204 dalmatinski ban«. Leta 1528 je prodal Benečanom skupno z Bernardom Frankopanom kar 4000 volov. Ob očetovi smrti 1536 je bil Franc Tahi komaj deset let star. Zrastel je v vojaški službi, najbolj v bojih s Turki. Zgodaj je postal poveljnik Sigeta, pozneje pa Kaniže, vladarjev svetnik in »mojster cesarskih konjušnikov na Ogrskem«. Zaradi vojaških zaslug je imel močno zaslombo na habsburškem dvoru ter se povezal z najuglednejšimi velikaškimi rodbinami na Hrvatskem. Po svoji ženi Jeleni Zrinjski je postal še zelo mlad svak Nikole Zrinjskega. Jelena je prinesla Tahiju kot doto bogato gospostvo Božjakovino vzhodno od Zagreba, njegov je bil tudi Otok v Medžimurju.14 Franc Tahi se je izkazal že takoj na začetku na Štatenbergu in v soseščini za najbolj krutega gospodarja in slabega soseda. Že maja 1557 je prišlo v Gradec sporočilo, da vre med nemirnimi podložniki na Tahijevem gospostvu.15 Sloven-skobistriškemu gospostvu je odvzel travnik v Lukanji vasi. Gospodar tega gospostva je namreč dovolil še za Volka Engelberta Turjaškega štatenberškim Črešnjevčanom, da so skrčili njegov gozd v Lukanji vasi, napravili iz njega ograjen travnik ter ga uživali za primerno odškodnino.16 Leta 1558 (10. septembra) je naslovil nekdanji štatenberški podložnik Matevž Pijanec, veliki kmet iz Makol, prošnjo vladarju. V njej beremo, da Tahi »nas uboge kmečke ljudi tako stiska, zapira in šiloma odvzema imetje, da sem moral oditi praznih rok. Z ženo in majhnimi otroki sem šel na kmetijo v vas Videž« v konjiško gospostvo, kjer že nekaj časa živi.17 Obrtnik Štefan Sivak iz Ljubečnega, kolar Miha Brumec, kovač Urban in Klavž Kopriva iz Makol so mu morali začeti opravljati razna dela kar zastonj.18 Podobna usoda je grozila Mokričanom ob hrvatski meji. Poleti 1558 je Tahi kupil pol mokriškega gospostva. Drugo polovico Mokric je kupil jeseni istega leta Luka Sekelji, a jo čez dobro leto prodal Ambrožu Gregorijancu. Slednji je poleti 1560 odkupil še Tahijevo polovico. Mokrice so si oddahnile.19 Tahi je medtem poskušal srečo že drugod. Z eno izmed svojih štirih še neporočenih hčera je skušal 1559 »zaradi krščanske vneme« izpodriniti novo studeniško prednico in se tako polakomniti zelo donosnega studeniškega samostanskega gospostva. Pri samem cesarju je brez uspeha opravljal prednico, hkrati pa mu obljubljal brezobrestno posojilo 5000 goldinarjev, če bi mu pomagal v tej zadevi.20 Že znani Klavž Kopriva se je moral 1562 podati v Tahijevo vojaško službo z dvema konjema za dolga leta in se pri tem sam vzdrževati.21 Leta 1564 so zvedeli štatenberški podložniki, da je Tahi protipravno kupil polovico susedgradsko-stubiškega gospostva. Kot susedgradski gospodar je najel posojilo 100 tolarjev pri slovenskobistriškem meščanu in 19 goldinarjev pri podložniku Gregorju Krašiču v Makolah. Na začetku 1565. leta so začele prihajati iz Hrvatske v Štatenberg najprej prijetne vesti, podložniki so jim nadvse radi prisluhnili. Solastniki Susedgrada so se s pomočjo Ambroža Gre-gorijanca in podložnikov polastili januarja Tahijeve polovice in izgnali njegovo ženo Jeleno z otroki bose po snegu, ko se je Tahi mudil v Bratislavi. Ko sta julija Tahi in njegov sin Gabrijel s svojimi privrženci oblegala Susedgrad, je Ambrož Gregorijanec s približno 3000 kmeti porazil oblegovalce. Vladar pa je zaščitil Tahija in ta se je zopet ugnezdil na susedgradsko-stubiškem gospostvu. Odslej so si bili štatenberški in susedgradsko-stubiški podložniki bratje v trpljenju. Katarina iz Susedgrada je morala za služkinjo v Štatenberg brez upa na redno plačo. Lovrenc Kopriva iz Makol je moral 1566 za tri mesece v “ Gradivo stanovskega arhiva, 281/891, Državni arhiv Slovenije v Ljubljani (DaS) Grafenauer, 203—204, 207 15 Kmečki upori, 382, Sda “ Gradivo, 239—244 Kaspret, 74 17 Meillerjevi akti, XX-0-2, Sda 18 Gradivo, 529a, 550, 560, 587—568, Sda 18 Falk Gagern, Mokric, 1962, 80, 216 78 Štajerska gospostva, S 50, Avstrijski državni arhiv na Dunaju 71 Gradivo, 567—568, Sda ogrsko Kanižo kot vojak z lastnim konjem.22 Doktor Janez Steinmtiller je prejel isto leto ukaz, naj začne sodni proces proti Tahiju zaradi nasilja nad sosednimi studeniškimi podložniki. Protipravno si je Tahi lastil tudi ribolovne pravice v Zgornji Oplotnici na škodo žičkega samostana.23 Ko je julija 1567 vladarjeva komisija zasliševala 508 prič na Hrvatskem v preiskavi proti Tahiju in napisala kar šest in pol metra dolg zapisnik, so bili tudi štatenberški podložniki razočarani, ker se Tahiju kljub vsemu ni nič zgodilo. Z novimi upi so spremljali upor susedgradskih in zlasti stubiških podložnikov med avgustom 1567 in januarjem 1568. Tahi je zahteval od teh s privoljenjem zagrebških cerkvenih oblasti zelo zvišano cerkveno desetino. Januarja 1568 je poklical svoje strelce in služabnike s Štatenberga in prav z njimi zatrl upor. Močna posadka na Štatenbergu dokazuje, da se je Tahi že takrat zavedal možnosti kmečkega upora. Medtem si je Tahi privoščil nova nasilja. 1567 je vznemirjal Gregorijančeve Mokrice, zaradi česar se je moral opravičiti pri vladarju. Prilaščal si je žičke pravice do vinske desetine med Studenicami in Zbelovim in do žitne desetine v Pečkah in Poljčanah. Osebno je vodil 8. avgusta 1568 napad na žički dvor v Poljčanah.24 Gregorij ančeve Mokrice je znova brezuspešno skušal napasti 26. avgusta istega leta z zelo močnimi silami. Gradu se je približal v kočiji, nato je zajahal belega konja, ter ukazal razviti veliko rdeče-belo bojno zastavo. S sabo je imel vozove, topove, 60 konjenikov in 30 pešcev. Gregorijanca je skoraj zadela kamnita topovska krogla. Ker ni mogel gradu do živega, se je znesel nad dosegljivim imetjem podložnikov svojih naprotnikov in odvlekel savski brod v Jesenicah. Pravda zaradi tega se je vlekla tri leta.25 Janše Zlodej iz Matanja mu je moral začeti priskrbovati kože za Štatenberg in Susedgrad, gostač Luka Lepe iz Kleč brezplačno služiti, lončar Filip iz Poljčan pa zastonj postavljati peči po gradovih. Leto 1569 je po vsej verjetnosti pobralo Tahijevo ženo, podložnikom pa zaradi slabe letine izpraznilo shrambe. Kmetje so obdržali Jeleno v slabem spominu. Andreju Šnajderu na Vrholah je vzela par volov, konja in kravo v skupni vrednosti 25 goldinarjev. Ko ji je moral upravnik Martin Rosnagl kupiti žamet, si je za to sposodil pri Gregorju Krašiču v Makolah 40 goldinarjev, ki jih ni vrnil. Pri tem pa se je Jelena kopala v pravem bogastvu in razkošju tudi na štatenberškem gradu. Naslednje leto (1570) so pomnili štatenberški ljudje še dolgo kot drago leto. Žitom so se dvignile cene kar trikratno. Odnosi med podložniki in Tahiji so se skrajno zaostrili. Gabrijel »je nekega dne kratko malo potegnil goli meč, sekal kmeta po licu in mu iztaknil oči«, tako je postal Pavel Jurkovič iz Županje vasi slep, verjetno 1571. leta. Isti Gabrijel je z mečem pokončal nekega studeniškega podložnika. Na veliko noč 1571 je mučil Lovrenca Koprivo.26 V skrajni sili so se štatenberški ljudje pritožili posebni komisiji, ki bi naj poravnala spore med njimi in Tahiji. Zapisnik komisije se ni ohranil. Iz pismenih obnovljenih pritožb iz leta 1576 pa le lahko vidimo, kaj vse se je dogajalo okoli Štatenberga od 1571. Na osnovi Kaspretove in Popelkine razprave je o tem zapisal Bogo Grafenauer takole: »Tudi tu si je od podložnikov, za katere je izvedel, da so v mestu prodali živino, žito ali vino, izposojal denar (v nekaj primerih celo preko 100 goldinarjev). Če pa so se drznili zahtevati, da naj jim ga vrne, jim je raztrgal zadolžnico, jih dal zapreti ali kaznovati s šibami. Podložnikom je nalagal za tlako, da so morali voziti na 22 Gradivo, 550, 560, 572, Sda Deželno pravo, 1285/3, Šda Josip Adamček, Seljačka buna 1573, 1969 (Adamček), 79—81 !! Akti dvorne komore — kronološka vrsta, april 1566, 41, Sda Kaspret, 74 “ Gradivo stanovskega arhiva, 285/755—758, DaS Kaspret, 74—75 Adamček, 82, 92 25 Gradivo stanovskega arhiva, 285/931—964; 286/83, DaS 2« Gradivo, 547, 550, 553, 569, Sda Kaspret, 84—86 Grafenauer, 214 mestni trg v Ptuj ali Celje tudi njegovo lastno blago. Toda plačati so mu ga morali po ceni, ki jo je določil više od cene, ki je bila določena kot najvišja na mestnem trgu. Tako so mu morali prodajati blago v svojo lastno izgubo. Ce niso hoteli prevzemati takšnih nalog, jih je spet zaprl v ječo. V mestu so morali jemati zanj na dolg različno dragoceno blago, ki ga ni nikoli plačal. Dolg je moral poravnati podložnik, ki je blago prevzel, ali pa je trpel škodo mestni trgovec ... Tudi tu je silil kmete, da so morali kupovati slabo vino za ceno dobrega ... Podložnike je silil, da so morali po večkrat plačati dedni zakup svoje kmetije. Nekaterim pa je njihove kmetije tudi odvzel in prisilil k plačilu primščine potem drugega. Tudi tu je delal tako zlasti z vinogradi... S silo je jemal kmetom živino in druge stvari — zlasti ob opravljanju vozne tlake, ko so jim žival večkrat uničili tudi iz same objestnosti, ali pa ob smrti gospodarja na kmetiji____Pravico do sodstva nad svojimi podložniki, ki jo je imel kakor vsi drugi graščaki, je uporabljal le kot sredstvo za izmozgavanje denarja od kmetov. Ali jim je nalagal globe, ali pa so se morali odkupovati iz ječe, kamor jih je bii samovoljno zaprl (posamezniki so mu morali plačati zato, da jih je izpustil, tudi preko 50 goldinarjev). ... Njegov sin Gabriel je dal na primer Lovrenca Koprivo iz Makol, potem ko ga je ranil s sabljo, za vrat privezanega nekaj časa vleči po tleh, ko pa se je rešil, je grozil vaščanom, da si bo v njihovi krvi še roke umival.« Na osnovi pregleda izvirnih pritožb bi k temu še kaj zapisal. Pritožilo se je kar 54 ljudi — precej iz »trga« Makol — in zahtevalo okrog 3000 goldinarjev odškodnine. Prošnje jim je napisal neznan pisar, le zidar Gašper Brumec iz Vrhloge je znal sam sukati pero. Pritožbe omenjajo kot izsiljevalce tudi Tahijeve grajske upravnike, to so bili Rotfux, Peter Ilikovič, Marko, Martin Rosnagl (pred 1570), Martin Slače (1570) in Gregor Divjak (1572). Pritožbe pogosto omenjajo takratne cene, tako za konja okoli 14 goldinarjev, za kravo 4 goldinarje, za vola 6 goldinarjev, za ovco 45 krajcarjev (goldinar se je delil na 60 krajcarjev). Grajski služkinji je bilo na leto obljubljeno 5 goldinarjev.27 Podložniške pritožbe niso nič pomagale. Misliti je bilo treba le še na silo. Stubiški kmetje so o božiču 1571 napadli Tahijeve pobiralce denarja in enega med njimi celo ubili. Namenili so se v kratkem spoditi Tahije in priznati le še vladarja za svojega zemljiškega gospoda. Okoli 20. aprila 1572 se je sprožil prvi susedgradski upor. Grada upornikom ni uspelo osvojiti in sredi maja so boje ustavili.28 Vse to je vlivalo poguma tudi štatenberškim kmetom. Mnogo so pričakovali tudi od sodnega procesa proti Tahiju. Kot vemo, je bil del štatenberškega gospostva vladarjev fevd. Tahi ni hotel o tem nič vedeti od nakupa gospostva sem in tudi ni izpolnjeval zadevnih potrebnih obveznosti. Celo navadnega davka, ki ga je ukazoval dosledno pobirati pri podložnikih poleg vseh drugih težkih obveznosti, ni skozi leta oddajal. Njegov štatenberški davčni dolg se je dvignil na 6860 goldinarjev. Dr. Janez Linsmayer je zavzeto vodil dolgotrajen proces proti Tahiju še maja 1572 in pri podložnikih se je budilo upanje, da bo vladar odvzel Štatenberg okrutnežu in da bodo postali neposredno vladarjevi podložniki. Širil se je glas, da Tahi vendarle ni pravno edini pravi posestnik gospostva, kot to tudi ni bil za Susedgrad in Stubico.29 Proti koncu maja 1572 so susedgradsko-stubiški podložniki obnovili boje, vendar utrjenemu Susedgradu znova niso mogli do živega. Preprečili pa so " Gradivo, 527—574, Sda Kaspret, 75—78 Fritz Popelka, Franz Tahy. Schlossherr auf Stattenberg, Siidsteiermark, 1925 (Popel-ka), 102—115 Grafenauer, 212—214 “ Adamček, 93—95 !t Gradivo, 432—433, Sda Akti dvorne komore — kronološka vrsta 177 a/14, Sda Gradivo, 532, Sda Adamček 96 11 Kmečki upori, 379, Sda >! Gradivo, 29—30, 96—100, 173—191, 331, 442—443, Sda Adamček, 96—105 7. junija Gabrijelu Tahiju, da bi okrepil grajsko posadko.30 Z večjim uspehom — vsekakor povezani s Hrvati — so se lahko izkazali slovenski Tahijevi kmeti. Še 30. maja 1572 je moral slovenskobistriški trgovec Andrej Kramer dati Tahijevemu upravniku Gregorju Divjaku na vero 3 funte dišavnega mila za 1 goldinar, pol funta popra za pol goldinarja, za pol goldinarja žbic in voska za sveče za 1 goldinar in 20 krajcarjev (skupna vrednost pol vola). Kmalu zatem, vsekakor v prvi tretjini junija, so se podložniki uprli in se pod vodstvom Poljčančana Antona, Štefanovega sina, polastili štatenberškega gradu, kaže, da brez bojev. Hrvatski stanovi so vedeli 18. januarja 1573, da se je to zgodilo na zvit način, Tahijevi sinovi so javili vladarju 20. novembra 1576, da so očetu »zlobni kmetje izvili tudi Štatenberg«, sami podložniki pa so še pozno pomnili, da je »eden izmed Tahovih nasprotnikov, kateremu so bili nepošteno in proti vsaki pravici in pravu ugrabili imovino in kmetijo, vzel grad«. Vladar je takoj zatem poslal tja svojega vicedoma iz Celja z vojaki in kmetje so jim grad, ki so si ga prej dodobra ogledali, pri tem pa pustili skoraj vse na miru, izročili. Vicedom je sestavil inventurni popis, zaprl tri zakladnice in grad izročil v upravo Lovrencu Prokknu s posadko 10 mož. Na pristavi v Sp. Jablanah je opravljal stari pristav na prošnjo županov službo naprej.31 * * Medtem so na Hrvatskem uporniki prenehali z brezuspešnim obleganjem Su-sedgrada in 21. junija osvojili stubiški grad. Z gladovanjem so prisilili Tahi-jevega sina Štefana in njegove tri sestre, da so odšli. Nato so se na vladarjev ukaz podložniki pomirili, z delom je pričela vladarjeva preiskovalna komisija3- V noči med 27. in 28. januarjem 1573 se je začel hrvatsko-slovenski kmečki upor. Štatenberg je bil takrat v vladarjevih rokah, čeravno se je Tahi že od julija 1572 trudil, da bi tu obnovil svojo oblast. Zaradi bolezni bi naj bil njegove interese zastopal pred vladarjem Mihael Močengrad, sicer njegov nam že znani upnik. Ubegli in izgnani podložniki so se vračali na kmetije. Štatenberg je ob navzočnosti posadke upravljal Jurij Prokken. V uporniškem okolju se ni počutil dobro, tudi mu ni uspelo pobrati urbarialnih obveznosti. Konec leta 1572 je samovoljno zapustil službeno mesto. Iz Celja so^ postavili še pred začetkom Gubčevega upora na njegovo mesto začasno Tomaža Jakobera, ki je bil upravnik v Štatenbergu v času Volka Engelberta Turjaškega (1555).3 Začetno delo novega upravnika je bilo zelo težavno. Pri ljudeh ni bil še iz prejšnjih časov dobro zapisan in oči Štatenberžanov so se obračale k dogajanjem na hrvatsko-slovenski meji, k vojski Ilije Gregoriča. Sami bi bili lahko šli v akcijo doma le z napadom na vladarjev grad, tako so imeli roke zvezane. Med februarskimi vestmi o kmečkih porazih jih je pač najbolj prizadelo sporočilo o boju pri Krškem 5. februarja, saj je tam poveljeval kmetom Nikola Kupinič, nekdanji Tahijev upravnik Štatenberga. Oblasti so se bale, da bo Kupiničevemu zgledu sledil tudi že omenjeni slovenskobistriški meščan Martin Rosnagl, prav tako prejšnji štatenberški upravnik, zato so izdale nadrobno navodilo za njegovo aretacijo.34 Po zadušenem uporu so sedeminštiridesetletni Tahi in po njegovi smrti 4. avgusta 1573 njegovi sinovi Gabrijel, Štefan, Mihael in Janez bili boj za obnovo oblasti na Štatenberškem. Podložniki so morali vedno bolj in bolj dojemati, da je zaupanje v vladarja varljivo, da se bodo vendarle morali pokoriti strašnemu Gabrijelu. Njihove tožbe 1573 v Celje in 1576 v Gradec niso dosti zalegle kot tudi njihova prošnja vladarju 1579 ne. Jakober je do maja 1573 vodil upravniške posle še namesto Prokkna, 14. maja pa se je začelo njegovo redno službeno obdobje. Podrejen je bil celjskemu vicedomu, ta pa a Kmečki upori, 379, Sda Akti dvorne komore — kronološka vrsta, 23. IV. 1573, Sda Gradivo, 434—439, Sda Kaspret, 75 Grafenauer, 240 M Franz Krones, Aktenmassige Beitrage zur Geschichte des windischen Bauernaufstandes V. J. 1573, BKSGQ V, 1868, 29-30 . X1 . ^ Josip Adam ček — Ivica Filipovič — Mate Križman, Nova gradja o seljačkoj bum 1573, Arhivski vjesnik X—XII, 1968—1969, 33 vladarju. To stanje je uzakonilo dvorno sodišče pred 20. februarjem 1575 takole: »Ker je Franc Tahi nekrščansko ravnal s podložnimi kmeti, povzročil njihov upor in kršil deželne postave in ker je zamudil s prošnjo za podelitev fevdov, je zapravil štatenberško gospostvo.« Tahijevi sinovi so s podporo najvišjih zaščitnikov v enem letu dosegli pri vladarju, da je 26. februarja 1576 odločil, da se jim gospostvo vrne, morajo pa ga takoj prodati in pri tem poravnati zaostale davke in dolgove, zlasti Sekelijevim dedičem, za ubitega podložnika studeniškemu samostanu in blizu 1854 goldinarjev slepcu, plačati globo 2000 zlatnikov (3500 goldinarjev) vladarju in stanovom stroške za po-mirjenje upora. Med 11. aprilom in 17. majem 1579 je prišlo najbolj zaradi službe Tahijev v vojni krajini, ki jo je pravkar prevzel vladar, do nove odločitve, s katero so Tahiji smeli vrnjeno gospostvo prevzeti in obdržati.35 Do tega časa je gospostvo upravljal še vedno Jakober. Prvo poročilo o svojem upravljanju je poslal v Celje šele 18. novembra 1574. Dominikalni vinogradi in ribniki so opusteli, ribolovne pravice je oddal v najem, na Pohorju županu tudi sodne in desetinske_ dohodke. Takoj po sprejemu tega poročila si je celjski vicedom ogledal Štatenberg. Ugotovil je, da zgradbe precej razpadajo, da služinčad ni plačana, da se oglašajo upniki z vseh koncev in krajev, da upravnik ni poravnal davkov, da župani zahtevajo od starine veljavne olajšave, da zahtevajo vrnjeni podložniki odpis obveznosti za leto dni in da »so kmetje nasploh hudobni in nepokorni«. Na njegov ukor je sestavil Jakober nadrobno poročilo za svoje prvo poslovno leto (14. maj 1573 — 13. maj 1574). Denarja je. sprejel približno 1873, izdal pa 747 goldinarjev. Med sprejetim denarjem je vštet tudi izkupiček za prodano živino (113), za prodana žita (115) in prodano vino (119) kot tudi terjatve od podložnikov za leto 1572 (blizu 70 goldinarjev), med izdanim denarjem pa so tudi stroški za 10-člansko vojaško posadko (342 goldinarjev) in upravniška plača (60 goldinarjev). Vina je prejel 1196 veder, ovsa 722 graških četrtov (po 80 litrov), pšenice 366, rži 284,5, mešanice iz mlinov 27, prosa 73, ajde 23, ječmena 9, boba 1 graški četrt, 1017 kosov peradi, 2625 jajc, 538 sirov, 1975 povesem (5 povesem = 1 čehulja) prediva, 28 tovorov lesa in še nekaj drobnjarij. Ječmen je bil v celoti pridelan na dominikalnih njivah, prosa tretjina, ajde štiri petine. Izterjal je dolžne dajatve za leto 1572, le prav malo so mu ostali dolžni za leto 1573. Ostalo mu je 645 veder vina, 608 četrtov ovsa, 192,5 pšenice, 102 rži, 35,5 prosa, 5,5 ajde in 4,5 graških četrtov ječmena, vse drugo je oddal, uporabil in prodal. Za setev po dominikalnih njivah je šlo 79 korcev rži, 42 pšenice, 8 ajde, 3,5 prosa in 3 korci ječmena, v prodajo pa 150 veder vina in 112 korcev pšenice in rži. V hlevih na Štatenbergu in v Sp. Jablanah je prevzel 1 konja, 8 volov, 12 bikov, 28 krav, 18 telet, 17 ovc, 19 koz, 26 svinj, 7 oslov, 27 gosi, 9 puranov in 50 pavov. Od tega je prodal konja, 2 vola, bika, 14 krav, 5 ovc, 8 koz, 16 gosi in 34 pavov. Potrošili so 2 vola, kravo, 7 telet, 6 ovc, 11 svinj, poginili pa so baje 3 telice, 2 kravi, 5 svinj, bik, 2 osla in 2 kozliča. Purane in nekaj pavov so pokončali podložniki, volkovi, lisice in psi. Prirastek v hlevu ni dohajal prodaje, potrošnje in izgub. Podobni poročili je sestavil pozneje še za naslednji poslovni leti, ko je v enem letu sprejel med drugim tudi okrog 35 goldinarjev na račun umrline, pre-vzemnine, kupnega prava in odhodov podložnikov. Izdatki za vojake so se bistveno zmanjšali, saj so ostali na gradu le še štirje. Ob mlačvi 1575 se je pokazalo, da so dali pri ječmenu 3 korci setve 4,5 korca, 35,5 korca prosa 76,5, 5,5 ajde kar 66 korcev, pri naslednji mlačvi pa: (razpredelnica na naslednji strani). Razmerje med upravnikom in podložnikom je bilo napeto, podložniki so ostajali zopet precej dolžni, močno so morali načeti gozdno bogastvo, k vladarju so prihajale podložniške pritožbe zaradi Jakoberjevega nasilja. ,s Gradivo, 452—479, 527, Sda Kaspret, 88—108 Popelka, 112 Adamček, 80 Georgius Matheus Vischer, Topographia ducatus Stiriae, 1681, 346 setev (korci) pridelek rž 78,5 226 pšenica 24 62 ajda 15 64 proso 8 64 ječmen 3 5 Ko se je vladar odločil vrniti Štatenberg Tahijem, je poslal tja decembra 1575 komisijo, da bi pripravila vse potrebno za prevzem. Glavno delo je opravila s tem, da je sestavila nadroben popis premičnin, ki potrjuje nekdanje Tahijevo sporočilo, da je bil Štatenberg njegova varna zakladnica. Kaspret je strnil vsebino deset listov obsegajočega popisa in zapisal, da je bila na Štatenbergu »grajska oprava dražja in krasnejša kakor v marsikateri knežji palači. V mali gosposki sobi so bile pisalna miza, blagajna, skrinje, omare in omarice, polne pisem, knjig in listov. V veliki dvorani so bile stene zagrnjene s turškimi preprogami; tu je stalo 12 postelj, ena z nebom, in mnogo miz, skrinj idr. V ženski sobi je bilo jezdilno orodje: sedla, meči, okovani s srebrom, uzde z zlato žvalo, oklepi in oprsniki, jezdarske žametne hlače, suknje, obrobljene s taftnimi traki, jezdilne čepice in rokavice za gospode in gospice. V stranskih sobah so bile druge gospejske obleke, postelje in obleka za lakaje, ki so spremljali gospodo. Na dolgem hodniku je stalo zaporedoma dvajset skrinj, v katerih je bilo shranjeno kaj raznovrstno blago, kakor dragocene ženske obleke iz žameta, Žide, damasta, atlasa, tafta, obšite ali prešite s srebrom in zlatom, v raznovrstnih oblikah in barvah; samo eno obleko iz srebrno belega atlasa z všitimi zlatimi rožami so cenili na 50 gld.; nadalje razne zlatnine in srebrnine, lepotine in dragotine, biseri in krasotine, med drugim žepne ure, srebrni konjički, biserni venci, nojevo jajce, vdelano v srebro in prevlečeno z zlatom (60 gld.). Na stotine pa je bilo navadnih in finih rjuh, odej (kolter), krušnic, brisač in prtičev. Lahko rečemo, da se je v štatenberškem gradiču krasota oprave turških palač merila z ličnostjo italijanskih pohištvenih izdelkov. Cena vsega premakljivega blaga je bila 2442 gld. 7 š. 8 p” (2442 goldinarjev 8 šilingov 7 novčičev).36 Konec maja 1579 je prenehala vladarjeva uprava štatenberškega gospostva, zagospodovali so Gabrijel, Štefan in mladoletni Janez Tahi. Slednji je umrl med 1583 in 1586, četrti brat Miha je izginil v turškem ujetništvu že 1578. Tahiji se niso mogli povsem otresti starih razvad. Dolgove so neradi in pozno poravnali, medtem pa si že na novo sposojevali pri meščanih in sosednih zemljiških gospodih, ne da bi bili denar vračali brez tožb. Finančnih težav ni bilo konec tudi s prodajo Susedgrada in Stubice 1584 in z zastavo Keblja konjiškemu gospostvu. Še naprej so se vrstila nasilja nad sosednimi podložniki, kratili so pravice studeniškemu samostanu in se dolgo pravdali z žičkim samostanom. Gabrijel je zahteval od lastnih podložnikov proti starim navadam več tlake, in to z vladarjevo pomočjo tudi dosegel. Obnovil je stari proces vključevanja rustikalnih zemljišč med dominikalne. Slepcu ni poravnal določene odškodnine, namesto tega mu je zagrozil z gorjačo. Kljub vsemu je bil na dvoru zaradi zaslug v bojih s Turki dobro zapisan, spregledali so mu kazen 2000 zlatnikov in znižali stare davčne dolgove za blizu 1835 goldinarjev. Umrl je sorazmerno mlad kot luteran med 1588 in 1590 in zapustil ženo Ano, rojeno Turjaško.37 Štefan Tahi je imel v lasti štatenberško gospostvo le še kratko dobo. Prvega aprila 1592 ga je prodal kot imenje blizu 586 funtov Karlu Teufen-bachu. Ta ga je po štirih letih prepisal bratu Offu. Šele 1622 je prišlo to imenje na Tribniške in za njimi na Tattenbache. Štefan Tahi se je lahko le prav kratek čas zanimal za usodo nekdaj njegovega Štatenberga. Že 1593 je padel v boju s Turki pri Sisku.38 STATTENBERG UND DER BAUERNAUFSTAND Zusammenfassung Die im Jahre 1241 erstmalig erwahntes Schloss Stattenberg wurde als Festung gegen die ungarischen Machthaber jenseits der Haloze (Kollos) im 12. Jahrhundert erbaut. Seine mittelalterlichen Besitzer, soweit bekannt, waren die Herren von Rogatec, Viltuš, Devin, Wallsee und Celje. Im Jahre 1456 wurde die Herrschaft Stattenberg vom Kaiser erworben, jedoch schon im Jahre 1458 den Prueschenk verkauft. Die Herrschaft wurde von ihnen bedeutend vergrossert und 1490 auch im Urbar beschrieben. Der anfangliche Kern des Herrschaftsbesitzes umfasste 450 Untertanen-familien in 77 Siedlungen rings um die Burg, sowie kieinere geschlossene Einheiten bei Jablane, Šmarje und auf dem Kebelj. Die driickendste Leistung der Untertanen war die Ablieferung von Getreide, die jedoch nur beilaufig eine Halfte der Unter-tanenfamilien belastete. Auf dem Lande lebten auch ziemlich viele Gewerbetreibende. Im Jahre 1502 ging die Herrschaft in den Besitz der Auersperger iiber. Sie vergrosserten den dominikalen Besitz auf Kosten der Untertanen und ersetzten die in den Kriegen umgekommen oder verschleppten Einheimischen mit anderen Sied-lern, insbesondere mit Kroaten. Die Herrschaft umfasste 7 % Keuschlerfamilien, 24 % grossere und im iibrigen mittlere Bauernfamilien. Jede fiinfte Untertanen-familie hatte einen Knecht oder eine Magd. Sehr gering war die Zahl von Freileuten, die als Untersassen lebten. Die Hauptbetatigung war der Ackerbau, mit einer stark entwickelten Viehzucht, weitgehend auch der Weinbau sowie verschiedene Gewerbe. !t Gradivo, 217—218, 295—305, 331—344, 379, 434—439, 446, 452—484, Sda Kaspret, 87 17 Gradivo, 216—218, 425—428, 432—433, Sda Deželno pravo, 1285/3, Sda Statenberški arhiv II, Sda I. Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant I, 1875, 323 Kaspret, 99, 108 Adamček, 110 ,s Deželnoknežji fevdalni akti, Štatenberg, Teufenbach, Sda Imenjske najave, 92/1743, 93/1766, Sda Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 1912, 787 Im Jahre 1556 wurde die Herrschaft (nahezu 576 Giildpfund) von Franz Tahy gekauft der sich aber nicht in d on Besitz von St udonicc u n d Mokrice SGtzon konnte. Gewalttatig wie Gr war, gab Gr sofort Anlass zu BaucrnimruhGn und Aufstanden. Es kam zu Bundnissen zwischen den slow6nischGn und den kroatischen Untertanen Tahy’s, die schon seit 1558 nachwGisbar sind. Da die Bauern mit ihren Beschw6rden nichts erreichten, beschlosscn diG der Herrschaft Stattenberg unterstellten Untertanen Tahy und seine Leute zu vertreiben und unmittelbare Untertanen des Landes-fiirsten zu werden. Im Friihjahr 1572 schlossen sie mit den Kroaten einen Bauernbund und bemachtigten sich so in den ersten zehn Tagen des Monats Juni unter der Fuhrung des Untertanen Anton aus Poljčane des Schlosses und uber-gaben sie dem Landesfursten. Am Aufstand des Bauernfuhrers Gubec beteiligten sie sich nicht, da sie sich sonst gegen den Landesfursten selbst auflehnen mussten. Nikola Kupinič, Anfuhrer des Bauernheeres bei Krško, war einst Tahy’s Pfleger m Stattenberg, ebenso Martin Rosnagl aus Slovenska Bistrica, den die Behorden wahrend des Feldzuges des Bauernfuhrers Gregorič verhaften wollten. In den Jahren 1572 bis 1579 standen die Herrschaft Stattenberg und ihre Untertanen unter der Verwaltung des Landesfursten, danach ubernahmen die Herrschaft — wohl wegen ihrer Verdienste im Kriege gegen die Turken — wieder die Tahy und blieben hier bis 1592, als sie Stattenberg an die Teufenbach verkauften, von denen die Herrschaft an die Treibenegg und von ihnen an die Tattenbach iiberging. KNJIŽNICA JOSIPA VOŠNJAKA SLOVENSKA BISTRICA KAZALO Anton Aškerc TAHI NA ŠTATENBERGU (1571—1579)...........3 SENO DIŠI.................................5 POVODNI MOŽ..............................8 LOVRENC KOPRIVA..........................10 SLEPI JURKOVIČ...........................12 MAŠČEVANJE ..............................I5 »HUDIČEVA PRAVICA........................19 PESEM STATENBERSKIH KMETOV...............22 Jože Koropec ANTON AŠKERC IN ŠTATENBERG...............24 Jože Koropec ŠTATENBERG IN KMEČKI UPOR................25 KNJIŽNICA JOSIPA VOŠNJAKA SLOVENSKA BISTRICA Anton Aškerc TAHI NA Štatenbergu * Jože Koropec ŠTATENBERG IN KMEČKI UPOR Založila Založba Obzorja Maribor Za založbo Jože Košar Natisnilo avgusta 1972 CP Mariborski tisk. v Mariboru KNJIŽNICA JOSIPA VOŠNJAKA SLOVENSKA BISTRICA ! SB d 94(497.4) AŠKERC A. Tahi COBISS o 347 236(497 12 Štatenberg) 0093813