soc//?./4 & H boi,/c,2c fwY. »fe,< SShtffc, INŠTITUT ZA KRIMINOLOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI V LJUBLJANI Raziskava štev. 45 ZAGROŽENE (PREDPISANE) IN IZREČENE KAZNI V KAZENSKEM ZAKONIKU IN V PRAVOSODNI PRAKSI Ljubljana, marec 1976 Financirala Raziskovalna skupnost SR Slovenije Razmnoženo v 6 izvodih VSEBINA Str. SODELAVCI ............................................... III I. OPREDELITEV NALOGE IN NJEN NAMEN ..................... 1 1. Okoliščine, ki so narekovale izbor te naloge ...... 1 2. Namen naloge ........................................ 3 3. Delovni načrt in njegova izvedba .................. 4 4. Uporabljeni delovni postopki ...................... 6 II. SISTEM PREDPISANIH KAZNI V VELJAVNEM KAZENSKEM ZAKONIKU SFRJ .................................................. 7 1. Splošne značilnosti sistema kazni v kazenskem zakoniku SFRJ ............................................ 7 2. Zakonodajno-tehnični načini za predpisovanje kazni 9 3. Primerjalni pregledi ............................. 16 a. Primerjave predpisanih kazni v kazenskem zako- niku stare Jugoslavije in v kazenskem zakoniku SFRJ ter v novelah 1959, 1962 in 1973 .......... 16 b. Primerjave predpisanih kazni v KZ SFRJ z nekaterimi drugimi tujimi kazenskimi zakoniki ..... 27 III. UPORABA PREDPISANIH KAZNI V PRAKSI NAŠIH SODIŠČ ...... 40 1. Kaznovalna politika sodišč kot eden izmed kriterijev za oceno smotrnosti predpisanih kazni ......... 40 2. Primerjave med kaznimi, kakor so predpisane v ka- zenskem zakoniku in s kaznimi, kakor so jih izrekala sodišča na Slovenskem...................*. 42 3. Analiza podatkov ................................. 48 IV. POENOTENJE (UNIFIKACIJA) KAZNI ODVZEMA PROSTOSTI .... 54 1. Zamisel o poenotenju kazni odvzema prostosti ....... 54 2. Poenotenje prostostnih kazni pri nas ............... 56 3. Dileme v zvezi s poenotenjem prostostnih kazni ... 58 4. Modeli za poenotenje kazni odvzema prostosti ....... 59 V. PREDPISANE IN IZREČENE KAZNI TER RAZVRSTITEV VREDNOT PO POMENU ............................................. 75 1. Uvodna pojasnila ................................... 73 2. Razvrstitev vrednot po pomenu v veljavnem kazenskem zakoniku....................................... 74 II Str 3. Hierarhija vrednot, kakor se da razbrati iz sodne prakse .............................................. 80 4. Nekaj opažanj o razvrstitvi vrednot v javnem mnenju .................................................... 84 5. Poskus optimalne razvrstitve vrednot ................ 86 UPORABLJENA LITERATURA PRILOGE Ili Sodelavci Nosilec raziskovalne naloge in avtor: prof.dr. Ljubo Bavcon, profesor pravne fakultete v Ljubljani in znanstveni svetnik Inštituta za kriminologijo Sodelavci: dr. Bronislav Skaberne, znanstveni svetnik Inštituta za kriminologijo Boris Uderman, dipl. pravnik, strokovni svetnik Inštituta za kriminologijo dr. Milan Lampret, samostojni referent Zavoda za statistiko SR Slovenije kot zunanji sodelavec Pri izvedbi modela za predpisovanje kazni v prvem osnutku kazenskega zakona SR Slovenije so sodelovali vsi člani delovne skupine za pripravo tega osnutka in sicer: mag. Ivan Bele, mag. Lojze Cuznar, prof.dr. Peter Kobe, dr. Leon Pompe, dr. Bronislav Skaberne, doo.dr. Alenka Selih, Roman Vobič, in dr. Živko Zobec. ZAGROŽENE IN IZREČENE KAZNI V KAZENSKEM ZAKONIKU IN V PRAVOSODNI PRAKSI I. OPREDELITEV NALOGE IN NJEN NAMEN 1. Okoliščine, ki so narekovale izbor te naloge a. Z ustavnimi amandmaji iz leta 1971 je postalo jasno, da bo reformo doživela tudi naša kazenska zakonodaja. To sta nakazovali predvsem dve izhodišči ustavnih sprememb in sicer: novi položaj republik kot suverenih držav in samoupravnih skupnosti ter poglobitev samoupravnega družbenega sistema. Zaradi obeh izhodišč je bilo že tedaj mogoče pričakovati obsežnejše spremembe tudi na področju kazenskega prava in kazenske zakonodaje, te pa so bile tudi sicer aktualne že nekaj časa pred tem. Številne novele kazenskega zakonika so namreč porušile relativno notranjo harmoničnost in sistematič nost kazenskega zakonika iz leta 1951, to pa je povzročilo tudi nekatere težave v pravosodni praksi. Tako se je pokazalo, da bo treba, ob ustavno zahtevanih spremembah kazenske zakonodaje, neizbežno podvreči reviziji naše celotno kazensko pravo. Sestavni del takšne revizije je seveda tudi vprašanje t.i. penalizacije, se pravi vprašanje, kako naj bodo v kazenskem zakonu zagrožene kazni, da bo zadovoljeno več zahtevam, ki so lahko tudi v medsebojnem nasprotju. Glede na to, da je bila kaznovalna po litika, ki ji sistem zagroženih kazni daje okvire in usmeritev, že večkrat predmet kritike, se je vsilila zamisel o potrebi raziskave, ki naj bi poskušala postaviti politiko penalizacije pri prihodnji kazenski zakonodaji na nekoliko bolj solidne temelje. Abstraktno predpisane kazni v kazenskem zakonu izražajo ali pa naj bi izražale vrednostno razvrstitev tistih človekovih in družbenih vrednot, ki jih kazenska zakonodaja varuje. Z določitvijo višine zagroženih kazni daje zakonodajalec organom kazenskega pravosodja kriterije za presojo, katere vrednote so na lestvici višje in katere nižje. Glede na to, naj bi to zakonodajalčevo vrednotenje posredno, preko delovanja organov kazenskega pravosodja, vplivalo tudi na javnost in na ljudi sploh. Če naj bo torej t.i. politika pena-lizacija postavljena na bolj solidne temelje, ali z drugimi besedami, Če naj ne bo navdahnjena s trenutnimi bolj ali manj emocionalnimi in racionalnimi vrednostnimi sodbami, potem se vsiljuje preučitev nekaterih najbolj pomembnih vidikov tega problema. Najprej je treba preučiti ali so predpisane kazni v veljavnem kazenskem zakoniku v soglasju z normativnim vrednostnim sistemom, kakor je formalno ali neformalno razglasen, oziroma kakršnega se da razbrati iz splošnih družbenopolitičnih vrednotenj. Toda ta, hitro se spreminjajoči politični normativni vrednostni sistem, je lahko skladen ali pa tudi ne s tistim, ki dejansko obstaja v družbeni zavesti. Oba, normativni in dejanski vrednostni sistem pa sta lahko v skladu ali pa tudi ne z vrednostnim sistemom, kakor je postavljen v kazenskem zakoniku. Ta, vsebinski del stvari, se lahko izraža v notranji harmoničnosti ali disharmoničnosti v kazenskem zakoniku tudi v čisto tehničnih oblikah neuravnovešenosti in to lahko poleg določene "dezorientaoi-je vrednot", povzroči v sodni praksi se dodatne težave. Spričo tega je treba preučiti tudi praktično kaznovalno politiko sodišč, zlasti glede vprašanja ali je skladna ali neskladna z zakonskimi merili, pa tudi kakšna je v odnosu do politično normativnega in v družbeni zavesti obstoječega vrednostnega sistema. Obstajajo številna znamenja, ki pričajo o nesorazmerjih med malo prej naštetimi kategorijami in kriteriji. Izhajati moramo seveda iz hipoteze, da so takšna nesorazmerja in tudi nasprotja lahko povsem normalna in celo nujna. Končni rezultat - pravična in smotrna kaznovalna politika sodišč - more nastajati samo v medsebojnem spopadanju in oplajanju trajnejših in dnevnih - prehodnejših vrednotenj. Prevelike razlike v takšnih vrednotenjih pa so lahko tudi posledica odklona v razmerjih moči med nosilci posameznih vrednotenj in imajo za posledico nezaželene učinke tako glede pravičnosti, kot tudi glede učinkovitosti kazenskega pravosodja. Spričo tega je očitno, da gre tu za pomembna vprašanja vrednostnih sistemov, njihovih možnih konfliktov z vsemi možnimi posledicami. To področje je zato tudi dovolj zapleteno in povezano z relativnostjo vrednotenj, z vprašanjem o trajnejših in efemernih vrednotah in z vprašanjem o povratnih učinkih vrednotenj. 2. Namen naloge Iz že povedanega izhaja, da je bila naloga zamišljena kot raziskava o vseh tistih relevantnih okoliščinah, ki jih je treba upoštevati pri predpisovanju kazni. Podatki in sklepi te raziskave naj bi torej zakonodajalcu omogočili premišljeno - se pravi ne iracionalno in z emocijami nabito - predpisovanje kazni, tako da bi bile kazenskopravno zavarovane vrednote pravilno razvrščene po vrednosti in da bi bili tako dani sodiščem pravilni okviri za njihovo kaznovalno politiko. Tako je ta naloga predvsem aplikativne narave, ena izmed pripravljalnih študij za praktično zakonodajno dejavnost. Na drugi strani je naloga zamišljena tudi kot prvi poskus znanstveno raziskovalnega pristopa k nečemu, kar je bilo vselej v največji meri prepuščeno intuiciji in občutkom zakonodajalca. Res lahko naletimo v strokovni literaturi tu in tam na splošna, po večini filozofska razmišljanja o tem, kako naj ravna zakonodajalec ko predpisuje kazni za posamezna kazniva dejanja. Za stališči o absolutno določenih, relativno določenih in ind e te rminiranih kaznih, ki so na prvi pogled predvsem vprašanja zakonodajne tehnike, tičijo različne filozofske in ideološke zamisli. Predaleč bi zašli, če bi se tu lotevali teh neizčrpnih vprašanj. Drugi namen te naloge je namreč predvsem meto-loški, gre za poskus izolirati tiste okoliščine, ki morajo biti upoštevane pri določanju kazni za posamezno kaznivo dejanje ali za njihovo skupino, to pa je velikega pomena za izpopolnitev zakonodajne tehnike. 3. Delovni načrt in njegova izvedba Delovni načrt za to nalogo je bil izdelan koneo leta 1972 ob dejstvih, okoliščinah in informacijah, ki so veljale takrat. Te okoliščine so se medtem spremenile in to je narekovalo tudi nekatere spremembe v poteku dela in v končnem rezultatu. a. Pri izdelavi delovnega načrta za to nalogo je kazalo, da bo do začetka dela na reviziji naše kazenske zakonodaje poteklo približno toliko časa, kolikor smo nalogo načrtovali. Za taksna pričakovanja smo imeli konec leta 1972 vse razloge, zlasti pa takrat še zdaleč ni bilo jasno ali bo sprejeta zamisel o porazdelitvi pristojnosti med federacijo in republikami na tem zakonodajnem področju. Toda v začetku leta 1974 je s sprejetjem nove ustave to postalo dokončno in tako je bilo treba takoj začeti z delom na osnutku zveznega in republiškega kazenskega zakona. Tako je bilo treba zelo pohiteti z nekaterimi, za potrebe zakonodajnega dela, zelo nujnimi opravili in spoznanja tudi kar takoj uporabiti. Vrstni red opravil, kakor je bil predložen v delovnem načrtu je moral biti zato spremenjen in nekatera so morala biti odložena na poznejši čas. Kljub temu pa so bila opravljena vsa bistvena opravila, ki so omogočila, da je bil v januarju 1975 izdelan prvi osnutek kazenskega zakona SR Slovenije z novimi penalizaoijami, pri čemer je delovna skupina za sestavo tega osnutka v celoti uporabila spoznanje te naloge tako v vsebinskem, kot tudi v zakonodajno tehničnem pogledu. b. Pri delu na tej nalogi, kakor tudi pri delu na osnutku KZ SR Slovenije, smo izhajali iz določb prvega osnutka zveznega kazenskega zakona (april 1974)glede vrst kazni. Vse do začetka leta 1975 se namreč vprašanje o eni ali dveh vrstah kazni odvzema prostosti sploh ni postavilo. V meseou februarju 1975 pa je Zvezni svet za vprašanja družbene ureditve odločil, naj se doslej dve vrsti prostostne kazni "unifioirata" v eno, z nazivom kazen zapora. Glede na to, da sodijo določbe splošnega dela kazenskega zakona in med njimi tudi določbe 5 o sistemu in vrstah kazenskih sankcij v pristojnost federacije, je jasno, da je ta odločitev na mah zbrisala vse opravljeno delo glede penalizacij v osnutku KZ SR Slovenije. Hkrati je ta odločitev naložila novo nalogo, ki v delovnem načrtu ni predvidena - obsežno in silno minuciozno delo pri določanju kazni za posamezna kazniva dejanja, upoštevajoč mimo vseh ostalih vidikov tudi novi model za prevedbo dosedanjih dveh na eno vrsto kazni odvzema prostosti, vse to pa v zvezi s kvalitativno in kvantitativno odmero in izbiro kazni, poskusom, omilitvijo kazni# sodnim opominom, pogojno obsodbo in njenim preklicem itd. To delo bo mogoče sicer dokončno opraviti šele potem, ko bo zvezni kazenski zakon dobil obliko zakonskega predloga. V okvir te naloge pa vendarle sodijo preučitev in preskusi možnih modelov za poenotenje prostostnih kazni. Model , kakršen je sprejet v tretjem osnutku zveznega kazenskega zakona (julij 1975)/je namreč po eni strani poskus čisto avtomatične prevedbe sedanjega sistema na novega, po drugi strani pa so mu izhodišče tista najhujša kazniva dejanja, ki sodijo pristojnost federacije. V pristojnost republike pa sodi množica bagatelnih kaznivih dejanj, ki sestavljajo ogromno večino primerov sodne prakse. Ravno zato bo treba preučiti učinke predloženega modela na to množico primerov. c. Kot je razvidno že iz dosedanjih izvajanj smo v delovnem načrtu dali pomembno mesto tudi meritvam javnega mnenja, katerih rezultati bi bili pomemben element za sestavo hierarhije vrednot. Pri tem smo imeli pred očmi mimo vsebinskih tudi metodološke probleme, ki so zvezani z vprašanja m, kako meriti takšne težko ulovljive, hitro spremenljive in zelo subjektivno obarvane kategorije, kot so vrednote v zavesti ljudi. Po tem, ko smo že opravili nekatera pripravljalna dela in so dogovorili s Centrom za merjenje javnega mnenja pri PSPN o sodelovanju, se je pokazlo, da Raziskovalna skupnost Inštitutu za kriminologijo ne more zagotoviti vseh potrebnih sred-tev za delo. Spričo tega se je bilo treba odločiti, čšmu se je med drugimi tudi v tej nalogi mogoče odreči, brez posebne škode za neposreden namen naloge. Glede na to, da je neposreden namen naloge v prvi vrsti prispevati k izdelavi nove jugoslovanske kazenske zakonodaje, se je pokazalo, da se je mogoče odreči prav merjenju javnega mnenja. Ne nazadnje je bila takšna odložitev sprejeta tudi zato, ker je sestavijalcem osnutka KZ SR Slovenije, kot tudi zveznega KZ in KZ drugih republik dan okvir s politično ugotovitvijo, naj se nova kazenska zakonodaja glede mere represivnosti ravna praviloma po zdaj veljavnem zakoniku. To sicer sestavijalcev zakonskih osnutkov ne ovira pri samostojnem razmisleku o pravi meri predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje, vsekakor pa omogoča, da se zdaj merjenju javnega mnenja sicer neradi, a vendarle odpovemo zaradi objektivnih okoliščin. Tako je torej prvotni delovni načrt sicer deloma spremenje, v večjem delu pa je izpolnjen in kar je še zlasti pomembno - rezultati in spoznanja so bili neposredno uporabljeni. To je razvidno iz besedila Osnutka KZ SR Slovenije, še zlasti pa tudi iz obrazložitve. (Ob dokumenta sta temu poročilu priložena). 4. Uporabljeni delovni postopki Kakor je razvidno iz delovnega načrta so bile načrtovane posamezne faze te naloge, oziroma posamezna potrebna opravila. V veliki večini so bila izvršena tako, kot je bilo zamišljeno, le deloma pa tudi nekoliko drugače. Delovna skupina je sestavila spisek tistih kaznivih dejanj, ki se v sodni praksi najpogosteje pojavljajo in ta vzorec je bil tudi temelj za vse nadaljnje delo. Na tej podlagi je bil izdelan tudi spisek zavarovanih vrednot. Pri tem se je pokazalo, da je ista vrednota tudi večkrat zavarovana in v različnih poglavjih kazenskega zakonika. Napravljen je bil pregled predpisanih kazni za izbrana kazniva dejanja v KZ stare Jugoslavije, v KZ iz leta 1951, v noveli iz leta 1959 in v noveli iz leta 1962. Izvršene so bile primerjave med zagroženimi kaznimi za nekatera primerljiva ali pogojno primerljiva kazniva dejanja v KZ SPRJ in nekaterih drugih držav. Pripravljeni so bili obrazci za zbiranje podatkov o dejansko izrečenih kaznih za izbrana kazniva dejanja za obdobje 1968 - 1972 in ti obrazci so bili izpolnjeni s podatki.* Izdelan je bil pregled vseh zia činov za predpisovanje kazni v veljavnem kazenskem zakoniku in model za uporabo v osnutku KZ SR Slovenije. Rezultati teh delovnih postopkov in spoznanja, ki so iz njih nastala, bodo opisani v nadaljevanju tega poročila. Dodatno pa je bilo izvršeno vse, kar je v zvezi s poenotenjem prostostnih kazni. II. SISTEM PREDPISANIH KAZNI V VELJAVNEM KAZENSKEM ZAKONIKU SFRJ 1. Splošne značilnosti sistema kazni v kazenskem zakoniku SPRJ Poglavitna značilnost jugoslovanskega kazenskega prava je, da pozna sicer več vrst kazenskih saniceij, a za posamezno kaznivo dejanje predpisuje samo kazni. Pri tem je treba omeniti še to, da sta kazen zapora in kazen strogega zapora predpisani v veliki večini primerov in da se denarna kazen pojavlja kot predpisana samo alternativno ali kumulativno s kaznijo zapora, ne pa tudi samostojno.Smrtna kazen in kazen zaplembe premoženja sta izjemni kazni, ki sta sicer tudi posebni značilnosti tega sistema, toda kot izjemni za to študijo nimata posebnega pomena. Kot v veliki večini kazenskih zakonodaj, je tudi v jugoslovanski sprejet sistem relativno določenih kazni, torej v razponih, s čemer hoče zakonodajalec zajeti vse možne primere oa povprečnih do naj- Podatki za leto 1973 in 1974 so nam postali dostopni šele v mesecu marcu 1976, torej tik pred zadnjim rokom za oddajo te naloge. Podatki so prikazani v članku dr. Milana Lampreta "Polnoletne osebe, zoper katere je bil kazenski postopek v letih 1973 in 1974 pravnomočno končan", Prikazi in študije XXl/ll-12/1975 Zavod za statistiko SRS. Podatki sicer niso ne .zbrani ne obdelani po metodah, ki so uporabljene v tej študiji. Vendar pa tudi drugače obdelani podatki nazorno kažejo, da se v teh dveh letih ni nič bistvenega spremenilo in da so ugotovitve za pet prejšnjih let nesporno veljavni tudi za leti 1973 in 1974. hujših, vključujoč tudi povratek po čl. 40 in atekpo čl. 46. KZ. Za primere, ^i bi po svoji objektivni in subjektivni teži padli pod povprečje, so določeni drugi instrumenti, kot n.pr. omilitev kazni, pogojna obsodba in sodni opomin. Ena izmed značilnosti predpisanih kazni v jugoslovanskem kazenskem zakoniku je precejšnja strogost zgornjih maksimumov predpisanih kazni. Če bi merili strogost tega kazenskega zakonika samo po tem merilu, bi lahko rekli, da sodi med najstrožje na svetu. Takšen položaj je mogoče pojasniti iz dejstva, da je bil naš kazenski zakonik izdelan v letih 1950-1951 torej v času, ko je bila Jugoslavija v izredno težkem zunanjem in notranjem političnem položaju. Razen tega pa njegovi sestavljalci povedo, da je bila ta metoda uporabljena zato, da bi bilo mogoče zajeti tudi povsem izjemno hude možne primere in seveda povratek ter stek. Odtod izvirajo tudi pogosto izredno veliki razponi med maksimumi in minimumi predpisanih kazni, ki so prav tako ena izmed značilnosti tega sistema. Sodna praksa je v več kot dvajsetih letih, odkar velja kazenski zakonik iz leta 1951, zgovorno pokazala, da je bil takšen načelen pristop k penalizaoiji v resnici nepotreben in tudi napačen. Sodna praksa in njena kaznovalna politika sta bili hočeš ali nočeš izraz teže in družbene nevarnosti posameznih kaznivih dejanj, ki so jih sodišča obravnavala in družbene nevarnosti kriminalitete v naši državi sploh. Glede na to, da kriminaliteta v Jugoslaviji v zadnjih dvajsetih letih ne narašča niti po količini niti po kakovosti in glede na to, da so premiki v njeni notranji strukturi v korist družbi manj nevarnim skupinam kaznivih dejanj, so nastale velike razlike med visokimi predpisanimi maksimumi in resnično izrečenimi kaznimi. Te se gibljejo na dnu stolpcev, e katerimi bi lahko grafično prikazali možne razpone predpisanih kazni. Grafični prikaz povprečnih trendov v kaznovalni politiki zadnjih dvajsetih let pokaže vodoravno črto, ki je le tu in tam prekinjena z majhnim dvigom, ki pa se kaj kmalu vrne nazaj. Ti dvigi, ki so odraz po-strožitve v kaznovalni politiki, se ne tičejo kaznovalne politike sploh, ampak le postrožitve pripeka ter ih kaznivih dejaajih, oziroma pri njihovih skupinah. Če jih primerjamo s političnimi dogodki v naši državi lahko ugotovimo, da so posledica določenih ukrepov splošne družbeno-politiene narave. Sodišča torej niso po lastni oceni poostrila kaznovalne politike, ampak na pristisk od zunaj in da je to res, najbolj zgovorno dokazuje vrnitev na prejšnjo mero, brž ko je pritisk popustil. Tako se torej pokaže, da v resnici ni potrebe po takšni politiki penalizacije, ki okvire predpisanih kazni povečuje do nerazumnosti. Hkrati pa ima takšna usmeritev tudi negativne posledice, ker ustvarja videz o preveliki blagosti kaznovalne politike v praksi sodišč, zato pa tudi zakonodajalčeve poskusu, da bi vplival na po-strožitev kaznovalne politike s spremembami penalizacij. Tipičen, čeprav ne edini takšen poskus je bil izvršen z novelo kazenskega zakonika iz leta 1962. Poučen z izkušnjo, da zviševanje zakonskih maksimumov zagroženih kazni niti ne vpliva na kaznovalno politiko, niti ni več mogoče, spričo že tako visokih maksimumov, je zakonodajalec poskusil doseči svoj namen z zviševanjem zakonskih minimumov. Toda tudi ta poskus je ostal brez učinka na kaznovalno politiko; povzročil je le to, da so nastale neuravnovešenosti in nesorazmerja med predpisanimi kaznimi glede na zavarovane vrednote. 2. Zakonodajno tehnični načini za predpisovanje kazni a. Pregled načinov, ki so v veljavnem KZ uporabljeni za predpisovanje kazni, pokaže naslednjo podobo; I. Strogi zapor do; 1« 5 let (l4 kaz. dejanj) 2. 5 let in denarna kazen (čl. 305/3) 3. 8 let (13 kaz. dejanj) 4. 10 let (44 kaz. dejanj) 5. 10 let in denarna kazen (čl. 263/5 oderuštvo) 6. 12 let (8 kaz. dejanj) 7. 15 let (35 kaz. dejanj) II. Strogi zapor 20 let (6 kaz. dejanj) III. Strogi zapor najmanj; 8. 3 leta (10 kaz. dejanj) 9. 5 let (5 kaz. dejanj) 10. 3 leta ali sortna kazen (18. kaz. dejanj) 11. 5 let ali smrtna kazen (ll kaz. dejanj) 12. 10 let ali smrtna kazen (5 kaz. dejanj) IV. Zapor ali strogi zapor: 13. do 5 let (3 kaz. dejanja) 14. in denarna kazen (263/3 oderuštvo) 15. najmanj 3 mesece ali strogi zapor do 5 let (57 kaz. dejanj) 16. najmanj 6 mesecev ali strogi zapor do 5 let (28 kaz. dejanj) 17. najmanj 6 mesecev ali strogi zapor do 10 let (341. Sl. nezakonita oprostitev vojaške službe). V. Zapor najmanj: 18. 3 meseoe (42 kaz, dejanj) 19» 3 mesece in denarna kazen (Sl. 206/1 - pripravljanje in pro- dajanje navideznih škodljivih zdravil) 20. najmanj 6 mesecev (2 kaz. dej.) VI. Zapor do: 21. 6 mesecev (l kaz. dej.) 22. 1 leta (55 kaz. dej.) 23. 1 leta in denarna kazen (l kaz. dej. - Sl. 205 - mazaštvo) VII. Zapor: 24. zapor (60 kaz. dej.) 25. zapor in denarna kazen (3 kaz. dej.) - 11 Vili. Denarna kazen ali zapor: 26. ali zapor do 3 mesecev (8 kaz. dej.) 27. ali zapor do 6 mesecev (21 kaz. dej.) 28. ali zapor do 1 leta (37 kaz. dej.) 29. ali zapor do leta in denarna kazen (l kaz. dej.) 30. denarna kazen ali zapor (7 kaz. dej.) Iz tega pregleda izhaja: a. Načine za grozitve kazni je mogoče zbrati v osem skupin, od katerih je vsaka še naualje diferencirana tako, da jih naštejemo skupaj 30. Med temi so nekateri načini očitno zunaj vsakega sistema in prirejeni le enemu kaznivemu dejanju ali celo kakšni njegovi kvalificirani obliki. Po pogostosti zagroženoeti izstopajo: a. zapor, ki je ogrožen v 60 primerih b. zapor najmanj 5 mesece ali strogi zapor do 5 let v 57 primerih c. zapor do enega leta v 55 primerih d. strogi zapor do 10 let v 44 primerih e. zapor najmanj 3 mesece v 42 primerih f. denarna kazen ali zapor do 1 leta v 37 primerih g. strogi zapor do 15 let v 35 primerih h. smrtna kazen kot alternativna v 34 primerih i. zapor najmanj 6 mesecev ali strogi zapor do 5 let v 28 primerih j. denarna kazen ali zapor do 6 mesecev v 21 primerih. Druge oblike za zagrožanje kazni se pojavljajo še v manjšem številu primerov in sicer 18, 14, 13, 11, 10 itd. Bogastvo oblik za zagrozitev kazni najbrže samo na sebi ni slabo, če pa omogoča kar največjo sodno individualizacijo kazni, je sploh zaželeno. Vendar pa se zdi, da mora ali bi vsaj moral biti pri zagrožanju kazni uporabljen določen sistem stopnjevanja, v katerega hi bilo mogoče smiselno in smotrno uvrstiti tako temeljna kazniva dejanja, glede na njihovo abstraktno družbeno nevarnost, upoštevaje seveda tudi njihovo sorazmerno težo, kakor tudi njihove kvalificirane in ev. privilegirane oblike. 12 b. Ne da bi se tu spuščali v vsebinska vprašanja, ki se tičejo vrednotenj o teži in družbeni nevarnosti teh ali onih skupin kaznivih dejanj, se zdi, da bi lahko predložili nekoliko bolj preprost, a zato tudi bolj pregledan sistem, ki bi nemara povsem zadoščal tako po številnosti oblik, kakor tudi po razponih. Predlog je naslednji, upoštevajoč vrste kazni, kakor so določene v osnutku zveznega kazenskega zakona: I. Denarna kazen ali zapor do: a) ali zapor od 1 do 6 mesecev b) ali zapor od 1 meseoa do 1 leta II. Zapor a) zapor od 1 meseca do 1 leta b) zapor (od 1 meseca do 3 let) c) zapor najmanj 3 mesecev III. Zapor ali strogi zapor a) zapor najmanj 6 mesecev ali Tu je vprašljivo ali naj bo denarna kazen vedno zagrožena le alternativno ali bi lahko bila zagrožena tudi kot edina možna Če je v teh primerih smiselno, se seveda poleg kazni zapora predpiše še denarna kazen strogi zapor do 5 let IV. Stro/rt. zapor a) do 5 let b) do 10 let c) najmanj 3 let do 10 let d) najmanj 5 let e) najmanj 10 let ali smrtna kazen Za temeljna kazniva dejanja naj bi zagroŽali praviloma z najmanjšo kaznijo iz ene od predloženih skupin, za kvalificirane oblike pa z ustrezno višjo kaznijo, toda po stopnjah, brez prevelikih preskokov. c. Iz predloga je razvidno, da naj bi predvsem odpadle tiste predpisane kazni, ki so bile prirejene samo za po eno ali dve kaznivi dejanji. Prav tako naj bi odpadle tiste predpisane kazni, ki se pojavljajo v izredno majhnem številu primerov, če za to govori še kakšen razlog. Tako naj bi odpadla kazen strogega zapora do 8 let, ker v zadnjih petih letih ni bila nikoli uporabljena, pa tudi v sistemu nič ne pomeni. Prav isto velja za strogi zapor do 12 let. Zagrožena kazen strogega zapora se razteza od 1 do 15 let in ta razpon je veliko prevelik, da bi mogel biti smiseln. Kazen strogega zapora do 15 let naj se predpiše za zelo huda kazniva dejanja tako, da se določi spodnji minimum najmanj 5 let, ali najmanj 5 let ^to pa pomeni, da bo treba takšno kazen predpisati za zares huda kazniva dejanja. Prav isto velja za primere, ko se predpise smrtna kazen alternativno s kaznijo strogega zapora. Pri tem je treba poudariti, da je bila izrečena kazen strogega zapora daljša od 10 let v letih od 1968 - 1972 v 20 primerih (od tega dve po 20 let) in sicer izključno za dejanja iz člena 135 KZ. Kazni strogega zapora nad pet do deset let pa so bile v istem časovnem razdobju izrečene pri naj pogostejših kaznivih dejanjih takole : za kazniva dejanja zoper življenje in telo v 51 primerih ubojev in hudih telesnih poškodb, za kazniva dejanja zoper osebno dostojanstvo in moralo v 3 primerih, za kazniva dejanja zoper premoženje v 8 primerih in za kazniva dejanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja v 2 primerih. Za ista kazniva dejanja se velika večina izrečenih kazni giblje takole: za dejanja iz čl. 135/1 - do 5 let; 135/2 - do 10 let, 135/4 do 15 let. Pri tem vodi statistika v evidenci le velike razrede in jih ne diferencira znotraj, tako da ne moremo vedeti ali se n.pr. v razredu od 5-10 let izrečene kazni gibljejo pri petih letih ali višje, oziroma pri desetih letih. Na drugi strani pa statistika ne diferencira kazni za poskuse in zato izkrivlja pravo podobo kaznovalne politike sodišč. Za kaznivo dejanje po čl. 141/1 dosega velika večina izrečenih kazni do 6 mesecev zapora, za dejanje po čl. 141/2 do 1 leta zapora, 141/3 od 2-5 let strogega zapora in za dejanje po čl. 141/4 od 2 do 3 mesece zapora. Glede kaznivih dejanj zoper osebno dostojanstvo in moralo se giblje večina izrečenih kazni takole ; za dejanje iz čl. 179/1 pokaže krivulja vzpon pri kaznih do enega leta zapora in ponoven, a mnogo manjši vzpon v razredih strogega zapora do dveh let in od 2 do 5 let. Ta poslednji vzpon gre verjetno na račun kazni strogega zapora, ki se zbirajo nekoliko nad dve leti, ne pa pri petih letih. Izrečene kazni za nekatera kazniva dejanja zoper družbeno in zasebno premoženje pokažejo naslednjo podobo: za dejanje iz čl. 250 je velika večina izrečenih kazni do nekaj nad eno leto zapora, krivulja pa doseže vrh pri kaznih do enega leta zapora. Za kaznivo dejanje po čl. 254a doseže velika večina izrečenih kazni do 6 mesecev zapora. Podobno je tudi pri dejanjih iz čl. 258. Nekatera kazniva dejanja iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper splošno varnost ljudi in premoženja pokažejo naslednjo podobo: za dejanje po čl. 268/1 je večina izrečenih kazni do 2 leti zapora. Za dejanje iz čl. 268 v zvezi a čl. 273 so izrečene kazni po večini še nižje in velika večina ne preseže enega leta zapora. Za dejanje iz čl. 271/1 je več kot 90 % izrečenih kazni do 6 mesecev zapora, za isto dejanje v zvezi s čl, 273 pa je 98 % izrečenih kazni do 1 leta zapora. Tudi če bi izhajali iz predpostavke, da je opisana kaznovalna politika naših sodišč preveč mila (a to ni dokazano), si ni mogoče predstavljati, da bi mogla sodišča kazni povišati kar nenadoma za dvakrat. Za kaj takšnega seveda tudi nobene potrebe ni, če imamo pred očmi dejstvo, da so hujša kazniva dejanja po absolutnih številkah zelo neznaten pojav, in da so, na drugi strani, številnejša kazniva dejanja v resnici bagatelna. Spričo tega velja razmisliti, ali eo potrebni preveliki zakonski razponi} ali ima smisel groziti z neznansko strogimi kaznimi, v resnici pa izrekati kazni, ki se zbirajo pri minimumu zagrožene kazni oziroma še nižje; ali ni dovolj če kot zagroženi posebni maksimum vzamemo tisto najvišjo kazan, ki je bila v zadnjih petih do desetih letih tudi v resnici izrečena - 15 (tu gre za izjemne primere, ki se pojavljajo v manj kot enem odstotku vseh, za tisto dejanje izrečenih kazni), razen seveda v posebnih primerih,kjer je bil kakšen poseben razlog za odstopanje od tega merila. Ko gre za alternacijo - zapor ali strogi zapor - se zdi, da dosežemo z eno možnostjo in sicer - zapor najmanj 6 mesecev ali strogi zapor do 5 let vse, kar je obseženo v drugih možnih variantah, ki so navedene pod tč. IV. Razpon od najmanj 6 mesecev zapora do 10 let strogega zapora pa je prevelik, da bi mogel biti resen. To velja tudi za varianto - zapor ali strogi zapor do 5 let, ki je uporabljena v zakoniku pri treh kaznivih dejanjih, v sodni praksi obravnavanih petih let pa nikoli. Kazen zapora in denarna kazen obsegata, kot je znano, kar 96 % vseh izrečenih kazni, pri tem pa kazen zapora do 1 leta obsega skoraj 90 % vseh izrečenih kazni zapora. Glede na to se zdi, da je predlog pod I. in II. utemeljen, ker je pregledan in upošteva vse bistvene variante, ki so obsežene v zdaj veljavnem KZ. To velja seveda za temeljne oblike številnih kaznivih dejanj, za kvalificirane oblike pa se lahko poseže po alternaciji s strogim zaporom ali po eni izmed variant strogega zapora. Razen kvalificiranih primerov je za zviševanje kazni na razpolago še postrožitev kazni pri večkratnem povratku in odmera kazni pri steku in zato ni bojazni, da bi zagrožene kazni, ki naj bi bile v republiškem kazenskem zakonu nekoliko bolj umirjene in odmerjene, ne mogle pokriti eventualnih hujših primerov. Predpostavka o generalno preventivni funkciji zagroženih kazni ne ovrže potrebe po večji umirjenosti zagroženih kazni. Tudi če o tej predpostavki nič ne dvomimo, je mogoče trditi, da prevelik razkorak med zagroženimi in izrečenimi kaznimi prej škoduje, kot koristi avtoriteti in generalno preventivnemu vplivu kazenskega zakona. Toda to seveda ne pomeni, da je treba prakso in njeno kaznovalno politiko približati abstraktno zagroženim kaznim, temveč je treba zagrožene kazni približati resničnosti, katere eden in to ne najmanj pomembnih pokazateljev je prav kaznovalna politika sodišč. Ta utegne biti zmotna v posameznih primerih, tako navzdol kakor tudi navzgor, toda v poprečju zagotovo ustreza naravi in družbeni nevarnosti naše kriminalitete. Kaši sodniki namreč ne živijo zunaj naše družbe in ljudi, ki jo sestavljajo in v svojih sodbah in izrečenih kaznih v poprečju izražajo stališča, vrednostne ocene in moralno etične norme, ki jih obdajajo kot pripadnike naše družbe sploh in kot člane posameznih ožjih družbenih skupin, v katerih se gibljejo. Pravkar povedano se z vso močjo Izraža v statističnih podatkih in v poprečjih za dolga leta nazaj in to kaže, da se tu uveljavljajo zakonitosti, ki jih ni mogoče in ni dovoljeno spregledati, ker so objektivne. d. Glede na to, da ob izdelavi pričujočega pregleda predpisanih kazni v veljavnem kazenskem zakoniku, &e ni bilo znano, ali bo sistem kazni ostal nespremenjen ali ne, je delovna skupina za sestavo KZ SR Slovenije to analizo in predloge sprejela in uporabila pri pe-nalizacijah v prvem osnutku KZ,SR Slovenije. To je razvidno iz priloženega osnutka. Čeprav se je pozneje stališče spremenilo v prid poenotenja prostostnih kazni, je bilo tako opravljeno pomembno pripravljalno delo in celo preskušano na zakonskem osnutku. Glede na maloštevilne pripombe pravosodnih in drugih organov, je bilo opravljeno uspešno. Obenem pa je opravljeno delo zelo koristilo tudi za delo, ki je nastalo pozneje, spričo poenotenja prostostnih kazni. 3. Primerjalni pregledi a. Primerjave predpisanih kazni v kazenskem zakoniku stare Jugoslavije in v kazenskem zakoniku SFRJ ter v novelah 1959. 1962 in 1973. Na vprašanje, zakaj je zakonodajalec za neko kaznivo dejanje predpisal prav takšno in ne kakšno drugačno kazen, je možnih več hipotetičnih odgovorov. Vsekakor je jasno, da mera kazni za neko določeno kaznivo dejanje ni nastala po kakšni eksaktni metodi in ena izmed možnih hipotez je tudi ta, da se sestavijalci novega kazenskega zakona ali pa novele, pri določitvi kazni ravnajo poprejšnjem. Samo če so kakšni prav posebni razlogi za postrožitev ali za omilitev predpisane kazni, se te v novih zakonih ali novelah spreminjajo. Spričo tega se je pokazalo za koristno če ob tej nalogi opravimo tudi nekatere primerjalne preglede. Odločili smo se za primerjave v okviru stare in nove jugoslovanske kazenske zakonodaje in to v nekoliko širšem obsegu, so pravi za vsa tista izbrana kazniva dejanja, ki so nam bila za izhodišče te naloge. Seveda se je ob tem najprej zastavilo vprašanje ali sploh lahko primerjamo vrste kazni, ki jih je poznal stari jugoslovanski kazenski zakonik, in katere vrste kazni iz veljavnega kazenskega zakonika ustrezajo onim iz stare Jugoslavije. Kazenski zakonik kraljevine Jugoslavije je poznal štiri vrste kazni odvzema prostosti in sicer: robijo, zatočenje, strogi zapor in zapor. Robija in zatočenje, predvideni za hujša kazniva dejanja, sta imeli splošni minimum enega leta in splošni maksimum dvajsetih let. Strogi zapor in zapor - predvideni kazni za manj huda kazniva dejanja, sta trajali od najmanj sedmih dni do največ petih let. Smisel delitve na dva para - robija - strogi zapor in zatočenje-zapor je bil po Dolencu v delitvi na huda in manj huda kazniva dejanja iz nečastnih nagibov ali brez takšne kvalifikacije. Po istem avtorju pa lahko ugotovimo, da prvotna zamisel v zakonodajno tehnični izvedbi ni prišla povsem do izraza. Kazenski zakonik iz leta 1951 je poznal samo dve kazni z odvzemom prostosti in sicer: strogi zapor v trajanju najmanj šest mesecev in največ dvajset let, ter zapor v trajanju najmanj tri dni in največ pet let. Že površen pogled pokaže, da so sestavijalci novega jugoslovanskega kazenskega zakonika opustili delitev na kazni za kazniva dejanja * *Dolenc M.: Tolmač h kazenskemu zakoniku kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1929» s. 109. iz nečastnih nagibov in tistih brez te kvalifikacije, kot brezpredmetno, Ko so to opustili, se je pokazalo, da ostaneta dve vrsti kazni odvzema prostosti, ena za manj huda kazniva dejanja z največjim trajanjem pet let in druga za huda kazniva dejanja z največjim trajanjem do dvajset let. Na tej podlagi torej lahko rečemp, da je mogoče primerjati kazni robije in zatočenja s kaznijo strogega zapora in kazni strogega zapora in zapora s kaznijo zapora. Z novelo 1959 so se spodnje in zgornje meje predpisanih kazni nekoliko spremenile. Kazen zapora je bila znižana na največ tri leta, kazen strogega zapora pa na največ petnajst let, a njen spodnji splošni minimum je bil zvišan na eno leto, kakor je to bilo že v stari Jugoslaviji. Te spremembe očitno ne morejo ničesar spremeniti glede primerljivosti kazni iz kazenskega zakonika stare Jugoslavije in kazenskega zakonika SFRJ. Za primerjavo smo izbrali okoli 60 kaznivih dejanj, ki se v sodni praksi največkrat pojavljajo. Izbrali smo tista kazniva dejanja, ki so zastopana vsaj s 5 odstotki vseh dejanj iz enega poglavja.* Če kakšno kaznivo dejanje tega kvantitativnega merilo ni izpolnjevalo, je pa posebnega pomena glede na zavarovano vrednoto, smo ga v seznam kljub temu uvrstili. V preglednici so v prvi koloni navedeni poglavje KZ in poglavitne vrednote, varovane v tem poglavju. V drugi koloni je letno povprečno število kaznivih dejanj zoper katero od zavarovanih vrednot v obdobju 1968-1972, v tretji koloni pa so navedena izbrana kazniva dejanja po členih kazenskega zakonika. * * V prilogah pod številko 2 so preglednice o številu kaznivih dejanj po posameznih členih za obdobje od 1968 - 1972. Preglednice razvidno pokažejo, katere, člene kazenskega zakonika v praksi uporabljajo, zlasti če upoštevamo podatke iz rubrike “drugi členi". Pregled nekaterih zavarovanih vrednot Poglavje skupno število kaznivih dejanj členi XII. Življenje in telo življenje 56 135, 137, 138, 140 telesna nedotakljivost 2059 141, 142, 143, 144 XIII . Svoboda in pravice 205 149, 154 150, 152, 153 XV. Čast in dobro ime čast in dobro ime 1100 169, 170, 171 ugled države in njenih predstavnikov 13 174 XVI. Osebno dostojanstvo jn morala osebno dostojanstvo 124 XVII. Zakonska zveza In rodbina rodbina In mladoletnik 308 179, 180, 181, 182, 183, 186 196, 197, 197a XVIII. Človeško zdravje XIX. Gospodarstvo odnosi v trgovini materialne obveznosti občanov do družbe drugo XX. Družbeno in zasebno premoženje 34 203, 208, 211a 144 226 21 235 135 246a, 247 249, 250, 251, 252, 254, 254a, 257, 258, 259, 265 2566 20 Poglavje skupno število kaznivih dejanj členi XXI. Splošna varnost 1.1 udi in premoženja splošna varnost 90 268, 273 varnost pri delu 41 269, 273 varnost prometa 2860 271, 273 XXII. Pravosodje 81 282, 283 XXIII. Javni red in pravni promet javni red 289 289, 292b,297 303 pravni promet 238 306 XXIV. Uradna dolžnost 288 314a, 319,322, 323 Ob primerjanju izbranih kaznivih dejanj iz veljavnega kazenskega zakonika z onimi iz kazenskega zakonika stare Jugoslavije, se je pokazalo, da nekaterih kaznivih dejanj v kazenskem zakoniku stare Jugoslavije ni bilo in zato primerjave niso možne. Prav tako pa so tudi nekatera kazniva dejanja, ki so v veljavnem kazenskem zakoniku drugače oblikovana, kar seveda tudi onemogoča primerjave, ali povzroča njihovo vprašljivost. (4 _ 21 - •H H-3 0 P rt H G) P« P P CV rH ti • •r-) H ti rt ti rt P ti •H 1 44 d) >0 P 4^> rt 0 rt ,Q *r-3 •p 0 >0 O rt rt rt rt n o 0 ra o a m 44 P O P r4 r4 4^ Prt ra P rt f-i cti H 0 P P rt rt d) 44 rt ti , 44 d 4 4 0 ti rt N CM O P P 0 rt ti cn O T-3 KV p 0 O ra P P rt N 0 rt C\J ti C« O Pi -H Pi •H p p ti vo rt Pi ti cn -P ti O rt -M rt •H 1—1 O O ti 44 rt ti H ti -d •H n m N H P rt p id d 0 0 ca 0 N (rt d o 44 a rt ra p ra ra 0 a> p •rl rt p ti 0 •H P ti ti 0 o) 40 rt 0 ti ti Pd M O H Pi rt 0 rt o 4» rt ti Pi N 0 m co ra <0 rt P N cn O 0 0 O O 0 0 0 0 O 0 lf\ 4-^ -p 4-= P P p p p p P p cn CO m m ra ra ra m ra ra 0) m rH •H P P •rl •rl •H •rl P P •H P C\J o O O O O O O 0 0 O 0 vo 45 -P P P P P P p P P P cn CO m ra m ra ra ra ra ra ra ra rH •H •H •H •H P •rl P P P P P •r-3 1 ti I rt ra 0 G5 >d l> g 0 „ P rt P •rj •H ti P O P crt vo to Kv KV vo 0 O 0 rt rt o rt rt f ti 4i p rt P rt P •rl in to 0 f-l fc» »rH d) ti 0 <0 ti 0 p ti ra P •H P to rt P 4^> to rt ti ti ti ti ti ti ti ti 0 O H'_> H'~s H t- M - s H \ lOS 0” h- o- co 0 X£J Xov xro X H \CM Xr4 CO CTV CM rn 0- KV C— O t~ H t- H t~ P •» P 00 CM CO ■4- 4- ■4- 4- rH rH H H 'd* H "4- H 4- r4 -4- 00 -4- P -4- P ■4* CM P CM V-/ >—' H s*-y H*—' rlvr" P't- P P v— p'’— P<— v - <—v •rt •rt ti H H •d t» ti ti ti OJ ti in OJ O 0) p P P ti ti P ti N OJ N tn OJ p 0) OJ p P H3 ti m ti P 0) l—1 P (!) P 0) ti •ra OJ rN oj ,y •ra H Fi H OJ H OJ ti P a ti o O O O N N ti ti rt ti H CO p H Pl r—t ti H ti a l—l F ! vo ti a (Tl ti M •ra Fh Fh •ra O o o O (M N O O ti O ti O M ti p p p P (Tl •ti ti •ti C« ti •d ti P ti ti to H •H Ti ti OJ „ OJ oj rt ti ti ti M Fi P Fi Fh Fh Fh id Fh P Fi o •ra •ra •ra •ra O O ti p» n O ti Pi ti o o O O 0J P P P p (H Pl Pi -H Pi P Pl M £> P P rO -P ti oj ti OJ ti ti H ti rH ti OJ O O O o ra N P N -ti ra N ti ra ti n a Fh Fh Fh Fh 1 1 ti i» OJ N 0) a O •rH tn *d) -P OJ O to) o ra P O P o H oj Fh oj •ra Ft P a Ft P rt ti P H3 in CM o 01 ti 01 Q) CTl m pl in a p i—t o O O O O O o ti •rt •ra -H p •P H3 P p P p p p N H O O ti p in 01 ra ra ra ra 01 O 0J ti P P ti ti Fh •rt •rt •rt •rt •rt p P P m o o Fh M P Ft Ft P Ft to P p« o tn O OJ o o • O OJ (6 Pi Ft P Pl Pl Pi o Ft N ti o p ti ti ti 0) o ra p ra cd N N N 01 Pi (Ti O O O O O O o o o O o o LTi -p P P P H3 P p H3 p P p p CTl m m ra ra m ra ra 01 ra ra ra 01 H •H •H ■H •rt •rt p •H P P p P •rt CM O O , O O O o O O o o O O vo •P P ' P H3 P p> P p p p p P 01 m ra m ra ra m ra ra ra m ra m H P H •rt •rt •H P •rt •rt p p •rt P - to •rt d) •rt to •rt OJ to P OJ to P 0) e— za- 1 1 ti OJ N a «H 1 OJ Fh ra o 0) Ph a o H O rt H O H o H O a p ti « ti 0) ti ti ti o> ti OJ ti 0) tn o to) VO to) vo H3 p ra P ra ra ra p tn o o p to d) 0) ti m ti OJ ti OJ ti OJ oj a ti OJ ■ra •ra Fi •ra Fh •ra t;Q t- H r—1 ra e d) P p a ■ oj a ti Fh ti H-5 P ti H3 P ti O CTi N N ra N ra ti o ti w oj ti 01 Q) ti Fh H H rl ti vo S H ti ^ ti tn ,9 ti vo a Pi P H a h a p Al .M •M - ni •ra ti •ra p •ra p •ra 01 n O 'd Fh o O p Ft o O ti •d Ft Fh ti o s: ti O o ti 'd H Fi Fi g o o ti -d ti Fh Fh g g S5 Fi Fi g o S > Ft o O 0J ra P p to) 0J O H ti H m ti ti o Ft to p o Q) ti h in ti ti O Ft to P O oj ti H3 ti P OJ , H rt Fi ti O LO Pi Pi ti Pi ti pl Ft Pi « pi a pi Pl M Ft Pi o Ft Pi O Ft Pi i> cO ti OJ ti OJ ti OJ ti 0J ti oj rt ti OJ P o ti oj o ti OJ O Cl3 G) O N N p N •d n •d ra •d n p ra H n a ra h N 01 Pi N 01 p| N o rd H »O << O tn tn -st X CM LTi in en X^“' tn to-in *=t XX "t O in in r—% H H » ID O r—s ■>> O to- e- en X H H O pi - ■st C— t- O X- en en t- vo X- O o C0 to- ‘N.'"' h tn CO to- H •X-cm tn CD to- H CM x-> H tn H CM H CM <_>• H tn v—* H CM v i P en en CM H tn H CM <—■ rt CM v - rt CM P CM - 23 - i> O O O O vo d CM H Pr Pr Pr Pr to P CT\ rt rt rt ti o rt rH O N N ta ta •H •H O •H •d P P «ti 3 ti •d d rt ti M ‘Eo •H hO •H h0 'Eo P P •d O o o O O o o Pr P p« p p p P Pr rt rH rt +* ■p p p rt ta rt ta ra 01 M ro ta •rt rH l P p rt $ P rt rt tu rt rt ti rt ta ta •d ta N ta o CTv o O o o o O O o O P O LA ■p P p p p P P p p Pr cn 0) CO co to 01 (0 ra CO ra rt 1—1 •H •H •rl •H •rt p p p p ta to •ra d rt 8 •ra S >■ rt CM O O O O O o o P O o o LO +» P P P P p p O rt p p •r-a •ra to d) ti 0) •ra p 0) P rH 0 rH d d H rt a ti P H tO O rt rt rt P ta rt 01 c- P Pr 1—1 0 H 0 8 H LO rt LO 0 LO CTi O rt •ra •ra •ra rt M va p pH Pr N O rt , O rt ^ rt o o rt H O rt •d o >■ •ti d t> d > 'ti rt -d d to y N N •rt P 0) rt rt d M «0 <0 P P o P P o P p o P P P P t» P O H o O 0) O O rt o o rt o rt O O rt o P Pr Pl to Pl Pr M p« Pr 01 Pr ti Pr Pr o Pa P O rt rt d rt rt rt rt rt rt to rt rt rt rt rt CO H N ta g ta N 8 ta ta 8 ta •d ta ta to ta „ M ' ' H CM \s to LO H t- t'- r-> H H t» KJ CM CM H H H ' * H"™' H X H H <—N i—I \\ X£< \ m- N rt X X rt co X fO CM •> LO CM LO CO lo cn c~- t— to co H LO KO co \ to CO C— 00 CM en cm cn cn o o i—1 CM CM H CM \ H CM H'-' H'—' rH rH CM CM CM '— CM C— "M" CM t- CM - 24 - P P P p •rt r—t tu 0) (U rd rt P H r™t r-t rt H P ti O IP IP ti ra d ■ , ti O r-1 H r-t O H ra ti ra Pi Pi ra O N rt O , O O rt tP rt pr 0 cn N rd rd •d ra 44 rt 44 cu •H •rt •H P o N cn cl d d •H rt •ra rt ti p rt p E bo ti H 1,0 •ri •ra trt ti d d O •rt •rt •rt o o f-i ti ti ,a £> ti Pi o ni o rt p o O O P rt pi d ti d ra ti ti ti m ra ti ra p tu ra p ro p P M rt P o tu •H P •1-1 H H H •H rt O'-N •d rd rt ti tP p rd H o O •t-3 N ti 0) H d ra rt o tu H tiX ti ti ra h i~4 rM r y n O o o P O p N IfN ti OJ o Pl LP Pi ra Pi ra rt oj CH O El 1 •M p rt oj rt i—t ti r-t o 44 o H ti O O ra ra •—' ra N p i o p ti ti rt rti ti •rt OJ IP m rt P ro rt O •rt J-l •H H •rt i—l P d P ■ ti Pi ti ti U ra M t..o ti ti •H P ra P H o H C5 O rt ra rt rt •P TJ Ul p 0) »H ti ra d ra cn H ti ra El ra H ia M o O O o o o o ra ra o CT) rH H S •p ra p m P m p ro p ro p m p ra rt H •M p ro O P •H •rt •H ■rt •rt P o O P rd O ti rt P d gp Fh ?h ti ti ti ti o d rt O rt O P« ti d Pi ti Pi ti > tu -d ra o ra p •rt 0) •H CD El 1 0 P P 0 H O f—1 O ti •ra rJ ti O rt tu ti (D tP o O O S tP ti rt tP o IA ti Ul ro Pi rd 'd d o Pi h- u ti tu ti tu •ra rt •ra Pi ti 'C? d (Ti el tu El tu El ti N ti ti ti d rt ra d N p-4 ti H ra rt O O o rt ra N Cl) rt UD rt ud El -H Pl Pl Pi p n rt 0 P N 44 •ra l.) rt rt rt ra •n P 44 •ra El) M O o rt o N N N r-l rt trt ti ? N O rt 'ti ti f-l d o tl d ti 'rj ti •P •rt P •rt P •rt tP ti ti el P P ti 'H f-i d ti ti ti m p tiO a) hO tu VO o f-l p P ti ti ti ro ra O ti rt o rt o O (U O H O r-t O *ra Pi o ro ra rt o O H Pl N ti p< ti pi Pl -H H fi ti ti d rt Pi H ti Pi pip ti ti o rt tu ti rt i—t P O P OJ P rt N rt d ra rt ol H in N Al rd M rti N «tim ro H ra h ra a ra p IP P ra ra rt H < LA $ < J-l X^ j-1 r—s j-t NC* rt SS >o to \£) S en -d- O UD H C- OJ t-o •d CO ■d 0- LP ou "d- •d r*1 LP H IP OJ LP OJ IP H m IP UD LP IP CM OJ OJ tP OJ fP OJ tP OJ tP CM tP OJ OJ tP OJ tP <^r '—- K—r v—r •w* Pr — - s O G 1*3 HO G HO HO P P O tO O G •H P 0 g 0 in O HO G G HO P -P G rH A3 rO G P G G O O 0 O P 0) ■P O O ■P G p 0 P G Pr Pr G P* m h co m G G ra -d m P ra P G rt P ra N N m t N > > •H G G P O O C0 G rH tn G OT +> p P ra P p •P rH ti *d •d -ti td •d 'ti C G P (h G G O G O G G G G G ti (0 0 O O G O G O 0 O O O 0 G Pr Pr Pr ra Pr ra Pr Pr Pr Pr Pr S4 0) CO G G G G G rt rt G rt rt s Td N N N a n a N N N N ra 69 rt p 45 G G P a P G p co p G cn 0 O 0 0 O 0 O 0 0 O m p Pr -p p P p P O 0 O Pr P •P 0) G co m ra ra m P 1 td •d rt ra (0 P •H N P •H •H P P G G G ra p •H O O 0 . Pr Pr Pr G G rt H N N tn •r» C G 53 G CM O 0 O O a 0 0 O O O O 0 O CO ■P Pr +» P •n p p P 1 P P Pr P -P dì ro G m ra rt ra ra ra ra ra rt ra CO H •H N •H ■H O G P p p P p ra P t« O G G 0 ra Pr G rt 0 N • 1 1 G f' ' > g ra •H G a H O O O p O CO ■d 'd tn m G rt tn ho •P cn p 0 G 0) G G ■rj r*3 G G •r-3 G m (D p 0 0 G G 8 P a p P C— N G Pr Pr G G G G rt G G m G ti cn CO rH O rt rt O a 0 O S co P 0 B P rH ia Pr N N Pr 1*3 Pr Pr n Pr 1-3 p 0 G G G rt rt G 0 O rt rt H in co M co 'd N •H P •H N G > N N O > nd nd ra ti rt N M G HO G HO P G G 0 G G O H O G G O G O G G G > td cO O G G rH O G O G O O O G G Pr ■P O P Pr ra Pr ra Pr Pr Pr O G 0) CO ra h ra co G G G G G rt G G 0 -d N n a n a N ta ra ra Pr * rH H'"' XO cn cm H X X ^ in tn H P \ » co co XX cn cn H H » r—s cm cn z—> tn co rH ^ \t- P «T-t» tn tn X1? CO H" a jH ' * in tn co tn co co vo en t~- O co tn 00 H- cn cm CM h- CO O O P CM CM v-" CM P CM P CM CM CM P CM P co p cn cn tn tn tn cm rH rH tA v—^ v-r V—t CM v CM CM W " ' rA tAw 319 zapor najmanj 3 mesecev isto isto zapor najmanj 3 m. strogi zapor ali zapor (397) ali strogi zapor do 5 let ali strogi zapor do 5 let o O •ti P c3 ti ti N ti o o O P» Pi •H Pi C3 <8 H P c3 cn N N CO 0) H CM H cn H •H * «0 H H bù h0 P ■ri LA ho o O 0) •H o ti ti H H O ti p P O fti p co CO IA ti co Q) ir> C 0) >o - 25a •H ti I I O PI ■1-3 O 0) •1-3 ti ti P ti .ti ti ti i—1 ti CO P CU CO c3 o •ti ti H CQ *r-) ti ti co « ti . ti -H ti > CU HO 0) ti O ti (3 na ti O O 0) O Od) Pi CO Pi P ti Pi 03 ti ti •a CU O 1 o Pi 0) ti cu 1 ti co o co o hO H Pi H H P H ti CU O P ti 0) ti rH CO N CO T) CO N O IA N ti LA H IA i—1 z—X /-N \ \ cu cn iA cn lA LA LA CO H CU H cu t- cu co CU cv KJ IA IA |A |A IA IA IA IA - 26 Iz preglednic je razvidno, da so predpisane kazni v veljavnem kazenskem zakoniku v 14 primerih milejše, v 7 primerih strožje in v 50 primerih enake, kot v kazenskem zakoniku stare Jugoslavije (v 15 primerih primerjave niso bile mogoče). Še posebej pa je treba poudariti, da odstopanja na strožje ali na milejše,razen v nekaterih primerih niso občutna. Razen tega je mogoče opaziti, da so bile predpisane kazni po kazenskem zakoniku iz leta 1951 v nekaj primerih enake s tistimi iz kazenskega zakonika stare Jugoslavije, s poznejšimi novelami iz leta 1959 in 1962, pa so bile spremenjene. Očitno je torej, da so sestavijalcem novega kazenskega zakonika za izhodišče rabile kazenske določbe starega jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki oo jih seveda korigirali, če niso ustrezale novim vrednotenjem, kakršna so nastala v teku ROB in v prvih povojnih letih. Trditev je razvidna tudi iz pregleda opisov kaznivih dejanj, ki so v več primerih enaki ali zelo podobni. Nekatere primerjave je bilo tu mogoče opraviti le deloma in nepopolno zato, ker so sestavljale! KZ 1951 posegli po nekoliko drugačni zakonodajni tehniki, predvsem pa so poskušali uporabiti tehniko racionalizacije in so tako v več primerih združili več diferenciranih inkriminacij v eno. Primerjave tudi niso bile možne pri 275. členu, kjer je prav tako uporabljena zakonodajna tehnika, ki je kazenski zakonik 1929 ni uporabljal. Za primerjave smo uporabili po večini samo temeljne oblike posameznih kaznivih dejanj, toda že površen pregled pokaže, da so tudi kvalificirane oblike po predpisanih kaznih zelo podobne onim iz KZ 1929. Kakor so sestavljalo! KZ 1951 za eno izmed izhodišč pri predpisovanju kazni vzeli KZ iz leta 1929, tako tudi sestavijalci nove jugoslovanske kazenske zakonodaje tako zveznega kot republiških in pokrajinskih kazenskih zakonov za izhodišče jemljejo, zagotovo z dosti večjo upravičenostjo, veljavni kazenski zakonik. Zato je treba pričakovati, da bo večji del penalizaoij enak veljavnim tudi v novi zakonodaji. Toda, kakor so sestavljale! korigirali kazni predpisane po KZ 1929, če so menili, da so prestroge ali premile, prav tako 27 - bodo to storili sestavijalci novih kazenskih zakonov. Vprašanje je, ali je to mogoče storiti manj intuitivno in po občutku, ee pravi bolj racionalno in z upoštevanjem nekaterih podatkov in dejstev, ki bi lahko vplivali na določitev primerne kazni. b. Primerjave predpisanih kazni v KZ SFRJ z nekaterimi drugimi tujimi kazenskimi zakoniki Eden izmed podatkov, ki bi ga med drugimi tudi lahko upoštevali pri predpisovanju kazni za posamezna kazniva dejanja, je nemara višina predpisanih kazni v tujih kazenskih zakonikih. Takšne primerjave imajo seveda samo relativno vrednost in če pri primerjavah ne upoštevamo različnosti zgodovinske, družbeno-ekonomske, politične in kulturne narave, potem takšne primerjave lahko ostanejo tudi brez vsake vrednosti. Smiselnost takšnih primerjav pa je seveda vezana še na druge pogoje. Najprej so mogoče le primerjave med kazenskopravnimi sistemi, ki pripadajo nekemu, v sebi zaključenemu kulturno-civilizacijskemu in pravnemu krogu. Takšnemu pogoju, se zdi, ustreza krog evropskih držav, zlasti pa tistih, ki so bile zgodovinsko pod vplivom avstrij-sko-nemške kulture in civilizacije. Zato smo za te primerjave izbrali Avstrijski kazenski zakonik, ki predstavlja najbolj tradicionalno, družbene razmere srednje Evrope, na drugi strani pa Švedski kazenski zakonik, ki prav gotovo pomeni najbolj napredni sistem, čeprav še vezan na evropsko izročilo. Sem smo uvrstili tudi kazenski zakonik zvezne republike Nemčije, ki je bil uveljavljen 1.1.1975, je torej nov in je nastal po dolgotrajnih temeljitih pripravah. Toda te tri države pripadajo kapitalističnemu družbeno-ekonomskemu in političnemu sistemu in zato je bilo treba izbrati tudi nekaj držav, ki imajo naši podobno družbeno-ekonomsko ureditev, ki počiva na družbeni lastnimi proizvodnih sredstev in katerih razvojna usmeritev je socialistična. Tu je kazalo izbrati najprej Madžarsko, ki nam je 28 - sosedna in ki je zgodovinsko pripadala istemu kulturnemu in civilizacijskemu krogu kot Slovenija. Na drugi strani je bilo treba upoštevati kazenskopravni sistem Sovjetske zveze, ki je najstarejša socialistična država in ki bi v več kot pedesetih letih obstoja morala nabrati dosti izkušenj. Upoštevati pa kaže tudi kazenski zakonik Nemške demokratične republike, predvsem zato, ker je ta država očitno ekonomsko najbolj razvita med socialističnimi državami in domnevamo, da se je to moralo izraziti tudi v kazenskem pravu. Primerjanje predpisanih kazni za izbrana kazniva dejanja po našem kazenskem zakoniku, je povzročilo precej težav. Na eni strani se je pokazalo, da so opisi kaznivih dejanj v različnih uporabljenih kazenskih zakonikih zelo težko primerljivi. Pod istim naslovom najdemo zelo različne opise, ki obsegajo ali več ali pa manj, kot obsega naš kazenski zakonik in le redko se opisa povsem ujemata. Zato smo morali zanemariti vse posebnosti, kvalifikatorne okoliščine in podobno. To utegne biti dopustno samo za omejen namen - primerjati namreč kako v zelo grobih potezah vrednotijo v drugih državah to ali ono kaznivo dejanje v najbolj abstraktni obliki. Če tega ne bi napravili bi se morali odreči sploh vsaki primerjavi. Z vsemi pridržki smo si tako omogočili vsaj temeljno orientacijo, ki je pokazala, kje so vsi primerjani kazenski zakoniki približno na isti ravni in kje so značil-nejši odstopi. Podobne težave so bile tudi glede primerljivosti predpisanih kazni. Tudi tu smo si morali pomagati s komaj dovoljenimi poenostavitvami. To nam je bilo sicer olajšano glede na to, da je temeljno merilo strogosti predpisane kazni še vedno trajanje odvzem prostosti in da imajo razen našega, vsi drugi primerjani kazenski zakoniki samo eno kazen odvzema prostosti in sicer zapor. Tako se je pokazalo, da se mera strogosti kar primerno in primerljivo izraža v zgornjih maksimumih in deloma v razponih predpisanih kazni. Zanemariti je bilo treba predvsem alternativne in kumulativne kazni, pri nekaterih zakonikih - zlasti to velja za DDR - pa smo morali zanemariti predpisane alternativne možnosti za zamenjavo kazni odvzema prostosti z drugimi ukrepi, kot so nadzorstvo, izročitev storilca družbenik sodiščem in podobno. Vse kar smo tu morali zanemariti je sicer zelo pomembno, a za namen teh primerjav ni bistveno. Tudi v zvezi s tem se je pokazalo, da bi bilo škoda če bi se takšnim sicer poenostavljenim primerjavam odrekli, saj smo si tako omogočili orientacijo o bistvenem, česar posamezna odstopanja za kakšno leto navzgor ali navzdol ne motijo. Poudariti je treba še dve omejitvi. Prva se nanaša na mehanizme za omilitev in postrožitev kazni, ki jih ima vsak primerjani zakonik urejene po svoje. Tega seveda ni bilo nikakor mogoče upoštevati, čeprav lahko ti mehanizmi v praksi povsem spremenijo podobo o strogosti kakšnega zakonika. Toda nam je šlo predvsem za to, da ugotovimo, kako je zakonodajalec ocenil nekatera kazniva dejanja, zapisana v abstraktni obliki. Seveda je tu Še druga omejitev, ki se nanaša na kaznovalno politiko sodišč. Največ bi bilo mogoče razbrati iz podatkov o kaznovalni politiki sodišč v državah, ki smo jih primerjali. Toda tega nismo mogli storiti zato,ker takšnih podatkov ni in tudi če bi nam kakšna država omogočila zbrati potrebne podatke, kaj takšnega iz razumljivih razlogov ne bi prišlo v poštev. Kot že rečeno, šlo nam je samo zato, da ugotovimo in primerjamo, kako so posamezni zakonodajalci ocenili posamezne kazenskopravno zavarovane vrednote ter ali in l$e naš kazenski zakonik od drugih značilnejše odstopa. Spisek primerjalnih kaznivih dejanj se nekoliko razlikuje od izbranega vzorca, ker so tako narekovale potrebe in možnosti za primerjanje. 135/1 5-15 let 10-20 let ali 5-15 let do 10 let ali 5-15 let najmanj 10 3-10 let dosmrtna (75) (212/l) dosmrtna , (253) let ali do- (l03) (lll/l) smrtna (112) -p 03 •H * N OÌ '"N IP •H '"'*■> •P v.D -P vo •p cn •p 00 00 ■P ^ O O OJ H d) 0 d> O OJ 0 d) H r—1 1—i r—1 1—1 H H 1—1 1—1 1—1 rH H H 1 ^ tA OJ CA co O C\J rti O O O 0 O rti rti rti d LA rti / N •H ■* p tA 03 CA •H LA •P f- •P o- •rl 00 •H ■P H 0) H •P LA •P H fl) H H H H O H CTi H'—» 1—1 s—y H '— 1—1 '1—^ H OJ O O O H 1—1 C\J H tA CM rH rH CM<~- OJx_v O O O O O O O O 'd 'd rti d rti rti d rti H* tA •P -4- LA 0 \ Oi^-x 0 X d> \ •H \ 03 ^ 'O tA P LO •P C- •d c~- H C— ■P •P H LA OJ LA Q) d) 1 CA tA o d) O OJ tA 8 H S H •ti O O O O LO LA rti d LO LA CM rti rti z'—n f N C- tA H* <0 LO t- CO X X X X X X X ^J* H H H H H H K« \ H H H H H H H > •rl H H •H H •rl Pl H •H H • H •H 1—1 •P v-' •P w -P ■P'— -P ■P P w d> d) OJ V d 0) d> 0) H H r-1 H H 1—1 0 rH CM LO OJ CM O CM LO OJ H O O O O 1 O O 0 •ti d rti rti H "d rti •ti /—N p X X «Z—N X •P CM a> c— co OJ P rH OJ CM r—1 rH G) rH X oj X rH ' > OJz-> CO ^ •P CM CM •P OJ P *4- H ^1* V.0 HJ 0 ■P O d) >—* LAMZ dJ d) CM OJ H- OJ d> tA OJ "H" rH H r-l H CM LA OJ H OJ H CM H OJ V—<• 1A O CA LA O O tA tA »d rti rti O O O 0 0 d tA rti "ti rH tA •d rti S—X <—N o‘ Ch LO -d- LA LO xj- co C- CA CO CO C0 x X—/ v ' MZ •—v <_>• <_> co LA P co O p d) •—• H <8 tu CO cd O H e CO X' P H p -P •d ra P d) 0) d) O cu 0) H LA H H H 0 H ra p H O H tA cu tu H rH tA rH d h a h S H 0 H O O O 0 LO LA tA tA tA tA LO LA d d d »ti Uporabili smo naslednje kazenske zakonike: Avstrije (1974), Madžarske (l96l), Nemške Demokratične republike (1968), RSFSH (i960), Švedske (1965) in Zvezne republike Nemčije (1975). " N x-s t—■> z1 x Z—> z—% vo o r-l o p p- p t> Ch co o3 m o3 m • A •rd CTl fl) rH fl) rH rH cd H P H P rH CG rd P H rH rH i—1 rH P r-l P H (V v—" (D-— O'—' v-/ fl) ^ c- rH H to | vo 1 1 r-l i—1 VO CM O o VO m te 1 d d W 1 o O O o O O o K | d d d •d d m m d d 1 1 / N p p 1 •H H 03 O •rl ^ d) « cd 1 4 -’ K\ p m A4 A4 Al P O rH i—1 rH H P H* p o 1 a> H 0) KO >Cfi H CM in rH in rH rH rH r—1 rH f-11 M G tel CM rH A4 Al CM O O in m l a> (U 4) d d 1 O O P4 fi fd O O o 1 1 1 d d fG Pr d H r-l d d 1 1 1 CM VO m vo {>- p vo P vo o p vo co 1 •H VO o -d- cd vo . vo vo •H rH 0) i>- fl) o- o co fl) o- Ai 1 P CM •o P P CM m cm CM 4-5 CM H CM rH CM d CM r—1 CM m i a>v—' a>^-^ a> ai '—■> 0) ' G I i—1 rd B d rH CO CO CO a! i to -P i G to p >N 1 CM a> > •rl \ rd tA •r-l vvs. H rH OJ CM al m 03 'd- Al 1 > p > •P >• \ P M \ P\ P\ P \ m i O H 1 CD H 0) H cti >» ai i> C IH O H rd >• r-l >- r-l > H >► ai l G fd K V-/ i O CM CM ai ai CM^ O 'M' Tj- vh >CO 1 •d « G •d 1 O O a> 4) O O o O 1 1 1 H d •ti od rd d CM d d d 1 1 ! 1 p I 1 /■—S A N «■—> ,—. Z X ^—„ Z—^ rH "v „—s 1 CTi «d- VO rj- VO A o p- en vo •H* ! | tn A CM CM CO CO Ch c- l> o t>- n- 1 CM +5 v— rH i—1 H rd i—i P H rH rH rH rH 1 4> s—>• 01 r •vp* 1 r-l 03 aJ •H cd cd I—1 o 1 P P P P P p P d P te 1 a> O 0) 4) 4) fl) OJ A . (U fl) S | rH H H rd rd rH H rd rH e r4 N 1 CO 1 in O H rd CM rH m O in fl) in 1 X) od ti 1 O O O O O o o o 1 1 1 1 d H d Td K) d d CM d VO d 1 1 1 1 / N 1 CM t> CTt rd in rd in vo 1 Ch p o O rd i—i O O P o 1 cr\ A H rd H H CM CM fl) CM at | Cd ■H—' cd W • <—' • v—<• P v—r o ^ H •r3j •p •p p P W to co 4) d •H j (L) OJ at rd o G 1 H H rH H 8 a ti S rH ■p | O co p 03 | m CM H rd MO m VO H fl) fl) O l> 1 ti H d *>i 1 o O O O O o o O 1 1 1 d -d d Td •ti d d »d vo m H 1 1 cd a) n! o p o o o 1 4-5 p co P n co d 4) d d d 1 C) at (V v 4> Q' rd 1 H H e rH B a • al • h> 1 co p O co p co p C0 p W 1 rH H m rH vo m 0) d> rd fl) fl) fl) fl) M ti rH ti H 0 H B H w l O O o O o o O i i 1 d 'V d d -d d m m •ti m m vo in VD A i 1 l CM G 1 1’ | o CM tn '4' crt O cn O rH H | m IA m in vo C h- c- co C0 CO >OI H H M H rd 1—1 rH H rH rH rH - >2 - 1 1 1 CM r—1 1 \ \ 1 ctf O P r-l CO CO cO P 1 P CXJ •P CM P CM P CM P CM 0> P 0) P G' P G) H G> CM ,H 1 P ^ r4 v—/ r-l ^ 1 1 1 P ^ p *«—x fr i ro CO IA P P co i « i o o O O O i l l Tj Tj T) Tj Tj l 1 1 •H C0 Ctf •H •H i P*-~N +5 P ^ P«—» p 1 G) P G) CM G) H d) CM G) r-l i P C\1 H CM i—1 LA H «d- P P « 1 i—1 r-l H H f—1 A 1 C\l v-/ t r\^ tA*—" CM' CM 1 1 1 iz; i l O O O O O i rd Tj Tj od Tj l i i 4 _ l CO (Ti oi" A 03 O rt i o t"~ o t>- ctf o- rt c- ctf C'~ o) la CO o X i Tl (M Tj CM P CM P CM P CM P CM P CM co 1 G) ' rt' G) G) ^ G) v—" U 1 r—1 H i—1 i—l P rt l CO P CO -p 1 >N 1 G) Oj G> G) tA KV P CA P •■d 1 El r-1 E3 P rt i O O O O O y i i i i VO IA vo m Tj od Tj . Tj Tj i i i i i CO VO cO ^ i P \ P P rt l —> •ti 1 i—1 P 1 1 1 1 1 1 4) 1 > 1 O O m i l l l 1 Tj Tj i l l l i i /~N P ^ #'—N rt "p* i O G’ CO LA O O l CO 00 P fc'"* r~ ti c- Gl C'~* 1 4* P P P H P H P H ia 1 G) O G) ^ tu o G) <-> f'! 1 P P r4 H r4 N 1 1 1 1 1 IA O in KV KV 1 Tj 1 O O O O 1 1 1 1 Tj r4 Tj -ti od 1 1 1 1 | CM | \ ^—N Z N 1 la tO O «Ti c- P ti 1 CO o O O •H r-l • OV ti ov • co •D 1 P OJ Tl CM P CM (0 H ■P H CO H •H 1 G) ^ v-/ G) ^ Q)<—* <1) ' G) G 1 P e r—1 a H Bi •P 1 CO P 1 1 CO | m G> G> CM vo KV tA t» 1 BI P «ai 1 O O o O O 1 i 1 Tj VO ITN Tj od od Tj 1 1 1 | Cfl P Cti o ti Ctf CO a) 1 P G) P od ■P 4-3 p P 1 hi 1 0) r-l P G' H • ti rt rM G) P CD P G) P B j o to p ph i CO 1 ca i—1 H <0 4' G H r~4 tA P P 1 1 1 1 o Tj do op KV KV do O Tj do do 1 1 1 H CM Člen 183 > CO H \ VO CO rd 196 197 203 «d- o CM 205 ■p rt'— H 'd-CM O CM H v O 'd H ■H p *—> rt c~-H 'd" i—I CM '—* O od 208 3 mes. do do 6 let do 1 leta 5 let (XIII/7) (198) -p -p d- VO -P P- 1 fl) tA O o O 1 1 1 'ti 'ti rti OJ H 'ti ti 'ti 1 1 1 -P -P •p «J | Cti'—' 05^ O cn en cn CO +3 l >tq 1 tA IA d) ai O OJ O OJ O CM • (V 1 X > 0 H > -ti i>- ti > > 1 O'S O v—' O O >ro l » 1 1 1 'ti «ti vo vo H rH ti ti 1 1 1 I 1 1 P P *2* j fllr—s (1) -—s r—v 1 <*>. o tn H CD r—■1 CM vo ai co 1 4° OJ +5 CM 'O d* d" in p vo P d- 1 | | 1 (D (n 0) d- CM in CM in cm 0) CM fl) CM 1 H OJ H CM • p M/ H'—' H'-' H'»—' rH'—' tes l <—' m ra S ! i LA in \ r—x H fl) CM p tn vo n) O *> CM o tn H d* o) tn • tn (ti 1 m p- P CO »ti Cn*\ ti H rH rH rH ra r-l | | 1 rA 0) CM CM CO V—' «—' fl) «—' •H | E H H H . H CM • rH in 0 f | | ' ' C0 •P'-' r-l m *P | vo tn <1> fl) 0) O o vo CO 1 0 H 0 ti ti t> 1 o o o < 1 1 'ti 'ti vo in vo H rH ti 1 1 P fl) cO CO e , o p rH Cti o il CO CO «d «) 0) P ti £ ! Q> H a> H § d) E ra p rH O rH CM in rH 0) rH m p Pm i CO 1 tA tA VO VO 1 c5 OJ tn CM H- OJ d" CM d* CM in CM LA OJ in CM in CM in CM • •H • cd io ed CO P-~' 03 <—x P A Pz—X p z X Fti 1 ci (J\ 0) o- 0) CO 03 CM (il vo 03 A IO 1 E1 ^ H xh 0 O 1—1 -X i—1 e—! A A rq i «—1 r—i 1 CVJ xt- CM CM CO 1 VO CVJ X—' VO'-' A A A xz CO'—' W 1 CM o o o C3'-^ O O nd 'ti •ti •ti nd nd p (13 •ri A •ri •ri cd -P rM P P •I3 p CD O'-' 03 ' x 01 z—X air-x 03 z—x 01 z X H r—C A >:o co A xh A IO A xh A vo Ph CO CO U t~ CO CO cn co A I C\l H O A M H CM CM CO A CM A A A A l •xj v—z 41 v_z <—z x z O Fi O o o o nd CVJ Pi nd nd nd nd p cd I CO o cd'—' cd ' a)«—' O r-v O z~' M l 4-5 ✓—s >ti p co -I3 A A o iti A nd CM CO 1 C3 1 CO'—' Qi 6) i—1 co o 03 01 01 0) nd 1 0 i—l •ti 0 A 0 A cd i o O o m i 'ti vo io 'ti nd CM VO IO VO IO z—X P A •ri • evi •H ' ' C> \ 03 z—x p z X to\ P VO A H cd I 0> A 0) i—1 03 H 03 \ H ,y i ti\ A \ 0 H A X CO H CQ 1 H M H H K 1 1 'd I VO H CM H VO >- evi •—' O '—' O) 1 X 'ti > l o — O O O >CO 1 -ti 'ti "ti nd CM O z—X A'—' co IO O P •ri O vo O vo 4) 4» CO p evi •ti evi A p 0) ' d) x—z s—» 03 »—» A l A rH • LO A O rti i 1 03 1 IO CO 1 CM IO 0) O IO A 0 P nd CO O o 03 O '—' »ti nd vo A A nd Z X z—x co vo C— xh «r—X P r-l H (M 03 •> Cd r—V •ri X A A cd i CO LO p t- CO CO P xi- C- •ri | 0) CM 03 xh 03 CO 0) VO O A T* 1 a a i—1 A ti H A A A 1 1 H 1 •—> '—z P | VO CO vo e- CU o ov CO | Cvl fti vo > 1 0 o O H O r-l <■) -ti 'ti fti -—* nd A*x_z cd o cd cd P o p nd p P 01 P nd e> a> ai A 0) A 1 H A i—i A • cd A ! 03 P O 03 P F'I 1 co 0) 03 A co A CO 0) 03 CO 1 0 A 0 A o O o O o 'ti CO IO nd nd nd nd CO co a i a> i r- CO eri LO CO <7t A H | to IO IO VO vo vo e— O 1 CM CVJ evi CM CM CM CM 314 do 3 leta 6 mes. do 1 do 5 let do 2 mes. do 3 leta do 5 let do 3 let; 5 let (3:6) (xx/l) (144) (165) (170) (302) •P P 0) a» ■p •ri cti H H a> -P'~> -P i—l < N 0) LA ti> •—' O IA O tA 'd* H C- H OJ H t- H O- 00 t> r—1 CO i—1 r~4 i—1 C\1 ' 'd-x-v O O ^ o x) ad ad O O 'd X) IA tA tA •H •H ctf P1^ 4^ z—X •Pr-X -p^ P'—' t~ <1> O- cn a> IA LA G (-1 a i—i O O O Od VO LA VO LA X) XI •H • • -P - i-4 (D i—1 1-1 v>» M 1—1 1—1 \ s\ M a\ k OJ h OJ M OJ M CM > CA ti) IA H 1 r-l '—* co 45 LA '—- co p d> oj LA rH o cu G) , potem smo tisto kaznivo dejanje uvrstili v določeno kategorijo. Večinoma je bilo to mogoče storiti, v posameznih primerih pa so se deleži porazdelili po dveh ali več kategorijah, in v takšnih primerih smo ga pač z ustrezno opombo uvrstili tudi v dve ali več kategorij. Z uporabo te metode so se nam izoblikovale nekatere kategorije kaznivih dejanj, za katere je značilno, da sodna praksa zanje uporablja neko mero kazni. Poimenovanje teh kategorij je stvar dogovora in zato zanje zaenkrat uporabimo rimska števila. I. Kategorija: V to kategorijo sodi 28 kaznivih dejanj, za katera so sodišča izrekala v več kot 60 odstotkih primerov denarno kazen ali kazen zapora do treh mesecev. To so kazniva dejanja po naslednjih členih (v oklepaju je naveden delež teh kazni za posamezno kaznivo dejanje v odstotkih): 140/1 (63), 142/1 (99), 142/2 /9l/, 143/70/, 144/97/, 149 /91/, 150/1 /86/, 152/100/, 153/1 /96/, 154/1 /94/, 169/1 (100/, 170/1 (100), 171/1 /100/, 183 /70/, 197/1 /61/, 21la /100/, 226/1 /88/, 235/1 /92/, 246a/l /70/, 247/1,2,3 /70/, 254/1 /81/, 257/1 /94/, 259 /96/, 265/1/80/, 268/3 /9l/, 269/3 /9l/, 271/1 /68/, 271/3 /98/. Za tu našteta kazniva dejanja so v kazenskem zakoniku predpisane naslednje kazni: a, za eno kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do treh mesecev, b. za šest kaznivih dejanj je predpisana kazen zapora do šestih mesecev, - 45 c. za osem kaznivih dejanj je predpisana kazen zapora do enega leta, d. za trinajst kaznivih dejanj je predpisana kazen zapora do treh let, največkrat z najmanjšo mero treh mesecev zapora. II. Kategorija: V to kategorijo sodi 14 kaznivih dejanj, za katera so izrečene kazni v več kot 80 odstotkih segale do šestih mesecev zapora. Odstotki v oklepaju zajemajo delež vseh kazni do šest mesecev, torej vključno s tistimi med tremi in šestimi meseci in onimi pod tremi meseci ter denarne kazni. Gre za kazniva dejanja po členih: 141/4 /95/, 174 /95/, 180/1 /87/, 182/1 /100/, 196 /90/, 197a/l /81/, 249 /83/, 254a /80/, 258/1 /86/, 271/3-273/4 /91/, 271/3-273/5 /84/, 292/b /80/, 314/1 /86/, 319/1 /93/. Za ta kazniva dejanja so v kazenskem zakoniku predpisane naslednje kazni: a. za dve kaznivi dejanji je predpisana kazen zapora do enega leta, b. za pet kaznivih dejanj je predpisana kazen zapora do treh let, po večini z določeno spodnjo mejo treh mesecev zapora, c. za šest kaznivih dejanj je predpisana kazen zapora najmanj treh mesecev (v enem primeru šest mesecev) ali strogega zapora do petih let, d. za eno kaznivo dejanje /čl. 271/3 v zvezi s 61. 273/5/je predpisana kazen strogega zapora do osmih let. III. Kategorija: V to kategorijo smo uvrstili kazniva dejanja za katera so sodišča izrekala v več kot 60 odstotkih primerov kazni zapora do enega leta. V to skupino sodi 14 kaznivih dejanj in sicer po členih: 137 /96/, 138 /100/, 141/1 /96/, 141/2 /64/, 179/1 /62), 18l/l /90/, 203/1 /100/, 208/1 /89/, 226/4 /88/, 235/2 /87/, 250/l /61/, 268/1 /68/, 268-273 /93/, 322/1 /94/. Kazni, ki so predpisane za navedena kazniva dejanja so naslednje : a. za tri kazniva dejanja je predpisana kazen do treh let zapora, b. za štiri kazniva dejanja je predpisana kazen zapora ali strogega zapora do petih let, o. za šest kaznivih dejanj je predpisana kazen strogega zapora do desetih let, d, za kazniva dejanja iz 51. 268 v zvezi s členom 273 se predpisane kazni raztezajo do osmih let strogega zapora, če upoštevamo predpostavko, da so bili med obravnavanimi primeri samo tisti iz tretjega odstavka 268. člena in četrtega in petega odstavka 273. člena. IV. Kategorijai Ta kategorija obsega izrečene kazni zapora od enega do treh let in strogega zapora od enega do dveh let. V tej kategoriji se pojavljajo z deleži nad 60 odstotkov samo tri kazniva dejanja in sicer: a. zapor od enega dcytreh let; člen 322/2 z 73 /ž, b. strogi zapor od enega do dveh let: člena 179/2 s 67 % in 252 s 64 %• Pri vseh drugih kaznivih dejanjih, za katera so sodišča uporabila to kategorijo kazni, so deleži te kategorije kazni majhni. Izbrali smo kazniva dejanja, za katera je bila ta kategorija kazni uporabljena v več kot desetih odstotkih in to so naslednja kazniva dejanja: a. zapor od enega do treh let: členi 141/2 /ll/, 141/3(l0), 250/1 /16/, 254a(ll), 258/2 /15/, 268/1 /13/. b. strogi zapor od enega do dveh let: členi; 135/1 /26/, 141/2 /27/, 141/3 /30/, 179/1 /26/, 186/1 /33/, 250/1 /30/, 258/2 /29/, 268/1 /24/. Kazni, ki so za ta kazniva dejanja predpisane so naslednje: a. za kazniva dejanja, za katera so bile uporabljene kazni zapora do treh let, je v petih primerih zagrožena kazen strogega zapora do desetih let, v enem pa strogi zapor do 5 let in v enem primeru strogi zapor uo dvanajstih let. Pri tem je treba še upoštevati, da sa te kazni v veliki večini gibljejo med enim in dvemi leti# kazen zapora nad dve do tri leta je bila v nekoliko večjem obsegu uporabljena samo pri kaznivem dejanju po čl. 141/3 /10/. b. za kazniva dejanja, za katera so sodišča uporabila kazni strogega zapora od enega do dve leti, so predpisane naslednje kazni: 1. za sedem kaznivih dejanj je predpisana kazen strogega zapora do desetih let, 2. za eno kaznivo dejanje je predpisana kazen strogega zapora do dvanajstih let, 3. za dve kaznivi dejanji je predpisana kazen strogega zapora do petnajstih let. Glede na povedano je očitno, da je ta kategorija nekako vmesna, ki jo sodišča uporabljajo za izjemno hude primere kaznivih dejanj iz prejšnje kategorije in za izjemno lahke primere iz višjih kategorij. V. Kategorija : V to kategorijo smo uvrstili tista kazniva dejanja, za katera so sodišča izrekala kazni več kot dve do petih let strogega zapora. Pri tem pa je treba povedati, da so sodišča to kategorijo kazni uporabljala občutno manj kot prejšnje, tako da smo morali sem uvrstiti tista kazniva dejanja, pri katerih se je ta kategorija kazni pojavila v 25 in več odstotkih primerov. Gre za kazniva dejanja po členih: 135/1 /35/, 141/3 /50/, 179/2 /33/, 186/1 /33/, 252 /28/, 258/2 /25/, 322/2 /27/. Za ta kazniva dejanja so predpisane naslednje kazni: a. za tri kazniva dejanja je predpisana kazen do deset let strogega zapora, b. za eno kaznivo dejanje je predpisana kazen do dvanajst let strogega zapora, o. za tri kazniva dejanja je predpisana kazen do petnajst let strogega zapora. Pri tem je treba še pripomniti, da ima ta kategorija zelo velik razpon - od dveh do petih let - in da nimamo podatkov o tem, kako so kazni razporejene v okviru tega velikega razpona. Glede na si- ceršnjo prakso sodišč pa je najbrže upravičena domneva, da se izrečene kazni nabirajo raje v razponu od dveh do treh let, kot pa bliže petim letom. VI. Kategorija: V to kategorijo smo uvrstili tista kazniva dejanja, za katera so sodišča uporabila kazni daljše od petih let strogega zapora. V tej skupini sta kaznivi dejanji uboja po drugem in tretjem odstavku 135. člena KZ in takšno kazni sodile izrečene v 90 % primerov. Poleg tega smo sem uvrstili še kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 135. člena, ker je bila zanj ta kategorija kazni izrečena v 36 odstotkih piàmerov. Za kaznivo dejanje po 253. členu je bila ta kategorija kazni izrečena v 20 odstotkih primerov in končno naj sem uvrstimo še kaznivo dejanje po členu 141/3, za katero so sodišča upozdaila to kategorijo kazni v 15 odstotkih primerov. Za ta kazniva dejanja so predpisane najhujše kazni, med njimi tudi smrtna kazen. Največkrat je bila ta kategorija kazni uporabljena prav za tista kazniva dejanja, za katera je predpisana smrtna kazen. 3. Analiza podatkov Analiza malo prej prikazanih podatkov pokaže več zanimivosti: a. V sodni praksi izrečene kazni so bile nižje od predpisanih povprečnih maksimumov za kazniva dejanja po kategorijah takole: v prvi kategoriji za šest krat, v drugi kategoriji za osemkrat, v tretji kategoriji za sedemkrat, v četrti kategoriji za pet do šest krat, v peti kategoriji za štirikrat, v šesti kategoriji za več kot trikrat. Glede na padajoče mnogokratnike lahko ugotovimo, da se vrednotenja zakonodajalca in sodne prakse bolj ujemajo pri najhujših kaznivih dejanjih, dosti manj pa pri lažjih. Prav isto podobo dobimo tudi če - 49 primerjamo srednjo mero razpona predpisane kazni s srednjo mero izrečenih kazni. Meje pri treh, šestih mesecih, enem letu itd. izrečenih kazni seveda ne pomenijo, da so bile vse kazni tolikšne, ampak se po danih razponih tako ali drugače razporejajo, kot je to razvidno iz priloženih preglednic in grafikonov. b. Predpisani zgornji maksimumi kazni za posamezna kazniva dejanja so v nekaterih primerih tako zelo pretirani, glede na izrečene kazni, da jih je treba posebej izpostaviti. 1. za kazniva dejanja, za katera so sodišča v 80 do 100 odstotkih primerov izrekala denarne kazni ali kazni zapora do treh mesecev, je od skupaj 28 kaznivih dejanj za/kar trinajst predpisana kazen do treh let zapora, večinoma s posebnim minimumom treh mesecev. 2. za kazniva dejanja, za katera so sodišča izrekala kazni do šest mesecev zapora, je za šest dejanj predpisana kazen strogega zapora do petih let, v enem pa celo do osmih let, od skupno 14 kaznivih dejanj. 3# za kazniva dejanja, za katera so sodišča izrekala v veliki večini kazni do enega leta zapora, so v šestih primerih predpisane kazni strogega zapora do desetih let, v enem pa do osmih let, od skupno 14 kaznivih dejanj. 4. za kazniva dejanja, zagatera so sodišča izrekala kazni zapora od enega do treh let, ali strogega zapora od enega do dveh let, so v vseh razen v enem primeru predpisane kazni strogega zapora desetih in več let. V zadnjih dveh skupinah, ko gre zt/iajhujša kazniva dejanjayeo sodišča izrekala kazni strogega zapora od dveh do 10 let, to mejo pa so presegla samo pri kaznivem dejanju uboja po 135. členu (vsi trije odstavki) in pri 253# členu. V prvem primeru gre za 14 primerov v petih letih, v drugem pa za dva primera v petih letih. Za ta kazniva dejanja je predpisana kazen do petnajstih let strogega zapora ali smrtna kazen, ki jo je mogoče spremeniti v kazen dvajsetih let strogega zapora z uporabo 29/2 člena KZ. 50 - Primerjava izrečenih in predpisanih kazni za posamezna kazniva dejanja izpostavi tudi tiste posebne primere, ko je nesorazmerje se posebno očitno, glede na to, da so sodišča uporabila določeno kategorijo nizke kazni, kljub sorazmerno visoki predpisani kazni v 90 in več odstotkih primerov. Iz prve kategorije gre.tu zlasti za dejanja; po naslednjih členih; 142/2, 255/1, 257/1, 268/1, 268/5, 269/5. Iz druge kategorije gre zlasti za dejanja iz členov; 142/4, 174, 182/1, 271/5, 275/4, 519/1. Iz tretje kategorije gre zlasti za kazniva dejanja iz členov; 157, 141/1, 181/1, 226/4, 268/275 in 522/1. Iz četrte kategorije so vprašljive predpisane kazni pri vseh navedenih kaznivih dejanjih. Glede kaznivih dejanj iz pete in šeste kategorije so vprašljivi zgornji maksimumi in zlasti smrtna kazen. V vseh tu navedenih primerih bo treba razmisliti ali je pretiraval zakonodajalec ali pa je napačno pot ubrala sodna praksa. c. Prav zanimive in koristne podatke nam dajo tudi priloženi grafikoni, zlasti o izkoriščenosti oziroma o neizkoriščenosti razponov predpisanih kazni. Razponi, kakor so grafično prikazani v prilogah, so sicer izraz odstotnih deležev izrečenih kazni v določenem odseku ra z pora, a vendarle dovolj jasno ponazorijo ma j hno/éil i popolno ne izkoriščenost zgornjih delov razponov. Še bolj bj/bilo to očitno, če bi grafični prikaz razponov sorazmerno sledil predpisani kazni, vanj pa bi vnesli takšen ali drugačen grafičen prikaz gostote izrečenih kazni v posameznem odseku razpona. Toda tega nismo storili zato, ker bi bilo zelo težko postaviti na skupen imenovalec in grafično prikazati tako različne vrednosti, kot so dnevi, meseci in leta izrečene kazni, pa še dve kategoriji - zapor in strogi zapor, ki se deloma časovno prekrivata. Zaradi tega smo se odločili za narativen prikaz o izkoriščenosti razponov. Pri tem smo izločili najprej tista kazniva dejanja, fcri katerih je del razpona predpisane kazni ostal popolnoma neizkoriščen. To so kazniva dejanja po naslednjih členih: Člen neizkoriščeni del razpona abs 0 1 u t n o v odstotkih 141/1 od 1 - 5 let 80 142/2 od 1 - 3 le t 66 174 od 1 - 3 let 66 196/1 od "2 - 3" let 33 235/1 od 2 - 3 let 66 252 od 10 - 15 let 33 254/1 od 2 - 3 let 33 254a od 2 - 5 let 60 271/3-273/4 od 2 - 5 let 60 271/3-273/5 od 5 - 8 let 40 292b od 2 - 3 let 33 314a/l od 2 - 5 let 60 319 Od 1 • 5 let 80 Izločiti pa kaže tudi tista kazniva dejanja, pri katerih je bil zgornji del razpona predpisane kazni izkoriščen v manj kot desetih odstotkih, oziroma z drugimi besedami, kjer so izrečene kazni obsegale manj kot deset odstotkov od vseh za tisto dejanje izrečenih kazni, To so kazniva dejanja iz naslednjih členov: Člen neizkoriščeni del razpona odstotek izkoriščenosti 135/1 od 10 - 15 let 7,0 141/1 od 1 - 3 let 3,3 142/1 od 1 meseca do 1 leta 8,0 142/2 od 3 mesece do 1 leta 8,3 153/1 od 2 meseca do 6 mesecev 7,8 154/1 od 3 mesece do 1 leta 5,5 169/1 od 3 dni do 6 mesecev 5,1 174 od 6 mesecev do 1 leta 5,1 179/1 od 5 do 10 let 0,4 196/1 od 1 do 2 leti 0,6 197/1 od 6 mesecev do 1 leta 6,0 226/1 od 6 mesecev do 3 leta 2,7 235/1 od 3 mesece do 1 leta 7,6 246a/l od 2 meseca do 6 mesecev 7,7 249 od 1 do 5 let 4,6 250 od 5 do 10 let 0,9 252 od 5 do 10 let 4,5 252 od 5 do 10 let 4,5 254/1 od 6 mesecev do 2 leti 6,4 254a od 2 do 3 leta 2,7 258/1 od 2 do 5 let 5,0 258/2 od 5 do 10 let 5,8 259 od 2 meseca do 1 leta 8,5 271/3 od 2 meseca do 1 leta 5,3 271/3-73/4 od 6 mesecev do 2 leti 9,0 271/3-73/5 od 2 do 5 let 2,0 292b od 1 do 2 leti 3,2 314a/l od 1 do 2 leti 1,4 319 od 6 mesecev do 1 leta 8,8 322/1 od 1 do 5 let 6,4 322/2 od 5 do 10 let 0,9 V primerih, ko velik del razpona predpisane kazni sploh ni bil v praksi izkoriščen, bi torej kazalo temeljito razmisliti, ali ima tako predpisana kazen sploh kakšen smisel. Niti enega samega primera v praksi ni bilo, ki bi z vsemi obteževalnimi okoliščinami in s povratkom pripravil sodišča do tega, da bi posegla po zgornjem delu predpisanega razpona kazni. V preostalih primerih, ko so sodišča izkoristila zgornje dele predpisanega razpona kazni do deset odstotkov, bi bilo seveda koristno preučiti posamezne primere in poiskati tiste razloge, ki so sodišča vodili k sioer tako izjemni uporabi zgornjih delov razponov. Hipotez je več: možno je, da je šlo v resnici za tako hude primere do-tičnih kaznivih dejanj ; možno je, da se ti primeri kumulirajo pri istem ali pri istih sodnikih oziroma senatih, kar bi razodevalo njegov ali njihov manj toleranten osebni odnos do tistega kaznivega dejanja; možno je, da so bile te izjemno hude kazni izrečene na istem sodišču ali na območju istega okrožnega sodišča zaradi večje pogostosti ali večje družbene nevarnosti naštetih kaznivih dejanj na tistem območju. Od odgovora na pravkar zastavljena vprašanja je odvisno, ali je tako malokdaj in izjemno izkoriščeni del razpona predpisane kazni vendarle potreben, za vsak primer, ali pa gre za posamične ekscese v kaznovalni politiki posameznih sodnikov ali sodišč. Če bi šlo za takšne ekscese in kadar bi šlo za to, bi jih kazalo onemogočiti tudi s pravilnejšo politiko penalizacije. Žal v tej nalogi ni mogoče izvršiti dovolj obsežnih in nadrobnih raziskovanj in jih bo treba vsaj pilotsko izvršiti tedaj, ko bo delovna skupina za izdelavo predloga kazenskega zakona SR Slovenije izdelovala predloge kazni za posamezna kazniva dejanja. 54 - IV. POENOTENJE (UNIFIKACIJA) KAZNI ODVZEMA PROSTOSTI 1. Zamisel o poenotenju kazni odvzema prostosti Razvoj sistema prostostnih kazni pokaže zelo zanimiva gibanja. Konec 17. stoletja se pojavi odvzem prostosti kot kazen, se pravi kot nadomestilo za telesne kazni in spremeni svojo vsebino "iz predsod- be za izvršitev telesnih oziroma smrtne kazni" v posebno obliko in * vrsto kazni. Takrat je bila ta kazen enotna, torej hediferencirana, za vse obsojence enaka. V nadaljnjem razvoju pa so polagoma nastajale njene številne posebne oblike, s katerimi so želeli doseči več namenov. Na eni strani naj bi bile nekatere oblike prostostne kazni izraz večje ali manjše teže storjenega kaznivega dejanja. Zato naj bi se obsojenec hkrati z odvzemom prostosti tudi bolj ali manj spokoril, se pravi bolj ali manj trpel. Na drugi strani naj bi, ob verovanju v učinke t.i. generalne pre-vencije, tudi sama obsodba na strožjo obliko odvzema prostosti izražala večjo stopnjo družbene obsodbe kaznivega dejanja in njegovega storilca. Odvzem prostosti pa ima seveda tudi čisto praktičen namen - osamiti storilca kaznivega dejanja, izločiti ga iz družbe, ker se šteje, da ji je bolj ali manj nevaren. Pozneje se je v različnih vrstah kazni odvzema prostosti izražalo tudi načelo individualizacije v tem smislu, da naj se ločijo povratniki od nepovratnikov, mlajši od starejših, bolj pokvarjeni od manj pokvarjenih in podobno. Tako so se v Evropi,zlasti ob koncu preteklega in v začetku našega stoletja/ razvile številne oblike kazni odvzema prostosti z najrazličnejšimi imeni. Na hekatera imena smo naleteli že v okviru primerjav med KZ 1929 in KZ 1951. V KZ 1929 eo kar štiri prostostne kazni robija, zatočenja, strogi zapor in zapor. Dolenc navaja, da je bil namen sestavijalcev načrta za ta zakon "vzpostaviti....,• dvoje parov Pina tel J.: Trai te elementare de soience penitentiaire et de Defence sociale, Pariš 1950. kazenskih sredstev, od katerih bi bil prvi - robija - strogi zapor namenjen težkim in manj težkim kaznivim dejanjem, ki izvirajo iz nečastnih nagibov, drugi zatočenje - zapor pa za težka ali manj težka kazniva dejanja, ki ne izvirajo nečastnih nagibov. Pri tej razvrstitvi je ostalo - nadaljuje Doleno - samo da osnovna misel ni prišla do prvotno nameravanega določenega izhaza" .* Podobno je bilo ob tem času tudi v drugih državah in za primer naj bo navedena Pranoija, ki je poznala tri kazni odvzema prostosti, ki so se izvrševale v kolonijah - "travaux forcès", "relegation" in "deportation". Poleg tega pa je poznala še tri vrste prostostnih kazni, ki so se izvrševale v Franciji in sicer; "reolusion", 1'emprisonement correctionnel" in "detention". V nadaljnjem razvoju, zlasti po drugi svetovni voj nif pa se začne v tem pogledu nasprotno gibanje, katerega posledica je zmanjševanje števila raznih oblik prostostnih kazni, tako da najdemo dandanes že v večjem delu kazenskih zakonodaj samo še eno prostostno kazen in sicer zapor. Na to spremembo je vplivalo več dejavnikov, med njimi pa zlasti spoznanje, da se niso uresničila upanja o večji učinkovitosti preprečevanja in zatiranja kriminalitete, ki naj bi bila rezultat razvejanosti prostostnih kazni? Na drugi strani se je tudi postulat o generalno preventivni funkciji izrečenih kazni pokazal kot iluzija. Ne nazadnje je treba med dejavniki tega gibanja omeniti tudi razvoj penitenciarne stroke, ki je pokazala na nesmiselnost delitve obsojencev predvsem po fomalnih kriterijih, zakaj če naj bo izvrševanje prostostnih kazni namenjeno resocializaciji obsojencev, potem jih je treba deliti v skupine po povsem drugačnih kriterijih. Vse skupaj in verjetno še marsikaj drugega je vplivalo na zmanjševanje števila različnih vrst prostostnih kazni in na to, da se je težišče razlikovanja preneslo na področje izvrševanja te kazni. Obsojenci, različni po njihovih osebnostih in po potrebah, ki jih narekuje proces njihove resocializacije, naj se v tem okviru delijo na različne skupino in pri tem naj ne bo ovira formalna obsodba na to ali ono vrsto prostostne kazni. *Dolenc M.; Tolmač h kazenskemu zakoniku kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1929, s. 109. *Donnedieu de Vabres, Trnite ekementaire de Droit oriminel et de legislation penale comparee, Sirey, Paris 1937, s. 306 in nasi. *ninauieme Congres des Nntions Unies pour la prevention du Crime et le 5ra?tement del delinquente. Nntions Unies, Genove 1975. Ni izključeno, da je na takšen razvoj stvari, zlasti v zadnjih nekaj letih, močno vplivalo tudi spoznanje, da je za dosego namena - za resocializacijo storilcev kaznivih dejanj - odvzem prostosti še najmanj primeren ukrep. Vse bolj se v vsem svetu uveljavlja težnja po nadomestitvi prostostnih kazni z drugačnimi ukrepi brez odvzema prostosti? Ta težnja se iz teorije že uspešno prebija tudi v zakonodajo. Tu lahko za primer navedemo enega izmed novejših kazenskih zakonikov - Nemške demokratične republike iz leta 1968, ki opušča tradicionalno punitivno stališče tudi tako, da za posamezna kazniva dejanja ne predpisuje samo kazni odvzema prostosti v krajšem ali daljšem trajanju, kot temeljno kazensko sankcijo in kot temeljno merilo celega sistema, temveč tudi druge ukrepe brez odvzema prostosti, kot so n.pr. predaja družbenim pravosodnim organom, jamstvo delovnega kolektiva, varstveno nadzorstvo in javni opomin? Kako ta sistem deluje v praksi in kakšne so njegove eventualne slabosti, seveda ne vemo, zakon sam pa je videti kot precejšen korak naprej. 2. Poenotenje prostostnih kazni pri nas Sistem dveh prostostnih kazni - strogega zapora in zapora, se je začel pri nas majati že ob pripravah za novelo KZ 1959. Takrat je zmagalo spoznanje, da delo ne more biti kazen - poglavitna razlika med obema vrstama prostostnih kazni pa je bila ravno v tem, da so morali opravljati obsojenci na kazen strogega zapora težja fizična dela. Ko je odpadla ta razlika, so polagoma druga za drugo odpadale tudi' nekatere druge. V luči sodobnejših kriminoloških in penoloških koncepcij so postajale razlike vedno bolj nesmiselne in naša peni-tenciarna praksa jih je že sredi preteklega desetletja povsem odpravila. Na tej podlagi je V. posvetovanje Jugoslovanskega združenja za kazensko pravo in kriminologijo leta 1966 na Ohridu na predlog udeležencev iz vrst penitenciarnih delavcev sprejelo stališče, naj se v prihodnjih spremembah kazenske zakonodaje dosedanji dve prostostni kazni spremenita v eno. V resoluciji s tega posvetovanja je rečeno v tej zvezi, da se "........ razločevanje kazni odvzema prostosti * * # ' Traitement des delinquants dans les prisons et dana la colleotivite... Nations unies, A/Conf. 56/6, 1975. , * Strafreoht der Deutschen Demokratischen Republik, Staatsverlag DDR, Berlin 1970. - 57 - na strogi zapor in zapor v praksi ni pokazalo za upravičeno in bi zato bilo zaželeno, da se uvede enotna kazen odvzema prostosti."* Toda kljub temu ta predlog ni bil upoštevan, čeprav je bil kazenski zakonik od leta 1965 do današnjih dni trikrat noveliran. Tako je nastal nekoliko čuden položaj, ko so sodišča izrekala dve vrsti prostostne kazni, v teku izvrševanja pa med njima ni bilo nobene razlike. Očitno je v krogih ljudi, ki so imeli odločujoč vpliv na vsebino in obseg novel, prevladovalo prepričanje, da sta potrebni dve vrsti prostostne kazni, četudi se v izvrševanju izenačita. To stališče se je povsem jasno pokazalo potem, ko je bila imenovana komisija za sestavo osnutka za novi zvezni kazenski zakon, v čigar pristojnost sodi splošni del kazenskega prava. Ob izdelavi osnutka, v začetku leta 1974, je bil predlog za poenotenje dveh prostostnih kazni zavrnjen z dvema argumentoma. Po prvem naj bi bila naloga komisije izključno samo v tem, da vslcladi kazensko zakonodajo z novim ustavnim sistemom, češ da za večje posege tudi ni nobene potrebe, saj veljavni kazenski zakonik v osnovi ustreza potrebam naše družbe. Drugi argument je navajal prepričanje, da je prav in potrebno izraziti težo družbene obsodbe nekaterih kaznivih dejanj tudi z obsodbo na kasen strogega zapora.* Vendar, komisija je to vprašanje kljub temu uvrstila med odprta vprašanja, o katerih naj odloči nadaljna razprava o osnutku zveznega kazenskega zakona. Tako je bilo to vprašanje med drugimi tudi predmet razprav na posvetovanju Jugoslovanskega združenja za kazensko pravo in kriminologijo jeseni leta 1974 v Mostarju in tu se je pokazalo, da jugoslovanska pravosodja javnost vztraja pri stališču o poenotenju obeh vrst prostostnih kazni.* Vprašanje je bilo februarja 1975 postavljeno tudi Zveznemu svetu zn vprašanja družbene ureditve, ki je sklenil, naj bo v novi kazenski zakonodaji samo ena prostostna kazen. Zdi se, da bo ta sklep obveljal, čeprav se že povedani ugovor tu in tam še pojavlja in čeprav se mu je v zadnjem času pridružil še eden, ki se sklicuje na to, da Ustava SFRJ v četrtem odstavku 306. člena uporablja izraz strogi zapor. Materiali sa savjetovanja jugoslovanskog udruženja za krivično pravo i kriminologiju, Ohrid 1966, JRKiK, IV/1966, št. 2, in 3. ^Obrazloženje Načrta Saveznog krivičnog zakona, Savezna slcupština, AS 670, Beograd, april 1974, s. 22-23. - 58 - 3. Dileme v zvezi 3 poenotenjem prostostnih kazni Spričo sklepa imenovanega Zveznega sveta je komisija za sestavo zveznega kazenskega zakona v marcu 1975 izdelala drugi osnutek, ki med drugim upošteva zahtevo po poenotenju prostostnih kazni. Zdaj pa se je pokazalo, kakšna škoda je, da komisija predloga ni sprejela že dobro leto prej. Marca 1975 je namreč komisija že delala v hudi časovni stisti (ki se je pozneje sicer pokazala za nepotrebno), to pa za oakšen podvig, kot je poenotenje dveh prostostnih kazni nikakor ni bilo ugodno. Tej neugodnosti se je pridružila še ena in sicer ta, da je bilo na Zveznem svetu za vprašanja družbene ureditve sprejeto stališče, naj nova kazenska zakonodaja ohrani dosedanjo mero represivnosti in strogosti v veljavnem kazenskem zakoniku. Uvedba ene prostostne kazni namesto dosedanjih dveh pa nikakor ni preprosta stvar, čeprav se nepoznavalcu to lahko zdi. Pri tem ni tako težko spremeniti zadevnih določb splošnega dela KZ tako, da bo na videz vse ustrezalo dosedanjim meram in mejam. Toda nihče ni imel časa, da bi opravil potrebne preskuse o tem, kako bi nove mere in meje delovale v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji. Prav nič ni jasno ali bi bila ob preprostem prepisovanju zdaj določenih kazni (seveda - namesto strogi zapor bi napisali zapor), nova kazenska zakonodaja strožja ali milejša od veljavne. Težko je reči na pamet kaj bi pomenilo n.pr. če bi limit za izrek pogojne obsodbe postavili pri izrečeni kazni dveh ali pa treh let zapora. To velja seveda prav tako tudi za določbe o omilitvi kazni, o kaznivosti poskusa, o steku in za določbe o preklicu pogojne obsodbe. Kako je to težavno in kako tavamo v negotovosti,je razvidno že iz tega, da se modela za poenotenje dveh kazni iz drugega (april 1975) in tretjega osnutka (julij 1975) zveznega kazenskega zakona navidez malo, a v resnici tudi bistveno razločujeta. V resnici pa je dilema, ki jo je treba razrešiti naslednja: ali naj se sistem mer in meja enotne kazni zapora prilagodi zdaj pred pisanim kaznim za posamezna kazniva dejanja tako, da jih bo mogoče preprosto prepisati s spremembo naziva strogi zapor v zapor; ali pa je treba izdelati logičen, sorazmeren in smiseln sistem mer in meja, ki bo ustrezal enotni kazni zapora, potem pa za vsako kaznivo dejanje predpisati takšno kazen, kakršna je pač ustrezna glede na družbeno nevarnost tistega dejanja z upoštevanjem omenjenih mer in meja. Najbrže ni dvoma, da je prva metoda lažja, obenem pa vodi v negotovost, druga pa dosti težja in bolj zamudna, omogoča pa razvid nad posledicami in delovanjem omenjenih kazenskopravnih instrumentov. Odločiti bi se torej kazalo za drugo metodo, čeprav z njo ne bi mogli v vsakem posameznem procesu ustreči zahtevi po ohranitvi dosedanje mere strogosti kazenske zakonodaje. Toda ne glede na to, da bi bil lahko odstop od te zahteve tudi samo navidezen, se glede taksne zahteve same vzbujajo močni dvomi, ki so bili utemeljeni že v prejšnjih izvajanjih. Spričo tega je še toliko več razlogov zato, da bi pri izdelavi novega zveznega in republiških kazenskih zakonov odmislili zdaj veljavni kazenski zakonik in med drugim opravili tudi najbrže težavno in ne preveč hvaležno, a potrebno delo na novih penalizacijah. 4. Modeli za poenotenje kazni odvzema prostosti Poenotenje dosedanjih dveh vrst prostostne kazni zahteva ustrezne spremembe pri naslednjih kazenskopravnih istitutih: a. poskus, b. neuspelo napeljevanje, 0. večkratni povratek, d. omilitev kazni, e. stek, f. pogojna obsodba in njen preklic, g. sodni opomin, h. mladoletniški zapor, 1, pogoji za izrek kazenske sankcije polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, j. učinek kazni na vzgojne ukrepe, k. zastaranje, l. izbris obsodbe. Dosedanja mera petih let strogega zapora se pojavlja tu in tam tudi v posebnem delu KZ, kot n.pr. v členu 298. V zadnjih dveh osnutkih zveznega kazenskega zakona je bil opravljen poskus prevedbe na eno kazen zapora s spremembami, ki so nekaj več kot preprosto preimenovanje strogega zapora v zapor, samo pri določbah o omilitvi kazni, o steku in o pogojni obsodbi. V vseh ostalih primerih je sedanja meja petih let strogega zapora avtomatično spremenjena v pet let zapora. Drugi osnutek zveznega kazenskega zakona (april 1975) vsebuje naslednji model: 1. Omilitev kazni (čl. 43 KZ): a. če je za kaznivo dejanje predpisana kot najmanjša mera kazen zapora treh ali več kot treh let, se sme znižati do enega leta zapoiq b. če je za kaznivo dejanje predpisana kot najmanjša mera kazen zapora enega leta, se sme znižati do treh mesecev zapora, o. če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora manj kot eno leto, se sme znižati do petnajst dni zapora, d. če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora, pa pri tau ni navedena najmanjša mera, se sme namesto zapora izreči denarna kazen, e. če je za kaznivo dejanje predpisana denarna kazen in je pri tem navedena najmanjša mera, se sme znižati do tristo dinarjev. 2. Stek: če je sodišče za katero izmed kaznivih dejanj v steku določilo kazen zapora, zviša najhujšo od določenih kazni toda tako, da zvišana kazen ne doseže vsote posameznih določenih kazni niti - 61 ne sme preseči petnajst let zapora; če je v takšnem primeru za vsako od kaznivih dejanj v steku predpisana kazen zapora do treh let, zvišana kazen ne sme preseči pet let zapora, če pa je za vsako od kaznivih dejanj v steku predpisana kazen zapora enega leta, zvišana kazen ne sme preseči treh let zapora. 3. Pogojna obsodba: se sme izreči, če je sodišče obsodilo storilca na kazen zaporo do dve leti ali na denarno kazen, obsodba pa se ne nanaša na kaznivo dejanje, z katere ga je predpisana kazen zapora z naznačeno najmanjšo mero enega leta zapora. Preklic pogojne obsodbe je obligatoren, če stori pogojno obsojeni novo kaznivo dejanje, za katero je sodišče izreklo kazen zapora dveh let ali hujšo kazen. Tretji osnutek zveznega kazenskega zakona (julij 1975) prinaša nekoliko spremenjen model in sicer; 1. Omilitev kazni: a. če jo za kaznivo dejanje predpisana kot najmanjša mera kazen zapora treh ali veš kot treh let, se sme znižati do enega leta zapora, b. če je za kaznivo dejanje predpisana kot najmanjša mera kazen zapora enega leta ali manj kot treh let, se sme znižati do treh mesecev zapora, o. če je za kaznivo dejanje predpisana kot najmanjša mera kazen zapora manj kot eno leto, se sme znižati do petnajst dni zapora , d. če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora do treh let in pri tem ni navedena najmanjša mera. se sme izreči namesto zapora denarno kazen, e. če je za kaznivo dejanje predpisana denarna kazen in pri tem ni navedena najmanjša mera, se sme znižati do tristo dinarjev. 2. Stek: če je za kazniva dejanja v steku sodišče določilo kazni zapora, zviša najhujšo določeno kazen, toda tako da zvišana kazen zapora: - ne eme doseči seštevka posameznih določenih kazni, - ne sme preseči petnajst let, če pa so zgAreč kaznivih dejanj v steku predpisane kazni zapora do petnajstih let, sme izreči kazen zapora do dvajsetih let, - ne sme preseči pet let zapora, če je za vsako posamezno kaznivo dejanje, ki je v steku, predpisana kazen zapora do treh let, - ne sme preseči treh let zapora, če je za vsako posamično kaznivo dejanje, ki je v steku, predpisana kazen zapora do enega leta. 3. Pogojna obsodba; se sme izreči ob obsodbi na kazen zapora do dveh (treh) let ali na denarno kazen, Pogojna obsodba se ne sme izreči za kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen zapora najmanj enega leta (treh let). Preklic pogojne obsodbe je obligatoren če stori pogojno obsojeni novo kaznivo dejanje, za katero je sodišče določilo kazen zapora dveh (treh) let ali hujšo kazen. Razlike med drugim in tretjim osnutkom so torej kar bistveno?, če za primer navedemo samo v tretjem osnutku določeno možnost izreka kazni v trajanju med petnajst in dvajset let v primerih steka kaznivih dejanj, za katera je predpisana kazen do petnajstih let zapora. Toda ne drugi ne tretji osnutek se ne ukvarjata posebej s stališča poenotenja prostostnih kazni z drugimi, prej navedenimi kazenskopravnimi instituti. Tako se zastavi vprašanje ali je v vseh teh primerih mogoče preprosto spremeniti izraz strogi zapor v izraz zapor? SRveda ni izključeno, da bi bil rezultat takšnega postopka v nekaterih primerih tudi ustrezen. Toda za to ni nobenega vnaprejšnjega zagotovila, dokler tega ne bi potrdila praksa ali pa dokler tega ne bi ugotovili še prej na kakšen drug način. Zagotovo pa je bolje vse to preskusiti prej, preden bodo nastale težave v praksi, če je to mogoče. Izhodišče za takšen teoretičen preskus, ki bi ga bilo mogoče tudi empirično preveriti, je vprašanje, katere stopnje teže in družbene nevarnosti kaznivih dejanj je z določitvijo kazni postavil zakonodajalec v veljavnem kazenskem zakoniku in katere so nastale v pravosodni praksi. Naslednje vprašanje je, s katerimi merami in nujami predpisane kazni bi bilo mogoče najbolj primerno te stopnje izraziti v prihodnji kazenski zakonodaji. Mere in meje, s katerimi kategorizira kazenski zakonik kazniva dejanja po njihovi teži in družbeni nevarnosti, so naslednje: a. do enega leta zapora za manj huda kazniva dejanja in eno leto strogega zapora, kot najmanjša mera za huda kazniva dejanja, b. do treh let zapora (mera do katere je še mogoča tudi pogojna obsodba), oziroma do pet let strogega zapora za hujša kazniva dejanja, o. pet let strogega zapora in več kot mera za huda kazniva dejanja in kot mera za kaznivost poskusa, neuspelega napeljevanja, za izrek mladoletniškega zapora itd. Tu omenjena merila so poglavitna, v njihovih okvirih pa so še druge mere in meje, kot instrumenti za zakonsko individualizacijo kazni, kot so n.pr. najmanjše mere treh ali šestih meseoev zapora oziroma treh, petih itd. let strogega zapora^najvišje mere do petih let, do osmih let itd. Pregled sodne prakse je pokazal nekaj več in predvsem drugačne mere in meje, kakor jih je oblikoval proces zakonske individualizacije. a. Pokazalo se je, da ima sodna praksa v najmanj dveh tretjinah primerov, s katerimi se ukvarja, opraviti z bagatelnimi primeri in to izraža s kaznimi do šestih mesecev zapora in z denarnimi kaznimi (i. in II. kategorija). Celo večji del primerov, za katere so sodišča izrekla kazni nad šest mesecev do enega leta zapora, izrečeno kazen pa so pogojno odložila, sodi v kategorijo bagatelnih primerov. Za ta kazniva dejanja so predpisane kazni zapora ali strogega zapora do petih let. b. V skupino manj hudih kaznivih dejanj uvršča sodna praksa kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen strogega zapora do 5, 8 ali 10 let. Kasni, izrečene za takšna kazniva dejanja, se najpogosteje gibljejo do enega leta zapora in zelo redko presežejo to mero, pa naj gre za zapor ali za strogi zapor (lil. kategorija). o. Za hujša kazniva dejanja šteje naša sodna praksa tista, za katera je po zakonu predpisana kazen desetih let strogega zapora. Za ta dejanja izrekajo sodišča kazni strogega zapora do 3 let oziroma strogega zapora do 2 let (IV. kategorija). d. Huda kazniva dejanja so po naši sodni praksi tista, za katera izrekajo sodišča kazni strogega zapora med dvemi in petimi leti. (V. kategorija). To so praviloma kazniva dejanja, za katera so v kazenskem zakoniku predpisane kazni strogega zapora deset in več let. e. Na konou je sodna praksa izoblikovala še izjemno kategorijo najhujših kaznivih dejanj, za katera izrekajo kazni daLjše od petih let strogega zapora ("VI. kategorijo). Izjemnost takšnih kazni je razvidna iz statističnih podatkov o izrečenih kaznih, sodišča pa jih izrekajo, kadar je za kaznivo dejanje predpisana kazen najmanj desetih let strogega zapora, dvajsetih let ali smrtna, kazen. Kot izhodišče za sestavo novega modela za poenotenje kazni odvzema prostosti bi torej kazalo vzeti kategorizacijo, kakršna se je izoblikovala v sodni praksi, ker je boljši odraz resničnosti in ker je bolj razvejana. Poimenovanje kategorij kaznivih dejanj, glede na njihovo družbeno nevarnost je seveda stvar dogovora, zato jih tu pogojno takole razvrstimo: a. bagatelna kazniva dejanja, b. manj huda kazniva dejanja, c. hujša kazniva dejanja, d. huda kazniva dejanja, e. najhujša kazniva dejanja. Te kategorije, ki naj izražajo oceno o teži in družbeni nevarnosti posameznega kaznivega dejanja, bi lahko z mero kazni izrazili takole: a. samo denarna kazen, denarna kazen ali zapor do treh ali do šestih mesecev, zapor do enega leta in (ali) denarna kazen, b. zapor do treh let (in denarna kazen, če je potrebna in upravičena), v nekaterih primerih z najmanjšo mero treh mesecev, o. zapor do petih let, ki bi lahko imel označeno najmanjšo mero šestih mesecev, ob kateri ne bi bilo mogoče kazni zapora zamenjati z denarno kaznijo (z uporabo omilitvenih določb), ali enega leta, d. zapor nad pet do deset let z naznačeno najmanjšo mero enega, dveh ali treh let. Po potrebi je možna še ena vmesna zgornja meja n.pr. sedmih let, e. zapor največ petnajst let z naznačeno najmanjšo mero treh ali petih let (ob možni največji vmesni meri dvanajstih let). V to skupino bi sodili tudi izjemni primeri s kaznijo dvajsetih let. Za republiški kazenski zakon, ki ne zajema kaznivih dejanj zoper temelje socialističnega samoupravnega sistema in varnosti države, niti kaznivih dejanj zoper človečnost in mednarodno pravo ter zoper oborožene Bile, ti kazenski okviri zadostujejo. Za kazniva dejanja iz omenjenih treh poglavij pa je mogoče oblikovati še izjemne zakonske okvire in sicer tako-le: - najmanj deset do petnajst let, v nekaterih primerih tudi dvajset let, - najmanj deset let ali smrtna kazen. Tako torej izjemne kazni dvajsetih let in smrtne kazni ne bi nikoli predpisali brez spodnje meje najmanj desetih let. Postopek za določitev kazni za posamezno kaznivo dejanje naj bi torej potekal tako, da bi sostavljaloi zakona to dejanje najprej uvrstili v eno izmed predloženih kategorij, nato pa predpisali kazen z upoštevanjem načela zakonske individualizacije tudi znotraj posamezne kategorije. To jo seveda mogoče storiti s postavitvijo posebnih minimumov ali maksimumov. Predlog za kazenske okvire Kate- Kazenski Poskus in ne- omili- Pogojna obsodba sod ni Mlado- letni- gorije okviri uspelo nape- ljevanj tev kazni direktno z omilitvijo opomin ški zapor I. 1. denarna kazen - + + 2. do 3 m — denarna + + 3. do 6 ra - kazen + + 4. do 1 leta - 11 • 5. do 3 leta - denarna kazen + (+) 6. 3 m do 3 leta denarna kazen + III. 7. 6 m do 5 let (-) do 15 dni + - 8. 1 1 do 5 let (-) do 3 m + - IV. 9. 1 1 nad 5 let + do 3 m + - + 10. 2 1 - 7 1 ■f do 3 m ~+ - + 11. 2 1 - 10 1 + do 3 m + - + 12. 3 1 - 10 1 + do 1 1 + - + V* 13. 3 1 - 12 + do 1 1 + — + 14. 3 1 - 15 + do 1 1 + - + 15. 5 1 - 15 + do 1 1 + - + VI.iz- j erma 16. 10 - 15 + 20 + do 1 1 + - + 17. 10 - 15 + SK + do 1 1 + - + Opombas 1. minus v oklepaju pomeni, da je poskus v tej skupini kazniv, Če je tako predpisano v zakonu pri posameznem kaznivem dejanju. 2. plus v oklepaju pomeni, da se sme izreči sodni opomin, če je tako predpisano v zakonu pri posameznem kaznivem dejanju. 3, z dolgim oglatim oklepajem označeni znaki pomenijo, da pogojna obsodba teoretično ne bi bila izključena, če v 2KZ ne bo določbe,ki pogojno obsodbo izključuje ob najmanjši meri treh let predpisane kazni zapora, če bo tako predpisano v ZKZ, potem pogojna obsodba ne bo mogoča niti z omilitvijo kazni. Kar zadeva institute splošnega dela kazenskega prava pa bi predloženi model lahko deloval tako-le: a. Pripravijalna dejanja: sporom o mejah kaznivosti pripravljalnih dejanja (te meje poskušata oba zadnja osnutka zveznega kazenskega zakona določiti z ne povsem jasno izjavo: "če to zakon zaradi posebne družbene nevarnosti priprav izrečno predpisuje), bi se lahko izognili tako, da bi zapisali: "Kdor naklepoma pripravlja kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen strogega zapora najmanj deset let, se kaznuje, če to zakon izrecno predpisuje". b. Poskus; naj bi bil avtomatično kazniv samo za huda in najhujša kazniva dejanja, sicer pa bi bilo treba kaznivost poskusa posebej predpisati. Poskus bi bil torej kazniv avtomatično le pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen zapora nad pet let z najmanjšo mero enega leta. o. Neuspelo napeljevanje je glede na sprejeto teorijo o akcesornosti udeležbe kaznivo samo izjemoma. Spričo tega naj bi za kaznivost neuspelega napeljevanja veljala ista mera, kot za kaznivost poskusa. Tako je tudi v veljavnem kazenskem zakoniku. d. Večkratni povratek je po veljavnem 40a členu KZ podan, če je^il storilec med drugim prej že dvakrat obsojen na kazen zapora nad tri mesece. Vsi trije dosedanji osnutki ZKZ dvigajo to mejo na šest mesecev, To je najbrže rezultat dejstva, da se velik del izrečenih kazni giblje v mejah do šestih mesecev. Toda glede na predloženo kategorizacijo kaznivih dejanj in glede na statistično disperzijo izrečenih kazni, bi kazalo to mejo še dvigniti in sicer na eno leto. Tu gre za storilca, ki je bil že dvakrat prej obsojen in če mu sodišče ob drugi obsodbi, z upoštevanjem teže storjenega kaznivega dejanja in dejstva, da je v povratku, ni izreklo kazni enega leta ali več, potem tudi izrek dvojne mere kazni za tretje kaznivo dejanje ne bo upravičen. Prav takšne slabosti sedanjih določb 40a člena KZ so med drugim povzročile, da tega člena praksa skoraj ni uporabljala. e. Omilitev kazni bi lahko potekala po naslednjih pravilih: 1. če je za kaznivo dejanje predpisana kot najmanjša mera kazen zapora treh ali več let, se eme znižati do enega leta zapora. 2. če je za kaznivo dejanje predpisana kot najmanjša mera kazen zapora enega ali dveh let se sme znižati do treh mesecev zapora, 3. če je za kaznivo dejanje predpisana kot najmanjša mera kazen zapora šestih mesecev, se sme znižati do petnajst dni zapora. 4. če je za kaznivo dejanje predpisana kot najmanjša mera kazen zapora treh mesecev ali če je predpisana kazen zapora do treh let, pa pri tem ni navedena najmanjša mera, se sme namesto zapora izreči denarna kazen. Omilitev kazni je v najtesnejši zvezi s pogojno obsodbo in z vprašanjem o kratkotrajnih prostostnih kaznih. Glede na to, da odpade tri leta zapora, kot zgornja meja, ki še omogoča izrek pogojne obsodbe v veljavnem kazenskem zakoniku in glede na to, da ne bo več strogega zapora, kot kazni, ki je ni mogoče pogojno odložiti, se zastavlja vprašanje, kje in kako postaviti mejo za uporabo pogojne obsodbe. Vse doslej je veljalo pravilo, da možnosti za izrek pogojne obsodbe ne gre vezati na predpisano, ampak na konkretno izrečeno kazen. Z delovanjem mehanizma za omilitev kazni iz 43. člena KZ pa je bila pogojna obsodba dejansko izključena pri kaznivih dejaajih, za katera je bila predpisana kazen strogega zapora z naznačeno najmanjšo mero. V veljavnem kazenskem zakoniku je v takšnih primerih naznačena kot najmanjša mera tri leta strogega zapora, in iz tega izhaja, da je zakonodajalec hotel vnaprej izključiti pogojno obsodbo samo v takšnih primerih, ki jih je skupaj okrog petdeset, velika večina pa iz poglavij o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, zoper človečnost in mednarodno pravo in zoper oboročene sile. Takšno mejo bi bilo mogoče sprejeti tudi v novi kazenski zakonodaji, to pa je v novem položaju pač mogoče storiti le tako, da se omejitev veže na predpisano kazen najmanj treh let zapora. Toda takšna določba ni nujno potrebno, saj glede na dosedanjo prakso sodišč ni pričakovati, da bi pogojno obsodbo izrekala storilcem najhujših kaznivih dejanj. Na drugi strani je v zvezi z omilitvenimi določbami tudi vprašanje o kratkotrajnih prostostnih kaznih. Mehanizem omilitvenih določb v izrazito punitivnem kazenskopravnem sistemu avtomatično deluje tako, da se v praksi izreka veliko kratkotrajnih prostostnih kazni. Zoper takšno posledico sistema je mogoče kaj učinkovitega storiti samo s spremembo punitivnega sistema. Toda ne glede na to, je treba tudi v danem sistemu izkoristiti možnosti kolikor jih je, za izogibanje takšnim kaznim. To velja še tembolj zato, ker je tudi dvig splošnega minimuma kazni zapora od tri na petnajst dni, resda bolj simbolična, a vendarle usmeritev za prakso. Mimo pogojne obsodbe, ki jo je treba omogočiti v načelu za vsa, razen za najhujša kazniva dejanja, je torej treba omogočiti v večji meri tudi uporabo denarne kazni in zato naj predpisana najmanjša mera treh mesecev zapora ne bo ovira za denarno kazen. Praktični pomen takšne spodnje mere bi bil ob tem na videz ničev, v resnici pa bi bila ta mera eden izmed instrumentov za zakonsko individualizacijo v okviru kategorije manj hudih kaznivih dejanj in napotilo sodiščem naj ne izrekajo kazni krajše od tri mesece, če pa to ni potrebno, naj raje uporabijo sodni opomin, pogojno obsodbo ali denarno kazen. Sistem, kakor je tu predlagan, ima še eno lastnost , ki ga razločuje od veljavnega. Gre za to, da po predloženem sistemu ne bilo več mogoče predpisovati kazni v velikanskih razponih, n.pr. "se kaznuje z zaporom", kar bi pomenilo, da se kazen lahko razteza od petnajst dni do petnajst let. Tako določene kazni očitno pričajo o ohlapnem oblikovanju zadevnega kaznivega dejanja, ki bi lth ko zajelo vse, od bagatelnih do najhujših primerov. Temu bi se v prihodnji kazenski zakonodaji kazalo izogniti z jasnejšim oblikovanjem temeljnih in kvalificiranih kaznivih dejanj in to bi omogočilo tudi ustreznejšo penalizacijo. To pa je bilo treba tu povedati zato, ker bodo ob poenotenju kazni zapora v prihodnje odpadle tiste meje, ki so bile vezane na zakonski minimum kazni strogega zapora. Kazni za huda in najhujša kazniva dejanja bi bilo treba torej predpisovati dosledno z najmanjšo in najvišjo mero, pri čemer bi bil posebni maksimum lahko tudi enak kot splošni maksimum kazni zapora. Če bi najmanjšo mero predpisali za kakšno kaznivo dejanje iz kategorije hujših kaznivih dejanj, bi to pomenilo, da je z omilitvijo ni mogoče zamenjati z denarno kaznijo. f. Stek kaznivih dejanj: V zvezi z odmero kazni pri steku kaznivih dejanj je treba najprej zavrniti zamisel o možnosti preboja splošnega maksimuma petnajstih let in o možnosti izrekanja kazni med petnajstimi in dvajsetimi leti zapora, ki je vsebovana v tretjem Osnutku zveznega kazenskega zakona. Ta zelo pomembna in bistvena sprememba se je prikradla v tretji osnutek brez sodelovanja komisije za sestavo zveznega kazenskega zakona. Splošni maksimum petnajstih let strogega zapora je bil sicer res prebit že z novelo 1962, a to je samo dokaz za trditev, kako nevarni so takšni posegi in nedoslednosti, ne pa argument, s katerim bi lahko kdo dokazoval upravičenost novega predloga. Mimo vseh načelnih ugovorov zoper takšno pretirano in povsem nepotrebno postrožitev, je treba povedati še to, da bi bil njen praktični učinek enak ničli, zakaj za kazniva dejanja, za katera bi utegnila priti v poštev, ni v KZ nikoli predpisana kazen strogega zapora petnajstih let. še tembolj je treba seveda zavrniti dodatni predlog, ki k sreči ni bil uvrščen v tretji osnutek zveznega kazenskega zakona, da naj se kazni od 15 do 20 let zapora uporabijo tudi za večkratni povratek. Če upoštevamo, da 40a člen veljavnega kazenskega zakonika praktično skoraj nikoli ni bil uporabljen, prav zato ker so že zdaj predpisane kazni ne samo zadoščale tudi za večkratni povratek, ampak so bile pretirane celo za takšne primere, potem je ta predlog že s te strani nevzdržen. Kako je v nasprotju z vsemi kriminološkimi spoznanji o naravi in o obravnavanju povratnikov, ni potrebno niti posebej navajati. Določbe o odmeri kazni pri steku kaznivih dejanj, bi torej lahko bile naslednje« (l) kakor v osnutku ZKZ julij 1975 1 ) kakor v osnutku ZKZ 11 2) Se je za kazniva aejanja v steku določilo kazni zapora, izreče enotno kazen, ki mora biti višja od vsake posamezne določene kazni, toda tako, da zvišana kazen zapora: - ne sme preseči sestavka posameznih določenih kazni niti ne sme preseči petnajst let, - ne sme preseči pet let zapora Če je za vsako od kaznivih dejanj v steku predpisana kazen zapora do treh let, - ne sme preseči treh let zapora, če je za vsako od kaznivih dejanj v steku predpisana kazen zapora do enega leta. g. Pogojna obsodba. Če naj s pogojno obsodbo zajamemo vsaj vse tiste primere, ki so bili zajeti že z veljavnim kazenskim zakonikom, potem je treba mejo postaviti pri treh letih izrečene kazni zapora. Pri tem moti sedanja kazen strogega zapora, ki je^ii bilo mogoče pogojno odložiti. Zato se nekaterim zdi, da bi bila nemara pravilna nekakšna srednja pot dveh let zapora, ki naj bi zajela dosedanja tri leta zapora in tiste med enim in dvema letoma strogega zapora. Toda iz podatkov je razvidno, da so bile kazni strogega zapora med enim in dvema letoma strogega zapora zelo redke. Razen tega pa so sodišča tudi doslej odločala najprej o pogojnosti ali nepogojnosti izrečene kazni in šele potem o vrsti in trajanju kazni. V prihodnje se seveda ne bo nič spremenilo in tako sodišča pač ne bodo pogojno odložila izvršitve kazni v upravičenih primerih tudi če bo ta krajša od treh let zapora. Isto velja tudi za preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja. Ni videti nobene nevarnosti, da sodišča ne bi preklicala v upravičenih primerih pogojne obsodbe tudi če bodo za novo kaznivo dejanje izrekla kazen, ki bo krajša od treh let zapora. Kar zadeva izključitev pogojno obsodbe pri hudih in najhujših kaznivih dejanjih je bilo vse potrebno povedano že v razpravi o omilitvi kazni. h. Sodni opomin. To kazensko sankcijo sodišča na Slovenskem uporabljajo v vedno manjši meri. Tu ni mesto za razglabljanje o vzrokih, vsekakor pa takšna praksa ni videti ne upravičena ne smotrna spričo podatkov o kaznovalni politiki. Toda prav iz teh podatkov je razvidno, da je bila por sem pravilna zakonodajalčeva politika, ko je to kazensko sankcijo uvedel z novelo 1959 in tudi meja, ki jo je postavil pri enem letu predpisane kazni zapora. Tudi v našem predlogu za zakonske kaznovalne okvire so zajeta prav tista kazniva dejanja, ki so bagatelna in za katera (vključno s storilcem) utegne biti sodni opomin primerna kazenske, sankcija. Prav tako bi kazalo ohraniti tudi mejo treh let predpisane kazni zapora za primere ko si zakonodajalec pridrži pravico, da sme pri posameznih kaznivih dejanjih omogočiti izrek sodnega opomina. Tako bi zajeli sicer izjemne, a vendarle možne primere iz kategorije manj hudih kaznivih dejanj, če so bila izvršena v izjemno olajševalnih okoliščinah. i. Mladoletniški zapor. Ta posebna vrsta kazni za starejše mladoletnike utegne biti potrebna, če gre za huda in najhujša kazniva dejanja. To mejo je postavil že veljavni kazenski zakonik in isto vlogo ima tudi v našem predlogu za kaznovalne okvire. Kakor pri poskusu in neuspelem napeljevanju bi bilo treba seveda tudi tu napraviti spremembo, s katero predpisana kazen do petih let zapora še ne bi pomenila, da gre za kaznivo dejanje, ki sodi v kategorijo hudih in najhujših kaznivih dejanj. To se namreč v predloženem modelu izraža s predpisano kaznijo zapora nad pet let. j. Pogoji za izrek kazenske sankcije polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladolotnik. Po določbah 79i člena KZ je pogoj za izrek kazenske sankcije v takšnem primeru storitev kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen strogega zapora hujša od petih let. Glede na vse kar je že bilo povedano,- bi to določbo kazalo prevzeti, s potrebnim preimenovanjem kazni strogega zapora v zapor. Z vprašanji meja pri zastaranju se tu ne kaže ukvarjati, ker je treba roke samo prilagoditi predloženim kaznovalnim okvirom. Prav tako se za zdaj ne kaže ukvarjati z vprašanji, ki so v zvezi z izbrisom obsodbe, glede na to, da je vprašljiv sam, kot tudi ves sistem rehabilitacije. V. PREDPISANE IN IZREČENE KAZNI TER RAZVRSTITEV VREDNOT PO POMENU 1. Uvodna pojasnila V uvodnem delu te študije smo obrazložili zakaj smo se morali odreši posebnemu in sistematičnemu merjenju o hierarhiji vrednot v našem javnem mnenju. To pa no pomeni, da ne bi mogli načeti tudi vprašanja o vrednotah, čeprav v skromnejši meri. Za takšna obravnavanja imamo na razpolago vrednostno hierarhijo kakršna obstaja v kazenskem zakoniku, pri čemer bo najbrže nesporno, da je zakonodajalec skozi predpisane kazni predvsem z maksimumi in deloma z razponi povedal, katere vrednote sploh šteje za potrebne kazenskopravnega varstva in kako jih razvršča po pomenu. V drugem poglavju te Študije smo našli podatke o tem vprašanju za nekatere tuje kazenskopravne sisteme. Takšno lestvico lahko v omenjenem obsegu napravimo tudi za pravosodno prakso. Končno a ne nazadnje je bila v okviru Inštituta za kriminologijo izdelana raziskovalna naloga z naslovom "Dojemanje odklonskih pojavov v Ljubljani", v kateri najdemo nekaj spoznanj in ugotovitev, * ki so v neposredni zvezi s temo, ki nas tu zanima. Tako imamo torej kljub vsemu nekaj gradiva, ki nam omogoča primerjave in na koncu tudi vsaj hipotetičen odgovor na vprašanje ali je obstoječa razvrstitev vrednot ustrezna ali ne in kako je treba predpisati kazni v novi kazenski zakonodaji, da bodo na eni strani ustrezale optimalni razvrstitvi vrednot in na drugi strani posredno vplivale tudi na sodno prakso. Dojemanje odklonskih pojavov v Ljubljani, Inštitut za kriminologijo, Raziskava št. 42, Ljubljana 1974. 74 2. Razvrstitev vrednot po pomenu v veljavnem kazenskem zakoniku a. Družbene in moralne vrednote, ki jih zakonodajalec šteje za vredne kazenskopravnega varstva, se v kazenskih zakonikih ponavadi pojavljajo kot takoimenovani objekti kazenskopravnega varstva. Že tradicionalno so te vrednote zbrane v notranje kolikor toliko homogenih poglavjih s posebnimi naslovi, ki ponavadi poimenujejo tiste širše vrednote, ki so skupne za celo skupino kaznivih dejanj. Konkretne kršitve in napadi na posamičen predmet napada, se torej združujejo v skupino kaznivih dejanj, ki ogrožajo ali napadajo posebni ali tudi skupinski objekt kazenskopravnega varstva. V našem kazenskem zakoniku so razen tega v prvem členu označeni tudi nekateri najvišji splošni objekti kazenskopravnega varstva. V tem je tudi ena izmed posebnosti našega kazenskega zakonika v primerjavi s tujimi, ki to vprašanje raje prepuščajo teoriji. Naslovi poglavij našega kazenskega zakonika seveda ne naštevajo in ne morejo našteti vseh zavarovanih vrednot, ker so imena poglavij le kar najbolj racionalno izražen naslov, s katerim se poskuša poimeno-vati-posebno in splošno - v odnosu do konkretnih kaznivih dejanj. Razen tega so včasih potrebne kombinacije, včasih pa je možno isto vrednoto podvesti pod dva ali celo več širših in splošnejših vrednot-objektov kazenskopravnega varstva. Razen tega se včasih pod istim naslovom skrivajo po naravi stvari tako bistveno različna dejanja in torej napadi na posebej izdiferencirane vrednote, da jih je treba posebej izločiti. Spričo tega smo uporabili spisek vrednot iz drugega poglavja študije in opravili poskus razvrstitve vrednot v veljavnem kazenskem zakoniku tako, da smo sešteli maksimume predpisanih kazni za temeljna, kvalificirana in privilegirana kazniva dejanja iz posameznih poglavij in izračunali aritmetična ponderirana povprečja. MAKSIMUMI PREDPISANIH KAZNI .ti t •H >• - 75 - <0 C O ■niJ B >o ra 0 «sf c~- ia CM ta C- c- ta rH d) -H 0 fn ftrt H t- VO co co Tt- ra Tt" ta CM rH CM P fu -d ra > ra X rH o ti rt ft & a •ro O d) O H -ti ti P • CO 00 -»• ta t*- ta O CTt O CO o cn pu > a d m X CM H ta ra H co CM rH rH CM CM Th 0 CM rH CM CM m 0 rH ta CM CO VO ta vo H rH rH t- CM rH co tj- CM CM CO ta CM H H H rH p CM Ti- lO co ta ta C~- io VO t- t** CO CM K\ CM H ta CO rH va H ta ta rH , ta CM O ir\ H H H % rH iH co iTs CM rH t—! rH rH rH rH H CM m "H" rH CO rH i—1 rH rH i—1 rl rH rH CM H H t o N d) 1 o ti d) rt o O ti >ra O O ti «ti •rl t> ti ti rti >ra ti o p > ti rt O •d 4> 0) P rH •rl 0 ra P rt IV H d) H N O O ti ra O d) o ra i> •ri 0 ti >o •ti d o »d O ti id ti ■d •rl O d) a rt > G «H ti Pi O rt rt o + >o d) X ti ti (D S d) o t» d ti M >m o >10 P •r-> ra -n .O O ti p O >ra O O P 0) P rH 0) H »d >ra ti ,o ra FU o > £> p > > ti P ► H » rt d »p d) ti m i—i rt d o rt o > m d> •H ra rt Fh ti o ra « o FU ti O > ti rH rt rt 0 XS3 EH P 1=3 A ra O -o tb to A to CO FU O ►d >o P e e , • e e e e # • e , • r—l CM ta ta VO 0— CO cn O i t—1 CM ta Kakor je razvidno iz priložene preglednice smo aritmetično ponderirano povprečje izračunali za vsako poglavje, oziroma tudi za nekatere posebne vrednote, ki so zavarovane v okviru posameznega poglavja. Z uporabo takšne metode se je pokazalo, da je naš zakonodajalec zavarovane vrednote tako-le razvrstil po pomenu: 1. Življenje : ta vrednota je ocenjena najvišje, saj je za kazniva dejanja, ki imajo za posledico smrt, naj je ta povzročena naklepno ali iz malomarnosti, predpisana po našem izračunu v povprečju kazen odvzema prostosti več kot enajst let. V treh primerih je predpisana tudi smrtna kazen, ki seveda v tem povprečju ni upoštevana, v prav tako treh primerih pa je predpisana kazen dvajsetih let strogega zapora, ki je v povprečju upoštevana. 2. Telesna nedotakljivost: Tu so upoštevana vsa kazniva dejanja, pri katerih lahko nastane huda telesna poškodba kot temeljna ali hujša posledica. Za ta kazniva dejanja je v povprečju predpisana maksimalna kazen odvzema prostosti več kot sedem let in tako sodi ta vrednota na drugo mesto. 3» Uradna dolžnost: Poimenovanje te vrednote ni ravno ustrezno, gre pa za t.i. "ius imperii", kar samo po sebi morda ni ravno vrednota, toda zlorabe te pravice so vsekakor za družbo hudo nevarne. Že zlorabe uradnega položaja same po sebi so visoko penalizirane, še bolj pa kadar so povezane z hkratnimi napadi na družbeno premoženje. Za celo skupino kaznivih dejanj s tem naslovom so v povprečju predpisane najhujše kazni nekaj več kot šest let strogega zapora in tako dobijo tretje mesto na lestvici vrednot. Tu nismo upoštevali tistih nepravih kaznivih dejanj zoper uradno dožnost, ki so uvrščena v druga poglavja kazenskega zakonika. 4, Družbeno in zasebno premoženje. Lastnina, kot družbeni odnos in premoženja kot popredmetenje tega odnosa, je na lestvici vrednot na četrtem mestu. Za ta kazniva dejanja so v povprečju predpisane maksimalne kazni nekaj manj kot šest let odvzema prostosti, vključujoč tudi grabež, za katerega je predpisana kazen dvajsetih let strogega zapora. Toda družbena lastnina, kot vrednota ni zavarovana samo v tem poglavju kazenskega zakonika, temveč tudi v poglavju o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo in zoper uradno dolžnost. Če bi torej izločili iz teh dveh poglavij tista kazniva dejanja, katerih predmet napada je izrazito družbena lastnina, bi se pokazalo, da ta vrednota zaseda višje mesto. Izračun pokaže, da so za vsa ta kazniva dejanja predpisan" v povprečju višje kazni, kot za napade na telesno integriteto. Sp^,. u tega bi lahko trdili, da je po oceni zakonodajalca družbena lastnina višja vrednota, kot človekova telesna integriteta. 5. Spolna nedotakljivost. Za kazniva dejanja, ki so obsežena v poglavju z naslovom "osebno dostojanstvo in morala", so v povprečju predpisane maksimalne kazni okrog šest let strogega zapora. Pri tem je treba upoštevati, da smo iz tega poglavja izločili tiste primere, ki so kvalificirani s smrtjo ali hudo telesno poškodbo žrtve spolnega napada. Tako dobijo ta kazniva dejanja peto mesto na lestvici vrednot, 6. Gospodarstvo. V eplošnem zavzema gospodarstvo, se pravi odnosi na tem področju, družbena lastnina kot posebni objekt kazenskopravnega varstva in družbeno premoženje kot predmet napada ter gospodarski sistem, šesto mesto na lestvici vrednot. Za kazniva dejanja, ki so zbrana v tem poglavju kazenskega zakonika, so predpisane po našem izračunu v povprečju kazni okrog petih let strogega zapora. Toda upoštevati je treba, da na to povprečje zelo močno vpliva velika heterogenost tega poglavja. Zato smo kazniva dejanja iz tega poglavja zbrali v nekoliko bolj koherentne skupine glede na zavarovane vrednote in sicert a. družbena lastnina in gospodarski sistem: za kazniva dejanja, ki napadajo pretežno omenjene vrednote, so v povprečju predpisane maksimalne kazni nekaj manj kot sedem let strogega zapora. Tako so torej te kazni celo nekaj višje od tistih, ki so predpisane za kazniva dejanja zoper telesno integriteto. Znova se potrjuje vtis, da je naš zakonodajalec vrednoto družbene lastnine postavil višje kot telesno integriteto. b. denar ln drugi znaki za vrednost: za kazniva dejanja te vrste so v povprečju predpisane se višje maksimalne kazni in sicer več kot osem let strogega zapora. Seveda pa bi bilo napačno, če bi iz tega sklepali o mestu in pomenu, ki ga je zakonodajalec pripisal denarju samemu po sebi. Gre pač za denar, kot sestavni del gospodarskega sistema in za ponarejanje denarja ali drugih znakov za vrednost, kar je napad na integriteto gospodarskega sistema. o. odnosi v trgovini: maksimalne kazni predpisane za to skupino kaznivih dejanj dosegajo v povprečju štiri leta odvzema prostosti. d. materialne obveznosti občanov do družbe: za kaznivo dejanje davčne zatajitve je predpisana v povprečju maksimalna kazen šestih let strogega zapora. Očitno je zakonodajalec to dejanje štel za napad na družbeno premoženje. e. druga kazniva dejanja zoper gospodarstvo: ta skupina kaznivih dejanj nima nobenega drugega skupnega imenovalca - zanje so v povprečju predpisane najvišje kazni do nekaj manj kot dveh let zapora. Ob tem pregledu je treba poudariti, da se v naši sodni praksi z upoštevanja vrednim odstotkom pojavljajo samo skupine kaznivih dejanj pod točkami o., d. in e. To sicer ni pomembno za ugotovitve o tem, kakšno mesto je zakonodajalec prisodil posameznim skupinam kaznivih dejanj in s tem posredno, koko je ocenil posamezno zavarovano vrednoto. Potrebno pa je to omeniti že tu, zaradi poznejših primerjav z vrednostno lestvico, kakršna se/izoblikovala v sodni praksi. 7. Pravosodje : Glede na povprečje predpisanih maksimumov kazni se skupina kaznivih dejanj iz poglavja s tem naslovom uvršča na sedmo mesto z nekaj več kot štirimi leti odvzema prostosti. 8. Varnost ljudi in premoženja. Potem, ko smo izločili tista kazniva dejanja, ki so kvalificirana s smrtjo ali hudimi telesnimi poškodbami oškodovancev, smo ugotovili, da so za ta ogrozitvena kazniva dejanja predpisane v povprečju kazni do tri leta in pol odvzema prostosti. 9. Rodbina in mladoletnik: Omenjeni vrednoti sodita, glede na povprečje predpisanih maksimumov kazni, na isto mesto kot prejšnja skupina, s tremi leti in pol odvzema prostosti. Deveto mesto smo jim dali zato, ker tu ni niti v zakonu niti v praksi takšnih kvalificiranih primerov, kot v prejšnji skupini. 10. Človekove svoboščine in pravice. Za napade na te vrednote so v povprečju predpisane kazni nekaj manj kot treh let zapora. 11. Javni red in pravni promet. Za zelo heterogena kazniva dejanja iz tega poglavja so v povprečju predpisane najvišje kazni do dveh let in pol zapora. Seveda pa so posamezna, v to poglavje uvrščena kazniva bi dejanja, ki/jih bilo morda treba izločiti, kot napade na posebne vrednote -n.pr. osebe, ki čuvajo javni red ali državno varnost, pravni promet (listine) itd., saj so za varstvo takšnih vrednot predpisani občutno višji maksimumi kazni. Toda za grob prikaz razvrstitve vrednot in spričo neznatnega števila teh kaznivih dejanj v sodni praksi, naj zadostuje že to opozorilo. 12. Človeško zdravje. Tudi iz tega poglavja smo najprej izločili primere, ki oo kvalificirani s smrtjo ali hudim poslabšanjem zdravja oškodovanca. Po tej izločitvi smo ugotovili, da predpisane najvišje kazni dosegajo v povprečju do dve leti zapora. 13. Čast in dobro ime. Kot je bilo pričakovati je ta skupina kaznivih dejanj na koncu lestvice. Maksimumi predpisanih kazni dosegajo v povprečju nekaj malega več kot eno leto zapora. V to poglavje je uvrščeno tudi varstvo ugleda države in njenih predstavnikov ter drugih držav, organizacij in njihovih predstavnikov. Za ta kazniva dejanja je v povprečju predpisana maksimalna kazen dveh let in pol zapora. Kot je bilo že v tem prikazu večkrat omenjeno, gre le za precej grobo oceno o tem, kako je naš zakonodajalec razvrstil zavarovane vrednote po pomenu. Takšno grobo oceno smo si tu dovolili zato, ker nam primerja- 60 nje a tujimi kazenskimi zakoni’ ne omogoča natančnejših diatinkoij in prav tako nam tega ne dovoljuje primerjanje s sodno prakso. b. Pravkar prikazano hierarhijo vrednot, kakor izhaja iz predpisanih kazni v veljavnem kazenskem zakoniku lahko primerjamo s podobnimi razvrstitvami v tistih tujih kazenskih zakonikih, ki smo jih uporabljali. Ta primerjava pokaže, da ni bistvenih razlik med našim in tujimi kazenskimi zakoniki, ko gre za razvrstitev vrednot po pomenu. Tudi v tujih kazenskih zakonikih sta na prvem mestu življenje in telesna nedotakljivost, kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, premoženje in uradno dolžnost pa jim takoj sledijo. Pri takšnem grobem primerjanju naletimo seveda tudi na kakšno razliko, ki pa ali ni bistvena, ali gre na račun kakšnega posameznega kaznivega dejanja, ki je v posameznem kazenskem zakoniku ali izjemno hudo ali izjemno milo kaznivo. Posebno težavno in tudi tvegano bi bilo kaj storiti o razvrstitvi tistih vrednot, ki so na spodnjem delu lestvice, ker so razlike majhne, pa tudi metoda, ki smo jo uporabili ni dovolj precizna. 3. Hierarhija vrednot, kakor se da razbrati iz sodne prakse Za našo potrebo je bolj pomembno primerjati razvrstitev vrednot v kazenskem zakoniku z ono, ki je nastala v sodni praksi. Primerjave so tu nekoliko težje zlasti zato, ker so najhujše kazni predpisane za tista kazniva dejanja, ki jih v praksi ni ali pa so tako redka, da jih nismo mogli upoštevati. Prav takšna kazniva dejanja pa so pri izračunih v lestvici vrednot v kazenskem zakoniku dvignila povprečja. Zato je treba primerjave opraviti z vso potrebno previdnostjo, saj bomo primerjali povprečno višino izrečenih kazni za tista kazniva dejanja, ki se v praksi sploh pojavljajo, s povprečji predpisanih maksimumov za vsa kazniva dejanja. Glede na to je primerjanje mogoče samo po kategorijah, s katerimi sicer rokujemo ob predpostavki, da morajo biti izrečene kazni razvrščene vsaj približno enako, kot so razvrščene vrednote v kazenskem zakoniku, če sodna praksa tem vrednotam pripisuje enak pomen kot zakonodajalec. Za 81 primerjave smo uporabili sistem kategorij, kakor smo ga našli pri pregledu sodne prakse. Vprašali smo se, v katere kategorije se uvrščajo izrečene kazni za kazniva dejanja, ki napadajo isto vrednoto in s kolikšnimi odstotki. Razporeditev izrečenih kazni po vrednotah in kategorijah Vrednote do 2 5 m. do 6 i m. Izrečene kazni do 1 leta do 3 let do 5 let 5 in ■ več abs. % otbs. % abs. abs. % abs. % abs. % življenje 12 6,0 21 9,0 23 9,0 44 19,0 62 26,0 73 31 ,0 osebno dostojanstvo 180 31,0 140 24,0 137 24,0 80 14,0 39 7,0 2 0 ,o uradna dolžnost 426 32,0 470 35,5 233 17,5 151 11,4 37 2,6 1 0 ,0 družbeno in zasebno premoženje 7313 50,0 3653 25,0 1899 13,0 1476 10,0 298 2,0 33 0 ,2 človeško zdravje 17 50,0 4 11,8 11 32,2 2 6,0 splošna varnost 13426 75,7 2564 16,6 996 6,4 156 1,0 24 0,1 2 0 ,0 rodb. + mlad. 781 59,0 453 33,6 97 7,2 4 0,2 javni red 1963 75,0 511 19,0 126 5,0 32 1,0 1 0,0 pravosodje 358 86,1 52 12,5 6 1,4 telesna nedotakljivost 7876 83,0 1212 12,0 347 5,6 67 0,7 11 0,1 1 - gospodar- stvo 1208 86,0 146 10,0 33 5,0 10 1,0 svoboščine in pravice 975 97,5 24 2,5 čast in dobro ime 5114 99,9 6 0,1 1 0,0 Uporabljena metoda seveda ni dovolj natančna in korektna, da bi si lahko dovolili kakšne sklepe, ki bi jih lahko šteli za nedvomne. Nobena primerjanih skupin ni v sebi tako homogena, da bi jo lahko brez 82 zadržkov primerjali z drugo, že zato ker nimamo podatkov za vsa , ampak samo za izbrana kazniva dejanja, ki se v praksi največkrat pojavljajo, pa tudi zato, ker se v nekaterih skupinah najdejo najlažja in najtežja kazniva dejanja, v drugih pa samo najhujša ali samo najblažja. Spričo tega si tu dovoljujemo samo opozoriti na tiste razlike v oceni posameznih vrednot med zakonodajalcem in sodno prakso, ki so se z izračuni pokazale za velike in kjer tudi ni videti logičnih napak ali možnih ugovorov. Tako daje zakonodajalec varstvu telesne nedotakljivosti drugo mesto, v sodni praksi pa se uvrščajo, vzeta v celoti, na približno deseto mesto. Po izločitvi najmilejših in najbolj množičnih kaznivih dejanj po 142. in 144. členu KZ, se sicer pomaknejo navzgor, a še vedno ne na drugo, temveč na šesto mesto. Drugo mesto v hierarhiji vrednot v sodni praksi po vsem videzu sodeč zasedajo kazniva dejanja zoper osebno dostojanstvo in moralo. Tako pokažejo izračuni, ki jim je sicer mogoče očitati nepreciznost zaradi strukturne neprimerljivosti skupin kaznivih dejanj zoper telesno in zoper spolno nedotakljivost. Toda ta neprimerljivost se zmanjša, če upoštevamo, da so tudi v skupini kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost številna lažja kazniva dejanja in poskusi. Sicer pa se zdi tudi dovolj verjetno, da v našem okolju šteje spolna nedotakljivost za pomembnejšo od telesne integritete. 0 tem priča tudi izredno velika intenzivnost negativnega vrednotenja o "krvoskrunstvu", razvidna iz raziskave o dojemanju odklonskih pojavov.* Na tretjem in četrtem mestu sta tako v zakonski, kot v pravosodni razvrstitvi premoženje in uradna dolžnost. Čeprav je razlika majhna in merski instrument neprecizen, se zdi verjetno, da je uradna dolžnost, kot to pokaže tudi izračun, v sodni praksi nekoliko bolj varovana, zlasti zato ker sta tu povečini napadeni dve vrednoti, poleg uradne dolžnosti tudi družbeno premoženje. Kar zadeva varstvo družbenega in zasebnega premoženja v sodni praksi ni opaziti razlik. * Dojemanje odklonskih pojavov v Ljubljani. S. 118 in nasi. Posebne omembe je vredno, da izračuni pokažejo na petem mestu na lestvici vrednot človeško zdravje. Teh kaznivih dejanj je v sodni praksi zelo malo in malo jih je tudi pri treh kaznivih dejanjih, ki smo jih upoštevali. Zaradi tega ni mogoče reči ali izračuni takšno podobo pokažejo zato, ker je malo tovrstnih kaznivih dejanj (iz česar bi lahko sklepali, da se kazensko preganjajo samo najhujša takšna dejanja), ali pa ima vrednota "človeško zdravje" v resnici tako visoko mesto na lestvici vrednot našega pravosodja. Podobno je tudi z vrednoto "rodbina in mladoletnik", ki je glede na vrednotenja zakonodajalca na devetem, glede na sodno prakso pa na sedmem mestu. Vsi že prej izraženi pomisleki v zvezi s kaznivimi dejanji zoper človeško zdravje veljajo tudi tu, le to, da gre pri obravnavanih kaznivih dejanjih za varstvo otroka in mladoletnika, bi utegnilo pričati za višje mesto te vrednote v sodni praksi. Omembe vredno je tudi to, da so kazniva dejanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja po oceni pravosodja v splošnem višje kot po oceni zakonodajalca, zlasti pa to velja za varnost pri delu in za prometno varnost. Končno je treba še povedati, da so kazniva dejanja zoper gospodarstvo po oceni zakonodajalca na šestem mestu, v našem pregledu sodne prakse pa šele na enajstem. Ta razlika pa je navidezna zato, ker so stroge kazni predpisane za kazniva dejanja, ki jih v praksi ni bilo toliko, da bi jih sploh lahko upoštevali v naši analizi (se pravi manj kot pet odstotkov od skupnega števila vseh kaznivih dejanj iz tega poglavja). To normo so dosegala samo kazniva dejanja zoper odnose v trgovini, zoper obveznosti občanov do družbe in tako imenovana druga kazniva dejanja iz tega poglavja. Ta pa so po predpisanih kaznih in po njihovi dejanski teži in družbeni nevarnosti v praksi takšna, da so se uvrstila na enajsto mesto. Iz tega seveda ni mogoče sklepati ničesar o tem, kako sodna praksa ocenjuje vrednoto "gospodarstvo" kot celoto, niti kako razvršča posamezne komponente te kompleksne vrednote, ki jih nismo mogli upoštevati. 4. Neka;'] .opažanj o razvrstitvi vrednot v .javnem mnenju Čeprav amo se sistematičnemu in metodološko korektnemu merjenju stališč v javnem mnenju morali odreči, imamo vendarle nekaj podatkov, ki jih kaže upoštevati. Ti podatki izhajajo iz že prej omenjene raziskave "Dojemanje odklonskih pojavov v Ljubljani", iz odgovorov na posamezna vprašanja v okviru meritev javnega mnenja, ki so bile opravljene v prejšnjih letih in iz nekaterih ad hoc opravljenih meritev v okviru manjših nereprezentativnih skupin. Iz vsega tega se ponuja nekaj ugotovitev in sicer: a. Stališča, ki jih najdemo v javnem mnenju glede razvrstitve vrednot po pomenu niso in ne morejo biti absolutno veljavna, ker "se oblikujejo na podlagi parcialnih in praviloma močno selekcioniranih informacij" o deviantnih, sociainopatološlcih pojavih in v tem okviru o kriminaliteti, in ker je v teh vrednotenjih veliko iracionalnega in emocionalnega.* Toda ne glede na to, zakonodajalec ne more teh stališč povsem spregledati. Prevelik razkorak med zakonodajalčevo oceno vrednot in tisto, ki jo sprejema večina ljudi, lahko privede do nezaželenih posledic. To je precej očitno pokazala tudi študija o odklonskih pojavih v Ljubljani, v kateri je ugotovljena "presenetljiva pasivnost in brezbrižnost anketirancev, ki so se pri nekaterih odklonskih pojavih odločili za to, da storilcev ni treba kaznovati. To velja zlasti za premoženjske delikte (razen za majhno tatvino) - med njimi za davčno zatajitev in za jemanje daril.** V zvezi s tem so raziskovalci postavili hipotezo, da so takšna stališča morda tudi posledica kampanjskega obravnavanja teh vprašanj in kampanjsko vodene kriminalne politike in politike pregona. Razkorak med oficialno intenzivnostjo negativne ocene teh dejanj, ki se je izrazila tudi v zelo strogih izrečenih kaznih in dosti manjšo intenzivnostjo taltane ocene v javnem mnenju, najbrže ne more biti posebno dobrodošel niti v primeru, če bi šlo za vrednoto, ki naj bi dobila visoko mesto v vrednotnih pojmovanjih ljudi. * Dojemanje odklonskih pojavov v Ljubljani, s. 136 Dojemanje odklonskih pojavov v Ljubljani, s. 132 b. Na pravkar povedano se navezuje tudi spoznanje, da lahko obstajajo tudi upravičeno razlike med mestom, ki ga ima kakšna vrednota na hierarhični lestvici in družbeno negativno sodbo o napadih nanjo. Z drugimi besedami povedano, ni nujno, da bi se visoko meato in pomen kakšne vrednote, izražal tudi v strogosti predpisanih, po javnem mnenju zahtevanih in v sodni praksi izrečenih kazni. Tako na primer vrednota "svoboščine in pravicei:ljudi11 dobi zelo visoko mesto na lestvici vrednot, takoj za življenjem, telesno integriteto in spolno integriteto, kakorkoli že izvršimo tovrstne meritve. Toda na drugi strani so že kazni predpisane za kazniva dejanja te vrste nizke in tudi v naši sodni praksi zavzemajo dvanajsto mesto. Za ta dejanja so predpisane občutno strožje kazni samo v primeru, če jih kvalificira zloraba uradnega položaja in pravio uradne osebe, ali pa napad na telesno integriteto. V tem se utegne izražati tudi spoznanje, da teoretično sicer lahko "kdo" izvrši takšno kršitev zoper drugo osebo, a da se to praktično ne dogaja ali vsaj zelo redko. Praviloma izvršijo takšna dejanja osebe, ki imajo kot uradne osebe "ius imperii" in ga zlorabijo. V takšnih primerih pa je seveda negativna vrednostna ocena dejanja dosti bolj intenzivna. Povsem očitno je, da mora zakonodajalec, še zlasti v družbi s samoupravnimi razvojnimi težnjami, tu vsaj slediti stališču javnega mnenja. c. Raziskava o odklonskih pojavih v Ljubljani je med drugim pokazala, da imajo dosti višje mesto na lestvici tiste vrednote, ki so anketirancem bližje kot ljudem, kot tiste, ki so bolj oddaljene. "... Vendar kažejo rezultati naše ankete, da so anketiranci izrazili mnenje, naj se ne stori ničesar z deviantno osebo predvsem v primerih, ko je bilo prizadeto (oziroma ogroženo) bodisi družbeno premoženje, bodisi to kar ljudje razumejo z "državo" (davčna zatajitev), bodisi služba, ki to "državo" predstavlja (opustitev pomoči napadenemu miličniku). Njihova stališča, ko je šlo za zasebno premoženje (majlina tatvina), njihova moralna stališča v ožjem smislu (krvoskrunstvo), njihovo življenjsko okolje (opustitev vgraditve čistilnih naprav, onesnaženje pitne vode), so bila mnogo bolj aktivna".* Do neke mere, kolikor je to mogoče glede na zakon- Dojemanje odklonskih pojavov v Ljubljani, s. 135 - 86 ske kaznovalne okvire, se to stališče izraža tudi v sodni praksi. V takšnih stališčih se seveda lahko izraža tudi še nepremagani individualizem, pomanjkanje občutka za solidarnost in podobno, lahko pa tudi mnenje ljudi, da se v družbi premajhen pomen pripisuje vrednotam, ki so blizu človeku, kot posamezniku in prevelik pomen tistim vrednotam, ki so od človeka kot posameznika oddaljene in v katerih se utegne izražati tudi kakšen poseben skupinski interes. S tem seveda ni rečeno, da poseben skupinski interes ni legitimen, napreden ali da ne bo nekoč postal splošno družben. Vsekakor pa je v prerezu trenutka očiten razkorak med pomenom, ki ga posamezni vrednoti pripisuje ofi-cialni del družbe in tistim, ki ga ima v vrednostnih predstavah ljudi. Ni dvoma, da je tudi kazensko pravo, z vsem kar izžareva v družbo in z vsemi vplivi, ki jih ima na ljudi, eno izmed sredstev za utrjevanje tistih vrednot v zavesti ljudi, ki jih vodilne družbene sile štejejo za takšnega utrjevanja potrebne. Vprašanje je v pravi meri, v tem ali niso načelno pravilnejša in tudi uspešnejša druga, politična, ekonomskopolitična, vzgojna itd. sredstva, ki naj jim šele na koncu, kofultima ratio", sledi tudi kazenska represija? To misel velja še posebno poudariti zato, ker se zdi, da logično izhaja tudi iz splošne idejno politične socialistične in samoupravne usmeritve naše družbe. Človeku odtujene družbene institucije, kot so država in podobno, naj se "ukinjajo" in tako tudi človekova odtujenost. Ali ne velja to tudi in morda še zlasti tudi za tako izraziti državni in represivni instituciji kot sta kazensko pravo in kriminalna politika? 5. Poskus optimalne razvrstitve vrednot Kot je že bilo doslej razvidno, se tu nismo ukvarjali s kaznivimi dejanji zoper osnove socialistične in samoupravne ureditve Jugoslavije in njeno varnost, zoper človečnost in mednarodno pravo in zoper oborožene sile. Te skupine kaznivih dejanj sodijo najprej v zvezno pristojnost in razen tega skoraj niso primerljive s kaznivimi dejanji, ki sodijo v pristojnost republik. Zaradi tega bi bilo neumestno in napačno, če bi predpisane in izrečene kazni za te skupine kaznivih dejanj delovale kot merilo za vsa druga kazniva dejanja. Glede na vi- -Bl- atno in strogost predpisane kazni se z njimi lahko primerja edinole kaznivo dejanje kvalificiranega uboja, medtem ko že vsa druga kazniva dejanja, ki imajo za posledico odvzem življenja, zaradi različnih okoliščin (na mah, iz malomarnosti itd.) padejo za kategorijo nižje. Zaradi tega bi v šesto kategorijo izjemno hudih kaznivih dejanj iz republiške pristojnosti uvrstili samo kvalificirani uboj. V peto kategorijo naj hujših kaznivih dejanj kaže torej uvrstiti vsa druga kazniva dejanja zoper življenje, torej tudi tista, pri katerih je smrt ene ali veš oseb nastala kot hujša posledica, ki jo je treba pripisati storilčevi malomarnosti. Sem bi utegnile spadati tudi najhujše oblike naklepne hude telesne poškodbe. V četrto kategorijo hudih kaznivih dejanj bi kazalo razvrstiti poleg manj hudih kaznivih dejanj zoper življenje in zoper telesno integriteto, še kazniva dejanja zoper osebno dostojanstvo in naj hujše oblike kaznivih dejanj zoper premoženje, zlasti če gre hkrati za zlorabo uradne dolžnosti oziroma pooblastil v gospodarstvu. V tretjo kategorijo hujših kaznivih dejanj sodijo, na podlagi vsega kar smo primerjali, manj huda kazniva dejanja iz zgornje kategorije, posebej pa se: kazniva dejanja zoper človeško zdravje, mladoletnike (in rodbino) in zoper splošno, delovno in prometno varnost. Druga kategorija manj hudih kaznivih dejanj bi lahko zajemala praviloma, poleg milejših oblik prej naštetih skupin kaznivih dejanj, še kazniva dejanja zoper svobodo in pravice občanov, pravosodje in javni red. Pri tem je samo po sebi razumljivo, da sodijo nekatera posamezna kazniva dejanja iz naštetih skupin lahko tudi v višjo skupino. Končno, v vseh poglavjih kazenskega zakonika in v okviru vseh izločenih vrednot najdemo tudi številna bagatelna kazniva dejanja, ki jih je treba uvrstiti v prvo kategorijo z najmilejšimi predpisanimi kaznimi. Takšno podobo nam daje že zdaj tako analiza predpisanih kazni, saj so kazni za skupine od 10 - 13 večinoma predpisane do enega leta, deloma pa do treh-let zapora. Še bolj pa je to razvidno iz analize sodne 88 prakse, kjer izrečene kazni za to skupino kaznivih dejanj ne presegajo treh mesecev zapora. Posebej pa sodijo v to skupino kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Tu naznačena razvrstitev kaznivih dejanj v kategorije, ki naj vpliva na določitev kazni, naj bi veljala seveda samo kot najširši okvir. Že sproti je bilo nakazano, da gre lahko v okviru iste skupine kaznivih dejanj za hujše in lažje oblike, kar pomeni, da bo treba posegati ne le po možnih razponih znotraj posamezne kategorije, temveč tudi po višjih ali nižjih kategorijah. To dela, dovolj nesistematično in pogosto tudi nelogično, že veljavni kazenski zakonik, v še veliko večji meri pa sodna praksa. Kazni izrečene za kazniva dejanja, ki napadajo posamezno izmed vrednot, ki smo jih obravnavali, se porazdelijo po možnem razponu na različne načine, vsekakor pa segajo od zamišljene srednje osi v višje in še veliko več v nižje kategorije. Kar je bilo tu nakazano, pa naj bo orientacija, ki naj pripomore k temu, da bi bil postopek za predpisovanje kazni kolikor je mogoče sistematičen, zato pa predpisane kazni usklajene s sistemom vrednot in med seboj. Zdi se, da bi urejenost, harmoničnost in uravnovešenost predpisanih kazni v kazenskem zakoniku utegnila nekoliko vplivati tudi na sodno prakso. Nasprotno ima namreč hočeš nočeš za posledico neke vrste dez-orientacijo v sodni praksi in v njeni kaznovalni politiki, ki postane občutna spričo številnih parcialnih sprememb kazenskega zakonika in s temi spremembami predpisanih kazni, ki so po strogosti plod trenutka, ne pa domišljene in pretehtane. To ima za posledico kritike sodne kaznovalne politike, ki k dezorientaciji še dodatno prispevajo. Čeprav je naše stališče, da stopnja strogosti sodne kaznovalne politike sama po sebi nima in ne more imeti nobenega vpliva na gibanja kriminalitete, pa kaznovalna politika sodišč za družbo ni brez pomena. Ljudje pač potrebujemo določen občutek varnosti, ki nam ga daje uporaba primerne kazni za storilce kaznivih dejanj; oškodovanci in žrtve potrebujejo neko mero zadoščenja; končno a ne nazadnje, z uporabo kazni vzdržujemo nekakšno družbeno ravnotežje, ki mu ponavadi pravimo pravičnost. Vsi ti vidiki kaznovanja so sicer samo ena stran stvari, a nikakor nepomembna tako s stališča pi’avičnosti v družbi, kot tudi s stališča njenih dolgoročnih perspektiv. Kolikor torej lahko zakonodajalec s pravo mero represivnosti sploh, s pravilno razvrstitvijo zavarovanih vrednot, in z notranjo skladnostjo predpisanih kazni, vpliva na kaznovalno politiko sodišč, je dolžan to storiti. Tu navzoča izvajanja naj bi bila prispevek k temu. 1. Srzentič-Stajic, Krivično pravo SFRJ, opšti deo, 3. izdanje Beograd, 1961 2. Tahovič, Krivično pravo SFRJ, opati deo, Beograd 1961 3. Frank dr. Stanko, Teorija lcaznenog prava FNRJ, Zagreb, 1955 4. Bavcon dr. Ljubo, Kriminalna politika in njene tendence v socialistični družbi, Ljubljana, 1958 5. Bavcon dr. Ljubo, Družbena funkcija kazenskih sankcij, Pravnik 1961/9 6. Gradivo s posvetovanja jugoslovanskega združenja za kazensko pravo in kriminologijo v Sarajevu oktobra 1964, Jugoslovanska revija za kriminologija i krivično pravo, 1965/1 7. Bačič dr. Franjo, Otežavajuce i pooštravajuce okolnosti u kaž-njavanju u jugoslovenskom krivičnem pravu, Jugoslovanska revija za krivično pravo i kriminologija, 1964/2 8. Vodopivec dr. Katja, Kriminološki pogledi na izbor in odmerjanje kazenskih sankcij, ZZR, XXXI.letnik 9. Materijali sa eavjetovanja jugoni^v i videnja za krivično pravo i kriminologija, Ohrid I9b . t. 2, IV/66 štev. 3 10. Bayer dr. Magda, Kriteriji za odmjeravanje kazne od strane sudo va u Sloveniji, Ljubljana 1967. (Publikacija inštituta za krimi nologijo). Povzetek v RKiK XVII/1966 št. 1-2 str. 30-42. (Kriterij za odmero kazni pri sodiščih v Sloveniji). 11. Šinkovec Janez, Okoliščine pri odmeri kazni. RKiK XVII/1966 št. 4 str. 195-197 12. Nuvolone P., Les ciroonstances aggravates en droit italien, Revue Internationale de droit penai, 1965, št. 3-4 13. Prosali R.A., Sistema penale italiano. Utet 1958, Torino, str. 574 in nasi. 14. Aneel M., L'evolution de la notion d1individualisation. Revne penale suisse 1959, str. 187 in nasi. 19. Bouzat, Pinatei: Traite de droit penai et de criminologie, T.I. str. 514, DaRoz, Pariz 1963 16. Stephani - Levasseur: Droit penai général et criminologie. Dalloz 1957, str. 44o - 441 17. Karanikas D.: Resumes dos rapporta, iXeme Congres International de droit penai, La Haye 1964, str. 42 in nasi. 18. Radovanovič: Krivično pravo, Opšti deo. Beograd 1966, str. 527 19. Lernell L.: Les circonstances aggravates autres que le concours d1infractions et la recidive. Rapport général, IXeme Congress International de droit penai. La Ilaye 1964 20. Bavcon dr. Ljubo: Nekoliko primedaba u vezi sa primenom krivičnih sankcija u praksi naših sudova. JRKK, l.IV/1966, štev. 2 str. 217-256. PRILOGE I. število pravnomočno z obsodilno sodbo presojenih kaznivih dejanj po členih KZ v obdobju od 1968 do 1972 Poglavje, Slen in odstavek KZ Leto pravnomočnosti sodbe 1968 1969 1970 1971 1972 XII. poglavje 135 33 30 26 29 34 136 2 3 3 4 5 137 4 5 10 8 5 138 6 5 4 3 7 140 11 20 20 5 6 * U1/I-III. 277 277 288 272 250 141/IV 52 50 53 43 44 142 1.535 1.533 1.371 1.228 1.202 143 40 42 58 46 31 144 155 135 “7 171 164 133 drugi Sieni 6 - 6 1 9 Skupaj 2.121 2.100 \ 2.010 ) 1.803 1.726 . . 1 leto pravnomočnosti sodbe 1 Poglavje, člen in odstavek KZ 1968 1969 1970 1971 1972 XIII. poglavje 149 10 j 6 4 3 150 4 7 3 9 13 152 5 6 9 4 - 153 122 87 105 83 106 154 — 101 98 68 87 83 drugi členi 2 8 2 4 1 Skupaj 244 212 187 191 206 XIV. poglavje 165 1 3 9 5 7 166 1 1 - 3 2 drugi členi 2 - 2 i - ! - Ì , Skupaj 4 4 11 6 9 P - 1 r Poglavje, člen in odstavek KZ Le to pravnomočnosti sodbe 1968 1969 1970 1971 1972 (' t ■ XV. poglavje 169 319 340 284 239 164 170. 898 847 715 634 574 171 38 51 36 27 36 172 4 4 - 3 • 2 174 9 14 18 12 25 drugi členi - - - - - Skupaj 1.268 1.256 1.053 915 801 XVI. poglavje 179 55 36 64 j 51 I 54 180 10 11 7 j 5 5 181 • 17 15 j 21 | 19 27 182 8 1 4 5 2 183 35 39 29 38 22 • 186 7 6 4 9 2 drugi členi 10 8 6 5 8 Skupaj 142 116 135 132 120 Poglavje, člen in odstavek KZ Leto pravnomočnosti sodbe 1968 1969 1970 1971 1972 XVII. poglavje 190 - 2 - 1 1 193 7 16 10 7 8 194 2 5 6 3 2 196 54 65 83 52 68 197 188 213 214 162 191 197a 13 4 17 12 9 drugi členi 3 3 - - Skupaj 267 308 330 237 279 XVIII. poglavje : 208 1 4 3 ! 5 8 209 - . - 3 Ì 1 1 211 4 ' - - i 1 4 211a 2 2 - I * 2 ■ drugi členi 4 2 1 - 2 Skupaj 11 8 7 11 17 1 Poglavje, člen in odstavek KZ leto pravnomočnosti sodbe 1968 1969 1970 1971 1972 i XIX. poglavje l 1 213 31 30 37 42 50 220 8 5 10 3 4 < 222 4 2 - 2 - 224 - 1 - 4 4 225a - 1 1 , 1 - 226 175 173 104 124 141 235 18 19 u 34 50 246 16 1 9 5 5 246a 91 70 73 . 80 99 247 45 59 50 43 58 drugi členi 37 44 31 24 35 Skupaj 425 405 329 362 446 r~ , . Leto pravnomočnosti sodbe Poglavje, člen in odstavek KZ 1968 1969 1970 1971 1972 • XXa. poglavje 249 241 217 270 290 371 250 111 190 173 200 211 251 1 - - 1 . - 254 30 18 20 31 32 254a 19 15 27 11 30 255 15 7 4 18 28 256 2 3 6 1 3 257 59 55 66 84 100 257a 4 1 1 3 - 258 25 46 62 ! 60 63 ! 259 : 390 333 320 | 359 421 i 264 2 2 3 1 3 265 55 52 56 48 81 drugi členi 1 - 2 2 - Skupaj 953 937 1.010 1.107 1.345 i Poglavje, člen in odstavek KZ Leto pravnomočnosti sodbe 1968 1969 1970 1971 1972 ' /;D' XXb, poglavje 249 541 509 497 623 674 250 217 279 246 258 328 251, 252 44 24 25 44 45 253 3 1 1 3 2 254 32 27 33 26 33 254a 258 305 304 355 379 256 7 4 3 3 4 257 70 84 73 64 77 258 122 115 106 103 112 259 248 212 173 155 130 . - 261 7 14 10 5 11 263 3 10 3 1 1 2 264 9 5 6 9 7 265 64 63 58 68 54 • drugi členi 4 2 1 - 2 Skupaj 1.628 1.654 1.539 1.717 1.860 Poglavje, člen in odstavek KZ Leto pravnomočnosti sodbe 1968 1969 1970 1971 1972 XXI. poglavje 268 80 64 63 64 76 268/273 21 20 22 24 14 269 9 7 3 9 7 269/273 47 35 27 29 16 270 in 270/273 4 2 5 4 7 271 1.611 1.678 1.690 1.962 2.164 271/273 1.044 1.149 1.113 1.193 1.285 271a 6 1 5 9 - 272 3 5 6 8 7 272/273 4 8 2 7 3 276 12 15 14 20 17 278 - - 1 1 drugi Sieni 3 8 - 10 Skupaj 2.844 2.992 2.950 3.330 3.607 • 1 Poglavje, člen in odstavek KZ leto pravnomočne sodbe 1968 1969 1970 1971 1972 • 1 XXII. poglavje 279 - 1 1 1 - 281 3 1 2 1 8 282 59 54 53 59 45 283 29 23 39 21 25 284 7 8 10 7 17 286 - - - 4 - 288 1 - 3 - drugi členi - - - ! - - Skupaj 99 87 105 96 95 • Poglavje, člen in odstavek KZ let o pravnomočnosti sodbe 1968 • c/ 1969 1970 1971 1972 XXIII. poglavje - • : ' 289 87 83 85 112 91 291 - i X - 1 1 292 - - - 1 - 29 2a 5 4 - 2 8 29 2b 68 48 93 94 111 294 3 6 4 5 3 295 2 3 - 2 - 296 7 11 9 13 6 297 29 38 31 J 31 50 298 1 - - ! 3 1 • 1 302 ' 3 2 1 303 81 109 43 74 . 94 305 1 8 51 29 10 i 1 I 306 167 193 150 272 407 308 4 4 2 1 14 • 310 ! - 1 : 1 1 313a 2 3 a 8 5 drugi členi -36-3 Skupaj 457 517 475 651 806 1 Poglavje, člen in odstavek KZ leto pravnomočnosti sodbe 1968 1969 1970 1971 1972 XXIV. poglavje 314 2 6 1 5 4 314a 47 25 27 31 35 317 4 2 3 2 8 318a 4 8 10 15 15 319 31 32 21 44 53 321 - - - 1 - 322 200 199 163 201 192 323 60 65 60 63 66 , 325 8 3 8 1 9 326 10 4 9 12 15 drugi členi - - - - - Skupaj 366 344 302 375 397 KD po drugih zakoi iih 7 9 6 6 22 • vsi skupaj 10,842 10.957 10.452 10.949 11.754 II. Preglednice o izrečenih kaznih po izbranih kaznivih dejanjih in po kategorijah kazni, kakor jih vodi Zavod za statistiko SR Slovenije za obdobje od 1968 do 1972 135/1 člen. Predpisana kazen: strogi zapor najmanj petih let zapor i — - sodni opo- min a ti ti ti ti ti ti N ti ti •ti Al i l •H o in ti T) rti 'ti • •H m o o ti H ti IPti 1-2 mese- cev 1 2-3 mese- cev ! 3-6 mese- cev rH H ; CM 6 me s do 1 let CM i CM 1-2 let H • . . ! - 2-3 ut i ! do 2 let LTN in C0 co Z UD cr\ rti 1970 1971 1972 ■rj ti Pr S co ti o> N RS A4 ti ti •p 6 G to •H H RS ■P a' rti XI •H ■P 0) ra (V rd •rs T J 03 C P 0 Pr 01 N ■d» o p ■p ra a 0.' N c3 A4 ti ti ti m •H Pr 'O ti Ph ti ti H >o H H \ LTV tA rti r 1 • • ■ ! • . j ; 1 ! » H i—l r CM CM UD j H { rH cv H • rH | m m O i—1 ra •H ra •H M 1968 cr\ kD rH 1970 1971 1972 skupaj 135/HI člen. rredpisana kazen: strogi zapor najmanj 10 let ali smrtna kazen i | u o o, <0 M • sodni opo- min j A fi a) (d ■ O O ti w ti 0 * •rt P M ! \ !; AJ | 1'2 mesecev i Al L Al 2-3 mese- cev I H ! H rH JA 3-6 mese- cev 1 i ' JA JA rH O rH M -P 0 o H fti VO H ! « « « "d" H Al +* 1 0) H H ‘ . I 1 ti >C0 •r» a d H H tA 4» 1 o JA • •g, A p w 10-15 let rH ; tA 4» o cn rH en vo cn f—i O cn r4 £ cn rH Al C" cn rH •r-> rt Pi 9 Al M co kO cn rH cn vo cn irt O r» cn H rH C^» cn rH Al C— cn (rt •fi ti Pi 3 M 133. člen. Predpisana kazen: zapor najmanj treh mesecev m a o a td cd o i I 0) 0) a o h CM +* rA +» O CM (O LA 4» O +» O H O fl) CM H k (d N to P< 141/1. člen. Predpisana kasen! zapor najmanj šestih mesecev ali strogi zapor do petih let ■ sodni opo- min ! 1 i fi S a -d H 'd • • •rl m o o fi h 'd tn -a 10 10 in rH (Ti r- 47 1-2 mese- cev 21 in CM 25 in m 16 112 ! u o 2-3 mese- cev m 45 c\j m o m •* ! ! •M- m CM ■P 0) rH cd M A UD M !» 1 6 me a do 1 let rH m m tn m co xh 43 220 rd o nd fH 1-2 let in 00 -i n o Pi cti « ■rl tn +» 1 o C\J 20 let \ rH ’<• rH i fi ■P in oo tl (VI M > I 0) (D m m ► I a> a) I 0) 0) 0 o H I 0) K'» +» OJ H pH d) O H O <1> 0 a ca 142/1. člen. Predpisana kazen: zapor do enega leta t» o c •H G 0> I CM I | H to -d- A Ai >0 t) o a O -H Ai 'H m a o a Cfl cd CM W t» I I 0) 0) CO M > I H 0) H -P O H O OJ CM H A «J N W P< 143. člen. Predpisana kazen: zapor najmanj treh mesecev M O o. ca N r - sodni opomin ali zapor do šestih mesecev 01 OD LA LA CA denar na kazen I 88 99 102 co co 74 CO CA •rt o la a >0 H 'd Č\l CM CA co 10 A A A •H LA O O ti rl d tO d 12 13 cn A OD 48 26 24 29 A C\J 27 131 1-2 mese- cev 'd* c- UD il H cn CM A iH •d* rH 14 16 18 77 2-3 mese- cev 10 15 22 A rH 12 74 UD A VO 10 rH 26 A ud ca > 1 0) 0 ca a o 10 v£> 20 14 vo UD UD CA rH CA co A 00 rH 6 me a do 1 let 1—1 i—1 rH H 'j S - 1-2 let H . cm ; CA | 2-3 let rH ■ j ■ j H marna kazen i do 2 let ’!■ 2-5 let 1 i di •• c 0 N ( strogi zapor 5-10 let • 1 ! ca ' At ca c 0 to •H Pi rp (D P r\. • 10-15 let 20 let člen. I • i ti -p 0 p d n ti ti ca M At L •st- 1—1 i « to p« 40 42 j 58 46 31 217 A A rH A A r—1 171 164 133 753 M •H N •H N •rt N *H N •H N •H Leto CO IO cn H cn UD cn r-C 1970 £ CA rH 1972 * •r> £ 5 co 00 CA i—1 cn UD cn i—t 1970 1971 1972 •r> Ci S w 149. člen. Predpisana kazen: denarna kazen ali zapor do enega leta I b O o, ti N - sodni opo- min ; 1 '■«■*•** 4.1 *!•»*.*>■**» »■..« 1 *1 ti +» ti H ti to ti C ti — r H r" -* 1 (A p a ti ti ti a a n ti ti 'd Ai CO f j H 1 16 m m t*- 15 •H orna t) H 'd 1—1 rH ri tn o o ti H ti ti rH i—1 to rH CM UD ! ti OJ to (> 1 ti ti H 0 O C\J fH ...... tr\ rH H rH ■Ct- C— 2-3 mese- cev 3-6 mese- cev H i—1 ou CM rH CM LTN 6 me s. do 1 let 1 • N +» 1 ti H H -. •S h a cti 2-3 let Predpisana kazen: z 1 do 2 let ' 2-5 let k o p« ti N 5-10 let člen. ] " , • •rt tlO O (H 10-15 let 150/1. - 20 let ■ • smrt- na kazen « Sku- paj 1° VD 1 MA ou st* h- tn 03 ČT 36 H •H N •H N •H N •H N •H N •H Leto CO UD CT> rJ cn U3 cr\ fj 1970 1971 1972 'f-a S, 3 w . ■ C0 v£> CTx rH 6961 1970 1971 1972 skrpaj 152. člen. Predpisana kazen: zapor do er.ega leta -d Oti O O« vi m a o a ti ti n CM to ► I 0) d> h a ò I d) d) i d) i 0 ^ O >03 i i •ti Oti o *H PiiH m ti o S 06 101 CM CO kO J LPv j 37 366 H kO rH H H" K\ rH denar- na kazen co -d- C— 707 586 r- j -OJ 1 LTv j 478 co 3-6 mese- cev CM rH CM j : LTV o •D ti o ri -p 0) 0) 0 o h •ti IO H rH | rH 03 tsi ♦H rH cd 1 1-2 let ti 0 N cd cd ti ti ec ti ■ 2-3 let 1 1 do 2 let « •ti ti d) ISJ cd rM cd ti cd i, in -p 1 0) CM H ! j 5-10 let H Ì CO •H P* nd 0 P 10-15 let člen. I 1 20 let l—1 > C— smrt- na kazen iv kO cn CO 843 709 rH m kO 572 ! H J m 1 R, CO tn 50 KO m 26 i in m 185 K> Pl N •H N •H N 1 'H N •H N •H « •H leto CO KO CTi rH m CO cn rH 1970 1971 1972 skupaj 8961 cn CO cn rH 1970 1971 1972 T? cd Pi 174. člen. Predpisana kazen: zapor najmanj treh mesecev .h S S I I 11 H I H M P. >o - sod- k nl 0 opomin š / denar- na kazen •H o m n »d H ,d rH H rl ift O O fl H 'd X) CM CM •*d* strogi zapor zapor 1-2 mese- cev rH rH VD •P d) 2-3 mese- cev rH hO *d- S co | I 20 rH •H -P d) C0 14 18 12 lTx (XI 78 54 VO r P. N •H N •H N •H N •H N •H N •H leto" CO VO cn rH cn U3 cn rH 1970 1971 1972 •r-9 rt Pn S (0 8961 6961 1970 1971 1972 •r> a) h a o K\ M >. I fl) d) CM Q O I© W ► I 01 d) E) O H CM 4» H H K\ 4» CM H O CM d) LA +» CM H O +» H 0) H +» O H fH fl) KI 182/1. člen. Predpisana kazen: zapor najmanj treh mesecev u o Pl . Ph « N H rH j rH 2-3 let i N ti - ^ ti Q rH j i—1 do 2 let , : ! s C0 •H I p4 ! nd C) — 1 2-5 let j £ c 1 0) * u o Pl ti N 5-10 let r-H 1 >o tA ! s • P O $-1 P 03 10-15 let 20 let ■ - « i a p a> M ti N a o co M M i « ! 0) <1) m Q o . : ! i — CVl CM 6 me s do 1 let • r-t ... CM tn 1-2 let : ■p ti H ti faO rH H 2-3 let i zapor do ene I do 2 let r—1 ! rH ! 2-5 let rH H . .. S ti -ti ! i * • u o p» ti N 5-10 let . člen. Predpisana •H M O f4 (0 10-15 let ! i 20 let 1 i n 4» . a> M ti N a a ti M i 186/2 k "S tO P< rH H rH i 1 tn vo LA tn CM CM 25 M •H ta ♦H N { -H N *H ta t4 ta Leto co vo cm rH CM VO CM rl 1970 1971 1972 f”» O P4 3 C0 1968 CM VO CM r-t 1970 1971 1972 •r-» cti m 196/1. člen. Predpisana kazen: zapor najmanj treh m o o S o m n I 0) <1) to w t» I 0) to a o Pl OH OJ H CM H O +» O H CM H h id n 208/1. člen. Predpisana kazen: zapor najmanj treh mesecev * I > o a •H M o M P >cd ______________ strogi zapor zapor • sodni opo- min j 1 | H H tn denar na kazen ! ! rH CM rH rH IA •H o in c ■ti H 'ti ! E ! CD i to •H m o o d H 'ti m 'ti 1 kazen: denarna kazen ali zapor do šestih me H H 1-2 mese- cev H i fA | 2-3 mese- cev ! ; ! rH rH A CD w > 1 0) <0 m 0 o H H "! < rf -p UD cn H O c— CTi . -1 1971 972 ‘O ti p» ! 226/1. člen. Predpisana kazen: denarna kazen ali zapor H CM M O» >d M o xo zapor zapor - sodni opomin H H •P o -*d" > OJ CM 1 l H •H M O U •P M 10-15 let 1 j 20 j let smrt- na kazen i i « tO Pl 146 142 93 107 601 597 cr> CM 29 co ITN H CM CM tA O i—i H •H N ♦H N •rt M •H M N •H o •p a/ a o LA H h i i «n tA A LO to > 1 OJ Q> ia a o H H r-t H - +■ S (L «r c •c ti a s ’£ a : 'i P ra ti « S ra X 0 n ra •r P >0 ti PM ti « i— >C CL N IT K' (M 1 H H rH 0- H 11 O) 4» 0) 0) g o h »O LO H H H H rl H 1 H OJ tA tA tA H 1-2 let i Ì 'I 3 ; H H 2-3 let i ! i j ! - H do 2 let 1 j rH ■ 1 1 CD 2-5 let i ! j » u o p. OJ N 5-10 let i , •H h3 O ti p C0 10-15 let ! 20 let 1 • i ti •p o ti «3 N a a o to .M iv to 16 K\ r—i 00 fA OJ 5 ! 104 CD LO LO 11 LO 31 H •rl H •H N ( -H M •H N »H M •H Leto cò LO «Tl i—1 «Tl VO CA rt 1970 1971 OJ c- O'i rt •r-» Cti 04 5 (/) CO KO Ch H «Tl LO CA H 1970 1971 1972 skupaj 246a/l» člen. Predpisana kazen: denarna kazen ali zapor do Šestih mesecev oj m t» I 0) 0) h g o I 0) tu I rH in in •H o in ti 'O ri ■ti r*H tn 0- H •d- KO rH •H in o o ti h «a ioti rH H xh t- rH in co m OJ 1-2 mese- cev H H '■ ! M* m OJ r- m cn rH cu m ti s* 1 ti ti (v g o H rH CXJ d- H rH ■d- H 0- A lO ti t> i o» a> tn 0 o . rH rH Ol «d- o) 4» ti ti 0 O H ti lO H rH rH OJ 4» 1 ti ri r-i o ti P 8, S s • ' ■ tn 4» i 4» 0 ti 01 H ' ■d- OJ • 1 ti 4» , ti P H CO vo m ri O t- tn rl S cn rH Ol t-CTi r1 2, X m co KO H cr> UD (Tl r-i O !> cn r-i £ (Tl H Ol c~- (Tl ri *r-i cd P* S • ta 247/3. člen. Predpisana kazen: zapor najmanj treh mesecev CM CM •t t H 4) H A)U o >m 4» ——T—— • 1 . I l u 1 filli ................. strogi zapor zapor - sod-. ni opo- : min n1 .sana kazen: zapor najmanj treh mesecev ali strogi zapor do petih le i' H rH CM denar na kazen 1 ---r—-, ( 1 CM rH A •H orna 'O H t) 1—1 rH ! CM LA 12 "d" 27 •H a o o a rl 'd IO 'O ■Ki* o^ rH rH : "S A i—1 . --I CM A LA CM vo A 39 tA LA 185 1-2 mese- cev rH LA co - VO H 22 14 39 tA 48 157 P mese- cev N i 10-15 let • i a 8 o, o ti 2 >N e 1 ■p O 0) CM H 1 ti •P 0) P <0 N d ti ca m M . « H 6961 O c- a> H 1971 1972 a) P4 3 1968 6961 1970 1971 1972 •n <0 Pc £ U) 250/1. člen (družbeno premoženje). Predpisana kazen: strogi zapor do desetih let- > \ ti s g M ft w OJCVJ H H CVJ O >01 ______________________ ___________________ strogi zapor zapor 'U O G O -H PvH « 0 o a « i H CVJ CVJ ! ”~1 in | idpisana kazen: zapor najmanj treh mesecev ali strogi zapor do petih let . j ' denar na kazen i KV KV •H o m c »d H 'd H CVJ . evi tA rH •H in o O G rl ti KI *d H i j H i—-—i — 92 36 vo KV 54 KO LA 208 1 at CVJ 01 j» i at at H P O 1 H i H H KV «d- KV OV KV 15 85 ov r—i CVJ 2-3 mese- cev m 11 17 K\ j 43 KV -a- r-J 139 LA tA r-! 175 681 781 3-6 mese- cev 29 "d- m ZL m m 69 279 218 196 190 j 214 IA LA CVJ 1071 6 me a do 1 let KV KV % 70 49 m vo m KV C0 62 65 ov co KV co CVJ co KV 1-2 let 18 27 27 28 20 120 24 22 13 19 CO | 96 2-3 let KV vo KO in LA in CM tA -d- KV 1 'd' CVJ 16 do 2 let 13 CVJ evi rH K\ m (M 37 128 h - H rH - - 1 Ov .. c- CO C\J M" in +» 1 0) CVJ H vo 19 21 16 H 77 1 (M - i w H LA li 5-10 let CVJ CVJ r U Ph ✓-A a 0) o a 0) fH Oj O G rQ o 541 ov s 497 623 'ti- t- vo -«d* CM 8961 1969 1970 1971 1972 •r-j C\5 F! 250/1. člen (zasebno premoženje). Predpisana kazen: strogi zapor do desetih let strogi zapor zapor •h fn a> 'O o ti o -H Pl -rl w a o a o m m o o ti i cn m a o a o h C\1 +> I 03 O CM 03 CM H O H O 03 CM H M___M CO Pl 252. člen. Predpisana kazen: strogi zapor najmanj treh let ti r4 5 H H (V > C P 'd o ti o ‘H D< -rl m a o a "A ti m rH r-i OJ H IO +» CM H O 4» o a> CM H CO P) k o p. ti tq ■ sodni opomin r4 " rH - v p ti ti ti 0) ti ti « 0) ti 'd M 0 CNJ CTi 12 15 62 CM ; ■* n tA UD LA 68 •H o in s tinti M H rH la ! 1—1 1 **" ■P " LA H 'd- 19 •H IA O O ti h ti tn ti 00 e- ia c- > U5 0) r™1 Sl £ 50 51 r- 49 197 1-2 mese- cev cn co f- c- 16 " 47 5! 1 p« 0 rd JL| 1 LA LA fA LA ! ^ 1 • ^ 52 CM LA O CM 2-3 mese- cev <0 UD «d-. H c- LA co LA : g, S LA LA ! r 101 108 54 c- M3 LA . 3-6 mesecev LA LA UD n cn oev ali strog 50 fA UD . 0 co CM O 1—1 LA CV LA rA M 4^ 0) d) 8 0 H '0 V) H rH LA cv la « « H 14 21 24 LA CM 'd" O H 186 1-2 let H H H (A ‘ « LA 115 | CM LA H 2-3 let "1 LA co LA K\ 'd- do 2 let 1 ti S ti * "! CVI C— 11 2-5 let ! O i Pl ti ! N - j V M o p. ti N 5-10 let S s * •H U3 O P •P 10-15 let ! co c f (O L to 5 •H ' cn 20 let ; 'd 0) k PV S = ! 0) H Ì >0 ti -j- ' smrt- na kazen ! iv H LA 41 LA vh 40 CD f “l LA , LA (M LA CV 258 LA 0 LA 'd' & LA LA LA 377 (Tl cn LA co p» H •H H •H z i N •H N •H N •H . Leto CO vo i O H OJ H ti td N 258/11 člen. Predpisana kazen: strogi zapor do desetih let zapor ■ sodni opomin r ! e* do enega leta vo • ^ > 34 30 j 32 r- rA 1 | 691 denai na kazen ! ! m CVJ tA 287 r- CM co o m vo IA tA 'd- KV m rH •rl orne 'ti H jd * 47 31 21 VO CVJ O tA in in rH •H in o o « H 'd m ns 93 00 r— 1' 80 64 74 <0 0) 0 O H o CTv LTV , iv W P< il li crV 24 14 69 CM vo tA VO 542 494 514 5S xh tn TV m t- CM H •H N •H M •H « Tl N •H N •H 1 . Leto 8961 - ox co cr> H O c- cn H rH c*- erv rH CM C— CTi r-l T» a 1 co M3 o> rl (Tl CO C» H 1970 1971 CM r- cn (0 pj n 265/1. člen. Predpisana kazen: zapor zapor • sodni opo- min | rH r- i—1 tA rH denar ka”?„ 14 24 17 12 18 85 21 12 14 S rH tA 86 •H o m n *d Ajd CM LA rH rH cn or do enega leta rH rH ! rH -d- A IA O O ti H *d tn »d un CM 21 17 16 81 95 to • L in m 00 CM 1-2 mese- cev 10 cn . fH i—1 19 17 66 J ■ to H 21 0) KMO > 1 d> <1> CVJ 0 o rH 11 14 00 13 60 m » « C-i rH 18 3-6 mese- cev 16 co 12 h 8 rH ; h CM rH LA M +> (0 0) g o h -d to H CM CM t- 13 CM 1 26 rH rH CM 1-2 let P4 03 N •H rH 03 : ,P (D N 03 -M td b : K) . 2-3 let rH ! do 2 let ' b o p. Ki N 2-5 let ! i i o> h g o I 0) d) I 0) m to ► 1 0) (0 CM 0 O m 10 tn -1 UD | ! H in O J ! m m 0J 20 3-6 mese- cev UD m tn OJ j •14 , H KO OD LA 34 »J -P (D 03 'r~3 S 0 ‘r-3 ' ti "d o 'ro S 0) OJ . X H • m m p 1 0) OJ H ■ ! do 2 let ! ! rH H strogi zapor 2-5 let ! i p ! 3 : h 0> ] v H rH CNJ 5-10 let ! •g « i i—< —*■—i — rH 10-15 let ■ 0) s cti 03 •H i l 20 let . člen. Predp • smrt- na kazen j« CO P) lA KO KO LA VD tA 37 CVI LA 246 m S > 21 20 22 24 14 TOT — H •H N •H N •H KO C\J N ♦H N •H M p Leto CO KO CTi H OD UD OD r—l 1970 1971 OJ 0- OD f-J •n» (d S Ai w 8961 6961 1970 1971 CJ t~ OV H ■ • skupaj 269/3. člen. Predpisana kazen: zapor a> cm g o I o fA 1600 Kn f- VO H 1684 1946 2159 C\l co o □n N •H N •H N •H \ N •H N •H M •H Leto CO vo on f-4 6961 1970 1971 1972 skupaj C- c\j CD UD OD H 6961 1970 1971 1972 skupaj 271/III v zv. s 273/lV. člen. Predpisana kasen: zapor najmanj šestih mesecev ali strogi zapor do petih let strogi zapor zapor - sodni opo- j min ! apor do osmih let denar na kazen kV ! IA •H 0 ia a rl(l3 CM 13 ■ vo LTV rt- ' O tA •H m 0 0 a H 'd IA 78 104 77 . 82 69 O rH "d" 1-2 mese- cev 130 149 139 170 180 768 2-3 mese- cev 221 243 C\J ITN CVJ OV C\J CVJ 203 1148 CVJ M- CM VO 10 24 3-6 mese- cev 406 380 402 CO Cvl M- 481 2097 42 54 tA LA cn LA c- CA 265 6 me s. do 1 let 0 co 76 99 LA CO 127 434 tA VO 102 06 100 TOT VO IA M- 1-2 let rH rH CVJ H LA N 'So 2 c- co CO CO 15 46 2-3 let . 4» M H S rH rH CM do 2 let rH CVJ ■ ' s S co •H Pl -O . 0) ll 12 LA H 1—1 rH -H- CVJ 73 2-5 let - : H CM • 0 ' S 20 let 1 CVJ CO > . • smrt- na kazen N > H ’ H , 1 à «n A o) to p) C0 H OV 996 942 1002 1069 c- CTv co M" H > C— CVJ 126 183 171 187 216 CA CO CO H •H N •H N ♦H N •H N •H N •H Leto S o» rH (Ti lO cr> H 1970 1971 1972 •0 m Pj S M • CO V) crv H 6961 1970 1971 1972 skupaj 282. člen. Predpisana kazen: zapor najmanj treh mesecev -H H 0) M duo H H M o >m -o od o *rl Pa rl 05 d O 0 A—d— «3 «5 O) d d n ' CXJ O LTt d TJ H 'd m o o d cm to > I cm g O CO CO > i 0) a> m g o g o h CM H m +» CM H o +» H 0) H +» O H O 0) CM H d n CO P< 289. člen. Predpisana kazen: zapor N -rt m l> ti? strogi zapor zapor TJ sod- -i ? opomin j 1—1 i j ; denar- na kazen La CO CM 1 co j ’ LA } CM do 15 dni CM rH m ! _ ! rH | i c- | ! rH LA •H un o o ti H 12 11 14 14 ! CM J5 J OT * LA | CM CO en 1A CM 1-2 mese- cev 20 14 13 25 (T\ j - -1 H 03 en: zapor najmanj treh mesecev 00 co j 10 II 10 45 i 0) tA M > 1 0) 0) CM pl O 22 LA CM 17 rA LA CM 119 13 "1 24 17 32 95 3-6 1 mesecev 21 LA C\J 26 tA CM 24 !117 20 21 40 43 cn LA IA KO rH ! 6 me a do 1 let CM 11 LA J , 27 j 14 CO j CM H !4 20 ; 66 1-2 let C\J rH . CO " ' i H* LA KO 13 2-3 let 1 i do 2 let 2-5 let i __ 5-10 let • i tšj (ti M (ti § to •H (H o rO OJ CTt i iv to Pt 87 LA C0 LA 00 112 91 458 68 -, - «- — 1 46 93 -=t cn 110 • 411 N •ri N •H N | C8 'ti Ai 14 'tf' OJ 17 19 00 tA 112 , •H o ia a K H t) rH H rH rH •*4- in IA rH tA 39 •rl m o o d H d " 'i d> o •o do 2 let 1 ■ P O pj cd N LA 4» 1 0) rH Al C- cn rH ca Pl S to co vo CA rH 6961 r 1970 1971 1972 skupaj 30J. člen. Predpisana kazen: zapor zapor ■ sodni opomin ali strogi zapor do petih let • denar na kazen 11 14 14 UD 15 60 •H omn H H LA CM rH A OD 22 •H IA O O d H fd n H3 23 00 IA (A (A 114 A H 364 IA CN CN CN IA 12 1-2 mese- cev o IA 29 24 O 'd* 62 IA oo H UD rH IA IA CN 15 2-3 mese- cev 47 09 40 — 61 107 LA H tA OD c- j C- CO 10 41 vO M ► i a> a) ia 0 o A LA 'd- A A 41 44 206 21 11 10 13 01 A KO o) -p <0 0) 0 o H fO UD H LA IA H CN 10 21 LA (A IA A •d- o , CN 1-2 let CN ■CN (A *d- i 11 t* 0) o 0) m 0) a " N 0) u -p •r-D S s •ra rt ! d h o p, H H IA +* 1 <1) CM H rH ■ i Ì H strogi zapor do 2 let H , rH H rH 2-5 let rH . * 5-10 let ! čd tŠJ « <1> - 10-15 let N rt Ai rt S 20 let to •H A rd S ' • i d ■p m M «S N 0 d o cd ■H" rH vo *<*■ 24 A CM rH A 29 A A rH M •H N •H H •H ' IA N •H ta •H ta •H Leto 00 UD cn H 1972 •r» rt CN S to CO H 1972 n rt CN 5 to 319- člen. Predpisana kazen: zapor najmanj treh mesecev ali strogi zapor do petih let zapor ■ sodni opomin ■ 1 ■p ’ % ■ • denar na kazen •H oia a nd H 'd 1 CM V f CM M* CM H CA tn o o fl H 'd ca fd CA CA M* CA r- 20 H H CM r 0) N M ► 1 0) 0) H 0 O Lf\ e- r—4 ■d- CM 61 CA r~l CM i—1 C"- e CA CD ► 1 0) a> «go CM r~4 c- o H 17 15 61 KO CA 37 29 41 ?A 174 1 <0 <1) (O g o 00 11 «d- 19 19 M 74 87 CM C- 86 70 389 iai I op •sam 9 CA CM CM H co 16 50 5 lA CA 40 LA "d- co , H CM 1-2 let - . xi 2 8, o •1 «o h o 10 CM < ir\ t> 28 2-3 let H j H - i a +» 0) P cd N gam to Ig r-i >o H X , 37 M P< r*4 tA ou 21 iA rH 00 i—1 CM CM IA 182 182 146 176 161 I 847 H •rl N •H N ■H N •H N •H H •H Leto CO LO CX\ H cr> UD cr\ H O t- cn i—i t 1971 CM C- a\ skupaj CO UD H (Ti KO (Ti ft 1970 1971 972 Č? Pi .5 III. Grafikoni, ki ponazarjajo izkoriščenost pred pisanih razponov kazni za izbrana kazniva de janj a za obdobje od 1968 do 1972 I il i j i; i ì.. V<. VO: OV C.-/ (tVU,. » 1.. : i Il : :|.M : ' ^4 '. ; ; «1 illusi F ,cL> :f; l'liN: li: r. 1 : ir: !j; i ! i Si ini. % ! ° ACO I j lil ? il; lUL Hi i Hi » tdrìftf'l iiilpii. il s i pi l«r6?sS 41 Shtf ili ili i no rV^ Si. -, M 4 11.: HH 1! ,bfè òfo tm •m '!! if. ' rtriTp *7/ liilii liliji Ulili Li. frrjrjr 1.L1; ‘H ! i i ' • M cu, * &.L pri ~T 1 lili: > ; ii(ii •Attójjf tvl'LCj'ó ; «to 4. tcL •jjtrr -32 i -T 1 V 1 lift & ;ftr: ti- tiri' Iji Hi trrr ‘1 r ■ i' ITttr 1......-~L. Ili y t- /, • 3 | /yS : ! : j j I Si ili Si p: !.. 1 1 ' . i-n. s "rtrr ilL h 3 ji iti S Hit frtt V/tuM I/li J. !v W V"* i ili Il; 1 : i :...! o N i fili.; -c* ■i I tl *"x v< L/ pm ii n i a lv- -ir 3 * nr ffo ili M rrfnr •rniri • "hi 1 -tu il. p iiij -Ili 1! "•tr \\Ì0 Mi || liij II*. !Ìiir#7 jijifjr itti" ni "5V liti Utili 11 -I Ht!' I TTi: tiri:::* : k ; H I rtfjr m III h mism-. ^1 £>d-C/ iP-VV »/> (tff pi y > 4h+r f; tfiTT . ftTpppe'Mps 3 k« UL') ,^LVU, p / ,l ' ~Z> Itali! i idili —fpT xn -lii. # 4tf rtr: fi ; n: j! ]#f- « ■ H: Tn:n -: "i:..:. - j: # 1 ^W-.v %Xf 1 ' J___L ir fjrr -t ili i E IH; I ir>33 EI ! r i . Ji: • E;:: «5. #t** -i i ; ,/ «nij 5 Óz.Lj: l'é-A^-s.: „iv. 3 «, 7,° m *■*, s I •iti .£ PE li 3 <^C {.• ^V-1 »1«) i ! ; i i r l"( t- - •' I * ^ s -v r* j f j I ! ; ! • EÌ .■(.i; c ^v.r. * E« .! w MbXfà k'iCr J : ^Pr ^vv.iic< .fvPE tfi-vt,! i :3 — - p;^:37 Eo I - rrrf i: u 1E ti • . I •I m <' 1 P:-i «<•> E -vi -4 i fP f;i; M v p , i prp "i !i;:. H 1 P /ii ' 3(3 -•:••; | - ; .v. 1 : P ■ • : cA.< Sf P V\.^XAyk^ •"!<■. :U1 ! ; I i I ' ! y< tf-i ....E" I" • \ A 3M i : i 1 ur v' : j E 4.-11U. i rrH «;t> VJT etv^ v ~ 4- 1'fT riti iif! S hrt .Ul., Iti t :li Ei El liri IfH eli.vU.-CUvJ'WJ. & An/Xk. Sbt Cj , ! :, 11 : ' i : HE. ■Tir ìli: .... ..... . - j Titj mtfi .M tri . tli rji; Mih i;: IfH it 'Zlitij tlii.tr rit liji 4 il! 1! l|p;-L ut lit] H13 : M Hit E I].; .4.4 E M m Hi E E TtTr S up ! ; j ji itt' rtih lili ifr \lS\ E 41 rh1 i} Hf šil liti Up fui Ititi ih ih- Uv:ì ih' rhf! ‘ I i I t -i Et* ritij » :f : ij** y j—i hitithi 4 * iihtiu. ■s-rrn u V; a in. hi iii I? ■ ? m uE Tu1 ì;!l; I m ti ip IL) ili HE : , ftii'i'H 1 : : : i1 "Hi ifh' Mi; ! tirt T""t: $ V o ih ili : L:..j . :l/:; ! o tòo li I j...., IS "X ■ifi'-aaì Ž Tp ili: jilii lui. . . fi Epl: :• !: ~r ! il Mi! I , ■ . t. <3,4 m i ’i l Qjk- I y fU 3,# I.E SE h 1 r- ‘ i. ;; Is' !..: i| 3 6/Wi |S|y^ SU m li ri; 1S* riS ìi! ! !i:l : L-U. E ;ILis l: Ss jrjf S^Saai 8A ‘ :..!......1 j IS*1* 20oL 8|Si oL VSS- i Iti? SU •ili ttf I ■tf »<*«■»< Ili l ■rts m jijt ;;]!• Li I ! ili; il! mt E li! ||| Si tt h-;ttr ili; Hi jt: -Hr TTTT;.! i mi ti±s :±r ri { l:*HS SE vi M-ivtoii ■U f SI u i US i i ! T 34 ! rés ! 5 -fi .... i .c1 S . P * SS /3M m ■ r ■J-4U.I ì ! rmi: i « j ■,-u : h' * pij f-V| >\ i ....[ . .! u.lsl. ! ; : 1 : ’• - j j . Sf 373 /■ Tns'i ; - .4 ; *^o.W 510 UMI Jj. I I <■ O ^ ti L- J X -rtfi i/VWM.llyV , j;"ì ;j ; \ ■ ' *" ! -I »lo-? am/-«) ^,6 TjTjT In k' „ Vt'ty-vVA.AZ'O ' v >- |$$é *” ISfilì mmt :V» W£> : - ! ' • <5&hj ^XAX.^ ili !: ! :;‘ A^-^-VihV’*'*j:Z. S F • y VT WO II /V iv a Mi* :ihd mò 1*0$ M -iti liji. PL( /TVa, £ m a . 4 trn lidi W L'JU IDI rii lin j fr’ .-U- U* iMiižji, Trrtt ! A •f I 0AM 'Ul; i| 1-lUi I iiT : Ì 1: 3 vlv(0 jdf iii ,1 ijj ;![!} ! I i :l|> V Lil.. I. P Atw Iii im •frrrirft i| m * P trii 1U fi! 1 Li-Li M 1 t! m •! Tj, n m /I daH/wat> 40fj r M s: . 1 ■ •!: 1 in diH' ii l ' 1 : TTÌI X i;: f ii, . P .............i /63 1 ,-i 11} ‘•M a :;LJ Tl' ■ttf H il •n fti < .,1 i :iri Pl ilLil trti " 1 ii», -T-t T | Sl M * : • r ., T - i PpdlL-ii. •r^i t;i • ; ': j 1 I lì» v jiss \ 1,1';. . , ! J | | ' ! *