Prolog iz Amfitriona
Merkur, na oblaku; Noč, na sedežu, ki ga v zraku vlečeta dva konja.
Merkur:   Hola, postojte, očarljiva Noč.
Rad bi vas prosil za pomoč;
naj si dovolim nekaj besedi
o uslugi, ki jo Jupiter želi. Noč:        Oh, oh, gospod Merkur, je to mogoče?
Kdo bi vas prepoznal v tem položaju! Merkur:   Bil sem zares z močmi pri kraju,
ko oče toliko od mene hoče.
369
370
Moliere
Pa sem se zleknil na oblak pod svod, da tu počakal bi na vaš prihod.
Noč:        Šalite se, ta vaš izraz je čuden:
sme bog kdaj reči, da je truden?
Merkur:   Mar smo iz jekla?
Noč:                                     Ne, a čut veli mi,
da prav je paziti na ugled neba; in so besede, ki se z njimi znižuje visokost boga. Nevredne so, zato naj jih pozabi in naj človeški prepusti jih rabi.
Merkur:   Lahko, lepotka, vam; saj se poznamo: vi imate udoben sedež na kolesih, par dobrih konj vas kot veliko damo prevaža kot vam drago po nebesih. Z menoj pa ni prav nič tako in rad poplačal bi trdo za svojo usodo te poete, a drzni, ne nesramni svet, ki si izmislil je krivični red ter ga vzdržuje kot zakone svete, — da vsak bog je kako oborožen za svojo vlogo in namen, le jaz ostal sem praznih rok, da begam peš kot vaški sel okrog, jaz, ki sem, kakor vsi vedo na svetu, glasnik bogov vladarju in očetu; zato povem, pa če mi kdo zameri, da za ta pota, ki jim ni števila, bolj kakor drug prenekateri potreben sem ustreznega vozila.
Noč:        Kaj radi bi s protestom tem?
Poeti svoja so tovarišija, in to pač ni edina bedarija, ki jo pripisati je tem ljudem. Res ne bi smeli biti nanje hudi; pa krila na nogah, kaj to ne šteje?
Merkur:    Če mora nekdo tekati hitreje, ga to morda kaj manj utrudi?
Noč:        Dovolj, gospod Merkur, o tem.
Vprašala bi, kaj naj bi jaz, če smem.
Merkur:    Poprosim naj v imenu vas očeta, da posodite plašč mu črni; ta sladko pustolovščino pregrni, ki nova mu ljubezen jo obeta. Seveda so vam znane govorice,
371
Prolog iz Amfitriona
da rad nebo v prid zemlji zanemarja
in da zamika kdaj nebes vladarja
učlovečiti se radi smrtne lepotice
in še, kako zna tisoč umetnij,
da vsako si, še strožjo, pokori.
Zdaj so Alkmene ga ranile oči
in v tem, ko Amfitrion, njen slavni
soprog, tam na beotski ravni
se kot poveljnik tebskih čet mudi,
je on navzel njegov lik in postavo,
da laže bi dosegel kar želi:
uteho in najslastnejšo zabavo.
Njun zakon je ugoden za to stvar,
saj šele nekaj dni sta zvezan par
in čustvo, s kterim ljubita se vdano,
pobudo daje za to ukano,
ki si jo izbral je naš vladar.
V primeru tem je uganil prav:
pri marsikteri drugi zaželeni
bili bi ti poskusi pogrešeni,
kajti soprogov videz in pojav
ni zmeraj jamstvo za uspeh pri ženi.
Noč:        Jupitra občudujem, le ne vem —
to preobražanje! Kaj hoče s tem?
Merkur:    Okusiti vseh vrst sladkosti.
In v tem ravna kot bog izveden.
Naj svet se klanja njega visokosti,
meni bi zdel se zagotovo beden,
če vztrajal bi v veličju in strogosti,
zmeraj v nebesih, zmeraj tam v višini.
Po mojem ni bolj abotne metode,
kot biti hlapec lastni veličini;
posebno, če gre za ljubavne zgode,
je visokost prismodarija.
In Jupiter, ki ve za užitke prave,
se zna znebiti svoje večne slave,
da se lahko spusti v vse, kar mu prija,
in stopiti iz svoje zna nravi,
da ni več on, tako se prelevi.
Noč:        No, to še gre, če s svoje visokosti
na raven spušča se ljudi, da bi užil pač vse sladkosti prisrčnih iger, če ga veseli; a naj pri teh preobrazbah in zabavi ostane vsaj človeški zvest naravi: ker Jupiter v podobi bika,
372                                                                                                                     Moliere
laboda, kače ali druge tvari,
to zame res ni lepa slika;
ne čudim se, če svet o tem čenčari. Merkur:   Naj govore, komu to mar!
te preobrazbe imajo že svoj čar,
ki pamet teh sodnikov ga ne sluti.
Ta bog v tem kakor v vsem, ve kaj in kam,
in še: žival, ko ljubi in ko čuti,
ni le živalska, kakor zdi se nam. Noč:        In kaj tedaj spričo ljubezni take?
Če mu ukana že pomaga k sreči,
kaj še želi? S čim bi mu mogla ustreči? Merkur:   Krotite svojih konj korake,
storite zanj, kar mu srce želi:
naj bo ta noč, ki zanj ji ni enake,
tudi najdaljša izmed vseh noči.
Dajte njegovi strasti nekaj zraka
in dan zašije malce naj pozneje,
saj z njim vrnitev nam preti vojščaka,
na čigar se prostoru bog zdaj greje. Noč:        Kaj čeden posel to, seve,
ki mi ga Jupiter veleva,
in služba, kakršno zahteva
ima pred svetom jako častno ime. Merkur:    Za mlado boginjo starokopitno,
zaostalo gledate na te reči,
ker takšen posel, to je pač očitno,
nizkoten le za nizke je ljudi.
Če pa na srečo imate položaj,
je dobro in lepo, vse kar storite,
pač v skladu s krogi, v kakršnih živite;
tako ravnanje naše menja svoj značaj. Noč:        No da, v zadevah take baze
ste bolj izvedeni kot jaz
in da lahko izpolnim ta ukaz,
vaš tenki čut naj pot mi kaže. Merkur:   Oho, oho, kraljica Noč, mir z nama,
počasi, prosim vas, počasi:
od nekdaj ste vendar na glasu
kot ne pregnano stroga dama.
Zaupnica ste vsepovsod na svetu
za sto spletk, ki nenehno se vrste,
in menim, ko sva že pri tem predmetu,
da kar lahko podava si roke. Noč:        Pustiva rajši te razprave,
kar sva, pač sva in ostaniva.
373
Prolog iz Amfitriona
Merkur:
Noč:
Merkur: Noč:
Ni prav, da ljudski rod uživa,
ko midva pereva si glave.
Zbogom, zdaj stopim dol, da vse pripravim,
da rešim tega svojega se lika
in da v podobo se napravim
Amfitrionovega poslužnika.
Jaz s svojim spremstvom temnih ur
tu kje, na tej pohiti se zaustavim.
Bodite zdravi, Noč!
Zbogom, Merkur!
Prevedel Josip Vidmar