Listek.
575
ki biva iz samih vrlih šolskih pisateljev, koji so nam porok,  da bode to društvo    rodilo še mnogo dobrega sadu.
Žal, da osobito primorsko učiteljstvo to društvo še kaj malo podpira. — Na prstih jedne roke bi lahko seštel vse primorske člane tega pedagogiškega društva.  —
Končno še omenim, da je ta knjiga pisana v lepi slovenščini, ter se po svoji vsebini gorko priporoča učiteljstvu. — Dobiva se pri Milici v Lljubljani ali pa pri »pe-dagogiškem društvu«  v Krškem (Gurkfeld).
V prihodnjem »Letniku« se bode priobčila metodika za vsak predmet posebe. Nadaljevali pa se bodo tudi pedagogiški klasiki. — Vrlemu društvu, ki deluje v prospeh našega šolstva, kličem: Vivat,   crescat, floreat!  —                                     Anton Leban.
Ivan Kukuljevič Sakcinski -j- in Adolfo Veber f. Hrvaški ndrod žaluje na novem grobu dveh književnih prvakov svojih. Dne- I. avgusta t. 1. je umrl v 73- letu dobe svoje na svojem posestvu v Puhakovci v Zagorji Ivan Kukuljevič Sakcinski, umi-rovljeni veliki župan županije zagrebške, predsednik hrv. slov. deželnega šolskega odbora, častni član jugoslovanske akademije, predsednik »Matici Hrvatski« itd. itd. Ivan Kukuljevič Sakcinski, prvak ilirske dobe, vrstnik Gaju, Vrazu, Demetru, Kurelcu, Lisinskemu, Babukiču, Seljanu in Mažuraniču, bil je poslednjih petdeset let neumorno delaven na književnem polji: leposlovje in znanstvo, zlasti zgodovino jugoslovansko je obogatil z ne-umrjočimi deli svojega uma. —• Dne 6. avgusta t. 1. je umrl Adolfo Veber- Tkalčevič, kanonik prvostolne cerkve zagrebške, akademik in književnik hrvaški, nedosežen kot stilist hrvaški, ki je z na učnimi in leposlovnimi spisi znatno pomnožil literaturo hrvaško ter se zlasti odlikoval s prekrasnimi svojimi potopisi, v katerih nam je naslikal vso krasoto divne Italije in čarobnega Carigrada. Obširnejši nekrolog o obeh književnikih hrvaških nam podd g. prof. Jos. Stare v svojih zanimivih »Pismih iz Zagreba«.
Na Vidov-dan. Piešni serbskie o Kosovvskim boju w nowym przektadzie przez Izvdora Kopernickiego z predmowa T, T. Ježa. Krakdw. Naklad kniegarni Gebethnera i spdikli.   1889. 8°,  m  str.
Ta krasna srbskemu narodu poklonjena knjiga je lepo znamenje, kako se tudi Poljaki zanimajo za krasne umotvore južnih svojih bratov. Sploh se jim mora priznati, da so med Slovani za Cehi, ki imajo v obče največ prevodov iz vseh slovanskih jezikov, srbske narodne pesmi največ na svoja tla presajali Poljaki. Najprej je nLnje opozoril Kazimir Brodziiiski, predhodnik Mickievičev, potem je ukrajinski slavec Bohdan Zale s ki pretolmačil nekoliko zgodovinskih pesmij, Roman Zamorski pa različne narodne pesmi in izdal še dve posebni knjižici  »Lazarica«  i  »Krolewicz Marko«.
Tukaj imamo pred sabo prekrasno izdavo, kjer so zopet zbrane pesmi o Kosovskem boji v prestavi dr. Izidora Kopernickega, profesorja krakovskega vseučilišča. G. prof-Kopernicki je na lepem glasu kakor antropolog, ki pa tudi pozna posebno dobro narodno življenje Poljakov in Rusinov, o če"mer pričajo njegovi doneski v izdanjih krakovske akademije znanosti. Kakor mora vsak slovanski učenjak, ogledal se je tudi on dalje po slovanskem svetu in med njegovimi narodnimi zakladi so se tudi njemu posebno prikupile srbske ndrodne pesmi. O Kosovskem boji nam jih podaje štirinajst v izvrstnem prevodu. Zaleski, ki nikoli ni videl Srbije, in Zamorski, ki je le mahoma čeznjo potoval, nista po znala srbskega nardda, njegov duševni život jima zaradi tega ni mogel biti jasen in glasovom srbske pesmi se nista privadila, njiju prevodi so zatorej precej svobodni. Vse drugače je to pri g. prof. Kopernickem, ki se je korenito seznanil s srbskim nar6dom in njegovim umetništvom. Njegova prestava ali kakor sam pravi »tolmačenje« je lehko uzor, kako se naj prelaga; čitajo se pri njem srbske ndrodne pesmi če ne povsod — kateri pre-lagalec pa tudi more   kaj takega   doseči   — ali  vender   navadno   kakor   srbski  izvirnik.