SMRT V POLJU.
L Rdee, mati, je tvoje oko. Rdee, mati, je upanje bilo na najino svidenje.
Daljna, ne morem ti rdee pote poslati, daljna, moram si rdeo postelj postlati, rdea, rdea je smrt.
Hitro, ker solnce rdee za gore e gre, hitro, ker kaplja rdea e v srcu ge, ki mora iztei.
II. e je smrtni padel mraz na zelene senoeti, zlat, v okvirju klasnem, tvoj obraz hoe name zreti.
Srebrn, sredi zvezdnih cest, hoe name zreti, svetel, bled in zvest, ko jaz moram umreti.
III. S sencami svojih arkov ne morem spati. Z vej se krhoma lomi smrt.
Ali je blizu?
Tukaj sled srne rahlo ivljenje je vtisnjeno v sneg. Tamkaj let ptice v zraku trepee, ne more v beg. Ali je dale?
Ptica in srna ... in misli sled? Zbrisano v celi . . . celi svet. Spati, blizu in dale.
IV. In kadar spet njive vzcveto,
in kadar spet krjanki zapojo, bodo iz mene peli.
In kadar spet bukve zagore, in kadar spet gabri zaare, bodo iz mene areli.
Zar, um in hlad vse iz mene,
pesem, cvet livad vse iz mene,
vse iz mene mrtvega, Stanko Majcen.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si