Igo Gruden: Noč tesnobe
Stari Hostar je ležal z glavo na javorjevi mizi, stoječi pod
širokim nadzidkom. Stezajna vrata so zaprli., Iz sobe se je oglasil votel glas: «Vode, vode!» Andrej  je stopil na prag.  «Oba živita!»  je šepnil bledemu
Matiji, «njega je čez križ in bo težko šlo.   Ona se zaveda.  Aza
naj ostane, vi pa nas pustite!»
«Jaz ne grem nikamor!« se je uprla Zeba, «k njej moram!» Dolgo v noč so sedeli možje v veži in bedeli.
d*               *V               *'*
".»               *F               ».'
Gosta tema je padla med hiše. Nihče ni videl nocoj obličja
teh mater, ki so  zrle v smrt, kako hodi gori in doli in zopet
premišlja v svojih črnih  duplinah.   Le ena, v kateri sta ležala
"mlada in njen mož, je z mižečim očesom trepetala, kdaj stopi
koščena žena v njen hram.                                    (Dalje prihodnjič.)
Igo Gruden / Noč tesnobe
V daljavi sopihanje spehanih vlakov — ne gane se noč: kot začarana v krog: demonskih moči pod tesnobo oblakov molči.
Vznemirjen prisluhnem od časa do časa: po sobi — ne slišim4i tipanja nog? Srca le utripanje v noč, ki brez glasa, brezdanja molči.
O, kam prisluškujem? — čigavih korakov sem pesem zaslutil? — Kdo stopa v moj krog iz daljne noči, ki pod težo oblakov molči?
Je slutnja v bodočnost? — spomin iz davnine? moj vzneseni sen, ki iz globine, o bog, v mehko — vravnovešene tvoje višine zveni?
O svit, ki te čakam! — o spev, ki razlije te ptica jutranja čez speči še log! Tišina okrog ... in moj klic ne prevpije molčanja noči.                         4^
413