Jožef Mesner. Tožno so zapeli dne 27. novembra t. 1. komendski zvonovi ter oznanjali občanom in okolici. da je zopet eden zemljanov nastopil pot v one neznane pokrajine, odkoder ni vrnitve vee. Bil je to mož, čigar telesne ostanke smo pravkar izročili materi zeralji v hladno naročje — naš dragi, nepozabni tovariš, nadučitelj Jožef Mesner. Neutrudno kosi srnrtna kosa in zahteva svojih žrtev izmed vrst slovenskega učiteljstva. Zdaj pade v grob mladenič v cvetu svojih let, zdaj zopet zagrne zemlja starčka, ki je vse svoje življenje neumorno delal za omiko in probujo naroda, za dušni in telesni blagor izročene mu mladine. In tak neutruden delavec je bil v pravem pomenu besede naš pokojni tovariš. V zorni mladosti, ko mu je bilo komaj 2Olet, je nastopil težavno pot, po kateri nam je hoditi učiteljem, in vztrajal v naporni službi do konca svojih dni, tako da ga danes po dovršenih 54 službenih letih kot starosto vsega kranjskega učiteljstva polagamo v grob. Po vsi pravici smemo reči s pesnikom, da živel vrli mož ni zase, on živel je za narod svoj, ker mu je v tej dolgi dobi odgojil nebroj sinov in heera, katerih mnogi zavzemajo danes odlično mesto v človeški družbi in mu gotovo ohranijo hvaležen spomin do konca svojih dni. Bodil se je pokojni Jožef Mesner dne 12. qjarca 1833. 1. na Dovjem v naši divni Gorenjski. Po dovršenih študijah je najprej služboval v Polhovem gradcu, kjer je bil obenem prvi učitelj na ondotni novoustanovljeni enorazrednici. Od tam se je preselil na Bohinjsko Belo, potem pa v Skoeijan pri Turjaku na Dolenjskem, kjer je služboval 15 let. A kot pristnega Gorenjca ga je vleklo srce zopet »nazaj, v planinski raj" ; zaprosil je službe v Komendi, katero je nastopil 1. 1875. in jo oskrboval do svoje smrti, polnih 32 let. Ko je pred štirimi leti praznoval petdesetletnico svojega učiteljevaoja, in ao mu ob tej priliki udani občani komendski dejansko kazali svojo iskreno vdanost in ljubezen, je doživel takrat blagi starček gotovo enega izmed najlepših dni svojega življenja. V krogu svoje soproge, otrok in vnukov, obdan od hvaležnih učencev in pravih, resničnih prijateljev, se je čutil pomlajenega in nanovo- poživljenega, kar nam ostane v nepozabnem spominu vsem, ki smo se udeležili te redke slavnosti. Danes pa ga ni več med nami! Truplo smo izročili materi zemlji, njegov duh pa biva visoko vrh zvezda, odkoder seozira na togujočo rodovino in na nas vse, ki smo ga spremili na potu k večnemu pokoju, katerega je našel tu ob znožju krasnib. kamniških planin! Bridko in težko je danes pri srcu njegovi zapuščeni rodovini, bridko in težko nam je tovarišem njegovim, a tudi Vam, spoštovani občani, ko se ločimo od pokojnega g. Mesnerja; navdaja nas le tolažilna zavest, da praznik ni bilo njegovo življenje, življenje mu bilo je delaven dan. Počivaj toraj v miru, dragi nam tovariš, meni pa še posebej očetovsko mili prijatelj, odpočij si od truda, ki ga je bilo polno Tvoje življenje, saj našel si na božjem nebi kar tukaj si zastonj iskal. Blagor Tebi, naš tovariš, ki Zdaj bivaš vrh višave jasne, kjer ni mraku, kjer ni noei; kjer solnee sreee Ti ne vgasne, resniee solnce ne stemni. Slava Tvojemu spominu! T. Petrorec.