Čertice o cerkvenem petjn. (Ix nDaniceu.) (Konee.) Na Kranjskem se pač ne moremo ineriti v tem obziru e onimi na Nemškem ali v drugih bolj omikanih deržavah, ker so daleč pred nami; dobro pa bi bilo, da bi se tudi mi nekoliko pomikali za njimi in se bolj sklenili. Ne botno naštevali napak, ki se tit in tam nahajajo v cerkvah; ali to moramo reči, da gleda se prcmalo nato, je li pesem v besedi in glasu vredna cerkve, ali ne? Navadno je vse na tem, da ljudem dopade, da organista bvalijo , ali da dobi nekoliko več bire, ali kaj tacega. Tii mora biti spev bolj okrogel ali na ,,marš", da povzdigwje pele in ne serc; besede pri nekterih pesmih so take, da bi bilo treba le nektero prenarediti, in imeli bi naj ročniši kvantarsko pesem! Nekteri hočejo ljudstvu s tem vstreči, da pevajo v cerkvi na videz prav umetne reči, da se melodija prav čudno in naglo zvija ali pa žene na višavo, ki je ne zmaga navadno gerlo i. t. d. Vse to je vnanjost, pa tako je in bo cerkev zavergla, ker ni v njenem smislu, in odbirala bode Ijuliko od pšenice. Samospevi so ravno tako napčni peti v cerkvah, kjer ni namen, da bi se pevci skazovali pred Ijudstvom, da bi jih ono hvalilo, ali da bi obračalo oči in ušesa od altarja na kor, temuč — da petje napeljuje i7* verne k pobožnosti, jih uterjuje v veri, upanji, Ijubezni, torej da povzdiguje serca k Bogu, pa ne moti vernih pri molitvi. Saj tako so pisali stari umetniki, ki bi jih v tem imeli posnemati. Cerkev ne vpraša, je li to ali uno Iepo, ampak — je li prav in dobro? To kažejo vse cerkvene molitve in pesmi. Cerkveni spev bode naj rojen v nežnih čutilih pobožnosti, in giblje naj se mirno, gladko — in veličastno , .. . ne s strastnim, prenezmernira zdihovanjem, kakor nekteri pojejo, ne v obliki posvetnega zaljubljenja pri Marijnih pesmih itd. Yrsa strastna glasba je prišla iz gledišča v cerkev; preč z njo! Sploh bi bilo dobro, da bi orglavci in predstojniki cerkveni ravnali bolj zbirljivo. Mislil bi, da bo čisto zerno cerkvenega petja tudi ]judem bolj dopadlo, kakor dopada prah in pleve, če tudi vsem ne; privadili se bodo s časom kakor so se drugej privadili. Če bi pa tudi cerkvena glasba ljudi ne šegetala po ušesih, bi vender predstojniki cerkveni tolažili se s tem, da stoje z glasbo na cerkveni podlagi. S prazno posvetno glasbo ne bode si cerkev privabila Ijudi, take se sliši po veselicah obilo. Ako pa pridejo eni, ki bi sicer ne prišli k Božji službi brez godbe, ali ko bi ne bila godba po njili mislib, so to slabi otroci in toliko slabejši, kolikor bolj jih le razveseljevanje vabi v cerkev. Bere in pripoveduje se, da se jih je mnogo spreobernilo, ko so slišali veličanske glase neovenelih starib spevov v ^irau. Ni pa še znano, da bi se bil kdo spreobernil pri glasbi na poskok; zvernil se je pa že marsikteri. Se hujši je pa to, da Ijudstvo hoče vedno več prostosti, vedno več burk, dobiva tedaj vedno bolj spačen okus, in tedaj v omiki pada nazaj. Nekaj tacega se je zgodilo v Beču pred nekaj leti. Razglašena pevka je pela v neki cerkvi; ljudstvo to zvedivši vrelo je v cerkev; vse je bilo eno uho in nobeden ni mislil na službo Božjo. Ko se je pevka hotla peljati na dom, spregali so dunajski gospodje konje, dabijosami peljali; ali dasiravnojudnja, skočila je z voza in zbežala v bližnjo vežo. Ali mar to ne sponiinja na izraelsko zlato tele? Oruga napaka je pa, ker mislimo, da mora zmiraj biti kaj novega. Z obleko je to tako v navadi, posebno pri ženskem spolu; da bi pa uiorala zavoljo tega tudi peseoi vedno nova biti, tega — ne razumeni. V Čehih in mnogih drugih krajih, kjer so v glasbi bolj razumni kot smo mi, ohranujejo in popevajo več sto let ene pesmi in viže; imenujejo jih narodno-cerkveue speve in jih Ijubijo kakor svojo domovino. *) Pri nas pa nimamo narodnocerkvenih pesem; stare pesmi so Ijudje pozabili, ker jih več ne slišijo, novih pa ne znajo, ker se poje vedno kaj druzega, ali so pa tako zvijačno in visoko postavljene, da jih navadno gerlo ne zmaga. Tudi v Ijudskih šolab mora biti vedno kaj novega, zato petje nima vspeha, ker otroci pozabijo eno za drugim, zadnjič pa nima tudi ta potluk putrebne koristi. Naj bi vsak pomislil, komiir se tako inudi s pesmami, da pesem se ne vtisne kmalo v glavo in zlasti v serce, če pa pesem iz serca ne gre v serce, je petje prazna mlatev. Solski ukaz veli, naj se otroci vadijo, da bodo znali navadne cerkvene in ljudske pesmi. Učitelji, prevdarite in storite, sej boste manj terpeli in več koristili. V Ljubljani se je napravilo katoliško društvo, ktero je vzelo v svoja pravila, buditi zavednost katoliško. Gotovo bode s tem naj Iepše zasluge fraelo, ako dela za zboljšanje in napredovanje cerkveno-pravilnega petja. V ta namen nasvetovano naj bode sledeče: 1. Naj katol. drušfvo pospeši, da dobimo slovensko cerkveno pesmarico, to je zbirko dobro izbranih in primernih cerkvenih pesem, ki so postavljene na note za petje in orglje, tako kakor se za cerkev spodobi. Za podlago izbero naj se do zdaj znane dobre pesmi. **) Ako je premalo res cerkveno-dobrih pe.smi in spevov za veči zbirko na Slovenskem, razpišejo naj se, da se dobe. Da pa ne bode vsaki po svoji glavi delal, naznanijo naj se pravila. Hudo je, če človek dobi v roko dobra dela, pa ne ve, za kaj bi jih rabil, naj ima vsaka pesem svoj namen. Naj se pa tudi za terdno določi, kaj se pri posameznih delib službe Božje sme peti, in kaj ne. Vsako delo naj se da učenim in umnim ojstro presoditi. Pred vsakim spevom pridene naj se predigra za orglje; se ve, da mora biti le to dobro delo in za rabo. Vse cerkve naj potem kupijo in si naročijo to delo, in naj se ne dopušča •) Ni dvoma, da bode tudi pri nas na to prišlo in se stalno ohranilo, kar se bode za cerkveno-narodno skazalo in poterdilo; zdaj pa smo še le v poskušnji, v razvoju, razcvetu. Vredn. nDan." •*) Ravno dokončane g. Bileeve prestave latinskih himen so bogat in veljaven zaklad; tadi druzih je veliko dobrih. Sicer pa gre ta potrebna naloga prav sa prav prečast. škofijstvu. Vredn. nDan." kaj druzega v cerkvi peti, razun kar poseben odbor za dobro spozna in cerkev poterdi. 2. Naj osnuje katol. družba katolišk pevski zbor, da pokaže djavno cerkveno umetniške zaklade, ki jih ves svet tako visoko ceni. V Ljubljani je to toliko ložeje izveršiti, ker ste seminiši alojzijansko in duhovšnica. Ako to privoli in podpira miiostt. kn. skofijstvo, bode se napravil pevski zbor, da je kaj; postavilo se bode lahka čez 60 deških in moških glasov. Naj se potem popevajo cerkveno - klasična dela Palestrin-a, Vittorija in drugih. Zakaj bi škofijska cerkev ne bila zgled vsem drugim farnim cerkvatn? Ako pa to ne gre, naj se vsaj pri kakih skupšinah zapoje kaj tacega. Skušnja uči, da, kdor je okusil veličast teh del, ne dopadajo mu več svetne fraze. Mladost bode navdušena samo za cerkveno-klasične speve, in mladi duhovni bodo zanesli jih tudi po drugih farah. 3. Naj katol. društvo pozve in naznani natančne rimskokatoliške vredbe, ktere zadevajo cerkveno petje na koru, in naj jih naznani, ter naj bi jih prečastito škofijstvo naravnost zapovedalo. Nekteri na pr. terdijo, da se ne smejo peti pri sv. maši pesmi Matere Božje za ofertorij ter se opirajo na keršanski nauk, ki pravi, da rnoramo paziti in misliti na poglavitne dele svete maše; neki ukaz pravi naravnost, da se ne sme nič popevati v cerkvi, kar se z Božjo službo ne riema. Drugi zopet terdijo, da na tem ni toliko. Vse eno nikakor ni, kakošne pesmi da naj se pojejo pri Božji službi. Ako katol. družba to dožene, bode saj to dobro storila, da orglavci ne bodo delali po svoji glavi in za nje bode prav, ne bode jim treba plajša na vse vetrove obračati, ker vsaki se bode opiral na sv. cerkve ukaz, kteri hočemo pokorni biti na veke. V.