ZALOŽIL IN NA SVETLO DAL „OBBOE ZA TTJEČIOEV SPOMENIK".
UBBDIL
ER. LEVEČ
v:  II. ZVEZEK:
PRIPOVEDNI SPISI.
V LJUBLJANI, 1884.
natisnila „narodna tiskarna".
JURČIČEVIH ZBRANIH SPISOV II. ZVEZEK:
VSEBINA : JURIJ KOZJAK. — SPOMINI NA DEDA. — JESENSKO NOČ MEJ SLOVENSKIMI POLHARJI. — SPOMINI STAREGA SLOVENCA, FRANCOSKEGA VOJŠČAKA.
V LJUBLJANI, 1884.
ZALOŽIL- „ODB0R ZA JURČIČEV Sl'0ilEMK'\ —
NATISNILA ,,N.1R0DNA TISKARNA".
inv. št. : 030018751
KAZALO.
I. Jurij Kozjak, slovenski jailičar. Povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine. (Na svetlo dala „družba sv. Mohorja", 1864)   ... 9
II. Spomini lia (leda. Pravljice in povesti iz slovenskega naroda. („Novicea, 1863)      .    .    . 141
m. Jesensko nofi mej slovenskimi polharji. Črtice iz življenja našega naroda. („ Slovenski Glasnik", 1864)......... 183
IV. Spomini starega Slovenca ali črtice iz mojega življenja. Spisal Andrej Pajk, bivši avstrijski in francoski vojščak, bojni ujetnik na Francoskem in Ruskem ob Napoleonovem času. (,,Slovenske večernice", 1865)    .... 207

Jurij Kozjak, slovenski janičar.
Povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine.
I.

Prvo poglavje.
Ciorje, kdor jiiina doma, Kdor ni nikjer sam svoj frospod.
S. Jenko.
ili po pri nas na Slovenskem nekdaj drugi in drugačni časi. Ko bi bilo mogoče, da pride kdo naših pradedov z onega sveta, težko bi spoznal izpremenenih vnukov in svoje domovine. Ne mislimo pa samo tiste pranembe. ki jo še dan denašnji stari očetje z zapečka pripovedujejo in tožijo, da se je nas napuh poprijel, da se mi oblačimo v tanka, mehka oblačila, naši očetje pak in naše matere so nosili in nosili surovo prtenino domače preje in domačega kroja; •— temveč menimo le izpremembo splošnega življenja vsegfi ljudstva.
Gospoda po gradovib, zidanih visoko po gorah in gričih in trdno na skalo postavljenih, imela je največjo oblast. Kmet jej je bil bolj hlapec ko prost človek. Nevednost je bila doma pri gospodu in tlačanu, pri bogatinu in berači. Kjer je pa nevednost, tam je mnogo neumnosti, prazne vere in vraž. Zato se bere v starih listinah, da so v prešnjih časih marsikatero grše babše, ker so menili, daje čaravnica. posadili na gorečo grmado in jo živo sežgali.
o
- 1(1
In koliko -so zlasti naše slovenske dežele prebile od Turkov! Skoro čuditi se moramo, da so še take ostale. Svoje pradedc pa moramo spoštovati, da so nam obranili deželo in rod.
In kje so denašnji dan gradovi, nekdaj sovražnikom trepet in strah V Le razvaline še vidimo na gorah, le mali ostanki nam pričajo, da so nekdaj bili. in živo pripovedujejo, da človek malo malo časa potuje tod; posamezni človek mine, rod ostane. Le še v pravljicah in pripovedkah žive mej nami vitezi, ki so delali nekdaj za dom s krepko desnico.
Jzmej mnogih razvalin po dolenjem Kranjskem je znamenit grad Kozjak, kolikor se, ga še ni sesulo. V petnajstem stoletji je stal grad še trden, kakor bi bil zidan za večnost. Ponosno so moleli okrogli stolpi na hribu proti nebu, naznanjuje od daleč vsakemu, da tu noter ne pride nihče, kogar gospodar noče sam raci vzprejeti. Obzidje, zidano po umetni roei, stalo je nepredrtno kakor stara skala.
Kakor grad bili so tudi njegovi stanovalci silni, mogočni gospodje, Ohranili so bili svoje pripa&sto slovensko ime - - Kozjak, ki je v rodovini sezalo daleč nazaj v nepomljive čase slovenske zgodovine tudi potem, ko so večjidel vsi prosti domačini morali umakniti se tujim plemenitašem iz Nemške in Laške. Kozjaki so bili tedaj plemenita rodovina slovenska, kakeršnih je zdaj, žalibog, čisto malo pri nas, ker so še tiste pomrle, kar smo jih imeli nekdaj, kakor postavimo ravno lc~t;i.
— 11 ■
Na drugem hribu, ne daleč od Kozjaka, stal je drugi grad — S um breg. Neka pravljica pripoveduje, da sta bila zidarja, ki sta zidala ta dva gradova, brata, in da sta zidala ob enem. Ker sta imela oba samo eno kladivo, moral je tedaj prvi kamenje vtikati, kadar ga je drugi tolkel.
Pred kakimi štiri sto leti sta živela dva brata Kozjaka, Marko in Peter.
Marko, starejši brat, mož blizu štiridesetih let, bil je gospodar rodovinskega gradit in nekaj družili posestev, ki so bile Kozjaškega imena in lasti. Bil je mož zastaven na telesu, krepke roke, pa tudi blagega srca, — dobra duša. Ubogim kmetom ni bil noben graščak boljši oče, ko Marko Kozjak. Ko je bil komaj otročja leta pre-rastel, poslal ga je oče na. Nemško, da bi se izuril v tedanji vedi, edino imenitni in veljavni, — v orožji. Mladenič se je bil večkrat skazal hrabrega junaka: v marsikaterem boji na tujem se je razvila gibčnost njegovega duha in telesa. In ko mu doma oče umrje nanagloma in ga pokličejo na dom, da bi prevzel posestva po očetu, odpustili so ga s pohvalo iz cesarske vojske.
Doma so mladega viteza čestili in ljubili vsi pošteni sosedje. Seznanil se je bil kmalu potenj ko je prišel na dom, s sosedovo devico, hčerjo Sumbregovo, in jo je tudi v zakon vzel. Toda Bog mu ni dal dolge zakonske sreče: žena mu umrje uže pri prvem porodu, zapustivši mu edinega sina — Jurija, Da bi se bil Marko Kozjak v drugič ženil, tega ni bilo misliti: ljubil
2*
— 12 —
je ranjko svojo ženo preveč, morda toliko bolj, ker jo je imel le malo časa. Torej si nameni vso skrb in ljubezen le temu posvetiti, da bi svojega sinčka Jurija, kateri ga je živo spominal ranjke žene, vzredil za dobrega kristjana in dobrega državljana.
Za meč ni prijel drugekrati, samo kadar so Turki prestopili v razbojnih četah meje slovenske dežele, kar se je tačas skoro leto za letom godilo. Kadar pa je pritiskal Turek, tačas je Marko Kozjak radovoljno zbral in oborožil svoje hlapce in kmete in pomogel deželi, kar je bilo njemu moči. Ko so pa Turki ali s pobitimi črepinjami ali pa siti ropanja, požiganja in krvi, vrnili se spet na Turško, umaknil se je tudi on v svoje ozidje nazaj :• ljudstvu pa je pomagal, da je zapaljena in razdrta domovja zopet postavilo, in na vse moči celil rane, ki so jih v neprestanem boji Turki bili Kranjcem.
Ves drugačen mož je bil njegov brat Peter Kozjak. — Ker je bil drugi sin, mlajši od Marka, odmenil ga je oče za dubovski stan. Pil je tudi slabe postave, za orožje tedaj čisto nesposoben. Uže v mladib letih je bil potuhnen, zvit in poreden: in ko mu je še mati odmrla, starejši brat pa odšel na Nemško v vojno: izpridilo se je še tisto dobro na njem, kar ga je imel po naravi. Ker ga je oče odstavil in malo pečal se zanj, odstavljali so ga tudi drugi: celo posli so ga zametali. Zato pa se mladi gospodič ni bližal nobenemu človeku; vsakega je sovražil, ker je menil — nekoliko res po pravici — da ga vse sovraži. Pečal se uže otrok ni z ljudmi, le
— ta —
gosi je preganjal po očetovem dvoru in s palico živali pobijal. Tako se je mlado, zanemarjeno srce navzelo tudi neusmiljenosti. Kar rja se mlademu človeku vsadf, to pri starem obrodi.
Ne glede na nagnenje in poklic, ne na svetost duhovskega stanu, pošlje oče Petra v klošter v bližnjo Zatičino, češ, da bode le preskrbljen za lahek kruh, drugo se bode uže samo naredilo, kar je menihu treba. Pa samo se le kaj slabega naredi. Mladenič je bil sicer dobre glave, bistrega razuma, pa bil je tudi v kloštru sam svoj in trmoglav; ni se hotel tega učiti, kar so mu velevali. Tudi molitev mu je bila malo po všeči, odtegoval se je menihom in vsacemu povelju. Precej so videli, da iz njega ne bode dobrega duhovnika. Pa opat je iz prvega zavoljo očeta potrpeval ž njim, misleč, da se še popravi; ko pa je ostal zmerom tisti potuhneni Peter, pošljejo ga iz kloštra očetu domov.
Kaj je hotel oče ž njim? Do meča ni kazal Peter nobenega veselja in tudi ni bil za to, ker mu je bil Bog uže od mladih kolen noge malo na vnanjo stran izkrivil, veliko glavo pa na kratek vrat in široka pleča z vzvišeno grbo postavil. Meniška kuta bi bila morda te pohabe pokrila, tako je mislil oče Petrov, ali železni oklep bi se ga ne bil dobro oklenil in prijel. Odloči mu torej oče izbo v zadnjem kotu gradu, kjer so bile hranjene stare pisane bukve. In ker Peter ni imel druzega dela, jel je stare bukve premišljevati in brati,
— 14 —
delo, ki nekdaj ni bilo tako lahko, kakor zdaj, ko imamo na papir tiskane knjige.
Kmalu potem umrje stari Kozjak. A' poslednji oporoci zapiše večjidel svojih lastnij starejšemu sinu Marku, ki je bil z doma, nekoliko pa mlademu sorodniku Ludoviku Kozjaku. Peter ni dobil nič druzega, kakor dober kot, to je stanovanje in vso oskrbo do smrti, pri bratu Marku.
Ko bi bil oče prepustil sinu Petru kako lastnijo, ne bi se bil le-ta veliko zmenil zanjo: prodal bi jo bil morda, kakor Ezav Jakobu prvenstvo za torilo leče. Zdaj pa ga je grizlo to, ker je videl, da mora povsod zadnji biti in le še bolj mu je srce zatemnelo. V resnici mir ni bilo nobene sile. Skrbi ni imel nobene: varno po tujih rokah hranjeno stanovanje mu je dajal brat Marko, poklican z Nemškega. Ali gospod Peter si je bil v glavo vtisnil, da mora biti sam svoj gospod; in s svojo učenostjo jo menil, da bere v razstavi in razvrstitvi nebeških zvezd, da kedaj še obogati in sam svoj postane.
Srca, ki ima uže druge pregreške na sebi, prime se kaj rada lakomnost posvetnega blaga. Vse te misli in želje pa so se rodile v sredi Petrovega srca: nikomur jih ni povedal, le stenam svoje izbe. Bile bi zakopane in svet ne bi bil nikdar znal zanje, ko bi jih ne bil Peter pozneje očitno pokazal.
Drugo poglavja.
Ti štibalurski tatjr, Hujši so kakor voIeiV.
-\" ar. jiosfln.
akih petdeset let popred, predno se je pričela naša povest, prišli so cigani v naše kraje. Popred niso bili znani tod po Evropi in še denašnji dan ne vemo za gotovo, od kod so-iz prvega prišli. Zgodopisci tedanjih časov pripovedujejo, da je tuj narod v Evropo priromal — rujave kože, neznane noše in tujega jezika. Ti čudni ljudje so se izdavali za kristjane, rekši da prihajajo iz Egipta. Imeli so morda iz prva tudi svoje kralje. Kmalu pa so se razšli v druhalili po vseh evropejskih deželah, kjer so si skoro povsod prebivalce razdražili zavoljo svojega lenega pohajkovanja in pa še bolj zavoljo tega, ker so preradi tega. ali onega oslepnrili in le slabo ločili, kaj j«> moje, kaj tvoje.
Bilo je poletnega večera. Sobice je bilo komaj še za dve pedi visoko. Pod gradom Kozjakom v grmičji si je bila postavila ciganska drnbal šotore. Umazane rjuhe so bile pretegnene po zakajenih slemenih, iz palic napravljenih. Pred šotorom so kurili ogenj. Velik kotel je visel nad plamenom in mlad kuštrav cigan je mešal
— IG-
po njem z leseno knhalnico. Na ražnji je obračala na pol oSmojeno četrt ukradenega kozla mala ciganka črnih velieilt očfj. Vcčjidel so bili šli ciganje po brnjavi in goljuriji v bližnje vasi; le malo jih je bilo v šotora. Vračali pa so so zmerom bolj z nabranim brešnom: s slanino, maslom in drugo ropotijo.
Glavar tega krdela, velik suh cigan, s svetlimi očmi, dvigne se naposled, pokliče mladega kustravega fantina, ki je kuhal, in oba koračita mimo koščatih konj in oslov, Id so po navadi ciganom tovore prenašali iz kraja v kraj, od vasi do vasi.
..Sliišaj! dečko," pravi cigan mlajšemu, „doboš si danes lahko dobrega konja, tu gori v gradu. Uren bodi, jaz ti pomagam. Hlapce bo tvoja mati premotila, ti odvežeš konja, prvega pri vratih, vranje barve in ga ■odpelješ do velicih vrat. tam te čakam jaz, vse drugo bom storil potlej sam."
,,l>odem, oče! In konj bo moj, rekel si?" odgovori mladi.
„Ti ga boš jezdil. Jutri gremo čez mejo, nihče ga ne bo videl v naših rokah. Kadar pridemo čez mejo, lahko ga prodamo."
Na poslednjo misel je hotel mladi ciganič nekaj ugovarjati, vender osorni pogled starejšega utiši ga na mah.
Oba gresta tiho navzgor po grajskem potu. Ko pa storita ovinek, da bi ju bil mogel grajski vratar s svojega stražišča videti, ogneta se v stran. Dospeta do ozidja. Dolgin, mlajšemu oče, pripogne se, sin skobaca
— 17 —
mu na hrbet, od tod na rame. Potem se dolgin počasi vzpne s svojim živim tovorom po konci ob zidu. »Dosežeš?" vpraša stari.
„Manjka za polu komolca," odgovori fante in vzpenja roke, da bi se vrhu zida poprijel in gori splezal. Ciganski oče se postavi še bolj tik zida, stopa na prste in daljša rame, kakor more. Zmerom pa so bile sinu roke za pedenj prekratke. Stari cigan kolne med zobmi in strese nejevoljen sina raz sebe. Iz kamenov, ki so odkrbnjeni od zida ali strehe ležali okrog ozidja, napravita si podlogo. Oče stopi nanjo in kmalu je klečal mladi cigan na zidu.
„Vidiš konjski hlev?" vpraša oče od zdolaj.
„Vidim, in mater vidim na dvorišči," odgovori maček ciganski na zidu.
„Hoj! glej da mi izvedeš tiho konja iz hleva in ga priženeš ob zidu do vrat: ako ne, varuj se me. Jaz te počakam pri vratih".
Tako je govoril šepjetaje dolgin svojemu sinu na zid. Ta pa ni poslušal do kraja očetovih besed. Naglo ga je zmanjkalo z zida v dvorišče.
V tem so se zbrali grajski hlapci konec konjskega hleva okolo stare ciganke. Drug druzega so sklicali in našlo se jih je bilo veliko okrog babure, stare ciganke, ki je vedela mnogo povedati.
„Od kod ste pa, vi ciganje?" vprašajo prvi hlapec.
„Daleč semkaj smo prišli iz egiptovske dežele," — govori ciganka, po strani se pa skrivaj proti hlevu ozira, — „iz egiptovske dežele; veste, kje je to?"
— 18 —
„Nu, slišal sem o njej v pridigi," pravi stari vojni hlapec Ožbe. „Na Nemškem sem bil marsikje ; tudi zdolaj na Hrovaško in na Cesko smo šli z mečem — še. z ranjciin gospodom, v Egiptu pa še nisem bil."
„To mora biti za devetim morjem," dostavi tretji hlapec.
„Res je," pravi zopet ciganka. „Sv. Jožef in Marija sta, potovala z otrokom Jezusom v Egipt. To ste slišali. Mi ciganje, — ne mi — naši očetje niso hoteli vzprejeti Jezusa in Marije in zato moramo sedem let romati po vsem svetu, vse križem, ljubi prijatelji, za kazen romati!"
„Sedem let pravite," oglasi se hlapec, „tedaj treba vas zapoditi s palico; zakaj pa uže romate, odkar imam jaz zobe v čeljustih?"
Na to vstane grohot in smeh na dvorišči.
„Stoj, ljubi prijatelj moj! Meniš, da bi mi ne šli radi domov, ko bi mogli: pa zavirajo nas zadržki mnogovrstni: kaj ti pravim, prijatelj, ti bi me ne mogel razumeti."
„Glej, glej!" odgovori peti hlapec, „ali meniš, da bi tudi ti znala kaj, kar mi ne bi ? Morda celo, kakor naš gospod Peter," — pri tej besedi se ozre, ali ga ni kdo čul, — „naš gospod Petei, ki zna brati in se na zvezde ume?"
„Daj mi dlan, prijatelj moj! in povem ti, kaj se ti je zgodilo in kaj se ti še bo." •
— 19 —
„ Prijatelj nisem tvoj, starka! Nekaj bi ti pa dal, ko bi mi povedala, kaj bo z menoj. Kje pa poznaš, kje?" Rekši jej pomoli dlan.
..Potrpi, potrpi! Ti si bil dvakrat v smrtni nevarnosti, še v tretje boš: to se pa ne bere, ali jo prebiješ. Pač, ne mara da jo boš. Enkrat si se mislil ženiti, pa ti niso pripustili. Ženil se pa boš čez leto in dan in mlado vdovo vzel," prerokuje ciganka,
„Ti gotovo po metli hodiš na Klek. Vse ti ugane baba". Tako vzklikne hlapec in vsi na enkrat hote zvedeti prihodnje svoje usode.
Ciganka se izmišlja, laže in prerokuje jim za vrstjo. Dobro pazi, da bi ne zinila nobene, ki bi vsacemu ne bila za silo prav obrnena. Kozjaški hlapci so strme menili, da imajo zlodejko s Kleka pri sebi, zakaj vsak je mislil in trdil, da mu je skoro vse po pravici in resnici razodela.
Ko so se hlapci razmišljeni s ciganko pogovarjali, pride graščak gospod Marko Kozjak na drugi konec dvorišča. Vide, da so se hlapci v druhal zbrali, hoče zvedeti, kaj imajo. V ta hip pa mu naproti priteče sinček, šestletni Jurij in govori: „Oče! pojte gledat, poj te; tuj hlapec je našega vranca odpel in ga žene venkaj. Jaz sem mu rekel, naj ga pusti, pa me je hudo pogledal in hotel me je prijeti. Pojdite!"
Rekši vleče deček gospoda k vratom. Tu zagleda Marko ciganskega fantina, kako si prizadeva vzplezati na njegovega najlepšega konja.
— 20 —
Jeza zgrabi graščaka, ko vidi, da se mu človek predrzne o belem dnevi njegovo najljubše blago iz zaprtega hleva ukrasti. Na skok je bil pri tatovi.
„Kaj boš," zagrmi mlademu ciganu na uho, da mu pretrese strah vse ude od pete do glave in se z mesta ne gane. „Kaj imaš tu? Od kod si se pritepel?" in gospod Marko ga z vso močjo z debelo palico mahne, da cigana kri zalije in se zgrne na tla. Konj zdirja na dvor. Hlapci priteka na krik malega cigana: skozi velika vrata pa stopi dolgin, stari cigan. Grozovito pogleda vse pričujoče, pobere krvavega, omedlelega ciganiča in ga odnese. Na vratih se obrne in glasno izpregovori: ,.Le ogledi me, grad in ti, gospod njegov! Ako se mojemu sinu ne zaceli rana. ki si mu jo naredil, pomnil me bodeš!" — Za tem naglo odide. Tudi ciganka je izginila. Hlapcev se ni nobeden upal geniti. To ni bil človek — menili so — ki je tako prišel, ko bi ga bil iz klobuka iztresel. To je moral biti tisti, ki križe delamo pred njim. Gospod pa se je hudoval na hlapce: „Zakaj puščate take ljudi v grad!"
Drugi dan uže ni bilo več ciganskih šotorov pod Kozjakom. Grajski so bili pozabili nanje, nikomur ni bilo mar, zakaj v tedanjem času je bil svet vsega vajen ; nič posebnega se jim ni zdelo, ako je kak tepež tudi krvavo plačilo prejel.
Tretje poglavje.
.Mi evr.sti Slovenci smo, gremo na l>oj Za privdo, za (toni, za cesarju; Zakonu domačemu viteški roj, 1'rotivnemu — groza viharju.
Koseški.
ladi Jtirček Kozjak je stal z očetom pod košato lipo na malem vrtiči za gradom. Solnce je zahajalo. Otožno je gledal bogati gospodar tja v daljne kraje, čez modre gorice in zelene ravnice, ki so mu ležale pred očmi. Morda je mislil na svoje mlada vojinske tovariše, ki so padli v bridkem boji ali pa še prebivajo v daljni deželi; morda mu jo bila prišla na misel ran j ca žena, kajti obračal se je k sosedu, gradu Snmbregu; ali pa je premišljal, kaj bode v prihodnjosti z deželo, ki ga je rodila in vzgojila.
Iz te zamišljenosti ga prebudi modrooki sinek vprašaje: „Oče, kedaj greva v Zatičino po očeta Bernarda, ki me bo brati učil, kakor ste rekli?" „Jutri!" odgovori oče. »Kaj ne, jaz pojezdim z Vami." „Ako boš priden," odgovori oče. Pride pa v tem hipu stara hišina naznanjat gospodarju, da je vratar odprl tujemu gospodu. Precej odide
gospodar gosta vzprejemat m po stan navadi pogostit. Stara služabnica pa se usede h gospodiču in jame z urnim ženskim jrzikom razkladati stare pravljice in pripovedi mlademu dečku, ki ga je pestovala nekdaj in ljubila bolj, kakor da bi bil njen.
V tem najde gospodar Marko v svojem gradu starega znanca iz mladih let, ko je bil še na vojni v nemških deželah. Nič navadnega ni bilo, da je prišel iz daljnih krajev prijatelj prijatelja obiskat. Zato se je tudi .Marko Kozjak začudil, videč viteza na svojem domu. Precej, ko se pozdravita in k vinu usedeta, vname se mej njima govorica.
„Nikdar ne bi bil pričakoval te sreče," izpregovori domačin tujemu vitezu, „nikdar ne bi bil mislil, da te bom pod svojo streho gostil s svojim vinom; kaj posebnega te je moralo pripeljati v našo deželo, da si obiskal starega prijatelja. Govori tedaj in ne boš zinil želje, da bi ti je jaz ne izpolnil, ako je v moji moči."
„Prav sodiš, prijatelj Marko Kozjak! Nekaj posebnega me je pripeljalo v deželo. In ker sem tu, vem, da ne smem mimo prijatelja, kakor si ti, zlasti ker potreba mi je ravno tebi enačili. Toda motiš se, ako meniš, da iščem pomoči sebi; iščem pa krepkih rok cesarju," rekel je vitez.
»Cesarju? In kako da nabiraš ti? Sicer sam res težko grem v teh časih z doma; saj veš, Turki nas napadajo pogosto; imam mladega sina in nobenega
človeka, da lii mu ga brez skrbi izročil: ako pa je cesarju treba vojakov, pridenem rad nekoliko hlapcev, postavim krdelu načelnika svojega sorodnika Ludovika, ali komu drugemu —odgovori Marko.
„Stoj! Ako pa cesarju samemu gre za prostost; ako je cesar s svojo glavo v nevarnosti, menim, da mu ne odrežeš svojega meča in svoje desnice."
„l\aj praviš, osoba cesarjeva? Govori, kaj se je zgodilo?" vpraša Marko Kozjak resnobnega lica.
„Tedaj ne veš še ničesa~ vedel sem, da ne. Poslušaj me. Gotovo si slišal, da je grof celjski nesrečno smrt storil."
„To sem bil zvedel."
,, Deželo štajersko ima po njegovi smrti po vsej pravici dobiti naš cesar Friderik 111., uže zavoljo tega, ker je cesar, ko uže ne bi imel druge pravice. Želita pa jo dobiti tudi .Janez goriški in ogerski kralj Ladislav. Da bi te prehitel, šel je Friderik, prenagel in prezaupljiv, naravnost v Celje, da bi se ondukaj dal stanovom štajerskim izvoliti in priznati. Dve sto konji-kov ga je spremljalo, mej njimi sem bil tudi jaz. Samo Jana Vitovca, oskrbnika vdove ranjkega grofa celjskega, bilo se je cesarju bati, in tudi jaz sem vedel, da je to zvit človek, kakor mu ni veliko mari za prav in neprav. Cesar ga torej pridobi zase, in zvita kača je obetal vse, dokler je stal pred svojim vladarjem in dokler mu je kazalo dobička. Ko pa mu ogerski kralj
— 24 —
Ladislav več obljubi in mu žuga. da izgubi svoja imetja na Ogerskem, ako njemu po volji ne dela: omahne Vitovec, popusti cesarja in sklene celo šiloma polastiti se cesarjevo osobe. Jaz in drugi smo sicer svarili vladarja, naj ne zaupa Vitovcu, ali pomagalo ni nič, on je predober, imel je potubneža za poštenega človeka. Na enkrat pa smo culi, da vodi Vitovec oboroženo krdelo v mesto. V naglici smo rešili cesarja v grad in zdaj ga oblega Vitovec. Mene pak je sreča doletela, da sem prišel vas kranjskih vitezov klicat v orožje za hrambo svojega vladarja. To je, prijatelj, na kratko vse, kar ti imam povedati, zakaj sem poiskal starega prijatelja v visocem njegovem gnezdu. Menim, da boš opasal ledja, ako bi bilo zadnjikrat v življenji."
„Ako je pa tako, ne bom se branil," odgovori domačin.
„Povej, kedaj je čas. Kdo pa še pojde?"
„Šli so poslanci v vse avstrijanske dežele iskat pomoči; s Kranjskega menda greste precej jutri. Ljubljansko mesto da 40 vojnikov in mnogo vitezov je obljubilo izdatne pomoči. Kozjak. prvak svoje stare rodovine, menda ne bo zadnji mej njimi?
„ Ali kako si Vitovčevemu lisičjemu očesu ušel iz Celja?" vpraša gospodar.
„Le težko, noč mi je pomogla. In ko bi ne bilo šlo za cesarja, mojega gospoda, Bog ve, bi H bil jaz kedaj lazil skrivaj skozi vrata celjska.   Le malo je
manjkalo in ujeli bi me bili čuvaji. Sam meč in noč sta me rešila in z menoj, kakor upam, tudi svetlega Friderika," pripoveduje vitez.
»No, mi bomo že Vitovcu, prevzetnemu hlapcu, povedali, kaj je dolžan svojemu cesarju," pravi Marko, »kaj meniš, bode li ubranil se cesar ta čas, da prispemo mi do tja?"
»Gotovo, ako se ne mudite; ima dve sto mož, in je za zdaj za zidom. A sestrada ga Vitovec lahko, ako mu kar najhitreje ne pomorete."
»Domovine in svojega cesarja ni nikdar nobeden Kozjak zapustil ne v boji, ne v drugačni nevarnosti; jaz ga tudi ne mislim, dasi se težko ločim od doma," rekel je naposled Marko.
Kmalu potem je odhajal tudi vitez na brzem konji po strmem klanci z grada v dol in izginil mej drevjem, ko je ravno solnce zahajalo za goro. V gradu pak se je ko blisk raznesla novica mej hlapci, da gredo na vojsko. Nekateri so se veselili, nekaterim pa je prišla nenadna novica prav nevšečna. Veliki hlapec dobi od gospoda povelje, da se pripelja nekoliko konj s pristave, da se ogledajo sedla in nabrusi orožje, in preskrbe druge vojne reči. Ves večer so letali po gradu sem ter tja, iskali zdaj te, zdaj te reči, vriskali in vpili in uganjali mej seboj, koga bode jutri gospod odločil za na vojno, koga za doma. Jedni so se veselili, kako bodo šli zopet daleč po božjem svetu, kjer se
— 26 —
veliko napleni in kjer je že nekateri obogatel, jeclnim pak je srce poskakovalo, da bodo zopet imeli priliko, svojo hrabrost očitno pokazati; le malokateremu mlajšemu je to srce potiralo, da bode moral zapustiti staro mater, ki stanuje doli v dolini, in da bo morda umrl na tujem, na širocem polji nepoznan in nepokopan. Toda zadnji te skrbi niso pokazali očitno, drug drugega se je sramoval.
Se največ pa je imel premišljevati graščak Marko sam. Časi so bili malo varni, imel ni nikogar, da bi mu bil dobro varoval domovje in otroka, jedino njegovo veselje in upanje. Bil mu je brat Peter tu v gradu, najbližji v rodu, za na vojsko pa ne. Kdo bi bil boljši za sinovo varnost od strijca? Ali kak je bil ta Peter Kozjak? Kakšen varuh bode ta, ki se ne zmeni za nobeno vnanjo reč; ki ves dan, vse leto v gradu tiči in misli svoje reči ? Kako bode ta brat osobno varoval grad, ako mej tem časom prihrumi divji Turek? Imel je sicer Marko bratranca v soseski, graščaka Ludovika Kozjaka, moža sposobnega za vsako nevarnost in vsako delo, ali ta plomenitnik je moral tudi cesarju na pomoč iti kakor on. Na zadnje pa mu vender druzega ni bilo storiti, kakor bratu Petru izročiti sina in grad. „Brat je le brat," mislil si je, „predrugaeil se bode, ko bo videl, da mu zaupam. Zapretim mu, da bode oprezen, z otrokom naj lepo ravna in povabim še iz zatiškega kloštra očeta Bernarda, da bode učil in vzrejal mi sina; nazadnje pa še poslom in hlapcem ostro zapo-
— 27 —
vem da bodo ravnali, kakor do zdaj. In poslednjič — kaj bi se plašil! — saj pridem čez mesec dnij ali dva že nazaj; nekateri boj sem preživel, Bog me je otel, gotovo me ne bode pahnil v nesrečo zdaj, ko me je sinu treba."
Tako je mislil tisti večer Marko Kozjak.
3*
Si	BinsiHiiiiHiiiisiiiiasisisisiHasi |g|		
§	XX XXX X*X X	, jX X* * ^ i8> ^ ^( X	1
litlUHaHUHHlHi		nmniisisiSEsisHi	
Četrto poglavje.
Glas gospodov hlapce kliče : Zor je, hitro mi vstajajte, Brze konj'če napravljajte, .Tih sedhijte, obrzdajte, Se na vojsko naravnajte !
Narodna pesen.
arkov brat Peter Kozjak je sedel v svoji izbici blizu, starega stolpa, ki je bil sezidan še v starodavnih časih, ko so Slovenci, posnemaje Avara in Franke, na gričih trdna stanišča jeli staviti, da bi branili tu svojo prostost. V tistih starih časih so bili tudi Kozjaki sezidali okrogle stolpe na bobnu, in ohranili sebe in svoje slovensko ime čez vse čase nevarnosti, celo tedaj, ko se je naselilo po slovenskih gorah mnogo nemške in laške gospode, ki je zemljo zase vzela v posest in potem mej kmete, prvotne posestnike, kakor dobroto razdelila, to se ve za odmerjeno tlako in desetino. Peter sam še ni vedel novice, ki je napolnila ves grad, hleve in dvorišče, kuhinjo in orožnice, ki se je bila celo v dolino mej  kmete naglo raznesla.
Sedel je mej zaprašenimi starimi listinami, mej knjigami in pergamenastimi starimi pismi, s črkami v latinskem jeziku napolnjenimi. Kopica tacih knjig je ležala poravnana pred niim, toda noter ni gledal. Na-
— 20 —
slonjen na stolu je gledal v kot, kjer je bil pajek veliko jnrežo od knjige do knjige prepel. Pa ko bi kdo menil, da je živalco opazoval, zmotil bi se bil.
»Tema je že, kako da mi nihče večerje ne prinese!* Tako je godrnjal pred se in obrvi se mu zlečejo še grje na čelu.
»To je, ako človek živi od tuje milosti; kakor drugi hočejo, kadar drugi hočejo, in ako drugi hočejo! Tega je moj oča kriv, lehko bi mi bil dal, da bi živel po svoji volji in želji, ali tega ni storil; ti — ti nisi bil moj oča," in oči se mu posvetijo, ko to zagodrnja. »Kaj je brat, kaj sorodstvo ? Kdor mora živeti pri svojih sorodnih, revež je večji od onega, ki prosi vsak dan pri kmetu, kajti vsaj torbo, ki jo nosi okolo rame oprtano, lehko imenuje svojo lastnino. Jaz pa moram vse od bratove milosti prejemati, vse, kar mi je treba. Kaj mi je brat? To, kar mi je oča bil — moj sovražnik. Pa, ako se ne motim, ako vsa učenost ni sleparstvo, imel bodem in moram imeti tudi jaz svojo lastnijo, moram imeti, kamor bom pogledal in lehko rekel: to je moje."
Zdaj je začul Peter glasne stopinje po mostovži. Menil je, da mu po navadi neso večerjo, kajti ni hotel hoditi k bratovi mizi. Ker se je ogibal ljudij, ogibal se je tudi brata; ker je on svet sovražil, menil je, da tudi svet njega tako sovraži. Vrata se odpro, glava strežajeva — starega vojnega hlapca Ožbeta, ki služi že tretjega gospodarja iz Kozjaške rodovine — pokaže se in boječe pokuka v luknjo, obzidano s pisano skla-
— 30 —
dalnico, rekoč: »Gospod žele, da pridete nocoj doli k njim večerjat."
Peter ne odgovori ničesa, pogleda ga pa tako temno izpod čela, da hlapec naglo izmakne glavo in duri za seboj zaloputne.
»To ti je čuden človek," godrnja Ožbe po poti, vrteč svetilnico v roci, »kako hudo me je pogledal, kakor sam Bog nas varuj in sveti Til! Poznal sem jih nekaj tega rodu, pa tacega še ne, ko je ta gospodov brat, — jaz ne vem, ali je brat. Baca na vodi! Prec ko je lupino odvrgel in ko je dete še po štirih kobacalo, vedel sem, da se zvrže po Bog ve kom." Tako bi bil Ožbe še dalje Petra premišljeval, ko ne bi bil prišel do velike gospodarjeve sobe.
Malo časa potem so sedeli pri mizi: Marko, njegov sinek Jurček in temnolični strijc Peter. Oča je sedel resen za mizo: tudi navadno veselo brbljanje nedolžnega dečka je ponehalo: strijc je bil pa že tako malo zgovoren, ali bolj prav, nikoli ni govoril, ako ga ni nihče vprašal.
»Morda nisi še slišal, brat Peter, daje naš vladar cesar Friderik v veliki nevarnosti, da ga Vitovec zajetega drži. Otodi je bil cesarski jezdec, stari moj prijatelj, pri meni, ki mi je to poročil."
Peter povzdigne oči in naredi se, kakor da bi hotel reči: »Kaj meni mar? Bodi cesar tu ali tam, aH nikjer, jaz ga ne iščem." Vender odgovori naposled, po dolgem molku: »Nisem še slišal. Kdo bo meni povedal?" Zadnje besede zaničljivo zategne.
„ Pripovedujem ti torrj, di gredo kranjski vitezi Frideriku na pomoč in, to se ve, jaz moram iti ž njimi. Sramota bi bila zame, da ne. bi šel."
,,Ti greš?" čude se vpraša Peter.
„Za ta čas, da pridem zopet, nazaj, prosim te, brat Peter, bodeš popustil svojo izbo in oskrboval grad, mojo, mojega sina in svojo domačijo. Bodi kakor človek, z ljudmi se pečaj. Zlasti pa ti naročam: pazi mi na dečka, da se mu knj ne primeri. V zadnji reči ti bom pomagača poklical, očeta Bernarda iz Zatičine, da bode učil in vzrejal mi sina. Ako bi se mi na vojni kaj primerilo nepričakovanega — saj menda me razumeš — pustil bom oporoko v kloštru zatiškem: oskrbuj ti mojemu sinu reč', dokler ne doraste."
Bodi si, da se je Petru res iskrica dobrega namena v srci vzbudila, bodi si da ga je genilo in presunilo, ko je videl, da ga vender še nekaj čislajo, ali pi. da se je nalašč potuhnil: razvedrilo se mu je lice, kakor še nikdar poprej, segel je bratu v roke in obljubil, da mu bode zvesto skrbel za blago in sina.
»Prosim te torej, pusti svoje učenosti, skrbi za moje in svoje imetje: saj dokler bom jaz kaj imel. tudi ti jedinščine ne boš trpel. Zraven tega pa ti izro"am najdražje, kar imam, svoje dete. Saj vidiš, ako mi njega Bog vzame, da tudi zame ni nobenega veselja več na tem svetu in da ž njim umrje staro naše ime, slavno iz davnih časov. Komu ga morem lože izročiti ko tebi, svojemu bratu?" Tako je govoril gospod Marko.
„Zakaj bi ga izročal drugim, jaz ti bom obranil In ubranil po svoji moči vse," odgovori Peter.
Deček vsega pogovora ni poslušal. Sredi sobe je malega psička dražil, ne pazeč, kaj strijc govori, ki ga je imel navado le izpod obrvij pogledati.
„Jurij!" pokliče ga oča. In ko pride deček bliže, pravi mu: „Jurij! tukaj strijca moraš slušati, dokler ne pridem domov. Glej, da te bodo hvalili in radi imeli. Pa oča Bernard pride jutri. On te bo učil, tudi njemu bodi pokoren in, kar ti poreče, vse voljno stori. Tako mi boš delal veselje."
,.Kam pa Vi greste, oča!"
-.Jaz grem na vojno, ti pa ostaneš doma sstrijcem."
„Ne, oča, jaz grem z Vami, jaz ne ostanem pri strijci, strijc so hudi," pravi deček in solze ga oblijo.
.,,Kdo ti je pravil, da je strijc hud —," oglasi se Peter, in na obraz se mu vleže megla, kakor poprej, toda premisli se in nekaj bolj tolažljivo reče: „Nič ne verjemi, deček, strijc; ni hud, saj ne grize."
Oča je tolažil dečka, kakor je vedel in znal in obetal mu lepih rečij iz vojne. Peter pak je na zadnje še jedenkrat obljubil, da se bode potrudil privaditi si sina in druge ljudi in da bode zvesto oskrboval vsa opravila.
Potem pa se je zaklenil v svojo stanico in hlapec Ožbe, ki je imel mnogo dela to noč v hlevih in na dvoru, pravil je, da je tisto noč posebno dolgo videl luč v njegovih oknih. Kaj je Peter premišljeval tisto noč, ali
se je namenil že tačas, kako bo ravnal pozneje, tega ne vemo ne iz pisem, ne iz drugih poročil.
Drugi dan popoludne je zasedlo krdelee hlapcev na dvoru grada Kozjaka iskre konjiče, krdelee mladih brhkih mlacleničev iz doline. Stari Ožbe je držal osedla-nega vranca za brzdo. Tam pod kamenitim podstreškom je stal Marko Kozjak v bliščeči vojni opravi, prepasan z velikim viteškim mečem. Zadnjikrat je še opomnil domačo družino, naj bodo pazljivi in pokorni kakor doslej, zadnjikrat je poljubil mladega sina, zavihtel se na konja in — jezdeci so zdirjali skozi grajska vrata.
Od vseh stranij, iz gradov na holmih, hiteli so kranjski plemenitaši s svojimi hlapci in kmeti proti beli Ljubljani. Precej velika vojska se je vzdignila od tu proti Celju, da bi odpodila Vitovčeve čete in otela cesarja.
Peto poglavje.
reteklo je več tednov po Markovem odhodu. V
gospodarstvu na Kozjaku ni bilo posebne pre-
• membe, le da je gospodoval namestu ljubeznivega, povsod spoštovanega prejšnjega gospodarja njegov grbavi brat Peter. Družina je hodila po starih kolo-vozinah. Hlapci so se ravnali po starem Ožbetu, ki se tudi ni veliko zmenil za novega, začasnega gospoda, ampak delal največ po svoji pameti.
Peter Kozjak sam pa se je bil nekako ves pre-drugačil. Več se ni zapiral v samoto, jel se je bolje oblačiti, hodil je v soseščini okolo plemenitašev; tudi v Zatičini je dobil dobro ime, in sploh so ljudje jeli rekati: »Glejte, saj še ne bi bil prenapčen ta Peter Kozjak; vidi se, da je dober človek." Vsemu svetu se je jel dobrikati, samo očeta Bernarda, ki je bil precej po Markovem odhodu prišel v grad za učenika, le tega in malega dečka Jurija ni mogel. Peter je namreč vedno mislil, kako bi nasitil svojo lakomnost, da bi si pridobil svoje premoženje ter si prisvojil premoženje svojega brata Marka. Jurij je bil jedini sin. Po očetovi smrti bi po pravici on nastopil gospodarstvo, in — potem bi moral
Peter celo mlademu bratovemu sinu po volji in milosti živeti. Ta misel je Petra bodla tako, da mu je prešel zadnji ostanek dobre vesti in človeške pravice. Ko bi brat ne imel sina, prišlo bi premoženje mlajšemu Petru v last. Upal je sicer brezvestni strijc, da bode mali deček umrl tako ali tako, Jurček pa je prihajal od dne do dne razumnejši, zdrav ko riba, vsacemu človeku veselje, samemu strijcu bridka srd in jeza. Ne bi bilo težko Petru dečka spraviti s sveta, tudi greha se morda ne bi tako strašil, kajti Boga in zapovedi njegove mu je bila že davno zloba v najskrivnejši kotiček v srci porinila. Ali ni se upal tega storiti zavoljo sveta, dobro vedoč, da po takem djanji bi se mu bilo bati brata in vse poštene soseščine, ki ne bi trpela morilca mej seboj. Skrivaj bi ga tudi ne bil mogel, da bi živa duša ne bila ničesa zvedela, kajti menih oča Bernard je bil skoro ven in ven pri dečku. Tudi družina in sosedni plemenitaši so malega Kozjaka ljubili, in pričakovati je bilo, da bi se vzdignili zoper tega, ki bi dediču Kozjaškemu le žugnil s hudim namenom.
Bilo je poletnega dneva. Peter Kozjak je odjezdil z dvema hlapcema v klošter. Solnce je že zahajalo in mesec je pokazoval sredi neba blede svoje rožičke, kakor bi nestrpljiv hotel počasno solnce priganjati, naj se skrije, da bode on mogel zopet svojo lepoto razkazovati širokemu svetu. Petra še ni bilo domov.
Kako uro daleč od grada Kozjaka, pri malem potoku, na zeleni trati, kjer sta dve stari vrbi žalostni
- 3G —
pripogibali svoja ramena k tlom, sedela je druščina v lice zagorelih in zarastlih mož okrog ognja. Črni lasje, rujava koža in v raztrgano obleko zagaljena telesa, vse to nam kaže, da so ciganj e. Bilo jih je kacih jednajst; vsi so imeli dolge nože za pasom. Ravno toliko konj, majhnih, grivastih mušic s privezanim sedlom in raztrganimi culami na hrbtu se je paslo okrog. Žensk in otrok nimajo s seboj in to je znamenje, da to ni navadna tolpa ciganov, kakor se privlečejo radi po letu in po zimi, temveč da nameravajo kaj posebnega.
Poveljnik tej druščini, grozni in strahoviti vsa-cemu posameznemu človeku, bil je velik, suh cigan svetlih očij, ki smo se že prej nekoliko seznanili ž njim, in katerega so ciganj e Samola imenovali.
„ Ali si pa prav videl," vpraša starikavi dolgi glavar, „ali dobro veš, da je šel gospodar Kozjak danes v klošter, in da ga ni še nazaj. — Ne bode ti dobro, ako si me prekanil, to ti pravim; če zastonj prežimo tu nocoj, za tilnik tebi potipljem; saj veste, da nas začno iskati, ako tukaj kaj dalje oprezujemo, in kakor smo mi konopno zavratnico spletli za viteza Kozjaka, tako utegnejo vitezi izmej nas jedne za želod obesiti na hraste."
„Ne," odgovori mlad, razmršen cigan poglavarju Samolu, „jaz sem dobro videl; nož sem skril v nedrije, in prosil v kloštru dani.. Pater, ki mi je dajal jedil — trap, imel me je res za romarja z Laškega — pravil mi je, da je mnogo vitezov v kloštru in dobro sem
— 37 —
cul ime Kozjak. Ako bode nocoj hodil domov, in ne bode šel nikoder drugod, mora priti mimo."
,Ne more drugod, to je jedina pot."
.,Ako pa ne pride nocoj, Samol, jaz ti ne morem za to, konopna vrv počakaj do jutri. Eosa jej ne bode škodovala, trdno je spletena."
Rekši odveze cigan vrvico od pasa ter jo v dve gubi zadrhne okrog vrbove veje, ki je molela ciganom ravno nad glavami. „Trdna je, dva viteza drži," reče naposled divjinec.
,,Ako prideta dva Kozjaka tod, obesimo oba," pristavi dolgin Samol.
»Povej nam, Samol, kaj in zakaj čakamo tega človeka, ki si ga imenoval že večkrat," vpraša star, škiljast mož izmej poštene druščine, »šli smo s teboj iz daljine do le-sem, utrudili in zbosili so se nam konji, ti pak nam še nisi povedal, čemu smo prijezdili v to deželo. Kaj ti je storil tisti, za katerega smo vrv priclrhnili, da mu sapo ustavimo in mu izvinemo kosti ?"
»Veliko mi je storil, prijatelj!" reče dolgin Samol na to, »veliko zalega mi je napravil. Povem vam, da veste, zakaj smo obrzdali konjem gobce in zakaj smo se vsedli nanje in iz daljne Ogerske priclirjali v kranjsko deželo. Ni še od tačas mnogikrat skopnel sneg, kar sem bil jaz tukaj v tej dolini šotore zasadil. Izmej vas ni bilo tedaj še nobednega z menoj. Sina sem imel, krepkega mladeniča, močnega in pogumnega, kakor mej
krdelom nobednega ni bilo njegove starosti. On mi je bil vse, ž njim in zanj sem brundal po svetu. In kdo je bil, ki mi je bil zrušil mojo srečo? Tega človeka čakamo danes tukaj; ta je gospodar grada Kozjaka, le-6nega kupa, ki ga vidite v megli. Sel je bil moj Mekin tja po konja v hlev: zvit mladič je bil. In pred mojimi očmi ga je pobil na tla. Na rami sem ga odnesel z grajskega dvora. Zastonj sem upal, da se mu noga vzravna; vsa zdravila so bila zastonj, bolečine so se množil', kosti so mu šle iz udov in umrl je. Zdaj veste, tovariši, koga čakamo, in da mu ni upati ničesa več pod solncem, kadar pride meni v pest."
„Cuj," pravi zdaj mlajših jeden, „to so konji!" In res se je slišalo peketanje konjskih kopit iz večerne megle. Ko bi mignil, polove cigani svoje konje in zdajci sede vsi v sedlu. Ostre dolge nože v rokah držeč ob-stopijo, za grmovjem skriti, ozko pot.
Trije jezdeci pridirjajo po poti. Prvi je bil Peter Kozjak, za njim sta bila dva hlapca, ki sta ga bolj zavoljo navadne časti, ko zavoljo varstva spremljevala. Kar jih obstopijo ciganje na malih mušicah, svetle nože visoko vihteči, in predno se gospod in hlapca predramijo iz straha, bili so že vsi s konj in povezani. Zlasti se je bil gospod Peter prestrašil, da mu je s konca sapo zapiralo. V_
„Kaj hočete? Pustite me, ljudje, prosim vas lepo, jaz sem Peter s Kozjaka, nikomur nič ne storim. Pustite
me, jaz vam dam denarja, vse, vse vam dam, grad — samo mene pustite! — Hlapcev imam mnogo, lmdo vas bodo kaznovali, ako se me dotaknete!"
Tako in jednako je blodil v strahu in trepetu za svojo kožo Peter, ko mu je migala smrt pred očmi. Sam ni vedel, kaj govori. Ciganj e so se s majali in suvali ga brez usmiljenja.
„Slabo se izgovarjaš, boter!" reče prvi.
»Pozdravi vse znance po peklu!" pravi drugi.
»Ta bo neroden za obešanje, grča mu je vzrastla na hrbtu!" pristavi tretji.
»V klado ga denemo, da se mu vzravna!" dodii četrti.
»Hlapce pustite, tistega pa peljite k ognju, naj me jiočaka tam, da se zopet spoznava, ako me je že pozabil in izgrešil.. Tudi mu smete povedati, kaj pomeni pridrhnena vrv, da ne bode na naglem stopil s sveta!" rekel je dolgin Samol, in gospoda Petra odvedo k ognju in ga poredno z grčo na hrbtu dražijo, dasi mu je bilo smrti v oči gledati.
Ze je Peter menil, da je večnosti na pragu, že se mu je vrtelo po glavi, ko je videl nad seboj vislice, že je mislil zopet jedenkrat na Boga, in glej! prosil je milosti pri Bogu, katerega ni imenoval, ne mislil nanj že od mladih kolen, od zdavna. In Bog mu je še pri-zanesel. Dolgin Samol pristopi in ko Petru pri ognji v obraz vidi, začudi se ter pravi: »Kaj ? To ni pravi človek! Tega ne iščem. Pustite ga!" — Petru pa se je odvalil kamen od srca, in bil je precej tisti, ko prej.
- 40 —
„Kdo si ti?" vpraša ga cigan. »Zakaj si rekel, da si Kozjak, a jaz vem, da je Kozjak večji, bolj zastaven
človek. Taka šleva ne bi bila mojega sina na prvi mah pobila na tla. Ha! zakaj si rekel, da si Kozjak?"
,,A, Vi ste se zmotili, prijatelj moj ljubi, Vi iščete
mojega brata? Ta je na vojni, pred Celjem, jaz sem le njegov brat, ni mi nič do mojega brata in njegovih rečij: zato Vas prosim, pustite mene in moje hlapce, jaz z bratom nimam nič," blebeče v naglici Peter.
To vse pa ciganom ni bilo nič kaj po všeči. Tako daljo so bili nalašč sem prišli in zdaj bi bili morali brez vspeha nazaj — zastonj, brez končanega namena.
..Gospod se mora odkupiti, ako hoče, da ne bo visel," menili so nekateri ciganje in drugi so to misel potrdili. Petru se je bilo sicer zopet malo ogrelo okrog srca, ko so ga opominali na vrbovo vejo in pridrhneno vrvico, pogodili so se pa naposled za sto zlatov odkupnine, katero je Peter obljubil dati ciganom zase in za hlapca. Dolgin poveljnik sam zasede konja in odjezdi s Petrom po denar. Hlapca pak sta morala za poroka ostati pri ognji. Toda zapovedal je bil Samol tovarišem, naj ne ravnajo grdo s hlapcema, le ako bi njega nazaj ne bilo. nAko me jutri ne bode, ko zagledate prve solnčne žarke, vedite, da sem zaprt pri tem gospodu, česar se bode pa varoval, menilfbi; — potem že veste, kaj!" reče ciganom dolgin, odhajaje s Petrom proti gradu.
- 41 —
Večerna megla se je bila razlila po dolih. Mesec se je skril za oblake; bila je pusta noč, ko je jezdil Peter z dolgim ciganom skozi gozdič proti gradu. Ko je jel cigan govoriti druge navadne reči, kakor kak pošten človek in pameten mož, otajalo se je po Petru do dobrega vse in prejšnja narava se mu je povrnila. Jame cigana izpeljevati, zakaj je bratu Marku smrt sklenil. Cigan mu vse pove in tudi namen, da ne bode miroval pred, dokler mu ne dopolni svoje prisege in se maščuje krvavo nad namišljenim morilcem svojega sina.
Tu se Petru vzbudi misel strašna, kakeršne se le najhudobnejše srce ne zboji. »Kaj, ko bi porabil to na svoj prid?" misli Peter. »Kaj, ko bi mi le-ta cigan pripomogel, da mi pride v roke vso bratovo imetje in postanem sam svoj gospod ? Nihče ne bode misliti mogel, ni mogoče, da bi komu v glavo prišlo, da sem jaz uzrok temu. Cigan pojde v tuje kraje, kdo ga bode kedaj videl več ? Da me pa ne izda, to bom uže skrbel." Tako je razbral v naglici ljubeznivi strijček.
»Počakaj, prijatelj! meni smeš brez skrbi povedati vse, tudi jaz sovražim svojega brata," pravi Peter ciganu, »in kdor se maščuje nad njim, tudi meni po všeči stori."
Zasmehljivo ga pogleda cigan.   Pač je moral
misliti: »To ti je brat, ne bi bilo škoda zares, ko bi
3
— 12 ~
ga bil presunil moj nož, ali pa, da bi ti vrv debel vrat zadrgnila in zemljo izpodmeknila pod tvojima n ogama!"
„Jaz ti povem, kako se lehko maščuješ nad mojim bratom, ki ti je sina ubil," pravi Peter dalje, „kako ga še veliko bolj udariš, kot bi mu nož v srce zabodel ali kot bi ga obesil za vrat. Samo prisezi mi, da nikdar ne izgovoriš mojega imena, da te ne bo potlej nikoli več v deželo in v te kraje. Pridejal bom pa še sto zlatov k onim sto za plačilo."
„Kako ti naj prisežem?" vpraša cigan in zapazil bi bil človek, da mu ni mnogo do take ali take prisege.
Peter mu narekuje prisego in cigan govori vse za njim: naj se mu jezik odvali, ako ne bode molčal, naj se nož obrne njemu v prsi itd.
»Poslušaj!" pravi Peter na tihem ciganu. »Moj brat Marko Kozjak, ki ti je sina do smrti pretepel, ima tudi sina, ki ga bolj ljubi, kakor si ti svojega rad imel."
„Haha! in ti bi se ga rad iznebil," zagrohoče dolgin, »in babje srce imaš, ne upaš se ga spraviti. To ti storim, tem bolj, ako mi plačaš. Le pokaži mi, kje spi, in jutri se ti ne bode več vzbudil."
„Ne!" šepeče Peter, »tega nečem. Ti moraš tako delati, da se bode videlo, da sem jaz tebi nasproti in da nimam nič s teboj v tej reči."
— 43 —
„Saj sem videl, da si zajčje natore," odgovori cigan, „nase ne vzameš nič, na tuja ramena bi rad breme naložil. No, naj ti bo, jaz ga vzamem, dal boš več kot sto zlatov. Kaj pa vender češ, kaj naj storim z dečkom, tvojim trnom v peti?"
„Z menihom hodi v vas pod lipo sest proti večera. Ako prideš s svojimi tovariši," groza malo prešine gospoda, ko se na to tovarišijo domisli, „lehko fanta pograbiš in odvedeš, ustavljal se ne bo nihče. Meniha mi živega pusti, da bode pričal. Otroka mi odpravi kamor hočeš, ne rečem, da ga umori, ali daleč mi ga odpravi, daleč, da ga ne bo nikdar več nazaj. Plačal ti bom dve sto zlatov in mojemu bratu, svojemu sovražniku, boš storil huje, kakor bi ga umoril: ogrenil mu boš vse življenje."
Prijezdita do grada. Vratar, ki je v svoji stražnici še svetil, pričakuje gospoda, spusti naglo viseči mostič, in Peter gre s ciganom v dvor. Vse je spalo, le dva hlapca čuvaja sta zaspano hodila po ozidji in gledala v megleno dolino.
Peter stopi v svojo stanico, odšteje divjemu spremljevalcu odkupnino zase in za hlapca, ter doda polovico krvavega plačila, polovico pa mu obljubi, kadar bode delo dovršeno.
Cigan odjezdi iz grada. Vratar ga je sicer po strani gledal, rad bi ga bil nekaj ne prav prijazno vprašal, toda prišel je bil z gospodom, in tako je bil jezik zavezan skrbnemu možu.
3*
— 44 —
Kmalu potem dospeta hlapca, še vsa v strahu; predramita vse tovariše s svojimi grozovitimi pripovedmi, cla so jih hoteli črni ljudje obesiti, ljudje še groznejši od Turkov; da jih je le Bog rešil, sami ne vedo, kako in kaj. Nihče bi jima ne bil veroval, ko bi ne bila mogla kazati, kako so jima vrvi na roki do krvi v kožo zajedle.
Šesto poglavje.
Al prijezdi mož neznanski, Časa dečku ni bežati, Vže ga ropar privezuje, Žene ga na prodaj v robstvo.
A. TJ me k.
Itorjena je bila pregreha, črna kakor srce Petrovo.
Prodal je bil sina svojega brata, iz lakomnosti
IBjgfiB — nedolžnega dečka. Tiščalo je morda nečloveškega strijca pri srci in vest ga je morda pekla, kakor peče vsacega grešnika, ali kesal se ni! Dobiček mu pride na misel, hudir mu šepeče na uho, da mu pride v last vse, kar bi imel sinovec podedovati: in v veselji si Peter mane roki. Kalil mu je to veselje samo še strah, da ne bi cigan srečno od vedel otroka in da bi ga utegnil izdati. Pa tudi za to si je vedel poiskati tolažbe.
Naglo se je bilo razširilo po okolici, da je krdelo ciganov hotelo gospoda Marka obesiti, ter da so naleteli na Petra in hlapca, ki so se morali odkupiti. Ko pa ciganov ni bilo potem nikjer v okolici videti — kajti pomeknili so se bili v gozd — menili so vsi, da so odjezdili.
Peter, na videz ves v skrbi za svojega strijčka, prepovedal je bil prve dni po svoji nevarnosti očetu Bernardu iz grada voditi dečka. Malo dnij pozneje pa je dovolil zopet, celo velel je, da sme iti v vas, mej kmetske ljudi.
Tam je stala sredi vasi pod Kozjakom lepa košata hruška. Le-semje zahajal oče Bernard s svojim učencem, mladim Jurijem; kajti dober gospod mora jioznati svoje podložne in jih mora ljubiti, rekal je oče Bernard, in zato je hotel, da se tudi Jurij uže v mladih letih privadi svojim kmetom. Torej je minilo le malo dnij, da ne bi bil ž njim na klopi pod vaško hruško. Ljudje so radi gledali mladega okretnega gospodiča in sivega prijaznega meniha v beli klošterski hali. Oče Bernard je bil od nekod iz tujega prišel v zatiški samostan. Ko so ga ljudje v prvič spoznali, niso se še mogli pogovarjati ž njim, kajti govoril je tuj jezik. Pozneje še le se je bil naučil po govorici jezik slovenski, kakor ga je govoril narod, kloštru podložni. Potem je bil ljudem najljubši duhovnik izmej vseh menihov. Res se mu je znalo na jeziku, da je tujec, vender ljudje so ga še rajši poslušali, ko je zavijal njihov govor drugače kakor domači.
Govorilo se je, da je bil ta gospod nekdaj vojščak, da je pa obljubo storil in se pomenišil. Ljudem res ni šlo v glavo, kako bi bil mogel kedaj tako ponižen gospod oduren vojnik biti. Uže marsikomu je bilo na jeziku, da bi ga bil povprašal sam, ali nihče se ni upal,
47 —
vsakemu je ostalo vprašanje na jeziku. Oče Bernard sam pa je rajši pravil o drugem in o drugih, kakor o samem sebi.
Sedela sta tudi tisto popoludne duhovni učenik in plemeniti njegov učenec pod hruško. Vaščanje so mimo hodili. Vsak je uže od daleč grede snel pokrivalo z glave in spoštljivo ogovoril očeta. Fdni so šli po opravkih dalje, edni pa so se ustavljali tam ter povpraševali in poslušali uljudnega stana, ki je mnogo vedel. Zbrala se je bila okrog njega precej velika družba starih ljudij, žensk in otrok. Pri tacih prilikah je oče Bernard rad pravil razne zgodbe iz svetih bukev. Kakor še dan danes, bili so tudi nekdaj slovenski kmetje radovedni; nič vaščanom ni bilo bolj po godu kot to, da jim je oče Bernard kaj lepega povedal.
Kaj čuda, ako ga tačas tudi prosijo, naj pove povest o močnem Samsonu dalje.
„Ali se vam lepa zdi?" pravi starček.
»To se ve, da je! Včeraj ste povedali, kako so Filistranje Samsonovo uganko rešili in trideset sukenj v stavi pridobili," odgovori eden kmetov, naslonen na motiko.
»Tačas," pravil je menih zvedavi druščini, »bilo je žito v klasji in uže zrelo, le srpa in ženjice še ni bilo. Samson si izmisli, kako bi se maščeval nad Filistrani. Bilo je pa v jutrovem veliko lisic in lisjakov. Samson jih nalovi tri sto ter jih zveze po dve in dve za repe. Mej repe priveze goreče plamenice in tako spusti lisice
- 48 —
po polji Filistranov, svojih sovražnikov. Ostrašene lisice teko vse vprek po žitu in požgo clo bilke vso strnino. Filistranje niso imeli kaj jesti po zimi. — Potem gre Samson v neko jamo v okraji rodu Judovega. Filistranje zvedo, kam zahaja tisti, ki jim je toliko nesrečo naklonil. "Vsa vojska se zbere in oblega Samsona v jami, celo 3000 mož iz rodii Judovega se jim pridruži. Le-ti pridejo k Samsonu in mu vele, naj se uda. On reče: »Ako prisežete, da me ne umorite, pa se vam udam." Prisežejo in zvežejo Samsona ter ga odvedo v tabor Filistranom. Sovražniki ga hočejo brž prijeti. Zdajci pride Gospodova moč čezenj in naglo pretrga vrvi, kakor bi bilo končevje; zgrabi neko oslovsko čeljust, ki je ležala na tleh, plane na Filistrane in jih potolče blizu tri tisoč. Drugi pobegnejo."
To mirno veselje pa jim je prestrigel deček, ki je zavpil: »Lejte, lejte, Turki!"
Res so dirjali čudni možje proti vasi. Na pol oblečeni, umazani in rujavi, sedeli so na iskrili konjičih, Ta so jih urno nosili kot lastovke po zraku.
Strah je bil prevzel vso družbo, ko so začuli krik: »Turki!"
»To niso Turki, ciganje so!" pravi star mož, oprt ob palico. »Ti nam ne store nič zalega na vasi, posamezne bi morda uže prijeli."
»Hudobni ljudje so to brez vere in Boga," reče kmet, ki je držal motiko —: »sam Bog nas varuj in mati božja, ko bi le kaj več mož bilo tukaj, vse je na polji!"
— 49 —
„Le-sem jezdijo!" reče neka ženska, »bežimo v hiše!"
„Ne bojte se,'; pravi oče Bernard, „če imajo tudi slabe namene, Bog varuje nedolžnega." Rekši pa se je starcu roka tresla; nevede prime dečka Jurija za roko s svojo blagoslovljeno desnico, ki bi ga bila morda branila pred tridesetimi leti, ali zdaj je delala križe, za bran je bila pretežka.
Ciganje so bili uže tukaj. Bilo jih je res strašno gledati, kako so malim konjem viseli naprej čez grivo ter jo drevili naravnost proti hruški. Zdajci razbeže otroci in žene, le menih z grajskim dečkom in z nekaterimi moškimi ostane na mestu.
»Vi imate tukaj lepega dečka," pravi dolgi cigan Samol ter stopi s konja, in ž njim tudi nekateri njegovih tovarišev, »ali bi ga ne hoteli nam izročiti? Sicer mu dobro ravno ne bode pri nas, pa vender radi bi ga, in staremu očetu tukaj nima kaj pridovati." Rekši pristopi cigan zasinehljivo in zagrabi malega dečka, ki se je zastonj jokaje skušal skriti za očeta Bernarda.
»Kaj bi radi0 Proč!" reče menih Bernard in brez strahu stopi ciganu nasproti, »poberite se, rokovniki, da vas božja roka ne zadene. Kaj hočete s tem dečkom? Nihče se ga ne bode doteknil brez kazni, nedolžna kri v nebo vpije."
»Ha, ha!" zasmeje se divjak, »slabo ste naleteli na poslušalce, ako ste menih, kakor se mi vidi; nas se take pridige ne primejo." Drugi ciganje, ki so sedeli
še na konjih, priganjali so glavarja, naj naglo opravi, zato zgrabi stari hudodelnik slabega starca in ga odrine, da bi prijel dečka.
„Stoj, pritepub! ne bodeš ga ne," pravi zdaj kmetski mož, ki se je podpiral na motiko, vzdigne svoje orodje in gotovo bi bil ciganu črepinjo razklal, ko bi ne bil ta naglo kot maček odskočil. Starec, ki je slonel ob palici, jel je na pomagaje klicati; vender ciganje naglo poskačejo s konj in oba kmeta sta ležala pri tej priči prebodena in krvava na tleh. Prikazal se je tam pa tam kakšen možiček izza ogla, toda videvši, da je sam, sovražnika pa mnogo — skril se je tudi on.
Samol zagrabi fantiča za roko in ga posadi na konja, sede zanj in predno je človek vedel, odjahali so bili ciganje, naglo kot strela. Oče Bernard omedli.
Vaščanje so se zdaj še le zbirali: edni so pritekli s polja na silno kričanje in vpitje, edni iz hiš, edni so strmeli, edni molili, nobeden ni vedel, kam bi se dejal; in predno so se zmenili, da bi bilo dobro v grad to grozovito novico naznaniti, bili so ciganje lehko uže za deveto dolino. Naposled vender teko kakovi trije na grad Kozjak in vpijejo, da so ciganje dva kmeta ubili, očeta Bernarda na tla potepli in gospodiča Jurija na konja posadili in odvedli.
Peter se je delal osuplega. Nič ni zapovedal, ne tako ne tako. Hlapec Ožbe pa brž vzdrami hlapce na konje, da bi jo vdrli za cigani. Zdaj še le se Peter domisli, da bode tudi on šel; zapove torej, naj še njega
— 51 —
počakajo, da se opravi in meč opaše. Da se mu pri tem opravku ni nič kaj posebno mudilo, to si lehko vsak sam misli. Tudi stari hlapec Ožbe je ob tla bil s peto na dvoru in zadosti razločno godrnjal: „Ta po-kveka ni za drugo, kakor za zamudo in nagajivost." Malo je manjkalo in bil bi nepokoren odjahal. Morda bi bilo bolje.
Solnce je uže zahajalo, ko je iz grada Kozjaka dirjalo krdelo hlapcev v svetlem orožji, na čelu grbavi in grčavi Peter, ciganom po sledu. Pa kmetje, ki so gledali za njimi, videli so precej, da so uže pri gozdu po napačnem poti zavili. „Na levo! na levo!" kričali so sicer, ali kdo bi jih bil slišal tako daleč!
Tema nastane. Kmetje se razidejo žalostni in zapro in zapahnejo tisto noč posebno trdno vezna vrata. Gori v gradu prečujejo vso noč in čakajo, kedaj se bodo vrnili hlapci in s seboj privedli drazega dečka, ljubljenca vsakega posebe. Zlasti očeta Bernarda je bila vrgla skrb na posteljo, tem bolj, ker je menil, da je te nesreče — grozovite nesreče le on kriv.
Kmetje doli v vasi so dobro zaprti ugibali, kaj bodo ciganje z mladim gospodičem. Edni so mendi: „Kri mu bodo izpili, da bodo večno živeli." Edni so rekli: „Ne, ampak živemu bodo iztrgali gorko srce, da bodo čarovnije ž njim uganjali, ciganke so vse čarovnice." Edni pa so si okovan kij postavili v kot za vrata, da bi se ciganom branili, ako pridejo še po njihove sinove.
— 52 —
Drugi dan je solnce vzhajalo lepo, rudeče, da nikdar tako, ali Petra in hlapcev le ni bilo z dečkom. Se le proti večeru pridejo — pa brez njega, ki so ga iskali. To se ve, da ga je Peter le na videz iskal, zapovedoval je nalašč jezditi po potih, ki so bili najbolj uhojeni, koder ne bi bil nihče roparjev sledil. Vender delal se je grozno skrbnega, in ker ga ljudje niso poznali, bili so res toliko preprosti, da so ga imeli za neutolažljivega.
Po vsej okolici so milovali ubozega otroka in njegovega očeta vrlega Marka Kozjaka, ki pač ni zaslužil take hude nesreče.
Sedmo poglavje.
Potihnil ti vihar ni v prsih boja; Le hujši se je vzbudil črv nekdanji, Ak prav uči me v revah skušnja moja, Bolj grize, bolj po novi krvi vpije.
V t. Preširen.
reteče zopet mesec dnij. Hrup zavoljo ciganskih roparjev potihne. Kmalu se je le še malokdo menil o tem, kajti časi so bili hudi, nemirni; vsak dan so se godile čudne reči. Plemenitniki. mogočni gospodje, bezali so se mej seboj, drezali in tlačili so kmete podložne, najhuje pa so pritiskali Turki. Tako je v splošnem vretji izgubil se, rekel bi, posamezni človek.
Nekega dne se oglasi na gradu Kozjaku krošnjar, ki je vsakovrstno drobnmo prodajal od grada do grada, od hiše do hiše, pri tem pa prenašal novice, kakor vsi kramarji.
„No!" začel je grajski hišini, stari Mari, in drugim ženskim služabnicam na Kozjaku: „ali bomo kupčevali kaj, deklici? Jaz nosim v tovoru na hrbtu lepe nogovice. bele, pisane, na Laškem delane: imam lepe čepice, zavijače, s srebernimi nitmi prevezane; gladke šivanke in ostre iglice : tanko končevje, zdravila
— 54 —
za trebuh, za zobe. za rane: potlej nosim tudi igrače otrokom: hajdi! deklici moji, barantajmo, vse dam na pol zastonj, le polovico boste mi plačale."
„Igrače in vse lepe stvari bi vam bili pri nas pokupili," odgovori stara hišina Mara, ko krošnjar razklada svoje lepe reči strmečim dekličem po mizi, „pa morali bi bili priti pred kakimi tedni, zdaj smo žalostni, grozno žalostni, ne moremo kupovati kratko-časnili rečij," in starka si briše s predprtom solze iz očij: „ imeli smo gospodiča, lepega dečka, kot angelja iz neba, pa ciganje so ga vzeli, in duhovnega očeta so pobili, da gotovo umro, predno gospod pridejo iz vojne."
„Tako morate pa uže žalostni biti," govori prodajalec, gredoč pa je pripovedoval kupčevalkam: „toliko velja to, toliko to: ali tudi v žalosti je treba veselja, zato barantajmo, kupčujmo! Kako. ali bova midva, kaj poiskala, stari?" vpraša starega Ožbeta, ki je z vratarjem in hlapci zraven prišel. „Jaz imam lepe nožiče, oglavnice za sokole —"
„Kar je stari gospod umrl. ne lovimo več ptičev; sokolov nimamo, čemii nam bodo oglavnice". odgovori Ožbe. „Kaj imate še?"
„Vse imam; kaj bi pa radi, stari moj?" vpraša krošnjar.
„Ali imate tudi sedla?" pravi Ožbe in namežika hlapcu, ki je ogledoval drobninarsko blago.
»Ne, tega pa uže nimam," odgovori prodajalec malo bolj tiho.
— :>.) —
Družina izbira in izbira, kupuje in plačuje. Gredoč pa jim krošnjar razklada, kaj je tukaj in tukaj novega videl ali slišal. Najznameniteje, kar jim je povedal, bilo je pač to, da je vojska pred Celjem, v kateri je bil tudi grajski gospod Marko, pregnala sovražne čete Vitovčeve, in da se vojska kmalu povrne nazaj. Ta novica je veliko veselje vzbudila mej grajskimi: ko so se pa domislili, da bode gospod našel vse prazno in ljubljenega sina ne bode, utihnilo je vse.
Krošnjar pobere svojo zbrav v visoki svoj tovornik, prime za gorjačo, opaljeno in z železom okovano, ter se poslovi. „Stojte, nekaj bi bil pozabil, le za las je manjkalo!" obrne se s temi besedami krošnjar uže na vratih. — »Kaj, ko bi poklical kdo vašega gospoda, naročeno mi je nekaj, da mu povem."
„Gospod ne pridejo doli, morate k njim, ali pa meni povejte, da jim naznanim," odgovori Ožbe.
,1 no, povejte mu, ako hoče, naj pride; jaz sem se oprtal, krošnje ne odložim. Mož mi je pa velel, da moram besede njemu samemu povedati."
Peter pride in škiljavo pogleda krošnjarja. Marsikoga je skrbelo, kaj li bode povedal tujec gospodu na skrivaj, ali uže na pogled Petrov se odmaknejo vsi.
„Kaj  hočete?" vpraša Peter krošnjarja osorno.
„Doli v dolu v hosti sem srečal človeka, ruja-vega in hudogledega, da bi se ga bil kmalu ustrašil; gorjačo sem bil uže stisnil. Ta mi je naročil, naj vam
povem, da pridete drevi doli pod skalo — morate uže vedeti, kje je — pa da prinesete s seboj tisto, kar ste mu potlej obljubili. Ko bi se ne domislili, rekel je, naj vam imenujem — jaz sem uže pozabil koga."
To je Petra pretreslo in omeščalo. Namesto prejšnje, osornosti bila ga je sama uljudnost; kajti posnel je iz prodajalčevega govora, da nihče drug ni, ki ga kliče, kakor sam cigan Samol, ki mu je bil bratovega sinova prodal. Naglo poseže v žep in stisne možu dva zlata v roko, rote ga, naj ne izpregovori nikomur nič o tem.
„0 Bog varuj!" reče krošnjar, ko vidi rumence v roki. — „Jaz znam jezik za zobmi držati, ne bojte se, gospod!" Bekši vesel odide kupec.
Strahoma je Peter videl, da cigan prisege uže ni po polnem držal, da je uže tretjemu človeku nekoliko izdal. Kaj, ko bi se vse zvedelo ? Ta misel ma ni dala mini. Koliko bi bil dal, ko bi hotel cigan umreti, da bi tako nihče ne vedel za njegovo hudobijo! Naposled sklene, da gre po noči na omenjen kraj, kajti bal se je, da bi cigan sicer ne prišel sam v grad, kjer bi ga bih precej spoznali, ali pa, da ne bi celo kar razglasil tega hudodelstva.
Mej Šumbregom in Kozjakom je kako uro dolga ravnina, gosto zarastena še dan danes. Tačas, ko se je godila naša povest, stala so ondukaj velika drevesa; zdaj pa je romalo uže nekatero drevo iz te hoste v ogenj in iz ognja v zemljo, v kateri seje porodilo in
vzredilo; marsikatera deska iz te boste gnije v zemlji ali se kadi pod visokim podstreškom v kmetski hiši.
Bila je mrzla noč. Mesec je bil uže blizu zahoda. Pod kosmato smreko čepi dolgin cigan Samol. Zebe ga, kajti zobje mu klepečejo v ustih in roki pomalja v ogenjček, tolik, da bi ne ga bil lehko v prgišči odnesel. Ni se upal večjega zakuriti, bal se je, da bi ga kdo ne zapazil, ali da bi bil svit kakega človeka privabil. Zraven cigana pa je tičal oster nož, vedni spremljevalec in edini ciganov prijatelj. Okolo se je cul tuleči glas lačnega volka (popred bolj domačega v naši domovini) , plahi zajec se je upal izpod grma na pašo, sova je ukala vrhu dupla. Kadar se je kaj genilo, vselej je cigan pogledal okrog sebe.
„Ne bode ga!" godrnja sam s seboj ter si gladi razkuzman črni poclbradek. „Gorje mu, ako mi ne pride. Jaz menim, da mu je kramarski pricvrknenec naročil, menda mu je bil vender moj nož na mislih, ki sem ga mu nastavljal na goltanec. Maščeval sem te, moj sin; celo plačilo vzprejmem zato. Drugo muho sem ujel na limanice; tepec potlačeni, ki mi je fanta izročil, meni, da je pridobil graščino! Ha! meni si jo pridobil. Jaz bom videl, ali ne dohodem denarja pri njem, kadar hočem. — jaz, ki ga imam na vajetih." Tako in ednako je govoril cigan sam s seboj in do-kladal po malem suhe brsti na ogenj.
— 58 —
Zdajci se zasliši stopinja človeška po stezi, ki je držala mimo smreke. Samol potepta ogenj, izdere nož iz zemlje ter se vzpne ob smrekovem deblu.
Strahotno prileze druga podoba po stezi, prvi nejednaka, majhna, grčava — namreč Peter, gospod s Kozjaka.
„Le bliže, gospod strahopetec iz grada!" pravi cigan, čegar mačje oči so precej spoznale, kdo je.
Peter z mesom in telesom — zgane se, ker cigana ni videl za prvega. Cigan upiše ogenj iz iskric, ki so bile še žive.
„Si li prinesel obljubljeni denar, skrček moj?" vpraša cigan gospoda s Kozjaka.
„ Prijatelj moj iz jutrovega! ali se boš pa skazah da si izpolnil pogodbo? Kam si dejal otroka? Ali je varno spravljen za vse življenje, za večno?" vpraša Peter.
»Prodal sem ga na Turško, janičar (turški vojak) bode postal, in nikdar ga ne boš videl, samo le, ako greš na vojsko zoper Turke; tedaj ti utegne nevedoč razbiti tvojo zveženo glavo, prijatelj moj iz grada! S svojimi prijatelji sem se spri, svojega konjiča sem razjezdil, da je legel tik ceste za vekomaj, in potlej še vprašuj, ali sem zaslužil. Dal mi boš torej toliko, kolikor si obljubil, in še toliko, kolikor je na tebi ali pri tebi, ljubi sosed moj!"
Peter mu da denar, cigan ga spravi.
»Veseliti te mora, ti človeček plemenite krvi in grbave postave!" pravi cigan, zasmehuje gospoda Petra, »veseliti te mora, da boš imel tako daleč, noter na Turškem, ljudi, ki ti bodo v rodu, celo vojaki ja-ničarji, vzrejeni in poučeni v veri Mohamedovi. Lehko se boš hvalil in babaI: tebi ednacega ni v deželi."
„Ne pozabi, grdin! kdo si ti in kdo sem jaz!" pravi Peter ves nejevoljen, da ga tak človek zasmehuje.
»Kdo si ti?" smeje se Samol. »Čakaj, povem ti. Ti si peresce na veji: jaz pihnem, pa odletiš; jaz zinem edno, pa te ni drugje, kot pod vislicami. Ali umeješ? Pozorel si, kakor jaz. Ali pa te jaz primem za vrat in ti obrnem oči, da ne bodeš vedel, ali so zadaj ali spredaj; konec tega, daj mi vse, kar imaš tukaj, če rad ne, i no — boš pa nerad. Drugi pot se utegnem oglasiti sam v tvojem gradu, ko me bodo ljudje malo izgrešili."
Zdaj je Peter po polnem razvidel, kaj je storil. Hotel se je odtegniti gospodstvu svojega brata in bodoči oblasti njegovega sina, hotel je postati sam svoj gospod, nobene zavere se ni prestrašil, in glej — prišel je še' v hujšo, še bolj v poniževalno oblast — pod oblast surovemu divjemu ciganu.
Prostosti je iskal, in zdaj ga imenuje izrodek,
izvrženec hlapca.  Zdaj je videl, da ga cigan lehko
pesti po volji, in da ga res misli pestiti, on, ki sam
ve njegovo skrivno hudobijo. Odstopiti Petru se ve da
ni bilo lehko, hudode'stvo je uže v m bo vpilo: »Prodal
5*
— 00 —
si ne samo telo svojega sinovca, temveč tudi dušo njegovo, kajti Turki mu bodo še vero izruvali iz srca." V poslednjih ciganovih besedah mu je vse zvonilo na tanko.
Naprej je hotel torej Peter. Vse zadrege mora odstraniti, tudi cigana. Pa kako bi mu prišel do živega, — dolginu, močnemu kot biku? Cigan bi bil devet takih pozobal, kakeršen je bil Peter, suh kot goba in slaboten.
Vse se je vrtelo Petru v glavi. Upro se mu oči na ciganov nož, ki je tičal za stežaj od njega. Kot bi trenil, izdere ga Peter Kozjak in sune cigana. Ali še z večjo urnostjo prime cigan Petra za roko ter ga podere vznak in mu izvije nož. Zdajci je bil v rokah grozovitemu človeku, življenje mu je viselo na lasu, nihče mu ne bi bil mogel pomagati, ko bi mu bil hotel sovražnik povračevati.
»Kaj meniš, prismuknenec, da cigan Samol nož brusi za svoje drobovje?" pravi cigan, kakor da se ne bi bilo nič posebnega zgodilo. Peter jame prositi in se izgovarja, da je hotel cigana le ostrašiti, in druge abotne reči.
„Za šalo si me hotel?" zasmehljivo govori cigan, tišče gospoda za vrat. »Kaj, ko bi ti jaz porinil nož le za šalo pod rebra? Morda bi bilo bolje zate, ki napadaš po mačje, od strani."
Smrt in božja kazen stopita hudobnežu pred oči, mrzel pot ga oblije; zdaj ledeno, zdaj vroče mu prihaja.   Naposled odjenja ciganova pest, nož skrije za
— (51 —
pas in Peter je bil prost. Hotel jo je naglo pobrusiti, da se ne bi vrag njegov premislil. „Daj mi pred mošno," reče cigan, »drugi pot se vrnem in te pridem pogledat na grad, kako kaj gospodariš. Poročim ti morda tudi, kako ti kaj bratov sin, ali se mu toži po tako dobrem strijcu, ali ka-li; zakaj zvedel bom vse. Kadar bode turški paša, utegne ti četo Turkov privesti pred grad, toda sive lase boš uže imel tačas in dobro si rove zagradi, zakaj vojak bo iz njega, da ne bo vsak ja-ničar njemu prilika. Le glej, da mnogo denarja pridobiš, brata pa odpodiš, kadar ti pride na dom."
Eekši se grohoče cigan ter odide. Peter, največja reva v človeški koži, odide domov. Gotovo je bil obljubil sam sebi, da ne gre nikdar in nikoli več po noči nikogar čakat, ne prijatelja ne sovražnika, ker je uže dvakrat po noči težko ušel smrtni nevarnosti. Na mestu pa je bilo zopet samošno. V vzhodu se je rudelo obnebje in kmalu nastane lepa jutranja zarija. Pač res, dan hudodelce preganja, noč jih prikriva!
Osmo poglavja.
V neverskc roke padel mu mili je otrok, Mej otcem in otrokom zija prepad globok ! Vzdihuje sivi starec, vzdihuje celo noč, In kliče vse svetnike in Boga na pomoč.
•        F r. C e g n a r.
ter Bernard ni mogel preboleti nesreče, šel je bil tjakaj, kamor nam vsem kaže pot, od koder se nihče ne vrne več: truplo v krtovo deželo, duša v lepše življenje. Peter je gospodoval na Kozjaku, na videz srečen. Ali pa je mirovala vest, tista ptica, ki večno kljuje in vpije in obsoja? Ali je lehko legel in sladko brez skrbi spal ? Menda ne.
Novice, ki so došle na Kozjak, poročale so, da pride Marko kmalu domov. Ubogi mož! Nič še ni mislil, kaka izguba ga je zadela. Najmenj pa je slutil, da mu je vse to napravil rodni brat.
Vojska, ki je bila prišla s Kranjskega v Celje, da otme cesarja Friderika, prežene kmalu Vitovčeve čete. Osvobojeni cesar jo krene z vitezi in oboroženim slovenskim ljudstvom v Ljubljano. Ko bi bil tu vojsko razpustil, kakor so res nekateri hoteli, bil bi prišel Marko Kozjak o pravem času domov in morda bi se
— 03 —
bila usoda vse drugače obrnila. Ali cesar je hotel zbrano vojsko porabiti, da bi svojega nasprotnika, celjskega "Vitovca, po polnem ukrotil. Zapove torej v Ljubljani, naj se vojska ne razide, in napravi velik razgled svoje armade. Grofje celjski so imeli mnogo lastnij po Kranjskem, katere je Vitovec, oskrbnik celjske vdove, branil z mečem v roki. Cesar je torej hotel nekatere teh lastnij sebi pridobiti, zato pošlje oddelek vojske na Gorenjsko proti Radovljici, kjer so Vitovčevci gospodovali, da bi jo spravil v svojo oblast. Tako je potekal čas, in predno je Marko Kozjak dobil privoljenje, da sme s svojimi hlapci zopet domov, predrugačilo se mu je doma marsikaj, kakor smo uže videli.
Bilo je jesenskega večera, ko je jezdil po slabo nadelanem potu proti domu, za njim krdelee veselih hlapcev, izmej katerih je pogrešal dveh, ki sta ostala zakopana na tuji zemlji. Hlapci so se glasno pomenkovali in ogovarjali mimo gredoče kmetske ljudi; gospodu bi bil bral veselje na obrazi, ko je zagledal hribec, kjer mu je stalo domovje na skalo sezidano, in kjer je menil sina objeti, ne vedoč, da je daleč — oh, daleč, — pri nevernih Turkih.
Veselo zatrobi vratar, stari hišni služabnik, v rog, ko zagleda ljubega gospodarja pred gradom; viseče mostnice padejo čez visoke rove in grad vzprejme krdelee. Družina vre vkupe, tudi Peter prišepeče. „Aj, Bogu se usmili in mamki božji," javka stara Mara mej prvimi,  »da bi bili gospod vender popred prišli,
— G4 —
predno so hudobni ljudje izpodmeknili tej hiši steber, predno so hudi ciganje milega sinii daleč odgnali, da ga ne bo nikoli več videl pošten človek!"
Gotovo se je Marku moralo čudno zdeti, da sina ni videl precej mej svojimi ljudmi. Ostrmeti pa je moral še bolj, ko je Peter kislo in žalostno pristopil rekši, naj gre ž njim in naj ne stoji mej družinčeti, da mu ima kaj posebnega razodeti. Kot blisk iz jasnega zadene ga žalostna novica; barve so ga izpreletale, molčal je; bolečine, ki jih je čutil, niso mu dale ni govoriti, ni svoje toge očitno pokazati.
»In rii ga bilo človeka, ki bi mi bil rešil sina?" reče po dolgem molku z žalostnim glasom. »Nobenega človeka nima Marko Kozjak, da bi bil šel za roparji? Nobenega človeka?"
»Krivo me sodiš, brat Marko!" odgovori Peter, »koliko sem si prizadel, koliko sem prehodil, da bi bil zasledil roparje, to ti pove vsak sosed, vsak hlapec. Jaz sem delal, kar je bilo v moji moči; ali deček je izginil, kakor bi ga bila zemlja požrla, in ravno zato imam jaz upanje, da — da bode še kdaj prišel na dan. Utolaži se torej, brat Marko, saj vidiš, moralo je tako biti, Bog je menda hotel."
Vender vse te tolažbe so se Marka slabo prijele, morda tem bolj, ker so izhajale iz hlinavskega srca. Sam je bil na tem svetu, nobenega otroka ni več imel, in vse tolažbe mu ga niso mogle namestiti. Kdor bi bil videl tega moža, ki je srčno šel mej gole meče
— 65 —
in bodečim sulicam naproti, kateremu je solnce na bojišči zarujavilo lice, kateremu je sovražnik vsekal nekatero rano; kdor bi ga bil videl, kako so mu debele solze tekle po gosti bradi na junaške prsi, ta bi se bil moral ž njim jokati. Pa je tudi vse drugo: vedeti, da je otrok umrl in v nebo nesel nedolžno dušico, ali pa, da so ga neverni in divji ciganje odvedli, Bog ve kam, in Bog ve čemu!
Kakor vsi ljudje tačas, tudi Marko ni bil po polnem prost vraž in praznih ver, in le-to mu je še toliko več prizadelo bolečin, ker si je vsakovrstne strašne reči slikal pred očmi, katere so vse bile v do-tičji z njegovim sinom,
S hudobnim veseljem je gledal potuhneni Peter, kako Marko od večera do jutra otožnejši postaja.
Prvi namen, ki si ga je bil Marko postavil, bil je ta, da hoče sina iskat križem sveta, dokler ga ne najde. Ali znanci, zlasti menihi zatiški ga pregovore, da je vse iskanje zastonj, ker se ni dalo ni pičice zvedeti, proti katerem kraju so hudodelci z dečkom krenili, ali so šli daleč, ali so ostali blizu. Dvidel je naposled, ko se je bil v svoji žalosti sam sebi nekoliko privadil, da bi bilo res vse brez vspeha, kar koli bi storil.
Marku ni bil svet več po godu. »Kaj mi pomaga ime, kaj bogastvo?" rekal je sam v sebi. »Sreča je šla po vodi, ne bodem je imel več na tem svetu! Ženo mi je Bog vzel prezgodaj, ostalo mi je dete, in
— 6G -
zdaj sem izgubil še le-to. Srečen na svetu ne morem več biti; le tamkaj jih upam še videti, torej moram skrbeti, da pridem tja."
Stopi torej pred grbastega brata Petra in mu reče: »Ljubi brat moj! Umekniti se ti hočem, dam ti vse svoje imetje, obračaj ga, kakor te je volja. Oženi se, ako ti je po všeči, mlajši si od mene. Samo to si izgovorim, ko bi kdaj zasvetil srečni dan, da bi se zvedelo za mojega sina , imej on pravico nastopiti za teboj. Jaz pa grem v klošter v Zatičino; skrbeti hočem za svojo dušo, svet in svetno imetje tebi prepuščam. V kloštru naj pokopljejo moje kosti, Bog ne daj! morda edne poslednjih naše stare rodovine."
Kmalu potem se Marko preseli v klošter, obleče namesto svetle jeklene vojne oprave belo obleko me-niško iz surovega sukna, in bil je eden najpobožnejših menihov v Zatičini.
Petra se je bilo torej vse po volji izteklo, kakor si je želel in pričakoval.
Deveto poglavje.
OJkrsti se in bo Tlirčin, In ko tloraste, tla takrat Morit bo liodil si svojat.
M. V a 1 j a v e c.
mimo se zopet k mlademu Juriju Kozjaku, ka-
terega je bil cigan odvede!.   Sicer smo uže
" I zaš]i v pripovedovanji malo dalje, povzamemo torej na kratko tukaj reči, ki bi jih bili imeli razložiti uže popred.
Ciganje so bili bliskoma oddirjali, ko so imeli dečka mej seboj. Imeli so iskre lehke konjiče, kateri so, da-si manjši od bojnih grajskih konj, ki so jih jezdili Kozjaški hlapci, vender dokaj laglje posezali. tako, da so ciganje bili kmalu svojim gonjačem iz moči in oči. Tudi noč jim je ustrezala. Da-si tudi so se nekoliko ogibali navadnih potov in hodili po stranskih stezah, dospeli so drugi dan na mejo in tu so bili toliko, kakor brez skrbi. Torej se loči spoštovana druščina, ker so hoteli skoraj vsi Samolovi tovariši na Ogersko, Samol pak na Turško.
M manjkalo mnogo, da ne bi bil moral nož razsojati. Le s tem so se pobogali, da jim je prepustil Samol večji del krvavega denarja za dečka. Dolgin se po tem obrne proti Turčiji, kajti hotel je menda naloženo zlodejstvo do zadnjega izpolniti, kakor je bil uže ves v hudobiji, ali pa je upal še kakšen denar izkupiti za lepega dečka. Fante je sicer od kraja vpil, jokal in prosil, toda cigan mn je vselej usta zatisnil in tako ne prav uljudno utišil pred seboj na sedlu sedečega ubozega otroka. Drhal razmršenih ciganovih bratov, katero je dolgin na poti zalotil, strgala je bila poslednjo dobro obleko dečku s telesa; ciganske matere so mu bile zavdale, da ni vpil, in da je dobil bolj zagorelo in rujavkasto lice.
Na turški meji proda cigan dečka Turku, ki je krščanske otroke nabiral za janičarska vzrejališča.
Turki, za prvega doma v Aziji, bili so premagani konci 8. stoletja po Arabljanih in so ravno po le-teh vzprejeli vero Mohamedovo. Kmalu pa so Turki svojim zmagalcem nekoliko oblasti izvili iz rok in naposled so si znali osvojiti popolno prostost. O s man, prvak in praded zdanjih sultanov turških, vzame krščanskemu cesarju v Carigradu nekaj maloazijskih zemljišč in postane samostojen vladar. Sin njegov, Orhan, pridobi z orožjem vso malo Azijo in prvi ustanovi tisto turško vojsko, katera je najbolj pripomogla, da je dolgo časa turško ime razprostiralo strah in trepet po vsej Evropi, posebno pa še pri nas južnih Slovanih — namreč j a -
— (19 —
ni čar je. Pod vladarjem Orhanom je namreč svetoval veliki vezir Alredin, naj se ujeti krščanski otroci vzrejajo in odgajajo za turške vojake, in take vojake so imenovali j a ni carje.
Iz prvega je bilo komaj tisoč janičarjev. Ali uže za sultana Murada I. (leta 1360.), kateremu nekateri pripisujejo prvo ustanovljenje te nove vojske, pomnožilo se je število janičarjev na dvanajst tisoč. Ko so Turki čedalje bolj utrjali svoje gospodstvo po Evropi na jugu, osvojivši si Carigrad 1. 1153., ko so čedalje bolj podjarmovali kristjane, nalovili so tudi vedno več krščanskih dečkov, in janičarska vojska se je narastla do 10.000 mož tistih strahovitih vojščakov, ki so, sami iz krščanskih rodovin, nevede neusmiljeno divjali zoper svoje roditelje in brate in zoper svojo vero.
Mej janičarje torej je prišel tudi mali Jurij Kozjak. Iz malega dečka vzraste čez leta krepak mladenič, na telesu junak, kakor mu je bil v mladih letih oče v daljni domovini. Ali kaka izprememba! To ni bil več tisti otročje-pobožni Kozjakov sin, ampak poturčen sanjarsk vojak.
Privadil se je bil novim tovarišem, novim navadam, novim poukom. Rahlo seme krščanske omikanosti, kolikor so je bili dobri ljudje vcepili njegovemu srcu, izruvali so neverni Mohamedani, ko je komaj vsajalo korenine. Namesto vere, ki nas uči bližnjega ljubiti, naučil se je mladenič mohamedanstva, čegar uk je: sovraštvo in poboj kristjanu in njegovi veri.
— 70 —
Bojni duh, ki je navdajal očeta, tudi se ni zatajil pri sinu. Ali krščanski oče se je bojeval le za pravico in brambo nezmožne nedolžnosti; poturčenemu, ubozemu sinu so bile vsajene brez reda želje po boji in krvi. Leta begoča izbrišejo mladeniču spomin na otročje čase. Divji mladi janičar se ni več spominal, da je bil pri dobrih ljudeh, ki so pa ljubili in ljubiti učili. Po polnem vender ni bil pozabil očeta in lepega domačega gradu, svojega hudega strijca, in da so ga nekdaj ljudje radi imeli; pa mu jo bilo vse to le kakor lepe sanje, na katere se samo počasi in zdaj nekoliko, zdaj zopet nekoliko domišlja. Dobro ni vedel nobene reči. Tudi imena svojega očeta se ni več domišljal, niti kraja in dežele. Mej tujci se je bil navadil tujega jezika; svojega prvega, slovenskega, spominal se ni več.
Ako pomislimo, da celo mi pozabimo let otročjih in zgodeb, ki smo jih v njih doživeli, čeravno smo in ostanemo vedno v ednih istih razmerah, ki nam spomin oživljajo in ponavljajo: verjamemo toliko laže, da je človek, ki je v prvi nežni mladosti prišel mej tujce, pozabil na jezik in očeta.
Hrabri janičar, Marko Kozjakov sin, postal je v kratkem polkovnik v svoji orti (kakor se je imenovala večja ali manjša četa janičarska), in ni ga bilo mimo njega hrabrejšega in strašnejšega v boji. Ločil pa se je od svojih tovarišev, da ni hlepel po ropanji in mo-ritvi slabih, neoboroženih ljudij; in tako je nekako njegovo pošteno srce tudi pod tujim odelom v tuji divji
— 71 —
druščini ostalo neomadežano. Sicer ni vpraševal, zakaj se bojuje; šel je vsekam, kamor so ljuti Turki nesli zastave svojega preroka Mohameda, ali bojeval se je z vojaki, ne z otroki in ženami.
Grozovita telesna moč, ki jo je ta janičar razkazal v boji, storila je, da so se celo Turki nekako bali zamišljenega svojega vojaka. Ker so vedeli, koliko jim takšen glavar v boji koristi, ki, sam hraber kot lev, svojim tovarišem nareja pot v bojne vrste, zato je janičar Jurij Kozjak — ki, se ve, tega imena ni poznal — dosegel čast. da je vodil sam svoje precej veliko krdelo, da-si to sicer pri tako mladih ljudeh ni bila navada.
Deseto poglavje.
Opat in menihi, modri možje, Nobeden srca ozdravit' ne ve.
Fr. Preširen.
K»g?|lilo je leta 1475. Peter Kozjak se je bil svoje KuvjSj prostote uže skoro naveličal, kajti sreče ni I imel. Hotel se je ženiti, ali izpodletelo mu je: nevesta, ki si jo je izbral, ni ga marala. Peter pa ni mogel še v drugo poskušati, ostal je torej sam zase na gradu Kozjaku.
Zvesti stari služabniki so bili popustili grad, ko je nastopil Peter gospodarstvo. Stari Ožbe, ki je služil v gradu šestdeset let, šel je osobenkovat na stare dni, toda le za malo časa, kajti kmalu se je preselil s tega sveta za Maro, staro hišino, katera je bila umrla precej za očetom Bernardom še v gradu.
Marku so bili tudi uže lasje osiveli; postava, nekdaj moška in močna, sključila se je bila in zgr-bančila. Največ je pripomogla žalost in skrb za sina, da mu je starost prezgodaj jela lomiti kosti. Zastonj so upali in pravili menihi, da se mu bode rana zacelila, kadar nekoliko pozabi svoje izgube. Menih Marko je živel sam zase v svoji bolečini.
V prijaznem kotiči, v zatišji mej dvema vrstama lepili gričev je stal slavni klošter za tis ki. Uže leta 1135. je kupil patrijarh Peregrin iz Ogleja tukaj nekaj zemlje, postavil klošter in poklical iz Rima brate cistercijenze. Ustanovitelj pa bratom ni samo preskrbel strehe in stanovanja, temveč prikupil jim je za živež tudi primerne lastnije v okolici. Precej od kraja so imeli menihi tri vasi podložne za raboto in desetino. Pomnožili so to prvo lastnijo sosednji in dalnji pleme-nitaši; mej poslednjimi nahajamo v zapisnikih najvišje osobe iz vseh stanov: papeže, cesarje, kralje, vojvode, grofe in druge imenitnike imenujejo mej darovalci. Tako je bil klošter zatiški v nekdanjih časih eden najbogatejših v slovenskih deželah.
Poslopje je bilo zavarovano z visokim obzidjem in štrlečimi stolpi, zakaj tačas je bilo le varno, kar je bilo sovražnikovi roki nedosegljivo, kar je branil zid in ostri meč. Ne samo, da so Turki bili hudi sosedje, bilo je tudi v deželi mnogo nemirnežev. Gospodar je imel dolžnost varovati svoje podložnike. Zato je moral imeti tudi klošter zmerom oboroženo krdelo hlapcev na nogah, ako se je hotel varovati domačim in vna-njim sovražnikom.
Bilo je nekega jutra. Opat Ulrik je sedel v svoji izbi in v roki imel veliko odprto knjigo" z zlatim zaklepom, v kateri je bral. Bil je opat uže prileten: v okolici mej ljudstvom in mej gospodo je veljala njegova beseda mnogo. Njemu nasproti pri durih je stal
6
— 74 —
velik mož širokih pleč, na prvi pogled bi bil ugenil, da je vojak.
„Kaj boš povedal, Til?" izpregovori opat in zapre bukve, „kako ste opravili? Ali si dobil one, ki so pisarja ubili?"
»Nismo jih dobili, častitljivi gospod opat!" odgovori Til. »Zasačili smo jih bili nekoliko v razvalini in obstopili, ali imeli so cepce okovane, edni celo meče; ušli so nam, trije izmej naših so močno ranjeni."
»Doklej bodo še nadlegovali ubogo ljudstvo sovražniki od zunaj, roparji mej narodom ! Zdaj bodo še predrznejši, naposled nam pridejo na dom, in človek si ne bo upal več izpod strehe. Ali si uže slišal, da nam se je Turkov bati, predno mine poletje? Potem bomo imeli zopet nesrečo, da nam Bog pomagaj!"
Opat migne Tihi. naj odide. Til pa se je le počasi pomikal nazaj; videlo se je, da bi še nekaj rad povedal.
»Kaj bi še rad?" vpraša ga naposled opat.
»Sinoči smo dobili neznanega človeka," pripoveduje hlapec, »in ker se nas je ogibal, prijeli smo ga. Zdaj pa trdi hlapec Andrej, ki je bil pred v gradu na Kozjaku, da ga je uže videl popred in da je ravno tisti, kakor so dejali, da je bil odvedel tistega dečka, sina gospoda — —"
»Kozjaka!?" pravi opat čude se, vstane s stola in izprašuje hlapca zvesto in na drobno, kako jim je cigan prišel v roke.   .,Kaj ,  ko bi se dalo kaj zvedeti
o Kozjakovem sinu!" mislil je opat Ulrik, in brž reče privesti cigana in sklicati prijorja, očeta Martina, in druge starejše menihe.
Kmalu se zbero očetje in začno cigana izpraše-vati in izpeljevati. Obetajo mu, da se mu bode mnogo prizaneslo, ako pove po resnici in se spokori: nasproti pa žugajo, da ga neutegoma dado obesiti, ako ne govori vsega po pravici. Cigan je zaničljivo pogledoval okrog sebe.; vse se mu je zdelo za smeh, ne za smrt.
„ Ali si ti tisti človek, ki je roparski odveclel dečka, Kozjakovega sina?" vpraša opat, — „Govori! ljudje te poznajo, ne boš utajil ne."
»Prav dobro me poznate; jaz sem službo pre-skrbel dečku," reče cigan in gleda okrog po svojih sodnikih, menihih in hlapcih, ki so ga držali.
„Kje je menih Kozjak?" vpraša dalje cigan. „Ako ga hočete poklicati, jaz bi mu nekaj povedal na uho, in on bo zame prosil, da me ne obesite; vam pa nič ne zaupam, gospodje v dolzih halah! Vi bi ne mara radi, da bi jaz pod vislice stopil, ali pa, da bi se mi prelomil vrat. A Kozjak, ta je moj stari prijatelj, naj bo uže tisti grbavi ali njegov brat, ki je mej vami menih."
Marko Kozjak, uže osivel, pride iz svoje izbice,
ki je bila na zadnjem oglu proti severju.   Ko zasliši,
da je ravno tisti, ki mu je odvedel sina, zapre to
ubozemu starcu besedo, up navdihne očeta, upanje, da
je še mogoče sina dobiti nazaj.   »Povej mi, povej, da
6*
— 70 —
moj sin živi; izgovori, da mi ga privedeš nazaj, in nič se ti ne bode zgodilo, jaz prevzamem tvojo kazen, jaz ti dam pol imetja, ves Kozjak, pa mi govori, kje je moj sin?" Vse to je hotel stari Marko na eden-krat zvedeti iz cigana.
Ali temu se zasvetijo male sive oči, in staro maščevanje se mu vzbudi. Nekaj časa gleda osivelega, onemoglega očeta, in pravi: „Ne poznaš me, Marko Kozjak? Jaz sem imel tudi nekdaj sina, mladega, lepo rastočega, ki sem ga ljubil. Ali ti si mi podrl moje veselje, ti si pobil mojega sina, da mi je umrl, in zato sem te kaznoval, kakor vidim dovolj. Toda ne sam jaz, tudi drugi človek je bil, ki me je nagnal do tega clela: ime tega človeka ti povem na uho, in ako ne bos prosil za moje življenje, tudi za njegovo ne boš; ako mene obesijo, tudi njemu ne prizanese*. Poslušaj!" in cigan pristopi k staremu Marku ter mu pove na uho : »Tvoj brat Peter mi je sina prodal in izdal!"
Komaj je Marko te besede čul, prešine ga kakor blisk in zgrne se v omecllevico na tla. Menihi so vsi ob  ednem planili, da bi pomogli staremu možu.
»Kaj sem vam pravil, gospoIje v belih halah, da ne bom obešen! Ko se Kozjak zave, prosil bo zame in za mojo staro kožo."
»Pridemo ti uže do zoba," pravi eden hlapcev.
»In ako bi imel samega peklenščeka v malhi," pristavi drugi.
— 77 —
Hlapci so ugibali mej seboj, da to mora biti več »akor pošten človek, in menili so, da je Marku začaral, ker je omedlel.
Opat prestrašen veli, naj cigana zvezanega od-vedo in zapro. Tudi Marka odneso. Nič se ni zavedal. Skoraj vsi so menili, da ne bode preživel te omedlevice. Skrbi za izgubljenim sinom, žalost in bolečine so mu bile obelile glavo in ga rinile do roba večnosti. Zdaj je našel pravi sled za sinom, ki ga je mislil mrtvega, in kako bode prenesel tak oslabljen človek toliko težo, ki tare dušo? Drugi pa so rekali mej seboj: „To, kar je cigan Kozjaku na tihem povedal, moralo je biti strašno, grozovito : zakaj Kozjak, da-si je zdaj uže res oslabel, bil je vender le popred vojak, ne bila bi ga vsaka stvar pretresla tako, da bi se bil kar brž zgrudil in precej nič zavedel."
Marka Kozjaka spravijo v posteljo ter pokličejo očeta Benedikta, ki je bil na glasu, da umeje zdravila napravljati. rano obezati in zaceliti, in rože kuhati, da so dobre za bolno telo. Pater Benedikt tudi znese vso svojo umetnost, da bi bolnika spravil zopet k zavesti. Vse je bilo v kloštru po konci.
Opat pošlje tudi posla v grad Kozjak gospodu Petru poročit, naj nemudno pride v klošter, ker mu je brat morda blizu smrti.
Peter se zavzame, ni še pričakoval bratove smrti. Prav za prav, kakor se nam zdi, ni mu bilo mnogo do brata, katerega ljubil ni;  vender spodobilo se je,
— 78 —
da ga je šel pogledat še pred smrtjo, in zato je bil pripravljen precej. Veh' torej osedlati svojega konja ter pogosti klošterskega posla,
»Kaj pa se je zgodilo?" vpraša Peter klošterskega hlapca mej potem. „Ali je moj brat na naglem zbolel ? "
»Povedali mi niso opat sami," odgovori hlapec, »toda slišal sem vender tako drugod, da je neki cigan, katerega smo predsinočnjim ujeli, nekaj gospodu skrivaj povedal, in precej tačas jim je prihajalo slabo in se niso potem več zavedeli. Kaj je cigan povedal, tega ne vedo, najbrže kako čarovnijo, kakor jih imajo ti ljudje."
Ko bi bil hlapec pazil na gospoda Petra Kozjaka, videl bi bil, kako je lice njegovo zdaj bledelo, zdaj zelenelo; nogi sta se mu oklenili konja in roki izpustili nevede konjsko brzdo. »Ko bi bil pa to tisti cigan ? Ivo bi bil bratu njegovo hudodelstvo povedal?" Ta misel je bledla in vrela plemehitašu po glavi.
»Kakšen je cigan?" vpraša čez dolgo, ko se nekoliko upokoji.
»Dolg, uže precej star, močen pa kot vol; dva sta ga morala držati in še bi ja bil kmalu ustrahoval, da-si naš Til ni kar si bodi —" odgovori hlapec.
»On je," pravi Peter, in obide ga smrtni strah. Vest, uže davno utišena in pomirjena, vzbudi se na novo.
- 79 —
Plaho je gledal klošterski hlapec gospoda Kozjaka, ki je bil čuden, da še nikoli tako. „Kaj vam je, gospod," vpraša kake dvakrat, ko vidi Petra vsega prepadenega. Toda Peter ne izpregovori besedice do klošterskih vrat. Sam ni vedel, kedaj je prišel do tja.
Opat mu pride na dvorišče naproti. Peter, ki je hotel vprašati, kako je bratu, vpraša kako je ciganu. Opat je spoznal precej, da je grozno razmišljen; menil je pa, da ga je nenadna nesreča tako z uma spravila. Vede ga torej k bratu. Ta je ležal še zmerom brez zavesti. Mešalo in bledlo se mu je v glavi. Govoril je besede nerazumljive.
Ko je Peter videl, da menihi ne vedo še njegove pregrehe, kajti bili so vsi Jako prijazni ž njim, in ko so vsi zmajevali, da bi Marko še kedaj vstal, umiri se srce tudi Petru nekoliko.
Prosi opata, naj ga pusti k ciganu, češ, da bode kaj bolj na tanko zvedel o svojem bratranci, kje je in kako bi ga dobil nazaj. Rad mu dovoli opat, ter mu celo ponudi, da mu hoče dati spremljevalca. Ali Peter si da le ječo pokazati, potem pa izpusti hlapca, rekši, da se bo sam najbolj pogovoril s ciganom.
„Ce te poprime," mrmral je hlapec odhajaje, „premel ti bode krive kosti, da boš pomnil hoditi blizu pasjega hleva. Pa če te, naj te, ne pogrešamo boljših ljudij."
Peter stopi k ciganu v ječo.
— 80 —
„Aha, stari prijatelj moj me je prišel gledat," pravi cigan poredno, „no, prav storiš. Ali uže veš, da naju oba obesijo — tebe in mene, spodobi se to po vsej pravici; zakaj vkupe orala, vkupe pojedala; oba vkupe vozila, oba vkupe zvrnila. Kaj ti praviš, grčavi prijatelj moj ?"
Kako je Petru moralo biti, to si lehko misli vsak sam. Vender sila je bila.
„Kako se predrzneš, moje ime s svojim ob ednem imenovati?" grozi se Peter.
»Molči, molči! mačka stara, polomljena: saj vem, da nisi pozabil na tisti večer — pred kakimi dvanajstimi leti — in ko bi ga bil, opomnil bi te jaz kmalu nanj. Da pa sem tvoje ime imenoval bratu, staremu menihu, to mi je velevala pamet. Spoznal me je hlapec, ki je bil pred na tvoji krtini, kateremu bi bil imel ti črepinjo streti — pa bi vsega tega ne bilo — in kaj mi je ostalo druzega, da si rešim svojo staro polt, za katero mi je še zmerom več, kot za tvojo grčo, katero ti je Bog oprtal namesto tovora na ramo."
Ko bi bil Peter mogel to hudobo s pogledom na steno nabosti, bil bi jo; ali za zdaj je moral molčati in cigana z lepo zase pridobiti.
»Kormi si še bleknil o tej reči, kakor mojemu bratu?" vpraša Peter.
»Nikomur!" odgovori cigan. »Menil sem, da ga bom s tem pripravil za svojo reč in za svojo glavo,
— 81 —
da mu obljubim, sina prignati nazaj. "V tem trenotji pa sem se tvoje lepote domislil, in glej! stara šleva je bil toliko brezumen, da je omedlel."
»Svetujem ti, da mojega imena ne imenuješ več; brat bode morda umrl in tako te bom jaz spravil iz ječe," pravi Peter.
„Kaj, ko bi jaz namerjal tvoj del pri tem dejanji razodeti?"
»Nihče ti ne bo verjel, človeče! in potem ne upaj nič, to bo tvoja smrt; jaz si hočem prizadeti, da ne boš živel dva dni potlej, ako očitno imenuješ mene."
„Kaj, ko bi jaz dokazal, kar bom govoril? Ko bi jaz pripravil tvojega bratovega sina zopet nazaj in priče dobil zoper tebe? Da jih dobom — ne skrbi tega. Bratranec tvoj pak je lep janičar; ni temu pet tednov, kar sem ga videl, morda te obišče in svoj rojstveni kraj, to je da, po janičarsko, zakaj ne pozna dežele, kjer ima tako ljubega strijca, kakor si ti, ljubeznivi tovariš moj! Kaj bi ti rekel potlej?" Rekši se zagrohoče cigan.
»Tega ne storiš," izpregovarja Peter, »bilo bi tebi škodljivo."
»Kaj je meni škodljivo, sodim le jaz; tebi pa le nekaj pomaga iz klešč, in to je, da me spraviš iz te luknje na beli dan ali v črno noč. Ako me ti ne, oprostil se bom sam, potlej pa le glej, kod boš hodil in kam boš stopil. Vzemi nož in prerezi mi vrvi na hrbtu, ki mi vežejo roki. prišel bom uže sam pod solnce."
— 82 -
Petru vender ni bilo volja tega storiti. Izgovarjal se je, da ga osvobodi kako drugače, bolj skrivaj: to bi bilo preočito.
„Ako nisem v štiri in dvajsetih urah prost s tvojo močjo, bodem brez tvoje pozneje. Potlej pa bom razobesil tvoje možgane po plotu zatiškega vrta," vpil je srditi cigan za plemenitašem, da sta ga lebko slišala hlapca, ki sta stala pred durmi na straži.
Peter je ostal čez noč v kloštru. Mari mu je bilo za brata! V svoji črni duši bi bil mnogo rajši, da bi brat umrl in skrivnost nesel s seboj pod zemljo. Ali s ciganom? Prav za prav mu tudi za tega ni bilo nič. Koliko bi bil dal, da bi se bil spravil s sveta?! Belil si je glavo, kako bi mu pomagal iz ječe in tako sebi iz neznanske zadrege. Vender nobenega upanja ni imel; ni videl, da bi se dalo brez tuje pomoči kaj storiti. Tuje pomoči pa se je bal, zakaj uže prva in edina, ki jo je rabil, namreč ciganska, presedala mu je ter mu najjravljala grozno veliko bridkih dnij.
Ednajsto poglavje.
Gosta megla po polji leži — No, kaj je to t kako je tč t /ram ni nobene megle znat'. Le turški konji tako Bopo."
Narodna pesen.
ako je bilo v kloštru v Zatičini, ko pride drugo poročilo v deželo, ki je storilo, da so vsi pozabili na Markovo bolezen in na cigana pod kloštrom zaprtega. Slovenske dežele (Kranjsko, Štajersko in Koroško) si niso bile še dobro opomogle in se okrepile od strašnih ran sovražnih iz poprejšnjih let, ko je Turek na novo prihrumel v deželo , krvav bič v nečloveški roki prinesel in se pripravljal, da bi od kraja počenši zopet teptal slovensko strn in podiral selišča mirnemu narodu slovenskemu. Zdaj je zopet treba bilo bran postaviti žugajoči reki, dežela je klicala vsakega junaka na boj. Veljalo je tačas še bolj kot denašnji dan: »Pomagaj si sam in pomore ti Bog"; zakaj tedaj ni bilo redne vojske, ki bi se bila postavila vragu pred oči ter mu zasadila mejo, doklej mu je stopiti. Gorele so grmade po gorah in naznanjale, da se bliža vrag. Zdaj so še le vreli vkupe, vsa dežela
— Si-
je bila velik tabor. Dostikrat pa je hotela nesreča, da so se premalo združili posamezni brambovci, ali da se niso mogli ali utegnili zbrati, ker je bil Turek tu, kakor bi ga bila po noči zemlja izpuhnila.
Leta 1475. udarijo v najlepšem poletji Turki na južne pokrajine štajerske. Vodil jih je Ahmei-paša. Vseh je bilo kakih 12.000 mož, največ konjikov, krdelo tudi janičarjev. Jurij S en k, glavar koroške dežele, zbere v naglici nekaj pripravljene vojske po vseh treh deželah, da bi toliko časa ustavljal sovražnika v južnem Štajerskem, dokler se ne snide velika vojska vseh dežel slovenskih, katera bi se mogla veliki turški sili iz oči v oči postaviti nasproti.
Peter Kozjak bi bil tudi s svojimi hlapci moral iti Šenku pomagat, ker je bil eden velikih plemenitašev, ki so imeli zmerom vojne hlapce na nogah in v orožji. Ah uže misel na boj in mogočo smrt mu je bila neljuba ; slave si ni upal pridobiti, domovine pa ne more tak človek tolikanj ljubiti. da bi meč opasal zanjo, ki ne ljubi svojega bližnjega, ni tistega ne. ki je ž njim edne krvi.
Ludovik Kozjak, sorodnik Petrov, prevzame torej namesto njega povelje čez hlapce kozjaške in zatiške.
V kloštru so popravljali poškodovano ozidje, znašali živež s pristave in vse pripravljali, da bi se branili Turkom do zime, kajti privreli so le kakor ploha in se umeknili nazaj, ko so naropali dovolj in se do sita nadivjali v krvi krščanski. V tem splošnem vretji
ni nihče mislil na zaprtega cigana: hlapci, ki niso odšli z Ludovikom na Turka, imeli so druzega posla obilo, ne da bi bili varovali hudodelca. Nekega jutra torej ptiča ni bilo v gnezdu. Kako je ušel, tega ni vedel nihče.
Jurij Senk je bil s svojo malo vojsko — kakih 2000 mož je imel — zalotil sprednje krdelo turške vojske. Misleči, da je to vsa vojska turška, vržejo se Slovenci hrabro na Turka in, predno je tistega dne solnce zašlo za goro, ležalo je okolo dve sto nevernih sovražnikov pobitih na bojišči; drugi se umaknejo. Veliko je bilo veselje v Šenkovi mali vojski, kajti menili so, da so tako z lehkim trudom zopet za zdaj odbili vraga in rešili deželo. Tisto noč še pošlje torej Senk posla, da bi oznanil po deželi veselo poročilo. Drugi dan je hotel Šenk sovražnika zagnati čez mejo.
Veselo poročilo, da so Slovenci Turka premagali, pride tudi v klošter zatiški. Opat Ulrik brž napove procesijo k cerkvi Matere božje na Muljavi, vasi dobro uro oddaljeni od kloštra. Povabi vse ljudstvo in gospodo z gradov, da bi bili deležni pri tej procesiji ter zahvalili Boga, ker je odvrnil od dežele veliko nesrečo in zmago podelil krščanskemu pravičnemu orožju.
Mej tem, ko so se pripravljali za procesijo, zgodila se je slovenski vojski velika nesreča. Ahmet-paša, turški poveljnik, zvedel je komaj, da so kristjanje njegovo prvo krdelo razmetali in največ pobili, kar razkačen zapove svoji petkrat večji vojski, da še tisto
noč zajame krščanske junake. Ko jutro napoči, videli so Slovenci zdajci, da jih je zajel desetkrat močnejši sovražnik; — in nepripravljeni, prestrašeni so morali zopet zgrabiti za orožje in braniti sebe in deželo. Krvavo so se zdaj bili. vsak vojak je bil junak, nobeden ni zastonj dal svojega življenja; ali naposled mala, uže prejšnji dan utrujena in oslabljena slovenska vojska vender le obnemore. Koroški glavar Senk, kranjski plemenitaš Ludovik Kozjak in mnogo druzih imenitnih vitezov je bilo ujetih, ker jih Turki niso hoteli umoriti, češ, da dobodo mnogo odkupnine zanje. — Ostanki krščanske, vojske se naglo umaknejo v gozde. Po deželi ni še nihče vedel o tem strašnem pobitji. Turki so vedeli, da jim zdaj nikjer ne more ednaka vojska pota zapreti, zato so hrumeli v Kranjsko naprej proti sredi.
Veselo je vstajalo solnce in obsevalo polja in velike travnike kloštra zatiškega. Par za parom je šel v procesiji za svetim križem iz kloštra. Naprej menihi, za njimi gospodje plemeniti: Peter Kozjak s svojo gr-bavo postavo, Janez Mačerol z Mačerolca. vitez Ravbar s Kravjaka in mnogo druzih: za temi pa so stopali pobožni kmetski ljudje, moški in ženske, brezkonečno število. Počasi se je pobožna množica gibala naprej.
Pravljica pripoveduje, da so na »Velikem travniku", konci katerega stoji nekdanja podružnica zatiškega kloštra, cerkvica Matere božje — da so se tu ljudje iz sedmih far sešli s svojimi duhovniki in banderi ter plesali neki star naroden ples, kateri je bil dovoljen
— 87 —
po cerkvenih poglavarjih. Zdi se mi, da ga imenujejo stari očetje Bovrtenicoa in da se neki ostanek tega plesa nahaja še po slovenskih božjih potih.
Bilo je torej na travniku silno množje ljudstva. Vse je bilo brezskrbno veselo ali pa vtopljeno v po-božnosti.
Menihi in gospodje, mej njimi Peter Kozjak, bili so uže blizu cerkvice.
Kar se zasliši od vzhoda in severja znani grozoviti krik: „Alah, Alah!" in kot blisk se naglo za-čuje strašna beseda: „Turki!" In od vzhoda čez Bojanji vrh so dirjali turški konjiki naravnost po travniku proti množici; od severja, od kloštra, vrele so pa druge čete Turkov. Strah obide ubogo ljudstvo. Kakor jastreb iz viška plane mej piščeta, da jih nekaj podavi, nekaj razkropi, tako so pridrli Turki nanje. Zdajci se dviga vpitje do neba; vse beži. Največ Ijudij je pobegnilo v cerkev in na obzidano pokopališče, nekoliko v bližnjo hosto, nekoliko brez namena in brez glave tja, kamor jih je nesla noga. Mnogo pak so jih Turki posekali in pojezdili na travniku, tako, da stari ljudje pravijo, da je tekla tačas kri po trati kakor v žlebu potok, ter so jo turški konji do členkov gazili. Cerkev in pokopališče, s precej visokim zidom obdano, bilo je natlačeno begunov, ki so tu iskali zavetja.
Menihi, ženske, otroci in starci so šli v cerkev, možje pak so se zbrali za zidom in sklenili braniti se do zadnjega diha. Tu je pograbil vsak, kar mu je bilo
pri rokah za orožje, bodi si, da je iz železa ali iz lesa delano orodje ali surovi kolec. Drugi so nabirali kupe kamenja, krulili ga od cerkvenega zida in metali na sovražnika, ki se je bil približal in podil počasnejše begune.
Mej tistimi, ki so rajši zbežali v hosto, kakor za cerkveni zid pod varstvo božje, bil je tudi Peter. Kakor liudobni ljudje, ki nimajo dobre vesti, bil je tudi Peter grozovito plašljive in boječe duše. Ko mu je udaril krik: „Turki so tu" na uho, popusti kar menihe in tovariše, pognete se mej ljudi, ki so bežali kar naprej, koder je bilo prazno, in dirja v hosto.
Molitve so donele iz cerkve, da bi Mati božja izprosila od Boga srečno hrambo in rešitev pred strahovitim sovražnikom. Pred oltarjem so kleče molili menihi. sivolasi možje , glasno so jih spremljala grJa vse verne množice v cerkvi.
Okolo in okolo po planjavi so dirjali divji Turki. Edni so vlačili zvezane ujetnike s seboj , edni so se zbirali v čete, da bi navalili na kristjane. Pač je moralo bridko zajedati ubogemu ljudstvu v srce, ko je videlo, kako so hiše in poslopja, v katerih so se rodili otroci, zdaj naglo zgorele, zažgane po vragovi roki. Pač je nekatera slovenska pest tesneje v pravični jezi stisnila svoje orožje, žele, da bi jej moči bilo maščevati se nad vragom za toliko hudo!
V malih krdelih pritiskajo zdaj Turki na tabor. Ali kmetje niso branili le sebe in svoje domovine,
— 89 —
branili so tudi svojo vero, svoje žene in otroke. Vedeli so, da jim milosti ni pričakovati, ampak da so sužnji, brž ko se udajo. Zato so se branili za slabim zidom in s slabim orožjem proti neštevilnemu dobro oboroženemu sovražniku s tako hrabrostjo, kakeršne bi morda denašnji dan zastonj iskal mej nami, njihovimi vnuki.
Nekateri Turek se je zvrnil, ko ga je zadel trd, težek kamen, od zida odkrhnen; ali tudi marsikateri Slovenec je padel, zadet od pušice s turškega loka. Zmerom bliže in bliže se pomičejo Turki; kamenje, ki se je usipalo nanje kakor toča, ni jih moglo zavreti.
In ko se je solnce nagnilo uže blizu gor, bili so
strahoviti sovragi pred zidom. Zmerom več in več jih
je prihajalo.  Uže so najpogumnejši plezali po zidu in
prislanjali tramove.   Iz oči v oči, pest proti pesti se
spopadejo. Zunaj so se bliskale krive sablje, izza zida
pak so prosti možaki vihteli različno orožje.  Edni so
z drogi merili Turkom črepinje, edni so s cerkveno,
za silo odtrgano desko suvali vraga raz zida: tam je
zopet velik močen mladenič sukal težek kovan svečnik
z oltarja, da je nekaterega nejevernika za vselej minilo
poželenje v naše dežele ropat hoditi.  Eden sam mož
je bil, ki je imel bojno orožje, ki je bil izurjen v boji.
Bil je Janez z Mačerolca , edini plemenitaš, ki je bil
ostal pri menihih in kmetih.   Ta je učil, kaj in kako
naj se bijejo, ter krepko pomagal okolo in okolo, kjer
je bila največja sila. On je bil, ki je prigovarjal osla-
1
— 90 —
belim, naj ne odjenjajo. »Kmalu bode noč, potem se oddahnemo!" tako jih je tolažil.
Na severni strani tik obzidja je stala lipa. Na deblu je visela uže od nekdaj podoba Matere božje; zadaj za podobo so se pa bili v votlem deblu zaredili sršeni. Predrznemu janičarju je bilo prišlo na um, da bi se dalo z drevesa mnogo škode storiti stiskan i m kristjanom. Spleza torej mej veje in res je njegova strela zadela nekaterega borilca za zidom. Janičarju je še mnogo druzih tovarišev plezalo na pjomoč. Kmetje se jamejo razmikati, uže so Turki viseli na zidu, uže je še samo Janez Mačerol z malim krdelom neustraš-Ijivih mož težko težko branil to stran — ko Bog pošlje za zdaj druzega — sicer malega, vender hudega pomočnika. Turek je bil podobo Matere božje brcnil z drevesa in tako razdražil žival v drevesu. Naglo pri-hrume sršeni iz dupla, vse rumeno jih je bilo okrog, in jeh so pikati Turke pocl drevesom. To videti raste kmetom srce in Turki, ki so se imeli braniti zoper orožje kmetsko in razdražene sršene, morali so se umekniti in otepati zabuhle obraze pred sitno, jezno živalijo.
Solnce se zakrije. Mrak nastopi. Turki se ula-bore na griči pred cerkvijo, videlo se je, da ne mislijo pustiti ubozih ljudij. Ti pa so bili za zdaj oteti, ali imeli so živeža komaj za to noč, vode celo nič, kajti največ jih je bil pripodil Turek s travnika, da niso
— 91 —
mogli ničesa vzeti s seboj. Kaj bode jutri? Kaj to noč, ako Turki napadejo obzidje?
Črna noč se je raztegnila nad ubogo potrto kranjsko deželo. Ne edne zvezdice ni bilo na nebu, vse so bili zakrili gosti oblaki, kakor ne bi htele gledati obupa in žalostnega stanu slovenskih prebivalcev.
Vender noč ni bila temna. Turki so bili zažgali mnogo kresov. Okolo in okolo, kamor se je človek ozrl, ni videl druzega kot ogenj, gost, svetel dim, ki se je počasno valil proti nebu. Tam so s plamenom gorele lesene, s slamo krite kmetske koče: cele vasi v ognji in nobene roke, ki bi bila gasila, kajti pobegnil je vsak ali v gosto hosto, ali v kamnat gospodov grad, ali v cerkev, da bi otel svoje življenje.
Turki so bili po planicah razpeli svoje šotore, da bi o zori zopet ropali, klali in vezali ujetnike. Dvojno vpitje se je razlegalo po zemlji in donelo proti nebeškim oblakom. Prvi je bil divji krik ljutega Turka, ki je cedil svojo krivo, sabljo od krščanske krvi in komaj jutra čakal, da bi jo prelival na novo. Drugi krik je, bila žalostna, mila molitev tlačenega, zapuščenega Slovenca, ki morda ni tolikanj prosil Boga sam zase, kakor za svoje otroke, da bi jim Bog ohranil staro domovino, staro izveličavno vero.
7*
eter Kozjak je bil, kakor smo uže omenili, po-
begnil v hosto. Kmalu je bil čisto sam. Naj-
' ' rajši bi bil prišel domov, na svoj trdni grad, kjer je imel visoko obzidje iz rezanega kamna zidano, in stolpe, katerih še nikoli ni bil sovražnik v pest dobil, kar je pomnil človeški rod v gradu in okrog grada. Ali slabo je poznal svojo deželo; pravega pota do svojega grada ni vedel po gozdu, po planem pa ni bilo mogoče, zavoljo Turkov. Mogoče je tudi, da od golega strahu ni vedel, kod hodi in kam gre; to je gotovo, da je bil Peter, ko se je zmračilo, spehan in shojen, ne daleč od tam, kjer je zavil proti svojemu domu.
V sredi hoste, kake pol ure od popred imenovanega kraja, kjer so se bojevali kmetje, stalo je staro selišče pri malem potoku. Bila je to lesena hiša in mlin. Mlinarja so imenovali, kakor ga še dan denašnji imenujejo, Breznika, ker je njegov dom stal v sredi
Dvanajsto poglavje.
Tepejo ga nadloge: Glej, na lojtri je visel.
Narodna pesen.
— 93 —
brezja. Hiša je bila zaprta, kolesa pri mlinu zavrta, vse je bilo zapuščeno, vse tiho, samo voda je vrela čez jez in šumela po ozki strugi dalje. Pod pod-streškom je bil kup listja poleg neokretno iztesanega voza, kakor ga je bil pustil lastnik Breznik, ko je na-stilo z vračal.
Semkaj pride Peter ves onemogel. Mrak se je delal, zato leže v listje pod podstreškom. Zares slabo prenočišče gospodu iz grada, ali nevarnost in nesreča zravnati vsak razloček mej kmetom in plemenitašem.
Komaj se zakoplje v svoje suho ležišče, ko se prikaže drug mož iz gošče. Rokava je imel krvava in nosil je dolg nož v desnici. Pogleda skozi okence v hišo, ali ker je videl, da je vse pusto in samošno, zavije proti skednju. Peter spozna — cigana. Hotel je od kraja vstati s svoje postelje in oglasiti se staremu znancu; ali divji pogled izpod eiganovega čela ga ostraši. „Ko bi se maščeval nad menoj, da mu nisem v štiri in dvajsetih urah pomagal iz klošterske ječe?" mislil je Peter. — »Bog vedi, ali je kri, ki mu rudi orožje, tekla od srca turškega ali slovenskega?" In Peter diha na tihem, in se ne gane v listji. Cigan pa se malo ozira okrog, govori mej zobe nekaj sam sebi, potem odrine vrata pri skednji in gre noter. Lestvica je bila prislonena na oder, kjer je bilo shranjeno seno. Tam si pripravi mej dišečimi suhimi cvetlicami ležišče, za cigana še predobro.
— 94 —
Zdajci prijezdi še kakih pet možakov po stezi proti samotni hiši od vasi sem. Kri je Petru zastajala, ko spozna, da so to Turki z glavo in peto. Poskaeejo s konj, privežejo jih k plotu in gredo proti skednju. Tudi velik kosorep pes je hodil ž njimi. Eden Turkov je stal tako blizu Petra, da bi ga bil ta lehko prijel za široke rudeče hlače. Sreča, da je pes iskal in vohal povsod okolo hiše, sicer bi bil njegov nos precej zasledil skritega Petra. „Oh, Bog! in kaj bode potlej," dejal je Peter in jel je — kar uže dolgo dolgo ni storil — jel je moliti.
Turki so iskali suhega sena za svoje konje. Zato takoj gredo gledat na skedenj, in ko vidijo lestvico prisloneno in mnogo mrve na odru, zlezeta precej dva gori po lestvi, da bi nametala sena za konje. Vzbudi se cigan v mrvi in zagleda Turka na lestvi. Vencler ni ga pretresel strah, kakor skritega Petra od zdolaj. ampak vstane po konci in nagel kot strela odpahne prisloneno lestvo, da loputne s treskom po lesenih, trdih tleh.
V tem trenutku priteče pes bliže, zavoha ubozega Petra v listji in začne nemiljeno natepati in lajati in zaganjati se v njegovo nogo. Petra je obvzela kurja polt in uže ni vedel od straha, ali živi še na tem svetu, ali ga je uže konec. Turki na skednji, ko zaslišijo lajanje zunaj, popuste cigana na mrvi, mrvo in svoja dva ranjena tovariša, ležeča z razbito glavo pod dolgo težko lestvo, misle, da so jih zasačili deželam. Ko pa
— 05 —
vidijo, da se pes le v listje zaganja in da vleče človeško nogo izpod listja, potegnejo iz kupa preplašenega moškega ježa. Prepustivši ga psu, ki je bil še predrznejši, ko je videl, da so gospodarji njegove volje, pomagajo Turki najprej svojima ranjenima tovarišema na skednji na noge. Ali cigan je trgal deske iz stene v svislih in jih je metal nanje. Morali so torej pobegniti iz skednja brez mrve. Eden naloži na pol živega Petra ter ga vleče h konjem, drugi pa zapalijo poslopje, da bi tako ukrotili in uničili svojega drnzega sovražnika, cigana, kateri jim je glave razbil, samemu pa niso mogli priti do kože. Toda predno je plamen švigal okrog strehe, raztrgal je na drugem oglu cigan steno, skočil na zemljo in Turki ga zagledajo, ko se jim je uže daleč iz mraka grobo ta I, žugaje s pestjo.
Zareče poslopje je čudovito obsevalo to družbo. Videli so tudi Turki, da se terani. bilo jim je torej v tabor iti, tem bolj ker so se morali bati. da jih ne sreča kako krdelee begunov domačinov. Dva sta bila, kakor smo povedali, zelo obtolčena, da sta se komaj na sedlu držala. Oni trije pa se posvetujejo, kaj li bi s Petrom storili. Zdelo se je. da ga hoče eden zadaj za konja privezati in za ujetnika odvesti v tabor; druga dva pa sta s smehom kazala na veliko grbo na Petrovih plečih, češ, kaj bo nam taka kamela, ni za nobena delo, tega ne bo nihče kupil za sužnja, ni vreden, da bi ga gonili na Turško s seboj. Pogovarjaje se nekaj časa, izpodneso naposled Petru nogi, da trdo bnti na
— 96 —
zemljo ravno na zobe, zvežejo ga z jermenom za peti in kakor izurjeni rabeljni obesijo ga na prvo drevo, tako, da je za peti privezan prosto visel mej travo in oblaki. Nič ni izdalo, da je ubogi plemeniti gospod kričal na vse grlo in prosil svojih trinogov, ki ga niso razumeli, samo zasmehovali so človeka, ki se tako grozno boji smrti.
Po stezi odjašejo naglo Turki na brzih konjih. Peter Kozjak je visel, kri mu je vrela v glavo, le še slabotno je ječal; čudno se je razlegal njegov glas v mraku. Za las je manjkalo in njegova grešna, hudobije polna duša bi bila stopila na prag večnosti, na peklenski prag, brez pravega spokorjenja.
Ali za zdaj mu Bog še prizanese.
Cigan stopi iz gošče in na mah odreže z nožem jermen, ki je Petra pripenjal na brezovo vejo, in ga prestreže v roki. Kakor hlod pade Peter po tleh, ko ga cigan izpusti. Kri mu je bila preveč stopila v glavo.
„ Sicer nisi vreden, da sem te odrezal s zasluženih vislic; tudi nisi zaslužil, da bi se mnogo pečal s teboj in zate, pa naj ti bo," godrnja cigan, ter postavi Petra po konci in ga prisloni na smreko. Kmalu se zave, tudi mu ni bilo druzega storiti, kajti cigan ga je tresel kot snop. „Hal6, grbavi prijatelj! hodi, greva izpod tvojih vislic," vpil je cigan in vedel plc-menitaša k potoku. Voda ga po polnem okrepča.
- 97
„Kaj se klatiš tod?" šali se po svoji navadi cigan. — „Zakaj nisi ostal pri cerkvi pri menihih, zakaj ne braniš svojih podložnikov, kakor bi imel? Kaj ne, še sebe nisi mogel, pa boš druge! Ali da se ti daš na brezo pripeti, to ni prav po viteški šegi; gotovo imaš ti prvi tako čast, kar je bilo mož tvojega imena, da so te tako visoko in na takšen po vsem nov način povzdignili s te uboge zemlje proti nebu. Pa to mi ni nič kaj všeči, da se tako nerad ločiš od zelene trave, in z glavo naprej riješ in siliš proti tlom. Ha, ha, kaj ti je, grčavo hrbtišče moje !*
„Vedi me do mojega gradu," pravi Peter, „in dal ti bom, kolikor boš hotel."
„Le tiho bodi, poznam te," odgovori cigan. — „Še veš, kaj si mi hotel dati zato, da sem ti bratranca za janičarja prodal. Res, zdaj se domišljam, videl sem ga, tvojega brata simi; lep močen janičar je, da ti ga ni ednacega mej vsemi Turki, kar jih je zdaj na Kranjskem.':
„Kaj praviš, je li res, da je mojega brata sin mej Turki tu v deželi?" vpraša s strahom Peter.
„Ravno tisti, ki si ga prodal, dobro ga poznam, videl sem ga v taboru. Kaj meniš, jaz sem danes storil uže marsikaj. Ko bi bil mesec na nebu, hotel bi ti pokazati svoj nož, krvav in skrhan. Ali praviš ti, da bi te vedel domov! No, prijatelj grbavi, tvoj dom je daleč, tebi pa tudi ne zaupam mnogo. Ti si me pustil v ječi, in  ko se ne bi bil sam izkopal na beli dan,
- 98 —
kdo ve, kje bi bil uže zdaj. In ti zvita buča si štel: brat bode umrl, cigana bodo za njim poslali in zame vse dobro! Kakor pa slišim, ti je brat okreval in cigan ti je ušel. Vender to noč morava biti pod streho, zmenila se bova, kaj nama v križ hodi, potem ko Turki odidejo, ako te uže pred ne obišče bratov sin. Ko bi vedel, da ima tako dobrega strijca blizu, prišel bi te gotovo pozdravljat."
Petru je bila zopet prišla dobra misel, da bi poravnal svojo krivico. Lehko bi bilo, da bi cigan poturčenega slovenskega mladeniča, ki se je bojeval zoper svojo domovino in rodovino, kakor je Peter ravno slišal, zopet privedel na očetov dom, kajti gotovo je moral imeti še kaj spominov na mlada leta, katere bi bil lehko oživil. „In kdo bi kedaj kaj vedel, da sem bil prste poteknil v to mešanico?" mislil je Peter. Cigan ne bode imel nobenega uzroka, da bi to razkladal. Ali kaj bi pa bilo, ko bi se vender zvedelo vse? Kaka sramota bi mene zadela pri vseh ljudeh? Kam naj se skrijem potlej? Celo ko bi šel v klošter za bratom, sovražilo bi me vse, bolj še kot zdaj! Ne, nikdar! kar sem storil, storjeno je; kar sem začel, to bom končal, le šleva se na polu pota vrne. Vojska je po deželi, moj brat je v kloštru, klošter je zapuščen in Turki ga imajo zajetega; gotovo ga zažgo in brata se mi ne bo več bati." Pri tej misli se Petru oči živeje zasvetijo. »Menihe imajo tudi Turki v pesteh, gotovo bodo uklonili sive glave pod turško
— 99 —
sabljo; tudi teh se mi ne bo bati. In cigan, — ki me najbolj nadleguje, ki je uže predrzen kot solnčna muha, ki me še toliko ne cesti kot kakega svoje prilike in primere, ta bo menda konec našel v tem boji, če ni iz železa. Ako ni drugače, morda bi še jaz kaj 2'omagal. In potem — j>otem nihče na božjem svetu ne ve za to, da je moj bratranec janičar. Potem naj hodi ropat mojega brata sin, če hoče po vsem svetu, jaz bom uže zase skrbel, da mi ne pride do živega."
Tako je premišljal in premislil Peter Kozjak, ko je stopal po stranski temotni stezi za ciganom, dolginom.
»Kam pa me vedeš?" vpraša dolzega tovariša. »Domov?"
»Kaj, ti mari nisem pravil, da ti je tvoj dom daleč? Dam ti na izbiranje: ali hočeš, da greva k menihom v cerkvico na Muljavo, ali hočeš, da greva v skalnato podzemeljsko jamo nad Krko?" odgovori cigan.
»Vedi me v jamo nad Krko, ako so ljudje tam," pravi Peter.
»In zakaj ne greš v cerkev?" vpraša ga dolgin. »Ti si slab žlahtnih res, pa še slabejši sorodnik, ker se bojiš, da se ne bi sešla z janičarjem, ki bi gotovo rad videl strijca."
„Le stoj!" mrmral je Peter sam s seboj, „ne boš dolgo uganjal norčije, zlasti z menoj ne; jaz se te hočem iznebiti, če tako ne, pa tako."
Mej takim pogovorom se izgubita le-ta dva človeka mej drevjem, drugi malopridnejši od dru-zega, vsak po svoje. In zopet se ni slišalo druzega po brezji in smrečji, kot ljubo šepetanje tekočega potoka, v katerem je kapljica kapljico rinila pred seboj, kakor bi se jim mudilo daleč v neizmerno morje.
Trinajsto poglavje.
Zbrali so ljudje se kmetski Poti veliko skalo v les j Vsak v orožje ima cep Prot sovražnikom.
Kralj e d v or s ki rokopis.
ako poldrugo uro od Zatičine izvira pod skalnatim hribom na dolenjem Kranjskem reka Krka. Prihaja na dan v dveh izvirkih, ki sta pa sila blizu drug druzega. Prvi rokav stopi na svetlo v kotu, prav pod gradom, katerega je bil ravno neka leta popred Vitovec iz Celja razdejal; drugi rokav pa izvira bolj proti vzhodu. Oba vira sta komaj za kake streljaj e na dvoje, in se zlivata tudi ravno tako kmalu v edno isto strugo.
V tem kraji se posebno zopet pokaže značaj kraških tla. Ves hrib je sestavljen iz kamena, in ves veliki hrib, ki se potlej razteza ob Krki in proti se-verju, je votel.
Ako se gre od vzhodnega rokava kakih dvajset stopinj iz dola navzgor, pride se do velike viseče skale, ki ima malo, komaj vatel široko in visoko žrelo, votel vhod v zemljo.
— 102 -
Človek, ki hodi v le-to jamo, mora se ukloniti pri vhodu. Potem se nekaj časa, komaj sedem stopinj, gre navzdol v zemljo. Precej potlej pa se pride v veličastno poslopje, katerega je zidala in skladala sama roka vsemogočnega stvarnika. Vse je tukaj zidano iz celega kamena, visoko, široko, da ni še do denašnjega, dne nihče do konca prišel! Le-tu pa tam leži v tej visoki naravni dvorani kaka debela in podolgata skala ki se je v kaki veliki naravni prekuciji, pri kakem hudem potresu utrgala od kamenitega stropa; take skale zapirajo dalnjo pot v strani. Naprej pak je v neizmerni temni dalji preclrznežu pot odprta še daleč, tem bolj, ako bi hotel hoditi po vodi dalje, po Krki, ki teče tu pod zemljo, Bog vedi od kod! Vender mi ne bomo na tanko popisovali jame, kakova je v dalji, ostanemo le pri kraji.
Bila je ta jama v nekdanjih časih okolo biva-jočim stanovalcem pribežališče in zavetje pred Turki. Tako je bila tudi leta 1475., ko se je godila naša povest, privrela velika množica v jamo zavetja iskat. Pred jamo sta stala dva mlada kmeta, z orožjem v roki, eden zgoraj, eden zdolaj na straži. V jami pa, v obokani sredini pod zemljo po raztreseni slami je ležalo in sedelo za tri vasi ljudij. Mnogo ognjev je gorelo in obsevalo čudovito črno temo, ki se je razpenjala po široki duplini ter čarobno slikala kameniti, strop, ki je groze visel ljudem nad glavami.
— 103 —
Mej mnogimi ognji, pri katerih so kuhali ali samo greli se pozamezni ljudje, bil je posebno velik ogenj najbližji pri vhodni luknji, koder se je debel dim venkaj valil, in koder so ven in ven prihajali in odhajali, nosili drva ali hrano, ali hodili milo pogledavat svoje domačije, katerih poslednji ostanki so po dolu, zažgani po turški roki, žalostno tle sijali po temi.
Okolo tega velicega ognja se je bilo zbralo možakov veliko krdelo razne starosti: ta mladenič, ta mož srednje starosti, ta starec kraj groba; imeli so skoraj vsi cepove, kovane z železom, ali pa dolge bu-tičaste črno opaljene grčavke, ali kakovo drugo stvar pri rokah. Mej glasnim ravsom in govorjenjem, ki se je razlegalo po jami in katerega so čudno odbijale in oponašale kamenite stene nakopičenih skal, bilo je še najbolj slišati, kar so ti možje, prostaki iz naroda, ugibali.
„Eaj pravite, možje!" pravi čokat možek, „ali bo še kedaj dobro na tej naši zemlji? Bog nas varuj! Uže od nekdaj. kar je menila naša narodovina na svetu, ni je bilo sreče še toliko časa , kar človek potrebuje, da iz zibeli v grob zleze, toliko ni bilo še veselega. Moj ranjki oče so pravili, da tačas, ko so bili Turki v prvo prišli in ko smo bili ravno tu-le, da je bilo njega dni le še huje, ko so bili še tisti Pesoglavci. Za tistimi so bili pa gospoda prišli, ki tudi niso mnogo boljši, kar je, to je, samo da nas na
— 104 —
kolec ne nabadajo, kakor Turki, ki so zdaj v deželi, Bog jih pogubi!"
»Res je to!" odgovori drug zarasten, hud mož. „Trlep govori resnico. Gospoda se zdaj zapira v gradove, nas pa pušča, naj nam psi požirajo otroke, naj nam mlade ljudi v Turško odvajajo, da se Boga usmili; nam pa ne pomaga nihče, ako se čeva vlačijo za nami, se nihče ne zmeni za nas. Kadar je cesarju potreba vojakov za na Nemško, tačas ti brž priteko in bajdi! moramo iti gori. A za sedem naglavnih grehov, ne pomaga ti živa duša, kadar nas davi sam hudir iz Turškega, ali pes vedi od kod. Meni le to ne gre v glavo."
»Potolaži se, prijatelj," nastavi drugi, „jaz pa menim, pustimo na miru gospodo in cesarja, le-6ni imajo tudi uže svoje križe; jaz pravim: pomagajmo si sami, možje, sami si pomagajmo!"
»Lehko ti je govoriti", seže mu prejšnji v besedo, »ti si sam pod solncein, očeta nimaš, ni matere ne; žene in otrok še poznal nisi, če ti gre za kaj, gre ti za svojo glavo. Kaj bi maral, ko bi bil sam na svetu! Ali ko bi ti bili Turki sina ubili, ženo pod zemljo spravili, hiše uže ne štejem, les še raste, to bom uže postavil!"
»Postavil jo boš, da ti zopet pride Turek in jo zapali; ako boš ravno prezaspan, da se še sam spečeš v tem pepelnjaku," dostavi četrti.
— 105 —
„Vse je res, kar pravite, možje!" reče šestdeset-leten mož rudečih las, „pa bom vender jaz še edno rekel. Nič ne pomaga, če se hudujemo na gospodo in cesarja. Bog nam jih je dal, ne bilo bi prav, ko bi jih zametavali; bodo uže sami od sebe odgovor dajali. Mi ne bomo sodili; saj vidite, da se vsakemu iz-mej nas lehko pripeti, da umrje od davi do drevi, od nocoj do jutri zjutraj, zlasti ker se je smrt v naši deželi udomačila; Turki jo trosijo. Zato jaz pravim, ne dajmo se! Ne ležimo tukaj brez dela, če tudi Turka sami ne moremo odgnati, nujmo, ogrenimo mu to, kar si bo pridobil. Jaz pravim, da naši cepci še komu čepinjo razkoljejo, turške pa tudi niso trše od naših. Jaz sem uže prileten, pa grem še zmerom z vami, in videli boste, da sem časih še za kam potekniti."
„Jaz tudi tako menim, pomagajmo si sami; jaz sem z vami."
„To sem tudi jaz pred rekel!" pravi tretji.
„Jaz tudi," slišalo se je od vseh stranij, in zmerom večje je bilo krdelo pri velikem ognji.
„E kaj, mi vsi gremo," reko naposled edni, „kdor se ne upa, ni vreden, da je pri nas."
„Prav tako, jutri na vse zgodaj se vzdignemo; nekaj bo, kar bo!"
„Pol nas bo na polji počepalo in kopeti iztegnilo za vselej, pol jih bo razbite buče prineslo v to luknjo, to bo, da vam jaz povem," pravi tisti, ki se je popred na gospodo hudoval.
— lOG —
„GIej ga no, od kedaj si neki vedež ?" vpraša ga mlad človek, ter ga po strani zaničljivo pogleda.
»Se tega ne veš, da me je tvoja stara babica, čarovnica, prerokovati naučila," odgovori mu oni.
„0 vem, da te je naučila strahopetnosti ; srca nimaš za pol moža, to te uči vedeževati."
„In ti, sraka, ti mi strah očitaš, stoj! pokazal ti bom, kdo je mej nama strahopetec!" Rekši dvigne svoj grčav cepec na mladeniča, ki se mu je bil tudi v bran postavil,
„Cakajte!" vele možje in odpahnejo vsakega na edno stran.
»Lejte, taki smo," reče star mož, »kako si bomo pomagali proti drugim, ko se mej seboj skavsamo za vsak nič. Jutri pokažita svojo srčnost, ne zdaj. Turki stoje v deželi, zdaj moramo mej seboj potrpeti. Kako bomo kaj storili, če se mej seboj ne pobogamo. Lejte, uže tako smo preveč razkosani: edni so pobegnili v gozd, edni so bili tako brezpametni, da so se zaprli v cerkev na Muljavi , kjer jih bodo —■ Bog daj, da bi se to obrnilo drugače — Turki vender le premagali in usmili se jih potlej Bog sam, saj vemo, kaj jih čaka po tem. Lejte, ko bi se bili zbrali vsi v edno, potlej bi se bilo dalo uže kaj storiti proti Turku, ki se je zdaj uže nekoliko razlil po deželi."
Zdaj prideta v jamo Peter Kozjak in ž njim cigan. Sedeta k ognju na stran, kjer je bilo mnogo druzih ljudij.  Nihče ju ni ničesa vprašal, zakaj marsikat ri
— 107 —
je bil mej njimi, ki mu je bil ta in ta neznan: Petrova gosposka obleka je storila vender, da so se jeli izpraševati, kdo je to, in zmenili se naposled, da je gospod s Kozjaka. „Kako ta sem pride?" dejali so edni in ugibali tako in tako. „Kdo je pa oni, ki je prišel ž njim? Domačin ni; ta nima naše oprave niti obraza poštenega." Tako so sodili od strani cigana. „To se lehko pozve, kdo je?" reče eden; „tu smo mi gospodarji, kaj ni res? Vsak, kdor pride, mora povedati: kdo si in kaj si?"
„Stoj! najprej pokličimo tisto švedro semkaj, ki pravite, da je gospod Kozjak. Naj bo Kozjak ali Krav-jak, gospod ali kmet, tu smo vsi edne mere; govoriti mora, kdo je le-oni rujavi dolgin, če ne — —" rckši vzdigne govornik svojo palico.
In pošlje zbornica ednega poslanca do gospoda Petra, naj se zglasi kar precej pri velikem ognji. Kmetje, moško nasloneni na svoje cepove, batine in opaljene kolce in krepelee, vprašajo plemenitega gospoda, kdo je le-dni človek, ki je prišel ž njim. „Gospod je lehko mej nami," reko mu, „ako ga ne more varovati grad, ali pozvedeti moramo, kdo je mej nami."
In nesramni Peter, ki je precej priliko izvohal, da bi cigana lehko uničil, reče: „Jaz ga ne poznam, tega človeka, prišel je za menoj; videl sem ga malo popred, predno so bili Turki prišli, in zdaj ga vidim zopet, ne mara da bi bil Turkom — tako — malo — znan."
«*
— 108 —
»Ogleduh je!"  reko brž edni in ogenj je švigal vsakemu iz očij.
»Turški ogleduh mej nami!" vpili so vsi in dvignili batine.
»Na kol ga nataknemo, kakor Turki delajo z našimi brati," vpije eden.
»Nos in ušesa mu porežemo!" kriči dragi.
»Ne, možje, kdo ste?" pravi stari mož, ki jih je bil uže pred utolažil. — »Ali se boste vi ravnali po Turkih ? Tega ne, mi smo kristjanje, in kakor sem uže rekel, smrt nas lehko zaleže ali zdaj ali pozneje, zato moramo mi tega človeka, ako je tudi turški ogleduh, kaznovati kakor pristoji možem, ne kakor nevernim psom. Torej jaz to-le svetujem: primimo moža in vr-zimo ga v krnico v Krko zunaj pred jamo. Krka dokaj dežele preteče, naj si jo ogleda ta človek, in naj Turkom pove, da ima še kje kakov cepec, ki je trd dovolj, da razbije glavo, in ako je še tako koščena!"
»Res, v krnico ga vrzimo!" pritegnejo drugi, »saj Turki ne pridejo do nas, zato je uže Bog stvarnik skrbel in nam brlog izvotlil, do katerega tudi turški konji ne prisopejo, da-si ravno so urni kot strela."
Cigan je bil kmalu spoznal, kako je. Z obrazov je posnel, da se nanj zbira oblačica, videl tudi precej, da ga je Peter, kateremu je bil ravno kar dobro storil, ko mu je življenje otel — da ga je tisti Peter z lažjo izdal. Prvo, kar je zviti cigan poskušal, bilo je, da se
— 109 -
hoče izmuzati, toda brž mu pot zapro, ter ga obsto-pijo z vzdignenimi cepci in drogmi.
Zdajci se vzpne cigan po konci, v roki se mu zasveti nož in strašen glas zadoni po podzemeljski jami: „ Nihče naj se mi ne bliža; za tri je moj nož nabrušen. To pa ni res, kar je vam povedal tisti grbavi človek." — Brž potihne ves hrup po jami, vse se ozre na cigana. Ali na mah padejo trije cepci in v tisti hip zazveni ciganov nož, njemu iz rok izbit, po temi na tla; mnogo krepkih rok se iztegne in podere silnega cigana na tla. Vender vsi, kolikor jih je moglo okolo njega, imeli so dosti posla, da so ga iz-tirali skozi ozko luknjo ven. Na jarku ga potem za-vihte, in visoko je plusknila voda, ko je cigan eepnil v sredo krnice.
Grohotaje se pomaknejo kmetje v luknjo, potem ko je utihnilo zadnje čopljanje po vodi v črni temi. „Ako zna plavati, prišel bo na suho," pravijo mej seboj, „in poročil Turkom, kaj je videl; naj le! Ako pa ne zna, naj utone, škode ne bode velike."
Ko bi bil kdo stopil doli h Krki raz jarka na travnik, videl bi bil, kako je dolgin izplaval na suho, otresel in ovil svojo mokro obleko, zleknil se v svoji dolgosti po konci ter proti jami obrnen jezen govoril sam s seboj: „Dobro vem, da sem to dobil po tvoji pripomoči, krivenčasti gospod Kozjak. Ti žaba, ki bi jo bil imel uže zdavnaj stlačiti.   Ali zdaj se ti boni
— 110 —
zahvalil; vse drugod se boš utonil boš v mlaki, ki si jo Eekši se obrne preko severni strani, kjer je bil cerkvijo na Muljavi.
lovil, kakor po vodi, in izkopal sam." travnika proti vzhodno-veliki turški tabor pred
Štirinajsto poglavje.
Bilo klanje, bilo je mahanje, Žalovanje iuo radovanje ! Krv vali ae, ko deževnik bistri, Mrtvih leži, kakor v lesu drevja.
Kralje dvorski rokopis.
arija jutranja je jela rudeti in napovedovala solnce, da bi obsevalo žalostno deželo naših očetov.
V iurškem taborji so ognji pojemali in zamiral je krik, ki je donel vso noč; zakaj proti koncu noči je marsikaka težka glava zadremala, da-si je bila v tuji deželi v sredi sovražnikov. Ali vedeli so, da so ti sovražniki le slabo oboroženi, preplašeni in razkropljeni na drobne kosce; lehko so se torej zaupali svojim čuvajem.
Drugače je bilo to nasproti v taborji, kjer so kmetje slovenski iskali zavetja okrog cerkvice. Vso noč ni nihče zatisnil očesa, vso noč so goreli ognji, brleli tožno, kakor gori tožno poslednja lučica pri umirajočem človeki.
— 112 —
Glasovi, ki so vso noč vpili v cerkvi in glasno molili, bili so uže ohripeli; zamolklo ječanje je bila molitev.
„Dau bo napočil, sosed! Uže se sveti za vrhom," govori mož na straži za zidom na pokopališči svojemu sosedu, zamišljeno sedečemu.
„Res," odgovori le-ta, »prijatelj! jaz pravim poslednji dan ; zakaj drevi se vidiva uže na onem svetu. Ta dan nam prinese smrt, Bog mi grehe odpusti ! Smrt!"
„1! sosed, tako gotovo nikakor ni, jaz pa zmerom upam, da jih bomo še ta dan odbili z božjo pomočjo; klošterski hlapci, Mačerolovi hlapci, Ravbar, Krčanje — — in morda še kdo, pridejo nam pomagat. Zato nikar ne obupujmo, sosed! nikomur mi nimaš tako govoriti; do zadnjega se bijmo; dokler bom gibal z mezincem na levi roki, tako dolgo sem namenjen braniti se, umej me, sosed," pravi prvi.
„0, ne boj se; jaz le s teboj govorim, tebi povem, kakor mislim. Jaz se tudi ne dam povezati, to ti pa povem, da večera ne bomo učakali živi in zdravi, to mi tukaj-le notri govori, in videl bodeš, da se bova drevi uže drugje srečala," odgovori tovariš.
„No, prijatelj!" pravi oni, „saj smo pri cerkvi na pokopališči, ne bo treba nas pokopavat nositi, kar pademo, pa je. Toda zato se hočemo še grdo pogledati, predno nas presele turški psi na oni svet. Po polnem upanja ne popusti."
— 113 —
»Upanja! — Ali nisi slišal: vso noč je vrelo gori na griči in po travniku. Kolikor je te pošasti v deželi, vse se je to noč zbralo okrog našega obzidja. Saj si videl, kako smo uže včeraj stokali, in komaj komaj smo ga odbili. Jutri bo rudečib kot listja in trave, mi smo spebani, naspal se ni nihče, zid je odkrhan, razkopan, v rokah nimamo skoraj ničesa. In pomoči? Kaj bi govoril! koliko jih je teh, ki si jih imenoval? Kaj stori muha proti celemu panju bučel? Nič. Ali, kaj meniš, klošterski hlapci še ne morejo iz kloštra, gotovo so Turki obstopili tudi klošter; in ko bi mogli, niso tako brezumni, da bi ?.li iz zatišja, ker dobro razviclijo, da jih zunaj čaka gotova smrt, in da nič ne opravijo. In potlej, prijatelj! sinoči še je šel «den na grad Kozjak, na Mačerolec je šel sam gospod, v klošter so poslali ednega hlapca, pa nikogar ni nazaj. Kaj meniš, nič druzega ni, kakor Turkom v roke so prišli vsi, in zdaj uže gnijo pod nebom ali pa leže zvezani v šotorih. Nihče, sosed, nam ne more pomagati ; predno bo drevi, tudi naju ne bode. *
»Bog bo pomagal, ako je volja njegova," odgovori drugi, seže sosedu v roko ter odide mej druga krdela, kjer so imeli ednake pogovore.
»Kakor je uže volja njegova; samo da nam ho milostiv. Hudo je na svetu denašnje dni; gori mora biti bolje. Kakor bo uže Bog naredil." Rekši se zavije mož ter sede zopet zamišljen na tla k malemu ognju.
— 114 —
Uže se je jelo svetiti v jutru. Noč je bežala zmerom bolj. Vse se je gibalo po taborji krščanskem. Živeje še pak je bilo v šotorih turških, kajti raztresene moči so se zbirale čez noč. Ker so menili, da, ako dobodo menihe v pest. dobodo tudi dragocenosti in bogastva zatiškega kloštra, hoteli so po vsej sili polastiti se tega kraja in njegovih brambovcev. Tudi morda niso hoteli iti naprej, da bi za seboj pustili zbrane trdne roke, katere bi jim utegnile zapreti pot nazaj; in ker so prišli zlasti zato v deželo ropat, da. so nalovili mladih, trdnih ljudij, katere so prodali potem na Turškem za sužnje, zato so upali precej tu veliko množje obojega spola dobiti v svojo oblast, kar povsod ni bilo lebko, ker so se bili ljudje, posvarjeni po strašnih poročevalcih: grmadah in gorečih požarih, drugod bolje zavarovali ali po gozdih poskrili.
Ko se jo torej jutro bližalo, obsuje turška vojska na novo cerkveni tabor. Poslednje moči napenjajo kmetje, odbijajo Turke kakor ljudje, ki jih ne čaka druzega kot smrt. katerim pa obupanje daje poslednjo čudovito moč, ki dela iz navadnega vojaka pogumnega junaka. Hrabri kmetje bi se bili morda še ubranili, da so imeli moža, ki bi bil znal pomagati, velevati in za-zapovedovati. A gospoda z Mačerolca ni bilo, po noči je bil prišel nejevernikom v roke.
Turki so se bili kot divji. Ne samo lakomnost po blagu, in želja, da bi si pridobili ujetnikov: tudi turška vera sama je priganjala Turka,  da je divjal
— 115 —
zoper kristjane, kajti veroval je, da mu je dolžnost bojevati se z vsakim, ki ni mohamedanec. Sicer je mislil, da sam svoje smrti pospešiti ne more, da le tačas pride, kadar mu jo pošlje Alah (Bog), in da bode veliko večje zasluge imel na drugem svetu, ako umrje v boji s sovražniki svoje vere.
Zlasti velik mlad janičar je tolkel, kakor groza. Kamor je on prišel s svojimi tovariši, razmeknile so se prestrašene goste vrste za zidom. Mnogi, ki so se mu postavili, padli so zaliti s krvjo vznak, in nikdar več se niso pobrali. Bil je za glavo večji od svojih tovarišev, strašen, pa lepega obraza.
To je bil Jurij Kozjak, Markov sin, slovenski janičar. Revež ni vedel, da divja zoper svojo domovino, zoper svoje brate. Kdo bi mu bil mogel to povedati? Kdo bi ga bil poučil, da je tod hojeval tisti, kateri ga je prvi ljubil, da je zmota, za katero se bojuje? Res, ko bi bil janičar za to vedel, ne bi se bil bojeval zoper svoje sorodnike, obrnil bi bil meč proti svojim krvolokim tovarišem, saj srca je bil dobrega.
Ni švigal tisti ogenj iz njegovih očij, ki je značil njegove tovariše, niti ni hlepel po ropanji in ujetnikih, bojeval se je le čelo nasproti čelu; tu je bil strašen. To se ve, da se je bojeval za stvar napačno.
Ali je morda seme, ki so ga dobri ljudje v mladosti zasejali v njegovo srce, vender le s poslednjo korenino ostalo v njem? Ali mu niso mogli Turki izruvati
— 116 —
po polnem človeške čuti? Ali tudi pozabljenost ni pokrila vsega, kar si je bil nekdaj, zdavnaj pridobil ? Bog ve!
Kmalu jamejo kmetje omagovati. Mnogo jih je bilo popadalo, nič več se niso dale vrzeli zamašiti.
Prvi, ki je zid preskočil, bil je velikanski janičar. Ko je ta bil na zidu in čez zid, napravil je s svojo težko roko pot tovarišem in zdajci — se je krik grozovito razlegnil — Turki so bili v sredi mej kristjani : nastane klanje in mahanje, ter skoraj bi rekel, da solnce ni ednakega videlo.
Vsakateri je zdaj branil sebe in svoje življenje, zakaj človek rabi vse tudi največje in najtežje pripomočke, da bi življenje podaljšal, če ne več vsaj za kake trenutke. Vsaki je napel poslednje žile, da bi vraga od-podil od sebe. Mož za možem je padal, ali smrtno ranjen, ali zvezan. Kakor volkovi davijo ovce v sredi čede, tako so klali, bodli, sekali Turki v cerkvi. Kopice mrtvecev so ležale po tleh. Tu je moral oče gledati, kako so sina grozovito trpinčili, tam je zopet krepak mladenič očeta videl v strašnih bolečinah, vender vezi na rokah in nogah — te mu niso dale, da bi se bil znosil, da bi se bi zmaščeval nad sovražnikom, neusmiljenim bolj od divje zveri. Kdo popiše grozo in trepet plahe matere, ki je, sama slabotna in brez moči, skušala skriti in braniti svojega otroka, kako se je naposled bojevala celo z zobmi, predno so jej iztrgali dete iz rok.
— 117 —
Prepuščamo domišljiji čestitih bralcev, da si naslikajo strahapolni obraz, dodamo le to, da Turki niso prizanašali nikomur. Kdor je bil slab, star, takega so brez milosti naboclli ali kako drugače okrutno umorili. Tudi menihom je bila ta usoda. Mlajše so povezali, starejše pobili.
Velikanski janičar se je bil pomeknil nazaj, precej ]?o je minil boj z oboroženimi možmi. Z neoborože-nimi starci in ženami bojevati se, to ni bilo po njegovem.
Dolgo je trpelo mesarjenje.
Počasi se je izpraznila cerkev nasičenih volkov. Naposled ostanejo še same kopice mrtvih v lužah krvi, M se je nabirala in cedila po cerkvi.  Bili so žalostni dnevi za slovenske naše očake! Poslednji Turki, ki so zapustili oskrunjeno svetišče, hoteli so ga še zažgati. Zažigali so dolgo leseno lopo,  predvežje hiše božje; vender ogenj se ni hotel prijeti*).   Turki so torej po-r pustili ta kraj ter odšli za svojimi krdeli, ki so se i obrnila proti kloštru, kajti ako so hoteli s pridom po-I brati vse, mimo zaprtega kloštra niso   smeli dalje, ( zlasti   ker  je bilo   povsod znano, da hrani velike bogatije.
Zvečer tistega dne je bila vas prazna. Prebivalcev ni bilo, bili so jih Turki ali pobili ali odvedli, Turkov tudi ne, kajti zapustili so bili mesto, kjer niša
*) Se dan danes kažejo v cerkvici na Muljavi za streha opaljena bruna, ki jih je Turek zažigal.
— 118 —
mogli več opravljati svojega krvavega rokodelstva. Tistega žalostnega večera torej, ko je rumeno solnce zakrilo se za hribe, korakal je naš stari znanec, cigan dolgin, skozi vas, edini človek, kateri se ni zmenil niti za domačine, niti za Turke: s svojo zvijačo je prekanil vse. Krenil je naravnost proti cerkvi. Po pokopališči grede razgleda vse mrtvece, kakor bi nekoga iskal mej njimi; ali ne najde ga menda zunaj, zato gre v cerkev. Ne gleda, kam bi stopil, ali v mlako sesedene krvi, ali na človeka. Išče v svojo pot naprej. »Ni ga tukaj starega", pravi naposled in se napravlja ven. — „Torej ga ni bilo tu, zakaj takemu staremu in trhlemu možu ne da Turek druzega kakor nož v prsi; vrvi ni vreden, ker je za sužnja, kakor jaz za meniha. Torej je moral drugje biti, ostal je v kloštra in ti, Samol, boš imel dela. Dobro, dobro, da ga le tukaj ni mej mrtveci in da je janičar, njegov sin, še pred kloštrom, vse drugo bom izvršil uže jaz." Tako mej zobmi godrnjaje hoče cigan zopet zapustiti kraj, kjer je ravno popred smrt imela bogato košnjo. Zdajci se za-čuje izmej mrtvecev glas, kakor bi kdo zastokal. Cigan postaji, Se le ko se drugič začnje jek, pristopi bliže. ,,A! opat je tukaj!" reče cigan, ko vidi meniha pod mrtvo kopico. »No, Turki niso imeli pameti, da so tega potolkli, da-si ga niso do dobra. Ta se bo zavedel." Rekši hoče oditi, pa pomisli si: »Morda bi mi on povedal." Precej se pripogne, vzdigne opata, oprta ga. čez ramo in odnese ven iz cerkve, s pokopališča
— 110 —
ua zeleni grič. „Še ranjen ni," mrmra cigan, ko ga ■otiplje in ogleda od vseli stranij. — „Sam6 preko glave je edno dobil, vse drugo je prišlo od strahu. Ha, la! koliko je tega, da bi me bil ta gospod lehko obesil, in bi me bil! Svet se preobrača."
Cista večerna sapa kmalu predrami opata. Cigan ;inu od nekod prinese vode in jesti. Črna noč zopet na-! stopi. Opat prosi cigana, da bi ga vedel v kak zaveten grad v okolici. „Ram?" vpraša cigan. „Na Mačerolci rsem bil, tam ni gospoda; kakor jih Turki stisnejo, tako jih ožmo; ako bi radi prišli še edenkrat Turkom v roke, pojdite tjakaj ali pa na Kravjak."
„Kaj pa na Kozjak?" vpraša opat, spoznavši, da 'ga samo ta človek more oteti.
„Na Kozjak?" pravi zategneno cigan, „tam sem se namenil novega gospodarja postaviti, ako pojde. Stari, tisti grbavi mi ni po volji, zvedel sem pa za novega, boljšega; in vi mi boste morali pomagati, da ga postavimo."
Strme je opat gledal cigana: ni vedel, ali se mu blodi, ali v pameti govori. Precej zapazi to osupne-nost dolgin.
»Taka je le. Našel se je Kozjakov sin, ali bolj prav, jaz bodem j>ovedal, kje je in kaj. Peter — le-tii grčavi, zdaj je v jami pri Krčanih — Peter ga je prodal meni, da sem ga odvedel na Turško in zdaj je janičar pred kloštrom."
— 120 —
„Ali govoriš resnico, človek?" vpraša osupnen opat, pozabi v tem hipu na svojo nevarnost in na vse nadloge, ki so ga bile zadele, in na svojo slaboto. „Peter bi bil to storil in sin Kozjakov je janičar!?"
„P>esnico govorim," reče cigan ter pripoveduje na kratko reči, kakor jih mi uže znamo. „Vem, da se bode janičar še domišljal, ako ga opomnim na tačas; potreba je pa, da otmem starega Marka iz kloštra, kjer je, kakor menite, še zdaj."
Opat je strme poslušal cigana. Za takega malopridneža Petra ni imel; ni vedel, ali bi verjel ali ne. Ko pa se je počasi domislil marsičesa, česar si popred ni mogel razjasniti, in kar mu je potrjalo to neznano hudodelstvo, privoli ciganu, da mu hoče pomagati. Ptazloži mu torej, kod bode prišel do Marka v klošter, da ga Turki ne opazijo, in da bi mu tam verjeli, izroči mu svoj prstan. To se ve, da mu je bilo hudo vrlemu možu, ko je videl, da cigan hoče vse to storiti ne iz spokornosti, ampak iz sovraštva in maščevanja, ker ga je Peter — izdal kmetom za turškega ogleduha, misle, da se ga bode tako iznebil.
Ko sta se cigan in opat razgovorila dovolj, vede ga oni v skrivališče h Krčanom, kateri so čestitega duhovnega gospoda spoštljivo vzprejeli. Cigan pa je bil premoder, da bi bil ostal tam, kjer so ga izpehali prejšnji večer tako nemilo.
IJE
. .< —y... x - • x
Petnajsto poglavje-
Tamkaj lomi on rok<3; Trepetaje k nebu gleila. Žalost trga mu srci''.
.M. V i • li a r.
sa turška sila, ki se ni bila še razlila proti severju naprej, obstopila je od vseh stranij mogočno trdno kloštersko poslopje. Ne bilo bi težko braniti dobro sezidanega obzidja, ko bi bilo brambovcev. Toda le malo je bilo ljudij, ki so bili za zidom, zakaj precej mnogo hlapcev so bili poslali Turku naproti, ki so potem konec storili na Štajerskem; velik oddelek se je bil pri procesiji razkropil in bodi si v turške roke prišel ali pa umrl pod turškimi sabljami; le malo jih je bilo ostalo v kloštru.
Izmej menihov ni bilo v kloštru nikogar, razven dveh sivostarih očetov in Marka Kozjaka, ki še ni bil po polnem okreval od tedanje omedlevice, ko mu je cigan razodel usodo njegovega sina. Svojega brata Petra od tistih dob še ni videl; vselej pa ga je pretreslo, kadar se je domislil, da bi utegnilo vender le res biti, da mu je brat otroka prodal. Da je bil cigan ušel iz zapora,
-  122 —
to mu jo podrlo poslednji up, da bi mogoče bilo še ke daj videti sina.
Zdajna nevarnost prisili starega Marka, da pozabi sam nase in na svoje bolečine; premaga stare bolne kosti, in kakor nekdanji vojak, zapoveduje in razstavlja male ostanke klošterskib hlapcev. Dobro pa je razvidel, da to malo ostrašeno krdelee ne more braniti široko razprostranega obzidja proti taki množici Turkov. Milosti ni bilo nobene pričakovati, torej se je moralo storiti vse — poslednje, kar je človeku mogoče. Stari Marko je bil pripravljen na vse, najbolj pa na smrt. „Nečesa sem te prosil, o Bog, cla bi ga še edenkrat videl na tem svetu," molil je Kozjak. „Tvoja volja je bila. Zdaj pa te prosim, ako je res, da si me tako kaznoval, da je moj sin mej divjimi Turki, od svojega strijca prodan, o groza! daj, da zopet spozna vero in dom svojih očetov, potlej naj umrje."
Turki so se pripravljali, da bi še tisto noč navalili na klošter. Janičarji so bili razpeli v sredi vojske svoje šotore in si pripravljali večerjo. Velikanski glavar janičarske čete je zamišljen sedel sam v svojem nekoliko lepšem šotoru. Videl je danes, koliko krščanski b otrok so njegovi tovariši nalovili in naropali, in vsi ti so bili namenjeni, da postanejo janičarji — divji Turki: kakor je on sam, in morda še hujši, kakor so njegovi tovariši. Marko je stal v kloštru na visokem obzidji in gledal doli na ravnino. Tema je razgrnila svoja krila po polji in po hribih. Ognji v turškem taborji so čudo-
— 123 —
vito plameneh, vsakemu smrt oznanjuje, ki jih je gledal z obzidja. Tujci so kričali po deželi. in oh, nikogar ni bilo , da bi jih bil mogel odpoditi ali braniti jim dežele.
»Kako dolgo bi se jim mogli braniti?" vpraša Marko. star, vender še trden menih, ki je stal tik nekdanjega vojaka.
»A, ne dolgo, ne dolgo," kima Kozjak. »Štej naše brambovce za zidom, potlej se mi ozri pod klošter in preglej šotore turške, in videl bodeš, da se nam bliža poslednja ura. Imamo pa še najhujšega sovražnika pred seboj, zakaj vsa vojska se je spustila naprej, tu so ostali janičarji, najbolj divji vojaki. Ko bi bil jaz v svoji mladosti — potlej, brat, naj bi prišli" — in pri tej misli se starec oživi — »ko bi jaz imel tisto desnico in tiste hlapce kot pred tridesetimi leti — ali kaj hočem, starost se ne da stresti; tudi nimam na svetu česa pričakovati: kadar je Njegova volja, naj me le vzame. Tukaj me je hudo zadelo, ob, hudo, da nikdar nobenega očeta ne tako: moj sin, moj Jurij je mej temi sovražniki, mej nejeverci, morda sam sovražnik svojega doma!"
In pri teh mislih se omrači lice potrtemu žalostnemu očetu, zdajnemu zapovedovalcu v kloštru. Menih, ki ga je spremljal, izpregovori o druzih rečeh, da bi ga navedel na druge, zanj menj žalostne misli.
»Kje so neki oče opat in drugi naši bratje zdaj ?"
9*
— 124 —
„Niso jim prizanesli," odgovori Kozjak, »prebili so na tem svetu vse težave, ali pa jih čakajo še najhujše, če so ujetniki. Toda ubogo ljudstvo! O konec ga mora biti, dežela se mora pogubiti z narodom vred! Pa ne, Bog bo skrbel zanjo, on jej bo zopet roko podal, da bo vstala in si oddehnila!"
Ne daleč od mesta, kjer sta stala meniha, nastane zdaj velik hrup mej hlapci stražniki. In ko Kozjak pozve, kaj je, reko mu, da je tuj človek prišel v klošter — namreč tisti cigan, ki je bil pred nekaj časom zaprt. Nihče pa ni vedel ne videl, kod je prišel. Hlapci so mej seboj menili, da je ta čarovnik najbrž prilezel skozi luknjo na ključavnici velicih vrat, kakor — Bog nas varuj — zloclej iz pekla.
Marko Kozjak se zgane, ko privedo predenj tistega človeka, ki mu je pred nekaj časom povedal naj-grozovitejšo novico, ki more očeta zadeti, da mu je namreč Peter, njegov brat, prodal sina mej Turke.
„Kako si ti prišel mej to obzidje in kaj imaš tukaj opravka?" vpraša cigana.
„1, jaz imam svojo pot," odgovori cigan. »Zato vam rečem: ne morite me nikari, ako imate take nakane, zakaj Turki vas podavijo potlej za vrstjo."
Mej hlapci se sliši jezno godrnjanje in nekateri bi bil rad vzdignil orožje in razčesnil ciganu čepinjo.
„Da pa ne mislite, da so me Turki semkaj poslali, nate, poglejte prstan in povelje svojega opata, da smete in morate klošter zapustiti po tisti poti„
koder sem prišel jaz. Ako pa hočete glave pod turške sablje vtekniti, meni malo do tega; le Marku Kozjaku bi še edno povedal na samem."
To se ve, da ciganu ni nihče zaupal. „Vse je stava turška," menili so hlapci, »hočejo nas izvoditi, da bi se zadrhnili; ali takega razuma še nismo, da bi nas prekanil vsak pritepenec."
Kozjak migne, naj se odmaknejo, zakaj precej je mislil, da bode ta človek na samem le o njegovem sinu kaj povedal.
»Vaš brat je brezumna zver," jame cigan. »Najprej mi proda vašega sina, da ga odvedeni na Turško, potlej me pa zato izda za turškega ogleduha, da me vržejo v vodo. Ali jaz nisem tako brezumen, da bi utonil. Zdaj vam moram povedati za vašega sina in menim, vas ne bo volja utopiti me zato, ker sem mu pre-skrbel službo."
Lehko si mislimo, kako je bilo Marku, ko je cigan tako govoril. „Govori, človek, jaz te bom obdaroval ; vse, vse ti hočem dati, ako mi poveš, da ga bom še videl!"
»Videli ga bodete gotovo, če popred ne, tačas gotovo, ko bo stopil čez razvaline tega zidovja, zakaj vaš sin je poglavar janičarjem pred kloštrom."
Strme je zaslišal Kozjak nenadno veselo in vender grozovito novico.
»Ker mi je bil vaš brat toliko nehvaležen," pripoveduje cigan dalje, kakor bi bilo to kaj navadnega,
— 126 -
„da me je dal v vodo vreči, zato ga bom jaz tudi v vodo vrgel, ter vam sina pripravil nazaj."
„Ako mi to storiš, človek božji!" reče Marko, ki je komaj mogel govoriti, »potlej, potlej ti dam vse, kar hočeš, samo njega mi pridobi, po katerem uže vzdihujem toliko let. — Pa kaj, jaz sam grem tja v tabor turški, Bog je mojemu sinu srce stvari!, gotovo mu bodo čutila povedala in pokazala očeta. Res, jaz grem tjakaj, in če si ti govoril resnico, našel ga bom tam, in potlej naj umrjem."
»To se zgodi precej, da vas umore ali uklenejo, morda še predno bodete sina izbrali iz janičarjev. Toda jaz pravim: pojdite zdaj ven z menoj še to noč na Kozjak, kjer dobodete morda uže tudi krivega brata, in jaz vam privedem janičarja, krotkega kot jagnje. Sicer moram pozabiti, da ste mi sina pobili" — pri tem spominu se ciganu čelo nabere v gube, da se Marko skoraj jame bati svojega novega tovariša — „ali maščeval sem se in vašega brata moram potlačiti."
»Prijatelj!" reče menih tožno, »nikdar ti nisem menil kaj hudega storiti; ako sem ti — pa ne po volji svoji, pokoril sem se zato in vrnil ti bom, kar se dči vrniti, in stori ti, kar obetaš!"
Razven velicih vrat so držala v klošter še majhna podzemeljska iz velicega vrta, pa v skriven kotič v kloštru. Toda nihče ni vedel za ta uhod, kakor opat in nekateri menihi. Zdaj opata ni bilo, menihov največ
— 127 —
tudi ne, zato je bila ta rešilna lina neznana vsemu kloštru. Ali cigan je bil zvedel od opata, kako bi se prišlo v klošter po tem dolgem hodniku, zidanem globoko pod zemljo iz vrta. Ker je bilo opatu mnogo do tega, da se rešijo ljudje in bogastvo kloštersko, zato je bil naročil po ciganu, naj se umaknejo vsi, ako ne bi bilo mogoče braniti zidov. Da pa je poročal ravno po takem človeku, bilo je uzrok, da bi se ne bil nihče drugi upal posla prevzeti, skozi sredo Turkov ukrasti se v klošter; samo zviti in neustrašljivi cigan je bil za to reč.
Za to pot iz zaprtij e je torej zdaj povedal cigan Kozjaku in drugim klošterskim bratom. Dvojiti niso mogli več, da jim misli dobro in tako, kakor jim govori, zakaj lehko bi bil po podzemeljski poti privedel celo krdelo Turkov v obzidje, ko bi bil namenjal izdati klošter sovražniku.
Kozjak, spoznavši, da se dolgo braniti ne more, sklene zapustili še to noč zidovje, tem bolj, ker se je bil mesec k sreči skril za goste oblake in ker se ni moglo vedeti, da bi bila še kdaj taka lepa prilika odnesti sebe in zlatino kloštersko, in pa ker je bilo pi-ičakovati, da bodo Turki planili na obzidje, brž ko se pokaže mesec.
Predno je torej minilo pol ure, bilo je vse po konci. Vsak posameznik je imel svojo butaro. Po vsem zapuščenem poslopji so bile luči razstavljene, da bi
— 128 —
prevalile sovražnika, kakor bi vse culo in bedelo v kloštru.
Ravno so hoteli odpreti težka železna vratca, v kamnu nasajena in umetno zakrita, ko se pretrga oblak na nebu in luna posije jasno in svetlo. Žalostno so pogledali nekateri proti nebu bledo luno, kakor bi jej hoteli očitati: »Glej, kako si na hudobiji, luna! le še pol ure bi bila skrita in rešeni bi bili mi." Edni pa so godrnjali: „Bog Loče, da bomo pogubljeni, rešitve ni nobene."
Zdajci  se   skaže,  da  jih je prav luna rešila
smrti.
Nekdo zagleda v tem hipu, da je veliko krdelo Turkov na vrtu. Bili so tako blizu, da bi jih bili lehko s pušicami dosegli. Ko bi ne bil vsak zase zamišljen, gotovo bi bili zdaj menUi za trdno, da jih je hotel izdati, kajti Turki so se plazili tik okolo luknje, po kateri je on prišel v klošter.
Cigan pa, vajen zvijače in naglosti v premišlja-nji in dejanji, hitro razumeje, kaj to pomenja. Gotovo ga je moral kdo izmej turških stražnikov zapaziti, ko je lezel skozi turški tabor in potem odprl skrita vratca pod zidom na vrtu. In zdaj menijo Turki priti ravno po tej poti na skrivnem v klošter. »Lisjak gre prvi v past," pravi cigan, »gotovo pojde glavar naprej,
kaj, ko bi--* in brž migne navzočnim, naj se tiho
razmaknejo in razstavijo po obzidji, zakaj vedel je, da, ako Turki pridejo po jami, napadejo jih gotovo tudi
— 129 —
od druzih stranij. Drugikrat ne bi bil nihče poslušal ciganovih povelj, ali zdaj se je uže slišalo hrumenje od zunaj tudi od druge strani, in preplašen je vsak tekel na ochnenjeno mesto. Večja tolpa je ostala na mestu s ciganom in Kozjakom. Kmalu se odrinejo železna vratca in v kloštru stoji velikanski glavar janičarski. Za njun so se tlačili njegovi vojaki, glava do glave nagnečena, po ozki kameniti podzemeljski cevi s svetlimi plamenicami. Ali komaj je stal janičar velikan s tremi tovariši znotraj, ko cigan in nekateri hlapci, skriti v temi, s silo zaloputnejo železna vratca, da se dvema ravno v hodišči stoječima Turkoma razbijeti glavi. Vname se boj mej hlapci in štirimi Turki, ujetimi na dvorišči. Da-si je bilo hlapcev mnogo, vender niso mogli blizu strahovitemu janičarju, ki je bil toliko bolj divji, ko je videl, da je od svojcev odločen mej sovražniki. Strašen krik se je razlegal po kloštru. Turki so razbijali vratca, katera so hlapci tiščali zaslonena, glavar pa je zopet vpil s svojimi tremi tovariši, da osrči vojake od zunaj, naznanjuje jim, da je še živ. Cigan je še le končal boj od znotraj, priplazivši se od strani janičarju pod nogi, da ga je izvjodnesel. Veliko telo pade po tleh in zdajci je bilo mnogo krepkih rok, ki mu niso dale vstati. Ne dolgo in tudi oni trije so ležali. Da-si je uže stari cigan imel moči, kakor medved, potreba je bilo vender mnogo truda, predno so ukle-nili silovitega janičarja, ki je bil. kakor je cigan vedel — Jurij Kozjak.
— 130 —
Ni bilo težko braniti Turkom uhoda pri podzemeljskem žlebu. Tukaj bi bili mogli le na skrivnem priti noter; težko pa je bilo braniti se Turkom drugod z zida. Ko so namreč Turki zaslišali, da jim je siloviti glavar v sovražnikovih rokah, zaletovali so se še z večjim uporom proti trdnjavi. Vender hlapci, da-si jih je bilo malo, branili so se to noč hrabro, in ko se je zarila danica v jutru, bili so Turki za to noč srečno odbiti. Potok, ki teče pod kloštrom proti jugu, bil je ta dan ves rudeče pobarvan s turško krvjo.
Šestnajsto poglavje.
oh, postojte, govorite, .,A1' še živ je ljubi očer(:
J. Bile o.
ot, po kateri so upali zajetniki v kloštru z ob-
zidja rešiti se pred silo, zasuli so zdaj sami,
lBtJgaal ker je bila sovražniku znana, torej brez prida, lehko pa v škodo. S tem je bilo skoraj vsako upanje podrto, da bi mogli kedaj na skrivnem zapustiti svoj zapor. Da se ne bodo mogli dolgo braniti, spoznali so do dobrega to noč, kajti ubranili so se uže zdaj z največjo silo. Imeli so pa ujetega glavarja turškega, to je bilo nekaj, kar je cigan, najboljši izmej vseh brambovcev, tudi brž porabil. Poslal je namreč ednega ujetih Turkov v tabor nazaj, veleč mu, naj naznani Turkom: kadar se prvi Turek predrzne sovražno bližati se obzidju, da se tačas glava glavarjeva natakne nad klošterskimi vrati na drog. To strašilo je storilo, da so Turki mirno čakali nekaj dnij, kaj bo zapovedal veliki poveljnik turški, ki je bil z vojsko blizu Ljubljane.
— 132 —
Gori v najvišji sobi v kloštru je hodil z zvezanima rokama janičar Jurij Kozjak gori in doli. Oče njegov, stari Marko, moral je pač s težkim srcem privoliti in videti, kako so mu podložniki zvezali sina (kajti cigan mu je bil razodel, da je le-ta njegov edi-norojenec); kako so njegovega ljubega otroka, po katerem j e vzdihoval in jokal leto za letom, uklepali zdaj v železne spone! Ali spoznal je, da ni drugače. Debele solze so padale starcu na lice, ko je videl dolgo zaželenega pred seboj, ravno takega, kakor je bil on sam v mladosti, videl ga pred seboj, pa ni ga mogel objeti, ni mu mogel razodeti očetovskih čutil! In vender je bil ta njegov sin, sin njegove ranjke žene! Kako bi mu povedal, cla je on oče njegov? Bode li mu verjel? Bode li ga razumel?
Cigan mu je obetal, da bode on dognal to reč; tudi je bilo samo njemu mogoče, zakaj ni bilo človeka mej obzidjem, ki bi se bil mogel sporazumeti z jani-čarjem, razven cigana. Bilo je nekaj dnij, kar je bil zaprt janičar v kloštru. Zamišljen koraka z zvezanima rokama po sobi. Misli in misli in se domisli tudi svojega doma. »Kje je pač moj dom?" misli sam v sebi in domišljal se je zmerom bolj in bolj na lepa leta otročja. Kakor sanje mu je vršelo pred očmi: ljubi mož, ki ga je zibal nežnega dečka na kolenih, hudi strijc, potem zli mož, ki ga je posadil na konja itd. Vselej, kadar se je domislil nazaj, prišel mu je stari prijazni menih pred oči, ki je skrbno stregel
— 133 —
vsakej želji njegovi, ki je vselej solze točil, kadar ga je videl. Nehote ga je janičar spoštoval starega moža, smilil se mu je in vender ni vedel, kaj mu je, in da je on uzrok tej starčevi žalosti in skrbi.
Počasi, vsak dan nekoliko, pravil mu je cigan njegovo zgodbo; kako je imel bogat oče sinka, kako je odšel na vojsko, kako ga je potem strijc možu prodal, in ta ga je odvedel na Turško in prodal za janičarja. Cigan se ni motil.
Janičarju je ta povest vzbudila silno premišlja-nje, in naposled, ko se je posameznih regij zmerom bolj spominal in ko so se po polnem strinjale s pripovedjo ciganovo, prišla mu je misel, da je morda on tisti sin. „Kje je pač moj oče?" mislil je. »Morda je star in vzdihuje po meni! In jaz ? Jaz služim tujcem. Za vero Mohamedovo ? — Ali nisem nekdaj veroval nekaj druzega, lepšega, kar so me učili dobri ljudje — oh, tisti je moral biti oče moj, ki me je učil. Nekdaj sem bil kristjan, posilili so me v to vero in v janičarja, to je gotovo, to sem videl vsak dan na drugih vzgledih. Zapustiti hočem to družbo, poiskati očeta, da, jaz moram vender le tudi imeti človeka, ki me je ljubil." In janičar pokrije obraz in sede zamišljen.
Ko pogleda, zopet k višku, vidi pred seboj cigana in poveljnika klošterskega, starega Marka, svojega nepoznanega očeta. V pogledu, kakor je janičar pogledal
— IM —
starčka, bilo je nekaj tako milega, da je Marka čudno genilo  in  privabilo globok vzdihljej iz njegovih prsi.
Prvo, kar je janičar cigana vprašal (kajti z menihom ni mogel govoriti, ker jezika deželnega ni razumel) , bilo je to: ali ve za tistega očeta , o katerem mu je uže večkrat pravil.
„To se ve da, poznam ga, ni daleč od tukaj," odgovori mu cigan, proti Marku pa reče: »prijemlje se, prijemlje,"
»In kako si ti vse to zvedel?" povpraša janičar.
»Prijatelj! jaz sem bil zraven, jaz sem vzel dečka na konja in sem ga spremil noter v Turško; pozneje sem ga večkrat videl, poznam ga tudi še dan denes prav dobro."
»Ti ga poznaš!?" reče janičar, vstane pa sede zopet kakor človek, ki se je zmotil sam s seboj.
»Poznam ga," odgovori cigan mirno, kakor bi izrekel kaj vsakdanjega, »dobro vem, da si ti tisti, ki sem ga jaz v Turško od vedel."
Janičar — strahovit v boji — vstane, na lici se mu je bralo, kako mu vre po glavi. »Govori, človek, ako pripoveduješ resnico, kje je oče moj?"
Smeje zavije cigan na čuden način usta, seže po svoj nož, prereže janičarju vezi na rokah in kažoč na starega Marka govori: »Tu stoji, v lice mu poglej, in videl bodeš očeta svojega lice." In obrne se k očetu rekoč: »Gotovo je tukaj Jurij Kozjak, lepši še od tedajnega, ki je jezdil z menoj na Turško."
- 135
„Sin moj!" zavpil je stari Kozjak in v tem tre-nutji je padla stena mej dvema srcema, oče in sin sta si ležala na prsih. Beseda sin srcu in ušesu nekdaj ni bila neznana, vender uže dolgo je ni čnlo uho pod turbanom turškim.
Pač marsikaj bi bil raci povprašal starec novo-dobljenega sina, ali za zdaj je moral zadovoljen biti, da je mogel govoriti s srcem tistega, ki ga je toliko časa pričakoval zastonj. Sicer pa je cigan tolmačil mej njima, kar je bilo potreba.
Ni bilo težko priti zdaj iz kloštra. Jurij Kozjak -— prejšnji janičarski glavar — ta je lehko prevari] svoje dozdanje tovariše rekši, da so se mu udali vsi v kloštru, s to pogodbo, da osvobodijo njega in tri ujete tovariše, ako se jim dovoli prostim oditi, pa da Turkom prepuste kloštersko poslopje. Janičarjem je bilo vse po všeči, da bi bili le nazaj dobili svojega hrabrega poveljnika. Sicer so menili, da kristjanom ni treba mož beseda biti, ali ko so videli, da je njihovega glavarja v resnici volja, privesti sovražnike, ki so se mu udali. v varstvo, niso si upali ničesa storiti malemu krdelu, ki je jezdilo skozi sredo turškega taborja z vsemi znamenitejšimi dragoeeno-stimi in bogatijami klošterskimi. Celo ko se je glavar namenil, da hoče kristjane spremiti do grada, da bi tako do zadnjega izpolnil besedo, ni se mu upal upirati nihče, da-si ravno se je zdelo to vsem več kot čudno.  Veliko krdelo je hotelo  iti ž njim, da
— 130 —
ne bi kristjanje ugovoru vkljub zopet zaprli poveljnika. To se ve, da se je ta temu ustavljal rekši, da ni potreba , in naposled vzel le čisto malo število s seboj.
Vender kmalu pride to krdelee v turški tabor nazaj in naznani preplašenim janičarjem, da jih je glavar popustil in šel s kristjani v grad Kozjak. Jeza, ki se je zavoljo tega vnela mej Turki, skazala se je v tem, da so brž zapalili velikansko kloštersko poslopje in je razvalili s cerkvijo vred. Kaj radi bi se bili maščevali nad izdajalcem samim, kakor so ga imenovali ; vender vedeli so, kako nevaren bi jim bil njih prejšnji glavar, ako se združi z domačini proti njim; zato se podvizajo, da gredo za veliko vojsko.
Uže mej potem so bili poslali cigana z dvema hlapcema naprej v grad Kozjak, naj bi tam oznanili veselo novico, da pride pravi mladi gospodar Jurij. Še posebe je rekel Marko poročiti bratu Petru, ako je uže v gradu, da se mu ni ničesa bati, vse je pozabljeno, kar mu je bil hudega prizadel.
V gradu veselja ni bilo ne konca ne kraja, ko se je razširila ta novica,  zlasti mej starejšimi hlapci.
Ko bi bil Bog s svojo mogočno strelo Petra z vedrega neba udaril, ne bi se bil bolj prestrašil, kakor ga je prestrašilo naznanilo, da se vračata njegov — po njem v Turško prodani bratranec in brat Marko na grad, da je vsa njegova hudobija prišla na dan, da mu ni več živeti mej ljudmi. Kar sta hlapca poročila, kako je nekaj veleval stari gospod Marko, da je pozab-
— 137 —
Ijeno, tega Peter uže ni slišal, kakor hlapca nista vedela, kaj govorita.
»Vse izgubljeno, vse!" vpil je Peter z glasom, ki je vse prestrašil, kateri so ga culi. »Pogubljen sem na večno!" Eekši je bežal ven in nihče ni šel gledat za njim.
Ko se je vse veselilo in kričalo v gradu, vide novega gospoda v turški obleki, pogrešali so Petra. Zastonj je stari Marko, ves solzen od samega veselja, povpraševal po njem, zastonj so družina ves grad pre-teknili. Petra ni bilo. Tudi cigana ni bilo videti.
Se le drugo jutro na vse zgodaj je prišel mlad hlapec s strahom staremu Marku grozovito novico povedat, da gospod Peter doli pod gradom v gozdu —• na veji visi mrtev. Da je bilo to naznanilo grenka grenka kapljica v pijači novega veselja, to si lehko mislimo. Opat Ulrik, ki je bil uže popred s Petrom prišel v grad, rekel je z žalostnim glasom : »Kakeršno življenje, taka smrt."
Ljudje, katerim je bilo ukazano, da so na tihem sneli Petrovo truplo z drevesa in je. pokopali, pravili so pozneje, cla je cigan iz gošče pristopil in, smeje se mrtvecu rekel: »Zakaj si me dal v vodo vreči, tepec! Ne bi se ti bilo treba sicer obešati." To so bile poslednje besede, ki jih je kdo čul iz ciganovih ust, kajti od tistega dne ga ni nihče več videl v slovenskih krajih.   Ne dolgo potem je bila dežela rešena
10
— 138 —
nemilega gosta: Turki, siti prelite krvi' in morije, po-meknili so se zopet nazaj.
Zopet se prikažejo slovenski kmetje, ki niso bili padli v boji z Ijutim vragom pod krivo sabljo, ali ki niso morali v sužnost mej nečloveške Turke. Pela je i ekira v starem hrastovem gozdu; razkopavali so upepeljene kupe, ostanke svojih poprejšnjih stanovanj, in k Bogu vzdihuje so si stavili nova pohištva.
Opat Dlrik je dal s pomočjo okolo stanujočih plemenitašev, sosebno mladega Kozjaka, sezidati nov klošter v Zatičini. Sploh pa so si prizadevali po vsej deželi, da bi zacelili rane, ki so jih vsekali Turki.
Marko Kozjak vender ni dolgo užival veselja: živeti pri svojem sinu, ki je bil vsem sosedom čudež, najboljši mož mej kranjskimi plemenita«. Lne janičar mu je bilo sicer ostalo, vender nobena tistih grozovitih lastnostij, katere so se vezale navadno s tem imenom. Kmalu je Jurij pokopal svojega očeta, ki je umrl rad in udan v previdnost božjo, katera mu je bila poslednje hipe življenja tolikanj oslajšala. Tudi opat, Ulrik je šel kmalu za njim počivat v Bogu, ki vse dobro plačuje, vse hudo kaznuje. Bodi torej češčen in hvaljen!
II.
Spomini na deda.
Pravljice in povesti iz slovenskega naroda.
(,,Novice", 1863.)
10*

iBBBl
»JI
Zakrpana Višnja Gora, raztrgan Žu-ženberk.
mel sem deda sedem in sedemdeset let starega. Sedeli so vso božjo zimo za pečjo, z roko so podpirali pipico „z devetimi orli" (kajti zob uže niso imeli, da bi jim bila pipica sama v ustih stala), pripovedovali pa so ven in ven', kaj se v tem in tem kraji od „njega dnij" pripoveduje, kaj so sami učakali in kaj se je godilo v starih časih. Uže od nekdaj in po vsem svetu imajo starčki navado, da pripovedujejo, kako je v prejšnjih časih — v časih, ko so bili še oni mladi — bilo grozno dobro na svetu. Tako so tudi moj ded rekali: „1, kaj menite vi, mladi, »njega dnij" je bilo dobro. Čeravno je zdaj tlaka in desetina odpravljena, pa vender bolj stradate in se trpinčite kot smo se »njega dnij" mi, ko je bila pšenica po štirinajst grošev,  oves po tri itd." Zlasti
— 142 —
so radi pripovedovali pravljice in pripovedke. O tem jih ni nihče presezal v vsej soseski. Imeli so pri vsem tem še (kakor baje vsi stari ljudje), lepo navado, da so edno ter isto reč večkrat povedali; celo ako jih je kdo opomnil, da so to uže pravili, ni jih to vzdignilo iz kolesnic, ampak hočeš nečeš moraš poslušati do konca. Časih tudi niso slišali nobenega ugovora, kajti oglušili so bili od gole starosti.
Nekdaj je bil sejni v Višnji Gori. Zdi se mi, da je bil ponedeljek po sv. Tilnu, vender svojeglavo ne bom tega trdil. Dejali so tedaj: „Jožek! pojdi z menoj na sejm; videl boš raztrgano višnjansko mesto, kjer imajo polža priklenenega." In stari oče so vzeli tršlikovo palico izza vrat, deli klobuk z velikimi kra-jevci in širokim oglavjem na sivo glavo, in jaz vnuk, tačas kakih osem let star, nateknil sem čevlje, snel slamnik s trama, pa jo tako vreževa proti staremu mestu višnjanskemu. Prav počasi sva kobacala, jaz, ker sem delal majhne stopinje, ded pa, ker sta jim nogi uže slabevali. Toda jaz sem bil še zmerom bolj skočan od očeta starega, da-si tudi so hodili po treh in jaz samo po dveh nogah.
,.Brž. balite no, oče!"" — priganjal sem jih ven in ven, kajti veljalo je videti mesto, kjer imajo, kakor so ded dejali, „polža priklenenega."
»I—i, če boš tako siten, ne boš šel nikoli več z menoj," — me zavrnejo stari oče, in precej precej
— 143 —
sem bil strpljiv in tiho sva stopala vštric. Ko se je vender uže pokazal stari grad nad višnjanskim mestom, kazali so mi ded s palico: „Lej! vidiš oni zid na hribu, ki je zarasten okolo in okolo?"
„Vidim, oče!"
»Tam je bil nekdaj velik grad. Notri so bili močni močni gospodje, ki so pod zemljo imeli cesto celo v tisto deželo, kjer so hudi Turki doma."
»Kakovi so pa Turki, oče!"
»Turki? I, Turki so nekdaj bili hudi ljudje, še hujši, kakor Pesoglavci."
»Kakovi so pa Pesoglavci?"
»Pesoglavci so bili v starih časih iz dalnjih dežel k nam prišli. Imeli so pasje glave in so grizli in popadali ljudi, kakor psi, in so jih lovih in klali. Turki so prišli pozneje kakor Pesoglavci v naše dežele. Pa so bili tudi hudi, nič menj ali še bolj od Pesoglavcev. Stare ljudi so na kole nabadali, mlade so pn s seboj jemali, da so morali delati daleč daleč v turški deželi."
Tako so mi pravili ded: jaz pa sem si naslikal v mladi fantaziji (če sem uže imel katero), te strašne pošasti, ki so jim rekali Pesoglavci in Turki, in nekoliko se še zdaj domišljam, kakove sem si jih mislil, toda čestiti bralci moji bodo morda nejevoljni pogledovali na naslov, misleči, da niso prav brali.
— 144 —
Mej tem pripovedovanjem torej se je prikazala vsa Višnja Gora, mesto in stari trg izza hriba, in ded so mi kazali: »Lej! Jožek, to je mesto »raztrgana" Višnja Gora."
»Oče, zakaj pa pravite »raztrgana" Višnja Gora, kdo jo je pa raztrgal?" — vprašam jaz.
Ded so za vsako deveto stvarco, če je bila še tako majhna, imeli pripovedko na jeziku pripravljeno. Tako so tudi zdaj pričeli pripovedko naslednjo :
»Zuženberčanje so bili uže od nekdaj posebno pridni, varčni in umetalni, kakor so še dan denašnji — Bog jim daj srečo! Se zdaj Zuženberčan starino rad pokrpa, pogladi, posnaži in popravi, pa za novo na sejmu proda. Na nobenem sejmu po vsej kranjski, štajerski in koroški deželi ni toliko starine na prodaj, kakor na žuženber-skem. Taki so bili tudi svoje dni. Niso pustili nobene mestne strehe preotljene ali predrte, nobene kotanje v tleh, nobene luknje v zidu, ampak vse se je moralo zakrpati in zamašiti, zametati in popraviti. Vse druge, ki niso tako ravnali, pitali so z lenuhi itd."
»Višnjanje pa so bili vse druge natdre, kakor so njih vnuki, sedanji meščanje, drugačni od sedanjih Zu-ženberčanov. Oni se niso zmenili za luknje niti v strehi, niti v zidu, niti kje drugje; ni jim bilo mari krpanja in šivanja, ampak hodili so po svojih opravkih, po kupčiji, po rokodelstvu in poljedelstvu. Pozneje še ceh'« na polža niso dovolj gledali, ker jim je (kakor je tudi
— 145 —
počasen), pobegnil izpod županove hiše. Takrat pa, ko se je godilo, kar hočem jaz povedati, bil je polž še gotov, dobro priklenen pri županovih. Uže takrat so v okrožji kmetje Višnjane dražili rekoč: »Kje imate polža." Zuženberčanje pa so še dostavljali: »Luknje si zamašite; Višnjo Goro si zakrpajte, če ne, vam polž uide." Za kmete, dejali so meščanje, da se ne zmenijo, naj reko kar hote — »kmetski tesači". Zuženberčanom »cunjarjem in kiparjem" bomo pa uže pokazali — hrustih so se."
»Neko nedeljo popoludne se zbere ves mestni zbor „pri polži". Najprej se je oglasil Jurij Počasne, ki je, čeravno meščan, na oprtali nosil sol po svetu »čez hrib in čez plan." Tako-le je govoril Počasne: »Možje! (pravi) ne dajmo se tem cunjarjem zmerjati in si nagajati. Nikari ne pustimo, da bi nam zmerom očitali našega polža, nedolžno žival, ki ni nikomur nič mari. Uže naši očetje so jo imeli, mi jo imamo, in naši otroci jo bodo imeli. Ven in ven nam očitajo, da smo — ne vem ka-kovi ■—■ da ne krpamo svojega mesta, dražijo nas s polžem, in jaz sam ne vem, kaj še vse godejo. Ko sem jaz sol prodajal, zmerom, zmerom so me pikali, da sem polžar iz raztrgane Višnje Gore. Tega nisem mogel poslušati in iz oči v oči sem jim v zobe vrgel, da smo mi Višnjanje več vredni kot devet in devetdeset Zuženberčanov in še eden po vrhu. Pa lej Kurenta! kmalu bi bil tepen; zares ni manjkalo več, kakor nič, toda bal se jih nisem, in niso mi mogli blizu.
— 146 —
Kdor ne verjame, naj vpraša moje stare." »Res je, res," — oglasi se iz množice Počasnela — »sinoči je prinesel ves kitast hrbet domov. Take klobase ima na hrbtu, da se sam Bog usmili, ne vem, če bo mogel tri tedne solnega žaklja oprtati.  Ne znam, kaj bova počela?"
»Tako sta končala Počasne in Počasnela, Možje pa so zagrmeli: »Tega ne pustimo, ne, za hudirja ne!" Mlajši in torej tudi razkačenejši so dejali: »Nocoj to noč gremo doli ob Bregu in ob Krki, premlatimo Zužen-berčane do živca, polomimo jim rebra, podrobimo s cepcem buče in jim tiste zakrpane kolibe v Krko prekucnemo. Bodo uže videli, kaj se pravi nagajati Viš-njanom."
»Res bi bila tačas Žuženberčanom huda pela, če bi ne bilo Ribničanov na svetu. K vsej sreči pa se je bil naselil v Višnjo Goro Ribničan Kozmek. ,Ta je bil, kakor vsi Ribničanje, do sile umetalen in prebrisane glave. Delal je lonce, piskre, kožice, labore. nakladal tovor suhemu konju na rebra in hrbtanec, in krošnjeval ter drobiž pobiral od gospodinj po vsem božjem svetu, dokler so ga umeli, ako jim je pošteno po ribniški »povajdal". Hitro je torej Kozmek v svoji umetalni in prebrisani pameti preudaril : »Biizarona, če Višnjanje Žuženberk v Krko prekucnejo, bo izguba. V Žužemberku ne kiiba nobena gospodinja v ubitem lonci, ampak zmerom nove kupuje. Tajga ne vaj vsaki, jaz pa vajm. Biizarona, potlej ne bom ne sklajde ne latvice, ne lonca
— 147 —
ne piskra prodal, še rajne pokrivače ne, kadar bodo po vodi Krki noter v Novu Majstu odplavali." Tako si je Ribničan tiho mislil; na glas pa je rekel: ,,Vajste kaj, prijatelji! I, nu —, nikarte se ne obajsite. Ce Buli da. in svet Til, toku nam ne bodo ušli ne. Pa, aku jaz mačka pri močniku naletim, vzdignem ga najpraj za rep, da ga pripravim v strah , potlej ga še le pre-strojim. Zatu vam jaz svajtujem: pošljimo jim ubit lonec in recimo: ker znate vse zakrpati, zamašiti in popraviti, pa nam še ta lonec zašite, če ne, bomo prišli Višnjanje in vam bomo polomili vsa rebra. Jaz vam povajm, prijatelji, da vsi Žuženberčanje ne zakrpajo starega lonca. Biizarona, saj ga še jaz ne zakrpam ne rmenega ne črnega, in vsa Ribnica ne popravi starega lonca, nikari pa žiiženberski cunjarji. Toku jih bomo ravnu v krparjenji v kozji nih ugnali. Dobru bo, dobru!"
»Ta svet je bil vsem po všeči."
»Drugi dan je Ribničan v krošnjo zadelal star svinjsk pisker, ki je imel toliko luknjo v vampu, da bi bil lehko utaknil obe pesti vanjo. Udari konja, ki je bil suh kakor kresilna goba, napošev po rebrih, in hajdi stopata proti Zuženberku."
»Prišedši skliče vse tržane in jim razloži, kaj poročajo njegovi sosedje Višnjanje."
„Za prvega so bili, sosebno mlajši, grozno hudi in hteli so Ribničana vreči naravnost v Krko. Ali tega
— 148 -
še ni bila volja, preseliti se iz tega sveta piskrov in skled na druzega. „Hencaj vas, v viido pa ne, v vudo," mislil si je Ribničan, zvita buča, in jih je tako-le pogovarjal :
„1, nu — stujte, stujte — saj še najsem vsega po vaj dal. Saj vam menda naj neznana, da sem jaz doma iz poštene Ribnice, od koder prihajajo vsi lončarji, in da se najsem rodil v Višnji Gori. Jaz sem pohlevne postave in dobrega srca, in sem bil zmerom vaš prijatelj , zlasti, ker radi od mene čepinje kupujete. Vaj se, da piskra rajs ne zakrpate, kakor hote moji sosajdje Višnjanje, pa vam vender jaz edno povajm, kokii se lehku rajšite."
„Le brž! Povedi," — vpili so trzanje — „če ne, pri Bogu je milost! vržemo te v Krko." „1, nu, nu, v Krko me nikarte ne mečite, saj pravim, da sem pohleven in nikomur nič zalega ne prizadajvam, in nič slabega ne voščim, tudi vam ne. V vodi pa tudi ne znam ko-baliti tokri, kakor pravijo, da se plava; kaj bom tel torej v vodi ? Ali če mi obljubite, cla boste čepinje samu ocl mene kiipovali, povajm vam, kaj vam je sturiti."
„Obetamo," — vpili so Žuženberčanje. ki so se Višnjanov vender le bali.
„1, nu, vajste, jaz bi rad kaku pisanje, saj pravijo, da je potlaj bolj gotova, če je na pisanji. Pod-križajte!"
— 149 —
..Župan zapiše in trzanje se podkrižajo. Ribničan vzame pismo, potlej pa jih uči:
„Kaj ne, kadar se srajca šivat da, mora se najpraj obrniti, potlaj se še le zašije. Na lice se ne šiva, ampak na robe, kaj ne? Čevljar tudi preobrne golenice, prajdnu jih šiva. Zatu tudi vi pošljite pisker v Višnjo Goro nazaj in poročite: „Ljubi meščanje iz Višnje Gore! radi vam bomo mi ustrajgli in lonec zakrpali. Samii prosimo vas, da nam ga na robe obrnete in potlaj pošljete." — Jaz vajm, da ga ne obrnejo."
,.Žuženberčanom je bilo to jako po godu in poslali so pisker z onim poročilom nazaj. Višnjanje niso vedeli, kako bi pisker preobrnili. Leto in dan so si belili glave, ali vse zastonj, lonec bi se bil rad zdrobil, samo preobrniti se ni hotel. Kmalu so bili zvedeli, da jim je vse te skrbi nakopal na glavo Ribničan. Zato so ga izgnali iz mesta, in preselil se je k svojim rojakom v Ribnico, kjer njegovi vnuki še dan denašnji prav umetalno zidajo piskre."
Kaj pa se z ubitim piskrom godi dan denes, tega mi ded niso povedali, in tudi drugod ni do-gnano. Edni trdijo, da ga Višnjanje še dan denes hranijo in si ubijajo glave, kako bi ga na robe preobrnili. Edni pa zopet pripovedujejo, da ga je neki popoten človek, ki se je hvalil, da ga bo preobrnil, po nerodnosti zdrobil, in da se zdaj samo še čepinje
— 150 —
nahajajo pod hlevom »kraljevega Nandeta". Kateri pa pravo govore, tega si jaz ne upam razsojati, ampak ■prepuščam to bodočemu zgodovinarju malih mest po Slovenskem. Dostikrat, ko sem šel skozi staro mesto Višnjo Goro, bil bi rad vprašal, ali vselej sem se bal, da bi me napak ne razumeli in bi je ne izkupil, če bi vprašal preveč.
Pozimski večer na slovenski preji.
ilo je po zimi. Na oknih so cvetele rože in po clva komolca dolge ledene sveče so visele od slamnate strehe. Kdor je prišel v hišo, vsakdo je k peči obračal hrbet, ali z rokama silil vanjo. Pri večerji so ded prvi položili žlico na mizo. „Jožek! greš, greva k sosedovim na prejo." In precej sem popustil kašo, skledo in žlico.
Ko sva koračila po ozkem gazi, ki je držal od naše do sosedove hiše. bilo je tema kakor v rogu, in mrzlo, da se je ivje delalo po moji kučmi, ali da po dedovi primeri govorim: bilo je mrzlo, kakor v pasjem hlevu.
Pri sosedovih je bila polna hiša ljudij. Okolo mize so sedeli možje in tabakov dim se jim je vil okrog glav. Po klopeh in stoleh blizu svetilke so sedele pre-dice, mlade deklice, ki so čakale samo predpusta, in
— 152 —
stare nabrane mamice, ki so stale z edno nogo uže v grobu. Doli bliže vrat so stali in sedeli mladeniči in bolj tiho in skrivno imeli svoje pogovore. Domač pastir je bil zlezel za peč. Ko so pa moj ded prišli, urno se je izkobacal doli, kajti vedelo se je, da sede-vajo najrajši ondukaj. Zakaj bi se jim pa tudi ne bi bil umeknil, saj so bili najstarejši mož v vsej soseski.
Moji tedanji vrstniki, poredni dečki pastirji, ka-bljali so se in rogljali okolo peči. Tudi mene je vleklo tja po prigovoru: krevlja se burkelj zadeva. Zopet sem pa mislil: Stoj! ded bodo morda kako prigodbo povedali ; moram kam iti, kamor se bo dobro slišalo. In lejte čuda, ni mi zastonj prerokovala ciganka, še ko sem Cuho pasel, da sem jako umetalne butice in da bom vsako dobro pogodil; kajti uže zdaj se mi je bilo uresničilo. Na peči so se namreč sušile trske, na trskah proso za v stope. Jaz pa na proso! Gori se po gorki peči na mehko razpoložim po dolzem. Tako sem bil dedu najbliže in sem tudi videl vsakemu človeku v hiši naravnost pred nos, in kadar je govoril, ali kadar se mu je zehalo, tudi v usta.
Predno še sva bila z dedom prišla, bila je govorica o čarovnicah (copernicah) in strahovih. Vsi so trdno verovali vanje, kakor v presveto Trojico, samo Matevž Koželjnik je svojo trdil, da jih ni.
Vprašali so torej nekateri mojega deda, ki so bili mej tem lulo nažgali: „Kaj pa vi menite, oče, ali so ali niso?"
„Kdo? Copernice?"
»I, to se ve, da so. — Kanjki gospod fajmošter — Bog jim daj milost Božjo — so nekdaj, spominam se še, kakor bi bilo denes, udarili s pestjo ob leeo in rekli: »Zelške babe ste vse copernice." Tako so dejali gospod v pridigi. Zakaj bi bili neki veleli: copernice, ako bi copernic še na svetu ne bilo?"
Na to se oglasi Koželjnikov Matevž: „Jaz pa tako pravim, da jih ni, in jih ni, recite drugi kar hočete. Nekateri misli, da jih vidi, pa si jih sam dela. Hudir! jaz uže gotovih šestdeset let redke močnike srebljem po svetu, toda copernic se nisem še nikdar bal, in tudi nikoli mi niso ničesar prizadele, in videl jih nikoli nisem. Kako bom klčka videl, ko jih ni! Pri moji kuhalnici, da ne!"
»Nekdaj," — pravi dalje Koželjnik — „sem šel od Zmezneta, jaz, le-ta Škopnikov France, pa le-6ni Andrejček, ki je imel tisto Lizo Zalipovčevo — saj ste ga poznali; — vsi trije smo bili malo vinski. Ko smo šli čez travnik, bilo je tako oblačno, da se ni prav nič videlo, kakor nocoj. Ko pridemo čez brv, pri-meta me ona dva vsak za edno ramo, treseta se od strahu in mi pravita: »Matevž, pojdimo nazaj." „1, zakaj bomo nazaj hodili," pravim jaz; »kaj pa vama je, ali sta uže iz uma ali še le bosta?"
»Ali ne vidiš copernic?"
»Kje so, šleva neumna?"
»Tam-le pod lipo; precej tukaj-le, vidiš?"
ll
— 154 —
„Jaz gledam in gledam tako debelo, da sem mislil, oči mi bodo stopile izpod čela, pa za vraga eopernic nisem videl in nobene stvarce druzega kot meglo; pod lipo se mi je zdela megla ravno taka, kakor tik mene."
„Ali ne vidiš treh lučie zelenih."
„Jaz ne vidim ničesa. Ce gresta vidva nazaj, le pojdita, da bi vaju copernice ujele."
„Nazaj nista htela iti, z menoj sta šla. Vsako uro sem bil zunaj, po noči ali po dnevi, hvala Bogii! nikoli me ni bilo strah druzega, kakor hudobnega človeka. Vender ko bi me le kdaj strah bilo, tačas bi me bilo. Potlej sem večkrat premišljeval: zakaj sta se ona dva tako tresla, kakor šiba na vodi, in jaz ne, — zakaj sta ona dva videla, in jaz ne. Dejal sem: Le tisti vidi copernice in strahove, ki si jih sam dela."
„Ti uže, ti," — oglasijo se ded z zapečka — „ti uže nisi nikoli ničesar videl, in ne boš videl; toda zakaj? Zato ker ti je ime Matevž. Pravijo pa, da tak, ki ima ime evangelistovo, nikoli ne vidi strahov."
Tako je bil Matevžu jezik zavozlan.
„Le čakaj, bom pa še jaz edno povedal," — rekli so ded, in vse se je poslušati pripravljalo, bolj kot takrat, ko birič pred cerkvijo kaj oklicuje. „Ko sem bil še fantina, kakih dve in dvajset let star, vesel in ko-rajžen, hodil sem mlatit. Pri Strenu ranjkem smo mlatili, jaz, tisti Trnek in pa domača dva. Večerjali smo
— 155 —
— prav dobro vem, poparjene mlince smo imeli v skledi — kar pride Strenovka iz veže in pravi: »Mla-tiči, pojdite gledat, pojdite, kaj je v našem ovsu." Mi vsi po konci, kakor bi bil ogenj v strehi: jaz sem prvi tekel ven, vsi drugi za menoj. Ko pridemo na vezni prag, zagledam precej v sredi ovsa, ki je bil ravno pred vrtom po tisti dolgi njivi vsejan, nekaj belega, ravno tako, kakor bi stala bela žena. Mesec je svetil, dobro smo razločili, da oves, visok kakor rž, ni bil nikjer nič razhojen. Od kod je vrag prišel v sredo njive? »Kdo je?" Kličemo: »Kdo sipa? Kaj bi rad?" Pa še genilo se ni. £!dni so dejali, da ima preklo v roki; jaz tega nisem videl, pa tudi ne .povem."
»Jaz grem tja gledat," — pravim Trneku. »Kdo gre z menoj ?"
»Jaz uže ne" — pravi Trnek.
»Kakor hočeš, strahopetec." Vzamem svoje cepi, naredim na gloži še eden vozel — ravno nov cep sem bil privezal — in grem doli ob ovsu. »Bom videl, kdo mezga po njivi; jaz mu bom pokazal spat." Kakor bi bil imel do tistega vraga priti in po ovsu gaziti, pa sem podobo izgrešil. Gledam in gledam, tja do one-gave hoste — Vlekove sem lehko vsak natič razločil, tiste bele ženske ali kar je bilo, pa nisem videl."
»Kaj je ni več?" — vpijem onim, ki so stali pred vežo.
»I, glej ga no, kaj je ne vidiš, prav pred nosom ti je, le udari, Jože!" — odgovorili so mi.
— 156 —
„Pa za sedem naglavnih grehov, pred menoj je bilo tako prazno kot v ciganovi bdi. Zdaj me je le groza izpreletela, lasje so mi vstajali, mravljinci so leteli po hrbtu, vroče mi je prihajalo. Jaz sem dejal, kaj je to, kakšna pošast, saj imam cepi dobro uve-zane. Pa dajaj si korajžo ne dajaj si, pocvrl sem jo proti veži nazaj. „Kdo je? Si videl?" — vprašali so me vsi. „1, ko sem tja prišel, pa ni bilo ničesar". A lej ga poštalenea, ko sem zopet tja pogledal, zopet je bila bela reč tam. Pričkali smo se: pojdi ti, pojdi ti. Komaj se zmenimo, da gremo vsi štirje zopet tja, kar izgine podoba, da nismo vedeli ne kdaj, ne kam je prešla."
„Drugo jutro smo iskali kakega sledii okrog ovsa in po ovsu. Na tanko so se sledile moje stopinje, vse drugo je bilo nepohojeno, nikjer ne travice potlačene. Sam vrag je to, smo dejali. Ves dan smo se o tem menili."
„Zvečer smo domlatili. Štren je bil od nekod vina prinesel — takrat je bil še po štiri krajcarje bokal — in žehtali smo ga do polu desetih. Dobro sem se ga bil naleze!. Polu desetih odbije, hent, jutri je nedelja, mislim si, moral bom k prvi maši iti, treba se bo domov odpravljati. Strenovka mi da urezanice, Štren neke krajcarje za plačilo, jaz privežem culo z urezanico napolneno na gložo, zadenem ročnik na ramo in halo: „Bog vas obvaruj" — pravim — „Strenovi,
— 157 —
nikari kaj ne zamerite, kadar bo vam še kaj treba, le povedite. In grem."
„Ne vem, kaj sem mislil, ko sem mahal ob ovsu in doli ob zelniku, vender sinočni strah mi še v misel ni prišel."
„ Kadar pridem do brvi, stopim na klado, ležečo za brv preko žleba. Kar zagledam, da mi ravno na sredi brvi leži črn pes na poti, velik kakor leta staro tele. Za prvega sem se bil prestrašil, potlej pa srčno sunem hudirja z nogo: „Poberi se!" Pes se ne gane več, samo kolikor sem ga jaz z nogo premeknil; tudi glasu ni dal nobenega iz sebe. „Le stoj" — dejal sem ter vzel bukovi ročnik z rame — „da bi se mi pa taki na pot nastavljali! Pred se boš ti meni umeknil kot jaz tebe ognil." Lop — ga prilupim po dolzem z vso močjo, tako, da sem dejal sam v sebi: „Ce nimaš devet hudičev v repu, kakor mačka, tako se boš gotovo v žleb prebrnil." Pes se ne gane. „Kdo si pa ti?" in drugič sem zamahnil s cepčevim ročnikom, toda zdaj se domislim na včerajšnjo pošast in roka mi otrpne. „To je hudič" — dejalo mi je nekaj, in sam Bog ve, kako me je to v strah pripravilo, jaz se uže sam ne domišljam. Nazaj z brvi se pomaknem."
„Urezanico sem bil kar tam na tleh pozabil, kamor sem jo bil del z ročnika. Sentajte, še zdaj mi je žal tako lepih pšeničnih štrukljev, kakeršnih mi je bila navezala Strenovka v culo."
— 158 —
»Sam Bog, da bi mi nič ne prizadel," — mislil sem in šel ob potoku navzgor. Ko sem prišel do nekaj ožje stružiee, preskočil sem vodo. Psa ni bilo za menoj, malo sem se oddehnil in Boga hvalil. Ko-račil sem čez polje, nisem gledal, ali je strn ali zelje, ali oves vsejan, ali njiva povlečena; vse vprek sem šel. „Tam-Ie pri križišči bom pa zopet prišel na pravi pot." Zdaj sem bil začel uže sam nase jezen biti. Pes je bil pes, jaz sem le plašljiv. Se edenkrat bi ga bil preko gobca pripalil, potlej bi bil uže šel vragu v r—. Ko pridem do križišča, lej ga cucka, pes leži na tistem mestu, kjer se poti križajo. Kaj bo to?"
„ Naredim ovinek. Toda, komaj pridem zopet na pot, psa uže vidim pred seboj. Nič, zdaj pa ne grem s poti! Pa tudi treba ni bilo; pes je šel zmerom dve stopinji pred menoj. Grozno velik se mi je zdel in črn kot oglje. Nihče nima takega psa v naši okolici — menil sem — to ni pes, kakor so psi."
„"Ves poten od vročine, in trd od mraza in strahu, ki sta me sprehajala za vrstjo, stisnem klobuček pod edno pazuho, ročnik pa pod edno, in molim očenaš in zopet očenaš. Sosebno sem molil: reši nas hudega. „Kaj sem neki storil, za pet ran božjih, takega, da mi Bog uže na ta svet hudiča da" — tako sem mislil in številil poglavitne svoje grehe po božjih zapovedih. Samo še to me je tolažilo, ko sem pomislil, da se ni še nikoli slišalo, kar jaz pomnim, da bi bil hudič živega človeka meni nič tebi nič iz sveta odtegnil.
Zakaj bi pa mene najprvega ? Poreden sem res, ves v lažeh in krivicah tega sveta, ali hent! saj so tudi drugi še bolj ali vsaj taki — mislil sem."
Naposled mi je pa tako prišlo iz račona, da moram jaz uže posebno zrel biti, in molil sem le še bolj za groznim psom. Las nisem nič čutil na glavi, vse je stalo po konci. Zdajci mi nekdo prilika po stranski stezi in meni se srce olajša. MAha, da je le še eden človek živ na svetu, bo uže." Zaiika drugič in na glasu spoznam precej Greznetovega Martineta — le-onega, ki je predlanskem umrl."
»Martine!" — oglasim se jaz.
»Jože! kaj si ti? Kaj te vrag drži tukaj? Ali trape loviš, ali preganjaš copernice, ali ka-li?"
»Jaz pravim: »Trap ne lovim, copernice morda, najbrž pa vraga samega gonim pred seboj."
»Ni hudir!"
„Le okolo sebe poglej in ga boš videl."
»Ali v tem trenutji črnega psa ni bilo nikjer več videti. Martine je menil, da se šalim, zato mi pravi: »Prismoda! kaj slepariš tod, pojdi, greva v Žebranovje, jaz bom dal za pojiček, da bova vsak eden pot pila."
»Pa pojdi ti z menoj, Martine, do doma, in jaz bom dal, kadar boš hotel, za dva poliča. In nič drugače se ne bova menila, ampak, če sva bila kedaj prijatelja, kar moraš iti. Strah me je tako, da nikdar tega."
— 160 —
»Strah! Jože? Kaj pa je?"
„Pri Strenu sem mlatil" — pravim — »zdaj grem proti domu. Na potu se mi pa nastavlja črna pošast, taka, kakor pes. Zdaj ne grem sam domov, ko si ti tukaj, za nobene denarje ne."
„1, kje pa imaš svojega strahu?"
»Ravno ondukaj-le je bil, predno si ti prišel, zdaj pa je izginil," in pripovedujem od kraja do konca vse."
»Martine mi ni prav do dobrega verjel; to sem poznal in skoraj mi je bilo žal, da ga ni videl tudi on. »Le pojdi, Jože, grem jaz s teboj, — res nisem vedel, da si strahopetec: naj jih zdaj pride devet in devetdeset zelenih, midva se jih ne bojiva, kaj ne, da ne, Jože?"
»Jaz nisem hotel nič reči, saj sem vedel, da je še eden preveč, kadar pride."
»Prideva tja-le do R,up v našem spašniku. »Kaj je pa tam-le," pravi Martine na tihem in mi kaže nad Rupe. Nad Rupami zagledam — psa. Na najvišjem kamenu je stal in tako gledal doli kakor pes, kadar hoče koga oblajati. Nisem se upal v tisti kraj ozreti, in zdelo se mi je, da stoji na večjih nogah kot pred."
»Marrineta pa so se hlače še bolj tresle , kakor meni. Se le ko sva do doma prišla, si je mogel toliko oddehniti, da mi je povedal: »Tako me je bilo vragovo strah, da, ko bi bil le kdo pihnil, pa bi bil umrl."
— 161 —
„To sem videl in učakal, jaz ne rečem ne tako, ne tako, zato sem povedal, kakor sem videl; naj ugiblje, kakor kdo zna in ve."
Tako so pravili ded z zapečka.
Kolovratj e so bili mej tem zastali radovednim predicam; vreteno ni več drdraje požiralo tenkosukane niti, ki je drsela izpod lepega, ali od dela omadežanega prsta mlade device, ali iz ostarele roke stare matere. Vse je poslušalo, kako se bo ta povest o strahovih sešla. Ko so pa ded nehali in iz svoje pipice tabakov pepel ob palec iztrkali, žlindro z zaklepičnim nožem venkaj postrgali in na novo tabaka natlačili iz srčnega mehurja doma zaklanega praseta, potem zabrenče zopet hitra vretena, in motvozi zopet zasučejo lična kolesa. Deklice pa so plaho pomikale glavo do glave, in šepetanje se je slišalo mej njimi: »Ti, mene je pa strah." Prva to ugane, druga jo za svojo pove tretji, in kmalu je vsa družba polna: »Mene je strah; jaz ne bi šla zdaj-le do Rup za kup denarjev ne."
Imeli so sosedovi deklo Katro. Bila je za pol komolca večja od druzih žensk, tako, da so fantinje od maše grede vselej uže dva streljaja daleč poznali, v katerem krdelu gre Katra. Močna ni bila samo bolj, kakor vsaka dekla, ampak bolj kot marsikateri hlapec. Ako bi bili mirni Slovenci kedaj imeli Amacone, ona bi bila lehko kraljica. Govorila je, da se gre z vsakim možkim metat. Fantje iz vasi pa so dejali, da se ne gredo metat z babo, kadar jih je pri košnji v
— 1(32 —
jeseni na travniku klicala „na korajžo", v resnici pa se je vsak bal, da ga ne bi vrgla in pripravila v sramoto.
Ko so se torej menile deklice, da jih je tako strah, da ne bi šle za nobeden denar zdaj-le do Rup, ustavi Katra vreteno in pretikaje »kobilico" na perotih pravi: »Mene pa ni nič strah, deklice; ako bi mi kdo deset grošev dal, šla bi precej."
To slišijo fantje za vrati. »To pa težko, da bi bilo res; baba je baba; marsikoga bi bilo zdaj-le strah iti do Rup, ki hlače nosi" — menijo mladeniči in naglo zlože deset grošev. Eden jih dene na mizo rekoč: »Katra, tukaj-le pred može sem položil deset gotovih grošev. Ti pojdi do Rup in tvoji so. Mi pa ne bomo drugače verjeli, da si bila tamkaj, kakor da boš kolček v sneg zasadila, ki ti ga bomo dali." Pastir pi-inese kol s tnala in ga pospušiči (pošpiči) v hiši, da bi se rajši zasadil v zmrzli sneg.
Katra vzame kolček ter odide. Vsi s strahom pričakujejo njenega povratka.
»Tone," — pravijo naposled ded gospodarju, ko je preteklo uže poldrugo uro — »Tone, ako imaš katero brezovo bakljo suho na izbi, le naj gre eden ponjo, prižgite jo in pojdite gledat, kaj da deklica ni. Jaz se bojim — ako pa nimaš baklje, vzemi butarico trsak ali pol škopnika. Jaz bi šel rad z vami, ali moji nogi sta uže preslabi, jaz bi vas težko dohajal. Le pojdite,
— 163 —
Tone, pa če imate kaj vode, na sv. Treh Kraljev dan blagoslovljene, poškropite se ž njo, in iščite deklice. Ve ženske bi pa molile."
Šli so z lučjo dekle iskat.
Midva z dedom sva šla domov. Jaz bi bil sicer rad še počakal, da bi bil vsaj videl, ali bodo Katro privedli domov, ali ka-li, in kaj bo povedala, da je videla in slišala pri Rupah. Ali ded niso bili moje misli. »Le bali, greva domov. Jutri boš pa dremal in ne boš mogel vstati, kadar te bodo mati klicali. Ako je božja volja, Katro bodo zastrani tebe uže dobili, če ti spiš ali čuješ."
In nič ni izdalo, če sem trdil dedu, da se mi ne dremlje, domov sem moral iti ž njimi.
Spati nisem mogel. Dve uri potem sem slišal, da gredo sosedje mimo naše hiše nazaj. Naglo sem bil pri oknu, toda bilo je primrzneno. Odpreti se ni dalo, in tako nisem vedel tačas, ali so jo dobili ali ne.
V vsakem kotu, kjer je bilo kaj bolj temno, zdelo se mi je, da vidim črnega psa, kako name reži. Se le ko je dnevi zazvonilo, zatisnil sem bil oči, in sem spal, da je stalo solnce uže visoko na nebu.
Vzbudivši se vprašam mater precej, je li uže prišla sosedova Katra. »Davi so mrtvo prinesli," — odgovorili so mi. Kar sem potlej videl in zvedel, bilo je to-le:
Ker je bil sneg zmrzel, da je držal vsakega človeka, sledili so sosedje, iskajoči Katre, njene stopinje
—  164 -
le tako dolgo, dokler so se zamazani čevlji poznali po snegu. Ko so se bili čevlji odrgnili, tudi sledu niso več puščali; snežena skorja pa se ni vdirala. Prišedši do Rup, ne najdejo Katre nikjer. Iščejo je dve uri, pri Kupah, po poti sem in tja, ali nikjer je ne najdejo, in morali so iti domov, mraz jih je moral in ker so menili, da se jim je doma skrila.
Se le drugo jutro jo najdejo dober streljaj daleč od Rup. Čepela je na tleh na pol, pred njo je bil kolček zasajen, in skozi močni njen predprt globoko v trdi sneg. Oči so jej stale venkaj, lice je bilo bledo, kakor sneg pred njo, in v telesu ni bilo duše več.
Praznoverni kmetski ljudje so dejali: »Strahovi so jo umorili; to je res, za denar, Bog obvaruj, po noči kam hoditi." Umnejši možje pa, duhovni pastir, zdravnik in drugi, o katerih pravijo, da znajo več kot hruške peč', razkladali so to reč tako-le: Hotla se je izkazati in je šla mimo Rup še malo dalje. Zasajala je kolček in ga po nerodnosti zasadila skozi svoj predprt. Ko potem pripeta ni mogla vstati, mislila je, da jo vrag drži nazaj. Ker se je prav dobro sledila lisica iz Rup in zopet v Rupe, morda je ravno v tem strahu videla še lisjaka, lezočega iz jame proti njej, in to je prazne vere polno dušo toliko prestrašilo, da je omedlela. Potem je zmrznila. Tako je potrdil tuji zdravnik, ki jo je narazen deval ali po anatomiško preiskavah Zdravnik je tudi trdil, da bi jo bili morda še oteli smrti, ako bi jo bili po noči našli.
— 165 —
Ded pa so ven in ven edno govorili: „0 da niste mene vprašali — Katra bi ne bila umrla, ako bi bil jaz slišal, kaj se menite.  Ti tresek ti, da ne slišim!"
Nekaterikrat sem bil z dedom na preji, pred in potlej ; poslušal sem milo pevajoče slovenske predice in čudne dedove pripovedke o trijeh bratih, o rojenicah, o divjem moži, o kralji Matijaži itd. Nekatero pripovedko, ki sem jo v takih prilikah slišal od deda, pozabil sem uže zdaj, ker mi dolgo ni bila na mislih. Vender tega pozimskega večera na preji nisem pozabil, ampak živo mi je ostal v spominu. Javaljne ga bom pozabil v letih bodočih, ako jih učakam.
Jama, po kateri se pride na drugi svet.
olgo sem izpraševal, kedaj se bo dejalo na sv. Bernarda dan. Ded so mi namreč obetali, da bode tačas v Zatičini semenj, in da mi bodo klobuček kupili. Oj, kako sem bil norostno vesel, ko je prišel sv. Bernard! Ne samo zavoljo tega, ker so mi dejali, da mi bodo kupili klobuk, tak, da bode imel kitast motvoz z lepimi bingeljci, temveč zato, ker so mi bili tudi obljubili pokazati veliki grad, kjer so njega dnij stanovali menihi.
Precej dolgo se bodi od mojega doma do Zati-čine, in sicer tako dolgo, kakor od Zatičine do doma. Na tem dolzem potu so mi povedali ded marsikaj. Ko sva šla mimo znamenja pri cesti, kazali so mi, da ima len-tam zlodej spravljen poludeveto brazdo globoko zaklad, katerega so nekdaj ljudje pred turškimi tolovaji skrili; tam sem moral gledati spušičast kamen, kamor
— 167 —
hodi baje sam hudič koso klepat; tam je bil zopet prelaz, na katerem so ded bili grede se sv. Kuma opešali; tam sva šla zopet mimo krčme, kjer so nekdaj grede iz Bučke morali sivemu juncu, ki ni uže mogel nog prestavljati, kupiti vina in kruha — »šencana buša hrvaška, mari bi bil jaz vino sam izpil;" tam so mi zopet kazali tiste tri hraste, kjer so nekdaj ob edni čez polunoči oponašali sove itd.
Ko prideva uže blizu Zatičine, kažejo mi ded s tršlikovko: „Lej, tam-le na strani, le-6na vas je Veliko Crnelo. Njega dnij je bila velika kuga po svetu; črna kuga se jej je rekalo. Tačas je bilo v Crnelem hudo, da Bog nas varuj. Neki vašean je bil — ne vem kako so mu uže rekah, treska — ta je bil prvi zanesel kugo v naše kraje, kupčuje daleč po svetu. V Crnelem ni bil še nihče za kugo bolan. Zbero se Crnelci in pravijo: »Pomrli bomo: naši sosedje imajo uže vsi kugo, ki jo je oni prinesel iz tujega, in predno bo osem in štirideset ur, bomo jo uže mi imeli. Dejmo, zagradimo si vas okolo in okolo, da ne bo mogel nihče iz vasi, nihče v vas. Tako se ubranimo črni kugi. Kadar bo minula, odpremo zopet vas, da bodo hodili drugi noter, mi pa ven."
,,Dolgo so imeli Crnelci vas ograjeno. Kuge ni bilo, toda Crnelo je še zmerom ograjeno; nikogar ni bilo videti ven. Ljudje okolo so si pravili: »Grozno se smrti boje, ki so tako zagrajeni uže leto in dan." Kar se zasliši glas s hribca nad vasjo: »Pomagaj, po-
— 168 —
magaj! ako je še kje kak človek živ." Ko ograjo poclero, najdejo vse Crnelce mrtve, samo eden je bil na pol živ, pa bi bil še tisti skoraj umrl, ker ni imel ne edenkrat kaj v usta dejati. Če se človek bolj ogiblje in boji smrti, pred ga zadene."
Prideva v Zatičino. Semnja ne bom popisoval ; saj je bil tak, kakor vsak semenj: prodajalci so robo hvalili; vsak je imel najboljšo; kupci pa so grajali in napčnosti iskali, naposled pa vender le kupavali. Se Ribničan, ki je bil svojo zidano „ruobo" okolo kamenja razpostavil, hvalil jo je, da poje »kot zvun v zvonici." Mešetar se je pridušal, da ima krava, (katere popred še nikdar ni videl), da-si zimka, vsako pot po dve latvici mleka, Kar bi bilo o mojem dedu povedati, morda je to, da so klobuk do zadnje dlačice pred ogledali in okuzmali, predno so ga kupili, in da so klobučarju devetkrat povedali, da svet ne zna več klobukov delati.
Kupivši klobuk so mi šli razkazovat gradu, to je, nekdanji klošter. Se bolj pa kot jaz, gledali so ga sami, zdaj od zdolaj, zdaj od tega, zdaj od tega ogla. Tudi v cerkev sva šla, in kor sva ogledala, kjer so menihi svoj „didel-dej" peli, kakor so govorili ded. Dosti so mi pravili o menihih, poleg druzega to-le: »I, menihi so bili pobožni ljudje, tudi ljudem so bili dobri; jaz jim ne vem kaj reči. Ali bili so gospoda, gospoda pa je vsa brezumna — umeješ — gospoda je otročja; saj boš sam videl, ako boš kaj časa čevlje trgal po tem
— 169
svetu Lej ! tukaj-le je bil neki Vehatov gospod, posveten — ni hotel dobro storiti, da bi bil duhoven, Bog mu daj nebesa, zdaj je uže odgovor dal — ta je prišel časih domov, ko sem še jaz za kravami tekal, ter je taval samošno po bosti, po gričevji, po pečevji, po razvalinah in peščeninah z veliko zeleno cehto na kolku in je pobiral kamenje vanjo. Kamenje vsake vrste, črnikasto, belo, rudeče , rujavo, pisano; vse vprek je deval v torbo. Jaz sem ga gledal časih izpod kakega topola in si mislil: „0, kako si ti na svetu brezumen v svoji suknji! Mari bi po poti hodil in Boga hvalil, da ti ni treba po trnji in po skali hoditi. Ali kaj ti če vender kamen pridovati?"
„Tako, kakor ta Vehatov gospod je baje vsa gospoda brezumna, in tudi menihi so bili taki. Hodili so tudi takega kamenja pobirat, zelišča trgat, edno tako, kakor oslak — tako, kakor črnilec, ki po hosti raste I — tako, kakor tisti smrdljivi divji kozel, ki mej mašami raste, in ki je pokojni Helček Matice živino zdravil ž njim — vse tako so znašali. Nekdaj, ko so tudi tako po hosti pohajkovali z rožami, najdejo v Brezov-ščekovi hosti le-6no jamo, ki se še dan denes lehko vidi, samo, da je malo zavlečena. Tukaj-le gori je Brezovščekova hosta, vidiš?" — (kažejo mi ded proti severo-vzhodu). „Le-6ni je bogat dedec uže od njega dnij. V njegovi hosti je torej jama, v jami je bil nekdaj prostorček, kakor izbica, in od tod se je še
12
— 170 —
globoče videlo v zemljo. Izbica pa se je uže zasula, samo jama je še."
»Ven in ven so hodili zatiški menihi le-sem, potem ko so bili jamo izvohali; menda uže boljšega opravka niso imeli. »Kaj li je notri?" — rekali so in obetali tistemu, ki bi šel gledat, nekaj mnogo denarja
— ne vem uže. koliko. — To se ve, da so denarja preveč imeli, ki so ga za take reči ponujali. Niso vedeli, koliko človek za polovičar trpi, predno ga dobi."
„Bil je pa neki Kadunjčar, klošterski podložnik, ki se je bil menihom zameril tako, da so ga hoteli iz hiše zapoditi. Ujezil pa jih je bil prav po nedolžnem. Imel je namreč na vrtu pred svojo hišo prav lepe hruške. Nekega popoludne ravno gnoj iz hleva kida, ko pride opat sprehajaje se mimo."
„0, kako imate lepe hruške" — nagovori opat Kadunjčarja in gleda na drevo. —• „Lepe so lepe, res"
— pravi na to Kadunjčar. — »Ali so kaj dobre?" — ,,Tudi dobre so, gospod oče!" — »Kako jim je pa ime?"
— povprašuje opat. — „Po-kus-je" — pravi Kadunjčar, kajti hruškam se je zares dejalo »pokusje". —■ »Kako jim je ime, pravim?" — reče opat nejevoljen, da ga kmet tiče in namesto, da bi mu povedal, kako se hruškam pravi, veli mu jih pokusiti. — »I, pokusje" — pravi drugič Kadunjčar. — Tako se nista pobogala. Opat je šel jezen strani, rekši, to je pa ven-der odveč, da me moji podložniki tako grdo tičejo, in še ne povedo, kar vprašam. Kadunjčar pa je bolj hitel
— 171 —
gnoj kidati in je godrnjal: „Ne vem, ali so gospod denes ušesa kam posodili, ka-li, dvakrat sem jim povedal, in menda še niso slišali."
»Kmalu mu pride pisanje, da mora od hiše, klo-šterske pristavice, kamor hoče, v kloštru ne marajo takega pristavnika, ki opata ne sjjoštuje, temveč prevzetno govori ž njim. Kadunjčar je debelo gledal in si mislil: „Za božji čas! kedaj sem jaz prevzetno govoril? Kako je to?"
„Naglo obuje pražnje čevlje in teče doli čez kamenje v klošter. Mislil je: »Moram vender poz vedeti, zakaj me po svetu gonijo." A vratar se je jezno držal, obrnil se pol na stran in rekel:   »Ne smete noter več." „1, lepo vas prosim, kaj li sem naredil za božjo voljo?"  vpraša Kadunjčar  in kislo se drži. — »Ne smem, pa je dosti," pravi klošterski vratar." »Kadunjčar gre žalosten domov. »Ravno v tistem času se je bilo razglasilo , da menihi obetajo mnogo denarja tistemu, ki bi se dal po vrvi v jamo spustiti, da bi potlej povedal , kaj je na dnu. V vsej okolici se ni nihče upal noter ; vsak se je bal skrabiica, ki pravijo, da stanuje v takih podzemeljskih luknjah. Kadunjčar je pa dejal sam v sebi: »Hember te! hudo je, če se sam vrag iz pekla človeka loti, toda ne mara, da je še huje, ako mora človek z babo in z otroki gol kobacati po božjem svetu; sla-bejši še je potlej kot polž, ta vsaj hišo nosi s seboj.
Morda pa hudir ni tako hud, morda se da preprositi;
12*
— 172 —
saj še ne pomnim, da bi bil koga ujel, če le hudir ni, tudi mene ne bo. Ako bi šel v jamo, dobil bom denarjev, da si bom lehko svojo streho napravil, ali pa se bodo dali omeščati in mi bodo pustili hišo, kakor jo imam zdaj."
„Zopet spod veže stremeni in jo prasne čez mejo in čez plot v klošter. ,,Nič ne bo, nič!" — vpije vratar nanj. „Bo, bo!" — odgovori Kadunjčar in pripoveduje, kaj bi zdaj rad. Vratar ni rekel ne bev ne mev, ampak je šel opata vprašat. K vsej sreči je bil opat zvedalen mož. Jezen je bil na Kadunjčarja, ali še bolj ga je mikalo zvedeti, kaj je v jami. Povpraša drugih starih menihov, in vsi svetujejo, naj se kmet za zdaj še v pristavi pusti, ako gre v jamo."
„Kadunjčar gre vesel domov. Vender skrbelo ga je malo, kaj bo, ako ga škrat zagrabi. Ali tolažil se je: „Naj bodo pa gospodje v kloštru zame odgovor dajali."
,,Iz vseh zvonikov pobero vrvi po zatiški in po šentviški fari. Zneso vkupe poveznike in vse, kar je bilo iz vlakna v tri gube spletenega. Tega, se ve, niso znesli samo pred jamo na ogled, ampak v porabo, kajti za denarje se vse stori, ako je še tako nespametno."
„Snide se na tisti dan velika množica ljudij in menihov. Privozlajo na konci vrvi krepelec; ta krepelec je okobalil Kadunjčar, z edno roko se je držal za vrv, z drugo pa malo motvoz, ki je bila k zvončku napeljana, da bi precej pozvonil, kadar bi ga zgrabil —
- 173 —
Bog nas varuj ! zlodej za stegno, in da bi ga potem možje tlačanje, katerim je bilo vrv izpuščati, potegnili na beli dan.'*
„Spuščajo. Kmalu se utopi Kadunjčar v temo. Zmanjkalo je vrvi, dovezali so drugo dolgo, in tako dalje. Poldrugo uro je jama požirala vrvi. Kar je jela lebka prihajati in možje so rekli: Zdaj je na dnu. Pol ure so baje čakali, kedaj bo zvonček zapel. Potlej so pa menili, morda se mu je kaj pripetilo. ,,Vleeite ven-kaj!"— zapovedo menihi in molzli so zopet vrvi iz zemlje. Naposled prijezdi Kadunjčar na svojem krepelci ves vesel, samo bled in upaden."
,,Kaj je, da si tako bled ?a — vprašajo menihi. — „1, kaj bi ne bil bled, ko bi bil kmalu tepen." — „Kdo li bi te bil tepel?"
»Tako je bilo" — pripoveduje Kadunjčar: „Po vrvi sem prišel na drugi svet. Tam ravno tako solnce sije kot pri nas vzpomladi. Zemlja je pa še lepša od naše. Videl sem lepe zelene travnike, vrbovje raste ob vodi, ki teče po gladki krivi strugi, in tako je, kakor v malih nebesih. Lepi mladi kosci so kosili. Ko so mene zagledali, dali so mi koso in so me prosili, da bi še jaz kake tri redi odrezal. Toda, kakor sem mahnil, zlomil sem kosje in vsi so me obstopili, da bi me bili našeškali. Pa ravno ko bi bil imel tepen biti, ste me potegnili venkaj."
„Menibi so odkimovali, niso verjeli. Kadunjčarja je to zgrabilo in rekel je jezen:  »Devet kosmatih vej!
— 174 —
Gospodje očetje! hišo ste mi obljubili, če grem v jamo, hišo mi boste dali in jo boste. Kdor ne verjame tega, kar pripovedujem — tukaj-le se gre v jamo — naj gre pa sam gledat, bomo le videli, bo li prinesel celo polt nazaj."
»Ali je šel še kdo gledat za Kadunjčarjem?" — vprašam jaz deda.
»Nihče ne" — odgovore. »Dostikrat so videli blizu jame takega, da ima roge, in vsak rajši verjame Kadunjčarju, kakor bi se seznanil z vragom."
»Ali tudi vi verjamete?"
»To je, da!" — odgovore ded. »Saj so nam neki gospod kaplan pravili, da je zemlja Amerika pod nami. In jaz sem tako premišljeval in ugenil, da je bil Kadunjčar tačas v sami Ameriki."
Tako so menili moj ded, in jaz sem jim tačas
verjel.
4.
Kaj se v Križmanovem prerokovanji pripoveduje o kralji Matijaži.
aclar so se v nedeljo popoludne kmetski očaki zbrali pred vaško podružinsko cerkvijo, nanesla je govorica na čudno okrogličasto in potlačeno podkev, ki se nahaja na županji njivi še od turških vojska sem. Ker se mnogo ljudij o tem živi, da svetu novice kujejo in kvasijo o bodočnosti, kdo bi našim kmetom zameril, ako tudi politikujejo, kadar so v irhastih hlačah. Prišlo je mej njimi namreč vprašanje na dan: ali bodo Turki še kedaj prišli, ali nikdar več? Edni so trdili, da bo Turek še prišel, edni pa, da ga ne bode nikdar več.
Ded so sedeli na nizkem obzidji na pol razva-Ijenega pokopališča, ter so upirali komolca v koleni; prvi glas so imeli v vaškem parlamentu; pri tako imenitnem vprašanji torej niso mogli molčati. Ali bili
— 176 -
so zbrisane glave in so menili: „Če rečem, da Turka ne bo več, ne bo prav, zakaj ni ga hujšega vraga od Turka; če rečem, da bo še prišel, pa zopet zašaram ; morda ga res ne bo, ko ga uže tako dolgo več ni." Tako so pomislili, plunili eden pot in rekli: „Veste kaj, sosedje, eden pletar krompirja pa grem še zmerom stavit, da Turka ne bo več; toda dveh pletarjev pa uže ne stavim."
„Kako je pa to" — pravi drugi — „da so v šembiljskem prerokovanji še take hude vojske oznanjene; s kom li bo vojska, če s Turkom ne?"
„Kaj pa, da so; vender še hujše v »Križmanovem prerokovanji" ■— odgovore ded in kinknejo z glavo, zakaj nič se jim ni ustreglo, ako se je kdo hotel prič-kati ž njimi. »Križman je res hude vojske napovedal, da Bog nas varuj; ali nikoli ni rekel, da bo še Turek prišel, ampak dejal je, da bo kralj Matijaž vstal, in da bo Turkom in vsem našim sovražnikom koščice potrl."
„Kako li je vender ta Križman in kralj Matijaž?" — vpraša tretji sosed — »vi to dobro veste, povedite nam; časih sem uže slišal, toda precej pozabim."
»Kako?" — jamejo ded pripoved, — »Križman je bil pisar pri neki graščini, kakor le-ta suhopetec iz grada, ki pri nas desetino iz kozolca puli, samo tak križemgledec menda ni bil."
»Nekdaj gresta on in njegov gospod — ne vem, ali je bil grof ali kaj druzega — po hosti sprehajat
— 177 —
se tako daleč, da uže nista vedela, kje sta. Križman je bil radoveden in je rad hodil po neznanih potih."
„Pojdiva, bova le videla, kam se po tem poti pride; jaz nisem še nikoli po tem poti hodil in nisem vedel zanj" — rekel je Križman gospodu."
»Gospod pa je dejal: »Križman, jaz se ne upam dalje, pojdiva nazaj! Lej. pot sva uže izgrešila, kaj bo, ako po polnem zaideva."
»I, kaj neki bo? nič hudega ne" — odgovori Križman — »nekam uže drži ta steza; saj je dobro uhojena in gladka.   Jaz se ne vrnem, če se prav vi."
»Gospod se vrne, Križman pa si ureze grčavko v meji in srčno praska dalje. Hodil in hodil je, tako, da sta se mu nogi udajali pod koleni. Pota je bilo pa čedalje več, kakor bi ga bil kdo zadaj odrezaval , in mu spredaj dokladal. Solnce je bilo uže nizko, Križman se je uže kesal, da se ni pred vrnil, kar zagleda, da ni pota nikamor več, kakor nazaj. Izgubljal se je pod veliko skalo, okolo in okolo pa je. bilo vse gosto za-rasteno. ,.Lejte kleka" — rekel je — „mari bi bil šel z gospodom nazaj, zdaj bom moral tako dalje sam tevsati." Sede pod skalo, in zagleda napis, z mahom zarasten. Gleda in gleda, toda ne more razmotati, kaj se bere; toliko pa se mu je zdelo, daje nekaj o kralji Matijaži."
,,Kar se vrata v skali odpro, ondukaj, kjer se je steza izgubljala, in na dan pride star mož, tak, kakor   menili.   ,,Kaj  gledaš?"  —  vpraša Križmana.
— 178 —
,,Tu-le se nekaj bere o kralji Matij aži, pa ne morem vedeti, kaj je."
„Ali bi rad kaj več vedel?" — vpraša menili.
„To je res, da bi" — odgovori Križman.
„No, z menoj pojdi." Rekši ga žene po luknji globoko pod zemljo. Prideta do grozno velike cerkve in gresta noter. Ravno se je brala sv. maša; toda vsi pričujoči so dremali, še mašnik je kimal z glavo pri oltarji. Menili sede v stol, Križmanu migne, naj sede tik njega. Nekoliko molita, potlej ga pa vede od okna do okna, Križman je pogledal skozi vsako okno. Pri ednem je videl krdelo mrtvih ljudij, ležečih na kopici. „Kaj je to?" — vpraša meniha. ,To je kuga" — rekel je menih, in mu je pravil vse, kedaj bo. Potlej je videl pri druzih oknih vojske, potrese, lakoto, sušo in druge reči. Skozi zadnje okno pa se je videlo, kako sta dve gori druga k drugi privezneni. Mej njima je velika vojska na konji in peš. V sredi sedi pri lepo pregrneni mizi kralj sam, lepo v zlatu napravljen in kriva sablja mu visi z boka, Vsi vojaki pa dremljejo; edni kimajo z glavo čez sedlo, ednim pa je uže zlezla glava mej koleni. Celo kralj sloni na mizi in spi.
„Kdo je to?" — vpraša Križman.
„To ti je kralj Matij až in njegova vojska" — odgovori menih. — »Ravno ko je hotel z vsemi temi vojaki iti na sovražnika, zgrnili sta se te dve gori vrhu vse vojske. Uže mnogo let spi tukaj. Časih se pa vzbudi kralj in vpraša: ali še letajo po svetu tiste ptice, ki
— 179 —
imajo belo in črno perje na perotih, namreč srake? Ako se mu pove, da še, žalostno z glavo odmaje in zopet zaspi. Ali kadar se bode prebudil on in vsa njegova vojska, predrl bo venkaj in bo premagal vse naše sovražnike, tiste, ki so nas nadlegovali nekdaj in ki nas zdaj. Hude vojske bodo nastale tačas po svetu. Ljudstvo se bode vojskovalo z ljudstvom. Kralj Matijaž bo pa vse druge premagal in zadrevil, in potlej bo na svetu tako dobro, kakor se bere iz svetega evangelija, da bode »eden hlev in eden pastir."
„Kedaj li bo vse to, kedaj ne bo več srak na svetu?" — vpraša Križman."
»Poskusi ti le-6no le veliko sabljo, ki visi na steni, izvleči iz nožnic" — pravi menih. Križman prime za ročo iz vleče; toda nič več kot za eden palec je ni izvlekel, precej mu je zlezla nazaj v nožnico. In vselej, kadar se je sablje kaj gole prikazalo, dvigali so vojaki in kralj Matijaž sam glave in odpirali oči; ko mu je pa sablja zlezla nazaj, vselej so vojaki in kralj Matijaž zopet zadremali."
»Lej, zdaj uže še ni časa pravega. Kadar se bo rodil tak junak, da bode prišel v goro in to veliko sabljo potegnil iz nožnic, tačas ne bo nobene take ptice več in tačas se bo kralj Matijaž vzbudil ter z vso vojsko planil na svet."
„Kedaj li se bo rodil tak junak?" — vpraša Križman. Menih pa ga udari za uho in ga hudo pogleda ; tega mu ni hotel povedati."
— 180 —
»Kje je pa zdaj tisto Križmanovo prerokovanje?" — vprašajo nekateri sosedje deda, ko so končali povest.
„1 — Bog ve! Njega dnij so je baje imeli kmetje, kateri so znali brati pisano. Toda samo z roko in s peresom, ne tako, kakor se vidi v bukvah. Gospoda, zdi se meni, ne vedo nič nič o tem. Dan denes se pa ljudje čedalje menj pečajo s takimi rečmi in menda se je uže izgubilo pisanje. Nekateri še mnogo iz glave vedo, kaj prerokuje na to in to leto; jaz uže le po vrhu poklatim. Samo to o k r a 1 j i M at i j a ž i še dobro vem, kakor so nekdaj pripovedovali."
XXX.
Jesensko noč mej slovenskimi polharji.
Črtice iz življenja našega naroda.
(„Slovenski Glasnik", 1864.)

1.
Jaz imam edno zvir. Ki teče kot hudir. Ima dolge mustafe Pa hude zobe.
N a r o d u a uganka.
ilo je v nedeljo popoludne po krščanskem nauku. Kmetski možje so se zbrali pri ulnjaku, mirno sede vlekli iz svojih pipic „koi'ošic" in imeli pogovore: o letošnji suši, kaj se bode izpridilo, kaj si še opomoglo, ako Bog kmalu dežja da; kako bo pšenica draga in druge reči. Žene pak so sedele in čepele v senci okolo stare žlamborske tepke, pomen-kovaje se o kuretini, o prašičih in teličih; vse popoludne jim je jeziček tekel in marsikatero žensko so vlekle čez zobe.
Mene se je bila neka čemernost polotila. Celo knjiga me ni mogla razvedriti. Grem torej po stegnili, koder so živino gonili na pašo, brez namena kam in doklej. Na poti pa zalotim odrasteno moško mladino. Edni so skrbno metali in strkavali krajcarje na klobuk in s klobuka, edni so gledali in s smehom in krikom
— 184 —
naznanjali, kdo dobo, edni pak niso marali za igro, ampak so nekoliko stopinj proč sloneli na lesi in se pogovarjali.
Precej zavijem tjakaj. Največ jih je bilo takih, ki so bili nekdaj moji vrstniki. ,,Dobro, da si prišel," reče mi eden, katerega smo Pavleta imenovali, ..mislil sem te iskat iti."
.,Kaj je takega?"
.,Drevi gremo polhe lovit. Časih si dejal, da greš z nami, kadar pojdemo: denes lehko greš, če hočeš, da boš videl, kako se po noči love."
Uže od nekdaj sem rad gledal v Valvazorji podobo, kako repat hudič z bičem v roki cele kupe polhov v divjem tiru goni po gozdu. Marsikje sem naletel na kaj pisanega o polhih.""')
Vsakemu pisalcu sta se polh in polšja lov zdela poetična, tako, da so dejali, da si človek te divnosti prav misliti ne more, ako je ni izkusil sam. Kranjski Slovenec sem, na dolenjem Kranjskem pod slamnato streho rojen, mislil sem si, pa tega še nisem videl in sam doživel  Sram naj bi me bilo!
Zato mi je bila prilika prav všečna in priležna, tem bolj, ker sem rad zahajal mej starikove, koreni-časte in nepopačene Slovence, da bi se mej njimi in iz njih navzel pravega narodnega jezika in značaja. Povedali so mi pa, da bode šel stari Trpek in Luka.
*) Glej Valvazorja „Die Ehre des Herzogtlmms Kram" I. zrezek, 438, str. Ured.
— 185 —
.,Ta dva ti bosta celo noč kvasila in pripovedovala, ako jih boš le hotel poslušati," rekel mi je Pavle, ki je vedel, da jaz rad nadlegujem za pripovedke in povesti.
Ko se je naredil mrak, sešla se je tudi mala družba polharjev za vasjo. Jaz mej njimi. Na čelu je bil Mentor polharski, Trpek imenovan po očetu in očetovem očetu. Trpek je mož blizu šestdesetih let, pa trdnejši od marsikaterega mlajšega.
Uže od mladih nog so mu bile polšja lov in samo-strine veliko veselje. Sicer prestavlja mož nekaj počasi svoji dolgi nogi; malo besedij navadno prihaja iz njegovih ust, toda kadar po noči v gozdu pri ognji sedi in ima na okolo razstavljene pasti, takrat je zgovoren in ne poide mu tako naglo govorica. Imel je na rami ozek iz vrbovih šibinic spleten koš, poln pastij. Ohlapne hlače so mu urezane po stari kmetski kroji. Se pirjice ne smemo pozabiti, katera Trpku nikdar ne pride iz ust,
Slišavši, da grem tudi jaz na polšjo lov, pokimlje z glavo, kakor ne bi mogel razumeti, da more človek po noči samo gledat hoditi, kako se žival lovi.
Uže se je jela tema delati; netopirji so bili izlezli iz; ,dupel in nizko letaje iskali živeža. Trpek nas privede v globoko dolino, po edni strani zarasteno s tisoč let starimi hrasti in gabri, po edni pa opustošeno do
same praproti.  Na starem pogorišči  se družba usta-
13
— 186 —
novi- Trpek strese svoje samostrine iz koša na tla, razklene vsakej posebe železne klešče in jih namaže od znotraj z gnilimi hruškami, ki jih je bil mej potem nabral. Tako so storili tudi dragi.
Trpek jih je učil: „Ti pojdi tja nastavit k razklanemu gabru, tam je gabrica polna, uže dni teden sem jo ogledaval. Ti, Tone, pa nastavi na vrhu, kjer je želod poln. Zate, Pavle, in za polhe, ki bodo po tvoji golti polzeli, obrodila je žir v bukovji nad skalo. Ako Luka pride, naj bo nastavil v Drobničevem vrhu, jaz uže ne hodim lehko daleč iz pastij pobirat, zato bom nastavil tod okolo." — Tako je Trpek povelja dajal, v svesti si svoje moči in oblasti, kakor vojvoda pred bojem. Vsi se razidejo. Trpek nagrabi naročaj pastij in gre tudi nastavljat. Prvo postavi v rogovilo votlega gabra tik luknje, kamor je bila polšica velik kupček želoda, žeri in gabrice nanesla. Tukaj je gotovo eden moj, rekel je Trpek grede do druzega gabra. Drdraje so bežali polhi v dupla, kamor je obsevala Trpkova nažgana trska, ali kadar je ob deblo trčil, poskušaje, če se bode kaj genilo. Tako prideva zopet na mesto nazaj. Kmalu se zbere vsa druščina. Vsakateri prinese gredoč suhe brsti in jo vrže na ogenj, katerega je bil tudi moj stari Trpek zanetil iz kresilne gobe. Trpek vzdihne, po šegi starih ljuelij. sede na hlod, natlači pipico tobaka in pravi: „Ravno v tej dolini sva kurila z ranjkim očetom," prime ogorek in si tobak zažiga, „ko se mi je bilo nekaj čudnega pripetilo."
— 187 —
..Kaj neki?" pravim jaz, vedoč, da je ta uvod manjšega ali večjega spomina, kakeršne imajo naši slovenski očetje, stare grče, noter v sedmo koleno človeškega rodu in tako gosto nabrane kot »česno na rešti", ako je dovoljeno govoriti po ribniškem primeru.
Trpek vrže v ogenj ogorek, ki ga je dosle vrti) in časih malo v pipieo podrezal, potegne dva pota posebno veliko dima v usta in pripoveduje: »Ranjki oče moj, Bog jim daj dobro! hodili so tako radi na polhe, kakor jaz zdaj, če še rajši ne. Jaz sem silil ž njimi, pa so mi zmerom odbijali in rekali: „Le doma bodi, fante, le doma, nimaš ne obleke ne obiitala, zeblo bi te." Naposled sem jih bil pa le preprosil in v prvo so me s seboj vzeli, ko sem bil kakih deset let star. Tukaj-le sva kurila, precej tu-le pa je stal votel gaber, — ne vem, kdo ga je posekal — kjer so oče imeli spravljene stare pasti in balto. Mrzla burja mi je brila okolo ušes, da nikdar tega in takega. Oče mi pravijo: »Fant! počeni tja-le v žlambor, tam ni burje, pa se boš ugrel; jaz grem in polhe poberem, potlej greva domov." Obračam zdaj edno stran k ognju, zdaj drugo, pa po edni mi je bilo vroče , po dragi sem zmrzoval, zato res zlezem v žlambor. Malho in polhe nalovljene pa pustim pri ognji. Burje nisem čutil v zavetji in ni bilo dolgo, da zadremljem. Vzbudi me nekovo mikastenje in trganje. Pogledam iz dupla in hočem vprašati: »Oče! ali greva domov?" Pa kako me je bilo strah, ko zagledam na mestu očeta pri ognji volka, ki je pridno trgal
13*
— 188 —
in žrl, kar sva bila z očetom nalovila. !Nibče ne ve, koliko strahu sem prebil tačas. Ako zavpijem, pravim si, pa še mene ugleda, in Bog me varuj! Da bi bil vrečo branil in polhe, to mi še na misel ni prišlo. Kar ti prileti po sreči očetova balta iz gošče volku za uho, cla je od strahu ogenj prekobalil, pete pobral in uže ga ni bilo."
Trpek zopet debelo in na dolgo potegne toba-kovega dima v usta, prime pipico za vrat, in gleda, kaj bode kdo rekel o tem njegovem spominu. Zasliši se pa ravno tedaj šum, kakor bi kdo po praproti mezgal v dolino: „Ce se o volku meniš, volk pride, pravijo," reče eden izmej polharjev, „morda res gre." — »Kje ti bo dan denašnji volk," odgovori Trpek, „komaj na zimo pride časih kakega kozliča potipat, ali pa po starega zaspanega psa v vas, pa uže je vsa gospoda po konci in vsak zna puško nositi. Njega dnij je bilo to vse drugače. Moj ranjki oče so zjutraj zgodaj nesli davek plačat, pa so jih sedem izpodili s prelaza. Pojdi jih iskat zdaj, pojdi!"
»Kaj se prepirate? V lase si skočite, če ste uže toliko nalovili, da se ne morete z lepo pobogati, čegavo bo veliko," oglasi se vesel starček iz visoke stelje stopivši z mlajšim tovarišem.
»Lej, Luka! hočejo, cla si ti volk,"  pravi Trpek.
..Raca-buza-cena!" zarohni starček Luka, „uže dvajset menj kot sto let božjo travo v zemljo tlačim, pa mi ni še nihče povedal, da bi bil volk, še moja
V
I ■
— 189 —
huda mlada ne; le brž semkaj ž njim, kdor je -to zinil, kar Spekli ga bomo."
Prepustivši svojemu tovarišu, da nastavi polhom, sede Luka zraven ognja. Mož je, kakor je sam rekel, dvajset menj kot sto let star — kar grozno rad pove
— drobnega obraza, jako nagrbanega čela in svetlih živili očij, ki kažejo zmerom vesel obraz in naznanjajo šaljivega lokavega človeka v stari koži.
Ko zagleda mene, pravi: »Ko bi jaz pisati začel, pa bi verjel, da se svet izvežiije, študentje uže polhe love. En-te, uže veš, kako je prav po novem."
Dovolj časa sem imel opazovati tu ljudi. Sicer pa sem premišljal sebe in svojo okolico, domislil si marsikak prizor, ki sem ga bral tam ali tam; naposled se mi je tudi moj stan dozdeval romantičen. Vedno drdranje, mikastenje in kleščenje po drevji me je domislilo na omenjeno podobo v Valvazorji, kako hudič polhe pase. Zdaj mi je lepa prilika, da zvem, kaj pravijo-narodni možje o tem, mislil sem si in vprašal: »Kako je pa tisto, ali verjamete, da hudič polhe*goni?"
»To je res, da jih," odgovori Trpek. »Lejte si no, pa povem edno, kako so moj ded pravili o tem. Doma so bili od Kolpe in so se bili v to puščo priženili; jaz sam ne vem, kaj jim je bilo, menda jih je uže babnica, moja stara mati — Bog jej daj nebesa
— preslepila, da so šli iz vina na nič. Da moj ranjki oče niso nikoli dalje polhov lovili, kakor do sv. Simona in Juda, in da jaz tudi po tem prazniku nobenega ne
— 190 —
maram vpč ne v past ne v skledo, ne živega ne ubitega, to veste. Tega vam pa še nisem povedal, zakaj. Ranjki moj oče in vsi nekdanji stari ljudje so tako velevali: Vsaka stvar ima kedaj mir in pokoj : pes pri jedi, ptič po noči, vsi ljudje v grobu, polh pa po sv. Simonu in Judi. Tisti večer pred godom sv. Simona in Juda žene hudič polhe spat: malokateri ostane še kaj časa. Kdor se je hudiča bal in se ni hotel vtikati v njegove reči, tak je uže od njega dnij v tem času polhe pusti). To se ve, dan denes se ljudje uže nobene stvari ne boje, pa še zlodeja ne. — Pri Kolpi si je bil star možec pri stezi, koder so ljudje nosili v malin, postavil kočo, izdolbel čolnič in je prepeljaval ljudi od brega do brega čez Kolpo. Plačevali so mu kaj malega, da je živel, ali v blagu ali v gotovem. Po noči za dnevom sv. Simona in Juda je starec nekdaj trdno spal v svoji koči. Prebudi ga rompljanje na okno. Gre na uro tipat, po-lunoči je še le bilo. „Kdo se bo zdaj vozil, ljudje spe; menda se mi je sanjalo,'' misli mož in na drugo uho leže ter zaspi. Kmalu ga zopet vzbudi tisto bo-bnanje. Vstane, odpre lino in jezno vpraša: „Kdo je pa?" — „Pojdi vozit!" oglasi se nekdo, videl pa ni nikogar, zakaj tema je bila taka, da človek ni videl, kam stopiti. „Kdo bo v takem vozil, zdaj pošteni ljudje spe." Rekši zaloputne nejevoljen okence. Menda pa je bil uže skop in radospraven, kajti premisli se. sname kučmo s klina, zavije se v plašč, vzame veslo sloneče v kotu in odrine pah pri durih. Zunaj je burja pihala,
— m —
sneg je prašil, tema pa taka, da nikdar takega. Pri tava do čolniča, odveze vrv pri kolu, čaka in gleda, od kod bo stopil kdo v čoln. »Na tej strani sem, le-sem vozi," oglasi se nekdo na oni strani. Brodnik se upre in odrine proti oni strani Kolpe. V sredi se domisli, da je popred nekaj na okno trkalo, torej je bil gotovo kdo na tem bregu, kako je torej , da ga na drugo stran kličejo. Strah ga obide, pa vesla vender proti drugi strani. Čoln trči na pesek. „Le noter, brž, kjer je kdo!" pravi čolnar. Tačas pa nekaj zašumi, zaškrblja in zacvili in zdajci je bil čolniček poln skopicema — pa ne Jjudij, ampak majhnega, črnega škrata, ki je brodniku nogi zadelal do kolen in vse ob njem je žival lazila. Na drugem konci pa se je vstopilo nekaj takega, kakor bi se bil kozel na zadnji nogi postavil: dobro se sicer ni razločilo, toliko je pa videl brodnik, da je nekaj še bolj črnega, kakor noč. Čoln se odrine sam od kraja. »Veslaj," rekel je kozel, in brodnik je moral tako storiti, ako ni hotel, da njega, čoln in naložnino odnese Kolpa s seboj. Groza ga je bilo pa tako, da mu je kučma v vodo padla, in še pogrešil je ni; jel je moliti tako zvesto, kakor na vernih duš dan. Samega hudirja voziti in še tisto sitno gomezečo stvar — kaj menite — to je žaltavo. Žival je lazila in šumela po čolnu, kakor raki v koprivah. »Kaj, ko bi bili to polhi." misli si brodnik, ko se je bližal svoji koči, in mu je zmerom bolj upadal strah. »Halo! plačilo," pravi stari brodnik . ko se je čolnič naslonil na breg
—  192 —
»zastonj ne vozim nikogar o polunoči, celo ne v taki burji; kdor se rad zastonj vozi, pridi o poludne." — „Koliko bi rad?" vpraša tisti, ki je bil kozlu podoben. — ,,Kaj ne, saj so to polhi, ta stvar?" vpraša na to brodnik. — ,,Polhi," odgovori oni. — „No, kar jih bom ubil, ako udarim po tej živi kopici, ti mi bodo za plačo." — „Le udri!" — Brodnik vzdigne veslo, zamahne — in lop! trešči po golem plohu. Obleti ga strašen puh, da bi ga bilo skoraj vrglo vznak, polhov in hudiča pa uže ni bilo nikjer, le ob Kolpi po skalovji se je slišalo dleskanje in pokanje, da je brodniku letelo kozi ušesi. — Pa reci človek potlej, da hudič res polhov ne preganja."
—® *
4-
2
\Vunder ttber AVunder ist dieses, dass Die Craiueri-tche IJaueru sogar den Teuftel nicht forchten.
Abraham a Santa Clara.
zza visokih prestarih hrastov je bliščala mese-
čina skozi zeleno perje, sijala ob skorjavem,
|WBiaBi z gostim visečim lišajem prerastcnem deblu, da so se mi zdela drevesa podobna sivobradim starcem, ki jim je stvarnik olepšal čelo z zelenim vencem. Da bi izpregovorili vi, stari hrastje! ki stojite na slovenski zemlji uže nekatero stoletje, ki ste torej nekatero vzpomlad pomlajeni videli, kako je ginil rod za rodom, povedali bi mi nepoznana junaštva slovenskega rodii, toge in reve, ki so ga pestile; razmotali bi mi prikrito slovansko zgodovino
Ravno sta mi bila omenjena žalostna stiha iz Jenkove pesni prišla na misel, ko me stari veseli Luka
Vsemu svetu nepoznano, Od nikogar spoštovano!

— 194 —
prebudi, vmivši se k ognju, gotovo najčudnejši mo-žieek, kar jih je kedaj po slovenskih gozdih lovilo ostrozobe polhe.
„Ne rešiš se me ne, šlevica!" govoril je in se trudil, da bi polhu iz življenja pomogel. »Pasja dlaka! kadar pride bela žena, huda smrt, tacaš se bom pa jaz ovijal, stopical in brcal, da bi se jej ubranil, ali ne verjamem, da bi se dalo."
»I, vi bi se pa ubranili smrti!" reče nekdo, ko se je zbrala zopet vsa druščina.
»Fante! modra glavica ti čepi vrhu pleč, kakor se mi vidi. Hudimer, če se jej je uže kdo ubranil, potlej bi se še jaz. Zakaj razven nje mi je oče in gospod Bog uže vsega v košek izpustil, vsako sodržico sem uže prenašal na Kranjskem, Hrvaškem in Štajerskem: na Laškem celo sem uže kiiretino kradel, kakor bi bil lisjak. Pa sem vender še ptiček, da-si so vrabci ta čas, kar sem se rodil, uže osemdesetkrat izvalili mlade, ptiček, da me marsikdo ne ustrahuje. Bog mi je zmerom pomagal, to mu rad pritegnem, in hvalim ga; zdaj-le me je pa malo na gnoj postavil, kakor svoje dni svetega Joba, ker mi je tako hudo mlado (sinaho) naklonil."
»Zakaj se ne zjezite, da bi vi njo zares na gnoj postavili?" vpraša Martinek z Viška, širokopleč polhar, ki je bil na glasu, da ima neko čudno svojstvo, katero se v pesti zbira in iz pesti izvira.
»Stare kosti, slabe pesti, ljubi moj! — Oni dan
— 195 —
le vzpomladi sem bil zbolel: buzarona, mislil sem, zdaj gremo! Izpovedal me je uže bil naš kaplaiiček — Bog mu daj obilo bire, dober mož! — in mi je rekel še posebe: Je molite kak očenaš, hodili ne boste več!" E, pravim jaz, Bog je pa tak mož, da še vse lehko predene in predrugači. Le stojte, povem vam, kako sem bil ozdravel in videli boste, da moja glava ni tak bet, kakor se vidi. I, jaz sem imel svoje dni bučico, da je ne bode devetdeset let mej vami otovre, ko mene ne bo, dobro me pomnite! 0 polunoči je bilo, kakor bo zrlaj-le. Meni sem bran o hudo! Zadelalo se mi je bilo nekaj v goltanci. Vse je spalo in mislil sem: glej ti, France Lnkatov! kaj si imel časih prijateljev, sosebno kadar je bilo kaj tistega, ki izpod palca uhaja, zdaj boš pa smrtno uro sam umiral. Mlada in hči njena sta spali, nisem ju hotel klicati, da-si mi je bila duša uže vsa za v večnost oprtana in opasana: mislil sem, le spiti, bodem uže sam umrl, če lehko ne, pa težko. Sicer sem pa za trdno menil, da bom kakor jutri uže v nebesih kosil. Živel bi bil pa le še rad, vsaj tako dolgo, da bi še to turščico oličkal, ki sem jo posadil. Začnem premišljevati , kako bi zapodil bridko smrt, kadar mi „na vrata potrklja", kakor se poje v pesni. V pravljici se pripoveduje, da jo je bil neki kovač v vrečo dejal; jaz pa, ko bi bil še laglje vstal, kakor s m, nisem imel ni vreče ne. Zdaj mi pride na misel: „ Kaj, France, stara kost, ko bi ti s soljo ozdravel in še kako zimo preživel ter še katero lisico ujel. Pred
dvajset menj kot sto leti si se j o til, nesli so te h krstu in tam so ti dali soli. Najprej si imel sol v ustih. Potlej ti je sol sladila in solila vsako jed, celo tačas, kadar ti je mošnjo toča pobila in nima trla, za sol je moralo biti. Ko bi mi pa sol pomagala! Le poprimem palico in se mečem do solnfce. Zaspem si je pest v usta in — hudir in vse čisto — drugo jutro, hvala Bogu, bil sem zdrav! Se sem tukaj in še ne bom umrl, če Bog da, tako precej. Pa veste, zakaj me ne marajo še v nebesa? Pri moji kuhalnici, zato ne, ker bi me moja mlada tako rada dala s sveta. Ona bi rajša videla, da bi mene ne bilo, kot da bi jej bogvedikaj pomolil na brezovi trski; vem, da vsak dan po tri očenaše moli in edno vero, da bi jaz umrl. Zato pa nalašč nečem. Pa kaj jaz vem, morda me ne marajo v nebesa tudi zato, ker malo kolnem — zlomek!"
„Ali niste rekli, da ste na Laškem —?" hotel sem ga vprašati.
»Kiiretino kradel? To se ve, da sem jo."
„Kaj ste pa delali tam?"
„Tamkaj? Puško na rami, pa sabljo čez pas, kakor se poje v pesni. — Le stojte, povem vam od kraja do konca. Dvajset let sem bil star, močne ko-ščice sem imel, lep sem bil — to moram reči, lehko bi se bil ženil, pa se nisem imel na kaj, prepisan je bil brat. Saj veste, tačas so nas še lovili za na vojsko. Z nekim Andrejcem sva se skrivala gori-Ie v suho hosto. • Več let sva jo srečno utegovala in uže sem
—  197 —
menil: priženi m se kam, pa bo. Kar ti začno Francozje pritiskati, gospodi je bilo vojakov treba in na novo so zabičevali županom, naj dosti takega blaga na-bero. Ker jim je pa slabo hodilo, jeli so bili tačas tudi pisanje razpošiljati: ta in ta se mora zglasiti, če ne — pa bo kazen na denarjih! Tudi moj oče dobodo takovo zaplato in mi reko: „A16, fant, le v grmovje, če nečeš privihanega vojaškega klobuka vrhu ušes zafrkavati." Nabaševa torej s tistim Andrejeem v torbo brašne in hajdiva v hosto, obriši se gospoda pod nosom! Komaj sva tri dni tam tičala, zapade naju sneg. »Kaj bo to! Kakor se ganeva, puščava sled za seboj za v usta pa malo pripravljenega." Cez osem dnij sva uže morala razgaziti sneg, kajti pošel je bil zadnji založaj."
„Ko pridem blizu hiše , slišim krik in jok. Mati so na pragu stali in jokali. »No, kaj pa je, mati," vprašam jih, »ali so si oče členke zvinili, ali je krava crknila?" — »Še hujše kot bi bila krava crknila, oče je moral petdeset goldinarjev plačati, ker hočejo tebe, zdaj pa je še vojak v hišo pripokal in razbija in razsaja, da je grdo. Pravijo, da nas še rubijo." — »Ne bo sile mati, ne," pravim jaz, »pes v gostje, pogledal bom, kakov je vojak v hiši." — Najdem ko-smatina za mizo sedečega; tisto stopo za na glavo je imel na robe povezneno, tisto pralico, bajonet, bil je pa po klopi razložil. Prav pisano me pogleda. Jaz najprej poprimem tisto pralico, zataknem jo za klop in
hrst! dva konca sta ležala pod klopjo. Precej me prime za prsi. Ne bo dal — rekel sem — in telebnem ga po dolzem ob klop, in po plotu bi mu bil čepeli in bedra razobesil, ko bi ne bili na tisto oče v hišo stopili in mi ga ubranili. Mej tem, ko sem se jaz z očetom pričkal — Bog jim daj nebesa — pobere vojak stopo in druga kopita in odide."
„Se tisto popoludne sem bil pri gosposki, da-si so mi oče in mati grozno branili, ker nisem hotel domaČih obubožati. Mislil sem, gospoda bo iz kože skočila, ko me ugleda, ker sem jej prizadel toliko opravka in še vojaka sem gostil. Pa nihče se ni zmenil o tem, ampak precej me pošljejo v Ljubljano. Tam za Ljubljanico me je drezal črnikav feldvebelj, jeznorit kot rajava podlasica, s puškinim kopitom preko kolen , sicer sem pa rekel, zlasti dokler so očetov denar in materine petice pele: ljubi moji domači, dokler bo vaš sin soldat, ne dajajte zanj maše brat, Pa komaj sem si bil v glavo utepel tisto besedo, ki pravi, da se po desnici obračaj, uže sem moral na Laško; pojdi, boš Francoza drevil. Neki večer se ustavimo pod golim hribom. Onistran je Francoz, jutri bo boj in joj! Nikoli nisem imel veselja tistih imen naštevati, zato še dan denes, na stare zobe, ne vem, kako so dejali tistemu kraju. To vem, da mi je bilo hudo, ker nisem imel kaj jesti, razven kruha, tiste suhote. Moji sosedje in tovariši, Štirje Hrvatje, uzmali so si bili vrhu hriba vsak po edno kokoš in so se dobro gostili.   »Kaj, France!" — pravim sam
— 199 —
sebi — „ko bi še ti pogledal, morda je bilo kokošij petero, edna je potlej še ostala za tvoj želodec, napak bi ne bilo!" Tovariši Hrvatje mi povedo, kod naj iztičem, da pridem do kurje gredi. Stisnem tisto kre-pelce pod pazuho, puško, ter grem skrivaj hiše iskat. Kmalu sem bil našel v zatišji precej veliko poslopje. Vse odprto. Dolgo iščem, predno res izpodim koko-dačko; zdaj sem metal in metal polenje, predno sem jo zadel. Veselo jo zagrabim za bedro in hočem naglo zbežati, ker nekaj čudno mi je bilo pri srci, menda zato ker sem kradel. Kar zapomplja zadaj eden, spredaj eden in vse črno je bilo Francoza okolo mene in moje kokoši. Kakor bi zinil, nisem imel ne kure ne puške, pa imel sem zvezani roki."
»Potaknejo me tisto noč v neki grad, menda se jim je drugam mudilo. Tam dobom tovarišije veliko. Vsi so čudno blebetavsali, samo eden je bil, lep Štajerec, da se je človek še pomeni' ž njim po božje. Lehko bi bili ušli, da smo le kaj pri rokah imeli, da bi bili potolkli tista dva vojaka , ki sta stražila. Jaz spim — tako je bilo po edni čez polunoči — ko me Štajerec podreza: »Prijatelj, vstani, pobegnemo." — »To pa to, kadar hočeš," rečem jaz, pogledam okolo sebe in vidim, cla uže pol ujetnikov ni več pričujočih. Odtrgali so bili tamkaj, kamor gospoda peš hojeva, dve deski in podrseli so bili edni precej navzdol, edni pa si niso upali, ker niso vedeli, ali se pride po tej poti do trdih tal, ali v kakovo gnojnico. „Le za menoj,
— 200 —
brate Štajerec," pravim in zdrsnem po žlebu navzdol,
— šentaj , take poti še nisem hodil, ni vozil se, ni drsel potlej nikdar več. Kmalu pridem do tal, mesečino sem videl skozi neko luknjo. Predno je bilo četrt ure, tekla sva uže s Štajercem po temi naprej, vse vprek. Časih sva se morala ogniti kakemu krdelu, vender drugo jutro sva z veseljem razvidela, da beživa proti domu. Kdo bode vojske iskal, zlasti v tuji deželi in pa na poti, po katerem se pride v ljubo doma. Po dnevi sva se ogibala ljudij, po noči sva jo pa rezala naravnost po cesti."
»Zvečer je bilo uže temno, ko prideva do doma, do mojega. Ovbe, koliko veselja so mati imeli! Tovariš moj, Štajerec, je šel drugo jutro na vse zgodaj svoj pot. Jaz pak sem prepovedal domačim okrog pripovedovati, da sem doma, kajti moral bi se bil oglasiti pri gosposki, in ta bi me bila uteknila zopet v vojaško suknjo, česar pa nisem bil nič posebno željan. Pa je bil uže šent, da mi je povsod narobe lezlo. Bil sem v hiši zaprt in sem zibal malo sestro, drugi domači so delal na polji. Okno je bilo odprto in kaj vem, kaj je prineslo sosedovega pastirja, pride mi kukat na okno in ko mene ugleda, jame mi kričati: „Oho, glej ga Franceta! nihče ni vedel, da si doma." Jaz se prestrašim. ,,Da bi te palica potipala, kaj moraš povsod nos utekniti"
— pravim mu jezno. — „To ti povem, pastirče! ako mi zineš z edno besedo komu v vasi, da sem jaz doma, potlej ti bom  nogo za vrat dejal in vse kosti pretrl,
— 201 —
pohodil te, kakor žabo!1* Pastirja je bilo strah in groza potem ves teden; ni mogel ni jesti ni piti, zmerom je mislil, kako ga bom jaz davil. Revše, preveč sem ga bil ostrašil; ko bi ga bil z lepo besedo poprosil, bil bi bolje storil zase. Jeli so namreč sosedovi dečka povpraševati: „Kaj ti je pa, Tone, da ne ješ? ali si bolan?" Pastir nastavi rokav na oči, milo zajoka in pravi: „Nisem ne bolan." „Kaj pak ti je?" „Lukatov France je rekel, da mi bo nogo za vrat dejal." Tako so izvlekli iz njega, da sem jaz doma. Kar pa eden ve, ve drugi; kar ve vsa vas, zve tudi gosposka. Kaj storim jaz ? le poslušajte, moja glava ni tak bet, kakor kdo misli. Mati so imeli še star raš iz tistih časov, ko so se možili in mojega očeta vzeli. — Bog jim še v večnosti po vračaj, da so to storili! Tisto obleko jaz oblečeni, obrijem se na gladko, prečešem lase v lepo prečo preko sredi glave, rutico vrhu ogrnem in raca na vodi, pred hišo sem se v mlaki ogledal, tako dekle sem bil, da je samo za dlako manjkalo in sam v se bi se bil zagledal in zatelebal. In kaj bi bilo potlej! Ljudje bi o meni pripoved zložili, kakor o Pavlihi, in še vse drugače. Pod pazuho sem stisnil s preveslom prevezano staro trlico in hajdimo na Štajersko lan tret. Doli ob plotu sem muzal mimo ranjkega krstnega botra Pri-krelca, ki je voli pasel. „Kam greš, deklica," vpraša me boter, ni me poznal. „Tret!" odgovorim. »Saj ni še lan godan, ali je uže?" pravi boter.   „Uže!" pravim
jaz in grem dalje.  Če me ta ni poznal, drugih me
14
— 202 —
gotovo ne pozna nihče, rekel sem. Dragi dan je bila nedelja in gredoč sem moral k maši. Kaj menite, kako mi je bilo čudno: na moško stran nisem smel, na žensko se mi je zdelo greh, torej stopim v sredo. Presneto sem nekaterim dekličem zaslanjal. Fantje pak so ugibali: čegava je ta neki?"
»Srečno sem prišel na Štajersko; samo ko sem se prepeljaval čez Savo, je neki graničar, sitna žvirea, silil v me brez nehanja. Nekaj časa sem se smijal, ko mi je vse štramljarije na uho pravil, misle, da sem deklic, naposled pa se mi je uže tako priskutil, da bi ga bil najrajši v Savo prekucnil. Potlej sem tri —■ ali trla — pri nekem graščaku tri tedne. Vender naveličani se ženskega dela in vse vkupe vržem strani in grem pošteno v hlačah drva sekat. Tri leta sem bil ven in ven v hosti, uže lep denar sem imel zaslužen, domov si pa nisem upal. Kar nekoč zvem, da je brat doma umrl in da mene iščejo. Kakor strel vržem sekiro za grm in hajdimo domov, in predno je tisti predpust minil, bil sem uže gospodar."
»Vse mi je šlo po volji, pšenica mi je plenjala, da so sosedje rekli: »Luka je menda seme v žepu k poroki nesel." Nekateri poliček sem ga osušil, nekaterega prijatelja napojil, nekaterega polha ujel — zdaj pa vender nimam nič, vse sem iz rok dal in še celo takim, ki me zametajo. Pa sem vender še ptič in svoj čas bo vsega konec, samo mene ne, jaz grem v nebesa, ako ne gre nihče. Bog mi je vse zravnal, kakor
— 203 —
mi je uže svet krivil. Da bi le vesel bil, kadar umrjem da se mu bom dobro odrezaval, najbolje, da bi umrl pri poličku ali pa pri polhih. Hudiča se ne bojim, v pekel tudi ne grem, rajši se ž njim skregam in stepem."
Tako je mož govoril nekaj iz vesele brezskrb-nosti, še več pa iz srečne nevednosti. Jaz pak sem se, poslušaje starega polharja Luka, domislil besedij slavnega meniha Abrahama iz sedemnajstega stoletja, ki je dejal: da se kranjski kmet celo hudiča ne boji.
14*

rv.
Spomini starega Slovenca
ali
črtice iz mojega življenja.
(Spisal Andrej P a j k, bivši avstrijski in francoski vojščak, bojni ujetnik na Francoskem in Ruskem ob Napoleonovem časn.)
(„Slovenske večernice," 1865.)
\
Kako sem nosil štutlentovsko in kako sem jo izpremenil v vojaško suknjo.
odi! sem se 1789. leta na Hudem pri Zatičini
na Dolenjskem. Sosedje kmetje so me imenovali
i 1 in klicali za Jakšavega Andrejčka, v krstnih bukvah pa sem bil zapisan za Andreja Pajka. Moj oče in moja mati sicer nista bila bogata, pa vender še precej imovita; jaz sem jima bil prvi ljubček iz-mej devetero otrok. Hoteli so iz mene narediti gospoda; zato so me poslali v šolo; toda šola denar požira, kakor pravi pregovor; moji stariši pa niso radi zame denarjev trosili. Zato sem moral še v tretji razred hoditi bos v šolo.
Leta 1807. sem bil v četrtem razredu v Ljubljani pod gospodom Krsnikom; ta učenik so mi bili najljubši izmej vseh. V tej šoli sem dobil nekaj razumnosti in učenosti, dobil sem pravo veselje do uka, zlasti do latinskih šol. Stopil sem leto potlej v „parvo", kakor
— 208 —
smo imenovali tačas prvo latinsko šolo. Ali nekaj me je brez prenehanja jedlo in grizlo. Nobenemu mladeniču ni namreč po volji, ako vidi, da so njegovi tovariši bolje in lepše oblečeni, kakor on sam, tem bolj, ako ne samo nima dobre obleke, ampak ima celo slabo. Bilo meje sram študirati v lepi beli Ljubljani, mej lepo oblečenimi sinovi imovitih in ošabnih Gorenjcev in mej tenkimi mladeniči bogate gospode — mene, ubozega Dolenjca, v ponošenem opravku.
Kaj si izmisli bistroglavec Andrejček Pajk iz Hudega doma?! Dejal sem sam v sebi: »Da bi te —jaz nisem za Ljubljano. Pobral bom svoja kopita, mala in velika, vse vkupe bom zadel na ramo in hajdi v ponižno Novo Mesto študirat na dolenjsko stran; tam bom laže živel; gotovo niso tako nališpani in nasukani, kakor v Ljubljani. Novo Mesto bo bolje pristovalo mojej obleki." — Kakor namenil, tako storil.
Vzprejel sem dobra spričevala od prve latinske šole iz blagih rok gospoda — Valentina Vodnika, katerega pa tačas še nisem poznal, da bodo kedaj imeli tako imenitnost mej Slovenci, kakor slišim, da se jim dan denes skazuje. Da je mož slovenski pevec, tega še menda vedel nisem. Pa prav je, ljubi moji rojaki, da ga čestite moža. on je bil dober gospod — e, malo je takih!
V Novem Mestu so me pater prefekt Gratus Ma-vermajer radovoljno vzeli v drugo šolo. Dobil sem pri peku na oglu velikega trga življenje in stanovanje za
- 209 —
to, cla sem učil nekega malega porednega Petra in neko Marijico brati in pisati. Ob, dobro mi je bilo zares, živel sem brez skrbi. Pa tisto, kar v beli'Ljubljani, gonilo me je tudi tukaj: nobenega krajcarja ni bilo v žepu, zato slabo oblačilo na telesi, ocl doma pa čisto nič. Prijateljev in znancev sem imel revež tudi malo, izmej teh še eden živi, Kastelec po imenu; dan denes so fajmošter v neki veliki fari na Dolenjskem. Morda bi bil zdaj tudi jaz duhovnik, ko bi bil pamet imel, in koliko grenkih grenkih dnij ne bi bil učakal!
Na Laškem se je bila vojska tačas močno razvnela. Ker je kranjska dežela soseda laški, zato se je bilo bati Avstrijancem za staro Krajino. Pripravljali so se na sovražnika, katerega so uže za gotovo pričakovali, kakor se je dalo. Tako smo bili tudi veliki študentje odbrani v tako imenovani študentovski kor. Vsak, kdor je količkaj mogel, moral se je v orožji uriti in učiti, kakor vojašk novak, vender plačila ni bilo nobenega za to posiljeno službo. Mislil sem si zdaj: „Kaj bo? Čevlje bom pri tem stopicanji in šte-levičenji raztrgal, drugih gotovo ne bom dobil. Denarja uže zdaj nimam, pri tej službi tudi ne bom nobenega bora zaslužil, kaj bo ?" Tako sem premišljal, ali predrugačiti si nisem mogel. Kar je, to je, bode uže Bog dal kaj, tako sem se tolažil.
Ravno v tem času se na naglem začno shajati kompanije deželnih brambovcev v Novo Mesto. Ves novomeški batalijon, šest kompanij se jih je bilo sešlo,
— 210 —
samih poštenih Kranjcev. Mej njimi je bilo mnogo Višnjanov, mojih faranov iz Zatičine in iz druzih mojih krajev; znancev in prijateljev sem imel zdaj več kot poprej.
Kar me zdajci zadene pusta sreča. Nekova stara ženica iz mojega rojstvenega kraja pride k svojemu sinu, tačas vojaku, v Novo Mesto gledat, ali je še tak, ka-keršen je bil, ko je šel od doma. Gredoč pa mi prinese od mojih, kakor sem uže rekel, dosti imovitih staršev — Bog jim daj milost svojo! — pripomoč v denarjih. Mislil bi si, čestiti bralec, da je moralo uže nekaj denarja biti, saj je bilo za pol leta; ves ta čas namreč* nisem ga dobil ne boriča od doma. Tudi jaz sem tako menil, ali kako sem se prestrašil, ko zagledam — bu-zarona! — celih petnajst krajcarjev — nič menj, nie več. Godrnjaje gledam veliko kufrasto podobo z napisom l'J krajcarjev.
„To tedaj," rekel sem malo nejevoljen, Bog-mi grehe odpusti — ,,to tedaj sem vzprejel od skopih staršev za vseh šest mesecev! Kaj mi je storiti? Moje oblačilo je na pol raztrgano: v orožji pri oddelku štu-dentovskem zastonj čevlje trgati, to mi malo ni dosti ne kaže."
Zdaj vidim nekaj svojih prijateljev iz Višnje Gore v nekem stanišči igrati za denarje. Začno me naprav-ljati, naj bi šel še jaz. „Ne bodi tako drven, Andrejček, ampak pojdi igrat, dobil bodeš še edenkrat toliko, kakor imaš." Jaz pa igranju še nisem bil vajen; moj
— 211 —
stan in druge okoliščine, katere vsak lehko ugane, hranile so mi se pred prijeti tega posla. Zdaj mi pa nekaj pravi notri: „Andrejček, le igraj; kaj, če vržeš ta debeli denar tja, za pol leta si ga dobil, pa kakor si prebil pol leta brez njega, tako boš še pol." Začel sem pošteno delo; bil sem razumnejši od druzih. Sreča me je iskala, kakor vsakega, ki prvič igra. Nismo dolgo premetavali, ko izpraznim vsem tovarišem žepe in jih do suhega oberem. Odnesel sem bil deset debelih tridesetakov, to je bilo celih pet goldinarjev. O veliko veselje za mladega študenta! Toliko denarja nisem še nikdar imel, do tistega časa. Ni čuda, da sem si naredil usnjat pas, da bi denar, ki je v tedanjih okoliščinah imel veliko težo, vedno pri sebi nosil; zmerom pa še nisem mogel pozabiti, da nisem od doma dobil za pol leta več kot 15 krajcarjev. Če bode tako šlo, kaj pa bo, jaz ne morem biti brez vsega denarja, „To ni nič? jaz moram svoj stan izpremeniti," mislim si, da bom imel še kedaj toliko novcev kot zdaj. Kaj sklene Jakšev Andrejček iz Hudega? — Ukrene, da se ne bode, študent, nič več brez plačila vadil po vojaško.
Grem nekega dne k batalijonskemu adjutantu in ga poprosim: »Gospod, ali bi mi ne mogli nakloniti kake vojaške službe? V orožji sem se nekaj privadil, pisati znam, brati sem uže davno znal, to in to znam tudi tako in tako." — Gospod me gleda od nog do glave. Menda sem mu bil uže po všeči, rekel mi ni nič druzega, samo: sedi.  Da mi v roko
pero in papir in narekuje mi hitro stavek, da bi videl, kako pišem. Pisal sem, kar sem naglo najlepše mogel. Tudi pisava mu je bila po godu. Poslali me je k tretji kompaniji za prvega feldveblja.
Stotnik Bogataj me gleda, kakor gospod adjutant, in vpraša naposled, ali si bom upal pisati liste za preskrbljevanje vojakov'? — „Ne dvojim, gospod stotnik! gotovo jih bom pisal," odgovorim jaz.
»Prav tako, ljubi moj!" reče mi gospod.
Tako sem postal vojak prostovoljno. Ali prenaglo storjeno, slabo storjeno.
Služba avstrijska.
Iclaj mi dado lepo, novo suknjo z zelenimi ošivi,
gosposki klobuček in dolg, plav šopek iz svetlih
SSSSa petelinjih peres na njem, v roko pa lepo gladko trstiko za paličico. Ničesar nisem pogrešal, kar dela gospoda, kajti tudi v žepu ni bilo prazno. Dajali so mi po devet in dvajset krajcarjev na dan. To se mi je zdelo ne samo zadosti, ampak celo mnogo, ker nisem bil vajen denarjev dobivati. Malo in dosti: bilo mi je prav dobro in bil sem sam s seboj in z izpremembo svojega stanu po polnem zadovoljen.
„Cez pol leta še le bodem imel dvajset let" — mislil sem si tačas — „pa sem uže v tako dobri službi! Hvala bodi Bogu in mojej pameti, ki sta me tako dobro vodila, uže sem feldvebelj avstrijskega cesarja." Plača na dan se mi je po druzih zaslužkih kmalu pomnožila tako, da mi je hodilo skoraj več kot goldinar na dan.
— 214 —
To je bilo 1809. 1. Ugibal sem tedaj v svoji glavi: »Kakor je moja rojstvena številka srečna devetica, ravno tako je zadnja številka leta, v katerem sem izpremenil svoj stan prav po sreči, tudi srečna devetica. Le stoj, Andrejček, po čudnih potih boš še hodil v svojem novem stanu, sreča je nestanovitna!"
Na naglem se je razglasilo: Francozje so na meji. In nismo bili dolgo v Novem Mestu. Kmalu pride ukaz, naj gremo v Ljubljano in od tod na Notranjsko.
Pridemo do Razdrtega. Tu so nas čakali okopi, za silo dobro narejeni in namenjeni braniti Francozu, da ne bi prenaglo prilomastil na Kranjsko. Tu noter torej so nas poteknili, da bi odbijali Francoze, kadar pridejo. Šestnajst sto mož in naš prvi [batalijon je šlo v okope; mnogo druzega vojaka pa je bilo nastavljenega v Razdrtem in po okolici. Nas Kranjce so postavili v najvišji nasip, pa nekaj Ogrov je bilo pri nas. Pripravljali smo zdaj vse, kakor in kjer se je dalo, da Francoza zapodimo, ali mu vsaj ubranimo v sredino naše dežele.
Predno smo se bili do dobra pripravili, pridejo Francozje, Naš poveljnik, ki bi bil imel pri nas ostati in se z nami braniti do poslednjega moža — ta nas meni nič tebi nič popusti. Sicer ne sodim, ali je mož iz boječosti pobegnil, ali je imel morebiti samega sebe za vrednejšega kot vse nas druge, ali je morda ukaz dobil
— 215 —
od višjih; samo to vem, da je pete pobral v nevarnosti in hitel v Ljubljano.
Dragi dan se začne bojevanje. Za prvega so se .streljavkali Francozje in naši, ki so stali v Razdrtem, po malih trumah nagajaje si mej seboj iz zatišja. Francozje so tudi nam, ki smo bili na okopih, poslali po zraku marsikatero krogljico na visočino. Pobili so jih izmej nas res malo, ker smo bili zavarovani v nasipih, ali marsikoga so ranili. Pa tudi mi jih izza kota nismo pustili pri miru, ampak nekateri se je zvrnil, zadet od kroglje iz naših kanonov, da ni vstal na tem svetu nikdar več. Na krilu, kjer sem bil postavljen jaz, stal je tik mene velik kanon. Videlo se je raz okopov lepo do hriba Nanosa, pod katerim so Francozje po kompanijah marširali. Kanon, ki sem stal poleg njega celih pet ur nepretrgoma, metal je posebno dobro v vsako francosko kompanijo, ki se je izza hriba prikazala, po dvanajst funtov težke kroglje. Kadar je zagr-melo iz njegovega žrela, padlo je mnogo belohlačnikov, in vselej sem dobro videl tjakaj. Vender, ako ima človek, celo prvič, celih pet ur delo pri takem gromov-niku, začneta ga ušesi boleti, ako ni posebno privajen. Jaz sem bil skoraj oghišil, in še dan denes mi brenči od tedaj po ušesih.
Avstrijska posadka v Razdrtem se ni mogla braniti proti Francozom. Potegnejo se torej naši vojaki, kar jih ni bilo pri nas v okopih, proti Ljubljani nazaj, da bi tam naznanili meščanom Napoleona. Nas šest-
— 216 —
najst sto mož pa popuste tamkaj , da bi se branili in mesto varovali, dokler bi bilo moči.
Pa živeža nam niso bili pustili nobenega. V okopih smo imeli le malo, Francozje pak so nas pritiskali od vseh stranij. Pet dnij smo stradali; vsak dan le četrtino navadnega dela smo dobivali, vode pa nismo imeli nobene. Nekateri možje so bili tako žejni, da so šli pit iz okopov ven k studencu; pa Francozje so jih pograbili in ni jih bilo več k nam.
Da-si ravno pa smo pet dnij grozno stradali prostaki in častniki, zmanjkalo je peti dan po polnem vsega, kar pomaga želodcu v njegovih težavah. Zato se je moral polkovnik ogerski, ki nam je zapovedoval, pogoditi s Francozom o udaji. Pogodbe so bili tako naredili, da so se častniki vsi smeli s polkovnikom vred prosto pomekniti v Ljubljano, nas niže pa so prodali Francozu, da so sami sebe odkupili. Sestradani in suhi kot goba ste bili vi častniki zares, ali blagor vam, vsaj pete ste srečno odnesli domov; mi pak, ki nismo druzega storili, kakor to, kar smo morali, mi smo dobili na pleča vse huje reči.
!So{#x>^o®cogJo<-@co®o^^
&o^c^-^f;cc®C(>3Xog:oa0cc>C;J-.C'K- ofi:cc^:o6^*:cc»;c^o@5co*§coJBe8B
3.
Kako so me gnali ujetnika proti Francoskemu.
isano smo gledali veselo odhajajoče častnike. „Kaj bode z nami?" to nam je šumelo po glavi Nismo dolgo ugibali; precej smo razvideli svojo usodo.
Zapoved nam je prišla od Francozov, naj gremo iz okopov ven v dolino. Potuhneno smo gledali, ko so nas po vrsti na cesti razpostavili, moža k možu. Francoski vojaki, stari vojskarji, vajeni zmage, gledali so zaničljivo na nas premalo izurjene, da-si krepke in zastavne avstrijske bojnike, kakor gleda močnejši deček na mlajše in slabejše svoje vrstnike, katere je ravno pometal.
Ukažejo nam orožje na kupe položiti predse. Radi smo storili tako, saj bi bil vsak rajši kos kruha premlatil z zobmi, kakor pa troje sovražnikov s puško in sabljo. Lakota je le lakota.
Pa Francozom ni bilo zadosti, da smo jim dali
orožje radovoljno iz rok, hoteli so imeti še naše malhe
15
— 218 —
iz telečje kože, ki smo jih nosili na plečih. Kdor ni imel ničesar svojega notri, dal je rad še to, da mu ni bilo treba ničesar več nositi; ali kdor je kaj svojega imel v njej. ta se je nerad, grozno nerad ločil od svoje malhe ni hrbtu. Francozje p.i niso vpraševali, ali daš rad, ali nerad, ali boš dal, ali bol imel; ampak tistemu, ki bi se bil branil, vzeli so še rajši kot tistemu, ki je rad dal, ker so vedeli, da se le polna inošna boji tatii.
Jaz sem si bil tudi nekaj nahranil, od ust pretrgal. Jeza me je torej grabila, ko sem moral gledati, kako mi Francozje malho trgajo in moje imetje dele mej seboj. „0, ko bi časih človek vsaj vedel, komu hrani in varuje, kolikrat bi rajši sam zapravil," mislil sem si. Prav vesel bi bil, ko bi bil mogel vsakemu pritisniti edno za uho, pa kaj sem hotel, samo Bog! da mi je oni niso pritisnili, kar bi mi bili lehko.
Bila je ta dan ravno postna nedelja. Oh, žalostna postna nedelja, ko sem moral prvič zapustiti svojo ljubo domačo deželo, kjer se govori jezik, ki sem ga najprej znal govoriti, in v katerem vam zdaj razkladam svoje križe in težave. Zapustiti domovino in daleč daleč iti na Francosko, pa še v zapor, to je bilo hudo, ljubi moji!
Zdaj nismo imeli na sebi nič, pa tudi v sebi nič. Ali nihče nas ni vprašal: Ali si lačen, žejen? Cesa bi r.ui? Častnik, kateri je bil vzprejel opravek, da nas ujetnike vede na Francosko, zapove nam uvrstiti
— 219 —
se, kar se je dalo na gosto. Potem nas obstopi velika straža francoska z nabitimi puškami. Častnik zakriči s svojim čistim glasom, da nam je zvenelo po ušesih, stražarji nam pa vele zasukniti se na levo. častnik drugoč zakriči, bobnar začne rompljati in razbijati po bobnu, da je bilo groza, mi pa žalostni; nekateri iz-mej nas, ki so bili brambovci in so doma imeli žene in otroke, spuste se v jok. Ali kaj je pomagalo!
Ko zadoni ukaz »stopaj!" hajdi, vsak je moral naprej, kamor so mu kazali francoski stražniki. Kam ? tega nismo vedeli, povedati nam nihče ni mogel. To pak smo le predobro vedeli, da na dobro nas ne ženo, ker nas odvračajo od doma strani. »Umri ali bodi," tako so nam pretili in vsak lehko ve, katero smo izvolili.
Prvi dan na potu je nam bilo hudo, šembrano hudo. Pomisli kak človek, kakšen prah naredi šestnajst sto mož, na gostem mož za možem, po suhi prašni tržaški cesti! Tak prah je bil, da skoraj nisem videl svojega soseda, ki je taval tikoma pred menoj, da sem mu stopal zmerom na pete, ker me je rinil drugi za hrbtom naprej. Imel sem prahu polna usta, poln nos, malo in dosti: ves sem ga bil poln. Skoraj mi ni dalo dihati. »Sapnik se mi bo zadelal in zamašil," mislil sem in komaj sem stopal dalje, »oči mi bodo za-temnele, vse so uže od cestnega prahu zakidane." In pa vročina, kaj mi je prizadela le-ta! — Žejni pa, kakor suha kepa,   Lakota se še pozabi, ali žejo trpeti,
15*
— 220 --
to je huje kot ne vem kaj. Magjari, ki so bili z nami, kleli so in rentačili neprenehoma po svoje, Hrvatje so bogmali po svoje, mi Slovenci smo se pa tudi hudovali po svoje. Vzdihovali smo po svoji potrpežljivi natori: „Bog nam daj še kedaj priti do vode, sicer vsi od žeje počepamo." Res je več Ogrov prvi dan obležalo, da kar dalje niso mogli, da-si ravno so francoski stražniki vpili in se jezili. — Komaj sem čakal večera. »Zvečer bomo vender vsaj vode dobili, če uže kruha ne" — mislil sem si — »poginiti nas vender ne bodo pustili." Prišel je zaželeni mrak. Zdaj se bomo odpočili, kaj za v usta dejati dobili in pa vode, pravili so si veselo tovariši moji.
Dado nam res majhno mero kalne vode in kosec kruha. To je bilo uže dobro, ko bi zopet druge, rekel bi, še huje nesreče ne bilo. Čez noč smo imeli namreč ležišča po hlevih, kamor so nas zaprli, kakor kozle in okolo in okolo razpostavili straže prav na gosto. Bog se usmili, kam bom ušel, ki sem bil tako zdelan in truden, da bi bil kar obležal; stražnikov bi nam ne bilo treba zares, majhna pest vojakov bi nas bila lehko ugnala v kozji rog. Počepali smo kakor snopje na zdrobljeno slamo, ki je bila tu razstlana. Nobeden si ni postiljal, ampak vse križem smo pospali, kakor kralj Matijaževa vojska. Truden sem bil, to je res; ali ko bi bil vedel, da si v tem spanji tako strašansko nadlogo nakopljem na glavo, ne bi bil šel spat. Na slami so namreč poprejšnji večer spali druzega transporta
— 221 —
vojaki; Bog vedi, kaki so bili, da so bili tako nečedni, kajti zapustili so nam bili toliko tiste hude živalce, ki trpinči in nadleguje po noči in po dnevu človeka, kadar se priklati in katero z mnogimi imeni poznajo sosebno razcapani berači.
Ko začne drugo jutro tambor na vse zgodaj razbijati in nas na noge sklicavati, prihajali smo vsi živejši in skočnejši iz hleva, kajti izpodbadale so nas te živalce, da je bilo groza. Vsak mož je dobil četrt kruha soldaškega komisa za ves dan; ali ga snej precej zjutraj, ali pa zdaj malo, zdaj malo. Po eden četrt smo dobivali vseh petnajst dnij noter do Man-tove. Vodo smo smeli piti le zjutraj in zvečer, kadar smo bili zaprti; na poti pa, če smo tudi ves dan ob vodi hodili, ni smel nobeden kapljice srkniti.
Štiri in dvajset pohodov (maršev) so nas po noči po cerkvah zapirali, ali pa kam drugam, kjer so se poprejšnji transporti hranili in puščali živali, zato smo se jih bili tako nalezli, da me groza izpreleta, kadar se domišljam. Nastopki so bih, da smo bili bledi kakor kamen, koža trda in skeleča, kakor bi si bil naložil kopriv. — Vem, da se bo nekaterim gnusilo brati o tem, pa meni je do tega, da po resnici povem svoje nadloge, in ako hočem vse povedati, ne smem te primolčati, ki je bila edna najhujših. — Toda nihče ne misli, da smo bili sami krivi, ker smo to nadlogo trpeli; ne, temveč na vso moč smo si prizadevali, tega vraga s sebe odkopati. Kosti so se nam majale, tako
-    222 —
smo bili suhi od straje in ušij. Ko pridemo do Man-tove, šlo nam je na bolje — hvalo Bogii! — izne-bimo se sitnega in neusmiljenega poveljnika in dobomo tudi več živeža, na dan pol hlebca, torej še edenkrat toliko kot pred. Res smo imeli še nekaj bankovcev, katerih Francozje niso hoteli vzeti, ko so nas ropali; in v Mantovi smo jih ponujali, za kolikor bi jih bil kdo htel. Ali nihče ni hotel poznati avstrijskih bankovcev; niso bili vredni nič, še beliča ne, in strani smo jih pometali.
Od Mantove so nas spremljali ali, da bolj prav rečem, gonili civilistje. Malo število jih je bilo; ko ne bi bili tako sestradani in utrujeni, lehko bi se jim bili ustavili, da-si smo bili brez orožja. Ali to nam še na misel ni prišlo.
Na vsaki postaji so se naši spremljevalci pre-menili in drugi brambovci so nas gonili zopet do prve postaje in tako dalje. Tolažili so nas zmerom z mestom Turinom. »Tam boste dobili denarjev in živeža več," rekali so in mi smo hitreje stopali, da bi bili popred v Turinu.
In glej, ko smo storili štiri in dvajset pohodov od moje domovine, prišli smo v Turin, ki nas je rešil revščine. Veselo smo kričali, vsak je le na to mislil, da se bo tukaj najedel, na drugo smo bili pozabili, na dom uže ni nihče mislil, ali pa le red-kokrat, želodec mu ni pripuščal na koga druzega misli obračati kot nanj.   Dobili smo pol hleba prav
lepega kruha, prostaki in korporali po 4 francoske solde (sous), mi feldveblji pak po 8 soldov na dan. Zdaj smo se svoje „žive nadloge" iznebili in se okrepčali, ko smo si živež kupovali sami. Ceno je bilo pa k sreči tedaj vse. Okrepčav.ši se, potegnemo jo veseli naprej proti Francoski. Tretji dan pridemo do visoke gore, ki se imenuje Mont Ceniš. Šli smo sedem ur navzgor po široki, gladko v strmo skalo udelani cesti. Tukaj dobimo lepo stanovanje pri menihih — Bog jim daj dobro, to so bih možje po volji božji. — Dali so nam belo oblečeni možje vina dovolj in mesa, da smo ga bili vsi siti, in vse to so nam dali menihi zastonj. Takega še nismo imeli, kar sem bil vojak, in spoznavali smo to dobrotljivo postrežbo toliko bolj, ker smo bili ujetniki, sestradani, utrujeni, ujedeni, v sovražnikovi deželi. Vsi smo se skoraj od veselja jokali in Boga hvalili, bodi si Hrvat ali Magjar ali Kranjec, poreden ali pošten; za menihe pa bi bili ne vem kaj storili tačas, ko bi bili hoteli kaj od nas. »Božja previdnost nas je privedla semkaj, in božji ljudje so to, ki so nas pogostili," dejali smo, da-si ravno smo bili vojaki.
Solze hvaležnosti so se marsikomu utrinjale skrivaj, ko smo se poslovili od dobrih belih menihov. Jaz gotovo nisem mislil, da bom ta sveti kraj videl še kedaj.
4.
Kako se mi je godilo na Francoskem.
ruden popotnik, ki je v deževji in mrazu težko, težko gazil po blatu, laglje nogi vzdiga in se mu veselje zopet povrne, ko zagleda
gorko solnce in jasno nebo nad seboj in gladko stezo čez travnik: tako je bilo nam, ko smo prišli na Francosko. Vsak dan se bolj okrepčamo od poprejšnje revščine, vsak dan veselejši prihajamo, bolj poskakujemo; jaz — kakor sem bil od mladih kolen malo norosten — časih še zapojem kako milo pesenco domačega glasu tu na tujem, in tovariši moji so me radi slišali in mi pomagali, da so le pozabili nekaj časa domovine, ki jim je zopet bolj hodila na misel. Lehko pa sem bil vesel, saj sem imel zopet nekaj denarja in celo svojo trstiko sem imel še zmerom, ki sem jo bi dobil v Novem Mestu; tudi to so mi bili Francozje v Razdrtem pustili. V celem krdelu ni nobene druge palice — dejalo se je — sam Andrej Pajk feldvebelj jo ima, pa je na prodaj ne da. To me je veselilo.
— 225 —
Skozi Chamberv (Šamberi), stolno mesto Savojar-jev, smo šli v Lyon. Popotovali smo po dolgih žlebovih mej hribi in dolinami. Solnce je sijalo, lepo vreme je bilo; za živež tudi nobene sile, samo vodo smo tako kalno pili, kakor bi bila namešana s pepelom. Toda kaj smo hoteli, navadili smo se, in ker smo videli, da bolje ni dobiti, prav dobra nam je bila. Bili smo Kranjci največ malovedeži in ničvideži, ki se niso ozrli čez deveti prag; zato smo tudi od ogla do ogla ogledovali to veliko mesto lepe francoske dežele. —
Samo še štiri pote od Lyona smo hodili vkupe, kar so nas gnali iz slovenskega Razdrtega. Potem nas razdele nekoliko na mesto Bourges (Burž), nekoliko nas je šlo pa na mesto Nevers.
Ker sem še imel svojo feldvebeljsko palico, postanem komandant transportu, v katerem sem trans-portoval tudi samega sebe. Vender ta sreča in dobro plačilo, ki sem ga za to dobival, nista dolgo trajala. Božja šiba me je iz naglega zadela in hudo otepla.
Mnogo sem bil prebil od Razdrtega noter do Francoskega. Lakota, žeja, uši, pomanjkanje spanca, vse me je pritiskalo. Da-si sem bil trden čok, vender toliko pretrpeti nisem bil vajen, kar je preveč, preveč je. Tudi vodo smo pili na poti kalno, kakor lužo. Za-lezlo je bilo vse to globoko v me in glava me je jela boleti, ko sem bil komaj nekako povelje dobil čez druge soujetnike svoje. „To ne bo dobro, če zboli.u tu na tujem.  Kdo mi bo stregel?  Se mrzle vode mi
226 —
ne bo imel kdo prinesti! 0, zakaj nisem umrl pri Razdrtem, da bi me bili vsaj na domači zemlji pokopali!"
Komaj srni začel tako premišljati, bolezen je bila uže tukaj. Moral sem v posteljo. Odpeljali so me v zdravilnico; dobil sem hudo vročinsko bolezen. Tam so me hranili in strojili, da se usmili Bogu. Francozje so nejevoljno kričali nekaj name; jaz še tačas nisem razumel, kaj hočejo, vender sem vedel, da meni leti, ker so obraze spakovali, kakor bi hoteli reči: Se tebe se bo kdo ogibal! Bilo mi je hudo; komaj sem razločil, da ležim. Mislil sem: „Andrejček, zdnj-le je prišla tvoja poslednja ura!" Spomin in pamet me zapustita in več dnij sem ležal, da ne vem, kako se je godilo z menoj. Mešalo se mi je in blodil sem vsaka-tere reči; k sreči me niso razumeli okolo stoječi, kajti kdo je daleč od mojega doma razumel moj domači jezik! Spametujem se le, ko čutim, da mi raz nog trgajo obliž. Dado mi kupico vina; okrepčalo me je to, in od dne do dne je zopet bilo malo bolje. Rekel sem: „Bo uže, bo, Andrejček, ne bodeš še umrl ne." Precej dolgo sem bil še bolehav; najrajši in najlaglje bi bil zdaj jedel in pil, pa nisem imel kaj. Strojili so me do dobra. Precej, ko sem stopil zopet na nogi, vprašal sem po svojih tovariših; skoraj nobenega uže ni bilo v mestu. Mej tem, ko sem jaz dolgo v zdra-vilnici bil, zaslužili so moji tovariši uže mnogo denarja na kmetih in se lepo gostili; poslali so bili namreč vse na deželo, da so delali.   Moških delavcev
— 227 —
so na Francoskem tačas grozno pogrešali. Samo kruljavi in druge moške pokveke so ostali doma, vsi drugi, da so le mogli orožje nositi, morali so z Napoleonom v Avstrijo in Španjsko na vojsko. Doma so jim žene, starci in otroci sami opravljali dela, oni pak so ropali po cesarskih in španjskih deželah, igrali in pevali, pili in bili dobre volje. To se ve, dobro se jim je godilo, bolje kot nam ujetnikom. Pravili so tačas, da je bilo osemdeset tisoč ujetnikov po vsej Francoski. Ti so tedaj delali in plačilo dobivali, majhno je bilo res, vender bolje kot nič. Zvesto smo tudi povpraševali, kako je kaj na Avstrijskem. Francozje nam povedo, da je Napoleon povsodi premogel, da je dobil, česar je želel in cesarjevo hčer za ženo.
Neki dan zvemo veselo novico, da se povrnemo v domovino. To je bilo veselje, ko so se jeli od vseh kotov zopet shajati bojni ujetniki, zdaj uže ne več ujetniki. Mi slovenskega jezika smo veselo kričali in peli staro višnjansko popevko:
Oh, usmili se Bogu, Kak' je v Višnji Gori hudo; Otroci se milo jokcajo, Matere pa ravno tako: Višnjana ni noben'ga domii, Oh, usmili se Bogu, itd.
Ta popevka je nam bila sosebno zato primerna, ker je bilo pri nas mnogo poženjenih brambovcev in mnogo  Višnjanov.   Zapeli  smo nekatero veselo vo-
— 228 —
jaško, pa moja stara pamet se jih ne domišljuje več. Jaz sem bil prvi pri veseljakih, da-si še ne trden kot drugi; in pa še nekaj mi je bilo, kar me je prav ne-kaznega delalo —■ lase mi je bila moja vročinska bolezen populila, golo bučo sem nosil. O, kako nekazno. Noter do Avgsburga sem bil gologlav.
o..
Kako sem zopet popotoval v domovino.
o odidemo, premislim še le Nevers. Res sem tam prebil hudo bolezen, ki mi je vzela dolge lase; res sem bil tam največ zaprt, ali bolan, ali bolehav; res so tovariši moji denarja zaslužili, jaz sem bil pa še zapravil svojega popred nahranjenega in od ust pritrganega: toda tudi marsikatero urico sem imel veselo, da sem bil kakor doma,
Jako rad sem gledal potem, ko sem vstal od bolezni, časih vrste fantov in deklet. Sosebno ob nedeljah so se zbirali na gladkem trgu pred cerkvijo po sv. maši; tam so se radovali in si izbirali godcev, ki stoje tu v okrogu, mnogo jih je in čakajo. Ta ima dudljo pod pazuho, ta ima reč, kakor naš kranjski brus narejene citrice in tako dalje: vsakovrstne goslice in piščalke sem videl. Po dva, po tri pare fantinov in deklet si je izbralo eclnega godca. Tam je dudljal eden, malo dalje zopet piskal eden itd., prav mnogo je bilo gledati in poslušati. Vsak godec je zagodel po edno
— 230 —
okroglo, plačevali so vsako sproti in se pod milim nebom vrteli, da sta človeku kar nogi od tal silili, ko jih je gledal.
Toda vender smo se mi tujci Slovenci imeli mnogo smijati. Zakaj čudni so se nam zdeli fantini, lepi in dosti čedno opravljeni, pa klobuk in coklje —■ le-to se nam je zdelo kaj smešno. Tam pred cerkvijo pred vsem ljudstvom plesati, in še v cokljah, tako nerodnih! Ples so imeli lehek; skačejo na lehko, s cok-ljami ropočejo in rajajo do mraka; potlej pa se razidejo po krčmah. Tam se napaso, nalivajo si kozarce in si napivajo, da je veselje.
Šest potov smo storili do mesta Besansona; čez osem dnij pa pridemo do Štrasburga. Tukaj smo gledali slavni stolp, ki je eden najlepših na svetu; tudi ura je napravljena na taki visočini, da Bog nas varuj. Take lepote popisati ne morem, zakaj le mimo sem šel. Ko bi hotel vse vedeti in vse povedati, morda bi se mi zaletelo.
Malo časa sem bil na Francoskem, pa sem se jezika vender naučil, in še zdaj na stare dni rad gledam francosko gramatiko, da-si me je minilo vse. Dolgo let je od tedaj, postaral sem se, pa še lomim in govorim francosko za silo. — In jaz sodim, da se Slovenec vsakega jezika lehko nauči, bodi si nemški, francoski ali laški, ako le hoče. Kako je s slovanskimi jeziki, z jeziki naših bratov, to bom povedal o priliki. Zato te opominam, mladenič! zapiši si v spomin Vod-
— 231 —
nikove besede, ki pravi, da ti je »Slovencu um dan in da si prebrisane glave". To pa si zapomni, da se boš trudil, postati res prebrisan, ne pa, da bi si samo domišljal, da si, v resnici pa ne bi bil. Toliko mimo grede.
V Štrasburgu se nisem mogel več uriti v francoski besedi, ampak privlekel sem svojo nemščino na dan, ki so mi jo učeniki v glavo utepali nekdaj v Ljubljani, in potem v Novem Mestu, ko sem se še komaj zavedal, da gotovo živim. Dobro mi je služil nemški jezik od Strasburga dalje. Prestopimo reko Reno in pridemo po velikem mostu štrasburškem v nemško deželo Badensko. Popotovali smo prosteje in smo se smeli bolj ogledavati po krajih kot dosle. Pridemo v veliko mesto Avgsburg na Bavarskem, čudimo se veliki mestni svetovalni hiši, sezidani iz rezanega kamena mramorja; vikši pa nam velik strah napravijo zato, ker so bili nevedneži, in kar se tiče znanja jezikov, pravi ubožci, ter niso znali razven svojega materinega nemškega nobenega druzega jezika,
Iz transporta namreč, ki je šel iz Francoskega, izločijo Poljake in jih odpravijo po drugem poti v njih domovino. Ker smo mi Kranjci govorili mej seboj slovensko, kakor se pri nas govori, menili so učeni možje v Avgsburgu, spoznavši slovansko svojstvo našega govora: „To so tudi Poljaki." Skoraj ne bi bilo pomagalo nič, da smo mi trdili in pravili, od kod in kdo smo; po vsej sili so hoteli imeti, da bi nas spravili v Poljsko.
—  232 -
Ker je bilo mej nami nekaj poženjenih in očetov, lehko si mislite, kako nas je bilo strah in nejevolja, da nam hočejo še drago domovino vriniti in nas tja gnati, morda iz dežja pod kap. Po sreči pak se je našel Poljak, ki nas je potrdil za Ilire in rešil vseh nevarnostij.
Dosti mest prehodivši pridemo naposled zopet na cesarsko v Šerding in potem do Linca. Izmej vseh Kranjcev sem bil jaz edini, ki sem pisal in imel dnevnik, zakaj drugi največ še brati niso znali (tačas je bilo še drugače kot zdaj). Prišlo mi je vse v prid, kar sem zapisal, nekaterikrat smo se pomenkovali jaz in moji rojaki o mojih potih.
Menili smo, da nas povedo do Gradca in potem v ljubo belo Ljubljano, toda zaobrnili so nas čez Češko na Dunaj, kjer se je nam dobro godilo. Mej potem pa se je naše število vedno manjšalo, kajti marsikaterega, ki je mislil, da bode v kratkem doma, poteknili so v regiment. Jaz sem odletel tej nesreči, ker sem bil bolj majhne postave. Naposled nam v Gradci vender dado odpustne liste in nas razpuste domov. Oh, kako veselje je bilo doma v očetovi hiši, ko me zopet vidijo zdravega mej seboj! Starši in bratje in sestre se od veselja jokajo. Od bližnjih in dalnjih krajev prihajajo žene me izpraševat, kako je temu in temu, ali je še živ ali kaj? In kako žalostno poročilo sem moral dati nekateri ženi, nekateri materi!
— 233 —
Da se mi je zdaj zopet na dobro obrnilo, to se umeje samo ob sebi. Saj sem bil doma! In kje je bolje kot doma? Ker so pa imeli moji starši razven mene še osmero otrok, ker je bil avstrijanski denar tačas po kurzu izgubil veljavo, in so bili tudi moji starši mnogo izgubili, videl sem, da me doma ni treba. Ker sem govoril razven domačega jezika tudi nemški, laški in francoski, dobil sem dobro službo pri nekem gospodu v francoski civilni službi v Medvodah nad Ljubljano.
Ysaka reč traja pa le nekaj časa. Tudi te brezskrbne sreče mi je bilo naglo konec, kakor bi v nebo pogledal. Bilo je 1811. leta pred pustom, ko pride neki gospod z Goričan k mojemu gospodu v vas. Komaj odide, pokliče me gospodar in me vpraša: „An-drejka, ali bi bil rad francoski soldat?"
„Ne, rajši hočem umreti kot zopet uši pasti po tujem," odgovorim jaz.
»Torej moraš mojo službo popustiti," reče mi on dalje.
»Zakaj?"
»Napravljali bodo nov regiment francoski tod po naših krajih; gotovo boš tudi ti na vrsti. Jaz te ne morem prikriti, torej ti svetujem, vrni se na dom, tam so ti znani vsi kotje, laglje se boš skrival, če te bodo lovili."
16
— 234 —
Na to jaz gospoda lepo zahvalim , da mi je pred časom razodel nevarnost, in grem domov. Kakor blisk se je raznesla skrivna novica mej mladimi moškimi po naši deželi. Vsi smo se posvetovali, kam se bomo potikali in kako se bomo odtegnili.
6.
Kako so me vteknili drugič v vojake.
i minilo štirinajst dnij, uže začno župani, tri pa tri soseske vkupe, shajati se, po hostah in vaseh loviti mlade fante in pošiljati nalov-ljence gosposki v Višnjo Goro.
„Ce le spaka ni, ne boste me imeli ne," rekel sem jaz, z menoj in z mojim bratom Antonom pa sta bila edne misli dva brata Zupančiča iz moje vasi. Potegnemo jo v hosto. Štirinajst dnij smo tičali v tako imenovanem Velikem borštu pri Zatičini, po dnevi spali v skritih goščah, po noči pak kurili, pekli in kuhali, ter posvetavali se in grozili, kaj bomo naredili z lovci, ako nas pridejo lovit. Ker pa ni bilo nikogar v hosto, izginjala nam je nevarnost zmerom bolj izpred očij. „Jaz sem se uže naveličal laziti in plaziti se po hosti v edno mer," pravi Zupančič neko noč, ko smo ravno sedeli pri ognji. Noč je bila črna, kakor nikdar tako.
— 236 —
»Pojdimo doli v Štorovje, izpili ga bodemo vsak eden kozarec; nocoj ne bo nikogar vrag tjakaj pri-tresel," dostavi brat moj Tone.
»"Vidva še ne vesta, kaj se pravi vojak biti v tuji deželi!" rečem jaz.
»Nocoj nas ne bo še konec ne, gotovo ne," reče drugi Zupančič.
»I, no" — pravim jaz — »da ne boš rekel, da sem jaz največji strahopetec, pa pojdimo v Štorovje."
Pes gremo iz hoste ven in v samotno krčmo. Noč je bila, pil ni nihče, komaj smo dokhcali spečega Štorovca, da nam je šel vina dajat. Jamemo ga ulivati dobro v se. Vino stopa v glavo, zmerom veselejši smo prihajali, celo peli smo in vpili naposled, kakor bi bilo vse naše. Zunaj je vstala burja in vihra, dež je lil. »Kdo bo v takem hodil v hosto nazaj," dejali smo, legli na klopi in pospali trdno. Ali kako smo se vzbudili?
Predramil nas je krik: »drži ga! drži ga!" in ko oči odpremo, vidimo sto mož lovcev. Zastonj smo brcah in bili okrog sebe. Vlečejo nas ven, porežejo nam gombe pri hlačah, da smo jih morali držati z rokami ter se tako nismo mogli braniti, in hajdi, gnali so nas vse štiri v Višnjo Goro. Tam nam zopet gombe pri-šijejo in nas potem uklenejo.
Od tukaj do Ljubljane so nas gnali osem parov po dva in dva vkupe uklenena neki birič Miha Koncilja in nekateri Višnjanje. Peli smo za kratek čas slovenske
— 237 —
popevke, pametne in nore, svete in okrogle; zlasti smo svojim gonjačem v kljubo in v nagajivost peli zabav-Ijico na Višnjane, kako jedo pasje meso:
Potokar je kuzlo zaklal, Višnjanom koline poslal: „ Višnjanje, glodajte kosti, Potokar nas s kuzlo gosti" itd.
Cez Smarije smo peli tudi zabavljivo narodno:
Gori ve Šmarji
So sami košarji itd.
Nismo bili dolgo v Ljubljani. Potegnejo nas v Gorico. V Gorici nas zapro v kosamo. Dan na dan priženo več in več novakov, rojakov mojih, ki so jih nabrali in nalovili po Iliriji. Vsak je bil žalosten in pobit, če je tudi marsikateri vriskaje in pevaje skrival prava čutila. Kako ne bi bil človek žalosten, če ga ženo iz ljube domače dežele na tuje, v boj za tujo reč!
Kakih tri sto novakov se je bilo tu v goriški kosami skrivaj zgovorilo, da se hočejo s silo oprostiti. Jaz in brat moj nisva nič vedela za ta namenjeni upor; še le ko so nekega jutra s hrupom udarili iz kosarne na trg ven, spoznala sva, kaj so pomenil skrivni pomenki. Ker so bili pa rekrutje brez orožja, in naši čuvaji, francoski vojaki, vedno pazljivi, ker so dalje bili tudi žandarji in tako imenovana narodna straža ž njimi ednih mislij, zato ni bilo iz vsega upora nič. Komaj so se ubogi slovenski mladeniči zmašili skozi kosarniška vrata na trg, uže so jim štrleli bajoneti in
— 238 —
nabite puške naproti, bobnarji so jeli po ulicah strahovito na boben biti, narodna straža je tekla vkupe. Ves naklep je izpodletel, prostost je šla po vodi. Le nekaj malo novakov je bilo ušlo, pa še izmej tistih so jih več ulovili in dva dni pozneje so jih begune in prestopnike vojaške prisege očitno v pričo nas ustrelili. Po pravici povem, jaz bi bil morda tudi utekel, ko bi se mi bila ponudila lepa prilika; ko sem pa zdaj videl, kako grozovito se vsaki poskus kaznuje, rekel sem sam v sebi: „Ljubi Andrejčko moj! zdaj velja vse druge muhe iz glave izbiti in samo Napoleonu zvesto služiti; bode uže Bog še vse na prav obrnil.'' Vender mi je bilo pri srci hudo, domislil sem se, da nisem staršev ubogal, da sem šel prvič proti njih volji iz šole v vojake. Ko bi bil v šoli ostal, morda bi mi ne bilo treba te nepokorščine kesati se tam gori na Ruskem v mrazu in lakoti!
Bali so se novaki, da ne pride kazen za upor. Vender k sreči ni nihče nič preiskoval, nihče nič rekel. Ostalo je pri onem, da so bili samo ulovljene begune postrelili.
Ko se je nas v Gorici nabralo eden batalijon, marširali smo na Palmanovo. Tu se začno vojaške vaje in sicer petnajst dnij še v oblačilu, kakor ga je vsak prinesel od doma. Ko dobomo platneno obleko, krenemo jo do Vičenee.
Tukaj dobomo še le častnike, same mlade lepe Francoze,   dobomo  puške in modra  nova oblačila.
— 239 -
Zdaj se začne še le pravi red. Jaz se zglasim pri majorji, da sem bil pri avstrijski vojski feldvebelj, in ker sem se bil v prejšnjem ujetji na Francoskem precej naučil francoskega jezika, vede me major do stotnika Rokavina in postal sem prvi korporal v batalijonu. Ta gospod mi reče: »Do zdaj imam samo ednega korporala pod seboj, ki zna pisati; le glej, da se boš dobro nosil." Opravljal sem službo lehko. Vesel sem bil, da je tudi brat moj pod menoj, in da ni kakemu drugemu pustežu prišel v pest. Dva meseca smo se v Vičenci vadili v orožji.
Iz Vičence smo marširali trije batalijoni skozi Mantovo, Kremono in Mortaro do Turina, stolnega mesta v Piemontu. Dvakrat sem šel iz svoje domovine, šest in trideset dežel sem prehodil, pa nikjer nisem videl mesta, ki bi bilo meni bolj ugajalo kot Turin. Snažne in po redu narejene ulice so mi bile j ako po všeči. Sredi mesta je velik lep trg, da se trije polki lehko ob ednem obračajo; v sredi je malo višji, da se dež odceja. Tu najdeš tudi kraljevo palačo. Kdor to obide okolo in okolo, razvidi in sešteje lehko vse mestne ulice, ki se naravnost razprostirajo gledalcu pred očmi. Vodica, ki teče okolo mesta, izpušča se ob gotovi uri v vodotočih po ulicah. Vsak gospodar je za potrebo da prinesti v svojo hišo in malo časa potlej je zopet vse lepo.
V Turinu pride k nam še četrti batalijon. Do novega leta se je vadil ves naš polk v orožji. Bili
— 240 —
smo po tem času "izurjeni toliko, da nam ni bilo treba sukati se noter do ruske meje.
Da smo namenjeni na Rusko, zvedeli smo še le na novega leta dan. Na naglem nam je prišlo povelje. Žalostni smo zaslišali to novico.
Potovanje proti ruski deželi.
rve štiri dni, ko smo bili na poti, hodili smo prav težko. Na nogah so se nam narejali krvavi žulji. Nositi smo morali dvojno obleko; celo kompanijski častniki so morali telečnjake in svoje perilo nositi sami, ker je vsak batalijon imel samo po eden voz za poveljnika. Štirje poveljniki so jezdili vsak pri svojem batalijonu, polkovnik pa spredaj pred regimentom. Samo on je imel ženo s seboj do ruske meje, čez reko Nemen pa tudi njemu ni bilo pripuščeno, in morala se je vrniti.
Pri Francozih ni bilo takega vretja in takega raz-rivanja po cesti, kakor sem ga videl in doživel pri cesarski avstrijski vojski. Ako je vojak na poti zbolel ali čisto opešal, dejali so ga na voz do prve postaje. Tam so ga dobro preskrbeli, in kadar je ozdravel, potoval je sam za polkom ter imel še za vsako uro po tri krajcarje priboljška.
— 242 —
Nekaj dnij po našem odhodu iz Turina so se ločili nekateri od polka in šli pod poveljem nekega adjutanta Sivkoviča v belo Ljubljano po novake, ki so bili mej tem v francoski Iliriji potrjeni v vojake. Uže sem se veselil, da pojdem tudi jaz še edenkrat v ljubo domačijo, pa zadela je ta sreča namesto mene nekovega Ljubljančana Markosetija. Jaz, brat moj Tone in z nama ujeta soseda, brata Zupančiča, pa smo potovali s trumo dalje in se tolažili, kakor se je dalo.
Ker nam ničesa ni manjkalo, privadili smo se poti; dan za dnevom smo laglje hodili. Vsak četrti dan smo imeli počitek. Drugič sem videl in užival gostoljubnost uže pred imenovanega samostana na gori Mont Ceniš, drugič sem videl marsikako mesto, skozi katero sem popred hodil ujetnik, zdaj vojak.
V nekem malem savojarskem mestu je bila našemu tambormajorju, vodniku bobnarjev in muzikantov, velikanskemu in lepemu Hrvatu, ukradena dragocena palica, ki je veljala 700 frankov. To smo morali mi vsi plačevati tja do Frankobroda.
Pred vsakim velikim mestom se je ves polk ustavil in zamenili smo platneno popotno obleko z lepo paradno. Pridemo do Strasburga in dobimo nekaj Spanjolov in Portugizov k polku. Petnajst dnij ostanemo tamkaj. Jaz sem svojemu bratu in svojima tovarišema, bratoma Zupančičema, pravil uže večkrat pred o lepoti štrasburški, katero sem v svojem ujetji občudoval. Ko smo torej šli čez veliki renski most, rečem
— 243 —
jaz svojim tovarišem: »Dvakrat sem hodil tod, nikdar več ne bom!" Brat moj Tone mi odgovori: „Kaj tod?! Na Kranjskem smo se rodili, pa nikdar ne bomo videli Kranjskega več!" Zupančičema se udero solze. Moj brat se ozre po meni in ko vidi, da tudi meni milo prihaja, pravi: »Nič, kranjski fantje, korajža velja, zapojmo kako domačo!" In ker je bilo nekaj Ribničanov mej nami, zapojemo, da bi si otožnost po-domu pregnali, staro ribniško:
Vre, vre, vre, Mi smo Ribničanje; Po svetu smo okol' hodili, V nedeljo smo Boga, molili: Da bi loncev ne pobili.
Vre, vre, vre, Mi smo Ribničanje.
Dve bandi muzike sta nam godli in krožili čez; vsa mesta, in sicer edna naša, edna španjolska. V Virc-burgu smo prvič videli svojega glavnega maršala Neyja.
Potuje skozi nemške dežele smo imeli posebno dobre kvartirje, tako v Badenskem, Vestfalenskem, Saksonskem, Pruskem. Vseh pet in trideset maršev skozi Nemčijo nismo dobivali pri kompanijah živeža; noter do Poljskega smo ga imeli po stanovanjih. Res so plačevali po dva franka od može, ali pri gostoljubnih gospodarjih smo uže pijače za več popili, kakor je bila ta plača vredna. Pri kmetih in meščanih so nas radi vzprejemali, jemali nam telečnjake z rame, pregrinjali
— 244 —
mizo, postregli nam z jedjo, žganjem in tobakom. Največ nas je bilo po šest mož pri ednem gospodarji.
Ravno na veliki petek smo prišli v Lipsko (Leipzig). Vsa naša kompanija je bila ustanovljena v veliko lepo sobano. Mestno poglavarstvo je bilo zapovedalo francoske vojake lepo pogostiti. In res, dali so nam še preveč; pil in jedel je, kolikor je kdo mogel. Ker na poti sploh nismo znali, ali je dan petek ali svetek, tudi denes tega nismo vedeli. Mnogo je bilo pijanih, piskali so edni na piščalke, drugi so pa plesali. Tudi jaz sem bil vesel in sem se malo zavrtel. Kar me ljubi brat moj Tone domisli: »Andrejec, veliki petek je, denes je Bog umrl, ne spodobi se." Jaz pravim: »Res je tako, dobro, da si me opomnil." Začnem svoje tovariše ustavljati v veselji in pitji, ter jim pripovedujem, kakšen praznik je denes. Vender nič ni izdalo opominje-vanje, pili in peli so drugi dalje, samo nas Kranjcev je nekaj mirovalo. Oh, kako huda kazen jih je zadela na Ruskem zavoljo oskrumbe svetega dne!
Prehodili smo pet in trideset nemških mest, katere bi bralcu vse lehko naštel, ako se ne bi bal, da bi se mu dolgočasno zdelo brati suha imena; naslednje nemško mesto je bilo na meji v Poljsko stoječi Svibus.
V Svibusu sem nekaj doživel, česal- tudi nisem pozabil, in česar ne smem zamolčati; tukaj sem namreč dvema rojakoma, Slovencema, pomagal v nebesa. Nikakor majhno delo. Prišel sem tu s svojimi možmi na veliko stražo.   Postavim stražo pred mestno ječo.
— 245 —
Ne vem, kaj me je gnalo, da sem šel k ujetnikom. Začnem jih preštevati, kakor so ležali na tleh. Štel sem po slovensko: eden, dva, tri . . . kar se mi oglasi v našem jeziku tam v kotu eden in tam zopet eden. Najdem tu dva rojaka. Eden je bil iz Trebnjega na Dolenjskem doma, eden pa goriški Slovenec. Oba sta bila ujeta vojaška beguna, na jutrajšnji dan v smrt obsojena. „Kako, brata! ali se bosta kaj izpovedala in zopet seznanila z Bogom na poslednjo uro?" vprašam ja jaz, potem ko smo se marsikaj razgovorili. Rečeta mi, da ne znata nemško in francosko, pa da bi se rada izpovedala. „Jaz sem pripravljen, biti vama za tolmača; kakor bosta meni pravila, tako bom jaz nemško duhovniku pravil. Bati ali sramovati se me ni treba, vsi smo grešniki," rečem jima. Obsojenca sta bila zadovoljna in jaz grem katoliškega fajmoštra iskat. Ko sem po mnogem povpraševanji našel duhovnika, vprašam in prosim ga, ali bi se moglo zgoditi to opravilo. Gospod me nekako ostro pogledajo in mi reko: „Francozje ste nepripravni za tako sveto delo."
Jaz odgovorim: „Gospod, jaz nisem Francoz, ampak Slovan iz Avstrije."
„Ali ste poučeni v sveti veri?" vprašajo me dalje fajmošter.
„Poučen," odgovorim ter jim pokažem šolsko latinsko spričevalo iz ljubega Novega Mesta.
Kmalu potem je prišel duhovnik s svetim rešnjim telesom v ječo. Kar je bilo ujetnikov katoličanov, vsi
— 246 —
so pokleknili in našega Boga molili, luteranje pa ne. Jaz postavim polomljen stol v kot za duhovnika in izpoved se začne. Tolmačil sem zdaj grešnikovo, zdaj gospodovo besedo. Trebanjec se je lepo izpovedal, goriški vojak pak jo je bil obdelal bolj po soldaško, na kratko; oba sta vzprejela sv. telo. Drugi dan sem ja izpremljal z duhovnikom vred na morišče. Na glas sem jima molil za duhovnikom molitve. Obema zavežejo oči, dvanajst pušek se sproži in — mrtva sta bila.
Kako smo marširali skozi Poljsko in kako sem videl Velikega Napoleona.
IMrjSajtopili smo na Poljsko.  Pot je bil pust, kraji
samotni. Nič več nismo imeli ednakih stanovanj
' ' in ednake postrežbe kot do zdaj, poznalo se je, da smo sovražniku zmerom bliže.
Mene je bila našla še precej dobra sreča. Prestavljen je bil naš stari sitni stotnik in na njegovo mesto je prišel bistroglav mlad Francoz, Lastan po imenu. Dobro je ta poznal, kateri človek je kaj vreden. Uvidel je tudi, da smo Kranjci dobre duše in imel nas je rad; sosebno sva si bila midva prijatelja. Rajši me je imel kot vse druge svoje korporale. Marširala sva dostikrat vštric in žlobodrala francosko. Ko smo jjrišli na Poljsko, bil sem jaz zopet prvi za jezik. Ne samo, da sem kakor Slovan kmalu pogodil razlike našega in poljskega jezika, znal sem uže od svojih nekdanjih soujetnikov Poljakov malo „mowič po poljsku". Sploh sem videl,
— 248 —
kako hitro so razumevali tudi moji rojaki poljske besede. Stotnik Lastan me je porabljal, kjer je bilo treba govoriti poljski.
Vsak dan pride več francoskih trum za nami in se pritakne naši vrsti. Narastlo je nas kmalu na širo-kost in dolgost.
Prve štiri postaje na Poljskem smo imeli na kmetih. Vsak kmet je dobil po edno kompanijo na stanovanje. Toda terjati nismo smeli ničesa od njega, še mrzle vode ne. Za kuho in pijačo smo morali za ljubo jemati kalno, grdo, s smrdljivo smetano prevlečeno vodo-iz luže. Dobivali smo na dan mnogo mesa, kruha pa ne. Mislil bi kdo, da nam ni bilo sile pri mesu. Ali kaj se pravi imeti samo meso in nič druzega v želodci, to ve le, kdor je skušal. Kopalo in pehalo se mi jer žejen sem bil strašno, toda luže nisem mogel piti.
Na cesti pa je bila zmerom večja gneča, večje vretje. Čez in čez, daleč naprej, daleč nazaj ni bilo videti druzega kot glava do glave, voz do voza. Le počasi smo se premikali tako, cla smo v štiri in dvajsetih urah prešli samo šest ur. čolne, vozove s smodnikom, kanone s prižigalniki so mej nami vozili štirinajst dnij.
Uže smo bili mi Slovenci od Ljubljane do Lig-vine v ruskem Poljskem prehodili sto in šest in dvajset pohodov, kakor je kazal moj zapisnik v dnevniku. Pol marša od Ligvine nas razpostavijo vse polke, kar se nas je bilo nabralo, na široko planjavo v vrsto.
— 249 —
Nič nismo vedeli, kaj to pomeni. Uže smo menili, da je morda sovražnik blizu; kar prijezdi na belem sirci Napoleon sam na ogled. Bil je prav v prosti obleki, v slabeji kot naš polkovnik. Jezdi edenkrat ob vsi vrsti in zvesto ogleduje trume. Pride do našega polka, kjer smo bili mi, kranjske matere sinovi. Naš polkovnik je stal pred polkom. Napoleon jezdi k njemu in ga vpraša:
„Quel regiment?"*)
»Le regiment d' Illvrie, Sire!"**) odgovori polkovnik.
Jaz sem stal tako blizu, da sem ga videl in slišal na tanko. Dobro sem bil njegov obraz v oči ubral in še zdaj, ko me spomin zavoljo starosti uže zelo zapušča, pomnim še ostri pogled, zapovedni glas svojega francoskega cesarja, moža, ki je bil moj in cele Evrope strah.
Imeli smo še štiri marše do ruske. meje. Ker se je bilo naše število uže do vojske narastlo, nismo se mogli več po kmetih ustavljati, ampak narejali smo tabore. Vsako popoludne ob .štirih se ustavimo. Najrajši so nam odbrali taborišče na velikem polji v žitu. Piramide naredimo iz pušek, potem zakriči poveljnik: »Delajte kolibe (barake)."
Po dvajset mož prostakov, eden seržant in dva korporala, nalomili smo vkupe drevesnih vej in nare-
*) „Kateri polk je to?" **) „Polk ilirski, Veličanstvo!"
17
— 250 —
dili si stanico in spalnico za edno noč. Žito smo po-mendrali in poležali.
Po samotni, veliki planjavi pridemo do reke Ne-men. Čolni, ki so se vozili z nami in pred nami, naredili so nam tu z deskami obdan most čez reko. Prekoračimo vodo.
„Bog ve, ali bomo prestopili to reko kedaj nazaj grede," pravim jaz tudi tukaj bratu.
»Nikoli!" odgovori mi brat, in res je revež ni prekoračil več.
Bili smo na rusko-poljski zemlji.
Marširali smo zdaj zmerom ob vodi proti Kovnu. Mej potem smo zvedeli novico, da ne poj demo za veliko francosko vojsko, ki je bila uže pred nami šla v sredo Buske proti Moskvi, ampak da ostanemo v mestu Kovnu pri reki Nemenu, da bode naš polk poslednja straža vojski in da bodemo v Kovnu živež, ki je imel po vodi priti do tja, za vojsko vzprejemali, iz čolnov na suho devali in na vozeh za armado pošiljali. Pridemo v Kovno. Polkovnik Smid nas začne zopet v orožji uriti, kakor v Turinu. Bilo je ravno okolo kresa leta 1812. Z žarijo smo morali v orožje stopiti in sukati se, da nas je pot oblival, dve uri. Potem je moral ves polk k čolnom na delo; nosili so prostaki suhor, moko, rajž itd. iz čolnov na vozove in v magacine. Meni ni bilo treba težavnega dela delati; moj prijazni kapitan Lastan me pošlje s štirimi
— 251 —
možmi na pošto. Jaz sem pisal vzprejemne liste o tem, kar smo vzprejemali za vojsko, moji možje pak so imeli poštne vozove spremljati na vse kraje, da niso drugi vojaki jemali poštnih konj od vozov. Imeli smo nekaj več plačila, zato ker smo mnogo trpeli, in sicer je dobil vsak prostak pol franka na dan. Marsikateri je bil prihranil nekaj rabljev, pa ne sebi, ampak ruskim kozakom, kakor bo bralec še uvidel iz naslednjega.
Ali prazno je bilo upanje, po katerem smo mislili, da ostanemo zmerom na meji v Kovnu in da ne pojdemo v sredo sovražnikove dežele. Komaj mesec dnij, pa smo bili tam.
Dne 20. julija pride povelje, vsi pomarširamo iz Kovna proti sredini Ruske. Moji kompaniji je bilo naloženo , transportirati sto voz moke na Vilno. Vsak mož je spremljal voz, naprežen s štirimi konji. Krme za konje mej potem nismo druge imeli, kakor zeleno rž, ki smo jo kar s polja kosili s sabljami ali kosami. Konji, nevajeni zelene krme in vedno napreženi, pojemali ■so nam na poti in cele vozove smo morali tako na cesti puščati brez čuvajev. Vozniki, ki so bili uže iz Pruskega primorani v tako daljo voziti, popustili so konje, voz in vse, in so nam pobegnili, kadar je mogel kateri. Na četrti postaji uže nismo imeli več kot trideset konj živih. Kapitan naš je spoznal, da mu ni mogoče moke pripraviti v Vilno, zato se pogodi s pekom v Eviji in mu jo proda.
17*
— 252 —
V Vilno prišedši najdemo zopet svoje tovariše, ves polk, in zvemo, da je bil Napoleon pred štirinajstimi dnevi tukaj.
V Vilni ostane ves polk samo trinajst dnij, potem pa se pomakne dalje v Minsk. Tukaj pride povelje, da od poslednje straže, to je našega polka, ostane po eden major, eden lajtnant in eden korporal v mestu, polk pa gre dalje v Borisovo, na reki Berezini. In ravno mene je zadelo, da sem ostal v Minskem. Opravka sem imel obilo; zaklepal sem magacine in ključe hranil. Mesto je bilo največ zapuščeno. V predmestjih je bilo mnogo vojakov po stanovanji, zlasti bolehnih, in jaz sem jim imel vsega preskrbeti. Pisanja sem imel veliko. Spat sem hodil v staroversko cerkev, kjer je bilo mnogo kupov usnja, od Rusov popuščenega, naloženo v skladalnice.
Tu moram bralcu še povedati primer tedanje ruske neusmiljenosti v kaznovanji. Zvedeli smo v Minskem, da bode sedem ruskih kmetov usmrčenih, ker so svojega gospoda graščaka in njegovo ženo neusmiljeno umorili in požgali graščino. Hotel sem tudi jaz videti morstvo po ruski šegi in postavi in sem šel gledat. Zunaj mesta vidim vzvišen prostor — kakor brez strehe kočo, z zemljo nasuto. — Na tem prostoru je molel steber proti nebu, poleg stebra pa je bil velik mesarsk ploh. Na to vzvišeno mesto se je prišlo po napravljeni brvi. Tik zraven so stala vešala in precej globoka, z drvmi obložena jama.  Najprej pri-
vedo dva kmeta. Stopita na nasuto vzvišenino, pri-pogneta se do zemlje in vzameta slovo od okrog stoječih ljudij. Biriči jima iztrgajo srajce, objameta steber, roke jima zvežejo ter zvezana obesijo na kljuko pri stebru tako visoko, da sta komaj na prstih stala. Dva pa dva biriča sta začela zdaj udrihati s šibami in sta tepla tako dolgo, da sta jima razcepila hrbet in rebra. To je bilo krvi! Nesli so ja na pol mrtva strani. »Taka je torej moskovska šega? Bog nas varuj!" rekel sem sam v sebi in videl druga dva gnati na vzvišeni kraj. Leže eden na ploh, grdo-gled kmetski rabelj zavzdigne mesarico in daleč je odletela glava. Druzemu se je ravno tako zgodilo in oba so nesli za roke in pete v jamo na drva in dejali še glavi k truploma. Grmado prižgo in drva so gorela zmerom bolj v jamo, trupli sta izginili v žrjavici. Potem še z druzima dvema store ravno tako, samo da so brezglavo mrtvo truplo še na deset kosov razme-sarili. Strašno pa resnično! Poslednjega so obesili na vešala. —
Cez nekaj dnij mi je bilo zapovedano vse vojake, ki so bili toliko zdravi, da so mogli nositi puške, na velikem trgu postaviti v vrsto. Zberem torej ozdravele može in jih ženem na trg. Imel sem vsakovrstne ljudi različnih regimentov, pa največ so bili Francozje. Ko smo stali v vrsti, prikoračita dva polka Bavarcev skozi mesto in naravnost dalje v gozd. „Kam ti gredo tako naglo?" mislili smo si nevede, da gredo v smrt.
— 254 —
Nam pa zapove major, naj se zopet razidemo, naj se kaj dobro okrepčamo, zvečer pa zopet zberemo. Ker sem imel čevlje raztrgane, grem v staroversko cerkev, od katere sem jaz ključ imel, nabašem si usnja in pri nekem čevljarskem mojstru dobom nove čevlje zanje. Ključ pa denem v žep in še dolgo sem ga prenašal po Ruskem okrog, sam ne vem, čemu sem ga bil uteknil k sebi. Zvečer se snidemo na trgu. Poveljnik nam naznani , da gremo vsi vkupe za polkom v Borisovo. Jaz sem bil vesel, da pridem zopet k bratu in rojakom.
Se smo stali, ko pride štirinajst mož iz bližnjega gozda brez orožja. Bili so Bavarci. Od dveh lepih polkov, ki smo jih tisto jutro videli, ostalo je bilo štirinajst osob, vse druge so bili v hosti Rusi zajeli in potolkli. Slišal sem našega poveljnika kleti: „Bougre! deux regiments sont perdus!"*) Mahnemo jo proti Borisovi. Y štirih marših do-spemo do tja in jaz sem bil zopet pri rojakih.
*) „Vrag! dva polka sta izgiibljena!"
9.
Andrej Pajk v ognji pri Borisovu. Beg. Nesrečni prehod čez reko Berezino in kako je on prišel čeznjo.
flolunočf je bilo. Vsi smo bili na nogah, puške smo imeli pripravljene, vse je bilo urejeno, marsikatero srce je glasno tolklo. Vedeli smo, cla morajo sovražnika čutiti. Tema je bila, ko so nas postavili na mostu in okolo mosta. Jaz sem bil postavljen v neki kotanji blizu mosta. Čakali smo dne. Komaj se je zdanilo, razločimo kakor senco veliko množino Rusov. Jamemo streljati vanje. Dobro smo merili, za prvega so cepali in se umikali. Mož do moža so stali naši ljudje na mostu in okrog mosta. Kar začno topovi grmeti in goste vrste naših so cepale kakor muhe. Tudi v jarek, kjer sem stal jaz, priletela je edna kroglja in več mojih tovarišev vrgla za vselej ob tla. Na mostu se naredi živa kopica. Povsod stok in krič. Uže se je most podiral, kanonove kroglje so bile raz-vrtale uže veliko luknjo v zidanih obokih, večina mojih tovarišev je bila na drugi strani. „Tudi jaz moram tja
— 256 —
priti, če ne, po meni bo," rekel sem in drzno sem se plazil po vseh štirih čez kup mrtvih in pol-živih teles. Prekobacam srečno na drugo stran, ozrem se na stran, ozrem se nazaj in uže se je podiral most. Brez reda se pomaknemo v Borisovo nazaj, ali tudi tukaj so bili uže Rusi. Videli smo preobrnene in oropane vozove. Skozi mesto ni bilo mogoče, iti. Skakali smo čez plotove in po vrtih v ovinku prišli na cesto proti Smo-lensku. Od vseh stranij so iz gozdov in iz zakotij prihajali vojaki k nam na cesto. Bila je uže čudna mešanica, in vender smo šli še le v sovražnikovo deželo.
Uro hoda od Borisovega smo slišali za seboj ka-nonado, ki je trajala še čez poludne. Pozno naredimo tabor. Jaz zagledam krvavega mladega Poljaka in ga vprašam, kako je bilo v bitvi, sodil sem namreč, da pride iz boja, in nisem se motil. Pravil mi je, da ravno takrat, ko je bil razbit zidani most pri Borisovem, bojevali so se Poljaki in maršal Ney za ohranitev dveh drugih mostov, ki sta se bila postavila čez Berezino.
Drugo noč na poti proti Smolensku smo prenočili v gozdu. Barak nam ni bilo treba delati, našli smo uže lepe iz lesenih desak narejene, najbrž so jih bili postavili še ruski vojaki. Edini tovariš, s katerim sem govoril, bil je ranjeni Poljak, kajti ljubega brata sem bil uže izgubil. Upal sem, da pridem k polku in ga tam zopet najdem.
— 257 —
Padel je bil drugi sneg vrhu prvega in mraz je pritiskal. Povsod nas je bilo vse živo, jesti pak nam je primanjkovalo. Malokdo je imel kaj kruha.
Kar zagledam pred seboj neznansko trumo Francozov, ki so brez reda drli od Smolenska doli. „Kaj to pomenja?" dejali smo. Ko smo pa prve srečali in so nam ti povedali, da je Napoleon pobegnil iz Moskve, (katero je skrivaj zažgal ruski guverner Rostopčin), in da se vsa vojska od Rusov pojena vrača domov, ko smo videli, da nima uže skoraj nobeden orožja, nobeden konja in da vse vre in hiti proti Berezini, vre-zali smo jo še mi nazaj.
Zdaj je nastalo vretje in razrivanje na cesti, da ne morem povedati, vsak je hotel priti brž dalje. Vsak je stopal na pete svojemu predniku, pa je nejevoljen klel, ko mu je zadaj tudi eden, po druzih rinen in suvan, zaletaval se v hrbet. Vsak je bil lačen, teleč-njake smo imeli pa prazne. Slišal sem tu rentačiti Slovenca, Hrvata, Ceha, Poljaka, Nemca, Francoza, Spanjolca i. t. d., vsak je imel le dve, tri želje: da bi brž naprej prišel na poti, da bi dobil kaj jesti in da bi se zavaroval proti mrazu.
V dveh dneh prilomastimo v Borisovo nazaj. Iš"kal sem naš polk, da bi brata dobil. Našel sem majorja in lajtnanta, ki sta si v gneči pomagala dalje kakor sta mogla in znala. „Combien d' hommes avez-vous?" vpraša major lajtnanta; ta mu odmaje z glavo in kaže v vretje. Brata nisem našel nikoli nikjer. Nikdar več
ga nisem videl. Bog mu daj lehko počivati v hladni ruski zemlji!
Mesto Borisovo je bilo še bolj zapuščeno kot pred. Vse je bilo odprto. Jaz stopim v neko judovsko hišo. Natlačim si tam polno malho tobaka, v mali sobici dobom malo kruha, kar mi je bilo najljubše, in vzamem samo dva svilna prta z zlatom in srebrom natkana. Dobil sem bil ravno tisto jutro dva lepa. konja; pogrnem torej prta po konjskih hrbtih in ja vodim vsakega za edno uzdo. Ker je bil zidani most čez Berezino pri Borisovi prestreljen, obrnili smo se na malo cesto na desno roko.
Videl sem zdaj, kako so jezdeci svoje konje privezovali na količe, železne oklope, ostroge, orožje metali strani in se mešali mej nas pešce.
V dveh urah pridemo do Berezine. Kakor soljudje videli, da se zdaj pride na most, pritiskali so še bolj; gneča je postajala taka, da so mene, ki sem s svojima konjema hodil bolj pri kraji, izrinili iz vrste in vse prizadevanje, zopet zagozditi se mej nje, bilo je zastonj. Pred mostom berezinskim je stal gozdič, ob-rasten z mladimi hojami. Zakurim ogenj; ali mlade in nesuhe hoje niso hotele goreti, kakor koli sem uže jaz pihal in si prizadeval. Kadilo se je, do plamena nisem mogel razpihati in če sem količkaj odnehal, po-gasnilo mi je vse. Videvši, da ni mogoče, popustim kurjavo. Primem zopet svoja konja za uzdo in grem iz hojevega gozda proti mostu. Strašen pogled! Držaji
— 259 —
ob mostu so bili uže odlomljeni, marsikoga je vretje prekucnilo z mosta v globoko vodo. V vodi so se bojevali možje in konji z mrzlo smrtjo v valovili; toda malokdo je izplaval ven, kdor je uže padel noter, ali kdor se je brez premisleka sam vrgel v vodo, če ni mogel čez most. „Ako bo taka gneča, nikdar ne bom na most prišel," rekel sem sam v sebi in poskušal od strani priti v vrsto. „Da bi le v sredo prišel, pa sem dober," dejal sem in čakal štiri ure prilike. Koliko sem jih videl pasti po l nogami druzih in poliojenih nikdar več vstati! Konji in ljudje so drli naprej, kdor jim je prišel pod noge, tega je imela smrt.
Utrudim se od dolzega stanja in čakanja, zato se obrnem in grem strani. Ne daleč od mosta so stale hiše. Tjakaj peljem konja. Okolo in okolo poslopja je bilo polno vojakov, ki so kakor jaz čakali, da bi prišli na vrsto. Privežem žival k plotu, naberem pri hiši nekaj suhega lesa in zakurim ogenj. Preiščem malho in najdem tobak, ki sem ga bil v Borisovem vzel, ter kosec kruha. Poslednjega željno pojem, tobaka pa pokažem nekaj peres ne daleč sedečim Francozom, in brž ga prodam po dva peresca za eden frank. V naglosti sem bil bogat. Denarjev je bilo dosti, zlasti pri Francozih, ali kaj pomaga denar, če kruha ni. Vse, kar je imel, bil bi marsikateri rad dal za kosec kruha. Svoj tobak prodajaje sem moško in trdo sedel na malhi, sicer bi mi jo bili iztrgali in vzeli. Za kratek čas sem bil obogatel.   Komaj sem bil namreč tobak
— 260 —
prodal, prijahala je taka truma jezdecev, da mi niso samo ognja pomendrali in zadušili, malho razhodili in pobrali, mojih konj s seboj potegnili, ampak da bi bili skoraj še mene s poltjo in dušo vred spravili pod kopito, ko se ne bi bil hitro ognil.
Dva dni sem čakal v mrazu in lakoti zastonj pri mostu. Nepretrgoma je bil most tako natlačen, da ne bi bil mogel ni otrok stopiti nanj. Tisoče in tisoče ljudij je požrla Berezina.
Tretji dan pak rečem: „Ali umrjem ali pa pridem čez vodo." Na vse zgodaj čakam uže pri mostu. Najdem tu mej čakalci vender zopet nekega Slovenca, svojega tovariša Devetaka od Gorice doma, ki je bil za hlapca pri majorji. Imel je dva sestradana majorjeva konja.
»Prijatelj! jaz nikdar ne bom prišel na Vilno," reče mi tožno.
»Le korajžo, brate!" rečem mu jaz, »pusti svoji sesušeni mrhi, pa skušajva rešiti sama sebe."
»Na most ne prideva," pravi on, »zato bom jaz življenje zastavil. Zvezal bom konja za gobca in za repa vkupe, prijel se bom za grivo, legel po hrbtih in zapodil ja bom v vodo."
»Bog ti daj srečo!" pravim jaz. Videl sem ga v sredi vode, kako ga je izpodnašalo, potem mi je izginil izpred očij, izgubil se mej množino v vodo padlih mož in nikdar več ga nisem videl. Gotovo je utonil.
— 2(51 - -
Kadar je človek na tem, da mu je umreti pri mrzli krvi, mine ga vsako usmiljenje. Tega sem se jaz prepričal, ko sem ves dan ril in prosil, naj bi me v vrsto pustili na most. Prosil sem po francosko, nemško, slovansko, na vse načine, pa zastonj. Proti večeru prijezdi mej gnečo mlad prusk lajtnant. Nagovorim ga nemški in ga za Kriščevo voljo prosim, naj podržf samo toliko konja, da bom jaz svoja pleča zagozdil v vretje in tako prišel na most. In glej čudesa, mladenič se me usmili, v svojo nevarnost podrži konja, bil sem v gneči in prekoračil sem Berezino.
Kako sem kozakom ušel, potem dobil dober plen; kakšno potvico sem pekel na Ruskem, stradanja in zmrzovanja.
jdaj sem doma!" mislil sem lehkega srca, ko
sem se ozrl takraj Berezine nazaj. Ali ko sem
>' 1 videl v kalni, uže malo zmrzli vodi, kakor tudi na obeh pobrežjih toliko mrtvil) ljudij, zagrenila mi je radost nad rešitvijo misel: »Morda je tudi moj brat mej temi."
Kmalu popoludne se ustavim v neki vasi Stanovalci so bili pobegnili v gozde, potegnili so bili s seboj živino in živež. V usta nisem imel kaj dejati, moral sem iti česa iskat. V neki hiši dobom krdelo Francozov , ki so moko imeli pa piskra ne. Ponudim se jim, da bodem jaz kruh naredil. Uže sem se bil pripravil , kar zagledam mladega prašička po dvorišči skakati. Z veselim krikom tečemo nanj, ulovimo ga, osmodimo in denemo v peč. Komaj je bil malo opaljen, kar povedo:   »Kozaki gredo, bežimo!"   Planemo ven,
263 —
jaz sem bil zadnji. Eden kozakov se spusti proti meni in visoko nastavljeno drži svojo sulico. S težo sem mu ušel čez plot, malo je manjkalo, in bil bi me piknil s svojim orožjem. Nekoliko časa sva tekala ob tistem plotu, jaz zdaj po tej strani peš, on na oni strani na konji, zdaj zopet jaz po oni in on po tej. Naposled se naveliča takega kratkočasnega lova na življenje in smrt tujega človeka in jo udere za druzimi tovariši, ki so menda gonili moje Francoze. Jaz hitim v hišo, vzamem kos polu pečenega mesa in tečem čez polje; bal sem se namreč, da ne bi prišli še drugoč. Hotel sem zopet na cesto, pa zagledal sem celo trumo kozakov pred seboj. Bili so tako blizu mene, da bi me bil vsak lehko ustrelil; vender videvši, da sem jo v krivo zavil in da bežim, niso mi prizadeli druzega, kakor da so za menoj kričali: „Vidiš, vidiš, francoskago smirdulaka!" Preskočim čez jarek in bil sem na vrtu neke graščine. Tam zakurim ogenj, opečem svojo prašičkpvo kračo in ko odjem, nabere se okolo mojega ognja kakih trideset mož. Vsi smo bili brez orožja in brez živeža. Gremo zopet na cesto. Proti večeru pridriče kozaki s kanoni in začno s strani streljati v gosto gnečo na cesti. Cepale so cele vrste. Kanoni pa potihnejo, ko se zmrači. Kadar se stori noč, vzamem si toliko poguma in se vrnem v vas, da-si je bila precej daleč zadaj. „Morda še ni nihče našel ostalega prašička," mislil sem, in svoje orožje bi bil dobil rad nazaj. Vse je bilo tiho tukaj. V hiši je bila luč in ruske besede sem slišal skozi okno. „Ko-
— 264 —
zaki so notri," dejal sem. Pri plotu, ki me je bil rešil kozakove sulice, vidim zdaj privezana dva rej ena kozaška konja, dva hleba, nov koc za odejo, nov ofi-cirsk plašč, pet kokošij in dve vreči moke. „To je dobro zame," pravim, denem vse na ednega konja, na druzega sedem in po bliskovo zdirjam zopet na cesto tjakaj v črno noč.
Cez pol ure pridem do tabora. Bili so tukaj pruski vojaki, poprosim jih malo prostora pri ednem ognji in za plačilo jim dam kruha. Bili so mi hvaležni , naredili mi prostor in odrezali kos gorkega konjskega mesa. Konj nisem mogel napojiti, ker vode ni bilo. Jesti sem jima dal pest slame, za zobanje sta imela namesto ovsa sneg, na tla sem pa sam legel, odel se s kocem in zaspal. Ko se vzbudim, ni bilo koča na meni, niti drazega plašča na konji. Brugo pa je bilo še vse, in to me je tolažilo.
Tri ure pred dnem sem šel zopet na cesto in sem precej pota storil dopoludne. Kar me obide misel, naj bi poiskal kakega rojaka, da bi tako drug drugemu pomagala. Umaknem se s poti, podkurim na strani popuščeni ogenj in vse popoludne kričim, kakor jesihar:
»Fantje! le sem, kdor je Kranjec! Jaz imam dosti kruha za Kranjce!"
Pa zastonj sem se zadiral, da mi je grlo ohripelo, nobenega ušesa ni bilo, ki bi me bilo razumelo. Slo-
— 265 —
venci so bili vsi ali še zadaj, ali uže spredaj. Ko torej vidim, da moje prizadevanje nič ne izda, grem zopet v gnečo.
•Moko in kokoši sem imel ob strani na ednem konji privezane, dva ruska hleba, čevelj visoka in dva čevlja široka, imel sem pa zvezana v malhi in tako prevezana čez druzega konja, kakor pri nas vidimo Ciče tovoriti sol. Dosti je bilo v vretji do smrti lačnih. „ Ali jaz moram najprej zase skrbeti," mislim si, zaslišim prepir za seboj, ozrem se in — o joj — mojih velikih hlebov ni bilo na konji. Eden ja je bil izvohal, iztrgal doli in tepli so se zanja, da Bog nas varuj. Kateri se je hleba doteknil, prijel je tako, da mu je moralo vsaj malo v roki ostati.
V tabora smo imeli po štirje in štirje eden ogenj. Beda in vojaške šege res ni bilo videti tukaj, vender ravnali smo se po natornih postavah. Kdor je ogenj zakuril, tisti mu je bil poglavar in je imel pravico vzeti, kogar je hotel k ognju; kogar ni hotel, tega je zapodil. Jaz sem skrbel, da sem zakuril prvi in bil tako gospodar. Ravnal sem se potlej po slovenskih pa-stircih, ki nobenega ne puste k ognju, kdor ne prinese drv. Ker je bilo ognjev neštevilno dosti, zmanjkovalo je drv povsod. Razbijali smo vrata pri hišah, trame, skrinje, omare, dragocene politure iz graščin, vse, kar je nam lesenega prišlo pod palec, smo žgali, da bi ogreli otrple ude.  Kdor ni bil tako srečen, da
18
— 2GG —
bi bil dobil drv, ali da bi ga bil vzel kdo k ognju, zaspal je v snegu in se vzbudil v večnosti.
Precej poleg mojega ognja so kurili tisto noč štirje drugi možje. Ko se drugo jutro ogledam, vidim, da so vsi štirje pri ugaslem ognji zmrznili. Toda nič nenavadnega se mi ni zdelo; kakor bi le spali potegnem izpod ednega koc, zavijem se vanj in koračim dalje s svojima konjema. Cez dan mi eden ukrade kokoši s konj. Eden konj mi od lakote in žeje tako oslabi, da ga pustim na poti in le z ednim klomuzava naprej. Svojo žejo sem še ugasil s snegom, ali za konja sem težko dobil kako zmrzlo^ mlako, katero sem sesekal do tal, da sem prišel do nekaj kapljic, katere je mogel konj kleče posrebati.
Naslednjo noč zakurim sam ogenj in vzamem še tri može Francoze k sebi. Zagrabim skrivaj tri pesti moke, vržem jo v sneg in začnem delati gibanico (potvico). Sneg je bil namesto vode in potvičanja, pepel pa namesto soli. Gnetem in naredim cmoke, tolike kakor pest ter jih opečem v žrjavici. Tri sem snedel, šest sem jih pa posameznim pokazal in svojim denarnim tovarišem prodal po tri goldinarje cmok. To je bila draginja in vender bi bil prodal takih gibanic po deset goldinarjev lehko tri voze. Svoje moke se nisem upal pokazati, ker sem se bal, da mi je ne bi s silo vzeli lačni reveži.
— 267 —
Mraz je bil od dne do dne strašnejši in reznejši. Zmerom bolj se je množilo število zmrzlih vojakov.
Drugi dan dojdem v vretji na cesti adjutanta našega polka. Bil je ves bolan, shujšan, bled in se je tresel od mraza in mrzlice. V nevarnosti in nesreči mine ves razloček mej stanom. Zato sem ga veselo pozdravil, kakor znanca in prijatelja, tem bolj, ker uže dolgo nisem videl nobenega človeka našega polka. Poprosi me, naj bi ga pustil jezditi na svojem konji, ker sta mu nogi tako opešali, da bode sicer moral v snegu ostati in umreti. Smilil se mi je, in da-si je moj konj od slabosti komaj prestavljal noge, posadil sem vender mladega moža nanj.
Zvečer prideva do neke hiše. V izbi se je vse trlo, toliko je bilo nama ednakih ljudij notri. Jaz konja denem v vežo, zakurim pred hišo ogenj in moj ubogi tovariš se je grel kolikor se je mogel. Dal mi je eden cekin za štirideset frankov; moral sem jih vzeti. Ko se stori noč, zrijem se v hišo. Bila je tako natlačena, da ni mogel nihče sesti, ampak stal je mož do moža vso noč. Ker smo vsi dihali, segreli smo bili izbo tako, da nas ni zeblo. Rad bi bil še svojega adjutanta poklical noter, ali ker sem se bil uže vgozdil v gnečo, nisem mogel venkaj, in ko bi se bil izril ven, bati se mi je bilo, da ne bi več prišel nazaj. Predolgo pa še nisem bil na gorkem, da bi bil uže zdaj popustil to dobrodelno hišo.   Vso noč smo stali; samo kakih pet
18*
— 268 —
generalov, razcapanih in shujšanih, sedelo je ali čepelo v kotu na svojih malhah. Ko se je začel delati dan in so pravili, da je zunaj strahovita zima, nismo hoteli iti iz gorkega. Zdajci pak se pokaže ogenj; hiša, v kateri smo bili, gorela je s plamenom. Zdaj je vse vrelo proti durim, vsak je hotel priti prvi iz hiše. Jaz sem bil blizu vrat, zato sem precej skočil v vežo. Drugi pa so se rili tako, cla so sami s seboj vrata zatlačili in da jih je mnogo zgorelo v tisti koči, mej druzimi vseh pet generalov.
Zunaj nisem našel ne konja, ne adjutanta. Zasedel je bil menda mojo mrbo in odjahal. Težko če je kedaj videl svoj dom! Koračil sem zopet sam brez. konj in brez vsega dalje po snegu in mrazu. V sredi poludne se grem gret v neko hišo. Tudi tukaj je bila velika gneča. Zaslišim dva Laha, da se nekaj pogovarjata ob odrti mački. Ker sem bil grozno lačen, začnem pazljivo gledati okrog sebe. Vzdignem na pol žlebast krov od neke mizice in najdem notri po polnem za kuho-ali peko pripravljeno mačko. Z velikim veseljem jo vtaknem brž v veliki žep spodnjega svojega plašča.
Ko bi te mačke ne bil dobil, moral bi bil od lakote obležati in zmrzniti, kajti od Berezine doli nismo več videli štirinožne živali, ne goveje, ne pasje, ne-nobene, razven kakega konja, ki je leno predeval koščene noge. Kmalu pa je zmanjkalo še konj, nekaj jih je bilo opešalo od lakote, nekaj so jih bili ljudje po-
— 269 —
jedli. Ko se še rženo klasje ni dalo iz snega več dobivati, videlo se je dan na dan več sestradanih zmrz-Iih mož okolo pogorelih ognjev. Vozovi, tamborji, mu-zika, vse to je bilo uže na Berezini izgubljeno; edno samo kaso sem videl še pred Vilno razbijati.
Vsi smo želeli priti do Vilne. Tam nam bo po-magano, mislili smo si. Ali ko pridem do Vilne, nisem mogel še v mesto, taka gneča je bila. Sel sem ob nekem plotu iz desak in zlezel skozi neko luknjo v mesto. Videl sem tam francoske oficirje, kako so pobirali raztresen bob po pesku in surovega jedli. Ker sem bil tudi jaz lačen, začnem še jaz žvečiti surov bob, ali ni se mi dalo. V mestu ni bilo ostanka; zato grem v gnečo in dalje iz mesta.
Ne edne vojaške podobe ni bilo videti v velikem krdelu, ampak mislil bi bil, da so se tukaj zbrali grintovi berači vsega sveta. Vse je bilo v capah oblečeno, v ruskih raztrganih kožuhih zavito, s koei in plahtami odeto, s kožami okrog vrata obdano, da so se same čake videle iz cunj. Nobeden ni imel orožja, nobene sablje ni bilo videti. Obleko smo imeli vsi opaljeno in prežgano. Oni je imel sežgan nos, ta hlačnico odgorelo, oni rokav luknjast, ta vse oblačilo smrdljivo in umazano. Ta je imel brke po edui strani osmojene, oni lase po-paljene. V vsej množini ni bilo videti zdravega obraza. Vsi so bili pegasti, skorjasti, kakor stara hrastova debla. Ednako zverini so bili nekateri z uma od lakote.
„Je suis general! (jaz sem general)", kričal je v snegu capin, vender nihče se ni zmenil zanj, zmrznil je, kakor bi bil najnižji prostak ali pa pes.
Sest maršev od Vilne do Kovna sem videl skoraj več mrličev v snegu, kakor živih ljudij na poti.
11.
Kako sem ob surovi mački živel šest dnij. Dalnje nadloge, stradanje in preganjanje.  Kako sem v svinjaku pri prašiči prenočil.
|l»*WN(l|ovedal sem uže, kako sem bil prišel do mačke.
Ko bi si le-te ne bil prihranil v spodnjem žepu
'E*"3^ svojega plašča, bil bi gotoro umrl, kajti zdaj šest dnij nisem imel druzega življenja. S strahom sem jo pekel in jedel. Ko so po noči tovariši moji okolo ognja jeli prihajati dremotni, začnem jaz v žep se-zati in ker nisem imel noža, vrtel in vil sem za kosec v žepu tako dolgo, da sem ga odtrgal. Celo mačko izleči bilo bi nevarno. Ko bi me bi! kdo zagledal, planili bi bili vsi kot risi in volkovi name in vzeli bi mi jo bili. Plaho se ozrem po druzih ognjih, in ako me ni nihče gledal, porinem kosec v pepel ter ga za-kopljem. Kadar se začne kaditi, preobrnem ga s klinom. Nisem utegnil čakati, da bi se bil do dobrega spekel, prvič, ker sem bil lačen, drugič, ker sem se bal, da
— 272 —
se ne bi pečenka mojim lakotnim tovarišem pod nos razdišala in bi bil tako ob njo. Izbrskam osmojeni božji dar iz pepela; ko se ohladi, pogoltnem ga slastno in požrešno. Toda še grizti si nisem upal na glas. Toliko pametim, daje ta živež malo smrdel, dalje ne vem nobenega okusa več povedati. Da-si je bila surova mačka prav slaba, hranil sem vender poslednji kosec še dva marša od Kovna.
Kakor se mi je slabo godilo, imel me je Bog še vender rad v primeri z druzimi, morda zato, ker sem bil na potu v Svibusu storil dobro dušno delo.
Komaj mi je bilo zmanjkalo mačke, naletim blizu Kovna nekega Ciča iz kranjskega Krasa. Iz dveh uzrokov sem ga bil vesel: prvič, ker sem lehko ž njim govoril slovensko, drugič pa še bolj, ker je imel malo moke in je bil tako dober, da jo je delil z menoj po bratovsko. Živela sva ob tej moki do Kovna. V Kovnu dobim jaz pisker in pristaviva s Cičem močnik kuhat. Kar začno ruski topničarji iz nenada streljati po nas, hiše začno na mnogih straneh goreti, Francozje jo udero čez most. Tudi jaz in moj Cič pustiva pisker in ogenj in pobegneva. Pri prehodu čez Nemen izgubim svojega rojaka Ciča. "Večina francoskih opaljencev jo krene ob Nemenu na levo, jaz pa nisem zaupal poljski deželi, zato se obrnem na desno po cesti proti Kraljevcu (Konigsberg\ Rusi pridno streljajo z onkraj vode na nas.
-   273 —
Pridem po vseh štirih na velik hrib in zagledam razprostrano vas. Tudi zagledam tu prvo štirinožno žival, veliko telico, katere uže osem tednov, od Minskega dalje, nisem videl. Toliko pomnim, da smo bili telico ujeli, pa tudi vem, da je nismo jedli; kako in kam nam je bila prešla, tega ne znam uže več. Stari spomin moj je uže nezvest, ne domišljam se zdaj tega v sivih laseh.
V vasi, ki je bila zapuščena, zakurim v neki kašči ogenj; deske iz predalov sem pa žgal. Nabere se okolo mene kmalu več nesrečnežev, meni ednacih. Eden mož gre na večer iz kašče od ognja po vasi gledat. Kar prinese v kufrastem kotlu obilo polkuha-nega mesa. Z veseljem ga pozdravimo. Lastnik pa priteče za njim in hoče svoj kotel nazaj. Bil je Nemec. Francozje moji se vzdignejo, groze mu in pravijo : „Ven se poberi!" Meni se je mož smilil in prosil sem tovarišev, da smo mu dali nekoliko, ko je bilo kuhano. Našel sem v le-tej kašči tudi dolg žensk plašč, katerega sem drugi dan odel vrhu svoje obleke. Drugi dan smo se zopet greli v neki hiši; ko pa so prišli poljski kmetje in so nas neusmiljeno s palicami pre-mahali in zapodili, pomešamo se zopet na cesto v gnečo. Zdaj pridero samo štirje kozaki na konjih iz bližnjega gozda. Vrsta se pretrga, nekaj jih je bežalo nazaj, nekaj nas je drlo naprej, toda nihče se ni ustavljal, ker da-si tudi nas je bilo kot listja in trave, ni no-
beden imel ničesar v roki, vsi pa smo bili oslabljeni, kakor otroci.
Jaz prisopem komaj do neke hiše. Bila je polna Francozov, tako natlačena, da še noter nisem mogel. „Sortez, les cosaques sont ici," *) zakričim jaz na pragu. Vse vre ven, zdajci je bila hiša prazna, jaz pa padem pri steni na slamo ter se ne morem nič premekniti. Močno zbolim tisto noč. Kmet me je rad imel, ker sem mu hišo izpraznil francoskih pešljivcev in ker sein Slovan lehko za silo tudi govoril ž njim. Dmgo jutro ne morem vstati. Kmet je imel usmiljenje z menoj. Razdelim svoje imetje, kar sem hranil v mošni, hišnim ljudem, uro pa dam gospodarju spravit. Precej potem pridejo ruski vojaki, slečejo me in vsega preiščejo. Kar sem še denarja imel, vzeli so mi ti, razven dveh cekinov, ki sta bila v prerezanih luknjah mojega plašča. Ležal sem do svetega večera. Gospodar, dober katoličan, da mi molek, naj bi molil ro-ženkranec, in razveselilo me je to tako, da sem mu dal eden cekin. Prinese mi za to žganja. Pil sem ga po malih požirkih. Ker sem bil od same slabosti bolan, okrepčal sem se tako, da sem uže po božičnem dnevi, ko je neki Saksonec prišel k meni, mogel zopet iti dalje. Gospodar mi je vse silil nazaj; toda vzel sem samo uro, druzega nisem maral. Zdaj sva potovala s Saksoncem sama. Čudil se mi je, kako se menim ž njim Nemcem,
*) »Bežite, kozaki gredo.'"
— 275 —
s Francozom, Poljakom in Rusom. Izpraševal me je vsakovrstne reči, cla-si ravno je bil ves nadložen, kakor jaz. Z vzdililjaji sem mu pravil o svoji ljubi dalnji slovenski domovini, on meni o svojih dragih.
Do večera dospeva v veliko litovsko vas. Prosiva prenočišča, pa s strahom so naju odganjali in pravili nama, da pride čez noč mnogo Rusov na stanovanje. „Ako najdejo, da francoske vojake prenočujemo, zažgo nam vas," rekli so nama. Star mož se naju tolikanj usmili, da naju zapre v svinjski hlev k ščetinarjem.
Stori se noč. Slišiva, da so prišli Rusi v vas. Strašno je bilo mrzlo v hlevu. Tresla sva se za umreti. Greniti se nisva upala , ker prašiča je grdo zakrulila, če sva se kaj premikala. Bati se je nama bilo, da ne bi po tem groznem renčanji prasičinem Rusi pogledali, kaj je v hlevu. Lehko umeješ, ljubi bralec, da je bila noč grozovito dolga. Proti dnevu se Rusi z bobnanjem, hrupom in hrumom pobero iz vasi; posloviva se midva od negostoljubne hude prašiče in greva iz svinjaka. Bila sva vsa trda od mraza, da sva komaj prestopala. Pobirala sva po tleh drobtine in skorjice kruha, ki so jih bili raztresli ruski vojaki. Stari Litovec, ki je bil naju dal v svinjak, vede naju v hišo, da sva se malo pogrela. Ko sva si toliko opomogla na gorkem, da nisva klepetala z zobmi in trepetala, napol ila sva se zopet dalje. Iz hiše stopivši sem videl mlado deklico, ki je kuhan krompir lupila ali „majila", kakor Gorenjci
— 276 —
pravijo. Skočim tja in zagrabim za obličnice, ki jih je metala po tleh, ter jih slastno pojedam. Deklica, vi-devši najino revščino in lakoto, začne jokati. Povsod so dobrosrčni ljudje! Da nama vsakemu po tri gorke krompirje. Kakovo veselje, ko sem zopet kaj kuhanega založil v usta! Hvaležen sem jej bil bolj, kakor da mi je bila dala kupe zlata.
12.
Kako so me kozaki ujeli, kako me je pa dober oficir oprostil kozaškega ujetništva in kako  sem postal
Saksoncem sva potovala dalje. Bila sva zdaj na
pruskem Litovskem, ki je pa bilo polno Rusov.
'"•—•"tg Proti večeru naju zagledajo trije kozaki na konjih in precej dirjajo proti nama.
„Zdaj je po nama," rekel mi je Saksonec in začel
bežati.
„Ne bodi brezumen, prijatelj," rečem mu jaz.
»Konjem ne utečeva, ko bi bila še tako spočita, nikar ko sva vsa zdelana in trudna!"
Precej so bili pri nama. Jaz, ki nisem hotel bežati, nisem bil tako tepen, čeravno so tudi meni dali »palku kušat". Saksonca pak, ki je hotel uteči, tepli so ti trije surovi sinovi pustinje tako, da so majhno živega pustili. Oba preiščejo, ali imava kaj novcev, in ker nisva imela razven moje ure nič, bila sva še bolj tepena.
prostovoljen ujetnik na Litvi.
— 278 —
S sulicami naju snvaje ženo v bližnjo vas. Ker so videli, da ne moreva hoditi, zapovedo tu nekemu kmetu, naj napreže dva konja. Mej tem ko je gospodar naprezal, dovolili so nama stopiti v hišo na gorko. Gospodinja, dobra žena, da nama malo kruha, katerega sva lakotno pogoltnila. Na sani nisem mogel zlesti, ker sem bil ves trd od mraza. Pa ne, da bi mi bil kozak pomagal, še sunil me je s sabljinim ročnikom s tako silo v zatilnik, da sem se zvrnil po vozu in da sta mi um in pamet prešla za nekaj časa. Litovski kmet požene svoja mala konja in dričali smo po sa-nincu, da so nas kozaki komaj dohajali. Okolu polu-nočne ure pridemo do ruskega tabora. Bilo je tukaj neštevilno ognjev. Zmečejo naju s sanij in kozaki so naju gnali mimo več kozaških trum, ki so nama groze j)alice kazali rekši: »Vidiš francoskago smirdulaka!"
Privedo naju do stranskega ognja, kjer je sedel ruski oficir mej množino druzih bojnikov. Bil je prijaznega obraza in divjim tovarišem čisto nič podoben. Ogovori naju po nemški:
»Kdo sta?"
Moj tovariš reče: »Jaz sem Saksonec, gospod oficir."
»Ti si pa Francoz," reče častnik meni.
»Nisem, gospod" — odgovorim — »jaz sem Ilirec, Avstrijan. Posiljen sem moral na Rusko."
Na to me pogleda gospod z bistrim očesom, videlo se je, da mi ne verjame. V dokaz, da resnico govorim,   pokažem mu latinsko šolsko spričevalo iz
— 279 —
Novega Mesta. Ko so me namreč kozaki preiskovali, vrgli so bili zaničljivo ta papir strani; jaz pak sem se iztegnil in ga bil zopet pobral, in glej: rešil me je zdaj kozaškega ujetništva.
Gospod pregleda namreč moje spričevalo ter vpraša:
„Od kod si doma?"
Videl sem, da me skuša in odgovoril sem moško : »Iz Kranjskega!"
Da mi spričevalo nazaj in reče: »Pojdita v božjem imenu, kamor hočeta."
Lepo se mu zahvaliva in precej se napotiva po sledu nazaj. Kozaki naju sicer grdo gledajo videvši, da sva prosta, vender nobeden se ni upal storiti nama kaj zalega, ker so slišali, da je naju častnik izpustil.
Nekoliko časa sva še sledila po snegu, kod so naju tirali. Kmalu pa je burja sneg tako čez pot za-medla, da se ni poznala nobena steza, noben sled. Sla sva s Saksoncem vse vprek. Nevede kam greva, zašla sva zopet v Litovsko.
Proti jutru prideva v neko vas. Greva v prvo hišo, da bi si izprosila kaj jesti; pa gospodar se zadere na naju: „Ek lauko! — poberita se!" in ko sva oprezovala, naju meni nič tebi nič zaženo ven. Ravno to se nama zgodi pri drugi hiši in po vsi vasi. »Bog se usmili, menda nisem več človek," javkal sem jaz, truden, da nisem uže mogel nič.
— 280 —
Litovci so se namreč bali, da ne bi Rusi prišli in jim požgali vasi, ko bi naju našli notri.
Uže je bila tema, ko prideva v drugo vas.
„Jaz bom umrl," reče Saksonec.
„Jaz tudi pol dneva ne morem več hoditi," pravim jaz.
Zmeniva se torej, da bova po sili ostala v prvi hiši, ako naju vržejo ven, pa pojdeva zopet nazaj. Prideva čez prag v izbo in naj deva veliko družino, zlasti dosti žensk. Saksonec leže na klop, jaz pod klop. Litovci naju gledajo in smiliva se jima, bili so boljši ljudje kot v prvi vasi. Neka mlada deklica zagleda moj zlati prstan, katerega kozaki niso bili opazili, in kaže nanj: „Mataj šiedo!" Jaz snamem svoj prstan in ga podarim deklini. S tem sem se jim prikupil in imeli so usmiljenje z nama. In saj ne bi bili ljudje, ko bi se jim ne smilil človek v osmojeni obleki, skorjasfega obraza, sežganih las, suh do kostij, leveče se kože, ozeblih in nepogledno žuljastih nog, kakeršna sva bila midva. Dala sva ljudem razumeti, da nama ni moči ne ednega koraka storiti, in da bi rada tu ostala. Hišni gospodar pokliče vaškega župana, ki je po sreči tolkel malo nemško, da smo se pogovorili, od kod sva doma, in da ne moreva zavoljo slabosti in onemoglosti nikamor dalje. Zupan naju potolaži, da na tej cesti niso ne Francozje ne Rusi nobenkrat mar-širali, in da se nama ni bati, vender je dejal, da mora vprašati nekega višjega uradnika. kaj naj  počne z
— 2S1 —
nama. Midva siromaka ga prosiva, naj bi vse dobro uravnal. Drugi dan nama pove, da sva ujetnika, dokler se ne sklene mir. Moj tovariš je bil čevljar in je precej dobil službo, mene pa pošlje župan uro hoda daleč v neko pivarno, da bi vodo vlekel po štiri ure na dan.
Pridem na odmenjeni kraj k svojemu novemu gospodarju in dobom opravek. Ali kako bodem vodo vlekel, ki sem majhno živ?! To je tudi gospodar uvidel, in štirinajst dnij me je preživel brez dela. Ko vidi, cla se mi moči le počasi povračajo, dobi mi druzega gospodarja v neki dalnji vasi S aken, v fari Laz d in', deset ur od pruskega mesta Tilzita.
Dobil sem tu na kmetih prav zelo dobrega gospodarja in služil vojaški ujetnik dvajset mesecev. Ker je bil ta moj gospodar popred „črn Imzar" pri Prusih, znal je nemško in rad je govoril z menoj. Sam uže dolgo časa bolan, imel je tudi do mene usmiljenje in je zapovedal gospodinji, svoji ženi, da me mora imeti brez dela, dokler ne bom po polnem ozdravel. Vsaki večer se je zbralo mnogo Ijudij v hiši. Jaz sem moral praviti po nemško vse svoje clogodbe in nezgode po Euskem, gospodar moj jih je pa tolmačil litovsko. Radi so me poslušali. Tudi so me izpraševali o mojem domu, ali imam očeta, mater, brate, sestre. Dopovedoval sem jim, da sem daleč daleč doli doma, pri spodnjem morji blizu Turškega.
Kako se mi je godilo v bojnem ujetništvu na Litvi. Šege in navade na litovskih kmetih.
očasi sem se okrepčal. Kotanje po obrazu, kjer
so se videle kosti, jele so se zadelovati in
ffiSHsi zmerom bolj se mi je polnilo lice. Ljudem sem se znal prikupovati od dne do dne bolj. Ker so nekateri, sosedje pruskih Nemcev, znali nemško govoriti, razumeli so me lehko. In ker sem bil jaz voljen učiti se litovskemu jeziku, da bi mogel tudi z druzimi, zlasti z ženskimi in otroki govoriti, pripovedovali so mi posebno fantini radi, kako se tej ali oni reči pravi po litovsko. Znal sem več ali menj štiri poglavitne jezike evropske, to je, slovansko v več narečjih, francosko, laško in nemško. Pa mi vender to znanje ni nič pomagalo pri uku litovskega, ker ima ta jezik, kakor bode komu mojih bralcev znano, svoje korenine in besede, drugim jezikom po polnem nepo-
— 283 —
dobne, Toda jaz sem bil umne glave, hotel sem se jeziku naučiti, in kmalu sem se navadil toliko, da sem mogel kramoljati s fanti in dekleti. Ker sem bil uže od mladega vesele natore, znal sem tudi veselim Li-tovcem marsikaj povedati, kar jih je pripravilo v smeh, in radi so kramoljali z menoj, ko smo šli k bližnji cerkvi k božji službi. Kajti, da-si tudi so bili tu luteranje in niso imeli maše, hodil sem vender ob nedeljah ž njimi v cerkev. Oni so Boga čestili po svoje, jaz pa sem ga molil, kakor me je učila katoliška mati in sem si mislil, saj je Bog povsod, tudi v luteranski cerkvi.
Vina tukaj ni; pijo le žganje. Jaz sem tudi časih v litovski deželi prepijal. To se je zgodilo pa le zato, da sem si pridobil in ohranil prijaznost, zlasti pa iz prva, ko sem se malo bal, da me ne bi izdali gosposki, ki bi me bila v ostrejše ujetništvo gnala v sredino ruske dežele. Pa to je bila prazna skrb, kakor sem kmalu uvidel, ko sem bolje spoznal dobrotni značaj ta-mošnjega ljudstva. Šli smo neko nedeljo vsi vaški fantje v krčmo. Jaz dam za eden bokal rženega žganja in ponudim posodo svojemu najboljšemu prijatelju, naj ga deli okrog. On mi reče, da je taka navada mej njimi, da mora sam deliti in natakati, kdor plača. Dal sem piti po kranjski navadi vsakemu, kdor je bil v hiši. Dam potem še za eden bokal in dobro točim dekličem in fantinom. Ko smo šli domov, svarili so me in rekli,
19*
da ni bilo še takega slišati; prihodnjo nedeljo pa je vse po fari vedelo, da sem dal za dva bokala. Tukaj so ljudje trezni, ne najdeš takega prepiranja in pijančevanja brez konca in kraja, kakor pri nas. Pijo po malem, prepijo se malokdaj. Ko smo šli iz cerkve, iz-praševali so me kar si bodi, na primer: „Endrisos, ar tu toli nomie esi ? (Andrejec, ali si daleč doma?)" Jaz sem jim odgovarjal: „Pas kitos mares (pri spodnjem morji)."
Proti konci zime umrje moj gospodar in pri tej priliki sem mogel opazovati litovske navade pri mrliči. Vsaka vas ima svoje pokopališče. Drugi dan gremo trije jamo kopat. Zemlja je bila tu pet čevljev globoko zmrzla in kakor z belo sipo potresena, težko je bilo jamo kopati. Pridemo domov, zakoljerno velikega vola in ga razsekamo na male kose. Ko mrlič leži, pridejo deklici in fantini v vas in igrajo nedolžne igre. Potem je bil pogreb. Predno mrliča denejo v rakev (trugo) in predno ga pogreznejo v grob, poljubijo ga vsi znanci in sorodniki še edenkrat. Kadar ga devljejo v grob, hodi siva stara ženska mej ljudstvom okrog in vpije nekaj čudnih besedij, pogrebniki vpijejo ž njo in jokajo. Vse ljudstvo poje z duhovnikom Davidove psalme. Pri-šedši domov, denejo razmesarjenega vola v velik kotel kuhat in pridenejo čez nekaj časa še kislega zelja k mesu. Pokličejo potlej vso vas na gosti. Vsak vaščan prinese stolček s seboj in po vrsti v hiši sedejo so-
sedje. Po dolgih stoleh razlože kuhano meso in zelje, poleg tega velikanske ržene hlebe in žlice. Nožek pa mora prinesti vsak s seboj. Za pijačo imajo žganje, gospodinja pa še posebe deli doma napravljenega piva (pira), kolikor ga kdo hoče.
Mej prazniki imajo veliki petek za največji dan v letu. O kresu, o božiči in o veliki noči tri dni ne delajo nič. Te dni hodijo vaški možje od hiše do hiše. Gospodinja jih čaka pri vsaki hiši uže pri vratih z žganjem, gospodar pa pri mizi z domačim pivom in kruhom. Pijo in pomenkovajo se dolgo. Pripeti se tudi časih ob takih prilikah, da se kdo prepije. Vender se nikdar ne sliši o kakem tepeži in o druzih surovostih, ki se — Bog pomagaj! —■ skoraj zmerom gode pri nas, kjer si ljudje precej silijo v lase, ako so videli le malo vina. Pijanim fantinom sem jaz napravil marsikako kranjsko nagajivo šalo, da so se drugi smijali. Vender nikdar mi ni nobeden zameril. Ljudje tam razumevajo šalo in se ne prepirajo radi.
Tudi delavni so tako, da se skrij marsikateri narod pred njimi. Ženske po zimi pripravljajo volno za prejo, deklice tko, moški pa peljejo v stope, da se naredi sukno. Matere in hčere odjemljejo boljšo volno, pobarvajo jo in stko si pisana nedeljska oblačila. Za obleko se torej preskrbe doma, ni jim treba denarja izdajati. Vsak moški si naredi po trinajst parov opank na leto. Po leti dene namreč lipovega lubja pod streho,
— 286 -
da se posuši; po zimi ga zmoči, splete koške na nogi, prevleče jih po zimi s suknom, po leti s platnom, ter pridrhne to na nogo z motvozjo in nikdar ga ne zebe. Ker je tam mraz dokaj hujši kot pri nas, ozebli bi vsi, ko bi ne imeli takega obiitala.
Ker torej ne potrebujejo denarja, imnjo ga tudi malo in dobodo malo. Za voz rži, ki smo jo peljali v mesto Tilzit,'. dobili smo lajto soli. Na poti nismo zapravili nič, ker smo po litovsko imeli s seboj suho gosje meso in kruh.
Žito smo po leti kosili. Ne zanje ga tu nihče, ker še srpov nimajo. Vsak kosec, ki s podvezanim kosjem tako maha, da se odkošeno žito na stoječe rahlo naslanja, ima po edno žensko za seboj, ki nakošeno žito hitro pobira, k nogam ali pripognena v ogib stiska in s preveslom veže v snope. Na ta način se naglo žito pospravi v snopje. Tudi kozolcev nimajo, ampak po deset snopov postavijo čez razbor po konci. V treh dneh je suho. Dežela je posebno bogata rži, pšenice in ječmena.
Mlačev se začne še le po zimi, to je, septembra in oktobra meseca. Tačas mora vsakdo o polunoči vstati in iti mlatit. Vsi ednako jedo, vsi ednako delajo, moški in ženske. Omlatijo do dne po kakih osem nasadov; klasje obračajo v sredo; po ritovji pretepajo možje, po drugi strani za njimi pa žene. Zjutraj se gredo po vsakdanji navadi umit in dolge svoje lase počesat, potem pa po druzih delih.
— 287 —
Po delu čaka mlatičev tolsto kosilo, ki ga je gospodinja pripravila, Ljubijo zabeljeno jed. Čeravno niso litovski prasci tako rejeni, kakor naši, zakoljejo jih pa mnogo za dom in ne manjka jim slanine in mesa. Tudi gosi rede; v jeseni jih nekaj pokoljejo in posuše ter imajo vse za domačo reč.
Ni jim treba toliko pri delu trpeti, kakor pri nas trpi nekateri kmet, zato ker delajo vse polagoma in po lepem redu in pa vsi vse.
Jaz sem se vdal v vse, za vsako delo sem prijel, radi so me poučili, kako naj se obračam. Kmalu me je poznal vsak otrok v vasi in vpil za menoj: „En-drisos!" Pogrešal nisem ničesa, ne jesti ne piti, ne prijateljev. Ali vender nisem bil zadovoljen, nisem bil srečen, ker sem bil na tujem, daleč daleč od ljube domovine.
Kdor pravi, da je človek povsod doma, kjer se dobro ima, ta se moti ali pa nima srca.
Kolikokrat sem v večernem mraku s polja vra-čaje se obmolknil v veseli druščini, ker sem se domislil na dom! Bodem li še kedaj videl ljube dole in jarke, kjer stoji očetova hiša, kjer stanuje mati z brati in sestrami? Taki vzdihljaji so mi puhteli iz globočine srca in solza za solzo mi je zalivala oko; odgovarjati pa si nisem mogel.
-  288 —
Na večer so se vaščanje dostikrat zbirali v kaki hiši. Jaz sem šel tudi mej nje. Igrali so marsikake igre, ali pa so mene izpraševali, kako je kaj pri nas, kakšni so naši ljudje, naša dežela. Jaz sem pravil na dalnjem tujem o lepoti slovenske domovine svoje.
14.
Kako sem se vrnil domov. Sklep.
vajset mesecev je preteklo, kar sem bil na litovskih kmetih. Lehko bi bil ušel in se napotil v domovino, ali zastonj bi mi bilo upati brez postavnega privoljenja, kakor tujec romati čez tujino ; mnogo dežel me je ločilo od doma. Moral sem torej počakati, da se sklene mir, da mi dovoli in pomaga vlada.
V kratkem času, kar sem bil jaz iz Kranjskega, pa do zdaj, bilo se je državne razmerje v Evropi zelo izpremenilo. Rusija in njena zima sta bili Napoleona vrgli z vrhunca, iznad katerega je zapovedoval Evropi in čegar mogočni glas je bil gnal tudi mene daleč na tuje v orožje. Vsi večji in manjši vladarji so se bili zvezali zoper njega, zato je bilo sklenjeno, bojne ujetnike iz Ruskega poslati na dom.
Proti jeseni 1814. leta je prišlo od okrajnega predstojnika bližnje gosposke zame privoljenje, da smem
— 290 —
po svoji volji potovati domov. Povedano mi je bilo, naj grem na Kraljevec , tam naj se oglasim v zbira-liščini hiši; kaj se bode dalje zgodilo z menoj, to se mi bode povedalo tam.
Kako bi popisal svoje veselje!
Zdaj začnem slovo jemati od svojih Litovcev. Solze so mi stopile v oči, ko sem po ondukajšnji navadi pri slovesu vsakega človeka poljubil in ko sem videl, kako radi so me imeli ti dobri ljudje. Fantinje so se zbirali na vasi okolo mene, deklice so me ljubo pogledovale, gospodinje mi tlačile v malho slanine in suhega mesa za popotnico.
„Bog vas obvaruj za vselej!" rekel sem in s solznim očesom zapustil vas ter se napotil proti Kraljevem
Dvajset milj do imenovanega mesta sem hodil čisto sam. Vender sem bil nagel in lehkonog, če sem pomislil, da grem domov, da sem prost!
V Kraljevci najdem v zbiralni hiši kakih dve sto mož Francozov, ki so bili, kakor jaz, do zdaj ujetniki okrog in okrog po Ruskem in Pruskem. Precej drugi dan marširamo naprej. Premišljal sem po poti svojo dozdanjo usodo in moral sem Boga hvaliti, da mi je zmerom pomagal, da me ni zapustil tudi v največjih nadlogah. Kako lehko bi se mi bilo v vretji na ledenem poti izpodletelo in bi me bili pohodili, kako lehko bi bil od lakote umrl ali zmrznil, kakor tisoč in
— 291 —
tisoč mojih tovarišev! In vender mi je bil večni Bog milostiv!
Gremo na Branibor, Marienburg, Dancig, Stari-grad, Berolin, Vitemberg (kjer je Martin Lutrov grob), Lipsko. Tukaj je bil transport razdeljen. Francozje so se obrnili proti Renu, drugi proti Magdeburgu, jaz in neki mlad Hrvat pak sva jo mahala na Vurcen in Dra-ždane. Tukaj sem dobil poslednji denar. Sla sva potem čez Kulm, Toplice in Prago na Češkem. Od Prage dalje nisem imel nobene dnevne plače in denar mi je bil pošel. V Pragi sva se bila sicer še zglasila, ali rekli so nama gospoda, cla francoskim vojnikom nič ne dado. Mene je sicer malo jeza zgrabila, češ, ali sem jaz kriv, da sem moral na Rusko s Francozi; Bog ve, kako bi bil rad ostal doma! Vender vse to ni nič pomagalo, moral sem molčati. Se edenkrat. me je nadloga pograbila za vrat. Morala sva namreč s Hrvatičem prositi in brnjati od Prage doli po Češkem in čez Štajersko vsak do svoje domovine in dvajset dnij opravljati beraški posel.
Bilo je 9. marcija 1815. 1. zvečer, ko pridem ves razcapan, lačen in truden domov. Kdo bi popisoval, kaj sem čutil, ko sem od daleč zagledal svojo rojstveno hišo, ko sem videl kraj, kjer najdem zopet svoje ljube! Pa ni sreče brez nesreče, ne edne- kupice veselja ne da Bog piti človeku na tem svetu, da mu je ne bi na-mešal s pelinom in grenkoto.
To sem tudi jaz moral izkusiti in zvedeti. Našel sem namreč očeta — na smrtni postelji. Komaj
— 292 —
so se me domači v prvem veselji nagledali in razsto-pili se od mene, vprašajo me, kje je Anton, brat moj. In zopet sem jim moral le žalostne reči naznanjati, da je najbrž zmrznil v moskovski deželi,
Namesto veselja je bil v hiši jok. Domači so jokali za Antonom, jaz za očetom, kateri so le še mene čakali in poročila žalostne smrti svojega druzega sina, da so potem ■— umrli.
Sosedje so se zbirali okolo mene in poslušali moje pripovedi o strahovitih dogodbah, katerih sem doživel; najbolj pa me je vpraševal žalostni sosed Zupančič, ki je izgubil dva sina, tovariša moja. Do malega sem mu moral povedati, kako se jima je hudo godilo in kako sem ja videl poslednjič.
Dobil sem pozneje službo v Ljubljani pri vojnem komisarji Raharji, vender že edno leto potlej grem domov, potegnem doto in se oženim. Dobim dobro ženico in vzamem hišo pri cesti v zakup, vzamem vina na upanje in začnem krčmariti. Imel sem srečo. Začel sem bil tudi barantati z jezicami. Prvo leto sem imel sto goldinarjev dobička in leto za letom mi je rastel kapital po sreči. V moji krčmi je bilo zmerom dosti ljudij. Prijel sem se tudi bučelarstva in nobene kupčije nisem začel po nesreči.
L. 1825. kupim svojo domačijo ter sezidam lepo poslopje, ki me je stalo tri tisoč in tri sto gl. gotovega denarja.
Imel sem sedmero otrok. Ker sem se bil sam prepričal, kako dobro je, če človek kaj ve, dajal sem jih
— 293 —
v šolo vse do tretjega razreda. Eden je padel v Komorni vojak, drugi so še živi in so tako in tako preskrbljeni.
Po smrti moje žene pa me je sreča pustila in zdaj stanujem v Zatičini, star, nadložen, nimam in ne morem druzega kot bučele komandirati, katere so mi na stare dni skoraj edino veselje. Ker rad pripovedujem o Ruskem in o Napoleonu, pravijo mi ljudje: „stari Ruski."
Mislim, cla se težko dobi Slovenec moje starosti, ki bi bil toliko prebil, če mi ne zamerite, cla se pohvalim. Služil sem dva cesarja, prebil dve ujetništvi, prehodil šest in trideset dežel, premarširal tri sto sedem in osemdeset maršev, pretrpel neizrečeno moskovsko zimo in lakoto, pustil trikrat sto tisoč tovarišev in svojega brata na Ruskem v snegu, ob surovi hrani živel, od Kozakov ujet bil: po vsem tem mi je bil Bog dal srečo in še le zdaj me je nekoliko degradiral. Imam samo po deset krajcarjev na dan.
Delati ne morem, hoditi ne morem, moč me je zapustila, naduha me tare. In kdo mi je te slabosti kriv? Kdo drugi, kakor ti, Bonaparte Napoleon, moj strah, trepet vso Evrope, ki si me tiral po svetu in gonil, ki si pomoril milijone ljudij v gospodovem vinogradu, odpravljal praznike, preganjal papeža, kralje in oblastnike spravljal pod svoje noge! Za to si pa dobil plačilo, da si segnil na otoku sv. Helene. Adieu au
— 294 —
revoir! Kmalu, kmalu bo prišla bela smrt po me in vidiva se morda v drugič tam, kjer bomo vsi ednaki.
Ti pa, ljubi mladi Slovenec! če boš našel, da so moji spomini dolgočasni in pomanjkljivi, vedi, da sem jih pisal v šest in sedemdesetem letu svoje dobe, in da-si ravno sem povedal vse le po vrhu ter še mnogo izpustil, pisal sem jih edno celo zimo, ker moja roka je uže okorna. Z Bogom!
Pripomenek.
Opravičiti se mi je tukaj, zakaj sem Pajkove „Spomine starega Slovenca" vzel mej Jurčičeve spise.
Sedanj^ župnijski oskrbovatelj v Tržiči, čestiti gospod Fr. S p en d al, rojak, sošolec in prijatelj Jurčičev, seznanil je našega pisatelja, takrat še gimnazi-jalnega dijaka, s svojim dedom Andrejem Pajkom. Kakor sploh z vsemi kmetskimi originali v zatiškem okraji, tako je Jurčič v mladih letih posebno rad občeval z zgovornim starim Pajkom ; shajala sta se večkrat na Spendalovem domu, „pri Tičku" na Polji, kjer je bila omožena še zdaj živeča hči Pajkova, Marija; časih je Jurčič obiskal Pajka tudi v Zatičini.
Živo so zanimali mladega Jurčiča usodepolni dogodki, katere je stari Pajk pripovedoval iz svojega življenja; zato ga naprosi, naj spiše svoje spomine. Pajk res sede ter v svojem šest in sedemdesetem
letu napiše 121 stranij v osmerki obsežen rokopis v slovenskem jeziku, a z nemškim naslovom: „Lel>ensbeschreibung des Feldwebels Andreas Pajk von Posendorf."
Jurčič je v Pajkovem rokopisu popravil slov-niške in tudi nekatere zgodovinske napake, uredil gradivo ter na novo prepisal in družbi sv. Mohorja poslal Pajkove spomine. Sploh je Jurčičeva zasluga, da je dal te spomine tiskat. C. g. Fr. Špendal, čegar lastnina je zdaj Pajkov rokopis, bil je tako prijazen, da mi ga je poslal v porabo. Videl sem iž njega, da Jurčič v »Spominih starega Slovenca" ničesa ni svojega pri-dejal, ampak da je mnogo stvarij izpustil; toda oblika, v kateri so »Spomini" zagledali beli dan, ta je vsa Jurčičeva, tako da se »Spomini" smejo imenovati skupno delo Pajkovo in Jurčičevo. To je priznal tudi Jurčič sam s tem, cla je polovico nagrade, katero mu je bila poslala družba sv. Mohorja, odštel Andreju Pajku.
Andrej Pajk je umrl 8. decembra 1871. leta v Zatičini; učakal je tedaj reclko starost 82. let. Do svoje sive starosti je ohranil veselje do francoskega jezika, katerega je posebno gladko, dasi ne slovniško pravilno govoril. Večkrat je v poznih letih prebiral še francosko slovnico, in ko ga je njegova hči Marija vprašala, čemu li se star mož ukvarja s francoščino, rekel je : »Ravno tako se mi zdi, kakor bi se s Francozi kregal." Izmej njegovih otrok jih živi še četvero: Marija, omo-žena Špendalova, na Polji; Andrej, posestnik v Zatičini; Alojzij, krčmar na Hudem; in Jožef, čevljar v Višnji Gori.
v Te črtice o pokojnem Pajku sta mi povedala č. g. Fr. Špendal v Tržiči in g. Aleksander Hudovernik v Zatičini. Obema se lepo zahvaljujem na njiju prijaznosti. Fr. Leveč.
Opomuja.
Zaradi odsotnosti urednikove so se vperili v prvi dve poli tega zvezka nekateri pravopisni pogreški; tako stoji na pr. sprememba, namesto : sprememba, ko, namesto : ko^, prešnji, namesto: pre/šnji, že, namesto: uže, med, namesto: mej itd.,kar lioti popraviti čestiti bralec sam. Sploh uredniku lehko uide kaka pravopisna nedoslednost, ker Jurčičevi spisi, tiskani v raznih časih in po raznih krajih, v oblikah ne kažejo jednostavne pisave.

A00000375466A