Leto XI.
Številka 1.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društva »Pravnik" v Ljubljani.
OJgovorna urednika:
Dr. Makso Pire in dr. Viktor Supan.
V LJUBLJANI.
Na ti« ni In „Nnrodnn Tisknrnfi" 1895
VSEBINA.
—m<—
1. Dr. Karol Triller: K vprašanju stvarne korealnosti
2. Pravniška kronika 1894. leta...........
3. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo:
a) Ustna kupna pogodba ni dovršena, ako nista pogod-nika glede vseh pogodbenih toček jedina, (glede časa, kedaj je kupnina plačana, glede fizične predaje, poisti-nitve, ali je prodano zemljišče obremenjeno ali ne.) — Dogovor, da bode prodajalec izpraznil stanovanje, kader bo pogodba pismino napravljena, govori za to, da sta pogodnika nameravala pismeno pogodbo. — Sprejem zadavka in rokoseg nista sama zase mero-dajna pri presoji pravnega opravila. — Ako je bilo isto zemljišče prodano dvema kupcema zaporedoma, in je dosegel drugi kupec vknjižbo svoje lastnine, ne more tožiti prvi kupec na izpolnitev pogodbe, nego le na odškodnino............
b) Posest posekanega lesa je neodvisna od posesti zemljišča na katerem so rasla drevesa. — § 344. o. d. z.
c) Bona in mala fides pri motenji posesti? — Animus turbandi ? — Kedaj je odgovoren gospodar za motenje posesti, katero je zakrivil njegov delavec? ....
d) Po svoji krivdi od mize in postelje ločeni zakonski drug nima pravice do primernega vzdrževanja po §-u 796. obč. drž. zak............
e) Dovolitev v pripis parcele k nasprotnikovem zemljišču, ki se je dala, ko so se popravljale nove zemljiščne knjige, se ne more smatrati uporom zoper ono vknjižbo, katera postane pravomočna po preteklem oklicnem roku v zmislu člena 11. zakona z dne 25. julija 1871, št. 96., drž. zak.............
f) Določila §-a 817. obč. drž. zak. in §-a 161. zap. pat. ne pripuščajo nikakega dvoma, da za delitev in za-posedbo dedščine obstoječi propisi ne veljajo za volila Kazensko pravo:
Osebo, katera je bila že enkrat k nečistosti zapeljana, možno je iz nova zapeljati in nadaljevati to zape-Ijavo tudi po prvem činu.........
4. Razne vesti................
5. Pregled pravosodstva.............
SLOVENSKI PRAVNIK št. 1.
K vprašanju stvarne korealnosti.
Spisal dr. Karol Triller.
V zadnjem času storil se je v društvu „Pravniku" hvalevredni sklep, da se bodo na društvenih večerih kontradiktorično razpravljali vnaprej določeni praktični slučaji. — Prvi tak večer vršil se je dne 19. decembra pret. leta in sicer je bil na dnevnem redu sledeči že v 11. številki „Slovenskega Pravnika" ex 1894 naznanjeni slučaj:
„Nekdo razproda svoje zemljišče, pri katerem je vknjižena zastavna pravica za posojilno tirjatev kreditnega zavoda N trem osebam : A, B in C. Nobeden izmed kupcev ne prevzame te tirjatve v svojo plačilno obljubo, ampak vsaki koj plača vso kupnino prodajalcu, kateri se obveže v jednem letu preskrbeti pri vseh treh vložkih, na katerih ostane začasno za navedeno tirjatev vknjižena vkupna zastavna pravica, izbris te zastavne pravice. Prodajalec tega ne stori, pa tudi tirjatve ne plača in, ker je med tem obubožal ter pri njem ni ničesar dobiti, toži kreditni zavod N jedino le kupca A s hipotekarno tožbo za ves znesek ter dobi od njega popolno plačilo. A sedaj s tožbo zahteva, naj mu povrneta B in C razmerno njegov potrošek, s katerim je razbremenil tudi njuna zemljišča." —¦ Tožnika je imel zastopati pisec teh vrstic, toženca pa je branil gospod dr. J. Babnik.
Debata, ki se je razvila na podlagi „inrotulovanih" govorov obeh strank, bila je toli živahna, pravna mnenja pa so bila toh različna, da se mi vidi vredno tudi še javno izprožiti izredno zanimivo pravno vprašanje, na katerem temelji navedeni slučaj, to je vprašanje o stvarni korealnosti.
Tožnik je v svoji tožbi zaradi lažjega pregleda pred vsem suponoval, da je kupnina za A-jevo zemljišče znašala 1200 gld. za B-jevo 800 gld. in za C-jevo 400 gld., ter da je tirjatev kre-
Za obncvo 1
Univerzitetno biblioteke
v Liubljani
2
K vprašanju stvarne korealnosti.
ditnega zavoda, plačana po A-ju, znašala okroglo 900 gld. Nadalje se je soglasno suponovalo, da A od kreditnega zavoda ni prejel cesije, temveč pobotnico.
A zahteval je torej, sklicuje se na poplačilo cele tirjatve kreditnega zavoda, od B-ja 300 gld., od C-ja pa 150 gld. povračila in to proti eksekuciji na sozastavljeni zemljišči v vrsti potične zastavno pravne vknjižbe. To svojo zahtevo utemeljeval je sledeče:
§ 896. obč. drž. zak. določuje, da sme solidarni sodolžnik, ki plača ves dolg, zahtevati od sodolžnikov, ne da bi se mu morala posebej odstopiti pravica upnikova, razmerno povračilo in sicer, ako ni določenega ničesar druzega, po jednakih delih. To zakonito določilo, ustanavljajoče poseben pravni naslov, uporabno je tudi za slučaj vkupne hipotekarne obveze, kakoršen je predležeči. Pravno razmerje skupno obvezanih hipotekarnih dolžnikov, rectius hipotek smatrati je namreč za nekako stvarno korealnost, tako, da tista skupna hipoteka, ki je vsled pravice upnikove, iskati in dobiti plačilo cele tirjatve iz vsake hipoteke, bila oproščena plačila, s tem še ni rešena pravnih obvez, utemeljenih v zakonito določeni pravni korealnosti sami. Načelo stvarne korealnosti je zakonodajalec izrecno vsprejel v § 27. konk. reda, na kateri se je tožnik v drugi vrsti per analogiam skliceval.1) — Nadalje je opiral tožnik svojo zahtevo tudi na § 1042. obč. drž. zak. češ, da sta bila B in C ravnotako kakor on po zakonu obvezana, dopustiti poplačilo cele tirjatve kreditnega zavoda iz svojih zemljišč in da bi vsled tega na njegovo škodo obogatela, ako bi ne smel od njiju tirjati primernega povračila. Glede reparticije zahtevanega povračila skliceval se je tožnik še posebej na § 37. konk. reda, ter je naglašal, da je dolžnik tirjatve kreditnega zavoda, ker personalni dolžnik ne pride več v poštev, sedaj le še zastavljeno posestvo, oziroma njega A-, B in C-ju prodani deli in da imajo ti posamezni deli med seboj po meri svoje suponovane vrednosti 73, Vo) jamčiti za plačilo. Tudi za zahtevo plačila v vrsti vknjižbe vkupne zastavne pravice je konečno per analogiam uporaben § 37. konk. reda ter ta zahteva niti ne tangira pravic poznejših
') Vide odločbo najvišjega sodišča z dne 16. avgusta 1883, št. 6883, G. U. W. 9B36.
K vprašanju stvarne korealnosti.
3
hipotekarnih upnikov, ki so itak morali v poštev jemati celo vknjiženo tirjatev kreditnega zavoda.
Toženca ugovarjala sta tožbi: I.) da je načeloma neutemeljena. 2.) da razmerje, po katerem se zahteva povračilo, ni pravo.
Ad 1. Naš državljanski zakon ne pozna stvarne korealnosti in § 896. 1. c. uporaben je jedino le na osebne sodolžnike ex contractu; to jasno dokazuje § 891. ibid.: nAko obljubi več oseb . . . ." Med A-, B- in C-jem pa nedostaje vsake pravne zveze ex contractu. Tožnik bi se bil bolje skliceval na § 1359. ibid., a tudi ta ne more rešiti njegove tožbe, ker ima v mislih le take poroke ki so sporazumno prevzeli poroštvo. Tudi na § 1042. ibid. se tožnik ne more sklicevati, ker ni plačal tujega dolga in istotako ne na § 1041. ibid. Po §u 15. zemljeknjiž. zak. ima upnik pravico, zahtevati popolno plačilo iz vsake vkupnih hipotek in s tem dana mu je implicite tudi pravica jedno ali drugo vkupnih hipotek oprostiti plačila. Beneficium divisionis na korist lastnikom vkupnih hipotek zemljeknjižni zakon naravnost izključuje. Vide tudi § 112. ibid. (in fine) in § 443. obč. drž. zak.; § 37. konk. reda pa je uporaben le za slučaj izvršilne prodaje vsaj jedne vkupnih hipotek ter vrhu tega velja le za upnike, ne pa tudi za lastnike hipotek.
Ad 2. Tudi raz svoje stališče zamogel in smel bi tožnik zahtevati povračilo le po glavah, kar bi bilo važno, ako bi se suponovale vrednosti posameznih hipotek drugačno. Načelo §-a 37. konk. reda tudi v tem pogledu ne velja za lastnika hipoteke; potem pa mu ostane le še § 896. obč. drž. zak., ki določuje re-particijo po glavah, ako se ni kaj druzega določilo, in v pred-ležečem slučaji se ni ničesar.
Tekom debate se je konečno od tretje strani tožniku tudi ugovarjalo, da je sam zakrivil svojo škodo, ker je brez garancije zaupal prodajalcu, da bo dolg kreditnega zavoda plačal, in da mora vsled tega sam trpeti zle nasledke svoje neprevidnosti in malomarnosti.
To so bili poglavitni meritorični ugovori, formalno-pravni pa so se dogovorno v nemar puščali, ker je bila naloga debate le ta, razvozljati materijalno-pravno vprašanje, tičoče v supono-vanem slučaji.
1*
4
K vprašanju stvarne korealnosti.
Pri glasovanji se je sicer večina izrekla za toženca, češ, da de lege lata tožbi ni moči ugoditi; a navzlic temu današnjega poročevalca razlogi, na podlagi katerih sta se toženca tožbi upirala, niso prepričali ter sem jaz marveč slej ko prej mnenja, da je tožbena zahteva v glavni stvari kakor tudi glede načela reparticije povračila vseskozi utemeljena.
Res je sicer, da načelo stvarne korealnosti glede hipotekarnih sodolžnikov v državljanski zakon ni izrecno vsprejeto, a to je povsem naravno, kajti pravni institut vkupne zastave v sedanji obliki se je točneje razvil stoprav pozneje in uveljavil ga je pravo za pravo stoprav novi zemljeknjižni zakon! Na drugi strani pa nikakor ni resnica, da je beneficium divisionis ustanovljen v §-u 869. obč. drž. zak. odmenjen le sodolžnikom ex contractu, kakor sta toženca izvajala iz uvodnih besed §-a 891. ibid. („ako več oseb obljubi . . . ,«). § 1302. ibid. in § 389. k. pr. r. kakor tudi nekateri mlajši kazenski zakoni (n. pr. minist. naredba z dne 20. januvarija 1860, št. 28. drž. zak.) itd. izrecno dovoljujejo isti beneficium tudi sodolžnikom ex delicto. V predležečem slučaji pa so A, B in C tudi nekako sodolžniki ex delicto, ker je malomarnost vseh treh pri sklepanji kupnih pogodeb povzročila, da se je kreditni zavod N kot upnik moral držati le hipoteke. Zakaj bi torej tudi za ta slučaj per analogiam ne bil uporaben § 1302. obč. drž. zak., ki določuje, da imajo škodo, povzročeno po zgrešku (Versehen) trpeti vsi povzročevalci po meri svojega zgreška. Mera pa je tu vrednost posameznih odkupljenih zemljišč, kajti le to vrednost je vsak kupec riskiral, le nanjo morala je biti naperjena njegova diligentia. S tem ovržen je zlasti tudi preje omenjeni ugovor od tretje strani.
A ne glede na to zadnjo argumentacijo ne najdem zakonitega razloga, zakaj bi se smela dobrota, kakoršno zakon izrecno dovoljuje sodolžnikom ex contractu in ex delicto, odrekati stvarnim sodolžnikom Saj vender § 7. obč. drž. zak. izrecno določuje, da se mora pri pravnih slučajih, ki se ne dajo rešiti niti po besedah, niti po zmislu zakona, ozirati na slične v zakonu ustanovljene slučaje in na razloge drugih sorodnih zakonov oziroma v zadnji vrsti celo na naravnopravna načela. To določil je že na sebi zakon pro futuro glede na vedno eksten-zivneje se razvijajoče pravno življenje. Da je pa predležeči slučaj
K vprašanju stvarne korealnosti.
5
zelo sličen onemu §-a 1302. ibid. in daje glede razmerja vkupnih hipotek § 37. konk. reda „soroden" zakon, tega mi pač nihče ne bo oporekal. — Zakaj bi se torej ta določila per analogiam ne dala in ne smela uporabljati tudi na predležeči slučaj, utemeljen v pravnem institutu, kakoršnega državljanski zakon še ni poznal ?
§ 13f)9. obč. drž. zak. v resnici tudi iz tistih razlogov podpira tožbeno zahtevo; da pa za uporabo §-a 1042. ibid. ne dostaje baje kriterija tujega dolga, to mi tudi ne gre v glavo. Plačani dolg bil je pač A-ju isto toliko tuj, kakor B-ju in C-ju, namreč v toliko, v kolikor je presegal vrednost ostalih dveh, in s plačilom celega dolga ni izpolnil le svoje, temveč tudi B- in C-jevo, torej tujo zakonito obvezo. Sicer se pa tožniku na to določbo zakona niti ni treba vzklicevati, kakor hitro velja zanj per analogiam § 896. ibid. § 15. zemljeknjiž. zakona pa govori le o pravicah hipotekarnega upnika, ki v tem slučaji niso niti dvomljive niti prepirne.
To glede vprašanja načelne vpravičenosti tožbe.
Glede vprašanja reparticije pa mislim, da je sploh in že po naravi stvari izključeno vsako drugo razmerje ter vpravičeno jedino le ono, opirajoče se na vrednost sozastavljenih zemljišč, kajti tu gre za stvarno obvezane objekte. Reparticija po glavah bila bi zategadelj kričeča krivica, ker je vsaka vkupna hipoteka dolžna plačilo le do svoje vrednosti, vse skupaj med seboj torej po razmeri teh vrednostij. V tem pogledu je pač že izraženo jasno načelo v §-u 37. konk reda in tega načela se je po zmislu §-a 7. obč. drž. zak. držati tudi za predležeči slučaj.
Konečno usojam se opozarjati še na odločbo najvišjega sodišča z dne 13. julija 1858, št. 6879 (G. U. W. 593). V dotičnem slučaji, popolnoma sličnem predležečemu, prejel je A od plačanega upnika mesto pobotnice cesijo, ter je potem s hipotekarno tožbo zahteval plačilo cele tirjatve iz B-jeve hipoteke. Najvišje sodišče pa je tožbeno zahtevo zavrnilo, pridržeč izrecno tožniku pravico vložiti drugo tožbo. Ta pridržek bi pač ne imel zmisla, ako bi bil izključen tu vsak regres, kakor trdita v predležečem slučaji toženca. Po mojem prepričanji bi moral v tem zadnjem slučaju tožnik zmagati, ako bi se postavil na stališče, da je s poplačilom cele hipotekarne tirjatve po njem ugasnil tisti del te tirjatve, ki odgovarja vrednosti njegove sohipoteke v primeri
Pravniška kronika 1894. leta.
z ostalimi ter bi zahteval od lastnikov ostalih sohipotek le povračilo ostanka tirjatve po razmerji vrednostij teh ostalih sohipotek — to pa ne temeljem cesije temveč ex titulo regresa per analogiam §-a 869. obč. drž. zak. Takisto je najvišje sodišče v tej zadnje navedeni odločbi tudi precej jasno namignilo, češ, da je cesija kot taka v tem slučaji bila brez pravnega pomena ter sama na sebi (tožnik sezidal je svojo zahtevo izključno nanjo, češ, da je ž njo pridobil vse pravice prvotnega upnika) ne more vpravičiti zahteve plačila. — Tu je torej tožnik, zanašajoč se preveč na cesijo, zgrešil pravi tožbeni naslov; iz tega pa je razvidno tudi, da je pravno stališče prvega hipotekarnega sodolžnika, zahtevajočega regres od ostalih, isto, naj je prejel od plačanega upnika pobotnico ali pa cesijo. Zadnja mu kot taka nič ne hasne!
To v odgovor tistim gospodom, ki so ugovarjali, da je v predležečem slučaji A postopal neprevidno, ker od kreditnega zavoda ni zahteval cesije, češ, da bi bilo potem njegovo stališče nasproti B-ju in C-ju lažje.
S tem skušal sem podpreti glavne razloge, govoreče za to, da je tožba A-jeva, opirajoča se na princip stvarne korealnosti, vpravičena tudi de lege lata in ne le de aequitate.
Pravniška kronika 1894. leta.
Med najtežavnejše naloge sedanje pravniške žurnalistike spada gotovo sestavljanje in pisanje pravniške kronike; kajti če primanjkuje komu gradiva — primanjkuje ga gotovo pravniškemu kronistu.
Tudi preteklo leto je državni zakonik, o deželnih zakonih nam tudi letos ni mogoče govoriti, precej debel zvezek, toda njegova vsebina za pravnika nima posebne zanimljivosti.
Finančna uprava zavzema v državnem zakoniku preteklega leta prvo mesto. Zanima nas pred vsem naredba z dne 21. marca št. 58. drž. zak., ki govori o kolekovanji prošenj, tičočih se priglasitve tirjatev h konkurzom.   Tudi vodnikov po gorah niso
Pravniška kronika 1894. leta.
7
pozabili finančni krogi; zakon z dne 4. aprila in naredba z dne 7. aprila, št. 71. in 74. drž. zak. določujeta namreč, kako se morajo kolekovati njihove knjižice. — Važen, posebno za naše posojilnice, je zakon z dne 11. junija, št. 111. drž. zak., ki urejuje določbe, veljavne glede preobrnit ve posojil. Tolmači in pojasnuje ta zakon naredba z dne 13. junija. — Plačevanja direktnih davkov tičeta se zakona z dne 11. in 26. junija, št. 110. in 139. drž. zak. — Naredba z dne 23. junija, št. 125. drž. zak. pristrigla je življenje našim kovinam po 4 kr. in 20 kr., ona z dne 24. julija št. 158. drž. zak. pa državnim notam po 1 gld.. Zakon z dne 9. julija, št. 154. drž. zak. vpravičuje avstrijsko ministerstvo, da sklene z ogerskim pogodbo, s katero naj se pokliče iz prometa državnih papirjev za 200 milijonov av. veljave. Morda ugledamo čez nekoliko časa zopet nove note, bodisi izrecno državne, bodisi izdane pod firmo banke.
Zakon z dne 31. decembra 1893, št. 12. drž. zak. in naredba z dne 21. aprila, št. 75. drž. zak. ustanavljata določila glede imenovanja voditeljev in nadzornikov pri rudnikih. Naredba z dne 16. maja, št. 85. drž. zak. govori o nedeljskem počitku, zakon in naredba z dne 20. julija, št 168. in 167. drž. zak., kakor tudi naredbe z dne 27. julija, z dne 10. in z dne 18. novembra, št. 169., 216. in 220. drž. zak. pa o zavarovanji proti nezgodam. Naredba z dne 24. decembra 1893, št. 7. drž zak. dopolnjuje § 88. obrt. reda.
Pičlo je število naredeb in zakonov, ki spadajo v delokrog pravosodnega ministerstva: zakon z dne 11. maja, št 126. drž. zak. o razlastitvi zemljiških kosov, ki naj služijo javnim namenom, zakon z dne 9. julija, št. 151. drž. zak., s katerim se na nedostaten način preminjajo nekatere določbe tiskovnega zakona in kazensko-pravdnega reda, ter zakon z dne 5. decembra, št. 227. drž. zak., s katerim se urejuje postopanje pri posvetovanji načrtov, ki se tičejo novega civilnega pravdnega reda, so najvažnejši zakoni, ki jih nahajamo te vrste v državnem zakoniku minolega leta.
Vender tudi za pravosodno stroko preteklo leto ni bilo brez vsega pomena. Načrti novih zakonov zapustili so posvetovalnice odsekov ter se preselili v zbornico samo. Ako se bode nadaljevalo pričeto posvetovanje z isto marljivostjo, kakor se
8
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
je pričelo, veselil se bode tudi kronist našega lista ter o tem poročal v prvi številki prihodnjega letnika. Podrobneje govoriti nečemo o delovanji zakonodavnih faktorjev v tej stroki, ker itak vsi pravniki pazljivo zasledujejo poročila po dnevnikih.
Davčna reforma po našem mnenji vsaj, ne da bi si hoteli prisvajati odločilne sodbe, nima lepe prihodnjosti, pač pa soci-jalni zakoni, ki se pripravljajo v poljedelskem ministerstvu kmetovalcu v prid.
Jednako kakor v Avstriji, godi se v tej zadevi tudi v sosednih državah, posebno na Nemškem. Sedanje parlamentarno zakonodajstvo menda ni posebno ugodno za izvršitev obširnih zakonov.
Tudi letos ne preostaje nam torej ničesar druzega, nego upanje na boljšo bodočnost, kar je itak najboljše, kar more imeti človek, najsi je tudi pravnik.
V Ljubljani ob novem letu 1895.
a) Ustna kupna pogodba ni dovršena, ako nista pogodnika glede" vseh pogodbenih toček j edina, (glede časa, kedaj je kupnina plačana, glede fizične predaje, poistinitve, ali je prodano zemljišče obremenjeno ali ne) — Dogovor, da bode prodajalec izpraznil stanovanje, kader bo pogodba pismeno napravljena, govori za to, da sta pogodnika nameravala pismeno pogodbo. — Sprejem zadavka in rokoseg nista sama zase merodajna pri presoji pravnega opravila. — Ako je bilo isto zemljišče prodano dvema kupcema zaporedoma, in je dosegel drugi kupec vknjižbo svoje lastnine, ne more tožiti prvi kupec na izpolnitev pogodbe nego le na odškodnino.
Zahtevku tožnika A, glasečemu se: toženec B je dolžan a) pripoznati, da se je dne 14. februvarija 1894. 1. med tožencem in tožnikom dogovorila ustna kupna pogodba, da kupi tožnik od toženca njegov vinograd vi. št. 165 d. obč. Stoperci, kakor vse leži
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
9
in stoji, razun onega, kar ima prodajalec obleči in jesti, za pogojeno kupnino 418 gld. in da je do dneva kupa vse prodajalčevo, in tudi davek, po dnevu kupa pa vse tožnikovo, kakor tudi davek, in da imata o tej ustni kupni pogodbi do prihodnje jeseni napraviti pismeno kupno pogodbo, da do dne sestavka kupne pogodbe toženec ostane v prodanem hramu, po sestavku pismene kupne pogodbe pa mora oditi, in da sta si v dokaz sklenene ustne pogodbe segla v roke, torej b) vsled omenjene ustne pogodbe o tej dogovorjeni in skleneni kupni pogodbi do prihodnje jeseni, torej vsaj do 21. decembra t. 1. sestaviti pismeno pogodbo, da je tožniku mogoče, temeljem te pismene kupne pogodbe pri zemljišči vi. .št. 165 k. o. Stoperci povzročiti vknjižbo svoje lastninske pravice, ker bi drugače razsodba, ki se izda o tej tožbi, nadomestovala omenjeno kupno pogodbo in bi se torej temeljem te razsodbe lastninska pravica na zemljišči vi. št. 165 k. o. Stoperci vknjižila na korist tožnika, ugodilo je okrajno sodišče Ptujsko z razsodbo z dne 30. maja 1894, št. 8966 iz sledečih razlogov:
Toženec ne zanikuje, torej so po §-u 23. o. s. r. dokazane sledeče od tožnika v tožbi navedene okolščine: d) da sta se dne 14. februvarija 1894. 1. A in B dogovorila, da kupi prvi od dru-zega njegov vinograd vi. .št. 165 k. o. Stoperci, kakor vse leži in stoji, razven onega, kar ima toženec obleči in jesti, za pogojeno kupnino 418 gld., da je do dne kupa vse toženčevo in tudi davek, po dnevu kupa pa vse tožnikovo, kakor tudi davek, in da imata o tej ustni kupni pogodbi v prihodnji jeseni napraviti pismeno kupno pogodbo, da do dne sestavka kupne pogodbe toženec ostane v prodanem hramu, potem pa mora iz tega hrama oditi; b) da je takrat odštel tožnik tožencu aro 15 gld., da je toženec aro sprejel in da sta si tožnik in toženec v dokaz sklenene pogodbe segla v roke z besedami: »Bog daj srečo dobro!«
Toženec temu ugovarja:
I.) da sta se stranki izrecno dogovorili, da se napravi pismena pogodba, 2.) da izpolnitev tožbenega zahtevka ni mogoča, ker je zemljišče vi. št. 165 k. o. Stoperci glasom zemljiške knjige vsled kupne pogodbe z dne 27. februvarija 1894. 1. lastnina Josip Lor-berja, torej tretje osebe, 3.) da je A od sklenenega dogovora dne 20. februvarija 1894. 1. odstopil, ker je sprejel vrneno dvojno aro, t. j. znesek 30 gld. Pri razsoji treba je najprej pretresovati vpra-
10
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
sanje, je-li bila dne  14. februvarija  1894. 1.  sklenena kupna pogodba gledd zemljišča.  To vprašanje se mora potrditi.   Oblika za pogodbe je v obče (§ 883. obč. drž. zak.) ali ustna ali pismena brez razločka glede obveznosti, in tudi za kupne pogodbe, posebno za kupne pogodbe o zemljiščih ni  nobene izjeme.   Stvarne točke obstanka kupne pogodbe po §-u 1053. in dr. obč. drž. zak. (essen-tialia negotii) so dane, kajti pogodnika sta bila glede predmeta in cene v polnem sporazumljenji, razun tega določila sta še čas izročitve, t. j. izpolnitve pogodbe in sklep pogodbe potrdila s tem, da sta dala in vzela aro (§ 908. obč. drž. zak.) in si po obči navadi segla v roke. Dogovor, da se ima o ustni kupni  pogodbi v prihodnji jeseni napraviti pismena kupna pogodba, pomeni le toliko, da sta se stranki na to ozirali, da je za vknjižbo lastninske pravice treba   pisma  o pogodbi.   Pravno ime  za pridobitev  lastnine pa ustanovi  že  kupna  pogodba za-se,   in  priznanje tega pravnega imena namerava tožba. Iz tožnikovih pripovedeb se ne da sklepati, da bi smatrali stranki pismeno sestavo pogodbe kot pogoj kupa. Toženec pa v tem oziru ni navedel nobenih dejanskih okolščin. Tožba namerava priznanje kupne pogodbe glede zemljišča vi. št. 165 k. o. Stoperci in sestavo pisma. Zemljišče obstoji in je predmet prometa, torej se v tožbi ne zahteva nič objektivno nemogočega (§ 878. obč. drž. zak), na subjektivne zadržke pa se ni ozirati. Gledč 3. točke ugovora je obestransko priznano, da se je toženec dne 20. februvarija  1894. I. že skesal in z namenom, da podere kupčijo, ponudil tožniku, da mu povrne dvojno aro.   Da tožnik ni prostovoljno odstopil od dogovora, izhaja iz pričevanja toženčeve nesumljive priče Antona S. in tudi tožnikove priče Marije J., ki oba potrdita, da je A le trdil:  »Kar sem kupil, sem kupil, jaz hočem moštvo imeti,« in se branil nazaj vzeti dvojno aro.  Glede na te izpovedbe se tudi prisega ne sme pripustiti. Da pa toženec 20. februvarija 1894. 1. ni imel pravice odstopiti od pogodbe, in sicer tudi proti plačilu dvojne are ne, izhaja iz tega, ker se je dala svota 15 gld. glasom   navedenega  pogovora le kot znamenje, da se je pogodba sklenila (§ 908. obč. drž. zak.) in ker toženec sam ne trdi, da je bil pri dogovoru določen znesek 15 gld. kot skesnina na tak način, da sme vsaka stranka proti plačilu tega zneska odstopiti. Akoravno sta se stranki pogodili, da je pismo o tej pogodbi napraviti še le jeseni, ima vender tožnik, ker se je toženec že
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
11
prej protivil izpolnitvi pogodbo, že dne tožbe pravico zahtevati sodnijsko konštatovanje, je li se je sklenila kupna pogodba ali ne.
Na toženčevo apelacijo odbilo je višje deželno sodišče tožbeni zahtevek z razsodbo z dne 20. septembra  1894. št. 7270.
Razlogi:
Izvajanje v apelacijski pritožbi, da je izpolnitev pogodbe nemogoča, in da je tožba prenagljena, se ne more smatrati odločilnim. V tem oziru sklicuje se le na razloge prvega sodnika, katerim se pripomni, da bi bila stvar toženčeva, sporazumeti se z drugim kupcem in omogočiti tožniku prepis lastninske pravice. Nadalje ni dvomiti, da se zamorejo po §-u 883. obč. drž. zak. tudi ustno sklepati kupne pogodbe o zemljiščih, ki so predmet zemljiške knjige; ali taki dogovori morejo se le tedaj smatrati kot končno sklenene kupne pogodbe, ako sta se pogodnika glede" vseh pogodbenih toček popolnoma zjedinila, in je ob jednem tudi namen razviden, da ima že ustni dogovor veljati kot končno sklenena pogodba. V tem oziru najdejo se v pravdnih govorih dvojbe, ker niso določene bistvene točke, kakor čas, kedaj je plačna kupnina, gledč fizične predaje, poistinitve, ali je prodano zemljišče obremenjeno ali ne. Sicer je pa zelo važen trenutek, namreč izpraznitev stanovanja od strani prodajalca, odvisen še le od naprave pismene kupne pogodbe in sicer od dneva sestave. Ne more se torej trditi, da sta nameravali stranki sestaviti pismo o kupni pogodbi le za to, da bi služilo kot dokazilo pri vknjižbi lastninske pravice v korist tožnika kot kupca. Izplačilo oziroma sprejem zadavka in rokoseg ne moreta biti sama zase me-rodajna pri presoji pravnega opravila. Pravna ustanova zadavka ni med kmetskim ljudstvom tako razvita, da bi se vedno smeli pripisovati izplačilu oziroma sprejemu zadavka pravni nasledki. — Rokoseg sploh ni pravna ustanova, tožnik tudi ne trdi, še manj je pa skušal dokazati, da ima rokoseg kak pravni pomen. Sicer pa ni izključeno, da sta se nanašala oba ravno navedena momenta, ako se jima že pripisuje kak pravni pomen, na pismeno pogodbo, ki se je še le imela skleniti. Kupna pogodba ni bila torej nikdar dovršena med strankama, zato tudi lahko odpade pretresovanje, ali se je pogodba pozneje razdrla ali ne.
Najvišje sodišče potrdilo je z razsodbo z dne 28. novembra 1894, št. 13829 razsodbo višjega sodišča iz razlogov istega, katerim je sledeče pridejalo;
12
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Ker je Josip Lorber s pogodbo z dne 27. februvarija 1894. 1. kupil od toženca v tožbi omenjeno zemljišče, in je dal, kar se priznava, svojo lastninsko pravico pri tem zemljišči tudi vknjižiti, ni bil tožnik, tudi če je s tožencem prej res sklenil kupno pogodbo glede tega zemljišča, z ozirom na določbo §-a 440. obč. drž. zak. več vpravičen zahtevati izpolnitev pogodbe in predajo zemljišča, marveč je zamogel jedino le vtožiti škodo, če mu je katera nastala.
Dr. Fr. Poiek.
b) Posest posekanega lesa je neodvisna od posesti zemljišča, na katerem so rasla drevesa. — § 344. obč drž. zak.
France V. posekal je v gozdu »Veliki Ostrožnik« bukev in borovec, ta les obsekal in oklestil ter vrhove odbil in na to pustil les v gozdu ležati. Ko je Anton P. to izvedel, šel je v gozd ter brez privoljenja in brez vednosti Franceta V. ta Les vzel in odpeljal za se.
Vsled tega tožil je France V. Antona P. radi motenja v posesti gozda in po njem posekanega lesa.
Mestno del. okrajno sodišče v Lj. odbilo je povsem s konečnim odlokom z dne 30. aprila 1894, št. 9666 tožbeno zahtevo, glasečo se: Tožnik France V. nahaja se v mirni, zadnji, dejanski posesti gozda »Veliki Ostrožnik«, ležečega blizu kraja Toško čelo, kakor tudi v mirni, zadnji, dejanski posesti drevja, oziroma lesa, kateri je na tem delu posekal dne 3. maja 1893. 1.; toženec Anton P. motil ga je v tej posesti s tem, da je od posekanega drevja samovlastno vzel in odpeljal jedno bukev in jeden borovec; toženec obsodi se torej, da ima stvar postaviti v prejšnji stan ter se v prihodnje vzdržati vsacega motenja tožniku pristoječe dejanske posesti proti globi za vsak prestopek.
Razlogi:
Tožnik dokazati mora zadnjo dejansko posest spornega gozda »Veliki Ostrožnikc in posebno tistega dela tega gozda, kjer sta stala bukev in borovec, katera je tožnik pomladi leta 1 893. posekal in oklestil in katera je kmalu potem toženec iz gozda domov speljal, ker se zamore le proti temu dokazu ugoditi tožbi, da pripozna toženec, da je tožnika z gori navedenim dejanjem motil v zadnji dejanski posesti navedenega gozda  »Veliki Ostrožnik«  in  v  zadnji
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
13
dejanski posesti dreves. Kajti, če ne dokaže tožnik zadnje dejanske posesti zemlje, na kateri sta stala po njem posekana bukev in borovec, se sploh trditi ne more, da je prišel z oklestenjem in po-sekanjem dreves on v zadnjo mirno pristno posest istih in, da ga je potem motil toženec z odpeljanjem teh dreves, ki se je vršila po izpovedbi prič kakega pol meseca po tem, ko sta se drevesi posekali; tudi je pripomniti, da je toženec takoj, ko je izvedel o tem sekanji, šel na prepirni svet ter dal isti premeriti. Uvažujd torej, da je toženec sicer samolastno vzel drevje iz gozda, da se pa to dejanje po izidu zaslišanja prič in po lastni izpovedbi tožni-kovi, da je toženec pred dvema letoma na spornem svetu 2 smreki nekemu Riflju prodal in torej posestno dejanje izvršil, tožnik pa nikakor ni dokazal zadnje dejanske posesti spornega gozda, ker priča Marija V. ne ve povedati, kedaj je tožnik zadnjič na spornem svetu sekal les in ker priča Marija H. za zadnjih 10 let sploh ničesar ne ve o posesti prepirnega sveta in ker druge priče iz lastne vednosti glede posesti tudi ničesar povedati ne vedo, mej tem, ko priča Gregor Prek jednako s tožnikom potrdi, da je Riflju, ki je les od toženca predlanskim kupil, tudi smreki na spornem svetu v posekanje odkazal, — ne more smatrati za motitev kake tožnikove posesti, temveč le kot dejanje v zmislu §-a 344. obč. drž zak., pridržati si in čuvati posest.
Vsled pritožbe tožnikove je višje deželno sodišče v Gradci z odločbo z dne 20. junija 1894, št. 6017 konečni odlok prve instance deloma potrdilo, deloma pa spremenilo, ter razsodilo tako-le:
Tožnik France V. nahaja se v mirni, zadnji, dejanski posesti onih dreves, oziroma onega lesa, kateri je dne 3. majnika 1893. 1. posekal v delu svojega blizu kraja Toškočelo ležečega gozda »Veliki Ostrožnik« ; toženec Anton P. ga je v tej posesti motil s tem, da je od posekanih dreves jedno bukev in jeden borovec samolastno vzel in odpeljal, toženec mora prejšnji stan napraviti in se v bodoče vsake   take  motitve  tožnikove   posesti  vzdržati  proti izvršilu.
Nasprotno se pa nadaljnja tožbena zahteva: »Tožnik nahaja se v zadnji, mirni, dejanski posesti dela svojega blizu kraja Toškočelo ležečega gozda »Veliki Ostrožnik«; toženec ga je v tej posesti motil s tem, da je jedno bukev in jeden borovec tam vzel in odpeljal« — se pa odbija.
II
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Troški I. stopinje obeh spornih strank se mejsobojno pobotajo, nasprotno pa ima toženec tožniku v 14. dneh proti izvršilu povrniti polovico rekurznih troškov.
Razlogi:
Kar se tiče spornega gozda samega, se tožniku dokaz njegove po tožencu prerekane dejanske posesti ni posrečil. To je zadostno obrazloženo v prvem odloku in je tudi tožnik priznal v rekurzu. Vpravičeno je torej odbil prvi sodnik tisti del tožbene zahteve, ki meri na varstvo posesti imenovanega sveta kot tacega. V tem pogledu bilo je konečni odlok potrditi, ker nedostaje bistvene potrebščine za zahtevano sodno varstvo t. j. tožnikove posesti. Drugačna pa je stvar glede tistega dela tožbene zahteve, ki se peča s tem, da je toženec odvzel in odpeljal po tožniku v spornem delu gozda posekani bukovi in borovi les. Neoporečeno je, da je tožnik napo-minani drevesi posekal, obsekal in oklestil ter vrhove odbil. S tem storil je vse potrebne priprave, da omenjeni drevesi, katera je začasno pustil v gozdu ležati, v njihovih posameznih delih na svojo korist in v svoj prid upotrebi. Ravno s temi dejanji pa je tožnik dejansko in očividno stopil v posest omenjenih dreves (§-a 312. in 315. o. d. z.). Ker je pa toženec le-ti drevesi na gozdnem skladišči brez tožnikovega dovoljenja vzel in za sebe odpeljal, je s tem ne-dvojbeno samovlastno posegel v tožnikovo posest, ki je vsled priznanja onih dejanskih okolnostij dokazana. Na tem ne more prav nič izpremeniti okolnost, da tožnik ni zmogel dokaza o dejanski posesti tistega sveta, na kojem sta stali po njem posekani drevesi, kakor tudi ne okolnost, da od časa posekanja dreves pa do tistega časa, ko je toženec drevesi odpeljal, še ni pretekla doba 30 dnij. Kajti vsled posekanja t. j. vsled odločitve od tal prenehali sta drevesi biti pritiklina tistega sveta (§ 295. o. d. z.), nego sta postali samostojni premičnini, koji je kot taki torej treba posebej pridobiti si v posest. Le - ta zadnja pridobitev posesti pa ni vezana na nobeno določeno dobo imetja, nego je zavisna jedino le od tega, kedaj in kako se dejansko stopi v posest. Neodločujoče je torej, če od po-četka tožnikove posesti do odvzetja dreves po tožencu še ni preteklo 30 dnij, to pa tem bolj, ker je z določbo §-a 2. ces. nar. z dne 27. oktobra 1849, št. 12. drž. zak. ustanovljena le doba tožbe-nega zastaranja v provizorični posestni pravdi. Toženec je imel torej jedino le pravico, tekom omenjene 30 dnevne dobe svojo do-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
15
zdevno posest spornega gozda s potrebnimi dokazi te posesti napram današnjemu tožniku vtožiti, nikakor pa ni imel prav, ker je samolastno in sam vrinil se v posest omenjenih dreves in to tem manje, ker niti ne trdi, niti ne dokazuje, da bi bila sodna pomoč prišla prekasno, če bi bil opustil odpomoč na lastno pest (§-a 19. in 344. o. d. z.). Toženec je potemtakem vsekako motil tožnikovo posest na spornih drevesih s svojo samolastnostjo in je bilo radi tega v tej točki, prenaredivši prvi odlok, tožbi ugoditi. V zmislu §-a 25. zakona z dne 16. maja 1874, št. 69. drž. zak. bilo je obojestranske troške I. stopinje mejsobojno pobotati, ker se ne more reči, da je ta ali ona stranka popolnoma zmagala ali popolnoma propadla. Delni uspeh tožnikove pritožbe vpravičuje prisoditev polovice rekurznih troškov.
Najvišje sodišče je revizijski rekurz toženca Antona P. z odločbo z dne 24. avgusta 1894, št. 10071 zavrglo in višjesodno odločbo v meritornem delu in tudi gledč izreka o troških povsem potrdilo na podlogi njenih stvarnih in zakonitih razlogov. Pripomnilo je z ozirom na revizijske navedbe, da v predležečem slučaji o dovoljeni samosvoji odpomoči v zmislu §-a 344. o. d. z govora biti ne more, kajti taka odpomoč mora imeti za podlogo naskok, kojega se na noben drug način ubraniti ni moči, tukaj se pa temeljem aktov ne more trditi, da toženec ni imel za svoje varstvo nobene druge poti in nobenega druzega sredstva, nego to, da je že 14 dnij prej posekani in v gozdu zloženi drevesi brez tožnikovega dovoljenja odvezel. Dr. J. K.
c) Bona in mala fides pri motenji posesti? — Animns turbandi ? — Kedaj je odgovoren gospodar za motenje posesti, katero je zakrivil njegov delavec?
Okrajno sodišče v Cirknici je z odlokom z dne 26. julija 1894, št. 2837 odbilo sledeči zahtevek: Toženec V. mora 1.) pripoznati, da se nahaja tožnik M. v zadnji dejanski posesti gozda »na Črnem vrhu* pare. št. 2031, in osobito v posesti pravice, posekati tam stoječa devesa ; 2.) pripoznati, da je motil tožnikovo posest, ker je v času od 4. do 13. junija 1894. 1. posekal tam dve hoji, ter 3.) opustiti vsako posestno dejanje v tem gozdu, sicer bi mu sodišče naložilo za vsak slučaj primerno globo.
11)
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Razlogi:
Na »Črnem vrhu« v gornjem delu prostornega gozdovja mejita tožnikova parcela št. 2031 in pare. št. 2032, lastnina Frana O. Le-ta pa je prepustil s kupno pogodbo svojo parcelo tožencu, da poseka tam rastočega lesa, kolikor je dovoljeno po zmislu gozdnega zakona. V celem gozdu »na Črnem vrhu« raste pa enaka hojevina sposobna za posekanje, to pa na parceli tožnika in na parceli Frana O. — Tožnik je posedoval do sedaj svojo parcelo mirno in izključ-ljivo. Ko je pa dal toženec po svojih delavcih leta 1894. sekati les na parceli št. 2032, je delavec Janez P. v času od 4. do 14. junija 1894. 1. posekal tudi hoji stoječi daleč preč od meje, na tožnikovi parceli št. 2031. To vse je dokazano po priznanji obeh strank. S tem dejanjem delavca P. motila se je pa po mnenji tožnikovem njegova zadnja posest gozda pare. št. 2031. Po §-u 5. ces. naredbe z dne 27. oktobra 1849, št. 12. drž. zak. mora tožnik dokazati razun svoje mirne zadnje posesti tudi, da ga je motil toženec v posesti s tem, da je posekal tožencev »reprezentant« Janez P. časi od 4. do 14. junija 1894. 1. obe hoji na pare. 2031. V tem slučaji je pa le dejanje dokazano, namreč, da je posekal Janez P. res dve hoji. Dognano pa ni, da je nastala s tem nevarnost posesti tožnikovi ali da vsebuje to posekanje označeno kot »motenje posesti« v istini možnost kake nevarnosti za tožnikovo posest. Za pridobitev posesti treba po zmislu §-a 312. obč. drž. zak. izvrševanje posestnih dejanj cum animo rem sibi habendi. Dejanje samo — posekanje — se pa ni vršilo v le tem slučaji — kakor izhaja iz izpovedeb zaslišanih prič — s tem namenom, pač pa bona fide in sicer vsled zmote o mejah, katero je zakrivil Janez P. Torej se pa tudi ne more reči, da bi bilo kvarno ali nevarno tožnikovi posesti parcele št. 2031. Ker je torej jasno, da se ni vršilo omenjeno dejanje od strani toženca motilnim namenom (animo turbandi) se tožbenemu zahtevku ne more ugoditi; to pa tudi ne gledč pripo-znanja zadnje dejanske posesti, ker se leta niti ni ovirala, ker ni prepirna, ker manjka glede nje vzroka do tožbe.
Ta odlok je vsled rekurza tožnikovega r a z v e lj a v i 1 o v i š j e deželno sodišče Graško z odločbo z dne 30. avgusta 1894, št. 8311 ter ugodilo tožbi povsem.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
17
Razlogi.
V postopanji radi motene posesti, urejenem po ces. naredbi z dne 27. oktobra 1849, št. 12. drž. zak. merodajne so edino-le okol-nosti, ki se tičejo zadnje dejanske posesti ter motenja. Po priznanji toženca je dokazano, da se nahaja tožnik v zadnji dejanski in iz-ključljivi posesti parcele št. 2031, posebno pa »gornjega dela«, ter da je delavec, katerega je najel toženec za posekanje lesa, v času, navedenem v tožbi, le-tam posekal dve hoji. To dejanje znači se pa samovlastnim poseganjem v tujo posest. Vsled tega sme motenec zahtevati po zmislu §-a 339. obč. drž. zak. da se prepove tako motenje. Znak samovlastnosti pa ne primanjkuje dejanju, o katerem se tu razsoja. Tudi mu ne odvzame tega značaja zmota, ki se je pripetiia. Toženec je odgovoren za dejanja svojih delavcev, ki so sekali vsled njegovega povelja in njemu v prid. On bi moral skrbeti, da se ne pripeti prekoračenje mej ter tako znatno poseganje v tujo posest, kakor se je zgodilo vsled posekanja dveh velikih hoj. Ne more se izgovarjati s tem, da jJ nekaterim delavcem splošno ukazal, naj pazijo na meje, ko je vender zanemarjal skrbeti, da se delavcem natanko pokaže, kje je meja, ter nadzoruje potem izvrševanje tega ukaza po delavcih. Da je pa bila meja natanko označena tako, da je smatral gozdar nepotrebnim dalje razkazovanje mej, ima nasledek, da se mora izreči pomoto delavca P. še manj odpustljivo. Način pa, kako se je le jako površno pokazalo delavcu P. prostor, kjer ima delati, je velika malomarnost, ker se niti v najmanjšem ne briga za tujo posest. Tožnik je imel torej dovolj vzrokov zahtevati sodnega zaščita za svojo hudo oškodovano posest, posebno pa, ker se do dostavljene tožbe od toženčeve strani ni ničesar storilo, kar bi zadostno jamčilo za to, da se motenje ne ponavlja ter plača odškodnina.
V svojem revizijskem rekurzu poudarjal je toženec, da se more smatrati motenjem posesti le dejanja, s katerimi si pridobi — ako se ne toži v dobi 30 dnij a tempore scientiae — motilec posest; — da je torej pred vsem potrebno, da ima dejanje, v katerem je baje motenje, znaka, ki sta potrebna za pridobitev posesti same -— ta pa sta corpus possessionis in animus possidendi. (rem sibi habendi.) Le ako je torej to dvoje dognano, more se govoriti o motenji posesti.   Posekanje hoj  se je pa vršilo v tem
2
18
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
slučaji le vsled zmote delavca P. Po tem dejanji ne bi mogel dobiti nikoli gospodar posesti prepirnega sveta, torej se tudi ne more govoriti o motenji posesti. Pred tožbo, pravi dalje pritožitelj, ni imel pojma o posekanji hoj, ker je to izvedel še le po tožbi. Takoj na to javil je tožniku, da mu hoče povrniti škodo, katero je delavec povzročil. — Sicer pa delavec P. ni sekal v dotičnem kraji na njegov ukaz Najel ga je bil temveč za povsem drug gozd. Ko je pa P. izvršil tam svojo delo, vrinil se je še tu, ter tako brez vednosti toženca delal, torej tudi ne more biti leta odgovoren za to, kar stori P. pri delu, v katero se je vrinil brez vednosti gospodarja, in celo proti njegovemu ukazu.
Z naredbo z dne 30. oktobra 1894, št. 12110 potrdilo je najvišje sodišče izrek II. instance.
Razlogi.
Sklicevati se je pred vsem na razloge višjega sodišča, ki so prikladni zakonu in dejanskemu položaju. Vrh tega je pa še poudarjati, da pristoja posestniku po §u 339. obč. drž. zak. pravica iskati sodne pomoči proti vsakemu samovlastnemu motenju njegove posesti. V zmislu §-a 5. ces. naredbe z dne 27. oktobra 1849, št 12. drž. zak. pa ni preiskovati vprašanja glede poštenosti ali nepoštenosti. Iz tega sledi, da ima posest kot taka brez ozira na zavest motilca o brezpravnosti njegovega ravnanja pravico, zahtevati sodno zaščit proti vsakemu samovlastnemu posezanju. Namen pa motiti tujo posest ni neizogibno potreben za učin motenja. Tudi oni, ki dela bona fide, ne more se odtegniti nasledkom, izrečenim v navedenih zakonitih določbah. Za dejanje delavcev, najetih za posekanje lesa, je toženec tembolj odgovoren, ker je bilo — kakor poudarja višje sodišče po pravici — prepuščeno dobri volji delavcev, hočejo li spoštovati tuje meje ali ne, kajti le-te se jim niso dovolj jasno označile ter tudi se ni pazilo, kako izvršujejo njim odkazano delo. Po tožencu navedeno priznanje ter zagotovilo, da hoče škodo poravnati, pa ni zadostno, da bi ustvarilo tožbo nepotrebno, ker nima namena, doseči le priznanja posesti, temveč tudi, da se izda sodna prepoved v zabranitev nadaljnjega motenja.   Konečno pa ne glede"
\7. pravosodne prakse. Civilno pravo.
19
na to, da je toženec .šele v revizijskem rekurzu, torej prepozno navedel, da ni ukazal delavcu P. sekati v tožnikovi parceli št. 2031 bližnjem delu, je ta trditev tudi vsled tega brez pomena, če se pomisli, da so priče izpovedale, da je tudi P. bil v toženčevi službi, da je leta sicer začel sekati v drugem gozdu, potem pa opustil tam delo vsled ukaza toženčevega nadzornika O. ter nadaljeval delo v bližini prepirnega sveta. Torej se je morala odločba II. instance potrditi. Dr. S.
d) Po svoji krivdi od mize in postelje ločeni zakonski drug nima pravice do primernega vzdrževanja po S-u 796. obč.
drž zak.
Tožbeno zahtevanje: a) tožnici M. A. udovi rajnika E. N. gre, dokler se iznova ne omoži, primerno vzdrževanje iz njegove zapuščine, počenši od 1. marcija 1891. leta, to je od dne njegove smrti do njene smrti; b) toženka Rožica N. kakor dedič rajnika E N. dolžna je dajati tožnici primerno to vzdrževanje 50 kr. na dan, v mesečnih predplačilih obrokih 15 gld. od i. marcija 1891. leta, to je od dne smrti E. N. do njene smrti, odnosno dotlej, da ne stopi v drugi zakon« — odbilo je deželno sodišče tržaško z razsodbo z dne 11. aprila 1894, št. 2068 iz tehle
razlogov:
Obedve stranki soglašata v tem, da je E N. tožničin zakonski drug, umrl dne 1. marcija 1891. leta, da je njegova zapuščina bila prisodila se temeljem poslednje njegove volje današnji toženki, da sta imenovana oba soproga v poslednjih dvajsetih letih živela ločena od mize in postelje in da že imenovani oporočnik ni poskrbel niti v svoji oporoki, niti drugim potom za vzdrževanje svoje soproge, današnje tožnice. Vsled tega je, opiraje se na določila §-a 796. obč. drž. zak , vložila tožbo zaradi primernega vzdrževanja. V tožbi stavljenemu zahtevanju upira se toženka trde, da je tožnica po svoji krivdi bila ločena od svojega moža in da jej vsled tega ne gre iz njegove zapuščine nikakoršna pravica do primernega vzdrževanja. Po določilu § a 796. obč. drž. zak. gre zaostalemu zakonskemu drugu, dokler ne stopi v drugi zakon,  primerno vzdrževanje iz zapuščine
2*
90
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
umrlega zakonskega druga, ali po istem zakonitem določilu ne gre taka pravica onemu zakonskemu drugu, ki je bil po svoji krivdi ločen od svojega zakonskega druga. — Ker to zakonito ustanovilo ne določa, da bi imel ločitev od mize in postelje z razsodbo proglasiti v to poklicani sodnik, treba je sklepati, da se sme tudi v tem postopanji preiskovati, ni-li zakonski drug, primerno vzdrževanje zahtevajoč, kriv ločitve od druzega zakonskega in da se sme dosledno izreči o tem tudi v tem postopanji stvari odgovarjajočo sodbo. Tožnica priznava sama, da jej je njen soprog dvakrat ali trikrat iz Aleksandrije pisal, ne bi li prišla k njemu tja in kakor žena živela ž njim, da pa ona nikakor ni hotela iti za njim in zagovarja to svoje vedenje s tem, da jo je njen soprog le za to vabil tja, da bi se osvobodil lepim načinom neke svoje priležnice in da bi zakonsko svojo drugo, komaj iznebivši se one ženime, iz nova odpravil od sebe, kakor jo je bil že v Trstu zapustil pred leti. Ako bi se hotelo imeti celo vpravičeno današnjo tožnico, da ni šla za soprogom v Aleksandrijo, češ, da tamkaj ni bilo šol za njene otroke in ker bi vožnja po morji in afričansko podnebje bilo škodovalo njenemu zdravju — smatrati je vsa ta navajanja golimi izgovori, ako se ozira, da se njen soprog ni bil preselil svojeglavno iz Trsta v Aleksandrijo, nego da ga je tja poslalo ravnateljstvo društva, pri katerem je služboval, kakor je dokazano enoglasnimi izpovedbami raznih nesumnih svedokov. in da mu je bilo pokoriti se odnosnemu nalogu, ako ni hotel izgubiti svoje službe in da tožnica ni hotela, kakor sama priznava, iti k njemu, ko je iz Aleksandrije nazaj prišedši nastanil se v Trstu. V opiavičenje tega svojega vedenja navaja sicer, da je živel takrat njen soprog z neko drugo priležnico in da bi z le-to vred nikakor ne mogla živeti po določbah §-a 44. obč. drž. zak., a o vsem tem ni navedla prav nobenega dokaza. Ker torej ni dokazano, da je pokojnik E N. odpravil hudomušno od sebe današnjo tožnico in ker se iz vse pravde razvidi, da je, njega radovoljno zapustivši, živela vsled tega po svoji krivdi od njega ločena, ni možno prisoditi jej temeljem §-a 796. obč. drž. zak. nika-koršnega vzdrževanja iz zapuščine rajnega njenega soproga.
Tožničino apelacijo zoper to razsodbo odbilo je višje deželno sodišče v Trstu z odločbo z dne 21. junija 1894, št. 2374 s temi le
razlogi:
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
21
Opirajoč se v bistvenosti na razloge prve instance in oziraje se, ker se mora določilo §-a 796. obč. drž. zak. zaradi splošnjega besedila tolmačiti v zmislu. da vsaka ločitev od mize in postelje, in ne samo ona, katero izreko pristojni sodniki, jemlje zakonskemu drugu, kateri je kriv, pravico, katero mu podeljuje navedeno zakonito ustanovilo, ne more se govoriti o tem, da bi ne bila smela prva instanca proglasiti v tem postopanji tožničine krivde gledč njene ločitve od rajnega njenega zakonskega druga.
Izvenredno tožničino revizijo odbilo je najvišje sodišče na Dunaji z odločbo z dne 27. septembra 1894, št. 11399 opirajoč se na določbe dvorn. dekreta z dne 15. februvarija 1833, št. 2593. z. j. z., ker ni videlo v razsodbah nižjih instanc ni očite krivice, ni protizakonitosti. T.
e) Dovolitev v pripis parcele k nasprotnikovemu zemljišču, ki se je dala, ko so se popravljale nove zemljiščne knjige, se ne more smatrati uporom zoper ono vknjižbo, katera po stane pravomočna po preteklem oklicnem roku v zmislu člena 11. zakona z dne 25. julija 1871, št. 96. drž zak — Takšne vknjižbe ne gre izpodbijati niti z ustnimi niti s pismenimi ugovori, ki so se napravili baje pred ono dovolitvijo, kateri se po vrhu ne ujemajo s pismeno pogodbo, napravljeno pred ono izjavo (§ 887. obč drž zak)
Tožbenemu zahtevku glasečemu se:
Toženec je dolžan pripoznati, da je parcela št. 678 50, napačno 714/1, kat. obč. Selške lastnina tožnikov; dovoliti odpis te parcele od zemljišča vlož. št. 17 kat. obč. Selške, otvoritev novega vložka in vknjižbo lastninske pravice na ime tožnikov, odnosno mesto tega plačati 200 gld. in v slehernem slučaji tožne stroške v 14. dnevih, da se izogne izvršilu — je ugodilo okrajno sodišče v Ž. z razsodbo z dne 12. aprila 1894, št. 520; višje deželno sodišče v G. pa je tožbo zavrglo, ter nasprotno z razsodbo z dne 4. julija 1894, št. 5633, obsodilo tožnika v plačilo stroškov, in sicer iz sledečih  razlogov:
Zahtevek tožnikov, katera sedaj dejansko posedujeta in uživata parcelo št. 678.50 kat. obč. Selške, naperjen je proti tožencu kot
22
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo
zemljeknjižnemu posestniku. Ta zahtevek ima značaj lastninske tožbe naravnega posestnika proti zemljeknjižnemu posestniku in je torej dolžnost tožnikov dokazati,da sta lastnika te parcele, da sta jo pridobila s poštenim in pristnim naslovom kot pravna naslednika U. P., kakor tudi, da je bila poslednja lastnica. Tožencu ne gre nakladati dokazilnega bremena, ker se nanaša na zemljeknjižni vpis. Le-ta pa se je izvršil o priliki naprave nove zemljiške knjige, kateremu se priznano stranki nista uprli v zakonitem roku, kateri se je izvršil celo na podlagi zaslišanja vdeležencev. Velevažen je v tem oziru zapisnik, sestavljen o priliki naprave nove zemljiške knjige. — Pravna sprednica tožnikov, U. P. je zaslišana izrecno izjavila, da ne ugovarja pripisu navedene parcele k toženčevemu zemljišču: poprej R. št. 349 graščine Z. sedaj vlož. št. 17 kat. obč. Selške. — V smislu zakona z dne 25. julija 1871, št. 96. drž. zak. smatra pa se  pravim zemljeknjižnim  vpisom — vknjižba, katera se je izvršila vsled privolitve zjedinjenih strank, ali proti kateri se vsaj ni ugovarjalo v zakonito določenem roku.   Izpodbijati bi se mogel takšen vpis le s  stvarnimi  pravnimi razlogi, kar pa tožnika nista niti dognala, niti le poskusila. — Glede^ navedene izjave U. P., katero je dala v zapisniku z dne 15. marcija 1885 1., pa se ne more oponašati tožencu zle vere. Pismena kupna pogodba, katero sta napravila tožnika z U. P. dne 18. avgusta 1885. 1. po oni izjavi o priliki naprave nove zemljiške knjige, torej takrat, ko že ne bi smela več  razpolagati U. P. z ono parcelo, katero je izročila z vso  domačijo vred že davno poprej tožencu  — ne more služiti tožnikom v nikako dokazilo, ne gledč na to, da se je ona kupna pogodba izvršila tedaj, ko je bil že toženec zemljeknjižni lastnik napominane parcele, ker celo iz slednje pogodbe ni razvidno, je-li ona parcela slična s spornim predmetom.   V repliki trdila sta sicer tožnika,   da je toženec podkrižal leta 1880. pred županom K. odpoved na sporno parcelo št. 678/50. Ne glede na to, da tožnika te odpovedi nista predložila, se ne more uvaževati to trditev, ker se je baje ta dogodek vršil leta 1880., kateremu je sledila ona izjava U. P. leta 1885. o priliki naprave nove zemljiške knjige. Tožencev vpis se torej ne more smatrati neveljavnim niti v oblikovnem, niti v stvarnem oziru, ter se je moral nasproti prvej razsodbi zavrniti tožbeni zahtevek.
Najvišje sodišče naDunaji je potrdilo z odločbo z dne 2. oktobra 1894 št. 11.238, razsodbo višjega deželnega sodišča, za-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 23
vrnivši revizijo tožnikov iz razlogov višjega sodišča prikladnih kakor stvarnemu položaju tako tudi zakonitim določilom, uvažuje" nasproti revizijskej pritožbi, da U. P. o priliki lokalne poizvedbe, ki se je odredila v svrho naprave novih zemljiških knjig na dan 14. marcija 1885. 1., ni ugovarjala pripisu parcel št. 714 in 678/50 kat. obč. Selške k toženčevemu zemljišču R. št. 349 graščine Ž — Izjava, da si pridržuje pravice do parcele št. 678/50, ni uničila dejstva , da se je ta parcela temeljem njene izjave pripisala v novej zemljiškej knjigi vložku št. 17 kat. obč. Selške, ter da ni nikdo ugovarjal temu vpisu do oklicnega roka, s čemer je zadobil ta vpis v zmislu člena II. zak. z dne 25. julija 1871, št. 96. drž. zak. moč pravega zemljeknjižnega vpisa.
Dr. R. Bezek.
f) Določila §-a 817. obč. drž zak. in § a 161 zap. pat. ne pripuščajo nikakega dvoma, da za delitev in zaposedbo dedščine obstoječi propisi ne veljajo za volila.
Dne 25, februvarija 1. 1893. zamrla J. M. je v odstavku 5. svoje pismene oporoke odredila: »Volim svojim najbližjim sorodnikom z očetove in z materine strani 10.000 gld., katere je le-tem po glavah v jednakih delih porazdeliti.«
Tekom zapuščinske razprave je pooblaščenec k temu volilu oglasivših se legatarjev predložil zapuščinskemu oblastvu izkaz volilo-jemnih vpravičencev, proseč, da se po njem kot legatarji izkazana desetorica oseb priznajo legatarji po J. M in se jim prisodi denarno volilo v jednakih delih.
Deželno sodišče v L. je z rešitvijo z dne 22. maja 1894, št. 4548 na podlagi prošnji priloženih listin 10 označenih oseb za-pustnici v tretji stopnji sorodnimi priznalo z dostavkom, da jim je prosto po izkazanem vzajemnem soglasji prositi za izročitev volila, — vender ne krateč pravic morebitnim nadaljnim sorodnikom. Nasprotno pa je prošnjo za določitev k temu denarnemu volilu poklicanih najbližjih sorodnikov odklonilo, ozirajoč se na § 40. obč. drž. zak., ker je ob morebitnih nasprotujočih si zahtevkih interesentom v tem slučaji v smislu §-a 2., št. 7. in §-a 18. ces. patenta z dne 9. avgusta 1854, št. 208. drž. zak. prepustiti, da nastopijo pravni pot.
21
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Legatarji so proti temu odloku v celoti po svojem zastopniku vložili reku r z, v katerem trdijo, da mora zapuščinsko oblastvo njihov izkaz sorodstva in njihov zahtevek volila uprav tako, kakor se ozirom dedičev vrši izrecno, brez pridržka in določno priznati ali odkloniti; pogojnega priznanja zakon ne pozna, pa bi bilo tudi brez praktične vrednosti. (§-i 799., 810., 819., 682. in 559. obč. drž. zak.j — O dedinski pravici in takisto o zahtevku volila vsacega posamnega interesenta mora se pred sodiščem obravnavati in sicer po določilih oficijoznega postopka, ne pa po procesuvalnih normah. To kažejo §-i 122., 123., 124., 145., 149 zap. pat., kateri govore o sodnem priznanji dediških in legatarskih zahtevkov. Torej naj zapuščinsko oblastvo zahtevek legatarjev v zmislu zakona in oporoke zapustnice reši, ne da bi vprašanja o izključnem vpravičenji izkazanih sorodnikov pustilo nerešenega. Dalje protivijo se določilu, da bi stoprv po izkazanem vzajemnem soglasji smeli prositi izročitve volila, ker jih zapuščinsko oblastvo ne more siliti, da se izvensodno poravnajo, dalje ker more vsak njih posamezno prositi izročitve volila neglede" zahtevkov drugih, in slednjič, ker je to v istem ofici-joznem postopku določiti, češ, da strogo k temu pripada.
Vi š jede ž. sodišče v G. pa jez odločbo z dne 9. avgusta 1894, št. 7916 ta rekurz zavrglo in razsodilo prvega zapuščinskega oblastva potrdilo s sledečimi
razlogi:
Izpodbijanega odloka pristavek, da se predloženi izkaz ne krateč morebitnih nadaljnih volilojemnikov prizna, ne more pravic pritožnikov kratiti, niti njihovo pritožbo provzročiti, ker bi bil tudi brez tega pristavka zapuščinski sodnik zavezan, da do časa, ko se izplačilo volila izvrši, uvažuje morebitni poznejši zahtevek. Nadalje v slučaji mejsebojnega dogovora vseh legatarjev glasom besedila izpodbijanega odloka izročitve volila itak nič ne ovira. Na drugi strani pa se je ta dogovor vpravičeno zahteval kot pogoj izročitve, ker je odločitev vprašanja, kateremu zapustničinih sorodnikov z očetove ali z materine strani pristoja volilo in v kakih razmernih deležih smejo isto zahtevati, odvisno od pretresanja spornih pravnih vprašanj in dejstev in bi se torej glasom §-a 2., št. 7. ces. patenta z dne 9. avgusta 1854, št. 208. drž. zak. ne mogla izvršiti oficijoznim potom.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
25
Tudi proti temu odloku pritožili so se legatarji in vložili ničnostni r e k u r z.
Utesnitev prve in druge stopnje vidi se jim v nasprotji s spisi in protizakonita, češ, da so dokazali v izkazu sorodstva, da razven navedenih sorodnikov zapustnice nihče ne živi niti z očetove niti z materine strani; zato se ne more nihče več kot volilojemnik upoštevati. Določila o izkazu dedinskih vpravičencev upotrebiti in upravo-močiti je tu per analogiam, ker jim mora sodišče, če jih je lega-tarje priznalo, tudi določiti delež, kakor dedičem. Vsaj so uprav oni izveli dokaz samo-vpravičenja in sedaj ne morejo niti svojevoljno niti dogovorno sami določati deležev, niti se radi izročitve volila pogoditi. Oba odloka torej prav naravnost nasprotujeta določilom §-ov 170. in 171. zap. pat., katera naj se tu uveljavijo analogno, kakor pri dedičih in razdelitvi dedščine. Glasom §-ov 797. in 799. obč. drž. zak. mora se o dedinski pravici pred sodiščem razpravljati in sodišče izvršiti mora izročitev v pravno posest. Inkosekventno pa bi bilo, ko bi bil zakonodavec hotel nalagati to postopanje le dedičem, a bi opraščal legatarje oficijoznega postopka pri sodišču.
Najviše sodišče odbilo je končno z odlokom z dne 30. oktobra 1894, št. 12818 tudi leta ničnostni rekurz s sledečimi
razlogi:
Pogoji §-a 16. ces. patenta z dne 9. avgusta 1854, št 208. drž. zak. — v katerih jedino bi bilo izredno pravno sredstvo dovoljeno — se v tem slučaji ne izpolnijo: Izpodbijana odloka nasprotno odgovarjata položaju spisov in zakonu. Pripomniti je le še, da določila §-a 817. obč. drž. zak. in §-a 161. omenjenega ces. patenta ne prepuščajo nikakega dvoma, da za delitev in zaposedbo dedščine obstoječi propisi ne veljajo za volila.
96
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Kazensko pravo1)
Osebo, katera je bila že enkrat k nečistosti zapeljana, možno je iz nova zapeljati in nadaljevati to zapeljavo tudi po prvem činu
Nedoletna, za časa pričujoče pravde 22 let stara A je do zadnjega časa živela pri svojem očimu B-ju. L 1888. ali pa že okoli sv. Martina 1. 1886., kakor je pričala A sama, zapeljal je B to svojo ondaj 16 oziroma ne še uprav ^letno pasterko, da se mu je telesno udala in od onega časa sem jo je očim rabil, kakor da je njegova žena. Sad tega občevanja so bili trije otroci, katerih zadnji pa je kmalu umrl. — To nenravno življenje B-jevo je bilo znano po vsej občini in varstveno oblastvo je v posledici ukazalo, da se mora A odstraniti iz hiše svojega očima.
Varuh obeh še živečih nezakonskih otrok je potem tožil Bja na pripoznanje očetstva in z razsodbo m. del. okrajnega sodišča v L. z dne 8. marca 1892, št. 4921 sta se pripustili glavni prisegi o tem, da se ni obtoženec v kritičnem času, ali sploh kedaj spolno združil z A. —B. je na razsodbo prisegel, dasiravno se je po vsej občini znalo, da je oče teh otrok in akopram je skrbel za otroka, dokler je bila pasterka v njegovi hiši.
C. kr. državno prav d niš t vo v L. je na to kot javni obtožitelj naperilo tožbo proti B ju in predlagalo, da se obtoženec obsodi mej drugim tudi hudodelstva zapeljave k nečistosti po §-u 132., odst. III. k. z.
Deželno s o d i š č e v L. je z razsodbo z dne 6. septembra 1894, št. 8938 ugodilo tej obtožnici in obsodilo obtoženega Bja hudodel stva zapeljave k nečistosti v zmislu §-a 132., odst. III. k. z. storjenega s tem, — ker je zapeljal  osebo,  zaupano  njegovi  skrbi  in njemu v izrejo, da je kako nečisto delo storila in trpela.
') Opomba. Pri kazenskem slučaji kateri se je priobčil v zadnji (12.) številki lanskega letnika našega lista, izostal je po tretjem odstavku po pomoti stavčevi cel odstavek, kateri se glasi :
»Deželno sodišče v I.j. je z razsodbo z dne 10. oktobra 1893, št. 10511 obsodilo po predlogu javnega obtožitelja obtoženca B - sa hudodelstva javnega nas i 1 stva po §-u S 3. k. z. storjenega s tem, da je v jutro 29. aprila t 1., odvezavši vrata, oborožen pridrl v stanovanje druzega in ondi na njegovih domačih ljudeh silo delal.«
Čast. gosp. čitatelji blagovolijo naj popraviti neljubo pomoto.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
27
Razlogi:
Obdolženec je kriv tega hudodelstva, ker je svojo pri njem živečo pasterko zapeljal, jo k nečistemu dejanju pripravil. Ona sama pričuje, da se je, ko je k njej v ta namen prišel, branila in, da se je le na silno prigovarjanje obtoženčevo, ki jej je tudi pretil, da ne sme več pred njegove oči, če se brani ali pove komu o tem dejanji, — pa, ker je bila mlada in neumna, udala. Razmerje mej očimom, ki vodi, kakor sam pripozna, vse hišno gospodarstvo, in mej pasterko, ki pri njem živi, je pač samo po sebi tako, kakeršno zahteva § 132. k. z., ker je pasterka, kakor sploh cela obitelj, očimu v skrb in izrejo izročena, oziroma zaupana. Obdolženec trdi sicer, da je to hudodelstvo ugasnilo po zastaranji, da spada v obseg neza-starane dobe le čas do 17. avgusta 1. 1887., to je do petoletja pred krivo prisego, in opira to svojo trditev na to, da je zapeljava jedno-ten čin, ki se ne da nadaljevati. V tem slučaji pa bi se bila zapeljava učinila po lastnem izpovedanji A že 1. 1886., torej pred onim dnem in je zastarana. Nasprotno meni sodišče, da sega pač doba zastaranja do 17. avgusta 1. 1887., res je, da je obdolženec zapeljal svojo pasterko pred istim dnem, dokazano pa je tudi, da jo je spolno rabil še po onem dnevu in sicer do 1. 1893. Ker pa je to hudodelstvo nadaljevalnega značaja, more pričeti zastaranje stoprv po zadnjem činu, torej stoprv od 1. 1893. sem. Tudi je pomisliti, da je tu v vsakem pojedinem činu, ne le v prvem, marveč tudi v vsakem sledečem zapeljava del čina in je trditev, da jednič k nečistosti zapeljane osebe ni možno zapeljati več, neosnovana.
Obsojenec B je proti tej sodbi o pravem času oglasil in vložil pritožbo ničnosti, opirajoč se na dejstvo, češ, da mora biti oskrunjena oseba tistemu, ki jo zapelje, izročena, sicer ne nastane hudodelstvo po §u 132., odst. III. k. z., marveč kaznivo dejanje po §-u 525. k. z.; za pasterko pa itak obstoji posebno zakonito zastopstvo, torej očim, ki se je priženil k hiši, spada jedino le med domačine po §-u 504. k. z. Nadalje ponavlja trditev prvega zagovora, češ, da je pojem zapeljave že po svoji naravi časovno obmejen in torej A po dobi zastaranja, to je po 17. avgustu 1. 1887. n> bila več taka oseba, ki se je mogla zapeljati.
Najvišje kot kasacijsko sodišče je z razsodbo z dne 7. novembra 1894, št. 12746 ničnosti pritožbi v zmislu § ov 281.,
28
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
št. 9, lit. b) in 288., št. 3. k. p. r. in §a 5. zakona z dne 31. decembra 1877, št. 3. drž. zak. iz 1. 1878. ugodilo, izpodbijano sodbo radi hudodelstva zavodbe k nečistosti ovrglo in pravdo iznova v obravnavo in razsodbo deželnemu sodišču vrnilo.
Ničnostna pritožba navaja razlog §-a 281., št. 9. lit. b) k. pr. r. radi nastoplega zastaranja hudodelstva. Sodišče je istinito ugotovilo, da je obtoženec svojo pasterko A 1. 1886. zapeljal in se z njo odtlej pa do 1. 1893. spolno pečal.   Vprašanje pa je, je-li je v dobi po 17. avgustu 1. 1887. hudodelstvo zavodbe tudi zastaralo, in je-li se ni po tem času čin zavodbe ponovil.  Pritegniti je izpodbijani sodbi vsekako v tem, da se more pač že k  nečistosti  zapeljana oseba iznova zavesti, in sicer, da ne more te zapeljave le od prvega  zapeljivca različna oseba  izvršiti,  marveč,  da  more  tudi prvotni zapeljivec, ako v §-u 132., odst. III. k. z. zahtevano avto-ritetno razmerje še obstoji, nadaljevati zapeljavo tudi po prvem činu, v kolikor uporablja prigovarjanje, pre-tenje in druga sredstva zapeljevanja, da v prvem činu uvedeno ne n ravno razmerje vzdrži. Tako se more dejansko, kakor prva razsodba prav trdi,  hudodelstvo zapeljave k nečistosti vršiti nadaljevalno, čegar zastaranje prične seveda stoprv po razdružbi razmerja, ki je potom zapeljave trajno postalo. Ni pa prav, ako razsodba, katera ne obsega nikake ugotovitve v namišljeni smeri, hudodelstvo že nadaljevanim smatra, ker se je potom zapeljave utemeljeno nenravno razmerje nadaljevalo.   Pregledala pa je v tem, da se je morda zapeljanka po prvem, ali po prvih činih zavodbe zapeljivcu voljna udajala se, ne da je trebalo onega delovanja zapeljivčevega, katero zakon kot zapeljavo označuje.   Sosebno pri dolgotrajnih spolnih razmerjih je to vprašanje pazno premotrivati in sosebno poudarjati, je-li ni bilo mogoče, da bi se bila zapeljanka odtegnila temu razmerju, ki je bilo zanjo tako usodno. Ker sodišče ni tega vprašanja natančnejše preiskalo in ugotovilo, je svojo razsodbo postavilo na nepopolno podlago in se je morala njegova razsodba v toliko ovreči. J.
Razlogi:
Razne vesti.
2!»
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. januvarija 1895.
— (Iz kronike društva „Pravnika".) Dne 19. decembra pr. 1. vršil se je v prostorih Ljubljanske Čitalnice drugi društveni večer v tej sezoni. Razpravljal se je na njem velezanimivi pravniški slučaj, kateri se je določil na prvem večeru in kateri smo objavili v 11. številki lanskega letnika. Kakor se je bilo določilo na prvem večeru, zastopal je stališče tožnikovo g. dr K. Triller, toženčevo pa g. dr. J. Babnik. Oba gospoda poročevalca zastopala sta svoje stališče z izredno duhovitostjo in se je videlo iz njunih predavanj, da sta se bavila s predmetom z veliko temeljitostjo. Natančneje poročilo, kako je vsak gospod predavatelj zastopal svoje stališče, priobčujemo na drugem mestu denašnje številke. Po predavanji gosp. poročevalcev otvorila se je izredno živahna debata. Član gosp. dr. A. Kuhar podpiral je stališče tožnikovo, vender je zahteval reparticijo po glavah v nasprotji z gosp. poročevalcem. Nasprotno podpirala sta pa stališče tožencev gg. dr. H. Dolenec in dr. Val. Krisper. Ko sta še g. poročevalca pobijala nasprotujoča jima mnenja, glasovalo se je ter je pritrdil zbor onemu mnenju, kateri je zastopal g. dr. Babnik in po katerem bi se morala tožba odbiti. Večera vdeležilo se je sicer samo okolu 25 dru-štvenikov. Vsak vdeleženec prepričal se je pa lahko, da je vkrep našega društva, naj se vrše društveni shodi v zimski sezoni redno vsak mesec, jako srečen. Tretji društveni večer vršil se bode v četrtek, dne 17. t. m. ob 8. uri zvečer zopet v prostorih Ljubljanske čitalnice. Na njem predaval bode g. dr. E. Volčič. — Dne 28. t. m. vršila se pa bode v prostorih ljubljanske čitalnice letošnja redna glavna skupšina. Vabilo priobčujemo na drugem mestu in je želeti, da bi bila vdeležba prav mno-gobrojna.
— (Osobne vesti.) Imenovani so: G. Kulavič podtajnikom v notranjem ministerstvu; začasni vladni koncipist Karol Ekl deflnitivnim vladnim koncipistom na Kranjskem; svetovalstveni tajnik deželnega sodišča v Trstu K. vitez \Volf sodnim svetnikom; davčnima nadzornikoma pri fin. vodstvu za Kranjsko Henrik Kittag in dr. Ivan Ponebšek, prvi v Po-stojino, drugi v Litijo; finančna praktikanta dr. Iv. Rupnik in Rajko Jordan finančnima koncipistoma, ter je prvi premeščen v Črnomelj; policijski konceptni praktikant v Trstu Mihael Pertot koncipistom pri Tržaškem policijskem ravnateljstvu. — Premeščeni so: Višji davčni nadzornik Jos. Lončar iz Postojine v Ljubljano; davčni nadzornik I. Konšek iz Litije v Kranj; finančni koncipist A. Kottekv Postojno — U mir ovij en je deželni sodni svetnik dr. Andrej Vojska v Novemmestu ter je dobil naslov in značaj višjesodnega svetnika.
— (Uvodni zakoni k civil no p ravd ne m u redu, jurisdik-cijski normi in izvršilnemu redu.) Dne U t m. razposlale so se zalagajoče opomnje k onim trem zakonskim načrtom, kateri so se pred-
39
Razne vesti.
ložili v zadnji sesiji in ki se tičejo uvoda civilnopravdnega reda, jurisdik-cijske norme in izvršilnega reda. Kakor se v opomnjah navaja, je predmet tem uvodnim zakonom naloga, da urede razmerje med prejšnjim in novim zakonom in da se prepreči vsako vznemirjanje v pravnem občevanji.
(Zagotovilo, da se prosilec sprejme v domovinsko zvezo, se ne more preklicati.) Ministerstvo za notranje zadeve določilo je v razglasu z dne 21. novembra 1894, št. 24271 v nekem konkretnem slučaji, v katerem je neki židovski občinski zastop preklical zagotovilo, da se prosilec sprejme v domovinsko zvezo, če se mu podeli avstrijsko državljanstvo, tako-le: Zagotovilo sprejema v domovinsko zvezo, ako se zadobi avstrijsko državljanstvo, jednako je podelitvi domovinske pravice s dopustnim pogojem kateri ne nasprotuje zakonitim posledicam domovinske pravice, čegar izpolnitev ni odvisna od volje občine. Ker se v zmislu §-a 8., odst. 3. zak. z dne 3. decembra 1863, št. 1U5. drž. zak. sprejem v domovinsko zvezo, to je podelitev domovinske pravice ne sme omejiti na določeni čas, se torej tudi omenjeno zagotovilo časovno ne sme omejiti, torej tudi ne poljubno preklicati. Poleg tega mora se še ozirati na to, da se je vsled onega zagotovila občine M. prosilcu zagotovil sprejem v avstrijsko državljanstvo, ako se ga izpusti iz ogerskega državljanstva, torej je bilo omenjeno zagotovilo občine že podlaga javnopravne odredbe. Vsled tega nasprotuje občinski sklep, s katerim se je preklicalo zadevno zagotovilo, obstoječim zakonom in se je torej v zmislu §-a 103. obč. z. pravilno ustavil.
(Naj starej ša menica) izdala seje baje 1. 1173. v Pizi na Laškem. Slove pa: „Nos Pisanorum consules confitimur tibi Opithoni et tibi Ugoni Longo interrogantibus, in veritate et non spe futurae numerationis acce-pisse a te Opithone libras mille trecentas bonorum denariorum Pisanae nune curribilis novae monetae, et a te Ugone Longo libras ducentas qua-draginta denariorum eiusdem monetae; hes omnes pro facto missaticiae de Constantinopoli quae noviter Constantinopoiim itura est. Pro qu'bus con-venimus tibi Opithoni et promittimus per stipulationem solemnem dasi et solvere vel dasi et solvi facere tibi Opithoni vel tuis missis aut misso super hoc constitutis vel constituto in Constantinopoli vperpera duo milia centium sexaginta sex et duas partes unius vperperi; et tibi Ugoni Longo . . . vperpera quattuorcenta — infra quinque menses proximos, ex quo minati ous vel missatici, qui a Pisana civitate iturus est, vel sunt Constantinopoiim vel curiam imperatoris pervenerint; et haec omnia vperpera solvemus vel dari et solvi faciemus in Constantinopoli vel alibi, si vobis placuit, de primo havere quod admanus predietorum missaticorum vel missatici — pervenerit, undecumque pervenerit. (Miiller Griuseppe. Do-cumenti ecc. Firenze 1879. p. 16 ss. N. XXXVIII).
Pregled pravosodstva.
31
Pregled pravosodstva.
420. Otroci prisiliti se morejo le potom tožbe k alimentaciji starišev v zmislu §-a 154. obč. drž. zak. ter se o tem zahtevku ne more soditi v izvanprepirnem postopanji.
0. z dne 12. junija 1894, št. 6982. J. BI. št. 50 ex 1894
421. Po §-u 122. zap. pat. sprejeti se sme po sodišču samo ona oglasitev za dediča, ki je napravljena v propisani obliki ter se torej po §-u 799. obč. drž. zak. opira na veljavni naslov dedinske pravice.
0. z dne 14. novembra 1894, št. 13515. J. B. št. 52 ex 1894.
422. Ustna oporoka veljavna je tudi tedaj, ako se tretja priča ne ve spominjati vseh določeb poslednje volje, ne da bi bila njena izpoved v protislovji z drugima pričama (§ 586. obč. drž. zak.).
R. z dne 4. marca 1894, št. 3604. G. Z. št. 52 ex 1894.
423. Daritev hranilnične knjižice je neveljavna, ako si je darilec pridržal posest, izrekajoč, da bode hranil knjižico, ker se ne more trditi v zmislu §-a 427. obč. drž. zak., da se je tirjatev obdarovancu izročila.
R. z dne 14. novembra 1894, št. 13418. J. BI. št. 51 ex 1894.
424. Odvetnik, kateri je pooblaščen po osebi, dejani pod skrbnika radi zapravljivosti, da jo zastopa in vloži zanjo tožbo radi prestopka po §-u 1339. obč. drž. zak., legitimovan je tudi brez skrbnikove privolitve.
0. minist. za notranje zad. z dne 31. oktobra 1894, št. 20838. Z. f. V. št. 52 ex 1894.
425. Tožnik dokazati mora dejstva za tožbeni naslov. Na ugovor združevanja tožeb se ni več ozirati, če je tožbeni odlok pravomočen.
R. z dne 11. aprila 1894, št. 2601. J. BI. št. 51 ex 1894.
426. Pooblastilo spornih strank sme pregledati samo razpravni sodnik, nasprotna stranka pa ne sme zahtevati rekognoskovanja.
R. z dne 28. februvarija 1893, št. 2252. G. H. št. 44 ex 1894
427. Dražba je nična, ako so se dražbeni razglasi objavili samo nekaj dnij pred prvim dražbenim dnem v uradnem listu ali po krajnem oblastvu.
R. z dne 20. septembra 1894, št. 9408. G. Z. št. 42 ex 1894.
428. Po prošnji naj se predlože trgovske knjige (čl. 37. trg. zak.) in po postopanji o tej prošnji se ne ustavijo roki za pravdne spise in ne ovira pravda. Jednostranska taka zahteva je nedopustna.
0. z dne 2. oktobra 1894, št. 11668. G. Z. št. 51 ex 1894.
429. Ugovor, da je menično izrecilo radi zločina izsilbe (S 98. k. z.) nično, ako se opira na pravomočno kazensko razsodbo, je tak ugovor, kateri izvira iz meničnega prava samega ter se more ugovarjati vsakemu imetniku menice.
R. z dne 31. julija 1894, št. 9296. J. M. 1075.
430. Ni dovoljeno v jedni tožbi združiti zahtevo na priznanje očetstva in na alimentacijo več nezakonskih otrok, ter se mora taka tožba po §-u 4. o. s. r. in dv. dekr. z dne 27. septembra 1792, št. 53. z. j. z. lit. a) zavrniti.
O z dne 28. novembra 1894, št. 13979. J. BI. št. 1 ex 1895
32
Pregled pravosodstva.
431. Carina, za katere plačilo je c. kr. finančno ministerstvo podaljšalo rok za plačilo, zastane še le v zmislu §-a 43., lit. a) konk. r. takrat, kader poteče zadnji dovoljeni rok.
R. z dne 5. septembra 1894, št. 10528. G. Z. št. 51 ex 1894.
432. Besedilo prisege premeniti se sme, akoravno se ni ugodilo ape-lacijski pritožbi naperjeni proti temu besedilu, ako gre samo za to, da se izpusti ali popravi dejstvo, ki se je sprejelo v besedilo vsled zmote in je za pravdo brez pomena.
R. z dne 22. avgusta 1894, št. 10168. J. BI. št. 52 ex 1894.
433. Poravnava zasebnega vdeleženca z obtožencem tekom kazenske pravde o zasebnopravnem zahtevku, samo radi tega, ker se je zasebni vdeleženec vsled poravnave odrekel pričevanju, še ni nedopustna (§ 878 obč. drž. zak.).
R z dne 27. julija 1894, št. 7621. G. Z. št. 53 ex 1894.
434. Pismeni opomin ne nadomešča poziva k plačilu s predložbo menice, kakoršen zahteva čl. 4., št. 8. men. z.
R. z dne 3. oktobra 1894, št. 11793. J. BI. št. 50 ex 1894
435 Ako se je sodniško prepustilo oskrbovanje zemljišča, ki spada
v zapuščino, zakonskemu drugu kot soposestniku, dovoliti se sme sekve-
stracija samo po predpisih §-a 293. o. s. r.
O. z dne 2. oktobra 1891, št. 11867. Z. f. c. št. 43 ex 1894.
436. Iz določila §-a 46. izpod. zak. in iz bistva izpodbojne tožbe sledi, da se analogno uporablja dv. dekret z dne 29. maja 1845, št. 889. z. j. z., ako tožnik prosi, da se ustavi izvršilo.
O. z dne 9. oktobra 1894, št. 12029. G. H. št. 46 ex 1894.
437. Izvršilno zastavno pravico pridobi se že s tem, da se uroči izvr-šencu rubežni odlok, naj se izvrši zastavni popis in cenitev premičnin. Ako se je v času, ko se zapisnik sestavljal in pisal na lepo, objavil stečaj o izvršenčevem premoženji, ne ovira to, da sodišče zapisnik sprejme.
O. z dne 5. decembra 1894, št. 14222.
438. V naznanilu, da se bode vršil društveni shod zunaj okraja, kjer ima društvo svoj sedež, mora se ob jednem dokazati, da društvo pravno obstoji in da so oni, kateri ulože naznanilo, legitimovani. Okraj, kjer ima društvo svoj sedež, je okoliš onega oblastva, katero mora društvo nadzorovati.
0. državnega sodišča z dne 23. oktobra 1894, št. 278. Z. f. V. št. 48 ex 1894.
Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva „Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gld.,
za pol leta 2 gld.
Uredništvo je v Ljubljani, štev. 5 v Gospodski ulici; upravništvo pa na Križevniškem trgu štev. 7.
Vabilo.
Po zmislu društvenih pravil (§§ 7. do 10.) sklicuje odbor društva „Pravnika" v Ljubljani
redno glaTiio skušcino
za letošnje leto na dan 28. januvarija t. 1. zvečer ob polu 8. uri v prostorih Ljubljanske čitalnice.
1. Nagovor načelnikov.
2. Poročilo tajnikovo o društvenem delovanji.
3. Poročilo blagajnikovo.
4. Poročilo računskih preglednikov.
5. Volitev:
a) društvenega načelnika;
b) 10 odbornikov;
c) preglednikov računov za bodoče leto.
6. Posamezni nasveti.
V Ljubljani, dne 15. januvarija 1895.
K obilni vdeležbi vabita uljudno
Dnevni red:
za odbor:
Dr. A. Ferjančič,
Dr. Makso Pire,
načelnik.
tajnik.
-s -4
-| -I -|
-4
-4 -|
-4
:1
^4 ^4 -4
"4 ^1
-^4
-^4 -s
1
^4
J
i
-4
-M -ž
i
Nemško-slovenska
V imenu društva pravnika"
uredil
dr. Janino Ba/bn-Ilr
c. kr. sodni pristav.
Založila c. kr. dvorna in državna tiskarnica.
Pod tem naslovom izšla je slovenska pravna terminologija in stane 3 gld. 50 kr., elegantno in trdno vezana 4 gld. 10 kr., po pošti 15 kr. več.
Vsakemu pravniku bode prepotrebna knjiga
kaj izvrstno služila in želeti je, da si jo vsakdo
naroči.
Naročila sprejema
Anton Zagorjan
T T T T ? 1 T T T 1 T T T T T T T ! T T T
it
s-
t
i: I-
S-S-
f1
6999?
09