Poštnina plačana v gotovini. Leto XIX. št. 3. 17. januara 1932. Cena številki 1 Din. Glasilo Slovenske Krajine. Izhaja vsako nedelo, — Uredništvo i uprava Murska Sobota. NAROČNINA NOVlN ČETRTLETNO doma: na posamezni naslov 6 Din., 25 p., na sküpni naslov če jih najmenje madov naročenih v inozem se januara celoletna naročnina. znaša ta 50 Din. Pošt. ček. pol. štev. 11806. Cena oglasov na oglasnoj strani: Cela stran 250 Din., pol strani 140 Din., ¼ strani 75 Din., ⅛ strani 35 Din., 1/16 strani 17 Din. Cena malim oglasom do 30 reči 5 Din., više vsaka reč 1 Din. Med tekstom vsaki oglas 15% dražji. Pri večkratnom oglasüvanji popüst. Rokopisi se ne vračajo. Prosim premislite i mi povejte svoje! Zdaj, gda g. Kolenc odhaja od nas i Novine znova postanejo brez stalnoga vrednika, bar za eden kratek čas, povem ka mi že dugo na srci leži. Bo že skoro 30 let, ka smo začeli izdavati naše liste, najprle najmre Marijin List i za njim par let kesnej Novine. Ka je naš narod meo iz naših listov, ne mi je namen tü razpravlati. Povdarim samo to dejstvo, da ti listi so naši listi, so našega lüdstva kinči. Tej kinči pa neso zadosta občuvani. Če dnes vütro zapüstijo tisti te svet po božoj voli, šteri te liste v živlenji držijo, ar nemajo naši listi za te slučaj nikše obrambe, znajo prejti i prejdejo tüdi ščista gotovo. Naj te nesreče rešim naš narod, že dugo mislim na tisto obrambo, štera bi te kinče po našoj smrti občnvala. Ta obramba bi bila edna drüžba, štera bi prevzela izdavanje naših listov. Če de me Bog živo, ešče letos to drüžbo nastavimo, štere namen bo, da vsem kotrigam te drüžbe da do rok vse naše liste kak li mogoče za najnišišo ceno. Ali za takšo drüžbo je potrebna priprava i to velika priprava. Prva stoji v tom, ka oprosim naše inteligente v prvoj vrsti, ka mi naznanijo, kak bi bilo najhasnovitejše živlenje v drüžbi. V drügoj vrsti pa prosim naše lüdstvo za pomoč, ka se odzove sledečemi mojemi pozivi. Do konca januara naj vsi naročniki Marijinoga Lista, ki majo na sküpni naslov M. List povejo širitelom, da li bi bili pripravni sprejeti tüdi Novine k listi? Pitam samo tiste naročnike Marijinoga Lista, ki majo na sküpni naslov pri širitelaj naročen Marijin List. Ne pitam tiste, ki majo na posamezni naslov naročenoga, niti tiste, šterim hodi te prek mej držav. Samo naročniki na sküpni naslov naj povejo svojim širitelom do konca toga meseca, če bi sprejeli tüdi Novine to leto? Zakaj to pitam? Zato, ka če bi vsi celoletni naročniki Marijinoga Lista, šteri dobivajo svoj list pri širitelaj na sküpni naslov, naročili z ednim Novine, te bi njim mogli dati vse naše liste: Novine, Marijin List, dečinski list, kalendar i knižico „Priprava na srečno smrt“ letno za 30 Din. poštnine prosto, ka ne bi trbelo plačati od kalendara poštnine. Tak bi dobili letno 720 strani lepoga čtenja za 30 Din. To teliko pomeni, ka bi za 24 strani lepoga čtenja plačali samo eden dinar. Na leto 30, na mesec 2 Din. 50 par, na frtao leta pa bi prišlo 7 Din. 50 par naročnine. A samo tak bi mogli v to znižanje privoliti, če se vsi zglasijo, to je če najmenje 5500 naročnikov M. Lista na sküpni naslov v to privoli. Če privolijo, potem vsaki prišpara letno 7 Dinarov, ar te ne bi več pobirali od njih podpore za Marijin fond. Pri naročnikaj bi pomenilo to letno okoli štiridesetjezero dinarov prihranka. V desetih letaj bi na te način ostalo v žepi našega lüdstva okoli pol milijona dinarov. Sprejelo bi pa v tej letaj 7200 strani dobroga, hasnovitoga čtenja, štero bi je odgajalo i vodilo na tistoj poti, po šteroj se pova ne samo poštenost, nego tüdi narašča vrednost. Gledajte dragi naročniki, zato nosim to tü naprej, ka de v drüžbi, štero namenimo nastaviti, letna naročnina znašala to znižano ceno za vse naše liste. Premislite i začnite za svoj hasek to ponüdbo izvršiti! Plačate lehko vsaki frtao leta naprej, vseli 7 Din. 50 par. Inteligentom pa povem teliko, ka drüžba, na štero mislim i štera bi izdavala vse naše spise, se ne bi vezala na niedno stranko. Stala bi nad vsemi strankami i bi iskala samo Kristušovo pot vu vsem. Z njegovov desnov i levov rokov to je z njegovov pravicov i smilenostjov bi včila naš narod pa njemi pomagala. V tom dühi bi največ hasnili domovini i narodi. Črensovci, 10. jan. na god sv. Drüžine. KLEKL JOŽEF, izdajateo Novin. Verostüjmo! „Novine“ so začnole devetnajsto leto svojega živlenja. Čütimo mi, ka so nam one to dugo dobo pomenile? V najbole razburkanom vremeni svetovnoga boja so nas tolažile, v slobodnoj državi pa so se dale borile za naše pravice ino širite svetlost med narodom Slovenske krajine. Naši najbouši možje so po „Novinaj“ včili naše lüdstvo, büdili v njem slovensko čütenje. Teštament velkoga našega očé, pokojnoga dr. Ivanocija so glásili pa spunjávali v „Novinaj“ (poleg Kalendara i Marijinoga lista): pokojni Baša Ivan i Jožef, Kühar Števan, Sakovič Jožef, med živimi pa oba Klekla, Jerič, Bajlec, Kolenc i drügi. „Novine“ so neločlivo zrasle z nami, tak ka jih nemremo zapüstiti. Edino one razmijo naše prilike pa naš stališ. Edino one so zmožne gučati od naših potrebóč. Edino „Novine“ lejko davajo pravo düševno hrano našemi narodi, ar so one zraste iz njega samoga. Njegovi sinovje je pišejo, šteri edini lejko čütijo s svojim lüdstvom. Brezi „Novin“ si naša slovenska hiža nedete niti misliti nemre več. Kak tüdi: one jo spoznavajo z novinami domačih i tüjinskih krajov, gučijo njoj od gospodarstva, pripovidavlejo njoj lepe pripovisti. Vse to pa ešče več ščejo biti naše „Novine“ v etom novom leti. Med nami se či duže bote širi slab, nikajvreden tisk, knige pa novine, ki samo kvarijo naš narod! Slovenci, verostüjmo! Naj nas ne vkanijo krivi prorocje v ovčenom gvanti s svojimi sladkimi rečmi! Ne küpite i ne čtite nikaj, ka je ne krščansko. Zvün „Novin“ pa „Mar. lista“ čtite Mohorske knige, ki Vam dajo vse potrebno znanje. Ne küpüvajte pa krivoverske knige, štere Vam od hiže do hiže nosijo pa za „pobožne“ priporáčajo! Ta küga se zadnji čas jako širi med nami, zato je naša velka dužnost, širiti dober katoličanski tisk! Telko si vsigdar lejko pritrgamo, ka si naročimo krščanske novine pa knige, ar nas one podpérajo v dobrom mišlenji pa čütenji. Slovenci smo i ostanemo! Toga nigdar ne pozabimo pa vsešérom moremo vadlüvati. Moremo pa postanoti izobraženi Slovenci, ki bomo znali, ka se okoli nas godi, ki se bomo znali vsešérom braniti. Zato čtimo „Novine“, ki nam k tomi pomagajo. Verostüjmo! Katoličanci smo i ostanemo! Pa ne mlačni, vreli pa istinski bojmo! Zato ne čtimo tisto, ka je proti našoj veri, liki dužni smo čteti katoličanski tisk! To nam je potrebno za düšo kak zrak pa krüh za telo. Zato čtimo pa širimo „Novine“! Verostűjmo, bojmo na straži, ka ne pride neprijateo pa nas oropa naše vere! 2 NOVINE 17. januara 1932. Slovenci po Dolinskom Ravénskom, Goričkom! V tej teški časaj bojmo vsi ednoga dühá, skrbimo za svojo düševno moč z dobrim tiskom, ka tak tüdi leži prestanemo vse nevole. Presvetlimo se, včimo se, ka nam zasinejo lepši časi! Verostüjmo, ne zadremlimo, naj bo ešče tak teško. Vezalje med nami ino posvet v količni časaj naj nam bodo naše slovenske, katoličanske „Novine“! Prošnja do vseh! Da Novine svoj vzvišeni namen, šteroga je eden naš akademik v članki „Verostüjmo!“ krepko povdaro, dosegnejo i postanejo vretina, iz štere do se zajimali za naš narod: düh krščanski, goreče domolübje i vsestranski napredek v socijalnom, kulturnom i gospodarskom pogledi, — prosim prav lepo vse, ki lübijo naš narod i našo Slovensko krajino, naj mi odkrito naznanijo, kak naj se Novine vrejüjejo. Naj nam tüdi naznanijo, kak so oni pripravni pomagati! Za dobro vrejüvanje je potrebno, da 1.) pošilate dopise pa članke, 2.) širite Novine i 3.) podpirajte je s penezi! Prosimo vse lübitele našega kraja, naj na šterikoli način pripomorejo k povzdigi Novin, ka lejko svoj visoki namen dosegnejo! Klekl Jožef, izdajateo Novin. Naročnikom Novin! Dnes tjeden ste zvedili, da nas zapüsti preč. pospod Kolenc Franc, vrednik. Cerkvena oblast ga zove na imenitejše mesto. Čast za njega i čast za nas, ka ravno pri vrejüvanji Novin ga je srečajo to odliküvanje. Gda se njemi iz srca zahvalim za vse trüde, šteri so ga trli pri vrejüvanji, se njemi ešče posebno zahvalim za njegove zadnje reči, z šterimi žele Novinam narast, gda vsem narača, da morajo Novine podpirati, ar so naše. Na novom mesti pa želemo g. Kolenci vsi, naj ga vodi Kristušova lübezen i v toj i z tov naj vsikdar obinjavle z celim ognjom svojega lübečega srca Slovensko Krajino. Klekl Jožef, izdajateo Novin. Bašov katekizmuš. Kak smo že večkrat pisali, je najlepši spomin na pokojnoga plebanoša Bašo „Katoličanski katekizmuš“, šteroga je on postavo vküp. Katekizmuš se dobi v Prekmurskoj tiskarni v M. Soboti za 8 Din. Što ga ešče nema, naj si ga küpi. Mela bi ga naj vsaka naša hiša. Politični pregled. Jugoslavija. Nova Vlada P. Živkovič je sestavo novo vlado s sledečimi ministri: predsednik Peter Živkovič, minister za trgovino dr. Kramer, za socijalno politiko i narodno zdravje I. Pucelj, za notranje zadeve dr. Srskič, za prosveto dr. Kojič, za pravosodje Maksimovič, za gošče i rüde dr. Šibenik, za promet Radivojevič, za kmetijstvo Demetrovič, za gradbe Preka, za vojsko i mornarico Stojanovič, za finance dr. Gjorgjevič, za telovno vzgojo naroda dr. Kraljevič. Tak se je volilna vlada spremenila v delovno vlado i ministri so že vsi bili prle, štirje so pa odišli. Novo je ministerstvo za telovno vzgojo. — Imenüvanje senatorov. Njeg. Vel. je imenüvalo 28 senatorov. Za našo banovino sta imenüvaniva Hribar Ivan poobl. minister i Dr. Rožič Valentin, profesor v pokoji, oba z Ljubljane. Senat se je 11. jan. zbrao na 1. sejo. V Španiji se nezadovolno lüdstvo reberi zavolo žmetnoga gospodarskoga stališa. Orožništvo zahteva od vlade, naj voditele nemirov ostro kaštiga, ovači de orožništvo na svojo roko delalo red. Tak se preti Španiji nova vlada pükše pa sable. Nemčija šče Hindenburga postaviti za dosmrtnoga predsednika republike. V Indiji se bijejo Angleži z domačini, ki se ščejo osloboditi tühinske moči. Voditela Indijcov Gandija so zaprli, mnogo jih je spadnolo v bojaj, ki se vršijo na varaški vulicaj. Izdani je preki sod, tak da Indijci nesmijo ziniti proti krivičnoj angleškoj vladi v njihovoj zemli. JANUAR. Murska Sobota — Novi kaplan. Namesto g. kaplana Kolenc Franca, ki je premeščeni v Maribor, je nastavleni za kaplana g. Vojkovič Jožef, doma iz Turnišča. Imenüvani gospod je prvo leto kaplan i je dozdaj bio kaplan pri Maloj Nedelji. Želemo njemi vnogo zadovolstva i pri deli obilo božega blagoslova. — Nesreča. Okoli 10 letni šolar Kaufman Stanko je rezao falaček le- sa. Pri rezanji se njemi je nož nekak poškalo z lesa i se je zarezao blüzi kolena v nogo. Taki so ga pelali k dr. Glančniki, ki njemi je rano vküp zašio. — Avto v jarki. Šofer K. je na kükli dveh vulic nekelko prenaglo zasükno avto. Velka sila je vrgla avto v jarek, iz šteroga so ga s preci velkov težavov spravili vün. Hüših poškodb k sreči nesta trpela niti šofer niti avto. — Poslovilni večer. Svojemi prilüblenomi lovskomi tovariši g. žand. podpolkovniki Boič Josipi v Murskoj Soboti priredijo naši prekmurki lovci poslovilni večer v soboto, dne 16. t. m. ob 8 vüri zvečer v restavraciji g. Benka. Pridite vsi lovci! Pridite pa tüdi vsi nelovci, pa prijateli odhajajočega g. podpolkovnika, da se od njega sküpno poslovimo. Slovenska krajina. — Navuk za tretjired je v Črensovcih dnes tjeden 24. jan. po večernici. Večernice ob 2. — Adventisti se zovejo krivoverci, šteri v zadnjem časi od hiže do hiže posili ponüvlejo svoje slabe knige. Ne dajte se znoriti, čitüdi vam pravijo, ka so „pobožne“! — Nekši klantošje vsaki den hodijo po hižaj, prosijo naravnoč peneze. Celo iz Bosne hodijo. Naše lüstvo je sirmaško i neide kodivat v drüge kraje države, zato prosimo oblast, naj ostro prepove to večno kodivanje! — Beltinci. Nigdašnja židovska molitvarnica stoji zapüščena, zdreta, brez oken. Zaistino je ne lepota naše vesi, zato bi se naj nekaj odločilo. — Črnec slüži nikakim za smetišče, zginjena stvar v njem leži — pa se nevolivamo, ka màmo kokošečo kügo! Opominamo zdravstveno oblast na to! — Kmetijski gospodinjski tečaj na Cankovi. Z odlokom kr. banske uprave je dovoljen na Cankovi na prošnjo prosvetnoga drüštva 3 mesečni kmetijsko-gospodinjski tečaj. Tečaj bo vodila zdajšnja voditelica tečaja v Strukovcih gdč. Mikuž Terezija. Tečaj se začne dne 25. januara 1932 i traja do 25. aprila 1932. Kde se bo vršo nadaljnji tečaj, še ne ugotovleno. Posamezni krajevni činiteli se naj s prošnjov pravočasno prijavijo potom sreskoga načelstva v Murskoj Soboti. — Dolnja Lendava. Občni zbor Čebelarske podrüžnice (rojarske) v D. Lendavi se vrši v nedelo 24. januara 1932 ob 14. vüri v osnovnoj šoli. Na dnevnom redi so jako važne zadeve, zato naj ne izostane nieden. Tüdi tisti, ki še neso kotrige, so tüdi dobrodošli. Rojari še nikdar ne bila na- 17. januara 1932. NOVINE 3 ša zdrüžitev tak potrebna kak dnes. — Smrtna kosa. Štrtoga januara je vmrla Sukič Terezija roj. Bačič v Gornjoj Lendavi. Pokojnica je bila mati gospoda Sukiča klobučara v M. Soboti. — Korovci. Preminoči četrtek po noči nam je smrt iztrgala 67 letnoga Benko Mihala. Pokojni je bio daleč na okoli poznan i vsakomi prilüblen mož. Vse ga je lübilo posebno pa deca. Vnogo je dao pokojni tem malim zato so ga tak radi meli. Vodo je vsigdar procesije. Pokojni je bio kotriga gasilnoga drüštva; 30 let je delao v drüštvi. Ne njemi zabranila nikša zapreka, če ga je pozvala gasilska truba na pomoč. Zato tüdi vse žalüje za njim. Ne je bilo oka, ki se ne bi zarosilo, kda je g. kantor popevao zadnjo slovo. V joč pa je prisilila vsakoga tüdi gasilska truba, ki še ne nikdar tak žalostno zapela kak zdaj kda je zadnjokrat zapela našemi Miški v slovo. Pokojni bi bio letos odlikovani za njegovo požrtvovalnost v gasilstvi. K zadnjemi počitki so ga sprevodili gasilci i vnogo naroda. Naj počiva v miri. — Jako se je razplela na Novo leto Kosednar Marija, vrači se v radgonskoj bolnici. Želemo njoj skorajšnjo ozdravlenje. — Dühovne vaje v Martinišči. Bile so dvoje. Prve od 1. do 5., drüge od 5. do 9. januara. Vodila sta je gg. salezijanca Tkalec Jožef iz Ljubljane i Bakan Jožef iz M. Sobote. Večina dečkov je bilo iz sobočkoga sreza. A kak so se izkazali naši dečki to se skoro popisati ne da. Tak se tüdi ne da popisati zadovolstvo, s šterim so odhajali. Ednomi i ovomi so se skuze bliskale v očaj, a srce je kipelo od radosti. Po njih se je rešila kriza . . . kriza düš. Bog daj, da bi bili i ostali dober kvas boži. — Na prvi pogled je simpatičen človek, iz šteroga zdrave kože na obrazi i rokaj brez lišajov i güb se da sklepati na čistost i nego. Skrbni lüdje nücajo zato samo medicinsko zanesliva sredstva kak so: Fellerova Elsa-poma za zaščito lica i kože i Fellerova Elsa-pomada za rast vlasi (2 lončka brez dalnih stroškov 40 Din.), dale Fellerova Elsa-žajfa zdravja i lepote (5 falatov franko 52 Din.); Naroča se pri lekarnari Eugen V. Feller, Stubica Donja, Centrala 146. Savska Banovina. Razgled po domovini. Zviti cigani. K dobro poznanomi meščani v Križevcih g. N. M. je prišeo te dni stari cigan i njemi ponüdo 100 jezero Din. za 300 dinarov. Prvič je Cigan skoro zleto skozi dveri. Vendar pa ne odišao. Prišeo je drügič i se zaklinjao, da ma zaistino 100.000 Din., štere je vkradno. Ar pa more dati jezerke štemplati, bi ga taki prijali, rekši, odked ma siromaški cigan telko penez. Končno se je cigani posrečilo nagučati g. N. M., ki pa je šteo prvle viditi te peneze. Dogučala sta se, da bo prišeo v noči ob 11 vüri v ciganski šator i kak hitro bode vido peneze, da gospod cigani 300 dinarov. Dogučani večer je cigan počakao gospoda i ga pelao v šator. Na pitanje, kde so penezje, je cigan odgovoro, da taki prinese i je odišo iz šatora. Cigana dugo ne bilo nazaj. G. N. M. je postao nemiren i je odišeo vün iz šatora. Komaj je stopo pred šator, so se pred njim pojavili trije cigani i so zakričali: „Daj peneze ali živlenje!“ Gospod se je prestrašo, potegno iz žepa 300 Din. i jih dao ciganom. V zahvalo je dao gospodi šče vsakši cigan po edno plüsko. Nova bolnišnica za zmešane se je odprla v Novom Celji. Takše bolnišnice v Ljubljani so prenapunjene. Žalostno! Pri Sv. Barbari so v adventi v krčmi med bitjom bujli dva človeka. V znamenje žalosti, ka so lüdje tak pokvarjeni celo v časi pokore, je cerkvena oblast prepovedala na božične svetke v cerkvi orgolati. Na Prihovi so tüdi vmorili pijanci dečka! Iz sveta. Sv. Oča namenijo osnovati v Rimi Velikansko novo katoličansko Vseučilišče. Prišestni mesec bodo imenüvali nešterne nove kardinale. „Sloboda“ osvedočenja. Iz amerikanskoga lista „Ave Maria“ posnemamo: Kulturnobojna mehiška zvezna država Vera Cruz zahteva od vučitelstva obojega spola, da mora biti včlanjeno v framasonskoj zvezi. Što bi to ne ščeo, de odstranjen iz državne slüžbe. Tak je odredo guverner Tejedo. A ne samo to. Tistim, ki jim globoko versko prepričanje brani to napraviti — se rajši prostovolno odpovejo državnoj slüžbi. Revolucijonarna zveza bombardira domove. Alice Moreno, bivša voditelica nekše državne šole, ki je rajši püstila slüžbo, kak bi se odpovedala svojemi verskomi prepričanji, je postala žrtev toga pritiska. Po srečnom naklüčji ne osebno, pač pa njeni dom, ki je bio bombardiran. Framasonski guverner šče za vsakšo ceno mladi rod vzgojiti v popunoma brezverskom, protiverskom dühi. Pač ne misli, da si lehko vzgoji ednoga, ki njemi de s kruglov plačao njegovo delo. POSVET. Si mladi? Vsem tistim, ki čütijo, ka so njihove düše zaistino mlade, bi rad posveto s toplov rečjov. Posebno našoj odraščenoj mladini bi rad povedao, naj bo mladi tüdi njeni düh, ne samo njihovo telo. Mi mladi mamo to srečo, da je ešče vekši deo živlenja pred nami, zato se lehko pripravimo. Ar vsaki izmed nas je dužen, da spopuni svoje živlenje kak najbole. Mladina, boj slobodna! Poštüj liste, šterim si to dužna — ali ne odaj se nikomi! Dnes vidiš v občini, v fari, v državi, kak lüdje tržijo svoje slobodno mišlenje, svojo poštenost i se podavlejo v slüžbo nikajvrednim! Če ščemo, ka nekda zavlada lepša prišestnost med nami, te se odgajajmo že zdaj v samostojnosti! Trezno premisli, ka je prav, ne kimaj vsakomi kričači! Če smo krščanski lüdje, te ne tržimo svoje časti, svoje düše! Živinče ide za nagonom, človek mora iti za svojim razumom. Zato — mladina, pazi se! Mladina, presvetli se! Ne gučim od tistih, ki se znajo najbole v krčmi pa pri bitji postaviti. Tistim, ki ščejo spopuniti svoje düševno živlenje, pravim: ne boj zaspani! Ti moraš znati, ka samo tak ostaneš sloboden i spameten, če boš nekaj znao. Zato ne zamüdi nikše prilike, ka ne bi presveto svojega dühá z novim znanjom, z lepšim spoznanjom lepih i hasnovitih stvari. Žalostna istina je, ka naša mladina nikaj ali premalo čte, ar čtenje je tisto, ki de zkamenje, ki plemeniti düšo. Zato — zdrüžite se, gde že mate knižnice, pa vam knige ležijo v prahi, tam je odprite. Gde ešče nemate knig pa listov, obrnite se na dühovnika, vučitela, da Vam preskrbi dobrih, najbolših knig! Če ščemo, ka pride v Slovensko Krajino človeka vredno telovno pa düševno živlenje, te trbe presvetliti našo mladino! To svedočijo države, gde kmet stalno čte dobre knige, zato spametno gospodari pa skrbi za düševno živlenje. Mladina, včasi se geni, ne spi dale! Idi sama k tistim, ki znajo več kak ti, pa je opomeni na njihovo dužnost, naj ti pomagajo! Naj te navčijo prav čteti dobre knige, ka zaživeš svetlo živlenje! Čtenje pa pisanje. Čtenje pa pisanje ešče nikak ne včinita človeka izobraženoga, če njemi ne pomoreta k tomi, biti bolši proti vsakšemi stvorjenji. Najbole grdo je na sveti to, či što kaj da, pa te voči meče! Što nešče dati, pa naj ma sam! (Fr. Levstik.) Zlate istine. Svet se po sami šolaj ne pobokša, či starišje doma pravoga dna ne položijo. (A. M. Slomšek.) 4 NOVINE 17. januara 1932. NEDELA po treh kralaj drüga. Evang. sv. Jánoša vu 2. táli. Vu onom vremeni je svádba včinjena v Galilaeanskoj Kani: i bila je tam Mati Jezušova. Zvani je pa bio i Jezuš i vučenicke njegovi na svadbo. I gda bi zmenkalo vino, pravi Mati Jezušova njemi: vina nemajo. I veli njej Jezuš: Ka je meni, i tebi ženska: ešče je ne prišla vüra moja. Veli Mati njegova slugom: kakoli bode velo vam, včinte. Bilo je pa tam šest kameni veder položeni poleg očiščavanja židovskoga, držeče vsako dve, ali tri merice: Pravi njim Jezuš: zajmlite zdaj i neste starišini. I nesli so. Gda bi pa koštao starišina vodo na vino obrnjeno i ne je znao odket bi bilo; slugi so pa znali, ki so zajimali vodo: zove zaročnika starišina i pravi njemi: vsaki človek oprvim dobro vino da; i gda se že napojijo, teda ono, štero je lagoješe: ti si pa zadržao dobro vino do eti mao. Ete začetek je včino čüden del Jezuš v Galilaenskoj Kani; i pokazao je diko svojo i vervali so v njem vučenicke njegovi. Od hišnoga zakona. „Pozvani je pa bio tüdi Jezuš i vučeniki njegovi na svatbo“. — Jan. 22. Srečni so bili mladoženci vu denešnjem sv. evangeliumi, ar je Jezuš bio nazoči na njihovom gostüvanji. Na tom gostüvanji je začeo Jezuš svoje javno delo, tü je včino svoje prvo čüdo. Tak je šteo on opominati svet, ka je svatba, hižni zakon imenito delo; zato naj njega na vsako svatbo, na vsako gostüvanje, to je: k vsakomi hižnomi zakoni v novom teštamentomi pozovejo. Ki zna, ka je hižni zakon, ki pozna njegov visoki, sveti cio, tisti gotovo pozove Jezuša k svojemi hižnomi zakoni. Zato, da je najbole v etom vremeni navada hižne zakone sklenjavati, želem dnes ponavlati pred vami boži navukov hižnoga zakona, ne celoga, ar to bi predugo bilo, nego samo na dvoje pitanje vam ščem odgovor dati, 1. na to, ka je hižni zakon; 2. na to, kaj je cio hižnoga zakona? 1. Dragi krščeniki. Hižni zakon je temelj, fundament, podlaga človeče drüžbe. Če hižnoga zakona ne bi bilo, ali či lüdje hižnoga zakona nebi za sveto delo držali, te bi lüdje eti na zemli, kak razdivjane stvari letali okoli, ar te ne bi bilo na sveti nikše omike, nikše vzgoje i nikšega blagostanja; poprek že niti ne bi bilo lüdi na sveti. Ar hižni zakon, ali familija, to drži gori človečo drüžbo na sveti. Familija je začetek i vretina vzgoje, omike i blagostanja lüdi. Familije pa hižni zakon nastavla. I tak kaj je hižni zakon? Hižni zakon je zveza moža i žene na sküpno živlenje po voli Stvoritela. Stvoriteo človeka, Bog je nastavo to zvezo od začetka. Kda je naimre Bog stvoro prvoga človeka, Adama, pa je Adam ešče sam bio, teda je Bog etak pravo: „Ne je dobro človeki samomi biti; stvorimo zato njemi spodobno pomočnico“. Potom je Bog globoki sen püsto na Adama i vö njemi je vzeo edno rebro i z toga je stvoro prvo žensko Evo. To ženo je sam Bog k Adami pelao i tak njemi pravo: „To je kost iz tvojih kostih i meso iz tvojega mesa. Zato ostavi človek očo svojega i mater svojo i pridrüži se ženi svojoj i bodeta dva vu ednom teli. Tak je sam Bog dao Prvomi človeki ženo, hižno tovarišico. To je bio te prvi hižni zakon, prva Ženitev na sveti. Bog njidva je zdao. Pred Bogom je sklenjen te hižni zakon, Bog ga je blagoslovo. Bog je vcepo v človeka nagib na povnožavanje. Ali Bog je človeka, koga je na svojo spodobnost stvoro, šteo razločiti od neme stvari; povnožavanje lüdi je Bog vu sveti red šteo postaviti, zato je človeki edno i samo edno stalno, nerazločljivo tovarišico dao. Z toga je viditi, ka je hižni zakon od Boga nastavlen. I da je Bog tak odločo, naj se lüdje po hižnom zakoni povnožavajo, lüdje pa morejo eti na sveti Bogi na diko slüžiti, z toga je jasno, ka je hižni zakon od začetka sveto delo bio. I tüdí so vsi narodje, poganski tüdi hižni zakon ali ženitev vsikdar za sveto delo držali i svoje hižne zakone so vsikdar med gvüšnimi ceremonijami sklenjavali. To sveto delo, ta od Boga nastavlena zveza med možom i ženov je eden naturalski kontrakt, po šterom si mož i žena eden drügomi prek data pravico ali juš do svojega tela. I te naturalski kontrakt, to naturalsko medsebojno pogodbo je Bog nastavo; i ravno te kontrakt je hižni zakon, ali tovariška zveza ednoga moža z ednov ženov. I tak je ženitev kontrakt sveto delo 1 zato, ar je te kontrakt, to zvezo sam Bog nastavo; 2 zato, ar samo Bog ma oblast lüdem takši juš dati, kakšega mož i žena dobita eden do drügoga; 3 zato, ar Bog po toj zvezi šče eti na sveti svoje sluge (lüdi) povnožavati. Glejte, dragi krščeniki, tü mamo te prvi odgovor na to pitanje, ka je hižni zakon? Hižni zakon je od začetka sveta sveto delo, od Boga nastavlena sveta zveza med možom i ženov. Ali da so poganski narodje i tüdi židovski narod svetost te tovariške zveze vnogokrat oskrunili, zato je šteo Jezuš Kristuš, kda je na svet prišeo, hižnomi zakoni njegovo prvo svetost nazaj spraviti i hižni zakon vu novom teštamentomi ešče na višišo vrednost podignoti. Zatoga volo je On hižni zakon na vrednost svestva podigno. Ravno zato je bio Jezuš nazoči na toj svatbi v Kani, naj bi tovariško zvezo posveto i naj bi lüstvi pokazao, ka on v novom teštamentomi ešče bole sveti hižni zakon šče, kak je bio v starom teštamentomi. Navuk Jezušov od hižnoga zakona najdemo vu evangeliumi sv. Mataja v 19 tali, kde On to pravi: „Ste ne čteli, ka on, ki je stvoro človeka, ga je za moža i ženo stvoro? I pravo je: zato ostavi človek svojega očo i svojo mater i drži k svojoj ženi i bodeta dva vu ednom teli. Potom sta že ne dva, nego edno telo. Zato ka je Bog vküp zvezao, naj človek ne razloči! Ravno takši navuk je glaso tüdi sv. Paveo apoštol z etimi rečmi: „Možje lübte svoje žene, kak je Kristuš lübo svojo Cerkev ino je sebe gorialdüvao za njo. To je veliko svestvo, to pravim jas vu Kristuši i vu Cerkvi.“ Dragi krščeniki. Ne nam trbe več svedočanstva. Te reči Jezušove i reči njegovoga apoštola nam svetlo kažejo, ka je Jezuš Kristuš od Boga nastavleni hižni zakon spopolno i na vrednost svestva podigno. I tak to mamo drügi odgovor na to pitanje: Ka je hižni zakon? Hižni zakon je od Jezuša Kristuša nastavleno svestvo ali sakrament. Jezuš je najmre naturalski ženitbeni kontrakt, šteroga je Bog za porod nastavo, više podigno, včino ga je za stalno svestvo novoga teštamenta. Tak je zdaj vu dobi Kristušove vere ženitbeni kontrakt svestvo. Ženitbeni kontrakt i svestvo sta edno i nemoreta se ločiti. Zato med kristjanami nemre biti drügi hižni zakon, samo takši, šteri je z ednim tüdi svestvo. Tak imenüvani civilni zakon, šteroga je obprvim Luter Martin vözmislo, je med krščenikami ne pravi hižni zakon, ar je ne svestvo. Jezuš Kristuš je delitev svestv ne na na birove i zavüpao, nego na svoje apoštole i njihove naslednike. Zato šteri kat. krščenik samo v civilnom zakoni vküpžive, tisti v grešnom, nesramnom pajdaštvi vküp žive. 2. Naše drügo pitanje je, ka je cio hižnoga zakona ali zakaj je nastavo Bog hižni zakon? Sam Bog nam je dao odgovor na to pitanje te, kda je prvomi človeki, Adami ženo stvoro; najmre Bog njima je to pravo: Raste i povnožavajte se i napunite zemlo.“ To je prvi cio hižnoga zakona, da se lüdje povnožavajo, to je; da se deca rodijo. Sam Bog je vcepo v človeka te nagib, ka se žele povnožavati, ka žele deco roditi. Potom je pa tüdi sam Bog nastavo tisti red, tisto postavo, po šteroj naj človek svoj nagib spunjava, i to je hižni zakon. Na boži kep stvorjeni človek se. nemre tak povnožavati, kak neme stvari v logi; nego to se more po 17. januara 1932. NOVINE svetom redi, po božoj postavi goditi. Ar vsi lüdje so na to pozvani, naj bodo boži sluge, naj se zveličajo, naj sveti postanejo. Ravno te cio hižnoga zakona, najmre deco roditi, človeči rod povnožavati, te cio nam kaže, ka je hižni zakon sveto delo. (Dale.) BOLEČINE POMIRÜJOČA RIBANJA pri bolečinaj v hrbti i križi, pri trganji, reumatičnih bolečinaj itd. so vsikdar učinküjoča, če se za nje nüca Fellerov Elsafluid, to skozi 35 let preizküšeno domače sredstvo i kozmetikum. Posküsna steklenica 6 Din, dvojna steklenica 9 Din. povsedi. Po pošti 9 posküsnih ali 6 dvojnih ali 2 velike špecialne steklenice 62 Din. brez dalnih stroškov pri lekarnari EUGEN V. FELLER, Stubica Donja, Centrala 146. Savska Banovina. Vesele novine. Piše Dolenski Marko. Letos bo 50 let, ka se je narodo Števan Kühar († 1915), ki je vnogo narodni pesmi ino pripovisti zapisao v naš Kalendar pa v Novine. Tüdi za vučene slovenske liste je pisao naše pripovisti pa si je tak spravo lepo ime, nam pa vnogo hasno pred svetom. V spomin njegove 50 letnice ščemo prinesti „Vesele novine“ iz vsej krajov naše krajine, štere je on popisao v Kalendar za l. 1912. ino 1913. Te njegove „novine“ so pune prekšenosti, vesele misli, ki silijo na smej vsakoga. Vsaki narod ma to, ka edna vesnica od drüge frlice pripovidavle — te frlice včàsi bridko istino majo za jedro. Ništerni lüdje toga neščejo razmiti pa se čütijo razžaljene. Kühar je sam pisao: „Britko je bilo jaboko, v štero smo vgriznoli, gda smo lanjsko leto razposlali prvo številko našij novin. Mi smo mislili, ka se naše novine povidijo vsakomi Marki pa vsakoj Manki, šterim se rdéča krv pretáče po žilaj. Pa je nej bilo tak; v naši dolenski vesnicaj se je najšjo več tak zaostanij Markov, pa tüdi nekelko takši Mank, ka so njim tè naše Novine nej bilé povoli. Zakaj pa so nej bili ž njimi zadovolni? Vsega pomilüvanja so vredni tisti — to so van ti právi Marki! — šteri so se za toga volo čemerili, ka so naše novine odkrile njüva nej lepa dela, zavolo šterij jij je sran, pa ka so njim pokázale njüve slabosti pa nej čedne návade, štere so že vnogomi prinesle nesrečo ali pa sirmaštvo. Tej tužni vitézje bi pa dosta bole včinili, či bi si z našij novin navuk zéli, nej pa ka so se nad njimi čemerili. Vej to že lejko sprevidi vsako dete, štero količkaj živé s svojov pametjov, ka té novine želejo biti na hasek vsem, najbole pa šče takšim nesrečnim zaostancom, šteri že ogen v strehi májo. Mi to nikaj jako ne máramo, či so ti edni lüdjé z nami nezadovolni zato ka dobro znamo, ka je nezahvalnost plačilo sveta. Z veseljom je pa zéla gor naše novine v prvoj vrsti naša mladina. To je jako lepo! Za mladinov pa pridejo vsi treznomisleči odrašeni, ki so že tüdi sprevidli, ka dnesden brezi novin teško ide kaj naprej. Ka pa nedo samo Marki v novinaj, bomo ponašali novice tüdi z gornji, z gorički pa šče z bojnečki vesnic. Záto nájdejo tüdi gornje Žüške, goričke Gére, pa ešče bojnečki Kloške kaj dobroga za sebe.“ Tak je † Kühar pisao, vse to tüdi mi podpišemo. Vüpamo se, ka do dnes že bole razmili vsi té vesele novine! Politika. Dnesdén že vsaki narod má novine, s šterih lejko zvedi, ka se po sveti novoga godi. Pa nej samo za to so novine, nego one ešče drügo dosta dobroga prinašajo. V njih vsaki človek najde kaj hasnovitoga za sebé. Tak napriliko z novin zvedi šoštar, gde se dobijo falejši klinčeki, kovač zvedi, gde ležej i dragše trosko strži, krčmar zvedi, kak more vino mešati, mlinar pa, kak more dvoje merično jemati i polento pečti; z novin se navči nadale hlapec, kak more kobilam z bičom polagati, dekla pa, kak more projnika s tráplenjom krmiti; vért se navči ž njih mustáče sükati, vertinja pa s klüči scinkávati; dečki v novinaj vidijo, kak se more pretepati, dekline pa, kakšo obleko nosijo gospodičine v Parizi, kakše krščáke v Lüblani i kak si gráčke devojke krožijo vlasé. A što bi mogeo načteti, za kaj vse so novine dobre?! Edni je čtejo, da si ž njimi čas kratijo, drügi pa záto, da si preganjajo žalost; edni za to lükajo v nje, da bi pozabili na glad, drügi pa, da bi njim z misli odišle nevole. Ali naj je že zrok šterišté, to edno je istina, da so novine v zádnjem časi potrebne. (Dale.) Pogorelci, snehé, pa gostüvanje. Nej dugo, kak je po našoj vési hodo pobirat človek . . . zrnje, ki njemi je hiša pogorelaa. Nihče nigdar ne vej, gda ga nesreča doleti. Pravili so mi, ka se je tožo, ka njemi lüdje ne dávlejo radi. Pomagati bližnjemi, pa či je šče v vekšoj nesreči, je nej samo krščansko smilüvanje, nego dobra stvar po naravnom socialnom zakoni: ka daš nesrečnomi, daš samomi sebi; što pomaga siromaki, davle Bogi na posodo. Ob istom časi hodijo od hiše do hiše snehé s posnehaljami, kak k bogatomi, tak k sirmaškoj hiši. Dobijo sešérom skledo kukarce, žita, ali pa celo pšenice, da komaj nosijo. To je stara navada pri nas. Proti navadam nema človek nikaj, dokeč so lepe i socialne. So med snehami siromaške i ravnotak med posnehaljami, ka bi človek djao nazadnje: naj bo v božem imeni, ta je potrebna, če si kaj dobi. Ali so tüdi bogate snehé i šče bogatejše posnehalje, ki majo zadosta krüha, majo celo dosta penez, pa idejo od hiše do hiše, ka naberéjo kukarco za — küre, čeravno so dobile pri takšij hišaj, gde lüdjé sami nemajo dosta jesti. „Vej smo pa mi tüdi dali.“ Istina, ka so dali. Pa bogatejši ma sikdar dužnost, ka dá sirmaki, sirmak pa nema nikše dužnosti, ka bi davao za — küre bogatomi. Ta navada je več nej lepa, nego — grda. Zdaj pa šče drügo. Gostüvanje mislim. Gostüvanje je tüdi takša navada, gde so šče samo ohranjeni več ali menje lepi govori starešin. Gučimo od krize, od nevole, ka nega penez. Zdaj pa poglejmo, kakša kriza je pri nas. Na gostüvanji se popije povprečno 300 litrov vina, poleg toga nekaj kant žganice. Poje se do 20 kolačov (pa velikij) krüha, 20 vrtankov, porabi se 2 metra pčenične mele, zakole se po navadi edna krava, pa edna svinja, do 30 kür, telko grüd kisiláka, več litrov maka, vrnja, pa ne vem ka šče nej vse. Zdaj pa zračunajte kelko to nanesé. Gostüvanja so pri nas po dva, celo po tri dni. Lüdje ne jejo več zmerno, nego „ka v nje more,“ kak sami pravijo. Spijejo pa šče več. Pa gda so lepo pijani, te vam zaspevlejo pesem: Jezuš i Marija, sta tüdi vino pila', kak da bi s tem nekaj lepoga napravili. Bogatec si istina to lejko privošči. Zakaj pa ne bi vse pojeli, ka majo; naspametno pa je v tom časi; grdo pa je — pravim grdo! — za siromaka, šteri vse da na gostüvanje, če ga ravno slüži, ka dva dni jejo, te pa nema z decov kaj jesti. Zdaj pa dam priliko, kak sam vido v varaši iti sirmaške lüdi k zda- 6 NOVINE 17. januara 1932. vanji. Skoz segeštijo so prišli, v malo bolšoj obleki kak v vsakdenéšnjoj; sneha šče včasih nej belo oblečena — pa nej zato, ka bi že prle mela dete, kak tü noro mislijo, čeravno vüpajo naše snehé k oltari z vencom, če že za mesec dni porodi po zdavanji, — nego zato pridejo, ka se njim škoda vidi vsakše potrate. Na gostüvanji je do deset lüdi, napravijo ga mimoidoč, bi djao, ka se komaj najejo. Najmenje pa, ka bi dva dni bili — pijani. Nego so že drügi den v deli, za vsakdenéšnji krüj. Pa te pravimo, ka je kriza, ka nega penez. Istina, ka nega. Nego je vzrok tomi pri nas samij. Mi ne znamo štediti (šparati), da jemo, te mislimo, ka zdaj trbej vse pojesti i vse popiti, ka si te drügi dén lejko pogučavlemo: „Včera sam bio tak pijan, ka sam komaj domo prišeo.“ Kak je to lepó, jeli?! Pri nas je šče nej kriza. Zmislimo si samo na tiste lüdi, na miljone tistij lüdi, šteri nemajo kaj jesti, pa nej gde spati. Pa šče bole na tiste, gde so cele drüžine, pa starši nemajo kaj dati deci — na sto, pa je nej v koj obleči. Nej samo kričati, kak je hüdo, nego bole naj po — nepotrebnom tratiti i zapravlati. Istina, na sveti je dosta penez i zadosta krüha. Povejte, bi vi dali vse od ovoga krüha, ka ga mate odveč tistim, ki ga nemajo? Nej. Zato sam dao zgled odzgora od pogorelca. Pojesti pa vüpate, pa popiti, ka vam nad gut vö ide. Pa ste te vi kaj bouši od tistij, šteri majo peneze, pa je ravno tak neščejo vö dati. Najprle se moramo navčiti skromnosti pa šdedenja (šparanja), potem pomaganja tistomi, šteri je šče pa bole potreben kak mi. K. M. Ne pozabite, ka dobita sa gostüvanja i krstitke najlepše i najbolše torte z najlepšimi okraski samo v slaščičarni SIDONIJE NOVAK v MURSKOJ SOBOTI. AMATERJE POZOR! Fotografski aparati i vse fotografske potrebščine se dobijo po jako niskoj ceni v trgovini s paperom HAHN IZIDOR-a v M. Soboti VGANKE. To Šim To Mar Na Giz Kr Ar Ido Liz Li Au n o v i n e i m l i s t e n arna ca dor la stina ož ka ica o 2 Novine i M. List. Božična številka. Rešitev: 1. Okrajni zdravnik 3. Vesel Božič želim vsem reševalcem vgank. 4. Srečen Božič vsem sotrudnikom Novin. 5. Rešitev ne poslao nišče, zato tüdi nišče nemre dobiti nagrade. VOGRIN ŠTEFAN, Rakičan. Naznanjam cenjenomi občinstvi, da sem odpro svojo lastno advokatsko pisarno v hiši KMEČKE POSOJILNICE prek od sodnije. FRAN KODER advokat. Tržne cene. Penezi: USA dolar D. 55∙50, Canadski dolar Din. 45∙—, Austrijski šiling Din. 7∙— Francuski frank Din 2∙18 Talijanska lira D 2∙80 Pengő D — — Marka 12∙90 urugu- ajski peso Din —, Argentinski peso Din. —. Živina: biki, jünci i telice Din. 3, (jako debeli Din. 5), krave Din. —, teoci Din. 6∙50, svinje Din 5—5∙50 Zrnje: pšenica Din. 160, žito Din. 160, oves Din. 160, kukorca Din. 140, krumpli Din. 65, ajdina Din. 130, proso Din. 130 lenovo seme Din. 250, grah črešnji Din 20, mešani Din. 150, Književna slovenščina. Ivan Kovič: Snežinke. Okoli naše male Minke veselo se podè snežinke. — Že vsa je bela krog in krog, od glave dol do majhnih nog. „Čuj, Minka mala, srček moj, nikar mi v snegu več ne stoj!“ Tako svari jo mama v hiši, a ona, kej še, nič ne sliši. Ko pa je teden dni minilo, žal, naše male ni več bilo. — Bolestno zdaj ječe snežinke na svežem grobu mrtve Minke. Jezerčan: Račun. „Oče“, me nagovori sinka prišedši iz šole domov „oče, danes smo se pa učili množiti z 10, 20 . . 90.“ „No, pa pokaži, kaj znaš.“ Sinko ves vzradoščen vzame zvezek in pero pa pravi: „Gospod učitelj nam je povedal sledeči račun: Nekdo popije dnevno 3/4 l. vina, ki stane 12 Din. in pokadi za 4 Din. cigaret. Koliko znese na mesec? 12 Din. + 4 Din. = 16 Din. X 30 = 480 Din. Potem smo Izračunali ustmeno, koliko znese na leto.“ „Koliko pa“, ga vprašam. „Oče, leto ima 12 mesecev, torej 12 X 480 Din.“ „Izračunaj!“ „10 X 480 Din. = 480 Din. in še 2 X 480 Din. = 960 Din., torej skupaj na leto 5760 Din. Gospod uči- telj je dejal: Koliko je zapil ta človek od prevrata? Od prevrata je minulo 12 let. Zapil je torej 5760 Din. X 12, kar znaša 69.120 Din. Pa g. učitelj je še dejal, da se dobe ljudje, ki zapijejo dnevno še več. Rekel je, da ko bi taki ljudje raje hišo zidali za družino, da bi bilo pri nas dosti stanovanj na razpolago. Pa tudi nekaj o miljardah je govoril, pa da ne razumemo še takih številk. Ko bomo večji, nam bo dokazal, da popijejo Slovenci za cele miljarde vina in žganja. Oče! Jaz bom vedno mladi junak in ko bom služil, bom vsak dan položil na stran 16 Din., sezidal bom hišico in dobro se bomo imeli. Mamo in Tebe bom vzel k sebi.“ Ivan Albreht: Sirota poje. Vsaka cvetka svoje ima vsaj ime, vsaka ptička svojo pesem peti sme. Le sirota pesmi svoje ne pozna, delež njen je solza, žalost v dnu srca. Solza v rožo kane, cvet se posuši, ptička vzdihe čuje, v hipu onemi. Ptička pesem svojo, cvet ima ime, oj, siroti usahnejo slednjič še solze. 17. januara 1932. NOVINE 7 ŠTEFAN LAZAR: S STRELOV i PLINOM. ( . . . Šepetanje se čüje, prihaja pohod v maskah, pred njim pleše mišičasta, plečasta postava pod strašnov maskov lišičje-glavoga boga riža . . . za celo glavo se zdigavle nad vnožinov . . . Kak da je Overton v japonskom narodnom gvanti — i bi za masko skrivao zaničlivi obraz, da bi ga nišče ne spoznao . . . Zgrabite ga! Tam ide vmorilec Nagasaka . . . Toda lišičje-glavi bog riža se razkadi v rokaj vnožine . . . bila je samo šala . . . hahahahaha . . .) — Modri mož, pomagaj njemi i dam ti svoj dijamant i prstan! On te tüdi poplača, če odpre žalostne oči, ar je bogat, njegova düša pa je še bole bogata . . . ( . . . Glu, glu, glu! . . . doni meterska steklena tronbenta, nad vnožinov se zdigavlejo kipi bogov, pot v svetlobi zavije i oči godrnjajočih malikov strahotno gledajo v sveto noč. Dra—dra drasta . . . kriči vnožina, ki roma k svetišči. Skakajoče želve, okno svetišča se čarobno svetlika, vsaki se vesela, samo on, Mutsusito Dsain, je zapüščen i sam siromak...) — O, joj mi! Od mojega diha odpade tüdi črešnjov cvet . . . Reši ga, modri mož, reši mojega sirmaškoga lüblenca! — Ne mešaj me, deklina, vse včinim, samo ne joči i ne mešaj. (Orjaška dreva, svete kriptomerije razprostirajo kmične veje v sveklo noč, na velkom grmovji praprota se trosi deževna kaplica . . . skuza trpečih je to . . . Pred korinastimi čajarnami ide vnožina mimo, z vejicami maha od sreče kriči, tak predre po granitnih stopnicah na dvorišče svetišča, šteroga iz ednoga granitnoga kamna izsekana vrata se tmično smejejo časi . . . V ospredji se reži kameni nestvor, okoli njega se süče svet senj, svetišče je odpreto, v zlatom žarki se svetlika, dühovniki nepremično sedijo na svojih ločenih prostorih . . . i lüdstvo se vsiple, samo njega ne püsti prvi dühovnik notri: Vkraj! Zatajo si bogove očov, prokletstvo jezerorokoga Kwanona je nad tebov!) — Ne joči, deklina, mladi gospodar Prenese napad . . . (Glu . . . glu . . . glu . . . Trombe obtihnejo, okno svetišča postane pomali tmično, strašne glave malikov se že komaj vidijo. Na prostom poli hodi i ga obdaja od vseh strani mir, samo mali pes reži za njim. Hm! On nikdar ne meo psa, ali te mali, beli psiček ne ide od njega! Kak veren njemi je! Nikdar ga ne božao i vendar ga tak hvaležno gleda . . . Toda nininini!) — Deklina, moli! Tü je odločilni čas . . . ( . . . Izmed grmovja pridejo divji psi i bližajoč se brüsijo zobe, da bi ga raztrgali . . . Trije strašni krvoločni psi . . . Vau, vau — cvili beli psiček, po robi se jim postavi i brani gospodara . . . Veliki bog! Napadejo i ga mrcvarijo, srce njemi iztrgala, ali psiček . . . mali psiček ga ne püsti . . . Joj! Krvoločni psi majo človeče glave. Overton! . . . Alice! . . . g. Češplja! . . . i raztrgajo tüdi maloga psa . . . sirota Zvonček . . . Zaj, jaz, jaz! . . . ) — Verjem v tebe i se ti molim, o krao mogočnosti! Včini me za najsrečnejšo ženo na zemli: ozdravi mojega sirmaškoga zaročenca! Verjem v tvojo svetlobo, ki preplavi celo zemljo i vlije svetlobo v naše srce i našo pamet, da bi nas vse zveličao . . . Mutsuhito Dsain je tvoj sin . . . ozdravi ga! (V svetloj, friškoj vodi plava trüma rdečih rib, na sivih kamenih otočkih spijo drobne želve, na cvetovih vodnih rastlin leta plav kačji pastir . . . Halo! Sunce vstaja . . . Mutsuhito Dsain zbüdi se! Veliko delo te čaka . . . ) Odpro je mrzlične oči . . . — Živi — je šepetala Zvonček. Betežniki se je povrnola zavest. Kde je fulminoid? Deklina je s sklenjenimi rokami, nemo klečala poleg njega. — Senjalo se ti je, lübi — se njemi je tiho smejala. Mutsuhito Dsain je zapro trüdne oči, vüsta je zapro i izpod trepalnic se je prikazala skuza, kak kakša svetla marjetica . . . XX. Cvetlične vaze je postavila okoli velikoga, pozlačenoga Budovoga kipa, ki je prestolovao na oltari v steni v sredi lotusovoga cveta. Roke je sklenola i se je vrgla na čelo pod večnim posvetom, ki je s pospanim migljanjem pazo v noči, punoj cvrčkovoga popevanja. — Zovem te, o Ama—Teras—Omi—Kami, ki si krao veličanstva! V sedmih nebesih sediš, nagni se z vüjami iz sunčnoga doma i usliši moj prošnjo . . . Düh korin je sladko lebdeo okoli oltara. Spadnola sem, a ne na kamen, nego na svojem srci sem se spodteknila, v prahi sem, kak zavržena krzantema i neozdravliva bolezen je razprostrla nad menov sivo-modro tenčico. Zovem ga! Tihi plamen večnoga posveta se je mehko razlejao po njenih laseh. Na žalostnom, krotkom obrazi je bila pobožnost. — I tüdi vas zovem, drügi bogovi: Buda, Omidah, Benten i Kwanon, ki ste v osebah različni, po bistvi pa sta edno. Poslühnite me, ar je moja bolezen tak velika, da sega od konca ednoga neba do drügoga. I v srci itak nema mesta . . . — Umrli dühovi vladarov, tüdi vi ne ostanite daleč i prikaži se v vüri bolezni tüdi ti, Ottoke, sveti düh mojih prednikov, ki tüdi v meni živeš, a vendar ne bivaš v mojem srci, ar je hiša moje düše prazna i tmična . . . V roko je vzela iz modragorinoga korena napravleno ropotačo i je ropotala, da bi postanoli pozvani dühovi pozorni. Globoko se je priklanjala pred oltarom i njena molitev je bila kak popevanje mesečnoga človeka. Budov kip je mrtev gledao v nič. — Zovem tüdi vas, dühovi zraka i morja, ki na hrbti tajfuna drvite od strani Lune i Kamčaske . . . Roke i noge sem zaprala v čistoj vodi, düšo pa s skuzami, da bi vas dostojno sprejela. Srce čaka. Pridite! Steklene palčice colske harfe so vüni zacinglale, od odprete verande je pripihlao v sobo dühteč vetrič i jo z dihom polübo na čelo, ki je bilo rudeče od svetlobe večne posveti. Dekla ga je začütilo i pobožnost se je v očaj spremenila v nekši nadzemni občütek. — Dühovi skrivnih i nečistih krajov, tüdi vi ne izostanite, kda odprem modro votlino svoje düše — je nadalüvala molitev kak to predpisüjejo svete knige. — Grobni dühovi dežele korenja, vi tüdi pridite i sence najstarejših narodov, prikažite se vsi pred mojim oltarom, ki sem ga okrasila s korinami i boleznostjov . . . haho! (Dale.) 8 NOVINE 17. januara 1932. AGRARNE ZADEVE Razlaga agrarnoga zakona. 62. §. Gda se vkniži agrarna zemla na agrarnoga interesenta, se zbrišejo ž nje vsi terhi, ki so bili dozdaj na njej, tak ka zemlo dobi interesent čisto na sebe spisano. Po sklepi sodišča do se bremena izplačüvala z cenov agrarne zemle dužnikom. Prvo se plačajo prispevki za kolonizacijo, kak smo od toga že pisali, kda smo razlagali 48. §. Jako važen je 63. §. Te guči od novih poti, štera so potrebna. Ka pravi te paragraf? Pravi, ka veleposestvo ne dobi nikše odškodnine i agrarni interesent ne plača nikše odškodnine, če je veleposestnik držao kder poti, stüdence, paše itd. Pač pa če agrarni interesenti potrebüjejo pot., stüdence itd., morajo je zahtevati, ka se pri komizaciji na novo določijo. Naši interesenti so se večkrat tožili zavolo poti. Naj ne zamüdijo zdaj pri komissaciji zdignoti glasa i zahtevati, ka se poti določijo. Sledkar gučati bo pali kesno, kak je vnogo reči že prišlo kesno, ar so te mučali, kda bi mogli gučati. Pomagajo pritožbe. Agrarna zadruga je poslala na višjo oblast pritožbo zavolo odaje agrarne zemle v Medjimurji, pri šteroj se je narod silo na küpilo. Dec. 30. je bilo v Prelogi zaslišanje. Uradnik, ki je zaslišavao narod, je bio jako lübeznivi i prijazen i je narodi povedao, naj samo mirno naznani što i kak ga je nagučavao, da zemlo küpi. Bridko se nam tožijo Medjimurci, naši bratje, da bi je od küpila ravno tisti mogli vkraj držati, šteri so je nagučavali. Istinska a bridka istina. Pa vüpamo se, da pravica bo zmagala i krivica dobi svoje zaslüženo plačilo. Štere šume dobi narod? Po sklepi oblasti na podlagi agr. zakona se samo od 1800 plügov več obsegajoče šume razdelijo. Na delitev pride zato samo en deo šum na sobočkom, lendavskom i beltinskom veleposestvi. Pošta. Bencik Anton, Skakovci. Nesmo dobili ešče rešenja. Kak je dobimo, vam včasi naznanimo. Smo dali pitati v Ljubljani. Bodite mirni! Kerec Mih. Villiers. Poslali smo ti že davno pristopnico, štero moraš podpisati i nam doposlati. Med tem Časom smo ti že tüdi odposlali legitimacijo. Dodlek Marko, Držimurec. Pisali so nam gospod odvetnik iz Zagreba, da bodejo vse mogoče napravili, da se vaša molba ugodno reši. Pošta upravništva. Kološša J. čevljar M. Sobota. Sprejeli celoletno naročnino i ceno za kalendar ki v jesen izide. Če bi večina tak plačala kak vi, bi uprava ne nosila sere gla- ve. Bog plačaj. Petrijan Franc, Puconci. Od lani ostalo 7 Din. 50 p. na novo leto plačane naročnine i 6 Din. nove plačane. Tak je že več kak polovica plačana. Flisar Anton, Kruplivnik 5. Na novo je plačano že 16 Din. Cör Karol. Otovci. Sprejeli. Zadosta do konca juna. Šaruga Jožef, Pečarovci. Din. 200 sprejeli. Ž njim je plačan ves dug za l. 1929. pa ostalo za leto 1930. 60 Din. Duga je za leto 1930. ešče 220 Din. Za lansko leto pa vse. Kalendare dali poslati. Stari dug se naj plača do konca januara, ar tiskarna ne more čakati. Lük J. Domajinci. Na staro vse poravnano, na novo nikaj ne ostalo. Kalendara poslali. Horvat Jožef, Ratkovci 17. Vi ste plačali 4. XI. Din. 31 pa ste nikaj ne dužni. Ček, ka ste nam ga poslali je stari i se ne tiče vas. Majer Jožef, Satahovci. Vse plačano na lani, kalendar je z poštninov vred tüdi. Hvala za trüde i gorečnost, ka število naročnikov ne je spadnolo. Varga A., Gradišče. Kalendar je pri g. plebanoši. Gospodarstvo. Treblenje šmarnice. Uspešno začnjena akcija krčenja šmarnice v goricaj dravske banovine se bo nadaljavala tüdi to zimo 1931/32. s pomočjov kralevske banske uprave i to na sledeči način: Vinogradniki, posestniki šmarničnih nasadov, ki so podpore potrebni i ki v letošnjoj zimi izkrčijo šmarnico pa na sprotoletje zasadijo nove gorice, dobijo od kralevske banske uprave za vsaki izkrčeni trs šmarnice za obnovo goric v izrazitih vinogradih položajih eden cepleni trs plemenitih vrst iz banovinskih trsnic, ki so: v Pekrah, p. Limbuš, v Kapeli, p. Slatina Radenci, pri Sv. Uršuli, p. Dramlje, pri sreskom načelstvi v Krškom, na vinarskoj ino sadjarskoj šoli v Maribori pa na kmetijskoj šoli na Grmi, p. Novo mesto. Za slučaj, da zaloge trsja v navedeni trsnicaj ne bi zadostüvale i če šče bodo na razpolago penezna sredstva, se bo dala penezna pomoč za nabavo trsja od privatnih trsničarov, ki majo dovoljenje za izvajanje trsničarstva od ministrstva za kmetijstvo. Najvekši prispevek za komad bo znašao Din. 1.20. Za izkrčeno šmarnico v položajih, ki so primerni za sadonosnike, se bo dao penezni prispevek za nabavo sadnoga drevja od priznanih drevesnic. Za izkrčeno šmarnico v položajih, ki so ne primerni niti za gorice niti za sadonosnik, se bo dao prispevek za nabavo semena za napravo drüge kmetijske kulture. V te namen vložijo posestniki šmarničnih nasadov z Din. 5 kolkovano prošnjo do 15. februara 1932. potom pristojnoga sreskoga načelstva na kralevsko bansko upravo v Ljubljani. V toj prošnji morajo navesti kelko trsov šmarnice so izkrčili v le- tošnjoj zimi ino ka nameravajo posaditi ali posejati na tistom zemlišči. K prošnji trbe priložiti: 1. Potrdilo pristojnoga županstva, ka je prošnik v istini iztrebo v letošnjoj zimi v prošnji navedeno število trsov šmarnice i da bo na tistom zemlišči napravo vinograd, sadonosnik ali kakšo drügo kulturo ino kelko potrebüje cepljenih trsov ali sadnoga drevja ali kg. semena. 2. Naročilni list od naročenoga trsja od edne odzgora navedenih banovinskih trsnic, ali da je v teh trsnicaj zmenkalo trsje, račun od naročenoga trsja od privatnih trsničarov za slüčaj, da spremeni šmarnični nasad v sadonosnik ali v kakšo drügo kulturo, priloži račun za naročeno sadno drevje od kakše priznane drevesnice ali račun za nabavo semenja od najbližanjega skladišča kmetijske drüžbe. Penezni prispevki se bodo davali do višine razpoložlivih sredstev, po 15. februara 1932. dospele prošnje se ne bodo rešavale. Za bana Pomočnik: Dr. PIRKMAJER s. r. K ODAJI JE NA HOTIZI lepi funduš z zidanov hišov i gospodarskim poslopjom. Pripada se pol orala senožeti i teliko šume. Pozvedi se pri lastniki Balažic Mihali na Hotizi Štev. 100. do dne 1. februara. Cepljeno trsje na odajo na podlagi Rip. portalis i Göthe 9 prvovrstno: Poščip, Veliki Rizling, Gutedel, Muškatelec, Muškat Silvaner, Specijal, se dobi pri FRANCI SERŠENI, trsničari v Veržeji. Cena za 1 komad 1 Dinar. 7 Za PREKMURSKO TISKARNO odgovoren HAHN IZIDOR v M. Soboti. Izdajatelj KLEKL JOŽEF. Urednik FRANC KOLENC.