194_____________________________Krški zmaj.
Krški zmaj.
^Sjs                                      (Po narodni pravljici zložil A. H.)
f 5^Hjer reke Krke desni vir
^r
.Pričenja svoj pozemski tir, Visok se dviga sklad pečin, Na njih pa kup je razvalin. Grad, ki je zdaj drohljad in prah, Nekdaj je bil tlačanom strah; Znan daleč bil je na okrog, Ko vladal v njem je grof-trinog; A še bolj trdega srca Kot grof pa bila je gospa. Nenehoma je noč in dan Pri delu vprežen bil tlačan.
V  doline krške sredi tam Stoji na gričku božji hram. Tu sem ubog tlačan hiti, Ko jarma malo se znebi; In kar mu tlaka ran zada, Jih scelita svetnika dva.
A danes Kozma in Damjan Obhajata godovni dan; In verno ljudstvo sem hiti Na božjo pot od vseh strani; Zaupno molijo, pojo,
V  sprevodih v božji hram gredo. A nad Krčani korobač Grajščinski suče priganjač.
Glej, malo niže od gradu Je kup konopelj in lami. Tlačanje urno se vrte, Možje suše, tero žene .... In ko tlačan se tu solzi, Se petje romarsko glasi; Glasi milobno se pred grad, Tlačanom vbogim slajša jacl. In čuje petje to gospa, A njej ne oblaži srca, Ki rada bi, da bi tlačan Krvav bil vedno in solzan. Zato se silno razsrdi In hlapcem svojim brž veli: »Zgrabite urno tolpo to In sem jih dajte, naj tero, Ker sem se mi napotijo, Da delavce mi motijo!«
Uboge romarske žene
V  naročjih deteta drže; Dojenčke hlapci jim vzemo,
In tje za grad jih odneso,
In tam zapro jih v skalno klet,
A matere podijo tret.
In brž grajščinski priganjač
Nad njimi dvigne korobač.
In trlice ropočejo,
A žene bridko jočejo . . .
Ugasnil že je beli dan, Po noči gre domov tlačan; Brhko mu stopajo noge, Vesele, da so spet proste. Gospoda grajska vsa že spi, Lahkotno spi in brez skrbi. Za gradom tamkaj pa ječe Uboge romarske žene. Iz temnih ječ se čuje jok, Oj jok nedolžnih jim otrok . . . Oh, kdo odprl bo vrat tečaj In dal dojenčke jim nazaj ? Povedati ni vsega moč, Kar so prestale ono noč. A grad ni videl njih solza In grad ni slišal njih prošnja In grad ne ve, kaj je gorje, Ki tare materno srce.
Nekdo pa čul je mater jok
In čul otrok nedolžnih stok . .
Večerni vetrič pripihlja,
Po drevju z listjem poigra,
Odnese vzdihe in solze
Od grajskih ječ tje do cerkve,
Kjer romarji pojo čujoč.
In kjer Gospod deli pomoč . .
Glej, ko nastopi polnoči,
Za gradom noč se razsvetli;
Odpro se ječe na stežaj,
Iž njih prisije nov sijaj,
In materam — glej, vsa zlata
Dojenčke dasta dva moža,
In matere beže od tam,
Hite od grada v božji hram;
Hite v svetišče pred oltar,
Kjer je zdravnikov svetih par .
In verno ljudstvo brž spozna,
Da to rešilna sta moža,
Da sveta Kozma in Damjan
Odprla ječ sta hod teman . .  .
	• „DOM IN SVETi' 1890, štev. 7.                                       195		
	Že leto zemlja se vrti,		Gospod pa grajski in gospa
	In v gradu se otrok rodi;		Mudita rada se doma,
	Prelepo hčer Bog jima da,		In hčerko odgojujeta,
	Vesel gospod je in gospa.		Rast njeno občudujeta.
	In še pripoveduje svet,		Ko zjutraj solnce prisvetli,
	Da star petelin sedem let		Vodovje krško pozlati:
	Je znesel jajce tje za zid,		Kraljico vsoh dolenjskih rek,
'	Prišla je kača je valit.		In Višnjegorko, topli Breg,
	In izvali se jej črvič,		In Poltarice vir hladan,
	Crvič pa ta je zmaj mladič;		In Lipovko, potok glasan:
	Zarije se v temoten kraj,		Takrat pa hčerka v lino gre,
	In iz črviča raste zmaj,		In mati spleta jej lase;
	In raste urno, se redi,		Obleče v krilo jo lepo,
	V treh letih sedem glav dobi.		Poljubi lica jej sladko;
	Ko leta tri še poteko,		In hčerka teče dol pod grad
	Noge in krila mu vzrasto,		Na pisan travnik cvetek brat.
	In ko še nekaj let mini		In grajska hči ponavlja to,
	Rožen oklep život dobi,		Dokler poletje je gorko.
	In rep postane mu koščen, In oster vzraste mu greben.		(Dalje.)
	J^"		
	Luka Vrbec.		
	(Zgodovinska povest iz 16. stoletja. — Spisal 1'otlgoriean.)		
	II. Župnik Luka.		
			*. . . ta stara hudokunfhtna Kazha, Hudizb, je narpoprej Evo, potle fkusi njo Adama, fkusi fvojo hudo kunf ht sapelal.«
r^	^mio	in	Dalmatin. daljo v  dobrepoljsko   dolino,   kjer   je
	¦<<:'¦ >\	^redikant Soba je vedril in	
ti		ffi nočil v Drenovčevi  koči,	prejo že večkrat oznanjeval novo vero
Y		pl kier io notrkal,  vodoč.  da	in  je poznal že več luteranskih dušic —  posebno   med   ženstvom   je   imel
	!&--«->">"»<saj_A.   -j— j      r    -----------i    ¦    —   i_   — ga bodo gostoljubno spre-		
	t§> jeli. Drenovčeva družina je bila		mnogo zaznamovanih. Mod potjo še en-
	t po veri že luteranska. Postregli		krat prešteva,  koliko   dušic ima že na
so	mu,   kolikor je   bilo v moči revne		svoji strani in koliko si jih upa kmalu
dr	užine, in Soba je bil s tem zadovoljen,		dobiti. Med prvimi so bile : Orchkarjeva
kar so mu deli na mizo.			vdova,   Rupnikova Lucija,   Zadolarjeva
	Krasno jutro se je rodilo iz viharne		Franica, Cvckova Maruša in še več takih
noči.   Še goreči Šoba si ni mogel kaj,			starih    devic   in   vdov:   —   med   po-
da	ne bi gledal,  odhajajoč od te hiše,		slednjimi   pa  je  bil najvažnejši — do-
z	radostjo v ta  božji lepi svet,   ki je		brepoljski  župnik Luka Vrbec.   Ko  se
imel zanj le eno napako, da je namreč			spomni Soba tega imena, pogleda plaho
na	njem še toliko katoličanov. Krepko		okoli sebe, ali ga ni morda kdo videl,
koraka proti Ponikvam in   od t odi gre			ko se je njega spomnil, zakaj župnikov
			13*
226
Krški zmaj.
Krški zmaj.
(Po narodni pravljici zložil A. M.) (Dalje.)
*fy        nes spet tlačanov mrgoli, i     Grajščinski valpet bič vihti, Gospa še vpije dol iz lin; — Solzi se pa tlačan-trpin. Grajščinska hči dvanajstih let Po travniku pobira cvet: Kaj mar ji glas je materin, Kaj mar ji ubogi je trpin! Cvetlic krasnih nabrala je, A sama najbolj zala je. In spet se vrača s cvetjem v grad, Pa kar nastane piš odzad. In predno se ozre nazaj, Pograbi jo pregrozni zmaj — Objame sedem jo vratov, Zleti ž njo zmaj v podzemski rov; Odnese jo v brlog teman, Pred njim pa straži noč in dan. Pač slišali so klic na grad, In zmajsko videli zverjad; A zoper njo pomoči ni. Pošasti grad se ves boji; In črno se obleče vse, Izhod in vhod se v grad zapre. Gospa pa hodi v lino sest, Od toge pušča jo zavest. In vsak dan na večerni hlad Priveje vetrič tje pred grad, Hladi lahno, ljubko pihlja, Gospej izvablja tok solza. Zakaj ječiš gospa, zakaj? Guj pred votlino hrope zmaj, In iz votline čuješ jok, Kot jok nedolžnih je otrok. To materi prinaša v grad
Večerni dih, večerni hlad. Sto pisem pisat brž hiti, Razpošlje ja na vse strani: Če kje na svetu je junak, Dovolj srčan, dovolj krepak, Ki zmaja bi pred jamo stri, Do deklice pa vhod odprl: Zlata obeta sedem mer In v zakon da mu zalo hčer.
Ko v drugič klije spet pomlad, Dospe junak pred krški grad, In vstavi se in govori Gospej, ki v lini se solzi: »Bogata kaži mi gospa, Kje je pripravljen kup zlata? Potem brž zmaja streti čem, In ti ujeto hčer otmem!« »»Junak, pozdravljen tisočkrat, Da si prišel mi zver končat; Le hiti brž in steri zver, Zlata dobiš, če rešiš hčer, Kar nese ti ga sedem konj, In še na vrh, le pridi ponj!«« Gospa še v lini obsedi, Junak pa pred brlog hiti.
V  pečinah strmih je brlog, Pod njim pa je tolmun globok. Junak pred vhodom obstoji,
In speči zmaj se prebudi;
Zavije rep, ga v skalo vpre,
In zarohni in krila vspne,
In sedem kvišku vspne vratov,
Srtini se greben njegov,
In v dim in ogenj ves zavit
V  junaka vrže se srdit . . . Ječi junak, žvenkeče meč — A že po njem sledu ni več. Zverjad pa puha in rohni, Da skala in brlog bobni;
In po dolini divji piš
Buči in trga strehe s hiš.
In grad pretresa groza — strah,
Potegnejo čez vrata pah;
V  dvorani pa gospa sedi, Solzi se bolj, še bolj ihti. Ko pride spet večerni hlad, Priveje vetrič tje pred grad,
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 8.
227
Prinese sem do grajskih lin Otožne glase od pečin: Oj glase, ki jih zver rohni, Oj stoke, ki jih stoče hči . . .
Ko trikrat mine noč in dan, Pa pride drug junak močan ; Pred gradom krškim obstoji, Gospej pa v lini to veli: »Glej, v pismu tvojem to sem bral, Da kdor bo zmajsko zver končal, In kdor ti hčerko bo otel, Bo kot nevesto jo objel; Prišel sem daleč in želim Poprej, ko grem in se borim Na sliki zreti njen obraz, Ge zame je in zanjo jaz.« Pokaže sliko mu gospa: »»Poglej, junak, obraz le-ta! Le hiti brž, če si srčan Dovolj krepak, dovolj močan,
Odvzemi mi bolest in jad, Ki tre že drugo me pomlad; In reši moje hiše čast, Otmi mi hčer, pobij pošast; In kadar bodeš hčer otel, Nevesto bodeš jo objel; Zlata dobiš, le pridi ponj, Kar nese ti ga sedem konj!««
In vrl junak nad zmaja gre,
Junaško bije mu srce . . .
Pa prebudi se zmaj iz sanj,
Povspne se kvišku, plane nanj;
Junak vihti, in žvižga meč,
Pa dim  obvije ga goreč,
In vrže z repom zmaj ga v zrak,
Leti v tolmun globok junak. —
In spet razsaja divji zmaj,
Da stresa se sosedni kraj;
Po dolu pa vihar besni,
Da strah in groza je ljudi       (Konec)
~*^§+
Luka Vrbec.
(Zgodovinska povest is 16. stoletja. — Spisal Podgoridan.)
III. Neuspehi.
'adostnim srcem je Šoba hitel poročat Juriju Kobili veselo novico, da je dobre-W poljski župnik Luka Vrbec izgovoril odločno besedo. Jurij y)"2 se je kar topil v samem veselju, ko je čul to novico, zaje bila za luteranstvo v Suhi Krajini najvažnejša pridobitev. Brez skrbi se je smelo pričakovati, da bodo po vzgledu župnikovem sprejeli  tudi  nje-
kaj to
Sakaj ker ficer ty, kir se Karfzhanfke
vere hvalio,  inu en pregrefhen leben
pelajo, tu fe nyh veliku pohujfha, inu
taki fture, de fe od teh "nevernih Boshje
ime fhentuje. Katerim ludem, kir taku
druge pohujfhajo,   bi tudi bulfhe bilu,
da bi en Malinfki kamen na nyh garli
vifsil, inu de bi leshali v' Murji ker je
nar globokefhe.                 ,-, 7     . ¦
°                                Dalmatin.
govi župljani novo vero. Zato je Jurij prijateljsko objel Sobo, rekoč: »Oh, dragi moj Pankracij, najzaslužnejši mož za luteranstvo na Kranjskem! Ti si mi edina tolažba, edina podpora; le ti si mi še porok, da očiščeni evangelij zmaga umazano papeštvo ! Jerom še ni nikogar pridobil za naš evangelij; takisto ne ubegli menihi.«
Soba je bil presrečen, ker ga je tako pohvalil   prvak   slovenskih  luterancev.
15*
258
Krški zmaj.
Krški zmaj.
(Po narodni pravljici zložil A. H.) (Konec.)
pet v lini tretji dan gospa Sxi?Otira z lic si tok solza, In njeno materno srce Okuša v merah vseh gorje, Ker spet prinaša vetrič v grad Rohnenje zmajsko, hčerin jad.
Večerno solnce gre v zaton, Na gričku tam zapoje zvon, Zvoni glasno, zvoni milo, K molitvi vabi ljud ljubo. In ljudstvo vre od vseh strani, K molitvi v božji hram hiti. A proti gradu od cerkve Menih v rujavi halji gre; Mož star je že in sivolas, Vrvica bela mu je pas; Na strani molek mu visi,
V  desnici meč jeklen drži;
V  levici ima križec zlat,
In gre naravnost v krški grad. Z odločnim glasom govori Gospej, ki joče in ihti: »Čemu pač tarnaš mi, gospa, In točiš toliko solza? Ne veš-li, da solze same Bolesti ti ne uteše, Če jih ne spremlja vzdih gorak, Ki gor se dviga nad oblak Pred kralja večnega prestol, Ki zna celiti vsako bol? Čemu obetaš kup zlata Junaku, da pošast konča? Čemu obetaš v zakon hčer. Če zmagal kdo bi ljuto zver? Glej, s tem neskušence slepiš, Slepiš grdo in pogubiš: Ker motiš se, gospa, močno, Da hčer otelo bi zlato; In da bi oni jo otel, Ki bi za njen obraz se vnel. Pod solncem ni se še rodil Junak, ki zmaju kos bi bil. Kdor gre nad zver zaupajoč Na oster meč in svojo moč, In kterega pregoljufa Prelepa hči in kup zlata: Tolmun dovolj globok je še,
Da lakomneže te požre.
Jaz ti, gospa, pa to povem,
Naj ti to smem, naj ti ne smem:
Ko bo srce dovolj mehko,
Pa rešil hčer ti bo nekdo ;
In kadar spet molila boš,
Takrat pa hčer dobila boš.
Le če molitve klic goreč
Se združita in oster meč,
Le če zaupanje v Boga
Človeka kot oklep obda:
Tedaj lahko gre človek v boj.
Naj je še tolik vražji roj;
Tedaj je mož dovolj junak,
Za vsak je boj dovolj krepak.
Gospa! li čuješ . . .? Zvon zvoni,
K molitvi vabi vkup ljudi.
Čuj! v cerkvi molijo na glas,
Da zmaja srečno stri bi jaz;
Da zmaja stri bi, hčer otel,
Da spet bi oče jo objel;
Da mati, ti bi, kot poprej
Lase ji spletala odslej.
Glej, kjer ubog tlačan kleči,
In gradu prosi pomoči,
Zakaj gospod bi in gospa
Ne pokleknila tje na tla?
Tam potožila svojih ran,
Kjer Kozma zdravi in Damjan?«
Gospej solze se posuše, In vroča lica zarude; In glej, kar cesto se zgodi —: Nesreča vero oživi. Gospod grajščinski in gospa Hitita v božji hram oba: Tam vržeta se pred oltar, In molita, še kot nikdar; In ž njima moli verni rod; Molitev sliši to Gospod . . . Cuj, kaj se stresa, kaj rohni In kaj tolmun tako kipi? Kraljica pa dolenjskih rek Zakaj ti pljuska ven čez breg? Meniški mož je dvignil meč — Pošast je pala krvaveč ;
V  tolmun vali se zmaj orjak —¦
V  brlog hiti po hčer junak . . .
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 9.
259
Ko vrnejo se iz cerkve, Oteto grajski hčer dobe . Okušal radost ves je dol In zabil je tlačansko bol. In ko menih se poslovi,
y^
Ostro še gradu zapreti, Da naj ubogi mu Krčan Ne bo več sužnik in tlačan; Ljudi naj prosta vabi pot Nebeških prosit si dobrot.
Luka Vrbec.
(Zgodovinska povest iz 16. stoletja. — Spisal Poclgoridan.)
IV. Odločni korak.
^istonedeljo, ko seje hotel v Skocijanu Jurij Kobila za pridigarja usiliti, prestopil je v Dobrepoljah Luka Vrbec očitno k lute-9 ranstvu in sicer s tem, da je opustil sveto mašo. Na svojo stran je bil dobil tudi svojega lahkomišlj enega rojaka kapelana Leon-harda Pavšalka, a drugi kapelan Blaž Trpin, ki je bil priprostega rodu, ni se dal pregovoriti.
Ob nedeljah je imel jutranjo mašo običajno župnik, ki je bil doslej vedno toliko natančen, da je pristopal vselej o pravem času, in ni bilo ljudem treba čakati. Danes ga pa kar ni bilo pričakati. Ljudje so bili že zdavna vsi v cerkvi, tudi iz oddaljenih vasij, v zvoniku je tudi že odzvonilo, a maševat pa vendar nikogar ni bilo. Ljudje so nekaj časa potrpeli, ko pa le ni bilo moči sčakati, začeli so godrnjati. Cerkovnik je v eno mer tekal: sedaj iz zakristije do župnišča, sedaj nazaj v cerkev. Ljudje so zahtevali mašo, a on jim ni mogel ustreči: v župnikovo stanovanje ni mogel priti, ker so bila velika
. . . nafh Gofpud Iesus Criftus . . . nej tukaj fvojga teleffa inu krij offral: temuzh je vkasal jefti fvoje  tellu, inu
"^        ^       ¦*'                Dalmatin.
vrata danes proti navadi zaprta. Da bi ljudi malo potolažil, vzame svečico, prižge jo pri večni luči, privije svečico na prižigalnik in prižiga sveče na oltarju prav počasi. Ljudje se takoj pomirijo, češ, da se bode vendar le pričela maša. Ko cerkovnik vidi, da so se ljudje pomirili, gre zopet v zakristijo, ukaže strežnikoma, da se vstopita tako, kakor sta se vselej, predno sta šla k oltarju: eden je držal na levici masne bukve, z desnico pa za zvonec, drugi pa je zraven njega stal s sklenenima rokama. Ljudje so pričakovali in si mislili: sedaj pa sedaj bodo pristopili. Cerkovnik je med tem vnovič tekal okoli župnišča in poskušal priti noter skozi sprednja ali zadnja vrata, toda nikjer ni mogel. Ko ni tako nič mog-el opraviti, začne metati pesek najpreje v župnikova okna; ko se mu župnik ne oglasi, zakliče kapelana Leonharda; ko se tudi tu nihče ne odzove, gre klicat gospoda Blaža, ki je imel sobo obrneno na dvorišče. Tu se mu posreči. Gospod Blaž takoj odpre okno in ga vpraša, kaj pomeni njegovo razgrajanje. Ko mu cerkovnik | pove,  kaj je,   obleče  se hitro in hoče
17*