UiftelJ sem Nikdar še ni stalo učiteljstvo pred tako važinimi in odločilnimi časovnimi problemi, pred kakršnimi stoji prav danes! Ta refren različnih razprav, ki spadajo v področje razgjabljanja o narodni prosveti in ljudski izobrazbi, je bil kajkrati že napisan in izgovorjen. Napisati ga ni bilo težko. izgovorjen pa je imponiral, da ni bilo skoraj nikogar, ki bi podvomil vanj. Ker pa je bil vkljub vsej svoji življenjski upravičenosti in resničnosti samo izgovorjen in napisan, brez bistvene izpremembe, ki naj bi pokazala vsaj malenkosten napredek v kakršnokoli smor. se mora vsak, ki ga je pravilno razumel, v.prašati, kjc pa je prav za prav vzrok, da je tako in ne drugače. Toda vsi povojni gospodanski problemi naše mlade države, osvetiieni z znamenitimi zgodovinskimi trenutki, ki so bili in so še vcdno vse več ikakor pa samo zgodcFvina, so bili vedno in povsod vprašanje duhovne urejenosti in zakoreninienosti našega ljudstva. To je dajalo, kakor daje še danes, vsemu dogajanju svojo značilnost, najsibo v pozitivnem ali pa negativnem smislu. Vsebina izpreminjajačega življenja, ki nosi daoes firmo tekooega časa, je pa vkljub vsej polnosti vendarle ostala samo bescda in še ta ne do konca in dovolj glasno izgovorjena, ne samo med najširšimi plastmi liudstva. marveč tudi med tistimi, ki so mu bili poslani, da bi mu po svojih najboljših močeh in spoznanju kazali resnioo. Prav tu se je pričela v item novem času za učitelja povsem nova pot. ki vodi do velikih in bogatih smotrov. Danes se zahteva od učiitelia vse mogoče, samo onega ne, za kar je prvobitno ustvarjen. Od nekje sem si izpisal le-te misli: »Vzemimo podeželsikega učitelja. Raztrgan na vse 'konce in kraje. komandiran v vse mogoče simpatične in nesimpatične organizacije, se izerpava noč in dan v težkem delu v šoli in izven njc nima pa nad seboj isamo predpisane uradne kontrole, marveč še mnoio hujšo, mnogokrat žal ogabno kontrolo raznih lokalnih fakitorjev. Če dela rcs nacionalno, se zameri onemu krogu ljudi, ki si žele imeti še danes ueiteljstvo v svojih rokah, da bi ga lahko izra'bljali v svoje posebne svrhc. Poleg tega mora račimati ubogi učitelj z raznimi krajevno uglednimi osebami. Gorjc mu, če sc iim zameri. Naenkrat je ovajan na levo in desno, opisan kot najslabši subverzivni element. ki ga je treba ali vreči iz državne službe, ali pa prestaviti v kak kraj na koncu sveta.« Ne trdim. da sc dogaja vse to namenoma. nasprotno. dogaja se oač zato, ker manjka v pogledu pravilnega tolmačenia na eni strani popolna gotovost, na drugi pa, da se pove na kratko in jasno: veliko pomanjkanje pravilnega pojmovanja njeSovega poklica in naloge, ki mu je prav specifično odmerjena. Tudi ie težko ob itej misli metati na kakršnokoli življenjsko nakliučje senco in očitke. Če bi bilo komu stvarno in resnično oporekati, potem bi bilo to mogoče edino tisti vzgoji, katera bi morala položiti v mladcga pripravnika vsaj toliko novih moči, da bi bil z njinni ob svojem vstopu v življenje preskrbljen. Ne mislim pri tem. da manjka mlademu učitelju, prav za prav pretežno sploh vsakemu. neke vrste načitanost, naučenost, skratka velika izdbraženost v vseh moaočih vprašanjih, marveč mu manjka tisto. kar daje vsemu njegovemu pridobljenemu znaniu nek čisto specifičen ton, barvo, obliko ali karkoli že, kar je bistvo njegovega poklica in kar bi &e moralo odražati pri vsalkem njcgovem koraku na kateremkoli področju živlienjskega uidejstvovanja. S tem nisem povedal prav za p>rav nič novcga, razume pa lahko vsak. da hočem poudariti, kako grozovito so učitelji pozabili nase in delo. katero je določeno predvscm njim. Seveda obstoja še ena možnost, da ie tako in ne druga&e in ta je, ki je najbolj vsak- danja pa majmanj opažena, da so ucitelji spričo vse nepotrebne navlake ne samo zastali v razvoju, ki bi moral iti s časom in pra*v tako duhovnimi kakor materialnimi potrebami, kulturnimi kakor gospodarskimi, marveč so tudi povsem stopili iz kontakta med1 seboj in svojirn področjem, ki ni baš čisto ljuiike in plevela. Da je to resnica, priča vsak dan nešteto dokazov. Saj ni nujno. da bi moral ravno učitelj biti tisti, ki ne bi storil ničesar brcz dovoljenja ali pa brez strahu pred posledicami. Če ?re danes življenje trmasto svo.jo pot in se ne zmeni za učitelia, mu daje kaj jasen dokaz, da je malo pomemben. zanj. Potem vendar ne more biti v&eeno ali je ali ni, vsaj njemu samemu ne, ker mora biti to zanj r.ajbolj življenjsko vprašanje. ki mora biti najbolj dosledno in najbolj jasno rešeno. Vsi smo si cdini v tem, da ie rešitev našega naroda in države, našega vitalnc0a pogoja za kakršenkoli naprcdek. odvisna predvsem od gospodarskega dela, ki pa se mu mora za pozitiven uspeh pridružiti absolutna volja do smotrnega ustvarjanja za prav takc uspehe. Seveda nastane še drugo vprašanje, če smo si v resnici edini? No, in če smo si, zakaj potem še držimo križem roke in čakamo! Kdor se zanima za celoten razvoj učiteljstva v katerikoli smeri, nru je iasno, da obstoja vsa enoličnost, skoro brez najmanjše spremembe, v trajnem besedičenju ali pa molčanju. Če bi učitelj nc molčal ali pa da bi nc govoril tako. da gredo od njcga same be^ sede, bi bil njegov stan trdnejši, njegova pot bolj uglajena in uspehi vsaj vidni. To da prilcti od tu ali tam kaka pohvala, še ni dovolj! Če nas je imenoval veliki pokojnik »Steber jutioslovarisikega nacionalizma«, bi morali ob tem priznanju to tudi tako pokazati, da bi bilo enkrat za vselei obračunano z vsemi malenkostmi. Prav tako bi ne bilo orav, da bi si učitelj sam lastil hvalo in priznanje, kakor bi ne bilo prav. če bi samo upogibai hrbct; koliko je storil pozitivnega, bi se moral zavedati prcdvscm sam. In da manjka iasnosti v vseh teh perečih vprašanjih, je krivo brez dvoma edino to, ker mu je stanovska zavest tuja. Kakor je mizarjcva dolžnost in ves smiscl njegovega dela, da daje lesu koristno o'bliko in uporabo, kakor ie pravo vrtnarjevo delo posvečeno vzgajanju rastline. kakor je rudarjeva vrednost v lem, da iz zemlje koplje črno zlato. kakor je vse kmetovo prizadcvanje v tem. da naredi zemljo plodno in koristno in kakor je kovačeva sila v tem, da kuie železo, prav tako je ves in edini smisel učitel.ja. da to delo tako razumeva kakor je edino pravilno in da tudi prav tako, pa nič drugače. ustvaria iz otroka človeka, resničnega človeka, tako da bo znal že kot otrok urediti ves vesoljni smisel in najti pravilen odnas do vsega dogajanja v sebi in okrog sebe. c ; Učitelj bi se že vendar cnkrat moral dokopati do resničnega spoznanja. ki bi mu bil resničen svetovni nazor, da uporabim to frazo, in ki bi se dal povedati ves, kolikor ga je in ob kakršnikoli priliki samo s temi besedami: Učitelj sem! V. J-č.