J u t e r n i c a. Zbudi se mi trudno oko, Zri u nebo se visoko ; Zora lepa, zora zlata Ze odpira svilla vrata ! Na visokih gor verhonce Rujne žarke zliva sonce; Veličastno se dviguje Mileg' Boga oznanuje! Iz pod gore u dolice Bistre tekajo vodice; Po karnencih se drobijo Božjim glasom žuborijo! Po germicih, po gosavah Svillo zlatih zelenjavah, Truma plicic žvergoleva Dobrem Bogu hvalo speva! Mili glasi iz berdine Zlegajo se u doline; Spe vajo pastirci zali, Da so s Bogom opet vstali! Tako tudi serce moje Bogu spevaj čute svoje: Mili — blagi — jaki Bože Vse oj vse se s teboj može ! ! Orožen. Svete ptice Slavjanov. l«ed druzimi živalmi so stari Slavjani posebno nektere ptice v visokej časti imeli. Vzrok lega spoštovanja je mende v podobnosti ptice in člo- veške duše iskati. Kakor se plice lahkega krila visoko pod nebó zaženo, se povzdiguje tudi naš duh na nevidljivih perulah do nebeških višav. Pobožni Slavjani so jeli laj to priliko časlili in posvečevali. Naj svetejše ptice so jim bile: Kukavica./ V verozakonu starih Siavjanov se pripoveduje, da se je naj višji Bog v omenjeno ptico spreobernul, da bi ljudem življenja namen in konec razodel. Zató je bila naj veča pregreha kukavico umorili. Kdor je kaj tacega storil, je bil naravnost k smerti obsojen. Da ima ta ptica lastnost prorokovanja, še dan današnji marsikdo po praznej véri inéni in misli, da mu zna kukavica število let, kalere bo še živel, oznaniti. Zatorej se o spomladi pazljivo posluša, kolikokrat bo kukavica pervič zapela in mu skoz to število zdravih let napovedala. Jedna česko-slovenska pesem poje: Zakukaj kukačka Z visokého bučka: Kelko mi rokov daš Kym puojdem na sobaš. Serbi imajo prav inične pravlice o kukavici; med drugim tudi pri- povedujejo, da je kukavica takole poslala: Kukavica biaše (je bila) od začetka zala dévojka. Imela je jedinega brala, kterega je čez vse ljubila. Vderó Turčini v drago domovino in vse, kar puško nositi more, se jim postavi v bran. Tudi brat omenjene devojčice se vojšakom pridruži. Vendar osoda hoce, da mora na bojišču za dom in vero junaško svojo kerv preliti. Sestra to zvedeti se poda na breg žuborečega potoka in meša svoje solze z bistro vodico. Tu se tako dolgo plače in žalosti, da se Bog nje vsmili ter jo v kukavico premeni. In se dandanašnji se čez lice Serbinke solzice vderó, če kukavico zasliši in če je popred dragega brata v vojski zgubila. Tudi v maloruskih pesmah je kukavica ptič žalosti in bridkosti, in ruske pravlice še pristavijo, da je-mlada dèvojka po nekej vračarici (copernici) v kukavico premènjena bila. La stav i ca. Ta je Slavjanom od nekdaj posvečena ptica. Ni le sladka oznanica mile vigredi, temuč tudi ljubezni. V hramu svitlega Boga Rugevita so duhovniki lastavice celo nad podobo Boga gnjezdice delati pustili. Tudi sedaj se vsakdo veseli, če ljubo ptičico pod svojo streho gnjezditi vidi. Nobeden Slovenec ne bo te premile živalice razžalil ; rad jej še kako dilico na kak tram pribije, da si ložij gnjezda narejati zamore. Sokoli. Kralodvorski rokopisi pripoveduje, da so se lini pticam lastni gaji redili. Zaboj v oinenjenej zbirki svetega serda poln, da jim ptujec pra- vice krati in véro predédov zatira, takole poje: i vihanie z haiev vse krahuje, plašihu krahuje z lèsov. Iz tega se vidi, da so sokole ali krahuje, kakor jih Zaboj zove, tudi u velikej česti imeli. Golobice. Bile so te milotice podoba človeške duše, ki je že svoje mertvo prebivališče zapustila. Pomembna je tudi po priči nekega starega pisatel- ja navada Dolgobradcev, ki takole pripovèda: Ce kdo nenaravne smerli zamerje, mu žlahta na njegovo gomilo ranto zasadi, ki ima na zgornjem koncu iz lèsa zdèlano golobico. Ta se proti tistemu kraju oberne, kjer je njih prijatel smert storil. Ga vrani. Porfiri spričuje, da so gavrani podoba Svantevita bili. Svantevit je bil pa Slavjanom Bog prerokovanja. Tudi Apolonu je gavran posvečen. * Zato se je tudi gavrana ta lastnost prijela. Naš pisatelj Murko v svojem slovarju pripovèduje, da med prostim ljudstvom pravlica živi, da je neki mož nekega gavrana imel, kateri mu je, kolikorkrat se je domu vernul, vsevedoč vse zakrito in nerazodeto odkril in povèdal. Gavrani so bili poslanci Bogov, kakor jih v narodnih pèsmali pogosto najdemo. Lèpa navada Serbov, se med seboj pobratiti in posestriti, se je clo čez gavrane razširila, kakor nam neka pèsein kaže, u kterej žlahtnica dva gavrana svoja pobratima pozdravlja. Današnje dni imamo Slovenci posebno lastavico, plisko in čemjevko za ljubo. Bog prenesi, jim gnezda razdreti ali kako clo vmoriti ali vstreliti. J. bukve iz Iliade. (Dalje.) > l^ekši tako ju odpošlje, silno povelje naročiv, Nerada se podasta, ob bregu pušenoga morja,