202
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah__________ARHIVI 29 (2006), št. 1
Zadnje poglavje knjige je namenjeno rekonstrukciji in interpretaciji načina življenja nekaterih brežiških obrtnikov in industrije opeke. Podrobno so predstavljeni delo, življenje in bivalne razmere v družinah gostilničarke, mesarja in gostilničarja, pekovskega, lončarskega, tesarskega in kovaškega mojstra, kleparskega mojstra in vodnega instalaterja, ključavničarskega mojstra, avtomehanika in šoferja ter šivilje in krojača. Avtorica je poudarila, da je bil izbor narejen na podlagi dostopnosti ustnih virov in materialnih ostankov.
Izdelovanje opeke in strešnikov so razvijali italijanski, češki in domači, slovenski opekarji. Prva večja opekarna je bila Faleschinijeva, ki je delovala v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1903 je Leonard Treppo ustanovil preprosto opekarno (ciglano), z leti se je širila in modernizirala. Zaradi dobre ilovice v okolici opekarne so izdelovali zidake in strešnike. Opekarna je v sezoni zaposlovala do devetdeset delavcev in bila največji industrijski obrat v Brežicah. Delovala je do leta 2001.
Pričujoča knjiga je etnološki prikaz pestrega življenja, gospodarskih in družbenih silnic obrtnikov v Brežicah od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne. V knjigi so na podlagi virov, ustnih pričevanj, terenskega dela prikazani življenjski slog obrtniških družin, utrip mesta in bližnje okolice, šolanje, vključevanje v društva, narodnostna pripadnost, moralne norme in vrednote, razmerja med člani ožje in širše družine, delitev dela, delovni vsakdanjik, prosti čas, igre in zabava. Ob prebiranju knjige se marsikateremu starejšemu Brežičanu utrnejo spomini na mladost in na način življenja, ki se približno do šestdesetih let 20. stoletja ni zelo razlikoval od navedenega v knjigi. Mlajši generaciji pa omogoča zelo plastičen vpogled v način dela, bivanja, vrednotenja in v vsakdanjik sloja obrtnikov, ki je prevladoval od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne v Brežicah.
Izid knjige so omogočili Občina Brežice, Agencija za raziskovalno dejavnost RS, Valvasorjev raziskovalni center Krško, Založba ZRC SAZU in Območna obrtna zbornica Brežice.
Vladimir Sunčič
Ftitz Ptegl, Die quantitative organische Mikro-analvse   (Kvantitativna  organska  mikroanaliza),
Faksimilirana izdaja s spremnimi študijami, uredila Zvonka Zupanič Slavec, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2005, 192 strani
Kemijska in zgodovinska stroka sta bogatejši za še eno delo. Lani je namreč dr. Zvoniti Zupanič Slavec
uspelo izdati ponatis knjige Nobelovega nagrajenca za kemijo Fritza (Friderika) Pregla (1869-1930) Die quantitative organische Mikroanalvse iz leta 1917. Gre za faksimilirano izdajo s spremnimi študijami. Besedilo je zaradi zgodovinske vrednosti objavljeno v nemškem jeziku, spremne študije pa so v slovenskem in angleškem. Ponatis je izšel ob 135. obletnici Preg-lovega rojstva in 80. obletnici podelitve nagrade.
Knjiga se začenja s predgovorom urednice Zvon-ke Zupanič Slavec, prodekana Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Staneta Pejovnika ter dekana omenjene fakultete Marjana Vebra. Sledi vsestranska predstavitev Fritza (Friderika) Pregla dr. Zvonke Zupanič Slavec. Najprej na podlagi arhivskega gradiva osvetljuje obdobje od njegovega rojstva 3. septembra 1869 v Ljubljani, šolanja na ljubljanski klasični gimnaziji, do pridobitve poklica na univerzi v Gradcu, kjer je bil 17. marca 1894 promoviran za doktorja vsega zdravilstva. Nato na razumljiv način predstavlja nekatere mejnike v razvoju kemije in biokemije, ob pomoči katerih je mogoče ovrednotiti Preglovo delo, opisuje njegovo strokovno in znanstveno pot; tako je bil 1899. habilitiran za docenta iz fiziologije, leta 1904 je odšel na postdoktorsko izobraževanje, najprej na univerzo v Prago, potem v laboratorije po Nemčiji, potem pa se je 1905. vrnil v Gradec na medicinsko-kemijski inštitut. Jeseni 1910 je prevzel profesorsko in vodstveno mesto na Inštitutu za medicinsko kemijo Univerze v Innsbrucku in ostal tam do 1913; potem se je vrnil nazaj v Gradec. Njegovo raziskovalno delo je bilo osredotočeno na elementno analizo kemičnih spojin, še posebej žolčnih kislin. Pregla je pri teh raziskavah motila prevelika poraba raziskovane snovi in razvil je osnove za kvantitativno organsko mikro-analizo, pogoj zanjo pa je bila zelo natančna tehtnica. S pomočjo novih tehničnih postopkov je omogočil uporabo veliko manjše količine preizkusne snovi. Do-
FR1TZ PREGL
ARHIVI 29 (2006), št. 1__________Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
203
sežke svojih raziskav je predstavljal na mnogih predavanjih in predstavitvah. Znanstvene razprave je objavljal v uglednih nemških medicinskih, fizioloških in kemijskih revijah. V kvantitativni organski mikro-analizi je dosegel največ in leta 1917 pri založbi Springer v Berlinu objavil knjigo Die quantitative organische Mikroanalvse; do 1. 1958 je bila sedemkrat ponatisnjena, prevedena pa tudi v angleščino, francoščino in ruščino. Za svoje znanstvene uspehe in odmevne objave je prejel vrsto nagrad, med njimi najvišjo: Nobelovo nagrado za kemijo, decembra 1923 za odkritje originalne metode mikroanalize organskih snovi. Spremno študijo ob Preglovi predstavitvi končuje avtorica z utrinki iz njegovega življenja, slovenskimi zapisi o njem ter sklepom. V nadaljevanju spremnih študij prof. dr. Branko Stanovnik s strokovnega stališča osvetljuje Friderika Pregla in organsko mikroanalizo, prof. dr. Miha Tišler pa je prispeval članek Ob osemdesetietnici Nobelove nagrade za kemijo Frideriku Preglu. Preglovo predavanje ob podelitvi Nobelove nagrade ter slavnosti govor na sprejemu Nobelovih nagrajencev v Stockholmu 10. 12. 1923 (prevedla ga je prof. nemškega jezika Duša Fischinger) končujeta prvi del knjige; sledi faksimile.
Knjiga nedvomno izčrpno predstavlja Friderika Pregla in faksimile prve izdaje njegove knjige o kvantitativni organski mikroanalizi; namenjena je tako strokovni kot laični javnosti in bogati naše predstavitve znanstvenikov slovenskega rodu, tokrat Nobelovega nagrajenca, in njihovih del.
Sonja A.n°Qe
Učiteljice v šolskih klopeh, zbornik ob 130. obletnici ustanovitve slovenskega učiteljišča za dekleta v Gorici, glavna urednica: Vlasta Tul, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Nova Gorica 2005, 320 strani
130. obletnica ustanovitve učiteljišča za dekleta v Gorici bi v preteklem letu skorajda minila neopazno, če ne bi arhivska svetovalka Vlasta Tul iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici opozorila nanjo z izdajo obsežne publikacije. Prvotna zamisel je bila sicer precej drugačna. Jubilej naj bi zaznamoval le članek v eni izmed strokovnih publikacij, pa so se stvari začele razvijati v povsem drugo smer. Iz skromne ideje je tako zrasla tematsko in vsebinsko raznovrstna, bogata in zanimiva pripoved o ustanovi, ki je v zahodnem slovenskem etničnem prostoru usposabljala dijakinje za slovenske učiteljice. Pripoved sicer še zdaleč ni povedala vsega, zato pa je dovolj široko zasnovana, da omogoča številna nadaljnja raziskovanja.
Kot je zapisano v uvodu k zborniku, so učiteljišče za dekleta v Gorici odprli v šolskem letu 1875/76. Skupaj z deškim učiteljiščem, ki je v Gorici delovalo že od leta 1870 in se nato leta 1875 preselilo v Koper, je predstavljalo zaključeno celoto, temelj avstrijskega državnega šolstva v slovenskem jeziku na tem delu slovenskega ozemlja, to pa je bilo za uveljavljanje slovenstva velikega, morda celo odločilnega pomena. Dekliško učiteljišče sicer v ničemer nima izrecnega prvenstva, saj so šole za učiteljice tudi na Goriškem obstajale že prej, pri uršulinkah že od srede 19. stoletja, toda izključno v italijanskem in nemškem jeziku. Prvo slovensko dekliško učiteljišče je bilo sicer ustanovljeno v Ljubljani že leta 1870, vendar je tu potekal pouk v slovenščini pri manj predmetih kot na goriškem dekliškem učiteljišču.
Izobraževanje v slovenskem jeziku za poučevanje na slovenskih šolah je bilo v obdobju ustanovitve učiteljišča izrednega pomena za krepitev narodne zavesti prebivalstva same Gorice, pa tudi širšega območja Goriške in ne nazadnje celotnega slovenskega etničnega prostora.
Po drugi strani pa je prav tako pomembna tudi družbena razsežnost delovanja tega učiteljišča, saj je izobraževanje doslej zapostavljeno žensko populacijo usposabljalo za javno priznan poklic. Diplomantke so se po zaključku šolanja lahko zaposlile kot državne uslužbenke in si s tem zagotovile socialno neodvisnost, to pa je bila tudi spodbuda pri uveljavljanju žensk v javnem življenju.
Ko se je leta 1909 iz Kopra v Gorico vrnilo samostojno slovensko moško učiteljišče, se je pomen Gorice kot središča izobraževanja učiteljev na Primorskem še okrepil. Izobraževanje učiteljev v slovenskem jeziku se je med vojnama pod pritiskom fašizma nadaljevalo v Tolminu, sprva še v slovenskem, nato pa tako kot v Gorici v italijanskem jeziku. Slovenske šole in učiteljišča so se na obeh straneh