SLOVENSKI PRAVNIK. Leto XXXIV. V Ljubljani, decembra meseca 1920 Štev. 9—12. Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. Okrajni glavar dr. Fran Ogrin. Vsaka večja hiša ima svoj hišni red, tvornice svoj delavski (tvornični) red, državi pa je dati državni red aH ustavo. Ta pojem združuje vse one državne osnovne zakone, brez kater h si rednega državnega življenja sploh predstavljati ne n orerno. Sem spadajo: naslov dr/ave, cblika vladavine, dr-žavnopravno razmerje sestavnih delov napram skupnosti, pravice državnega predstavnka — n onarha ali predsednika, — u-t-^ni in delokrog narodnega zastopstva, temeljna načela ekse-kutive, razmerje posameznih veroizpovedanj do države in m-; i se J. državljanske svoboščine in pravice. L Naslov države. Sedanji uradni naslov države se glasi: kraljevina ?r'n Hrvatov in Slovencev. Dočim je rabilo odposlanstvo Narodnega veča v svoji, prestolonasledniku Aleksandru dne 1. decembra 1918 podani adresi še naslov »jugoslovanska država« in »Jugoslavija«, je rabil prestolonaslednik v svojem odgovoru v odločilnem stavku, v katerem je proglasil ujedinjenje celokupnega naroda, naslov »edinstveno kraljevstvo Srbov, Hrvatov in Slovencev«, in to ime se tudi ponavlja v poslednjem odstavku: »Bodi nam vsekdar srečno in slavno naše kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev!« Da ima prestolonaslednikov odgovor enkrat tudi izraz xJugoslavija« to je brez pomena. V stvari je torej zmagalo srbsko naziranje. 234 Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. Ime je popolnoma neprikladno in to iz razlogov: Ako bi hotele države že v svojem službenem naslovu pripovedovati svetu, kaki narodi žive na njih ozemlju, tedaj bi moral biti naslov nekdanje avstro - ogrske monarhije, sedanje nemške ali ruske republike na metre dolg, in mali narodni drobci pri nas Italijani itd. — bi se niti omenjali ne. Naslov naše države vsebuje dvojno ost: prvič proti drugim narodnostim, kakor da bi zanje ne obstajala ta država kljub manjšinskim pravicam, ki so jim zajamčene v saiint-germainskem miru: drugič pa proti Hrvatom in Slovencem, kakor da so ti z ozirom na njihovo število in preteklost manj vreden element, pleme druge in tretje vrste. Da, tako daleč se je zadeva tirala, da je državna uprava celo prepovedala kratico S.H.S., simbol, ki nas je že pred prevratom kar elek-triziral. Mi smo hoteli in hočemo enotno, edinstveno državo na znotraj in zunaj, tu pa nosimo svojo razliko pred celim svetom na ogled. Proti sedanjemu naslpvu države sta se ostro izrekla tudi dr. Trumbič, pesnik Vojnovic in drugi. Izpremeniti nam je tedaj čim preje današnje državno ime v Jugoslavijo, ozir. jugoslovansko kraljestvo (kraljevina), simbol S.H.S. pa ohranimo na grbih in zastavah. II. Oblika vladavine. Kakor današnji uradni naslov države, tako temelji tudi oblika vladavine kot konstitucijonelna monarhija na prvem ustavnem aktu naše države, v adresi Narodnega veča in odgovoru prestolonaslednika (z dne 1. decembra 1918). Dotični odstavek v adresi se glasi- »Sklep Narodnega veča je, da vladarsko oblast na vsem ozemlju zdaj edinstvene države Srbov, Hrvatov in Slovencev izvršuj Njega Veličanstvo kralj Peter, oziroma v njega imenu kot regent Vaša kraljevska Visokost in obenem da se sporazumno z vlado Vaše kraljevske Visokosti in predstavniki vseh narodnih strank v Srbiji in Črni gori osnuj edinstvena parlamentarna vlada v območju Jugoslo- Misli, o državnopravni uredbi Jugoslavije. 235 vanske države ob edinstvenem narodnem predstavništvu«. Potem, ko je prestolonaslednik proglasil že v odstavku I. citirano zedinjenje vsega troimenega naroda v kraljestvo, je izjavil- »Zvest zgledu in naročilu, ki ga imam od svojega vzvišenega očeti, bom kralj samo svobodnim meščanom države Srbov, Hrvatov in Slovencev ter ostanem vedno zvest velikim ustavnim, parlamentarnim in širokodemo-kratskim načelom, zasnovanim na splošni volilni pravici. Zategadelj bom iskal Vašega sodelovanja pri sestavi vlade, ki bo predstavljala vso ujedinjeno domovino, in ta vladabo v stalni zvezi — najprej z Vami, potem z narodnim predstavništvom ter bo delala ž njim in bo njemu odgovorna.« Ista jamstva podaje razen drugih idej proklamacija regenta Aleksadnra z dne 6. januarja 1919. Ker »e je z državnopravnim aktom z dne 1. decembra 1918 enodušno ves naš narod strinjal, in je to posvedočilo na novo hrvaško in slovensko ljudstvo o priliki regentovega po-seta meseca junija 1.1., bilo je s tem vprašanje — ali monarhija ali republika — rešeno. Ustavotvorna skupščina bi bila sicer enako, kakor je to storilo Narodno veče, upravičena, sklepati ponovno o tem, toda z ozirom na pomen dinastije Karagjorgjevičev za razvoj in procvit Srbije ter za udruženje celokupnega naroda jugoslovanskega, od Kara Ojorgja do kralja Petra I. in sedanjega regenta Aleksandra, bo tako bojno glasovanje izostalo. Ne gre za to, kak naslov ima državni predstavnik, ali kralj ali predsednik (republike), ampak za to, kakega duha napram celokupnosti je prožet ta organ. V tem oziru pa ne more nikdo dvomiti nad demokratskim, bratskim mišljenjem kralja Petra I. in regenta Aleksandra napram vsem mejam, slojem in veram troimenega naroda. Z glasovanjem o obliki vladavine, pa bodisi, da bi se izvršilo potom ustavotvorne skupščine ali pa potom plebiscita, bi se v današnjih časih po nepotrebnem razburjali duhovi in 16* 236 Misii !¦ oi impravni uredbi Jugoslavije. Ogrožala državna edi stve • :st. Splošna notranja konsolidacija je še prerahla za tak n potrebni obtežilni poizkus. .A.ko bi se skl čuvali nasprotniki monarhije na to, da je Narodno veče podeUlc v svoji adresi vladarsko oblast ie kralju Petru in oziroma r^gentn Aleksandru, in da jo je ta tudi ie v tem zmislu — n-p^tor-M" izrecno za dinastijo Karagjorgjevičev;^ sploh — spreie) aspftno lahko upravičeno trdi: Narodno veče je imelo pri pr< ('a-i v'adarske oblasti in regent Aleksander pri nje prevzemu v mi.srh -plošno, celo dinastijo Karagjorgje-vi'ev. ''atf^rerih pred'*^a\'r'ika sta bila uprav kralj Pjter in prcst.;lGnaslednik Aleksa:^der. III. Državnopravno razmfHe festavnih delov napram skupnosti. 1.) S p 1 o š n o. « Silno važno, pomembno in nujno ie vprašanje ustavnega in,upravnega razmerja zgodovinskih ali dejanskih teritorijali^ili skupin (individualitct) napram skupni državi. ' Ore za to, ali naj se uredi ves državni ustroj s centralističnega ali pa s federalističnega, ozTcma avtonomističnega stališča. Sicer so pa državnopravne oblike: centralizem, fede-' ralizem in avtcnomizem le pojmi, kojih bistva ne moremo kar prenesti na naše cdncšaje. Ustvariti moramo pač državne tetnelje z ozirom na naše specifične razmere, prilike in potrebe ter prevzeti od vsakega sistema to, kar jamči za miren, srečen in zanesljiv razvoj sestavnih delov (pokrajin) in skupne države.'* Strogo centralistična državna uredba, s katero bi se hotelo na eden mah zadušiti faktične teritorijalne. zgodovinsko-Dolitične, gospodarske, kulturne, pa tudi jezikovne in verske razlike med plemeni in pokrajinami, bila bi v sedanjem času pogrošna. Ona ne bi dosegla cilja, ki ga imam.o vsi v načrtu: spontano, stcpnjema se vršeče popolno ujedinjenje plemen v eden hcmcgen jugoslovanski narod. Nasprotno, taka uredba bv odbijala dele od državnega središča in mu jih odtujevala. Msli o državnopravni uredbi Jugos avije Se boj pogiibonosen bi bil federativni sistem, v katerem bi tvorile Srbija, Hrvatska, Slovenija in morda še kaka druga skupina državice v državi. S lem bi naravnost ustregli našim sovraž'iim sosedom okrog in okrog kajti ti vedo, da razdvo jeni ne pomenimo nobene sile, dočini prcJ.stavljam.o tesno združeni, velika lenota, mogočno dr7Svo. Pri fed^raliznm b' se cepile naše moči, vsak del hi (rlcdal bolj na svoj dobrobit in razvoj, skupni državni interesi in korist' pa bi se zanemarjale. Tako bi zvezna država ne imela tiste skupne moči in avtoritete, ki nam je z czirom ra našo zi-nanjo politiko tako potrebna, l^očim rodi drugod zvezra država n orda najlepše uspehe, bi znala taka uredba pri nas spričo raznih neugodnih razmer,— separatizem gotovih, četudi maloštevilnih krogov, sovražnost 'n proridržavno spletkarjenje soscdn"h držav, posebno Lahgv in Madžarov proti nam — dovesti do razpada države. To bi pa pomenilo posebno za Slovpnce nevarnost, da iridemo zopet ped tuji jarem in izginemo v nemštvu in itali-janstvu. Ubrati nam bo torej srednjo pot med strogim centralizmom in federalizmom, ki jo lahko nazovcmo: centralistično-avtonomistično. Skupne, enotne državne institucije naj jamčijo nemoten razvoj močne Jugoslavije, avtoromnc rarrave ra naj. pospešujejo boljšo in hitrejšo upravo pokrajinskih in lokalnih zadev na gospodarskem, krltrmem ir ra soci-aMiem polju. Irretelji te avtonomije so lah'o večji ali manjši (glavni) upravni okoliši, zgodovinske ali taktične skupine, 1ti stvarni obseg samouprave more biti različen. Vendar pa prf določanju upravnih okolišev sploh: okrajev, vel'kih žuranij '.n pokrajin ne morejo biti odločilni v glavnem zgodovinski, ampak gospodarski, prometni in kulturni momenti. Tako spada nedvomno Prekmurj'- k SI veniji, Medji-murje k Hrvatski, dočim bi bilo ustvariti iz Orne gore, iz dela Hercegovine in južne Dalmacije lastne upravno okrožje. Be-lokrajina (črnomaljski politični rkraj na Kran-skem) teži po svoji geografski legi k Hrvatski >'a vsak račin pa je dati temu okraju in sosednemu žumberaškcii u ozemlju (Žumberak je -Ml do sedaj večinoma pod hrvatsko upravo) primerno upravno skupnost itd. 238 Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. 2.) Zakonodaja. Zagovorniki širše decentalizacije, ozir. upoštevanja zgodovinskih aH dejanskih skupin zastopajo sistem dvojne zako-daje in sicer a^< po narodni skupščini in b) v pokrajinskih zbo^-ih. .\. 'lo stališče se da zagovarjati nakratko tako - le: »iMi mlado državo šele ustvarjamo v vseh panogah javnega življenja. To povzroča v prvih letih in deseletjih toliko dela, da ga narodna skupščina sama ne bo zmogla. Vrhu tega bo treba za razne gospodarske in kulturne probleme toliko individu-vailne nege in brige, da bi mogla le pokrajinska zastopstva s pridom reševati dotične zadeve. Tudi bi se s tako uredbo v malem uresničile težnje po Veliki Srbiji, Veliki Hrvatski in Sloveniji, in s tem bi se namah izpodkopala tla še tu in tam obstoječim separatislličnim stremljenjem (frankovstvo. habs-burgizem). Seveda bi morai biti delokrog državne skupščine in pokrajinskih skupščin natanko opredeljen, tako, da bi bilo vsako križanje kompetenc izključeno. Prvi bi pripadala zakonodaja glede skupnih naprav in izdajanje okvirnih zakonov brez izjeme, drugim pa izvrševalni in dopolnjevalni zakoni (k okvirnim zakonom), odnosno lastna zakonodaja na gospodarskem, kaltuinem in socijalnem polju v ustavnih mejah. S pokrajinsko zakonodajo bi ne ustvarili nič novega, ker se vrši že izza prevrata in to ne po kakem pokrajinskem zboru, ampak samostojno po pokrajinskih vladah. Te izdajajo sicer formalno naredbe, ali njih vsebina posega domala v vse državno življenje. To pravno stanje je ali sankcijonirati ali pa čim preje odpravili. Pri dvojnem zakonodajnem sistemu je obdržati sedanje, gospodarskim, prometnim in kulturnim vidikom odgovarjajoče pokrajine, kakor jih naštevajo razni ustavni načrti. Ob ustvarjanju teh upra\§iih enot pa ne bo gledati na posamezne plemenske drobce, pač na le na čim boljšo zakonodajo in upravo. M sli o državnopravni uredbi Jugoslavije. 239 Ostale bi pokrajinske vlade, odgovorne deloma tudi pokrajinskim skupščinam, sicer pa ne bi smele biti več sestavljene iz eksponentov posameznih strank, ampak iz od teh neodvisnih, objektivnih uradnikov. Taka preuredba pokrajinskih vlad bi imela tudi to dobro, da se ne bi zamajale in pretresle c/b vsaki državni krizi in da bi dobili stabilno upravo, ki bi jo vodile stalne smernice«. B. Proti dvojni zakonodaji in pokrajinskemu sistemu govore ti-le razlogi: »S tem bi se otežkočil ali vsaj silno zavlekel zedinje-valni proces, kojega naloga je, izločiti v dogledni dobi gospodarske, kulturne, socijalne, zgodovinske in plemenske razlike v posameznih državnili delih in ustvariti eden homogen jugoslovanski narod v enotno urejeno in upravljano državo. Ni sicer nevarnosti, da bi se z pod A opisanim sistemom gojil separatistični duh in pospeševale centrifugalne sile, ker spadamo Slovenci, Hrvatje in Srbi po zgodovini, naravi in potrebi tako skupaj, da nas trajno ne loči ali raztrga nobena sovražna moč. Vendar pa bi taka uredba omogočila še nadaljni nepotrebni boj med centralisti in decentralisti, a to bi le slabilo naše moči, kojih skupno uporabljanje na znotraj in zunaj je tako potrebno. Oni, ki trdijo, da bi se z narodno skupščino in pokrajinsknni skupščinam' zakonodajno delo delilo in torej lažje opravljalo, ti inieli tedaj prav, ako bo naš skupni parlament tudi v bodoče za delo nezmožen. Ako pa ta, zlasti v prehodni dobi, neumorno izvršuje svojo dolžnost (parlamentarne počitnice naj bi trajale letno !e par mesecev), more državo ne le organizirati, temveč tudi ohraniti na višku zakonodaje in uprave. Seveda žalostni pojav izleta 1919. in 1920., ko so se prepirale posamezne poslanske skupine, ne da bi kaj delale za skupnost, za to, katera bo imela več ministrov, s e ne sme nikdar več povrniti«. Katera ustavna in upravna oblika pa naj obvelja, o tem bo odločila po temeljitih razpravah ustavotvorna skupščina. Vsekakor pa bo treba dati narodu avtonomijo, zadostno za vsesplošni koristni razmah sil in moči. 240 Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. 3.) D r Ž a V H a S k U p Š č i n a. Ta temelji na splošni, enaki, tajni, direktni in proporci-jonalni volilni pravici polnoletnih državljanov. Voli si samo predsedstvo in morebiti druge organe ter določi poslovni red. Ta mora biti tako sestavljen, da bo onemogočil obstrukcijo, ali pasivno resistenco posameznih političnih strank, zastopanih po svoj'h poslancih. Ako izključimo kako avstrijskemu § 14 zakona o državnem zastopstvu analogno določbo, potem je potrebna druga garancija, da je moči vedno vladati parlamentarno, t. j. sporazumno z državno skupščino (predstavništvo ni slovanski izraz). Ta garancija bi bila, da izgube poslanci skupin, ki sabotirajo parlament, četudi je ministrstvo legalno sestavljeno, r. j. iz večinske skupine ali iz nevtralnih oseb (uradnikov), di-jete ali celo mandat. Skrajno sredstvo bi bilo tudi razpust zbornice in razpis novih volitev. Najbolj važna bo ustavotvorna skupščina (konstitu-anta), ki bo dala državi začasno ustavo. Začasno pravim, ker definitivno moremo dobiti šele po več letih, ko bodo izgla-jena resnična ali navidezna nasprotstva med plemeni ter bodo izenačeni nasprotujoči si interesi razredov in stanov. Tudi sedanji voPlni Zcdcon za državno skupščino, ki se snide dne 12; decembra 1920 kot konstituanta, ni smatrati definitivni-^. Zakon določa kdo more biti izvoljen v državno skupščino. Kake gosposke zbornice ali senata ne potrebujemo, ker naj odpošlje narod !e zrele, resne može v državno zbornico, tako da ne potrebuje ta nobenega korektiva. 4. L) prav a. Vsa uprava (eksekutiva) se uredi po v ustavi določenih principih. Razlikujemo pa državno upravo in samoupravo. Prvo delimo zopet na a) politično, b) sodno, c) šolsko, d) gospodarsko (prometno) in finančno ter e) vojaško upravo. a) P o 1 i t i č n a u p r a v a. Celo državno ozemlje se razdeli v velike županije (okrožje ni slovensko ime), ki bi štele po 150.000 oseb. Pri zaokro- Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. 241 žcnju teh upravn h okolišev bi se upoštevale .specifične go^ podarske in kulturne ra?mere dotičnega ozemlja, ki naj se združi v to enoto. Na čelu županij?ke oblasti je veliki župan. Ta oblast upravlja važne državn'? posle v prvi, manj važne v drugi stopnji. Ker bi in cla ž'panijska oblast, ozir. veliki župan gotov Mpliv trdi napara"! samoupravi v županiji (napram županijski sknpfčini ,in evrt. žrpan^jskeniu odboru), bi bila to pomembna upravna instituci.ja. K'T že obstajajo take oblasti v Srbiji in na Hrvatskem, bi bilo troha le raztegniti njih ustroj tudi na ostalo državno orz.enilje In ga prikrojiti modernim zahtevam. Velike žrpanije sestavljajo (upravni) okraji z 20—30.000 ljudmi. Tu upravlja določene državne posle okrajna upravna oblast, na čelu ji r krajni (kotarski, srezki) načelnik. Okraji ne smejo biti preveliki, ker sicer oblast v skrb!, da opravlja redno tekoče delo, ^anen arja večje gospodarske in kulturne naloge. Okraji se dele zopet na občine, kojim načeluje občinski načelnik, ozir. žrpan. Najvažnejše pa so: skupne upravne ali upravno - sodne oMast'. To je predvsem: 1.) Osrednja vlada ali m i n i s t. " ' > Ona je parlamentarna, t. j. sestavljena po sporazumu vseh v Narodni skupščini zastopanih večjih strank. Kadar se laka k'^nccntracijska (koalicijska) vlada tudi po dolgem pogajanju ne da sestaviti, tedaj se pri vzamejo samo zastopniki strank, ki predstavljajo vsaj parlamentarno večino; ali pa se imenuje za toliko časa, da se parlamentarne stranke v svojih boj'h strrzr'jo, uradniška (nevtralna) vlada. Ta odstopi takoj, ko je zor t vzpostavljeno parlanientanio ministrstvo. Miiiistr' so odgovorni za svoje poslovanje Narodni ski-p-.^čini m so lahko tudi obtoženi radi državi škodljivih ali protiustavnih dejanj. Ministre imenuje in odstavlja kralj. Ministrstvo predstavlja najvi'^jo državno oblast. Njemu so ijodrejene županijske oblasti, okrajne upravne oblasti, sod- 242 Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. ne oblasti itd. Ono imenuje vse uradnike, kojili imenovanje ni pridržano kralju, odnosno samoupravnim organom. Noben državni akt ni veljaven, ako ne sopodpiše razen kralja vsaj en minister. Aktivni in morebiti pokojninski prejemki (plača in ikj-kojnina) se urede. 2.) l'Dravno sodišče. Za presojo pritožb proti odločbam in uredbam državnih in avtononmih oblastij. po katerih se smatra kdo za prikrajšanega v svojih pravicah, se osnuje skupno upravno sodišče za celo državo ali pa tudi le za posamezne pokrajine. Kompetenca tega sodišča se event. raztegne tudi na slučaje, v katerih sme postopati oblast po prostem prevdarku (v splošnih upravnih, v davčnih zadevah). Zakonom se določi, kdo more biti imenovan svetnikom upravnega! sodišča (gotova starost, doba prakse, delovanje na znanstvenem polju). Enako se normira z zakonom postopek. 3.) Ustavno ali državno sodišče (državni svet). Ta bi im.el četverno kompetenco: a. izdelovati predloge zakonov za Narodno, skupščino, pripravljati event. ministrske naredbe, oboje na zaprosbo ministrstev, ter oddajati mnenje k predlogom zakonov, ki so iz-?li iz Narodne skupščine same, ali bili izgotovljeni v ministrstvih; b. soditi o pritožbah proti kršenju ustavno zajamčenih pravic (volilna, zborovalna pravica itd.); C. razsojati o obtožbah proti ministrom; d. reševati kompetenčne spore med državnimi in samoupravnimi oblastmi, odnosno med upravnimi in sodnimi oblastmi. Ako se ustvari dvojna zakonodaja, bi razsojalo ustavno sodišče tud' v sporih zakonodajnih zborov glede kompe-ience. Sestava ustavnega sodišča in postopek se natančno uredi. 4.) Najvišji računski urad ali, kakor se imenuje v sedanji uradni terminologi, »Glavna kontrola«. V njegovi kompetenci se stekajo vsi državni obračuni, m tudi pomaga pri sestavi državnega proračuna. Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. 243 b)Qospodarskauprava. Ta obsega širno polje; upravo državnega in samoupravnega imetja, upravo prometnih naprav kakor železnic, pošt, zgradbo in vzdrževanje cest, prekopov, mostov, rečnih in pomorskih pristanišč. S pametno, enotno gospodarsko politiko more in mora državna uprava regulirati ves gospodarski promet. S tega vidika bo treba ustanoviti sčasoma le en poštni čekovni urad, ki ima pa podružnice v gospodarskih središčih, kakor jmam.o tudi le eno Narodno (emisijsko) banko s podružnicami v posameznih mestih. Posebni zakoni o bankah, drugih denarnih zavodih, akcijskih družbah, zadrugah, trgovskih in obrtnih zbornicah bodo varovali splošne ljudske in državne interese. Vse privatne železnice je podržaviti, da se more železniška uprava vedno enotno urediti in voditi. Sicer pa kaže železniška :n carinska uprava že danes veliko enotnost, ni pa seveda brez velikih trenotnih hib. Obširno gospodarsko polje bo dajalo dovolj opravka državnim oblastem in samoupravnim organom. Tem bi pripadalo: pospeševanje kmetijstva in živinoreje, zagradba voda in hudournikov, melijoracije (takozvana deželna kultura),, gradnja in vzdrževanje cest. mostov, prekopov. Tudi na splošno prosvetnem, zdravstvenem in socijalnem polju nas čaka toHko dela, da bo za splošni blagor le koristno, ako prepustimo del te uprave inicijativi samoupravnih kor-poracij. Istočasno prenehajo seveda razni cestni odbori, zdravstveni zastopi i. t. d., ki danes le komplikujejo enotno javno upravo. c) Finančna uprava. Za celo državo je uvesti enotni davčni sistem in davčni upravni aparat, posameznim samoupravnim enotam pa prepustiti razen manj važnih davkov v glavnem le pravico doklade, ker bi sicer ne mogle vršiti svoje naloge. Ta županijska doklada pa bi morala biti tolika, da lahko nadomesti razne občinske, cestne, zdravstvene in druge do- 244 Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. klade. V ta namen vpošljejo nižje samoupravne enote o pravem času svoje proračune dctičr.i nadrejeni enoti, ki sestavi na podlagi došiili in odobrenih preračunov skupno (županijsko) dcklado na direktne državne davke, oziroma poskrbi na drug način za kritje. Enotno urejene javne blagajne (davčni uradi) bi izplačevali na občine, okraje i. t. d. odpadajoče denarne zneske. Tak sistem bi omogočal, da se proglase vse javne kulturne naprave za skupne in da ne bi bilo od premoženja ali i-evščine n. pr. ene občine odvisno, ali se tam sezida ljudska šola, zgradi voflovcd i. t. d. ali ne. Seveda bi morale imeti nujne ^n važnejše naprave prednost pred drugimi, in bi se za vsako leto izdelal program, po katerem se stavijo kulturni zavodi in vrše :.^ospoda!ske naprave. O sodni, šolski in vojaški upravi ter o podrobni crganizaciji samoupravnih oblasti (delokrog in ustroj) tu ne razpravljam in pripominjam glede avtonomije le to-le: V pokrajini se bo lahko naslanjala na bivše avstrijske deželne zbore in odbore, ozToma na hrvatsko - slavonski - dalmatinski sabor, v županijah in okrajih ra na že obstoječo srbsko ustavo. Pri izdelovanju načrta za samoupravne korporacije pa se bo ozirati na zahteve modeme uprave sploh, zlasti pa na naše specifične razmere in potrebe. To veljs seved^ tudi za občinsko organizacijo.^) IV Organizaci.ia upravnih oblasti. Dobra uprava je odvisna od dobrih zakonov, urejenih državnih razmer in dobrih uradnikov. Kar se tiče prvih dveh zahtev, nas čaka ogromno delo, ki ga bomo zmogli šele po letih in letih, da ustvarimo solidno, rrdno podlago za nadaljnji razvoj. I) o tem sem pisal v članku: Ustava in uprava v ju;;oslovanski državi v Slovencu z dne 26./10. 1918 pod psevdonimom: dr. Planinski. Misli o drža nopravni uredbi Jugoslavije. 245 a) U r a d n ; š t V O. Silno važno je uradniško vprašanje. Zadevne smernice I i bile: i ) Namešča naj se le kvalificirano, za dotično službo spr.s^^bi" radništvo, brez ozira na plei, ensko ali celo versko FriRa'^nost; 2.) napredovanie se vrši po trdni, za vsa ministrstva ali druge irerodajne organe obvezni pragmaliki. Uradnik imej zav^-^t ga ne bo že jutr' preskočil kak »hoino novus« brez pra''S" ' '¦¦ b s narm^^sečno. in dosegel najvišje razrede samo zafT, 1 er pripada gotovi stranki: 3.) rradništvo se namešča stabilno, tako da ni odvisno od vsa''f^kratne grupacijc rcl'tičnili strank, ker le na ta način moremo rrif do dobre 'n p'^š.tene uprave; 4.) uradništvo prcjemai brez ozira na posamezne kategorije, v istih plačilnih ra7r'^d'li 'n stopnjah enake prejemke, ker vzbnja nasprotno ravnanja zavist in moti vstopajočega uradnika, katero stroko bi si izbral; 5) plačano bodi tako, da more s svojimi službenimi pre-jemk' živeti in da ni navezano na postranske dohodke, ki tečejo večkrat iz motnih, nedopustnih virov, kar ruši uradniško disciplino. Ravnati se je po principu* Mani uradnikov, pa zadostno plačanih, da se lahko posvetijo le svoji službi in jo vrše z vsemi močmi b) Načela up r a v e.^ 1.) Ne vtikaj se v stvari, ki jih zrti narod v prostih organizacijah, družbah, v časopisju in znanstvu sam upravlja, in sicer velikokrat boljše, nego !i morejo to opraviti javni uradniki. 2.) Uprava mora biti prožeta zavesti in dolžnosti, da varuje in pospešuje le ljudske koristi Od te poti je ne smejo odvrniti nobeni kakoršnikoli oziri. ') O tem sem pisal v članku: Ustava in uprava v jugoslovanski državi v Slovencu z dne 26. 10. 1918 pod psevdonimom; dr. Planinski. 246 Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. 3.) Posamezne instančne oblasti naj se v svojetn delovanju medsebojno podpirajo in spopolnjujejo, ne pa, da si naga-g