247
Kronika
Nezaposlenost in zaposlitev žen
„Revue internationale du travail", organ Mednarodnega urada dela pri Društvu narodov v Ženevi, je izdala zadnje leto dve zelo zanimivi študiji o gospodarski krizi s posebnim ozirom na delo žen. To so „Crise economique et travail feminin" od Margueritte Thibert in „Le chomage et la placement des femmes" od Henri Fussa.
Henri Fuss, šef oddelka za nezaposlenost navaja statistiko, ki pa ni popolnoma točna, ker zasleduje vsaka država z ozirom na objavo številk svojih nezaposlenih posebno politiko, ter zato ni mogoče z gotovostjo trditi, koliko je nezaposlenih. Po dolgih proučevanjih je dospel Fuss do prepričanja, da je danes na svetu približno dvajset milijonov nezaposlenih in da so med njimi aproksimativno štirje milijoni žen. Nezaposlenost se pojavlja pri moških in ženah v isti meri in največja zabloda je, pravi, misliti si, da je delo žen vzrok nezaposlenosti moških. Delo ene osebe povzroča delo druge osebe, medtem ko nezaposlenost enih sili k nezaposlenosti tudi druge. Četudi se ne more zdraviti nezaposlenost moških s tem, da se odvzema delo ženam, so vendar nekatere države v nesporazumljenju začele re-
stringirati, t. j. odpuščati žene z izgovorom, „da je njih mesto doma", pozabljajoč pri tem, da je nova ekonomska struktura odvzela ljudem „dom" in da je osnova modernega življenja „pravica do samoopredelitve". V prvi vrsti se odpuščajo poročene žene. Najbolj drakonične odredbe sta v tem smislu izvedli Nemčija in Italija. V Nemčiji je zakon z dne 30. julija 1933. odredil, da mora poročena žena, katere mož ima zagotovljen stalen dohodek, pustiti svojo službo. Ta zakon je zelo energično načel borbo proti nekolikerim dohodkom v družini in dal s tem pobudo, da se odstranijo iz službe tudi hčere. 28. novembra 1933. je tudi v Italiji izšla na-redba, da se po možnosti nameščajo samo moški in da se v čim večji meri zamenjujejo žene z moškimi. V Avstriji se z dekretom z dne 15. decembra 1933. odpuščajo iz državne službe one žene, katerih možje imajo nek stalen dohodek, toda obdržijo se v službi v slučaju, če imajo tri otroke. Znane so naredbe Jugoslavije proti javno nameščenim ženam, zlasti proti poročenim.
Toda vse te naredbe so samo deloma zadržale evolucijo, ki kaže vse večjo in večjo udeležbo žene pri javnem delu. Tako je na pr. v Nemčiji znašal odstotek zaposlenih žen leta 1920. 28"6%, 1. 1931. je pa zrasel na 36'5% in 1. 1934. je padel na 32'5%. Odtok delavnih žen iz ene stroke vodi namreč k porastu zaposlenih žen v drugi stroki, v tisti, kjer je kontrola manjša ali pa kjer je večja možnost zaposlitve. Fuss zelo reliefno prikazuje fluktuacijo zaposlenih žen. V Zedinjenih državah Severne Amerike, kjer represalije proti ženam niso tako močne, kaže od 1. 1920. do 1930. zaposlitev žen mirno stopanje od 26—28% javno zaposlenih žen na sto javno zaposlenih moških. Relativno velik je prirastek žen v pisarnah, dočim jih išče mnogo manj zaposlitve v zemljedelstvu. To se splošno opaža posebno v Franciji. V Veliki Britaniji in Irski je naraslo število zaposlenih žen v raznih strokah industrije. L. 1920. je znašal odstotek zaposlenih žen na 100 moških 27.4%. Na Norveškem je število štacionirano. Razveseljivo je dejstvo, da v Skandinaviji dobivajo žene zaposlitev v vseh bolje plačanih službah, kjer izvršujejo kvalitativno delo. Očividno je padlo število javno zaposlenih žen v Italiji od 37% v 1. 1880. na 22% v 1. 1930. G. Fuss si razlaga to dejstvo z mnogo boljšim ekonomskim položajem in s spremembo industrije. Preje je bilo v Italiji mnogo tekstilne industrije, ki je rada nameščala žene, medtem ko je sedaj v razcvitu težka industrija, kateri se žene nerade prodajajo. Zelo je napredovalo število zaposlenih žen na Japonskem. Na Nizozemskem je zraslo od 28 do 32%.
Fuss je mnenja, do hoče vsaka normalna, zdrava žena delati. Ker pa privatno gospodinjstvo nudi vedno manj in manj notranjega zadovoljstva in možnosti, da se ekonomski položaj posameznih članov družine izboljša, hodi žena na delo izven doma, kjer je delo organizirano ter rentabilnejše. Ženam, ki ne nudijo svojega dela za nižjo ceno, bi se ne smele delati težave v javni zaposlitvi, poteguje se za to, da se za enako delo nudi enaka plača. Po njegovem mnenju je vzrok velike nezaposlenosti v slabi razdelitvi socialnih dobrin in v nepravilni razdelitvi dela. Skrajšanje delovnega časa je edina pot k ozdravljenju nezaposlenosti. Pravica do dela se mora dati ženi prav tako kakor moškemu in brez ozira na to, ali je poročena ali ne. Žena, ki je sama ekonomsko dovolj močna, bo prepustila zaposlitev drugi ženi, če pa ni, bo lahko vsa družina živela od njenega dela in s svojimi izdatki pripomogla drugim do dela.                 Julka Chlapec-Gjorgjevič.
248