Ukaz, ki je ostal na papirju. »Slovenski Branik«, ta izborni list za obmejne Slovence, piše: »Ko sem te dni brskal po šolskem arhivu, sem naletel na zanimtvo ministrsko naredbo, izdano leta 1848., ko so za nekaj mesecev padli pod pritiskom probujene narodne svobodne volje sužnji okovi. Nadzorniki so poročali tedaj podrejenim šolskim vodstvom: Visoko c. kr. ministrstvo na Dunaju je z ukazom z dne 2. kimavca, št. 5692, dcfslovno odredilo naslednje, da se po tem uravnajo Ijudske šole že v pTihodnjem; šotekem letu: V Ijudskih šolah. h katerim se prištevajo najnižje šole s tremi razredi glavnih šcl vred, naj se daje v bodoče pouk učencem v njihovem materinem jeziku. To naj se, ako ni nobenega zadržka pri učiteljih in učencih, takoj začne, v nasprotnem slučaju nai se za izvršitev tega ukaza nemudoma vse potrebno ukrene, in sicer tako, da se imenovana naredba v začetku prihodniega šolskega leta 1849, kjer ni nepremagljivih zaprek, poleg trivialnih šol vsai v prvem razredu glavnih šol izvrši.« Nad 60 let je minilo, odkar je bil izdan ukaz, da naj se povsod po naših krajih poučuje deca na naravni podlagi, t. j. v materinem jeziku; a ta ukaz še vedno čaka izvršitve. Na tisoče slovenskih otrok po Koroškem, v Istri in v. Trstu mučijo s tujščino, in zdi se, kakor da bi bili zaman vsi napori, da bi vsaj v ljudski šoli na vsej črti zavladal niaterinski slovenski jezik. Kdaj se izvede ukaz, ki je prispel z Dunaja že leta 1848? Tudi ta zgodovinska resnica nam iznova priča, da smatrajo nas Slovence za manj vredno pleme, ki nam je že dovolj, ako nam dajejo pravico samo na papirju!