PLANINSKI VESTNIK
pokopališče, kjer so posmrtne ostanke pokojnega zaslužnega slovenskega planinca položili v družinski grob. Ob odprtem grobu se je od svojega društvenega člana poslovil predsednik Planinskega društva Ljubljana Matica Marjan Oblak, ki je med drugim dejal tudi tole: »Planinske koče, domovi in pola v visokogorju so narodno bogastvo, ki ga z vestnim delom ohranjajo člani planinskih društev. Naš Miha je dosegel, da je bilo to delo podprto s sistemskim dogovorom o sofinanciranju visokogorskih postojank in potov iz državnega, takratnega republiškega proračuna. Njegova ideja in povsem realna potreba je bila obnova Doma na Kredarici za tretje tisočletje. Ta dom je naš narodni ponos in bo 100-letnico; odkar je prvo kočo postavil Jakob Aljaž, praznoval 10. avgusta 1996 leta — ob tem prazniku se bomo hvaležno poklonili tudi Mihovemu spominu.
Naša majhna dežela, slovensko planinstvo in konica te organizacije, alpinizem, so čutili potrebo in sposobnost za uveljavljanje v svetu v tekmi z državami povsem drugih gmotnih razsežnosti. Slovenskemu alpinizmu so se pod Mihovim vodstvom odprla vrata v himalajski svet ledenikov In osemtisočakov. Ideja, volja, zavze-
tost, podprta s strokovnostjo, so zmagali in dosežki slovenskih alpinističnih odprav so se vpisali v anale sveto vn e a I p in ist ič n e zg odov i ne Spoštovani žalni zbor!
V imenu planinskega društva Ljubljana-Matica, katerega član je bil dr. Miha Potočnik polnih 70 let, izrekam družini in svojcem globoko sožalje, vam, njegovim planinskim prijateljem, pa želim, da bi spoznali in raziskali, vsak na svoj način, bogato duhovno dediščino dr. Mihe Potočnika. To naj bo naša zaveza ob slovesu za teboj, dragi Miha. Ko se bom nekega jutra poslovil — ne žalujte, prijatli — ozrite se na ožarjene vrhove vzhajajočega sonca — to je ¿ivljenje!« Potem so gomilo obložili z venci In cvetjem, čeprav je bilo v osmrtnici najožjih svojcev zapisano, naj prijatelji namesto cvetja na njegov grob darujejo za Planinski vestnik, kot je pogosto daroval tudi sam dr. Miha Potočnik za revijo, v kateri je tako pogosto sodeloval s prispevki in ki mu je bila do zadnjega zelo pri srcu. Nebo nad Ljubljano je bilo modro, ko so se pogrebci razhajali. Kamniške Alpe so bile lepa kulisa severnega neba nad mestom
IZTEKLO SE JE BOGATO IN USTVARJALNO ŽIVLJENJE__
ALPINIST, GORSKI REŠEVALEC, ODPRAVAR
PAVLE ŠEGULA
Življenje slehernega človeka je zaključena celota. Brez njegove volje in v vsej nebogljenosti se začne ob rojstvu, da bi se nekega dne — spet brez volje in želje prizadetega — izteklo in za vselej usahnilo v nepovratni preteklosti. K sreči je med tema dvema mejnikoma pot bivanja, zaznamovana z dejanji, ki se. včasih v pozne rodove, ohranjajo v spominu svojcev, sodobnikov in sopotnikov.
Bilo mi je dano, da sem na svoji življenjski poti spoznal mnogo imenitnih ljudi In bil tudi sodelavec in prijatelj dr. Mihe Potočnika, ki meje sedaj že kar davnega leta 1960 uvedel v Gorsko reševalno službo. Bil mi je vzornik tudi na drugih področjih planinske dejavnosti. Bilo je mnogo skupnih nalog in poti, zato menim, da lahko vsaj za silo zadovoljivo napišem nekaj besed o njegovem delu.
Slovensko GRS je kot načelnik vodil od leta 1952 do 1965. V času krize, leta 1952, jo je postavil na temelje, ki drže že Štiri desetletja in vse do današnjih dni niso utrpeli bistvenih sprememb. Izjema je le to. da so se več kot v celoti uresničile smernice, ki jih je predstavil aprila 1960 v Matki pri Skopju na plenumu Planinske zveze Jugoslavije. Z njimi je predstavil GRS in utemeljil zahtevo, da se jo kljub njenemu prostovoljnemu značaju obravnava In financira kot javno službo. Seveda dela ni opravil sam, a njegova zasluga je, daje kot načelnik znal ustvariti in voditi Komisijo z ustvarjal-516
nimi In odgovornimi člani, ki so bili pod njegovim vodstvom deležni najširše samostojnosti. Vse to prav gotovo ni bilo naključje. Po eni strani je to omogočat njegov širok značaj, po drugi pa njegove tedaj že četrtstoletne Izkušnje gorskega reševalca. Nič pri njem ni bilo naključno.
(PRE)POGOSTE REŠEVALNE AKCIJE
Še ne štirinajstleten je prvič na Triglavu. Dve leti kasneje med prečenjem Kamniških in Savinjskih Alp pokaže, da ni ie gorenjskim goram zapisan lokal patriot. V Hudem prašku na Mrzli gori okuša slast plezanja v strmem brezpotju. Dve leti kasneje je prvič na Grossglocknerju. Leta 1927 je na vrsti prvi izmed devetindvajsetih prvenstvenih vzponov, ki ga opravi v družbi s Pavlo Jesiho-vo in Jožetom Čopom v severni steni Jalovca. Ob prvenstvenih vzponih se nizajo neštete ponovitve smeri v domačih stenah, vzponi v kopni skali in zimskih razmerah pa v evropskih ledenišklh gorah od Avstrije prek Švice do Francije. Vse to zvesto opisuje na straneh Planinskega vestnika in drugod. Žal je to tudi čas gorskih nesreč, ko so med ponesrečenimi gorniki številni znanci alpinisti. Seveda je to tudi čas kar prepogostih reševalnih akcij. Podatki o teh so se v arhivih, žal, slabo ohranili. Točno število ni znano, ve pa se, da sta v času med 1, in 2. svetovno vojno največkrat reševala prav Joža Čop in Miha Potočnik, sicer nerazdružljiva tovariša v navezi
PLANINSKI VESTNIK
MojstranSko-jesenlSki gorski reševalci v Vratih okoli ieta 1930: zadaj stojijo Albin Čop, Miha Potočnik, Male vi Frellh, Lojz Rskar, Vreckinov fant — Lah, sedijo Pa vej! L uckmann, Joža čop, Avstrijec Hans Ko pand» (prva ponovttsv Prusik-Szalayeve smeri), Feliks Zima — Jeleznlk, Henrik Jekiic — Valavcov
Po Mihovih pripovedih in beležkah vemo, da sta leta 1927 s Čopom pomagala Tonetu Guerri in Pavli Jesi-hovi v severni steni Špika, kar je bila menda njegova prva, čeprav ne »povsem prava« reševalna akcija. Med »bolj znanimi« omenja reševanje 1. 9. 1929 ponesrečenih E. Bračiča in H. Brandta v Kratki nemški smeri v severni steni Triglava, 1. 7,1930 ponesrečenega Wol-fa Luckmanna pod Velikim Oltarjem, 11.8,1930 v Slovenski smeri huje poškodovanega v oj i slava Abaku-moviča, 16. 7, 1933 ponesrečenega Marijana Greben-ca v prepadih pod Tominškovo potjo, 12. 4. 1936 pod Kredarico ponesrečenega Stanka Polharja. 25, 7,1936 v Skalaški s men ponesrečenih Sava Domiclja in Egona Lettnerja, 19. 8, 1938 na južno stran Triglavskega grebena padlega Rajka Justina, 27. 8, 1939 v severni steni Špika preminulega Albina Zupana in 21. 7.1940 v severni steni Razorja ponesrečenega Ju leta Gabrovška. Med hujše šteje reševanje 31.7.1933 pod vrhom Visokega Rokava preminulega gimnazijca — plezalca in smučarja Franca Lečnika. Razumljivo je, da je razgledani, šolani mladenič, v tridesetih letih že doktor prava, z odprtimi očmi spremljal tudi obrobje oziroma ozadje dogajanja, še posebno organiziranost gorskega reševanja v alpskem svetu sploh in posebej v Sloveniji.
IDEALEN NAČELNIK GRS
Kot možen datum ustanovitve GRS ocenjuje reševanje trentarskih vodnikov po nesreči dr. Stojca v steni Škrlatice 9. 8.1909, pa ustanovitev reševalne postaje v Kranjski Gori 16. 6. 1912, in zimo 1922/23, ko je bil ustanovljen Osrednji reševalni odsek celotnega SPD in so nastajali reševalni odseki pri nekaterih podružnicah SPD. Prednost dA Kranjski Gori, kjer je bila ustanovitev reševalne postaje "najbolj markantna in tudi formalno dokumentirana ter krita z oficielnim sklepom ene, v tistih časih najvažnejših podružnic SPD«.
Nedvomno je trideset let kasneje po nesreči v Špiku, leta 1952, ob prevzemu funkcije načelnika Komisije za GRS pri Planinski zvezi Slovenije, razmišljal tudi o šibkosti in nemoči prvega Osrednjega reševalnega odseka SPD, ki si je šele leta 1933 z novo kadrovsko zasedbo in osebnostjo dr. Bogdana Breclja toliko opomogel, daje do neke mere lahko predstavljal enotno GRS.
Prav gotovo je mislil na številne nedorečenosti glede vloge in pristojnosti centralnega in podružničnih odsekov v tridesetih letih, pa na vprašanje, kako kriti stroške reševanja, ter na slabosti in pretirano povojno organiziranost s Centralo GRS na Jesenicah z nenehno nestabilnimi bazami in postajami GRS. Spričo tega si je bil v celoti na jasnem, da naj bodo postaje GRS prilagojene potrebam in razsežnosti terena, kjer se dogajajo nesreče, akcijsko in organizacijsko samostojne. Komisija pa koordinator in nosilec dejavnosti pri reševanju nalog skupnega pomena. Jasno mu je bilo, kdo naj krije stroške reševanja, ki so jih v času med vojnama nekateri odborniki SPD — ob enodušnem nestrinjanju reševalcev — brezuspešno hoteli naprtiti kar ponesrečencem in njihovim svojcem. Jasno je bilo, da GRS rešuje vse od kraja: člane in nečlane planinske organizacije, domačine, tujce, kogarkoli. Bil je idealen načelnik, ki je vede! za številne čeri že davno prej, kot bi lahko postale nevarne. Storil je vse, da se sploh niso pojavile
V njegov čas sodi uvajanje sodobnih pripomočkov za reševanje, ki sta ga začela že I ni. Miro Dermelj in Uroš Župančič s tovariši v Centrali GRS. Z moderno tehniko reševanja, za katero je imel vse razumevanje, jeklenicami, Grammingerjevim sedežem in Marinerjevi-mi gorskimi nosili, vitlom in drugim se je seznanjal v teoriji in praksi ter v stikih z vodilnimi strokovnjaki iz Avstrije in Nemčije, katere je julija 1955 med vajami in demonstracijo na Vršiču presenetil z usposobljenostjo naših reševalcev. Še istega leta, 29. in 30. oktobra
7
PLANINSKI VESTNIK
1955, je z df, Andrejem Robičem na ustanovnem občnem zboru s predstavniki alpskih dežel Avstrije, Francije, Italije, Južne Tirolske in Nemčije soustanovitelj Mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR) in vodja delegacije GRS Slovenije in Jugoslavije. Na tem mestu ostane do leta 1965, ko ob prevzemu dolžnosti predsednika PZS odda funkcijo načelnika Komisije za GRS pri PZS Binetu Vengustu.
PREPREČEVANJE NESREČ
To so bila dinamična leta sistematičnega dela in napredka, ki ju ni bilo konec niti po Mihovem odhodu —■ dokaz, da je ustvaril dobro ekipo, ki je po njegovem slovesu ni ogrozila nobena kriza, sicer tako značilna ob menjavah vodstev,
Uvajali smo novosti, nove panoge: lavinske pse, radijske zveze — prve raziskave, poskusno omrežje in projekt radijskih zvez GRS, tipanje o možnostih ietalskega reševanja pri generalu Ulepiču načelniku jugoslovanskega vojnega letalstva, sistemsko financiranje GRS. V okviru IKAR je sklenil pogodbe o medsebojnem reševanju z GRS Avstrije, Italije, Južne Tirolske. Imel je posluh za strokovno literaturo v domačem jeziku, bodi-
Otvorltev meddeieine planinske trartsverzale Pot prijateljstva leta 1972 v Celovcu — od ieve proti desni dr. Miha Potočnik (PZS), dr. Buch (SPD Celovec). Mario Lonzar ¡CA! Gorica), tedanji koroški deželni glavar Hans Si m a in za njim dr. Klaus Kummerer
si za izvirna dela, bodisi za prevode. Vzdrževal je stike z organi oblasti — Sekretariatom za notranje zadeve, milico, Civilno zaščito, JLA in z reševalnimi službami sosednjih Koroške, Štajerske in Julijske krajine.
Dr. Miha Potočnik (1907—1995)
Preminulemu častnemu predsedniku Planinske zveze Slovenije je usoda že vnaprej začrtala dolgo življenje, saj mu je za vsako življenjsko obdobje namenila pravo mero pravih doživetij in nalog, da jih je mogel živeti in izpolnjevati častno in brez hiastave naglice Rojen v osrčju gora in za gore, bi lahko rekli ob njegovih mladostnih in radostnih gorniških pustolovščinah. Bil je kremenit Slovenec in kot pravoveren skalaš je menil, da je poglavitna dolžnost predvojnih slovenskih alpinistov preplezati naše najimenitnejše stene pred tujci, predvsem pred Nemci (Avstrijci). Uspelo mu je, da je z duhom Skale premostil vrzel uničujoče vojne, ki jo je — mimogrede rečeno — preživel, kot se spodobi za slovenskega rodoljuba, in da se je nanj lahko prijel cepič povojne generacije, sicer prav malo "Spoštljive« do predvojnih dejanj.
Uspelo mu je tudi premostiti medgeneracijske razlike in usmeriti težnjo mladih po afirmaciji v svetovno areno — v Himalajo. Zakaj ni prišlo do dolgo načrtovane, priprav-Ijane In predvsem željene prve himalajske odprave že konec petdesetih let, najbrž ne bomo nikoli zvedeli, a prav Potočnik je bil tisti, ki mu je z vztrajnostjo uspelo omogočiti nekaj najpomembnejših naslednjih, od Trisula 1960 do Everesta 1979, kar je bil v takratni Jugoslaviji zanj velik političen dosežek. Za odpravo Everest '79 je 518
menil, da je krona njegovih organizacijskih prizadevanj, zato je svoje slovo od štirinajstletnega uspešnega predsedništva zvezal z njenim povratkom in prav zato sklical skupščino dva meseca pozneje. Pogumno dejanje, vredno nekdanjega skalaša, saj uspeh odprave vse do konca ni bil prav nič gotov!
Še prej je bil načelnik slovenske GRS, pravzaprav njen modernizator. Uspelo mu je iz nje narediti javno službo. Ves čas, ko je bil načelnik GRS, in tudi kot predsednik PZS, pa je kot dober pragmatik držal dežnik in odpiral vrata slovenskemu alpinizmu. Ob tem se je zmogel iskreno veseliti njegovim uspehom, čeprav jih sam osebno ni bil deležen. Tej redki dobri lastnosti med alpinisti se imamo zahvaliti za zlato dobo slovenskega himalajizma.
Svoje načelovanje slovenskemu gorništvu je jemal kot poslanstvo, kot priložnost, da javno uveljavi planinstvo, alpinizem. GRS in varstvo narave. Tudi Triglavski narodni park je njegov dosežek. Morda je bil kdaj nezadovoljen z nerazumevanjem in (ne)hvaležnostjo, a je to očetovsko in moško prestopil z mislijo, da "bodo prej ali slej že spregledali».
Slovenijo je dostojno predstavljal v mednarodni gomiški (UIAA) in gorsko reševalni (IKAR) organizaciji, bil je glavni pobudnik in nesporen voditelj tridežeinega gorniškega združenja Slovenije, Koroške in Furlanije-Julijske krajine, bil je reprezentativna slovenska osebnost.
Usoda mu je bila naklonjena tudi ob koncu — manj kot leden dni pred smrtjo sem ga srečal na ulici, čilega, bistrega in pokončnega.
Tone Škflrja
PLANINSKI VESTNIK
To je bil tudi čas sistematičnega uvajanja rednih tečajev za pripravnike in člane, za inštruktorje in specialiste GRS v slovenskem, pa tudi v jugoslovanskem merila, saj v večini jugoslovanskih republik poprej ni bilo GRS, niti izkušenj o reševanju v gorah. Posebno skrb je posvečal kvalitetni prvi pomoči in pridobivanju z d ravni ko v-reševal cev v vrste GRS. 2 uspehom je bil lahko zadovoljen.
Utrjeval je čut za preventivno delo in nenehno prepričeval, da je za vse najbolje, če nesrečo v kali preprečimo.
Tako je bilo še tudi potem, ko je prevzel drugo planinsko dolžnost. Ostali smo odprti za napredek, dopolnjevali začeto, uvajali novo in Miha je bil tega vesel, ponosen na GRS. Spremljal je njeno delo in bil rad z nami, kadar smo ga vabili na svoja srečanja ali ga prosili za kakšno uslugo.
KANDIDAT ZA VODJO 1. JAHO
Toliko o Mihi reševalcu Rad pa bi zapisal še nekaj misli o Mihi organizatorju in članu odprav, saj sva tudi pri tem Imela skupne opravke.
Že pred vojno se je bil udeležil nekaterih odpravic slovenskih alpinistov v Alpe, kjer so osvojili nekaj najbolj markantnih vrhov. Izkazalo se je, da naši plezalci po znanju in pripravljenosti ne zaostajajo za plezalci iz bolj bogatih in alpinizmu bolj naklonjenih držav, kot je bila tedanja Jugoslavija. S poti so prinesli lepo bero vrhov in izkušenj, ne nazadnje tudi neznansko željo po osvajanju najvišjih gora našega planeta. Vojna je načrte prekinila, treba je bilo misliti na obstanek in kasneje na obnovo dežele in planinske organizacije. Vse to ni oviralo z energijo In znanjem nabitih alpinistov, da se ne bi želeli pridružiti tistim srečnejšim, ki so v petdesetih letih dokazali, da za vztrajne tudi osemti-sočaki niso nedosegljivi.
Med temi je bil tudi dr. Miha Potočnik, kije leta 1955 ob ustanovitvi Himalajskega odbora PZS postal njegov član in kandidat za vodjo 1. jugoslovanske alpinistične himalajske odprave (JAHO). Naslednje leto je v enajstčlanski jugoslovanski odpravi, ki obišče Kavkaz. Lahko bi bila lep trening »himalajcev«. če ne bi udeležbe krojili nepoklicani po »narodnostni proporcionalnosti« Le z mujo je k edinemu slovenskemu udeležencu Tonetu Bučerju uspelo »vriniti« Se Miho in Igorja Lev steka
Ruski alpinisti so vzeli zares samo te, potem ko so trije Slovenci poleg Elbrusa kot samostojna naveza osvojili še Bžeduh. Ostale so gostitelji pravilno opredelili kot »turiste«, o čemer se je v alpinističnih krogih govorilo še dolga leta.
Medtem se je »himalajcem« še kar naprej slabo pisalo. Neznanje, ozkost in nerazumevanje nekaterih nepoklicanih. a samozvanih vodilnih botrov, ki so v Sloveniji in Jugoslaviji odločali tudi o sredstvih, je bilo premagano šele leta 1960, ko je odprava krenila v daljno Indijo brez MIhe, ki se ji je zaradi zadržanosti odpovedal, še naprej pa sodeloval in zanjo kot član Himalajskega odbora uspešno »brisal kljuke in odpiral različna vrata«.
Leta (963 na zahodnem vrhu Elbrusa (5633 m)
VODJA PRVE ODPRAVE KOTG
Tri leta kasneje je bila ustanovljena Komisija za odprave v tuja gorstva, ki je Miho predlagala za vodjo 1. JAOK (odprava na Kavkaz).
Ta je šla na pot leta 1963 in je delovala na območju »Alplagerja Elbrus«. Opravila je vrsto odmevnih vzponov na 14 vrhov. Miha se je posebej in dodatno proslavil z »uporom« zoper dnevni red tabora. Odklonil je udeležbo članov naše odprave pri jutranjih vajah »zarjatkah«, kar je bilo sicer nekaj nezaslišanega, na tihem pa tudi med sovjetskimi alpinisti sprejeto z odobravanjem in predmet hudomušnih komentarjev še leta potem. Slab vtis, ki so ga leta 1956 pustili "turisti«, je bil pozabljen in program naših naslednjih kavkaških odprav vse bolj prepuščen njim samim Kasneje, poleti 1967, je Miha vodil še našo odpravo v Pamir — 1. JAOP, v katero smo na lastno pest »vštulili« tudi Barbko Lipovšek-Ščetinin Ta je po vzponu in prečenju Pika Lenina v navezi z možem Petrom postala in precej dolgo ostala »najvišja Jugoslovanka«. Člani odprave so se izkazali s prečenji Pika Lenina in sosednjih šesttisočakov. medtem ko se je Miha v smeri Lipkina zaradi komplikacij z žuljem v taboru 4 na 6200 metrov vrhu moral odreči. Za njegova leta pa je dosežena višina gotovo bila vsega spoštovanja vreden, izjemen dosežek in najlepše vezilo ob šestdeselletnici. Moja pripoved se sedaj izteka. Če bi sledit samo občutkom, bi poskusil napisati razmišljanje o življenju in smrti vsega živega, o številnih prijetnih, čeprav preprostih skupnih doživetjih in poteh z Miho. pa o pomenkih o stvareh, ki niso bili vselej za vsaka ušesa Vendar bi tudi to ne bilo dovolj. Za človeka dejanj je treba vsaj na kratko navesti nekaj poglavitnih dosežkov, pri čemer žal marsikaj, morda celo pomembne stvari, ostaja neizrečeno.
Ljudi njegovega kova lahko kolikor toliko izčrpno opišejo samo študije, ki jih lepo dopolnjujejo njegova lastna literarna knjižna dela in članki. Njegov čas se je iztekel
Naj v miru počiva. V spominu in zavesti gornikov bo ostal slejkoprej spoštovan in prisoten še veliko, veliko let.
9