KMEČKO POHIŠTVO V SLOVENSKI ETNOGRAFIJI
Boris Orel
Prof. dr. Matija Murko je na koncu svojega poročila o češkoslovanski
narodopisni razstavi v Pragi leta 1895 (LMS 1896) razvil v posebnem poglavju
nadroben načrt za bodoče naloge slovenske etnografije. Na str. 134 med dru-
gim na kratko opozarja: »Posebno pa pazimo, da se ne izgubijo uinetelno-
obrtni izdelki po hišah...« Nedvomno je prof. Murko v tem opozorilu imel
v mislih kmečko pohištvo, ki bi bilo škoda zanj, če bi se izgubilo in se ne
ohranilo za (takrat še prihodnji) slovenski etnografski muzej. V prvem deset-
letju 20. stoletja je Walter Schmid rešil za etnografski oddelek Kranjskega
deželnega muzeja nekaj kosov kmečkega pohištva, vendar ne vemo, ali se
je to zgodilo zavedno ali nezavedno v skladu z Murkovim nasvetom.
Ko je prof. Matija Murko v svoji razpravi o ljudski hiši pri Jugoslovanih
(MAG 1905/1906) opisoval slovensko kmečko hišo, ni prezrl tudi nekaterih
važnejših kosov našega kmečkega pohištva, tako n. pr. raznih vrst miz in
stolov, ki je o njih ugotovil marsikaj tehtnega s kulturnozgodovinsko-
jezikoslovnega vidika. Po tej Murkovi razpravi ni v naših etnografskih delih
nekaj časa zaslediti besede o kmečkem pohištvu. Šele leta 1912 se je Janko
Lokar v svoji razpravi o belokranjski hiši (Carniola 1912) pri opisu njene
notranjščine temeljito lotil tudi pohištva.
Iz razvojne dobe slovenske etnografije po prvi svetovni vojni je omeniti
dvoje del prof. Alberta Sica: »Narodni okraski na orodju in pohištvu« (1923)
in »Kmečke hiše in njih oprava na Gorenjskem« (1924). Ne glede na razne
postranske namene je treba navedeni Sičevi zbirki pozitivno oceniti, zakaj
objavljeno slikovno gradivo o raznem kmečkem pohištvu, njegovih oblikah,
konstrukciji in okraskih je opozorilo na pomen slikovne dokumentacije pri
tej etnografski panogi, hkrati pa so bile s tem gradivom dane prve osnove
za proučevanje naše kmečke hišne opreme v okviru ljudske umetnosti ozi-
roma umetne obrti. Nadaljnja prizadevanja v tej smeri so bolj ali manj
razvidna v delih Jožeta Karlovška »Slovenski ornament« (1935 in 1937) in
»Umetnostna obrt« (1938) in pa deloma tudi v knjižici Toneta Ljubica »Ljud-
ska umetnost v Dobrepoljah« (1944), medtem ko razprava dr. F. K. Kosa
»Slovenska kmetska skrinja« (Etnolog XIV) pomeni začetek monografskih
obdelav določenih kosov našega kmečkega pohištva z oblikovno-okrasne plati.
V času med obema vojnama nas je naposled spis R. Andrejke »Star kmečki
inventar iz 18. stoletja« (Etnolog VII) opomnil na važnost ugotavljanja raz-
nega kmečkega pohištva v naših zapuščinskih inventarjih.
Nadaljevanje objavljanja zapuščinskih inventarjev, ki ga je začel
R. Andrejka, pomenita razpravi dr. Angelosa Basa, priobčeni po osvoboditvi
7
Boris Orel
T Slovenskem etnografu: »Hišna oprema svobodnikov na Gorenjskem v 17. in
18. stoletju« (SE Vl/VlI) in »Pohištvo podložnikov na Podčetrtkovem gospostvu
v 18. stoletju« (SE X). Vendar pa kažeta v primeri s spisom R. Andrejke prav-
kar navedeni razpravi vsekakor bistven napredek v navajanju in opisovanju
pohištva in drugega gradiva v naših zapuščinskih inventarjih, zakaj dr. A. Baš
je razne podatke o ugotovljenem pohištvu skušal tudi kritično pojasniti in
oceniti. — Ce še omenimo delo Marije Jagodic »Narodopisna podoba Mengeša
in okolice« (1958), bi bila s tem v bistvu zajeta vsa dosedanja skrb in za-
nimanje slovenske etnografije za kmečko pohištvo.
Če skušamo na kratko slediti razvoj dosedanjega opisovanja in obrav-
navanja kmečkega pohištva v slovenski etnografiji, moremo ugotoviti tole
zaporedje: Od redkih opisov raznega pohištva in prvih začetkov znanstvene
obravnave na koncu 19. oziroma v začetku 20. stoletja (Murko-Lokar) smo po
prvi vojni dospeli do prvih objav slikovnega gradiva o pohištvu (Sič), nato
do ugotavljanja določenih kosov pohištva v zapuščinskem inventarju
(Andrejka) in do monografske obdelave kmečke skrinje (Kos), po osvobo-
ditvi pa do kritične obravnave pohištva v zapuščinskih inventarjih (Baš).
S članki o raznem pohištvu, objavljenimi v tem letniku Slovenskega
etnografa, izpopolnjujemo bistvene vrzeli v obdelavi te vrste etnografskega
gradiva pri nas. Pomen nekaterih objavljenih razprav je med drugim zlasti
v tem, da je v njih prvič vsestransko upoštevano tudi ljudsko ustno izročilo,
ki je o pohištvu še ohranjeno na terenu. S tem pa smo šele začeli izpolnje-
vati načrt, ki si ga je uredništvo tudi glede pohištva zastavilo že ob pričetku
izhajanja našega časopisa. V enem prihodnjih letnikov SE bomo poskrbeli
za nadaljnjo obdelavo našega kmečkega pohištva v raznih smereh. Tako bo
med drugim potrebno nadaljevati z monografskimi razpravami o tem razno-
likem predmetu, v zvezi z njim pa ugotoviti tudi tipe posameznih vrst po-
hištva z oblikovno-okrasne plati po posameznih etničnih območjih sloven-
skega ozemlja in tako dognati njihovo geografsko razširjenost v času, ko je
bila kmečka hišna oprema pod vplivom meščanskega stilnega pohištva naj-
bolj raznolika. Razen tega je nadvse nujna zgodovinska raziskava našega
pohištva, ki ne bo smela prezreti družbenih osnov slovenske ljudske kulture.
V tem pogledu je zlasti naša naloga, da ugotovimo, kjer je to pač mogoče,
prvotno stanje, ko so bile kmečke hiše v določenih okoliših slovenskega
ozemlja tako rekoč brez pohištva ali pa je bilo le-to omejeno zgolj na do-
ločene najnujnejše primerke, ki so bili marsikje na Slovenskem Koroškem,
Štajerskem in drugod trdno povezani s hišo in so bili torej povečini domač
tesarski izdelek. Pri tem ne smemo pozabiti, da se je v naših planinskih
stanovih ohranil še marsikateri starinski kos pohištva, ki je bil prvotno del
inventarja v niže stoječi kmečki hiši. Posebej je pri zgodovinskem prouče-
vanju pohištva važno prehodno obdobje, ko se je mizarstvo pričelo ločiti
od tesarstva, to je torej čas, ko se v notranjosti kmečke hiše prično pojavljati
razni kosi opreme po vzorih meščanskega in drugega umetno-obrtnega po-
hištva. Pri vsem našem raziskovanju in proučevanju kmečkega pohištva na
slovenskem ozemlju se bomo seveda prvenstveno opirali na zanesljivo terensko
in muzejsko, v drugi vrsti pa tudi na arhivalno gradivo.
8