Pouk 0 gospodinjstvu v ponavljalni šoli. Poročala Jorlca Zemljanova pri občnem zboru Učiteljskega društva za ljubljansko okolico dne 8. junija 1905. Zivljenje našega telesa je v srcu. Dokler srce redno bije in čvrsto poganja kri po žilah, je zdravo in čilo vse telo. Ako pa srce boleha, peša, obnemore, tudi telo usiha, omaguje, umrje. Prav tako je v družini. Središče in duša družinskemu življenju je gospodinja; ona je srce v družini. Blagor obitelji, ki ima gospodinjo blago, ljubeznivo, razumno, močno in zmožno, vzdrževati lepo soglasje med njo. Gotovo to ni lahka reč, treba je pač gospodinji mnogo svojstev, ki ji omogočijo, »podpirati tri ogle pri hiši«, kakor pravi narodni pregovor. Žena, ki je dobra gospodinja, je torej sreča vsake rodovine, pa tudi močan steber človeške družbe. Lepe so, a težavne dolžnosti, ki jih irna gospodinja, a žal, da čujem često prav bridke pritožbe o našem ženskem svetu. Prezirljivo govore o ženskih zmožnostih, in bore malo jih je, ki bi videli v ženski to, kar je — temelj družinski blaginj i. Bridko se pritožujejo, da nam narod propada, ker žena kot gospodinja ne spaja svojih dolžnosti z onimi svojega moža. Žena, ki je torej dobra gospodinja, je več vredna kakor še tako velika krasotica in bogatinka, ki pa je brez smisla, brez srca za gospodinjstvo. Kaj ti pomaga samo lepa žena, ki ti je — mogoče — prinesla k hiši poleg telesne lepote tudi mnogo novcev, ako pa ne zna ščediti, ne zna vzdrževati družinske blaginje? Imetje ti meče takorekoč s polnimi rokami iz hiše, namesto da bi ti pridobivala s pridnostjo in umnostjo drugih novcev. Časi, ko je bila žena svojemu možu le dekla, sužnja, so minili. Dandanes pa mu mora biti več, mnogo več nego samo dekla. Mož, tudi preprost kmetiški mož se ne more zadovoljiti z ženo, ki bi mu delala mehanično kakor kak stroj, ne da bi imela zanimanja in razutna do stvari. Žena ima kot gospodinja v hiši druge svetejše dolžnosti kot jih ima mož. Možje se trudijč dan za dnevom, da si pridelajo živež, oni postavljajo poslopja, branijo dom, pridobivajo blago k hiši. Drugo, mnogo večjo in važnejšo nalogo ima žena 1 Ona skrbi za življenje družinsko, skrbi, da dobi vsak svoj del hrane, da mu gre v slast in da se zopet pokrepča za daljni trud; gospodinja mora skrbeti, da se ohrani blago, pridobljeno od moža; naloga gospodinje je, skrbeti za srečo in zadovoljnost moževo, za vzgojo dece, skrbeti pa mora tudi za posle. Dolžnost njena je, skrbeti za red in snago ne le po mizah in izbah, ampak tudi zunaj teh, torej tudi v hlevu med živino, kuretino, sploh povsod, kar imenuje svoje. Mnogo skrbi in nalog za slabotno žensko roko ! Kje pa dobiti do.brih, pridnih, umnih gospodinj, kako jih vzgojiti ? O tem vprašanju torej mi je naloga nekoliko govoriti. Lahko je po mestih in krajih, kjer imajo ženska izobraževališča, kjer imajo gospodinjske in višje dekliške šole. Drugače pa je pri nas po kmetih, med ubožnimi, zapuščenimi kmeti, kjer imamo komaj najpotrebnejše ljudske šole, a še te na tako nizki stopnji. Našemu preprostemu dekletu so odprta vrata le v ljudske šole, kjer ima priliko priučiti se pisanju, čitanju, računanju in nekoliko ročnemu delu. Po petih ali šestih letih ima dekle v lasti to, a nadalje se ne brigajo njeni roditelji. Veseli so, da je temu neljubemu pošiljanju v šolo vendar že konec. Da bi dali temelje za gospodinjstvo v vsakdanji šoli, o tem pač ne more biti govora. V tej dekleta le čitajo, pišejo, računajo. Bavijo se zgradivom, ki ga zahteva vsakdanja šola. Da bi govorili tekom teh let, ki so odmenjena vsakdanji šoli, le količkaj o gospodinjstvu, ni mogoče, ker primanjkuje časa. Po dokončanih 6 letih vsakdanjega šolskega obiska pride pa ponavljalna šola — ta nebodijetreba ! Kolikokrat so že želeli in tudi delali na to, da odstranijo ponavljalno šolo. Jaz pa trdim, da ravno v ponavljalni šoli doženemo lahko mnogo*). Sicer ne trdim, da bi se tu godila čuda, a ti dve leti, ko morajo hoditi 13 in 14 letne deklice v] ponavljano šolo, bi morale biti nekak prehod iz otroškega sveta v življenje. Ponavljalna šola mora biti torej za dekleta nekak korak iz otroških sanj in iluzij v vsakdanjo realnost. Preden dete shodi mu je treba roke, ki ga k temu privaja, ki ga polagoma priučuje, kako je delati korak za korakom, da se potem ne sesede boječe, ako ga izpusti vodilna roka. Ponavljalna šola naj bo torej ona ljuba vodilna roka, ki dovede deklico od njenih igrač v življenje. Marsikatera koleginja se bo ironično nasmehnila, češ, kje in kako naj pa začnem s poukom v ponavljalnici ? V teh dveh urah, ki sta mi predpisani na teden, se moram baviti z drugtmi predmeti, ki se zahtevajo na tej šoli. Računati moramo, pisati in se baviti celo z realijami in ročnim delom, toda kje naj vzamem časa za pouk o gospodinjstvu ? Res je, računati moramo! Pa če se ti dekle ni priučilo v vsakdanji šoli prištevanju, odštevanju, množenju in delenju, v ponavljalni šoli se ti tudi ne bo. Torej pustimo one štiri operacije z golimi številil Izračunajmo rajše, koliko dobička imamo od kokoši, ki ti znese na teden toliko in toliko jajec, koliko koristi imaš od krave, ki da toliko in toliko litrov mleka na teden. Računaj, kaj je bolje, ali prodajaš mleko, ali pa da ga imaš doma, ga posnemaš, zmešaš smetano in prodaš maslo. Saj krave nimamo samo za to, ker nam je koristna, ker rabimo vsak dan mleko, maslo, sir, ampak tudi zato, da še kaj prodamo, da pridobimo kak novec. (Mimogrede naj omenim, kako dobro in pametno je, kjer snujejo mlckarne. V takih krajih se ne potroši niti kapljice mleka. Poglej našo potratno gospodinjo! Koliko mleka izda prašičem. Izgovarja se s tem, da ne ve, kam z mlekom, prašiči, pa da se debele po njem! Res je! A mnogo več koristi bi imela, ako bi mleko prodala, prašiči imajo druge hrane. Seveda, to pa je mogoče le v krajih, kjer imajo mlekarne. Zato bi bilo jako umestno in dobro, da se tudi učiteljice malo pobrigajo in pouče, kako je koristno, da se snujejo mlekarne.) Spisja vzemi le toliko, kolikor ga je treba za korektno pisanje pisem, naročil, pobotnic, poselskih izpričeval. Žalostno je, da marsikako dekle, ki je bilo v šoli med pridnimi učenkami, ne zna spisati pravilnega pisma, temmanj kako denarno pismo, pobotnico. — Tudi zgodovino in zemljepis zahtevajo na tej šoli. Dobro! Če se že moramo baviti tudi s tem, zakaj bi pa ne seznanile deklic s sedanjimi svetovnimi dogodki? Vzemimo rusko-japonsko vojsko! Zakaj bi ne vedela tudi preprosta kmetiška žena, kaj se godi po svetu, zakaj se bije boj tam daleč na Vzhodu, zakaj je padlo že na tisoče žrtev — junakov, osirotelo toliko in toliko žena, otrok. Uverjena sem, da bo imela zgodovina rusko-japonske vojske ali revolucija v Petrogradu mnogo več vtiska in privlačne sile kakor pa n. pr. bitka pri Lipskem, pri VVaterloou ali francoska revolucija.**) Vsakdo se najrajši bavi s tem in zanima za to, kar je sedaj, preteklost nas ne briga toliko. Zakaj torej ne bi stopale tudi preproste žene s korakom napredka, in se ne zanimale za to, kar-se dogaja po svetu? Seveda, učiteljica se mora predvsem sama zanimati za vse, mora čitati in opazovati posamezne dogodke. (Dalje.) *) Seveda, ako so jučenci oziroma učenke enakega znanja in enakih zmožnosti. Ob sedanji uredbi ponavljanih šol pa je to izključeno. Uredn. **) Francoska revolucija ni v kratkem času preobrazila le francoske države, temveč je v največji meri vplivala na razmere vse Evrope. Pozdravljali so jo vsi veliki duhovi vsega sveta. Zatorej je ne kaže prezirati. Uredn. Izdajatelj in odgovorni urednik Radivoj Korene. — Last in založba »Zaveze avstrljskih jugoslovanskih učiteljskih društev«. Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.