Per 586/2012



Časopis o Gori, Gorjankah in Gorjanih
10034242,51
COBISS 0
''GORA
> S> 'Sk

L/




. X

w )
fr














\
.


Goriška knjižnica Franceta Bevka Časopisni oddelek Trg Edvarda Kardelja 4

5000 Nova Gorica
i

j










PESEM PO IZBORU
Tokratno pesem za notranjo stran naslovnice Gore je izbral Aldo Černigoj ...
ČRIČEK1
Federico Garcia Lorca
O čriček!
Kako si srečen, na postelji zemlje umiraš, luči pijan!
Polja so ti zaupala skrivnost življenja, v tebi je ohranjena povest stare vile, kije slišala rojstvo trave.
O čriček!
Kako si srečen, ker umiraš sredi krvi srca iz same modrine.
Dan je Bog, ki se spušča na zemljo, in sonce je lina na nebu, koder prihaja.
O čriček!
Kako si srečen!
V smrtnem boju čutiš lahno težo modrine.
Vse, kar je živelo, odhaja skozi vrata smrti s sklonjeno glavo in z belim obrazom spečih.
/.../
Ti pa, začarani čriček, pršiš glasove, ko umiraš, spreminjaš se v zvoke in v nebeško luč. (Odlomek) (Prevedel: Jože Udovič)
1 Iz: Federico Garcia Lorca: Pesem hoče biti luč (miniaturna izdaja); Cankarjeva založba, Ljubljana, 1983
Federico Garcia Lorca je velik španski pesnik. Ko se je leta 1936 razplamtela španska državljanska vojna, je bil Lorca, kot pristaš protifrankovske socialistične vlade, v Granadi usmrčen in vržen v neoznačen grob.
GORA-DEŽELA
GORJANI IN IPAVCI1
Aldo Černigoj
Sestavek začenjam z odlomkom iz intervjuja, ki gaje imel Stanislav Mikuž z županom Marjanom Poljšakom.
Mikuž: Gorjani smo se skozi vsa povojna leta čutili nekoliko odrinjene, kot neka druga kategorija občanov. Biti Gorjan ali Guk, kot so nas Vipavci radi poimenovali, ni bilo ravno nekaj pozitivnega.
Poljšak: Res je, da so se in se v manjši meri še vedno med ljudmi dogajajo prepiri, tudi tepežke, kar je lahko izgledalo kot podcenjevalni odnos Vipavcev do Gorjanov in obratno. Ko nanesejo besede v smislu razlikovanja, jih je treba vzeti kot folkloro in jih obrniti v zabavo (Gora, 2002).
V teh besedah je zajeto bistvo problema, ki bi rad o njem spregovoril.
Gora je velika. Razteza se od Predmeje pa tja do Podkraja in morebiti tudi na Nanos (za tiste, ki živijo v Vipavi); in razmere so v posameznih krajih različne. Zato bom v tem sestavku govoril v glavnem o Predmeji. Drugod, že na Otlici in Kovku, je malo drugače. Neke razlike in delitve so nastajale že zaradi različnih izhodov v dolino: za zahodni del Predmeje - za Dolčane prek Čavna in Platen; za Bjurovčane prek Orlovce na Stogovce; za Otličane in Kovkovčane pa mimo Otli-škega okna k izviru Hublja in izpod Sinevrha čez Podrto goro v Šturje. Razlike med Predmejčani in Otličani pa so bile tudi zastran tega, ker na Predmeji ni bilo cerkve.
Ob kulturni prireditvi (2004), ki jo je Društvo Gora pripravilo v Novi Gorici za izseljence z Gore (samo v tem mestu jih je menda prek 400), je v avli gledališča pristopila k meni neka ženska in mi rekla, daje ponosna na uspehe, ki smo jih dosegli Gorjani v kulturi, pa tudi na drugih področjih. To ji strašno dosti pomeni. Ji dviga samozavest in odpravlja občutek manjvrednosti, ki ga je dolgo imela ... In opisala mi je en dogodek iz otroštva, ki ga ne more in ne more pozabiti. Bila je stara kakšnih šest, sedem let. Z mamo sti šli že kasno zvečer skoz vas Cesta, noseč, seveda, v ruksokih, živež. In začeli soju obletavati muli in ju zašpotavati z Gorjanke, Guki in s takšnim. Sklonili sti glave in podvizali, da bi bili prej ko mogoče zunaj vasi. In bilo jo je tako sram, kot še nikoli. Vse življenje ni mogla tega pozabiti.
In v hipu sem se spomnil na podoben dogodek, ki seje zgodil meni. Z bratom Cvetkotom sva šla v Lokavec k Žnidarju po novo obleko, ki mu jo je naredil za prvo obhajilo. Pri Žnidarju sta že sedela dva mlada fanta (iz pogovora sem zastopil, da sta študenta, najbrž dijaka) in naju začela posmehljivo gledati. Kar mislim si, kakšna sva bila: v težkih čižmih, v prekratkih hlačah s pasom visoko na trebuhu, vsa razkuštrana ... In začela sta naju špikati z že znanim cvetoberom: kolkrat grijmo še spat do šagre, a, Gorjančka? Ke s djela Mica, ke, ke? in podobnim. Mencal sem in nisem vedel reči drugega, kot: ke s pe ti! Ti s pe Ipauc. Pest nas pr miri...!
1 Prispevek j e namerno napisan v narečno primorsko obarvanem jeziku, katerega posebnosti avtor uvaja tudi v svoj pisateljski jezik. (Op. ur.)
Fantje napol vstal, se nagnil proti meni in zacepetal z nogami, kej s rejku, kej, fantina! V strahu sem se potegnil korak nazaj ... Oba sta se naglas zasmejala ... Židarju se to, seje videlo, ni prav nič dopadlo. Nekaj je poskušal miriti, kot, no, no,fantal Kaj več si pa najbrž tudi ni upal; saj sta pa le bila njegovi boljši stranki. Nazadnje je bila obleka le končana, še zlikana. Hitro sva plačala (z denarjem, ki sem ga imel kar v pesti, da bi gaja ne zgubil) in skoraj stekla skoz vas. In potlej vso pot v reber nisva spregovorila besede ... Tega nikoli nisem mogel pozabiti... Takšnih dogodkov, ki so se zgodili meni ali pa drugim, bi lahko napisal še dosti. A za izhodišče bodi dovolj.
Pa sem se potlej dostikrat vprašal: Kaj smo? Kdo smo Gorjani? Kaj res zaslužimo zaničevanje? Je tak odnos do hribovcev, gorjanov, rovtarjev vseslovenski ali je morebiti prav nekaj posebnega na Vipavskem?
Seveda je to, do neke mere, občeslovensko. Samo poglejmo, kako to besedo in še ene druge, sorodne po pomenu, opredeli SSKJ: Gorjan: (slabšalno): Gorjan je in ne pozna olike. Podobna opredelitev je za hribovca. To je (slabš.): neroden, neuglajen človek. Prav takšna označitev je za rovtarja: neroden, neuglajen človek.
Rovtarja (pa še kmeta povrhu) sije, v Novi pisariji, sposodil že naš veliki poet France Prešeren, ko je zapel: O srečne rovte, v vas me iti mika: a 7 se bojim, pri rovtarji, pri kmeti da bera ne bo velika.
In še beseda guk. Edmund Čibej je zapisal2, daje ta beseda keltskega - helvetskega izvora: za poimenovanje gore, hriba: Kuk, Kovk, Kuchen, Guk. Sam dodam še Skuk in Podskuk Podguro. Podobno je tudi kucelj, ki pomeni grič, vzpetino. Je pa še druga razlaga. Moški s Predmeje so hodili naproti ženskam, ki so šle v Deželo po živež, da bi jim pomagali nesti breme del poti. In po rebri dol so ukali - gukali: guu, guu, da so vedeli, kje so potovke; kako daleč so. Gukati pa pomeni tudi govoriti.
V našem primeru je tudi treba upoštevati, da prebivalec krajine, ki seji reče Gora, pač ne more biti nič drugega kot Gorjan. In izhajajoč samo iz tega, ta beseda ne bi mogla imeti negativnega prizvoka. Je pa res, da ima v različnih krajih različen pomen. Nekje sem prebral, da imajo, denimo, Brici za Gorjane prebivalce celega Tolminskega in Cerkljanskega. In gotovo ne v tako slabšalnem pomenu kot na Vipavskem. Precej razširjen je tudi priimek Gorjan, ki najbrž tudi nima negativne konotacije.
Magari pa je treba upoštevati, da so bili med vasmi zmerom spori. Tako denimo že tudi med Colčani in Bjuručani; pa med Dolčani in Otličani. Samo kolikokrat so se zašpotavali, se kamenjali, se, muli, zlasali; pa tudi fantje so se včasih prijeli. A to ni isto, kot j e odnos Ipavci - Gorjani. Kdaj je to nastalo? Zakaj je bilo tako?
Pa poglejmo prebivalce Gore malo bolj od blizu. Po podatkih, ki jih je navedel Edmund Čibej, so prišli prvi priseljenci na Predmejo (Dol) okoli leta 1600. Tudi če je podatek točen, velja samo za Predmejo; prav gotovo pa ne za vasi in zaselke vzhodno od Sinevrha. Tamkajšnji kraji so se naseljevali iz vzhodne strani in najbrž že dosti prej ko Predmeja. Gotovo je prišlo največ doseljencev iz Doline.
2 »Pri nas imamo več Kovkov, to so vrhovi hribov, in vasico Kovk. Danes vemo, da prihaja beseda 'kovk' iz keltskega 'kuk', in teh je vse polno. To gorsko ime najdeš na Tirolskem, Bavarskem in še marsikje. V potujčenih Alpah so preobrazili naš 'Kuk' v 'Guk', 'Gug' in 'Gugl'. Mi, Dolinci, smo pa dolgo tuhtali, od kod naziv 'Gukarji'. S tem imenom so namreč Dolinci zasramovali naše Gorce.« (Cit.) (Iz: Edmund Čibej: Zbrani spisi, str. 220; Gora, 2005)
Moji predniki, Černigoji, so prišli najbrž od Stomažev; kjer je tudi zaselek Černigoji. Od dol so prišli tudi Bizjaki, Bratine, Čibeji, Pergarji idr. In kdo so bili ti doseljenci. Gotovo ne prvorojeni na domačiji, ki bojo postali gospodarji, pač pa nekakšni odvečni pri hiši, tedaj že od vsega začetka zaznamovani z revščino. In revščina ni bila nikoli nekaj častnega.
In potlej so živeli gor, kot so vedeli in znali. Bili so v dostičem odvisni od Doline. Kar spomnimo se: cerkev so dobili na Otlici komaj kakšnih 150 let po prvi naselitvi. Do takrat so opravljali vse pobožnosti (maša, krst, birma, poroka, pokop) v Lokavcu; Otličani in Kovkovčani pa v Šturjah. In kar zamislimo si jih: Prišli so dol v težkih čižmih, ne najboljše oblečeni, vsi prepoteni. In Ipavci sojih seveda zasmehovali, jih, vsaj muli, tudi zašpotavali s temi in onimi vzdevki.
Pa tudi cesta je bila narejena na Dol komaj leta 1823. Do takrat je bilo treba znesti gor vse na hrbtu ali, ženske, v jerbasih. In živeti na Gori, nositi živila in drugo na hrbtu, je bilo težko. Iz Doline si se tedaj preselil na Goro le, če si bil v to prisiljen.
Hiše so bile večinoma skromne, precej podobne. Zdolaj je bila, malo vkopana v zemljo, štala, desno od nje pa velban kjudr. Nad štalo, z enojnim lesenim podom, je bila hiša (izba), nad kjudrom pa kuhinja z ognjiščem in napo. V kuhinjo seje prišlo po štengah in z majhnega ganka spredaj.
V	hiši je bila peč, ki seje vanjo netilo skoz žekno iz kuhinje. Imela je majhno okence z dvojnimi krili; v kuhinji pa so bila samo vrata in lina nad njimi, ki je skoznjo uhajal dim z ognjišča. Za hišo je bila prek vsega zida listnica, pozimi zatlačena z listjem, na podu (podstrešjem) pa je bilo nabito polno sena. Tako v takšni hiši tudi v najhujši zimi (in zime so bile takrat dolge in ostre) ni bilo mraza. V kuhinji seje grelo od ognjišča, v izbi pa od peči in od zdolaj, iz štale. A le kakšen je bil zrak v takšnih izbah! Stranišča, lajbni, pa so bili kraj hiše, zunaj.
Na Gori ni bilo tekoče vode. Pri večjih hišah so bile Štirne, pri manjših pa niti teh ne. In v suši se je nosilo vodo na Dol s Podstidenca. Potlej si lahko mislimo, kako so z njo varčevali.
Poseben geografski položaj Gore je omogočal svojevrsten način življenja. Gora sama je lahko preživila le neko določeno število ljudi, dokler so bile kmetije zadosti velike. Ko pa seje število prebivalcev povečalo, je bilo treba iskati sredstva za preživljanje še drugje. Zato so morali moški prek leta delati kje na tujem, največ na Tirolskem, da so kaj zaslužili; ženske so pa hodile po živež v Deželo; one iz najbolj ubožnih hiš tudi petij at. Prav to je omogočilo tolikšno naseljenost, že kar prenaseljenost. V času mojega otroštva je bilo samo na Predmeji (Dol in Bjuruca) skoraj 1100 prebivalcev (danes le okoli 400). V
V	tem pogledu je tudi razlika med nami in prebivalci hribovskih predelov na Tolminskem in Idrijskem. Tam gre večinoma za velike, samozadostne kmetije. Prebivalci teh krajev niso odvisni toliko od doline. Pa tudi bi bilo predaleč, da bi nosili na hrbtih živila od dol. Zato dolinci do njih, kolikor vem, nimajo nevemkako podcenjujočega odnosa. Poznal sem fanta, doma z Vojskega (najvišje ležeča vas v Sloveniji), ki ni imel občutka manjvrednosti zaradi svojega krajevnega izvora. Seveda tega še ne morem posploševati. Zakaj na drugi strani pa poznam intelektualko z obrobja rovtarske narečne skupine, ki ni zadovoljna, da so to narečno skupino poimenovali z rovtarska.
Bi navedel še nekaj značilnosti prebivalcev Gore, ki izhajajo iz njihovega geografskega položaja. Ameriški sociolog Malcolm Gladvvell je ugotovil, da tradicionalni način pridobivanja hrane
vpliva na marljivost in vztrajnost ljudstev. Samo primer: japonski kmetje pred 500 leti porabil za pridelavo riža okoli 3000 ur v letu, evropski pa za pšenico in rž le 1000 ur. In to je, dolgoročno, vplivalo na marljivost in vztrajnost teh ljudstev. Prav tako so morali prebivalci Gore za preživetje delati dosti, trdo. Od tu tudi njihova delavnost, vztrajnost - in tudi uspešnost.
Še nekaj je treba upoštevati: naseljevanje Gore iz treh koncev: iz Doline, z rovtarskega in z vzhodnega dela, je pomenilo tudi mešanje navad, jezika, kultur, kar je bilo gotovo pozitivno. Prav tako pa je delo moških na tujem pomenilo prinašanje drugih kulturnih vzorcev v ta kraj.
Pa poglejmo malo še Ipavce. Imajo rodovitno zemljo (Vipavska - vrt Slovenije), kar jim omogoča, da so že v preteklosti razvili vzorno kmetijstvo. Gorjanom seje zdela dolina kot obljubljena Dežela (po svetopisemski obljubljeni deželi). Pridelovali so vse za svoje potrebe. Dostikrat pa je komu tudi v dolini zmanjkalo denarja in niso bili redki, ki so nosili na Goro prodajat sadje in vino; moški v koših na hrbtu, ženske pa v jerbasih na glavi. Gorjani so pač delali po svetu in imeli denar, gotovino. K nam je zmerom hodil nek Žulk. Bilje slaboviden, dobrodušen. S tatom sta se dobro zastopila. Med vojsko smo bili enkrat za nekaj dni kot begunci pri njih.
V devetnajstem stoletju seje začela razvijati v mestu industrija, kije potegnila odvečno delovno silo; nekaj tudi z Gore. Lokar v eni od svojih novel piše, kako je odprtje ceste v Trnovski gozd in sečnja gozda pognala razvoj vasi pod goro. Razvilo seje furmanstvo, nastale so žage. Tedaj je tudi Gora vplivala na razvoj Doline.
In takšni, eni in drugi, smo padli v drugo svetovno vojno. Poglejmo Ipavce še iz tistega časa; še z druge plati. Moj dober prijatelj, žal že rajnki, Edo Furlan, doma iz Potoč, mi je večkrat v pogovoru omenil, kako je Vipavska dolina začasa vojske preživila vse partizanske enote in številne prebivalce na planoti. Po živež zase in za partizane so hodili na Vipavsko še tudi z Vojskega. To pa je že druga zgodba - prava epopeja ubogih žensk s teh krajev. Ki so jim v Mrzli Rupi postavili spomenik! Sam se spomnim, kako so partizanski intendanti gonili iz Doline gor na desetine krav.
Mi, naša družina, smo zbežali z Gore z našimi tremi kravami in samo s culicami v rokah. Pri Slokarjih, blizu Bavčarjeve hiše, smo se ustavili; tata pa je šel iskat družino, hišo, ki bi nas bila pripravljena sprejeti. In že čez kakšno uro je prišel nazaj: sprejeli nas bojo v Brithu, pri Troštovih ... V tej družini so bile tri ženske: Zala, ki je delala v tekstilni tovarni, Mila, in njena hči Lenka; ki je kmalu šla v partizane, v enoto nekam na Otlico.
Potlej sem dostikrat mislil, kako dobri ljudje so to bili. Sprejeti k sebi sedemčlansko družino in tri krave! (Tata je ostal v terenski enoti na Dolu). Brez vsega. Kako smo preživeli, mi ni jasno. Nekaj so nam dali Troštovi; stara mama in sestra Lidica pa sti šli vsak dan okoli po vaseh iskat hrano.
Dosti potlej, ko sem se ovedel, kaj so ti ljudje naredili za nas, sem se hotel pri njih oglasiti; se jim zahvaliti. A prekasno: hiša je bila zaprta; je razpadala. Starejši ženski sti umrli, Alenka pa da seje izselila v Francijo ...
Seveda nismo bili v Brithu samo mi. Samo tam okoli so bile najmanj še tri družine z Dola. In kako so se obnašali do nas beguncev Lokavčani? Reči moram, da v vsem tistem času nisem zaznal, niti od mulov ne, nobenega sramotenja, zmerjanja. Ko da so v naši nesreči sočustvovali z nami. Ko daje to res samo »folklora« - primerna za normalne čase.
Po vojni je bila, še posebno v Ajdovščini in Vipavi, izvedena nacionalizacija. Višji sloj je bil razlaščen. Država je pospešeno razvijala industrijo. Večino vodilnih mest v gospodarstvu in politiki pa so zasedli priseljenci iz drugih delov Slovenije.
Prav drugače pa je bilo na vaseh, v kmetijstvu. Najprej je nova oblast začela z zgrešeno politiko kolektivizacije kmetijstva. Ves povojni čas pa je država črpala iz kmetijstva sredstva za industrializacijo. Sloje pač za posebno vrsto prvotne akumulacije kapitala; ki jo poznajo v takšni ali drugačni obliki vse industrijske države. In bila je težka kot povsod. V Dolini, v vaseh, je nastal zastran tega v razvoju daljši zastoj.
Prebivalci Gore, sposobni za delo, so se po vojni domala vsi zaposlili. Dosti se jih je izselilo v dolino, drugi pa so iskali delo okoli po Sloveniji ali pa v gozdu doma. S prihranki so začeli obnavljati hiše; in lahko rečemo, daje danes Gora bivalno, stanovanjsko urejena krajina.
Na Gori je danes, v primerjavi z drugimi primerljivimi kraji, visoka izobrazbena raven. Dosti jih ima srednjo izobrazbo in več. Kar nekaj jih je doseglo magisterij ali doktorat znanosti.
Predmejčani so, bi rekel, malo nadpovprečno zastopani v literaturi. To sega daleč nazaj. Bil sem nemalo presenečen, ko mi je tata pravil, kako je moj stari tata Drec, kije bil leta 1915 vpoklican v vojsko, v nekem lazaretu v Spitalu v Avstriji, kjer so vse dni stradali, začel iz te svoje stiske pisati dnevnik. Tatov stric Lojze, paje rad zapisoval vraže; ki jih je imel, kot seje spominjal tata, že za poln zvezek.
No, in potlej izstopi pravi pisatelj, Lokarjev sodobnik Narte Velikonja.
Danes pa nastopajo v literaturi (navajam samo tiste, ki so že izdali knjige); Franc Černigoj, Bojan Bizjak, Aldo Černigoj; od mlajših pa Elvica Velikonja in Lojzka Bratina; da ne omenjam poimensko še vrsto drugih, ki se občasno oglašajo v časopisu Gora.
Odkod to? Eden od vzrokov za to je gotovo način življenja Predmejčanov v preteklosti. Moški so od zgodnje pomladi do kasne jeseni delali kje zunaj, na tujem, dolge zime pa so preživljali doma, ob topli peči - in pravili otrokom zgodbe, prauce. To je prišlo v zavest ljudi in je živo še po več generacijah.
V tem me potrjuje misel, ki jo je v Kopru izrekel švedski pisatelj Per Olov Enquist. Povedal je, daje doma iz majhne vasice s komaj 80 prebivalci 1000 kilometrov severno od Stocholma; kije pozimi dolge mesece odrezana od sveta. Pa so iz dolgočasja, osamljenosti pisali. In iz te vasice je izšlo kar pet članov švedskega pisateljskega društva.
Odnos Ipavcev do prebivalcev Gore se zaradi vsega navedenega spreminja. Da Gora ni več tako zaničevana, kot je bila enkrat, nam pove že podatek, daje danes samo na Predmeji več ko deset nevest iz Doline (do pred druge vojne je bila samo ena - na Otlici). Eni Ipavci so si naredili na Gori hiše in se tu za stalno naselili.
Vprašal sem možaka s Predmeje, uglednega delavca, če se Ipavci še obnašajo do njih podcenjujoče, celo poniževalno. Paje rekel, da ne, da redko; da samo tisti, dol dol! (in je pokazal z roko do podkolena) včasih kaj bleknejo. Tako. Saj za to gre: za prenašanje kompleksa manjvrednosti na druge.
Zašpotavanja tedaj ni več dosti. Je pa še. To je pač še zmerom v ljudeh. Pa udari ven pri mulih, pa pri tistih tam dol, dol.
No, pa tudi pri drugih: Če bi, denimo, kdo z Gore koga iz Dežele pritisnil ob zid (po pravici ali po krivici), ga bo ta gotovo ozmerjal z že znanim cvetoberom ...
Seveda niso Predmejčani zastran tega - omalovaževanja drugih, ki so po njihovem, iz slabših krajev, nič drugačni od Ipavcev. Spomnim se, kako je možak ob enem medsosedskem prepiru ozmerjal mojo mamo, ki je doma z Lokvi, z rovtarko. Rovte so bile tedaj za Gorjane prav tako Bogu za hrbtom kot Gora za Ipavce. Pa tudi potomci tistih izseljencev, ki so prišli v Dolino že pred vojsko in so se rodili že dol, si včasih dovolijo kaj takšnega do onih, ki so se rodili še na Gori in se potlej izselili.
Ljudje se pač obnašamo po svojem položaju. Tedaj jemati to, kolikor vobče še je, kot »folkloro«. Spomnim se, kako lepo je to znala moja sestra Ivanka. Sam pa sem rabil za to kar dosti časa.
GORA-DEŽELA
ZADNJA POT NA GORO
Magda Saksida
»Kašna bo kepčije?« je bila Lojzetova skrb, ko seje s sosedom odpravil na Goro. Po isti stezi kot pred mnogimi leti sosedova Marija in njena hči Tinca sta se tudi onadva odpravila čez grape, travnike in ponekod že zaraščene strme bregove. Mogoče sta bila zadnja, ki sta šla po kupčiji peš na to pot. Po dolini so že vozili težki kamioni in pred marsikatero hišo je bil v senci velikega kostanja parkiran imeniten fičko. Vsa družina si je dneve in dneve po pridobitvi ogledovala ta podvig in stara matije večkrat prihitela iz hiše in z vogalom predpasnika ah pa kar s kuhinjsko krpo obrisala navidezno prašno liso na šipi ali vratih. Tako je še bolj čutila, da ima tudi sama zasluge pri pridobitvi in je lahko upala, dajo bo kdo v potrebi po zdravniku zapeljal do Ajdovščine.
Lojze in Pepe pa se nista dala. Lahko bi koga vprašala za prevoz na Goro, a to pot, kot tudi vse druge, so Podgorci že stoletja premagovali peš. Zakaj bi se zapletala z vožnjo najprej v dolino, nato v Ajdovščino, nato pa spet v hrib čez Platne in mimo tunelov do Predmeje. Zanju je bilo najlažje vstati okrog štirih in slediti nekoč dobro uhojeni stezi, ki jo je ponekod že prepredala robida, katere dolgi poganjki so silili z leve in z desne in s svojimi kljukastimi trni trgali rokave in praskali lice, ki se ni dovolj hitro sklonilo. Z lakti sta odmikala višje poganjke, s čevlji tlačila tiste pri tleh in se prebila na pokošen travnik. A pokošen je bil samo na ravnem delu. V strmini nad potokom so iz suhe, že nekaj let nepokošene trave, kukali majhni hrastovi in leskovi grmički. Ob grublci je rasel velik črn trn in iz njegovih korenin je v velikem krogu pognalo nešteto trnastih mladik. »Te na bo nikoli več pokošeno,« je bilo Pepetovo mnenje na poti čez velik travnik. Med potjo sta malo govorila, in če možak, kot je bil Pepe, izgovori besedo nikoli, je to res nepreklicno in dokončno; kot bi nekaj umrlo in nikoli več oživelo. Ena sama beseda je potrdila prekinitev stoletnih obredov. Ustavila je tok vsakoletnega vračanja v senožet, glasnih pogovorov koscev, prihodov gospodinje z jerbasom na glavi, poslušanja škržatov med opoldanskim počitkom, vlačenje sena na flosih, sestavljanje kop, nakladanje voz ... In dokončno je utišala otroški smeh, ko
so se na stari vreči drsali po strmini proti potoku. Ta igra pa ni bila povsem brezskrbna. Oče, ki je tudi opoldne, namesto da bi počival, kosil v senci ob potoku, je otroke prav jezno opozarjal: »Bejžte, ki boste zguVli travo!«
Če je bil greh drsati se po nekaj metrih travnika, kakšen greh je šele sedaj, ko je tako dokončno usekal tisti »nikoli več pokošeno«. Alije to greh zoper naravo, ki se bo ravnala po svoje in ne bo nič izgubila; ali je to greh zoper vse tiste ljudi, ki so ta travnik očistili kamenja in ga znosili na grublce; ali je to greh zoper vse, ki so tu gor delali in je njihov pot kapljal na suho, po zeliščih dišeče seno. Pa saj to ni bilo le delo, bilo je življenje, bila je vseobsegajoča zraščenost z zemljo. Tako j e razmišljal Lojze, ko je hodil za Pepetom in opazoval njegove korake v težkih čevljih. Čutil je, da so se začeli novi časi, ki bodo drugačni. Prihaja nekaj, česar on ne bo nikoli razumel, ker se vali od drugod. Zbal seje, da njegovo delo ne bo imelo več nobene veljave niti spoštovanja. Da le ne bo prišlo tako daleč, da bi ga celo zasmehovali, daje zaostal, saj je slišal, daje bolj prav, če greš v tovarno. Govorili so, da delavci dobro zaslužijo, on pa celo leto zbira denar le za davke. Tudi steza čez Slano blato je bila zaraščena, na vlažni prsti so rasli visoka trava in košati pleveli. V suhih blatnih kotanjah ni bilo niti enega odtisa čevlja. Le srnini parklji so v blato odtisnili dva para majhnih trikotnih luknjic.
Lojze ni vedel, ali je ta pot namenjena resni kupčiji, kar je nakup junca vedno bil, ali pa je to že nekaj novega in gresta na Goro samo na oglede, kajti Pepe ni bil več tako zavzet kot pred leti. Novo njuni poti jemlje pomen. Kot bi kdo rekel: »Ma sej sa na splače!«
Kaj takega bi sama nikoli ne izgovorila, a obup in nemoč, ki sta ju čutila, je potrjeval prav tako spoznanje.
Na Predmeji stopita najprej do hiš ob cesti in takoj povprašata po živini, nato pa natančno opišeta junca, kakršnega bi rada kupila. Večina hiš je še imela nekaj glav živine, a lastniki pri razgovoru s kupcema, niso bili več tako odločni, niso ju prepričevali in niso več tako vneto kot nekoč hvalili svojih živali. Kot bi tudi k njim prihajalo tisto novo in ustavljalo njihovo vnemo za kmetovanje in trgovanje. Napotila sta se naprej do Otlice. Skoraj pri vsaki hiši sta se ustavila in prišla do kmetije na Zavrhu. Vsekakor sta se na vsakem pragu na široko razgovorila. Naštela sta vse suše in toče zadnjih trideset let, Gorjane seznanila z zadnjimi pogrebi, saj so številne ljudi poznali in jih pogrešali, ko jih kar naenkrat ni bilo več na Goro. Seveda sta z vsemi javnimi in skrivnimi pripetljaji oživila spomine na nedavne poroke. Še posebno sta bila zgovorna pri tistih, kjer j e bila nevesta z Gore. Tako natančno poizvedovanje za juncem in vsem drugim jima je vzelo ves dan, do večera. Skoraj v mraku sta ubrala najkrajšo pot v dolino. Z Otlice sta se spustila proti Fužinam. Steza je bila strma, a njene zavoje sta dobro razločila, ker seje pred njima belilo drobno kamenje. A nižje v gostem grmovju ju je zajela trdna tema in steze naenkrat ni bilo več. Kako do Fužin? Ali do Gorenj? Flodila sta naprej tako, kot se jima je zdelo najbolj prav. Kar naenkrat slišita glas: »Saprabolt, kdu krade grozdje?« Nista se ustrašila, zadovoljna sta bila, da sta blizu vasi: »Kej čemo krast, sej ne vemo, al smo u nogradi al u rebidi!«
Z domačinom sta spregovorila nekaj besed, ta ju je prepoznal in ju hitro povabil na kozarec. Še tu sta se zadržala in se vrnila v Podgoro le malo pred polnočjo.
»Jutre grem pej tudi jest z vami,« se je čez nekaj dni odločila teta Franca. »Bom pogledla za kašnega junca tedi za nas,« je korajžno spodbudila soseda, ki sta nedavno že dvakrat prehodila
celo Goro in stopila skoraj v vsako hišo, a kupčije še ni bilo. Prav bi bilo, da bi junca prignali domov prav sedaj, na jesen, ga pozimi navadili voziti v paru ob starem volu in bi spomladi lahko orali z novimi močmi. Na jesen Gorjani raje prodajo svojo živino, saj se bo paša kmalu končala. Suhega sena pa tudi niso imeli nikoli zadosti. Take načrte je delala Franca, ko je zjutraj, še ob mraku, skupaj s sosedoma, krenila po stezi nad Kamnjami in Stomažem.
Velik del poti so prehodili tiho in moška se skoraj nista oglasila. Upala sta, da se tokrat dogovorijo za tistega junca Zavrhom, saj sta med tednom ob večerih premlela vse možnosti, tako da sta si še večkrat priklicala v spomin vsak korak na poti, vsak hišni prag in hišo, vsak odgovor gospodarja, vse usode družinskih članov in tudi vsak požirek dobrega vina, ki sta ga dobila šele ob povratku v Lokavec. Gotovo pa sta si najbolj podrobno opisovala videne živali. Vsakega junca sta pregledala in si o njem izdelala sodbo. »Tisti je jemu previsoke noge. Tak ni za u Pod-goru. Uni ni bil narjan odzad in je bil nekam špičast,« sta večkrat ponavljala osnovne slabosti bodočega sopotnika. Niti najmanjša pomanjkljivost jima ni ostala skrita in v svoji vnemi sta bila prepričana, da bi kot naj večja strokovnjaka dobrega junca prepoznala tudi z zaprtimi očmi.
Tako je med potjo govorila skoraj samo Franca. Bolj sama zaseje obujala spomine na prigode, ki so spremljale vsako pot na Goro. Vsaka pot, ljudje, ki jih je srečevala, kupčija in izkupiček so bili nekaj posebnega. Enkrat je bila steza pod Slanim blatom mokra in spolzka, drugič sadja iz jerbasa ni mogla prodati, tretjič jo je prehitela tema. Zgodilo seje tudi, daje vse hitro prodala, pri dobri gospodinji dobila še kos mesa in bila že zgodaj popoldne doma, daje do večera lahko še oplela veliko njivo tam Na bregu. Nekateri dogodki pa so seji vtisnili še posebej v spomin. Teje opisovala glasneje, včasih postala za trenutek in tako k poslušanju pritegnila še oba moška. »Joj, veš kej je pravla naše mama ...,«je začela pripovedovanje in natančno opisala krut dogodek iz Lokavca. Z izbranimi besedami, mahanjem z rokami, povzdigovanjem glasuje moškima podrobno naslikala strašni dogodek in prikazala vso grozoto, ki jo prinašajo vojne. Moška sta tako ponovno slišala zgodbo o strahu pred vojno in odločitvi očeta, da sina reši pred vpoklicem v tujo vojsko. Zgodilo se je pri zadnji hiši na konci vasi. Stara mati je šla po stezi nad vasjo. Takrat je bil prehod čez Slano blato nevaren in je raje izbrala nižjo stezo, ki seje začela šele nad Lokavcem dvigati strmo proti Gori. Sredi enakomernega vzpenjanja z jerbasom na glavi je slišala strašen krik. Ni bil kot otroški jok. Tega je dobro poznala, saj je bilo doma sedem jokajočih in cmihajočih otrok. Slutila je, da se godi nekaj groznega. Otrok je za trenutek utihnil, nato pa ponovno grleno kričal. Odložila je jerbas v breg in stopila za hišo. Skrila seje za košat figov grm in videla ob tnalu očeta, ki je z eno roko držal sekiro, z drugo pa vlekel otroka, ki seje z vsemi močni hotel iztrgati očetu. Fantje bil toliko pri močeh, da ga oče ni mogel zvleči do velikega lesenega tnala. Oče je odložil sekiro in fanta zgrabil z obema rokama. Jokajočemu otroku je poskušal nastaviti roko na rob tnala, a ko je z eno roko ponovno vzel sekiro, se mu je fant izmaknil. Tako sta se borila, oče in sin, in dolgi so bili ti trenutki groze. Stara matije stopila iz skrivališča in z vsem glasom zakričala na očeta: »Ma kej delaš, zaskuzbuh?«
»Bunčem1 sina, da ne bo vojak!«
Ja, otroku je nameraval odsekati prst, saj bi tak lahko delal na kmetiji in ne bi šel k vojakom. Franca je obmolknila, moška sta se spominjala svojih dolgih in težkih vojaških let.
1 Buncem sina - v pomenu: Iznakazil bom sina ...
Tehtala sta očetovo odločitev in skoraj opravičila njegovo dejanje, a po drugi strani jima ponos ni dal, da bi glasno obsodila nesmisel vsakega vojskovanja.
Hodili so počasi, daleč vsaksebi in s težkimi koraki. Še najbolj gibčna je bila Franca, kije večkrat stopila nekaj korakov s steze med grmovje: »Gledi, kako lepi čiklamini!«
Rada je imela rože. Takšne v naravi in tiste doma na ganku. Opazovala bi jih ure in ure, a kaj, ko za to ni bilo nikoli časa. Šele v mraku, ko je razložila velik voz sena, ko so bile roke razbolele in je v glavi čudno kljuvalo od opoldanske vročine, je postala na ganku ob svojih begonijah in jim prilila nekaj vode. Ta trenutek je pozabila na ves trud in ga prekrila z velikimi živobarvnimi rumenimi in rdečimi cvetovi.
»Joj, se spouneste, kakuje blo s tisto rožo?« je predramila oba sopotnika. Spomnila seje, kako je na Gori zamenjala dva litra šnopca za prav posebno rožo. Takšne rože ni še nikoli videla. Imela je velike srčaste večbarvne liste. Niti dva nista bila enaka. Vsak je bil drugače zavit, z zanimivimi barvnimi vzorci v neštetih odtenkih zelene, rožnate in bele. Gospodinja na Gori jo je gojila na oknu in težko seje ločila od nje, a saj tudi šnopc ni zastonj. Franca jo je dala v jerbas, tega pa na glavo na debeli svitek. Dol mimo tunelov je poskočno stopala, kot mladenka je gibčno lovila ravnotežje z najlepšo rastlino na glavi. Jerbas in košata rastlina stajo branila pred pripeko, a vseeno seje odločila, da bo na Platnah počivala. Ustavila sej ob veliki skali in odložila jerbas. Pogled na uvelo rastlino je Franco razžalostil, kot bi seji dogodilo nekaj najhujšega. Kot bi zbolela najboljša krava v štali, kot bi suša pobrala vso koruzo tam Na bregu, kot bi odraščenega prašiča tresla mrzlica. Spodnji največji listi so viseli čez robjerbasa, ostali pa so se tako skrčili, daje bilo videti zemljo v velikem modrem emajliranem loncu. »Če bi mela en kane uode,« je zastokala Franca. Hitro si zadane jerbas nazaj na glavo in skoraj teče do najbližjega studenca, ki ga prečka steza. Jerbas položi prav ob vodo, hiti zajemati vodo v prgišče in prilivati k uveli rastlini. Pazila je, da je ni škropila po listih in daje zmočila samo zemljo. Najprej je osvežila rožo, nato pa še sama iz prgišča spila le nekaj kratkih požirkov. Hotela je čimprej priti domov in postaviti rožo v hladno vežo. Od studenca naprej je bil jerbas še težji in voda je kapljala skozi pleteno dno. Teklo ji je po čelu, teklo je skozi svitek po temenu, a roža bo kmalu doma in take gotovo ne bo imel nihče v Podgori. Počivala je še enkrat prav blizu vasi in si ogledala rastlino v jerbasu. Listi so se dvignili in rastlina je bila skoraj taka kot pri gospodinji na Gori. Doma jo je postavila na nerabljeno mentrgo v kamniti veži. Rastlina je le še malo časa kazala prejšnjo lepoto. Kmalu seje nekaj spodnjih listov posušilo, pognala pa ni niti enega mladega. Barve so zbledele in čez mesec je iz debele korenine štrlelo le par bledih listov. Franca je bila žalostna, a ni bilo pomoči. Sprijaznila seje in povedala sosedi: »Na Gori je drgačn zrak ku u Podgori!«
Vsi trije so se najprej odpravili na Zavrh in še enkrat pregledali živino. Teta bi kupila vprežnega vola, a ga niso prodajali. Močno žival so rabili za vožnjo sena iz globokih dolin. Niso se hoteli prenagliti in po juncu so povprašali še pri nekaj hišah. Napotili sojih na Križno Goro. Lojze in Pepe teti nista izdala, da sta že dvakrat poizkušala priti na Križno Goro, a po dveh urah hoda sta se znašla pred gostilno, ravno tam, kjer so jima povedali za pot. »Kej čemo hodit taku delč,« sta poskušala prepričati korajžno in podjetno teto. Tako so se podali na Kovk, saj se možaka nista prav dobro spomnila, kakšno živino imajo v tej vasi.
Teta je vztrajala, onadva pa bi najraje zaarala junca na Zavrhu in se z gospodarjem domenila, kdaj pridejo z denarjem in odpeljejo žival v dolino. Teta pa rine še tja gor in ne odneha, dokler si ne ogleda vse živine v vasi. Na koncu seje dogovorila za mlado in gibčno živinče, ki ga bo sama učila vožnje ob starem volu.
Kupčija je bila dogovorjena in z olajšanjem so se spustili z roba planote proti tunelom. Prej so še postali pred nekaterimi hišami na Predmeji, a Franca je preganjala moška, da jih ne bi na poti ujela tema. Nikakor jima ni privoščila tistih dolgih pogovorov s starimi Gorjani, ki so posedali pred hišo in niso imeli drugega kot premlevati svoje spomine. Ni jih čakalo spravilo koruze, ni jih čakala košnja zadnje otave, ni jih čakala trgatev in ni jih čakala živina v hlevu, ker je bila še na paši. Prav malo jezna je bila, na to svojo Podgoro, saj je menila, da nikjer na svetu nimajo toliko dela in skrbi kot ravno tu, med temi grublcami in ozkimi njivicami in razkosanimi senožetmi.
Sedaj je bilo dovršeno. Dogovorili so se in nova živina bo kmalu pri hiši. A koliko časa bo še tako? Franca lahko dan na dan opeša, čeprav še zmeraj zmore vpreči par volov. Tisto, kar se godi v Podgori, je gotovo prav, saj je bilo zmeraj prav. A ta kupčija je bila drugačna od prejšnjih in ni vedela, ali je še zmeraj prav.
Kmetje na Gori jih niso več tako dobrodušno sprejemali, saj so stari pomrli, za mlade pa so pogosto rekli: »Jih nej več!« Le z redkimi besedami so pojasnili odhod sina ali hčere: »Je šou u mejstu! Seje poročila pruoč!«
Moška nista zaznala zle slutnje, ki je prihajala nad planoto in v vasi pod robom.
Oba bi bila najraje čimprej doma, pri svoji živini, da bi čakala, kaj bo prinesel novi čas.
Franci pa misli niso dale miru. Po glavi so seji mešale pripovedi stare matere in se prepletale z novostmi, kiji ni mogla v celoti dojeti. Kar je bilo v njej, pa je znala prepričljivo povedati, da sta tudi že naveličana moška pozorno prisluhnila. Dol čez Platne je hodila prva in glasno opisovala Toneta, ki je pred vojno nesel z Gore sod. Ja, na Goro so vino v sodu peljali z vozom, a ker ga niso takoj izpraznili, so ga pustili v gostilni. »Bo že kašn pršu jeskat,« so pritrdili prijaznim in dobrim kupcem. Ni trajalo dolgo, ko seje na Goro odpravil Tone in se ponudil, da prinese sod za pet čentežimov. Bil je velik in močan mladenič, a brez čentežima v žepu. Rad bi šel v Kamnje v gostilno k Lekževim, rad bi govoril s kašno punco, a brez denarja ni imel poguma. Gorjani so mu pred gostilno naložili sod na ramo. Tam je bilo tudi nekaj deklet, ki so opazovale postavnega Ipavca. »Kaku boš pe niesu?« so silile v zadržanega fanta.
»Če česte, denem še vas na vrh,« seje ponudil in kljub teži odhitel po stezi v dolino. Je skoraj tekel, da bi težo hitro odložil s hrbta. Ni šlo brez počitka. Počival je pred velikim travnikom in si delo olajšal tako, daje sod kotalil po travi. Pridržal gaje pred klancem, da kamenje ne bi poškodovalo lesenih dog. Ponovno ga mora naložiti na hrbet, a ni in ni šlo. Sodje bil prevelik, da bi ga lahko objel in si ga zadeval na rame. »Saje matral in matral,« seje smejala Franca. »Saje sukal okuli soda jn ni mogu,« je bilo iz Francinega smeha čutiti nekaj privoščljivosti.
Zanjo seje zanimivejši del prigode tu končal in tudi moška je nista vprašala kako je prinesel sod do doma.
Čeprav je Franco ta pripoved nekoliko razvedrila, seje že naslednji hip prestrašila svoje misli, daje to mogoče zadnja kupčija zanjo; in še huje, daje to ena zadnjih kupčij živine na Gori ...
GORA-DEŽELA
IZ VOJSKINEGA ČASA
Viktor Čibej
Vasje bila požgana. Ostale so le redke hiše, ki so samevale med ruševinami nekdanjih domov. Ožgani zidovi in ostanki lesa so smrdeli po dimu. Med tem zidovjem so se proti nebu strašljivo dvigali dimniki. Bil je to srhljiv pogled.
Bajtarska hiša je bila ena tistih, ki so ostale cele. Pri njih so se naselili sosedje pogorelci. Skoraj nerazumljivo je, kako seje v to hišo strpalo pet družin! Bilo je kakor na brvinčevši. Se sreča, da je bilo poletje in seje otročad razbežala zunaj. Poleg domačinov so bili še partizani, ki so nočili na podu, na senu.
Lep sončen dan je kar vabil iz hiše. V bregu pod hišo je rasla lesnika, kije nudila prijetno senco dvema borcema. Slekla sta si srajci in organizirala pravo hajko na uši. Videti je bilo, da se zaradi mrčesa nista kaj dosti razburjala. Kakor da to spada v vsakdanji ritem življenja.
V	kuhinji so gospodinje prekladale lonce, ko je vstopila Ihana s Porobanovše.
Bila je slabe volje. Iskala je komandirja čete, da mu potoži, ker ji je neka partizanka na njivi izpulila par stebel krompirja. Saj ne da ji ne bi privoščila tistih par krompirjev, ampak delala je škodo, ker je bila krompirjevca še v cvetju.
Od nekod je prišel komandir in poslušal njeno pripoved.
”Bom preveril je dejal,” in namrščen odšel v enoto.
Zbral je četo in jo postrojih V četi je bila tudi partizanka Vera. Mlado dekle, stara dobrih dvajset let. Obšla jo je čudna slutnja.
Komandirje s trdim glasom dejal: 'Tovariši! Dobili smo pritožbo od krajanov, zaradi tatvine. Zato hočem ugotoviti, kaj je resnica.”
Poklical je borko Vero in ji ukazal, naj gre po nahrbtnik. Dva borca stajo spremljala. Ko seje Vera vrnila, ji je ukazal, naj nahrbtnik izprazni. S tresočima rokama je razvezovala vrvico. Kakor da sanja težke sanje, se ji je zdelo. Iz nahrbtnika so se prikotalili krompirji. Bilo jih je pet ali šest. Takrat je bilo med borci slišati pridušeno mrmranje. Vedeli so, da to ne pomeni nič dobrega, ker je bila za krajo predvidena huda kazen.
Komandirje ukazal Vero zastražiti. Sam pa je napisal poročilo za štab.
Drugi dan je kurir prinesel obsodbo iz štaba. Borka Vera je bila obsojena na smrt z ustrelitvijo.
V	četi je zavladalo moreče razpoloženje. Borci so bili redkobesedni. Brez besed so hodili so eden mimo drugega. Vsak zaseje našel kako opravilo, da bi pregnal težke misli.
Ko so izvedeli za obsodbo, je v kuhinji završalo. Franca je dejala:”A sedaj pa še to, ali ni dovolj žrtev zaradi vojne? Sedaj se bojo pobijali še med sabo. Frdamani časi, ko človeško življenje ni vredno dveh krompirjev.”
Tudi med doraščajočimi dekleti je bilo čutiti težko breme obsodbe. Tega ne smejo storiti. Sklenile so, da bodo skupno šle h komandirju čete in zahtevale, da prekličejo obsodbo.
Obvestile so tudi Ihano, da bi posredovala. Pred hišo je bila postrojena četa. Poleg je stala Vera. Ko je komandir bral obsodbo, je bleda nemo zrla predse.
Stala je skrušena, kakor da se vse to nje ne tiče.
Ko je komandir končal, je dejal: "Tovariši, tega ne smemo dopustiti, da bi zaradi takih dejanj trpel ugled partizanske vojske. Naš sovražnik izkoristi vsako našo napako za propagando in gonjo proti nam.”
"Takrat je iz ozadja pristopila Ihana z dekleti. Dejala je: "Nisem tožila zato, da bi koga kaznovali zaradi tega. Želela sem, da se to ne bi več dogajalo. Zato prosimo, da to kazen prekličete.”
Tudi dekleta so prosila za Vero. Če že mora biti kaznovana, naj ji dajo kakšno drugo kazen. Komandirje nekaj časa molčal, nato je dejal, da o tem ne more odločati on. O tem bodo odločili v štabu. Četa seje razšla. Vero pa je odvedla straža. Drugi dan so prinesli sporočilo iz štaba, da je Vera pomiloščena in kazen spremenjena.Prati bo morala perilo za svojo enoto, dva meseca. Novica seje hitro razvedela med domačini. Med vsemi je zavladalo olajšanje in kmalu seje življenje utirilo v običajni ritem.
Vsakodnevna skrb, kaj skuhati, je bila vedno prisotna. Hrane ni bilo, lačnih ust pa veliko. Že tako skopa zemlja ni nudila dosti. Se to, kar so pridelale pridne roke, so delili s partizani. Mnogi so odhajali v Vipavsko dolino, da so si na nek način preskrbeli hrano.
Tudi iz Trebuše in z Vojskega so hodile skupine žena in deklet v Vipavsko dolino. Nosile so maslo v zameno za koruzno moko, a tudi za denar so kupile vino in ga nosile v lempah na Vojsko. Tako je nekoč prišla v Bajto skupina. Med njimi je bila tudi prikupna mladenka, kije nosila vino. Tu jo je ugledal Žbrižgovc iz Luknje. Pristopil je bliže in ji dejal:"Joj, tebe, tovarišica, je pa res škoda za pod lempo.” Rahlo je zardela, ostale pa so seji smejale.
Berto so prosile, če bi lahko prenočile pri njih in si skuhale polento. Ker trenutno ni bilo partizanov, so se lahko namestile na senu. Drugi dan so nadaljevale pot čez Medvedji vrh.
Frence Brusov je pogosto odhajal v dolino. Kot trinajstleten deček je prosjačil od vasi do vasi. Včasih ga ni bilo več dni domov.
Tudi tiste dni seje dogovarjal s Slavko in Dijano iz Bajte, da bi šli skupaj v Šempas ali morda še dalje, če bi tako kazalo.
V četi je bil tudi nek borec iz Ozeljana. Ko je izvedel za Francetovo namero, gaje prosil, če bi odnesel pismo njegovi materi na dom. Frence ni zavrnil prošnje, čeprav seje zavedal nevarnosti. Dogovorila sta se, da Nemci v nobenem primeru ne smejo dobiti pisma. Če bi grozila nevarnost, ga mora uničiti.
Naslednjega dne so vsi trije odšli zgodaj od doma. Čakala jih je dolga pot. Ko so prišli že v Vipavsko dolino, se je Frence med potjo večkrat ustavljal in s strahom opazoval svoj pošvedran čevelj. Bal seje, da mu bo odstopil podplat. Z vsakim korakom je bila spredaj odprtina večja. Ob neki ogradi je našel kos žice in si z njo prevezal čevelj. "Tako, sedaj bo pa že držalo,” je zadovoljen ugotavljal. Takrat gaje prešinila misel, kaj če bi skril pismo v to odprtino? Seveda! Potegnil gaje iz žepa in ga stlačil v čevelj.
Že nekoliko utrujeni so nadaljevali pot. Do Ozeljana ni bilo več tako daleč. Takrat zagledajo tik pred vasjo sovražnikovo patrolo. Pregledovali so mimoidoče. Spogledali so se.
Vsem trem je postalo vroče. Frence seje sklonil, kakor da zavezuje čevelj. Izvlekel je pismo in ga stisnil v kepo. Vzravnal seje in z roko potegnil čez preznojen obraz, obenem pa potisnil pismo v usta. Žvečil je in z veliko težavo pogoltnil, tako da so mu stopile solze v oči.
Ko so prišli do patrole, jih niso ustavljali, saj se jim otroci niso zdeli sumljivi.
Nadaljevali so pot skozi vas in kmalu našli hišo, v kateri bi morali oddati pismo.
V	hiši sta bili starejša ženska in verjetno njena hčerka. Bili sta sami. Frence je povedal, od kod prihajajo, pa tudi vso zgodbo s pismom.” Ne vem pa vsebine pisma,” je dodal.
“Dobro, da ga niso dobili fašisti,” je dejala gospodinja.” Za vsebino pa tako približno vem.” Nekaj sta s hčerko spregovorili. Nato je hčerka odšla.
“Gotovo ste lačni,” je dejala gospodinja in naložila vsakemu v krožnik joto. Z užitkom so vse pospravili. Preden so odšli, je vsakemu dala še kos koruznega kruha.
Nadaljevali so pot proti Vogrskemu. V Šempasu so naprosili nekaj koruzne moke. Ponekod so jim dali kar koruzo.
Ko so prišli na Vogrsko, seje že bližal večer. Kljub temu so ponekod naprosili še nekaj koruzne moke.
Morali so razmišljati o tem, kje bojo prenočili. V neki hiši jim je gospodinja ponudila prenočišče. Toda Frence je vztrajal, da gredo dalje. Dijana in Slavka sta bili že zelo utrujeni in bi kar ostali. Tudi prijazna gospodinja jih je svarila, naj ne gredo dalje, ker ponoči hodijo patrulje. Vendar Frence ni poslušal. Odšli so naprej. Noč seje hitro bližala. Bila je že skoraj trda tema, ko so zunaj vasi zagledali medlo luč. Ob poti je stala majhna hiša. Frence je potrkal na vrata. Ker se ni nihče oglasil, je spet potrkal. V hiši so se zaslišali drsajoči koraki. Nato so se vrata odprla. Pred njimi je stala starejša ženska s petrolejko v roki.
Ko jih je zagledala, je dejala: ”0 Jezus! Otroci božji, kam pa greste?” Frence je povedal, da gredo domov, na Goro, in jo prosil za prenočišče.
Povabila jih je v hišo. Na kuhinjsko mizo je odložila petrolejko, kije razsvetljevala le okolico mize. Po kotih je bilo mračno, da si s težavo ločil predmete. Bila je sama.
Na mizo je postavila pred vsakega lonček mleka in kos kruha. Ko so pojedli, je dejala: ”Sedaj bomo molili, potem pa gremo spat. Ti, fant, boš spal v hlevu, dekleti pa pri meni v sobi.” Ko so z molitvijo končali, je vzela petrolejko in odpeljala Frenceta v hlev. V enem kotu je bila krava, na drugi strani pa je bil svinjak, poln listja. Verjetno v njem že dolgo ni bilo prašiča. Od nekje je prinesla star koc in ga dala Frencetu, da si je pripravil ležišče. Ko je odšla, je Frence kmalu zaspal. Nekje sredi noči pa so ga prebudili čudni glasovi. Bilje puran, ki seje prestrašeno drl, ko je Frence šaril po listju. Ker še svoj živ dan ni slišal purana, gaje to spravilo v strah, tako da je zlezel na plot svinjaka. Tam je čepel do jutra. Ko je zjutraj prišla gospodinja, gaje začudena zagledala, kako čepi na plotu. Vprašala gaje, zakaj je tam. Ko ji je povedal, mu je dejala: »Saj to je bil le puran.«
Po zajtrku so nadaljevali pot proti domu. Med potjo je Frence tožil, daje utrujen, ker je malo spal. »Veš, kar sam si kriv,« je dejala Dijana. »Če bi prenočili na Vogrskem, bi lahko spal do jutra.«
V	Črničah jih je dohitel voznik s konjsko vprego. Peljal je koruzo v mlin, v Vrtovin. Vzel jih je k sebi na voz. V mlinu so zamenjali koruzo za moko in nadaljevali pot proti domu.
Napisano po resničnih dogodkih.
GORA-DEŽELA
PRIIMKI IN IMENA S PRIPONO -GOJ
Franc Černigoj
Ze nekaj časa zapisujem priimke in imena s pripono -goj in kraj pisnega vira (če je znan). Morebiti bo zamikalo še koga od bralcev Gore, da bo začel raziskovati izvor svojega priimka in njegove jezikovne povezave s podobnimi (recimo priimki s slabšalnimi in večalnimi priponami -onja ali -ina, ki jih najdemo tudi na Gori: Velikonja, Bratina ...), zato svoj zapis objavljam v našem časniku; zapisane priimke sem razvrstil po abecedi. (F. Černigoj)
Beligoj, Belligoj (Fojda)
Bodigoi, Budi goj, Budgoj (Stara Gora, Gorica, sr. vek; Brda)
Bori goj
Bratogoj (Kojsko)
Cicigoj, Cicigoi (Benečija)
Cigoj, Cigoi, Čigoj, Tschogoy (Goriško, Pivka)
Čeligoj (Pivško)
Čergoj
Černigoj - Črnigoj (Stomaži, zaselek Černigoji) - (Cemigoi, poitalijančen zapis) - Čr-nagoj -
Černegoj; Cemegojus (1300, Ažla); (j!emo-goy (Podnjivec)
Čičigoj (Koper)
Cigoj
Čogoj (Cogoj) (Dolnje Cerovo v Brdih) (furlanski izraz za rečni kamen - kogol) Domagoj (hrv. ime in priimek)
Ereigoj (Divača, Kačiči)
Ferligoj - Frilgoj (Urša Frligoj, Grgar); Fer-logoj (Mengeš, 1585)
Filigoj
Goj (c, č), Gojča
Jančigaj
Kogej
Kogoj, Cogoi (Soška dolina, Ajdovščina) Kurigoj (Kozana) (iz imena Kvirin)
Malgaj (poročnik Malgaj, borec za S mejo; Št. Jurij pri Celju)
Maligoj (Kamno ob Soči, Gorica)
Mirogoj (hrv., zagrebško pokopališče) Mirogoj - Goj m ir (Goj mir Anton Kos, Gorica)
Mišigoj, Mis(s)igoi (Števerjan)
Mižigoj (Brda)
Nabergoj (Podraga v Vipavski dolini)
Perigoj (Goriška Brda, Gradiška, Golo Brdo) Plašigoj
Purgaj (Maribor)
Pušigoj (Mengeš, 1585)
Rančigaj (novinar na Radiu Slovenija) Ručigaj, Ručgaj (v Vorančevem 'Doberdobu'; doma s Pohorja)
Stagoj
Sfiligoj (Brda)
Sviligoj - Šviligoj - Filigoj Šaligoj, Saligoi
Šinigoj, Šinigoj (Spodnja Vip. dolina)
Šuligoj (Lokve, Čepovansko)
Šustigoj (Brda)
Vešligaj (novinar na Radiu Slovenija)
Vidgaj (Dolenjska?)
Vin(g)oj (Števerjan)
Virgoj (Klement Virgoj, Kanada, režiser) Vrixingoi (Tržaška, srednji vek)
Op.: Priimki na -goj'
Priimki na -goj naj bi bili prvotno sestavljena osebna imena (atroponimi). Prvi del takega imena naj bi bil pridevnik, drugi del pa iz staroslovanskega glagola 'gojiti'.
Če sežem o še nazaj v sivo davnino (in malo vstran - v drugo možnost), langobardski samostalnik 'gahgai' pomeni 'vladarski gozd', ki bi mu v slovenščini rekli podobno: 'gaj'.
Za primer poglejmo priimek Černigoj, oz. Črnigoj: prvi del je pridevnik 'črn' (po barvi las, brade ali kože), drugi del naj bi nastal iz glagola 'gojiti'; prvotni pomen seje izgubil in je ostala le pripona -goj, ki nima posebnega pomena. Pri večini drugih priimkov na -goj seje izgubil tudi pomen pridevnika pred pripono. Še zanimivost v zvezi s priimkom Černigoj: »22. 2. 1260 uradne listine prvič omenjajo v Križu pri Trstu Slovenca - podložnika Cermegora ali Cernegoja ...«2
Milko Matičetov piše3: Razni tipi srednjeveških dvočlenskih imen so že zdavnaj odmrli. Tu bi se za hip ustavil le pri takih na -goj, ki jih danes srečamo največ na zhodnoslovenskih tleh. Nekaj jih je prešlo med toponime (krajevna imena): recimo Bodigoi/Budigoi, zah. breg Idrijce v Benečiji, več se jih je prelevilo v priimke. Po žensko so dokumentirane Ferlogojnice (Mengeš, 1585), Anica Pušigojka (prav tam, 1591), Margarita Šinigojka iz Prvačine (kmalu po letu 1600), Lenka Šuligojica iz Solkana (1604).
In še tole: Glede na to, da imajo priimki na -goj staroslovanski izvor, ali je morebiti tudi ime ukrajinskega mesta Čem/gov jezikovno povezano z njimi?
1	Povzeto po: Pavle Merku: Slovenski priimki na zahodni meji, Mladika, Trst 1982;
Pavle Merku: 1300 primorskih priimkov, Mladika, Trst 2004
2	Iz: TV-15, 12.2. 87
3	Drevesa, bilten slov. rodoslovnega društva, 2000
ORLOVCA
BILO JE NEKOČ1
(Zgodba o nemara prvem poskusu v steni2 Orlovca)
Peter Muck
V prvih letih po drugi svetovni vojni sem imel dve leti starejšega mladostnega prijatelja. Ime mu je bilo Jule, sovražil je klance in ljubil cigarete.
Že pri vsakem rahlem vzponu seje začel ustavljati, rekoč: »Počakaj malo, da pogledam naokoli, tuje krasen razgled.« Ustavili smo se in on si je takoj eno prižgal ter pogledal naokoli, toda razgled mu je zameglil gost oblak cigaretnega dima. Potem je šlo z izgovori podobno naprej: »Kamen imam v čevlju, samo trenutek!« Sezul si je čevelj, eno prižgal in obrnil čevelj. Jaz pa sem se obrnil stran, da nisem videl kamna, ki ga v čevlju verjetno sploh ni bilo. 1 2
1	Humorno obarvano besedilo o verjetno prvem resnem poskusu preplezati našo Orlovco ter prav tako humorna ilustracija o tem dogodku je za naš časnik prava poživitev. Na risbico seje prikradla netočnost - na Planoti za Orlovco ni Otlica, kot piše na steni, temveč Predmeja - vsekakor pa je nad Orlovco: naša Gora ... (Op. ur.)
2	Zgodba je bila objavljena v Planinskem vestniku (PV) št. 4/2012. Objavljamo jo z dovoljenjem uredništva PV.
Kmalu pa spet: »Joj, prijelo meje!« In je skočil za grm, izza katerega seje nato pokadilo. O kakšni uporabi papirja pa ne duha ne sluha. Njegovi iznajdljivosti še kar ni bilo konca: »Zdi se mi, da sem doma pozabil denarnico, moram takoj pogledati v nahrbtnik!« Seveda je našel denarnico in si takoj od veselja prižgal cigareto. Ljubil je gore, toda zaradi pretiranega kajenja ni zmogel zahtevnejših tur. Juleta je zaradi posledic pretiranega kajenja žal tudi kmalu 'pobralo'. Bridki botri Matildi sploh ni bilo potrebno ostro nabrusiti in močno zamahniti s koso, da gaje pokosila.
Orlovca - kein problem3?
Jule seje rad družil z menoj, ker sem bil gorniško dobro 'podkovan' in naju je v družbi predstavljal kot uspešen hribovski par. Morda je upal, da se bo enkrat le rešil svoje zasvojenosti in bova potem naredila kakšno odmevno turo. Nekoč meje povabil k svojim staršem v Ajdovščino. Oba sta bila profesorja na tamkajšnji gimnaziji. V prijetni družbi ob vipavskem belem je seveda pogovor nanesel tudi na hribe in posledično tudi na to, da se ukvarjam s plezanjem.
Nato pa je nekdo v družbi zinil: »Potem bi pa lahko Peter preplezal Orlovco. Nobeden je še ni.« Jule si je ves ponosen na svojega prijatelja prižgal novo 'ibarico' in bleknil: »Seveda, kein problem. On to lahko izvede z levo roko.« Meni je godilo, da sem postal pomemben, in v alkoholni pari sem bil seveda takoj za to.
Naslednji dan sem hotel izvedeti, kje in kaj je ta Orlovca. Pokazali so mi neko oddaljeno pečino na robu Trnovskega gozda. Iz Ajdovščine se mi pečina ni zdela zelo visoka in problematična, pa sem bil še naprej za. Tako smo v ožjem krogu sklenili, da gremo v nedeljo do Orlovce. Do takrat pa sem na balvanih v bližini Ajdovščine za vsak slučaj še malo vadil. S seboj pa nisem imel nobene opreme, razen gumijastih copat znamke Borovo.
Senca dvoma
V	nedeljo zjutraj smo šli z Juletovim očetom na čelu proti Orlovci. Kolikor bolj smo se približevali robu Trnovskega gozda, toliko večji in bolj strm je postajal moj cilj. Obšla meje dilema. Ali naj si premislim ali naj grem naprej?
Ozrl sem se nazaj, tam pa: o groza! Le kdo je razbobnal naš namen? V spoštljivi oddaljenosti od naše skupinice je šlo namreč za nami vsaj pol Ajdovščine. Med njimi tudi domačin, lep, temnolas mladenič junaškega videza, za katerega so vedeli povedati, daje služil vojsko pri italijanskih alpinih in je bil zato v plezariji zelo dobro izurjen.
Ustavili smo se na obvezen čik. Izrazil sem dvom v uspešnost podviga brez opreme in varovanja, pa še z opremo bi mi šlo težko od rok. Potem pa se je na mojo glavo vsul plaz argumentov in prošenj, naj vsaj poizkusim. Videlo seje, da trdno verjamejo v moj uspeh.
V	vsebini argumentov je bila izpostavljena tudi sramota, ki bi prizadela Juleta in posredno tudi njegova starša, ki sta na pomembnem delovnem mestu.
Nato so bile izrečene še žaljive pripombe: »Žabarji pač niso za v steno!« Juletov oče, ki je bil menda profesor prirodopisa, je pomirjevalno rekel: »Saj imamo tudi drevesne žabe.«
3	Ni problema.
V kamen vklesano, pod Orlovca ...
Foto: F. Černigoj
Nato pa sem slišal še: »Seveda, preveč bo pazil na svoje plavutke in Orlovce nikoli ne bo preplezal.«
Lepota da pogum
Zopet sem se ozrl navzdol in v skupini, ki je čakala, da končamo naš posvet, sem opazil nekaj brhkih Ajdovk.
Pod težo tega 'argumenta' sem pa vendarle klonil in se odpravil pod steno, kjer sem v mislih že videl moje junaško, od padca obtolčeno truplo, ki ga bodo Ajdovke z solzami v očeh občudovale. Oko se mi je ustavilo še na tistem črnem lepotcu. Nesramnež je bil oblečen v všečno krojene ameriške vojaške hlače z mnogimi žepi, ki so se mu zelo lepo prilegale. Take hlače so bile v letih pomanjkanja po vojni velika redkost in za nas fante vredne celo premoženje.
Potem sem se vendarle podal v skalovje. Prva tretjina je bila kar lahka, dokler nisem prišel na travnato poličko. Naj mi poznavalci Orlovce ne zamerijo, da se konfiguracije ne spomnim več točno, kajti od takrat je minilo že več kot šestdeset let. Nad poličko seje bočil blag previs, preko je peljala črna poč. Malo sem poizkusil, a sem hitro spoznal, da tu ne bo kruha. Seizmične sile so to pečevje postavile preveč navpično. Množica spodaj je molčala in opazovala moje početje. Jule seje med tem spremenil v Titanik, v katerem kurijo kotle s cigaretami ibar.
Levo tudi ni šlo. Še največ možnosti sem imel v desno v lažje pečevje, ampak do tja je bilo vse gladko. Nato seje začela oglašati množica pod menoj: »Pred nosom imaš oprimek.« To bi bilo sicer res, če bi imel dva metra dolg nos. Kaj naj storim? Pa seje oglasil J uletov oče: »Pojdi dol in gremo na pijačo.«
Zmanjkal je le metrček ...
Zlezel sem nazaj na poličko in potem je nastopil on, lepi alpinec. Ves nestrpen in z bučno podporo množice seje z vso silo zagnal v poč, kot dajo misli preleteti. In prišel še kar visoko. Kakšna moč, kakšna energija! Toda zaman. Z eno nogo je začel 'goniti bicikeT. To v plezalnem žargonu pomeni, da z nogo iščeš oporo, kije ni. Pomagal sem mu nazaj na stojišče in slišal, kako se platno njegovih prekrasnih hlač drgne ob skalovje. V mislih sem si škodoželjno želel, da bi se mu hlače vsaj malo poškodovale. Na levo ali desno stran od najinega stojišča potem sploh ni več poizkušal napredovati.
Napetost med ljudmi je nato popustila, tudi kurjači v Titaniku so začeli bolj zmerno nalagati na ogenj. Jule je bil lahko še naprej ponosen name. »Poglejte, do kam je prišel.
Manjkal mu je le še metrček, pa bi bil čez.« Z razponom rok je pokazal, kako dolg oziroma kratek je bil tisti metrček.
Po tem pametnem umiku smo se spontano podali v gostilno. Tam smo ob vipavskem belem in v gostih oblakih cigaretnega dima razpravljali o ponovnem napadu na Orlovco, to pot z opremo in bolj na skrivaj. Vendar sebe v tej vlogi nisem več videl, kajti zdelo se mi je, da ji nisem dorasel. V mislih'sem koval potuhnjene načrte za obisk raznih Zupanov, Kilarjev, Levstikov in podobnih, ki so bili v takratnem obdobju vrhunski plezalci. Le navdušiti bi jih moral za Orlovco, kar sploh ne bi bilo težko. Moja vloga pri tem podvigu pa bi bila, da bi jih spodaj pohlevno varoval. Potem bi domačini lahko videli, iz kakšnega testa so ljubljanski močvirniki! A žal te akcije potem nikoli ni bilo.
Danes je Orlovca verjetno že preplezana po dolgem in počez in za današnjega specialista ali specialistko v ekstremnem plezanju ni več noben problem4. A pred šestdesetimi leti ni bilo tako.
4 Po nam znanih podatkih sta v steni dve smeri: Gorjanska (Peter in Pavel Podgornik ter Tamara Likar, 1976) in Zvezdica zaspanka (Andreja Velikonja in Miha Praprotnik, 1989). Bili so menda tudi drugi poskusi, a so po besedah lokalnih plezalcev zaviti v 'tančico skrivnosti' (Op. ur.).
anGora
GOSTINSKE IN TURISTIČNE STORITVE D.O.O.
OTLICA 47. AJDOVŠČINA TEL: 05 36 49 639
www.angora.sl
okftepčevafaica
^ (_AnQo/ta
ORLOVCA
TAMARA LIKAR - BRGARSKA
(24. 5. 1959 - 26./27. 6. 1982)
Ob dvajsetletnici Tamarinega odhoda, pred desetimi leti, sem nameraval sestaviti spominski zapis. Razmišljal sem, se pripravljal, a mi ni šlo. Bilo je še preveč svežih in bolečih spominov. Odšel je prijatelj Izidor, kar tako, brez slovesa; nekoliko kasneje še Damjan Vrhhri-barski ter Sebastjan Petrgavski, oba prepolna življenja, še mlajša od Tamare. Tudi Tamara, komaj triindvajsetletna, šele na začetku svoje vrhunske alpinistične kariere, je odšla nenadoma, v steni Malega Ko-ritniškega Mangarta, skupaj s soplezalcem Pavletom Podgornikom
Tamara...
V pripravah za ta zapis sem prišel do obsežnega Tamarinega gradiva. To so dnevniki, pesmi, zapisi plezalnih vzponov in drugi zapisi, ki so ostali v rokopisu, kot tudi mnogi članki, prispevki za časopise in revije, priprave na predavanja v alpinistični šoli, gradivo za plezalni vodič po gorah Trente (skupaj s sodelavci). Mnogo je še fotografskega in filmskega gradiva. Upam, da bo delček tega gradiva objavljen v prihodnjih številkah Gore. Osnovne podatke pa povzemam po zapisu sestre Silve, Tamarine mame, ki so bili pripravljeni za 'Primorski slovenski biografski leksikon' (Goriška MD, Gorica, 1993).
Tamara je bila rojena 24. 5. 1959 v Postojni, očetu Jožetu Krapežu in mami Silvi Likar. Oba sta bila uslužbenca, kar je bilo takrat za Gorjane redka zaposlitev. Precejšen del zgodnjega otroštva je preživela na Gori, kjer je doživela pristen stik z naravo. Osnovno šolo je obiskovala v Novi Gorici. Že tedaj je začela zapisovati svoje misli in doživetja. Prvi dnevnik je začela pisati 23. 5. 1972, dan pred svojim trinajstim rojstnim dnem. Poln je šolskih dogodivščin, pa tudi pesmi.
Pogled zasanjane osnovnošolke s kitkami ... Arhiv Silve L.
Zgodnje otroštvo in šolske počitnice je preživljala v Bregu, v tesnem stiku z naravo.
Arhiv Silve L.
Šolske počitnice je preživljala pri dedku Francu in babici Betki na Otlici (takrat smo sicer uporabljali izraz stari oče in stara mama, op. a.). Najbolj zanimiv je opis dogodivščin, ko je pasla krave na Oblem vrhu, skupaj s sosedovo Alenko, v Šibeh pa z Dragico Prstavsko. Zelo jo je prizadela smrt dedka Franca, novembra 1976, o čemer je tudi pisala. Po končani osemletki je šolanje nadaljevala na novogoriški gimnaziji in objavljala v šolskem glasilu. Tedaj seje začela intenzivno ukvarjati s planinstvom in alpinizmom. Za planinstvo sojo navdušili strici in teta, še zlasti velik vzornik ji je bil stric Franc, kije bil član Tirolske gorske reševalne službe. (Še vedno je častni član, z več kot petdesetletnim stažem op. a.).
Plezati je začela že zgodaj, kot smo se večkrat pošalili, ob spominu na zgodbo iz njenih prvih otroških let. Shodila je pri desetih mesecih in je poleti že pridno tekala naokoli.
Posledice pa so bile mnogokrat buške in podrsana kolena. Neko nedeljsko popoldne smo po kosilu posedeli okoli mize in se zadržali v običajnem klepetu. Sestra Silva je vzela lestev in zlezla na veliko češnjo pred hišo, kije tisto leto bogato obrodila. Nenadoma smo zaslišali neobičajen pogovor. Sestra Davorina je pogledala skozi odprta vrata in za trenutek otrpnila. Na naj višjem klinu petmetrske lestve je namreč zagledala Tamaro, ki je očitno lezla za mamo. Tiho in hitro je šla po lestvi, jo previdno prijela in varno prinesla na trdna tla. Globoko smo si oddahnili. Na račun tega dogodka smo šaljivo menili, daje bil to njen prvi alpinistični podvig.
Mama Silva in Tamara, že »priznana plezalka«. Arhiv Silve L.
Da postaneš pravi alpinist, pa je potrebnih mnogo trdih treningov, odrekanja, fizičnih in psihičnih naporov, predvsem pa veliko ljubezni in spoštovanja do gora. Kot pripravnica za alpinistko je v letih 1976 in 1977 opravila najmanj triintrideset zahtevnih poletnih in zimskih pohodov in vzponov.
Med prvimi je tudi poskus preplezati Orlovco, nam Gorjanom že po imenu spoštovanja vredno steno, kije bila do takrat samo domovanje orlov, velikanov sinjega neba.
Peter Podgornik navaja, da so v prvem poskusu sredi julija 1976 prišli le do police pod napuščem in od tam ponoči po vrvi iz stene. To je bila dogodivščina, ki je domačim povzročila nemalo skrbi.
Desni izstopni del smeri v Orlovci, z napuščem ali streho; v ozadju Čaven. Foto: Tamara L.; arhiv Silve L.
Malokdo je gledal na dolski Maj in Stumbrovš s te razgledne točke, izpod napušča v steni Orlovce...
Foto: Tamara L.; arhiv Silve L.
Smer so preplezali v drugem poskusu, 29. 8. 1976:
Gorjanska smer, V/IVAo, 80 m, 13,5h, brata Pavel in Peter Podgornik in Tamara Likar.
Tamara v drugem raztežaju Orlovce. Foto: Peter Podgornik
Peter na stojišču ...	Pavel v začetku prečke v Orlovci...
Foto: Tamara L.; arhiv Silve L.	Foto: Tamara L.; arhiv Silve L.
Alpinistovi podatki so praviloma skopi, poznavalcu pa povedo vse.
Težavnost vzpona lahko vidimo in ocenimo le po slikah in času, potrebnem za plezanje.
Pavle in Peter sta teden pozneje smer ponovila v šestih urah in pobrala ven večino klinov, doma narejenih. (Tedaj jih je bilo težko nabaviti, bili so dragi, denarja pa ne v preobilju, op.a.)
Smer je bila pozneje ponovljena. »Mislim, da sta drugo ponovitev opravila Milan Velikonja in Severin Leban, v začetku osemdesetih,« navaja Peter Podgornik.
24. 5. 1981 je sledila tretja ponovitev »Gorjanske«, v Orlovci. Na svoj dvaindvajseti rojstni dan jo je Tamara preplezala s soplezalcem Leonom Markičem, v petih urah.
Peter Podgornik je še navedel, da sta leta 1989 Andrejka Velikonja in Miha Praprotnik preplezala smer Zvezdica zaspanka, ocenjeno VIII-, ki verjetno še nima ponovitve.
Konec leta 1977 je bila Tamara sprejeta med alpiniste AO Planinskega društva Nova Gorica. Prva polovica leta 1978 je bila bolj posvečena šoli in pripravi na maturo. V dnevniku ima zabeleženih le šest vzponov. Zadnji je bil skorajda usoden. Mnogo časopisov je zapisalo, daje v Hudičevem žlebu na Prisojniku, dne 3. junija, snežni plaz odnesel in zasul štiri alpiniste, dva iz Skotje Loke ter Tamaro Likar in Aleša Zorča iz AO Nova Gorica. Preživela je le Tamara. Bila je hudo poškodovana. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, zato je šele v jesenskem roku opravila maturo. Po maturi seje zaposlila pri Ljubljanski banki v Novi Gorici.
Dnevnik, 23. 7. 1981: »Jerebica na Bovškem. S Pavletom (Podgornikom, op.a.) plezava smer »Sivi ideal«, ki je posvečena Alešu Zorča. Težko mi je, ker sem z Alešem izgubila soplezalca. O tej nesreči so pisali vsi slovenski časniki, jaz pa ne morem - preveč boli izguba.«
Morebiti je prav na tem vzponu zapisala, na lističu, iztrganem iz notesa, eno svojih naj lepših pesmi, globoko občuteno in pretresljivo.
Na iztrganem listu je napisana pesem, posvečena pokojnemu prijatelju Alešu (Tamara L., rokopis, arhiv Silve L.). (Op. ur.: V prepisu so dodana le manjkajoča ločila.)
V letu 1979 je plezala pretežno v Julijcih in Kamniških Alpah, v italijanskih Dolomitih, udeležila seje tudi tabora v Paklenici.
Tudi v letu 1980 so prevladovali Dolomiti in Julijci ter Kamniške gore, sodelovala je v alpinističnem taboru v Belih vodah in na Alpiniadi v Karpatih, kjer je prejela bronasto medaljo. Za številne vzpone in priznanja je bila, kot edina alpinistka, uvrščena med elito dvajseterih v zvezni (jugoslovanski, op. a.) alpinistični razred: Zvone Andrejčič, Janez Benkovič, Tomo Česen, Viki Grošelj, Janko Humar, Franček Knez, Ivč Kotnik, Matej Kranjc, Marjan Kregar, Matjaž Lenassi, Tamara Likar, Marjan Manfreda, Vanja Matijevec, Željko Perko, Janko Plevel, Peter Poljanec, Janez Sabolek, Marko Štremfelj, Iztok Tomazini in Jernej Nejc Zaplotnik (Delo, 27.10.1980). Mnogi med njimi so danes zveneča in svetovno znana alpinistična imena, žal pa mnogi tudi že pokojni.
30
DICEMBRE - DfCEMBRE - DECEMBER - DICIEMBRE - DEZEMBER
GIOVtDI ,EU0t • TMUKOAV JUEVES - CONNEBSTAG
Macesen sredi stene vztrepeta, prav v vrhu
pozibava se vreščeča gorska ptica.
In mali cvet, ta cvet gora, poljubi nežno nemega mrliča, ki se spreminja v prah.
V utripu bolečine strdile se njegove misli, sanje.
Ne sliši več, ne moti ga vreščanje ptice.
Spokojno spi, miren je in čist -kot obraz resnice ...
Želja vsakega alpinista je po čim krajši poti doseči vrh: Tamara v Severni Triglavski steni.
Foto: Pavel Podgornik
Leto 1981 je bilo zapolnjeno s 54-imi vzponi, ki so bili zaradi bližine večinoma v Julijcih. Potekale so priprave in treningi za prvo primorsko alpinistično odpravo v Ande. Tabor Chamonix je bil poleti velika priložnost za preizkušnjo v velikih stenah, je pa slabo vreme preprečilo več vzponov v Franciji. Sledila je še Alpiniada v Romuniji, kjer je Tamara, za svoje dosežke, prejela Značko Salvamont. Naredila je tudi izpit za alpinističnega inštruktorja.
Od 2. 1. do 5. 2. 1982 je potekala prva primorska alpinistična odprava v Ande v Južni Ameriki. V številčni ekipi, z dr. Jožetom Andlovcem, je bila edina alpinistka. Veliko doživetij je opisala v podlistkih z naslovom 'Primorci na Aconcagui', v Primorskih novicah (PN, 1982, št. 16-48). Za ta podvig je prejela Kristalni kelih skupščine občine Nova Gorica.
Po uspešni odpravi na Aconcaguo je bila uvrščena v prvo jugoslovansko žensko odpravo, Pamir 82. Sledile so intenzivne alpinistične priprave in treningi, zlasti v zahtevnih smereh Kaninskega in Mangartskega pogorja. Spomladi seje udeležila tradicionalnega tabora v Paklenici. Po povratku iz Paklenice je nadaljevala s treningi v Zahodnih Julijcih, vmes je sodelovala kot inštruktorica v alpinističnih taborih ter se na veliko ukvarjala z organizacijo priprav za Pamir.
Zadnji zapis v Dnevniku, 21.6. 1982: »Sestanek, Pamir 82; razdelila še preostale filme, fotoaparate, dobila hlače, pomerila trenerke, klini so tudi nared; dekleta so imela intervju za Jano, Val 202. Gre nas res samo osem (določena je bila le ekipa osmih alpinistk, op.a.), odpadeta Irena in novinarka.«
Sledil je še zadnji trening pred odhodom jugoslovanske ženske odprave, Pamir 82 (7. julija, op.a.). S Pavletom Podgornikom sta si izbrala zahtevno smer v ostenju Malega Koritniškega Mangarta. Vreme je bilo lepo, toda soparno. Popoldne, 26. junija, pa se je nenadoma ohladilo in nastopilo je dvajseturno deževje s sneženjem, kar j e bilo za njiju usodno. Ostala sta v steni, Tamara na nedokončanem 38. vzponu v letu 1982. Le še 50 metrov zahtevnejšega plezanja in 150 metrov do vrha in bi se rešila. V
jo. . .
FuH bn, v<*>u. -u-inH*1 »oua. ^	, tiufik"1
t
‘.iti ji -jasSMiti.	- otttV
1 jk’ ..cv-uuijb bv '.'vv;	IX ^ TT
',.jr lu inul NN-t , N' «4 . ''
MUH,	,	,	1
U	vu rovu •
11
V Tamar inem dnevniku je za številko 38 le še prazen prostor ... Tamara L., Plezalni vzponi, rokopis; arhiv Silve L.
Do tu bi morala priplezati s Pavlom. Naslednje leto so sorodniki in prijatelji postavili spominsko ploščo. Arhiv Silve L.
»Vrhunski alpinizem je žal tudi nevaren. Obstajajo objektivne nevarnosti, na katere še tako izkušen plezalec ne more vplivati. To je črna pika v najlepši dejavnosti na svetu,« je zapisal priznani alpinist Viki Grošelj.
V letih od 1976 do 1982 je Tamara opravila čez 230 alpinističnih vzponov, med temi 12 prvenstvenih in veliko prvih ponovitev. (Vir: Plezalni vzponi, rokopis)
Spomin na Tamaro in Pavleta ne živi samo v naših srcih. Zabeležen je tudi v pisnih in slikovnih virih, v kamnu na Oblem vrhu in v Sibeh, na spominski plošči ...
Zapisan je tudi na karti Grenlandije.
O tem mi je poročal Peter Podgornik. Zapisal je, daje sredi junija, leta 1984, odšla na enomesečno pot mednarodna alpinistična odprava, katere cilj so bile še nepreplezane gore in stene na vzhodni obali Grenlandije. Odprava je bila posvečena stoletnici odkritja Eskimov iz plemena Tunumut, ki žive na vzhodni obali Grenlandije. Sestavljali sojo alpinisti iz Italije (10, bili so tudi organizatorji), dva iz Grenlandije (Eskima iz tega plemena) in dva Slovenca.
Med številnimi vrhovi, ki so doživeli prvi pristop, sta tudi Pavletov in Tamarin vrh. Na oba vrhova sta po zahtevnih smereh priplezala Janko Humar in Peter Podgornik.
Pavletov vrh, 2700 m, nova smer, 1000 m visoka, 4 h, 20. 6. 1984;
Tamarin vrh, 2700 m, nova smer, 900 m visoka, 2 h, 22. 6. 1984.
Prelep pogled na dve mogočni gori... Foto: Peter Podgornik
Vsi vrhovi, na katere je bil opravljen prvi pristop, so registrirani pri danskem geografskem inštitutu v Kobenhagnu, ki poskrbi za registracijo le-teh in vnos na zemljevide. Višina vrhov je približna, razlika je minimalna, morebiti nekaj metrov.
Za konec:
r- PAVRL
▲
Fotografiji Pavletovega in Tamarinega vrha Foto: Peter Podgornik
ŠUMIJO GOZDOVI DOMAČI
ROMAN KRAPEŽ - POROBANOVSKI
Franc Černigoj
Hiša Anice Firarjeve in Romana Porobanovskega v Seču na Predmeji
Hiša Anice Firarjeve in Romana Porobanovskega v Seču na Predmeji je ena tistih, kjer se rad ustavim - kot bi prišel domov, se mi zdi. Anica ima v sebi tisto gorjansko domačnost, kakršno je imela njena mama Mica, moja teta. Obiskovalec pri njih zmerom čuti, daje res dobrodošel.
In zmerom, ko se srečam z Anico in Romanom, pomislim na novoletno noč pred skoraj pol stoletja ...
Včasih je bila na Gori navada, da so v noči s Silvestrovega na novo leto, po polnoči, mladi fantje šli od hiše do hiše in v vsaki voščili srečo in zdravje. Fantje letnikov 1948 in 1949 smo bili na Predmeji zadnji, ki smo oživili to lepo navado. Kateri smo bili? Spomnim se Zmagota Firarje-vega, Dušana Runiškega, Marjana Bajtarskega, Mirčeta Bizjaškega, Pepkovega iz Kitajske, ... A je bil še kdo? Morebiti Peter Brusov in Venče z Osredka? Zagotovo sem še koga pozabil. Vso svetlo noč smo s harmoniko in kitaro hodili po ozkih gazeh in zamrznjenih zametih od hiše do hiše. V vsaki seje ob našem petju in igranju prižgala luč, odprli so nam, nas pogostili in dali še kaj s sabo. Pred jutrom smo se ustavili na Porobanovšu, Pr Žlaguci, v hiši, ki je danes ni več. Anica in Roman sta bila takrat še mladoporočenca. Malo pred nami sta prišla s Hotela, kjer sta z drugimi vaščani, kakor je bilo na Predmeji takrat navada, pričakala novo leto. Bila sta že v postelji in spomnim se: ležala sta drug ob drugem in Anica je imela glavo na Romanovi rami ...
Na Porobanovši sta bili dve hiši: Pr Janezi, kjer je živel Janez Krapež - Kock1; in Pr Žlaguci. Žlaguc je bil Franc Krapež, Romanov stari tata1 2. Bogve, zakaj so mu pravili Žlaguc. Tudi Roman ne ve. Romanov tata je bil Alfonz Černigoj - Alko Bajtarski. V začetku devetdesetih let je umrl na Štajerskem. Z Olgo Porobanovsko sta se imela rada. Alkota so poklicali v italijansko vojsko, še prej ko so Romana v letu 1939 prinesli iz Kralevih kamber3. Alko seje vrnil s prekomorci, šel delat na Štajersko in se gor poročil4.
Druga vojska je Goro strašno zaznamovala ...
Druga vojska je Goro strašno zaznamovala. »Kako seje spominjaš?« sem vprašal Romana, ki se je rodil tik pred vojsko. In je utrinjal spomine in jih zgoščal v besede ...
Romanje med vojsko nosil še kitelco, kakor pač majhni fantki v tistem času. Zeblo gaje in seje hodil gret k sosedu, na ognjišče ...
1	Zakaj so pa Kocku zrekli Kock? Je imel mlade prašičke in jih je klical: »Kuck, kuck, kuck!«
2	Tata starega Zlaguca je bil tisti, ki je naredil prve smjuke, po Čibejevih, ki jih je le-ta dobil z Norveškega.
3	Ko seje na Gori rodil otrok, so rekli, da so ga prinesli iz Kralevih kamber ...
4	Romanov oče Alko v zakonu ni imel svojih otrok. Z ženo sta posvojila hčer Dragico. Deklica je zrasla in šele po očimovi smrti je zvedela za Romana. Poiskala gaje in zdaj kdaj pa kdaj obišče svojega po poli brata ...
Spominja se ...
Partizani so pripeljali dva bika in jih na Porobanovši ubili. Kože so visele tam na drvih. Meso so dali tudi Porpbanovskim ...
Gor na Porobanovše so se zatekli tudi Firarjevi, ko so jim požgali. Mica z vsemi otroki. Njen mož Lojze je bil v partizanih in jih je prišel ponoči obiskat. Z njim je bil tudi Dore Koreninski. Se mu je v kuhinji sprožila brzostrelka - na srečo so krogle udarile v strop ...
Lojze je imel v velbanem hramu med hišami bunker in v njem orožje. Na vhod so nametali fraš-je, da ni bilo videti line. Spomladi 1945, v zadnji nemški ofenzivi, so Nemci pred hišo postavili v vrsto vse, ki so se zatekli na Porobanovše - Firarjeve, Matičkave, vse Porobanovske, obojne Podjapnške, Sidejeve ... okoli petdeset ljudi. Jelko Sidejev in Marica Firarjeva sta bila še dojenčka. In bi jih vse postrelili, če bi bunker dobili. Na srečo ga niso ...
Ta, zadnja nemška ofenziva, je bila najhujša. Porobanovski so se z drugimi umaknili h Komparam in bili dol v begunstvu do konca vojske. Ko so se vrnili, čudno, na Porobanovšu ni bilo požgano.
Po vojski so začeli hoditi v šolo. Prva šola je bila Pr Zipani, že med vojsko, ko je učila tudi Ivanč-ka Baskava. Po vojski sta učila Jelka in Alojz Kmovšek, Štajerca. Po dva razreda skupaj. Ona je bila šolana učiteljica, dobra ženska. On je bil partizanski učitelj z učiteljskim tečajem. Jule Blaškov, tisti, ki mu je bomba paradajzarca odnesla roko, je zvrnil visoko zidano peč, zlomilo je ves pod. Učitelj gaje tako stolkel, da mu je iz rok, ko sije z njimi zakril tazadnjo, tekla kri ...
Roman in Jelko Porobanovski sta imela puške, italijanske, angleške ... Na dratu sta jih po tleh zvlekla iz bunkerja v Suhem vrhu in skrila na podu. Gor jih je dobil Zlaguc in najdbo prijavil KNOJ-u, takratni vojaški policiji. Navezali sojih konju na hrbet in jih odnesli ...
A orožja ni manjkalo. Pri Fuzbalu, pod Klunom, sta dobila celo kišto ročnih bomb in jih zmetala v Snežno jamo! To je grmelo! Nobeden si ni upal priti zraven ...
Romanje pomagal pri obnovi Zadružnega doma. Eternitno kritino so otroci pomagali nositi na streho. Možaki so rajhali tudi pri petrolejki, ponoči, daje bil naš Zadružni dom zgrajen prvi v Sloveniji!
Za Hotelom je 1953. leta Roman pomagal saditi bore. Takrat je šlo za Trst, oktobra meseca. Imeli so prižgan radio, na ves glas, daje bilo slišati tudi gor proti Škripam: »Tito, daj nam orožje, da gremo v Trst!«
Bore so sadili tudi Podguro: na Platnah in na Skuki. 1956. leta seje zaposlil na Primorju, pri gradnji mosta v Čavnu. Kamne so vozili z Ogenc.
Potle je šel delat k Gozdni in tu ostal do upokojitve, 1990. leta.
Lepi in žalostni spomini...
Lepi in tudi žalostni spomini so ostali v njem iz tega časa ... Je čistil štirno na Porobanovši, ko so ga prišli vprašat, če gre pomagat nakladat drva. Ni mogel, je bil sredi dela.
Šli so Drec z Gmajne, Rudi Kljun od Lojzkovke ... Šoferje bil iz Tolmina. Gor na Kozji steni se je pod težo naloženega kamiona usula škarpa, vse vkop seje zvrnilo v strmino. Drec je bil mrtev, zadušilo gaje olje iz motorja. Ves je bil od olja, se spominja Roman. Prav on gaje prinesel na cesto ...
Za Praprotam seje užagal z motorko, ko sije napravljal drva. Vžigal jo je v gostem frašju, s pol gasa. Sablja je udarila v drev. Vrglo gaje nazaj. Zlakje bil dolg 21 centinov. Anica je bila z njim. Srečno gaje pripeljala domov, tudiče motorja ni še nikdar prej vozila ...
S Cvetkotom Firarjevim sta dve poletji delala metrce na Vitovskih jančerijah. Kar gor sta spala. Naredila sta si barako iz lesa. Pokrila stajo s šinklnami z oglarske bajte na Mali Lažni. Pograde sta si postlala s suho praprotjo in s slamo. Jela sta večinoma divjačino. Takrat je bilo v gozdu še dosti živali ...
»Jager pa jaga ...«
Vjago seje Roman vpisal, 1973. leta, v LD Kozje stena. Seveda je jagal že prej. Prvega srnjaka je uplenil pri štirinajstih letih, gor v Vokavih jamah, v malinčuji. Na zalaz. Prijatelj Jelko Poro-banovski je djel: »Beži, beži! Ta srnjak je bil naraj gljuh! Zatu te ne slišu!«
Pokojni ta stari, Žlaguc, je fantu zažugal: »Mulo, te bojo že ulovili!«
Kako je uplenil medveda, se Roman takole spominja: »Oktobra 1993 sva šla s sinom Darkotom čakat srnjaka. Gor zad za Korenino. Zastava je bila, kakor pride rado v oktobru. Čakala sva vsak na eni strani. Iz Korenine gorje prišel, po zaraščenem, proti meni ... medved! Čotal je. Dvakrat sem streljal, obakrat zadel, enkrat v vrat. Je vseglih še tekel, proti Darkotu. Gaje še on zadel. Shujšana, že prej ranjena medvedka, je bila. Očiščena je imela 87 kilov ... Potle seje začelo lovsko veselje!
Roman Porobanovski, december 2011 ... Foto: F. Černigoj
Prvo smo ga peljali na Obreznco, ančiš, Brunčk Obreznški ima izkušnje pri metanju droba ven, saj je že prej uplenil medveda. Tam smo si naredili medvedje srce - okusa ni bogvekaj, kakor bi jedel lisico. Zvagali smo ga na Otlici, v trgovini pri Bertetu, kar na tisti veliki vagi, ki sojih imeli včasih v trgovinah. Odret smo ga peljali v Vipavo, v staro klavnico. Vinko Sedej iz Budanj je isti dan uplenil medveda na Nanosu, tako daje oba odrl en lovec z Zemona, Zemonc so mu pravili. Hodili smo dolgo, dolgo, saj veš, kako pride ... Mama Olga se je jezila: 'Nej gre vse ukop hudiči u ret! So peljali medveda v Vipavo, bogve kod hodijo!'Ja. Srnjakov imam dosti, gamse tudi, medveda tudi... Jalen manjka! Tako je to! Če bi kar šel v gozd in prinesel, temu našemu veselju ne bi rekli lov!«
Med pogovorom o medvedu, seje Roman spomnil še dveh srečanj s tem kosmatincem: »V Sor-težu je medved do mene prignal srno in mladiča. Uboga žival je silila k meni, je iskala zavetje. Le nekaj metrov pred mano seje medved ustavil, kakor da bi malo pomislil, in šel po svoje.
Z ženo Ančko pa sva ga srečala v Debelem vrhu, na Otlici. Ta seje tako ustrašil, daje zabjulu, se obrnil in je šlo ko tavžent hudičev!«
In še o divjih petelinih: »Jih skorajda ni več! Sojih kune spravile, zdaj, ko se te zveri skoraj ne lovi več. S Cvetkotom Firarjevim sva peteline hodila poslušat za Veliki Golak. Na tromeji med lovskimi družinami Krekovše, Kozje stene in Trnovski gozd sem videl tri hkrati! Kaj takega bržda ne bo doživel nobeden več ...«
Svet je danes drugačen ...
ŠUMIJO GOZDOVI DOMAČI
GOZDOVI
Viktor Čibej
Ko se v pomladi prebudite, v zeleni plašč odeti, takrat se meni zdite kot rajski vrt v cveti.
Me vabite pod krošnje svoje, ko v jutro zarja se prebuja, ko ptičji zbor zapoje pesem soncu in pomladi.
Ni mar mi druga melodija, ko se zasliši pesem vaša, saj to gozdov je simfonija, ki veter jo prinaša.
Ko jesen pozlati vrhove, se jelen spet oglasi, naznanja mi ljubezen svojo -kot fantov vrisk nekoč na vasi.
Ne morem se vabilu upreti, neznana sila tja me vleče.
Tam duša moja se spočije, kjer najde mir in mnogo sreče.
ŠUMIJO GOZDOVI DOMAČI
SCOPOLIJEV REPNJAK
(Arabis scopoliana)	Elvica Velikonja
Kdo je bil mož, kije tej rastlini posodil ime?
Kdo je bil mož, katerega veličina je tudi v imenu te rastline ovekovečena za zmeraj?
To je bil Joannes Antonius Scopoli (1723 - 1788). Po rodu Italijan, po poklicu zdravnik, po duši pa naravoslovec, ki mu je bil že od zgodnje mladosti še posebno pri srcu rastlinski svet. Leta 1754 je po dekretu avstrijskega dvora, kjer je takrat vladala cesarica Marija Terezija, prišel v Idrijo. Tu gaje čakalo zahtevno in utrudljivo delo rudniškega zdravnika. Kljub vsem težavam, ki so ga spremljale za časa življenja pri nas, se mu je ponujalo rastlinsko in živalsko bogastvo še neraziskane narave. Scopolija je vabilo ven, v naravo, ga spodbujalo k raziskovanju. Sledile so publikacije, med njimi za nas še posebno zanimivi Flora Carniolica I (1760) in Flora Carnio/ica 7/(1772).
Scopoli je ostal v Idriji petnajst let in v tem času prehodil dobršen del ozemlja naše sedanje države. Je hodil tudi tod okrog? Je bil kdaj na Čavnu, na Kuclju, mogoče na Golakih? Najbrž ne. Večkrat pa v svojih delih omenja Mons Dull ali M. Dul, ki se dviga na severu Vipavske doline, med Otlico in Colom. Danes tega imena ne poznamo več, nas pa spominja na staro ime za Predmejo - Dol. V njegovi Flori Carniolici II lahko preberemo, da nas ni gledal le z Dežele. Piše namreč, daje med Otlico in Colom dobil encjan in ga prvi pri nas navedel z imenom Gentiana lutea. Encjan pa je videl rasti tudi na sosednjem Nanosu. V prvi izdaji Flore Carnio/ice je bil to Mons Anas, v drugi Mons Nanas. Na tej gori je bil dvakrat in njemu gre hvala, daje Nanos klasično nahajališče več rastlinskih vrst. Prav na Nanosu, bolj natančno med Razdrtim in cerkvico sv. Hieronima, je prvi dobil in opisal tudi rastlino, ki jo je uvrstil med gladnice (Draba ciliata). Kasneje jo je švicarski botanik Boissier uvrstili med repnjake in s poimenovanjem počastil njega, ki jo je prvi odkril in opisal - od takrat ji je ime Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana).
Scopolijev repnjak je rastlina, ki se razširi k nam z jugovzhoda, bolj natančno iz Albanije in preko Dinarskega gorovja. Takim rastlinam rečemo, da so ilirsko razširjene.
Uvrščen je med redke vrste. Andrej Fleischmann jo navaja tudi za Čaven (1844), najdba pa ni bila nikoli potrjana.
V	Sloveniji so ga kasneje dobili le še na Snežniku in na Kočevskem, s čimer pa se ni spremenilo vedenje o meji njegove razširjenosti, in dolgo je veljalo, daje Scopoli z novo vrsto odkril tudi njeno najbolj severozahodno nahajališče. 22. avgusta leta 2003 pa gaje na severni strani Trnovskega gozda, bolj natančno, malo pod vrhom Sta-novega roba, odkril dr. Igor Dakskobler. Tam je skala in v njenih razpokah, na površini le kaj večji od kvadratnega metra, vsako pomlad znova zacvetijo drobni beli cvetovi komaj za pol pedi visoke rastlinice.
V	grozdastem socvetju se kažejo redkim obiskovalcem, ki jim, če cvetenje zamudijo, ostane še pogled na kratke in ploščate luske na nerazraslih steblih in liste, polepšane s štrlečimi dlakicami.
Scopolijev repnjak je od leta 2004 uvrščen med zavarovane rastlinske vrste. Saj ne da bi bil ogrožen, ker bi ga ljudje trgali. Ogrožen je zaradi svoje redkosti, varovati pa je treba njegova nahajališča, skrbeti, da se rastišče ne spreminja. Je pa Scopolijev repnjak tudi v častitljivi družbi 26-ih rastlin Slovenije, ki so kot varstveno pomembne vrste zavarovane v evropskem merilu.
PO SVETU
SREČANJA Z GORAMI V AZIJI
Ivan Rudolf
Singapur
Ko sem se sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja odpravljal na delo v Azijo, natančneje v Singapur, nisem računal, da bom lahko tudi tam stregel svoji ljubezni do hoje po hribih, zato tudi med prtljago nisem vtaknil pohodne opreme, ne zase in ne družinske člane. Preden smo se podali na dolgo pot, smo šli po slovo od domačih gora. Vzpeli smo se po Hanzovi smeri na Mojstrovko. Je sicer vzorno zavarovana, a vseeno dokaj zahtevna, zato sem devetletno Tanjo navezal na vrv, sin in žena pa sta nama sledila. Tanja je ta vzpon kasneje v angleški šoli v Singapuru ovekovečila v prostem spisu, kije zgrozil njeno učiteljico in je poslej name gledala z rahlim dvomom o moji prištevnosti. Je pa priznala, da kakega visokega hriba še nikoli ni videla, kaj šele z vrvmi in klini obdelane stene.
Singapur, državica na otoku, ki po površini meri komaj kake tri ali štiri ajdovske občine, premore bori dve vzpetini, ki segata manj kot 180 metrov v tropsko nebo.
Za vzpon nanju res nismo potrebovali gorniške opreme. Eden od teh dveh hribčkov, Bukit Timah, pa je prav zanimiv, ker ga prekriva prava pravcata džungla, čeprav ne daleč stran kipijo v nebo mogočni nebotičniki. Država ga je zavarovala kot svojo naravno znamenitost, kjer ni mogoč noben civilizacijski poseg. Singapurci spričo pomanjkanja ozemlja nasipajo morje, kijih obdaja z vseh strani, in tako širijo državo brez vojaških osvajanj, kot se radi hvalijo. Za naravo skrbijo naravnost obsedeno in predano. Tako so poleg tega hribčka zaščitili še precejšen, več deset hektarov velik kos džungle, kije ostal skoraj takšen, kot je bil, preden gaje prevzela civilizacija. Po njem vodijo samo steze in po teh sem zelo rad tekal, sam ali s prijateljem Moshem, polkovnikom izraelske vojske, ki je bil tako kot jaz na začasnem delu v Singapuru. Jaz sem delal v banki, on pa v singapurski vojski. Tek po tem rezervatu je bil lahko včasih prav zanimiv in poučen, saj ni manjkalo srečanj z opicami in drugimi avtohtonimi prebivalci tega ostanka deževnega gozda, sredi urbanega okolja, ki je že takrat dobivalo zunanjo podobo prihajajočega 21. stoletja. Moji znanci tekači so me opozorili, naj ne hodim teč zgodaj zjutraj, ker se takrat na poti, ki vodijo skozi gozd, pridejo na sonce ogret kače in nekatere od njih so lahko zelo nevarne. Moshe je tako na enem od svojih jutranjih tekov, ko na to še ni bil opozorjen, stopil na kobro, brez posledic sicer, ker gaje šok menda naravnost katapultiral stran od nje. Postavil pa je nov rekord v teku na tisti poti. In nikoli več ni šel tja zgodaj zjutraj.
Med tekači je krožila tudi zabavna zgodba o enem od njih, kije med tekom začutil ostro bolečino na gležnju. Videl je dva simetrična vboda, tipičen znak, da gaje pičila kača. V paniki seje spomnil navodila iz priročnika, da ti, če te piči strupenjača, lahko življenje reši to, da kačo uloviš ter pohitiš z njo do najbližje bolnišnice. Zdravniki na podlagi tega lahko uporabijo pravo injekcijo s protistrupom. Tekač je očitno leno kačo hitro zgrabil in z njo odhitel do avta in v bolnico. Ko je kači zavijal vrat, gaje usekala še v roko. V bolnici so kačo prepoznali kot strupeno, mu vbrizgali pravi protistrup ter mu čestitali, ker je bil tako priseben, daje kačo ulovil. Zagotovo ste si tako rešili življenje, so mu rekli ter dodali, da tisti dve ranici na nogi nista od kačjega pika, ampak bržčas od trna. No, če zgodba že ni resnična, je vsaj dobro izmišljena. Sam s kačami v tistem rezervatu nisem imel posebnih izkušenj, videl sem jih že nekaj, a to niso bila kaka vznemirljiva bližnja srečanja. Sicer pa nazaj k hribom.
Indonezija
Sosede Singapura, Indonezija, mogočna država z več kot 5 tisoč otoki, Malezija in malo bolj oddaljene dežele pa premorejo mogočne gore s tri in štiri tisočaki, in ti so me začeli že prav kmalu mikati.
Kmalu potem ko sem se dobro usedel v začasno novo domovino, sem se moral odpraviti na službeno potovanje v Džakarto, glavno mesto Indonezije. To se mi je zavleklo čez konec tedna in ameriški prijatelj mi je svetoval, naj soboto in nedeljo izkoristim za obisk vulkana Bromo (2.329 m) na vzhodnem koncu Jave. V športni trgovini poleg hotela sem kupil pohodne čevlje, nekakšen anorak, nahrbtnik in vso drugo potrebno opremo. Vse skupaj ni bilo kdo ve kaj, saj se Indonezijci ne ukvarjajo prav veliko s pohodništvom in gorništvom, ali se vsaj takrat, pred mnogimi leti, niso.
Mthromo, Indonezija ...
Vir: http://upload.wikimedia.Org/wikipedia/commons/thumb/d/d8/Mtbromo.jpg/1024px-tbromo.jpg
Letel sem do Surabaje, velikega mesta in pristanišča v vzhodni Javi, kjer meje pobral vodič z džipom. Z natrpanih ulic mesta sva se kmalu prebila do bogatih tropskih poljan, terasastih riževih polj in pisanih vasi z nezgrešljivimi znaki hindujske religije in kulture. Tako kot na bližnjem otoku Baliju so tudi na tem koncu Jave območja, kjer živijo Indonezijci hindujske vere. Z nočjo vred sva dosegla hotel, pravzaprav gručo čudovitih malih hišk, zgrajenih v krajevnem slogu: iz lesa in slame na pobočju bujno poraslega hriba. Poleg hotelske posadke sva ga naseljevala samo dva gosta, nemški zdravnik in jaz, oba z istim ciljem - ogled vulkana Bromo. Zbudili so naju v trdi temi in odpeljali na visok hrib na poti proti vulkanu. Ni pravega obiska teh krajev, je dejal vodič, če niste priča sončnemu vzhodu. Trepetajoči od mraza, bili smo prek dva tisoč metrov visoko, smo ždeli v temi, srkali čaj iz termovke in čakali, da nastopi vladar dneva in toplote. Vzhod je bil veličasten in z nemškim dohtarjem sva pozabila na kratko noč. Ko seje zdanilo, seje pokazala globoko pod nami prostrana pepelnato siva ravnina, okrog in okrog zamejena z ostro verigo strmih pobočij. Tu in tam seje iz ravnine vzpenjal kak stožec. Izkazalo seje, da je ravnina pravzaprav dno, krater velikanskega zdavnaj ugaslega vulkana, imenovano Peščeno morje. Iz enega od velikih stožcev sredi tega sivega prostranstva seje vil dim - in to je bil Bromo! Do njegovega vznožja smo se z džipom prebijali še kar nekaj časa. Po zadnjem delu strmega pobočja vodi do roba kraterja nekaj sto kamnitih stopnic, zlizanih od tisočev stopal. Razen naju, dveh belcev, so bili obiskovalci sami domačini, ki so prinašali cela naročja sadja in cvetja, darila za hindujske bogove. Polagali sojih na rob kraterja, iz katerega seje vil gost, po žveplu močno smrdeč dim. Vodič nama je povedal, da se vulkan zbudi skoraj sleherno leto, malo pogodmja, se strese, močneje spusti dim, kot da opominja, daje še živ in da lahko pokaže tudi kaj več kot to, kar ponavadi. Gledal sem suhe starce in ženice, odete v pisana oblačila, kako zamaknjeno zrejo v kadeči se krater, tiho žebrajo molitve, da bi mirili duha, ki se skriva globoko tam doli v smrdečem žrelu Broma. Vzdušje je bilo surrealistično, polno neke mistike, kije počasi lezla tudi vame.
Razen pridušenih glasov romarjev in rahlega piša vetra, ki je doli na ravnini pod vulkanom vrtinčil sivi prah, ni tišine vznemirjal noben glas. Doživetje, ki se zapiše v spomin za dolgo dolgo časa.
Berem, da Bromo zdaj sleherni dan oblegajo krdela turistov. K sreči smo bili takrat, pred skoraj tridesetimi leti, poleg domačih romarjev z darili za bogove, samo mi trije, vodič, nemški sopotnik in jaz ...
Južna Koreja
Že kmalu meje pot prvič zanesla v Južno Korejo, glavno mesto Seul, desetmilijonsko mravljišče, ki ga skoraj z vseh koncev v daljavi obdajajo hribi - ne posebno visoki in strmi, s poraščenimi pobočji, privlačni za pohodnika. Tu in tam se iz krotkih strmin vzpenjajo skoraj navpične granitne stene, nekatere od njih opremljene z vrvmi in klini za pogumnejše hribovce. V trgovini s športno opremo blizu hotela sem povprašal, kako bi prišel do vznožja. Svetovali so mi primestni avtobus in ta meje po slabi uri vožnje odložil ob poti, kije vodila proti bližnjim pobočjem in naprej proti nizkemu slemenu v verigi nizkih hribov. Bila je jesen, nizek gozd seje že odel v mnogotere odtenke rjave, rumene in rdeče barve. Nič bi me ne moglo bolj spominjati na domače kraje in našo jesen v tem daljnem svetu, na daljnem koncu Azije. Pot meje privedla na greben in med ruševine starih kamnitih utrdb, ostanke obrambnega zidu, ki je v davnih časih branil cesarsko prestolnico pred sovražniki. Tisočletna zgodovina Korejskega polotoka je bogata z vojnami. Zadnjo, najbolj tragično, je doživljala v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Bila je posledica razdelitve Koreje na severni, komunistični del, ki sta ga podpirali Sovjetska zveza in Kitajska, ter južni, za katerim so stale ZDA in zahodni svet. Politična delitev, podobna tisti, ki seje zgodila Nemčiji. Korejska vojna je v treh letih popolnoma opustošila polotok, ga posejala s sto tisoči mrtvimi in milijoni razseljenih. Po 60 letih je še zmerom globoko vtisnjena v spomin Korejcev. Jug, ki je bil še leta 1960 ena najrevnejših držav, sodi danes med 8 največjih gospodarstev na svetu, za kar gre zahvala predvsem izjemno marljivim Korejcem, ki jim v pridnosti zlepa ni para, sposobnim gospodarstvenikom in učinkovitim vladam.
Koreja je gorata dežela, njen najvišji, nekaj nad 2000 metrov visoki vrh je v Severni Koreji, a tudi jug ni drugačen. Moje prvo srečanje s hribi blizu Seula je bilo prijazno, napolnjeno z jesensko milino, obogateno s srečanji s prijaznimi domačini. Po nekaj urah pohajanja po vzpetinah sem sedel k malici na samotnem vrhu. Daleč v popoldanski meglici seje razlivala ogromna gmota Seula. Pod pobočji hribov, kjer sem sedel, pa so se razprostirale doline in dolinice, iz katerih je vel mir, preprežen z zamolklimi glasovi bronastega gonga iz bližnjega budističnega samostana. Najvišji vrh v Južni Koreji, 1950 metrov visoki Hala San, pa leži na jugu polotoka, na otoku Džedžu. Nanj sem zlezel mnogo kasneje, med svetovnim prvenstvom v nogometu leta 2002, na katerega meje povabil avtomobilski velikan Hyundai. Zadnjo tekmo je slovenska reprezentanca igrala proti Urugvaju prav na tem otoku (in jo, kot vse druge na tem prvenstvu, tudi izgubila). Meni pa je dala priliko, da sem se vzpel na Hala San, ugasli vulkan, katerega krater čarobno krasi jezero. Družbo mi je delalo pet Slovencev. Toda očitno jih je bilo ta dan na vrhu še več, saj sem štiri srečal še na poti navzdol. Se en prepričljiv dokaz več, da smo Slovenci zares narod hribovcev.
Borneo
Na ta tretji naj večji otok na svetu (za Grenlandijo in Papuo Novo Gvinejo), s površino 743 tisoč kvadratnih kilometrov (tri bivše Jugoslavije), meje vleklo predvsem zato, ker leži na njegovem severnem koncu, v malezijski zvezni državi Sabah. Tuje najvišji vrh Jugovzhodne Azije, 4095 metrov visoki Mount Kinabalu, mogočna granitna gora, ki pa je lahko dostopna. Potrebna je le dobra fizična kondicija. Če bi prišel na vrh, bi bil to moj dotedanji višinski rekord. Povrhu vsega pa je narodni park, ki se razprostira na tem področju, najbogatejši na svetu - po flori. Upanje, da mi bo vzpon uspel, je bilo skoraj popolno, v kar meje prepričevalo že dejstvo, da na vrh vsako leto prirejajo tek, svojevrsten gorski maraton, nenavaden sicer za te višine, a kar dobro obiskan. Višinska razlika od starta do vrha je 2300 metrov in najboljši ta vratolomni podvig končajo v kakih treh urah in pol. Klobuk dol! Izhodišče za vzpon je na višini 1800 metrov, na vhodu v narodni park, ki obdaja goro. To pot se mi je pridružila trojica prijateljev iz domovine, sama proslavljena imena: Tof, Rifle in alpinist Stane Klemenc. Zagotovilo, da se ne bom dolgočasil.
No, poti pravzaprav nismo začeli pod goro. Letalo iz Singapura nas je najprej odložilo v Kučin-gu, glavnem mestu Saravvaka, druge malezijske zvezne države na Borneu. Otok si namreč delijo tri države, večji del, skoraj tri četrtine, pripada Indoneziji, za njih ni Borneo, ampak Kalimantan. Malezija ima večino preostalega dela, dve državi njene federacije, Saravvak in Sabah. Neznaten košček tega velikega tropskega otoka pa je sultanat Brunei. Majhen, a silno bogat, ker dobesedno plava na nafti.
V Kučingu sem imel prijatelja Sima, kitajskega trgovca s poprom, dobrodušnega in kljub bogastvu silno skromnega možakarja. Poper je takrat prodajal tudi v Jugoslavijo in večkrat mi je povedal, da kupujemo naj slabšo kvaliteto, s čimer smo si zaslužili njegovo pomilovanje. Kadarkoli je prišel na obisk v Singapur, mi je prinesel zalogo najboljšega. Sprejel nas je z odprtimi rokami in nam priredil nekaj tako božanskih eksotičnih obedov, da smo jih še dolgo pomnili. Posebnost so bila gotovo želvja jajca s praženimi vršički džungelske praproti, rep mladega krokodila na žaru pa še kaj. Naš cilj, Mount Kinabalu, bi bil skoraj pozabljen. A smo se na koncu le poslovili od prijaznega Sima in odleteli v Kota Kinabalu, glavno mesto Sabaha, od tam pa z avtom proti našemu cilju, gori Kinabalu. Takrat j e bila še dokaj osamljena, gornikov se ni trlo, zato so nas bili na začetku poti, kjer smo se morali prijaviti, prav veseli. Danes j e menda drugače, saj jih je, kot j e moč prebrati, kar malce preveč in za vzpon so nastale čakalne liste. Plačali smo nekaj pristojbine in vzeli obveznega vodiča, sila prijetnega mladeniča Richarda, kije bil za nas Rihard Levjesrčni. Menil je, da bomo krenili na pot šele zjutraj, mi pa smo vztrajali, da krenemo nemudoma, saj je bilo sonce še zelo visoko. Rihard je bil malo skeptičen, če bomo še za dne dosegli zavetišče na višini 3.200 metrov, a seje kmalu potolažil, ko je videl, da nam tempo, ki gaje ubiral, ni prehud. Ker smo bili hitri, nas je po poti opozarjal na posebej zanimive rože. Velikanska rafflesia, katere cvet doseže v premeru tudi meter, in velika mesojeda roža, ki s svojim vonjem privablja žuželke, zapre cvet in jih požre, sta bili med najbolj zanimivimi. Z višino se nam je odpiral čedalje širši razgled na prostranstvo narodnega parka, enega naj večjih in naj bogatejših na svetu. V njem so botaniki našli več kot pet tisoč različnih vrst rastlin, kar je več, kot jih premoreta Evropa in Severna Amerika skupaj. Prav zaradi tega je park dobil pred leti posebno mesto na Unescovem seznamu naravne dediščine. Ob našem obisku na seznamu še ni bil, bili smo redki obiskovalci, danes ga oblegajo množice. Pred mrakom smo prišli do zavetišča, prav udobne planinske koče.
Zadnjo uro našega vzpona smo se že začeli po malem srečevati s težavami, kijih povzroča višina. Rihard Levjesrčni nas je kmalu nagnal v postelje, ker je napovedal zgodnje bujenje. Do vrha imamo kake tri ure, je dejal, in doseči ga moramo tam okrog šestih, če hočemo imeti kaj od, kot je rekel, veličastnega razgleda. Uro, najkasneje dve kasneje se privlečejo oblaki, razgleda je konec in na vrsti je dežje pribil. In njegova napoved seje potem potrdila. Ob treh zjutraj smo v soju čelnih svetilk že ubirali korak prek hrapavih granitnih plošč proti vrhu. Tu in tam so bile na večjih strminah nameščene vrvi, nam so se zdele skoraj odveč, saj se stena ni mogla primerjati z našim Triglavom ali kakim drugim očakom. Na vrhu smo bili istočasno s sončnim vzhodom. Nebo je bilo kristalno jasno, zrak opran in pogled je imel prosto pot do skoraj neskončnih obzorij; zdi se, da čez pol z deževnim gozdom poraščenega Bornea, tja do prvih filipinskih otokov in prek Južnega kitajskega morja proti Maleziji. Otrpli od mraza, tihi in odprtih ust smo zrli v veličastje pod nami. Dihali pa smo nekam na kratko. Na štirih tisoč metrih začne postajati kisik že malce redka dobrina. Rihard Levjesrčni je imel prav, od vzhoda so se začele bližati čete oblakov in na poti navzdol nas je pošteno namočil dež. Zmago smo zvečer zalili v Kota Kinabalu z neko prozorno žganico, ki jo domačini varijo iz soka poganjkov kokosove palme. Njeno obilje pa smo zjutraj plačali z zoprnim glavobolom.
Tajvan
Služba meje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja iz Singapura nekajkrat zanesla na Tajvan, vselej samo v glavno mesto Taipei, mogočno človeško mravljišče z nemogoče gostim prometom, a prijaznimi in pridnimi ljudmi. Zvečer sem se rad sprehajal po ozkih ulicah, daleč od bučnih avenij. Tu seje izgubila mrzličnost, kije čez dan vladala v poslovnem delu velemesta. Ljudje so se posvečali razkošju kitajske hrane in sproščenemu uživanju toplih večerov s prijatelji in družinami. Ena od teh uličic, s ponosnim imenom Kačja aleja, je bila prav posebna. Večina restavracij je stregla zgolj jedi iz kačjega mesa. Radovednosti se nisem mogel upreti in ugotovil, daje kačje meso prava poslastica. Potreben je le dober kuhar, kar Kitajci nesporno so, in prava vrsta kače. Bilo je tudi nekaj majčkenih lokalov, ki so ponujali zgolj kačjo kri. Tu so bili gostje izključno moški. »Gostilničar« je iz steklenega zaboja z nekakšnimi kleščami privlekel kačo, jo na trebuhu zarezal in v kozarec prestregel za nekaj požirkov krvi, dodal nekaj žganega, običajno konjak, in postregel čakajočega gosta. Kitajci menda trdno verjamejo, da kačja kri spodbuja potenco, zato moških gostov v teh »bifejih« nikoli ni manjkalo.
Mene je bolj kot kačja kri zanimala najvišja gora na Tajvanu, 3.952 metrov visoki Vushan ali Žadova gora. Imel sem srečo, da sem v eni izmed bank, kamor sem hodil zaradi poslov, spoznal tajvanskega kolega, kije bil strasten gornik. Njemu in njegovim prijateljem sem se nekega konca tedna pridružil na pohodu, ki nas je vodil na Vushan. S kombijem smo potovali dobršen del noči in potem zarana začeli vzpon. Steza seje ovijala okrog strmih, gosto poraščenih pobočij, ki sojih sekale divje grape, premeščene z varnimi mostiči, vsak od njih je bil označen z zaporedno številko. Steza je bila mojstrsko izpeljana in vzorno vzdrževana, za kar, so mi povedali, skrbi vojska. Če je le bil ob stezi kak primeren prostor za počitek, smo se ustavili, tovariši so iz nahrbtnikov izvlekli plinske gorilce in posodo in že so kuhali. To seje zgodilo na poti do zavetišča, ki smo ga dosegli pozno popoldan, vsaj štirikrat ali petkrat. Obroki niso bili obilni, zato pa na moč okusni,
kot sleherna kitajska hrana. Ko smo prišli do zavetišča na 3000 metrih in se dobro podprli, sem izvlekel iz nahrbtnika steklenico slovenskega žganja, ki je hitro zaokrožilo med druščino, a se je izkazalo, daje za njihove standarde daleč premočno. Pa saj to je ogenj, ne pijača, je ugotovil eden od pivcev. Ko so nekajkrat pohvalili mojo vzdržljivost, sem bil malce presenečen in pripomnil, da vzpon ni bil ravno zahteven. Že že, so rekli, ampak za tako starega možakarja je to hvalevredno. Začudeno sem, skoraj malo užaljen, povprašal, koliko let da bi mi dali (takrat sem jih imel 54). Kakih sedem križev pa že imaš, so dejali prepričano. Za Kitajce je pač plešast in siv človek pravi metuzalem, sem se hitro zavedel. Zjutraj smo še v temi začeli vzpon na vrh. Ta del je bil zaradi krušljive strmine nekoliko bolj zahteven; pa še zašli smo s slabo označene steze. Spričo napora še mraza nismo čutili, a zanohtalo se mi je, starčku, kljub temu prav pošteno. Pogled, ki seje v zgodnjem jutru odpiral z vrha, je napolnil oči in dušo, slednjo za dolgo časa.
V njej je ostal košček te lepote do danes ...
NOVE KNJIGE
Alojzija Bratina: DOMAČA VASICA1
Predgovor k pesniški zbirki
»... če čutiš, da to je v tebi, / naj tvoje besede še drugi bero ...«
Lojzka Bratina čuti, »da to je v njej«, zato svoje pesmi ponuja v branje že drugič. Tudi ta pesniška zbirka je predvsem posvečena Gori in njenim ljudem. Pesmi so slavospev starožitnosti, običajem in navadam, govorici in melodiji ljudi, ki živijo na naj lepšem koščku sveta. Gora živi v srcih Gorjanov, ki brez Golaka, Orlovce, Maja in Kušovca ne bi mogli živeti. Čeprav so številni odšli v svet s trebuhom za kruhom, so se vrnili in si zopet obnovili ognjišča, ker so sledili klicu doma, ki jih je trajno zaznamoval v otroštvu. Na Gori so še doma iskren pogled, topla beseda in čuteče srce. Kako bi moglo biti drugače sredi čudovite narave, katere lepota je edinstvena v vseh letnih časih. Avtorica jo strme odkriva, seji čudi in priklanja.
Lojzki n pogled na svet je radoživ: »Vsak človek je le za srečo rojen, / ko sam to spozna, takoj je pri njem ...« Verjame, da se sreča skriva na vsakem koraku, kajti sreča so prijatelji in dobri ljudje, ki te obkrožajo. V vsakomer jih najdeš, če si sam dober in ponudiš roko sočloveku. Iz sebe in Gorjanov se zna ponorčevali in se hudomušno odzvati na »kako bi rekli - tako je pač to«. »Na Guori je žlahte rafalu duosti, /kaku jo ne bi, se z vasi neso šli, /pro usi so rajši uostali to guor, / jih ne u svet spjelu niti - AMOR.«
Avtoričina pesem je zapisana v preprosti štirivrstičnici z največkrat zaporedno rimo. Ljudska po duhu se uresničuje z enostavno obliko. Ta podpira njeno iskrenost. Lojzka ne zasleduje velikih pesniških izzivov. Ne poskuša se v sonetu in sonetnem vencu. Njeni verzi privrejo na plan, »ko v duši se nekaj premakne / in v srcu odpre se izvir ...« Tri pike in pomišljaj so pogosto ločilo, s katerima zaznamuje nedokončano misel ali zgolj sluteno resnico o svetu in življenju: » ... morda nekoč najdem v duši sorodni / vse, kar iskala sem prav vsak dan ...«
Le tu in tam se njena izpoved dotakne najglobljega v njej sami. Takrat pa je najprepričljivejša: »Iskala toplino sem v zimi ledeni... /tisto toplino, ki v ognju je ni / v srcu človeškem na vso moč
1 Alojzija Bratina: Domača vasica (pesniška zbirka); samozaložba, Predmeja, 2012
zasije, /kadar dve srci blizu sta si ...« Izraža željo po tihi ljubezni, ki edina izpolnjuje življenje: »A mimo odšlo je poletje / in z njim tudi ti si odšel, / na jesen osulo se cvetje, / spominov pa čas mi ni vzel...« Verz ji zazveni »gregorčičevsko«, kot bi ga narekovalo značilno melodično valovanje pesnika, čigar zvočno govorico je ujelo tudi avtoričino uho: »... morda pa zgodi se - nikdar ne veš - /v očeh in v srcu vname se kres ...«
Njena ljubezenska govorica ni erotična, zastrta je in rahla, kot je občutljiv in ranljiv odnos med moškim in žensko: »Ko ura odbije polnoč, / ves mirno bo tu, upajoč, / da par lepih kratkih besed /odene mi v mavrico svet ...« RAD TE IMAM so te kratke, čarobne besede s čudežno močjo: »Kadar jih slišim, v meni igrajo / vse simfonije tega sveta, /gledam v tvojih očeh jih iskrečih, / srečna neskončno, da sva se našla ...«
Lojzka Bratina je polna sonca in vere v življenje. V pesmi Življenje je igra zapiše: »Včasih na odru je drama, / srce žalosti se takrat, / a vedi - nekdo te že čaka, / da stopil bi s tabo v korak ...«
Preko njenih pesmi se očaranost nad bivanjem in njegovo neprecenljivostjo prenaša v srca bralcev. Ali človek lahko podari človeku več? Pesmi so avtoričino darilo dobrim ljudem.
Bruna Vuga
Lojzkina pesem s strani 66 ...
ISKALA SEM ...
Iskala toplino sem v zimi ledeni ... Tisto toplino, ki v ognju je ni; v srcu človeškem na vso moč zasije, kadar dve srci blizu sta si ...
Iskala sem iskrice v očesu otožnem ... Moj jih pogled je v mnogih prižgal, v duši je drugemu svetlo postalo, tako mi moč je nekdo daroval ...
Besede prijazne povsod sem iskala ... Le kam odšle so? Jasno mi ni!
Pa sem jih najprej jaz drugim dala, nazaj jih nešteto z ustnic prebrala ...
Naj bom kot zvezda, ki v noči sije ... Vsakemu svojo ponudim naj dlan; morda nekoč najdem v duši sorodni vse, kar iskala sem prav vsak dan ...
KAZALO
PESEM PO IZBORU	 2
Federico Garcia Lorca: Čriček
GORA-DEŽELA
Aldo Černigoj: Gorjani in Ipavci ..........................................3
Magda Saksida: Zadnja pot na Goro .........................................8
Viktor Čibej: Iz vojskinega časa ......................................13
Franc Černigoj: Priimki in imena s pripono -goj ...........................16
ORLOVCA
Peter Muck: Bilo je nekoč (Zgodba o nemara prvem poskusu v steni Orlovca) .17
Lojze Likar: Tamara Likar (24. 5. 1957-25/26. 6. 1982) ....................21
ŠUMIJO GOZDOVI DOMAČI
Franc Černigoj: Roman Krapež - Porobanovski ...............................29
Viktor Čibej: Gozdovi (pesem) .........................................32
Elvica Velikonja: Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana) ..................33
PO SVETU
Ivan Rudolf: Srečanja z gorami v Aziji ....................................34
NOVE KNJIGE
Lojzka Bratina: Domača vasica (Predgovor Brune Vuga) ......................40
Lojzka Bratina: Iskala sem (pesem) ........................................41
PESEM NA ZADNJI STRANI
Marijan Černigoj: Fejst bukavi (pesem) ....................................43
PESEM NA ZADNJI STRANI
FEJST BUKAVI1
Marijan Černigoj
Pršli zde so tisti cajti, deje računalnik u usaki bajti; za nega smo prviezli meš, taku narjanu, de ke zveš.
Z računalnikam igra se žie skuor usak, za jt u svet je tu an nuou korak; pranj o, de tud če te zasrbi ret, ti že pomaga internet.
S m zadnič neki po računalniki šlatu, evo, sm že fejst bukov ratu; brez tega res na muorš bet, seje bukov že ceu svet.
Fejst bukovi prjatli so si usi.
Govori tudi tisti, k drgač muči; tam se mu duša ispove, ga nuotr vidiš, kašn je.
Fejst bukovi, hvaležn sm usem, uohranli bomo svet zelen; tudi če bojo usi gozdovi šli Talit, nam uostu bo fejst bukou zid.
1 'Fejst bukov' - besedna zveza, ki je nastala z igrivim spreminjanjem pomena tuje besedne zveze Tace book'. Lep slovenski prevod tega novega spletnega omrežja je 'knjiga obrazov', a Slovenci smo za svoje sprejeli kar tuje poimenovanje. (Op. ur.)
Avtor pesmi dodaja: »Prijatelje, s katerimi se preko tega socialnega spletnega omrežja povezujemo, sem primerjal z zelenim gozdom in sem resnično hvaležen vsem, ki na ta način soustvarjajo nov svet prijateljstva. Zid, ki ga omenjam na končuje obraz, s katerim se predstavlja posameznik na svoji osebni strani in preko nje lahko komunicira z drugimi - osebno ali javno.«
'GORA
Časopis GORA izdaja Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine GORA Predmeja.
Sedež uredništva je na Predmeji 35a, 5270 Ajdovščina, tel., fax: (05)36-49-023 e-mail: info@drustvo-gora. si, www.drustvo-gora.si
Uredniški odbor: Franc Černigoj, Alenka Tratnik, Iztok Velikonja
Odgovorni urednik: Dušan Brus
Lektor: Franc Černigoj
Realizacija: GK Grafika
Naklada: 350 izvodov
Oblikovanje logotipa društva Gora: Silva Karim
Fotografija na naslovnici: Elvica Velikonja - MONTPELLIERSKI NAGELJČEK (Dianthus monspessulanus)
Pripis: Na jesen bo izšla knjiga Elvice Velikonja RASTEJO PRI NAS: Rastline Trnovskega gozda.
V njej bodo zbrani zapisi o rastlinah, ki so bili objavljeni v vseh dosedanjih številkah naše Gore. Tudi zapis ob nageljčku z naslovnice.
Fotografija na zadnji strani: Franc Černigoj
ISSN 1408-7855 NUK Ljubljana