üoiiooDsfko mistook ¡©took DOUCV wsdp Marijan Krišelj prof. Evgen Lovšin Matej šurc Valent Vider Zbigniew Kowalewski Zvone Korenčan Edo Torkar Janez Pretnar Žarko Rovšček Naš planinski (alpinistični) amaterski film 90 let Planinskega vestnika Pogovor s Tonetom škarjo Srečanje z velikani Najvišje gore — včeraj, danes jutri En dan na poti Hiša v Baški grapi Na robu Atakamske puščave Koča na planini Razor »Veterani«« '84 Varstvo narave Iz planinske literature Alpinistične novice Razgled po svetu Na kratko ... 49 53 59 63 67 69 71 77 81 83 87 89 91 93 94 Naslovna stran: Razor s Kredarice — Foto Miha Debevc ^mdMilko ©dto3__ Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in odgovorni urednik-Marijan Krišelj, p. p. 44, 61109 Ljubljana. Uredniški odbor: Tomaž Banovec' Janez Bizjak, Stanko Hribar, Mitja Košir, Boštjan Lajovic, Božidar Lavrič Evgen Lovšin Miha Potočnik, Nada Praprotnik, Janez Pretnar, Pavle Sequla, Franci Vogelnik Tone Wraber. Izdajateljski svet pri PZS: Božo Jordan (predsednik) Matjaž Černe, Viktor Pergar. Zoran Naprudnik, Stanko Klinar, Milan Cilenšek. Marijan Krišelj, Milan Naprudnik. Naslov: Planinska zveza Slovenije, tpSL J/¿^^o =čorak°Vn, 9'- P", P' 214 ~ Tekoči račun Pri SDK 50101-678-47046, nJ?«5»i ( -1 ^fjp - Plam.nskl vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna iLt,? ♦ odmr?r^v m 10 >e ,reba P'ača,i d0 31- marca v tekočem za ¿"1'"° ,30 •?. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. fKn?1mie^n^Sl°Va.,,axl.,aj,e upr?vi 9'asila; navedite vedno tudi stari naslov f^tV. črkami Upoštevamo p.smene odpovedi do 1. decembra za prihodnje Ti^Tn'.°i,poyedi-rle sPreiemamo- Rokopisov in slik ne vračamo. -Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. NAŠ PLANINSKI (ALPINISTIČNI) AMATERSKI FILM MARIJAN KRIŠELJ (Nekaj misli na rob tridnevnemu pregledu planinskih in alpinističnih filmov v Cankarjevem domu lani, dne 3., 6. in 10. decembra) Viba film (Neva Mužič) in Planinska zveza Slovenije (dr. Tone Strojin) »sta se zavezala in predstavila najpomembnejše in najboljše stvaritve s tega podrooja tudi širš, javnosti « ugotavlja Tone Škarja v svojem zapisu o tem dododku, objavljenem v eni izmed decembrskih številk Dela. Treba je verjeti tej ugotovitvi, saj je zanimanje za te večere pokazalo, kako potrebno je bilo poiskati možnosti za predvajanje filmov, ki »so jih doslej videli le prijatelji avtorjev in včasih obiskovalci njihovih predavanj« (prav V "prospektu, ki sta ga ponudila obiskovalcem prireditelja Cankarjev dom, kulturni in kongresni center in pa Planinska zveza Slovenije, komisija za kulturno dejavnost, je med druqim rečeno tudi, da je to prvič v zgodovini slovenskega planinstva, ko imamo priložnost pogledati izbor amaterskega planinskega in alpinističnega filma. Najbrž ne bi bilo prav če bi se zadovoljili že zgolj s to ugotovitvijo in bi zamolčali prenekaten napor ki so ga doslej vložili v to delo člani kulturno propagandne komisije pri Planinski zvezi Slovenije, ko so imeli tudi na tem področju že nekaj boj ah manj vidnih uspehov. Iz gradiva Slovenski planinski film od Zlatoroga do Zlatoroga (M. Kn-šelj Triglavski zbornik ob 200-letnici vzpona na Triglav, PZS 1976) lahko .izluščimo nekaj podatkov, ki bi mogli tako ugotovitev po vsebini bistveno dopolniti. Naiprei pa nekaj o »razmišljanjih na temo — planinski in alpinistični film«. Ze leta 194U ie na primer akademska skupina SPD načrtovala letne in zimske plezalne filme, »s katerimi bi seznanili planince z življenjem in borbo gornika z naravo, z goro, a obenem navdušili in pritegnili mladino, da bi posvetila vec časa in dela goram«. Zapiski s takimi načrti se nadaljujejo po vojni, ko se propagandna komisija pri PZS trudi, da bi s sredstvi ki so ji bila na voljo, nabavila nekaj filmov za potrebe društev. Ti klic. so v večini primerov ostali le klici, vsekakor pa tako šibki(?), da niso mogli predreti močnega oklepa, ki naj bi oklepal našo kinematografijo in so tožbe, da pac ne moremo priti do filma s planinsko in alpinistično tematiko, prej uvod v amatersko iniciativo, kot pa v načrtno delovanje tudi na tem področju. Že leta 1954 lahko razberemo iz poročila propagandne komisije pri PZS, da »propagandni komisiji sicer m uspelo zainteresirati domačih filmskih podjetij za izdelavo cenenih filmov s planinsko a . alpinistično vsebino, čeprav 'je imela nekaj takih scenarijev na razpolago...« (PV 54/M/). Da so te potrebe res živele, dokazujejo tudi poročila posameznih planinskih društev, ko v okviru krajevnih akcij ali planinskih večerov s pridom izkoriščajo p.cle možnosti za prikazovanje filmov s planinsko oziroma alpinistično vsebino. Tako bi na primer tedenski spored v okviru planinskega tedna v letu 1954 mogli bolj slovesno zaključiti če bi imeli na voljo vsaj nekaj ustreznih filmov s tako vsebino. Porocevalcu tistikrat ni preostalo drugega, kot da je zapisal, da »... je spored planinskega tedna obsega ... propaaandna predavanja po radiu in predstave po kinematografih...« Kako vesel bi bil če bi mogel zapisati vsaj kakšno skromno novost v filmski proizvodnji, ki bi obravnavala našo temo. »Kulturni planinski žeji po filmu« smo spet pnca na 4. skupscim PZS ko avditorij ugotovi nekaj bistvenih in predvsem stalno se ponavljajočih resnic. »Močan propagandni efekt imajo tudi filmi. Štiri kratkometražne zvočne planinske filme, s katerimi razpolaga PZS, je vrtela že večina PD in bi zato morala propagandna komisija nujno misliti na nove kratkometražne filme s planinsko in alpinistično tematiko...« (PV 56/384) In tako smo spet na začetku, ko lahko le ugotovimo, da omenjena komisija že leta tako misli in je zato treba ugotoviti, da tiči vzrok nekje drugje. Morda smo del odaovora na to »stanje« mogli najti že v teh treh večerih, predvsem pa se nam je ponudil iz vsebine »okrogle mize«, ki jo je prireditelj pripravil ob zaključku teh večerov 2e povedano dopušča zaključek, da je slovenski planinski film (in alpinistični seveda) ostal — slovenski amaterski film. Manifestacija, naj mi bo dopuščeno, da to prireditev tako imenujem, je izzvenela v pravcati mali domači festival amaterskega alpinističnega in planinskega filma, ki je hkrati s svojimi vsebinami in s prikazom prizadevanja posameznih avtorjev, pokazal tudi na problematiko tega filma (in filmanja) pri nas. Iz bogatega izbora je strokovna komisija izbrala filme, ki smo jih potem videli in seveda tudi lahko ocenili. Delo prav gotovo ni bilo hvaležno, saj je amaterskih »izdelkov« še veliko in mnogi izmed njih bi zaslužili javno predstavitev. Pa vseeno, že toliko, kolikor smo videli, dopušča opravičilo, da o tem dogodku spregovorimo na tem mestu nekoliko bolj »na široko«. Izbor je bil ustrezen tako in tako, saj je pokazal potrebno mero atraktivnosti, enkratnosti, nekaj zanimivih amaterskih zamisli pri režiji ,in montaži filmov, pa tudi dosti težav, ki jih profesionalci ne bi imeli, tu pa so spremljale včasih res ¡zborno vsebino in so te težave, če gledalci ne bi bili pripravljeni »zamižati na eno oko«, včasih nekoliko motile sem in tja tudi izredno čiste izpovednosti. Po drugi plati pa ta izbor pregledno zajema tako rekoč celotno alpinistično dejavnost pri nas, čeprav razumljivo, strogo po odlomkih. Kaže obrise razvoja alpinizma, potem našega odpravar-stva, hkrati pa ostaja trdno v prostoru ¡in času. Res je »alpinizem težavna reč«, kot ugotavlja v uvodnem članku v Programu za te večere Neva Mužič in meni, da ne prenese zmeraj »podrejanja estetskim normam«. Alpinizem je visoka šola estetizma, je estetika, in umetnost hkrati v svojem ustvarjanju. Rojstvo nove plezalne smeri je stvaritev, torej je to umetniško delo posebne vrste, ki je obogateno z vsemi estetskimi pridevki! ki jih v tem dejanju pričakujemo in — tudi najdemo! če ne bi tako bilo, ne bi mogli trditi, da je plezanje — ustvarjanje novih doživetij, ki se opredmetijo z novo rojeno smerjo katerekoli težavnostne stopnje, umetniško dejanje. Veliko takih potrditev bi našli tudi na teh večerih. Umetniško zanimanje za take filme je v filmskem svetu znano, saj tematika ponuja neizčrpen vir možnosti za umetniška upodabljanja. Res je, to moram ugotoviti, da se je zanimanje za plezalski film, predvsem za scene v »dramatičnih navpičnicah«, rado sprevračalo v herdizem, ki so ga filmi med obema vojnama bili polni. Sem in tja so alpinistični film tudi kritizirali, mu pritikali priokus senzaciona-lizma, komercializma in teh kritik pravzaprav ni bilo malo. Ta »hlastanja po nemogočih navpičnicah«, ki zastajajo sapo, je Purtscheler imenitno označil, ko je dejal, da »so stvari, ki jih v gorah ne smemo izvršiti, so pa tudi take, ki jih ne moremo...« (PV 60/571).' Prav verjetno pa se je temu »hrepenenju« (najbrž po senzacijah) pridružila kmalu tudi televizija, ko na primer ni prizanesla niti Eigerju. Vse to se je, če na hitro zaključimo to poglavje v razvoju planinskega in alpinističnega filma, kaj hitro združilo v neko filmsko krizo, ki je zlasti v 60. letih že začela slutiti, da se je ta tematika filmsko izčrpala, da postaja iz leta v leto siromašnejša in da je le vprašanje časa, kdaj bodo tudi v tej snovi zaveli novi vetrovi. Tako ugotavlja Toni Hiebeler, tako mislijo vsi, ki redno spremljajo filmsko dogajanje v Trentu in čas sam je to prepričanje kmalu potrdil, ko se je na sceni začel pojavljati tako imenovani »odpravarski film«, sprva še z naivno dnevniško koncepcijo, pozneje pa že z drznejšimi filmskimi zamislimi in rešitvami. Nekaj tega prizadevanja je bilo moč spoznati tudi ob gledanju filmov v Cankarjevem domu. In še ena vrednost se je izkristalizirala ob teh filmih — njihova dokumentarna vrednost. Umetniško sporočilo je tesno povezano, bomo dejali, z amatersko pristnostjo, s čistim užitkom v doživetju in s čisto željo — sporočiti to doživetje tudi drugim. Tako nam je ob tem neprestanem prizadevanju kar nekako žal, da smo v slovenskem planinskem filmu nekako zastali — po velikem začetku s filmoma J. Ravnika V kraljestvu Zlatoroga in Badjurovih Triglavskih strmin. In tako naj v tem uvodnem zaključku ugotovim tudi to, kar so že mnogi pred menoj: »Ko govorimo o slovenskem planinskem in alpinističnem filmu, moramo odgovoriti tudi na trditev, da je splošna želja tisočerih planincev po filmu, v katerem bi bilo okolje lepote našega gorskega sveta... In če je nadalje res, »da je ostalo neuresničeno hrepenenje množice slovenskih planincev..., ki leta iri leta z vse bolj drznimi osebno odgovornimi podvigi osvajajo Alpe, Kavkaz, Himalajo Kakšno zanimanje tisočerih ljubiteljev gora, gledati takšne filme!« (F. Brenk: O Slovenskem planinskem filmu, PB 67-194). Torej, če je vse to res, potem bi bilo potrebno ugotoviti razloge, zakaj nismo mogli, nismo hoteli, morda niti želeli tega velikega hrepenenja uresničiti. Morda je res, da je alpinistične filme težje ustvarjati, že zaradi neločljive povezanosti človeka z naravo in narobe, zaradi prevelike bojazni, da ne bi morda nehote zašli v »tradicionalno sentimentalnost«. Sicer pa, zakaj naj bi bil prav planinski film zahtevnejši od drugih tem, ki jih scenaristi in režiserji oziroma pro-ducenti sprejemajo brez večje bojazni, da bi bili morda neprepričljivo herojski, romantično osladni in morda celo sentimentalni. Odkod navsezadnje ta sladkoba, ko pa ve vsakdo, da je prav gora in vse njeno neznansko daleč od vsega tega. Prinaša človek v to okolje tak vonj? Med »kočarje, planšarje, lovce, plezalce, množice planincev, trans-verzalcev, smučarjev, oskrbnikov, znanstvenikov na observatorijih, gorskih reševalcev, gorskih stražarjev«. Smo najbrž v globoki zmoti. Tu gre za »uravnavanje odnosov do življenja, ne pa za zdravljenje teh odnosov. Treba se je le zdravo lotiti dela, da bi oblikovali gmoto motivov pa osebnih in družbenih problemov sodobnega planinca in alpinista... da bi pri tem ne bili niti sentimentalni, niti nadčloveški nadljudje « (Brenk, prav tam). V Programu je zapisanih tudi nekaj misli na temo »slovenski alpinistični amaterski film«, ki jih je bil zapisal Janez Bizjak in sicer »v imenu avtorjev«. Predvsem je tu treba izluščiti ugotovitev, da so to filmi, ki so terjali »specifične pogoje snovanja, rojevanja, oblikovanja«. J. Bizjak pravilno ugotavlja, da v tem primeru ne moremo razumeti pojma »amaterski« kot pojem, ki naj bi podčrtoval neprofesionalnost in ima le ljubiteljski pristop, ki naj bi v »strokovnih krogih« bil prevečkrat posmehljivo zastavljen. Ti filmi so predvsem sad avtorjevih osebnih zamisli, ko nastopa v vlogi snemalca, režiserja, montažerja, govorca in finanserja, včasih pa tudi — akterja. V vsem tem je zajeto mnogo odpovedovanja, »na desetine ur v sončnih popoldnevih ali v poznih večernih urah«. Zato je improvizaoija očitna. Montaža je pač taka kot je, glasovna oprema prav tako. Vse skupaj pa je pristno, največkrat povezano z nemogočimi snemalnimi pogoji, ki jih ne bi zmogel noben profesionalec ali pa zelo redki, ki so hkrati tudi vešči v plezanju, in zato je ta dokumentarnost še toliko bolj dragocena, ker je neponovljiva, kar je pač za dokument značilno. Ta neponovljivost je v teh primerih še toliko bolj »trda«, ker gre za izjemne razmere, ki jih zmore le človek, ki je takim razmeram kos (ali pa tudi ne!), kajti nikoli ni mogoče vnaprej predvideti, da bo zamisel tudi uresničena. Torej je »vrednost našega amaterskega alpinističnega filma predvsem v njegovi dokumentarnosti«, saj gre navsezadnje tu za filme, ki so često nastajali v razmerah, ki so značilne za odprave in v stenah, kjer alpinisti odkrivajo še neznan svet in — sami sebe. Tako je tudi tu mnogo pomešanega, mnogo je takega, kar ima izrazito umetniško veljavo, ne dokumentarne, ker gre tu za doživetje, za nepredvidljivost, za naključne dogodke, ki jih mora alpinist-snemalec sprejeti. Tu so osebni napori, je trpljenje in je trdo delo, so pa tudi »trenutki sreče in nepozabnih doživetij«. V kadrih, ki si slede bolj ali manj logično, posrečeno, tudi duhovito, izvirno, ni olepšav, ne spačenosti, so le vsakdanjosti, je le nepotvorjen zapis resničnosti. PRVI VEČER V večini mlado občinstvo je gledalo tele filme: Everest Vanje Matijevca, Taurus Joca Balanta, Pamir Petra Markiča, Lotse Vanje Matijevca. Vse na super 8 mm, barvni. Dnevniški filmski zapisi pravzaprav niso odkrivali filmsko nič novega. Vse se je začelo, vse se je odvijalo, kot pač poteka odprava sama. Obrazec, ki je sicer že preživel, je pa v dokumentarnem prostoru še vedno filmskemu amaterju praktično pomagalo, »kako spraviti skupaj film«, ki bi ohranil doživljanje na taki poti. Filmi tega večera sodijo v ta žanr, vendar pa se po kakovosti med seboj bistveno razlikujejo. Matijevčev Everest je zapis poteka odprave (Everest 79). Vedeti tje namreč treba, da je snemalec predvsem alpinist, član odprave 'in da je snemanje njegova sekundarna naloga in da rezultati te naloge dobe svojo vrednost šele dosti pozneje, ko je odprava namreč ze zdavnaj doma. Matijevec je prikazal film, ki skuša logično pripovedovati o dogajanjih na gori in to z jezikom, ki mu gledalec prisluhne, včasih zadržuje sapo, predvsem pa podoživlja vse tisto, kar je doživljal snemalec sam, pač v obsegu svojega lastnega razumevanja takega gorskega sveta. Velika mera osebnega filmu pomaga doživetje stopnjevati do samega dejanskega vrha, ko se pripoved prevesi v svojo katarzo. Joco Balant pa pripoveduje o odpravi alpinistov PD TAM iz Maribora na Taurus. Dnevniški zapis je filmsko logičen in zajema vse najvažnejše vtise s poti. Logistika tega filma tiči v lahkotnem, nevsiljivem pripovedovanju, komentiranju, kar pa teže samega dejanja, ki ga predstavlja vzpon na to goro, ne prizadene. Nasprotno, z velikim optimizmom se zaključi ta pripoved in le stežka se moramo posloviti od tega mogočnega sveta. Peter Markič sodi v tem sklopu v posebno vrsto »predstaviteljev« amaterskih alpinističnih filmov. Predvsem je nerazdružna s filmskimi stvaritvami njegova pristna humori-stika, ki se porojeva sproti, neposredno s kadri samimi, z vsebino in razpoloženjem. Tako mu uspeva uokvirjati resne naloge v okvir človekovih zmogljivosti, v logiko in v osebno prepričanje. Prav posebej pa je potrebno razčleniti Matijevčev film Lotse. Oboje, spremna beseda pa slika, sta napravila globok vtis. Zakaj? Krutost gore do človeka? Nizanje neponovljivih podob, skrajno nevarnih, na robu mogočega tako rekoč? Tudi to je bil povsem amaterski film, amatersko zmontiran, pa nas je pustil s tako globokim vtisom. Film vsekakor sodi med tiste dokumente človekovih zmogljivosti, ki nimajo veliko posnemovalcev. DRUGI VEČER Podoba ista kot prvi dan — polna dvorana večinoma mladih, ki jih zanima taka tema. Razveseljivo. In še so bili, pa niso mogli v dvorano, dokler jih prireditelj ni široko-grudno pustil v ta ambient. Savellijev film Pallavicini in Mont Blanc je prikazal ambicijo, ki spregleda že marsikateri ljubiteljski kader in postaja vedno bolj pomembna — informacija, sporočilnost. Teža spominjanja se zlepi s pripovedjo o objektivnih težavah na gori, s katero se človek sreča. Tu ne slutimo več poudarka »na čistem alpinističnem dejanju«, pomembna postaja tura, vsak korak tako rekoč, ki zmore dodati kaj novega tej informaciji. Markičev Ledeni slap pa je zapis v alpinističnem stilu, ko gledamo plezanje v ledu. Tudi film Spominske poti Matjaža Fistrovca sodi med čiste alpinistične prikaze dejanj in situacij v posameznih smereh. Film vsebuje še eno vrednost — razmišlja o gori in človeku. Ne moremo tudi mimo domiselno animiranega filma Marjana Ručigaja, ko nam v prispodobi prikaže s humornimi vložki vzpon in sicer s pomočjo stiliziranega risalnega žebljička in — pajka. Posebne pozornosti pa je tega večera bil deležen film Otona Naglosta Štruca, pravzaprav oba njegova filma, tudi Vranska draga. To je filmsko dograjena pripoved o vzponu v visokem alpinističnem stilu. TRETJI VEČER Vsekakor vrh dogajanj. Bizjak-Pajkova Grenlandija je predstavila uvodni vtis v ta večer, ki obljublja širokopotezni sprehod tako rekoč po vsem svetovnem gorstvu. Gledalec je imel tako občutek, da sedi v dvorani, skupaj s svetovno znanimi alpinisti, ki bi radi prikazali svoje filmske zamisli občinstvu. Sam nisem bil nič drugače razpoložen, kot vselej tedaj, ko sem toliko let v Trentu spremljal dogajanja na svetovnem filmskem festivalu alpinističnih in raziskovalnih filmov, ki že trideset let prikazuje svetovni javnosti filmske dosežke te vrste. (Mimogrede: letos bo to že 33. in bo trajal od 28. aprila do 4. maja). Seveda, veliko še manjka do tiste dognanosti, ki jo lahko srečamo na tem festivalu, vtis pa je tu in mimo njega ni mogoče. Grenlandija je logično sosledje dogodkov, ki skušajo s filmsko pripovedjo oživiti vrsto pomembnejših podrobnosti v panoramah in v življenju v taboru. Joco Balant je prikazal na videz manj alpinistično zahteven film — Po mehiških vulkanih z vzponom na Popokatepetl. Trekinski prizvok, ki se drži tega filma, vrednosti seveda ni prizadel, saj je pripoved avtor naslonil predvsem na sam vzpon in na pokrajino. Posebej pa je vzbudil pozornost film Milana Savellija o jezeru Titicaca s poetičnimi filmskimi vložki in s stvarnim komentarjem, ko v najbolj nujnih podrobnostih spoznamo življenje plemena (skrivnostnega) Ursu, ki živi na tem jezeru, in pa še vedno skrivnostno mesto Maču Piču. Raziskovalni element je tu očiten in je tako prav ta film poskrbel za vsebinsko ravnotežje teh treh večerov z ostalimi alpinističnimi izpovednostmi in dokumentacijo. Bešlinov Salcantay je v skromnosti v komentarju poudaril resnost samega vzpona na to izredno lepo goro. Lepoto uspe pričarati tudi snemalec tega filma. Posebno mesto pa zaslužita filma Aconcagua in Fitz Roy. Peter Podgornik je predstavil film — enkratno dejanje, ki ga je opravila I. primorska odprava »Andi 78«, ko je v tej gori »potegnila« Jugoslovansko smer in to v skrajno zahtevnih in nemogočih razmerah. Kamera, prvikrat v rokah snemalcev, je pokazala vse bistveno, izpoved pa je bila tako impresivna, da oboje — film in komentar — predstavljata nedeljivo in neponovljivo celoto. Škoda, da komentar ni bil posnet. Joco Balant in Silvo Karo pa sta zaključila večer s filmom Fitz Roy. Težavnost, ki jo zasledimo v posameznih delih filma, ne zaostaja za težavnostmi take vrste v prej omenjenem filmu, le pogoji snemanja so v tem delu J. Amerike povsem nemogoči. Avtorja sta si zato pomagala pri tej filmski pripovedi tudi s sliko z diapozitivov, ko je vse to skupaj dovolj nazorno pokazalo, kako je »nastajala« v Fitz Royu — Slovenska smer. OKROGLA MIZA Ta naj bi dala piko vsem tem trem večerom, pa je ni. Ostalo je dosti odprtih vprašanj, ki terjajo morda posebej pripravljeno srečanje na to temo. To pa že zato, da vendarle ne bi spet vse skupaj izzvenelo v neko sicer zanimivo amatersko prizadevnost, za katero ni denarja, problem slovenskega planinskega filma pa bi bil še naprej neprijetna tema mnogih, ki se s filmom ukvarjajo, pa to temo raje obidejo, in pa mnogih, ki z neprijetnim občutkom v srcu pišejo o tem problemu. Naj izluščim le dvoje misli te okrogle mize. Prva: »To so filmi za alpinistično publiko, ki jim po dokumentu ni para in imajo vrednost tudi v samem komentarju« (France Zupan, član »okrogle mize«); druga: »Ti filmi so nastali iz notranje potrebe vsakega posameznega alpinista. In mini festival, ki smo mu bili priča, je pokazal dosti dobrih filmov, ko pa je hkrati ostalo odprto vprašanje, kje jih prikazovati. Velike odprave nekako zrinejo filme na televizijo, drugi pa jih hranijo doma in jih pokažejo le ožjemu krogu. Ustavi pa se pri denarju. Dejstvo pa je, da je vrednost tega filma v tem, da ga ni mogoče ponoviti. Ima torej dokumentarno vrednost (Tone Škarja, publika). 90 LET PLANINSKEGA VESTNIKA* prof. EVGEN LOVŠIN Uvod v ta del razmišljanja o planinstvu je že napisan in priobčen z odstavkom »Kulturna diva prikazali njegovo številčno in stvarno bogastvo. Planinski vestnik razdelimo za boljši pregled na pet obdobij: I. obd. 4 desetletja 1895-1940, Splošno kazalo, sestavil prof. Josip Wester. M. obd. 1 desetletje 1941-1950, Splošno kazalo, sestavi prof Josip Wester. Ml. obd. 1 desetletje 1951-1960, Splošno kazalo, sestav, prof. V ko Maa. v nhrt 1 desetletje 1961—1970, Splošno kazalo, sestavil prof. Vilko Mazi. V obd 1 desetletje 1971—1980, Se nima sestavljenega Splošnega kazala, pomagamo s, z letnimi kazali. Sološna kazala za prva štiri obdobja (1895-1970) obsegajo 430 natisnjenih strani v knjižni oblfkf in dveh zvezkih, pete obdobje pa ima kazalo po nekaj stran, v vsak, 12. številki tekočega leta. „ Splošna kazala prvih treh obdobij so sestavljena po istem sistemu, za četrto obdobje pa je potrebno upoštevati spremembe. Ogrodje Splošnega kazala je sestavljeno iz treh delov: A — Vsebinsko kazalo, B — Avtorsko kazalo, C — Seznam slik lin zemljevidov. Vsebinsko kazalo ima šest oddelkov: Splošni članki, Popisi in oSlovstvene ocene in prikazi, Društvene zadeve, Osebne vest, in Obzor (Razne vest, ,n beležke). V Avtorskem kazalu je navzočnost avtorja skrbno prikazana. Članki so na.P°d>agi kartoteke zaznamovani s tekočimi številkami, s priimkom in imenom avtorja, nas lovom prispevka Vestnikovo letnico in stranjo. Avtor pa je še posebej Pr'kazanna^onnc^'a-nSeqa veste ka v tekočem abecednem kazalu, kjer so avtorjevemu priimku n imenu pripisan? znaki iz šestih oddelkov in tekoče številke iz vsebinskega kazala. Med stotinami avtorjev in njihovih prispevkov jih lahko hitro .identificiramo. Omenieni oddelki so pri Westru razdeljeni na skupine, ki so sestavljene iz več podskupin Za primer navajamo dve taki skupini s svojimi podskupinami, ker so važne za naše raziskovanje. Prirnrta In nieni ooiavi: Planinska zgodovina in narodopisje: Rastlinstvo^rf živalstvo Spominski članki o osebah Geoloaiia Osebni spomin, Pri rod ni pojavi, meteorologija Zgodovinski članki Zdravstvo Raznotero Največ prostora zavzemajo Potopisi in opisi. Razdeljeni so na petnajst podskupin, od Julijskih Alp do ostale Evrope in drugih zemljin. _ Mazijeve nadaljnje delitve, dopolnitve in spremembe v sistemu Splošnih kazal, ce jih primerjamo z Westrom, bomo omenjali po potrebi. _ Vsebinska kazala Planinskega vestnika nam za vsa štiri obdobja (1895-1970) pokažejo naslednjo številčno sliko: Celotno štev. Od celotnega števila Obdobje enot (člankov) je potopisov 1895-1940 1581 791 1941-1950 394 TOU 1951—1960 373 ^ 1961—1970 1617 Skupaj 4965 1854 Ocenjeno za zadnje desetletje 1500 __ • Članek je sestavni del zapisov z. naslovom .»^¡šljanje o^^^Sr. 53 vestnik prispeval prof. Evgen Lovšin in so objavljeni v PV a84, hv 4.»4, rv rv i^ot, Planinski vestnik je od začetka izhajanja do danes zabeležil približno šesttisočpetsto plezalnih v ,n zap,sov m od teh kakih 220° potopisov, med temi približno 450 Planinski zbornik 1945 velja za 45. letnik društvenega glasila. KAKO SE JE ZAČELO PRVO OBDOBJE PLANINSKEGA VESTNIKA nilSiL in gorniki Slovenskega planinskega društva v Ljubljani (1893) so za SoSno le °D.,zda.h Por°cll° 0 društvenem letu 1894. Orožen, Mikuš, Kruleč, Triler, I nHhnHnii E?*^" ^ dmgJ navdušeni P|aninci v svesti si velikih nalog sklenili da prihodnje leto 1895 začno .zdajati list, ki naj bo mesečnik in ki se naj imenuje Planinski^ vestnik. Isto leto kot Ljubljančani so Močnik, Trpine, Burnik in Kos ustanovili podružnico v Kranju Kocbek, Vrečko, Goričar pa Savinjsko podružnico s sedežem v Mozirju, Že drugo eto je bilo 271 rednih članov, častni član je bil dr. J. Frischauf nz Ptnn°vV fJf,hn(HP^laVltn0 deTnih) P.a 7- v P0r0Čilu J'e bilo objavljenih 175 potov (iz etov) z izhodiščem, namembnim vrhom, znamenitim krajem, z nadmorsko višino in potrebnim časom poti. Vižmarje —Tacen —šmarna gora 671 m (čez Kuhinjo) 1 uro in pol Borovnica — Pokojišče — Padež — Cerknica 3 ure in pol Škof j a Loka — Gabrovo — Lubnik 1027 m 2 uri, Stare Fužine —Preko sedmih jezer —Trenta 10 ur, Trbovlje — Dobovec — Kum 1219 m 3 ure, Kamniško sedlo — Planjava 2392 m — Ojstrica 2350 m 6 ur Srednja vas v Bohinju —Tolstec —Triglav 2864 m 10 ur. Sto petinsedemdeset takih izletov pred skoraj sto leti! V tistih časih, manj varnih ie nas clovek-planinec pogumno brusil noge po bližnji in daljnji okolici, po hribih in 'dolinah tja do najvišjih gora. V omenjenem Poročilu 1894 je izšla devet strani dolga razprava prof. Fr. Orožna predsednika SPD z naslovom »Prvi hribolazci na Triglavu v dobi 1778 do 1837«, ki nam je prva dajala zbrano znanje, navdih in pogum ob Župančičevi »veličastni monštranci, sijoči nad naso deželo«. 1 I. Obdobje (1895—1940) Pred nami je prvo obdobje VVestrovega Splošnega kazala, ki za ta čas v celoti zajame revija I no pisanje slovenskega planinskega človeka. V posebni kartoteki evidentirano podrobno in pregledno predstavi iskavcu želene podatke. Vseh enot (člankov zapisov in prispevkov) je 1581. Oddelek vsebinskega kazala vsebuje med splošnimi članki naslednje količine: Skupine Planinstvo in alpinistika Priroda in njeni pojavi Planinska zgodovina in narodopisje Leposlovje Jezikoslovje in imenstvo Potopisi in opisi Slovstvene ocene in prikazi Društvene zadeve Osebne vesti Število enot (člankov) 91 45 65 120 25 791 242 95 106 Planinski pisec prvih desetletij se je nagibal v večji meri k potopisu in opisovanju gorske pokrajine, kar je razvidno iz visoke številke (791 enot). Vse druge skupine imajo manj kot polovico pisemskega gradiva. Planinstvu in alpinistiki je namenjeno 91 člankov. Pavlin, VVoelfling, Mlakar, Badjura in Turna so se se v avstro-ogrski monarhiji lotili pisanja o turistiki in prirodi o izletih v zimi in snegu, Turna pa je nastopil s svojo življenjsko temo: Alpinizem V PV 1908 st. 6 in 7 začne Turna svoj 12 strani dolg članek s citatom L. N. Tolstoja: »Eno od prvih m od vseh priznanih pogojev sreče je tako življenje, pri katerem ni narušena zveza človeka s prirodo, tj. življenje pod milim nebom, na svitu sonca, na svežem vzduhu občevanje z zemljo, rastlinjem, živalmi.« Razen tega so pogoji za srečo: .ljubljeno1 vprašanja o človek bi.]u obsega tudi odgovor g.ede P™ o'i™:» v slovenski planinski «ara,uri Je dr. H. Turne -Pomen in razvoj alpinizma«, založil TK »Skala«, 1930. nrphllipna BmMmmsmmm fzSft prečenju KrU^ ~ »m* SSSSSrA«^^ »iK se naši plaLnoi postavili. Zanimalo PM« -1= ^pelimf članki}! mmmmmrn. mladež plezalstvu, starejši pa nošnji in vodnistvu. SS= s&Ta«"^ «Si našim goram njih praznično obleko!« Pisali so o favni in flori (Zazula). o planinskih vrtovih (Panič). o planinskem cvetju v nižin ^Petkovšek) in drugi. Poleg naravoslovja je zastopana geologija (prof. Se.d s štirimi člankf) Žurga (O Pohorju). Med naravnimi pojavi je meteorologija najbo J o turisti ki v zvezi z zdravjem, o sončnih opeklinah, o gorski bolezni itd. Planinska zgodovina in narodopisje Ta skupina je razdeljena na naslednje podskupine: Spominski članki (po osebah , SST-SESS Sfefcst Prof°jo^p ^VVester^ima 7 spominskih člankov (o Freyerju, Goetheju Haquetu Ravnika? u Rosthornu Kefersteinu in Tušku). Josip Oblak je pisal o Cankarju in Goetheju 3K Tna njern ^ Zanfm i v i' ffttJSBl tt » Mlakar EriLvšek o bratihE^avSklh, vodnikih in reševalcih v Kamniških in Savinjskih Alpah Društven- predsednik Fran Tominšek in Vestnikov urednik Josip Tominšeks a d sala o svoHh organizacijskih in upravnih zadevah, o odkritju Tommškove pot. iz Vrat na Triglav, o kroniki zadnjega polstoletja itd. V to skupino so uvršc^i Kodtč PeterNn-Petruška, Vidmar, Zazula in Zmitek. Tudi Turna je tu s svojim, spomin, iz M^d Raznoterosti te skupine je poleg drugih uvrščen tudi dr. Amošt Brilej, urednik PV z zaSTm spisom- iz slovanskega alpinizma (udejstvovanje Poljske, delo ruskih alpinistov, razmah in pokret pri Bolgarih in delo čehoslovakov). Leposlovje iL°rnjeniln' ideološkimi in znanstvenimi skupinami številčno dobro zasedeno. Ima tn podskupine: Poezi a, Muzikalne priloge, Proza, od katerih ima 9 Nai nrPlVmSnitdaa,e,ja' iljaŽa in AF°erste^. poezija ima 50 pesmi'(od teh Rnžgar in u nekaj znanih umen: Aškerc, Abram, Gradnik, Medved, Merhar Zorzut utrn e ro zlfTp hnna?n a P'a n'n a h ^ t ri p at i Pesniška žila,' a redkim s? kaj lepega -je ?e..bogatejsa: 67 enot. Wester jih je razvrstil na Črtice, Humoreske in Afonzme. Največ jih imata Korun in Mlakar, takoj za njima je Zazulä. Spomnim se da se m. je srce marsikdaj ob tem čtivu ogrelo. Nekoliko za dobro voljo K ter tu Aljaž Jakob: Kaj bodo naši potomci s Triglavom počeli? Gregorin Janez: V gorah sneži in mete Kozak Juš: Dva razgleda Lipovšek Marjan: Pravljica o treh drevesih Mlakar Janko: Nekaj iz morfologije in biologije planincev Rus dr. Joža: Postanek gora (Črnogorska narodna) Topolovec Darinka: Vsi sveti pod Triglavsko severno steno Mara Mohoric: Tam sem hodil po planincah Vandot Josip: Kresovanje v gorenjskih planinah Zazula Jožef: Šaljivo mučni doživljaji. Jezikoslovje in Imenstvo nS-n L-25 en0tami • (,člaHki)- 0d nekdai se J® slovenski planinec zanimal, kako sveTpSoS^ZH iraJ' p°tok' 9oro, P,anino' ^šace. Gre za Raven svet, Vzvilen Ssko9npnSif^ l\-\ld0Wll' Površinsko. odejo in Občila. Tako si deli Badjüra svojo nekafna?loZ !renSk° lz^azosl°v e- Gre za Kaj in Kako. Navedel bom samo nekaj naslovov, ki nam sami povedo vsebino te strogo znanstvene stroke- Kogovsek Ivan je zelo zgoden jezikoslovec. V letih 1910, 1923 in 1925 ie naoisal 7a P°Sebej-Za B°hinjSka 'imena' med Vodn kov e raziskoval KoSn S? Zammaj° ,,n!ena okro9 Begunjščice in Stola. Dr. J. šašelj Jfr inSno li - k! Zgorn^ 'm Spodnjl Rož" Znan in zel° Poučen je Antibarbarus '¿'P,3 Tominska Na vrsti je daleč najobsežnejši dr. H. Turna, ki smo ga že tPe?mdSko Ä^rovJU,ijSkih A,P- V Seznamu je 6 n^0Vih nomenklafurnS Potopisi in opisi fznSiiSiS \d™>setem sto,etiu strmo navzgor v močno specializacijo in strokovno zpopolnjevanje. S tem v zvezi je nastajala potreba po poklicnem združevanju in po lastn h periodičnih publikacijah v obliki revij, vestnikov, obzornikov itd. Planinski vest-mk ki spada med najstarejše tovrstne publikacije, je bil in ostane list s poglavitno potopisno vsebino m registriranjem planinske kulturne dejavnosti. Imel bo tudi v prihodnje na stezaj odprta vrata vsem znanstvenim strokam, ki so kakorkoli povezane z gorsKim svstom. Dobra polovica Vsebinskega kazala (obdobje 1895-1940) je pred nami. šteje 791 evidentiranih člankov o potopisih in opisih in v Avtorskem kazalu po abecednem redu 384 n as°e<±Tj ep od s k u pi'ne Za rad' ma*ših napak>- SkuPina dopisi in opisi je razdeljena na Število enot (člankov) Julijske Alpe, vzhodni del 201 Karavanke, zahodni del in Storžič 22 Savinjske Alpe 115 Štajersko gorovje in hribovje 48 Gorenjsko 25 Ljubljanski okoliš 27 Zasavje in Dolenjsko 27 Notranjsko in Kraški svet 19 Primorsko, Goriško in Benečija-Julijska krajina 13 Julijske Alpe, zahodni del 17 Koroško 21 Jugoslavija izven Slovenije 67 Ostala Evropa Druge dežele j Daljša potovanja in kombinirane ture 67 Vse naštete podskupine imajo še nadaljnjo prostorsko m kvalitetno delitev. Ne primer, Julijske Alpe, vzhodni del, se delijo na Splošne članke, Triglav vobče, Triglavska stena itd.; zadnja podskupina pa ima pod d) Plezalne ture se 12 člankov. Plezalnih tur ne moremo obravnavati med potopisi, pri plezanju imamo samo smeri. Uvrstili jih bomo v posebno podskupino. Avtorsko abecedno kazalo prikaže pri posameznem avtorju njegov penzum (opravljeno delo) z navedbo številk člankov iz Vsebinskega kazala, pa tudi njihovega ocenjevalca. To bo tudi naše merilo. . . „ Preden nadaljujemo analizo potopiscev in njihovega dela, je treba pripomniti se naslednje: Razpredelnica potopisov in opisov po krajih je zanimiva z vec strani Vzhodni del Julijskih Alp je očitno priznan tako izletniški kot plezalni eldorado, obljubljena dežela Bližina Ljubljane, množica ljudi, več razumništva, več želja po veličastni naravi, zdravi naravi, ozonu v gozdovih, po prikupnih cvetlicah in divjih kozah, daljnih razgledih dobri volji in krepkem počutju — vse to in še kaj odloča o izletu in njegovem opisu Z Julijci se merijo Savinjske Alpe, postavljajo se Karavanke, vsi drugi kraji pa so, razen Koroške in Pohorja (Maribor!), kljub večji prostranosti, prikupnemu okolju in ljudem ostali daleč pod enotami potopisov o Triglavu in njegovi soseščini. Prinašamo izvlečke iz Avtorskega kazala prvega obdobja (1895—1940). Naslovom dodajamo njihov številčni učinek (števila člankov). . , .. Število prispevkov Število prispevkov Priimek in ime pisatelja -z vseh pog|avij samo potopisi Brilej Amošt 29 12 Debelak Mira Marko 21 18 Kocbek Fran 28 14 Jesih Pavla 11 Kunaver Pavel 29 12 Lipovšek Marijan 20 17 Mlakar Janko 35 28 Oblak Josip 50 28 Rotter Bruno 20 15 Ogrin Fran 13 Potočnik Miha 11 Režek Boris 11 Tominšek Fran 21 Tominšek Josip 196 Turna Henrik " 54 38 VVester Josip 46 27 Zazula Jože 27 12 Župančič Uroš 24 19 Da bi se približali značaju in osebnim značilnostim našega množičnega potopisca, smo pri obeh tabelah izločili tiste, ki so na S tabeli izpadli s svojim enim ali dvema člankoma, pri tabeli II pa tisti, ki so se spomnili samo dva do trikrat svojih potov ali plezanj po gorah. Zelo veliko je v kazalih takih »enoglasnih« poskusov. Spominski potopisni članki so podoživetja vzponov in mnogo začetnikov bomo v naslednjih desetletjih našli med zglednimi planinci in prav dobrimi potopisci. Omenil sem že, da so plezalne ture v VVestrovem Splošnem kazalu zabeležene med Potopisi (Triglavska stena, Triglavsko in Bohinjsko pogorje, Martuljkova skupina, Škrla-tica, Mangart itd.) in na koncu med »Daljša potovanja in kombinirane ture« z naslovom Plezalne ture. V tabeli »potopisi« najdemo alpiniste, ki so v vsakem vremenu hodili v gore, tako na primer na Triglav pozimi in poleti, v viharjih in nevihtah, burji in snegu, najrajši po jutranjem hladu, ko pričakuješ prve sončne žarke. V Planinskem vestniku ali tudi v svojih knjigah so pisali o nepozabnih doživetjih zgodnji letniki: Setničar, Kveder, J. Tominšek, Topolovec, Debelakova, Lindtner in drugi. Gre za začetek plezanja pri nas, za živahen čas, za tretje in četrto desetletje našega stoletja. Imena, ki jih bom navedel, so znana še danes, saj je glas o Triglavski steni in drugih stenah šel v »zadnjo vas«. Bilo je veliko več plezalnih vzponov kot tistih, ki jih je plezalec opisal in ovekovečil. Le če je bila prej preštudirana smer tudi prvič preplezana, je vedno našla »smeropisca«. Svoje vzpone in doživljaje v Triglavski steni so opisali v prvih letih naslednji plezalci: Turna Henrik, leta 1910, Kunaver Pavel, leta 1912, Kveder Janez, leta 1922, Tominšek Stanko, leta 1927, Debelakova Mira Marko, leta 1927, Potočnik Miha, leta 1930, 1931, 1933, Jesih Pavla, leta 1930, Zuoančič Uroš, leta 1934, 1938, Boškovič Ljubica, leta 1936, Malovrh Cene, leta 1939, Brojan Janez, leta 1939. Med Plezalne ture je Wester uvrstil 7 avtorjev, ki so opisovali več tur in se predstavili z bogato bero plezalnih vzponov ali dolgih pešpoti. Ti so: Kunaver Pavel, (1912. Kamniške planine), Jug dr. Klement (Moje ture, v letu 1922, 1923), Jug dr. Klement (Piezalne ture v vzhodnih Julicih in Kamniških planinah, 1924), Jug dr. Klement (Plezalne ture v Kamniških-Savinjskih Alpah, 1925), Jug dr. Klement (Plezalni zapisi, 1926). Posamič je navedenih in opisanih 41 (enainštirideset) plezalnih tur. Ker se je Jug leta 1924 v Triglavski steni smrtno ponesrečil, posmrtna izdaja zadeva skoraj polovico njegovih zapisov. Objave zapisov Prevca Slavka so datirana z letnico 1926, Debelakove Mire Marko z letom 1932, Župančiča Uroša z letom 1932 in 1934, Lipovška Marijana z letom 1933. Naj ne gre z nezadostnim priznanjem mimo nas ta nepopolni prikaz začetka slovenskega modernega alpinizma in plezalne vneme v letih 1920—1940, saj so sadovi naslednjih desetletij očiten dokaz, da smo se uvrstili v svetovne vrhove te telesno-kulturne dejavnosti. SLOVSTVENE OCENE IN PRIKAZI V Splošnih kazalih so po najštevilnejšem poglavju Potopisi na vrsti Slovstvene ocene in prikazi ter Ostale publikacije. To poglavje je po količini na drugem mestu. 252 ocen, prikazov in naslovov je pred nami! Dr. Josip Tominšek, urednik Planinskega vestnika, je svojo vodilno uredniško dejavnost usmeril na nasvete mladeži, na ocene in kritike knjig in samostojnih spisov, ki se tičejo planinstva in plezalne alpinistike, bibliografije in slovenskega jezikoslovja z mnogimi opombami v znanem Antibarbarusu. Nanj odpade pribl. 110 ocen in opomb tega poglavja. Ni bilo količkaj znane planinske knjige (ali važnejšega zapiska), da ne bi našla prostora v vestniku. Za planinsko bibliografijo ne bi našli boljšega pripomočka. Glavni urednik je imel precej izvrstnih pomagavcev: Josip Wester, Arnošt Brilej, Henrik Turna, Anton Švigelj, Vlado Forster, Josip Orožen, Josip Oblak, so se večkrat oglasili. Vestnik je prinašal ponatise iz čeških, nemških in drugih publikacij. Seveda niso manjkale vesti o planinstvu iz domačih listov in revij. Primeri ocenjenih knjig nam bodo prikazali, kaj so ocenjevali: 10 Badjurjevih vodnikov in strokovnih zvezkov; Copeland F. S., Beautiful Mountains in the Jugoslav Alps; Cve-tišič Vjekoslav, 4 knjige Doživljaji i utisci; Dvorski Viktor, V Julskyh Alpäh; Finžgar F. S., Spomini na Kredarico; Frischauf J., 9 knjig in spisov; Debelakova M. M., Plezalna tehnika; Kajzelj Mirko, Naš alpinizem; Kocbek Fran, 9 koledarjev; Kos Fran, Ueber die polymorphe Aufspaltung der Isotomuri (rec. Petkovšek Viktor); Kugy dr. Julius, 5 knjig o Julijskih Alpah, peta knjiga Fünf Jahrhunderte Triglav pa je pri Tominšku izzvala kritično oceno; Janez Mencinger, Moja hoja na Triglav, ocene Tominška in Westra; Mlakar Ivan, 3 knjige Izbrani planinski spisi; Dr. Jože Rus, historijsko-geografske črtice; Seidl Ferdinand, Zlatenska plošča; Turna Henrik, tri knjige Imenoslovje Julijskih Alp; Ulaga Drago, Knjiga o športu, smuki in plavanju, tri knjige; Zor Miroslav, Week-end Tehnika življenja v prirodi itd. OBZOR (Na straneh 57 do 74 Westrovega Splošnega kazala Planinskega vestnika) Ogrodje splošnega kazala na prvi pogled ne zagotavlja potrebne preglednosti. Ponovimo ga, ko smo se približali njegovemu Obzoru in Seznamu slik in zemljevidov. Naše dosedanje analize smo posvetili Vsebinskemu kazalu in Avtorskemu kazalu. Obzor je v kazalu samostojno poglavje, označeno z rimsko šestico VI, predhodna poglavja pa so I. Splošni članki II. Potopisi in opisi, III. Slovstvene ocene in prikazi, ki smo jih obdelali na začetku naše razprave. Izpuščamo IV. Društvene zadeve in V. Osebne vesti, ker niso neposredno povezane z duhovno stranjo telesne kulture. V Obzoru je okrog tisoč raznih informacij, ki zadevajo slovensko planinstvo. Obzor je veliko sklad išče različnega blaga. To »žlahtno« blago so razne vesti in beležke, ki pa ne dosežejo ne vsebinske oblike ne obsega članka v Vsebinskem kazalu. Westrov Obzor ima naslednjo delitev: Kraji in gore Priroda in nje pojavi Društveno delovanje in podružnice Planinske stavbe Upravne zadeve časopisi Osebne beležke (osmrtnice) Raznotere beležke Poskrbljeno je tudi za hitro orientacijo. Posamezne vesti, enote, so označene z vec kazavci, najmanj pa z dvema: letnica in stran Planinskega vestnika. Dva primera: Kredarica pod Triglavovim vrhom, o njej pišejo v šestih letnikih in na šestnajstih straneh, Triglav pa se omenja v petnajstih letnikih in na petintridesetih straneh itd. Radi bi zvedeli, kdaj so bili slovenski planinci na Mont Blancu. V skupini Kraji in gore je treba v abecednem seznamu poiskati Mont Blanc, ki ima dva pokazalca, letnik PV 1938 in stran 256. Tu najdemo odgovor: »Lanskega avgusta 1937 so se odpravili člani SPD Handl, Kopinšek, ing. Lavrenčič . .. pod Mont Blancovo skupino. Skrajno slabo vreme je onemogočilo izvedbo vseh tur... itd.« Koliko bogastva je v Planinskem vestniku v prvih štirih desetletjih in koliko ga vsebujejo naslednja desetletja do danes, bo lahko presodil planinski bralec, ki bo od časa do časa vzel v roke tudi kak prejšnji letnik Planinskega vestnika. SLIKE IN ZEMLJEVIDI Ko je VVester skrbno sestavljal v Splošnem kazalu zadnje poglavje »Seznam slik in zemljevidov«, se je opravičeval: »Last, not least« (zadnje, a ne najmanj pomembno), saj govori slika več kot kopica besedi. Ugotovil je in sporočil oseminštirideset fotistov in risarjev. Mnoge slike še danes razveseljujejo naše oči in srca. Poiskati imena fotografov še nekako gre, a kako prikazati slike kot priloge, slike med besedilom in osebne slike. VVester, veščak v analizi, je razčlenil impozantno število slik. Menda jih je 1444. Razstavil jih je po krajih (Julijske Alpe, Karavanke, Savinjske Alpe, Pohorje, Ostala Slovenija, Evropa izven Jugoslavije). Pri vsaki sliki je označeno, kaj predstavlja, v katerem letniku in na kateri strani Planinskega vestnika je. Avtorji so označeni s kraticami, ki so zabeležene na seznamu avtorjev. Na primer: Triglav, Pod Triglavom ob nevihti PV 1913, 148 (Gr), Gregorc Anton; Triglav s Steno, jezeri, okolico in kočo, ima 23 notiranih slik. Pri zemljevidih in obrisih so navedena naslednja imena: Henrik Turna, Vladislav Ru-žička, Dion Stur, Klement Jug, Janez Zurga, J. Zazula, I. D. Florjančič, Iv. Kogovšek, Oskar Delkin in V. Finžgar. Ob koncu te razprave je treba priznati, da je analiza znanstvenega, literarnega in umetniškega dela pomanjkljiva in naj se poklicni literarni kritiki in jezikoslovci v večji meri zanimajo za naše pismenstvo. POGOVOR S TONETOM ŠKARJO MATEJ ŠURC Ne vemo, kako strašen veter je... In kako dolge in mrzle so tam gori noči brez spanca. Ne vemo, kako naporen je en sam korak na osemtisoč metrih, ne vemo kaj pomeni podiranje serakov, kaj pomeni strah ...In sreča, ko si na vrhu na cilju. Ne vemo tudi, da obstajajo ljudje, ki bi bili za vrh pripravljeni dati prste na nogah ... prste na rokah. Da, celo svoje življenje so pripravljeni žrtvovati za svoj osemtisočak. Čisto vsakdanji, preprosti ljudje so sicer ti alpinisti. In Tone je prav tak. Star in izkušen plezalski maček je. Začel je pred kakimi tridesetimi leti, doma, v Kamniških Alpah, nato v Julijcih, v Durmitorju, pa v francoskih Alpah. Tudi v Himalaji je bil že večkrat; na ogledih, kot član odprave, ali kot njen vodja. Letos gre v Himalajo kot vodja odprave že tretjič. Gotovo je velika želja vsakega alpinista, da preskusi svoje moči tudi v takem gorstvu, kot je Himalaja. Seveda se mora prej izkazati v domačih gorah, v Centralnih Alpah ... Tone, s katerimi vzponi ste se uvrstili v ekipo za Kangbačen leta 1965? Pred dvajsetimi leti so bile priprave za Himalajo vse drugačne, kot so danes. Tistikrat se ni nihče tako resno in načrtno pripravljal za odpravo. V tem času sem plezal največ z Metodom Humarjem in Pavletom Šimencem. Mi smo bili sploh prva »čista« jugoslovanska naveza, ki se je spoprijela z ekstremno ledno plezarijo v Franciji. Premagali smo problem, kot je severovzhodna in severozahodna stena Aiguille Verte, Grand Char-moz ... In skoraj Les Droites v snežnem viharju. Leto dni pred našo himalajsko odpravo na Kangbačen sem v slovenski odpravi obiskal Kavkaz. Preplezali smo zahtevno in nevarno zahodno steno Užbe. Tisto plezanje je bilo že nekoliko himalajsko, z dolgim pristopom in povratkom vred. Tone škarja med pogovorom z »goro«. Jaho VII — T. škarja v steni Zahodne rame Foto M. Culiberg Foto B. Pollak Leta 1965 ste morali obrniti dobrih 250 metrov pod vrhom Kangbačena. Devet let kasneje ste na isto goro vodili odpravo, ki je dosegla imeniten uspeh. Bi lahko opisali to druao odpravo leta 1974? Tej 7902 metra visoki gori smo ostali dolžni. Dolg nas je grizel in morali smo ga poravnati. Za seboj smo že imeli eno izkušnjo, tisto izpred devetih let. Vedeli smo, kaj smo prvič naredili napak, tako v organizacijskem kot v plezalskem smislu. Odprava iz štiri-insedemdesetega leta je delovala kot dobro namazan stroj in vsak posameznik je predstavljal v njem nepogrešljiv del. Ta človeški stroj se je kot s tankovskimi gosenicami valil proti vrhu hriba. Tudi logistika vzpona je bila dobro naštudirana in uspeh ni izostal. Deset ljudi na vrhu Kangbačena in še prva pristopa na JAHO peak (6450 m) in VVedge peak (6812 m, sedaj Ramtang Culi). Je uspelo že kaki drugi odpravi na svetu, da bi praktično vsi alpinisti v odpravi prišli na himalajski vrh? Da ... v zadnjem času so. Največji pomen te naše druge odprave je bil, da smo postali bolj samozavestni pri organiziranju himalajskih odprav. Kangbačen 1974, gledano s sedanjimi očmi, je bila klasična odprava; ni pomenila le stopničko navzgor v organiziranosti, pač pa tudi v naši miselnosti. Vzpon na Makalu predstavlja prelomnico pri osvajanju Himalaje. V drugem poskusu, leta 1975, je naša odprava (V. JAHO) preplezala mogočno južno steno Makaluja in se s tem podvigom vključila v svetovni vrh, kar se tiče alpinizma v Himalaji. Kako se bo po vašem mnenju razvijalo odpravarstvo? Pred kratkim tragično preminuli Aleš Kunaver je v zvezi z Makalujem dejal: »Časi osvajanja himalajskih vrhov po najlažjih dostopih so minili. Če hočemo ujeti korak s svetovnim alpinizmom v Himalaji, moramo začeti nekaj novega.« Zato smo se lotili drugačnega problema: osvajanja osemtisočakov po zahtevnejših poteh — prek sten. Ekipa za Makalu je bila izkušena, več kot polovica moštva je bila s Kangbačena. Uspeh na Makaluju je logična posledica prejšnjih naših odprav (v tehničnem smislu prvega poskusa 1972, v organizacijskem pa Kangbačena 1974) in pomeni nedvomno napredek v razvoju svetovnega alpinizma. Tudi novica, da je naš član Marjan Manfreda, kot prvi človek stopil na tako visok vrh brez uporabe umetnega kisika, je močno odjeknila. To je ou napredek — čim manj tehničnih pripomočkov tudi v Himalaji. Bistveno težje kot navezam, je na gori enemu samemu človeku. Individualist mora zato v sebi združevati vse dobre lastnosti ekipe. V zadnjem času se uveljavlja tudi prečenje himalajskih grebenov, torej vzpon na več vrhov hkrati... ali pa osvojitev osemtisočaka pozimi... Torej posameznik na vrhu pozimi, po najzahtevnejši smeri — brez kisikove bombe? Da, to naj bi bil ideal. Tisti, še nedosegljivi. Financiranje odprave gotovo predstavlja poseben problem. Kako je bilo z zbiranjem sredstev za odpravo na Everest? Ta odprava je bila doslej naša največja. Porabili smo dobrih 6 milijonov dinarjev: za prevoz moštva in opreme, za hrano, za plačilo nosačem, dovoljenje za vzpon takse ... Federacija in republike so precej odprle denarnico. Nekaj smo zasluzili s prodajo značk in razglednic. Prispevala so tudi podjetja in planinska organizacija. Kako so gledali pokrovitelji na odpravo? Moram reči, da je bilo težko, saj nobeno podjetje noče nič tvegati. Pa še protiuslugo takoj zahtevajo. Po odpravi se vrednost dvigne, žal, prepozno. Do naslednje je z_e pozabljena. O tem smo se pri zbiranju sredstev v delovnih organizacijah na lastne oci V Avstriji! na primer, so pokrovitelji mnogo bolj osveščeni. V tem je glavna prednost, ker avstrijska podjetja pokroviteljstvo sprejemajo kot veliko obveznost. Koliko alpinisti prispevajo sami? Najprej veliko prostega časa in denarja za plezanje doma in v tujini, da se sploh prebijejo v ožji izbor za odpravo. Tu nastopa izključno sofinanciranje, za razliko od ... Velike napore so ti fantje vložili za dveletni trening doma in na tujem in za nakup osebne alpinistične opreme, kar je nujno, če smo se hoteli dobro pripraviti za vrhunsk. Alpinist mora biti resnično z vsem srcem predan svojemu delu, da je lahko kos vsem težavam in da se upre zapletenemu administrativnemu mehanizmu. Poudarjam da smo alpinisti športniki, amaterji in tudi za Everest nismo dobili nobenega plačila. Kljub temu smo bili srečni, da lahko tako majhen narod doseže alpinistični uspeh, kot smo ga mi, ko smo prišli na vrh najvišje gore na svetu po novi, jugoslovanski smeri. Vi ste bili vodja odprave na Everest. Kakšna je ta funkcija? Vodia odprave... to je predvsem velika obveznost. Če odprava ne doseže zastavljenega cilja, je glavni krivec vodja. Poglejte, v zadnjem naskoku na goro bi, na primer odpovedala naveza in odprava bi ostala brez vrha. In zato ne bi bila kriva plezalca, ampak Jaho VII — Pri Namče Bazarju — Tone Škarja In Nejc Zaplotnik Od leve: Everest, Lotse, Ama Dablam Foto B. Pollak Jaho VII — Tone škarja na sedlu Lo La Foto B. Pollak vodja, ker za to nesrečno navezo ni postavil druge, enako sposobne. Vodja odreja tudi dneve počitka za alpiniste, rešuje zapletene uradniške probleme v Katmanduiu No, odprava na Everest je bila velika in so bile naloge razdeljene med posameznike Kljub temu — vodja je odgovoren za vse bolj ali manj pomembne stvari na gori in okroq vimost 96 23 US S° P0deljene precej širše" Vendar, tako je prav, to je odgo- nnf Let'f°0^rereS/U ie V"!- JAH0 (iu9oslovanska alpinistična himalajska odprava) krenila proti 8516 metrov visokemu Lotseju zato, da bi preplezala južno steno. Kako je javnost gledala na to odpravo? Nad našim uspehom na najvišji gori je bila javnost navdušena. Dobili smo številne pohvale m priznanja. Radijski poročevalci so z baze pod Everestom poskrbeli, da ie bila javnost dobro obveščena o dogodkih na gori. To sprotno poročanje je obveznost uspeha se povečalo. Mi smo zmogli. Everest je bila naša velika alpinistična zmaga, vendar ni obrodila zelenih sadov v uradnih planinskih in drugih športnih krogih. Pred Lotseiem so se pojavi, očitki (in celo nevoščljivost) češ, bili ste na Everestu, kaj pa zdaj še hočete. Seveda, Everest je bolj znan, vendar so tu tudi druge gore, sicer nižje ki terjajo vec poguma in alpinističnega znanja... »Publika« ni izobražena in teqa ne zna ceniti — vendar tega ni kriva »publika«. Pri Lotseju z opremo ni bilo prevelikih težav, imeli smo jo s prejšnjih odprav. Najbolj nas je bolel odnos same planinske organizacije do odprave cP?JrreSlU,S0,Se,V ?spredje začeli Prebijati perspektivni alpinisti. Ti so si z vsemi silami prizadevali, da bi prišli v izbor za odpravo na Lotse. Kakšno je bilo torej obnašanje planinske organizacije? Težko bi pravzaprav definirali ta odnos. Nekateri so kazali nekakšen tih odpor do teqa Satnia-Ph i V .Hima aji,- Napori in ideali alpinistov so se razblinjali in izgubljali v koči birokracije. Vsakdo je rinil naprej svoj lonček, milijonski denarji so šli Bili smo prepričani da bo Everest prebil ta odpor, pa ga ni. Ostali smo razočarani, a smo si nekako opomogli — preprosto, navadili smo se. Lotse je minil brez pretirane evforije. Je bil Lotse uspeh ali neuspeh? Na Lotseju se je zgodilo natanko tisto kot na Makaluju leta 1972. Tehnično so alpinisti obakrat rešili problem stene in prišli na greben. Vendar še zmeraj velja dejstvo, da v Himalaji uspeš le, če prideš na vrh. Tokrat boste vodja odprave na Jalung Kang. Gora je širši javnosti precej neznana. Bi na kratko opisali ta vaš naslednji cilj? Kangčendzenga (8586 m), tretja najvišja gora sveta, ima v svojem osrednjem grebenu ('6 km nad 7000 m) 4 osemtisočake, drugi od njih je Jalung-Kang (Zahodni vrh 8505 m). TO je torej celo poecje (K— «J.JJ ^iSot Mfn^N^r ^ na skra nem vzhodnem delu Himalaje, na uomej m« preplezana. Mi se bomo spoprijeli s severno f^°Da tud^v smislu logistike, zaradi velikih objekti jn= J«® S^i " ^«25 ^SSSRKSKKo in lepo deželo na oelu.oidni trak. M^o za odpravo /e že izbrano. V nJem so ^^«f Kakšno /e vaše mnenje o teh mladih alpinistih? Oni pravijo, da so plezalci, ne alpinisti. Vendar saj odkrivajo še neraziskane skrivnost,¡ zemlje. To so■ tanje, k raai p ^ ^ posebnost. Cilje dosegajo ^jnopsihicno in ^ca7sP;'^aVvljezgodovini Alpinizma našli Tu je njihova varnost On, vedo kaj h»^ncter S°^ktLimi možnostmi. Njihova plezalci, kater,h volja je ^a malo naprej prea ° J so se protago- tilozofija in hotenja so analizirali, se tehnično nisti napredka včasih tudi ponesrečili. Ofal,so^Xeš za stopnico višje tudi v alpi-izpopolnili in temu doda . previdnost• Jako se pomaKiruss za s: p j človeško nizmu. Med temi stopničkami pa se po^jo konflikt,.Jo je, povso ^ m drugjh je, želeti si prese" S skupi,? d ugim je to v spomin. Potem si vzamemo čas' "d a "si * o d st raiui oporn oremo in posti n em o W C.ovek je nedoumlj.vo bitje, vendar če ne bi tako razmišljal, ne bi nrkoli napredoval. SREČANJE Z VELIKANI VALENT VIDER Ne, ne mislim obnavljati J™ ffi VrS --P nr ih njiv ^¡^«S tam pustila, ko je zagledalaoracaz vol m. in P^. vse "pob prisegal na prinesla kazat materi ces, kaj je to, ki take. po zemlji r je. shranjeno povedovanje češ da imajo v cerkvi vCjo ;1^ mtel m planincem, ki drug rebro ajdovske deklice. Ne, nic o tem ne bom pisai.rat p povedati o velika- 3« CiMK B£ «SSSSSsiA -piTR in so za,°5o" čavske planinske poti še zanimivejše se bolj pnvtačne. Ali niso bila ta drevesa ki so.sedaj starobsi& in izlitja jezera iz naseljevan a nas,h davnih dedov v takratne pragozo,ove p j ve §e Ki jim ie bila tedanja tehnika kljub na ¿kid fa'i zadruga namene, so na mtSo^V^^ST^L so silam narave in „«. so Patdi dovolj. Pojdimo na pot in obilčimo Se danes žive velikane in staroste, edina živa bitja, ki nas še vežejo z davno preteklostjo. 1. TISA V SOLČAVI ob poti SPD v Hribrsko zijalko Severno od vasi Solčava je šturmov hriber, 786m „ad ¡^"ta^Z Sfje iSi^S — — Solčavska-Hribrska tisa Brest-lmoveo v Tovs.ovrškem kotu - Raduha F0t0 V" Vider Foto V. Vider ^HuTpeči 0NatifSeo9iP%pa!kii«Qn,a P°! f® naprej V P°' Ure oddalieno Hribrsko zijalko nr lohfnni' c ■ U J, ze • 1893' v letu ustanovitve SPD, opozoril botanik Glovvacki i i on? i • Frischauf je I. 1902 naročil zanjo tablo, Savinjska podružnica SPD ie 930 Teav'pv ?udid70nr,tL 1923,jS ? debe.osii pisal Vran Sekln pozne e LniP io nJj* • znan,stvemca dr. Angela Piskernik, rojakinja iz sosedne Železne SF an^oSoerm Str°k°Vn0 iz^ro 30 opravili diptfng gozo. hranjo Sgerm, I. 1977 se ing. Matija Nastran in ing. Franjo Jurhar Slednia sta na lzvrtka u90tovila in delno ocenila, da je drevo sta o 1250 iet Bila so še fSr K skromnejše ocene, a tudi če bi drevo bilo staro »>Ie« 800 let bi bHa to naj sta rej sa tisa v Sloveniji, kot trdi dipl. ing. Fr. Sgerm. K tem ocenam doda ia m l?ajSmnaJTT8^i8°4C7nH0a G<= W V svo^ Vsu poTovtnja^po btajersKem v i. 1840/1847, da je v bližini Solčave našel prof. dr. Franc Unaer tiso katPrP deblo je imelo nekaj nad zemljo 10 Va čevlja v obsegu. Prof. ^ger je ii v SoS e v eSSnfnn^ Ž? pr?j-.0b Primerjavi «»'ne debelosti z mstj¿ drugih dreves r S preračunano na starost, je ze tistikrat sklepal, da je tisa stara več kot 1000 let rastaTkn al0n a?eStPO,150 t0 iZmer° V čevliih (dunajski čevelj = 0,316 m) V pr-astom kot sta ga ugotovila mg. Nastran in Jurhar, in njuno celotno oceno, vidimo da je ta povsem skladna z oceno prof. Ungerja, povečana le za 150 let od takratne izmere J ki drPVP^f^n^lii'36 P°90juje >>pust<<- izPran vrh hriba- viharji in pogostne strele k> drevesu niso dale rast. v naravno višino. Večkrat je bila po udarcu strele ko ii ie odtok).vrh, na tem, da se posuši, a je še vedno zmogli novih moči za rast Odkar so na vrhu Hude peč. zgradili televizijski pretvornik, se zdi, da on prestreza udarce s°ele in se je tisa v zadnjih letih spet lepo obrasla uaarce strele I ZanimiV0St Že pred P™ svet0vn0 v°jno in sedaj 2. SMREKA NA ICMANKOVEM STANU ob poti SPD SOLČAVA—STRELOVEC Slčavoel?n?nn1ar^nmi,imer>Hn° raz9ledno točko na Orebenu med Robanovim kotom, Solčavo in Logarsko dolino, drzi vec oskrbovanih poti. Ena izmed njih gre iz Solčave ko je treba najprej 1,5 km po cesti proti Logarski dolini, kjer se pri novem mos°u čez nika Joh°tCeP' l6V? k5 StrU9i hudournika Suhelj na Icmankiv Log in do gornjega icma-64 / 610 m? Hnn P<* brez ™nkov dv'9a se drži vzhodnega pobočja Icmankove peči ™ (1610 m), vedno nekaj nad večinoma suho hudournikovo strugo. Dve uri hoje po zmern strmini po senčnatem smrekovem in bukovem gozdu končno pripelje do planega, do pašnika na Icmankovem stranu. Še preden se začne pašnik, stoji na robu strnjenega gozda 20 m nad stezo, na desni strani, na nadmorski višini 1410 m, velikan, najdebe-lejša gozdna smreka na Slovenskem. Kmet Icmanik, lastnik domala vse Icmankove peci in stana, je nekoč ponujal 600 ha obsegajoče posestvo tistemu, ki bi smreko na stanu porezal s pipcem (fovčkom, cesarskim nožem) v enem letu, ali pa »ta večji par volov« tistemu, ki bi jo podrl s sekiro klešenco v enem mesecu. Leta 1983 sta smreko strokovno izmerila ing. Matija Nastran in ing. Franjo Kunej, GG Nazarje. V višini 130 m od tal ima smreka 4995 mm v obsegu, ali 1590 mm v premeru. Na tleh leži 7,50 m dolg odlomljen vrh smreke, kljub temu pa je še sedaj visoka 31 m (prej 38,50 m). Da bi kdo ne zašel in bi iskal to smreko v Hudi goši nad Lučami, kamor jo je pred par leti »prestavil« časnik Nedeljski, bodi povedano, da je Huda goša še vedno v Solčavi in da se tudi rekordna solčavska lcmankova smreka še ni »preselila« ne v Hudo gošo ne kam drugam in jo je še vedno najti na Icmankovem stanu ob markirani poti. Na stanu še stoji bajta; oskrbovana je bila še po vojni, pozneje so pasli le še jalovo živino. Kakšnih 60 m nad bajto je greben lcmankova peč—Strelovec, ki razmejuje Solčavo in Logarsko dolino. Levo po grebenu je še pol ure hoje na Strelovec, desno proti Icmankovi peči pa je pet minut do znane Logarske peči, to je daleč nad Logarsko dolino štrleče peči — kera, ki je zelo lepa razgledna točka. Z grebena se spusti markirana pot tudi na Plesnikov stan, z neoskrbovano bajto, in v Plest v Logarski dolini. 3. KROFIČKIN MACESEN ob poti SPD KLEMENČA JAMA—STRELOVEC (Larix decidua Mili) Pot SPD Klemenča jama—Strelovec, od katere se na Poklovci odcepi pot na Krofičko, gre tudi mimo najdebelejšega znanega macesna. Stoji dobrih 100 metrov vstran od poti na nadmorski višini 1280 m, tik pod stenami Krofičke. Po lepo speljani in položni poti s Klemenče jame, kjer stoji najstarejša planinska koča SPD iz leta 1832 kot planšarska koča in nova planinska koča solčavskega PD (odprli so jo lani), se po 10 minutah na desni strani med drugim drevjem pokaže sivolas macesen, velikan. Imenovali smo ga Krofičkin macesen II, ker je desno, višje v bregu, še njegov brat, na katerega sem opozoril strokovnjaka dipl. ing. gozdarstva Franja Sgerma. Ing. F. Sgerm je v svoji akcijski vnemi načrtno zbral podatke o najimenitnejših drevesih na Slovenskem za vse drevesne vrste. Na njegovo pobudo sta dipl. ing. Matija Nastran in dipl. ing. Franc Kunej (Gozdno gospodarstvo Nazarje) I. 1983 strokovno obdelala ta Krofičkin macesen I na nadmorski višini 1325 m in ugotovila obseg debla 4350 mm, in nato še debelejšega brata, Krofičkin macesen II. Ta meri 130 cm od tal 4640 mm v obsegu, kar da 1480 mm v premeru. Njegova višina je čez 29 m. Oba Krofičkina macesna posekata v debelosti doslej znanega rekorderja v Mali Pišnici v Triglavskem narodnem parku in sicer I. za 16 cm, II. pa za celih 45 cm v obsegu. Glede starosti stoječih dreves takšne debelosti ni mogoče s sedanjimi merilnimi pripomočki reči nič gotovega. Po primerjavi debelosti Krofičkinega macesna II in macesnovih štorov v bližini in štetja letin (branik), bi Krofičkin macesen mogel biti star okoli 800 let. Sicer ni izključeno, da oba Krofičkina macesna po starosti poseka macesen v Pišnici, vse pa vsekakor solčavska tisa, ki bi potem bila po mnenju strokovnjakov najstarejša živa stvar na Slovenskem. 4. TOVSTOVRŠKI BREST — IM, ali IMOVEC ob SPD (Ulmus scabra Mili) Ob delu Slovenske planinske poti, odsek Robanov kot—Grohat—Raduha, se na kmetiji v Tovstem vrhu odcepi pot v Tovstovrški kot. To je eden izmed štirih solčavskih kotov, ki se končajo vsak pod stenami druge gore, tako Robanov kot pod Ojstrico, Logarski kot pod Planjavo, Matkov kot pod Mrzlo goro in Tovstovrški kot pod stenami Raduhe. Od Tovstovrške domačije na navedeni planinski poti se odcepi kmečka pot zložne hoje v Kot (20 minut). Tam se od hleva — planinske staje — odcepi pot ob drugem grabnu v pobočju Raduhe in po 20. minutah hoje v breg je na nadmorski višini blizu 1100 m še v vsej rastni moči gorski brest (im, imovec kakor ga imenujejo domačini). Ko prideš do njega, te njegova debelost preseneti. V višini prsi, 1,30 cm od tal, meri 4300 mm v obsegu, višina 30 m. Tudi ta orjak presega v debelosti vsa doslej znana drevesa te vrste v Sloveniji. Krofičkov macesen II. Zadaj Ojstrica in Škarje, 3. 6.1984 Foto V. Vider Najdebelejša smreka na Slovenskem — Icmankova smreka Foto V. Vider Kar od štirih drevesnih vrst so torej velikani ali staroste zbrani na razmeroma majhnem solčavskem prostoru. Vse se da obiskati, le z malo zamude v času, ko potujemo po Solčavski planinski poti »Po gorah okoli Solčave«, po Slovenski planinski poti, ali ko se namenimo na izlet na posamezno goro na Solčavskem. Sedaj, ko so zgrajene ceste že v vse sočavske kote in do vseh gorskih kmetij, si pa motorizirani »planinec« lahko privošči obisk vseh teh drevesnih velikanov v enem samem poletnem dnevu. Pojdimo torej na pot in obiščimo naše drevesne staroste-velikane in se razglejmo po dolinah in gorah solčavskega sveta. IZ UPRAVE PLANINSKEGA VESTNIKA Uprava Planinskega vestnika dobiva obvestila o plačani naročnini za Planinski vestnik za leto 1985, na katerih naročniki ne vpisujejo svojega naslova. Zavoljo tega je nemogoče ugotoviti, kdo je naročnino v resnici plačal. Zaradi tega se utegne dogoditi, da z aprilom ne bodo dobili več Planinskega vestnika, ker bo pač uprava s tem mesecem ustavila pošiljanje Planinskega vestnika tistim naročnikom, ki do 31. marca naročnine ne bodo poravnali. Prosimo vse, ki so že poravnali naročnino za letos, da pregledajo odrezke položnic, če morda niso med tistimi, ki so pozabili na svoj naslov, in naj nam to sporoče, da jih bomo tako lahko uvrstili med tiste, ki so naročnino že poravnali. V zvezi s tem tudi obveščamo, da bo aprilska številka izšla s približno sedemdnevno zamudo, ker bo treba medtem uskladiti evidenco. Naročnike prosimo, da to z razumevanjem sprejmejo na znanje! Uprava Planinskega vestnika NAJVIŠJE GORE - VČERAJ, DANES, JUTRI ZBIGNIEW KOWALEWSKI Ko so se Kitajci leta 1964 povzpeli na šišo Pangma (8046 m), so s tem zaključili pomembno razdobje plezalstva v Himalaji. Kajti s tem so bili osvojeni vsi poglavitni vrhovi najvišjega gorstva na svetu. Maloštevilnim neosvojenim stranskim vrhovom z višino nad 8000 m so v začetku posvečali le malo pozornosti, veliko večje zanimanje pa so takrat vzbujali neosvojeni sedemtisočaki, posebno najvišji med njimi. Pred letom 1970 so bili osvojeni le naslednji tehnično zahtevni vrhovi tega višinskega razreda: Mu-stag Tovver (7282 m) 1956, Gašerbrum IV (7324 m) 1958, Ama Dablam (6856 m) 1961, Nuptse (7879 m) 1961 in Jannu (7710 m) 1962. V januarju 1962 se je nemška odprava povzpela po Diamir razu na Nanga Parbat (8126 metrov). Takrat je bil prvič preplezan eden izmed osemtisočakov po novi smeri. Leto pozneje se je ameriški odpravi posrečilo presenetljivo prečenje Mount Everesta (8848 m). Zaradi političnih napetosti v tem delu Azije je odšlo v drugi polovici 60. let le malo odprav v Himalajo in Karakorum, in še te so* imele le skromen uspeh. Preobrat je prineslo leto 1970. Preplezani sta bili južni ostenji Annapurne (8091 m) in Nanga Parbata, utrta pa je bila tudi smer po jugovzhodnem grebenu Makaluja. Pri tem so tudi v himalajskih podvigih uporabljali v Alpah običajne oblike in tehnike plezanja. Zmaga Angležev v južni steni Annapurne na splošno velja kot prvi uspeh športno usmerjenega plezalstva v Himalaji. Francozi so si 1971 izbojevali elegantni in težavni zahodni steber Makaluja in tako je nastal najbolj presenetljiv in po smeri najlepši vzpon na kakšnega osemtisočaka. V naslednjih letih so težavne smeri osemtisočakov pritegnile več odprav. Docela jasna klasifikacija teh vrhunskih dosežkov ni možna, ker je treba upoštevati preveč različnih faktorjev. Naslednja preglednica omogoča časovno urejen pregled najpomembnejših vzponov na 8000 m visoke osrednje in stranske vrhove: I. Nanga Parbat: Diamir raz, Nemci, 1962 20. Mount Everest: severovzhodni raz, Japonci 2 Mount Everest: severozahodni raz, Američani, 1980 1963 21. Kangčendzenga: severna stena, Japonci, 1980 3 Makalu: jugovzhodni greben, Japonci, 1970 22. Daulagiri: vzhodni raz, Poljaki, Angleži, 4 Annapurna I: južna stena, leva stran, Angleži, Francozi, 1980 _ 1970 23. Annapurna I — srednji vrh: južna stena. 5. Nanga Parbat, južna stena, Nemci, 1970 Poljaki, 1981 • 6 Manaslu- severozahodni greben, Japonci, 24. K2: zahodna stena, Japonci in Pakistana, ' 1971 1981 7 Makalu- zahodni steber, Francozi, 1971 25. Manaslu: zahodna stena, desna stran, 8." Manaslu: jugozahodni raz, Avstrijci, 1972 Francozi, 1981 9 Gašerbrum I: severozahodni raz, Italijani in 26. Annapurna I: južna stena, Japonci, 1981 Avstrijci 1975 27- Mount Everest: osrednji steber v jugozahodni 10. Mount Everest: južna stena, Angleži 1975 steni, Sovjeti, 1982 II. Makalu: južna stena, Jugoslovani, 1975 28. Siša Pangma: jugozahodna stena, Angleži, 12. Makalu — jugovzhodni vrh: južni steber, 1982 Cehoslovaki 1976 29. K2: severni steber, Japonci, 1982 13 Kangčendzenga: vzhodno pobočje in severni 30. Nanga Parbat: jugovzhodni steber, Nemci, 1982 greben, Indijci, 1977 (do višine 8042 m) 14 Daulagiri: južni steber, Japonci, 1978 31. Makalu: levi rob zahodne stene, Poljaki, 1982 15 Kanqčendzenqa: jugozahodna stena, Poljaki, 32. Daulagiri: severna stena preko »Hruške«, 1978 Japonci, 1982 16. Daulagiri: jugovzhodni greben, Japonci, 1978 33. c0 oju: nova smer od jugozahoda, Nemci in 17. Co Oju: jugovzhodni raz, Avstrijci, 1978 Italijani, 1983 18. Mount Everest: zahodni greben, Jugoslovani. 34 Gašerbrum ,. jug0zahodna stena, Poljaki, 1979 1ggo 19. Kangčendzenga: severni greben, Angleži, 1979 a 35. Mount Everest: vzhodna stena, Američani, 1983 Jeseni 1981 je dosegla močna jugoslovanska odprava v južni steni Lotseja 8250 m. To je bil sicer veličasten dosežek, toda južna stena s tem še ni bila preplezana. Kajti moštvo je imelo pred seboj še velike težave in pot do vrha je bila še dolga. Večji uspeh je dosegla druga jugoslovanska odprava, ki si je utrla smer po desnem delu Daulagirijeve južne stene, toda tudi ta ni dosegla vrha. Podobno se je zgodilo Francozom, ki so se jeseni 1980 poskušali v tako imenovanem stebru Puhar (desni rob zahodne stene Daulagirija), vendar vrha niso dosegli. Leta 1972 so prišli Francozi na južnem stebru K2 do višine 8450 m. Dve leti pozneje je japonsko-pakistanska odprava (24) izpeljala vzpon do srečnega konca. Po mojem skromnem mnenju bi smeli registrirati kot novo smer le vzpon do vrha ali stranskega vrha, če se stena ali steber v njem končata. Med najpomembnejše še nepreplezane probleme štejemo do konca leta 1983 naslednje stene in stebre: Kangčendzenga: severovzhodna stena Kangčendzenga — jug: južni steber Jalung Kang: južna stena Makalu: zahodna stena (osrednji del) Lotse: severna stena Lotse: južna stena Mount Everest: jugozahodna stena (osrednji del) Co Oju: jugozahodna stena (osrednji del) Manaslu: jugovzhodna stena Manaslu: jugozahodna stena Annapurna: desni del južne stene (pod točko 8010) Annapurna: zahodna stena Daulagiri: južna stena Daulagiri: zahodna stena Nanga Parbat: severovzhodna stena Nanga Parbat: severna stena Falčan Kangri (Broad Peak): severovzhodna stena K2: južni steber in vse smeri na K2 od zahoda, z ledenika Savoia. Toda največje težave v skali niso bile premagane na osemtisočakih, marveč na nižjih vrhovih. Pri tem bi želel tukaj posebej opozoriti na naslednje uspehe: Trango Tower (6269 m), Angleži, 1976 Latok III (6952 m), Japonci 1979 Cangabang (6864 m), Angleži, 1976, Poljaki in šivling (6543 m), Angleži 1931 Angleži 1978 Bagirati III (6454 m), Skoti 1982 Biaho Tower (6038 m), Američani 1979 Hačindar Ciš (7163 m), Jaoonci 1982 Latok I (7145 m), Japonci 1979 Talaj Sagar (6904 m), Poljaki in Norvežani 1923. Med že preplezanimi smermi v ledu ali ki zoriti na naslednje: Tamserku (6608 m), severna stena, Japonci 1980 Gaurisankar (7145 m), zahodna stena, Američani in Nepaici 1979 Jobo-Laptšan (Colatse 6440 m), jugozahodni steber, Američani 1982 Jannu (7710 m), jugozahodni steber, čehoslovaki 1981 Nanda-Devi (7817 m), severozahodni steber, ■iniranimi smermi bi kazalo posebej opo- Američani 1976 Nanda-Devi, severni steber, čehoslovaki 1931 Daulagiri (7066 m), jugovzhodni steber, Angleži 1975 Bainta Brak (7285 m), Angleži 1977 Rakapoši (7788 m), severni steber, Japonci 1979 Jannu (7710 m), levi del severne stene in naposled vse smeri na Ama Dablam. Alpsko usmerjeno plezalstvo v Himalaji je slavilo v zadnjih letih čudovite uspehe. Vendar bo moralo miniti še nekaj let, preden bodo prepezane in raziskane vse smeri. Pri naslednjih vrhovih pod 8000 m bi bili poskusi najbolj vabljivi: Jannu: direttissima v severni steni zahodni vrh Nuptseja (7745 m), južna in zahodna stena Ama Dablam, zahodna stena Giačung Kang, vzhodna in jugozahodna stena Teng Kangpoče (6500 m), severni steber Gaurisankar, direttissima v južni steni Tengi Ragi Tau (6943 m), južni steber Langtang Lirung (7245 m), jugovzhodna stena Ganeš I (7406 m), severozahodna stena Peak 29 (7835 m), jugozahodna stena Lamjung Himal (6986 m), južna stena Annapurna II (7937 m), južni steber Annapurna III (7555 m), južni steber Annapurna IV (7525 m), zahodna stena Mačapučare (6992 m), južna stena Nilgiri III jug (6839), južna stena Fang (7647 m), jugozahodna stena Gangapurna (7454 m), severna stena Daulagiri II (7751 m), severovzhodna stena Daulagiri V (7618 m), jugozahodna stena Daulagiri IV (7661 m), južna in severna stena Nanda-Devi, severni steni obeh vrhov Nanda-Devi-vzhod (7434 m), vzhodna stena Čangabang, severna stena Talaj Sagar, severna stena Bagirati III, levi steber v severozahodni steni Kedarnat Dome (6831 m), vzhodna stena Saltoro Kangri (7742 m in 7706 m), severna in zahodna stena K6 (7281 m), severna stena K7 (6934 m) Gašerbrum III (7952 m), zahodna stena Gašerbrum IV, vzhodna in zahodna stena Skiang Kangri (7544 m), južna stena Trango, Biaho in Paiju, nove smeri Gašerbrum (7821 m), severna stena Mustag Tower, vsa njegova ostenja Sosbun Brak (6413 m), zahodna stena Bainta Brak in Latok, nove smeri Jukšin Garden Peak (približno 7530 m), severna stena Kuniang Ciš (7852 m), južna in severozahodna stena Bularung Sar (približno 7200 m), južna stena Trivor (7220 m), jugovzhodna stena Ultar (7388 m), južni steber Sispare (7619 m), južna stena. Največje možnosti za uspeh, kar zadeva nepreplezane vrhove in še odprte plezalske probleme, se ponujajo zdaj v Butan-Himalaji. Leta 1983 sta bili tamkaj obe prvi odpravi. Upajmo, da jima bodo sledile še naslednje. Že več let nazaj je mogoče v Himalaji opazovati usmeritev k tako imenovanemu alpskemu slogu. Na najvišje vrhove se vzpenjajo in plezajo po pogosto težavnih smereh majhna moštva brez višinskih taborov in brez dodatnega kisika. Poglavitna predstavnika takšne usmeritve sta Reinhold Messner, ki se je kot samohodec povzpel na Nanga Parbat in Mount Everest, in Michael Dacher. Tudi Angleži so bili v takem slogu zelo uspešni, vendar so morali zato tudi plačati visoko ceno: Peter Boardman, Joseph Tasker in Alex Maclntyre so pri tem izgubili življenje. Razmeroma nov pojav je nenavadno tekmovanje, ki zadeva število osvojenih osemtiso-čakov. Na vrhu takšne lestvice je bil v začetku leta 1984 Reinhold Messner z desetimi osemtisočaki, sledila pa sta mu Michael Dacher s sedmimi in Poljak Jerzy Kukuczka, seja (8426 m). Toda tudi njemu bo nekega dne odzvonilo. (Prevedeno iz nemščine, M. A.) EN DAN NA POTI ZVONE KORENČAN wmimEMmmMm mmmmmm SSSS-3w25«S|SSSh?- niuie na višini 3800 m gozd, je bila prava odisejada. Wangčuk šerpa se je izkazal za odličnega tečajnika. V 15 m "utah je cez deročo «ko zgradil zasilni most. Ko smo napeli še nekaj vrvi, so reko brez strahu vsi prečkali, bicer fe res, da Zstu čez dva dni, ko smo se vračati, ni bilo vec, vendar je tudi res, da z mncta ki ie binalial na pol v valovih — ni nihče padel. Za^ mostom pa spet morena. Vsak Po svoje smo grizli kolena v na redke rušne blazinice, da se ni preveč posipalo, in z odprtim, usti buljili v krave, k. predelajo govno in steljo. Spomnim se, da je blizu reka, oooafih grem ši tistih 20 minut in ko odložim nahrbtnik, se kar v _n 7lPknem v toolo in vsaj na pogled čisto vodo. Jasno mi je, da bi mi sla skoz in skoz ce bi jo p^l nepPrekihano kljub temu pa sem si pogumno pljuval kot nor. Ko sem odplaknii glavno nesnago, sem se s ekel, oblekel sveže spodn ce ki sem jih bil pred dvema urama »opral« v podobni reki, ter opral še preostaiecu-nfe Nudizem v Nepalu ni zaželen in če se kopam ob poti, to spostujem. Ozete cunje obesim p ona h r b t n ¡k u, nato še malo posodim v senci, dasp^jemrame. Pocas.se m, oglaša lakota. Nekje bom moral nekaj pojesti, pa najsi bodo to banane ah P« vzponu iz rečne soteske spet poiščem pot in ko jo najdem, vklopim avtomat za hojo, misli oa pošljem drugam. Vzpon proti bazi pod Anapurno IV je šel preko velikanske krajne morene, pr* po njenem robu. Na eni strani strma cvetna trata, na drugi pa posipajoče se pobočje, prav dol do ledenika. Ko sem moreno gledal od spodaj, od strupeno mrzlega potoka kjer sem namakal noge, navzgor, sem ocenil, da je je za 300 metrov. F- mamm »ÄfÄ ». M v ¡5ÄS-ar •—- a¿r*8íSMrr*.arm w r- • *—■ - » -«2? -—p— ^ * To ,e krivično: tudi jaz sem rJhí Jlí?, ? nesrecne usode. Zdi se mi, da je fenomenu lenobe v sodobni književnosti odmerjeno vse premalo pozornosti. Pa ne da ne bi imeli vzorov! Berite Gončarova in njegovega nesmrtnega Oblo-mova. Tudi mojster Hesse je svoj čas priobčil lep esej o umetnosti lenarjenja — če se ne motim, ga imamo celo v slovenskem prevodu. Če drži trditev, da je za uspeh potrebno eno desetino talenta in devet desetin trdega dela, potem nimam jaz nikakršne možnosti, da bi kdaj uspel. Kolikokrat sem v dobri veri, da bom pisal, prinesel pisalni stroj na vrt, pa sem potem zadremal za mizo, liste pa mi je veter raznesel naokrog po travi! Kolikokrat sem stradal, dobesedno stradal, ker ml lenoba ni dala, da bi šel v dolino po hrano in si skuhal kosilo! Koliko izgovorov sem imel brž pri roki, ko so me prišli Žetlarjevi prosit, da bi jim pomagal pri popravilu ceste, ki jim jo je razdejalo neurje, ali pa da bi sorodnikom na vasi pomagal pri košnji in spravilu sena! Lenoba je igrala — in še igra — sila pomembno vlogo v mojem življenju; zdi se mi, da večjo kot talent, ljubezen in življenjsko okolje. Že zaradi tega je prav, da se ji tudi v tem skromnem spisu primerno oddolžim. Deset let je že od tedaj, ko sem se začel poigravati z mislijo, da bi se naselil v tolminskih hribih in se resno lotil pisateljevanja. Tod se je rodil moj oče, tu sem tudi sam preživel lep kos otroštva, semkaj sem se pogosto vračal tudi pozneje, ko sem odrastel. Lovil sem ribe, nabiral gobe, planinaril, obiskoval sorodnike, se dobival s starimi znanci iz šolskih klopi. Semkaj sem spomladi 1975. leta pripeljal svojo prvo »tazaresno« punco in poznejšo »la femme fatale«, usodno žensko mojega življenja. Iz Oblok sva se povzpela na Obloški vrh in se od tam po grabnih podričala v Znojile, vsa umazana, odgrnjena in zaljubljena. Še istega leta sem peljal svojo sestro Zdenko v Cimerijo, divjo, samotno grapo, visoko pod Poreznom. Bil sem domišljav kot mežnar, ki razkazuje popotniku dragocenosti svoje cerkve. »Poglej tiste skale!« sem jo vzneseno suval pod rebra. »Ali že slišiš vodo v grapi? Še malo pa bova pri žagi. Zgoraj je tudi mlin. Ti ga pokažem? In tista velika hiša pod Durnikom, jo vidiš? Kot prava graščina je videti, kaj?« Tudi sestra se je nalezla moje evforije: »Lahko bi jo kupili in se naselili v njej, če je prazna, še zastonj bi jo morda dobili, če nima lastnika!« »Ja, in redili bi koze in ovce, orehe bi klatili in žganje kuhali!« »Pa srnam in zajcem bi skobce nastavljali, ali pa bi jih kar z lokom streljali, če bi se nam zahotelo mesa!« In že sva se videla v hiši pod Durnikom kot dva romantična ubežnika pred civilizacijo, divja lovca in kozjerejca, nabiralca zdravilnih zeli in gozdnih sadežev. Kar pri priči sva začela ustanavljati komuno in se prepirati o tem, kdo od najinih prijateljev bi se nama pridružil v tem smelem podjetju. A bolj ko sva se ji približevala, bolj se je ta veličastna kmečka graščina, ki sva jo od daleč gledala, spreminjala v razmajano podrtijo brez oken in vrat, okoli in okoli zaraščeno s koprivami, iz preperele slamnate strehe pa je poganjal mah in mlade smrečice ... »Mogoče bi se jo dalo popraviti,« je nič kaj prepričljivo rekla sestra, jaz pa sem samo malomarno odmahnil z roko: »Nič zato, še dosti boljših bajt je v teh hribih, ne bova se cmerila zaradi te podrtije.« »Škoda, pa na tako lepem kraju je, tako samotna, tako nedostopna,« se kar ni mogla potolažiti sestra. »Tudi druge bajte so na lepih krajih, samotne in nedostopne,« sem jo prepričeval. Za prvomajske praznike I. 1976 sva jo z Zdenko spet mahnila tja gor pod Porezen, tokrat skupaj z najinimi prijatelji iz Kranja. Eden izmed njih, Milan, se je namreč naveličal mestnega življenja in se je sklenil preseliti na deželo, jaz pa sem imel že tedaj cel spisek opuščenih kmetij v Baški grapi, z naslovi lastnikov vred, in sem mu bil za vodiča. Ni kaj, lepa druščina smo bili: moja sestra Zdenka, shizofrenik Majk, ki so ga bili šele pred dnevi spustili iz norišnice, rdečelasi in škrbasti zidar Jože, ki je v žepu ljubosumno čuval pollltrsko steklenico slivovke, hercegovski silak Žan, amaterski slikar, sicer pa kopač rovov pri kranjskem PTT podjetju, nekdanji mornar Milan, dolgolasa hipijevka Leta iz Hrastnika, pa njen fant Mare, ki se je že poleti tistega leta obesil na podstrešju hiše, v kateri sta živela, skregan sam s sabo in s svetom, še prej pa je v napadu alkoholične blaznosti do krvi pretepel in obrcal nosečo Lelo, ki je potem jeseni rodila mrtvega otroka. A tistega prvega maja še ni nič kazalo, da se bo stvar tako žalostno razpletla. Lela in Mare sta bila videti še na moč zaljubljena in srečna, in na tihem sta verjetno tudi onadva sanjarila o podeželski idili z ovčkami in putkami. Lela se je že videla, kako doji otročka pod cvetočo jablano, Mare pa, kako s cedro med zobmi in starim klobukom na glavi pripravlja drva v gmajni, zvečer pa zajema zabeljeno polento iz lončene sklede in jo zaliva s kislim mlekom ... Sanje, same sanje: Mareta zdaj že osmo leto grizejo črvi na kranjskem britotu, Lela pa se je kmalu zatem preselila k nekemu poštarju v Ljubljano in živi s tem, kar ima in ne več od tega, kar bi hotela imeti. Pravzaprav je le Milan, edini čistokrvni Gorenjec med nami, vedel, kaj hoče in kako to doseči. Bil je edini, ki mu ni smrdelo delo in je znal obračati denar, edini, ki se ni opajal z brezplodnimi sanjarijami, ampak je vedel: kmet hočem biti, na svoji zemlji hočem živeti, sam svoj gospod biti. Vse je imel, kar je bilo potrebno, da bi to dosegel, polno mošnjo, pridne roke in trezno glavo — a je tudi njemu šlo vse po zlu. Pred kratkim sem se mudil v Kranju, čez Trg revolucije se je opotekal proti meni pijanec, ves prašen in raztrgan. Bil je Milan. »A se spomniš, kako je bilo takrat, ko si nas peljal v tolminske hribe?« me je vprašal potem, ko sva šla v bife na konjak. »Kaj se ne bi,« sem rekel. »Pod Poreznom je bil še sneg in M are je moral svojo Lelo ves čas postavljati na noge, ker ji je drselo. V Orehku smo se oskrbeli z žganjem, prespali pa smo v nekem seniku pri Bukovem, vsi trdi smo bili od mraza, ko smo zjutraj zlezli iz spalnih vreč. Potlej smo jo mahnili na Bukovski vrh, tam si se pogajal z nekom, ki bi ti bil pripravljen prodati kmetijo, pa se nista pogodila, zato smo se čez Šentviško goro spustili v Idrijo pri Bači in se v tamkajšnji gostilni vsi skup zapili...« »Pa veš, zakaj potem ni bilo nič iz vsega skupaj? Zbolela mi je mati, nisem je mogel pustiti same v Kranju, ko pa je mati čez dve leti umrla, sem se oženil — no, zdaj sem se tudi od žene že ločil. Pa ne samo to: zapil sem se, iz službe so me vrgli, a hišo imam še, te mi ne morejo vzeti. Prodal bi jo in se preselil na kmete. Mogoče pa je tisto posestvo na Bukovskem vrhu še zmeraj na prodaj, kaj praviš? Daj mi še za en konjak.« Tistega leta sem še veliko lazil po hribih nad Baško grapo, iskal zapuščene hise, jih fotografiral, si zapisoval naslove, spraševal sosede, sitnaril na tolminski občini in na katastrskem uradu. Hotel sem uresničiti to, kar je spodletelo Leli in Maretu, pa tudi Milanu: pustiti službo, preseliti se na deželo, živeti od sadov narave. Ne, nisem se nameraval pokmetiti, za kaj takega sem bil preveč len. Dovolj bi mi bilo imeti hišico na deželi, kadar bi se mi zahotelo miru in samote — in pisanja. Tedaj, 1976. leta, sem namreč ravno začenjal postajati pisatelj, nekaj novelic in potopisov sem ze objavil v revijah in časopisih, zdaj pa sem iskal primeren prostor, kjer bi se lahko v miru lotil pisanja knjige. In kateri kraj bi bil lahko zame bolj pripraven kot Baška grapa? Če bi vsaj nekaj tega sonca in teh barv, tega jasnega neba nad seboj mogel pričarati v svoji knjigi, gotovo ne bi bila tako temačna in brezupna, kot je nazadnje postala. Tako sem si mislil takrat — zdaj pa vem, da se mi knjiga ni ponesrečila zato, ker je nisem pisal v Baški grapi, pač pa zato, ker sem bil še zelo mlad tedaj m še nisem obvladal pisateljske obrti. (Ne vem, če jo zdaj obvladam kaj bolje, saj je pisanje take sorte obrt, ki se je vse življenje učiš, potem pa ugotoviš, da ti je resda uspelo napisati nekaj dobrih strani, a ne ker bi obvladal obrt, ampak ker si jih vrgel na papir v tistih srečnih trenutkih, ko si se prepustil navdihu in pozabil na obrt.) Konec marca 1977. leta me je pri sorodnikih v Hudajužni čakalo pismo, v katerem je pisalo: »Spoštovani, v vasi sem slišal, da iščete hišo za v najem. Sporočam Vam, da je prazna hiša v Hudajužni 31, po domače pri Strojčku. Hiša je last mojega brata, ki pa je zdaj že dve leti v Domu počitka v Podbrdu, odkar je umrla sestra Julijana, s katero je skupaj živel na posestvu. Hiša stoji na lepem kraju malo iz vasi, 10 min. hoje do trgovine in 15 min. do železniške postaje, pripada pa ji še klet, drvarnica, sadovnjak in nekaj zemlje. Elektrika je v hiši, voda pa v koritu na dvorišču. Ker je hiša stara in je bila dolgo časa prazna, bi bilo potrebno pred vselitvijo v njej izvršiti še nekaj manjših popravil, (pod, elektr. napeljava). Za hišo so se zanimali že drugi, vendar bi jo bil pripravljen oddati Vam, ker poznam Vašega očeta, ki je pošten človek in marljiv delavec, in sem zato prepričan, da ste taki tudi Vi, in da boste zaupano Vam posestvo oskrbovali z vestnostjo skrbnega gospodarja. Če Vas ponudba zanima, se čimprej oglasite pri meni v T., da se bova podrobneje zmenila. Pozdravljeni in nasvidenje! Šimen Z.« Na vrat na nos sem odpotoval v T. in že čez nekaj dni sva s Šimnom Z. pri advokatu podpisala najemniško pogodbo. Prve dni aprila sem se z vso kramo preselil k Strojčku. Prebelil sem sobe, obrezal drevje in prekopal vrt, seznanil sem se s sosedi, povabil prijatelje in priredil veličastno žurko, na kateri se je spraznilo ogromno steklenic vina in pokadilo tudi nekaj opojne kašmirske trave. Potem pa sem se za nekaj tednov popolnoma osamil in se posvetil pisanju. Hranil sem se s konzervami in sendviči^ spal pa kar v spalni vreči na skednju, ker mi ni bilo do umivanja in preoblačenja v pižamo. Kadar mi pisanje ni šlo od rok — in to se mi je pogosto dogajalo — sem brskal po podstrešju in listal po starih knjigah Mohorjeve družbe in Goriške matice, ki sem jih tam našel, ali pa v Bači lovil ribe, ali pa ležal v travi in štel oblake na nebu. Tako sem bil zaposlen sen, s sabo in s svojo po-»«» .a niti iensk nisem fe' zadavijo — če se jim le pustis. Prva je bila Bruna. To sem imel najraje. xfirnnnf,tH^tletna že drugič poročena bančna uslužbenka ¡r^ptfi» -a /e Ss tmerei ze,o ,epa in da ji lasje niso še me posiveli. 7rff,i^nia Bruna sploh ne zanima. Bruno Ne morem preveriti teh trditev - sicer pa "'¿ftM^Stog&llah. ki sem ju našel sem prvič (in zadnjič) bila v velikosti razglednice v skrinji na Strojčkovem podstresju %f ^JJet^%noiaSke z gostimi obrvmi, temnim, izdelan doprsni portret ne vec ^t fm^stle%e%n0gel ugotoviti, ali izraža plahost očmi in skrivnostnim nasmeškom za ^^^f S/^aVen/enosf - ali nemara ali odločnost, naivnost ali ^meh. zMU^rmst podobo kakor se nisem še nikdar vse skupaj? Nekaj pa ,e gotovo:za,uM sem fj™p°l0i dolgo Sem jo gledal pn v živo žensko iz mesa m krvi. Vzel sem ¡o s seboi v p , , ^ se zasramoval luči nočne svetlike, in ob do solz razžalostil ob misli, svojega površnega sebicnegain nek^ fud/ ¿as, saj je bila slika da me od te prelepe deklice ne,locj tamo prosior p p /n tudi /z svoje koze datirana z letnico 1942. Ne to se ne dogaja,'.las se ne se'ptembra 1945 zagledal ne morem - nikoli ne bom ^ 7 kot sem se jaz 33 let na Via Garibaldi v Trstu, se na p jvi P<>9'led zal ud ^va , , nasmeškom povabl PŠS Tna Sladoled aii 'kamorZl!)" 'ukrade! poljub v temi, jo zaprosil "zaTasiot se oženil z njo ^^^^ še drugo fotografijo, /e da Naslednji dan sem po tem,el, tem Jbrskan,u po ahumi y trenutku, ko je okobal je bila na njej kakšno leto ali dv sem ime, vedno polno hišo Z^dVmTvT, ^ ^ ~ sti, obdobja depresije in preganjavice ko 'sem nZnr? T® m " SV0'e sposob™-bajte in kriče odganjal zle duhove ki' ? ' S Sek,ro v roki tekal okoli sem poskušal verjeti da L mi hn 1 T' pn,ha'al' v 9oste. Vsako pomlad znova popravijal hfšo prtkopaval vrt — a kaikota ^„T™' °bJ°ZOval sem sadno me je zvleklo na popotovanja in v planine m L ff™ \T mk°1 Jra/a/ do pole"'a- Poleti vračal domov, sem moral pTprijeti zaprTožnostna dNa Ji P?b'te pare v žepu po nekaj mesecev v Ljubljani, Kranju in MarihnmniJ, ^mnch von Kleist, živel '^'fnZne^ razgled na okoliške 'hribe: Konško goro, Ko%'o Porezen in "črno *8p ozdravljen malodušja, spet mi ie zanlala kri v,?i f no prst ln bl1 sem »Živim! Živim! Živim << Steke sem v h%n nJlnn f " Sem pesti in zakričal v ^ter: travo, napisal zgodbo. ' "3C6P" drV' poruval plevel na vrtu, pokosil In tako šest let. so se tod počutili po Dolnom a vamp Tu hi m JI ze"e' kl 50 pobegnile svojim možem, takljivost mojega o7emi% 7etud fih to vri!? <>£££" f° dt?'£no spoš» težka nahrbtnika ZJru r^n.S, sevrac,ava.d° ™žica, potem pa jo ubereva naravnost proti jezeru Cotapampa. Nikogar ni, pokrajina pa taka, kot je na Luni. Erozija je vulkanske skale spremenila v čudne oblike in le veter zavija okrog njih in dviguje prah Po nekaj nnth™raz?edn !n iot * Posmeh dvojčka odkrijeta temeni. Končno le prideva na uhojeno S'/ f G Gnkrat lz9"blvf na ^Hkem barju, ki mu ni videti konca. Iz zagate naju rešita pastirja prva človeka, ki sva ju po dveh dneh srečala. Pokažeta nama brv in pravo smer. Ob sončnem zahodu se zopet znajdeva v mrzli koči. Hrane ni več v izobilju. Zjutraj se težko ogrejem. Sprehajam se po zapuščeni vasi (4200 m). Iz skromne Tc! nirčileai0 P em 9 il CGrkeV iz leta 1699 ni prav nič spremenila svoje podobe. JraJ™e. slveda z0PM zamudi. Ko pa zapeljemo na razrito cesto, najde prvo skalo in rtZnZ fi n- M6 ° f en° P°Cedi V prah- Ustavili smo tovornjak in zlezli nanj. Ženske v kabino, Miro Mano m jaz pa se usidramo sredi japonskih gum in kontrabant- tTvVJSk'ia "l na'b?'iše3a Chivas Regala. Pridno praznimo steklenico in v obmejnem Visvmju skoraj pademo na dvorišče obmejne postaje. Vse se nam zdi lepo, težave so pozabljene. Prehod cez mejo, vožnja proti La Pazu, tihotapljenje sadja pijače in se marsičesa drugega, je le še folklora, ki k takemu potovanju spada Bolivija in Mururata Prijetno se je sprehajati po znanih ulicah, čeprav je na ulicah čutiti napetost ki jo vzbujajo policaji ,n vojaki Težak gospodarski položaj, inflacija in večanje socialnih razlik — vse to je opravilo svoje. Zidovi so polni parol, levih in desnih, vendar se >SP w6 zamma,za Polivko, bojj Hh skrbi, kako bodo preživeli. Navidezna vdanost v usodo, omamljena s koko, je varljiva, prislovična podrejenost ima nekje svoj6 meje. rrnf ^UZSfiGnCihJ rudarsklm Oruru hitro mine in na povratku skočimo še v Ouimzo Cruz iuzn, de gorske verige Kraljevske Kordiljere. Vrhovi dosegajo šest tisoč metrov sJrm°stene kratki dostopi so prednosti, ki jih alpinisti premah nnZll^H tZarad' nUdn?9a b°9astva 50 oeste speljane tudi 5000 metrov visoko Na gorskem hrbtu za Caxato se cesta prevesi in se vrtoglavo spušča v dolino reke Bele T' P°J proti,Beni'u in Amazonki. Ob reki je prave ceste konec naprej si pot Jn l ZT^ V0Z"a- m torrnJaki' ki P^ažajo kositrov koncentrat v topilnico h,Snnnt^ir, 11 "* I*9!?*' še dobro- da »'• veliko prometa. Ni preveč spodbudno gledati cez rob ceste brez utrjenih bankin. Mimo rudnika se motor zagrize v zadnje serpentine. Toyoti se prav nič ne oozna da smo na visim 5080 metrov. Vse naokrog so vrhovi ostrih oblik, prepreženi z zasneženimi grapami. Prav do ceste se spušča ledenik, primeren za smučanje. Cordillera Blanca (letalski posnetek): v sredini Nižja Payachata - Pomerape, 6240 m. Wpamayo, desno Je Quitaraju, 6036 m, spredaj Je Foto J. Pretnar Santa Cruz, 6259 m. Julij 1984. Foto J. Pretnar Mrzel veter, k, piha od ,manija, - ^^ L'fa"^ Z Ud0maČen° VÍkUnl°' vese/o smučajo na zrnatem snegu. Kaksna raz' ™ ™n na&¿ bivanje se ¡e prevesilo v drugo praskala s smučmi po raskavem l^u.19.iunn " ^ J -ez /az Cuesfa po/ov/co. Po/noč je, ko z ^^^^¿^S^Tpr! izpiraloih zlata, ki tudi do Ventille. Vožnja m za¡ vrtog/a*e.Vmes ■^J™6™ cestPa se polagoma dviga prot, ponoči drobe kamnino, ^m i So « Vod/ pod Mururaio. Ne/ca/ časa se gre, = ^ÍSKS^ konec. Ura je tri zjutraj, ko odrinemo. Miro, ki nas je pripeljal pa se vrača ^J-aPaJeh ■ redkih pastirskih staj. Mraza sedai pa se že,odec ma- ST se. l^jvpu^^tPsn^ mSSZ faTe^e 5 počakamo, da se zdani. Le se štirje smo esperanvsi , v , navezujemo poti zaspal. Vrhov Taquesija razpo/c. Janez Izbira pof. a/ed/ta dereze. Dobro pri jemljejo na^nernj^n^uora pa „/fcamor ne mudi. Dodobra mu Zlata in Aleš, strmo prelamlja proti vlažne- se zdani, ko smo na levem robu širokega eoen,™, monotona, tudi na Yungasu. Nad džunglo ye ob/ca na rneg/a ^ se hitro odločitev je težka. sneg postaja slabši P^leZičU S pomočjo kompasa Po dogovoru vzpon ."^a//u/emo saj sesrop ne ^ na zadnj¡ obronek_ Se- in karte gazimo v sipek sneg. Mnomer Kaze prav, se odgrne oko. žemo si v roke, pa mi ne ^ryame o. pre,eč, da smo res na " £ mefrov. ,ndi. lica in tako vidimo, da ni nikjer ^ , višja kot prestol bogov lllimani. janska pravljica pripoveduje da e StečV^tecaino. Tam stoji še danes kot Ta se je razjezil in „ odsekal 9^o¿njo vrgel daiecvMiac sirm0 spu- ST«^&P,aže veliko ledeno udornino. 79 ^S^Sto«iaKS.^Ef-^0 razpoke opoza^°-da « /•*»'* /e primerno za smučanje Sest0pamo nar^nost proti izteku ledenika. Pobočje spustiti. Lame začudeno q°eda% f* ^ 1000 metrov se moramo ki ne obetajo nič dobregtpTpasU,rTupfosZfza ztl^l 9/eb9n Si"i0 Čmi oblaki' štora, saj se v enem prostoru onSl/n Srnin Jt- Zavet,eJ. pa se sam nima dovolj pro-gega, kot da krevsamodoopufčenloa rudZJ tiV" ,We preosta"e nam dru- tapljata v kosti, mi pa apaS^eSo^"" Viaga mraz Se vtih°- raznTzit^ ^iskali boljši prostor. Kuhamo človek zadovoljen, da je le na vTrti šSn Vži k^odn^T''0 ^ da /e varno na višini. Inki so bili res mojstri v oradnii notl Pn J,n ° ?hran'em poti Prinašali na dolge razdalje Premaoova ™ InJlif ', PGS m z lamami so tovore Pre~ v džunglo, čeprav po i že ntZTZLf nČn ^ pfe aze m soteske> Podrli so daleč dovi še opravljajo "svojo n^ l^SSi^S^J ¿a/,M' ^ P°dporni pot e široka tri do štiri metre in so In ^nnLT nal!vhlkos vsem vodam. Naša koke. Na sedlu nas ob va toplo sonce na de.ni .n^''9' ""Pl ,n pride,ovalc' vršni planoti pa so debeli skladi ledu fnsZa LočiZ ztff'3 V"!"?'?' na večera priti v Chulumani. Pot je tlakovana z Žfkimi nin£l'J bov,a skusa,a še do Mimo podrtih hiš w>olframovega rudn/if« /o m ^^ S škarpami- Morij? TvZ ~ — - ~ P« Tlakovane poti % sk^j^Z ^SjŽalSt^ preide na ,evo po- krčita prehod. Globoko spodaj, na sotočiu dveh nZnifnf domacma' kl si z mačetami dijo se ,e svetlejše palme med tLnTdeževnimTa^Zd^nL^^0'11^ Vh spremeni okolje. Hrib Palli Palli je ožaan ¡n lrn^if Č ?Sler ovmek na zahod capi (2800 m) s porušeno 7Ztsko k!nJL fll ^ - 9"ZX P°boč,'e- Mimo vasice Ca-na 2000 metrov. £0 šestih M^^mO^tofiZ uSto^9 86 P°' SpUSti dveh, treh dneh, toda, žal ni časa Chni L i ,,? '1 ¿epse bl b"° pot Prehoditi v rudarje pozivajo, naj se udeZžTo miUngTvJe kaže t ^J° V Zastavah in hoje do Vanacachija, prijetnega kraja na toraaffad a^k«*??-' $G pet kil°metrov Unduavi, in vožnja s tovornjakL do'oSLSSi ^«a^/^T» Vrh Ouimzo Cruz, približno 5700 m. Foto J. Pretnar mcaca, nesrečJ na altiplanu in slano jezero Salinas in zopet smo v belem mestu. MISTI, 5821 m i ki se io% sluti v trdi temi. Zatikava se v ostro travo ichü in grmičevje. Lavast rob kjer e zavet šče je nekje na levi strani, vendar nočeva izgubljati na v,srn,Ker I na itn! Mnnt Rlanca so aa imenovali po tej gori. Višinomer se leno približuje 5000 metrom Ob petih se začne danit,. NadTitiiaco nebo rahlo rdi, osvetli se s snegom po-krTti Chacani (6075mkjer lani sploh ni bilo snega. Dan naju u,ame visoko v peščenem pobočju Sledovi predhodnikov nama rabijo za oporo. Na SV pobočju na,deva skalnat rob kje je hoja boljša. Tu tudi pustiva odvečno robo. Cez Chacan, se z po-gledue kopastaCorona. Hoja je vse počasnejša pobočja so golado vrha, narodni in iužni strani pa sneq sega do 4800 metrov. Vrhovi okrog vulkanskega roba se le nribližaio ootse dviga v cikcaku, prečiva še predirajoč sneg. Vrsn, greben ¡e pre-krit ^saiasUm snegom Kar ne morem verjeti, da sva na vrhu, v sedmih urah sva premagalaWoTmeZ Vrh, kaj sploh to je? Mar se zato naprezaš, da si pnsel na vrh? 3500 metrov nižje. Vidijo se ulice, ki so še v Mi-Sf senci S^e.rnon zahodno obzorje obvladuje Coropu na. Na jugu nad Sahn asom e'lulkaTCUbfnTin° razdrapani Picchu Picchu. Prav na čilski mej, se ^J«™; Misti ima 900 metrov širok krater. Notranj, rob je man,s, ,z osrednjeg,a zrela se v sunkih dviauiejo vodne pare, da jih veter vrtinci čez kope črnega pepela. Leta 1893 ,e orofesorBauJv na Mistiju postavil meteorološko postajo harvardske univerze. Sploh p a Uri a g ora dolgo zgodovino vzponov, saj je imela posebno mesto v mkovskem vero-Pvanju B9ogu Sonca so visoko v Andih postavljali zrtvenikem redkokdai tudi ljudi. Pred leti so na vrhu našli zlat kipec. To je spodbudilo »planince« da so m noži čn o obis kova li ta vrh. Na srečo gora ni odkrila drugih skrivnosti. 1958. leta In še dve leti kasneje se je vulkanska aktivnost povečala in sledila sta močne,sa po- Spusf Zpo°droNrju je^hiter? Treba^e^samo dvigovati noge iz pepela in potemgre Rot po kroo ičnlh ležaiih Kar je bilo ponoči skrito očem, se seda, kaze v vse, lepoti M sti spada v nacionalni park Canahuas. V parku so rešili vikunje pred popolnim iztrebi,e-njem Na suhem področju je več vrst pritlikavih dreves in stepske trave. Favno pa za-stopajo skoraj vse andske živali. Ob treh popoldne smo v sončni in topli Arequipi. KOČA NA PLANINI RAZOR Slavi* kakršno ie bilo tistikrat, ko so odprli prenovljeno in razširjeno kočo na planini ^lazor'(22 7 1984), se je udeležila nepričakovano velika množica, ki ,e s svojo pr^-ncsUo okronala uspehe in večletne napore gradbenega in izvršnega odbora planinskega ^uštva Tolmin ter teko na kraju samem potrdila dejstvo, ki govor, o nas, privrženost, GradZ^deiavnost tolminskih planincev na planini Razor se začne že v prvih letih po volni V malem bukovem gaju, blizu planšarskih stanov so že tistikrat zgradil kočo n Ujanske planinske postojanke. ^..^^^'JlJ3^ otvoritvi ( 1 kuhinia z iediinico zgoraj pa v dveh prostorih lezisca za trideset oseb. O otvoritvi (i t. septembra 1948^ poroča tudi Planinski vestnik tistega leta v deseti številki Društven, aktivisti pod vodstvom Janka Filija so ugotovili, da koča s takimi zmo^vostm, dolgo kos vedno večji množici planincev v tolminskih gorah saj ,e Postala {ud, tocka Slovenske planinske transverzale. V letu 1957 so kočo zaceli smti, dogadili pa so ,o naslednie leto do take faze, da je lahko nemoteno sprejemala obiskovalce. Potem ,e za-^adi pomanjkanja denarja sledil zastoj. Dela so nadaljevali po enoletnem premoru, sve- Med kulturnim programom na dan otvoritve (22. 7. 1984) Foto Janez Dolenc cano pa so jo odprl, 30. 7. 1971. V koči je poslej lahko prenočilo 60 planincev. Stroške gradnje je društvo krilo s posojilom PZS, z lastnimi sredstvi in s prostovoljnim delom članov Veliko delovnih ur je bilo opravljenih tudi za vzdrževanje ceste Ljubinj-planina u, R?ZOr' na glavni transportni žili do koče, ki je postajala vse bolj zahtevna za oskrbo V koc, pa so pregradili tudi prostore za skupna ležišča in tako pridobili več manjših spalnic. Leta 1977, ko so ocenili škodo, ki jo je koči prizadel potres, je izvršilni odbor P D Tol-mm imenoval poseben odbor, ki naj bi poskrbel za čimbolj smotrno obnovo objekta, ko naj bi kočo tudi razširili m povečali njeno zmogljivost. Leta 1978 je začel delovati qrad-beni odbor, naročili so načrte, nabavili so gradbeni material in ga uskladiščili na različnih mestih v Tolminu in v stajah na planini Lom. Ko so dobili vse potrebne dokumente, so z vso vnemo začeli delati. Za prevoz so imeli na voljo džip, potem so kupili se manjši traktor in tako so v letu 1979 opravili tristotrideset voženj, kar pomeni, da so zvozili 380 ton materiala. V tem letu so opravili groba gradbena dela in pripravili objekt na zimo. Vse do leta 1983 so potekala obrtniška zaključna dela, ki so jih opravili zunanji izvajalci in dani društva. Vmes se je društvo srečevalo s težavami pri zbiranju denarja, pa tudi prostovoljno delo je bilo v krizi. Za gradnjo je skrbel izvršni odbor ko je bilo treba včasih potisniti v ozadje obravnavo problematike o drugih dejavnostih društva Z dodatnimi finančnimi viri, tako lastnimi kot sredstvi Skupščine občine Tolmin m PZS, je Planinsko društvo nalogo zmoglo. Veliko so pomagali tudi zasebniki in delovne organizacije. Treba je povedati, da so za gradnjo objekta, ki lahko danes prenoči 100 obiskovalcev, porabili le 156 starih milijonov. Približno tretjino tega predstavlja bančni kredit (stanovanjski in za popotresno sanacijo), tretjina so sredstva družbenega dogovora in sklada PVP pri PZS, ostalo tretjino pa predstavljajo lastna sredstva planinskega društva m pomoči izvršnega sveta SO Tolmin. Denar so oplemenitili člani društva z vec kot 11 000 urami prostovoljnega dela (samo efektivne ure na qradbišču) Društvo je to nalogo opravilo brez velikega hrupa. Tako je minila tudi otvoritev prenovljene in razširjene koče na planini Razor. Prijeten praznik graditeljev na planini je bil brez častnega prireditvenega odbora, vendar pa v spontanem planinskem vzdušju ki ga je obdarilo sončno vreme, počastil pa tudi predsednik PZS. Tudi sredstva obveščan/a so ob tem pomembnem mejniku planinskega prostovoljnega dela na Tolminskem v glavnem molčala. Nekateri so menili, da je taka skromnost že škodljiva za društvo Že zaradi tega naj nam urednik ne zameri, če mu ob tem, ko si v našem planinskem qlasilu javno da/emo duška, jemljemo nekaj več prostora. Ena sama želja je še, preden to poročilo zaključimo: Želimo si, da bi nam bila koča na planini Razor prijeten dom in zavetišče pred vsemi nevihtami današnjega časa. Žarko Rovšček »Veterani 84« Foto Dokument. PV draltwdín}© o?.©wfes »VETERANI« '84 (21. 12. 1984) V prostorih Planinske zveze Slovenije so se tudi letos zbrali nekateri najmarljivejši planinski delavci iz vse Slovenije, da bi tako ohranili že tradicionalno navado, ko se ob koncu leta srečajo v sproščenem in prijetnem pogovoru in hkrati tako tudi ohranjajo tisto pristno človeško povezavo med nami, ki jo dandanes na vseh koncih in krajih že močno pogrešamo. V nagovoru predsednika Planinske zveze Slovenije Tomaža Banovca je bilo čutiti predvsem tak poudarek pa tudi to, da so prav planinci in planinstvo tista narodova dejavnost, ki v mnogočem ostaja močno v ospredju splošne družbene pozornosti, sej se s planinstvom lahko ukvarjamo tako rekoč vse življenje; dejavni smo na mnogih področjih, ki so sicer vtkana v našo vsakdanjost, v planinstvu pa dobe nove razsežnosti in novo kakovost. Iz tega dejstva izvira tudi medsebojna povezava, planinska zagnanost, požrtvovalnost, prostovoljnost v delovanju in v velikem zaupanju do vsega, kar je planinskega. Narava sama je širok amfiteater, v katerem si merimo svoje moči, je tudi neizčrpen vir za pridobivanje duhovnih in telesnih moči, hkrati pa prav gorska narava ponuja slehernemu dovolj možnosti za osebno uveljavitev, saj je prav v planinskih vrstah mnogo takih delavcev, ki so s svojim planinskim delom znani tudi zunaj planinskih vrst. Tokrat je bilo v gosteh 18 planincev in sicer 80-letnik Franc Štefula iz Kamnika, ing. Anton Gosar iz Maribora, ing. Stane Jelene iz Nove Gorice, Ivan Kok iz Prevaij na Koroškem, Ciril Stanič iz Ljubljane ter Ivan Zabel iz Ljubljane. Med 70-letniki pa najdemo Jožeta Babica iz Škofje Loke, Henrika Omaka iz Luč, Janeza Jerama iz Idrije, Franca Lipovca iz Gorij, Štefana Repanška iz Kamnika, Slavka Šentjurca iz Hrastnika, Janeza Škrubeja iz Mežice, Staneta Kersnika iz Ljubljane, Emila Plenj-ška iz Prevaij na Koroškem ter dr. Branka Šalamona iz Kopra. 60-letniki pa so bili: Hinko Dretnik iz Mežice, Rudolf Mlekuž iz Slovenske Bistrice, Slavko Rajh iz Kamnika, Franc Salberger iz Mojstrane, Franc Svetina iz Javornika-Koroška Bela, Vili Perko iz Tržiča. Štirje pa so bili tudi iz vrst petdesetletnikov in sicer Alojz Anzelc iz Sevnice, Dominik Koci iz Ljubljane, Oskar Lang iz Slovenske Bistrice ter Jože Vogrin iz Ljubljane. Nekateri izmed povabljenih so častna od-ličja Planinske zveze Slovenije že prejeli, ostali pa so jih dobili ob tej priložnosti. Vsem iskreno čestitamo in želimo, da b\ bilo njih delo med planinci še dolgo ne zamrlo. M_ STANE JELENC — OSEMDESETLETNIK Staneta Jelenca, dipl. ing. gradbeništva v pokoju, gotovo poznajo vse povojne novogoriške generacije planincev. Po postavi in značaju sicer ni tak, da bi vzbujal pozornost, je pa zato tembolj delaven in dejaven kot planinec in ljubitelj naših gora. Rodil se je 5. decembra 1904 v Otočah pri Radovljici, ob vznožju čudovitih Karavank, ki so se mu že v rani mladosti neizbrisno vtisnile v spomin. Ljubezni do gorske narave se je verjetno navzel tudi od matere, pristne Gorenjke. Žal je bila brezskrbna mladost kratkotrajna in treba je bilo v svet, v šole in k vojakom. Diplomiral je leta 1934 na gradbeni fakulteti — oddelek za nizke gradnje v Ljubljani. Njegova pot službovanja je bila pravcata jugoslovanska transverzala. Med obema vojnama se je najprej zaposlil v Užicah. Sledila so leta službovanja po celotni osrednji Srbiji vse do Subotice. Po drugi svetovni vojni se je končno preselil v Slovenijo. Tu se je najprej zaposlil pri Upravi za vodno gospodarstvo v Ljubljani. Po priključitvi Primorske k matični domovini se je vključil v orqanizacijo vodnega gospodarstva na Primorskem. Na Goriškem se je leta 1951 tudi dokončno naselil. Za svoje neumorno delo je prejel visoko državno odlikovanje. Kakor je bila pestra in plodna službena pot, tako je bilo pestro tudi njegovo delovanje na planinskem področju. Negove štiri skrbno ohranjene planinske izkaznice nam to zgovorno potrjujejo — polne so članskih znamkic in žigov. Član Planinskega društva Nova Gorica je skorajda vse od ustanovitve društva — od leta 1950. Njegova tura je bila Skalnica nad Novo Gorico. S'icer je ostal zvest predvsem lepim slovenskim goram. Prehodil je Julijce, Karavanke, Kamniške Alpe ... Zadnji žig v njegovi planinski izkaznici je še svež. Potrjuje njegovo navzočnost pri otvoritvi Planinskega doma pri Krnskih jezerih v letu 1984. Stane pa ni bil samo pasiven ljubitelj gora, ampak se je kmalu aktivno vključil v prizadevanja za razvoj planinstva na Primorskem. Tako zasledimo njegovo ime v planinski kroniki že leta 1957, ko ga najdemo med člani upravnega odbora. Kasneje mu je bila poverjena funkcija člana in predsednika nadzornega odbora, nazadnje pa še članstvo v gradbenem odboru za izgradnjo planinskega doma pri Krnskih jezerih. Kot strokovnjak je s svojimi nasveti ter z neštetimi prostovoljnimi delovnimi urami veliko pomagal, da je ta odbor uspešno delal in da je bilo uspešno tudi društvo kot celota. Za svoje dolgoletno in požrtvovalno delo na planinskem področju na Primorskem je prejel številna planinska priznanja: srebrni častni znak PZS, diplomo PD Nova Gorica, zlati častni znak PZS, srebrni častni znak PSJ, zlato društveno plaketo in končno zlati znak PSJ (1984). Stane Jelene je junaško zakoračil v osemdeseta leta. Ob tem častitljivem jubileju mu njegovi planinski tovariši čestitamo in želimo, da bi mu ta leta ne bila v preveliko breme, saj bomo njegovo tehtno misel in trezno besedo še potrebovali. Želimo si tudi, da bi ga še srečali v pum-paricah in gojzerjih — če že ne na vrhovih, pa vsaj v vznožju naših prelepih Julijcev. Jurij šimac POUDARKI IZ NAGOVORA PREDSEDNIKA PD KRANJ, FRANCA EKARJA, NA SLAVNOSTNI SKUPŠČINI OB 85-LETNICI PD KRANJ, DNE 17. DECEMBRA LANI Leta 1899 je v okviru SPD začela na pobudo J. Frischaufa delovati kranjska podružnica. Že leto dni kasneje so člani že nadelali in markirali pot do Bašeljskega sedla in do vrha Storžiča in odtod v Tržič. Leta 1901 so na Joštu zgradili vremensko opazovalnico in organizirali za tiste čase zahtevno turo — turo na Triglav. Naslednje leto so nadelali pot na Krvavec in jo markirali do Kalškega Grebena. V letu 1905 so se odločili za gradnjo Prešernove koče na Stolu in so jo odprli leta 1910. Po I. svetovni vojni, leta 1921, so vzidali skrinjico z vpisno knjigo na vrhu Storžiča, prevzeli pa so v upravljanje tudi Valva-zorjevo kočo pod Stolom. Za planinski dom na Krvavcu pa so se odločili v letu 1922. V letu 1938 so zabeležili prvi alpinistični podvig kranjskih alpinistov, ki jih najdemo na tečaju GRS v Vratih in so v naslednjem letu kot prvi pozimi preplezali Severno triglavsko steno in sicer po Slovenski smeri. V letu 1946 se kranjsko planinstvo spet obnavlja. Tedaj se je začelo uveljavljati množično planinstvo, delovati je začela SkupK,„. ob 85-le.nlci PO irt.Vra.^^^Kn -SS!>«! Cr,om,;<,E'zo,cempred" vojnim alpinistom Cirilom Hudovernikom. Foto s gaje postaja GRS, alpinistični odsek, gospodarski odsek, ko so po centralnem slovenskem planinskem razdelilniku prejeli v upravljanje Dom na Krvavcu, Češko kočo in pozneje tudi provizorij na Šmarjetni gori. Danes šteje to društvo 4000 članov, vzdržuje približno 250 km planinskih poti, ima alpinistični odsek, ki je soudeležen v vrhunskih svetovnih dosežkih (Mount Eve-rest, štirje osem tisočaki in množica smeri, ki sodijo po ocenah v mednarodnem alpinizmu med najzahtevnejše). Imajo 70 članov GRS, razvita pa je tudi gospodarska dejavnost. Tako so kranjski planinci uspeli uresničiti koncept množičnosti v planinstvu, ki ustreza tudi ostalim telesnokultur-nim področjem. Obračun dela so kranjski planinci obogatili s planinskim entuziazmom, s sodelovanjem s strokovnimi in družbenopolitičnimi organizacijami, z vestnostjo, ko so odgovorno oplemenitili vsak dinar iz združenega dela in drugih skupnosti. Potrdili pa so tudi pravilo, značilno za planinstvo, da so vse naloge uresničevali sami, ko so iskali le strokovno pomoč, brez »nakupa« zunanjih sodelavcev, brez provizij in denarja, kar je v vrhunski telesni kulturi vse preveč prisotno. Planinska skromnost je vsekakor botrovala dejstvu, da v 40. letih po vojni izdelovalci športne opreme niso uspeli zagotoviti opreme za skoraj 500 000 planincev, ki samo v Sloveniji obiskujejo gorski svet. Opremo za reševalce in alpiniste pa je »sešila« le — iznajdljivost. Planinci smo prisiljeni kupovati tisto, kar ostaja od ostalih namenov in se moramo zato neprestano prilagajati. Tu ne gre za obutev, za dereze, cepin, gre za gospodarno miselnost, še posebej ob resnici, da v gore hodi iz ieta v leto več najrazličnejših obiskovalcev. Res aktualen je tudi problem varstva planinskega sveta. Pri načrtovanju gospodarskih in negospodarskih projektov so^ vse preveč prisotni trenutni ekonomski učinki, skrb za okolje pa je slejkoprej le — obljuba. Vemo, da slovenske alpske turistične ponudbe brez planinskega deleža ni in da pri tem prav planinstvo sodeluje tudi pri deviznem prilivu. Če želimo to dejstvo pravično ovrednotiti, potem moramo ugotoviti, da je to družbena skrb, skrb organiziranega turizma, lovstva, gozdarstva, ne pa zgolj skrb planincev. Odprave uresničujemo z grenkim priokusom, ko se večkrat srečujemo s predlogi posameznikov, ki prihajajo izven planinskih vrst, da bi take akcije mednarodne veljave, organizirali le vsakih pet let. To bi bilo sprejemljivo ie,i če bi se tudi drugi v vrhovih športnih panog opredelili za tako razdobje, kar pa je seveda, zaradi generacijskega izpada, nesmiselno. Logično je torej, da planinci želimo le to, da bi prišli naši alpinisti na isti skupni imenovalec z drugimi panogami v vrhunskem športu. oc (Povzetek: M. K.) 055 Pročelje planinskega muzeja v Mojstrani. Na Skupščini so podelili tudi odličja PZS In pa Planinski vS?3 Pfeie' 93 * ,Udi ¡^iSimiSni'SSs JS-S.!" aorski Foto S. Saje V prvi sobi najdemo prve začetke goro-hodstva pri nas. Janez Vajkard Valvazor v svojem delu trdi, da so to sprva bili pastirji, lovci, divji lovci. Njim so sledili raziskovalci, potem turisti, planinci in alpinist:, kar pa nam natančneje razloži zbirka v ostalih treh sobah. Soočimo se s prvim poskusom organiziranega planinstva pri nas in s prodorom avstrijstva in nemštva v nase gore. Vidimo Valentina Staniča alpinista in raziskovalca; Ivana 2ana pobudnika prvega poskusa organiziranega planinstva pri nas leta 1872; barona Žiga Zoisa, lastnika fužin v Bohinju, Mojstrani Javorniku, Radovljici in Mislinji; Marka Pernharta, slovenskeoa koroškega slikarja PLANINSKI MUZEJ V MOJSTRANI Zanimiva in dolga zgodba Triglavske muzejske zbirke je že dobila svojo podobo. To, kar lahko zdaj vidimo, je le delček dokaj bogatega muzejskega gradiva, ki je sicer obdelano, sedanji izbor pa prikazuje le planinstvo do prve vojne in to v štirih sobah prvega nadstropja prenovljene Jozlnove hiše v Mojstrani. Hišo je leta 1905 zgradil Jože Jakelj-Jozl. Eden njegovih sinov, Jože, je bil gorski nosač. Pravijo, da je bil tako močan, da je nekoč na Kredarico prinesel kar 106 kilogramov težak tovor. Padel je v partizanih na Oblici tik pred koncem vojne. Oče Joži je v spodnjih prostorih vodil vaško gostilno »Peričnik«. Domačini so gostilni rekli kar »Pri Jozlnu« in tako se je to ime hiše prijelo. Po podružbljenju je hiša prešla v upravo okrevališča za študente medicine »Sonja Marinkovič« iz Beograda, pozneje so jo priključili »Zdravilišču Hotel Triglav«, postalo je okrevališče za borce kot depan-dansa tega hotela. Zdaj pa je hiša obnovljena in v njej je Triglavska muzejska zbirka. Tu so tudi Franc Kadilnik, mecen slovenskega planinstva, Piparji, pobudniki in soustanovitelji SPD, prof. Fran Orožen, prvi predsednik SPD, Jakob Aljaž, triglavski župnik, Janez Klinar-Požganc, dr. Henrik Turna, dr. Josip Tominšek in drugi. Vsi ti se nam predstavijo v naslednji sobi. Gorske triglavske vodnike srečujemo v tretji sobi, trentarskega Komaca, Tožbarja, Berginca, kranjskogorskega Pečarja in domačine, oba Rabiča, Laha, Urbasa, Sku- Dru3?,.50ba: ,0,°9raHje planinskih koč, dokumenti itd. mavca, oba Jakelnova, Hlebanja, Mraka, Rekarja in druge. Četrta soba je namenjena ustanovljanju prvih podružnič na aornjem Gorenjskem, radovljiške (1895), pa češke s sedežem v Pragi (1897) in podružnice za kranjskogorski sodni okraj s sedežem na Jesenicah (1903, pozneje, od 1908 leta, s sedežem v Kranjski gori). Nikakor pa ne gre prezreti ustanovitve GRS leta 1912 v Kranjski gori z dr. Josipom Tičarjem in dr. Jernejem Demšarjem ter njunim stanovskim tovarišem dr. Stoj-cem, ki se je bil ponesrečil v Skrlatici. V vseh sobah so razloženi osebni predmeti gorohodcev, gorskih vodnikov; tu so tudi dokumenti, vpisne knjige, zapisniki in nekateri izbori iz literature tiste dobe. Dokumenti gorskih vodnikov, vodniški znaki . . . Vodniška oprema Zbirka je nazorna podoba dogajanja v planinstvu tistega časa in je polet, odprta vsak dan od 9. do 12. ure ter od 15. do 18 ure, informacije pa daje PD Dovje Mojstrana po telefonu (064) 89 135. Pripravljeno je že drugo nadstropje za prikaz aradiva med obema vojnama, NUb in mlajše dobe. V pritlični sobi levo pa bo že v poletju mogoče videti tudi Tnglavsk. narodni park, relief treh triglavskih dolin, propagandno gradivo, posnetke nagrajenih panoramskih fotografij. . V muzeju je mogoče kupiti tud. planinske vodnike, literaturo, razglednice in značke, na voljo pa je tudi spominski žig. Triglav ni le gora, je tudi simbol in je tudi naravni katastrski mejnik in ga v listinah omenjajo že leta 1073, hkrati pa je tud. najvišja triangulacijska točka ^ Jugoslaviji Omembe vredna b. bila tud. Locni-karjeva panorama iz leta 1701 in mogoče bomo videli tudi to. Do konca novembra lani se je v knjigo vpisalo več kot 3000 obiskovalcev, ko sem ne štejemo tistih, Ki so bili navzoči na otvoritvi. Tu najdemo tudi nekaj vzpodbudnih zapisov, kar dokazuje, da je bila odločitev pravilna in predstavljajo tudi priznanje vsem, ki so kakorkoli pomagali na tak nac.n prikazat, del naše kulturne dediščine. Ivan Jenko Vse fotografije Irena Kučina (Fotoarhiv: Tehniški muzej Železarne Jesenice) m SVETOVNA NARAVNA DEDIŠČINA, KANJON REKE TARE IN CERKNIŠKO JEZERO Leta 1975 je začela veljati Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, ki jo je že leta 1972 sprejela Organizacija Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo (UNESCO), in sicer na zasedanju v Parizu. Prizadevanja v okviru Združenih narodov so posledica spoznanja da na zemlji lahko nepremišljeno izaubimo enkratne in nenadomestljive naravne in kulturne vrednote. Zato je vsak narod, na katerega ozemlju je del svetovne dediščine, pred vsem človeštvom tudi odgovoren, da naravno in kulturno dediščino tudi ohrani. Če le bežno poznamo dejstvo, kako neusmiljeno izkoriščajo tropske pragozde, onesnažujejo oceane, nenadzorovano trgujejo z živalmi, potem tudi vemo kako resno siromašimo naravo našega planeta, ko hkrati 'utemeljujemo, kako je Konven- cija o svetovni dediščini človeštvu potrebna. Do leta 1980 je to konvencijo podpisalo le 53 držav (Jugoslavija jo je ratificirala že leta 1974), zato v seznamu svetovne dediščine pogrešamo preneka-tero izjemnost (na primer Bajkalsko jezero Antarktiko in podobno). Po podatkih iz leta 1980 je na seznamu svetovne dediščine 85 kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti iz 28 držav Od tega je iz Jugoslavije kar sedem območij: narodni park Durmitor s sotesko Tare narodni park Plitvička jezera, Split z Dioklecijanovo palačo, Stari Dubrovnik, Stari Ras s samostanom Sopočani, Kotor in Ohrid. Predloge za vpis posreduje vlada države podpisnice Konvencije, zbira pa jih Medvladni komite za varstvo svetovne kulturne in naravne dediščine po strogih merilih. Eden izmed pogojev je tudi dotedanje zavarovanje predlaganega območja, saj mora država predlagateljica v prvi vrsti priznati vrednoto in jo seveda tudi varovati. Zato ob poznavanju določil Konvencije sprva sploh ne mcremo dojeti polemike o usodi kanjona reke Tare, saj se nam sili v razmišljanje, kako je sploh mogoče načrtovati hidroenergetske objekte, s katerimi bi uničili svetovno znamenitost! Ohranitev le-tega zagotavljata najvišje državno telo in mednarodna skupnost! Načrti za potopitev so žal dejstvo, zaradi katerega je zagotovilo federacije neodločno in majavo. Zakaj bi se sicer oglašala številna društva, organizacije združenega dela in posamezniki iz vse Jugoslavije? Tem pozivom se je pridružila tudi Planinska zveza Slovenije, Zveza društev za varstvo okolja Slovenije pa je ob močni podpori javnosti sprožila postopek za preučitev ustavnosti odločitve republik. Hkrati pa je na Brionih (29. in 30. 10. 1984) razpravljal Koordinaciiski odbor republiških in pokrajinskih zavodov za varstvo narave in kulture o novih predlogih za vpis v seznam svetovne dediščine. Prav gotovo lahko iz bogate naravne zakladnice Jugoslavije izberemo še katero znamenitost svetovnega pomena, če pa nam ne uspe ohraniti ze same Tare, so te možnosti zaprte Novi ipredlogi, ki izpuščajo svetovno priznano znamenitost, ne morejo naleteti na resno obravnavo. Kljub temu pa se strokovne službe niso sprijaznile s črnogledo možnostjo, saj nastaja spisek novih predlogov. Vse republike in pokrajine (razen SR Bosne in Hercegovine, ki bo predlagala naknadno) so pripravile seznam predlogov znamenitosti, ki bi prišle v poštev za vpis v seznam svetovne dediščine (glej tabelo). Iz preglednice je razvidno, da bo do končnega predloga treba temeljito pretresti ta delovni seznam, tako po strokovni plati, kot tudi glede na stroga mednarodna merila. Ne smemo pozabiti, da so med svetovnimi naravnimi znamenitostmi res izjemne vrednote (na primer otočje Galápagos, narodni park Sagarmata (Everest), Ngoron-gore v Tanzaniji). Ali lahko k tem znamenitostim brez rdečice dodamo budvansko riviero, Brione ali akumulacijo Derdap? Kako je na primer z Deliblatsko peščaro, ki je posebni naravni rezervat, a jo načrtno pogozdujejo? Za konec si oglejmo še oba »kraška« predloga, ki jih zagovarja Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Prav kraški pojavi so v naši majhni, a zanimivi Sloveniji tisto, kar je zaradi sorazmerne redkosti in sijajne oblike zanimivo v svetovnem merilu. Manjšo prednost dajemo tako imenovanemu Notranjskemu trikotniku (Cerkniško in Planinsko polje ter Postojnski jamski sistem), najbolj zanimivemu delu edinstvenega sistema kraške Ljubljanice. Nad usodo tega predloga visi kot Damoklejev meč možnost večnamenske akumulacije — Cerkniško in Planinsko jezero. Kulturna skupnost občine Cerknica se je opredelila za ohranitev Cerkniškega polja in je predlagala zavarovanje. Na njihovo pobudo že tece dolgotrajen postopek. Tudi občina Postojna ne zaostaja po varstveni plati, saj je z občinskim odlokom zavarovala Postojnski in Planinski jamski sistem s Planinskim poljem. Tako se polagoma ustvarjajo tudi formalni pogoji za vpis v sezname svetovne dediščine. Pa vendar, zadeva še m zaključena, saj bo končna, družbena od očitev o .usodi te naravne znamenitosti, odločena v tem letu. Upajmo, da ne v sramoto pred svetovno javnostjo! Peter Skoberne DELOVNI SEZNAM PREDLOGOV ZA VPIS V SEZNAM SVETOVNE NARAVNE DEDIŠČINE (BRIONI OKTOBER 1984): SR HRVATSKA: reka Krka Kopački rit narodni park Komati Brioni narodni park Mljet SR SRBIJA: 6. narodni park Tara 7. narodni park Derdap SAP VOJVODINA 8. narodni park Fruška gora 9. Obedska bara 10. Deliblatska peščara SAP KOSOVO: 11. soteska reke Miruše 12. Bifurkacija reke Nerodimke SR ČRNA GORA: 13. narodni park Biogradska gora 14. Skadarsko jezero 15. Budvanska rivijera SR MAKEDONIJA: 16. narodna parka Galičica-Prespansko zero in Pelister 17. Lešnica na Šar planini 18. peščina Alčija je- 19. Markove kule pri Prilepu 20. del planine Jakupice SR SLOVENIJA: 21. Notranjska kraška polja 22. Škocjanske jame 23. reka Soča SR BOSNA IN HERCEGOVINA: Predloge bo sporočila naknadno! RAZMIŠLJANJE O TELEVIZIJSKI NADALJEVANKI O JULIUSU KUGYU Kugy vendar ni bil samo to! Pravzaprav se zdi kar odveč predstavljati življenjsko pot dr. Juliusa Kugya (1858 do 1944), čigar gorniška dejanja in književna dela so nam še kako poznana; nedvomno je z velikimi črkami zapisan v pionirsko preteklost evropskega planinstva in alpinizma. S Kugyem, Turno, Kopiščarjemin še nekaterimi, je izumrl naš čisti klasični alpinizem, ki je dal na podlagi neizprosnih razvojnih zakonov trdne temelje in osnovo današnjemu modernemu vrhunskemu alpinizmu (kjer Slovenci v našem ožjem in širšem domovinskem prostoru, na osnovi dejanj teh gorniških mož in prvih generacij za njimi, danes množično in kvalitetno posegamo preko domačih sten in vrhov do streh Evrope, Azije, Amerike ...). Raziskovali in opisovali življenje J. Kugya so že prenekateri; poglejmo s povzetkom, kaj tudi piše o tem poetu naših gora in enem največjih planinskih pisateljev do-sihmal, kakor ga sam označuje, nas France Avčin v svoji »Kjer tišina šepeta«: V Ku-gyevih mladih časih je bil vsak vzpon v Julijcih dogodek, vsaka tura na velikanke zahodnih Alp pa celo podjetje. Seveda se je mojster redno posluževal krajevnih poznavalcev-vodnikov, ki jim upravičeno gre prenekatera zasluga za uspel vzpon (ce s tem dopolnimo Avčinovo pisanje). Ti so dajali svoje lokalno znanje in plačano silo, Kugy pa je prispeval svoj podjetni razum. In le v tej zvezi so se lahko rodili vsi, za tiste čase senzacionalni alpinistični uspehi. Vsaj petdeset prvenstvenih vzponov prve vrste, pa še ne vemo vseh, saj jih sam ni nikdar štel, bi lahko našteli v Kugyevem delovanju. Če je kdo svetu in nam odkril Julijce, potem je bil to samo dr. Ju-lius Kugy. Vzporedno s tem pa ni zanemarjal visokih gora Zahodnih Alp. Ves svoj planinski sen štirih desetletij je opisal v sedmih knjigah. In še: V posebno zaslugo lahko štejemo Kugyu njegov za tedanje čase tako iskreni, topli odnos do teh naših bednih, zapuščenih gorjancev, do sožitja vseh treh narodov, ki se stikajo ob vznozju Julijskih Alp: Slovencev, Avstrijcev in Fur-lanov... Toliko torej na kratko o Kugyu po Avčinu za boljše razumevanje nadaljnjega pričujočega teksta. Če beremo Kugyeve knjige, to prečuteno bogastvo v besedi in podobi, in če beremo tekste, napisane o njem, potem uvidimo velike razsežnosti dejanj njegovega življenja, ki ponuja izvrstno podlago za scenarij in film. Oboje se je zgodilo. Ali vendarle, ko danes kot gledalci in kritiki tega projekta, ki nam ga je tri nedeljske večere zapored — zadnjic 21 0kt _ prikazala ljubljanska televizija na prvem programu kot TV nadaljevanko o J. Kugyu, se počutimo kar nekako nezadovoljni. Prikrajšani še za nekaj. Zato ponovimo stavek iz uvoda tega zapisa: Kugy vendar ni bil samo to! Ni dvomiti, da so se ustvarjalci nadaljevanke, sicer prve igrane koprodukcije med TV Ljubljana in ORF ter plod umetniškega sodelovanja med obema televizijskima hišama: pisca scenarija 2. Kozinc m H. Andics, režiser M. Ciglič, snemalec R. Li-kon, pisec glasbe J. Golob ter ostali tehnični sodelavci, igralci, izredni M. Lukas Luderer (iz Gradca, kot Kugy), B. Cavaz-za I Ban, B. Juh ... in V. Grošelj ter ostali alpinisti in gorski reševalci kot svetovalci in pomočniki pri snemanju v gorah, pošteno trudili — narediti čim boljše. In nenazadnje, plezalske in gorske prizore po Jul. Alpah ni ravno preprosto dobiti v oko kamere. In tudi še nenazadnje: nadaljevanka ima v svoji vsebini tudi lepote. Dobri posnetki Trente, Kugyeve »doline mehkih src« (po Avčinu), kjer stoji znani Savinškov kip (v nadživljenjski postavi strmi njegov bronasti lik v daljo, prek skromnih trentarskih bajt, prek Soče, najjasnejše reke Evrope, tja proti Jalovcu... le v gore zamaknjen, vzvišen nad dolinskim svetom in njegovim drobnim počet- jem vsaj mrtev v Trenti), Triglava, bkrlatice, Montaža..., to nedvomno dokazujejo. Res morda, za nepoznavalce gora in Kugya, za običajne gledalce nekritične, je nadaljevanka navkljub časovni zmedenosti prikazovanja (npr. pripoved se začne z I. 1941, preskoči v I. 1908, pa v 1878...), kar je povzročalo »zmešan« ritem pripovedi in prazne prizore brez pravega sporočilnega namena, bila zadovo-jiva m uspela. Toda, četudi zanemarimo tehnične pomanjkljivosti, in navkljub prei navedenim pohvalnim dobrim platem projekta, se moramo zavedati, da je za planinsko publiko nadaljevanka — preskromna! Kugy ni hodil samo v Julijce, ni občudoval samo Trente, napisal samo ene Knjige in plezalni vzponi niso samo nevarnosti — kakor nadaljevanka kaže večidel plezalnih prizorov in s tem nehote morda zavaja že tako temu početju ne preveč naklonjeno in nepoučeno nedeljsko publiko — ampak bistveno več! Pazljivemu gledalcu ni ušlo, da so bile v nadaljevan-ai Sa«rI10 ®nkrat omenjene gore Zahodnih Alp. Monte Rosa. In kdor torej Kugva pozna, bo vedel, kaj hočemo s tem kritiškim pisanjem povedati! Vsekakor priznavamo umetniško, literarno in ustvarjalno moč piscev scenarija režiserja in ostalih ustvarjalcev Kugya, 'moža ki je bil po rodu Slovenec, se šolal in kulturno izpopolnjeval v nemškem okolju živel m deloval pa med tržaškimi Italijani Kugy je Slovencem in svetu poznan predvsem kot gornik. In s tega vidika — še eukratA,~ Je nadaljevanka premalo planinska. Ali, se premalo! Ponuja se torej v razmišljanje in že prepričanje, da so g avni ustvarjalci vendarle bili premalo planinsko podučeni. In obenem se še postavlja bistveno vprašanje: Ali je bil scenarij pisan samo po arhivskih in književnih dokumentih, ali sta pisca iskala strokovnih nasvetov pri planinskih poznavalcih Kugya? Ali sta morda hotela ustvariti samo »običajno« dramo? Pravi alpinisti narodnostnih mrženj ne poznajo! To je bilo vodilo Kugyja, razširjeno se politično: Trije različni nacionalni vplivi so ga silili v notranjo dilemo in v iskanje lastne identitete; kot Avstrijec, ki so mu bile tuje nacionalne nestrpnosti, je videl v monarhiji možnost za življenje mnogih narodov. Boril se je torej tudi — kar je nadaljevanka, morda ravno ne izjemoma, dobro prikazala — za domača imena slovenskih gora. Nadaljevanka zajema vso vladavino Franca Jožefa, razpad AO monarhije, ustanovitev Jugoslavije, drugo sv. vojno in poseg v povojno Jugoslavijo; zajema izsek iz slovenske, avstrijske in tržaške zgodovine s poudarkom na stičišču treh svetov, treh narodnosti in treh kultur, ki se soočajo in prepletajo. Prvi del »Scabiosa Trenta« govori o Kugyevi mladosti, planinstvu in iska- nju lastne identitete. Drugi del »Royal Darjeeling« posega v trgovski in meščanski svet glavnega junaka, na začetek ire-?v č ,nt i"azvoj ita'ijanskega fašizma. In IX »Kapitel«, tretji del, nas popelje še skozi vojne grozote na Soški fronti, prikazuje nesmisel vojne, nacionalizma in njegovih političnih tez in nasproti postavlja humanizem. Morebiti sta pisca scenarija Kozinc in An-dics resda hotela zajeti samo prikazani del Kugyevega življenja, toda ob tem velja pripomniti in opozoriti na resnično ve-iko škodo tokratne zamujene priložnosti ko bi _ lahko prikazala ves življenjski gormski opus tega moža, čeprav bi bilo treba delo v tem primeru zastaviti še bolj mednarodno, širše in obsežnejše! Milan Vošank FIRST ASCENT* Kako naj živi vrhunski ali rekreativni športnik? Kako naj živi alpinist? Tisti iz samega vrha ostale množice, ki hoče največ (plezalec prostega sloga smeri pete, šeste, sedme in ... težavnostne stopnje; ekstre-mist) in oni, običajni plezalec. Uspeh je pogojen z delom, trudom, voljo, veseljem ...! Minili so časi — že zdavnaj — ko alpinisti niso posebej razmišljali o vadbi Treningu! Utrjeno telo (in izkušeno, seveda) je velik porok varnosti in močnejših duševnih doživetij vzpona. Alpinizem je vendarle — vsemu ostalemu navkljub — tudi šport! In ker je šport, so tudi motivi in cilji; in sredi vsega še neuspehi. Čeprav je treba v alpinizmu opozoriti, da so tudi neuspehi: nepreplezana stena, neosvojen vrh, v nekem danem trenutku edino logičen in premišljen umik — uspehi! Samo gornik lahko pravilno doume to trditev! Ob takem razmišljanju je še kako prav prišel ogled kratkega ameriškega fiilma First ascent, ki je bil z uspehom prikazan na letošnjem kranjskem festivalu športnih in turističnih filmov in ki nam ga je televizija prikazala pod uvodnim naslovom Neuspehi, skupkom dveh filmov. Medtem ko nam je prvi film imel namen prikazati neuspehe v posameznih športih kot izvrstno povezavo skozi akcijo, sliko in barvo, besedo in glasbo, ki sčasoma le postanejo tudi uspehi, je drugi film logično nadaljevanje prvotnega sporočila; v tem primeru na ozkem piezalskem področju kot celovita zaokrožena umetniška stvaritev. Ali, če se povrnemo na uvod tega zapisa: Film o tem torej, kako naj bi živel alpinist! Zapis, ki opozarja in vpije: Le s trdim de- * Razmišljanje o ameriškem filmu F. A (»Prvi MMK^'i', j-e..na prvem P^ramu prikazala ljubljanska televizija 21. novembra 1934 zvečer. lom lahko postanemo močni! Čeprav bomo na tej začrtani poti doživljali neuspehe kar je dobra šola in poduk. Saj: Nase veliko zadovoljstvo je v tem, da končno delamo pravilno! In premagovanje napak je tudi naša osebna zmaga! First ascent je čudovit film o dveh ameriških dekletih alpinistkah, ki jima prvi neuspeh ni vzel poguma: z novimi temeljitimi pripravami sta dosegli cilj. Vsebina projekta ne navaja točnejših podatkov o kraju dogajanja, kar pa se ob gledanju niti ne zdi tako pomembno. Vsebina govori o 300 metrov visoki granitni steni s težavno plezalno smerjo. Kjer plezalci spoštujejo pravilo free ciimbing in vrv, klini, zatiči in vponke služijo le zgolj za varovanje. »Uspelo mi je. Na vrhu sem! Okej. Okej«. S temi besedami se film zaključuje. Upamo, da je film First ascent videlo vsaj nekaj naših planinsko-alpinističnih »fil-marjev«. Ni dvomiti, da imajo Američani tehnično, vsaj montažersko, ugodnejše pogoje za izdelavo tovrstnih projektov: izdelati plezalski film, ki gledalce osreči, vsebinsko zapolni, tudi pouči in predvsem — prepriča s svojim sporočilom. Seveda igra pomembno vlogo denarna plat. Ali vseeno za premislek: S pravim pristopom, voljo, veseljem, znanjem, smislom za lepo, dopadljivo in umetniško, z razumevanjem družbe, podporo..., se bi moralo tudi v skromnejših razmerah izdelati dopadljiv filmski projekt! Tudi zato lahko upraviče- no pričakujemo od mlade filmske skupine, osnovane na PZS, precej! First ascent je pravi užitek za gledalce. Film na izredno prefinjeni ravni: tehnično dovršen, tekoč, posamezni kadri se dopolnjujejo, glasba se vklaplja, nič ni zmon-tirano nasilno, kot odveč, barvne palete, posnetki stene od blizu in od daleč in prav tako plezalk, posamezne plezalske scene posebej izpostavljene, tehtno izbrane pogovorne besede med vzponom in sploh ... Lepota! O sporočilnem namenu filma torej ne more biti dvoma! Ali lahko torej ravno glede tega iščemo primerjave s slovenskima kratkima filmoma Sfinga in Pajčevinasta streha? Milan Vosank p s Še umestna upravičena pripomba ob tej priliki: Pričakovati je bilo, da bo nedavna Filmska delavnica, prikazana na ljub. tel., ki si je izbrala kot drugo točko alpinistični film, dostojno reprezentirala to umetniško zvrst in prikazala njen pravi prostor in namen na Slovenskem. Gostje okrogle mize so bili izbrani dobro in verjetno ne naključno, toda nepoučenost, nepoznavanje -alpinizma in gora, tudi ne-spretnost voditelja Tonija Tršarja je prispevala, da gledalcem vse to ni dalo popolnega in pričakovanega odgovora o slovenskem alpinističnem filmu. Zamujena priložnost! iBpomiosfioSinis mmm PREOBRAT V ALPINIZMU V tirolskem Brixnu je nedavno tega na povabilo nemškega, avstrijskega in švicarskega združenja več kot 700 udeležencev dva dni razpravljalo o vrhunskem in množičnem planinstvu ter o razvojnih usmeritvah in novih vidikih te športne zvrsti. Pobudo za ta simpozij je dal pravzaprav nagel razvoj športnega plezalstva v samostojno disciplino z vsemi možnimi nasprotujočimi si stališči. V Brixnu je postalo jasno, da je razmeroma nov pojem športnega plezalstva le za-meglen izraz, ki ga pogosto obremenjujejo predsodki. Dobro pripravljena poročila vrhunskih plezalcev in presenetljivi filmski posnetki ekstremnih vzponov so posredovali objektivno podobo o razvoju in sedanjih dosežkih športnega plezalstva. Očitno prihaja do preobrata tudi v odpravah v najvišja gorstva. Minil je čas mamutskih odprav, vse bolj pa se uveljavlja alpski slog brez nosačev in višinskih taborov. Glede množičnega planinstva so vsi udeleženci simpozija soglašali, da ga je treba še bolj podpirati predvsem zaradi ugodnih učinkov na zdravje in tesnih stikov z naravo. Čeprav je bila torej tematika simpozija docela jasna in osredotočena na vsakršno planinsko dejavnost — vendarle niso mogli mimo varstva okolja in narave. Številni planinci namreč vse ostreje očitajo svojim vodstvom, da so glede tega občutljivega in pomembnega sklopa vprašanj preveč popustljiva do vladajočih politikov. Iz teh očitkov se je v razpravi porodilo geslo: »Politike moramo prisiliti, da se bodo z nami aranžirali, sicer se bomo z njimi konfrontirali.« (Po »ALPIN«, 12/1984.) x M. A. PRIPOMBE H KOMPLETU ZA VRVNO TEHNIKO dipl. ing. J. M. LORBEKA (Prispeval Zvone Korenčan, Kranj) Dipl. ing. J. M. Lorbek izdeluje komplet za jamarsko vrvo tehniko: 1. Nožno prižemo, izdelano po Petzlovem originalu »jumar«. Pri vzponu je ta prižema na vrvi v višini glave, na njej visita ena ali dve stopni zanki za noge in varovalna popkovina — vrvica, ki vodi na plezalni pas. Spanci vodijo stopne zanke skozi členek verige na pasu, skozenj pa ne more vozel, in stopna zanka je obenem varovalna popkovina. 2. Prsno prižemo, izdelano po Petzlovem originalu »croli«. Pri vpenjanju je ta prižema trdo vpeta v jamarski plezalni pas (jamarski pas ¡ima pritrdišče zelo nizko pod popkom zato, da poteka delo z rokami z nožno prižemo čim nižje, med glavo in popokom, zgornji del pa je pripet s posebnim trakom na rame, da pri sedenju v pasu lahko trak zategnemo in odpravimo mrtvi hod. Prsna prižema ima v primerjavi z nožno zelo mehko vzmet, ki potiska kladivce k vrvi, tako da zadošča teža dveh do treh metrov vrvi, ki visi pod prižemo, pa vrv pri vzponu že sama teče skozi. Utrudljiva in zamudna vleka z roko v tem primeru ni potrebna. 3. Lorbek prodaja uvoženo reševalno prižemo — »bloker« — ali »dresler«; primerna je za izdelavo dvojnega škripca namesto zadrge ali garda vozla, za varovanje za dviganje opreme itd. 4. Varovalna prižema ali »shunt«. Njo naj bi uporabljali za varovanje pri vzponu, kar pa ni potrebno, ker smo ves čas dvakrat varovani (nožna in prsna prižema), in za varovanje pri spustu, kar pa spet ni potrebno, če imamo Lorbekovo varnostno zavoro (točka 6). 5. Lorbekov škripec je vsestransko koristen. Uporaben je za dviganje bremen pa za reševanje; zmanjšuje trenje vrvi v vponki. Za razliko od tujih, manjših in na oko lepših škripcev, ima ostanek zaprt, tako da vrv ne izpade, če bi popustila os in torej okrog vrvi dodatna varovalna vponka ni potrebna. 6. Varnostna vrvna zavora, ki so jo v glavnem razvili nekateri posamezniki v Sloveniji (in jo tudi že ponujali Petzlu) — njo uporabljajo za spuščanje po vrvi. Kanala na kolutih sta oblikovana tako, da kar najmanj uničujeta vrv (Petzl pravi, da to ni potrebno, ker je vrv potrošni material). Zavora je varnostna. Če torej iz kakršnegakoli razloga na vrvi izgubiš zavest, ne padeš, ampak obvisiš. 7. Reševalni vitel je Lorbek razvil iz jadralnega vinča. Vitla sicer še nismo dovolj preskusili, vendar bo verjetno pri reševanju z vrvmi, kakršnega je v naših stenah, navkljub drugačni doktrini GRS, vedno več, zelo uporaben. V tem primeru bi se bilo treba z Lorbekom dogovoriti, da bi dodelal vitlu lahke noge, ki bi jih lahko sneli, kajti le redko je v gorah vitel mogoče obesiti preprosto v zrak. 8. Samoreševalec je namenjen samo za reševanje z visokih urbanih objektov, stolpnic in podobno. Zaključek: Za alpiniste, posebej za zimske vzpone, pridejo v poštev: 1) nožna prižema, 2) prsna prižema, in 6) varnostna zavora. Koristen je tudi škripec 5), namesto varovalne prižeme 3) za reševanje in dviganje opreme pa lahko uporabimo eno od obeh prižem, nožno ali prsno. Reševalni vitel pa moramo še pošteno preskusiti na postajah GRS in se šele nato, če se bo obnesel, dogovoriti z izdelovalcem. POPRAVKI V PV ŠT. 11, 12/84 V ČLANKU: Tone Andrejčič - Cika Tonči: Vse o trans-verzalah. PV št. 11: str. 488, 2. odstavek, predzadnja vrsta-prav: 10 in ne 100, str. 489, 4. odstavek, 8. vrsta: prav: 500 in ne 5000, str. 489, zadnji odstavek, 9. vrsta: prav: 25. maja lin ne junija 1984. PV št. 12: str. 540, 4. odstavek, 9. vrsta: prav: 2000 m in ne 200 m, str. 541, 7. odstavek, predzadnja vrsta: prav: »nimamo« in ne »imamo«, str. 542, 2. odstavek, 5. vrsta: prav: Nekateri so prehodili že ... iraiigted p® ČEŠKOSLOVAŠKI ALPINISTI V HIMALAJI 1984 Češkoslovaški gorniki so bili v letu 1984 v Himalaji dejavni in uspešni. Bili so na vrhovih štirih osemtisočakov. V predmonsunskem obdobju, aprila in maja se je v južni steni Lotse Šara (8398 m) mudila 19-6lanska odprava; vodil jo je Ivan Galfi. Odprava je nameravala preplezati doslej nepreplezano in skrajno težavno južno steno. Zaradi slabih vremenskih razmer so plezalci morali spremeniti prvotni načrt, da bi preplezali steno v stilu »diretissime«. Da bi bili varni pred plazovi, so si nazadnje izbrali steber sredi stene. 31. marca so postavili bazno taborišče na višini 5200 m. Prizadevanje, da bi preplezali več kot 3000 m visoko steno je bilo 20. maja kronano z uspehom. Na' vrh Lotse Šara je prišel Zoltan Dem-ian- bil je določen za prvo naskocno navezo. Naslednji dan so se na vrh povzpeli še trije člani odprave — J. Rakoncaj, P. Boži k in Jaromir Stejskai. V istem obdobju je v območje Co Oja (8201 m) odpotovala žepna štiričlanska mednarodna odprava, članica te odprave je tnla tudi češkoslovaška alpinistka dr. D. Ster-bova. Prvi poskus, da bi prišli na vrh po jugozahodnem grebenu (po tej smeri se je povzpel na vrh Reinhold Messner), je 29. aprila spodletel. Naslednji poskus pa je bil uspešen in tako so vsi štirje, Američanka, Čehinja in dva Šerpa, 13. maja stopili na vrh Čo Oja. V pomonsunskem obdobju sta bili v Himalaji dve češkoslovaški odpravi. Na območje Mount Everesta je odšla 23-članska kombinirana znanstvena in športna odprava pod vodstvom dr. Fr. Kela. Znanstveni del odprave se je ukvarjal z naravoslovnimi raziskovanji na območju narodnega parka Sagarmatha. Alpinistični del odprave pa si je zastavil zelo zahtevno nalogo, vzpon na Everest po izredno težavni jugozahodni steni, ki ji je doslej bila kos le britanska odprava 1975. Zaradi težav je vodstvo odprave spremenilo smer vzpona; odločili so se za vzpon po južnem stebru. 6. septembra so postavili bazno taborišče na ledenem slapu Khumbu. 15. oktobra je trojna naveza, ki so jo sestavljali Josef Psotka, Zoltan Demjan in Serpa Ang Rita, prišla na vrh. Vendar je odpravo doletela huda izguba: pri sestopu se je smrtno ponesrečil veliki češkoslovaški alpinist ing. Josef Psotka. Četrta odprava je bila namenjena v zahodno steno Daulagirija (8167 m). 16-clan-sko odpravo, udeležili sta se je tudi najboljši češkoslovaški alpinistki v zadnjem obdobju A. Stehlikova in Z. Hoffmanova, je vodil ing. Jiri Novak. Cilj odprave je bil doslej najzahtevnejši: preplezati zahodno steno Daulagirija, najvišjo doslej nepreplezano steno v Himalaji. Od znožja do vrha je okrog 4500 metrov višinske razlike. Ostenje je skrajno težavno, povrhu pa je dostop zelo zapleten in zamuden, ker je treba prekoračiti dvoje 5000 m visokih sedel. In ker se doslej te stene ni se nihče lotil, je odprava imela na voljo zelo pičlo dokumentacijo. Konec avgusta so postavili bazno taborišče na višini 3700 m, 23 oktobra pa so stal. na vrhu trije člani odprave: J. Stejskai K. Jakeš in J. Šimon in tako dopolnili enkraten uspeh češkoslovaških alpinistov v najvišjih gorah sveta v letu 1984. Vendar se, žal J. Šimon ni vrnil z gore, med sestopom je zdrsnil z grebena. ^ MRLIŠKE TABLE OB POTEH Popotniki ali planinci so še pred desetletji srečevali na salzburškem in bavarskem alpskem področju kot tudi v Bavarskem gozdu na podeželju tako rekoč na vsakem koraku takrat splošno uporabljane napisne table v spomin mrtvih. Ta ljudski običaj je nastal zato, ker so mrliče polagali do pogreba na tri vzporedne deske, na srednji deski pa so jih nosili do pokopališča. Prvotne mrliške deske so bile večinoma zelo preproste, saj jih je bilo treba na hitro pripraviti, običajno pa so jih okrasili le s tremi križi in obema zacetnicama imena pokojnika. Nekako po letu 1700 so začeli mrliče polagati na pare in jih pokopavati na način, ki je še danes v rabi. Po pogrebu je mizar, ki je izdelal krsto, naslikal na srednjo desko ime in priimek umrlega, njegovo domače ime, starost, dan smrti ter enega ali tri križe, včasih pa še pobožen izrek. Za poročene je bil napis največkrat bel na črni podlagi, za neporočene pa bel na modri podlagi. V deželi Salzburg razlikujejo nekako 20 oblik takšnih mrliških desk, nekatere so bile navpične, druge vodoravne ali pravokotne, so pa bile med njimi tudi taksne, ki so imele poenostavljeno obliko človeškega telesa. V prejšnjih časih so številni rodovi postavljali mrliške deske na odročnih krajih izven naselij in pokopališč, ker je v njihovi bližini rado strašilo. Po prvi svetovni vojni je ta običaj začel toniti v pozabo. Številne stare senike in živinske staje, na katerih je bilo največ takšnih znamenj, so podrli, le malo pa so jih obnovili Po drugi svetovni vojni pa so sploh le še redkokdaj postavljali nove mrliške deske Tako je tudi ta starodavni običaj žal prešel v pozabo. (Pripis prevajalca: zanimivo bi bilo vedeti, če so tudi v naših krajih kdaj postavljali take mrliške deske) (Po sestavku dr. Haralda Schuellerja v Ob- 6/19841) avstrijskega a|Pskega združenja, M. A. "PODZEMELJSKA ŽELEZNICA« DO MITTELALLALINA Po triletni gradnji je v Švici začela obratovati talna žična železnica, ki je najvišja na svetu. Od srede minulega decembra prevaža ta »alpski metro« v Saas Feeiu smučarje od 3000 m visoko ležečega Fels-linna do 3500 m visokega Mittelallalina Do jeseni naj bi dogradili še načrtovano vrt- ljivo restavracijo. Oba vagona te žične železnice premoreta po pet oddelkov za potnike ter spredaj in zadaj vozniška prostora za vožnjo navzgor in navzdol. Vsak vagon lahko prepelje v eni smeri 155 smučarjev. Tako se Saas Fee z novo napravo uvršcav med tista švicarska zimsko-športna središča, kjer je možna smuka skozi vse leto. Najnovejše tehnične pridobitve pa niso prav nič veseli zaščitniki nedotaknjene narave, saj se upravičeno bojijo, da poslej na tem ledeniškem področju ne bo vec pravega miru, bojijo pa se tudi dodatnega onesnaževanja okolja. (Po »Alpin«, 12/1984.) M. A. m taftfo IZLET NA RESEVNO V soboto ob 16. uri je bilo zbirališče na avtobusni postaji. Prišli so sami starejši člani PD. Jaz sem bila edina od novih Iz Šentjurja smo odšli na Resevno. Pozneje so se nam pridružili še novi. Med njimi je bila tudi Julija. Tako nisem bila več sama Po večerji v koči na Resevni je nekdo prinesel harmoniko pa ni bilo nič, ker je bila pokvarjena, kljub temu pa smo plesali, dokler nismo utrujeni pospali. Naslednjega dne smo se vpisali v knjigo, napisali kartice in odšli v dolino. V Celje sem se pripeljala z Matjažem, Igorjem in Julijo zato sem bila doma prej, kot so me pričakovali. r To je bil izlet na Resevno, ki mi bo dolqo ostal v spominu. Petra, 5. razred MALA ŠOLA NA PLANINSKEM IZLETU (PK Z OŠ MOST NA SOČI) Mlade planince je iz vrtca spremljala pesem. Na koncu vasi smo zavili na pot ki se je strmo vzpenjala do vasice Koz-mence. Lepo smo videli Sočo in elektrarno na njej. Končni cilj je bila vasica Sela pri Volcah Ustavili smo se pri hiši, kjer je bila nekdaj šola. Vračali smo se po druqi stan poti Hiteli smo in tako smo' kmalu prišli spet v vrtec. Lepo je hoditi po hribih z mladimi in navdušenimi planinci. Želimo, da bi taki ostali, tudi ko bodo odrasli. Alenka Rovšček Novinarski krožek OS »Dušan Munih« Most na Soči PLANINSKA ŠOLA NA JESENICAH Mladinski odsek Planinskega društva Jesenice je organiziral planinsko šolo- namenjena je vsem, ki si želijo pridobiti ^gort m VeS5'ne' P°trebne varno hojo Pričetek planinske šole je bil 26 no- fVaermnIaD,,n ?iCe,r v osnovni šoli T°ne Čutar na Plavžu. In kaj so obravnavali? Govoril, so o zgodovini planinstva, liku planinca, organizaciji planinstva, spoznavanju gorstev, poznavanju in varstvu gorske sTovr'nlenfrnOStih, V gorah' vremeno-stovju, orientaciji, planinskih poteh, opre- M ¡Prennram V 9-°rah' 90rski ^sevalni siuzPi in prvi pomoči. S. M RADOVLJIŠKI ALPINISTI SO MARLJIVO VADILI » Radovljiški alpinisti so lani v glavnem plezal, v Julijskih Alpah. Po pomladnem pit zanju v Paklenici in Ospu so člani veliko £ Posvetili tečajnikom in pripravnikom. Meseca julija so imeli tabor v Krmi. Veliko k?5i hm« nJiellS0 P^veli delovno na Krizkih podih. Pomagali so graditi novo zgornjo postajo tovorne žičnice in zimsko ^n °if.-' C?s pa so P°rabili za plezanje v bližnjih stenah Bavškega Gam-sovca, Pihavca in Planje. S. M. VODNIK NA MOSOR Planinec Igor Jelačič se oglaša iz splitskega alpinističnega odseka Mosor in prosi naše planince, da bi mu poslali po- datke o vseh -pomembnih turah, ki so jih opravili v tem Mosorskem predelu. Podatke potrebuje za pisanje plezalskega vodnika. Naslov: 14. kolovoza 15., 58000 Split. S. M. NOVOST V PD MEDVODE Kot vemo, upravlja dom v Tamarju Planinsko društvo Medvode. Tudi letošnjo zimo bo ta dom odprt in to ves čas. Tega bodo veseli predvsem alpinisti. Posebna novost pa je, da ima Dom v Tamarju telefon, št. je (064) 88 066. Torej se nam je ta planinski dom v Tamarju približal, saj se lahko vsak trenutek lahko pozanimamo, kakšne so razmere v kotu Planice. S. M. ALPINISTIČNI ODSEK Litijski planinci so 17. in 18. novembra na Vršiču sprejeli v svoje vrste nove alpiniste. Ti so: Rihard Bučar, Andrej Fink, Fani Ma-rolt, Mojca Kajtna, Alenka Smrekar in Niko Škrabanja. Med pripravnike za naziv »alpinist« pa so sprejeli enega kandidata. S. M. VREME NA KREDARICI JESENI 1984 Prvi jesenski mesec (september) je bil prehladen, preostala dva jesenska meseca (oktober in november) pa sta bila pretopla. V padavinskem pogledu je bila jesen prva dva meseca preveč namočena, zadnji jesenski mesec pa je bil suh. Klimatske vrednosti posameznih mesecev so naslednje: Septembrski temperaturni popreček je znašal 2,3° in je bil za 1,5° pod normalno vrednostjo, t. 'j. pod dologoletnim popreč-kom (popreček obdobja 1956—75). Oktobrski temperaturni popreček je znašal 1,2° in je bil za 0,9° nad normalno vrednostjo. Dolgoletni novembrski popreček je negativen in znaša —3,9°. Popreček v novembru 1984 je bil sicer tudi že negativen, znašal je —0,7° in bil za 3,2° pretopel. Mesečni temperaturni ekstremi so bili v mejah doslej znanih temperaturnih eks-tremov Kredarice. Najvišja septembrska temperatura je znašala 15,4°, zabeležena je bila 3. sept. 1984 (absolutni septembrski temp. maksimum obdobja 1956—75 je znašal 18,4°, dne 17. sept. 1975. Najnižja septembrska temperatura je znašala — 6,6°, Izmerjena je bila 26. sept. 1984. (Absolutni septembrski minimum Kredarice znaša —9,8°, zabeležen je bil 17. sept. 1971.) Oktobrski maksimum (temperature je znašal 9,4°, dne 31. okt. 1984. (Absolutni temp. maksimum oktobra znaša na Kredarici 12,9°, izmerjen 13. oktobra 1968). Naj- nižja oktobrska temperatura je merila — 5,7°, dne 8. okt. 1984. (Absolutni oktobrski minimum je —15,6°, dne 23. okt. 1972.) Najvišja novembrska temperatura je merila 8,7° in je bila zabeležena 10. in 11. novembra, najnižja novembrska temperatura pa "je znašala —10,6°, dne 27. nov. Absolutna novembrska ekstrema temperature sta: maksimum 10,8°, dne 3. nov. 1969 in minimum — 21,2°, dne 30. nov. 1973. Popreček mesečne septembrske oblačnosti (6,8) je bil nad dolgoletnim poprečkom (5,6). Tudi oktobrska poprečna mesečna oblačnost (5,6) je bila nad normalno vrednostjo (4,9). Toda novembrski popreček mesečne oblačnosti (4,8) je bil znatno pod normalno vrednostjo (6,3).. Temu ustrezno je heliograf na Kredarici registriral trajanje sončnega obsevanja. V septembru, ko je dan še razmeroma dolg, je sonce na Kredarici sijalo samo 100 ur, kar je komaj 26 % njegovega maksimalnega možnega trajanja. Oktobra, ko je dan že občutno krajši, je bilo na Kredarici registriranih 128 ur s sončnim sijem, kar je 38% njegovega maksimalnega možnega trajanja. Novembra je dan že kratek, vendar je zaradi občutno znižane stopnje oblačnosti heliograf na Kredarici registriral kar 141 ur s sončnim sijem, kar je 49% njegovega maksimalnega možnega trajanja v tem mesecu. Septembra je padlo na Kredarici v 16 padavinskih dneh 290 mm padavin (1 mm padavin = 1 liter vode na 1 m2), kar je 144 % septembrske normalne vrednosti. V septembru je 10 dni .tudi vmes snežilo. Snežna odeja je ležala 10 dni, njena največja debelina je merila 54 cm, dne 26. sept. 1984. Bila je precej debelejša od dosedanje najdebele 15. Narava v gorskem svetu (1982) 16. Orientacija - taborniški priročnik (1983) 17. Planinski vodnik (1983) 18. Topografski priročnik (1983) 19. Zavarovane r.astline (1984) 20. Durmitor i Kanjon Tare - vodič 1. Plakat Triglav 2. Razgled s Triglava (1978) 3. Razglednice s Triglava (1978) 4. Življenje v naravi (1981) 5 Trije Tominški planinci (1981) 6. Gorska reševalna služba pri PZS (1912-1982) 7. Slovenske gore (1982) 8. Brošura Triglavski narodni park (1983) 9. Planmarske kuče i domovi u BiH 10. Kjer tišina šepeta 11. Polnokrvnost 12. Pozor plaz 1. Planinska zveza Slovenije, našitek 2. Planinska zveza Slovenije, samolepilni ■i. Pionir-planinec, našitek 4. Everest 79, samolepilni 1. Planinska zveza Slovenije 2. Planinska zveza Jugoslavije 3. Triglav, ena iz serije treh 4. PZS 90 let SPD 5. Everest 79 6. GRS - 70 let 7. LHOTSE 8. Dan planincev 1984 v tisku 200,-80,-50-v tisku 200-60.-50.-60,-60.-80-300.-70,-500,-200,-250.-300-335-120,-800.- 20.-40.-20.-800,-100.-200-1900-180-130,-690.-250.-10,- 60-15,-15,-10- 20,-20,-30,-50,-60,-50.-20,-40,- ter drugo blago: Zas ava Planinske zveze Slovenije - velika Zastavice Planinske zveze Slovenije - male Vpisna knjiga za planinske postojanke Članske izkaznice Izkaznice GS Članska kartoteka 7. Obrazec »Priznanje PD« a pbrafei "Cenik za Planinske postojanke- 10. B,r:?NakGaSzfp%n0o"!ire.° UpMV*"*' »la<"nsk'h Pijank 950,-100.-740-30,-15,-3,-80,-25-15,-40,- Popust ob nakupu: " «rotXuÄÄfsn^S?8 f °Žba' a" °dku»ila P» SlÄiSS^ " P° (Pr'računamo PTT