Ali kaj pomisliš...?
|troci, ki ne vedo, kaj je pomanjkanje, ki jim mama odreže bele pogače in nudi maslenih žemljic, kadar jih požele, pač ne pomislijo, koliko rok se je trudilo, preden je bil spečen kru-hek. Ko bi jim kdo razložil, kako dolga je pot, ki jo napcavijo zrnca, prcden jih porabijo za kruh, bi imeli do vsake mrvice veliko večje spoštovanje, bi vsak grižljaj kruha zaužili z veliko večjo hva-ležnostjo. Pšenična zrnca, ki jih vseje kmetič v raz-rahljano zemljo v hladni jeseni, se uničijo takorekoč sama sebe, da dajo življenje novi bilki, novemu klasu. Zrnca se omehčajo; iz njih poženejo klice, ki pri-dejo na dan kot zelena travica, Zimski sncg je tako-rekoč plašč, ki s svojo beloto varuje, da ta trava čez zimo ne segnije; pomladansko solnce pa da tem nežnim bilčicam novega življenja. Iz blatne zemJje se začno krepko dvigati; urno se razvijajo. Majni-kova toplota izvabi iz visokoraslih zelenih bilk nežno klasje, ki dviga hrepeneče glavice proti višnjevemu nebu, odkodcr takorekoč prosi rose in blagoslova. Čedalje bolj stasito in ponosno se klanjajo lepi re-sasti klasi v rahlem vetriču drug drugemu, kakor bi vedeli, da se v njih osrčju zbirajo skromni ovojčki, ki srkajo iz rodovitnih tal sladko mlekce za po-znejša trda zrnca, In res, Komaj so se bilke usta-lile, že najdeš v klasu majhne mehurčke , polne belemu mlekcu podobne snovi —. To mlekce se prikaže pozneje kot fina moka v strjenih zrncih. Pride julij. Žitno polje je podobno morju, ki na njem valovi zlata pšenica, Pridejo ženjice z nabru-šenimi srpi; urnih rok žanjejo in vežcjo goste pše-nične bilke z bogato obloženimi klasovi v snope. Vozniki jih odvažajo v kozclce, kjer jih oblože, da se posuše. Ko je zrnje v snopju dovolj utrjeno in suho — ga je treba izluščiti iz klasja. Pridejo mla-tiči, ki žito omlatijo, zrnje prevejejo — in sedaj šele je žito pripravljeno za malin,   kjer  ga  mlinski
Zastavonoša.
Pogum in junaštvo bodi naše geslo!
kamen zdrobi in semelje v belo moko, ki iz nje mama speče okusno pogačo.
To je — dragi moji prijateljčki — kratek opis dolgega popotovanja, ki ga napravi zrnce, preden iz njega zraste nov sad, novo serae, nov kruhek. Kajneda, še mar vam ni, da bi se zmislili na to, ko slastno grizete okusno žemljico, — zraven pa )o tnrvite in mrcvarite, da je joj. Glejte, prav radi-tega sem vam zapisal te-le vrstice, ker sem vas hotel opozoriti na nič kaj lepo razvado nckaterih prenasičenih otrok; kar nič vam ne pazijo na kruh, ki ga jim dobra mati in skrbni oče rada odrežeta, dasi ga dostikrat s trudom in trpljenjem zaslužita. Nekateri taki objestni nagajivčki mrcvarijo, lomijo in trgajo prevelik kos hruha tako, da štrkajo drob-tine — večje in manjše — vsekrižem na tla, na cesto, v prah, med smeti itd. 0, koliko je sirot, re-vežev in stradajočih otročičev, ki bi bili naravnost srečni, če bi od preobilnosti tako razvajenih boga-tejših otrok dobili vsaj to, kar imajo poslednji pre-več! Pomisli, če spoznaš, da si morda tudi ti s kruhom premalo spoštljivo ravnal, da je kruh, in če-tudi majhen drobivec, dar božji, ki moramo zanj Boga vsekdar zahvaljevati, kajti zahvala je najboljša prošnja za nadaljnje darove. — Kolikokrat so rajni oče tudi mene opozorili, rekoč: »Kaj mrviš kruh! Ali ne veš, da je dar božji? Poberi in poljubi!« To sem si dobro zapomnil, pa mi je vedno hudo, če vidim, da nekateri otroci tako razmetavajo božji dar. Da, kruh je dar božji in brez njega bi bilo težko prestati; to skuša danes marsikak vojak na bojišču, to pa skuša in bo skušal še marsikdo med nami zlasti, če bo krvava svetovna vojska še dolgo trpela.
Francoski pisatelj Jules Valles pripoveduje to-le: »Nekoč sem vrgel skorjico kruha proč. Bil sem šc mal deček. Oče jo pobere, rekoč: ,Otrok, ne meči mi nikdar kruha po tleh, četudi je samo trda skorja ; kruh se težko prisluži. Nimamo ga pre-vcč; pa če bi ga tudi imeli v preobilici, zametavati bi ga ne smeli, ampak dajati bi ga morali revežem.
Bog ve, če ne bo še prišel čas, ko ti bo kruha zmanjkalo; takrat boš šele spoznal, koliko je vre-den. Dobro si to zapomni!' — Od takrat naprej», tako piše Valles, »sem imel ncko posebno spošto-vanje do kruha. Žitno polje mi je bilo sveto; nikdar nisem pohodil žitne bilke ne nalašč, ne zato, da bi si utrgal kako cvetlico med žitom.«
Otrok moj !   Spoštuj žitno polje, spoštuj zrnje, spoštuj kruh!                                                     A.Č.