2501
Jaroslav Vrchlicky : Balada o zimi.
Balada o zimi.
(Jaroslav Vrclilicky.)
Ječe drevesa obložena,
Z neba brez konca sneg drobi.
Se srebrom sklenic okrašena
V zavetju mala koča spi.
Iz okna žarek zablesti
Na cvet in steblo, zvonček, klas.
Ki jih na steklo slika mraz.
Kot iskre miga zvezd gromada ;
Izgine, zagori čez čas —
Sneg pa le pada, pada, pada.
Li z lučjo hodi tamkaj žena ?
Z ognjišča morda se svetli ?
Jaz sanjam. — S smolo napojen;
Krožeča trska se žari.
Kot drevja duša se ti zdi !
Otvori vrata kdo ta čas,
Sneg trka s suknje, čujem jaz,
Hiti nasproti žena mlada.
On je ! — Koraki ti ! ta glas ! -
Sneg pa le pada, pada, pada.
Svet edna mlaka je meglena,
Kje sever, kje-li jug leži?
V led zmrzne reke kalna pena.
Na polju v snežne tam plazi
Pa tiho se jereb glasi :
K tej koči v sanjah hodim jaz.
Kaj tam počno v večerni čas?
Ima-li ona res ga rada ?
Kak mine jima zimski mraz ! —
Sneg pa le pada, pada, pada.
Vre v stan iz duše svitel pas,
Razpleta on zlato jej las.
Sen k snu in usta k ustom sklad
Svet jima prazen je prikaz —
Sneg pa le pada, pada, pada.
Iz češčine preložil Al. Benkovič.