Iz Slomškove šolske risanke
iii
Moj duhovni oče.
Pražnikar iz Kolovrata,
17 dežele modre Kranjske,
mi odpre omike orata.
Kot podobe lep.e sanjske
z&nj spominoo šopek plelem,
x njimi rasem, z njimi coetem.   .
Vzel me v stan je izbe svoje, ognja unel iz svoje duše, kruha dai mi z mize suoje. Bil je oir, ki nimu suše, bil je stolp, ki čuva griče, bil je zvon, ki k sebi kliče.
Petnajst nas je dečkoo lodanih, slik detinskih sinja slika, ob očetu bilo zbranih, dik očetniii divna dika. Kaj cveiov bi leglo h koncu, da ni on jih dnignil k solncu!
Zvest pastir in dobra pašal Od Ijubezni so iskrene širila se srca naša in tesnile so se slene: Senca šimega oreha nam postane šolska streha.
K Pražnikarju v stolp kaplanski iri sem lepa hodil leta. Hoala bodi zemlji Kranjski, da je dala nam očeta! Blagor Ponkvi, da sprejela svet je vzor za sveia dela.
Pesem čuje se z orelia, polna sreče, polna smeha.