546 Književnost iu umetnost.
Ruski pevci v Parizu. Pod tem zaglavjem čitamo v »Figaro« :
»Slavna pevska družba gospe Ivanove je v našem mestu. Včeraj smo
povedali, da nas je družba razveselila s tem, • da je pela najprej v
Figarovem salonu. Družba bode pela v gledališču Marigny na Champs-
Elysees. Ostane med nami le kratko, ker je pozvana v London po
angleški aristokraciji. Skupina umetnikov je vredna naslednica slavno
družbe Slavjanskega, ki je vsem, ki so je slišali, še v živem spo-
minu od zadnje izložbe.
V resnici ni nič lepšega, nič čarobnega in zajedno bolj melan-
holičnega nego ti mešani zbori, ki pojó z najpopolnejšo perfektnostjo
najbolj ganljive in najbolj naivne proizvode slovanskega genija.
Družba obstoja iz tridesetih ženskih, ki so nekatere jako, neka-
tere manj krasne. Vse pa imajo čudovito diven glas, spremljajo jih
glasovi moških, ki so mogočni in globoki kakor orgije. Oblečene so
v imenitno nošo štirinajstega stoletja, v svilo pošito se zlatim bro-
katom po raznih modelih in raznih nijansah. Sede v polukrogu,
občinstvu nasproti (možje stoje za njimi), pojó nepremične in resne se
sanjavimi očmi oprtimi v praznoto. Vsa otožnost neskončnih step,
vsa žalost mrzlega sneženega neba odseva iz njihovih oči in iz nji-
hovih pesmi. Ko pa prehajajo njih srce trgajoče melodije v vzklik
nevolje ali ljubezni, ali ko se te melodije izlivajo v plesni ritjem,
tedaj se mahoma prikaže pred vašimi solznimi očmi vsa divja in
naivna strast slovanskega plemena.
Da, vaše oči morajo biti solzne, kajti nobena glasba na svetu,
noben orkester ni tako ganljiv, kakor so ganljive te lepe žene in ti
močni možje priprosto pojoči svoje pesmi tako resne, sentimentalne
in polne ognja.
Treba reči, da pojo z največjo dovršenostjo, z nekim »ensem-
blom» neznanim našim francozkim zborom. Ali njihovi glasovi so vsi
čisti, sveži in gotovi. Vsak izmed pevk in pevcev je umetnik in nji-
hovi solisti so izbrani izmed cveta ruskega gledališča in znajo peti
— in s kakim glasom! — v največjem pomenu besede umetniški.
Voditeljica družbe je gospa Ana Zaharovna Ivanova, ki
je že petintrideset let na čelu svojemu zboru. To je žena, ki je v
Rusiji jako popularna in dvoru jako priljubljena. Njeno družbo vabijo
v palače, ko slavijo aristokratje kako redko slavnost.
V Rusiji ni nobenega zbora, ki bi bil temu enak po vrednosti
posameznih pevcev umetnikov, ni po glasu ni po bogatih kostumih.
Razno. 5i7
Večji del pevk in pevcev, ki sestavljajo družbo, so izišli ali iz Pe-
trogradskega ali iz moskovskega konservatorija.
V Parizu bodo peli najbolj znane arije iz ruskih oper in narodne
slovanske pesmi. Veliki ruski skladatelji so nalašč za to družbo zlo-
žili več romanc z imenitnimi solo, koje pojo najboljši pevci iz družbe,
ki so plačani kakor »veliki tenorji«.
Sedaj so ti pevci med nami. Ko so ostavili Rusijo, jim je nek
veliki knez voščil srečno pot se sledečimi besedami :
»Vi potujete v Francijo, kjer vas sprejmejo lepo. Pojte jim tako
kakor pojete tukaj in gotovo dosežete vspeh, kojega zaslužite. Bog
z vami ! «
Prekrižali so se in odpotovali se srcem polnim nad.
Mi jih pojdemo nocoj in vsak dan občudovat, občudovat nje in
duha njihove dežele, odkoder so prinesli sladke in otožne pesmi «.