NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
13
Nina Petek, Franci Zore
Univerza v Ljubljani
Buddha in Piron: od praznine stališč do polnosti 
bivanja1
1 Uvod 
Medtem ko je večina študij o budizmu in starogrškem skepticizmu zastavljena kot 
primerjava filozofskih nazorov budistov in starogrškega skeptika Pirona ter poznejših 
mislecev, kot sta denimo Nagardžuna (skrt. Nāgārjuna) in Sekst Empirik, pa je v pri-
čujoči prispevek že v sam začetek poglavja, ki sledi uvodu, vključena tudi osvetlitev 
filozofskih nazorov staroindijskih skeptikov, ki so v tovrstnih raziskavah večinoma 
spregledani in so nasploh predmet le redkih obravnav.2 Izjemna pomembnost pred-
vsem njihove filozofske metode namreč tiči v tem, da je, kljub številnim kritikam so-
časnih filozofskih šol v Indiji, zaznamovala celoten razvoj budizma; na osnovi le-te je 
namreč Siddhartha Gavtama Buddha (skrt. Siddhārtha Gautama Buddha, pal. Siddh­
attha Gotama Buddha) osnoval lastno metodološko pozicijo, ki se je uveljavila tudi 
v poznejših tokovih tradicije. V tretjem poglavju prispevek na kratko oriše okoliščine 
prihoda grškega filozofa Pirona v Indijo v 4. stol. pr. n. št., kjer se je poučeval pri golih 
asketih in na temelju njihovih nazorov dokončno izoblikoval svojo filozofsko držo 
brez filozofskega nauka (gr. dógma). Poleg radikalnih skeptikov in drugih asketov se 
je zlasti v Takšili, prestolnici takratnega indo-grškega kraljestva Gandhara, središču 
budističnega učenja, srečeval z budisti, nazori katerih so mu bili, kot je razvidno iz 
opisov njegove drže, silno blizu; budisti so namreč metodo skeptikov na novo osmilili 
v svojih lastnih filozofskih obzorjih, pri čemer so, v nasprotju z radikalnejšo strujo 
skepticizma, zagovarjali možnost spoznanja, ki pa ni pojmovno, ampak izhaja iz iz-
kustvene preiskave pojavov v svetu in se zavoljo vselej spreminjajočega se značaja 
sveta izmika sleherni zamejitvi v tezo. Tovrstno idejo je zagovarjal tudi Piron, zato se 
1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa »Filozofske raziskave« (P6-0252), ki ga financira 
ARRS, Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
2 Razlog za spregledanost staroindijskih skeptikov je med drugim brez dvoma tudi odsotnost besedil; 
le-teh  najstarejši predstavniki skepticizma niso množično ustvarjali, peščica tekstov, ki pa se je ven-
darle oblikovala v njihovih krogih, je bila zavoljo »heretičnosti« in »brezplodnosti« njihovega nauka 
uničena s strani pripadnikov drugih šol. Fragmenti njihovih nazorov so posejani po besedilih drugih 
sistemov indijske filozofije. 
DOI:10.4312/ars.16.2.13-33
AH_2022_2_FINAL.indd   13 6. 03. 2023   13:15:11
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
14
četrto poglavje posveti primerjavi Buddhove in Pironove metode ter njenim soteriolo-
škim dimenzijam, v kontekstu budizma tudi z ozirom na poznejši razvoj nauka v šoli 
madhjamaka (skrt. madhyamaka), pri čemer pa na začetku utemelji same ontološke 
predpostavke Buddhe in Pirona, na osnovi katerih sta utemeljevala svojo epistemo-
logijo. V okviru razprave o Pironu na kratko oriše v študijah večinoma spregledane 
vidike njegovih že do določene mere izdelanih nazorov, ki izhajajo iz Demokritovega 
atomizma. V zadnjem poglavju so predstavljeni izsledki strnjeni v kratek premislek o 
možnostih spoznanja in predvsem o možnostih same filozofije v okviru tokov skep-
ticizma, ki ni dejavnost snovanja tehtnih in veljavnih propozicij, ampak v prvi vrsti 
predvsem nov način osmišljanja bivanja. 
Oris nedogmatske soteriološke prakse filozofiranja skeptikov, budistov in Piro-
na je osnovan na izboru odlomkov iz izvirnih besedilih tradicije budizma, predvsem 
iz Tipitake (pal. Tipiṭaka, skrt. Tripiṭaka), zbirke najzgodnejših besedil, v kateri so 
zbrani nauki Gavtame, ki jih je posredoval svojim učencem, Nagardžunovem delu 
Temeljni verzi o srednji poti (skrt. Mūlamadhyamakakārikā) in izbranih pričevanjih o 
Pironu, pri čemer se opirava predvsem na delo biografa starogrških filozofov Diogena 
Laertskega Življenja in misli znamenitih filozofov (3. stol. pr. n. št.), ki je pri zbiranju 
biografskih zapisov izhajal iz starejših ohranjenih virov.3 
2 Rojstvo skepticizma v Indiji, filozofije izmikajočih se 
jegulj, v krogih potujočih asketov in vplivi na budizem 
So menihi, nekateri asketi in brahmani, 
ki so izmuzljive jegulje. 
Ko jih povprašaš o tej ali oni temi, 
se zatekajo k dvoumnim trditvam 
in se pri tem zvijajo po tleh kot jegulje. 
Brahmajālasutta, 2.234
3 »Sam Piron v resnici ni zapustil nobenega [teksta, op. a.], so jih pa veliko zapustili njegovi tovariši Ti-
mon, Ajnezidem, Numenij, Navzifan in drugi.« (Diogen Laertski, IX.102; v nadaljevanju DL). Diogen 
pogosto omenja zlasti Timona, ki je skupaj z ženo potoval k Pironu v Elido (DL, IX.109) in je filozofa 
ter njegove nazore opisoval v številnih pesmih. Denimo Ajnezidem iz Knososa je spisal »osem knjig 
Pironovih razprav« (DL, IX.116), Sekst Empirik pa »deset knjig o skeptikih in druge odlične spise.« 
(DL, IX.116) Eno od najpomembnejših del o Pironu in njegovi filozofiji je Aristoklov sicer izgubljeni 
tekst O filozofiji (1. stol. n. št.), ki izhaja predvsem iz Timonovih pričevanj, Aristoklova dognanja pa 
deloma povzema in navaja tudi rimski škof Evzebij Cezarejski v delu Praeparatio Evangelica (Priprava 
na evangelij) iz 4. stol. n. št. 
4 V: Dīghanikāya, 1. 
AH_2022_2_FINAL.indd   14 6. 03. 2023   13:15:11
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
15
Prvi tokovi skepticizma5 so v času formiranja filozofskih sistemov v Indiji nekaj 
stoletij pr. n. št. bistveno zaznamovali takratna večplastna duhovna obzorja in s 
svojimi drznimi idejami preizpraševali ustaljene metode filozofiranja in neizpod-
bitne trditve, ki jih postavljamo o svetu. V okviru hindujskih filozofskih sistemov, 
poznanih pod imenom daršana (skrt. darśana, tudi āstika), so se v okviru šole 
nyāya, ki se je ukvarjala z logiko in epistemologijo, oblikovali nauk o sredstvih, 
ki vodijo do pravilnega spoznanja (skrt. pramāṇa), ter izdelana pravila argumen-
tacije in filozofske diskusije, ki so jim sledili vsi hindujski filozofski tokovi. Dve 
temeljni pravili, ki sta veljali za predpogoja sodelovanja v debati, sta bili natančno 
poznavanje stališč filozofske šole, ki ji je pripadal nasprotnik v diskusiji, in predo-
čitev lastne teze. Tovrstno univerzalno strukturo filozofske debate, ki je pomenila 
okvir akademskega filozofiranja in ni dopuščala izjem, so spodkopavali pripadni-
ki nehindujskih šol, večinoma potujoči asketi (skrt. śramaṇa), ki so bili naperjeni 
predvsem proti sami ideji daršane (tj. izdelano stališče, perspektiva; izp. iz skrt. gl. 
korena dṛś-, »videti, uvideti, spoznati«, tudi splošen izraz za filozofijo), po kateri 
so bile poimenovane hindujske šole, kar odslikava njihovo temeljno prizadevanje, 
namreč nujnost oblikovanja jasnih tez in veljavnih argumentov na osnovi ustreznih 
spoznavnih metod kot srži filozofije. Med nehindujske tokove, tj. skupine potujočih 
asketov, ki bi jih lahko označili kot »antidaršane«, se je poleg budizma, džainizma 
in šole determinizma (skrt. ājīvika) uvrščala tudi šola skepticizma-materializma 
5 Prvi zametki skepticizma v Indiji imajo svoje izvore že v Vedah, najstarejših besedilih, ki so nastala 
na indijski podcelini (ok. 1500 pr. n. št.). Obstoj skeptikov v najzgodnejšem obdobju indijske filozofi-
je najverjetneje potrjuje ena od rgvedskih himn (Ṛgveda, VIII.89), v kateri ne le da je pod vprašaj po-
stavljen obstoj boga Indre, o katerem se v Vedah sicer ni dvomilo, saj je zasedal sam prestol v panteo-
nu vedskih božanstev, ampak je ta celo nedvoumno zanikan, kar je za tovrstna besedila precej drzno: 
»Eni in drugi pravijo: Ni Indre.« Poznejši filozofi, denimo Śīlāṅka iz 9. stoletja, je v komentarju Sūtra­
kṛtāṅgavṛtti na džainistično delo Sūyagaḍa začetnike šole skepticizma-materializma cārvāka umestil 
v vedsko obdobje, na osnovi česar lahko sklenemo, da so določeni tokovi skepticizma obstajali že v 
tem času in preizpraševali vedske nauke, ki so veljali za brezpogojno resnične. Tudi Kumārila Bhaṭṭa, 
predstavnik šole mīmāṃsā iz 7. stoletja, v delu Ślokavārtika zapiše, da so pripadniki šole cārvāka 
zanikali predvsem postulate vedske filozofije. Koller kot zametke skepticizma navaja tudi druge pes-
mi, denimo himno Nāsadīyasūkta (Ṛgveda, X.129), eno najskrivnostnejših in najbolj spekulativnih 
vedskih himn, v kateri izstopa zlasti dvom glede možnosti spoznanja o izvoru univerzuma (1977, 
161). Pri tem dodaja, da tovrstni dvom presega zgolj čudenje ob premišljevanju o nedoumljivem 
stvarstvu, ampak lahko prepoznamo tudi pozicijo epistemološkega skepticizma, ki je podprt z idejo 
o vprašljivosti zmožnosti človekovega uma odgovoriti na določena vprašanja. Nezadostnost načinov 
spoznavanja, ki so zamejeni zgolj na teoretične premisleke, kar je tudi eden od temeljev poznejše šole 
skepticizma in budizma, je denimo nakazana v vedskih filozofskih spisih upanišadah (skrt. upaniṣad), 
v katerih je bila izpostavljena misel, da vrhovna duhovna entiteta (skrt. ātman, brahman) ne more biti 
spoznana prek uveljavljenih sredstev spoznavanja, ki se nanašajo na empirični svet in so povezana s 
pojmovnim mišljenjem, pri čemer je bil poudarjen pomen nediskurzivnega intuitivnega znanja. Dej-
stvo je, da so omenjeni zametki pomembno vplivali na izdelana stališča v poznejšem razvoju nazorov 
skepticizma v obzorjih hindujskih in nehindujskih šol, ki pa so kulminirala v dodelan idejni sistem v 
t. i. klasičnem obdobju indijskega skepticizma (med 200 n. št. in 1300 n. št.) s tremi glavnimi »stebri« 
oz. predstavniki na čelu, ki so Nagardžuna (skepticizem v budizmu), Jayarāśi Bhaṭṭa (šola radikalnega 
skepticizma) in Śrī Harṣa (skepticizem v šoli advaita vedānta). O tem glej podrobneje študijo Mills, 
2018.
AH_2022_2_FINAL.indd   15 6. 03. 2023   13:15:11
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
16
(skrt. cārvāka, tudi lokāyata), pri čemer so bili še zlasti pripadniki slednje s svojim 
radikalnim zavračanjem ideje o nujnosti oblikovanja dokončnih tez mnogokrat ob-
sojeni rušilnosti, nihilizma in breznamenske provokativne drže, ki s samo filozofijo 
nima nič opraviti. 
Za predhodnika šole skepticizma-materializma v Indiji, ki sta predstavljala 
velik izziv uveljavljenim epistemološkim in metafizičnim predpostavkam tiste-
ga časa, veljata asketa iz 6. stol. pr. n. št., Sandžaja Belatthiputta (pal. Sañjaya 
Belaṭṭhiputta, skrt. Sañjaya Vairatiputra), utemeljitelj šole radikalnega skepticiz-
ma, poznane pod imenom ajñana, in Adžita Kesakambali (pal. Ajita Kesakambalī, 
skrt. Ajita Keśakambalī), predhodnik šole materializma cārvāka. Bila sta sodobnika 
utemeljiteljev drugih neortodoksnih tokov, tj. Makkhalija Gosale (pal. Makkha­
li Gosāla, bhs.6 Maskarin Gośāla, šola determinizma), Mahavire (skrt. Mahāvīra, 
džainizem) in Siddharthe Gavtame Buddhe. Omenjena misleca pa nista predstavlja-
la izziva zgolj filozofskim idejam daršan, ampak tudi drugim asketskim tokovom; 
celo slednji so ju označevali za heretika, saj sta zanikala možnost kakršnegakoli go-
tovega spoznanja, izrazito odklonilen odnos do njiju pa je izpričan v džainističnih 
in zlasti budističnih tekstih, saj sama nista ustvarjala besedil. V Tipitaki so Buddh-
ovi sodobniki skeptiki-materialisti, ki so se gibali v krogu Sandžaje Belatthiputte, 
opisani kot izmuzljive, izmikajoče se jegulje (pal. amarāvikkhepika). Buddha jih je 
učencem predstavil kot topoglavce, ki niso želeli podati nobenega stališča in so na 
vprašanja odgovarjali denimo takole: »Ne rečem tega, ne rečem onega. Ne rečem, 
da je to kako drugače. Ne rečem, da ni. In ne zanikam, da ni.« (Brahmajālasutta, 
2.24) In pa: 
Če me vprašate, ali obstaja drug svet, bi, če bi tako mislil, dejal, da ni drugega 
sveta. Ampak tega ne pravim. Niti ne zatrjujem česa drugega. Ne pravim, da 
ga ni, in ne pravim, da to ni res. [...] Ali tathagata7 po smrti obstaja? Ali po 
smrti ne obstaja? Ali po smrti obstaja in ne obstaja hkrati? Ali po smrti niti 
obstaja niti ne obstaja hkrati? Če bi tako mislil, bi to tudi zatrdil. In ne rečem, 
da ni tako. To so štirje načini, kako se asketi in brahmani, izmuzljive jegulje, 
zatekajo k izmikajočim se trditvam. (Brahmajālasutta, 2.27, 28) 
Podobni primeri izrekanja so izpričani tudi v drugih tekstih, v katerih Siddhartha kon-
kretno omenja Sandžajo Belatthiputto: 
6 Izraz, zapisan v hibridnem budističnem sanskrtu, tj. sanskrtu s primesmi palija, ki je značilen pred-
vsem za zgodnja besedila šol budizma mahāyāna. 
7 Skrt., pal. tathāgata, »dokončno idoč«, tj. osvobojeni, torej tisti, ki je dosegel parinirvano (skrt. pari­
nirvāṇa, pal. parinibbāna), blaženo stanje onkraj življenja in smrti, ki sledi nirvani (skrt. nirvāṇa, pal. 
nibbāna), tj. prebujenju, osvoboditvi od vseh navezanosti, ki jo je mogoče doseči v času življenja. 
AH_2022_2_FINAL.indd   16 6. 03. 2023   13:15:11
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
17
Sandžaja Belatthiputta je dejal: »Če me vprašaš: Ali je drug svet?, bi potrdil, 
če bi tako mislil. A ne mislim tako. Ne rečem, da je tako, in ne rečem drugače. 
Ne rečem, da ga ni. Če me vprašaš: Ali ni drugega sveta? ... Oboje? ... Niti 
oboje? ... Ali je rezultat dobrih in slabih dejanj? ... Ali ni? ... Oboje? ... Niti 
oboje? Ali tathagata po smrti obstaja? Ali ne obstaja? ... Oboje? ... Niti oboje? 
... Ne rečem, da ne.« (Sāmaññaphalasutta, 32)8 
Tovrsten način izrekanja so budisti označili kot jalov in povsem neprimeren, kot »ne-
umnost izmikajočih se jegulj« (Brahmajālasutta, 2.27), pri čemer pa je še posebej 
zanimivo, kot je razvidno iz drugih besedil Tipitake, da je metodo »nevarnih hereti-
kov«, ki jo je Siddhartha opredelil kot povsem neustrezno, naposled prevzel tudi sam. 
Budizem, ki je gromko zavračal filozofska stališča, ki izhajajo iz vedskih filozofskih 
spisov upanišad in so jih posvojile vse hindujske šole, je svojo nedogmatsko pozicijo, 
tj. metafizični in epistemološki skepticizem, utemeljeval na metodah »neumnih he-
retičnih jegulj«, kar je izpičano denimo v spodnjem odlomku, ki kaže na zmedenost 
učencev ob tovrstnem Buddhovem načinu izrekanja: 
Ko je bil ugleden Mālunkyāputta sam v meditaciji, so v njegovem umu vzni-
knile naslednje misli: »Ti pogledi Blaženega so nejasni, so potrjeni in hkrati 
zavrnjeni, namreč: ‚Svet je večen in svet ni večen‘, ‚Svet je končen‘ in ‚Svet 
je neskončen‘, ‚Duša je isto kot telo‘ in ‚Duša je ena stvar, telo druga‘, ‚Po 
smrti tathagata obstaja‘, ‚Po smrti tathagata ne obstaja‘, ‚Po smrti tathagata 
hkrati obstaja in ne obstaja‘ in ‚Po smrti tathagata niti obstaja niti ne obstaja 
hkrati.‘« (Cūḷamālunkyasutta, 427)9
Tako lahko poleg ostre kritike skeptikov v zbirki najzgodnejših besedil budizma za-
sledimo tudi sistematizacijo njihovega nauka in nadgraditev v eno od temeljnih metod 
budizma. V načinu izrekanja Sandžaje in samega Buddhe prepoznamo znameniti vzorec 
štirih izjav, ki so v tradiciji budizma poznane kot tetralema (skrt. catuṣkoṭi),10 tj. štiričle-
ni logični agrument, ki je tudi ena temeljnih metod v šoli madhjamaka budistične veje 
mahāyāna, in tudi v sistemu radikalnega skepticizma iz 9. stoletja, predstavnik katerega 
je Džajaraši Bhatta (skrt. Jayarāśi Bhaṭṭa). Denimo Nagardžuna, eden od najbolj zna-
nih predstavnikov madhjamake, se v svojih besedilih s tezami intrigantno poigrava, pri 
čemer se poslužuje metode reductio ad absurdum, s katero pokaže, da je vsaka teza ne 
le v kontradikciji z nasprotno izjavo, ampak tudi sama s sabo. 
8 V: Dīghanikāya, 2. 
9 V: Majjhimanikāya, 2.2.63.
10 (1) A, (2) ¬A, (3) A⋀¬A, (4) ¬(A ¬A). Torej denimo: 1. A je; 2. A ni; 3. A hkrati je in A hkrati ni; 4. 
niti A hkrati je in A hkrati ni. 
AH_2022_2_FINAL.indd   17 6. 03. 2023   13:15:11
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
18
Pri tem se poraja bistveno vprašanje, čemu je Siddhartha, kljub temu da je prevzel 
metodo skeptikov, vztrajal, da je njihov pristop brezploden in celo nevaren. Nevarnost 
je videl predvsem v tem, da so skeptiki na orisan način odgovarjali na vsa vprašanja in 
so se metode posluževali tudi za izrekanje o dejstvih, ki so absolutno veljavna in jih ni 
treba dokazovati (npr. neizpodbitna dejstva o svetu, kot sta zakon karme in nestalnost), 
hkrati pa je bil zaskrbljen tudi zavoljo njihove ravnodušnosti glede jasnega opredelje-
vanja nečesa kot dobrega ali slabega, kar bi utegnilo povzročiti kolaps temeljnih etičnih 
vrednot. Skeptiki so bili torej znani po tem, da so se izogibali posredovanju katego-
ričnih odgovorov na vprašanja, ki zadevajo vsa filozofska področja, saj so izhajali iz 
stališča – edinega, ki so ga zares imeli –, da stvari pojavnega sveta nikoli ne moremo 
zares spoznati, zato nam preostane zgolj, da se s tem dejstvom našega obstoja preprosto 
sprijaznimo. Buddha pa je njihovo metodo zamejil na določeno skupino vprašanj, na 
katera ni mogoče podati dokončnih odgovorov (pal. avyākata, skrt. avyākṛta), in sicer 
na vprašanja, ki se nanašajo na neobstoječe (npr. obstoj nespremenljivih in neminljivih 
entitet), vprašanja, ki so nerelevantna in ne vodijo do cilja sleherne filozofije, tj. do 
prenehanja trpljenja (npr. vprašanje o začetku časa lahko ostane neodgovorjeno, saj ni 
bistveno za doseganje vrhovnega cilja bivanja), in vprašanja, katerih odgovori tičijo v 
nepojmovnem, izkustvenem in jih ni moč izraziti z besedami (npr. kot je način bivanja 
tathagate, tj. stanje parinirvane). Poleg tega so budisti nasprotno od skeptikov zagovar-
jali stališe, da resnično spoznanje je mogoče, vendar spoznanje tiste vrste, ki presega 
diskurzivno; ko vse pojmovno ponikne, nastopi uzrtje takšnosti, sveta, kot resnično je, 
in tako je Siddhartha z metodo skeptikov oznanjal nov način filozofiranja in pozival 
k negovanju drugačne vrste znanja, ki presega dovršene teoretične premisleke in ima 
odrešujoče učinke, kar je navdihnilo tudi grškega misleca Pirona. 
3 Pironovo srečanje golih asketov v Indiji 
Stari Piron, le kako si in kje ti našel izhod, da 
suženj ti nisi ne mnenjem in ne praznoglavim sofistom, 
zlomil okove da vsake prevare si, slepih prepričanj? 
Timon, v: Diogen Laertski, IX.65
Za takratna filozofska obzorja v Indiji silno drzna misel skeptikov in budistov je torej 
očarala tudi nekatere grške filozofe, ki so skupaj z Aleksandrom Velikim11 leta 327 
11 Prihod Aleksandra Velikega v Indijo je v zgodovinskih knjigah in drugih pričevanjih izčrpno doku-
mentiran. Ko je Aleksander leta 334 pr. n. št. krenil iz takratne makedonske prestolnice Pela z vojsko, 
ki je štela 36.000 mož, je po nizu zmagovitih vojaških podvigov in porazu Perzijcev leta 327 pr. n. št. 
osvojil tudi pokrajine Baktrijo, Sogdiano in Gandharo, kjer je v družbi indijskih modrecev vsaj pet let 
preživel tudi Piron (Halkias, 2020, 87, 88). 
AH_2022_2_FINAL.indd   18 6. 03. 2023   13:15:11
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
19
pr. n. št. – slednje predstavlja prelomnico v plodovitih filozofskih stikih med Indijci in 
Grki – potovali v Indijo, med katerimi je še posebej znan Piron iz Elide (ok. 365/360–
275/270 pr. n. št.). Pirona, slikarja in pesnika, pozneje enega najuglednejših filozofov 
na Aleksandrovem dvoru – poleg indijskega asketa Kalana12 iz gandharske prestolnice 
Takšila, ki je poučeval Grke –, je, kot navajajo pričevanja, pot v Indijo vodila zavoljo 
Anaksarha iz Abdere, ki ga je spremljal povsod. V deželi je Piron »prišel v stik tudi 
z gimnosofisti in magi«13 (DL, IX.61) in na temeljih njihovih idej dokončno osnoval 
svojo filozofsko držo. Diogen te drže ne opiše kot rušilne, temveč popolnoma naspro-
tno: »Zdi se, da se je zaradi tega začel ukvarjati s filozofijo kar se le da plemenito, 
kot trdi Aksanij iz Abdere, s tem ko je uvedel načelo nespoznavnosti (akatalepsía) in 
zadržanja sodbe (epoché).« (DL, IX.61)
V nizanju drobcev iz Pironovega življenja Laertski skepticizem Pironovega kova 
opredeli takole: skeptik, kakršen je bil Piron, ni tisti, ki vse izpodbija in dvomi o 
vsem, ampak tisti, ki vselej preiskuje (gr. sképtesthai), a nikoli ne najde (DL, IX.70). 
Pri tem Diogen, podobno kot tudi Sekst Empirik (2. stol. n. št.), najslavnejši teoretik 
starogrškega skepticizma, opozori na razliko med dogmatiki, ki oznanjajo, da so se 
dokopali do resnične narave stvari, akademskimi skeptiki, ki dogmatično zatrjujejo, 
da je resnični značaj stvari povsem nespoznaven, in skeptiki Pironovega kova, ki »ni-
koli ne najdejo«. Pri tem pa odsotnost končnega cilja ne implicira odsotnosti možnosti 
spoznanja, ampak odslikava Pironov filozofski pristop, izhajajoč iz izogibanja kakr-
šnimkoli dogmam in oblikovanju kategoričnih odgovorov, namreč tudi lastnega stali-
šča, da dokončne teze ni mogoče podati. Piron je postal splošno znan kot modrec, ki 
zdravi dogmatizem, kar izhaja iz njegove kritike dogmatikov: »Skeptiki so dogmatike 
prikazovali kot nespamentne. To, kar je namreč izpeljano iz hipoteze, ni preiskovanje, 
ampak domnevanje. S takšnim premislekom pa se lahko zagovarja celo tisto, kar je 
nemogoče.« (DL, IX.91)
Podobno kot najzgodnejši tokovi skepticizma v Indiji in zgodnji budizem se je 
tudi Pironova »šola skepticizma«14 oblikovala onkraj zidov akademske filozofije. 
12 Kalan (Kalanόs, ok. 398–323 pr. n. št.), indijski gimnosofist, je spremljal Aleksandra Velikega, na 
koncu pa se je pred njim in njegovo vojsko samozažgal. Strabon v zvezi s tem predaja Megastenove 
besede, da samomor »ni bil nauk (dόgma) med filozofi«, ko navaja različne razloge za samomor, pa 
poudari, da »se v ogenj vržejo ognjeviteži, kot je bil denimo Kalan, ki je bil nebrzdan človek pa suženj 
pri Aleksandrovih omizjih« (Strabon 15.2.68; glej Beckwith, 2015, 58).
13 Gr. gymnosophistaí, »goli filozofi, modreci«. Izraz magi se najverjetneje nanaša na iranske pripadnike 
zoroastrizma. Imena gimnosofistov, pri katerih se je poučeval Piron, razen Kalana, sicer niso znana, 
glede na podrobne opise njihovih filozofskih nazorov in kraje, kjer so se srečevali, pa lahko sklenemo, 
da so bili predstavniki šole radikalnega skepticizma in zlasti budizma. Z budisti, kot že rečeno, naj bi 
se Piron srečal v gandharski Takšili, takrat centru budističnega učenja (Halkias, 2015, 164). 
14 Po povratku v Grčijo je s svojim pristopom do filozofije, ki je postala tudi način njegovega življenja, 
navdušil številne učence iz Elide, ki so negovali sorodne nazore, le-ti pa so pozneje postali znani pod 
skupnim imenom pironizem, četudi bi se sicer Piron – brez dvoma tudi Buddha –, v skladu s svojo 
izhodiščno pozicijo, upiral tovrstni opredelitvi, namreč »-izmu«, ki se zdi zgolj kot nova dogmatična 
pozicija. 
AH_2022_2_FINAL.indd   19 6. 03. 2023   13:15:11
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
20
Predstavniki akademskega skepticizma stare Grčije15 – ta se je formiral v okvirih Pla-
tonove Akademije in se je zgledoval po Sokratu – so v zvezi z dogmatičnimi trditva-
mi sicer negovali podobno stališče kot Piron in njegovi nasledniki, pri čemer pa so 
pironisti radikalneje stremeli k osvobajanju od vseh dogem, kar vodi do spokojnega 
bivanja (Kuzminski, 2007, 483). In prav v tej drži se odslikava plemenitost filozofi-
je, ki jo opisuje Diogen, namreč filozofije kot prakse nenehnega raziskovanja, nikoli 
dokončnega procesa, ki se ne zapira v slonokoščene stolpe nedotakljivih prepričanj 
– torej filozofije kot avtonomne dejavnosti, ki vodi k drugačnemu osmišljanju bivanja. 
4 O Buddhovi in Pironovi »metodi nemetode« ter ciljih 
svetnega in duhovnega bivanja 
4.1 Nestalnost pojavnega in varljivost čutov 
Več vreden je en dan človeka,
ki pozna minljivost vseh stvari, 
kot sto let nevedneža, 
ki ne pozna minljivosti. 
Dhammapada, VIII.14
Siddhartha Gavtama Buddha je svoje nazore osnoval na zanikanju nekaterih temeljnih 
idej vedske in upanišadske filozofije, ki so jih sicer prevzele hindujske filozofske šole, 
pri čemer velja omeniti zlasti zanikanje obstoja vrhovne, neminljive duhovne entitete 
(skrt. ātman, brahman). Namreč celoten svet, vključno s človekom, je, kot je prek preta-
njene izkustvene preiskave narave pojavov dognal Buddha, zaznamovan z minljivostjo, 
odsotnostjo sleherne stalnosti. Na ontološki predpostavki o vselej spreminjajočem se 
značaju vseh segmentov pojavnega je utemeljeval tudi svojo epistemološko pozicijo o 
nezmožnosti oblikovanja neizpodbitnih stališč o čemerkoli, pri čemer se je posluževal 
poprej orisane metode skeptikov, ki jo je opredelil kot edini primeren način izrekanja 
o svetu, o katerem se je zavoljo njegove nestalnosti nemogoče dokončno izreči. Kot je 
prazna, tj. nestalna, narava sveta, so posledično prazne, v tem smislu nezadostne, tudi 
trditve, ki se nanašajo nanjo. Vsa stališča, ki jih oblikujemo, ne morejo izčrpno opisati 
segmentov pojavnega, so zgolj relativna, slednje pa je slikovito ponazorjeno v paraboli 
o slonu in slepcih iz besedila Paṭhamanānātitthiyasutta:16 tako kot se vsak od slepcev 
dotakne enega slonjega uda in na osnovi slednjega oblikuje prepričanje o tem, kakšen je 
slon, na soroden način v svetu postopa nevedni človek, ki pozna zgolj eno perspektivo 
15 Začetnik starogrškega akademskega skepticizma je bil Arkezilaj (3. stol. pr. n. št.), med bolj poznani-
mi sta denimo še Karnead in Filon iz Larise. 
16 Paṭhamanānātitthiyasutta, 54; Udāna, 6.4, v: Khuddakanikāya.
AH_2022_2_FINAL.indd   20 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
21
sveta in jo razglaša za univerzalno resnico. Pri tem je Siddhartha često opozarjal, da 
imajo levji delež »zaslug« pri množenju enostranskih in izkrivljenih prepričanj o svetu 
tudi čuti, ki z raznimi odtenki »obarvajo« sicer brezbarvno sliko sveta, ki je zavoljo 
minljivega značaja prost kakršnihkoli določujočih in trajnih lastnosti. 
Budistični ontologiji minljivosti in posledično nezadostnosti sleherne trditve o 
svetu je sorodno tudi Pironovo pojmovanje značaja sveta kot niza nestalnih in med-
sebojno pogojenih pojavov. Na osnovi ohranjenih pričevanj o Pironu, predvsem fra-
gmentov Aristokla iz Mesene (1. stol. n. št.), lahko sklenemo, da je tovrstno razu-
mevanje pojavnosti negoval že pred srečanjem z indijskimi asketi. Do neke mere že 
izdelano nedogmatično držo, ki temelji na zanikanju kakršnihkoli kriterijev za resni-
co, je podedoval od Anaksarha (Aristokles, 7.27), ki je svojo epistemološko pozicijo 
utemeljil na Demokritovem atomizmu ter njegovi ideji o vprašljivosti verodostojnosti 
in zanesljivosti neposrednih čutnih zaznav.17 Vse lastnosti, ki jih pripisujemo stvarem, 
izhajajo iz razvrstitve, oblike in lege atomov, medtem ko naši vtisi o stvareh nimajo 
nič opraviti z njihovo resnično naravo. Tako, denimo, ne obstaja barva na sebi: »De-
mokrit (trdi), da po naravi nobena (stvar) nima barve.« (Demokrit, Diels-Kranz (DK) 
68 A 125) Isto zatrdi glede okusa, ko pravi da se »‚isti [okus] ne zdi vsem enak‘. Nič 
namreč ne preprečuje, da bi bilo to, kar je za nas sladko, za neka druga živa (bitja) 
grenko, podobno pa (velja) tudi za druge (okuse)« (DK 68 A 130); okus tako ni niti 
sladek niti grenak (DK 68 A 134). Atomske spojitve oz. skupki (gr. prágmata), plod 
združevanja posamičnosti, so osnova našega izkustva, tj. predstav (gr. phantasía), 
tovrstne kombinacije elementov, ki so neposredni predmet človekove zaznave, pa so 
obarvane z zaznavanjem naših čutov in jim ne ustreza nič v svetu; resnični so zgolj 
atomski skupki, ki se nenehno spreminjajo in so prosti kakršnihkoli lastnosti.18 
Tako so po Demokritu in Pironu čuti opredeljeni kot tisti, ki vztrajno zapeljujejo 
um in ga zamegljujejo,19 kar posledično vodi do množice izkrivljenih prepričanj o 
svetu, pri čemer pa vsak vztraja pri svojem: 
17 Tudi Diogen Laertski navaja, da je Piron poleg Homerja največkrat omenjal Demokrita, kar kaže na 
vpliv njegove misli na Pironove nazore. (DL, IX.67)
18 Pri tem sta se Piron in Buddha izogibala tudi opredeljevanju nečesa kot dobrega in slabega po svoji 
naravi, denimo: »Po naravi ni nič dobro ali zlo. Če je namreč nekaj po naravi dobro ali slabo, mora 
biti dobro ali slabo za vse enako [...]. Vendar nič ni dobro ali slabo skupno za vse ljudi, torej ni nič po 
naravi dobro ali zlo. [...] Torej je dobro po naravi nespoznavno.« (DL, IX.101) Nekateri so v slednjem 
prepoznali nevarnost odsotnosti kakršnihkoli etičnih meril, kar je indijskim skeptikom očital tudi sam 
Buddha, pri čemer pa je to idejo nerazlikovanja umeščal v področje ontologije, ne pa v etiko, kjer 
ve ljajo določena splošna merila, ki jih velja upoštevati. Enako držo so glede tega zavzemali tudi pi-
ronisti: »In ko dogmatiki trdijo, da bo skeptik živel tako, da se ne bo izognil razkosati lastnega očeta, 
če bi mu bilo to ukazano, skeptiki odgovarjajo, da se zadrži sodbo glede dogmatičnih vprašanj, ne pa 
tudi sodbe glede vprašanj vsakdanjega življenja in tega, na kar je treba paziti, tako da določeno stvar 
izberemo ali se ji izognemo tudi v skladu z navado in upoštevajoč zakone.« (DL, IX.108) 
19 Tako v opisu Pironove drže tudi Diogen Laertski: »Zaznave so varljive, razum pa je nesložen sam s 
seboj.« (DL, IX.95)
AH_2022_2_FINAL.indd   21 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
22
Kdor je torej, pravijo, o nečem čutnozaznavnem ali umljivem trdno prepri-
čan, mora pred tem ugotoviti, kakšna so mnenja o tem; nekateri so namreč 
ovrgli ena, drugi pa druga. Vendar je treba po drugi strani stvari presojati ali 
s pomočjo čutnozaznavnega ali s pomočjo umljivega, oboje pa je sporno. In 
če zaradi spora v mišljenjih ne gre verjeti nikomur, bo odpravljeno merilo, po 
katerem se zdi, da je vse natančno določeno, in bomo vse imeli za enakovre-
dno. (DL, IX.92, 93) 
Sorodna misel je zastopana tudi v zgodnjem budističnem atomizmu, zlasti v šolah 
sarvāstivāda in sautrāntika, ki pa atomom, v nasprotju s hindujsko šolo atomizma 
vaiśeṣika, ne pripisujeta statusa najmanjših neminljivih nedeljivih delcev, ampak 
jih opredelita kot drobce z netrajnim obstojem, ki v procesu medsebojnega pove-
zovanja tvorijo materialne predmete pojavnega sveta, osnove našega neposrednega 
izkustva, ki so, zavoljo nestalne narave atomov, prav tako propadljivi (Ronkin, 
2011, 57–58). Resničnost atomov torej zaznamuje nenehna sprememba, pro-
ces vznikanja in minevanja pa je vpet v mehanizem soodvisnega nastajanja (pal. 
paṭiccasamuppāda, skrt. pratītyasamutpāda), ki ustvarja kontinuiteto miselnega 
procesa in našega izkušanja pojavnosti ter s tem iluzijo o trajnosti stvari, ki jih ato-
mi tvorijo. Raznolikosti stvari sicer ne gre zanikati, a v poslednjem smislu so vse 
enake, saj so zaznamovane z minljivostjo, poleg tega pa zgolj njihove kombinacije 
združevanja ustvarjajo vtis trajnosti. To idejo je zagovarjal tudi Piron, saj je v Indi-
jo dospel z že izdelanim stališčem atomizma, le-tega pa je ob srečanju z budisti še 
dodatno poglobil, namreč, »čeprav se stvari zdijo takšne in drugačne, pa v naravi 
niso takšne, ampak se takšne samo zdijo.« (DL, IX.77) Pri tem gre za omenjeno 
načelo nespoznavnosti (akatalepsía), ki je sorodno Buddhovim vprašanjem, na ka-
tera ni mogoče podati dokončnih odgovorov (pal. avyākata, skrt. avyākṛta). Tako 
je Pironov nauk, ki ga Kuzminski (2021, 14) opiše kot sintezo Demokritovega 
atomizma in budističnega fenomenalizma ter ga opredeli kot najsijajnejši dosežek 
filozofa, »nekakšno beleženje pojavov« (DL, IX.78), pri čemer raziskuje predvsem 
nasprotja vidikov v preiskovanju in nazadnje izpodbija prepričanja o njih. 
Pri procesu zaznavanja pa se človek vživlja v vsako od zaznav, čemur sledijo 
mentalna stanja bodisi privlačnosti bodisi odpora, s tem pa se, še posebej v primeru 
prijetnih občutenj, na slednje tudi navezuje. Problem čutov, kot je izpostavljeno 
v budizmu in kot v fragmentih o Pironu poudarja tudi Aristokles (7.4), je, poleg 
tega, da vodijo do napačnih spoznanj, tudi v tem, da v človeku vzbujajo željo in 
s tem močno navezanost na stvari, ki so minljive. Tako je cilj budistične medita-
cije »obladovanje misli, obvladovanje čutov« (Dhammapada, XXV.2), enakodu-
šno opazovanje zaznav in mentalnih stanj ter mehanizma njihovega porajanja in 
preminevanja, cilj tega procesa pa je stanje, v katerem se človek nobene zaznave 
AH_2022_2_FINAL.indd   22 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
23
niti spremljajočega občutja ne oklepa in ju ne poskuša niti zadržati niti zavrniti. 
Slednje vodi do uvida v nestalnost vseh porajajočih mentalnih vsebin in hkrati do 
opuščanja slehernega nauka. Zgolj lucidni um, prost čutnih vtisov, brez razliko-
vanj, se tako na minljive stvari ne navezuje in hkrati ne kopiči stališč o njih, ampak 
jih, nasprotno, opušča. Procesu opuščanja kakršnihkoli opredelitev v kontekstu 
budizma predhodi praksa očiščenja uma vseh primesi čutnih vtisov, kar je eden 
od vrhovnih ciljev budistične meditacije, ki prek pozornega opazovanja mentalnih 
zaznav in pripadajočih jim občutenj razkrinkava njihovo iluzornost. 
4.2 Molk modrecev: zadržanje sodbe (gr. epoché) in praznina 
stališč (skrt. śūnyatā) 
Ničesar ne opredeljujemo.
Diogen Laertski, IX.74
Iz besedil zgodnjega budizma lahko razberemo poziv k opuščanju ne zgolj razno-
likih stališč o svetu, ampak celo Buddhovega nauka (pal. dhamma, skrt. dharma) 
samega. V slednjem se ne kaže dvom v dhammo, ampak nevarnost dogmatskega 
oklepanja sicer nedogmatsko zastavljenega Buddhovega nauka o minljivosti. Na-
vsezadnje tudi dhamma, posredovana z jezikom, spada v območje diskurzivnega 
in se giblje v mejah relativne, konvencionalne resnice (skrt. saṃvṛtisatya). Re-
snična srž dhamme pa korenini v izkustvu, nepojmovnem spoznanju, v budizmu 
mahāyāna poimenovanem kot absolutna resnica (skrt. paramārthasatya), do katere 
pa je moč dospeti zgolj prek opuščanja vseh stališč (skrt. dṛṣṭi) in prek praktič-
nih, nepojmovnih vidikov filozofiranja – meditacije. Pomembnost izkustvenega 
doumetja dhamme in nevarnost njenega razumevanja zgolj v teoriji je Siddhartha 
ilustriral prek navajanja številnih prispodob, med katerimi je še posebej znana pri-
spodoba o vodni kači,20 iz katere lahko izluščimo zamisel, da je napačen pristop k 
razumevanju dhamme kot poskus ujeti nevarno vodno kačo, ki pa jo namesto za 
rep pograbimo za glavo, posledica tega pa je, da nas ugrizne. To, kar je Siddhartha 
posredoval v jeziku, je treba doumeti v lastnem izkustvu, sicer je brez sleherne 
vrednosti:  
20 V: Alagaddūpamasutta, 10–12, Majjhimanikāya, 22. Znana je denimo tudi prispodoba o splavu (Ala­
gaddūpamasutta, 13–14, Majjhimanikāya, 22), s katero Buddha svoje učence poduči, da je dhamma 
kot splav – zgolj za prečkanje, ne za obdržanje. Tistega, ki se oklepa dhamme zgolj v teoriji, opiše kot 
človeka, ki želi obdržati splav tudi po tem, ko je že prečkal reko. Razumevanje nauka v teoriji je prva 
stopnja na poti, ki vodi do vrhovnega spoznanja, a je nevarno ostati dogmatično navezan na nauk sam, 
slednjega mora bistveno dopolniti tudi izkustveni vidik, inherentni del katerega je opuščanje vseh 
pogledov. 
AH_2022_2_FINAL.indd   23 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
24
Nauki, ki niso bili proučeni z lucidnim umom, so sprejeti brez globljega razu-
mevanja. Nekateri študirajo dhammo z namenom kritiziranja drugih in z na-
menom navajanja, zato ne dosežejo dobrega rezultata, ki je namen, zavoljo 
katerega naj bi bila dhamma proučevana. Mojih naukov niso razumeli na pravi 
način, kar vodi do škode in trpljenja za dolgo časa. (Alagaddūpamasutta, 10) 
Orisano srž resničnega razumevanja dhamme je že v zgodnjem budizmu spremljala 
misel o tem, da dhamma ne sme postati stališče, ki ga v nasprotju z vsemi drugimi 
oznanjamo kot edinega veljavnega. Na pasti postavljanja lastnih stališč na pogorišču 
drugih pa je še posebej gromko opozarjala šola madhjamaka z glavnim predstavnikom 
Nagardžuno (2. stol. n. št.) na čelu. V luči nauka o praznini (skrt. śūnyatā), tj. odso-
tnosti stalnosti, trajnih entitet in inherentnih lastnosti, torej česarkoli, kar bi prestajalo 
spremembo, in hkrati o praznini kot odsotnosti izdelanih stališč o svetu, ki je prazen, 
je Nagardžuna v delu Temeljni verzi o srednji poti (skrt. Mūlamadhyamakakārikā, v 
nadaljevanju MMK) poudarjal, da mora dekonstrukciji vseh stališč o svetu nujno sle-
diti tudi dekonstrukcija svojega lastnega stališča: namreč teza, da je vsako stališče za-
voljo vselej spreminjajočega se značaja sveta nekonsistentno, je prav tako zgolj teza. 
Praznina ni filozofska teorija in ni prizorišče za vznik novih spekulacij, ampak kraj za 
rojstvo nove filozofije, ki ni ujeta v formo diskurzivnega izraza. Slednje Nagardžuna 
opiše kot bistvo samega budizma: »Priklanjam se Gautami, ki ga je navdalo samo 
sočutje, da je učil resnični nauk zavoljo opustitve vseh nazorov.« (MMK, 27.30) Pri 
tem nevarnost zreduciranja dhamme in praznine na tezo primerja z ugrizom kače, v 
slogu omenjene prispodobe iz zgodnjega budizma: »Tako kot kača, ki smo jo napačno 
prijeli, ali urok, ki smo ga napačno izvedli, je tudi napačno razumevanje praznine za 
topoumneža pogubno.« (MMK, 24.11) Z oblikovanjem lastne teze namreč pristane-
mo na drugem konceptualnem polju, za novimi teoretičnimi zidovi, ki zastirajo pravi 
pogled in onemogočajo resnično spoznanje. Smisel Buddhove dhamme kot konven-
cionalne resnice, posredovane v jeziku, je torej njeno preseganje, je obrat k nepoj-
movnemu spoznanju, in tako Nagardžuna poziva k opustitvi tetraleme, vseh štirih 
alternativ izrekanja – celo negacije (in negacije negacije); slednjo sicer opredeli kot 
jezikovno sredstvo par excellence in protistrup za ego, ki pa je kot jezikovno sredstvo 
tudi sama nezadostna. Onkraj štirih izjav ostane zgolj »prazno stališče«, tj. tišina, za-
držanje sodbe, »metoda nemetode«, ki ji sledi izkustvena metoda, tj. meditacija, ki je 
temeljni pogoj možnosti vrhovnega doumetja in v kateri vse besede poniknejo v tišini 
ter šele tako dobijo svoj pravi pomen. 
Tovrstno metodo neizrekanja oz. nepostavljanja lastne teze, ki bi jo lahko poime-
novali »metoda nemetode«, je prek srečevanj z indijskimi modreci prevzel tudi Piron. 
V tradiciji je znana kot zadržanje sodbe (gr. epoché), Diogen pa jo v splošnem opisu 
skeptikov njegovega kova predstavi takole: 
AH_2022_2_FINAL.indd   24 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
25
Resnično so skeptiki nenehno rušili dogme različnih filozofskih šol, sami pa 
se niso dogmatično izrekali. In to do te točke, da so sami izpostavljali dogme 
drugih in jih podrobno razlagali, ne da bi kaj opredeljevali, niti tega samega 
ne. Celo tako, da so zavračali neopredeljevanje, saj bi z besedami kot »Niče-
sar ne opredeljujemo«, v tem primeru nekaj opredeljevali. (DL, IX.74)
Pri tem je še posebej pomemben vidik neopredeljevanja, tj. neposredovanja lastne 
teze, in sicer tudi teze o tem, da teze ni mogoče postaviti: »S tem ko torej rečemo 
‚Ničesar ne opredeljujemo‘, ne opredeljujemo niti tega samega.« (DL, IX.103) Nevar-
nost, ki kot senca spremlja tezo, da v spreminjajočem se svetu ni mogoče oblikovati 
definitivnih trditev, se, kot sva nakazala že v kontekstu budizma, namreč skriva v tej 
tezi sami – če so vse teze nezadostne, je potemtakem nezadostna tudi teza, da so vse 
teze nezadostne. Pri tem Diogen omeni kritike dogmatikov, češ da skeptiki trditev 
pravzaprav sploh ne odpravljajo, ampak jih celo še okrepijo (DL, IX.77), namreč s 
tem, da postavijo svoje lastne: 
Dogmatiki skeptikom ugovarjajo in pravijo, da skeptiki razumsko dojema-
jo in postavljajo dogmatične nauke. V trenutku namreč, ko se zdi, da nekaj 
ovržejo, nekaj dojemajo in s tem sprejemajo. In v istem trenutku potrjujejo 
in dogmatizirajo. Ko namreč pravijo »Ničesar ne opredeljujemo« in »Vsaka 
trditev ima nasprotno«, prav to tudi opredeljujejo in postavljajo dogmatične 
trditve. (DL, IX.102)
Diogen pri tem dodaja, da so besede skeptikom služile zgolj kot pomagalo, saj si-
cer ne bi bilo mogoče ovreči trditev, niso pa se izrekali v dogmatičnem pomenu 
afirmativne trditve, temveč v razlagalnem (DL, IX.102), kar lahko pripišemo tudi 
načinu izrekanja Buddhe in Nagardžune. Tovrstnih zank izrekanja, kot je razvidno 
iz pričevanj Laertskega, se je dobro zavedal tudi Piron sam. Prek stališča, da je treba 
»trditi, da je bodisi vse resnično bodisi da je vse lažno« (DL, IX.92), je prišel do 
spoznanja, da tudi v »samemu izreku ‚Vsaka trditev ima nasprotno‘ leži nasproti 
druga trditev, ki se potem, ko izniči druge, obrne okrog in izniči samo sebe, tako 
kot odvajala, ki povzročajo izločanje snovi in se naposled izločijo tudi sama ter se 
uničijo.« (DL, IX.76) Zato
odpravljajo celo sam izrek »Nič ni bolj to kakor ono«; kakor namreč pre-
vidnost nič bolj je kot ni, tako tudi »Nič bolj to kakor ono« nič bolj je kot ni. 
Kot pravi Timon v Pitonu, pomeni namreč ta izrek »ne opredeljevati ničesar, 
ampak se vzdržati sodbe«. Izrek »Vsaka trditev ima nasprotno« prav tako 
napeljuje k zadržanju sodbe [...]. (DL, IX.76)
AH_2022_2_FINAL.indd   25 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
26
Pironov premik od navajanja nasprotnih trditev k posluževanju metode zadržanja sodbe, 
onkraj vseh opozicij, afirmacije in negacije, v kateri ničesar ne potrjujemo ali zavrača-
mo, je Diogen opisal takole: »Trdil je, da ni nič niti lepo ali grdo niti pravično ali krivič-
no. Na enak način je trdil tudi, da nič ne obstaja v resnici, ampak je človekovo delovanje 
utemeljeno na dogovoru in navadi; nobena stvar ni namreč bolj to kakor ono.« (DL, 
IX.61) Metoda zadržanja sodbe je torej metoda, ki sledi preseganju slehernih dihotomij, 
zavrnitvi pozitivnega in negativnega dogmatizma, saj je vse, o čemer imamo določena 
prepričanja, zgolj konvencija, arbitrarni dogovor, ki ne odslikava narave stvari takšnih, 
kot resnično so. Tudi po nauku budizma »nobena stvar ni namreč bolj to kakor ono«, 
vse stvari so si identične v svoji praznini, brezbarven tok minljivega sveta se v svoji 
polnosti ne more dokončno izreči v nobenem stališču. Praznina je brez lastnosti, nima 
trajne vsebine, ampak je fluidna vsebina totalitete bivanja, ki je kot taka neizrekljiva. 
Metoda zadržanja sodbe tako za sabo pušča niz vprašanj, ki ostajajo odprta, ven-
dar ne za nove, ustreznejše odgovore, temveč za izkustvo, ki ga je nemogoče zamejiti 
v filozofsko tezo, in tako od konceptualnega (pal. papañca) odpira pot k resničnemu 
spoznanju (pal. nippapañca). Pri tem velja poudariti, da cilj orisane Buddhove, Na-
gardžunove in Pironove metode ni zmaga v filozofski debati, tj. z lastnim (ne)argu-
mentom poraziti nasprotnika, ali izogniti se njenim lastnim aporijam, denimo parado-
ksu lažnivca, ter nasprotniku pokazati vzdržnost lastne pozicije, ampak je njena srž v 
odrešujočih učinkih. Nepostavljanje lastnih dogem namreč vodi do spokojnega biva-
nja in ima bistveno soteriološko dimenzijo: sprostitev od dogem je sprostitev od sle-
herne bolečine. Zadržanje sodbe in praznina vseh stališč, tudi svojega lastnega, vodi 
do »tišine modrecev« (skrt. mauna, pal. mona), ali kot pravi Candrakīrti: »Za tiste z 
globokim uvidom je vrhovna resnica stanje tišine.«21 Slednje je sorodno grškemu poj-
mu aphasía (»brez govora«), osuplemu molku, ki sledi osvoboditvi od vseh dogem, 
le-ta pa vodi tudi v osvoboditev od vseh drugih navezanosti. Odrešujočnost »metode 
nemetode«, ki opušča tudi samo sebe, kot odvajalo, ki se naposled tudi samo izniči, 
je bila v obeh miselnih tokovih velikokrat nakazana tudi prek številnih prispodob o 
bolezni in ozdravitvi: kovanje novih dogem na pogorišču starih je bilo opredeljeno kot 
bolezensko stanje: »Zmagovalci učijo, da je praznina opustitev vseh nazorov. Tisti, ki 
iz nje naredijo nazor, pa veljajo za ‚neozdravljive‘.« (MMK, 13.8) 
4.3 Na kraju bolečine, v zavetju spokojne blaženosti bivanja  
(gr . ataraxía, skrt . nirvān.a) 
Ugasnitev vsega spoznavanja in popredmetenja 
vodi v blaženost. 
Nagardžuna, Mūlamadhyamakakārikā, 25.24
21 Povzeto po: Huntington, 2003, 78. 
AH_2022_2_FINAL.indd   26 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
27
Že Siddhartha Gavtama je često poudarjal, da konec konceptualnega množenja speku-
lativnih stališč in kopičenja znanja (pal. papañca) vodi do konca neugodnih stanj, tj. 
prepiranja, oporekanja, obtoževanj, obrekovanj in napačnega govora ter navsezadnje 
tistega, kar je najpomembnejše – do konca navezanosti in odpora (Madhupiṇḍikasutta, 
8).22 Opisana metoda kot temeljni način filozofiranja torej vodi k vrhovnemu spozna-
nju, neposrednemu uvidu, ki je neizrekljiv in je stvar doživetja, hkrati pa tudi k prese-
ganju trpljenja, eliminaciji sleherne bolečine, nevšečnosti (pal. dukkha, gr. taraché) in 
s tem do spokojnega in blaženega bivanja (pal. nibbāna, skrt. nirvāṇa, gr. ataraxía),23 
ki pa nima nič opraviti z zadovoljstvom, izhajajočim iz posedovanja bodisi snovnih 
bodisi nesnovnih stvari, ampak ravno nasprotno – je srečnost zaradi osvobojenosti 
od navezanosti na karkoli. Vrhovni cilj metode skeptikov je sorodno opisal tudi Dio-
gen: »Z izrekom ‚Nič ne opredeljujemo‘ kažejo svoje uravnoteženo stanje duha« (DL, 
IX.74); »Skeptiki pravijo, da je cilj zadržanje sodbe, ki mu kot senca sledi nevzne-
mirjenost (ataraxía).« (DL, IX.108) Buddha in številni njegovi nasledniki, prav tako 
tudi Piron – Sekst Empirik, denimo, ga opiše kot moža »brezvetrne spokojnosti« (Ad­
versus Mathematicos, I.141) –, pa tega ideala niso zgolj oznanjali, ampak so ga tudi 
živeli. Le s svojim dejanskim zgledom so namreč pokazali, kako se v sami življenjski 
praksi kaže tovrstna filozofija, kar je v primeru Pirona slikovito orisal Laertski: 
[...] ko so bili njegovi sopotniki na ladji v skrbeh zaradi nevihte, je on ostal 
miren in trdnega duha, pokazal je na prašička na ladji, ki je še naprej jedel, 
in rekel, da mora moder mož ohraniti takšno nevznemirjenost (DL, IX.68); 
Menda je celo prašiča umival s popolno ravnodušnostjo (DL, IX.66); Pravijo 
tudi, da ni niti trenil z obrvmi, ko so mu na neko rano dajali jedka zdravila, jo 
rezali in izžigali. (DL, IX.66) 
Sprostitev vseh navezanosti in s tem blažena vedrina bivanja torej ne pomenita, da 
nas v življenju nič več ne more doleteti, ampak da ohranimo spokojnost in nevzne-
mirjenost spričo vseh nepredvidljivih pripetljajev, ki jih življenje prinaša: »Po tem se 
je ravnal v življenju, tako da se ni ničemur umikal in se ni ničesar pazil, ampak se je 
soočil z vsem, bodisi da so bili to vozovi, prepadi in psi bodisi druge takšne nevar-
nosti, ne da bi to prepuščal čutom.« (DL, IX.62) Tudi v budizmu lahko v številnih 
opisih življenja Siddharthe prepoznamo afirmacijo življenja v vseh njegovih oblikah, 
pri čemer pa je pomembno ostati »ves pozoren in poln jasnih misli« (Milindapañha, 
II.20). Številne šole budizma, po zgledu življenja Siddharthe, pa so poudarjale, da do 
22 V: Majjhimanikāya, 18.
23 V poznejšem razvoju tokov skepticizma v Indiji, zlastni v obdobju radikalnega skepticizma v 9. sto-
letju, predstavnik katerega je Džajaraši Bhatta, je tovrstna blaženost dobila malce drugačne konotaci-
je, namreč hedonistične; Džajaraši je zanikal vsakršno možnost spoznanja in tako pozival k opuščanju 
slehernega tovrstnega prizadevanja, s tem pa k neobremenjenemu uživanju življenja tukaj in zdaj. 
AH_2022_2_FINAL.indd   27 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
28
tovrstnega načina življenja pripelje vsaj določen delež bivanja v samoti. V nekate-
rih besedilih iz Tipitake, denimo v tekstu Dhammapada, je izpričan ideal samotnega 
bivanja brez večjih stikov s posvetnim, kar omogoča doseganje višjih duhovnih spo-
znanj in vodi do premoščanja navezanosti ter s tem trpljenja: »Bhikkhu, ki je odšel 
v samoten kraj, / mirnih, čistih misli, brez strasti, / uživa res nadzemsko radost, / ko 
spozna resnico vseh stvari.« (Dhammapada, XXV.14)
Pomembnost tovrstnega načina življenja se kaže tudi v tekstu Khaggavisāṇasutta24 
v večkrat zapisanem pozivu »živi v samoti kakor nosorog«, v nekaterih drugih bese-
dilih palijskega korpusa pa je izpričan modifican ideal osame, ki je zaznamovan z 
idejo o srednji poti, namreč da popolnoma samoten način življenja ne vodi vselej do 
duhovnega napredka ali kultivacije vrlin. O tem je Siddhartha svoje učence podučil na 
osnovi številnih primerov, denimo da lahko nekdo živi daleč stran od vrveža svetnega, 
a ostaja zvezan z nižjimi, mesenimi željami in nevrlostjo. Ideal samotnega življenja, 
daleč stran od akademskih prepirov, učenjaške nečimrnosti ter zahtev, pričakovanj 
in vzorcev širšega okolja, pa prepoznamo tudi pri Pironu, v čemer se, tako Diogen, 
zrcali vpliv indijskih asketov: »Umikal se je iz družbe, živel v samoti in se le redko 
kazal domačim. To je počel zato, ker je slišal nekega Indijca očitati Anaksarhu, da ne 
bo nikogar naučil, kako biti dober, dokler se hodi poklanjat kraljevim dvorom.« (DL, 
IX.63) Vsaj določen delež negovanja tovrstnega načina življenja na novo osmišlja 
tudi sam povratek v življenje v družbi in nasploh bivanje samo. 
5 O možnosti filozofije onkraj filozofije: ob njenem koncu 
in na novem začetku
Piron, v kontekstu budizma pa predvsem Nagardžuna, sta bila velikokrat deležna 
očitkov glede nevzdržnosti njune pozicije, namreč brez slehernega oprijemljivega 
nauka, s tem pa nihilizma, negacije filozofije in celo odpravljanja samega življenja 
(DL, IX.103). Pri tovrstnih pomislekih je pomembno predvsem odgovoriti na vpra-
šanje, kaj filozofija sploh pomeni. Umetelno oblikovanje argumentov in šopirjenje z 
»diskurzivnimi mišicami«? V primeru Buddhe, Nagardžune in Pirona daleč od tega, 
pri čemer pa njihovih nazorov ne moremo preprosto opredeliti kot rušilnega napada 
na sleherno mišljenje, ampak gre v prvi vrsti za pretanjeno preizpraševanje obče 
sprejetih vzorcev filozofiranja. Slednje, kot kažejo številne prispodobe o bolezni 
in ozdravitvi, razkriva tudi bistvo resnične filozofije in njene metode, ki zdravi ko-
gnitivne in čustvene bolezni, izhajajoče iz oklepanja stvari v svetu in svojih lastnih 
stališč. 
24 Khaggavisāṇasutta, Uragavagga, Suttanipāta, 1.3, v: Khuddakanikāya. »Govor o nosorogu«; bese-
dilo je poimenovano po izjemno redkih, danes ogroženih nosorogih (lat. Rhinoceros unicornis), ki 
živijo na severu Indije in v Nepalu ter se od drugih predstavnikov svoje vrste razlikujejo po samotnem 
načinu življenja, hkrati pa tudi po tem, da imajo samo en rog.
AH_2022_2_FINAL.indd   28 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
29
V prispevku sva na osnovi prikaza izbranih segmentov metode budistov in Pirona 
ter analogij med njima pokazala, da tovrstni skepticizem ni skeptičen do možnosti 
spoznanja nasploh, ampak zgolj do spoznanja, do katerega vodijo utrjene poti argu-
mentov in običajna spoznavna sredstva: o vrhovni resnici se namreč ni mogoče izreči, 
saj ima vsebino, ki ni ulovljiva v nedrja jezikovnega izraza, ampak zahteva premik od 
védenja k videnju, v izkustvo, kjer se razodene najgloblje bistvo sveta, namreč sveta, 
kakršen zares je. Ta pa je – v skladu z Buddhovim in Pironovim skepticizmom glede 
metafizičnega kot nečesa, kar je presežno v smislu, da ontološko absolutno presega 
svet pojavov – svet vznikajočih in preminevajočih pojavov brez sleherne trajnosti, 
v katerem pa je prisotna vsa presežnost, ki jo sicer tako vztrajno iščemo nekje daleč 
onkraj. S tem človeka postavljata v osredje neposredne danosti bivanja, kar vodi do 
povsem drugih dimenzij afirmacije življenja. Ta vrhovni uvid pa ni zgolj filozofski 
spoznavni dosežek, ampak je, kar je najpomembneje, hkrati tudi odrešujoč.
Skepticizem je tako obrat od slehernega dogmatizma, za katerim je poleg številnih 
predhodnih miselnih sistemov resno »obolel« tudi dobršen del sodobne filozofije (Gar-
field, 1990, 288), hkrati pa spodkopava tudi rušilni nihilizem in apatični relativizem ter 
tako ob izničenju slehernih pojmovnih zidov in ontoloških hierarhij med drugim vzpo-
stavlja tudi prostor za harmonično sobivanje in novo etiko, izhajajočo iz predpostavke o 
enakosti in s tem enakovrednosti vsega bivajočega. Skepticizem do filozofije, kot se je 
definirila skozi predhodne filozofske tokove – in seveda tudi številne, ki so sledili –, na-
mreč kot sistema, ki ne dopušča izjem izven nepredušnih vzorcev diskurzivnega izraza, 
odpira pot k filozofiji, ki po pretresu vseh stališč naposled izniči tudi samo sebe. V tem 
smislu je skepticizem metoda dekonstrukcije, ki vzpostavlja prostor za konstruktivno 
filozofijo, ki postane pretanjena kontemplacija bivanja s terapevtskimi razsežnostmi, 
pri čemer pa ne moremo govoriti o koncu sleherne filozofije, ampak o njenem novem 
začetku, ki svojega cilja nima v teoretičnem, temveč v soteriološkem. 
Zato se na samem koncu, v slogu mislecev, o katerih je tekla beseda, spodobi, 
da zaključimo z edino primerno mislijo, ki je zastavljena tako, da razveljavlja tisto, o 
čemer se izreka, hkrati s tem pa tudi samo sebe – s filozofijo brez filozofije, budizmom 
brez Buddhe in budizma in pironizmu brez Pirona in pironizma. Je lahko katera teza 
še bolj odrešujoča? 
»Buda ni nikjer nikoli učil nobenega nauka.« 
Nagardžuna, Mūlamadhyamakakārikā, 25.24
»Piron ni odkril skepticizma in tudi ni imel nobenega nauka.« 
Diogen Laertski, IX.70
AH_2022_2_FINAL.indd   29 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
30
Bibliografija 
Alagaddūpamasutta, v: The Middle Length Discourses of the Buddha. A Translation of 
the Majjhima Nikāya (ur. in prev. Bhikkhu Ñāṇamoli in Bhikkhu Boddhi), Boston 
2009, str. 224–236. 
Aristokles, v: Aristocles of Messene. Testimonia and Fragments (ur. in prev. Chiesara, 
M. L.), Oxford 2001.
Beckwith, C., Greek Buddha. Pyrrho’s Encounter with Early Buddhism in Central Asia, 
Princeton, New Jersey 2015. 
Brahmajālasutta, v: The Long Discourses of the Buddha. A Translation of the Dīgha 
Nikāya (ur. in prev. Walshe, M.), Somerville, Massachusetts 1995, str. 63–90.
Cūḷamālunkyasutta, v: The Middle Length Discourses of the Buddha. A Translation of 
the Majjhima Nikāya (prev. Bhikkhu Ñāṇamoli in Bhikkhu Boddhi), Boston 2009, 
str. 533–536.
Demokrit, v: Fragmenti predsokratikov, 2. knjiga (ur. Kocijančič, G., prev. Ciglenečki, 
J., po Diels-Kranz), Ljubljana 2012, str. 720–1017. 
Dhammapada, v: Dhammapada. Besede modrosti (prev. Pečenko, P.), Ljubljana 1990. 
Diogen Laertski, Piron, v: Življenja in misli znamenitih filozofov (prev. Borak, Ž., G. 
Pobežin, M. Hriberšek), Ljubljana 2015, str. 556–574.
Garfield, J. L., Epoche and Śūnyatā: Skepticism East and West, Philosophy East and 
West 40 (3), 1990, str. 285–307. 
Halkias, G. T., The Self-immolation of Kalanos and other Luminous Encounters Among 
Greeks and Indian Buddhists in the Hellenistic World, Journal of the Oxford Centre 
for Buddhist Studies 8, 2015, str. 163–168. 
Halkias, G. T., Yavanayāna: Buddhist Soteriology in the Aristocles Passage, v: Buddh-
ism and Scepticism. Historical, Philosophical, and Comparative Perspectives (ur. 
Hanner, O.), Hamburg 2020, str. 83–108.
Huntington, Jr., C. W., Was Candrakīrti a Prāsaṅgika?, v: The Svātantrika-Prāsaṅgika 
distinction. What Difference Does a Difference Make? (ur. Dreyfus, G. B. J., S. L. 
McClintock), Boston 2003, str. 67–91. 
Koller, J. M., Skepticism in Early Indian Thought, Philosophy East and West 27 (2), 
1977, str. 155–164. 
Kuzminski, A., Pyrrhonism and the Mādhyamaka, Philosophy East and West 57 (4), 
2007, str. 482–511. 
Kuzminski, A., Pyrrhonian Buddhism. A Philosophical Reconstruction, New York 
2021. 
Madhupiṇḍikasutta, v: The Middle Length Discourses of the Buddha. A Translation of 
the Majjhima Nikāya (prev. Bhikkhu Ñāṇamoli in Bhikkhu Boddhi), Boston 2009, 
str. 201–206. 
AH_2022_2_FINAL.indd   30 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
31
Milindapañha, v: Vprašanja kralja Milinde. O Buddhovem nauku (prev. Pečenko, P.), 
Ljubljana 1990. 
Mills, E., Three Pillars of Skepticism in Classical India. Nāgārjuna, Jayarāśi, and Śrī 
Harṣa, London 2018.
Nāgārjuna, Mūlamadhyamakakārikā, v: Nāgārjuna, Temeljni verzi o srednji poti 
(prev. Bajželj A., S. Vörös, G. Kvartič), Ljubljana 2018. 
Paṭhamanānātitthiyasutta, v: Khuddakanikāya, https://suttacentral.net/ud6.4/en/anan
dajoti?reference=none&highlight=false (dostop: 12. 10. 2020).
Ṛgveda, VIII.89, X.129, v: The Hymns of the Rigveda II (ur. in prev. Griffith, R. T. 
H.), Varanasi 1897, str. 250–252, 575–576. 
Ronkin, N., Early Buddhist Metaphysics. The Making of a Philosophical Tradition, 
London 2011.
Sāmaññaphalasutta, v: The Long Discourses of the Buddha. A Translation of the 
Dīgha Nikāya (ur. in prev. Walshe, M.), Somerville, Massachusetts 1995, str. 
91–109. 
Sextus Empiricus, Against the Grammarians (ur. in prev. Blank, D. L.), Oxford 1998. 
Buddha in Piron: od praznine stališč do polnosti bivanja
Ključne besede: skepticizem, budizem, Piron, zadržanje sodbe, praznina, osvoboditev 
Prispevek predstavi nekatere segmente dveh izrazov sorodnega načina filozofskega 
mišljenja, tj. skepticizma v zgodnji filozofski misli Indije s posebnim poudarkom na 
budizmu in starogrškega skepticizma, predstavnik katerega je Piron iz Elide, ki je svo-
jo držo osnoval prek srečevanj z nauki asketov v Indiji, kamor je potoval v času osva-
jalskih pohodov Aleksandra Velikega v 4. stol. pr. n. št. Posebno pozornost namenja 
metodi Buddhovega in Pironovega skepticizma, ki temelji na pretresu uveljavljenih 
dogem in poleg prikaza njihove nekonsistentnosti problematizira tudi samo naveza-
nost na stališča, kar v obeh tokovih predstavlja ne zgolj stranpot od resnice, ampak 
tudi glavni vir človekovega trpljenja. Njun poziv k opuščanju slehernih stališč, ki se 
odslikava v metodi zadržanja sodbe, ne razveljavlja možnosti spoznanja sploh, ampak 
zgolj konvencionalne načine spoznavanja, in vodi do resničnega, nepojmovnega do-
umetja, s tem pa do sprostitve slehernih navezanosti in spokojnega bivanja. Tako se 
v luči tovrstnega načina filozofiranja glede na predhodne miselne tokove prevrednoti 
tudi sama vloga filozofije kot veščine izpiljene argumentacije – le-ta namreč postane 
dejavnost, ki se z območja diskurzivnega pomakne v izkustvo, k praksi avtonomnega 
mišljenja, nezamejenega z dogmami, ki samo filozofijo preobraža v način življenja. 
AH_2022_2_FINAL.indd   31 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
32
Buddha and Pyrrho: From the Emptiness of Views  
to the Fullness of Being
Keywords: scepticism, Buddhism, Pyrrho, suspension of judgment, emptiness, 
liberation
The paper presents some segments of two expressions of a related mode of phi-
losophical thought, i.e. scepticism in the early philosophical thought of India, with 
special emphasis on Buddhism, and ancient Greek scepticism, as represented by Pyr-
rhon of Elis, who established his position through his encounters with the teachings of 
the ascetics in India, where he travelled during the conquests of Alexander the Great 
in the 4th century BC. It pays particular attention to the method of scepticism of the 
Buddha and of Pyrrho, which is based on a shaking up of established dogmas and, 
in addition to showing their inconsistency, also problematizes the very attachment to 
positions which, in both philosophical schools, represents not only straying from the 
truth, but also the main source of human suffering. Their appeal for the abandonment 
of all views, reflected in the method of suspension of judgement, does not invalidate 
the possibility of knowledge in general, but only conventional ways of knowing, and 
leads to a true, non-conceptual understanding, and so to the release of all attachments 
and a peaceful being. Thus, in the light of this way of philosophizing, the very role 
of philosophy as a skill of sophisticated argumentation is re-evaluated in relation to 
previous currents of thought – it becomes an activity that moves from the realm of the 
discursive to the experiential, to the practice of autonomous thinking, unconstrained 
by dogmas, which transforms philosophy itself into a way of life.  
O avtorjih
Dr. Nina Petek je docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze 
v Ljubljani, kjer poučuje predmete s področja azijskih filozofsko-religijskih tradicij, 
s posebnim poudarkom na filozofskih tradicijah in religijah Indije. Raziskovalno se 
ukvarja z ontologijo in epistemologijo v filozofskih šolah Indije in Tibeta ter tradicijo 
budističnega puščavništva. Prevaja iz sanskrta v slovenščino, poleg tega pa je avtorica 
dveh znanstvenih monografij: Bhagavadgita. Onstran vezi, tostran svobode (2021) in 
Na pragu prebujenja. Svetovi sanj v budizmu (2022). Je direktorica Inštituta za študije 
meništva in kontemplativne znanosti.
E-naslov: nina.petek@ff.uni-lj.si
AH_2022_2_FINAL.indd   32 6. 03. 2023   13:15:12
NiNa Petek, FraNci Zore / Buddha iN PiroN: od PraZNiNe stališč do PolNosti BivaNja
33
Dr. Franci Zore je redni profesor za filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske 
fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predvsem zgodovino antične, srednje-
veške in renesančne filozofije, ukvarja pa se tudi s fenomenologijo in hermenevtiko 
ter filozofijo religije in glasbe. S teh področij so tudi njegove znanstvene in strokovne 
objave ter objave prevodov filozofskih besedil. 
E-naslov: franc.zore@ff.uni-lj.si 
About the authors
Nina Petek, Ph.D., is an Assistant Professor at the Department of Philosophy, Faculty 
of Arts, University of Ljubljana, Slovenia, where she teaches courses on Asian philo-
sophical and religious traditions, with a special focus on the philosophical traditions 
and religions of India. Her research interests involve ontology and epistemology in the 
philosophical schools of India and Tibet and the tradition of Buddhist eremitism. She 
translates from Sanskrit into Slovene and is the author of two scientific monographs, 
The Bhagavad-Gita. On the Farther Side of Ties, on the Inside of Freedom (2021), 
and On the Threshold of Awakening. The Realms of Dreams in Buddhism (2022). She 
is the Director of the Institute for Monastic Studies and Contemplative Sciences.
Email: nina.petek@ff.uni-lj.si
Franci Zore, Ph.D., is a Full Professor of philosophy at the Department of Philoso-
phy, Faculty of Arts, University of Ljubljana, Slovenia, where he mainly teaches the 
history of ancient, medieval and renaissance philosophy, but also deals with pheno-
menology and hermeneutics as well as the philosophy of religion and music. His sci-
entific and professional publications and publications of translations of philosophical 
texts also come from these fields.
Email: franc.zore@ff.uni-lj.si 
AH_2022_2_FINAL.indd   33 6. 03. 2023   13:15:12