262 Kmetijstvo. Nekateri sovražniki sadnega drevja. Surovost in nespamet človeka poškoduje mnogo dreves, morda več nego škodljive živali. Ni ga kraja, kjer bi kak hudobnež ne bil poškodoval kacega drevesa. Take škodljivce bi morali, ako jih zalotijo, hudo kaznovati, kakor so jih v prejšnjih časih. V današnjem času se vse preveč prizanesljivo postopa proti škodljivcem dreves, naj že drevesa poškodujejo z nožem ali kako drugo pripravo. V srednjem veku so roke odsekali takemu hudobnežu. Kaj tacega se dandanes seveda ne priporoča, ali je vendar dovolj ostrejših kaznij. Če pridejo pasoče se krave, konji ovce ali pa koze blizu dreves, jim objedo iz radovednosti ali pa iz slad-kosnednosti vse mladike, ali pa celo obgrizejo in z drgnjenjem omajijo lubje. Tam se nekoliko s tem odpomore, da se okrog drevesa zabije nekoliko kolov, da živali ne v morejo blizu dreves. Ce prihaja na pašo le drobnica, se lahko pomaga s tem, da se drevesa obda s trnjem. Najbolje je, če se trnje z žico priveze okrog drevesa. Izmej divjačine je najškodljivejši zajec, kateri drevesa objeda sicer največ zaradi lakote, ne pa iz prevzetnosti. V zimah z debelim snegom zajci oglodajo lubje drevesom in objedo mladike požlahtnenih dreves. Če se morajo posamična drevesa varovati, naj se meter ali pa še več visoko ovijejo s slamo, bičevjem ali protjem. Pomladi se pa mora vendar to vse kmalu odvzeti od drevja, da se ne pomehkuži. Poleg tega je pa še več druzih sredstev, ki varujejo drevje zajcem. Tako se drevesa lahko namažejo s slaninsko kožo, ribjo mastjo ali pa s smrdečini olji, apnom, krvjo. Ce se rabijo ta sredstva, namažejo naj se le tisti deli, katere more doseči zajec. Sicer se ne more tajiti, da taka sredstva pomagajo, ali žal da ne za dolgo časa. Ko se opero in zgine smrad, je pa treba drevesa z nova namazati, če ne zajci v malo nočeh pokončajo sadno drevje. Jako škodljivo je pa mlado sadno drevje mazati s kotranom ali petrolejem. Ti dve sredstvi sežgeta lub in naredita več škode, nego bi je napravil zajec. Zatorej vsakega svarimo pred rabo tacih sredstev. Drevesnice se pa pred zajci najbolje zavarujejo, če se zagrade z žično ograjo. Sploh pa moramo reči, da ga ni sredstva, o katerem bi mogli reči, da gotovo in ob jednem tudi trajno varuje pred zajci ter bi tudi ne bilo predrago. Zavijati drevesa je zamudno posebno za kmetovalca, ki ima mnogo dela. Zaradi tega je v interesu sadjarstva, da se prepreči preveliko pomnoženje zajcev. To je treba storiti z umnim lovskim zakonom. Ker se baš za Kranjsko misli v kratkem skleniti lovski zakon, zato priporočamo našim državnim poslancem, da naj imajo pred vsem pred očmi interese kmetovalcev in sadjarjev, potem še le interese lovcev. Lovu se na Kranjskem izimši nekatere kraje ne more pripisovati nobena narodno-gospodarska važnost. Kranjsko se v teh ozirih ne more primerjati z drugimi planinskimi deželami. Jednako škodljiv, kakor zajec je pa divji kunec. K sreči divjih kuncev ni v naših krajih. Škodljivi so pa sadnemu drevju tudi jeleni in srne. Po leti radi jeleni in srnjaki ob drevesa drgnejo s svojimi rogovilami in oddrgnejo ves lub. Po zimi pa tudi objedajo lub. Drevje se proti njim zavaruje s koli in trnjem. Lovci radi trdijo, da srne sadnemu drevju niso nevarne in to se je trdilo tudi v peticiji kranjskega društva za varstvo lova do deželnega zbora kranjskega v zadevi novega lovskega zakona. Prirodoznanci in mej drugimi celo Brehm, ki je bil sam lovec, pa priznavajo, da srna napravlja škodo pri sadnem pa tudi pri gozdnem v drevji. Ce se take škode tako malokrat napovedo, prihaja pač od tod, ker se večkrat ne ve, kaka žival je napravila škodo in je to zlasti po leti težko spričevati, ko se najemnik lova rad sklicuje na domačo živino, naj se ta še tako skrbno varuje. (Dalje sledi.) 270 kmetijstvo. Nekateri sovražniki sadnega drevja. (Dalje.) Jednako škodo kakor zajci delajo sadjarju poljske miši, poljske podgane in krtice, samo da delajo škodo največ pod zemljo in jo torej manj vidimo. Zaradi tega so te živali za sadjarje tembolj nevarne. Teh živalij se je težko braniti, kajti težko jih je dobiti v luknjah iz katerih prihajajo glodat drevesne korenine. Loviti jih je jako težko; jedino sredstvo, ki se rabi z vspehom je strup, ki se dene v obliki fosfornih krogljic v luknje, ki se potem zadelajo. Več vrst misij, podgan in krtic je, ki glodajo drevesa pri koreninah. Tudi pridno uničujejo peške po gredah v drevesnicah. Proti tem se pa zavarujemo, ako peške, predno je sejemo, zgnetemo v živem apnu, potem pa v presejanem lesenem pepelu, da dobe podobo krogljic. To peškam ne škoduje, živali jih pa vendar ne jedo. Med živali, o katerih se prav ne ve, če so za sadjarja koristne ali škodljive, je pa šteti krta. Krt pobira črve, polže in s tem mnogo koristi. V drevesnicah je pa vendar jako neoovoljen gost, ker vse razrije in vsled tega mnogo rastlinic pokonča. V drevesnicah ga torej ni trpeti, škodljiv pa ni v sadovnjakih. Sploh pa lahko rečemo, da sadno drevje mej sesalci nima še toliko sovražnikov, kakor mej manjšimi živalmi, mej žuželkami in drugimi mrčesi. Posebno pa mej tiči nimajo drevesa neposrednih škodljivcev. Posredno so sa djarstvu škodljive tiste tiče, katere pokončavajo manjše koristne tiče, posebno večje vjede. Zatorej pa mora preganjati sadjar po možnosti take vjede. Mej najhujše sovražnike dreves je šteti majskega kebra, kateri kot keber in kot ličinka ali črv jednako škoduje sadnemu drevju. Te škode pa nam menda ni treba natančneje opisovati, ker jo gotovo pozna vsak sadjar in kmetovalec. Jedino pravo in zanesljivo sredstvo proti kebrom je, da se pokončavajo tedaj, kadar letajo. Kakor znano, je treba v severnih deželah štiri v južnih pa tri leta, da se razvije iz jajčica keber. V tem času pa ličinka izpodjeda korenine raznim rastlinam. Ti kebri letajo v maju in se pri nas prikažejo vsako četrto leto v večjih množinah in tedaj je pravi čas, da se pokončavajo. Kadar sede otrpneni na drevji, se otresejo, pobero, de-nejo v jame in poteptajo ali pa poparijo z vročo vodo in vržejo na kompostni kup. Tako dobimo iz kebrov še dober gnoj. Vzeti se mora kebrom vsaka priložnost, da bi svoja jajčica spravili v zemljo, to je pa le mogoče, če jih pokončamo poprej, predno polagajo svoja jajčica. Da se pa kaj doseže, je potrebno, da vsi kmetovalci in sadjarji napovedo vojsko kebru. Kakor kebre je pa potrebno tudi pokončavati njih ličinke ali črve, ki žive po leti blizu pri vrhu zemlje. 271 Pri kopanju in povsod, kjer se dobe morajo se pokončati. To je lahko. Navadno še sami poginejo, kakor hitro pridejo na zrak in svetlobo. Mnogo jih pobero podgane, škorci, srake in nekateri drugi tiči. Nekateri priporočajo, da je dobro, da se v drevesnicah, ali sploh kjer jih je domnevati, posadi nekaj tacih rastlin, o katerih je znano, da jih posebno radi napadajo črvi, kakor salato in rudeče jagode. Take rastline se pa smejo saditi še le, ko nehajo letati kebri, ker sicer bi le kebrom postregli, ker bi baš v bližini tacih rastlin polagali jajčica. Kebri polagajo jajčica v take kraje, v katerih najprej črvi dobe jesti. Če take rastline, katere smo posadili, da nanje privabimo črvov, začno po leti zeleneti, tedaj jih hitro iz-kopljemo in hitro pokončamo črve, ki jih najdemo pri koreninah. Najtežje je črve preganjati v suhih poletjih in po zimi, ker tedaj gredo jako globoko v zemljo. Rastline, katerih se lotijo črvi, so uničene, ker jih izpodjedajo ob takem času, ko imajo največ soka. Če v drevesnici opazimo, da začne listje veneti in rumeneti, moramo takoj poiskati uzrok in škodljive živali odstraniti, potem pa moramo dobro prilivati, da drevesca ohranimo. Za vse slučaje je pa najbolje, če se kebri tako pridno nabirajo, da ne bode več dosti črvov. K temu morajo priganjati oblastva, županstva, otroke pa po šolah poučevati učitelji. Le s skupnim delovanjem se da kaj doseči. Upati je tudi temveč uspeha, ker tukaj gre za skupno korist sadjarjevo in kmetovalčevo in si torej oba tako podasta roki v za- v tiranji tega škodljivca. Ce bode vsak storil svojo dolžnost, ne bodemo več slišali toliko pritožb, da je tukaj ali tam črv uničil vse poljske pridelke, da vsled tega vlada silno pomanjkanje in glad. (Dalje sledi.) 303 kmetijstvo. Škodljivci sadnega drevja. (Dalje.) Bramor ali krtavica napravlja mnogo škode po drevesnicah. Kakor krt rije majhne hode po gredah. Naseli 304 se navadno v rahlih gredah in napravi mnogo škode s tem, da spodjeda koreninice mladih rastlin. Samica naredi nekaj centimetrov široko gnezdo z gladkimi stenami in vanj zleze kacih 200 jajčic. Gnezdo je malo pod površino zemlje in vanj pelje več zavitih hodnikov s površja zemlje in je po njih tako gnezdo lahko najti. Bramorje preganjajo s tem, da iščejo njih gnezda, jajčica previdno pobero in jih pokončajo. Kje je gnezdo se ve po ovenelih spodjedenih rastlinah. Posamične bramorje pa viamemo, če v luknjo vlijemo vede, kateri smo primešali malo petroleja. Bramorji pridejo potem iz zemlje. To delo se da najhitreje opravljati zjutraj zgodaj in se mora jako tiho ravnati, ker se sicer živali skrijejo v globokejša svoja zakotja. Tudi s kotranom namočena cunja, katero zakopljerno v gredo, prežene bramorja. Bramorja tudi vjameš v cvetlične lonce, ako jih zakoplješ v zemljo zamašivši odtočno luknjo tako, da je vrhnji rob 4 centi-metre pod zemeljskim površjem. Četrtina lonca se napolni z vodo, v katero padajo bramorji in potonejo. Tudi strigalice so škodljive, ker objedajo sadje, ako se prikažejo v večjem številu. Posebno rade objedajo grozdje, marelice in breskve, ali najdejo se pa tudi na jabelkah in hruškah. Strigalica dela škodo po noči; po dnevi se pa skrije v kak temen, hladen in vlažen kraj. Če položiš kje blizu tacega kraja, kjer strigalice delajo škodo povesna sena ali slame, bodo se hitro vanjo naselile strigalice v velikem številu, katere lahko pokončaš, ako otreseš povesno v vrelo vodo. Potem povesna zopet lahko deneš na drevesa. Kaj neprijeten gost so v vrtih tudi mravlje, ki ližejo sladek sok od sadja. Njih škoda je pa zaradi tega še večja, ker varujejo drevesne uši, od katerih sladkih izvržkov se žive. Mravlje jo tudi hitro potegnejo z dreves, s katerih smo obrali drevesne uši. Za preganjanje mravelj se je priporočalo že množino sredstev. Dobro je, če se okrog debla priveze goba v katere luknje si nasul zrnatega sladkorja. V tako gobo se zbere mnogo mravelj, katere potem s tem pokončaš, da gobo vtakneš v vrelo v voilo. To lahko večkrat ponavljaš. Če so mravljišča v bližini, polijejo se z vrelo vodo. v Škodljivcem sadnemu drevju prištevati so tudi ose in sršeni. Posebno radi napadajo zrelo grozdje, marelice, breskve in hruške in včasih vse pojedo, da sama koža ostane. Nekoliko te živali pokončaš s tem, če na drevje obešaš majhne stekleničice s sladkorno vodo, v katero se splazijo sladkosnedke in več ne najdejo izhoda in poginejo. Najbolje je pa pokončavati gnezda, pri čemur je pa treba previdno postopati, ker ose in sršeni hudo pikajo. Gnezda je najbolje pokončavati po noči, ko so vse ose ali sršeni zbrani. Če so ose ali sršeni v zemlji ali otlem drevesu, se pokončajo, če se prižge žveplenka (žve-pleni trak) in dene v izhodno luknjo, katera se potem hitro zadela. Marelicam in boljšim hruškam je jako škodljiva rudečenožna drevesna stenica. Ta stenica izvleče iz sadu najboljši sok, da potem nima nobenega okusa. Ta mrčes so prejšnje čase imeli za neškodljivega, dokler ga niso bolje poznali. Nekateri so celo trdili, da je koristen, ker pokonča semtertja tudi kako ličinko. Škoda je pa mnogo večja, nego korist, zato ga pa preganja vsak umen vrtnar. Lahko je spoznati ta mrčes, ker je ploščat, stenici podoben, rudečežolt in rudečih nog in tipalnic. Največ je tega mrčesa na drevji, kadar sadje začenja zoreti, tedaj naj se obira in pokončava. (Dalje sledi) 414 Kmetijstvo. Škodljivci sadnega drevja. (Dalje.) Jako škodljiv je jabolčni predni molj (Finea mali-nella). Ta molj ima jednakomerno svetlosive zadnje peruti, sprednje so pa umazano bele z sivimi svetlimi resami. Gosenice tega metulčka imajo po 16 nog in se v velicih množinah v maji ali po juniji pokažejo po sadnjih drevesih, katere vse prepredijo. Te gosenice so kacih 20 mm dolge. Na obeh koncih so tanjše. Barve so umazano rumene, po hrbtu rujave, glavo in tilnik imajo črn. Dorasle gosenice se zaprede in premene v rudečeru-meno barvo. Ko izlete babice, pokladajo ;ajčika v lubje dreves. Se f)red zimo se izležejo gosenice in pomladi začno takoj svoje škodljivo delo, ko se jame pokazovati listje. Na majhnih drevesih je najbolje, če škodljivce mečkaš in jih tako pokončavaš Na večjih drevesih pa seveda ne moreš tako do njih. Na večjih drevesih se po-končavajo s posebno bakljo. Drog oviješ na jednem koncu s tuljami ter pomočiš v petrolej in prižgeš. Ce si nekoliko spreten na ta način pokončaš gosenice in njih gnezda. Nekateri priporočajo razna brizgalna sredstva. Ta sredstva se pa navadno ne obneso, ker so gosenice majhne in jim tudi ne pridejo do živega, ker tekočina obvisi na spre-denini. Drugi nič manj škodljiv mrčes je jabelčar (Antho-nomus pomorum). To je majhen hrošč, ki ima po sredi perut belorujavo prečno progo. Ti keberčki prezimijo pod zmrzlim lubjem ali pa na tleh ob deblu in že zgodaj zlezejo na drevesa, kakor hitro spomladi začno poganjati listi. Globoke luknje narede v še ne odprto cvetje, in vanj zlezejo jajčica, iz katerih se izvale breznožne ličinke, ki razjedo cvetne organe, da se potem ne more narediti sad. Razvoj tega hrošča se hitro vrši. Iz jajca se v malo dneh izleže ličinka, ki dorase v štirinajstih dneh in se potem spremeni v bubo, iz katere se v jednem tednu izleže hrošč. Razširjenje tega škodljivca se s tem ovira, da se mu razrušijo njegova skrivališča. Star zamrl lub in mah naj se odpravlja z dreves. O cvetji naj se pogrne spodaj rjuha in rahlo veje stresejo, tako se jih večkrat lahko več nalovi, da se pokončajo. Se neodpadlo usahlo in za-rujevelo listje naj se pobira in požiga. Navadni jaboljčni molj (Blastodacna Hellerella) spada mej najnevarnejše škodljivce jabelčnih dreves. Ta molj je jako majhen z razprtimi peruti, meri jedva deset mm in se navadno prikazuje v velicih množicah. Predne peruti so rujavo sive, belo pisane, zadnje pa jednakomerno rujave z dolgimi risami, na temnih koncih sprednjih perut imajo nekaj povprečnih prog. y Ta majhen molj prikazuje se v juliji. Še manjša 415 gosenica zarije se po zimi globoko pod kakim popkom v lub drevesa in ondu prezimi. Pomladi se živi od mladih in cvetnih pecljev, v katere se zaje, ki seveda vsled tega usahnejo. Proti temu škodljivcu človek ne more dosti storiti. Pri mlajših drevesih se pač odstranijo poganki, v katere se je zajedel, pri večjih pa to ni mogoče. Tukaj morejo kaj storiti le tiči, na katere mora torej gledati sadjar. Jabelčni zavijač (Corpocapsa pomonella) je jako nevaren jabolkom in hruškam. Ta metulj se težko loči od drevesnega lubja in ga je zatorej težko zasledovati. Njegove prednje peruti imajo sive in rujave proge in se svetijo, zadnje so rujavosive. Ta metulj leta v juniji in juliji in je razširjen po vseh delih sveta. Jajčice poklada na nezrela jabolka in hruške. V osmih dneh se iz jajčic izvale gosenice, ki se vdero v sad. V jednem meseci izleže iz sadu gosenica in zaleže pod odstopljen lub dre- v vesa, kjer se premeni v bubo. Ce pridejo te ličinke z zgodnjim sadjem v sadno shrambo, tu izležejo in se v kakem kotu zapredejo. Da se ta mrčes preveč ne razširi je dobro, če se zbira hitro odpalo črvivo sadje in daje prešičem, predno