38 Decline of physical activity among adolescents - time to worry? Abstract Physical activity is one of the most important determinants of health, while physical inactivity is the fourh leading factor for early mortality and morbidity in the world. The study analyses the changes of moderate-to-vigorous physical activity of a cohort of boys and girls at ages 11 and 14. Their physical activity was assessed with the help of Bodymedia SenseWear Pro Armband and the analysis included only data that fulfilled he criteria of 90% daily wear time. The measurements of physical activity took place in autumn 2013 and 2014. The initial sample included 141 sixth-graders, aged 11 but in the 9th grade only the measurements of 50 children, meeting the strict criteria, were sassessed. The average moderate-to vigorous physical activity decreased more than one third between ages 11 and 14, being more noticeably at girls (46%) than boys (19%). Current findings warrant a wider debate on the organization of schoolwork. Key words: physical activity, ACDSi, accelerometer, longitudinal tracking, children, adolescents. Izvleček Telesna dejavnost je eden ključnih dejavnikov zdravja, telesna nedejavnost pa se uvršča na četrto mesto med dejavniki tveganja zgodnje umrljivosti in obolevno- sti na svetu. Pričujoča študija analizira spremembe v zmerni do visoko intenzivni telesni dejavnosti kohorte fantov in deklet pri starosti 1 1 in 14 let. Njihova telesna dejavnost je bila izmerjena objektivno z večsenzorsko napravo Bodymedia SenseWear Pro Armband, v štu- dijo pa so vključeni le podatki tistih merjencev, ki so jo nosili vsaj 90 % dneva. Merjenje telesne dejavno- sti je potekalo v jesenskih mesecih leta 2013 in 2016. Začetni vzorec je vključeval 141 šestošolcev, starih 11 let, v devetem razredu pa smo analizirali le podat- ke 50. merjencev, ki so zadostili strogim kriterijem. Ugotavljamo, da se je v obdobju med 11. in 14. letom starosti telesna dejavnost otrok, vključenih v vzorec, zmanjšala kar za tretjino, upad pa je bil bolj izrazit pri dekletih (za 46 %) kot pri fantih (za 19 %). Ugotovitve o izrazitem zmanjšanju telesne dejavnosti otrok v za- dnjih razredih osnovne šole narekujejo premislek o organizaciji šolskega dela v tem obdobju. Ključne besede: telesna dejavnost, ARTOS, merilnik po- speškov, longitudinalna spremljava, otroci, mladostnik. Vedrana Sember 1 , Marjeta Kovač 1 , Gregor Starc 1 , Shawnda Morrison 2 , Gregor Jurak 1 Ali smo lahko zaskrbljeni zaradi zmanjšanja telesne dejavnosti naših otrok v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju? Vir: SLOfit 1 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana 2 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, 6310 Izola športna vzgoja 39 „ Uvod Telesna dejavnost je eden ključnih kazalni- kov zdravja v človekovem življenju. Predsta- vlja celoto obnašanj telesa v gibanju, ki ga povzroča skeletno mišičevje, in se odraža v porabi energije (Caspersen, Powell in Chri- stenson, 1985). Telesna dejavnost je tako del celotne energijske porabe; ta vključuje tudi presnovo v mirovanju, rast in toplotne učinke prebavljanja hrane (Armstrong in Welsman, 2006). Eden večjih problemov današnjega načina življenja je porast tele- sne nedejavnosti; po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije (2010) je telesna nedejavnost četrti glavni dejavnik tveganja zgodnje umrljivosti in obolevnosti na sve- tu. Pomanjkanje gibanja povečuje tveganje za nastanek srčnih bolezni (Batty, 2002) in nekaterih vrst raka (Batty in Thune, 2000) ter vpliva na psihosocialno zdravje, funk- cionalne sposobnosti in splošno kakovost življenja (Powell in Pratt, 1996). Ustrezno in- tenzivno gibanje povečuje tudi nasičenost kisika v možganih, kar pomaga pri izvedbi nalog in miselnih procesih (Kleim, Cooper in VandenBerg, 2002). Raziskave kažejo, da se telesna nedejavnost v otroštvu in mla- dosti v veliki meri odraža tudi v vedenjskih vzorcih v odrasli dobi (Malina, 2001). Zaradi znanstveno dokazanih pozitivnih vplivov telesne dejavnosti na človekovo zdravje in dobro počutje ter velikih zdra- vstvenih tveganj, ki jih povzroča telesna nedejavnost, je delovna skupina Šport in zdravje pri Evropski uniji (EU) izdala pri- poročila za povečanje telesne dejavno- sti evropske populacije, ki so naslovljena predvsem na oblikovalce politik (EUPAG, 2008). Prva smernica temelji na priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije (2010), da naj bodo otroci in mladostniki vsak dan najmanj 60 minut zmerno do visoko inten- zivno telesno dejavni. To količino telesne dejavnosti morajo otroci doseči z različ- nimi oblikami telesne dejavnosti (pouk, organizirana športna vadba, dejavna igra, prihod v šolo idr.), ki morajo biti varne, za- bavne in ki spodbujajo naravno gibanje otrok. Slovenija je pripravila priporočila o telesni dejavnosti za odrasle (Fras in Polič- nik, 2007), za otroke in mladostnike pa je skupina slovenskih avtorjev izoblikovala smernice (Bratina idr., 201 1). Te izpostavljajo najmanjšo zaželeno dnevno količino zmer- no do visoko intenzivne telesne dejavnosti, povzeto po priporočilih Svetovne zdra- vstvene organizacije (2010), poleg tega pa opredeljujejo tudi strukturo ustrezne tele- sne vadbe (ogrevanje, postopnost napora, umirjanje in sproščanje) in primerne vsebi- ne za posamezne razvojne skupine otrok in mladostnikov glede na njihove razvojne posebnosti. Pretekle raziskave v Sloveniji so telesno dejavnost najpogosteje ocenjevale s po- močjo vprašalnikov (Matejek in Starc, 2013; Pišot in Zurc, 2004; Strniša in Planinšec, 2014; Zurc, Pišot in Strojnik, 2005), v zadnjih letih pa telesno dejavnost otrok in mla- dostnikov bolj objektivno ocenjujemo z merjenjem z različnimi merilniki pospeškov (Jurak idr., 2015; Sorić idr., 2015; Volmut, Pi- šot in Šimunič, 2013). Vprašalniki so zaradi enostavnosti in nizkih stroškov (Prince idr., 2008) najpogosteje uporabljena metoda za ocenjevanje telesne dejavnosti na po- pulacijski ravni (Dyrstad, Hansen, Holme in Anderssen, 2014), vendar pa so težavni zaradi veljavnosti in zanesljivosti rezultatov (Helmerhorst, Brage, Warren, Besson in Eke- lund, 2012). Ta se v večini primerov izraža v nenamernem precenjevanju pogostnosti in intenzivnosti telesne dejavnosti (War- necke idr., 1997) ali v želji po poročanju želenega izida (Argiropoulou, Michalopo- ulou, Aggeloussis in Avgerinos, 2004). Ker je tehnika dvojno označene vode, ki velja za zlati standard merjenja porabe energije pri ljudeh (Hoos, Plasqui, Gerver in Wester- terp, 2003), izjemno draga in neprimerna za uporabo na velikih vzorcih, se raziskovalci v veliki meri zanašajo na alternativne teh- nike (Krishnaveni idr., 2009) za oceno sku- pne porabe energije (merilniki pospeškov in večsenzorske naprave). Merilniki porabe energije oz. merilniki pospeškov še danes dajejo najbolj natančno oceno porabe energije med gibanjem telesa posamezni- ka kot v mirovanju (Ekelund, Tomkinson in Armstrong, 2011). Z odraščanjem se spreminjajo tako pogo- stnost in količina kot tudi intenzivnost in vrste telesne dejavnosti otrok. Zaradi po- večanja sedentarnega načina življenja in upada telesne dejavnosti v času odraščanja (Corder idr., 2015; Dalene idr., 2018; Farooq idr., 2018; Harding, Page, Falconer in Coo- per, 2015; Jaakkola idr., 2019; Jago idr., 2008; Lima idr., 2017; Lopes idr., 2019; Ortega idr., 2013; Rääsk idr., 2015; Santos, Marques, Min- derico, Ekelund in Sardinha, 2018)light (LPA so nas zanimale spremembe v objektivno ocenjeni količini telesne dejavnosti sloven- skih fantov in deklet v začetnem obdobju pubertete, tj. v obdobju med 11. in 14. le- tom starosti. „ Metode dela Vzorec merjencev V študijo smo vključili merjence iz obse- žnejše raziskave transverzalnega spremlja- nja telesnega in gibalnega razvoja otrok – ARTOS (Jurak, Kovač in Starc, 2013). Stra- tificiran vzorec vključuje učence in učenke 6. razreda iz 12 osnovnih šol, izmerjene leta 2013, ki so bili v intervalu +/- 6 mesecev glede na 1. oktober 2013, stari 11 let. Iste učence in učenke smo ponovno izmerili čez tri leta, ko so bili devetošolci in so bili stari 14 let. Na začetni stopnji študije je so- delovalo 385 otrok, od tega smo v 6. razre- du pridobili zanesljive podatke 141 otrok, v 9. razredu pa 101 otrok. Merski protokol Telesna dejavnost je bila izmerjena z več- senzorsko napravo Bodymedia SenseWear Armband (SWA; BodyMedia Inc., Pittsbur- gh, ZDA). Delovanje merilnika SWA temelji na prepoznavanju vzorcev porabe energi- je in oceni telesne dejavnosti. Uporablja več ne invazivnih biometričnih senzorjev, s katerimi meri različne fizikalne kazalnike (toplotni tok, galvanski odziv kože, tempe- raturo kože, temperaturo ozračja ob telesu merjenca in telesno dejavnost, ki jo meri z dvoosnim merilnikom pospeškov). Merilnik s pomočjo algoritmov preračunava podat- ke iz več senzorjev, vključujoč spol, starost, višino in težo, ter izračuna porabo energi- je. Merilnik SWA je bil v preteklosti večkrat uporabljen za ocenjevanje porabe energije pri otrocih in mladostnikih (Jurak idr., 2015; Sorić idr., 2015) in se je izkazal za zanesljiv merski instrument tako pri odraslih (St- -Onge, Mignault, Allison in Rabasa-Lhoret, 2007) kot otrocih (Arvidsson, Slinde, Lars- son in Hulthén, 2009). Otroci so merilnik nosili na triglavi miši- ci desne roke en teden, vsak dan vseh 24 ur. Sneli so ga le pri morebitnih vodnih dejavnostih in prhanju. V analize telesne dejavnosti so bili vključeni le tisti otroci, ki so merilnik nosili vsaj pet zaporednih dni (od tega oba dneva med vikendom), dnev- no pa je moral merilnik zabeležiti porabo energije najmanj 21 ur in 20 minut. Merilnik je podatke zbiral v enominutnem intervalu. Antropometrijske meritve smo izvedli po standardnih antropometrijskih postopkih. V času teh meritev so bili otroci oblečeni v lahka oblačila in so bili bosi. Telesno vi- šino in dolžine smo izmerili z antropome- trom Siber & Hegner (Zurich, Switzerland) na milimeter natančno. Telesno maso smo 40 izmerili na 100 gramov natančno s preno- sno elektronsko tehnico Tanita BWB-800P (Arlington Heights, IL, ZDA). Vsakič, ko smo tehnico premaknili, smo preverili natanč- nost njenega merjenja. Zbiranje podatkov Starše merjencev smo pisno obvestili o namenu in postopkih zbiranja podatkov ter pridobili njihova pisna soglasja za vklju- čitev otrok v raziskavo. Za raziskavo smo pridobili pozitivno mnenje Komisije RS za medicinsko etiko (št. 138/05/13). Podrobno- sti zbiranja podatkov so že bila predhodno objavljena (Jurak idr., 2013). Merjenci iz raziskave ARTOS so nosili meril- nike SWA, ki so zaznavali njihove fiziološke procese polnih 6 dni v jesenskem obdobju. Isti otroci so merilnik nosili v letu 2013 in 2016, ko so obiskovali šesti in deveti razred osnovne šole. Izurjena ekipa raziskovalcev je namestila merilnike ob sredah zjutraj in jih pobrala naslednji teden v torek. Merjen- ci so nosili merilnike cel dan, začasno so jih odstranili le pri prhanju in kopanju ter ob tistih športnih dogodkih (običajno tekmo- vanjih), kjer jih zaradi zagotavljanja varno- sti ni bilo dovoljeno nositi. Pred začetkom merjenja smo učencem razložili delovanje merilnikov in jim dali ustna navodila za uporabo. Poleg tega smo zanje, za njihove starše in učitelje pripravili tudi kratka pisna navodila za uporabo merilnikov. Spremenljivke S pomočjo SWA smo ocenjevali naslednji spremenljivki telesne dejavnosti najstnikov: celotno porabo energije, izraženo v kilojo- ulih (kJ), trajanje zmerno do visoko inten- zivne telesne dejavnosti (MVPA), izražene v minutah (min). MVPA smo opredelili kot telesno dejavnost, ki je presegla presnovni ekvivalent dejavnosti (MET) 4 MET. Antro- pometrijske meritve so vključevale telesno višino, telesno maso, sedno višino in dolži- no noge. Obdelava podatkov Podatke o telesni dejavnosti smo analizirali s programskim paketom Bodymedia Sen- seWear Professional 8.1. S pomočjo progra- ma IBM SPSS 22.0 smo pregledali normal- nost porazdelitve in naredili deskriptivno statistiko. Za preučevanje razlik v telesni dejavnosti med spoloma in glede na sta- rost merjencev smo uporabili t-test za po- novljive vzorce. „ Rezultati Povprečna starost vključenih šestošolcev je bila 11,29 + 0,3 let, pri tem so bila dekleta v 6. razredu stara 11,28 + 0,28 let, fantje pa 11, 36 + 0,38 let. Povprečna starost vključe- nih devetošolcev je bila 14,27 + 0,33 let, pri tem so bila dekleta stara 14,23 + 0,32, fantje pa 14,30 + 0,34 let. Na vzorcu vseh merjencev smo analizirali razlike v ocenjeni telesni dejavnosti med spoloma in med starostnima obdobjema 11 in 14 let (Tabela 1). Pri devetošolcih se je bila povprečna količina MVPA v primerjavi s „ Razprava Prva pomembna ugotovitev te študije je, da je obdobje med 11. in 14. letom starosti kritično zaradi zmanjšanja telesne dejavno- sti slovenskih otrok. V tem obdobju MVPA v povprečju namreč upade kar za tretjino, s tem, da je upad bolj izrazit pri dekletih (za 46 %) kot pri fantih (za 19 %). Upad MVPA v pubertetnem obdobju je sicer pričakovan. Vzroki za tako izrazito zmanjšanje količine MVPA so različni. Domnevamo, da je naj- pomembnejši dejavnik šolsko okolje, saj tuje raziskave kažejo, da je kar 80 % šolar- jev telesno dejavnih predvsem v šoli, ne pa Tabela 1 Ocenjena telesna dejavnost šolarjev v 6. (1 1 let) in 9. razredu (14 let), ločeno po spolu Spol Razred (N) Min Max Povprečje Standardni odklon MVPA (min) Ženski 6. (70) 21 390 129,11 77, 07 9. (57) 17 267 69,77 47, 69 Moški 6. (71) 38 346 152,23 73,38 9. (44) 45 368 123,64 65,587 Skupaj 6. (141) 21 390 140,75 75,86 9. (101) 17 368 93,24 62,00 Celokupna po- raba energije (kJ/kg) (kJ) Ženski 6. (70) 343 6363 2042,84 1364,44 9. (57) 222 6786 1502,63 1138, 8 0 Moški 6. (71) 768 5496 2387,13 1193, 51 9. (44) 695 10001 3229,64 1834,22 Skupaj 6. (141) 343 6363 2316,91 1305,51 9. (101) 222 10001 2254,99 1706,91 šestošolci nižja za 47,51 min, kar je predsta- vljalo več kot tretjino (33,8 %) telesne dejav- nosti šestošolcev. Pri tem je bilo zmanjšanje bolj izrazito pri dekletih (za 59,34 min) kot pri fantih (za 28,59 min). Pri starosti 1 1 let (6. razred) so bili najstniki statistično značilno telesno dejavnejši kot pri starosti 14 let (9. razred) (t = 17,087, p < 0,05). Velikost vpliva starosti na telesno dejavnost je bila velika (ES = 0,69). Devetošolci so bili statistično značilno bolj telesno dejavni kot deveto- šolke (t = 2,09; p < 0,05), medtem ko razli- ke med telesno dejavnostjo šestošolcev in šestošolk niso bile statistično značilne (t = 0,601, p = 0,55). Pri starosti 11 let je bilo 88 % merjencev (n = 124/141) v povprečju telesno dejavnih več kot 60 minut MVPA dnevno. Pri tem je bilo takšnih več fantov (94 %, N = 67/71) kot deklet (81 %, N = 57/70). Pri starosti 14 let je bilo takšnih 63 % merjencev (N = 67/101). doma (Woods, Tannehill, Quinlan, Moyna in Walsh, 2010). Naši učenci imajo v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju le dve uri redne športne vzgoje (Kovač, Jurak, Starc, Leskošek in Strel, 2011). Manjša koli- čina ur glede na prvi dve vzgojno-izobra- ževalni obdobji je lahko kritična pri tistih učencih, ki ne izberejo izbirnega predmeta s športnega področja, saj se njihova siste- matična strokovno vodena MVPA zmanj- ša kar za tretjino. Učenci so v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju tudi bolj obremenjeni s šolskim delom, saj se poveča število predmetov iz 11 pa vse do 14 (Predmetnik osnovne šole, 2014) in nji- hova tedenska obremenitev iz 25,5 na 28,5 ur, lahko pa celo do 32 ur (Zakon o osnovni šoli, 2006; Predmetnik osnovne šole, 2014), kar posledično pomeni več sedenja v šoli in doma (več domačih nalog in učenja) ter posledično manj časa za telesno dejavnost. Brettschneider in Naul (2004) navajata re- športna vzgoja 41 zultate številnih študij, ki kažejo, da se v pu- berteti gibalna dejavnost značilno zmanjša s starostjo − 3 % letno pri fantih in kar 7 % letno pri dekletih. Močnejši upad telesne dejavnosti pri dekletih lahko pojasnjujemo z vstopom deklet v adolescenco. Ta nasto- pi po puberteti, mi pa smo ugotovili, da so dekleta v vzorcu postala v povprečju bio- loško zrela pri 12,2 letih, medtem ko fantje skoraj leto in pol kasneje (Sember, 2017). Z vstopom v adolescenco interesi deklet po- stanejo mnogo bolj raznoliki, zato čas na- menjajo vrsti različnih dejavnosti, glede na boljšo učno uspešnost deklet (Zurc, 2019) v srednjih šolah pa je mogoče, da dekleta učenju doma na račun telesne dejavnosti, posvečajo več časa kot fantje. Nižje kot je telesna dejavnost razvrščena v njihovem vrednotnem sistemu, manj časa ji name- njajo (Dexter, 1999; Riddoch idr., 2004; Silva idr., 2010). Fantje pridejo na to stopnjo ne- koliko kasneje, zato lahko pri njih pričaku- jemo večji upad z vstopom v srednjo šolo. Študije kažejo tudi, da so dekleta manj motivirana za športno dejavnost od fantov, zato v manjši meri sodelujejo v zunajšolskih športnih dejavnostih in na športnih tekmo- vanjih (Dexter, 1999; Silva idr., 2010) ter se pogosteje opravičujejo od pouka športa (Jurak in Kovač, 2011). V primerjavi s fanti so dekleta bolj orientirana na naloge, zanima jih predvsem učenje športnih veščin in ra- zumevanje procesov, medtem ko so fantje bolj orientirani v rezultat, kar pomeni, da se radi udeležujejo bolj intenzivnih dejav- nosti, kjer je v ospredju primerjanje med vrstniki in doseganje športnih dosežkov (Ames in Archer, 1988; Silva idr., 2010; Sirard, Pfeiffer in Pate, 2006). Pričakovano smo tudi ugotovili, da so fan- tje telesno bolj dejavni od deklet. Te ugo- tovitve so skladne s predhodnimi izsledki objektivnega ocenjevanja telesne dejav- nosti otrok (Hallal idr., 2012; Henning Bro- dersen, Steptoe, Boniface in Wardle, 2006; Jurak, Cooper, Leskošek in Kovač, 2013; So- rić idr., 2015)ethnicity and socioeconomic status (SES. Razloge za nižjo telesno dejav- nost deklet je moč iskati v manjši socialni podpori za šport (Telford idr., 2016), nižji stopnji užitka (Cairney idr., 2012) in v manj- šem sodelovanju v organiziranem športu (Vella, Cliff in Okely, 2014; Zurc, 2012)4042 children aged 8.25 (SD = 0.44. Medgeneracijskih primerjav o objektivno ocenjeni telesni dejavnosti šolarjev nima- mo, zaradi česar ne moremo zanesljivo do- kazati, ali je telesna dejavnost današnje ge- neracije 14-letnikov nižja, kot je bila telesna dejavnost preteklih generacij. Primerjave gibalne učinkovitosti kot rezultata telesne dejavnosti pa kažejo, da so današnje 14-le- tnice precej bolj učinkovite, kot so bila leta 1990, fantje pa nekoliko manj (Strel, 2017). Tudi primerjave ravni telesne dejavnosti slovenskih najstnikov z vrstniki iz tujine ka- žejo, da je le-ta še vedno visoka, še posebej med tednom (Sember idr., 2016; Tremblay idr., 2016). Omenjeni izsledki nakazujejo, da se upad telesne dejavnosti v tem sta- rostnem obdobju ne izraža tudi v upadu telesnih zmogljivosti otrok. Vprašanje pa je, kakšen je vpliv nižje telesne dejavnosti na telesno zmogljivost v kasnejšem obdobju adolescence. V tem obdobju namreč be- ležimo tudi v gibalni učinkovitosti slabše medgeneracijske trende (Strel, 2017). Ugotovitve te študije postavljajo ključno vprašanje, ali bomo kot družba zgolj spre- jeli navedene ugotovitve kot nekaj samou- mevnega ali pa se bomo odzvali nanje in mladostnikom, še posebej dekletom, omo- gočili boljše možnosti in spodbude za tele- sno dejavnost. Glede na to, da so slovenski otroci in mladostniki med telesno najbolj dejavnimi na svetu (Aubert idr., 2018; Trem- blay idr., 2016) in da se mnogi odločevalci ozirajo za našimi sistemskimi ukrepi, je smiselno zgolj nadgraditi dosedanje kon- ceptualne rešitve. Izsledki iz tujine kažejo, da se dekleta počutijo manj kompetentna pri športni vzgoji in da ima šola s športno vzgojo značilno manjši vpliv na telesno dejavnost deklet kot fantov (Van Sluijs, McMinn in Griffin, 2007). Isti trend je moč opaziti pri podpori staršev in prijateljev, kjer naj bi večja podpora prijateljev in družine značilno vplivala le na višjo dejavnost deč- kov (Telford idr., 2016). Domnevamo, da v Sloveniji v pred pubertetnem obdobju to ni težava, saj so pri 11. letih dekleta na isti stopnji gibalne učinkovitosti kot fantje. Te- žave deklet nastopijo v obdobju, ko zaradi pubertetnih sprememb ne obvladujejo več svojega telesa, kot so ga pred temi spre- membami. Razlike v gibalni učinkovitosti in v telesnih značilnostih med spoloma se naenkrat močno povečajo, zato so zelo upravičene zahteve po ločenem poučeva- nju deklet in fantov; tako že vrsto let poteka večji del šolskega programa v naših šolah. Znotraj ločenega poučevanja na predme- tni stopnji osnovne šole bo verjetno tre- ba dekletom ponuditi vsebinsko nekoliko spremenjen program, vse otroke pa bistve- no razbremeniti dodatnega dela za šolo v prostem času. Enak razmislek velja tudi za srednješolsko obdobje, tako za dekleta kot za fante, ki so ravno takrat v razvojno naj- bolj občutljivem obdobju. „ Prednosti in omejitve Prednosti te študije vključujejo dosleden in natančen merilni inštrument, stroga merila pri upoštevanju meritev glede na nošenje SWA in velik začetni vzorec. Kljub temu da je SWA eden najbolj zanesljivih merilnikov za merjenje telesne dejavnosti, je treba upoštevati tudi nekatere omejitve: i) učen- ci so se zavedali, da so bili merjeni in nad- zorovani, zato njihovo izmerjeno telesno dejavnost ne moremo posplošiti kot po- polnoma realno oceno telesne dejavnosti; ii) visoki stroški merjenja in cena naprave nista omogočala merjenja telesne dejavno- sti vseh otrok v istem tednu, zato je lahko prišlo do sprememb v trajanju telesne de- javnosti zaradi različnih vremenskih razmer v času meritev; iii) zaradi kratke življenjske dobe baterije in majhnega pomnilnika naprave smo uporabili enominutno zaje- manje signala, kar je lahko povzročilo, da nismo zaznali vseh kratkotrajnih visoko in- tenzivnih gibanj in smo morda zaradi tega podcenili celotno trajanje in intenzivnost izmerjene telesne dejavnosti; iv) zunanji dejavniki, ki so lahko vplivali na telesno de- javnost med 11. in 14. letom starosti: dru- žinske težave, težave s prijatelji, prehranje- valne navade in sprememba okolja/šole; iv) zaradi strogih meril pri upoštevanju skoraj celodnevnih meritev smo iz analize izključi- li podatke nekaterih otrok, ki se intenzivno ukvarjajo s športom, saj so morali npr. med treningom ali tekmovanjem odstraniti me- rilnik, to pa je zagotovo vplivalo na ocenjen obseg MVPA. „ Zaključek Izsledki študije predstavljajo pomemben prispevek k razumevanju sprememb v življenjskih slogih slovenskih najstnikov. Ugotovitve o izrazitem zmanjšanju tele- sne dejavnosti otrok na predmetni stopnji osnovne šole narekujejo premislek o or- ganizaciji šolskega dela v tem obdobju, še posebej ob vedno bolj prepričljivih znan- stvenih spoznanjih o povezanosti telesne dejavnosti s kognitivnim in možganskim delovanjem. Telesna dejavnost namreč iz- boljšuje prekrvavljenost možganov in na ta način izboljšuje možganski krvožilni sistem, poleg tega pa tudi izjemno poveča kon- centracijo neurotropina BDNF, ki spodbuja rast nevronov (Pencea, Bingaman, Wie- 42 gand in Luskin, 2001), dokazano pa izbolj- šuje tudi mikrostrukturo možganske beline, ki je ključna za hiter pretok informacij med možganskimi regijami in višjimi kognitiv- nimi centri (Chaddock-Heyman idr., 2014). Nekatere študije kažejo, da lahko že 20-mi- nutna aerobna dejavnost vpliva na večjo pozornost na učno snov in posledično na boljšo učno uspešnost (Hillman, Erickson in Kramer, 2008; Howie, Schatz in Pate, 2015). Z zagotavljanjem ustrezne količine in intenzivnosti telesne dejavnosti v času pouka lahko torej otrokom zagotovimo ustrezno nevrogenezo, ki sploh omogoči, da se naučijo in trajno pomnijo snov. Zato predlagamo šolam in odločevalcem na rav- ni šolske politike: •dosledno in kakovostno izvajanje re- dnega pouka športa za vse učence, ki vključuje sodelovanje športnega peda- goga in zdravnika pri opravičevanju od športne vadbe (Jurak idr., 2018), • posebno gibalno vadbo za zdravstve- no ogrožene (Jurak idr., 2018), • razmislek o nekoliko drugačnem pro- gramu športne vadbe za dekleta (pre- usmeritev od rezultatsko usmerjenih dejavnost k dejavnostim, ki so usmer- jene na njihovo telo in so zasnovane problemsko v obliki avtentičnih nalog), • obogatitev ponudbe in ustrezno orga- nizacijsko umeščenost športnih intere- snih dejavnosti v zadnjem vzgojno-iz- obraževalnem obdobju, še posebej za dekleta, • uvedbo gibalnih odmorov (Jurak idr., 2018), • uvedbo gibalno dejavnih kratkih preki- nitev pouka, t. i. minut za zdravje, • poučevanje skozi telesno dejavnost, •zagotavljanje možnosti za gibalno dejavnost otrok tik pred poukom in po njem (ureditev pogojev za dejavni prihod v šolo, ureditev okolice šole za spontano gibalno dejavnost – šolsko igrišče in naravno okolje). Domneve, s katerimi skušamo pojasnje- vati rezultate, narekujejo tudi nove smeri raziskovanja telesne dejavnosti slovenskih otrok in mladostnikov. Odgovor o vplivu posameznih okolij, še zlasti šolskega, na celokupno telesno dejavnost šolajočih se otrok, je mogoče pojasniti z dnevnimi ana- lizami telesne dejavnosti; tj. da se ugotovi, kakšen obseg MVPA dosegajo 11-letniki v času, ki ga preživijo v šoli ter zunaj nje (čez teden in ob koncu tedna) v primerja- vi s 14-letniki. Nadalje so potrebne ločene analize telesno najmanj dejavnih otrok, da ugotovimo, ali so se pri teh otrocih vzorci spreminjali drugače kot pri telesno bolj de- javnih in kakšen je vpliv teh sprememb na telesno zmogljivost teh otrok. Domnevo, da se zaradi nekoliko kasnejšega vstopa fantov v adolescenco večji upad njihove telesne dejavnosti zgodi šele v srednji šoli, je treba preveriti na vzorcu srednješolcev. „ Viri 1. Ames, C. in Archer, J. (1988). Achievement goals in the classroom: students’ learning strategies and motivation process. Journal of Educational Psychology, 80(3), 260–267. 2. Argiropoulou, E. C., Michalopoulou, M., Aggeloussis, N. in Avgerinos, A. (2004). Va- lidity and reliability of physical activity me- asures in Greek high school age children. Journal of Sports Science and Medicine, 3(3), 147–159. 3. Armstrong, N. in Welsman, J. R. (2006). The Physical Activity Patterns of European Youth with Reference to Methods of Assessment. Sports Medicine, 36(12), 1067–1086. 4. Arvidsson, D., Slinde, F., Larsson, S. in Hulthén, L. (2009). Energy cost in children assessed by multisensor activity monitors. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41(3), 603−611. 5. Aubert, S., Barnes, J., Abdeta, C., Abi Nader, P ., Adeniyi, A., Aguilar-Farias, N., … S. Tremblay, M. (2018). Global Matrix 3.0 Physical Activity Report Card Grades for Children and Youth: Results and Analysis From 49 Countries. Journal of Physical Activity and Health, 15(2), 251–273. 6. Batty, G. D. (2002). Physical activity and coro- nary heart disease in older adults: a systema- tic review of epidemiological studies. The Eu- ropean Journal of Public Health, 12(3), 171−176. 7. Batty, D. in Thune, I. (2000). Does physical activity prevent cancer?: Evidence suggests protection against colon cancer and pro- bably breast cancer. British Medical Journal Publishing Group, 321, 1424. 8. Bratina, N., Hadžić, V., Battelino, T., Pistotnik, B., Dolenc, M., Šajber, D., … Dervišević, E. (2011). Slovenske smernice za telesno udej- stvovanje otrok in mladostnikov v starostni skupini od 2 do 18 let. Zdravniški Vestnik, 12(80), 885–896. 9. Brettschneider, W. D. in Naul, R. (2004). Study on young people’s lifestyles and sedentariness and the role of sport in the context of education and as a means of restoring the balance. Fran- kfurt am Main: Peter Lang. 10. Cairney, J., Kwan, M. Y., Velduizen, S., Hay, J., Bray, S. R. in Faught, B. E. (2012). Gender, per- ceived competence and the enjoyment of physical education in children: a longitudinal examination. International Journal of Behavio- ral Nutrition and Physical Activity, 9(1), 26–34. 11. Caspersen, C. J., Powell, K. E. in Christenson, G. M. (1985). Physical activity, exercise, and physical fitness: definitions and distinctions for health-related research. Public Health Re- ports, 100(2), 126–131. 12. Chaddock-Heyman, L., Erickson, K. I., Holtrop, J. L., Voss, M. W., Pontifex, M. B., Raine, L. B., … Kramer, A. F. (2014). Aerobic fitness is as- sociated with greater white matter integrity in children. Frontiers in Human Neuroscience, 8, 584. 13. Corder, K., Sharp, S. J., Atkin, A. J., Griffin, S. J., Jones, A. P., Ekelund, U. in Van Sluijs, E. M. F. (2015). Change in objectively measured physical activity during the transition to adolescence. British Journal of Sports Medici- ne, 49(11), 730–736. 14. Dalene, K. E., Anderssen, S. A., Andersen, L. B., Steene-Johannessen, J., Ekelund, U., Hansen, B. H. in Kolle, E. (2018). Secular and longitudi- nal physical activity changes in population- -based samples of children and adolescents. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 28(1), 161–171. 15. Dexter, T. (1999). Relationships between sport knowledge, sport performance and academic ability: Empirical evidence from GCSE Physical Education. Journal of Sports Sciences, 17(4), 283–295. 16. Dyrstad, S. M., Hansen, B. H., Holme, I. M. in Anderssen, S. A. (2014). Comparison of self- -reported versus accelerometer-measured physical activity. Medicine and Science in Sports and Exercise, 46(1), 99–106. 17. Ekelund, U., Tomkinson, G. in Armstrong, N. (2011). What proportion of youth are physi- cally active? Measurement issues, levels and recent time trends. British Journal of Sports Medicine, 45(11), 859 – 8 65. 18. Farooq, M. A., Parkinson, K. N., Adamson, A. J., Pearce, M. S., Reilly, J. K., Hughes, A. R., … Reil- ly, J. J. (2018). Timing of the decline in physi- cal activity in childhood and adolescence: Gateshead Millennium Cohort Study. British Journal of Sports Medicine, 52(15), 1002–1006. 19. Fras, Z. in Poličnik, R. (2007). Nacionalni program spodbujanja telesne dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do 2012: povzeto po strategiji Vlade Republike Slovenije na področju telesne (gibalne) dejavnosti za krepitev zdrav- ja od 2007 do 2012. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. 20. Hallal, P . C., Andersen, L. B., Bull, F. C., Guthold, R., Haskell, W., in Ekelund, U. (2012). Global physical activity levels: surveillance progress, pitfalls, and prospects. The Lancet, 380(9838), 247–257. 21. Harding, S. K., Page, A. S., Falconer, C. in Co- oper, A. R. (2015). Longitudinal changes in sedentary time and physical activity during športna vzgoja 43 adolescence. International Journal of Behavi- oral Nutrition and Physical Activity, 12(1), 1–7. 22. Helmerhorst, H. H. J. F., Brage, S., Warren, J., Besson, H. in Ekelund, U. (2012). A systematic review of reliability and objective criterion- -related validity of physical activity questi- onnaires. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 9(1), 103. 23. Henning Brodersen, N., Steptoe, A., Boniface, D. R. in Wardle, J. (2006). Trends in physical activity and sedentary behaviour in adole- scence: ethnic and socio-economic diffe- rences. British journal of sports medicine, 41(3), 140−144. 24. Hillman, C. H., Erickson, K. I. in Kramer, A. F. (2008). Be smart, exercise your heart: exercise effects on brain and cognition. Nature Revi- ews Neuroscience, 9(1), 58–65. 25. Hoos, M. B., Plasqui, G., Gerver, W.J. M. in Westerterp, K. R. (2003). Physical activity le- vel measured by doubly labeled water and accelerometry in children. European Journal of Applied Physiology, 89(6), 624–626. 26. Howie, E. K., Schatz, J. in Pate, R. R. (2015). Acute effects of classroom exercise breaks on executive function and math performan- ce: A dose–response study. Research Quarter- ly for Exercise and Sport, 86(3), 217–224. 27. Jaakkola, T., Hakonen, H., Kankaanpää, A., Jo- ensuu, L., Kulmala, J., Kallio, J., … Tammelin, T. H. (2019). Longitudinal associations of fun- damental movement skills with objectively measured physical activity and sedentari- ness during school transition from primary to lower secondary school. Journal of Science and Medicine in Sport, 22(1), 85–90. 28. Jago, R., Wedderkopp, N., Kristensen, P. L., Møller, N. C., Andersen, L. B., Cooper, A. R. in Froberg, K. (2008). Six-Year Change in Youth Physical Activity and Effect on Fasting Insulin and HOMA-IR. American Journal of Preventive Medicine, 35(6), 554–560. 29. Jurak, G. in Kovač, M. (2011). Excusing pupils from physical education lessons in primary school. Opravičevanje med poukom športne vzgoje v osnovni šoli. Didactica Slovenica, 28(1), 18–31. 30. Jurak, G., Kovač, M. in Starc, G. (2013). The ACDSi 2013–The Analysis of Children’s De- velopment in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropological Notebooks, 19(3), 123–143. 31. Jurak, G., Cooper, A., Leskošek, B. in Kovač, M. (2013). Long-term effects of 4-year longitudi- nal school-based physical activity interven- tion on the physical fitness of children and youth during 7-year follow-up assessment. Central European Journal of Public Health, 21(4), 190–194. 32. Jurak, G., Sorić, M., Starc, G., Kovač, M., Miši- goj-Duraković, M., Borer, K. in Strel, J. (2015). School day and weekend patterns of physi- cal activity in urban 11-year-olds: A cross- -cultural comparison. American Journal of Human Biology, 27(2), 192–200. 33. Jurak, G., Starc, G., Kovač, M., Kostanjevec, S., Radi, P ., Erjavšek, M., … Krpač, F. (2018). Priroč- nik za preventivne time za izpeljavo dejavnosti na področju gibanja in prehrane v pilotnem te- stiranju projekta uživajmo v zdravju. Ljubljana: Fakulteta za šport. 34. Kleim, J. A., Cooper, N. R. in VandenBerg, P. M. (2002). Exercise induces angiogenesis but does not alter movement representati- ons within rat motor cortex. Brain Research, 934(1), 1–6. 35. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., Leskošek, B. in Strel, J. (2011). Športnovzgojni karton: diagno- stika in ovrednotenje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport. 36. Krishnaveni, G. V, Veena, S. R., Kuriyan, R., Kishore, R. P., Wills, A. K., Nalinakshi, M., … Kurpad, A. V. (2009). Relationship between physical activity measured using accelero- meters and energy expenditure measured using doubly labelled water in Indian chil- dren. European Journal of Clinical Nutrition, 63(11), 1313–1319. 37. Lima, R. A., Pfeiffer, K., Larsen, L. R., Bugge, A., Moller, N. C., Anderson, L. B. in Stodden, D. F. (2017). Physical Activity and Motor Compe- tence Present a Positive Reciprocal Longi- tudinal Relationship Across Childhood and Early Adolescence. Journal of Physical Activity and Health, 14(6), 440–447. 38. Lopes, L., Silva Mota, J. A. P., Moreira, C., Abreu, S., Agostinis Sobrinho, C., Oliveira- -Santos, J., … Santos, R. (2019). Longitudinal associations between motor competence and different physical activity intensities: LabMed physical activity study. Journal of Sports Sciences, 37(3), 285–290. 39. Malina, R. M. (2001). Physical activity and fi- tness: pathways from childhood to adultho- od. American Journal Of Human Biology, 13(2), 162–172. 40. Matejek, Č. in Starc, G. (2013). The relation- ship between children’s physical fitness and gender, age and environmental factors. An- nales Kinesiologiae, 4(2), 95–108. 41. Ortega, F. B., Konstabel, K., Pasquali, E., Ruiz, J. R., Hurtig-Wennlöf, A., Mäestu, J., … Sjö- ström, M. (2013). Objectively Measured Physical Activity and Sedentary Time du- ring Childhood, Adolescence and Young Adulthood: A Cohort Study. PLoS ONE, 8(4), e60871. 42. Pencea, V., Bingaman, K. D., Wiegand, S. J. in Luskin, M. B. (2001). Infusion of Brain-Derived Neurotrophic Factor into the Lateral Ventri- cle of the Adult Rat Leads to New Neurons in the Parenchyma of the Striatum, Septum, Thalamus, and Hypothalamus. The Journal of Neuroscience, 21(17), 6706 – 6717. 43. Pišot, R. in Zurc, J. (2004). Gibalna/športna aktivnost pri učencih in učenkah drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja osnovne šole. Revija za elementarno izobraževanje, 7(1), 99 –107. 44. Powell, K. E. in Pratt, M. (1996). Physical acti- vity and health. British Medical Journal Publis- hing Group, 313, 126. 45. Predmetnik osnovne šole. (2014). Pridoblje- no iz http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs. gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetlet- ka/predmetniki/Pred_14_OS_4_12.pdf 46. Prince, S. A., Adamo, K. B., Hamel, M. E., Hardt, J., Gorber, S. C. in Tremblay, M. (2008). A com- parison of direct versus self-report measures for assessing physical activity in adults: a sys- tematic review. International Journal of Beha- vioral Nutrition and Physical Activity, 5(1), 56. 47. Rääsk, T., Konstabel, K., Mäestu, J., Lätt, E., Jürimäe, T. in Jürimäe, J. (2015). Tracking of physical activity in pubertal boys with dif- ferent BMI over two-year period. Journal of Sports Sciences, 33(16), 1649–1657. 48. Riddoch, C. J., Andersen, L. B., Wedderkopp, N., Harro, M., Klasson-Heggebø, L., Sardinha, L. B., … Ekelund, U. (2004). Physical Activity Levels and Patterns of 9- and 15-yr-Old Euro- pean Children. Medicine and Science in Sports and Exercise, 36(1), 86–92. 49. Santos, D. A., Marques, A., Minderico, C. S., Ekelund, U. in Sardinha, L. B. (2018). A cross- -sectional and prospective analyse of reallo- cating sedentary time to physical activity on children’s cardiorespiratory fitness. Journal of Sports Sciences, 36(15), 1720 –1726. 50. Sember, V. (2017). Impact of physical activity and physical fitness on academic performance in selected Slovenian schoolchildren. Doctoral thesis, Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije. 51. Sember, V., Starc, G., Jurak, G., Golobič, M., Kovač, M., Samardžija Pavletič, P. in Morri- son, S. A. (2016). Results From the Republic of Slovenia’s 2016 Report Card on Physical Activity for Children and Youth. Journal of Physical Activity and Health, 13(1 1/2), 256–264. 52. Silva, P ., Sousa, M., Aires, L., Seabra, A., Ribeiro, J., Welk, G. in Mota, J. (2010). Physical activi- ty patterns in Portuguese adolescents: The contribution of extracurricular sports. Euro- pean Physical Education Review, 16(2), 171–181. 53. Sirard, J. R., Pfeiffer, K. A. in Pate, R. R. (2006). Motivational factors associated with sports program participation in middle school students. Journal of Adolescent Health, 38(6), 693–703. 54. Sorić, M., Starc, G., Borer, K. T., Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. in Mišigoj-Duraković, M. (2015). Associations of objectively assessed sleep and physical activity in 11-year old children. Annals of Human Biology, 42(1), 31–37. 44 55. St-Onge, M., Mignault, D., Allison, D. B. in Rabasa-Lhoret, R. (2007). Evaluation of a por- table device to measure daily energy expen- diture in free-living adults. The American Jo- urnal of Clinical Nutrition, 85(3), 742–749. 56. Strel, J. (2017). Fantje so v povprečju manj gi- balno učinkoviti, kot so bili leta 1990, dekleta pa bolj. Šport, 65(3), 176 –184. 57. Strniša, K. in Planinšec, J. (2014). Gibalna de- javnost otrok z vidika socialno-ekonomskih razseznosti. Revija za elementarno izobraževa- nje, 7(1), 99 –107. 58. Svetovna zdravstvena organizacija (2010). Global recommendations on physical activity for health. Ženeva: Svetovna zdravstvena or- ganizacija. 59. Telford, R. M., Telford, R. D., Cochrane, T., Cun- ningham, R. B., Olive, L. S. in Davey, R. (2016). The influence of sport club participation on physical activity, fitness and body fat during childhood and adolescence: The LOOK Lon- gitudinal Study. Journal of Science and Medi- cine in Sport, 19(5), 400–406. 60. Tremblay, M. S., Barnes, J. D., González, S. A., Katzmarzyk, P. T., Onywera, V. O., Reilly, J. J. in Tomkinson, G. R. (2016). Global Matrix 2.0 : Report Card Grades on the Physical Activity of Children and Youth Comparing 38 Coun- tries. Journal of Physical Activity and Health, 13(2), 343–366. 61. Van Sluijs, E. M. F., McMinn, A. M. in Griffin, S. J. (2007). Effectiveness of interventions to promote physical activity in children and adolescents: systematic review of controlled trials. BMJ, 335(7622), 703. 62. Vella, S. A., Cliff, D. P. in Okely, A. D. (2014). Socio-ecological predictors of participati- on and dropout in organised sports during childhood. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 1 1(1), 1–10. 63. Volmut, T., Pišot, R. in Šimunič, B. (2013). Objectively Measured Physical Activity In Children Aged From 5 To 8 Years. Slovenian Journal of Public Health, 52(1), 9–18. 64. Warnecke, R. B., Johnson, T. P ., Chávez, N., Su- dman, S., O’rourke, D. P., Lacey, L. in Horm, J. (1997). Improving question wording in surve- ys of culturally diverse populations. Annals of Epidemiology, 7(5), 334–342. 65. Woods, C. B., Tannehill, D., Quinlan, A., Mo- yna, N. in Walsh, J. (2010). The Children’s Sport Participation and Physical Activity Study (CSPPA)–Research Report No 1. Dublin, Ireland: Irish Sports Council. 66. Zakon o osnovni šoli (uradno prečiščeno besedilo), Uradni list RS (2006). Pridoblje- no iz http://www.uradni-list.si/1/objava. jsp?urlid=200681&stevilka=3535 67. Zurc, J. (2012). Povezave med gibalno dejav- nostjo in razvitostjo socialnih spretnosti pri otroku. Zdravniški Vestnik, 81(12), 847–860. 68. Zurc, J., Pišot, R. in Strojnik, V. (2005). Gender Differences in Motor Performance in 5-6 year old children. Kinesiologia Slovenica, 1 1(1), 90–104. 69. Zurc, J. (2019). Ali je spol otroka dejavnik učne ospešnosti v osnovni šoli? Revija za Ele- mentarno Izobrazevanje, 12(1), 59 - 87. asist. dr. Vedrana Sember Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport vedrana.sember@fsp.uni-lj.si