



I

7?TfPiTrTpmT} :

■v--. - .*/.v", •• * /.;; • v. • ' ;y,-


Poljedelstvo.

Slovenskim gospodarjem v pouk

spisal

Viljem Rohrman,

strokovni učitelj na deželni kmetijski šoli na Grmu.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

I. del.

Splošno poljedelstvo.

9

V Celovcu 1897.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja.

4 8 9 6 O

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

Predgovor.

vajset let je preteklo, odkar je razdelila družba sv.
Mohorja med svoje člane knjigo „Umni kmetovalec ",
ktero je spisal zaslužni gospod Fran Povše,  tedaj
vodja deželne kmetijske šole v Gorici. Ta poučna knjiga
je mnogo koristila; stotero ukaželjnih gospodarjev je zaje¬
malo iz nje potrebnih vednostij za boljše obdelovanje svojih
zemljišč in se navduševalo za kmetijski napredek.

Sedaj je prvi zvezek te knjige, ki je obsegal „polje-
delstvo“, popolnoma razprodan. Že zaraditega, pa tudi z
ozirom na to, da je poljedelstvo v zadnjih dvajsetih letih
v marsičem napredovalo, sklenil je sl. odbor družbe sv. Mo¬
horja, izdati vnovič tako knjigo, ki bo napeljevala sloven¬
skega poljedelca k napredku. Sprejel je v ta namen moje
delce, ktero izide v dveh zvezkih; prvi zvezek ima obsegati
splošno poljedelstvo,  drugi zvezek pa kmetijsko
rastlinarstvo,  ali pouk o pridelovanju posameznih kme¬
tijskih rastlin, o obdelovanju travnikov in pašnikov.

Pričujoči I. del je urejen po vzgledu drugih jednakih
spisov, a tvarino sem obdelal po svoje in samostalno, kakor
sem sodil, da bo prav za našega poljedelca. Oziral sem se
povsod na potrebe našega slovenskega oratarja, porabljajoč
pri tem svoje dosedanje izkušnje. Kako sem rešil to svojo
nalogo, naj prijazni čitatelj blagohotno sam razsodi.

Da pa pojasnim vendar nekoliko vodila, ki so mi bila
merodajna pri sestavljanju te knjige, povedati moram sle¬
deče. Umni poljedelec mora poznati rastlinsko življenje,
sestavo zemlje in gnoja. To je podlaga, to so temeljni po¬
goji, na ktere je oprt skoro ves napredek v poljedelstvu.

l*

4

Zato sem izkušal takoj v prvem poglavju povedati vse, kar
je najvažnejšega v rastlinskem življenju, in ravno tako tudi
v drugih poglavjih pojasniti, kar je treba vedeti napredujo¬
čemu gospodarju, da bo umel zemljo bolje obdelovati in pri¬
mernejše gnojiti. Dalje sem tudi o podnebju toliko povedal,
kolikor je treba, da moremo presojati vremenske razmere svo¬
jega kraja in preudarjati v tem oziru gospodarsko vrednost
jedne ali druge kmetije. V sedmo poglavje, ki obravnava
„setev“, uvrstil sem — proti dosedanjemu običaju — tudi
pouk o kolobarjenju rastlin. Zdi se mi, da je to najpriklad-
nejše mesto za to razpravo, s ktero se je kolikor toliko
seznaniti že v splošnem poljedelstvu. Ves ta pouk sem po
svoje sestavil in na podlagi dveh vzgledov pojasnil vse, kar
je v obče važnega za pravilno kolobarjenje. Pri »oskrbo¬
vanju rastlin" sem opozoril pri vremenskih nezgodah, kdaj
in kako se je zglasiti za odpust davka. Opisal sem dalje
vse to o plevelu in rastlinskih boleznih, kar bi moral ve¬
deti vsak, kdor se peča s poljedelstvom. Tudi kmetijsko-
kemijskih poskuševališč nisem pozabil, ampak sem jih pri-
lično omenjal pri zemlji, gnoju in semenu.

Podobe sem pridejal povsod, kjer se mi je zdelo po¬
trebno, dotično snov še posebno pojasniti, ali pa opozoriti
na njo prijaznega čitatelja. Nekaj podob je izvirnih, in sem
jih sam priredil za to knjigo. Orodja nisem popisal pod
posebnim poglavjem, ampak prilično pri tistem delu, za
ktero se rabi. Sprejel sem v knjigo tudi tako orodje in take
stroje, kterih mali posestnik ne more rabiti. To pa zaradi-
tega, da bode videl, kako se dandanes napreduje v tem po¬
gledu, in kako si pomagajo veliki posestniki do cenejšega
dela, in sploh do dela, če jim primanjkuje delavcev. Sicer
pa imamo tudi po slovenskih deželah mnogo grajščin, kjer
se nahajajo naši čitatelji v službah, in kterim bode izvestno
koristil tudi ta pouk.

S temi kratkimi opazkami izročam to knjigo, iskreno
želeč, da bi koristila našim poljedelcem in jim pomagala do
boljše bodočnosti.

Na Grmu,  dne 1. velikega travna 1896.

V. Rohrman.

Uvod.

oljedelstvo je tista vrsta kmetijstva, ktera preživi
največ človeštva. Poljedelstvo nam daje vsakdanji
kruli, pa tudi največ drugega živeža; ono je pa
tudi glavna podlaga uspešne živinoreje,  tedaj
tiste vejice kmetijske, ktera je postala v sedanjem času
tako važna za izboljšanje kmetskega blagostanja.

S poljedelstvom so se pečali gospodarji že v starih
časih; od tiste dobe do današnjega dne je ostala ta stroka
kmetijska najbolj razširjena in že zaraditega tudi najvaž¬
nejša, kolikor jih imamo. Seveda se je prvotno poljedelstvo
tekom časa močno izpremenilo in predrugačilo. V prvih
časih ni bilo treba zemlje dosti obdelovati, ker je bila
sploh bolj rodovitna; to vidimo še dandanes po tistih kra¬
jih, kjer še ni človek nikdar sejal, pa tudi ne žel, tedaj po
krajih, kjer se razprostirajo še pragozdi in pašniki, po
kterih vzrastla trava vsako leto segnije na mestu. Ne¬
izmerne planjave takega sveta nahajamo na pr. še v Ameriki.
Tudi pri nas je nekdaj bilo tako. Pašniki in gozdi so po¬
krivali zemljo. V tistih časih je bila zemlja že zadosti ob¬
delana. če je bila le nekoliko razrita in razbrskana, vsaj
toliko, da se je seme lahko zakrilo. Brez gnoja in brez
posebnega obdelovanja je zemlja toliko rodila, da so imeli
ljudje vsega dovolj. Takrat je bilo seveda manj ljudij na
svetu, kakor jih je dandanes, zemlje je bilo pa ravno toliko,
kolikor je je sedaj. Če ni več zemlja na jednem mestu
dovolj rodila, lahko so si gospodarji prebirali zemljišča, da
si je med tem časom prejšnja njiva zopet opomogla in po¬
stala bolj rodovitna.

6

Dandanes je vse drugače, in mi živimo v popolnoma
drugih razmerah. Naša zemlja je tekom časa mnogo svoje
prvotne rodovitnosti izgubila, tako da hi nam sedaj tudi
popolnoma opešala, ko bi je ne gnojili in dobro obdelovali.
Ker se je ljudstvo povsod silno pomnožilo, treba je sedaj
na malem prostoru veliko pridelati. Z dobrim obdelovanjem
moramo prisiliti zemljo k večji rodovitnosti.

Če se ozremo nekoliko po širnem svetu, vidimo, da
umejo gospodarji po drugih deželah več dobivati od zemlje
kakor mi, če tudi imajo ravno tako zemljo, kakor je naša.
Njihove letine so po navadi dobre in mnogo boljše kakor
naše. Poglaviten vzrok tej prikazni je ta, da umejo go¬
spodarji po drugod zemljo bolje obdelovati, kakor jo znamo
pri nas. V boju za vsakdanje življenje so drugi narodi bolj
napredovali v kmetijstvu, kakor smo mi, in zato tudi lažje
izhajajo kakor mi.

A tudi mi ne smemo zaostati. Tudi nam je treba na¬
predovati in se učiti, česar ne znamo. Poslušati moramo
novejše in boljše izkušnje; okoristiti se moramo z njimi, v
kolikor se dado porabiti za naše razmere, če si hočemo
izboljšati svoje stanje. Učimo se jih pa iz dobrih kmetijskih
knjig, ki so gotovo le v ta namen spisane, da bi jih tudi
pri nas obračali v prid. — Če bi vsak le iz lastne izkušnje
zajemal in popravljal kmetijo, kako počasi bi se napredo¬
valo, in kako drage bi bile take izkušnje. Ta pot bi bila
rakova! Pač pa se moramo učiti drug od drugega, kajti
„več glav več ve“. In kar se ne zve med sosedi, to zvemo
po dobrih knjigah in kmetijskih časopisih, ki nam prinašajo
izkušnje naprednih gospodarjev iz drugih krajev.

Jako nespametno ravnajo tedaj tisti malomarneži, ki
zasmehujejo nauk, kterega podajajo kmetijske knjige, češ,
da je to sama „teorija“, da je vse to le na papirju, in
da ne velja za dejansko rabo. Taki ljudje so pač pomilo¬
vanja vredni, ker ne izprevidijo, ali pa nočejo uvideti, da
so po knjigah napisane le najboljše izkušnje vsega sveta,
in da to ni nikako modrovanje posamezne osebe. Kdo drug,
kakor dobri kmetijski nauki, napisani v knjigah in po čas¬
nikih, zanesel je največ napredka v posamezne dežele?
Zakaj imamo kmetijske šole, kmetijske družbe in kmetijske
popotne učitelje? Za kaj drugega, kakor za to, da skrbe
za primeren pouk, ki je dandanes kmetu še najbolj potre¬
ben, ker je le-ta glede napredka najbolj zaostal za vsemi
drugimi stanovi.

7

Poljedelstvo se je do danes za mnogo in v vsakem oziru
izboljšalo. Največ je pa k temu pripomoglo znanstveno
preiskovanje rastlinskega življenja, zemlje in
gnoja,  s kterimi ima poljedelec največ opraviti. Prirodo-
znanstvo in še posebej takozvana kmetijska kemija  je
tisti nauk, ki nam je razodel in pojasnil, kako se rastlina
živi; to je bilo našim prednikom popolnoma neznano, mi pa
moramo dandanes to razumeti, če hočemo na svojih zem¬
ljiščih več pridelovati. Kmetijska kemija nam je razodela,
kako vpliva obdelovanje na rodovitnost zemlje, kaj je prav
za prav gnoj, in kako deluje gnoj v zemlji. Ona nam je
pa tudi pokazala in razkrila velikanske množine raznih
tvarin, ki se dado porabiti za gnoj, o kterih se prej ljudem
še sanjalo ni. Ker se kmetijski nauk opira na prirodo-
znanstvo, zato je treba vsakemu kmetovalcu nekoliko znanja
iz prirodoznanstva, da more bolje razumeti in presojati razne
okoliščine, ki vplivajo na rastlinsko rast, in ktere stoje v
tesni zvezi s kmetijstvom.

Kakor ima dandanes kmetovalec res težavno stališče
v svojem poklicu, tako je pa na drugi strani zopet Bog
poskrbel, da se lahko poslužuje različnih pripomočkov, s
kterimi je mogoče zemljo bolje obdelovati, bolje gnojiti in
k večji rodovitnosti pripraviti kakor nekdaj, tako da je
mogoče še vedno izhajati in vztrajati v boju za vsakdanje
življenje s trdnim upanjem, da pridejo zopet boljši časi
tudi za kmetski stan.

Pričujočemu pouku o poljedelstvu je naloga, seznaniti
nas z vsemi sredstvi, s kterimi je mogoče zemljo v njeni
rodovitnosti izboljšati, tako da nam bo mogoče zanaprej
večje in boljše pridelke doseči kakor doslej. Čim več
bomo umeli pridelati, tem lažje bomo izhajali in prenašali
velike stroške za davke, delavce itd.

Kdor hoče polje z dobičkom obdelovati, mora marsikaj
znati. Pred vsem mora biti poučen, kaj potrebujejo rast¬
line za dobro rast. Kakor mora živinorejec vedeti, kaj vse
potrebuje živina, da se lepo redi, ravno tako mora tudi
poljedelec znati, kako se živijo rastline, če jih hoče prav
pridelovati, če jim hoče pravilno gnojiti itd. Ker se rast¬
lina redi v zemlji, poznati je vsakemu poljedelcu tudi last¬
nosti različne zemlje in njeno sposobnost za pridelovanje
različnih rastlin. Kavno tako mu je pa tudi vedeti, kako
vplivata podnebje in krajevna lega na rastlinsko rast, ker
sta to prav važna pogoja rastlinskega življenja in se je

8

pri izbiranju rastlin vselej ozirati na nja. Dalje se imamo
učiti v poljedelstvu, kako je izboljšavati slaba in nerodovitna
zemljišča. Mnogo je še zemlje, ki je v marsičem pomanjk¬
ljiva, in ktera daje zaraditega še premalo užitka. Posebno
važen je potem pouk, kako je zemljo pravilno obdelovati
in gnojiti, ker se v tem oziru nahajajo pri nas še veliki nedo-
statki. Končno se učimo v poljedelstvu, kako je kmetijske
rastline v obče sejati, kako oskrbovati, žeti in spravljati.

Glede na vse to je ves pouk o poljedelstvu razdeljen
v sledeča poglavja:

I. Rastlinsko življenje. — II. Zemlja. — III. Podnebje.
— IV. Izboljšanje zemlje. — V. Obdelovanje zemlje. —
VI. Gnojenje. — VII. Setev. — VIII. Oskrbovanje rastlin. —
IX. Žetev in shranitev pridelka.

V knjigi sem rabil vseskoz novo mero. Ker pa tej še
nismo popolnoma vajeni, bodi sledeče povedano.

Velikost zemljišč merimo na hektare.  Jeden hektar
zemlje je več kakor jeden oral ali joh, ker meri 1 hektar
okoli 1 s / 4  orala (joha). Jeden oral je nekoliko večji, kakor
polovica hektara. Bolj kakor na hektare se razumemo na
štirijaške (kvadratne) metre, s kterimi merimo istotako veli¬
kost zemljišč. Jeden štirijaški meter je desettisoči del od
jednega hektara; po tem takem obsega 1 hektar 10.000 štiri-
jaških metrov. Sto štirijaških metrov skupaj imenujemo
tudi ar; 1 hektar ima tedaj 100 arov. Velika zemljišča me¬
rimo na hektare, manjša pa na are, oziroma na štirijaške
metre. Hektar zapišemo na kratko s črkama ha,  ar s črko a
in štirijaški meter z znamenjem m 2 .

Za določevanje teže rabimo sedaj novi cent ali meter-
ski cent in kilograme. Meterski cent je še enkrat tolik,
kakor stari cent, in 1 kilogram še enkrat težji, kakor stari
funt. 1 meterski cent ima 100 kilogramov, in 1 kilogram
ima 1000 gramov. Na kratko zapišemo meterski cent tudi
s črko q,  kilogram pa s kg.

Namesto mernikov, vaganov, veder itd. rabimo sedaj
hektoliter,  ki meri 100 litrov. 1 hektoliter drži nekoliko
več, kakor trije merniki skupaj ali poldrug vagan, pa nekaj
manj, kakor dve vedri. Na kratko zaznamujemo hektoliter
s hi,  liter pa z l.

I. Rastlinsko življenje.

pjoljedelec prideluje rastline, da redi z njimi sebe in ži-
Jife vino. Znano nam je, da so rastline žive stvari, da
rastejo in sprejemajo živež, kterega dobivajo v zemlji,
gnoju in zraku. Vendar nam je še dosti premalo znano,
kako se vse to godi,  kako se namreč rastline redijo,
in kako so v ta nanj e n stvarjene. Doslej nam je le toliko
znano, da seme kali, če ga spravimo v zemljo, in da vzraste
iz malega in drobnega semena veliko večja rastlina, ktera
rodi zopet novo seme.

Življenje naše živine nam ni tako skrito; mi dobro
vemo, kakšne in koliko krme potrebuje živina za svojo rast.
Če hočemo rastline bolj uspešno pridelovati kakor dosilidob,
moramo tudi vedeti, kako so stvarjene, in česa potrebujejo
za dobro rast. Če nismo o tem poučeni, rastlinam tudi po¬
streči ne moremo, kakor bi bilo treba.

Da bomo lažje razumeli, kako se rastline živijo, se¬
znaniti se moramo najprej s tem, kako je rastlinsko telo
stvarjeno. Pojasniti hočem tedaj rastlinsko življenje, toda
le v toliko, kolikor je potreba vedeti o tem vsakemu na¬
prednemu poljedelcu.

1. Vnanja podoba rastline.

Pri vseh naših kmetijskih rastlinah razločujemo sle¬
deče glavne dele: korenino, steblo, liste, cvet in
plod.  Vsi ti deli imajo svojo posebno podobo, pa tudi
svoje posebno opravilo; zaraditega jih imenujemo „organe“,
kakor imenujemo tudi pri živalih posamezne dele života. S
korenino, steblom in listjem (perjem) se rastlina hrani;
cvet in plod ji pa služita, da napravlja seme, s kterim se
lahko pomnoži. Oglejmo si nekoliko bliže rastlinske organe.

10

Pod. 1. Vlaknate korenine
pri jednokaličnicah.

Pod. 2. Glavna korenina pri
dvokaličnicah.

a) Korenina.  S korenino je rast¬
lina utrjena v zemlji; z njo sprejema
rastlina največ živeža. Korenina ne
poganja nikdar listov (perja). To
omenim zaraditega, da bomo vedeli
razločevati korenino od podzemnega
stebla. Dalje je korenina na svojem
spodnjem koncu pokrita ali obuta s
takozvano koreninino kapico;
ista olajšuje, da rastoča korenina lažje
prodira zemljo, in da se kaj nežno
stvar j eni konec korenine ne more po¬
škodovati (glej pod. 3.).

Korenina je različne podobe, koli¬
kor nam je znano. Tukaj hočem raz¬
ločevati dve glavni vrsti korenin. Pri
jednokaličnicah,  t. j. pri tistih
rastlinah, ktere -kalijo samo z jedno
kalico, kakor vidimo to na pr. pri žitu
in travi,  so korenine vlaknate;  iste
obstajajo iz mnogih, jednako razvitih
vlaken ali drobnih korenin, ki so
na jednem mestu vzrastle, kakor
kaže podoba 1.

Pri dvokaličnicah,  t. j.
pri tistih rastlinah, ki izkale z
dvema kalicama, kakor na pr.
pri sočivju ali stročnicah
(fižolu, grahu, detelji), pri koren-
stvu itd., imamo pa glavno
korenino,  ki je vejnata. Na
njej razločujemo srčno kore¬
nino,  ki je v sredi in debelejša,
ter stranske koreninice,  ki
rastejo iz srčne korenine, in ktere
so dosti drobnejše, kakor vidimo
na podobi 2.

Če mlajše korenine natanč¬
neje opazujemo, najdemo, da so
češče kosmate  (gl. pod. 1. in 2.).
Te kosmatinice niso nič drugega,
kakor prav majčkine koreninice,
s kterimi posrkajo rastline največ

11

živeža. Zaradi njih po¬
dobe jih imenujemo ko¬
reninske  1 a s c e,  pa
tudi sesalne ali lasne
koreninice. Koreninski
lasci se v zemlji močno
sprimejo s prstjo, iz ktere
srkajo živež, kakor vi¬
dimo na podobi 4.

Na starejših kore¬
ninah usahnejo sčasoma
sesalne koreninice (glej
pod. 5.); prst je v tem
slučaju prirastla le na s P od “'i 1  ^ oneo
tistih delih korenine, na hme, povečan ;
kterih so sesalne koreni- i  koreninski’

Pod. 3.

Pod. 4.

Izklila ogrščična rastlina;
a  koreninski lasei, 6 prst,
ktere se drže koreninski
lasci, če rastlinico izrujemo.

niče še žive. lasci, _

Če izrujemo kore- ^ '“ re P inina
nmo iz zemlje, se drobne
koreninice rade potrgajo, ker so jako nežne. Zaraditega ne
dobimo nikdar vseh korenin iz zemlje; tanši spodnji konci
se navadno potrgajo, če izpulimo rastlino s korenino vred.

Rastlinske korenine se razvijejo posebno močno na
takih mestih v zemlji, kjer najdejo
veliko živeža. Sploh pa one bolj
globoko in bolj na široko rastejo,
kakor si navadno mislimo, ker se
nam nikdar ne posreči korenine
popolnoma izruti. Z natančnim pre¬
iskovanjem se je našlo, da segajo
korenine kmetijskih rastlin celo v
sledeče globočine, in sicer: pri pše- g.
niči do 60 cm  globoko; pri ječmenu fl
do 1 m  in 90 cm  globoko; pri ovsu
do 2 m  in 20 cm  globoko; pri tur-
ščici do 1 m  globoko, v rahli pe¬
ščeni zemlji tudi do 3—4 m;  pri do¬
mači detelji do 60 cm  globoko; pri
lucerni do 1 m  in 20 cm  globoko;
pri esparzeti do 3 m  globoko.

Iz tega lahko povzamemo, ko¬
like vrednosti je globoka plast zemlje
in globoko obdelovanje za uspešno

Pod. 5.

Žitna korenina, pri kteri so
le spodnje in še žive sesalne
koreninice zarastle z zemljo.

12

rast kmetijskih rastlin. Kajti kakor je rastlina razvita
pod zemljo, tako je razvita tudi nad zemljo; čim bolj se
razraste korenina, tem več použije živeža, in tem bolj nam
obrodi sadež.

b) Steblo.  Na steblu se razvije listje (perje), cvetje
in plod; po steblu se prevaja sprejeti živež v listje. Steblo
raste navadno nad zemljo  in navzgor; pri mnogih rast¬
linah nahajamo pa tudi taka stebla, ki rastejo pod zemljo;
zaraditega jih imenujemo podzemna stebla.  Ker se vi¬
dijo podzemna stebla precej taka kakor korenine, smatrajo
jih gospodarji navadno tudi za korenine, kar pa v resnici
niso. Steblo poganja liste, korenina pa nikdar ne. To je
poglavitni razloček med obema.

Podzemnim steblom prištevamo čebulo, gomolj in
koreniko.

Čebulo  nahajamo pri navadni čebuli, pri česnju, pod-
lesku itd. Čebula sama je skrajšano steblo z mesnatimi
listi. Na spodnji strani čebule nahajamo vlaknate korenine.

Gr o mol j nam je znan v podobi krompirja in topinam-
bure ali papeževe repice. Gomolj je tudi odebeljeno in
omesenelo steblo. Na gomolju nahajamo očesa, iz kterih se
razvijajo nova stebla, stranski poganki, imenovani „pritlike“
ali ,.živice“, in vlaknate korenine.

Korenika  je korenini najbolj podobna. Poznamo jo
na tem, da raste v zemlji večjidel napošev ali vodoravno,
da raste trpežno naprej, in da poganja vsako leto na po¬
daljšanem koncu nove liste in zelnate mladike, rastoče nad
zemljo, v zemlji pa vlaknate korenine. Mnoge trave se ši¬
rijo na ta način in delajo gosto prepreženo rušo; posebno
mi je pokazati na trpežno koreniko pri piriki ali perenki,
tistem plevelu, ki nam je vsem prav dobro znan, kajti dela
nam še največ preglavice po njivah, kjer se je ugnezdil.

Podzemna stebla rabimo za pomnožitev rastlin, na pr.
pri krompirju, topinamburi, česnju itd.

Nadzemna stebla so zelnata ali lesnata. Lesnato steblo
imenujemo deblo, o kterem govorimo pri drevju. Kmetijske
rastline imajo pa zelnata stebla; vendar razločujemo tudi
pri zelnatem steblu nektere posebne vrste, na pr. bil in
cvetno bete  v. Bil  imenujemo votlo in kolenčasto steblo
pri žitu in travah, cvetna bete  v je pa tisto steblo, ktero
vzraste iz podzemnega stebla, in ktero ne poganja nikakor-
šnih listov, temveč nosi le cvetje, kakor je to na pr. pri
čebuli in dr.

13

c) Listje.  Listi rastejo iz stebla in so zeleni in plošč-
nati. Listi so prevažni za rastlinsko življenje; oni prebav¬
ljajo sprejeto hrano in jo pretvarjajo v rastlinske snovi.
Z listjem rastline tudi dihajo, kakor človek in žival s pljuči.
Skoz listje izhlapeva tudi vsa voda, ktero so rastline z ži¬
vežem vred sprejele iz zemlje, in ktere ne morejo dalje
rabiti. Listje je rastlinam tako potrebno, kakor ljudem in
živalim želodec in pljuča. Zato tudi vidimo, kako nevarne
so tiste rastlinske bolezni, ki se naselijo na listju, kakor
na pr. žitna rja, krompirjeva plesen itd. Mnogo škodujejo
rastlinam tudi raznovrstni mrčesi, ki razjedajo listje, kakor
gosenice, bolhe itd. Rastline, kterim listje prezgodaj od¬
pade ali boleha, se ne morejo razviti; dajejo nam zaradi-
tega le pičle pridelke, ali pa ostanejo brez ploda.

d) Cvetje.  Cvet imenujemo tisti del rastline, iz kte-
rega se razvije plod  ali sad  s kaljivim semenom. Plod
se napravi le na oplojenem cvetu. Cvet
se oplodi s pomočjo prašnikov in pe¬
stiča,  ki sta najvažnejša dela vsakega
cveta. Prašnikov je navadno več v cvetu
in stoje najrajši okoli pestiča; poznamo
jih na tem, da so nitasti ali pecljati, in
da imajo na zgornjem koncu glavico, tako-
zvano prašnico,  ki je napolnjena s
cvetnim prahom.  Pestič sedi sredi ^ Pod. 6.
cveta in je navadno debel, okrogel in ze- ^  ^je'pestič. P Pe-
len. Na pestiču razločujemo plodnico, stia'obstoji izplodnice
vrat in brazdo.  Plodnica je spodnji, (6) in iz dveh peresa-
najdebelejši del pestiča; če jo prerežemo, stlh  brazd c vratu pa
najdemo v njej navadno po več semenskih ^ ste cvetni m plevt
popkov ali zarodkov, iz kterih se raz¬
vije seme  (na pr. pri fižolovem ali gra¬
hovem cvetu, glej pod. 7.), ali pa tudi po
jeden sam semenski popek, kakor vidimo
to pri žitnem cvetu. Vrh plodnice se na¬
haja tanek vrat  in vrh vratu brazda.

Na mnogih pestičih (na pr. pri žitu in
travah) pa manjka vratu, in brazda je
neposredno prirastla na plodnico (glej
pod. 6.). Brazda je različne podobe in
izločuje neki klejast sok, kterega se pri¬
jema cvetni prah.

Pri žitu, sočivju itd. nahajamo praš-

Pod. 7.

Pestič v grahovem
cvetu, povečan in pre¬
rezan; pl  plodnica, v
vrat, 6 brazda, sp  se¬
menski popki.

14

nike in pestič skupaj v jednem cvetu; imamo pa tudi take
rastline, kakor na pr. koruzo ali turščico, konoplje, buče itd.,
kjer so prašniki ločeni od pestičev in se nahajajo prvi ka¬
kor drugi v posebnih cvetih, ktere ločimo zategadelj tudi v
prašne in pestične cvete.  Tako nahajamo na pr. pri
turščici zgoraj v latu (metlici, križu, roži, muhovniku, ban¬
deri) prašno cvetje, spodaj v betičih ali na storžu pa pe¬
stične cvete; ti imajo posebno dolge, lasem podobne vratove
in so odeti s krovnim listjem. Iz pestične plodnice vzraste
turščično zrnje. Pri bučah in kumarah nahajamo ravno tako
ločeno cvetje. Pri teh rastlinah je obojno cvetje na prvi
pogled jednako, a če pogledamo cvetje bolj natančno, vidimo
na pestičnem cvetu, in sicer spodaj cveta, plodnico,  iz
ktere se razvije buča, oziroma kumara.

Imamo pa tudi take rastline, pri kterih so cveti tako
ločeni, da se nahajajo na jedni rastlini le prašni cveti, na
drugi iste vrste pa le pestični, kakor na pr. pri konoplji in
hmelju. Rodovitno je seveda le oplojeno pestično cvetje, ker
se plod razvije iz plodnice, ktero nahajamo na pestiču.

Da se cvet oplodi, in da rodi zrele plodove in kaljivo
seme, treba je, da pride cvetni prah iz prašnikov na pesti-
čevo brazdo, kjer začne kaliti in rasti v plodnico. V plod-
nici se sprime s semenskimi popki, iz kterih se razvije
seme. Cvetni prah prenašajo veter in žužki, zlasti pridne
bučelice na svojih nožicah.

Ob cvetju je treba ugodnega vremena, da se cvet lahko
oplodi. Lahek in miren veter pospešuje oplodbo, deževno
vreme in močni vetrovi pa škodujejo cvetu. Cvet kvarijo
razun tega tudi različni škodljivci in bolezni, na pr. medena
rosa, uši itd.

e) Plod.  Plod nam daje potrebno seme za ohranitev
in pomnožitev rastline. Na vsakem plodu razločujemo dva
poglavitna dela: 1.) oplodje, in 2.) seme.  Oplodje obdaja
seme. Plod je na pr. fižolov strok; prazen strok je oplodje,
fižolovo zrnje je pa seme. Oplodje je pri različnih kmetij¬
skih rastlinah kaj različno. Za nas je zaraditega važno,
ker vemo, da se z oplodjem varuje seme poškodovanja.

Veliko važnejše za nas je pa seme, s kterim se moramo
nekoliko bliže seznaniti. Na vsakem semenu razločujemo:
1.) semensko lupinico ali kožico, 2.) kal, in 3.)
močnato jedro  (endosperm).

Semenska koža  varuje kal neugodnih vnanjih vpli¬
vov, suše in moče itd. Kal ali klica  je bodoča majčkina

15

rastlina, obstoječa iz koreninice, stebla  in iz jedne
ali dveh kalic ali klicnih listov. Močnato jedro
ima v sebi potrebni živež za mlado kal, ki je sestavljen iz
beljakovin, škroba, tolšč itd. V semenu
dvokaličnic nahajamo namesto močnatega
jedra dve močno razviti semenski
kalici,  napolnjeni s potrebnim živežem
za mlado rastlinico.

V pod. 8. vidimo pšenično zrno, ki
je povečano in po dolgem prerezano. Pod
kožico nahajamo močnato jedro. Kal je
na spodnjem koncu zrnja, in sicer na ti¬
stem mestu, kjer je kožica nekoliko vdrta.

Na kali je lahko spoznati navzgor obr- Pod. 8.

njeno stebelce z listjem in navzdol obr- Pšenično zrno, pove-
njeno koreninico. čan0 in  P? dolgem pre-

Pod. 9. nam kaže polovico fižolovega
semena; ce fižol po dolgem razkol]es, vi- j e  močnato jedro,
diš, da obstoji iz dveh polovic. Te dve
polovici, kteri nahajamo namesto močna- »<

tega jedra, imenujemo semenski kalici.

Med njima leži spodaj na strani kal, na u
kteri moremo dobro razločiti drobno ko¬
reninico in bodoče lističje, ki vzraste na
steblu. Ko fižol izkali, vidimo obe semen¬
ski kalici v podobi dveh debelih in žele- Fižolovo seme, po dol-
nih lopatic na steblu, ki sta zgrbančeni kožica, ^ je

m se susita, ker oddajata potrebni zivez p a i ;  j n  u  semenska
za mlado rastlinico (glej pod. 2.). ’ kalica.

2. Kako je rastlina znotraj stvar jena?

Ako razrežeš kak del rastline z nožem, na pr. list ali
steblo ali korenino, in si ogledaš kak prav majhen in tanek
košček s pomočjo drobnogleda ali mikroskopa, odkrije se ti,
da ne obstoji iz jednolične tvarine, temveč iz raznovrstnih
mehurčkov, ki se drug drugega tišče in drže, kakor kaže
Pod. 10. Ti mehurčki so neizmerno majhni in brezštevilni.
Imenujemo jih rastlinske s tani  c e. Vsa rastlina je zgra¬
jena iz samih takih stanic, ki so skupaj nabrane, kakor
celice v satovju, ali še bolje rečeno, kakor žabja jajca. V
posameznih delih rastline nahajamo sicer različno velike
Staniče, vendar so vse tako majhne, da jih ne moremo raz-

Pod. 9.

16

ločevati s prostim očesom. Če si
posamezno rastlinsko stanico (pod.
11.) nekoliko natančneje ogledamo
s pomočjo drobnogleda, zapazimo,
da je na površju obdana s trdno in
prožno, brezbarvno kožico Jc,  ktero
imenujemo stanično kožico ali
mrenico.  Znotraj nahajamo neko
sluzavo, krčljivo in prozorno tvarino
p,  kteri pravimo prvotna sluz
. (protoplazma). V tej sluzi leži na
Pod. o. Rastlinske stenice. j e( j nem a |[ drugem mestu takozvano

stanično jedro  j,  ki je po na¬
vadi temnejše barve, in sredi kte-
rega je včasi videti jedno ali več
jedrc v podobi malih pičic. Poleg
prvotne sluzi nahajamo v stanici še
brezbarvni stanični sok s.

Pod li. Rastlinska stenica; Stanična kožica je tanka

itaiT ali  f , debela > kakoršne so stanice.
nični sok. Tanko kožico nahajamo v mesu sadja

in sploh v sočnih delih rastline, de¬
belo pa v lesnatih delih rastlin. Stanična kožica propušča
vodo in v vodi raztopljene snovi, tako da more vodeni sok
prehajati iz jedne stanice v drugo. Na to se opira vsa hra-
nitba rastline, kakor bomo pozneje slišali.

Prvotna sluz  napolnjuje večkrat skoro vso stanico,
kar nahajamo posebno pri mladih rastlinah.

Stanični  sok  pa ni nič drugega kakor voda, v kteri
so raztopljene različne snovi, potrebne za rastlinsko rejo.

Stanice so v različnih delih rastline različne podobe
in na raznovrsten način skupaj združene. Rastoče stanice
izpreminjajo tudi še svojo obliko in velikost. Prvotna po¬
doba stanice je namreč okrogla ali jajčasta, in taka tudi
ostane, ako lahko raste na vse strani. Ako se pa rastoče
stanice med seboj stiskajo, kar se večjidel godi, potem po-
stanejo oglate, podolgaste, iztegnjene, ploščnate itd. V les¬
natih delih rastline so stanice iztegnjene in nitkaste, kakor
aa P r -  v  lesa, predivu itd., dočim so v mehkih in sočnih
delih okrogle, v zgornji kožici listja pa ploščnate in zložene
v tanko plast, kakor kameni v tlaku.

V živi ali rastoči rastlini se stanice neprenehoma
mnoze; jedna stanica se razdeli v več novih, ali se pa iz

17

starejših stanic (stanice matice) tvorijo mlade stanice. Rast¬
linska rast obstoji tedaj v tem, da se stanice množe, in da
jih je čim dalje več. Najbolj se množe stanice na rastočih
koncih rastlin, tedaj vrh stebla, vrh listja, v brstih, mladih
pogankih, na rastočih spodnjih koncih korenin itd.

3. Rastlinske sestavine.

Če hočemo rastlinsko življenje količkaj poznati, vedeti
moramo najprej, iz kakšnih snovij je zgrajeno rastlinsko
telo in njegove stanice. O tem nas more poučiti jedino le
kemijski razkroj. Rastlino je treba tedaj kemijsko raz¬
krojiti, t. j. razdeliti v vse tiste snovi, iz kterih je stvarjena
ali zgrajena. Kajti vse tiste snovi, ktere najdemo v rast¬
lini, morala je rastlina va-se dobiti, da je vzrastla. Vse te
snovi je potrebovala za svoj živež, kakor po navadi pravimo.

Vsaka rastlina obstoji predvsem iz vode in iz suhe
snovi.  Vode se nahaja v rastlinah jako veliko, tudi do
90 odstotkov in še več. Največ vode nahajamo v sočnih
koreninah in v listju, najmanj pa v semenu, kjer je je le še
poprek po 10 odstotkov. Zeleno listje ima kakih 60 do 70
odstotkov vode v sebi. Iz tega lahko sklepamo, kako važna
je voda za rastlinsko življenje.

Če rastlino posušimo, izpuhti toliko vode, da rastlina
lahko zgori. Kemiki posušijo rastline tako, da izgine vsa voda
iz njih. V ta namen jih segrevajo v posebnih pripravah do
100—110 stopinj po Ceisijevem toplomeru. Popolnoma iz¬
sušeno rastlino imenujejo suho snov.  Tako dobljeno suho
snov razkroje kemiki s tem, da jo sežgč. Suha snov pa ne
zgori popolnoma, ampak le deloma, kajti neki majhen del
nam pri sežigu vselej ostane v podobi pepela, ki je nezgor-
Ijiv. Suha snov rastline obstoji tedaj: 1.) iz zgorljivih tva¬
rin, in 2.) iz pepela. Zgorljive tvarine uhajajo pri sežigu
v podobi dima v zrak. Če jih hočemo poznati, treba jih
je prestreči in kemijsko preiskati, iz kakih snovij ob¬
stoje. Ravno tako je tudi pepel kemijsko preiskati. Če
sežgemo za vzgled 1000 gramov ali 1 kilogram sena, ostane
le 51 x / 2  gramov pepela, vseh drugih 948% gramov pa iz¬
gine v zrak.

Kemiki so najprej preiskali izgorine (dim) in našli
v njih te-le snovi: ogljikovo kislino, amonijak in
vodo.  — Kakšna telesa so pa to, vprašal me bo menda
čitatelj, ko se njih imena tako čudno glase. Imena so nam

Poljedelstvo I. 2

18

res nekoliko tuja, a tvarine, ktere imenujemo s temi bese¬
dami, so nam že davno in dobro znane.

Ogljikova kislina  je pač vsakemu znana, če drugje
ne, pa v kisli vodi in pivu. Tisti mehurčki, ki se dvigajo
v pivu in kisli vodi, in kteri delajo, da se pivo peni, in da
ima kisla voda tako prijeten rezek in kiselkast okus, tisti
mehurčki so ogljikova kislina. Ogljikova kislina je tedaj
zračno telo ali plin; ona nastaja tudi pri dihanju ljudij in
živalij, pri kipenju mošta, pri gnitju itd. Večkrat se veliko
ogljikove kisline nahaja v globokih jamah in vodnjakih,
kjer se je že marsikdo zaradi nje zadušil iz same nepre¬
vidnosti.

Kemiki so našli, da obstoji ogljikova kislina iz og¬
ljika,  kterega si lahko predstavljamo v podobi navadnega
oglja, in iz kisika.  Kisik je pa plin, ki se nahaja v
zraku,  in kteri nam je potreben za dihanje in gorenje.
Kisik povzroči, da telesa gorijo, da gnoj segnije, da železo
rujavi itd. Jedna petina zraka obstoji iz kisika,
štiri petine pa iz dušika,  ki je tudi plin kakor zrak.
Svoje ime pa ima odtod, ker ni za dihanje, in ker se v njem
zaduše ljudje in živali, če bi morali samega dihati.

Amonijak  nam je tudi že znan; to je tisti dražeči
plin brez barve, kterega čutimo po zbadljivem smradu po¬
sebno v konjskih hlevih; tukaj se namreč hitro razvija iz
gnijoče konjske scaline. Amonijak so kemiki tudi razkrojili
in našli v njem dušik,  o kterem smo ravnokar govorili,
in vodik,  s kterim se še hočemo v kratkem seznaniti.

Tretje telo, ki so ga zasledili kemiki v dimu, je voda,
ki uhaja iz goreče rastline v podobi vodene soparice. Vodo
pa vsi dobro poznamo po imenu, kakor tudi po njenih last¬
nostih, saj imamo z njo vsak dan opraviti. Tudi voda je
sestavljeno telo. Kakor so dognali kemiki, obstoji voda iz
vodika  (1T14 %) in iz že znanega nam kisika  (88‘86°/o).
Vodik je kisiku podoben plin; razločujeta se v tem, da vodik
sam gori, če ga ožgemo, dočim kisik ne gori, ampak gore¬
nje le vzdržuje in pospešuje.

Kemijski razkroj nam torej kaže, da obstojijo oglji¬
kova kislina, amonijak in voda  iz sledečih jedno-
terih snovij ali prvin,  kterih ni mogoče dalje razkrojiti,
in sicer: iz ogljika, vodika, kisika in dušika.  Iz¬
med teh je ogljik (oglje) trdno telo, vse druge so pa plini
ali zračna telesa (zrakovine).

19

Prvine ogljik, vodik, kisik in dušik sestavljajo tedaj
ves zgorljivi  del  rastline, ali kakor ga tudi imenujemo,
organski  del  rastline.

Kemiki so preiskali tudi pepel;  našli so pri tem, da
je njegova sestava bolj raznovrstna. V tistih 51 x / 2  gramih
pepela so zasledili sledeče snovi: 4T g  fosforove kisline,
2'4 g  žveplene kisline, 13’9 g  kremikove kisline, 2 - 5 g  klora,
13'2 g  kalijevega okisa, 2 - 3 g  natrijevega okisa, 8 - 6 g  kalci¬
jevega okisa ali vapna, 3 - 3 g  magnezijevega okisa, 1‘2 g  že¬
leznega okisa.

Vse te raznovrstne tvarine so nezgorljive; zato jih je
najti v pepelu. Kakšna telesa so pa to? Njih imena se
nam glase tudi tuja. Res je to, ali te tvarine so nam
vendar bolj znane, kakor si mislimo. Le poglejmo jih ne¬
koliko bliže.

Fosforova kislina  nam je že zdavna znana. Na¬
vadna žveplenka ali klinček ima glavico, ki obstoji iz po¬
barvanega tosfora.  Vzadi za to glavico se pa nahaja
žveplo,  in odtod tudi ime žveplenka.

Če prasknemo z žveplenko ob zid, razvije se toliko
toplote, da se vname lahko vnetljivi fosfor. Fosfor gori s
prav svetlim plamenom, in pri tem se razvija bel dim, ki
se hitro razkadi. Ta dim ni nič drugega kakor fosforova
kislina.  Če zgori fosfor pod poveznjenim kozarcem, tako
da ne more tosforova kislina uiti v zrak, usede se dim na
tla v podobi belega prahu. Fosforova kislina je tedaj trdno
in belo telo.

Kakor hitro zgori fosfor na žveplenkah, vname se še
žveplo, ki ne da skoro nič dima od sebe; namesto tega pa
čutimo sedaj jako rezek duh, ki draži na kašelj in duši
človeka. Pri gorenju žvepla nastaja plin, po imenu žvep¬
lena sokislina,  ktero tudi nalašč napravljamo, kedar
zakajamo vinske sode, da se nam ohranijo zdravi.

Žveplena kislina  je znana pri nas z imenom hu¬
dičevo olje,  ker je silno huda tekočina, tako da vse razje,
s čimur pride v dotiko. Spojena z vapnom v podobi gipsa
pa izgubi vse svoje strupene lastnosti, tako da jo lahko
uživajo tudi rastline.

Kremikovo kislino  pozna tudi vsak. Pravi kre¬
menjakov ali kvarčev pesek, kterega je najti skoro povsod,
obstoji iz same kremikove kisline. Največ kremikove kisline
nahajamo v pepelu ostrih trav, ki zaradi nje celo v roko
vrežejo, če jih trgamo neprevidno.

2 *

20

Klor  nam je manj znan. To je rumenkastozelen plin,
ki draži na kašelj in bljuvanje krvi, če ga kaj več vdihamo.
Klorov duh čutimo včasi po straniščih železničnih postaj in
po bolnišnicah, kjer razkužujejo z njim, oziroma klorovnatim
vapnom smradove in okuženi zrak. V kuhinjski soli  je
klor poleg natrija  glavna sestavina; tako spojen nam pa
nič ne škodi, marveč še koristi.

Kalijev okis  nam je znan v podobi pepeli  k e
(potašelj), v kteri je spojen z ogljikovo kislino. Kalijev
okis je glavna snov v lugu; zaradi kalijevega okisa je lug
tako razjedljiv. Kedar gnojimo s pepelom, gnojimo največ
zaradi kalijevega okisa, ki daje rastlinam jako važno hrano.

Natrijev okis  je takih lastnostij, kakor kalijev
okis. Predstavljamo si ga lahko v podobi znane „sode“,
v kteri je spojen z ogljikovo kislino, ali pa v podobi znane
„ G1 a u 1) e r j e v e soli“,  kjer je spojen z žvepleno kislino.

Kalcijev okis  ali vapno  pozna pač vsak. V mislih
imamo tukaj žgano ali živo vapno, kakoršno vozijo iz vap-
nenic. Navadni kamen vapnenec, kreda in mramor obstoje
iz vapna in ogljikove kisline. Če žgemo tako kamenje, uhaja
ogljikova kislina, tako da nam ostane samo vapno.

Magnezijev okis  je podoben vapnu po vnanji po¬
dobi in lastnostih.

Železni okis  je pa tudi znam v podobi rje, ki se
nareja na železu, če ga pustimo na prostem ležati.

To so tedaj ob kratkem vse tvarine, ktere se nahajajo
v pepelu, toda vseh ne nahajamo v vsakem rastlinskem pe¬
pelu. Kemiki so preiskali pepel raznovrstnih rastlin in
našli, da je v nekterem pepelu manjkalo kremikove
kisline, klora in natrijevega okisa.  Poskusi so
tudi poučili preiskovalce, da rastline teh snovij ne potrebujejo
neizogibno, temveč da se tudi brez njih razvijejo. Rastline
jih sprejemajo, če se te snovi ravno nahajajo v zemlji, če
jih pa ni, pa tudi nič ne škoduje. Zaraditega prištevamo
bistvenim  obstojnim delom pepela le sledečih šest tvarin:
fosforovo kislino, žvepleno kislino, kalijev
okis, vapno, magnezijev okis in železni okis;
ostale tri tvarine: kremikovo kislino, klor in na¬
trijev okis,  prištevamo pa slučajnim  obstojnim de¬
lom pepela, ker jih kemiki niso našli pri vseh rastlinah in
celo pri jedni in tisti rastlini le včasi, včasi pa ne. Vse
te sestavine pepela se pa ne nahajajo pri vseh rastlinah v

21

jednakih množinah, temveč pri nekterih rastlinah nahajamo
več fosforove kisline, pri drugih več kalijevega okisa itd.

Kemiki so vse te tvarine dalje razkrojili in našli, da
so to same spojine,  izvzemši klor; in sicer so to spojine
kisika  in sledečih prvin: fosfor a, žvepla, kr e mik a,
kalija, natrija, kalcija, magnezija in železa.
Če prezremo zaradi manjše važnosti klor, kremik in natrij,
in če vpoštevamo tudi prvine, iz kterih obstoji zgorljivi del
rastline, tedaj vidimo, da je vsega skupaj deset prvin, iz
kterih je sestavljena vsaka rastlina; te prvine so: ogljik,
kisik, vodik, dušik, fosfor, žveplo, kalij, kal¬
cij, magnezij in železo.  Te prvine so rastlinsko gra¬
divo; iz njih je stvar j ena vsa rastlina.

Izmed vseli teh deset prvin poznamo pri nas v pri¬
rodi le dve prvini, ki se nahajata sami zase. To sta kisik
in dušik, tedaj tisti prvini, iz kterih obstoji zrak. Vse
druge prvine se nahajajo le spojene, in sicer večjidel s
kisikom.

Rastline ne morejo uživati samočistih prvin,
t. j. one ne morejo sprejemati oglja ali žvepla, pa tudi kisika
in dušika ne, temveč te prvine morajo biti primerno
spojene, da jih morejo sprejemati rastline.
Večjidel se nahajajo te prvine tako spojene, kakor so jih
našli kemiki v dimu in pepelu sežganih rastlin. Le to bi
bilo na tem mestu še povedati, da se spredaj naštete kis¬
line in o kisi  nahajajo v zemlji med seboj spojeni.
V takem stanu jih tudi rastline sprejemajo vase. Tako je
na pr. spojena ogljikova kislina z amonijakom kot o gl j i -
kovokisli a m o ni jak,  ki se razvija pri gnitju; fosforova
kislina je spojena z vapnom kot fosforovokislo vapno,
ki se nahaja v kosteh; žveplena kislina s kalijevim okisom
kot žveplenokisli kalijev okis  itd. Take spojine
kislin in okisov imenujemo na kratko „soli“.

Da so vse naštete spojine v resnici neobhodno potrebne
za rastlinsko hranitbo, to so nam kmetijski kemiki dokazali
s poskusi na ta način, da so vzgojevali rastline v
vodi,  v kteri so prej raztopili vse tiste snovi, ktere so
našli v dimu in pepelu. O tem bi se tudi sami lahko pre¬
pričali, če bi v steklenici prekapane, t. j. kemijsko čiste vode
raztopili vse rastlinske sestavine v prav malih množinah,
toda spojene v podobi soli. Steklenico bi zamašili z bom¬
bažem, v bombaž pa dejali nekoliko žitnih semen. Bombaž
mora priti tako globoko v grlo steklenice, da se sam na-

22

maka z vodo. Seme nam bode izkalilo, in izklile rastline
se bodo popolnoma razvile in dozorele. Eavno to bi opazili,
če bi gojili rastline v izpranem in izžarjenem pesku, kte-
remu smo dodali vse potrebne soli raztopljene v vodi.

Vse snovi, ktere nahajamo v razkrojeni
rastlini, potrebuje rastlina za svoj živež.

Takoj pri tej priliki bodi pa povedano, da bi zastonj
iskali v živi rastlini imenovanih snovij v tej množini in
obliki,  v kakoršni jih je sprejela. Rastlinsko telo je naj¬
bolj napolnjeno z drugimi snovmi. V njem nahajamo, kakor
nas uči kemija, beljakovine, tolšče, škroba, sladkorja itd. Iz
tega se učimo, da rastlina sprejeto hrano pretvarja,
da jo prebavlja, kakor žival. Kakor pretvarja žival povžito
seno v kri, meso, mleko itd., na podoben način prebavlja
tudi rastlina . sprejeto hrano in napravlja iz nje vse tiste
rastlinske snovi,  iz kterih obstoji stanica in z njo
vred vsa rastlina.

Natančna preiskovanja živega rastlinskega telesa so
pokazala, daje  isto sestavljeno največ iz beljakovin,
tolšč, škroba, listnega zelenila, sladkorja,
vlaknine, rastlinskih kislin, barvil  itd.

Vse te snovi so zgorljive ali organske spojine.
Če rastlino sežgemo, uhajajo v zrak v podobi dima, kakor smo
že spredaj povedali. Veliko manj nahajamo v živi rastlini
nezgorljivih spojin; zato ostane pri sežigu tudi tako malo
pepela. Če si natančneje ogledamo zgorljive rastlinske snovi
ali organske spojine, vidimo, da se nahajajo beljakovine
posebno v prvotni sluzi  stanic, in da so stanice v se¬
menih in mladem listju najbolj bogate na beljakovinah.

Beljakovine  so najvažnejše rastlinske snovi; po
njih se ravna vsa tečnost rastlin, naj jih rabimo za člove¬
ško jed ali za živalsko krmo. Svoje ime imajo od jajčnega
beljaka, ki je posebno bogat na beljakovini. Pri rastlinah
nahajamo največ beljakovin v semenu stročnic ali sočivja
(v fižolu, bobu, grahu), kjer jih je 20 do 30 odstotkov; v
pšeničnem zrnu jih je 12%, v krompirju 2%, v rženi slami
samo še 0 - 8%.

Tolšče  nahajamo zlasti v semenih; posebno veliko
jih je v semenih oljnatih rastlin, na pr. v lanenem in ogr-
ščičnem semenu, kjer jih je celč do 50 odstotkov. Laneno
ali ogrščično olje so čiste tolšče. V turščičnem zrnju jih na¬
hajamo do 7%, v senu 3%, v krompirju, pesi in slami
pa komaj 0 - 8 do 1 %•

23

Škrob biva v stanicah v podobi zrnja; posebno ve¬
liko ga je najti v stanicah žitnih semen in krompirja.
Moka, iz ktere delamo kruh, obstoji poglavitno iz škroba.
V pšenici nahajamo do 75% škroba, v sočivju do 50% in
v krompirju 14 do 30 %. S škrobom vred se nahaja v ze¬
lenih delih rastlin, in sicer v prvotni sluzi, tudi listno
zelenilo ali klorofil  v podobi zrnec, ki dajejo rastlinam
zeleno barvo.

Sladkorjev  je v rastlinah več vrst, na pr. trsni
sladkor, grozdni in sadni  sladkor. Najvažnejši za nas
je trsni sladkor, kterega nahajamo veliko v pesi (sladkorni
pesi), v korenju, v zeleni turščici, v sirku itd., pa tudi v
vseh drugih rastlinah. V pesi ga je toliko, da ga pridelujejo
iz nje. Grozdni sladkor se nahaja v družbi s sadnim slad¬
korjem v grozdju in drugem sadju. Sladkorji se nahajajo
raztopljeni v staničnem soku.

Iz vlaknine ali celuloze  obstoji stanična ko¬
žica.  Največ vlaknine nahajamo v dozorelih rastlinskih
delih, v slami in lesu.

Vse druge organske spojine, kakor različne kisline,
na pr. ščavna kislina,  ktere je dosti v pesnem listju,
kislici in kisli detelji, čreslovna kislina, citronova,
jabolčna, vinska kislina  itd., potem gume in rast¬
linska sluz  (v lanenem semenu itd.), hlapna olja  (ku-
marin ali seneni duh, terpentinovo olje), barvila  itd., so
raztopljene v staničnem soku.

Vse naštete organske spojine se izdelujejo v rastlini
iz sprejetih prvin: ogljika, vodika, kisika  in dušika.
Dušik se nahaja le v beljakovinah, zato imenujemo belja¬
kovine tudi dušičnate organske spojine,  vse druge
pa brez dušikove organske spojine,  ker nimajo
dušika.

Neorganske spojine,  ktere smo našli v pepelu,
pa sprejema rastlina že izgotovljene iz zemlje. V živi rast¬
lini jih najdemo raztopljene v staničnem soku.

4. Kako se živi rastlina ?

Kakor je vsa rastlina le skupina brezštevilnih stanic,
ravno tako obstoji tudi njeno življenje, t. j. njena liranitba
in rast v skupnem in združenem delovanju vseh stanic.

Že prej smo omenili, da potrebuje rastlina ravno tako
živeža za rast kakor žival. Potrebni živež sprejema de-

24

loma iz zemlje, deloma iz zraka. Sprejeti živež
mora rastlina prebaviti, t. j. pretvoriti in izpremeniti, da se
zgradi njeno telo.

Vse snovi, ktere potrebuje rastlina za svoj živež, ime¬
nujemo redilne snovi.  Te morajo biti raztopljene v vodi,
da jih more rastlina vpijati iz zemlje. Le raztopljene snovi
morejo prestopiti iz zemlje v korenino, kjer prestopajo (pro-
nicujejo) potem iz jedne stanice v drugo, dokler ne dospejo
skoz steblo v listje, kjer se prebavijo in pretvorijo v rast¬
linske snovi. To prestopanje redilnega soka iz jedne sta¬
nice v drugo imenujemo pronicanje ali difuzijo.  Da
se pa sok dviga navzgor, to pa dela neka posebna sila,
ktero imenujemo koreninski tlak.

V korenine prestopa neprenehoma novi sok, ki tlači
in potiska prej vpitega naprej iz jedne stanice v drugo,
dokler ne pride do listja. Da se trta spomladi solzi, pri¬
pisovati je tudi koreninskemu tlaku.

Rastlinsko življenje se prične s kaljenjem semena, ki
obstoji v tem, da se v močnatem jedru, oziroma v kalicah'
shranjene snovi tako izpremene, da se more z njimi rediti
mlada kal. Še le ukoreninjena in ozelenela rastlina more
sprejemati živež iz zemlje in zraka. Ko pa rastlina zori,
spravlja v seme snovi, ktere si je nabrala med rastjo.
Oglejmo si nekoliko bliže, kako se redi rastlina v posa¬
meznih dobah svojega življenja.

Seme potrebuje za kaljenje zraka, toplote in vode;
svetloba ni potrebna. Skoro vsa kmetijska semena kale že
pri toploti 7° C.  Kolikor debelejša so semena, toliko več
potrebujejo vode.

Kaljenje se prične s tem, da se semensko zrno namoči
in napne. Močnato jedro (vsebina kalic) postane mlečno, ker
se v njem raztope in pretvorijo vse snovi, ki so shranjene

a)  Kako se redi kaleča rastlina?

25

Predno vzraste prvo
listje, so stranske kore¬
ninice že dobro razvite.

Med kaljenjem ne spre¬
jema mlada kal nobenega-
živeža iz zemlje, temvečp-
se redi le s pomočjo sno- ^
vij, ki so spravljene v se-'
menskem zrnu, in ktere
se v ta namen primerno
pretvorijo, da jih more
sprejemati mlada kal.

Iz tega se lahko
učimo, da se mlada rast¬
linica tem bolj razvija,
čim več je živeža v se¬
menu. Zaraditega se tudi
priporočajo za setev le
najboljša semena po pregovoru: „Kakoršno seme, takšen
pridelek

Pod. 13. Kaleči fižol.

b)  Kako se redi rastoča rastlina?

Kakor hitro se razvije prvi zeleni list izklile rastline,
so navadno že porabljene vse redilne snovi v semenskem zrnu.
V tem času je pa koreninica tudi že toliko razvita (glej
pod. 1. in 2.), da more sprejemati potrebni živež iz zemlje.
Po koreninah sprejeta hrana se prevaja skoz stebelce v zeleno
listje, kjer pride skupaj z živežem, kterega sprejema listje
iz zraka. Ves po koreninah in listju pridobljeni živež se pre¬
tvori potem v listju s pomočjo solnčne svetlobe v vse tiste
rastlinske snovi, s kterimi se mlada rastlina dalje razvija,
in s kterimi se zgradi korenina, steblo, listje in cvet.

Rastoča rastlina sprejema tedaj svoj živež od zunaj,
iz zemlje in zraka, ter ga pretvarja in predeluje v rastlin¬
ske snovi, tedaj v tiste snovi, ktere smo našli v rastlinskih
stanicah. Iz zemlje sprejema rastlina le take snovi, ki so
v vodi raztopljene. Vpija jih tedaj v podobi vodenega soka,
in sicer s pomočjo lasnih koreninic, ali pa naravnost skoz
vnanjo kožico korenin, ki obstoji tudi iz samih stanic. Lasne
koreninice tudi niso nič drugega, kakor navzven podaljšane
kožne stanice, kakor je videti na pod. 14. Iz koreninic pre¬
stopa sok v večje korenine, nazadnje v glavno korenino,
steblo itd.

26

Zemlja daje rastlinam vse tiste snovi, ktere smo našli
v pepelu. Iz zraka pa dobiva rastlina največ tistega živeža,
iz kterega se izdelujejo vse zgorljive rastlinske snovi, tedaj
takozvane organske spojine, na pr. beljakovine, tolšče itd.,
o kterili smo že spredaj govorili.

Važno za nas je pa v tem oziru vprašanje, kako in
v kakšni podobi sprejema rastlina vse te snovi iz zraka
in zemlje.

Pod. 14. Močno povečan kos zemlje, v kterem je videti del korenine z
vzrastlimi lasci. Temnočrtana telesa nepravilnih oblik predstavljajo prst,
med ktero se nahajajo belo risane zračne luknjice a.  Posamezni delci prsti
so obdani z vodo, ki je zaznamovana z valovitimi črtami. Lasne koreninice c,
prodirajoče v zemljo, vsrkavajo vodo in v njej raztopljene redilne snovi.

B  je odrezan, kos koreninice, v ktero se preceja sok iz lascev c.

Kakor smo že spredaj slišali, nastajajo vse zgorljive
ali organske spojine v rastlini iz ogljika, vodika, ki¬
sika in dušika.  Te prvine sprejema rastlina večjidel iz
zraka, in sicer med seboj spojene na sledeči način.

Ves potrebni ogljik dobivajo rastline v podobi oglji¬
kove kisline,  ktere je v zraku vedno toliko, da je imajo
rastline dovolj. Ker ljudje in živali ogljikovo kislino vedno
izdihavajo, ne zmanjka je nikoli za rastline. Ogljikovo kis-

27

lino sprejemajo rastline posebno z listjem, in sicer skoz
listne reže;  to so premajčkine luknjice, ki so podobne
potnim luknjicam v človeški koži. Sicer pa morejo rastline
dobivati ogljikovo kislino v se tudi na vseli drugih zelenih
delih, tedaj tudi skoz zeleno steblo, na kterem se nahajajo
luknjice. Sprejemajo jo tudi iz zemlje s pomočjo korenin,
če je spojena v soleh. Za sprejemanje ogljikove kisline iz
zraka je treba toplote in svetlobe. Sprejeta ogljikova kislina
se v listju razkroji v ogljik in kisik. Ogljik pridrže rastline,
kisik pa izločajo, da odhaja skoz listje nazaj v zrak.

Vodik  sprejemajo rastline v podobi vode.  Iz vode
in ogljikove kisline se tvorijo v listju takozvane brezduši-
kove organske spojine; najprej se izdeluje škrob, ki se pre¬
vaja potem po stanicah na vse strani, kjer ga je treba za
rast, t. j. za razvoj novih rastlinskih delov. Pri krompirju
se nabira v gomolju.

Potrebni kisik dobivajo rastline v vodi in ogljikovi
kislini;  sicer pa sprejemajo tudi samočisti kisik iz zraka.
Tega rabijo za dihanje jednako ljudem in živalim.

Dušik  sprejemajo rastline le v spojinah kot amo-
nijak, ali pa kot soliterno kislino.  Ker se amonijak
razvija v gnijočih rastlinskih in živalskih ostankih, dobivajo
ga rastline v zemlji iz gnoja in strohnelih korenin. Lažje
kakor v amonijaku sprejemajo rastline potrebni dušik v so-
literni kislini, ki nastaja v zemlji iz amonijaka, ako se ta
spoji s kisikom, ali ako se okisa, kakor imenujemo tako
spajanje. Okisanje amonijaka v soliterno kislino se rado
izvrši s pomočjo glivic, ali pa vapna, s kterim se potem
soliterna kislina spoji. Soli terna kislina je marsikomu iz¬
med nas gotovo že znana z imenom ločnica  (Scheide-
vvasser), ki ni nič drugega kakor z vodo razredčena soli¬
terna kislina. Ta kislina v je zelo razjedljiva in obstoji iz
dušika, kisika in vodika. Če rastlino sežgemo, ne najdemo
soliterne kisline, ker se v vročini razkroji. Čisti dušik,
kterega je dosti v zraku, ni poraben za rastlinsko hranitbo.
Jedino le sočivnate rastline ali stročnice (fižol, grah, de¬
telja itd.) ga morejo sprejemati; to pa posredujejo neke po¬
sebne glivice, ki se naselijo na koreninah teh rastlin v po¬
dobi malih bunčic. V takih bunčicah žive namreč glivice,
ki sprejemajo čisti dušik, da ga prepuščajo potem materini
rastlini. Tako skupno življenje se imenuje simbijoza.
Zaraditega imenujejo rastlinoslovci sočivnate rastline tudi
dušik nabirajoče,  vse druge pa dušik porabljajoče

23

rastline. Iz dušika se tvorijo v rastlinah beljakovine,
ktere so najvažnejše dušičnate organske spojine.

Nezgorljive snovi prihajajo v rastlino v tisti po¬
dobi, v kakoršni smo jih našli v pepelu; tedaj v podobi
fosforove kisline, žveplene kisline, kalijevega
okisa, vapna, magnezijevega okisa in železnega
okisa.  Vse druge snovi, ktere nahajamo češče v pepelu,

kakor na pr. kremikova kislina, klor in natrijev okis, so
brez posebnega pomena. Kakor smo že spredaj slišali, na¬
hajajo se vse te kisline in okisi med seboj spojeni kot soli,
in le v tej obliki jih rastline sprejemajo vase.

Za raztop redilnih snovij je treba veliko vode;  ravno
tako je treba veliko vode tudi za to, da se redilne snovi

29

v podobi soka prevajajo iz jedne stanice v drugo. Vse te
vode pa rastlina ne porabi za rast, temveč jo oddaja skoz
listje zopet nazaj v zrak. Preobila voda, ki ni potrebna
za rejo, izlilapeva namreč neprenehoma iz listja v zrak, in
sicer skoz listne reže. Listne reže ne sprejemajo tedaj le
ogljikove kisline in kisika, ampak so tudi zato važne, ker
odhaja skoz nje preobilna voda v podobi nevidnih hlapov.

Iz vsega, kar smo povedali o sprejemanju in pretvar¬
janju redilnih snovij pri rastoči rastlini, lahko povzamemo,
kako važno je listje za rastlinsko življenje. Ni čuda tedaj,
da rastline ne rasto in ne morejo zoreti, ako
smo jim odvzeli listje, ali pa ako jim je bilo
listje poškodovano po boleznih in drugih škod¬
ljivcih.

Pod. 15. nam predočuje na priprost način rastlinsko
hranitbo.

c)  Kako se redi zoreča rastlina?

Ko je rastlina dorastla in ocvela, prične delati plod.
V to svrho se pretvorijo in nakopičijo v plodu vse snovi,
ktere je nabrala rastlina v listju, steblu itd. Najprej se
izprazni listje, kar poznamo na tem, da izgubi svoje zeleno
barvo in postane rumeno ali rujavo. Za listjem se izprazni
tudi steblo. Kakor hitro so odpotovale vse potrebne snovi
v plod, posuši se rastlina; njeno življenje se konča, toda
le za nekaj časa. S kaljenjem semena se začne pri rast¬
lini zopet novo življenje.

Pri gomolj na tih in korenskih rastlinah, na pr. pri
krompirju, pesi itd., nakopičijo se med rastjo nabrane snovi
tudi v gomolju in koreninah.

5. Rastlinsko dihanje.

Kakor dihajo ljudje in živali, ravno tako dihajo tudi
rastline. Za dihanje sprejemajo kisik,  oddajajo pa oglji¬
kovo kislino.  Dihanje je tedaj v nasprotju s hranitbo,
za ktero je treba ogljikove kisline, kisika pa ne. Kastline
morejo ogljikovo kislino le po dnevu sprejemati, po noči
pa ne, ali dihajo pa ravno tako po dnevu, kakor po noči.
Pri dihanju se razvija toplota, ki pospešuje prevajanje re¬
dilnega soka po rastlinskih stanicah.

30

II. Zemlja.

Poljedelec ima z zemljo^ največ opravka. Ona mu redi
rastline, ktere vanjo seje. Čim bolj jo razume obdelovati,
tem več mu rodi. Med zemljo in zemljo je pa velik raz¬
loček. Kdor hoče zemljo dobro obdelovati, poznati mora
njene lastnosti. Dandanes moramo zemljo bolj skrbno ob¬
delovati, če hočemo povečati pridelke in z večjimi pridelki
pokriti naraščajoče stroške za delo. V prvih časih, ko je
bilo še malo ljudij na zemlji, izbiral si je človek lahko
zemljišča, kjer je sejal žita in drugo. Dandanes je to drugače.
Na malem prostoru, kterega imamo v lasti, moramo pridelo¬
vati veliko, če hočemo izhajati. To je hvala Bogu tudi
mogoče, toda le s pridnim in skrbnim obdelovanjem. Po
vzgledu gospodarjev v drugih, bolj naprednih deželah mo¬
ramo tudi pri nas prisiliti zemljo k večji rodovitnosti.

Napačno bi sodil, kdor bi mislil, da je zemlja tako
mrtva, kakor se nam kaže. Nikakor ne! Malokje je toliko
življenja, toliko delavnosti, kakor ravno v zemlji, če tudi je
vse to skrito našim očem. Zemlja je shramba za rastlinski
živež; v njej imamo pa tudi kuhinjo in jedilnico za rastline.
V zemlji se pripravlja s pomočjo vode potrebni živež za
rastline, kterega sprejemajo in uživajo rastlinske koreninice.
Na milijone koreninic dobiva dan za dnevom potrebnega
živeža v zemlji, da se z njim redijo rastline. In Bog ne
daj, da zmanjka v zemlji vode! Hitro prestane vsa rast, in
žalostno povešajo rastline svoje glavice, ker jim ni več živeti
zaradi pomanjkanja živeža. Le izdaten dež, ki napoji zopet
zemljo, more pomagati hirajočim rastlinam, ker jim začne
zopet pripravljati v zemlji potrebno jed za živež.

Za nas je važna samo tista plast zemlje, ktera leži
na vrhu, in v kteri so rastline ukoreninjene. V nekterih
legah je ta plast zeld debela, dočim je v drugih tako tanka,
da se rastlinske korenine komaj razvijajo v njej. Da so
take lege slabše in manj rodovitne, je lahko umeti. V obče
rečeno, bodi zemlja rodovitna in toliko rahla, da se v njej
lahko razraščajo rastlinske korenine.

Če govorimo o zemlji, imenujemo jo večkrat tudi z be¬
sedo „svet“ ali „tla“, na pr. tukaj je rodoviten ali pust
svet, tam je peščen svet, tam so kamenita tla itd. Nekteri
rabijo za to tudi besedo „prst“, če tudi je prst prav za prav
le neki del zemlje, kakor bomo v kratkem slišali.

31

1. Kako je nastala zemlja?

Gotovo si že opazoval, kako se drobi lapor ali sovdan
na zraku, in kako hitro se izpremeni v rodovitno zemljo.
Kakor z laporjem, godi se tudi z drugim kamenjem, čeravno
le tako počasi, da se to niti ne opazi. Tudi najtrše kame¬
nje sprstem' sčasoma, in če traja to tudi stoletja.

Rodovitna zemlja je nastala tedaj sčasoma, in sicer
iz sprstenelega kamenja, razun tega pa tudi iz sprstenelih
rastlinskih in živalskih ostankov.

Kamenje se pretvarja v rodovitno zemljo s pomočjo
toplote, zraka, vode, rastlin  itd. S pomočjo raz¬
lične toplote, posebno pa s pomočjo mraza, razpoka kame¬
nje. V te razpokline, ki so sprva kakor las majhne, zaideta
voda in zrak. Voda raztaplja različne snovi in izpira ka¬
menje; v razpokah zmrzla voda pa povzroči, da kamenje
razzebe ter se razdrobi. Pri tem delu ji neprestano po¬
maga zrak s svojim kisikom in ogljikovo kislino.
Kisik se spaja z obstojnimi deli kamenja ter jih s tem pre¬
tvarja v prst. Istotako deluje tudi ogljikova kislina, ki po¬
maga, da se sestavine kamenja hitreje raztapljajo in pre¬
tvarjajo v prst.

Veliko pripomorejo k nastanku zemlje tudi rastline,
posebno razni lišaji in mahovi,  ki se najprej naselijo
na golem kamenju. Prvi lišaji se kar zajedo v kamenje in
žive deloma od kamenja, poglavitno pa od zraka in zračnih
snovij. Ko prve rastline strohne, napravi se že toliko prsti,
da se lahko naselijo mahovi; ti zapuščajo za seboj že več
rahle prsti, da je imajo dosti plitvo ukoreninjene trave,
homuljice, petoprstniki itd., tedaj rastline, ktere nahajamo
na mestih, kjer se je količkaj zemlje nabralo na trdih ska¬
lah. Strohnele rastline obogate prvo prst na vseh snoveh,
ktere so same použile iz zraka, in temu je pripisovati, da se
rodovitna prst čim dalje bolj množi od leta do leta. V no¬
vejšem času so zasledili preiskovalci tudi posebne, glivice
nli „bacile“, ki razjedajo kamenje in ga pretvarjajo v ro¬
dovitno zemljo.

Tudi razne živalice so delavne pri napravi zemlji; po¬
sebej moram omeniti črve  (gliste), ki vrtajo zemljo, da
more zrak dohajati v njo; ti črvi pa tudi zemljo uživajo in
jo ugodno pretvarjajo v svojem želodcu. Veliko živalic in
mrčesov v zemlji tudi pogine in segnije; s takimi ostanki
se zemlja množi in postaja bogatejša na rastlinskem živežu.

32

Pa tudi človek sam pripomore končno, da se napravlja
rodovitna zemlja, in sicer s tem, da jo obdeluje in gnoji.

To so tedaj vzroki, da se kamenje drobi in sčasoma
izpremeni v rodovitno zemljo, ktero more kmetovalec obdelo¬
vati, in v kteri se morejo preživiti raznovrstne kmetijske
rastline.

Tako nastaja rodovitna zemlja še dandanes. Motil bi
se pa, dragi čitatelj, če bi mislil, da je na pr. v njivski
zemlji kamenje že popolnoma sprstenelo. Kaj še! Treba
ti je le zemljo na njivi nekoliko natančneje pregledati, pa
zapaziš takoj, da se v vsaki zemlji poleg najfinejše prsti
nahajajo še večji ali manjši drobci kamenja (peska), ki raz¬
padajo dalje in dalje ter se pretvarjajo v rodovitno prst.
Ravno tako gnij d v zemlji neprestano rastlinski in živalski
ostanki, kakor na pr. po žetvi zastale korenine, steblovje,
gnoj, mrtvi mrčesi itd., ki bogate zemljo na črni prsti in
rastlinskem živežu.

Tako se izpreminja tedaj kamenje, ki je bilo prej za
rastline neporabno, sčasoma v rahlo zemljo. Rastlinske kore¬
nine se v tako nastali zemlji lahko razraščajo in redijo.

2. Prvotna in naplavljena zemlja.

Zemlja se nahaja ali vedno na mestu, kjer je na¬
stala, ali pa v ravninah in nižavah, kamor jo je nanesla
ali naplavila voda. Če se nahaja zemlja na tistem kraju,
kjer je nastala iz sprstenelega kamenja, imenujemo tako
zemljo prvotno  zemljo. Tako zemljo nahajamo v višjih
legah, po gričih itd., sploh povsod, kjer je ni odnašala voda.
Če kopljemo tako zemljo, pridemo kmalu do kamenja, iz
kterega je nastala. Prvotna zemlja je navadno bolj plitva;
njena rodovitnost se pa ravna po lastnostih kamenja, iz
kterega je nastala. Tisto zemljo pa, ktero je nanesla tekoča
voda (potoki, reke itd.), imenujemo nano šen o ali naplav¬
ljeno zemljo.  Kako odnaša voda zemljo iz višjih leg, to
opazujemo lahko po vsakem močnem nalivu in ob povodnjih.
Deroča deževnica, deroči studenci in potoki odplavljajo zem¬
ljo. kjer jo dobe, odnašajo jo daleč proč in odlagajo v nižjih
legah, kjer voda zopet mirno teče. Da ostajajo pečine vrh
visokih gora in drugod gole, to je pripisovati temu, da de¬
ževnica nastalo prst sproti odplavlja. Naplavljena zemlja je
večjidel globoka in bolj rodovitna^ kakor prvotna zemlja.
Čim globokejša je zemlja, tem boljša je za rastlinsko rast,

33

ker je bogatejša na živežu, in ker se v globoki zemlji lahko
pridelujejo tudi globoko ukoreninjene rastline z najboljšim
uspehom.

3. Zemljine plasti.

Če kopljemo zemljo v globočino, najdemo, da je zem¬
lja nižje spodaj različne barve in sestave. Po tem takem
razločujemo v zemlji različne plasti. Pri vrlin je zemlja
navadno bolj temne barve. To površno plast zemlje imenu¬
jemo zgornjo plast;  v tej plasti nahajamo blizu vrha
največ segnilih rastlinskih in živalskih ostankov, ker je ta
plast tudi najbolj ugnojena. Pod to plastjo se nahaja
spodnja plast.

Pri prvotni zemlji  sega zgornja plast do neraz-
padlega kamenja, v pod. 16. do črte a b;  zgornji plasti pri¬
števamo tedaj vso zemljo, ki je nastala iz spodaj ležečega
kamenja. Nerazpadlo kamenje spada pa k spodnji plasti.
Spodnja plast je po tem takem čisto neporabna za obdelo¬
vanje (v pod. 16. pod črto ab ). Zgornja plast je pri prvotni
zemlji lahko prav tanka, ali pa tudi bolj debela.

Pod. 16. Prvotna zemlja; Pod. 17. Naplavljena zemlja;

nad črto ab  je zgornja plast, pod nad črto ab  je zgornja plast, pod
črto ab  je spodnja plast. črto ab  je spodnja plast.

Drugače pa razločujemo plasti pri naplavljeni
zemlji;  tukaj sega zgornja plast tako globoko, dokler je
pri vrhu ležeča plast zemlje jednake sestave in jednakih
lastnostij (v pod. 17. do črte ab).  Kakor hitro pa pridemo
do drugačne plasti, recimo na bolj peščeno ali bolj glinasto
zemljo, imenujemo to plast spodnjo plast (glej pod. 17). Pri
naplavljeni zemlji je zgornja plast navadno globja, kakor
Pri prvotni.

Razun o zgornji in spodnji plasti govorimo pri zemlji
pa tudi še o živi in mrtvi plasti.  Nekteri zamenjujejo
živo plast z zgornjo, mrtvo pa s spodnjo plastjo. To pa ni
prav. Delati moramo nekoliko razločka pri teh plasteh.

Poljedelstvo I. 3

34

Živo plast  imenujemo tisto plast, ktero obračamo
s plugom, in ktero gnojimo. Ker obdelujemo to plast s
plugom, imenujemo jo lahko tudi „ oralno  “ plast. Živa
plast je pri nas navadno le plitva, ker smo v obče vajeni
zemljo le plitvo obdelovati. Oralna plast je plitva,  če je
8—12 cm, srednja,  če je 12—25 cm, in globoka,  če je
več kot 25 cm  debela.

Pod živo ali oralno plastjo leži mrtva plast  zemlje,
ki pa ni vselej tako mrtva, t. j. pusta in nerodovitna, kakor
si marsikdo misli. Mrtva plast je lahko ugodnih lastnostij,
in večkrat si iščejo globoke korenine v njej potrebnega
živeža. Pri prvotni  zemlji more znašati živa plast le
neki del zgornje plasti,  ali pa obsega tudi vso
zgornjo plast,  če je ta-le plitva, kakor pojasnjujeta to
pod. 18. in pod. 19., kjer sega živa plast do črt ab.  In

Pod. 18. Prvotna zemlja; Pod. 19. Prvotna zemlja;

do črte ab  sega živa plast, pocl njo do črte ab  sega živa plast, pod njo
leži mrtva plast. leži mrtva plast.

Pod. 20. Naplavljena zemlja;
do črte ab  sega živa plast, pod njo leži mrtva plast.

ravno to vidimo tudi pri naplavljeni zemlji. Pod. 20. nam
kaže naplavljeno zemljo, obstoječo spodaj iz naplavljenega
proda, vrh kterega leži rodovitna zemlja. Naplavljeni prod
tvori spodnjo plast. V tej podobi je živa plast do črte ab
tanša, kakor je zgornja plast, ki sega dol do proda. Včasi
je zgornja plast pri naplavljeni zemlji prav globoka in vse-
skoz dobra, živa plast je pa le plitva, ker zemljo plitvo ob¬
delujemo. Kjer je zgornja plast zemlje globoka in dobrih
lastnostij, tam bi lahko živo plast povečali z globokejšim
obdelovanjem, kar bi bilo marsikje zeld koristno in potrebno.

35

Važno je tedaj za nas, da prav razločujemo posamezne
plasti, in da poznamo pri svojih zemljiščih, kakšni sta zgor¬
nja in spodnja plast, in kakoršni sta živa in mrtva plast.
Po debelosti in lastnostih Zemljinih plastij se najbolj ravna
rodovitnost  zemlje, na ktero moramo predvsem gledati.

4. Kato je zemlja sestavljena?

Če zemljo natančneje preiščemo, najdemo, da obstoji:

a) iz  bolj ali manj razdrobljenega kamenja ali drobirja,

b)  iz prsti, in c)  iz redilnih snovij.

Oglejmo si nekoliko bliže te sestavine.

a)  Drobci kamenja ali drobir.

Drobir, kteremu prištevamo tudi več kot 3 mm  debeli
pesek, ni nič drugega kakor razdrobljeno kamenje, ki se še
dalje pretvarja v rodovitno prst. Na drobirju lahko spo¬
znamo kamenje, iz kterega je prst nastala.

Drobir razpada neprenehoma; iz njega se narejajo
prst in redilne snovi.  Čim več redilnih snovij nastaja
iz drobirja, toliko več je vreden.

b)  Prst.

Z besedo „prst“ zaznamujemo najdrobnejši del ali naj¬
manjše drobce zemlje. Vsaka zemlja obstoji iz prsti. Čim
več je je, tem boljša je zemlja. Prst nastaja iz kamenja,
kakor tudi iz segnilih živalskih in rastlinskih ostankov,
kakor iz gnoja itd. Iz različnega kamenja nastanejo sle¬
deče vrste prsti: glina, pesek in vapno.

Rastlinski in živalski ostanki dajejo črno prst ali
• humus.  Kakih lastnostij so posamezne vrste prsti,  vi¬
dimo iz sledečega popisa.

1. Glina.  Glino poznamo najlažje na tem, da se da
gnesti kakor testo, če je mokra; suha je pa trda kakor
kamen. Suho glino lahko zgladimo z nohtom; zglajeno lice
(površje) je nekako mastno, kakor milo ali žajfa. Ako suho
glino s prsti manemo, čutimo, da je opolzla in mastna. V
čisti glini ni mogoče rastlinam živeti, ker nima nič redil¬
nega v sebi. Zemlji primešana glina pa je zelo koristna. Po¬
samezni delci gline se močno skupaj drže; pomešani z drugo
prstjo pa se z njo sprijemajo in delajo zemljo zveznejšo.

V taki zemlji se rastline trdno ukoreninijo. Glina pridržuje

V zemlji tudi vlažnost. Vode se namreč močno napije, po-

3 *

36

tem se pa počasi suši in ogreva. Osušena glina se skrči,
pri tem pa razpoka. Glina ima to prevažno in prekoristno
lastnost, da je vpojna,  to se pravi, da more v vodi raz¬
topljene redilne snovi (zlasti fosforovo kislino, soliterno kis¬
lino in kalij) in redilne pline (amonijak) vsrkavati v svoje
luknjice in jih tam pridržati. Glina obstoji iz delcev, ki so
drobni kakor najfinejši prah. Vsled tega plavajo vodi pri¬
mešani dalje časa; iz vode se usedajo počasi na dno v po¬
dobi finega blata. O tem se lahko prepričamo, če vzamemo
kozarec vode in ji primešamo nekoliko gline.

Glina nastaja iz različnega kamenja ter je sestavljena
iz k r e m i k o v e kisline in glinice.  Če sprsteni živec
in temu jednako sestavljeno kamenje, tedaj nastane posebno
veliko gline. Pa tudi vapnenčevo kamenje ima večjidel
glino v sebi; zato tudi vidimo, da je zemlja po mnogih na¬
ših krajih, kjer se nahaja zgolj vapnenik ali vapnenčevo
kamenje, bogata na glini.

Najčistejša glina je bela kakor kreda in se imenuje
kaolin;  taka glina je dobra le za izdelovanje porcelanske
posode, za poljedelca pa je brez pomena. Navadna glina je
sive ali rudečkaste in rumenkaste barve; to barvo ji daje
primešano železo.

Največ gline nahajamo v glinasti  in potem v ilov¬
nati  zemlji. Nekoliko gline pa je v vsaki zemlji.

Glino imenujejo po mnogih krajih z besedo „ilovica“;
sploh pa radi zamenjujejo glino z ilovico in nasprotno ilo¬
vico z glino. To pa ni prav. II ali ilovica  je namreč
zmes gline in peska.  Ilovica je sicer glini močno po¬
dobna, ker se da tudi gnesti, če je mokra; podobna ji je
tudi v drugih lastnostih. Vendar jo lahko razločujemo od
gline. Poznamo jo na tem, da je bolj pusta in zrnasta, če
jo manemo med prsti. Ilovico čutimo kot nejednakomerno
zmes, ker tipljemo peščena zrnca med glino, in to dela ilo¬
vico bolj pusto.

2. Pesek.  Pesek je zrnast; debelejši pesek vidimo,
če je zemlji primešan, fini pesek pa je tako droben, da ga
ne moremo z očmi razločevati. Čutimo ga pa prav dobro,
če ga manemo med prsti. Pesek, kterega prištevamo k prsti,
in kterega imamo tukaj v mislih, je k večjemu 3 mm  debel,
tedaj tako debel, kakor je konopno zrnje. Po tem, ali je
pesek debel ali droben, ravnajo se tudi njegove lastnosti.

Če primerjamo pesek z glino, vidimo, da je pesek ravno
nasprotnih lastnostij od gline. Pesek rahlja zemljo. Pesek

37

ne pridržuje mokrote, ker se hitro ogreje in suši. Iz zraka
tudi ne more vsrkavati plinov, niti pridrževati v sebi raz¬
topljenih redilnih snovij. Čisti pesek je nerodoviten, ker je
prazen na rastlinskem živežu. Pesek nastaja iz pešče¬
nega kamenja  (kremenjaka, peščenjaka) in obstoji iz
kremenjakovih zrnec, ki so sestavljena iz kremikove kisline,
ktera je. v vodi neraztopna. Po mnogih krajih imamo pa
pesek, ki obstoji iz vapnenčevih, živčevih in drugih drobcev;
ta pesek imenujemo vapnenčev, živčev pesek itd.

Na pesku posebno bogata je peščena zemlja.

3. Vapno.  Vapno kot prst poznamo v podobi belega
prahu, kakoršen nastaja, če žgano vapno dalje časa leži na
zraku. Po svoji vnanjosti je vapno podobno glini; tudi vapno
plava dolgo časa po vodi, predno se usede na dno, kjer dela
fino blato. O obstanku vapna v zemlji se prepričamo, če po¬
lijemo zemljo s solno kislino.  Zemlja, v kteri se vapno
nahaja, zasumi, če jo polijemo s solno kislino. To šumenje
je toliko močnejše, kolikor več vapna se nahaja v zemlji.
Grlede svojih lastnostij stoji vapno v sredi med glino in
peskom. Vapno rahlja težko glinasto zemljo; rahlo peščeno
zemljo pa dela zveznejšo. Vapno se hitro ogreje, pa kmalu
shladi. Vode se sicer močno napije, a voda kmalu izhlapi,
ker se vapno hitro suši. V zemlji je vapno koristno. V
mokri zemlji uničuje vapno preobilno kislino, ki je škodljiva
rastlinam. Sicer nam pa vapno s tem koristi v zemlji, da
pospešuje razkroj živalskih in rastlinskih ostankov, gnoja
itd., in da pomaga raztapljati tiste redilne snovi, ki so v
vodi težko raztopne.

Vapno nastaja iz vapnenčevega kamenja; v zemlji se
nahaja večjidel spojeno z ogljikovo kislino v podobi oglji-
kovokislega vapna ali vapnenika,  ali pa tudi kot zmes
ogljikovokislega vapna in ogljikovokisle magnezije, kteri
zmesi pravimo dolomit ali grintovec;  le redkokje se
nahaja vapno v zemlji spojeno z žvepleno kislino kot gips
ali male  c.

Da nahajamo v krajih, kjer je zgolj vapnenik doma,
dosti gline v zemlji, to pripisujemo temu, da je vapnenemu
kamenju primešana glina; iz takega kamenja nastaja glina,
dočim se nastalo vapno raztopi v vodi in odplavlja v stu¬
dence in potoke; ti imajo vsled raztopljenega vapna potem
„trdo“ vodo, kakor vidimo to tudi po naših krajih.

Na vapnu bogati sta pred vsem vapnena in laporjeva
zemlja.

38

4 . Črna prst  ali humus.  Črna prst ali humus, tudi
črnica, nastaja iz segnilih rastlinskih in živalskih ostan¬
kov, iz korenin, iz gnoja itd. S pomočjo toplote, zraka in
vlažnosti segnijejo take tvarine v črnorujavo prst, ki je kaj
koristna in dobra v zemlji. Največ črne prsti nahajamo v
gozdih, kjer ne grabijo listja. Taka črna prst je prav dohra.

Zgodi se pa tudi, da ne more zaradi preobilne moče
in zastajajoče vode zrak dohajati do gnijočih tvarin. V
takih legah se razvija kisla črna prst ali kisli humus,
ki je temnosive barve in škodljiv rastlinam.

Dohra črna prst je rahla, lahka in kaj prhljiva tva¬
rina. Vode se napije kakor goba. Celo zračno vlažnost more
sprejemati v svoje luknjice. Črna prst je zelo luknjičava,
zato je bolj kakor vsaka druga prst zmožna, vsrkavati pline
ter jih pridrževati v svojih luknjicah. Zaradi svoje črne
barve se hitro ogreva in suši. Črna prst je vsled svojih
dobrih lastnostij silno koristna v vsaki zemlji.

Na črni prsti posebno bogata je črna zemlja  ali
takozvana humozna zemlja.

c)  Redilne snovi.

V dosti manjši množini kakor prst nastajajo v zemlji
iz sprstenelega drobirja in iz segnilih rastlinskih in žival¬
skih ostankov redilne snovi, ki so potrebne za rastlinsko
hranitbo.

Najvažnejše redilne snovi, ki nastajajo v zemlji, so:
1.) amonijak; 2.) kalijev okis; 3.) vapno ali kalcijev okis;
4.) magnezijev okis; 5.) železni okis; 6.) soliterna kislina;
7.) fosforova kislina; 8.) žveplena kislina; 9.) ogljikova kis¬
lina. — Razun teh se nahajajo v zemlji še kremikova kis¬
lina, klor in natrijev okis; te tri redilne snovi pa niso ne¬
izogibno potrebne, ker rastline tudi brez njih dobro uspevajo,
kakor uče preiskave.

Vse gori naštete redilne snovi že poznamo iz prejš¬
njega poglavja, v kterem smo govorili o rastlinskem živ¬
ljenju, in kjer smo jih spoznavali kot rastlinski živež. Tam
sem tudi povedal, da se ne nahajajo te redilne snovi vsaka
posebej v zemlji, temveč da so razne ,,kisline 1 ' spojene z
,.okisi“ v podobi takozvanih ,,solij“. Kakšne so pa te soli?
Ali jih moremo videti v zemlji ? Tako gotovo vpraša rado¬
vedni čitatelj. Povedati mu pa moram, da jih ne vidimo,
in da jih ne moremo razločevati od prsti, v kteri se na¬
hajajo. Pač pa si lahko predstavljamo te „soli“, in sicer

39

v podobi zdrobljene kuhinjske soli, ali pa v podobi pepela,
kakoršnega dobivamo iz sežganih drv. To pa le seveda
dotlej, dokler niso v vodi raztopljene.

Redilne snovi se nahajajo namreč v zemlji kot trdne
soli, ali so pa v vodi raztopljene. Vse redilne snovi niso
jednako lahko raztopne; nektere se hitro raztope, druge pa
počasi in silno težko. Raztapljati pa jih pomaga poleg vode
tudi ogljikova kislina, ki je primešana vodi.

Redilne snovi so najvažnejši obstojni deli zemlje, ker
se rodovitnost zemlje v prvi vrsti po njih ravna; čim več
je redilnih snovij v zemlji, tem bolj je rodovitna. Ker re¬
dilnih snovij v zemlji rado zmanjka, zato zemljo tudi gno¬
jimo. Seveda se ravna rodovitnost zemlje tudi po drugih
njenih lastnostih; če te niso dobre, ne more tudi zemlja pri
vsem svojem bogastvu biti dobra za rastlinsko rast.

5. Splošne lastnosti zemlje.

Zemlja po njivah in drugod je mešanica iz drobirja,
različne prsti in rastlinskega živeža. Po tem, koliko dro¬
birja je v zemlji, in ktere prsti je največ v zemlji, ravnajo
se tudi njene lastnosti. Zemlja, kteri je primešane največ
gline, je drugih lastnostij, kakor zemlja, ktera obstoji po¬
glavitno iz peska. Če preiskujemo zemljo glede njenih last¬
nostij, gledamo na to, kako se po dežu namoči, kako se suši
in segreva, kako težka je za obdelovanje itd. Oglejmo si
te lastnosti nekoliko bliže in po vrsti.

1. ) Vsaka zemlja se po dežu namoči. Posebno veliko
vode more vpiti taka zemlja, ki je bogata na glini in črni
prsti, dočim se peščena zemlja prav malo navzame vode,
marveč jo pušča odtekati v spodnjo plast. Rahlo peščeno
zemljo imenujemo zategadelj tudi lahko  pr  o dir  no  za
vodo, med tem ko je glinasta, ilovnata in črna zemlja
težko prodirna  ali celč neprodirna  za vodo.

2. ) Po dežu namočena zemlja se hitreje ali počasneje
suši; nektera zemlja, na pr. glinasta, zadržuje vpito vodo
dolgo časa, suši se tedaj počasi; iz peščene zemlje pa voda
zopet hitro izhlapi, in zaraditega tudi deževnica v taki zemlji
malo zaleže. Glede na to, ali ostaja moča delj ali manj
časa v zemlji, razločujemo močvirno, mokro ali mo¬
krotno, vlažno, srednje vlažno, srednje suho,
suho in vročo  zemljo.

40

Močvirna  (podmočna) zemlja je tam,  kjer je pre¬
močena od podzemne ali podtalne  (talne, nadanj e) vode,
ki zaostaja na zemljiščih. V taki zemlji so vse luknjice na¬
polnjene z vodo. Močvirna zemlja je napačna in porabna
le za slabe, kisle travnike. Z osuševanjem jo je mogoče
popolnoma izboljšati. — Mokra  je rada težka glinasta zem¬
lja po nizkih legah in v vlažnem podnebju. Taka zemlja je
le bolj za travnike. Njive, ktere imajo mokro zemljo, po¬
znamo na tem, da raste po njih preslica, lapuh itd. \ lažna
zemlja je že dosti boljša in je dobra v suhem podnebju in
sploh ob suhih letih. Taka zemlja se počasi osuševa, če jo
namoči dež, in nekaj časa moramo čakati, predno jo moremo
zopet obdelovati. Pomladna setev je vedno nekoliko kas¬
nejša na taki zemlji. Najboljša je zemlja, če je srednje
vlažna ali srednje suha,  kar se ravna po podnebju.
Suha  zemlja je že slabša, če tudi je v vlažnem podnebju
dobra za poljske rastline in druge sadeže. Peščena in vap-
nena zemlja je navadno suha. Prisojne lege so tudi bolj
suhe. Vroča  zemlja je tista, kjer moča nič ne izda. Taka
zemlja rodi le v vlažnih letih in v dosti vlažnem podnebju.
Semkaj prištevamo pusto peščeno zemljo.

3. ) Iz zemlje izhlapeva voda neprestano;  voda,
ktera je z vrha izhlapela, nadomešča se z vodo, prihajajočo
iz niže ležeče plasti. Zemlja se tedaj namaka tudi o d
spodaj navzgor.  Na ta način se izravnava množina
vode na vse strani v zemlji, tako da je je povsod dovolj,
dokler popolnoma ne poide. To namakanje zemlje od spodaj
navzgor pripisujemo lasovitosti  zemlje ali „kapilarnosti“,
kakor imenujemo s tujo besedo to lastnost. Žemlja se na¬
maka od spodaj navzgor, kakor pivni papir ali sladkor, če
namočimo njih spodnji konec z vodo. Čim bolj je zemlja
luknjičava,  tem bolj je tudi lasovita; zato nahajamo to
lastnost posebno pri glinasti in črni zemlji, o kterih je
znano, da sta zelo luknjičavi; najmanj lasovita je peščena
zemlja.

4. ) Luknjičava zemlja, posebno črna zemlja, je zmožna
vpijati vase tudi pline in vodene hlape iz zraka
ter jih pridrževati v svojih luknjicah. To lastnost kaže
tudi vsaka zemlja, kteri je primešano dosti gline. Zato
jemljemo zemljo, da potrošamo z njo gnojišča; zemlja pre¬
streže in popije vse redilne pline, ki uhajajo iz razkraja¬
jočega se gnoja.

41

5. ) Zemlja se segreva  s solnčno toploto; najhitreje
in najbolj se segreva temnobarvna in suha zemlja, kakor
na pr. črna zemlja v suhih legah. Kako močno se zemlja
segreva, to se ravna pa tudi po tem, koliko moče (vlažno¬
sti) je v zemlji. Mokra zemlja se namreč vselej počasi se¬
greva, ker je voda slab prevodnik za toploto. Voda se nam¬
reč počasneje segreva in potrebuje dosti toplote za izhla¬
pevanje. Cim bolj je tedaj zemlja vlažna, tem počasneje se
segreva. Po dnevu segreta zemlja se po noči zopet shladi.
Cim hitreje se zemlja ohladi, tem nevarnejše so slane (mrazi)
na taki zemlji. Najrajši pozebejo rastline na suhi in rahli
črni zemlji, ker se ta po dnevu močno segreje, po noči pa
urno in močno shladi. Mokra zemlja se ne shladi tako hitro,
zato je slana na taki zemlji manj nevarna. Če gledamo na
to, kako se zemlja segreva, govorimo o mrzli ali gorki
zemlji. Mokra zemlja je v obče mrzla, suha zemlja pa gorka.
Med mrzlo in gorko zemljo razločujemo ravno tako več
stopinj, kakor med mokro in suho zemljo.

6. ) Če se obstojni deli zemlje (poglavitno seveda raz¬
lična prst) močno skupaj drže, naj je zemlja mokra ali suha,
tedaj pravimo, da je zemlja zvezna;  to njeno lastnost
imenujemo zveznost.  Zemljo nasprotnih lastnostij, pri
kteri ni nobene trdne zveze med posameznimi delci, pa
imenujemo rahlo  zemljo. Čim bolj bogata je zemlja na
pesku, tem bolj je rahla; čim več je pa gline v zemlji, tem
bolj je zvezna ali čvrsta.  To lastnost zemlje občutimo
posebno pri obdelovanju. Rahlo zemljo je lahko  obdelo¬
vati, ker se rada drobi, in ker se ne prijema orodja. Na¬
sproti pa težko  obdelujemo zemljo, ktera je zvezna, ker
se ta močno skupaj drži in tudi prijema orodja. Navadni
poljedelec pa ne loči zveznosti zemlje od njene sprijemnosti,
temveč presoja zemljo le s tega stališča, kako težka ali
lahka je zemlja za obdelovanje, in glede na to govori o
prav težki, težki, srednje težki, srednje lahki,
lahki in prav lahki  zemlji.

Prav težko in težko  zemljo moramo obdelovati z
močnim orodjem in z močno živino; zaraditega je njeno ob¬
delovanje naj dražje. V to vrsto zemelj štejemo glinasto^ in
ilovnato zemljo, tedaj zemljo, ki je bogata na glini. Cim
b°lj je zemlja težka, tem bolj se svetijo brazde, kedar jo
orjemo, in tem večje kepe se delajo. Tako zemljo je treba
pridno obdelovati, po večkrat orati in vselej, o pravem času,
postane bolj rahla. Posebno pred zimo jo je obdelovati

42

in puščati v surovih brazdah, da prezebe in jo mraz zdrobi.
Srednje težka ali srednje lahka  zemlja je najboljša.
Ta zemlja napravlja, v mokrem vremenu obdelana, tudi kepe,
ktere pa rade razpadejo; vendar je tudi pri njej paziti, da
jo obdelujemo o pravem času, ko ni premokra, niti presuha.
Lahko in prav lahko  zemljo obdelujemo z najlažjim
orodjem in brez skrbi tudi tedaj, če je mokra, ker se na
taki zemlji ni bati kep. Sploh je pa tako zemljo obdelovati
le za setev, ker bi se s pogostnim oranjem preveč rahljala
in preveč sušila. V obče je zemlja tem lažja, čim več ima
peska primešanega, in tem težja, čim več gline se nahaja
v njej. Čista peščena zemlja je najlažja, čista glinasta
pa najtežja.

7. ) Zemlja ima tudi svojo barvo,  ki se ravna po
njenih sestavinah. Od črne prsti  ima zemlja temno-
rujavo ali črno  barvo, od primešanega železnega
okisa  dobiva rumenkasto, rudečkasto ali rujav-
kasto  barvo, od železnega okisca,  ki se nahaja zlasti
v nižjih plasteh in v mokri zemlji, pa sivo ali sivkasto-
modro ali temnosivo  barvo. Železni okis je rastlinam
koristen, železni okisec pa je pravi strup.

8. ) Zemlja more vsrkavati v svoje luknjice
pline, kakor tudi v vodi raztopljene redilne
snovi  ter jih v svojih luknjicah tako trdno pridrževati,
da jih voda ne more izprati v nižje plasti. To prevažno
lastnost zemlje imenujemo „vpojnost“  ali s tujo besedo
„absorpcijo“. Ko bi zemlja te lastnosti ne imela, izdal bi
gnoj dosti manj, ker bi mnogo ’ njegovih redilnih snovij de¬
ževnica odnesla v spodnjo plast, kjer bi se popolnoma iz¬
gubile za rastline. Gnojnica bi se odcejala naravnost v
spodnjo plast. Ker je pa zemlja vpojna,  prestreže in
pobere vse, kar je v gnojnici tečnega, ter shrani te snovi
v svojih luknjicah, da jih dobe rastlinske korenine. Gnoj¬
nica se. v zemlji precedi; kar je pride v nižjo plast, to je
skoro čista voda. Mnogoteri poskusi so dokazali, da vsrkava
zemlja v svoje luknjice posebno tri redilne snovi, namreč
amonijak, fosforovo kislino in kalij.  Kakor nam
je znano, so.to  najvažnejše redilne snovi za rastline, in
lahko si tedaj predstavljamo, kako važna lastnost zemlje
je njena vpojnost. Čim bolj je zemlja luknjičava, tem bolj
je tudi vpojna. Zaraditega vidimo, da se s to lastnostjo
odlikuje posebno črna in glinasta zemlja.

43

6. Raznovrstnost zemlje.

Zemlja, ktero obdelujemo po naših njivah, in ktero
nahajamo po naših travnikih in drugih zemljiščih, je kaj
različna. Večkrat najdemo celč na jedni in isti njivi raz¬
lično sestavljeno zemljo. Na nekterih mestih je zemlja bolj
bogata na glini, na drugih krajih je bolj peščena itd. Ta
raznovrstnost prihaja od različne prsti, ki se nahaja v zem¬
lji. Po tisti prsti, ktere se največ nahaja v zemlji, ravnajo
se tudi njene lastnosti, in po tisti prsti imenujemo dotično
zemljo. Po navadi razločujemo glinasto in ilovnato,
peščeno, vapneno in laporjevo, črno, prodnato,
gruščnato in kam e ni to zemljo.

Ker so posamezne vrste zemlje različne vrednosti za
pridelovanje kmetijskih rastlin, in ker jih je treba glede
na njih lastnosti tudi različno obdelovati in gnojiti, zato
se moramo z njimi nekoliko natančneje seznaniti.

a)  Glinasta zemlja.

Glinasta zemlja je posebno bogata na glini;  zaradi-
tega jo tudi po njej imenujemo. V glinasti zemlji je naj¬
manj polovica gline, t. j. 50 odstotkov (v 100 delih 50 delov),
lahko je je pa tudi več, namreč dve tretjini, ali pa še več.
Razun gline nahajamo v glinasti zemlji nekoliko finega
peska,  nekaj vapna,  nekaj črne prsti in železa.
Primešano železo ji daje rudečkasto ali rumenkasto barvo.

Ker se v glinasti zemlji nahaja največ gline, zato se
tudi vse njene lastnosti ravnajo po njej. Glinasta zemlja je
težka, in sicer toliko bolj, kolikor več gline je v njej. Njene
brazde se svetijo, kedar jo preoravaš, in če se posuše, po¬
stanejo trde kakor kamen. Sploh je znano, da se delajo po
taki zemlji rade kepe ali grude. Glinasto zemljo je. težko
obdelovati. Pri njej moraš tudi paziti, da jo obdeluješ ta¬
krat, kedar je za to najbolj pripravna. Dokler je mokra,
ni za delo, ker je cmokasta (prečvrsta) in se preveč maže.
Po mokrih brazdah z brano nič ne opraviš. Preveč osušeni
glinasti zemlji pa tudi ne moreš s plugom do živega, tako
težka ti postane.

Kdor pazljivo prečita lastnosti gline, ta takoj uvidi,
da je glinasta zemlja mokra in mrzla,  da se namreč
vode močno napije in jo dolgo časa pridrži, in da se zaradi-
tega tudi počasi suši in počasi segreva.

44

Če pritisne suša, tedaj nam glinasta zemlja močno
razpoka,  tako da kar zeva. Pri tem pa se potrga veliko
rastlinskih korenin.

Če imamo glinasto zemljo po njivah, moramo skrbeti,
da postane bolj rahla; to se lahko doseže z dobrim obdelo¬
vanjem in s primernim gnojenjem. Posebno nam je gledati
na to, da jo jeseni preorjemo in pustimo črez zimo v surovih
(debelih) brazdali, da dobro prezebe, in da jo srež zdrobi
in zrahlja. Dalje jo je tudi s tem rahljati, da jo večkrat
obdelujemo, da jo po dvakrat preorjemo za setev, in da jo
sploh obdelujemo v najugodnejšem času. Napačno je, če jo
obdelujemo, ko je še premokra. S tem jo je že marsikdo
pokvaril za jedno leto. Jedino le jeseni jo lahko sprašimo,
če tudi je nekoliko bolj vlažna, kajti med zimo po navadi
dobro prezebe.

Kar se tiče gnojenja, moramo glinasto zemljo gnojiti
z debelim ali slamnatim  gnojem, če jo hočemo rahljati.
Sveži gnoj je najboljši, posebno če nastiljamo živini s slamo,
koruznico itd. Ker se gnoj v glinasti zemlji počasi raz¬
kraja zaradi težko pristopajočega zraka in toplote, moramo
tako zemljo poredkoma gnojiti, a tedaj močno. V taki zemlji
zaleže gnoj za tri do štiri leta.

Po različni množini gline, ki se nahaja v taki zemlji
(50 do 90 odstotkov), delijo strokovnjaki glinasto zemljo še
v podvrste.  Taka razdelitev pa ni potrebna za nas prak¬
tične kmetovalce, ker nam itak ni mogoče natančneje do¬
ločiti, koliko odstotkov gline se nahaja v jedni ali drugi
glinasti zemlji. Če obstoji zemlja skoro iz same gline, tedaj
je taka zemlja porabna za izdelovanje lončene posode, za
pridelovanje rastlin pa je nepripravna.

Glinasto zemljo, ktera ima kaj več črne prsti v sebi
(5 do 10 odstotkov), poznamo po temni barvi; taka zemlja je
mastna, in imenujemo jo humožno glinasto zemljo.
Ce se nahaja v glinasti zemlji toliko vapna, da dobro za¬
sumi, če jo polijemo s solno kislino, tedaj ji pravimo vap-
nena glinasta  zemlja. Po nekterih krajih imenujejo to
vrsto zemlje tudi „slinjevko“.  Če je glinasti zemlji
primešano vapno ali črna prst, je to vedno dobro; taka
zemlja je bolj rodovitna.

_ Kakor sem že spredaj omenil pri glini, tako mi je tudi
tukaj opaziti, da imajo po mnogih krajih glinasto zemljo
za ilovnato zemljo ali ilovico, in nasprotno ilovnato zemljo
za glinasto. Marsikod tudi ne delajo nobenega razločka

45

med glinasto in ilovnato zemljo, temveč govore v tem slu¬
čaju le o ilovnati zemlji.

Neka posebna vrsta glinaste zemlje je brna, t. j. na¬
plavljena zmes sive gline in peska, v kteri se pa več gline
nahaja. Brna je sivkaste barve.

Na glinasti zemlji dobro obrode sledeče rastline: pše¬
nica, bob, detelja, oves; če ni zeld težka, tudi ječmen in pesa.

b)  Ilovnata zemlja.

Ilovnata zemlja (tudi ilnata, ilovičasta zemlja, ilovka,
ilovica, ilovec) obstoji na pol iz gline, na pol iz peska.
Gline je tudi lahko manj v njej (20 do 50 odstotkov), zato
pa toliko več peska (50 do 80 odstotkov). Peska je lahko
v njej za dobre dve tretjini, pa tudi za tri četrtine. Poleg
gline in peska nahajamo v ilovnati zemlji tudi nekoliko
drugih prstij, najrajši vapna.  Navadno ji je tudi primešan
železni okis,  po kterem dobiva svojo rudečkasto ali ru¬
menkasto barvo.

Ilovnata zemlja ima nekaj lastnostij od gline, nekaj pa
od peska. Vendar je v svojih lastnostih navadno nekoliko
bolj podobna glinasti zemlji kakor peščeni. Zaraditega jo
je treba tudi podobno obdelovati in gnojiti, kakor glinasto
zemljo. Tudi pri ilovnati zemlji se svetijo brazde in se de¬
lajo kepe, če se brazde preveč posuše. Tudi pri njej mo¬
ramo tedaj gledati, da se o pravem času obdeluje. Jesen¬
ska, praha ji ravno tako pomaga, kakor glinasti zemlji, da
postane rahlejša.

Ilovnata zemlja je „srednja“ zemlja, ker ni tako težka
kakor glinasta, pa tudi ne tako lahka, kakor peščena zem¬
lja. Na njej obrode vsakovrstne kmetijske rastline; ista je
sploh najbolj rodovitna zemlja, če je dosti gnojena in pri¬
merno globoko in dobro obdelana. Na ilovnati zemlji iz¬
vrstno uspevajo pšenica, ječmen, detelja, pesa in druge oko-
pavine. Posebno daje jari ječmen v taki zemlji bogate
pridelke.

Če je ilovnati zemlji dosti peska (dve tretjini ali še
več) primešanega, tedaj jo imenujemo peščeno ilovnato
zemljo ali puhlico;  ta zemlja je rahla, nekako puhla;
vendar je puhlica prav za prav drobna zmes gline, peska
in vapna. Puhlica je večjidel rumenkaste barve.

46

c)  Peščena zemlja.

Peščeno zemljo imenujemo tisto, ktera ima najmanj
štiri petine peska,  tedaj 80 odstotkov in več. Poleg
peska najdemo v taki zemlji navadno še glino in nekoliko
drugih prstij. Pesek se nahaja v njej v podobi debelejših in
drobnejših zrnec, ki so večjidel kremenčevi, ali pa vapnen-
čevi drobci. Če obstoji peščena zemlja jedino le iz kremen¬
čevega, ali pa iz vapnenega peska, tedaj je nerodovitna.
Navadno so pa temu pesku primešani še drugi drobci in raz¬
lična prst, in to dela tudi peščeno zemljo rodovitno.

Peščena zemlja je takih lastnostij kakor pesek, saj se
ga štiri petine nahajajo v njej. Ta zemlja je najbolj rahla
in suha.  Deževnica jo hitro premoči; preceja se skoz njo
kakor skoz rešeto. Zato pa dež malo izda v taki zemlji.
V suhih krajih je taka zemlja silno slaba, med tem ko je
v vlažnem podnebju še precej dobra. Peščena zemlja se
hitro suši; ista se hitro in močno segreje, in ker se tudi
hitro shladi, trpijo rastline na taki zemlji večkrat zaradi
mraza.

Peščeno zemljo lahko obdelujemo, ker je zelo rahla.
Obdeluješ jo lahko pri vsakem vremenu. Preoravati pa jo
je le pred setvijo; z večkratnim preoravanjem bi se nam
preveč osušila. V peščeni zemlji se gnoj hitro razkroji, za-
raditega tudi malo časa tekne. Zemlja ga hitro použije,
kakor pravimo. Zaraditega moramo peščeno zemljo pogo-
stoma, vsako ali vsako drugo leto gnojiti. Droben ali masten
gnoj, ki je že dobro razkrojen, je najboljši.

Ker je peščena zemlja bolj rahla in suha, moramo v
njej gnoj in semena globje podoravati in spravljati v zemljo,
kakor v glinasti in ilovnati zemlji.

Peščena zemlja je toliko boljša, kolikor več ji je pri¬
mešane gline in črne prsti. Kavno tako je peščena zemlja
tem ugodnejših lastnostij, čim drobnejši je pesek. Ker je
peščena zemlja gorka, dozore nam v njej rastline hitreje.
Na peščeni zemlji dobro rode rž, krompir, oves, proso, ajda,
turščica, konoplja, lan itd.

Posebna vrsta peščene zemlje je s viž (svišč, sipa), ki
obstoji skoro iz samega  in tako drobnega peska,  da
ga veter lahko odnaša. Ta pesek škriplje pod zobmi, tako
je oster. Svižasta zemlja je nerodovitna in nepripravna za
njive; porabila pa je za pašnike, borove nasade in ameriške
vinograde, če skrbimo za potrebni gnoj.

47

d)  Vapnena zemlja.

V apnena zemlja (tudi vapnenka, vapnata ali vapneni-
ška zemlja) ima polovico do tri četrtine vapna, tedaj 50 do
75 odstotkov. Eazun vapna se nahajata v njej še glina
in pesek.  Cista vapnena zemlja je seveda nerodovitna.
Navadna vapnena zemlja je večjidel belkaste, sivkaste ali
rumenkaste, tedaj sploh svetle barve.

Njene lastnosti se ravnajo po vapnu, kterega se v njej
največ nahaja. Ako maneš vapneno zemljo med prsti, čutiš,
da je fina, toda vendar nekako pusta. To je važen razloček
med glinasto in vapneno zemljo. Spoznamo jo pa še lažje
po drugih lastnostih. Mokra vapnena zemlja je kaši po¬
dobna in se maže, osušena pa razpade v prah.  Če jo
poli ješ s solno kislino, močno  zasumi. S pomočjo solne
kisline se tedaj najhitreje prepričamo, ali je zemlja bogata
na vapnu ali ne. Za ta poskus vzameš suho zemljo, na
ktero potem kaneš nekaj kapljic solne kisline. Čim bolj
nam pri tem zašumi zemlja, tem več je vapna v njej. Po¬
sebno močno in dolgo časa šumi seveda vapnena zemlja.
To šumenje prihaja odtod, ker izpodrine močna solna kis¬
lina slabejšo ogljikovo kislino, ki se nahaja v vapneni zemlji
spojena z vapnom. Če bi v l i l i na vapneno zemljo več solne
kisline, raztopi nam močna solna kislina tudi vapno.

Vapnena zemlja se hitro segreva in ostane dalje časa
gorka. Vode se močno napije, pa ne za dolgo časa, ker se
zopet hitro posuši. Vapnena zemlja je srednje težka za ob¬
delovanje. Gnojiti jo je pogostoma in po malem, ker se
gnoj v njej hitro razkraja in malo zaleže. Tudi v vapneni
zemlji rastline zgodneje dozore, baš kakor pri peščeni zemlji.
V suhih letih trpijo rastline na taki zemlji pred sušo, po¬
sebno tedaj, če je spodnja plast prodirna za vodo.

Na vapneni zemlji dobro uspevajo rastline, ki potre¬
bujejo več vapna, tedaj stročnice, kakor na pr. fižol, grah,
bob, leča, potem detelja, posebno lucerna.

Če se nahaja v vapneni zemlji poleg vapna največ
peska,  tedaj jo imenujemo peš čeno-vapneno  zemljo;
ta zemlja je prav pusta. Če ji je pa primešane dosti gline,
oziroma gline in peska,  tedaj govorimo o glinasto-,
oziroma ilovnato-vapneni  zemlji.

48

e)  Laporjeva zemlja.

Laporjeva (laporasta ali sovdanasta) zemlja nastaja iz
laporja ali sovdana,  ki je zmes gline in vapna,  ali
pa tndi gline, vapna  in nekoliko peska.

V laporjevi zemlji nahajamo k večjemu polovico ali
50 odstotkov vapna, gline se pa lahko nahaja v njej tudi
do tri četrtine ali 75 odstotkov. Zaradi obilnega vapna, nam
ta zemlja tudi močno zasumi, če jo polijemo s solno kislino.
Pri tem se vapno raztopi, glina in pesek pa ostaneta ne¬
raztopljena. Laporjevo zemljo poznamo na drobljivem la¬
porju, kteri se nahaja v njej,  in kteri se rad razsuje na
zraku. Če se laporjeva zemlja namoči, napravijo se po njej
kepe, ki pa razpadejo, kakor hitro se osuše; sploh je znano,
da se na taki zemlji dela rada skorja po vrhu.

Lastnosti laporjeve zemlje so sicer različne in se^ rav¬
najo po tisti prsti, ktere se največ nahaja v njej. Če se
nahaja v laporjevi zemlji največ gline, tedaj imamo tako-
zvano glinasto-laporj  e vo  zemljo in ilovnato-lapor-
jevo  zemljo; prva je zeld težka in dela kepe, vendar pa je
prav rodovitna. Druga ji je v lastnostih podobna in je še
boljša. Vapneno-laporjeva  zemlja ima posebno veliko
vapna (do 50 odstotkov), pa manj gline in peska. V svojih
lastnostih je podobna vapneni zemlji. Peščeno-laporjeva
zemlja ima pa poleg vapna in gline do polovice ali do 50
odstotkov peska in je podobnih lastnostij, kakor peščeno-
ilovnata zemlja, ali kakor puhlica.

Laporjeva zemlja je rodovitna; na njej obrode vsako¬
vrstne rastline, posebno take, ki zahtevajo za uspešno rast
več vapna. Zaradi njenih ugodnih lastnostij jo rabijo že
od nekdaj za izboljšanje druge zemlje.

Če je lapor pleniv, t. j. da se rad kolje, imenujemo ga
opoka.  Po nekterih krajih imenujejo lapor sploh le opoka.

f)  Črna zemlja.

Če obstoji j e dna petina  ali 20 odstotkov zemlje iz
črne prsti,  imenujemo tako zemljo črno  zemljo. Tolika
množina črne prsti daje tej zemlji rujavo, črnorujavo ali
črno barvo, po kteri jo tudi najhitreje poznamo.

črno zemljo nahajamo na prvotnem mestu (po gozdih),,
kjer je nastala iz segnilih rastlinskih ostankov (listja itd.) r
ali je. pa naplavljena. Ob rekah in potokih nahajamo sem
ter tja več črne prsti v zemlji. Taka naplavina je zeld

49

rodovitna; imenujemo jo ,,nižinsko zemljo 41 . Na taki zemlji
imanm najizvrstnejše travnike.

črna zemlja se vode močno napije; pri tem se napne
kakor goba in postane mastna; suha črna zemlja je pa tako
rahla in prhljiva, da jo veter lahko odnaša.

Vrednost črno zemlje je različna in se ravna po last¬
nostih prsti, ki so ji primešane; dalje po tem, iz česa je
nastala črna prst, po njeni legi itd. Če je črna zemlja bo¬
gata na drobirju, na glini in vapnu, tedaj je prav rodovitna,
če pa ne, pa je slaba, zlasti v mokrih legah.

Črno zemljo lahko delimo — ne glede na nižinsko
zemljo — še v sledeče vrste:

1. ) Gozdna črna zemlja,  ki je nastala iz segni-
lega listja, igel, lesa itd. Ta zemlja je kaj rodovitna za
vse rastline. Njej najbolj podobna je vrtna zemlja,  ki
je postala črna vsled obilega gnojenja, in ktera je tudi zelo
rodovitna. Prva in druga je prav dobra za zelenjavo^ in
okopavine, manj pripravna pa je za žito in deteljo. Žito
nam na taki zemlji rado poleže, ker prebujno raste. Kjer
je zemlja prav bogata na črni prsti, pridelamo več slame,
zato pa manj zrnja. Na rahli črnici trpita mlada strn in
detelja tudi pred mrazom.

2. ) Črna zemlja na mahovju in močvirju ali
šotna zemlja  (šota, sušek); ta zemlja je nastala tudi iz
rastlinskih ostankov (segnilih močvirskih trav, mahov itd.),
a je v razloček od gozdne črne zemlje kisla,  t. j. bogata
na kislinah. To pa zaraditega, ker so močvirne rastline
segnile v vodi, kamor ni mogel zrak dohajati, pa tudi top¬
lota ne. Razun tega, da je ta črna zemlja kisla in zaradi¬
tega slaba, vidimo tudi, da je še sicer neugodna za rast¬
linsko rast. Ona je namreč premokra, prerahla in revna
na važnih redilnih snoveh, zlasti na kaliju in vapnu. Če
hočemo porabiti tako zemljo za njive in travnike, moramo
jo najprej izboljšati in popraviti, kakor se bomo o tem ob¬
širneje poučili pri obdelovanju mahovja in močvirja.

g)  Prodnata in gruščnata zemlja.

Prodnata zemlja  je bogata na produ,  t. j. okrog¬
lem kamenjn, kterega je nanesla voda. Zaraditega nahajamo
prodnato zemljo v ravninah in ob rekah. Če je vrh proda
dosti druge dobre zemlje, tedaj je porabna za njive in trav¬
nike. Kjer pa obstoji prodnata zemlja skoro iz samega
proda, tam je porabna le za revne pašnike.

Poljedelstvo I. 4

50

Gruščnata ali grušč as ta zemlja je prodnati zem¬
lji podobno sestavljena. Namesto proda nahajamo v njej
grušč,  t. j. robato kamenje. Gruščnato zemljo nahajamo
posebno na obronkih gora, kjer se grušč trga in ruši, pri
tem pa drobi. Če je grušč pomešan z drugo dobro zemljo,
tedaj je gruščnata zemlja rodovitna. Kjer se pa nahaja
skoro sam grušč, tam je taka zemlja neporabna za pridelo¬
vanje rastlin. Grušč je lahko različno debel. Droben grušč
imenujemo „pržino ; ‘.

h)  Kamenita zemlja.

Kamenito zemljo imenujemo tisto, v kteri se nahaja
dosti kamenja,  ki je lahko različne velikosti, podobe in
vrste. H kameni ti zemlji bi bilo prištevati po tem takem
tudi prodnato in gruščnato zemljo. Vendar hočemo tukaj
rabiti to besedo le v ožjem njenem pomenu in kamenito
zemljo imenovati le tisto, v kteri se nahajajo cele skale ali
cele stene kamenja, ki mole iz zemlje, in ktere že od daleč
vidimo po njivah, pašnikih itd. Kamenito zemljo lahko ime¬
nujemo zaraditega tudi skalnato, skalovito ali pečev-
nato  zemljo. Te skale so žive (stoječe) in segajo globoko v
tla, ali so pa zavaljene v zemljo (zavaljenci. samonjaki).

Kamenite zemlje je veliko preveč po naših krajih, po¬
sebno po kraškem svetu (Krasu), ki zavzema velik del na¬
ših slovenskih pokrajin.

Vrednost kamenite zemlje se ravna po množini^ in
lastnostih druge zemlje, ki se nahaja vrh kamenja. Čim
manj je rodovitne zemlje na vrhu in med kamenjem, tem
slabša in manj rodovitna je zemlja. V taki zemlji trpijo
rastline redno zaradi suše in pomanjkanja živeža. Sploh
je plitva in kamenita zemlja suha, vroča in malo ugodna
rastlinskemu življenju.

Kamenito zemljo je tudi težko obdelovati. S plugom
zadenemo vsak čas ob kamen, in le premnogo lemežev je
šlo v taki zemlji že na dvoje. Sploh se orodje v kameniti
zemlji močno krha in kvari. Obdelovanje take zemlje je
tudi silno zamudno in iz vseh teh vzrokov zelo težavno in
drago. — Ker ostane na kameniti zemlji vedno več ali manj
prostora praznega zaradi kamenja, ki moli iz zemlje, ali se
pa nahaja z glavo tikoma površja, tako da ne more na
takih mestih nič rasti, zato je treba v taki zemlji kamen
iztrebiti, da postane ugodna rastlinski rasti in pripravna
za njive, travnike itd.

51

7. Kako je preiskovati zemljo?

Vsak kmetovalec mora poznati zemljo na svojih zem¬
ljiščih. Kdor je ne pozna, ta je tudi rabiti in pravilno ob¬
delovati ne umeje. Za naše potrebe zadostuje, če poznamo
zemljo po teh lastnostih, ktere sem spredaj razložil, saj
so dosti značilne za različne vrste zemelj. Pripomniti pa
moram že tukaj, da moraš preiskovati zemljo tudi od
znotraj, če jo presojaš glede kakovosti, ne pa samo z vrha.
Ivdor hoče svojo zemljo dobro poznati, pogledati mora njeno
oralno, pa tudi njeno mrtvo plast. Treba je tedaj na pri-
ličnih mestih njive itd. izkopati tako velike jamice, da imaš
oralno in mrtvo plast pred očmi; potem lahko presodiš obe
plasti glede njune sestave.

Kdor pa hoče natančno poznati sestavo svoje zemlje
in natančno vedeti, koliko odstotkov je v zemlji jedne ali
druge sestavine, ta naj pošlje zemljo v kako kmetijsko-
kemijsko poskuševališče , 1  da jo tam preiščejo; kajti za tako
preiskovanje je potreba dragocenih priprav in več znanja.

III. Podnebje.

Kodovitnost zemlje se ne ravna samo po njeni sestavi,
ampak tudi po podnebju, t. j. po tem, kakšno vreme je v_
dotičnem kraju. Le predobro nam je znano, kako zelo se
obračajo letine po vremenu. Če je vreme ali podnebje
ugodno, pridelamo tudi na manj rodovitni zemlji še dokaj
dobre pridelke, dočim nam neugodno podnebje tudi na dobri
zemlji ne da doseči povoljnih uspehov. Suha in pusta pe¬
ščena zemlja nam v vlažnem podnebju, t. j. pri vlažnem vre¬
menu rodi raznovrsten sadež, med tem ko je v suhem pod¬
nebju silno malo vredna. Ugodno podnebje je tedaj veliko
vredno za prospeh poljedelstva.

Za vsakega kmetovalca je važno, da pozna podnebje
svojega kraja, da tedaj ve, kako dolga in ostra je zima,

1  Tako kmetijsko-kemijsko poskuševališče imamo sedaj v Celovcu,
v Mariboru in v Gorici. Tudi na Kranjskem utegnemo dobiti tako po-
sku.ševališče. V teh zavodih preiskujejo zemljo po dogovoru, in treba se je
najprej pismeno ali ustmeno tja obrniti.

4 *

52

kako vlažno in gorko, je poletje, ali je kraj slani podvržen,
ali je vetroven itd. čim natančneje pozna kmetovalec pod¬
nebne razmere, tem lažje pogodi, ktere rastline se dado z
uspehom pridelovati. Glede podnebja ali letnega vremena
imajo gospodarji navadno bogate izkušnje. Če se tedaj kdo
naseli v drugem, neznanem mu kraju, vpraša naj izkušene
gospodarje po običajnem vremenu, ki vlada v dotičnem kraju,
in kmalu bo zvedel, na kaj mu je paziti pri obdelovanju
posestva.

1. Posamezni tyoritelji vremena.

Vremena nimamo v svoji oblasti. Ko bi imeli vreme
tako v svoji moči, kakor imamo zemljo, potem bi vsak po
svoje ravnal z vremenom, da bi dosegel boljše letine. Da
to ni mogoče, izprevidi lahko vsak. Zato nam deli vreme
modri stvarnik, ki je stvaril solnce, da daje zemlji potrebno
toploto in svetlobo, ki pošilja dež, sneg itd. Če nekoliko
natančneje premislimo, kako se sestavlja vreme, vidimo, da
prihaja različno vreme od različne toplote in svetlobe,
od različne množine vode in vetrov.  In prav zaraditega
imenujemo te štiri stvari lahko tvoritelje  vremena, ker
se vreme s pomočjo teh tvori ali dela. Oglejmo si sedaj
nekoliko bliže posamezne tvoritelje vremena.

a) Toplota.  Naša zemlja dobiva vso potrebno toploto
od solnca. Toplota je tista moč na zemlji, ki vse oživlja.
Brez nje hi ne bilo življenja za rastline. Solnčna toplota
segreva zemljo, zrak, rastline itd., a globoko v zemljo pa
ne more zahajati. Kakih 12 metrov pod zemljo je toplota
po zimi in po letu jednakomerna. Pa tudi že v globočini
IV 4  metra se toplota močno ne menjava; zaraditega tudi
vidimo, da globoko ukoreninjene rastline lažje prenašajo
sušo in mraz, kakor plitvo ukoreninjene. V podzemeljskih
kletih je toplota tudi iz tega vzroka črez leto in dan skoro
jednaka, in zato se tudi v njih pridelki dobro shranjujejo.
Po zimi so take kleti primeroma gorke, kar je potrebno,
da nam korenstvo in gomolje ne zmrzne. V večjih globoči¬
nah zemlje, kakor 28 metrov, narašča toplota zemlje, in sicer
na vsakih 30 metrov za 1  stopinjo po Celsiju. Naša zemlja
ima tedaj tudi svojo toploto, prihajajočo od ognjeno tekočega
jedra, ktero ima zemlja v svojem središču. O tem nas uče
toplice ali topli vrelci in pa ognjeniki. Ta zemeljska toplota
pa nič ne vpliva na rastlinsko rast, ker ne sega do vrha.

53

Rastlinska rast je odvisna tedaj le od solnčne top¬
lote.  Kakor hitro postane spomladi zrak toplejši odvode,
takoj se vzbude rastline in začnejo rasti; kakor hitro se pa
jeseni zrak zopet bolj shladi, takoj poneha rast in se ustavi.

Vsaka rastlina potrebuje neko določeno množino top¬
lote, da se popolnoma razvije, in da dozori. Zato tudi vi¬
dimo, da v mrzlejših krajih ni mogoče pridelovati na pr.
turščice, ker ne dozori. Za turščico je treba srednje letne
toplote, ki znaša 9 do 10 stopinj po Celsiju; poletna toplota
pa mora biti tolika, da znaša po dnevu poprek 17 stopinj
po Celsiju. Če primanjkuje rastlinam potrebne toplote, sploh
ne rastejo, ali se pa le nepopolno razvijajo.

Že za kaljenje je treba primerne toplote. V našem
podnebju kale raznovrstne rastline pri toploti 5 do 35 sto¬
pinj po Celsiju. Pa tudi vsa nadaljna rast se ravna po
toploti. Da se na pr. žito še obraste v jeseni, treba je vsaj
9 stopinj toplote po Celsiju. Posebno veliko toplote je treba
rastlinam, kedar zorijo.

Toplota je tedaj tista moč, ki daje rastlinam življenje.
Ona pripomore, da rastline lahko sprejemajo živež iz zemlje
in zraka, in da se sprejeti živež prevaja od stanice do
stanice gor do listja, kjer se prebavi in porabi za rast in
napravo semena. Čim več imajo rastline toplote, tem hitreje
se vse to godi, toliko zgodneje nam rastline zore. Zaradi-
tega vidimo, da nam v gorkem podnebju rastline hitreje
zore, kakor v mrzlem. Večja toplota pospešuje tudi razkroj
zemlje in gnoja ter pripravlja na ta način hitreje potrebni
živež za rastline.

b) Svetloba.  Svetloba prihaja tudi od s o lnca.  Rast¬
linam je svetloba neobhodno potrebna. Svetloba je potrebna,
da rastline ozelene,  in da pretvarjajo v zelenem listju
sprejeti živež v rastlinsko telo. Pretvarjanje sprejete hrane
se vrši tedaj le po dnevu. Ko bi manjkalo ^svetlobe, raz¬
vijale bi se rastline le slabo in nepopolno. Žito se tudi le
po dnevu obrašča. Posebno potrebna je svetloba ob cvetju
in zorenju. Kako slabo rastejo rastline v senci, o tem se
lahko kmalu prepričamo. Treba je le pogledati v senčne
lege, na pr. v senco kakega košatega drevesa, da vidimo,
kako slabo zore v njej rastline. V kletih rastoče rastline
so tudi rumene in šibke zaradi premale svetlobe.

c) Voda.  Voda je rastlinam tako neobhodno potrebna
kakor toplota, O potrebi vode za rastlinsko življenje smo
že mnogo slišali pri hranitbi rastlin, če zmanjka vode v

54

zemlji, preneha vsa rast. Rastline najprej ovenejo, potem
pa usahnejo. Le voda, le dež jih more oteti gotove smrti,
če se vlije po dolgotrajni suši in namoči zopet zemljo.

Rastline dobivajo potrebne vode v podobi deža, rose,
snega itd. Največ vode dobijo rastline v podobi deža,  in
največ je vreden pohlevni  dež, ki polagoma pada in zem¬
ljo globoko namoči. V suhem poletju je dež na milijone
vreden, če tudi dežuje le nekaj ur. Plohe ali nalivi  so
pogostoma škodljivi, posebno tedaj, če zemlja ni suha, in
če dežuje s tako silo, kakor bi iz škafa lilo, ali kakor bi se
odtrgal oblak. Koristna za rastline je tudi rosa,  ki se dela
po noči, ko se zemlja in rastline tako shlade, da se na njih
vodeni hlapi zgoste v rosne kapljice. Rosa nastaja tedaj z
olilajenjem vodenih hlapov, ki se nahajajo v zraku pri tleli.
Največ rose se napravi po rastlinah, ki so zelo listnate, in
pa na taki zemlji, ki je rahla in črne barve, ktera se po
dnevu zelo razgreje, po noči pa močno shladi. Rosa je za
nektere rastline prav koristna; ona jim pomaga k boljši
rasti in nadomestil j e nekoliko tudi dež, tako na pr. pri ajdi,
zelju itd. Rosa se dela posebno v vlažnih, mirnih in gozd¬
natih krajih. V vetrovnih krajih ni rose, ker jo veter sproti
suši. Če rosa zmrzne, nastane nevarna slana.  Če zmrzne
vlažna zemlja tako, da odstopi skorja pri vrhu, pravimo, da
je srež  (zmrzlin, zmrzal) privzdignil zemljo. Oh takem
mrazu zmrznejo navadno tudi vodeni hlapi, ki se obešajo v
podobi majhnih kristalov po drevju; te zmrzle vodene hlape
imenujemo iv j e (in j e, hinje, poledica). Slana in srež
sta rastlinam škodljiva; dobra sta le za praho,
da zemlja bolj prezebe.

Kakor je rosa zares koristna, tako se nam pa tudi po¬
kaže škodljiva, ker pospešuje razširjanje rastlinskih boleznij,
posebno žitne rje.

Rosi podobno vpliva megla,  ki vstaja iz vode in
vlažne zemlje, kedar je zrak nekoliko hladnejši od zemlje.
Zato je spomladi in jeseni navadno več megle po zraku.
Megla se dela po vlažnih krajih in ob vodah. Ob rekah
Dravi, Savi itd. in ob jezerih so jeseni in spomladi navadno
obilne megle in ravno tako tudi po mokrih in zavetnih do¬
linah. Megle so polne vodenih hlapov in škodujejo posebno
žitu, ker pospešujejo rjo in druge bolezni.

Razun deža daje sneg  največ vlage zemlji. Sneg
pada po zimi in preskrbuje zemljo s potrebno vlago za po-

55

mladno setev. Snežnica zemljo globoko namaka. Sneg je
pa tudi sicer koristen, ker je rastlinam topla odeja, ktera
jih varuje ostrih vetrov.

. Voda raztaplja v zemlji, naj si prihaja v njo kot de¬
ževnica ali snežnica, rastlinski živež, kterega dovaja potem
po koreninah v rastlino, kjer se dviguje v podobi soka po
vseh delih rastline gor do listja; tukaj pušča dopeljano
hrano ter izhlapeva skoz listje zopet v zrak. Nekaj vode
pa porabi rastlina tudi za živež.

Čim bolj suh je zrak, tem bolj izhlapeva voda; zaradi-
tega potrebujejo jednoiste rastline v gorkem in suhem pod¬
nebju več vode, kakor v mrzlem in hladnem. Kosa, ki se
nabira po rastlinah, zadržuje izhlapevanje vode, in to je
tudi poglaviten vzrok, da se v krajih, kjer je dosti rose,
upirajo rastline dalje časa suši. Kakor rosa zadržujeta tudi
vlažni zrak in megla vodo, da ne izhlapeva iz rastlin.

Vsaka rastlina potrebuje neko množino vode, da se
popolnoma razvije. Koliko vode potrebujejo rastline, to se
ravna po lastnostih zemlje, v kteri rastejo, kakor tudi po
tem, kakšne narave so rastline. Peščena zemlja potrebuje
več vode kakor ilovnata, in krmske rastline je potrebujejo
več kakor žita. Zaraditega vidimo, da je peščena zemlja
bolj rodovitna v vlažnem podnebju, kjer pade 1000 do 1200
milimetrov deža, težka zemlja pa bolj rodi v suhem pod¬
nebju, kjer pade na leto 800 do 1000 milimetrov deža.

Preobilna voda škoduje rastlinam ravno tako, kakor
huda suša. V bolj vlažnem podnebju se ponašajo posebno
krmske rastline, ki so bogate na listju, v gorkem podnebju
pa dobro obrode žita, ktera pridelujemo zaradi zrnja.

d) Vetrovi.  Zrak ni povsod jednako topel. Zaradi¬
tega pa nikjer ne miruje, ampak se vedno giblje. Toplejši
zrak, ki je redkejši in lažji, vzdiguje se neprenehoma; na
njegov prostor pa vleče mrzli zrak, ki je dosti gostejši in
težji. To pregibanje zraka imenujemo veter. Veter vleče
sedaj popolnoma vodoravno, sedaj na pošev ali pa tudi na-
vpik; včasi vejejo vetrovi na različne strani, celo na na¬
sprotne strani. Po straneh sveta, odkoder veter vleče, da¬
jemo vetrovom tudi imena; sever  prihaja od severa in
severozahoda, jug od južne strani, krivec  od zapadne
strani, burja  od severovzhoda itd. Mer vetrov opazujemo
po oblakih, ki se premikajo po vetru.

56

Vetrovi najbolj vplivajo na vreme kakega
kraja, ker se po njili še najbolj ravna toplota
in množina dež a.

Miren veter je ugoden za rastline, ker jim donaša
redilne snovi iz zraka, in ker pospešuje rastlinsko oplodbo
s tem, da prenaša cvetni prah na pestiče. Silni in suhi
vetrovi so pa škodljivi, ker sušijo zemljo, otresajo cvetje in
plod, pomedejo rastline na tla itd. Veter tudi s tem škoduje,
da raznaša plevel, škodljive mrčese in trose kužnih boleznij.

Med vetrovi razsaja po mnogih naših krajih s posebno
silo burja,  ki je zelo suh, mrzel in močan veter ter pri¬
haja od severovzhoda. Posebno silovita je burja na Krasu,
po Vipavski dolini in na vzhodni obali Jadranskega morja.
Burja dela jasno in suho vreme. Burji čisto nasproten veter
je jug,  ki je topel in neprijetno soparen. Jug veje od juga,
jugovzhoda ali jugozahoda in prinaša oblačno in deževno
vreme. Krivec ali podsolnčnik,  tudi zahodni veter,
piše od zahoda ali zapada, najrajši o večerih; ta veter je
bolj nenavaden. Sever  prihaja od severa in severozahoda
in je oster; on čisti zrak in dela lepo vreme. Vzhodnik
piše od vzhoda, tedaj od strani, kjer solnce vzhaja. Ker
prihaja k nam od Ogrskega, tedaj po suhih krajih, pravimo
mu tudi „sulii veter“ ali „suhi ogršček“ (hrvatska burja);
ta veter opazujemo navadno le jeseni in spomladi. Ob pri¬
morju govore tudi o morniku in Sušniku,  v gorskih ali
planinskih krajih pa o juter ni ku in večerniku.  Po
solnčnem vzhodu (zjutraj) se zemlja hitreje segreva kakor
morje, zato se toplejši zrak nad zemljo kvišku vzdiguje, na
njegov prostor pa vleče hladnejši zrak iznad morja. To gi¬
banje zraka imenujemo morski veter  ali mor  ni  k. Po
solnčnem zahodu (zvečer) se pa zemlja hitreje ohlaja kakor
morje, in ker se vzdiguje toplejši zrak nad morjem, vleče
na njegovo mesto hladnejši zrak iznad zemlje. To nasprotno
gibanje zraka od suhe zemlje na bližnje morje imenujemo
sušnik.  Morniku in sušniku sta podobna v goratih kra¬
jih j ut er n ik ali dolenji veter, ki vleče ob dnevu po do¬
lini navzgor v gore, in večernik  ali gorenji veter, ki
pihlja z gore. po dolini zvečer in po noči. Prvi se začne
predpoldnem in potihne proti solnčnemu zahodu. Črez nekaj
časa vstane gorenji veter, ki piha do jutra. Juternik pre¬
naša vlago iz doline kvišku na gore, kjer se delajo oblaki;
večernik pa prinaša zopet vlago v doline in nižave, dočim
se nebo zvedri.

57

2. Po čem se ravna podnebje kakega kraja?

Podnebne ali vremenske razmere kakega kraja se rav¬
najo po njega zemljepisni, po nadmorski in po kra¬
jevni legi.

1. ) Pri zemljepisni legi  gledamo na to, ali leži kak
kraj bolj proti severu ali proti jugu. Kakor je namreč
znano, je toplota na različnih krajih sveta zelo različna.
Na ravniku,  ki deli našo okroglo zemljo v severno in
južno polovico, in kteri leži daleč od nas doli na jugu, je
naj večja vročina. Čim dalje proč od ravnika leži kak kraj,
tem mrzle j ši je, in čim bliže ko je kraj ravniku, tem top¬
lejši je. Zato vidimo, da so od nas proti severu ležeče
dežele v obče bolj hladne, proti jugu ležeče pa bolj gorke.
Po zemljepisni legi se tedaj še najbolj ravna večja ali manjša
toplota kakega kraja.

Glede na toplotne razmere je razdeljena vsa zemlja,
kakor znano, v tri pasove, namreč v vroči, zmerni in
mrzli  pas. Vroči pas leži ob ravniku okrog zemlje. Od
vročega pasa proti severu in jugu ležita severni in južni
zmerni pas. Okoli tečajnikov naše zemlje pa ležita severni
in južni mrzli pas.

Naša domovina leži v severnem zmernem pasu.
Tukaj se letni časi prijetno menjavajo, kar ugodno vpliva
na rastlinsko rast. V vročem pasu je dosti preveč vročine,
v mrzlem pa preveč mraza.

2. ) Pri nadmorski legi  kakega kraja gledamo na
to, ali leži kraj nizko ali visoko nad morjem  (nad mor¬
sko gladino). Povsod namreč lahko opazujemo, da so po¬
samezni kraji toliko mrzlejši, kolikor višje leže nad morjem.
Navzgor pojema toplota ravno tako, kakor od ravnika proti
tečajema naše zemlje. Na visokih gorah je bolj mrzlo, kakor
v nižavah in ravninah; o tem se najhitreje prepričamo, če
pogledamo, kako ponehava rastlinska rast proti vrhu viso¬
kih gora, in kako so najvišje planine pokrite z večnim
snegom, dočim se na vznožju teh planin pridelujejo vsako¬
vrstne rastline.

Do 400—500 metrov visoko nad morjem pridelujemo
v ugodnejših legah še turščico (tudi vino), .500—1000 metrov
visoko ozimno žito, 1000—1500 metrov visoko še jaro žito,
oves, krompir, repo. Od 1500—2000 metrov nad morjem
nahajamo pašnike in gozde, 2000—2200 metrov visoko naj¬
demo pa že pritlikavo igličasto drevje in samo pašo. Višje

58

gor do 2500 metrov so porastena tla le še z mahom in
lišajem, potem pa so pokrita z mrtvim kamenjem in več¬
nim snegom.

Slovenske dežele se vzdigujejo kaj različno nad mor¬
jem. Nektere pokrajine leže kaj nizko nad morjem (na pr.
furlanska nižina na Primorskem, Vipavska dolina na Kranj¬
skem itd.), dočim so druge precej visoko nad morjem vzdig¬
njene (na pr. Gorenjsko, Koroško itd.). Ta raznovrstna lega
slovenskih pokrajin nad morjem vpliva najbolj na to, da
imamo tako različno podnebje v krajih, ki so si večkrat
prav blizu. Po različni legi nad morjem se ravna posebno
to, koliko deža in snega pade v jednem ali drugem kraju;
saj je znano, da po goratih krajih navadno bolj dežuje, in
da pade ondi več snega, kakor po nižjih legah.

3.) Pri krajevni legi  gledamo pred vsem na to,
ali leži kraj blizu morja ali daleč od njega; potem, kakšna
je njegova bližnja okolica, in v ktero stran sveta leži.

Zelo velikega pomena za podnebje kakega kraja je to.
ali leži kraj blizu morja ali ne. V krajih blizu morja je
podnebje bolj vlažno in stanovitno, po letu bolj hladno, po
zimi bolj toplo. To prihaja odtod, ker se morje po letu
bolj počasi segreva, kakor suha zemlja; po zimi se pa zopet
bolj počasi ohlaja, kakor suha zemlja. Bližnje morje zmanj¬
šuje poletno vročino in zimski mraz in poravnava tedaj na¬
sprotja med zimo in poletjem. Tako podnebje imenujemo
namorsko podnebje;  nahajamo ga v krajih blizu morja
in sploh v pokrajinah, ki so odprte proti morju. Na Pri¬
morskem in v Vipavski dolini je podnebje večinoma na¬
morsko, mehko in vlažno.

Cim bolj se pa oddaljujemo od morja, tem bolj postaja
podnebje hladno, suho in nestanovitno. Daleč proč od morja
vpliva na podnebje le suha zemlja, ki se po letu in po
dnevu dosti hitreje in močneje segreje kakor morje, po zimi
in po noči pa dosti hitreje in močneje shladi. Zato imajo
dežele, ki so oddaljene in z gorami ločene od morja, vroče
poletje in zelč mrzlo zimo. Tako podnebje imenujemo ce¬
linsko podnebje;  nahajamo ga po večjem delu kranjske
dežele; na Štajerskem in Koroškem.

Pri krajevni legi imamo gledati tudi na bližnjo
okolico,,  v kteri se lahko nahajajo gore, gozdi, močvirja,
velike reke, jezera itd. Visoke gore znižujejo toploto; ugodno
vplivajo le takrat, če leže na severno stran, tako da je kraj
zaprt proti severu in zavarovan proti mrzlim vetrovom, proti

59

jugu pa odprt. Veliko neugodnejše razmere so tam, kjer nas
zapirajo visoke gore na vse strani, ali pa proti jugu.

Odprte planjave so sploh rade vetrovne in suhe. Kaj
ugodno vplivajo na podnebje veliki gozdi,  če se nahajajo
v bližini; tudi oni zmanjšujejo poletno vročino in zimski
mraz. Razun tega pa vplivajo kaj ugodno na množino deža
in zračne vlažnosti. V gozdnatih krajih je zrak vedno vla¬
žen, dež in suho vreme se pa pravilno menjavata. Gozdi va¬
rujejo pokrajine tudi Škodljivih silnih vetrov, nevihte in
toče, suše, hudournikov in povodnji. V krajih, kjer so se
gozdi posekali in jih sedaj ni, kakor na pr. na Krasu, tam
je le prepogostoma dolgotrajna suša ter primanjkuje vode,
kar je velika nesreča za dotične kraje.

Bližina velike vode, na pr. jezera, velikih rek itd., dela
tudi bolj vlažno in bolj hladno podnebje.

Ravnine se bolj jednakomerno segrevajo in namakajo.
Na ravnem ležeča zemljišča so boljša za njive, kakor pa
nagnjena. V visečih legah odplavlja voda zemljo. Če visi
zemljišče za 1 — 5° (stopinj), imenujemo tako lego malo
nagnjeno,  če visi za 5—10°, nagnjeno, za 10—15°,
položno-visečo, za 15—20°, visečo  (v takih legah je
že težko obdelovati njive), za 20 — 30°, strmo  (take lege
so še porabne za travnike), in za 30—45°, prav strmo
lego  (porabne le še za vinograde in gozde).

Dalje je merodajna za rodovitnost zemlje tudi lega
zemljišč glede na stran sveta.  Prav dobro nam je znano,
da so južne in prisojne lege bolj suhe in gorke, ker se
hitreje segrevajo in hitreje suše, kakor odsojne in severne.
Ker se pa toplota v prisojnih legah po dnevu in po noči
močno menjava, so take lege bolj nevarne zaradi. slane. To
opazujemo še posebno tam, kjer je zemlja rahla in črna.

Podnebje po slovenskih deželah je kaj različno. Na
primeroma malem prostoru in v mali daljavi nahajamo zeld
raznovrstno vreme. Če primerjamo nekoliko posamezne po¬
krajine med seboj, vidimo, da je na Primorskem največ
toplote (poprečna ietna toplota 8 - 3° do 1P3° C.), in da leži ta
dežela najnižje nad morjem (na pr. Gorica 91 - 3 metrov, Trst
25 - 8 m).  Najvišje nad morjem leži Koroško (na pr. Celovec
448 m),  in ta dežela ima tudi najbolj hladno^ celinsko, pod¬
nebje (poprečna letna toplota znaša na različnih krajih od
6° do 7-5° C.). Koroški najbolj podobna pokrajina je Gorenj¬
ska, ki leži višje nad morjem, kakor Dolenjsko .in Spodnje¬
štajersko (tako leži na pr. mesto Kranj 394 m  visoko, Ljub-

60

Ijana 297-6 m,  Novomesto 183 m, Celje 232 m in Maribor
297 m  nad morjem). Podnebje na Dolenjskem je podobno
onemu na Spodnještajerskem, je tudi celinsko, a v obče bolj
toplo in mehko, kakor na Gorenjskem in Koroškem.

IV. Izboljšavanje zemlje.

Zemlja nam daje na mnogih krajih še premalo pri¬
delka, in sicer iz sledečih vzrokov:

1. ) Ker je prav ne rabimo, in ker jo neprimerno ob¬
delujemo. Marsikteri pašnik ima izvrstno zemljo in bi bil
dober za vsako poljščino, če bi ga predelali v njivo; imamo
pa tudi mnogo prostorov, ktere bi kazalo pogozditi ali sploh
na drug način obdelati, da bi kaj več rodili.

2. ) Ker ne odstranimo zadržkov in škodljivih vplivov,
kteri ovirajo rast in uspešno porabo zemljišča. Pri nas je
mnogo kamenitega sveta, ki bi lahko rodil dosti več, ko bi
iztrebili kamen. Ravno tako škoduje na mnogih krajih pre¬
obilna moča v zemlji; z osuševanjem zemlje je mogoče tudi
to škodo odpraviti.

3. ) Ker nam ni mari popolno izkoriščanje zemlje. Na
mnogih krajih bi nam zemlja lahko dosti več rodila, če bi
jo umeli bolje izkoriščati z globokim obdelovanjem in z na¬
gajanjem drevja, kakor delajo to po drugih krajih.

Vsakemu gospodarju mora biti na tem ležeče, da si
izboljša zemljišča in tako pomnoži svoje dohodke. Predno
se pa lotiš takega dela, moraš dobro preudariti in preraču-
niti, kako se ti bo delo izplačalo. Marsiktero zemljišče se
da po ceni izboljšati in popraviti; za druga izboljšavanja
pa je treba veliko stroškov. Ko bi se stroški za izboljšanje
zemlje ne imeli povrniti v večjih pridelkih, tedaj se ni lo¬
titi takega dela.

1. Kdaj in kako je gozd predelati v polje?

Po naših krajih so postali gozdi silno važni. Zato jih
ne smemo zatirati, temveč izboljšavati s primerno rabo, z
nasajanjem itd. Posebno v krajih, kjer gozdov primanjkuje,
moramo skrbeti, da se pogozdujejo zopet lege, ki niso pri¬
pravne za kaj drugega. Pa tudi povsod drugod moramo

61

gledati na to, da se pusti bregovi in druge slabe lege po¬
gozdujejo. Gozdov ne smemo torej posekavati, niti rabiti
gozdnih prostorov za kaj drugega. Dobrih in lepih gozdov
seveda nikdo ne bo izsekal, da bi jih predelal v njive ali
travnike; kajti lepo zarasten gozd daje kmetu prelepe ob¬
resti, ako ga umeje rabiti in prav uživati. Takih dobrih
gozdov tudi nimam tukaj v mislih. V mislih pa imam lepo
na ravnem ležeče pušče, ktere so kot gozdne parcele zapi¬
sane v katastru, in na kterih se pozna komaj še sled ne¬
kdanjega gozda. Sem in tja raste po takih prostorih kako
drevo, sicer je pa samo grmovje, ali pa^še tega ni. Takih
prostorov ni puščati v takem stanu. Če je zemlja dobra
za njivo, in če nam primanjkuje polja, potem je gledati, da
se taki prostori ali take pušče predelajo v rodovitno polje. To
še posebno tedaj, če leže te parcele na ravnem in sredi rodo¬
vitnega polja. V takih slučajih je opravičeno, predelati take
gozdne parcele v njive. Večkrat bo morda kazalo, porabiti
le neki del, t. j. bližnji kos gozdne parcele za njivo, ostali
del pa pustiti še dalje za gozd. Kratko in malo mora vsak
gospodar na to gledati, da svoja zemljišča tako izkoristi,
kakor mu to najbolj kaže v njegovih razmerah.

Kako je gozd izkrčiti in predelati v njivo, to je sleher¬
nemu dobro znano. Najprej je posekati drevje in grmovje.
Nato se mora zemlja do zime globoko prekopati, da se iz¬
kopljejo pri tej priliki štori in korenine. Korenine in okle¬
ščene drobne veje (dračje) je na mestu sežgati, dobljeni
pepel pa raztrositi. Spomladi je prekopano zemljišče po¬
ravnati (planirati) in prevlačiti s težkimi branami, za tem
pa obsejati z ovsem, ali pa tudi z ajdo, turščico ali krom¬
pirjem. Prvo leto sejejo navadno oves, drugo leto pa za-
gnoje take prostore z hlevskim gnojem in sejejo kako oko-
pavino. Kjer je gozdna zemlja bogata na črni prsti, ondi
dobimo prav rodovitne njive. Težka gozdna zemlja postane
hitreje rodovitna, če ji pomagamo z vapnom.

Po nekterih goratih krajih nahajamo takozvane laze,
ktere napravljajo na ta način, da posekajo drevje in gr¬
movje. Pri tleh pa puste še nekaj debla, tako da se kore¬
nine popolnoma ohranijo, kajti črez nekaj let se ima prostor
zopet zarasti z drevjem. Debelejši les porabijo za drva,
a veje in drobiž posuše in sežgo, pepel pa raztrosijo in
podkopljejo. Na tako prekopano zemljišče sejejo prvo leto
ajdo, potem oves ali rž, včasi celo krompir; natd pa puste,
da se prostor zopet zaraste.

62

2. Kdaj in kako je predelati pašnike in trav¬
nike v njive in nasprotno?

Pašniki postajajo dandanes bolj važni kakor nekdaj,
ker so povsod spoznali, da so prekoristni za uspešno rejo
živine. Celo tam, kjer imajo dobre in zdrave hleve, so paš¬
niki potrebni, kaj pa še le pri nas, kjer imamo zaduhle in
slabe hleve! Ko bi morala živina ves čas leta v takih hlevih
prebivati, bilo bi slabo z našo živinorejo. Kavno tako je
tudi s travniki. Odkar je živinoreja postala tako važna za
naše kraje, povečala se je tudi vrednost travnikov. Po
mnogih slovenskih krajih nam primanjkuje travnikov, in
nujno je želeti, da hi jih gospodarji v pripravnih legah
sami napravljali.

Kakor so tedaj pašniki in travniki potrebni za izbolj¬
šanje živinoreje, vendar imamo sem in tja take prostore za
pašnike in travnike, ki niso pripravni za to. To prihaja
odtod, ker se obdelujejo pri nas zemljišča večjidel še tako,
kakor so nam jih prepustili naši predniki. Kjer je bila
nekdaj njiva, tam je še dandanes, in kjer je bil^ travnik,
ondi ga nahajamo še sedaj v ravno takem stanu. Čestokrat
je to opravičeno, vendar ne vselej. Sem ter tja bi se dala
zemljišča predelati in porabiti za kaj boljšega.

Marsiktera njiva bi bila več vredna, če bi jo izpreme-
nili v travnik, in marsikteri travnik bi nam zopet več ko¬
ristil, če bi ga preorali in porabili za njivo. V današnjih
časih nam je premišljati na vse strani, kako bi bilo mogoče
povečati zemljiščne pridelke, in ravno v tem oziru bi se
dalo pri nas še marsikaj doseči.

Pri nas nahajamo še velike občinske pašnike (gmajne)
v ravnih legah, ki še niso razdeljeni, in ki se rabijo še
vedno za pašo. Proti temu ne bi nihče ugovarjal, če bi se
pašniki primerno obdelovali in pametno rabili. Toda, če po¬
gledamo take prostore, vidimo, da nam koristijo le s tem,
da se živina po njih izprehaja in naužije svežega zraka.
Bore malo se pa dobi krme po teh izhojenih pašnikih. Taki
prostori so dobri za vežbanje vojakov, nikakor pa ne za¬
dostujejo za pašnike. Ako ne mislimo teh pašnikov zanaprej
bolje obdelovati in pripraviti do večjega užitka, tedaj je
boljše, da jih predelamo v njive, če je le zemlja dosti de¬
bela in močna. Na njivah bo mogoče dosti več krme pri¬
delati, za izpreliajanje živine pa bo zadostoval v bodoče

63

tudi manjši prostor. Če razdelimo pašnike in jih prede¬
lamo v njive ;  treba bo na dobljenih njivah sejati posebno
krimske rastline. V ugodnih legah, in kjer je dosti zemlje,
je mogoče iz pašnikov napraviti tudi travnike.

Travnike v suhih legah bo kazalo tu pa
tam predelati v njive, a nizko ležeče in vlažne
njive pa v travnike.

V nekterili krajih obdelujejo polje nekaj let za njive,
potem za travnike. Nekoliko let sejejo po njivah poljske
rastline, nato pa puste njive, da se zarastejo s travo. Tako
nastali travniki pa ostanejo na miru le nekaj časa, kajti
črez 3 do 6 let jih zopet preorjejo in obdelajo za njive.
To menjavanje njiv s travniki nahajamo v bolj vlažnih in
travorodnih krajih, kjer se njivska zemlja sama po sebi
hitro zaraste s travami. Pa tudi drugod, kjer pomanjkuje
travnikov, kazalo bo napravljati take začasne travnike, in
sicer s setvijo dobrih trav in detelj.

Kako pa moremo malovredne pašnike in
travnike, ki so pripravni za poljedelstvo, pre¬
delati v njive?  To delo je zelo preprosto. Dotična
zemljišča je na jesen preorati, da trda zemlja prezebe in
se kolikor moči zdrobi. Plug mora imeti ostro črtalo in
oster lemež, da se ledina rajši reže. Odrezane brazde se
morajo dobro obrniti, da ruša prej ko mogoče segnije. Za
tako delo je treba železnega pluga, ki ima zavito desko.
Spomladi lahko sejemo na preorano ledino sledeče^ rastline:
oves ;  proso, turščico, tudi krompir, lan in ajdo. Če imamo
dosti gnoja, lahko pognojimo take prostore, predno jih pre-
orjemo. Na pognojeni ledini pridelujemo z najboljšim uspe¬
hom krompir ali turščico. Prav je, če pride takoj prvo leto
kaka okopavina na njivo, da se z okopavanjem zatre trava
in drugo zelišče, ki požene iz tal. Ž okopavanjem se pa
tudi zemlja ugodno rahlja. Če smo sejali prvo leto na pr.
oves, moramo drugo leto zemljišče dobro pognojiti in ob¬
delati s kako okopavino. •

Njive predelamo v travnike najbolj s tem, da jih ob-
sejemo s pravimi in večletnimi travami, kterim primešamo
tudi nekaj detelje. Za travnik je obdelati dotično njivo
po okopavinah, po kterih ostane zemlja plevela čista in
ngnojena, kajti na izdelani in izpiti zemlji ni pričakovati
dobrih uspehov.

G4

3. Kako je vres j e obdelati v njive?

Sem ter tja nahajamo za poljedelstvo ugodne lege, ki
so pa sedaj prave pušče, ker so obrastene z vresjem ali
vreso (Eriča). Po takih mestih rastejo tudi borovnice, brinje,
pohabljene breze in borovci. Vresa ni za drugega, kakor za
nastil; pa še za to ni prav dobra, ker ne pije scalnice, in
ker zeld počasi segnije. Veliko več nam zaležejo taki pro¬
stori, če jih predelamo v njive; na teh pridelujemo lahko
potem žito, ki daje slamo za nastil in za krmo, zraven tega
pa tudi še veliko vredno zrnje. Predno se pa lotimo takega
dela, je dobro presoditi, ali bo zemlja dobra za njive ali ne.
Na vresju nahajamo pri vrhu nekoliko črne prsti, spodaj
pa različnobarven pesek. Če je sam pesek spodaj, ne kaže
delati njiv na takih mestih. Če je pa spodaj tudi kaj druge
zemlje, recimo ilovnate ali glinaste, s ktero moremo izbolj¬
šati na vrhu ležeči pesek, če jo z oranjem primešamo zgornji
plasti, tedaj pa je dobro, poprijeti se tega dela.

Predno se lotimo dela, odstraniti moramo vse grmovje
in trnje na vresju; nato lahko izpremenimo vresje v njive
na sledeče načine:

1. ) Ko je vresa pokošena, podorje se vresje pred zimo,
prevleče z ostro brano in pusti črez zimo tako ležati, da trdo
ruševje kolikor mogoče razpade. Spomladi se zemljišče zopet
preorje in z brano razvleče. Ko ozeleni zemljišče, preorje
se zopet in prevleče. Po štirikratnem oranju bo mogoče
tako obdelani prostor na jesen obsejati z ržjo.

2. ) Vresje je preorati ali pa prekopati in potem po¬
žigati, kakor požigajo mahovje. Vresje pa požigamo tudi
na ta način, da spravimo rušo na kupe, in da jo plastoma
pomešamo s suhim dračjem. Te kupe zažgemo, dobljeni
pepel pa raztrosimo po vsem prostoru kolikor mogoče jed-
nakomerno.

3. ) Po nekod delajo tudi tako, da izpodrezano ruševje
skladajo na velike kupe in plastoma pomešajo z hlevskim
gnojem, vapnom ali laporjem. Nazadnje polijejo kup z gnoj¬
nico ali vodo, da vse bolje segnije. Take kupe kaže zalivati
tudi še pozneje z gnojnico ali vodo, da se ne presuše, in
da ruševje boljše in hitreje segnije. Če take kupe črez dva
meseca premešamo, tedaj je ruševje v štirih mesecih že to¬
liko razkrojeno, da ga lahko raztrosimo po njivi. Tako na¬
pravljeni gnoj moramo kolikor mogoče jednakomerno raz¬
trositi in takoj podorati, prostor pa obsejati z zimsko ržjo.

65

4.) Drugod puščajo vreso in jo požigajo v gorkem času,
požgano vresje pa plitvo podorjejo. Nekaj časa potem pre-
vlačijo brazde z ostrimi branami, ki spravijo vse korenine
na vrh. Te korenine zgrabijo skupaj in jih tudi požgd.
Zemljišče pa obsejejo spomladi z ovsom ali ajdo. Drugo leto
pridelujejo ondi krompir, kteremu pa dobro gnoje. Dobro
je, če moremo take prostore že prvo leto pognojiti.

4. Kako je obdelovati kamenito zemljo?

Naši kraji so večjidel bogati na kamenju. Slovenske
dežele imajo veliko kraškega sveta, ki se odlikuje po tem,
da je zel(5 kamenit. Kako težavno je obdelovati kamenita
zemljišča, in koliko praznih prostorov ostaja po kamenitih
njivah, to vedd prav dobro gospodarji, kteri imajo opraviti
s kamenito zemljo. V taki zemlji je delo zamudno, silno
nerodno, in vrh tega se še potare mnogo orodja pri ob¬
delovanju. Marsikteri lemež se je že strl v taki zemlji in
se bo še strl, če ne odpravimo škodljivega kamenja iz njiv.
Kjer je kamen, tam tudi ne more nič prida vzrasti, in tako
nam ostaja po takih njivah veliko praznega in nerodovit¬
nega prostora.

Veliko pustega prostora bi se dalo po naših njivah še
izboljšati, ko bi kamenje bolj pridno odpravljali. Taki stroški
se hitro poplačajo z boljšimi pridelki, ktere dobivamo na
čistih njivah. Vsako leto bi lahko nekaj prostora iztrebili
od kamenja, in v nekolikih letih bi se nam ta trud obilno
poplačal z lepšimi pridelki. Blizu večjih krajev moremo
kamen tudi prodajati, če je dober za zidanje ali za gramoz.

Najlepši čas za trebljenje kamenja sta jesen in zima
brez snega. Žive ali stoječe skale  moramo streljati,
zavaljene majhne skale (samonjake) pa kaže izpodkopati in
tako globoko pogrezniti v zemljo, da ne ovirajo obdelovanja.

Za streljanje kamenja potrebujemo sveder,  s kterim
vrtamo luknje ali „mine“, potem dve močni železni kla¬
divi  za nabijanje svedra („macole“), dalje žličico  za či¬
ščenje luknje od prahu, in železni klin  nabijač, da nabijemo
luknje s smodnikom (gl. pod. 21.).

Za kopanje kamenja je treba tudi krampa  (pikona)
(gl. pod. 22.) in železnega droga (štange),. za razbijanje ka¬
menja^ pa še močnega železnega bata, t. j. debelega kladiva.

če spravljamo iz njiv stoječe skale, zmanjka nam na
takih mestih zemlje. Ker moramo nastale jame poravnati,

Poljedelstvo I. 5

66

pritegniti je zemljo od stranij, ali jo je pa iz bližnjih leg
napeljati. Včasi bo kazalo izkopati na bližnjih mestih glo¬
boke jame ali jarke, da dobimo potrebno zemljo za porav¬
nanje, in da spravimo v nje izkopano kamenje.

(macola), e žličica in d  klin nabijač.

Zavaljene ali ležeče skale  pa lahko izpodkopljemo,
in sicer na ta način, da izkopljemo zraven takih skal za¬
dosti globoko in veliko jamo, v ktero jih potem pogreznemo.
Pri takem pogrezanju je to dobro, da ne zmanjka zemlje.
(Glej pod. 23.)

Pod. 23. nam v a, b, c  predočnje, kako je izpodkopati kamenje, da nam ne
škoduje pri obdelovanju zemlje, in da tudi rastlinam ne jemlje prostora.

Pri kopanju in streljanju dobljeno kamenje se tudi
različno porabi, če ga ne zakopljemo.

Debelejši kamen rabimo lahko za zidanje, ali ga pa
zlagamo v kupe okoli dotičnih zemljišč. Na Krasu nahajamo
dosti takih ograj okoli očiščenih pašnikov in senožeti j. Take
kupe imenujemo „griže“. Drobnejše kamenje pa rabimo za
popravo potov, za napolnitev jarkov, potrebnih za osuševa¬
nje zemljišč itd.

Pod. 21. Orodje, ki je potrebno za streljanje
kamenja: a  sveder, b  kladivo za nabijanje svedra

Pod. 22. Kramp
(pikon).

67

Po nekterih njivah se nahaja veliko drobnejšega ka¬
menja. Tako kamenje je pobirati leto za letom z’ zemljišč,
zlasti pri oranju.

Pri kopanju kamenja si dobro zapomnimo, da sto¬
rimo lahko v prihodnjih letih, česar ne moremo letos na¬
praviti. Marljivi gospodarji potrebijo vsako leto nekoliko
kamenja iz svojih njiv in izpremene na ta način pusta
zemljišča sčasoma v rodovitna. Najlepši vzgled vztrajnega
dela nam dajejo v tem oziru pridni Kraševci, ki so že
mnogo prav kamenitega sveta predelali v rodovitne njive
in travnike. Sedanji čas zahteva od nas, da izkoristimo
vsako ped zemlje, in ravno v tem oziru nas- čaka še ve¬
liko dela.

5. Poravnavanje ali planiranje zemljišč.

Obdelovanje zemljišč, ktera nimajo ravnega površja,
je sitno in zamudno. Na mestih, kjer je površje zemlje
zdaj uglobljeno, zdaj kupčasto ali grieasto, je tudi rastlin¬
ska rast nejednakomerna. Na nižjih mestih je po navadi
več zemlje in več vlage, kakor na višjih.

Sem ter tja hode kazalo poravnati površje zemljišč,
bodisi, da zasujemo kotlinice z zemljo, ktero napeljemo od
drugod, ali pa da jih zasu¬
jemo z zemljo, ktero dobimo
na sosednih kupih ali gri¬
čih. Če je zemlja na višje
ležečih mestih (kupih, gri¬
čih) skoz in skoz dobra, te- p 0 d. 24. Površje zemlje, pred porav-
daj je stvar lahka; treba nanjem.

jo je le odkopati in z njo
zasuti zraven ležeče kotline
(jame), kakor nam kažeta
pod. 24. in 25.

če je pa zemlja spo- p 0( j gg Poravnano površje zemlje,
daj slaba, potem je treba Pikčasta črta kaže prejšnje površje,
najprej oralno plast z gri¬
čev in kotlin odvzeti; tako razodete griče moramo odkopati,
z dobljeno mrtvo zemljo pa zasuti razodete jame in kotline,
če je to delo končano, razgrne se oralna plast zopet jednako-
merno po vsem prostoru. Tako poravnavanje zemljiščnega
površja je seveda dražje.

68

Kjer imamo po njivah jame (vdrtine, kotline), izkušajmo
jih poravnati. Včasi imamo prav pri rokah potrebno zemljo
za tako delo. Kavno tako odstranjujmo nepotrebne gričke
ali kupe zemlje po njivah in travnikih. Taki grički ovirajo
delo, žalijo oko že od daleč, koristi pa ne donašajo nobene.

6. Mešanje in napel ja vanje zemlje.

Oralna plast zemlje je na mnogih krajih preveč pe¬
ščena in zaraditega prerahla, presuha in preveč revna, ali
je pa preveč glinasta in pretežka. Tako zemljo moremo
tudi izboljšati, če ji primešamo zemlje nasprotnih lastnostij.
Peščena zemlja se da izboljšati, če ji primešamo ilovnate
ali glinaste zemlje, težko glinasto zemljo pa izboljšamo, če
ji primešamo peščene zemlje. Za tako mešanje najdemo
pripravno zemljo včasi v spodaj ležeči, doslej mrtvi plasti.

V tem slučaju se da spodaj ležeča zemlja primešati živi
plasti z globokejšim oranjem. Če hočemo tedaj zemljo iz¬
boljšati s primešanjem druge zemlje, moramo najprej po¬
gledati, kaka zemlja leži pod njo. Redki so slučaji, da
nahajamo v spodaj ležeči plasti zemljo nasprotnih last¬
nostij, ktera bi bila pripravna za mešanje, a nahaja se
vendar le sem ter tja. Večjidel bo treba od drugod na¬
peljati potrebno zemljo, če hočemo slaba zemljišča izbolj¬
šati. Napeljavanje zemlje je dragoceno delo, ktero se le
tedaj izplača, če je zemlja pri rokah. Jesenski čas je naj¬
bolj pripraven za tako delo.

Na nekterih njivah nahajamo debelo plast zemlje, na
drugih pa prav tanko. Naplavljena zemlja leži večinoma v
tako debelih plasteh, da jo lahko nekoliko odkopljemo in
zvozimo na njive, na kterih je malo dobre zemlje. S takim
napeljavanjem se dadč prej slaba zemljišča izpremeniti v
rodovitne njive. Seveda je treba časa za tako delo; kar se
pa v jednem letu ne stori, stori se lahko v več letih.

7 . Osuševanje zemljišč.

Prevelika vlažnost v zemlji je rastlinam škodljiva. V
premokri zemlji hirajo rastline, in mnogo jih tudi pogine.

V tako zemljo ne moreta dohajati niti zrak, niti toplota,
ki sta pa rasti neobhodno potrebna. V moči ležeče njive
nam zaraditega le malo rode. Takih njiv pa tudi ne mo¬
remo o pravem času obdelati, ker se spomladi počasi suše.

69

Zaradi pozne setve ostaja pomladnim rastlinam sploh manj
časa za rast. Na močvirnih travnikih so pridelki tudi
slabi. Po njih raste malovredno seno, in še tega se dosti
ne pridela.

Preobilna moča prihaja od deža, ali pa od podzemne
ali podtalne (nadanje) vode, ktera napaja zemljo od spo¬
daj navzgor. Začetni vzrok preobilne moče v zemlji je
pa vselej nepredirna plast zemlje,  kajti sicer bi
se odcejala voda v globokejše plasti. Ta neprodirna plast
je ali kamenita, ali pa glinasta. Po naših krajih škoduje
najrajši podzemna voda, ki napaja zemljo do vrha in se ne
more odtekati. Podzemna voda napravlja tedaj močvirna
zemljišča. Iz tega sledi, da nam plitvi jarki, ktere de¬
lamo po močvirnih zemljiščih, nič ne koristijo, ker se voda
zaradi teh jarkov vendar lahko dviguje do površja zem¬
ljišč, kakor povzamemo iz podobe 26. Če hočemo močvirna

Pod. 26. Osuševanje s plitvimi jarki. Vodno zrcalo a h  ostane ne¬
spremenjeno.

Pod. 27. Osuševanje z globokimi jarki. Prejšnje vodno zrcalo ab  se je
znižalo do črte c d.

zemljišča osušiti, delati moramo tako globoke jarke, da se
voda v jarke odteče, in da se vsled tega stoječa voda v
zemlji tako zniža, da se med dvema jarkoma ne more več
dvigati do oralne plasti, oziroma do travniške ruše, kakor
kaže pod. 27.

Če nam voda v zemlji stoji — kar spoznamo najhitreje
na ta način, da izkopljemo jamo, ki se hitro zalije z vodo
— tedaj moremo tako zemljišče osušiti le s pomočjo pri¬
merno vrezanih jarkov.  Te jarke pustimo odprte, ali
jih pa zasujemo, potem ko smo jih napolnili spodaj s takim

70

gradivom, skoz ktero se voda laliko odteka. Odprti jarki
so cenejši, odpeljejo več vode in so pripravni za čiščenje.
To čiščenje pa stane vsako leto nekaj stroškov. Pokriti
jarki  so zato boljši, ker se pri njih ne pogubi nič pro¬
stora, in ker ne ovirajo obdelovanja. Njive osušujemo na¬
vadno s pokritimi jarki, senožeti pa pogostoma še z odprtimi.

Pod. 28. Osuševanje močvirnih leg na travniku; a  glavni jarek, 6 stranski
jarki, ki se iztekajo v ostrem kotu v glavni jarek. Zemljišče visi z obeli
stranij proti glavnemu jarku in nizdol proti potoku c,  v kterega se izteka
voda iz glavnega jarka.

Kjer pa prihaja preobilna moča od deževnice, tam se
je lahko varujemo s tem, da orjemo na ozke kraje, med
kterimi je delati dosti globoke razore; potem, da vrežemo
posebne brazde ali plitve jarke, po kterih se ima odtekati
preobilna deževnica. Tudi z globokejšim obdelovanjem do¬
sežemo, da se deževnica po zemlji bolj poizgubi, ker se raz¬
deli na večji prostor. Jarki za odpeljavanje deževnice se

71

delajo z osipalnikom, ali pa tudi z navadnim plugom, če ga
držimo nekoliko po strani (na levo stran). Ti jarki so tedaj
plitvi. Vrežemo jih še le potem, ko je njiva že obdelana in
posejana. Na obeh straneh jarka se izorana zemlja raztegne
po njivi, da ne pada nazaj v jarek. Take jarke delamo po
njivah, kjer nimamo razorov, kjer ne orjemo tedaj na kraje.
Vrezati jih je pa tako, da po malem vise, toliko da se voda
lahko odteka. Pri napravi takih jarkov je gledati tudi na
to, da se vrežejo na takih mestih, kjer prestrežejo dosti vode.

a) Osuševanje z odprtimi jarki.  Odprte jarke
rabimo le za osuševanje travnikov in pašnikov, pa še tukaj
jih rajši pokrivamo.

Za vsako osuševanje potrebujemo dvojnih jarkov, nam¬
reč stranskih in glavnih.  Stranski jarki nabirajo vodo
po vsem zemljišču in jo oddajajo v glavni jarek, kteri od-
peljuje vso vodo z zemljišča. Stranske jarke vrežemo v tisto
mer, kamor zemljišče najbolj visi. če visi zemljišče na 100
metrov dolžine za 70 centimetrov, pa je dosti; po takih
jarkih se voda zlahka
odteka. Mer stranskih
jarkov bodi ravna; če
pa zemljišče močno
visi, tako da bi nam
prehitro odtekajoča
voda odnašala zemljo
in zajedala jarke, po¬
tem je prav, če so jarki
krivi. Stranski jarki Pod - 29 - 0d P rt  J arek v  P rere:ra *
naj leže vštric med

seboj in se naj iztekajo v glavni jarek v ostrem kotu, tako
da se voda nič ne ustavlja (glej pod. 28.). Stranske jarke
delamo vsaksebi po 50 do 100 metrov;. to se ravna po tem,
kako težka je zemlja, in koliko vode je odpeljati.

Stranski jarki morajo biti poprek vsaj 1 meter globoki,
lahko so pa tudi l 1 /, metra globoki, če je treba. Plitvi jarki,
kakoršne delajo naši gospodarji po svojih močvirnih seno¬
žetih, so slabi, ker ne odvajajo dosti vode. (Glej pod. 26.)
Na njivah moramo še globokejše jarke delati, kakor na trav¬
nikih. Dno odprtega jarka bodi na pol ali pa ravno tako
široko, kakor je jarek globok (pod. 29.). Pri stranskih jarkih
bodi dno ožje, recimo na pol ožje, kakor je jarek globok,
pri glavnih jarkih pa delajmo še enkrat tako široko dno.

72

Stranice jarka je vrezati napošev, in sicer toliko bolj, ko¬
likor rahlejša je zemlja.

Odprti jarki se radi zarastejo z rastlinami; tudi se na
dnu sem ter tja nabira zemlja, ktero nanaša voda, posebno
ob nalivih. Zaraditega je treba odprte jarke snažiti in
trebiti, kakor hitro se začne voda ustavljati po njih. To
delo se naj izvršuje jeseni in spomladi.

Pri nas bi se dal marsikteri prostor na prav jedno-
staven način osušiti z odprtimi jarki, ktere bi lahko napra¬
vili brez posebnih stroškov. Skrbeti je pa v prvi vrsti za
to, da se odpeljana voda tudi lahko odteka v bližnji potok
ali kam drugam. Če ne moremo vode odpeljati, ker leži
naše zemljišče med njivami drugih gospodarjev, ki ne puste
delati jarka za odtekanje vode v bližnji potok, tedaj se sploh
ne moremo lotiti osuševanja. Ako bi pa slučajno zadeli na
tako ugoden prostor na svojem zemljišču, ki bi požiral vodo.
potem lahko odpeljemo tjakaj preobilno vodo. Po kraškem
svetu nahajamo sem ter tja take požiralnike.  Požiral¬
nike delajo tudi na ta način, da izkopljejo jamo, in sicer
tako globoko, da pridejo do peščene plasti, ki propušča vodo.
V to jamo izpeljejo jarek, izkopano jamo pa zasujejo s ka¬
menjem. Po nekod se lahko napravljajo taki požiralniki,
drugod pa ne.

b) Osuševanje s pokritimi jarki in drenaža.
Tako osuševanje je dražje, ker je treba najprej izkopati
odprte jarke, potem pa jih še napolniti s pripravnim gra¬
divom in nazadnje zasuti z zemljo. Zasujejo se pa le stran¬
ski jarki, glavni jarek ostane odprt. Stranski jarki naj bodo
1—1 Va metra globoki in zgoraj 60 centimetrov, spodaj pa
30 centimetrov široki. Dolgi so po 70 do 100 metrov. Na
100 metrov dolžine morajo viseti vsaj za 20 do 30 centi¬
metrov. Jarke začnemo kopati na najnižjem mestu. Najprvo
se vreže glavni jarek, potem še le stranski jarki; pokrivati
pa začnemo. jarke na najvišjem mestu. Jarke napolnjujemo
z različnimi tvarinami. Zato je dobro vsako gradivo, skoz
ktero se voda lahko odteka, in ki je trdno in trpežno in
dober kup. Prav dobro nam rabi v ta namen kamenje,
ktero je večkrat prav pri rokah (glej pod. 30. a).  Večje
kamenje pokladamo na dno jarka, manjše pa po vrhu. Vsa
plast kamenja.bodi k večjemu 30 do 40 centimetrov visoka.
Vrh kamenja je položiti rušo, in sicer narobe, da se zemlja
ne siplje meji kamenje in ne zamaši jarka. Potem zasu¬
jemo jarek še z zemljo, in sicer najprej z mrtvico, zgoraj

73

pa s prejšnjo živo plastjo. Namesto navadnega kamenja
je dober tudi grušč iz potokov in rek, ali razbita in zdrob¬
ljena opeka itd. . Namesto kamenja polagajo v take jarke
tudi protje,  t. j. v butare povezano šibje (vrbje, dračje)
ali takozvane „fašine“. Na pod. 30. h  vidimo v prerezu tri
take butare, spodaj jedno debelejšo, zgoraj pa dve drobnejši.
Take butare kaže polagati tudi na pol metra dolga j e 1 š e v a
polena,  ktera se na dnu jarka navzkriž zataknejo, kakor
vidimo to na pod. 30. c. Prav porabni za to so tudi Žleb¬
niki,  ki se pokladajo na ploščato kamenje ali opeko tako,
kakor kaže pod. 30. d.

Pod. 30. Pokriti jarki v prerezu. Jarek a  je napolnjen spodaj s kamenjem,
jarek b s  protjem, jarek c s protjem, ki se polaga na navzkriž ležeča po¬
lena; jarek d  ima pa na dnu Žlebnike, ki se pokladajo na ploščato ka¬
menje ali opeko.

Na ta način napolnjujemo posamezne jarke, če hočemo
osušiti manjše prostore, za ktere ni treba posebno natančnega
dela. Za osuševanje večjih zemljišč pa rabimo drenažne
cevi,  ki so nalašč za to napravljene iz žgane gline (glej

Pod. 31. Pod. 32.

Drenažna cev. Drenažne cevi, kakor se polagajo v jarke.

pod. 31.). Izdelujejo jih v opekarnicah (cigelnicah) s pomočjo
posebnih strojev. Drenažne cevi polagamo na dno izkopanih
jarkov. Osuševanje s pomočjo drenažnih cevij je dandanes
sploh v rabi in se na kratko imenuje „ drenaža".

Drenažne cevi ločimo v dve vrsti, namreč v sesalne
in v nabiralne  cevi; prve pokladamo v stranske jarke,
druge pa v glavne. Sesalne cevi so krajše in ožje kakor
nabiralne; one so le po 3 do 5 centimetrov široke in 30
centimetrov dolge, dočim so nabiralne cevi po 5 do 10 centi¬
metrov široke in 30 do 50 centimetrov dolge. Drenažne cevi

74

pokladamo v jarke jedno tik druge, kakor pojasnjuje pod.
32., tako da se cevi med selboj dotikajo. Voda se izceja v
te cevi skoz špranje, ki ostanejo med stikajočimi se cevmi.

Dno jarka je napraviti
tako široko, kakor je cev
široka (glej pod. 33. in
34.).

Pod. 33. Drenažni Pod. 34. Drenažni jarek in vanj vložene

jarek v prerezu. cevi (od strani).

Če hočemo zemljišče osušiti s pomočjo drenažnih cevij,
treha je natančnega načrta,  kterega mora izdelati
veščak (kulturni inženir). Dotično zemljišče je natančno

„nivelirati“, da

se zve, v ktero
stran visi in za
koliko. Na 100
metrov dolžine
mora viseti vsaj
za 20—30 centi¬
metrov. Iz dre-
nažnega načrta
mora biti razvid¬
na mer in dol¬
gost  glavnega
jarka, kakor tudi
mer in dolgost
vseh stranskih
jarkov. Če je
zemljišče le 300
metrov dolgo, za-

Pod. 35. Drenažni načrt.
a  glavni jarek, 5 stranski jarki.

dostuje en glavni jarek. Pri večjih zemljiščih jih imamo
pa več. Na pod. 35. imamo le en glavni jarek, ki je iz¬
peljan v bližnji potok. Ta glavni jarek se pa razcepi više
zgoraj na dva dela. Drenažni načrti so potrebni za osuše¬
vanje večjih prostorov.

Y mokrili legali trpi navadno večje število zemljišč;
zato je svetovati,. da se gospodarji skupno lotijo osuševanja
takih prostorov, in da dado na skupen račun napraviti po¬
trebne načrte za to delo.

Stranski jarki so ravni in leže vštric ali vzporedno
med seboj. Njili medsebojna razdalja se ravna po lastnostih
zemlje in po tem, kako močno visi zemljišče. Čim bolj je
zemlja rahla in peščena, tem bolj narazen jih napravljamo.
V težki. zemlji se izkopljejo stranski jarki po 12 metrov
vsaksebi, v lahki zemlji pa tudi po 24 metrov. Dolžina
jarkov je tudi različna in znaša lahko po 50 do 100 metrov,
in celo 200 metrov, če zemljišče močno visi. V glavni
jarek se iztekajo stranski jarki zmirom le napošev, t. j. v
ostrem kotu. Drenažni jarki so poprek 1 1 / i  do l x / 2  metra
globoki. Glavni jarki so nekoliko
globji, tako da leže konci sesalnih |
cevij v stranskih jarkih na nabiral¬
nih ceveh v glavnem jarku, kakor
kaže pod. 36. Da se voda iz sesal¬
nih cevij odteka v spodaj ležečo
nabiralno cev, napraviti je občujoče Pod. 36.

luknje na ceveh, in sicer pri sesalni Zvezi l “ e(l  sesalnimi cevmi m
cevi na spodnji strani, pri nabiralni nabiralno oev J° ( y P rerezu) '
cevi pa zgoraj na vrhu, in sicer na tistem mestu, kjer se
obe cevi dotikata druga druge, t. j. na tistem mestu, kjer je
sesalna cev položena na nabiralno.

Sedaj napravljajo nalašč take nabi¬
ralne cevi, v kterih so z obeh stranij vde-<
lane sesalne cevi, kakor kaže pod. 37.
jemljemo take cevi, tedaj ni treba glavnega
jarka dosti znižati, ampak le toliko, za ko¬
likor je nabiralna cev na spodnji strani
debelejša.

Najboljši čas za napravo drenaže je cev z vdelanima se .
jesen ali zgodnja pomlad. Kakor hitro je sa inima cevima.
drenažni načrt izgotovljen in so iztaknjene
črte, ki kažejo mer jarkov, začnejo se kopati jarki. V to
nam služi posebno drenažno orodje,  obstoječe iz širokih
in ozkih lopat in motik. S kopanjem, pričnemo vselej na
najnižjem mestu. Najprej začnemo kopati glavni jarek, potem
še le stranske. Na vrhu delamo jarke, po 30 centimetrov
široke, pa tudi po več. Dno jarka, bodi pa 7 do 10 centi¬
metrov široko. Ko so jarki izkopani, začnemo polagati cevi,

Pod. 37. Nabiralna

76

in sicer na najvišjem mestu, tedaj na zgornjih koncih stran¬
skih jarkov. Cevi polagamo z roko ali pa s posebnim orod¬
jem, takozvanim pokladnikom,  kterega kaže pod. 38.
Prvo cev je na zgornjem koncu s kamenom zadelati, da ne
more zemlja v njo. Pri pokladanju moramo na
to paziti, da ne pride zemlja v cevi, in da se
cevi jedna tikoma  druge polagajo, tako dane
ostaja nič praznega prostora vmes. Ko so cevi
vložene, zasujemo jarke, in sicer najprej stran¬
ske, potem glavne. Ob koncih stranskih jarkov
kaže včasi vrezati poseben jarek, takozvani
„naglavni jarek“,  v kterega je položiti cevi
za 16 centimetrov globje, kakor v stranskih
jarkih. Ta naglavni jarek ima nalogo, prestre¬
zati podzemno vodo iz sosednih zemljišč.

Kjer se glavni jarek konča, ondi je prav.
če napravimo primerno obzidan kanal, in sicer
zaraditega, da voda ne more v ceveh zamrzniti,
kar se lahko zgodi v zimskem času. Kjer je
les dober kup, narediti je namesto obzidanega
jarka leseno cev, da se iztekajo v njo drenažne
cevi. Iztok vode, t. j. konec kanala ali lesene
cevi, zadelamo z žično mrežo,  da ne morejo
v cevi lezti živalice (podgane, miši, žabe itd.),
ki vodotok lahko zamašijo.

Pripomniti hočem še to, da ni delati dre-
nažnih jarkov blizu rastočega drevja, ker kore¬
nine rade rastejo v drenažne cevi in jih s tem
===  zamaše.

£°j' m 8.  Stroški za drenažo so različno visoki in se

drenažne cevi. ravna i ( ? P° lastnostih zemlje, po legi zemljišča,
' po ceni drenažnih cevij, po visokosti plačila za
delo itd. Za 1 hektar znašajo stroški poprek po 80 do
100 goldinarjev, pa tudi več.

Korist  drenaže je očividna. Na osušenih zemljiščih
se pridelki v vsakem oziru pomnože in izboljšajo. Kolikor
uče dosedanje izkušnje, pridela se na takih zemljiščih po
dvakrat in celo po trikrat toliko kakor prej. Prav bi bilo
tedaj, da se tudi pri nas lotimo takega osuševanja, in da
izkušamo na. ta način pripraviti zemljišča do večje rodovit¬
nosti. Marsikteri prostor, ki leži sedaj v moči, dal bi se
na prav jednostaven način osušiti, morda že z jednim samim
jarkom. Kjer je pa vsled preobilne moče prizadetih dosti

77

zemljišč, tam se naj gospodarji združijo in skupno lotijo
takega dela. Stroški, ktere mora v takih slučajih posamez¬
nik trpeti, so nizki. Za taka dela pa je poklicati veščaka,
da napravi natančen načrt za drenažo, in da izračuni, ko¬
liko stroškov bo veljalo vse delo. Glede veščaka se je obrniti
do kmetijskih družb, ki gredo pri takih delih vsakemu na
roko s primernimi nasveti.

8. Kako je obdelovati močvirje in mahovje?

Na Kranjskem imamo pri Ljubljani veliko sveta, kte-
rega imenujemo močvirje ali mahovje (Ljubljansko barje ali
„morost“). Pa tudi po Koroškem in drugod se nahaja dosti
močvirne zemlje.

Močvirje nastaja vsled prevelike moče, ki prihaja od
bližnjih hribov, ležečih okoli močvirja, ali pa od podzemnih
studencev, ki namakajo zemljišča, ker se voda ne more od-
cejati v spodnje plasti. Močvirje je tako napojeno z vodo,
da ne moreta v zemljo ne zrak, ne toplota. Vse luknjice
so napolnjene z vodo. Vsled tega se razvija v zemlji veliko
kisle črne prsti, ktera je rastlinam škodljiva. Na močvirju
rastejo le močvirne rastline, zlasti močvirne trave in mahovi.
Neobdelano močvirje, ktero imenujemo „mahovje“, je posebno
bogato na rastlinskih ostankih, ker rastline vsako leto na
mestu usahnejo in segnijejo. Ker pa gnijočim rastlinam
primanjkuje zraka in toplote, ki sta potrebna za popolni
razkroj, izpremene se rastlinski ostanki v ogljenasto tvarino,
ktero poznamo pod imenom „šota“. Šota ni tedaj nič dru¬
gega, kakor zogleneli rastlinski ostanki. Pri vrhu je šota
bolj debela in rahla ali gobasta; na tej se še lahko razlo¬
čujejo posamezni deli rastlin. Niže spodaj pa se izpremeni
v težko in črno tvarino. Spodnje plasti šote so torej zmi-
rom bolj črne in oglju podobne. To prihaja odtod, ker se
šota iz usahlih rastlin plastoma napravlja, in ker so niže
ležeče plasti starejše in bolj razkrojene, oziroma bolj zog¬
lenele, kakor zgornje.

Pod šoto nahajamo plast glinaste ali kake druge zem¬
lje. Na Ljubljanskem barju se vrstijo šotne plasti z gli¬
nastimi, kar kaže, da je bila z bližnjih hribov večkrat tudi
zemlja nanesena.

Močvirje in mahovje moremo le na ta način izboljšati,
da ga najprej osušimo  s primerno velikimi in odprtimi
jarki. Za to delo je treba dobro preudarjenega načrta, kterega

78

mora izdelati kulturni inženir. Stroški za osuševanje moč¬
virja so tako veliki, da jih ne zmorejo posamezniki, temveč
za to je treba deželne in državne podpore.

Osušeno močvirje se lahko različno obdeluje.

1. ) Najbolj preprosto ravnamo, če puščamo osušeno moč¬
virje za travnike in pašnike.  Prejšnjo rušo kaže v tem
slučaju uničiti in na novo zasejati. Osušeno mahovje je
pognojiti s kajnitom in Tomasovo žlindro, ki dajeta zemlji
potrebni kalij in fosforovo kislino. Tudi gnojenje z vapnom,
dobro zemljo, cestnim blatom itd. oponaša se dobro. Tako
obdelovanje je še najcenejše na močvirju.

2. ) Osušeno močvirje se obdeluje tudi s požiganjem
šote, ki leži na vrhu; s tem se močvirna zemlja izboljšuje, ker
se nahaja v šotnem pepelu veliko redilnih snovij. Žgana
zemlja se tudi vode ne napije, in kisla črna prst se pri tem
najhitreje pretvori v dobro zemljo. Če hočemo osušeno
mahovje požigati, moramo šotno zemljo najprej prekopati,
da se zrahlja. Ko se je prekopana šota posušila, zažgemo
jo ob suhem vremenu. S požiganjem pričnemo na tisti
strani, ki leži proti vetru. Če je močvirje prav rahlo in
gobasto, ne smemo čakati, da bi se šota popolnoma posušila,
ker bi se sicer pregloboko sežgala. Požgana šota se iz-
premeni v  pepel, kterega je potem podorati ali pa zakopati,
da se dobro premeša s spodaj ležečo plastjo. Na tako pri¬
pravljeni zemlji obrodi ajda, proso, rž, oves in krompir. Če
hočemo tako zemljo rabiti stalno za njive, moramo jo dobro
gnojiti, da se ohrani rodovitna. Sicer pa rabimo take pro¬
store nekaj let za njivske sadeže, potem jih pa pustimo
na miru ležati toliko časa, da se zopet lahko požigajo in
porabijo za njive.

Močvirja ne smemo pregloboko požigati, da ne postane
šotna zemlja popolnoma nerodovitna. Preveč žgana zemlja
se ne namoči, temveč ostane trda in je neporabna za pri¬
delovanje kmetijskih rastlin. Pri požiganju močvirja nastaja
dim, ki nadleguje vso okolico.

3. ) Ne da bi močvirje požigali, ravnamo tudi lahko
tako-le: Na osušenem močvirju se šota izreže in od¬
strani.  Razkrita zemlja se pa predela v njive.

Za osuševanje se delajo v tem slučaju po vzgledu Ho¬
landcev večji jarki ali vodotoki, po kterih je mogoče tudi s
čolni voziti. Glavni vodotoki se napravijo po 11 metrov široki
in 1V 2  metra globoki, stranski vodotoki so pa po 6 metrov
široki, globoki pa ravno tako, kakor glavni vodotoki. Stran-

79

ski vodotoki leže po 60 do 100 metrov narazen. Tako osuše¬
vanje je tedaj zelč drago.

Izrezana šota se posuši v kupili in porabi za kurjavo,
za napravo šotnega nastila in šotnega drobiža.
Barjani jo vozijo v Ljubljano in prodajajo za kurjavo. V
tovarnah 1  pa izdelujejo iz nje šotni nastil, in sicer s tem,
da jo na strojili raztrgajo in zdrobe. Šotni nastil je prav
dober za goveje hleve, ker vpija pline v se. Šotni drobiž
ali prah je pa izvrsten za razkužbo stranišč.

Če šoto izrežemo in odstranimo, ostane nam še nekaj
slabe šotne zemlje, ktero je pomešati s spodaj ležečo plastjo,
ki je navadno bolj trdna in pripravna za mešanje. Ob
jednem pa je primešati tudi straniščnega gnoja, kterega je
lahko dobiti v okolici večjih mest. Tako pognojena zem¬
lja postane hitro rodovitna. Dobro je tudi primešati hlev¬
skega gnoja in vapna. Tako obdelana zemlja je potem pri¬
pravna za njive in travnike; po takih njivah sejemo prvo
leto ajdo, drugo pa krompir, da se z okopavanjem zatro še
tiste močvirne trave, ki bi se utegnile prikazati. Na tako
osušenih zemljiščih rastejo z najboljšim uspehom tudi druge
kmetijske rastline, če skrbimo za primerno gnojenje. Po¬
sebno dobra gnojila za taka zemljišča so cestno blato, vapno,
Tomasova žlindra in kaj nit.

4.) V novejšem času se izboljšuje močvirje še na drug
način, kterega je izumil Rimpau  v Kunravem na Nemškem
leta 1862. Pri tem načinu se močvirje najprej osuši, in
sicer z jarki, ki so vrezani po 25 do 30 metrov narazen.
Ti stranski jarki pa niso izpeljani v glavni jarek, temveč
med njimi in med glavnim jarkom, ki je vrezan v nasprotno
mer (t. j. v pravem kotu s stranskimi jarki), ostane, še 12
metrov prostora, ki se da tudi obdelovati. Stranski jarki
oddajajo svojo vodo v glavni jarek s pomočjo drenažnih
cevij, kakor kaže pod. 39. Za njive delajo po 1. meter glo¬
boke stranske jarke in 1 1 j a  metra globok glavni jarek, za
travnike pa po 60 centimetrov globoke stranske jarke in
1 meter globok glavni jarek. Pri kopanju jarkov dobljena
zemlja se po vrhu šotne zemlje jednakomerno raztrosi, tako
da je vse zemljišče z njo pokrito (glej plast b  na pod. 40.).
Potrebno zemljo pa lahko tudi od drugod napeljemo.. Po
vrhu raztrošena zemlja ima ta namen, da tlači rahlo šotno
zemljo in jo varuje tega, da je srež ne privzdiguje; nadalje

1  Ta čas ima pri Ljubljani tako tvornico Jan. Kozler star.

80

varuje tudi, da se šotna zemlja preveč ne izsuši in strdi o
poletni vročini. Za pokrivanje šotne zemlje je dobra pe¬
ščena zemlja, peščeno-ilovnata zemlja, pa tudi laporjeva in
glinasta zemlja. Zemlja, s ktero pokrivamo osušeno močvirje,
mora biti za njive do 15 centimetrov na debelo napeljana,
za travnike pa vsaj 10 centimetrov in se ne sme pri ob¬
delovanju zmešati s spodaj ležečo šotno zemljo. Predno na¬
peljemo po vrhu druge zemlje, moramo rušo izpodrezati in
pomešati s šotno zemljo, dobljeno iz jarkov, da se hitreje

Pod. 40. Iz stranskih jarkov a  izkopana zemlja je raztrošena po vrhu
šotno zemlje. (Prerez podobe 39.)

razkroji. Tako obdelano močvirje je potem dobro gnojiti,
in sicer s takimi gnojili, ki so bogata na fosforovi kislini,
na kaliju in, če je treba, tudi na vapnu. Dušika navadno ne
primanjkuje. Z najboljšim uspehom rabimo tedaj umetna
gnojila, na pr. Tomasovo žlindro, surovo kostno moko, kajnit
in vapno. Taka gnojila je podorati ali pa zavlačiti z brano.
V današnjih časih kaže tako osušeno močvirje porabiti v
prvi vrsti za travnike.

Na ta način je mogoče le tam obdelovati močvirje,
kjer ni plast šote preveč debela. V takem slučaju bi se

8L

osušena šota močno usedala, in če je njena plast predebela,
ne bilo bi sploh mogoče dobiti iz jarkov potrebne zemlje,
da se pokrije šota.

Ljubljansko barje je deloma že osušeno in obdelano
s požiganjem šote in pa s tem, da se šota reže in proč
jemlje. Okoli 15.000 hektarov pa še čaka osušenja.

9. Namakanje travnikov.

Kakor nam preobilna moča na travniku škoduje, tako
je voda z druge strani velika prijateljica kmetovalcu, če
prihaja o pravem času in v pravi množini na travnike. Z
nobeno drugo stvarjo ne moremo travnikov tako izboljšati,
kakor z namakanjem, in zato bi morali gospodarji povsod
napeljavati vodo na svoje travnike, kjerkoli je to mogoče
in potrebno.

O namakanju travnikov se bomo obširno poučili v dru¬
gem delu poljedelstva pri obdelovanju travnikov.

10. Globoko obdelovanje njiv.

Na mnogih krajih je njivska zemlja še dosti premalo
izkoriščena. Mnogo dragocenih zakladov še leži neporab¬
ljenih v sedanji mrtvi plasti zemlje, ktere bi si prav lahko
prilastili, ko bi globje orali njive. V mnogih legali bi se
dala plast rodovitne zemlje izdatno povečati, ko bi spravili
spodaj ležečo zemljo na vrh in jo primešali oralni plasti.
Večkrat bi si s tem več pomagali, kakor če bi nakupili
novo zemljišče.

Naše kmetijske rastline se na globoko zrahljani zemlji
sploh globoko ukoreninijo in dajejo dosti lepše pridelke. Na
plitvo obdelani zemlji se slabše ukoreninijo, in zaraditega
tudi pridelki ne morejo biti obilni. Če napravi rastlina
slabe korenine, tudi slabo raste. V globoko zrahljani zemlji
pa rijejo rastlinske korenine globoko v zemljo in najdejo
dosti več živeža.

V globoko zrahljano zemljo lažje dohajata tudi zrak
in toplota, ki sta dobri rasti neobhodno potrebna.

Kolikor uče dosedanje izkušnje, da se zemlja zeld iz¬
boljšati z globokejšim obdelovanjem, toda ne povsod, ampak
le tam, kjer je pripravna za globokejše oranje.

Pri nas obdelujemo njive še sploh po stari navadi,
namreč na plitvo stran, izvzemši Vipavce. Na premnogih

Poljedelstvo I. ®

82

krajih tudi drugače ni mogoče, ker je zemlja kamenita, ali
je pa spodaj prodnata, preveč peščena itd. Imamo pa tudi
take lege, kjer bi nam polje lahko čudovito lepo rodilo, ko
bi ga začeli globokeje obdelovati.

Uglobljenje oralne plasti prištevamo zaraditega tudi
k izboljšanju zemlje ali med „melijoracije“, kakor to radi
imenujemo, ker si z glohokejšim oranjem za stalno izbolj¬
šamo rodovitnost zemlje. Z glohokejšim obdelovanjem po¬
večamo plast rodovitne zemlje, in večkrat bi bolje kazalo,
da bi si nove zemlje na ta način pridobili, kakor da jo ku¬
pujemo. Pomisliti je, da si z nakupom novih zemljišč na¬
ložimo več stroškov za delo, za davke, za seme itd. Vsi ti
stroški pa odpadejo, če si poiščemo rodovitne nove zemlje
v spodaj ležeči plasti sedanjih njiv.

Kako je njive globokeje obdelovati, učili se bomo po¬
zneje pri obdelovanju zemlje, kjer bomo tudi nekaj več sli¬
šali o koristi globjega oranja. Na tem mestu pa le opozar¬
jam na to prekoristno delo, s kterim se je poljedelstvo še
najbolj povzdignilo v novejšem času.

11 . Nasajanje sadnega in gozdnega drevja.

Z nasajanjem sadnega ali gozdnega drevja si tudi še
prav lahko izboljšamo letne dohodke. Mnogo prostora je še
praznega, kjer bi nam sadno drevje prav dobro rodilo. Po
mejah in ob potih bi lahko zasadili veliko sadnega drevja,
ktero bi dajalo lep dobiček brez posebnih stroškov. Dosti
je tudi pustega in revnega prostora, kterega bi kazalo za-
sajati z gozdnim drevjem. Dandanes moramo gledati pač
na vse, kar hi utegnilo povečati dohodke, in vsak prostor¬
ček, vsako ped zemlje je tako obdelati, da dobimo kar le
mogoče veliko od nje. Okoli doma ležeče trate kaže že
celo zasajati s sadnim drevjem. Na sadnih vrtih priraste
več zelene krme za živino, ker ostaja pod drevjem zemlja
dalje časa vlažna, kar ugaja travi in ji pripomore do boljše
rasti.. Suhi pašniki postanejo z nasajenjem drevja tudi rodo-
vitnejši in dajejo kakor sadni vrti dvojno letino ali dvojne
pridelke, krmo in sadje.

Kar se tiče zasajanja drevja po polju, dajejo nam naj¬
lepši vzgled gospodarji v severnem delu češke dežele. Tam
so vse njive zasajene s sadnim drevjem; ves kraj ima po¬
dobo raja, tako lepo je videti to sadno polje. Gospodarji
ondotnih krajev pa vedo tudi ceniti tako zasajanje, kajti za

83

sadje dobivajo ob ugodnih letinah po več stotakov. Razun
tega jim rodi tudi polje brez vse škode.

, Pri nas  bi morali vsaj po mejah in potih med njivami
zasajati drevje. V vlažnih krajih bi po njivah sadeži trpeli
pod drevjem zaradi sence in kapa. Posebno važno je za¬
sajanje gozdnega in sadnega drevja v krajih, ki so vetrovni.
Med drevjem so poljski pridelki bolj varni vetrov. Iz tega
vzroka se po vetrovnih krajih priporoča tudi zasajanje živih
mej in plant, kakoršne nahajamo po Vipavskem, Primor¬
skem itd.

Drevesni nasadi dajejo tudi vsej okolici bolj prijazno
lice in vplivajo blagodejno na čut prebivalcev.

Kakor je v obče znano, so s sadnim drevjem zasajeni
prostori vedno, več vredni, in zaraditega so tudi zemljišča
na severnem Češkem skoro najdražja v Avstriji.

V. Obdelovanje zemlje.

Zemljo obdelujemo iz sledečih vzrokov:

1. ) Da jo zrahljamo za setev. V zrahljani zemlji seme .
lahko kali, in rastlinske koreninice se lahko razraščajo.

2. ) Da postaja zemlja rodovitnejša. V zrahljano zemljo
lahko dohajajo zrak, voda in toplota; vsled tega pa se zemlja
hitreje razkraja, in vedno nastajajo z nova redilne snovi.

3. ) Da postane težka zemlja bolj rahla in lahka.

4. ) Da zagrnemo gnojila ter jih pomešamo z zemljo.

5. ) Da uničujemo plevel in druge škodljivce, zlasti raz¬
novrstni mrčes.

Za obdelovanje zemlje rabimo raznovrstno ročno in
vprežno orodje. Na velikih posestvih rabijo tudi parne stroje.

A. Obdelovanje zemlje z roko.

Z roko obdelujemo vrte in sploh majhne prostore, kte-
rih ni mogoče ali kterih ne kaže iz drugih vzrokov obdelovati
z živino. Sicer popravljamo tudi z ročnim orodjem mesta
po njivah, kterih nismo mogli s plugom ali brano dobro ob¬
delati, na pr. oplaze v kameniti zemlji. Včasi sploh ni mo¬
goče vprežnega orodja rabiti, in treba si je pomagati z roko,
na pr. v kamenitih strminah. Znano je tudi, da Vipavci ne

G*

84

morejo na svoji glinasto-lapornati zemlji rabiti brane in so
prisiljeni s kopalnicami brazde nakapati, t. j. drobiti in po¬
ravnavati. Za ročno obdelovanje zemlje rabimo lopato, ko¬
palnico, motiko itd.

1. Lopata.  Navadna lopata obstoji iz plošče ali
platnice in iz toporišča. Oblika plošče je tri- ali četvero-
kotna; prva je spodaj zaostrena ali špičasta (bodil), druga
ima ravno rezilo (šubla). Na plošči nahajamo uho,
da se vanje zatakne in pritrdi toporišče, ktero je
popolnoma ravno pri tej lopati. Toporišče je s
svojim spodnjim koncem pribito v uho s pomočjo
žreblja. Boljše je pritrjeno toporišče po angle¬
škem načinu, namreč med dve daljši železni šini,
kteri sta prikovani na ploščo. Pri angleški lo¬
pati (pod. 41.) je zgornji rob plošče večjidel za¬
krivljen, da delavec lažje zabode lopato v zemljo,
ali je pa v ta namen na toporišču tikoma nad
ploščo vodoravno pritrjen železni klinec, da stopi
nanj delavec z nogo.

Z lopato obračamo zemljo slično, kakor s
plugom, toda mnogo popolnejše. Odrezano in obr¬
njeno zemljo je še z lopato razkosati in zdrobiti,
za tem pa zrahljati z grabljami in očistiti od
plevela, Z lopato more obdelati en delavec po
150 do 200 štirijaških metrov na dan.

Razun te navadne lopate imamo še jedno vrsto lopate,
ktera ima primerno ukrivljeno toporišče. Ta lopata nam
rabi za nakladanje in trebljenje zemlje, peska itd.

2. Kopalnica  (rovnica, štrpača, krampica,
kopačica) nam služi za kopanje zemlje. S kopalnico
delamo hitreje, kakor z lopato; zemlja se tudi
boljše zrahlja, toda nepopolno obrača. S kopalnico
more en delavec po 250 do 300 štirijaških metrov
prekopati na dan. Kopalnico rabimo za prekopa¬
vanje zemlje (rigolanje), za krčenje, za kopanje
po vinogradih itd. Najboljše kopalnice so vi¬
pavske;  tem podobne so kopačice,  ki so ne¬
koliko krajše in v pravem kotu nasajene na to¬
porišče, dočirn so vipavske kopalnice nasajene v
kotu 60 stopinj.

Za kopanje zemlje se rabi pri nas tudi mo¬
tika,  vendar je njeno delo bolj površno. Mo¬
tika je dobra za okapanje in ogrebanje rastlin,

Pod. 41.
Angleška
lopata.

Pod. 42.
Vipavska
kopalnica.

85

za saditev krompirja itd. Motiki
podoben je sap on, ki je pa
dosti večji in nasajen v kotu 60
stopinj. Rabijo ga po Vipavskem
in Primorskem. Sapon ima štiri¬
oglato ploščo, kakor kaže pod. 43.

B. Obdelovanje zemlje

Za obdelovanje zemlje z vprežno živino nam služi sle¬
deče orodje: plug, brana, njivska vlača, razruševalec in valjar.

1. Plug ali drevo.

S plugom odrezujemo in obračamo brazdo; pri tem se
mora zemlja zdrobiti in zrahljati.

Najvažnejše orodje za vsakega poljedelca je plug. Prvi
poljedelci — naši pradedje — niso imeli takih plugov, ka-
koršne rabimo dandanes mi. Takrat še železa poznali niso,
iz kterega so sedaj izdelani najvažnejši deli pluga. Prvi
plugi so bili čisto leseni in kaj jednostavni, kakor kaže
pod. 44. a, b, c.  To so bila zares nekoliko obdelana gozdna

Pod. 43.
Vipavski sapon.

i z vprežno živino.

Pod. 44. Prvotni plugi.

drevesa, namreč debele veje, ki so imele spodaj naprej mo¬
lečo in debelo rogovilo, s ktero so zemljo razrili toliko, da
so lahko zagrnili seme. Taka drevesa so imeli poljedelci v
prvih časih; vlekli so jih na rokah, ker tedaj še niso imeli
živine, ktera bi bila delu vajena.

Tekom časa so poljedelci izboljševali svoja prvotna
drevesa, a trebalo je na tisoče let, da se je plug izboljšal
do te popolnosti, v kteri ga dandanes izdelujejo po tovarnah.

86

Nuši stari leseni plugi so se tudi že preživeli in so
znak starokopitnosti, če tudi jih še dandanes rabimo. V
primeri s prvotnim drevesom so res mnogo boljši v vsakem
oziru, vendar pa ne zadostujejo več današnjim potrebam.
Izmed starih lesenih plugov rabijo po nekterih krajih na
Koroškem še neki poseben plug brez deske, kteremu pravijo
tamkaj „arl“; to drevo je prvotnemu plugu glede na nje¬
govo delo še najbolj podobno, tako da nas živo spominja
na prvotne čase poljedelstva. Ta plug ne obrača zemlje,
ampak jo le rije in rahlja. Z njim ne delajo krajev, ampak
režejo brazdo za brazdo, tako da ne dobe nobenih razorov.
Plug obstoji iz lemeža, ki je zdaljšan na obeh straneh v
čisto ozki, toda močni in dolgi deščici, s kterima se razrita
zemlja odriva na stran. Prave deske pa ne nahajamo na
tem plugu, in zato se tudi brazde ne obračajo. Tudi črtala
nima pravega. Ta plug brez deske je poraben le za po¬
vršno rahljanje zemlje in za čiščenje njiv od plevela, zlasti
od perenke. Dober je le za rahlo zemljo. Za podoravanje
gnoja, posebno slamnatega ali debelega, pa ni, in ravno tako
tudi ne za obdelovanje težke zemlje. Za delo je tedaj manj
vreden, kakor navadni plug, kteri ima desko.

Pod. 45. Obstojni deli pluga.

a  črtalo, b  lemež, c  deska, d  plaz, e  kozolec, f  gredelj, g  ročici, h  vprežna priprava (kolca).

Dandanes imamo že najrazličnejše vrste plugov. Izdelani
so za različne vrste zemelj in za različen način oranja.

Od vsakega pluga pa zahtevamo v današnjih razmerah
sledeče, in sicer:

1.1 Da brazdo gladko ali čisto odreže in jo dobro obrne.

2. ) Da brazdo zdrobi.

3. ) Da je tako urejen, da moremo z njim plitvo in glo¬
boko orati in delati širše ali ožje brazde.

4. ) Da je trden ali močen, vendar pa toliko lahek, da z
njim lahko delamo. Teža pluga se mora ravnati po teži zemlje.

5. ) Da je lahko vodljiv pri delu, tako da z njim lahko
dela en sam človek.

87

6.) Da je kolikor mogoče preprosto izdelan, da ga more
navaden delavec rabiti, kovač in kolar pa v vseli delili po¬
praviti in tudi ponarediti, če je treba.

a)  Obstojni deli pluga.

Na plugu razločujemo: a)  črtalo, b)  lemež, c)  desko,
d)  plaz, e)  kozolec, f)  gredelj ali hlod, g)  ročici in h)
vprežno pripravo. (G-lej pod. 45.)

a)  Črtalo  (nož, rezalo) je močen
nož, kteri odrezuje brazdo navpik pred le-
mežem. V težki zemlji je črtalo neobliodno
potrebno, v lahki pa ne. Črtalo je pri¬
trjeno na gredlju, in sicer tako, da je
ost naprej obrnjena, in da stoji z gredljem
v kotu 50 do 60 stopinj. Ost črtala leži
navadno za 16 centimetrov pred lemežem
in za 2 do 3 centimetre više kakor leme-
ževa ost. Le tako je mogoče brazdo popol- črtalo","pritrjeno v
noma odrezavati. Da se kozolec ne tare hlodu ’in ukrivljeno
ob ledino (celino), vstavljeno bodi črtalo P roti celini -
navzven^ proti ledini tako daleč kakor ko¬
zolec. Če je črtalo utrjeno v luknji sredi
gredlja (pod. 46.), mora biti črtalo ukrivljeno
proti ledini, da stoji navzven. Dosti boljše
pa je, če je črtalo pritrjeno na strani
gredlja po ameriškem načinu, namreč s
pomočjo četverokotnega železnega oklepa
(pod. 47.), kakoršnega nahajamo na novejših
in izboljšanih plugih. Oklep je tolik, da
obsega gredelj; sklenjen pa je s^ pomočjo črtalo pritr^no na
močne železne ploščice in vijakov (pod. 48.). hlodu po ameriškem
Črtalo je izdelano iz kovnega železa in ima načinu,
jekleno ostrino, ali je pa iz jekla.

b)  Lemež  izpodrezuje brazdo v vodo¬
ravni meri ter jo za toliko dvigne od tal,
da pride na desko. Da se odrezana brazda
lahko vzdigne na desko, naj lemež pola- p 0 d. 48.
goma prehaja v desko; lemež mora biti železni oklep za
tedaj z desko tesno in v isti ravnini pri- pritrditev^jrtala na
trjen, tako da ne nastane med. desko  _ 10tu '
in lemežem kot,  kakoršnega imamo na starih lesenih
plugih. V tem kotu se nabira pri oranju zemlja, ktera po-
vzročuje silno trenje. Oranje je vsled tega jako težavno in

88

zahteva brez potrebe preveč vprežne moči. Tudi vijaki, s
kterimi je lemež na desko pritrjen, naj so vglobljeni, da se
zemlja ob nje ne tare. Lemež je trikotnikove (pod. 45.),
štirioglate (pod. 52., 53.) ali jezičaste (pod. 57., 58.) podobe
ter obstoji iz uha in rezila. Rezilo lemeževo leži s plazjo v
kotu 30 do 60 stopinj; čim lažja je zemlja, teni večji je
lahko ta kot in obratno. Isto tako se po lastnostih zemlje
ravna tudi dolgost in širokost lemeža; čim težja je zemlja,
tem daljši in ožji mora biti lemež. Lemeževa ost (špica)
bodi obrnjena nekoliko nizdol proti spodnji plasti, nekoliko
pa proti ledini. Med vsemi deli na plugu se lemež najbolj
obrabi. Lemeže izdelujejo iz jekla, ali pa iz kovnega železa
z jekleno ostjo in ostrino, da se sam brusi. Obrabljen le¬
mež je zopet z jeklom podstaviti, kakor delamo to tudi
pri črtalu.

c)  Deska  (dila) obrača brazdo ter jo ob jednem drobi
in rahlja. Najslabše obrača brazdo lesena deska, kakoršno
vidimo na naših starih lesenih oralih. Lesena deska je
ravna in dolga. Brazda se z njo pač obrne, toda nepopolno;
pri takem obračanju se zemlja nič ne zrahlja. Da se brazda
popolnoma obrne in ob jednem zdrobi, treba je primerno
zavite deske, kakoršne so železne.

V težki zemlji potrebujemo daljše deske, ki mora biti
polagoma zavita, da se brazda polagoma obrne. V lahki
zemlji pa rabimo kratke deske (pod. 53.), s kterimi se zem¬
lja hitro obrača. Čim krajša je deska, tem bolj se brazda
zdrobi. Za srednje težke zemlje se priporočajo srednje dolge
deske (pod. 51.). Visokost deske se ravna vedno po dolgosti
deske. Kratke deske so zmirom visoke (pod. 53., 54.), dolge
deske so pa tem nižje, čim daljše so.

Dolge in srednje dolge deske so vretenčasto zavite,
kratke . deske so pa tako zasukane kakor lopata. Deska
more biti 26 do 160 centimetrov dolga.

Deske so izdelane iz kovnega železa, iz jekla, ali pa
iz vlitega železa. Deske iz vlitega železa se rade razbijejo.
Boljše so jeklene deske, a te tudi več stanejo. Lesene deske
pa niso za nič, ker jih ni mogoče zaviti, in ker povzroča¬
jmo preveč trenja. Prav bi bilo, da bi jih povsod odpra¬
vili in nadomestili z železnimi.

d)  Plaz..  Plaz (podel, podsad) je podlaga plugu; ta
pripomore, da je brazda jednakomerna. Pri starejših plugih
nahajamo leseno plaz, okovano z železom. Boljša pa je čisto
železna plaz, ki je po 2 do 7 centimetrov široka in 50 do

89

110 centimetrov dolga. Plaz mora biti spodaj gladka in
bolj ozka, da povzročuje manj trenja. Pri starejših plugih
je leva ročica podaljšana do plazi, v ktero je pritrjena.

e)  Kozolec  je najvažnejša vez pri plugu, ker veže
gredelj s plazjo. Nanj je pritrjena tudi deska in pri ne-
kterih plugih celo lernež. Včasi nahajamo kozolec in desko
iz jednega kosa. Kozolec mora biti močen, ker veže glavne
dele pluga. Kozolec je lahko lesen ali železen, vendar je
železen kozolec bolj pripraven.

f)  Gredelj ali hlod.  Na gredlju so pritrjeni vsi
deli pluga; zaraditega mora biti dosti močen in trden,
vendar ne sme biti pretežek. Gredelj je lahko lesen, ali
pa tudi železen. Leseni gredlji so ravni ali sloki, t. j. ne¬
koliko ukrivljeni, ter so napravljeni iz bukovega ali brezo¬
vega lesa. Pri novejših plugih nahajamo železne gredlje,
obstoječe iz jedne same močne železne šine, ali pa iz dveh
vzporedno ležečih. Na koncu gredlja je vprežna priprava.

g)  Kočici.  Z ročicama (roglji) vodimo plug ali drva-
rimo. Navadno nahajamo na plugih po dve ročici, vendar
imamo tudi pluge, kteri imajo samo po jedno ročico. Desna
ročica (prevlač, prevreč) je pri domačih plugih navadno
bolj na stran pritrjena. Kočici sta leseni, ali pa železni. Z
novejšimi železnimi plugi se tako lahko orje, da jih še ni
treba za ročici držati.

h)  Vprežna priprava  je potrebna za vprezanje
živine, kakor tildi za to, da je mogoče jednakomerno glo¬
boke in široke brazde rezati. Pri različnih plugih nahajamo
razne načine vprežne priprave. Večjidel imajo plugi tako-
zvano plužnjo ali kolca,  s pomočjo kterih jih vprezamo,
in s kterimi uravnavamo zajedno globokost in širokost
brazde. Novejši plugi imajo sploh plužnjo, ki je pa v vsa¬
kem oziru izboljšana mimo plužnje pri starih lesenih plugih.
S plužnjo se lažje in bolj jednakomerno orje. Plužnja je
pri nas dobro znana in najbolj priljubljena vprežna pri¬
prava; za strme njive je sploh najboljša. Kako je s plužnjo
uravnavati globokost in širokost brazde, je obče znano,
če hočeš globočjo brazdo, moraš hlod bolj na dolgo pripeti
na plužnjo; to pa narediš, če pritrdiš plužnjo na koncu
hloda, ki ima v ta namen po več lukenj zavrtanih, s kte¬
rimi je mogoče plug bolj na kratko ali na dolgo pripeti
k plužnji. Pri domačih in navadnih plugih se tudi lahko
lemež niže vstavi s tem, da se odvije vijak, s kterim je
kozolec na hlodu pritrjen.

90

Širšo ali ožjo brazdo pa uravnamo s tem, da pritrdimo
kolca v ravno mer s plugom, ali pa tako, da leži mer kole
bolj na desno ali na levo stran od hloda, oziroma pluga; v
prvem slučaju režemo bolj ozko brazdo, ker vlečejo kolca
plug od celine proč, v drugem slučaju pa režemo širšo brazdo.

Namesto plužnje nahajamo pri nekterih plugih tako-
zvano drso  (glej pod. 49.), ki je tudi dobra, ker daje plugu
dovolj podpore in povzročuje dosti manj
trenja. Z drso moremo uravnavati le
globokost brazde, in sicer s tem, da
jo više ali niže vstavljamo. Širokost
brazde pa uravnavamo s posebno pri¬
pravo na koncu gredlja s takozvanim
„regulatorjem“. Novejši plugi imajo
namesto drse tudi po jedno (pod. 57.)
ali dvoje kolesec, izmed kterih teče
jedno po ledini (celini), drugo pa v
brazdi, kakor vidimo to tudi pri plužnji.

Nekteri plugi pa nimajo nikakoršne podpore, ne pluž¬
nje, ne drse, ne kolesec. Pri takih plugih je najmanj trenja,
vendar so pripravni le za lahko zemljo in za globoko oranje,
ker režejo sicer preveč nejednakomerne brazde.

Da je mogoče s plugom po potrebi
globočje ali širše brazde rezati, imamo
pri novejših plugih posebne „ r e g u 1 a -
torje“,  ki so pritrjeni na koncu gredlja.
Jako pripraven regulator nam kaže pri-
dejana podoba 50. Na koncu gredlja je
prikovana poprek ležeča, nekoliko za¬
okrožena železna šina, v kteri se naha¬
jajo luknje. Ob tej šini se s pomočjo po¬
sebnega zgiba premiče železni obod, ki se
lahko z železnim klincem pritrdi na jedno ali drugo stran
zaokrožene šine. Tako se uravnava širokost brazde. Obod
ima na znotranji strani zobe, da se više ali niže zatakne
kavelj, na kterega se zapne vaga. S tem se uravnava glo¬
bokost brazde. Na pod. 49. obstoji regulator iz železne šine,
ki oklepa konec hloda in se da na levo ali desno premikati.
S tem, da pritrdimo to šino bolj na levo ali desno stran
hloda s pomočjo klinca, uravnavamo širokost brazde.

K plugu je prištevati končno tudi o tik o, ki nam rabi
za čiščenje lemeža in deske od zemlje, in p o dur o (oralne
sani), na kteri se lahko pelja plug.

Pod. 50. Priprava
za uravnavanje širše
ali globočje brazde.

Pod. 49.

Konec gredlja z drso.

91

b)  Razvrstitev plugov.

Pluge ločilno dandanes v več vrst glede na delo, ka-
koršno opravljamo z njimi. Naprava plugov se je tekom
časa. za mnogo, mnogo izboljšala, tako da imamo sedaj pluge,
kteri v_ vsakem oziru izvrstno delajo. Glede plugov se je
tudi pri nas že na bolje obrnilo, vendar vidimo še vedno
največ starih, neokretnih plugov z leseno desko in kleščami
(kleščniki). Želeti je, da te pluge kmalu zavržemo, kakor
so jih povsod drugod že zdavna zavrgli, in kakor jih za¬
vržejo tudi pri nas gospodarji, ki so le enkrat orali z
dobrim plugom. Stari leseni plugi so se že davno preživeli,
pri nas so pa žalibog še vedno znak starokopitnosti, mnogo¬
krat tudi znak slabih gmotnih razmer. Ker s starim lesenim
plugom slabo in težko orjemo, moramo izkušati, da jih prej
ko mogoče opustimo in nadomestimo z boljšimi plugi, kteri
imajo železno in zavito desko. Tudi za nas je nastopil čas,
da napredujemo in si z boljšim obdelovanjem povečamo
poljske pridelke. Pred vsem pa je treba, da se seznanimo
z raznimi vrstami plugov, ki se dandanes rabijo.

Vse pluge ločimo v dve glavni vrsti, in sicer:

1. ) v pluge, ki obračajo brazdo, in

2. ) v pluge, ki ne obračajo brazde.

A...  Plugi, kteri obračajo brazdo.

Plugi, kteri obračajo brazdo, imajo po jedno ali več
desk. Prve imenujemo „samce“ v razloček od plugov, ki
imajo po dve deski, in kterim pravimo „toplarji“. Deska
je vretenčasto zavita, ali je pa lopati podobno zasukana;
prva je pripravna za težko in srednje težko, druga pa za
lahko zemljo. V sledečem hočem opisati nektere take pluge,
ki so najbolj v rabi, in ktere tudi za naše razmere pri¬
poročam.

1. Cugmajerjev plug.

Ta plug se je pri nas najbolj udomačil in izpodriva
čim dalje bolj stare lesene pluge. Naši gospodarji imenu¬
jejo Cugmajerjeve pluge sploh „železue“ ali ,,nove“ pluge.
Priljubili so se jim zaraditega, ker imajo plužnjo, po dve
ročici, in ker so sploh tako priprosto izdelani, da jih more
kovač lahko popraviti in ponarediti.

Cugmajerjev plug (pod. 51.) je pripraven za srednje težko
zemljo, kakoršno nahajamo pri nas povsod. Deska in lemež sta

92

od kovanega železa. Deska je precej dolga in vretenčasto za¬
vita. Lemež je trikotnikove podobe. Gredelj je raven; pri nas
pa je bolj priljubljen sloki, t. j. nekoliko ukrivljeni gredelj,
kakoršnega nahajamo tudi pri starih lesenih plugih (glej
podobo 45.). Gredelj je okovan. Črtalo je vtaknjeno skoz
gredelj in zagvoždeno, kakor vidimo to tudi pri starih plu¬
gih. Cugmajerjev plug je dober za delo; brazde dobro obrača
in zajedno rahlja. Z njim se veliko lažje orje, kakor s sta¬
rim lesenim plugom, in zaradi teh prednostij je želeti, da

Pod. 51. Cugmajerjev ali avstrijski plug. (Izvirna sestava.)

bi se ga gospodarji povsod poprijeli, kjer je zemlja srednjih
lastnostij. Že s tem bi storili velik korak v obdelovanju
zemlje, ki je tako važno za izboljšanje njene rodovitnosti.
Cugmajerjeve pluge izdelujejo bolj ali manj dobro naši do¬
mači kovači. V obče pa opazujemo, da so ti plugi presla¬
botno izdelani. To prihaja odtod, ker naši gospodarji nočejo
veliko plačati, kovači pa hočejo veliko zaslužiti.

Cugmajerjev plug stane s plužnjo vred 16 do 18 gld.
Temu plugu je glede sestave in dela podoben hohenhajmski
plug, ki je bil v rabi že pred Cugmajerjevim plugom, in po
kterem je ta tudi deloma posnet.

2. Hohenhajmski plug.

Ta plug (pod. 52.) je prav dober za ravne lege in tudi
pripraven za srednje težko zemljo. Donni je na Nemškem,
kjer je najbolj razširjen, posebno v južni Nemčiji. Tudi pri
nas ga rabijo sem ter tja grajščaki. Pri tem plugu nahajamo
namesto plužnje drso in po jedno ročico; vendar imajo novejši
plugi te vrste po dve ročici, da je lažje drvariti. Deska
je vretenčasto zavita in nekoliko krajša, zato pa bolj strma,
kakor pri Cugmajerjevem plugu. Izdelana je iz jekla, kakor
tudi lemež, ki je štirioglat. Prednji del kozolca je iz litega
železa. Gredelj je močen in lesen. Črtalo je pritrjeno po
ameriškem načinu.

93

Hohenhajmski plug je močnejši in tudi dražji, kakor
Cugmajerjev; on velja do 30 gla. Posamezne dele’oralnega
telesa moramo naročevati iz tovarne, če se nam potarejo.

Pod. 52. Hohenhajmski ali nemški plug.

Temu plugu podoben je ogerski aliVidačev plng,
kteri je tudi prav močno izdelan iz litega železa in jekla.
Gredelj je lesen in raven. Spredaj ima čisto železno plužnjo.

Istotako bi le omenil čisto železni angleški plug
za najtežje zemlje in ameriški plug,  ki je iz litega že¬
leza in pripraven za srednje težko in za težko zemljo. Deska
je pri obeh vretenčasto zavita. Pri naših razmerah jih ne
kaže rabiti.

3. Ruhadlo. 1

Glavni razloček med tem in prej naštetimi plugi ob¬
stoji v tem, da ima plug „ruhadlo“ kratko in lopati podobno
zavito desko. Zaradi-
tega je pripraven ta
plug le za rahlo zemljo.

Deska in lemež sta iz¬
gotovljena iz jednega
kosa, Ker je deska
strma, zruši se brazda
sproti; pri tem se zem¬
lja popolnoma zdrobi Pod. 53. Ruhadlo ali češki plug.
in zrahlja. Deska je
37 cm  dolga in 35 cm  visoka.

Ta plug, kterega kaže pod. 53., izumel je \ averka na
Češkem ter ga imenoval „ruhadlo“; imenujemo ga tudi

1  Ruhadlo ali češki plug brez plužnje velja pri Ig. Heller-ju na
Dunaju 22 do 25 gld.

94

češki  plug - . Ruliadlo je izvrsten plug za lahko zemljo;
zaraditega se priporoča povsod, kjer je zemlja dosti rahla.
Na Češkem je ta plug najbolj priljubljen; z njim se hvalijo
povsod, kjer ga rabijo. Ruhadlo nima nič črtala. Spredaj
ima plužnjo ali pa drso.

4. Zakovi plugi.

Zakovi plugi so po splošnem priznanju danes najboljši
plugi med vsemi, kar jih poznamo. G-lede sestave in popol¬
nega dela presegajo vse druge pluge. Z njimi se čudovito
lahko orje; niti držati jih ni treba. Zemljo pa tako popolno
obračajo in drobe, da si ne moremo misliti boljšega dela.
Sestavil jih je mojstersko Rudolf Zak (Sack) v Plagvicah
(Plagvvitz) na Nemškem. Vsled svojega izvrstnega dela so
ti plugi zasloveli povsod, kamor so prišli. Ker so popol¬
noma iz železa, oziroma iz jekla, so seveda tudi zelo trpežni.
Zakovi plugi imajo po dva lemeža in po dve deski,  in
sicer drugo za drugo, a tako, da sta sprednja deska in lemež
bolj majhna, in da plitveje orjeta, kakor zadnji glavni lemež
z večjo desko. Taka sestava pluga zelo olajšuje oranje; zato
živina veliko manj trpi, zemlja se bolje obrača in premešava,
in gnoj se tako dobro podorava, da ni treba posebnega po¬
magača, ki bi ga potiskal v brazdo.

Pod. 54. Zakov univerzalni plug. 1

Zakovih plugov imamo več vrst za različno zemljo in
razne namene. Tukaj pa hočem opisati takozvani Zakov
„univerzalni plug“  ali plug za splošno rabo.

Podoba 54. kaže tak univerzalni plug. Gredelj je dvoj-
nat, in sicer iz jekla, kozolec je tudi jeklen in ravno tako
seveda lemež in deska. Deska je kratka in visoka in lo¬
pati podobno zasukana. Ročici sta premakljivi, da jih vsak

1  Zakove pluge prodajajo razne tvrdke, na pr. Rud. Sack na Dunaju,
Clayton & Shuttlervorth na Dunaju, Umrath & Co. v Pragi in dr.

95

postavi, kakor mn najbolje ugaja. Plužnja ima dva različno
velika kolesa; večje teče v brazdi, manjše po ledini. S po¬
močjo dveh verig se da plužnja tako pripeti na gredelj, da
še drvariti ni treba, in oratarju je paziti le na živino.'

Zak izdeluje te pluge v različnih velikostih za na¬
vadno in globoeje oranje v lahki in težki zemlji.

Posebno dobri so Zakovi plugi za globoko obdelo¬
vanje  zemlje, ktero je dandanes tako važno za izboljšanje
zemljine rodovitnosti. S takozvanimi Zakovimi „rajol-
nimi“ plugi  je mogoče 26 do 42 cm  in celd do 50 cm
globoke brazde rezati. Ti plugi so ravno take sestave, ka¬
kor zgoraj opisani (pod. 54.), samo da so težji, ker tehtajo
po 142 do 185 kg  in rabijo za vprego po dva para živine.

Zakovi univerzalni plugi stanejo s plužnjo vred na
Dunaju po 38 gld. 50 kr. do 47 gld., rajolni plugi pa veljajo
od 63 do 84 gld.

Zakovi univerzalni plugi se dado porabiti tudi za vsako
drugo poljedelsko orodje, če namesto oralnega telesa pri¬
trdimo na gredelj dotično, za ta plug nalašč prirejeno orodje.
Na ta način izpremenimo Zakov plug v osipalnik (pod. 57.),
podzemni plug (pod. 58.), razruševalec itd. Vseh prememb je
skupaj 26, tako da se da ta plug predelati v vsa raznovrstna
kmetijska orodja, ki so potrebna za obdelovanje zemlje.

Za globoko obdelovanje se sploh ti plugi najbolj pri¬
poročajo. Sicer pa priporočam Zakove pluge vsakemu, kdor
hoče zemljo bolje obdelovati, kakor je to mogoče s Cug-
majerjevimi in jednakimi plugi.

Zakove piuge ponarejajo, ali pa izdelujejo z malimi
premembami tudi druge tvrdke ter jih prodajajo pod ime¬
nom »univerzalni jekleni plugi".

Novejšim plugom rabi za vzor sploh Zakov plug, ki
je doslej še vedno najpopolnejše sestavljen, kar jih poznamo.
Ko bi ne bil tako drag, izpodrinil bi kmalu vse druge pluge.

5. Obračljivi plug.

Na strmo ležečih njivah, kakoršne nahajamo po gora¬
tih krajih, ne moremo brazd navzgor obračati, temveč je
treba tako orati, da padajo brazde druga za drugo na spod¬
njo stran. Za tako oranje je treba posebnega pluga, ki ima
na gredlju po dve oralni telesi (dva lemeža in dve deski),
in sicer jednega na levi strani, drugega pa na desni. Take
pluge imenujemo obračljive ali gorske pluge, bre-
gače,  tudi toplarje.  S takimi plugi se na mestu obra-

96

čarno in režemo brazdo za brazdo, zdaj z levim oralnim te¬
lesom, zdaj z desnim. V novejšem času izdelujejo obračljive
pluge tudi z jedno samo desko, ki ima pa zgoraj in spodaj

Pod. 55. Obračljivi plug. 1

lemež in se da obračati na desno ali na levo stran gredlja
(glej pod. 55.).

Obračljivi plugi stanejo s plužnjo vred okoli 30 glti.

6. Dvo- in trilemežni plugi.

V novejšem času se hvalijo zaradi izvrstnega in hitrega
dela tudi plugi, ki imajo po več oralnih teles, drugo za dru-

Pod. 56. Dvolemežni plug.

gim, tako da režejo hkrati po dve ali tri brazde. Imenujemo
jih dvolemežne in trilemežne pluge. S takimi plugi pri¬
hranimo veliko časa in dela.

Veliko prednost imajo ti plugi posebno za lahko zem¬
ljo; z njimi delamo po 10 do 15 cm,  pa tudi bolj globoke
brazde. Prav izvrstni so ti plugi za podoravanje strnišča,
za podoravanje gnoja in semena. Ti plugi so čisto železni.
Oralna telesa so pritrjena na dveh gredljih, spojenih skupaj

1  Take pluge prodaja tvrdka Umrath & Co. v Pragi po 28 gld.

97

v podobi zategnjenega pravokotnika. Globokost brazde urav¬
navamo pri teh plugih s pomočjo dveh ali treh koles, ki so
na gredlju pritrjena ter se dado s posebnim vzvodom više ali
niže vstavljati; vsled tega segajo lerneži manj ali bolj glo¬
boko v zemljo.

Dvolemežni plug, ki velja okoli 60 gld., kaže nam pod. 56.

Ker se z dvo- in trilemežnimi plugi bolj izkoristi ži¬
vina , kakor če moramo za vsako brazdo posebej vprezati
par živalij, začeli so rabiti take pluge tudi že veliki po¬
sestniki po naših krajih.

7. Osipalni plug.

Osipalni plug, ali na kratko osipalnik  (pod. 57.),
ima jezičast lemež, ki reže na obe strani. Na obeh straneh
lemeža je pritrjena po jedna železna deska, ki je tako za-

Pod. 57. Osipalnik.

vita, kakor pri drugih plugih. Osipalnik ima spredaj na
hlodu večjidel drso, ali pa malo kolesce. Sicer je tako se¬
stavljen, kakor navadni plug. V podobi 57. je Zakov plug
predelan v osipalnik.

Osipalnik rabimo za oranje, ali pa za osipavanje tur-
ščice ali krompirja, ki morata biti v to svrho saj ena v vrste.
Z osipalnikom orjemo na grebene, ker režemo brazde hkrati
na obe strani; tako oranje je v navadi na pr. v okolici mesta
Gorice. Okoli Ljubljane in po Gorenjskem ga tudi na mno¬
gih krajih rabijo za oboravanje ozkih krajev, „ogonov“ ali
„bifangov“, ki imajo po štiri brazde. Prvi dve brazdi ob
razoru vrežejo z navadnim plugom „samcem“, hrbtišče kraja
pa razmečejo na obe strani s pomočjo osipalnika ali „toplarja“.
Za oranje na grebene in za oboravanje je treba močnejših
osipalnikov.

Razun tega pa nam rabijo osipalniki za napravo gre¬
benov, v ktere sadimo krompir; dalje za to, da osipavamo

Poljedelstvo I. 7

98

z njimi rastline, da zatiramo pri tem plevel po brazdali itd.
Deski sta pri osipalniku na kozolcu tako pritrjeni, da ju
moremo bolj ali manj narazen vstavljati. Navadni osipal-
nik velja okoli 20 gld.

B.  Plugi, kteri ne obračajo brazde.

V to vrsto spadajo plugi, kteri nimajo deske, ampak
samo lemež, s kterim rijejo po zemlji. Te pluge rabimo za
rahljanje spodnje zemlje; zaraditega jih imenujemo tudi
podzemne pluge.

Podzemni plug.

Podzemni plug rabimo, če hočemo z navadnim plugom
preorano zemljo zrahljati tudi v njeni spodnji plasti, da v
njo zrak lažje dohaja. Zrahljana in prezračena spodnja

Pod. 58. Podzemni plug.

zemlja se začne ugodno razkrajati in postane bolj rodovitna.
Tako oranje se priporoča zlasti tedaj, kedarje spodnja zem¬
lja preveč mrtva, preveč težka in nerodovitna za preorava-
nje. V takih slučajih ne smemo spodnje zemlje spravljati na
vrh in mešati z živo plastjo, ker bi se ta vsled tega po¬
slabšala in postala manj rodovitna.

Podzemni plug je ravno tako sestavljen, kakor navadni
plug, le deske mu manjka. Podzemni plug mora biti močen,
ker mu je premagati razne ovire, ki se češče nahajajo v
nižji plasti zemlje. Lemež je jezičast, ali pa dletu podoben
ter je izdelan iz jekla ali kovnega železa, ki pa mora biti
podstavljeno z jeklom. Gredelj je lesen, ali pa tudi železen.
Podoba 58. nam kaže podzemni plug, ki je pritrjen na gre¬
delj Zakovega pluga.

Prav bi bilo, da bi začeli tudi pri nas rabiti podzemni
plug, kjer je zemlja za to pripravna. S podzemnim plugom

99

bi izdatno povečali rodovitnost zemlje, posebno za take rast¬
line, ki so globoko ukoreninjene. S takim rahljanjem bi po¬
stala sčasoma spodnja zemlja tako dobra, da bi jo lahko
spravili na vrh in pomešali z zgornjo plastjo.

c)  Kako globoko je orati?

Glede na globokost brazde govorimo o plitvem, na¬
vadnem in globokem  oranju. Kako globoko je orati, to
se ravna po lastnostih zemlje, po namenu oranja in po bo¬
doči rastlini.

1. ) Plitvo oranje  imenujemo tisto, če je brazda le
jedno_ dlan, t. j. 8 do 12 centimetrov globoka. Plitvo oranje
se priporoča za podoravanje strnišča, gnoja in semena. Kjer
podoravajo semena, ondi je že tako treba bolj plitvo orati,
da seme lahko izkali. Strnišče in gnoj je pa tudi le plitvo
podoravati, da more hitreje segniti. Pregloboko podorano
strnišče počasi segnije, ker ne more zrak blizu. Le jeseni
se strnišče lahko globje podorje. Gnoj je globje podoravati
le takrat, če je slamnat, in če hočemo z njim rahljati zemljo.

Kjer je malo zemlje in je zgornja plast sploh plitva ali
tanka, spodnja pa kamenita, prodnata itd., tam sploh ne mo¬
remo drugače kakor plitvo orati. Pri nas je žalibog še veliko
kamenitega sveta, kterega ni mogoče drugače obdelovati.

2. ) Navadno oranje  je tisto, pri kterem režemo po
jedno ped, t. j. 12 do 25 centimentrov globoke brazde. Tako
oranje je poleg plitvega pri nas običajno. Navadne brazde
režemo, če pripravljamo njivo za setev, in pa kedar jo pra¬
šimo. Pri tem obdelujemo rahlo zemljo navadno nekoliko
globje, kakor težko zemljo. V obče pa orjejo pri nas sploh
bolj na plitvo stran, tako da ni posebnega razločka med
jednim ali drugim oranjem. Navadno se delajo vedno jed-
nako globoke brazde, v plitvi zemlji bolj plitve, v dobri in
močni zemlji pa nekoliko globje, in naj se potem sejejo
kterekoli rastline. Zaraditega se ne smemo čuditi, da so
nekteri naši pridelki v obče manjši in slabši, kakor po
drugih deželah, kjer obdelujejo zemljo bolj globoko in se
ravnajo pri tem po potrebah rastline, ktere mislijo sejati.
Dokler ne bomo tudi v tem oziru bolj posnemali naprednih
gospodarjev, tako dolgo ostanemo sami krivi slabših uspehov.

3. Globoko oranje.  Če obdelujemo zemljo 1 do 1V 2
čevlja, t.j. po priliki 25 do 50 centimetrov globoko, tedaj
govorimo o globokem oranju ali globokem obdelo¬
vanju zemlje.  Pri nas je tako oranje večjklel še ne-

7 *

100

znano, dočim se po drugih naprednih deželah že davno iz¬
vršuje, v krajih, kjer imajo ravno tako zemljo, kakor jo
imamo pri nas. Na mnogih krajih naše domovine seveda
ni mogoče glohokeje orati, ker tega zemlja ne dopušča; za-
raditega pa ne smemo v ohče prezirati tega prekoristnega
dela. Pri nas imamo tudi kraje in lege, kjer hi se dala
rodovitnost zemlje za mnogo izboljšati, če hi jo glohokeje
obdelovali, kakor smo doslej vajeni.

d)  Korist globokega oranja.

Koristi globokega obdelovanja  so očividne in
z bogatimi izkušnjami potrjene. Našteti jih hočem v sledečem:

a)  Z globokim obdelovanjem se poveča plast rodovitne
zemlje; s tem se pa pomnožijo tudi redilne snovi.

b)  V globoko zrahljano zemljo lahko dohajata zrak in
toplota, ki povzročita v zvezi z vlažnostjo, da se zemlja,
zlasti drobir, hitreje razkraja in pretvarja v rastlinsko hrano.
Zaraditega postane globoko obdelana zemlja sploh bolj bo¬
gata na redilnih snoveh.

c)  V globoko zrahljano zemljo lahko prodirajo rast¬
linske korenine ter se v njej razraščajo na vse strani. Cim
bolj se korenine po zemlji razširjajo, tem več si poiščejo živeža.
Dobro rejene rastline pa dajejo bogate pridelke. Posebno do¬
bro se počutijo in razvijejo v globoko obdelani zemlji vse tiste
rastline, ktere imajo globoke korenine, tedaj okopavine, de¬
telje itd.; pa tudi žita se nam v taki zemlji dosti več rodi.

d)  V globoko obdelani zemlji ne škodujeta rastlinam
ne moča, ne suša. Globoko zrahljana zemlja deževnico lažje
popije, ker se voda razdeli na večji prostor; a spomladi se
taka zemlja hitreje osuši, tako da jo moremo prej obdelati.
Suša pa tudi ne more rastlinam tako do živega, ker naha¬
jajo globoke korenine še vedno potrebne vlage v spodnji
plasti, dočim je na plitvo obdelanih njivah že davno manjka.
To dvoje je poglaviten razlog, da so letine na globoko ob¬
delanih zemljiščih sploh bolj varne, t.j. bolj zagotovljene,
kakor na plitvo obdelanih.

e) Z  globokim obdelovanjem se tudi plevel bolj zatira,
ker prihaja veliko plevelnega semena tako globoko v zemljo,
da ne more vzkliti.

e)  Kako se je lotiti globokega obdelovanja?

Predno se lotimo globokega oranja, moramo pregledati
in presoditi, ali je zemlja pod sedanjo oralno plastjo pripravna

101

za preoravanje ali ne. Že prej sem omenil, da se ne da
vsaka zemlja globoko obdelovati; če je dosedanja mrtva
plast pretežka, preveč pusta in nerodovitna, ravnali bi na¬
pačno, če bi jo hoteli spraviti na površje in mešati z zgornjo
plastjo. Če nahajamo spodaj neprodirno glinasto zemljo, ali
pa prodnato in pusto peščeno zemljo, potem tudi ne smemo
take zemlje globoko preoravati. Preveč kamenita zemlja se
tudi ne da globoko obdelovati. V tem oziru je treba kolikor
toliko previdnosti. Če je pa spodaj ležeča plast podobne ali
ravno take sestave, kakor oralna plast, ali pa morda celo
boljše, kar se tudi sem in tja nahaja pri naplavljeni zemlji,
tedaj se lahko brez skrbi lotimo globjega oranja.

Če si hočemo pomagati z globokim obdelovanjem do
boljših pridelkov, moramo taka zemljišča dobro gno¬
jiti,  da postane doslej mrtva zemlja hitreje rodovitna.
Najboljši čas za to delo je jesen,  da prezebe in se zrah¬
lja na površje spravljena mrtva zemlja; vsled tega se tudi
hitreje razkroj uje.

Zemljo moremo na dva načina globje obdelovati, in sicer:
1.) z globokim preoravanjem, in 2.) z rahljanjem mrtve plasti.

Za globoko oranje  rabimo rajolne pluge  (glej
str. 95), ki so čisto železni in močni ter rabijo za vprego
po dva para živine, ali pa dva navadna pluga,  ki
gresta drug za drugim; prvi reže navadno brazdo, drugi
pa gre za njim in preorava mrtvo zemljo.

V težki zemlji se priporoča, da polagoma poglobujemo
dosedanjo oralno plast.

Rahljanje mrtve plasti  se priporoča v taki zem¬
lji, kjer ne smemo preoravati spodaj ležeče plasti, ker je ta
pretežka in za vodo neprodirna, ali ker je sploh preveč
slaba. S takim rahljanjem postane spodnja zemlja sčasoma
tako rodovitna in dobra, da jo pozneje tudi lahko spra¬
vimo na vrh. Za rahljanje spodnje zemlje rabimo podzemni
plug;  najprej režemo brazdo z navadnim plugom; za tem
pa razrijemo in zrahljamo spodnjo zemljo v isti brazdi še
s podzemnim plugom.

Na globoko preorani zemlji pridelujemo prvo leto take
rastline, ktere imajo globoke korenine, ki se tedaj rede v
globoko podorani, prejšnji zgornji zemlji, in kterim močno
gnojenje ne škoduje. Take rastline so okopavine, na pr.
pesa, turščica itd. Žita ne smemo sejati na take njive.

če smo pa zemljo v spodnji plasti le zrahljali, potem
nam dobro obrodi na tako pripravljeni zemlji detelja in so-

102

čivje. Sicer nam pa vse rastline bolje uspevajo v tako ob¬
delani zemlji.

Če smo začeli zemljo po njivah globokeje obdelovati,
ne izvršujmo tega dela vsako leto, temveč vsako tretje ali
četrto leto, tedaj le za globoko ukoreninjene rastline, kakor-
šne so naše okopavine in detelje. Čim več pridelujemo takih
rastlin, tem večkrat je treba zemljo globokeje obdelati.

f)  Kako široke brazde naj delamo?

Kako široke brazde naj delamo, to se ravna po last¬
nostih zemlje in po namenu oranja.

Na lahki zemlji delamo sploh širše brazde, kakor na
težki. Če hočemo težko zemljo rahljati, rezati moramo ožje
brazde. Najbolj razpostavimo zemljo vplivu zraka, ako de¬
lamo tako široke brazde, da nastane med globokostjo in ši-
rokostjo brazde blizu tako razmerje, kakoršno je med šte¬
vilkami 2:3 ali 1:1 x / 2 . Brazda bodi potemtakem za polo¬
vico širša, kakor je njena globokost. Če je brazda na pr.
16 cm  globoka, morala bi biti v tem slučaju 24 cm  široka.
Pri takem oranju naredimo največjo površino na brazdah.
Če orjemo jeseni na ta način, nam zemlja najbolj prezeba,
se najbolj razkraja in se navzame tudi največ zračnih sno-
vij. Tudi praho kaže iz tega ozira tako orati.

Širše hrazde pa režemo, če nam je podorati strnišče,
ali gnoj, ali semena, tedaj sploh takrat, kedar je treba plitvo
orati. Zaraditega lahko rečemo, da se širokost brazde ravna
v obče po njeni globokosti. Plitve brazde so lahko še enkrat
tako široke. Brazda more biti k večjemu tako široka, kakor
je širok lemež, kajti sicer bi je lemež ne mogel izpodrezati.

g)  Obdelovanje njiv na kraje in brez krajev.

Če pogledamo na njive, vidimo, da so obdelane na kraje,
ali pa ne. Po nekterih okrajih delajo gospodarji čisto ozke
kraje, takozvane ogone, drugod orjejo na široke kraje, ali
pa ne delajo nič krajev, temveč izorjejo njivo kar na gladko.
Jasno je, da ni jednako, kako se v tem pogledu obdelujejo
njive; zato se hočemo tudi v tej stvari nekoliko razgovoriti,
in vsak naj za svoje razmere preudari, ali mu kaže po
prejšnjem načinu na kraje orati, ali pa ne.

Oranje brez krajev.  V obče orjemo njive na
kraje  (ogone, lelie, srde), ali pa brez krajev,  če ne
oijemo na kraje, padajo vse brazde na jedno stran. Za tako
oranje, ki je običajno po strmih legah, pa tudi na ravnem,

103

treba je obračljivega pluga (str. 96.), kakoršnega rabijo po
goratih in planinskih krajih.

Z navadnim plugom si pomagamo na ta način, da or¬
jemo najprej na široke kraje, in da potem nastale razore
(razgone, jarke, jamice, jamnike) zaravnamo; tako oranje je
v ravnih legali tolike vrednosti, kakor če orjemo „na gladko 1 '
brez vseh krajev.

Oranje brez krajev ima največ prednostij; zaraditega
se ne priporoča le v strmih legah, ampak tudi povsod v
ravnini, kjer je zemlja in njena lega za to ugodna.

Oranje na kraje.  Navadno orjemo na kraje in de¬
lamo kmalu širše, kmalu ožje kraje, ki so po vrhu ravni, ali
pa nekoliko zbočeni. Čim ožji so kraji, tem bolj so po sredi
zbočeni. Kraje delamo s prior a vanjem ali zme ta va¬
nj e m brazd, ali pa z raz or a vanjem ali razmeta¬
vanjem brazd.

Pod. 59. Na tej podobi vidimo priorane ali skupaj zmetane brazde v
poprečnem prerezu.

Pod. 60. Ta podoba nam kaže v prerezu, kako padajo brazde pri raz-

oravanju.

S prioravanjem  (pod. 59.) delamo kraje tako, da
priorjemo prvi dve brazdi, ki padeta skupaj; za tem pa or¬
jemo ob teh brazdah, tako tla pada jedna brazda na drugo,
dokler ni ves kraj izoran. Če je bila njiva že obdelana na
kraje, priorava se na ta način, da vrežemo prvo brazdo na
levi strani razora (razgona), na koncu njive se obrnemo s
plugom na mestu in vrežemo drugo brazdo z druge strani
razora, tako da pokrijeta prvi dve brazdi 1  prejšnji razor.
Za tem režemo brazde ob prejšnjih, in sicer na obeh stra¬
neh, pa le do srede krajev, tako da dobimo iz dveh polovic
ali „krajcev“ nov kraj.

1  Prvi dve brazdi se imenujeta tudi „zlogi“. Zlog imenujejo po
nekod tudi širok ogon ali kraj. Jednako se rabi tudi beseda „slog“.

104

Z razoravanjem (pod. 60.) pa delamo kraje, če za¬
čnemo orati ob obeli razorih prejšnjega kraja; prvo brazdo
vrežemo ob desnem razoru, potem gremo s plugom na drugo
stran kraja in vrežemo brazdo ob levem razoru. Naslednje
brazde režemo na prve; pri takem oranju nastane sredi
prejšnjega kraja nov razor, dočim pridejo prejšnji razori
sredi novih krajev.

Z oranjem začnemo vselej ob prejšnjih razorih. Če
nam je preorati kako celino, na pr. pašnik, potem je zazna¬
movati mer in širokost bodočih krajev. Če delamo kraje s
prioravanjem, potem je prvi dve brazdi razmetati in za tem
še le nazaj priorati, da ne ostane nič neobdelane celine.

h)  Ozki ali široki kraji?

Kraji so lahko različno široki. Ozki kraji imajo po
4 do 20 brazd, široki kraji pa črez 20 brazd. Takih krajev
ne moremo zbokati. Kraje, ki imajo le 4 do 6 brazd, ime¬
nujemo ogone (hifange).

Ozki kraji.  Na ozke kraje kaže tamkaj orati, kjer
trpi zemlja zaradi prevelike vlažnosti.  Težko
zemljo je v nizkih legah sploh obdelovati v ozkih krajih,
da se preobilna moča po razorih odpeljava, da se zemlja
tedaj hitreje suši. Čim bolj neprodirna je spodnja plast za
vodo, tem ožje kraje je delati. Razore je pa v tem slučaju
sploh globje napraviti, kakor smo vajeni, in treba jih je
tudi otrebiti. To delo imenujemo „jarkanje“. Najbolj se
dado razori poglobiti z osipalnikom. Kjer so zemljišča osu¬
šena s pomočjo jarkov ali drenaže, tam seveda ni treba
ozkih krajev.

Ozki kraji so potrebni tudi tam, kjer je malo zem¬
lje,  kjer je tedaj zgornja plast zelo plitva, spodnja pa tako-
rekoč neporabna za rastline. Če hočemo na takih zemljiščih
pridelovati s pridom tudi globokeje ukoreninjene rastline,
moramo delati ozke kraje, da spravimo vsaj po sredi kraja
več zemlje skupaj.

Čim ožji so kraji, tem bolj so zbokani in visoki. To
vidimo na pr. pri ogonih, ki imajo le po štiri brazde, kakor
šne nahajamo okoli Ljubljane, po Gorenjskem, na Krasu itd.
Pri nas so ozki kraji po 6 do 10 brazd sploh v navadi, če
so že potrebni, ali pa ne. Ker so ozki kraji dosti slabši
nego široki, opustiti je tako oranje povsod, kjerkoli mogoče.

Obdelovanje zemlje je pri ozkih krajih dosti bolj po¬
vršno in nepravilno; sredi kraja pride največ zemlje skupaj,

105

pri razorih je pa manjka. Veliko zemlje ostane sploh ne¬
obdelane; kajti po sredi kraja ostane dosti neobdelane celine
pod brazdami in razori tudi niso obdelani. G-noj se nejednako-
merno podorava; po sredi kraja ga je dvakrat toliko, kakor
ob straneh, po razorih ga pa sploh nič ne pride.

Tudi setev je na ozkih krajih nejednakomerna. Sredi
kraja je setev navadno pregosta, razori pa ostajajo prazni.
Cim ožji so kraji, tem več je razorov, in tem več je tudi
prostora izgubljenega.

Ozki kraji so nam tedaj le na škodo, in zato je želeti,
da začnemo delati široke kraje povsod, kjer se ni bati moče,
in kjer je dosti zemlje.^

_ Široki kraji.  Če orjemo na široke kraje, je zemlja
dosti bolje obdelana. Brazde so jednakomerno globoke. Po¬
vršje širokih krajev ni zbokano, temveč je ravno. Gnoj se
jednakomerno podorava. Setev je pravilna. Na širokih kra¬
jih vidimo zaraditega bolj jednakomerno rast. Ker odpade
pri oranju na široke kraje tudi veliko nepotrebnih razorov,
dobimo več rodovitne zemlje. Skratka, pridelki se pri ši¬
rokih krajih pomnože, ker se zemlja popolneje izkoristi.
Ker razori nič ne rode, pripravilo je to napredne gospodarje
do tega, da orjejo brez krajev. Preobilno deževnico pa od-
peljavajo s takih zemljišč s posebnimi brazdami, ktere vre¬
žejo s plugom, in ktere morajo nekoliko viseti na isto stran,
kamor visi vse zemljišče, da se voda lahko odteka. Če treba,
narediti je tudi po več takih razorov.

Na tako obdelanih zemljiščih se vsa dela bolj pravilno
izvršujejo; tudi je mogoče rabiti raznovrstne stroje, kar pri
ozkih krajih ni mogoče.

i)  V ktero mer je delati kraje?

Mer krajev se mora večjidel ravnati po obliki in po
legi njive.  Če so njive dolge in ozke, delati je kraje po
dolžini, če pa orjemo njivo lahko počez in po dolgem, tedaj
kaže delati kraje v mer od severa proti jugu, da jih solnce
jednakomerno obseva. Sicer se priporoča, da v takih_ legah
mer krajev včasi tudi premenimo, zato da se zemlja bolj
obdela.

Vse to velja, če imamo njive v ravnih legah; če pa
njiva visi, je drugače. Na malo visečih njivah delamo kraje
počez, tako da so razori bolj vodoravni, vendar morajo biti
kraji za toliko napošev izorani, da se voda laliko_ odteka.
Kraji se naj tedaj prav na lahko dvigajo. V bolj strmih

106

legah je treba sploh poprek orati, in za to se najbolj pri¬
poroča obračljivi plug.

Preobilno deževnico pa odpeljavamo na tako obdelanih
legah s posebnimi brazdami ali jarki,  ktere je vre¬
zati tako, da voda po njih ne dere z veliko silo, ampak se
polagoma odteka in ne prizadeva nobene škode. Na vznožju
zemljišč napeljamo te jarke v jame  (naplavec, vijač), da se v
njih voda lovi, in da pušča ondi v podobi blata vso zemljo, ktero
je izprala po njivah. To blato je zelo gnojilno; spravljati ga
je nazaj na njive, ali ga pa porabiti za napravo komposta.

Kar se še sicer tiče naprave krajev, gledati je bolj ko
doslej na to, da so kraji med seboj jednako široki,
in sicer po vsej dolžini. Če je njiva na jednem koncu širša,
kakor na drugem, tedaj je delati na ožjem koncu ožje brazde,
ali pa moramo tisti kos njive, za kterega je njiva na jed¬
nem koncu širša, posebej obdelati. Kraji naj bodo kolikor
mogoče ravni,  in isto velja tudi o razorih.

j)  Zakaj delamo sovrat?

Če ne moremo na njivi vrezati brazd do konca, nam
ostajajo na obeh straneh neobdelani prostori, ktere moramo
posebej zorati, in sicer počez, tedaj v nasprotno mer od
prejšnjih brazd. Tako obdelani prostor njive imenujemo
sovrat  (izoratnik, Zavratnik). Sovrat je lahko ozka ali
širša ter se lahko napravi z razoravanjem ali prioravanjem.
Po nekterih krajih nahajamo med njivami trate, ki so nalašč
za to puščene, da se živina pri oranju zganja na nje. Te trate
imenujemo „ozare“, „izrade“, „zganjališča“, „segališča“.

Če je vrezati le nekoliko brazd koncem njive, moramo
jih priorati ob prejšnjih brazdah. Najlažje se to izvrši z
obračljivimi plugi. Če je njiva izorana do konca brez so-
vrati, potem jo je le še priglaviti ali pričeliti;  to
storimo s tem, da vrežemo ob koncih brazd, t. j. ob glavi
njive še jedno brazdo, s ktero izravnamo in zrahljamo
konec njive.

k)  Oranje na grebene.

V nekterih krajih (na pr. v okolici mesta Gorice) orjejo
na grebene, tedaj tako, da priorjejo le'po dve brazdi skupaj,
vsled česar nastajajo sami grebeni. Pri takem oranju se prav
za prav le polovica njive preorje in zrahlja. Tako oranje se
priporoča le za mokre njive, da se zemlja po grebenih hitreje
osušuje; v suhih legah je pa tako obdelovanje napačno, zlasti
še, če je zemlja rahla in že po naravi bolj suha.

107

Pri nas delamo na prej izorani in pobranani zemlji
grebene, da sadimo v razore krompir, kterega zakrijemo s
tem, da povlečemo grebene. Take grebene delamo z osipal-
nikom; drugod jih delajo z grebenalom, t. j. orodjem, ki ob¬
stoji iz 3 ali 4 vštric, torej drug poleg drugega ležečih
osipalnikov, ki delajo hkrati po 3 ali 4 grebene.

I)  Kdaj in kolikokrat je orati?

Vsak poljedelec se mora potruditi, da obdeluje svojo
zemljo čim bolj ko mogoče. Dobro obdelana zemlja je rodo¬
vitna in toliko prhka ali drobljiva, da je pripravna za vsako
delo. Prhka zemlja je znak dobrega in pravočasnega ob¬
delovanja. Slabi gospodarji lahko pokvarijo zemljo, če jo
preoravajo, ko je še premokra. Največkrat pa škoduje zem¬
lji dež, ki jo zapere, ali pa mokra zima, če zemlja ne za¬
mrzne.

Kdaj in kolikokrat je zemljo preorati, da jo pripravimo
za setev, za to nimamo določenih pravil.

Pri oranju se moramo vselej ozirati na vlažnost
zemlje.  Zemlja ne sme biti niti premokra, niti presuha,
če jo hočemo orati. Če orjemo premokro zemljo, delajo se
v težki zemlji cele brazde in kepe, ki se lahko pozneje tako
zasuše, da postanejo trde kakor kamen. Le pred zimo se
lahko oije tudi bolj vlažna zemlja, če jo hočemo pustiti v
surovih brazdah, da med zimo prezebe in se pri tem
zrahlja. Rahlo peščeno zemljo pa lahko orjemo, če je tudi
mokra. Presuhe zemlje sploh ne smemo orati; na težki
zemlji bi bilo tako delo nemogoče, ne glede na to, da bi
poznejše razbijanje kep povzročilo odveč stroškov; če smo
presuho zemljo orali, izgine nam tudi vsa vlažnost iz zem¬
lje, kar je zopet napačno in škodljivo. Za oranje mora biti
tedaj zemlja nekoliko vlažna, in sicer toliko, da se brazde
lahko režejo, da se zemlja ne maže, da se brazde drobe in
zemlja dosti rahlja. Le v tem stanu obdelana zemlja je
pripravna za rastlinsko setev.

Zelo napačno^ ravnamo, če orjemo za setev, ko je zem¬
lja še premokra. Če zemlja rada dela kepe, kar opazujemo
sploh pri težjih zemljah, potem moramo preorano zemljo
takoj prevlačiti z brano, da se ne zasuše brazde. Če hočemo
težko zemljo rahljati, preorati jo moramo jeseni ter pustiti
črez zimo v surovih brazdah, da prezebe; zimski mraz
jo še najbolj zrahlja in jo napravi prhko, da
je taka kakor pepel.

108

Ali je zemljo po večkrat preorati, da jo dosti
zrahljamo in očistimo za setev, to se ravna, po lastnostih
zemlje, po vremenu in po bodoči rastlini, za ktero mislimo
zemljo pripraviti. Ravna se pa tudi po času, ki nam ostaja
za to delo od zadnje žetve do prihodnje setve. V obče je
težko in plevelno zemljo večkrat preorati za setev, kakor
zemljo nasprotnih lastnostij. Oranje je ponoviti, ako se je
prejšnja ral strdila ali zaprala in obrastla s plevelom.

V suhem podnebju ne smemo rahle zemlje dosti ob¬
račati, ker bi se sicer preveč posušila, kar bi bilo na kvar
njeni rodovitnosti.

Pa tudi na rastline seje  ozirati pri obdelovanju zemlje.
Nektere rastline, na pr. okopavine, potrebujejo za uspešno
rast bolj zrahljane zemlje, kakor druge. Za nje je tedaj
zemljo^ po večkrat preorati, da se zadostno zrahlja.

Če oranje ponovimo, moramo pred drugim oranjem
vselej prejšnje brazde poravnati in zdrobiti z brano; s tem
zabranimo, da se kepe ne podoravajo. Sicer je pa pobra¬
nano njivo tudi lažje orati.

m)  Praha.

Mi razločujemo popolno ali pravo praho in po¬
letno praho ; 1  o prvi govorimo, če pustimo njivo celo
leto neobsejano, tedaj prazno; pri poletni prahi pa ostane
njiva od jeseni do poletja prazna. Če med praho zemlje
prav nič ne preoravamo, govorimo o zeleni prahi,  ker
se vgnezdi po takih njivah dosti plevela in trave.

Če zemljo med praho obdelujemo, izboljšujemo jo s tem
v njenih lastnostih in v njeni rodovitnosti; ob jednem pa
zatiramo tudi škodljivi plevel.

Pri popolni prahi preorjemo njivo po večkrat na leto,
in sicer jeseni, spomladi, meseca rožnika in nazadnje za
ozimno setev. Prepogosto oranje pa utegne tudi škodovati.
Potrebno obdelovanje sprašenih njiv se ima zaraditega vselej
ravnati po kakovosti zemlje. Težko in plevelno zemljo je
treba po štirikrat preorati, med tem ko zadostuje na bolj
rahli in čisti zemlji dva- ali trikratno oranje.

v  Prahoi so že močno opustiH in po pravici; saj nam
sprašene njive nič ne donašajo. Če bomo zemljo dobro ob¬
delovali, jo dobro gnojili in na njej rastline primerno kolo¬
barili in pridelovali, ni ji treba nobenega počitka. V dobrih

1  Belokranjci imenujejo praho tudi „preor“, Štajerci pa „prelog“.

109

rokah nam zemlja v jednomer naprej rodi, kakor po vrtili in
drugih zemljiščih. Le v krajih, kjer je dosti sveta, pa malo
gnoja, kjer je zemlja težka, pleveina in slabo obdelana, pod¬
nebje pa mrzlo, le tam je praha še na mestu, drugod pa ne.

Pri nas imenujemo praho tudi to, če kake njive od jeseni
do pomladi ali do ajdove setve ne obsejemo; prvi pravimo je¬
senska praha,  drugi pa pomladna praha.  Jesensko
praho delamo po ovsišču, ajdišču in deteljišču; spomladi sejemo
na sprašene njive večjidel okopavine ali kako drugo jarino.

Jesensko praho pa je treba tudi jeseni  obdelati, ne pa
še le spomladi, kakor se pri nas cesto godi. Strnišča ni puščati
črez zimo, ker sicer nam praha nič ne zaleže. Jeseni spra¬
šene njive so na pol gnojene. Star pregovor, ki je popolnoma
resničen, pravi tak6-le: Jesenska brazdadanapomlad
pol gnoja.  Če smo jeseni preorali praho in pustili zemljo v
surovih brazdah ležati, nam zemlja dobro prezebe, kepe se
zdrobe, plevel uniči, mrčesi zamore. Zemlja se ugodneje raz¬
kraja, in vsled tega se pomnože redilne snovi. Mnogo snovij
sprejme tako obdelana zemlja tudi iz zraka. Posebno na plevelni
in težki zemlji se jesensko preoravanje prav dobro oponaša.

Napačno je tedaj, če puščamo strnišča neobdelana do
pomladi. S tako praho nam ni dosti pomagano. Sicer se
pa tudi zakasnimo s pomladansko setvijo, če moramo še le
spomladi preoravati strnišča, ne glede na to, da nam gre
tudi zimska vlažnost prehitro po zlu. Z zimskim oranjem
si prihranimo tudi veliko dela, kterega ravno spomladi ni¬
kjer ne manjka poljedelcu.

2. Brana.

a)  Kako je brana sestavljena?

Z brano drobimo kepe, poravnavamo brazde, rahljamo
zemljo, zatiramo plevel itd.

Brana obstoji iz sestavljenega oklepa ali branišča
in lat,  v kterih so utrjeni ostasti zobovi. Branišče in late
so lahko lesene, ali pa železne. Zobje so večjidel železni;
za lahko zemljo se rabijo tudi leseni zobje. Oklep je raz¬
lične podobe; sestavljen je v obliki trikotnika, pravokotnika,
ki je lahko zategnjen ali ne, potem v obliki trapeča, t. j.
četverokotnika, ki ima samo dve strani vštric itd.

Za lahko zemljo rabimo brane, ktere imajo lažji oklep,
za težko zemljo pa je treba močnih bran, tedaj težkega

110

oklepa. Zobje morajo biti tudi dosti močni in težki, kar
se ravna po teži zemlje. Na preseku so zobje okrogli ali
četverooglati; v oklepu mora biti zob tako utrjen, da je z
robom naprej obrnjen. Zobje so pri različnih hranah po
15 do 25 centimetrov dolgi. Na j e dni in isti hrani morajo
biti vsi zobje jednako dolgi,  ne pa prvi krajši in
zadnji daljši, kakor delajo to nekteri kovači. Na brani
imamo poprek po 20 do 24 zob, a lahko jih je tudi le 12,
pa tudi do 42. Zobje so vstavljeni navpik, ali pa nekoliko
napošev v kotu 60 do 80 stopinj, tedaj tako, da so naprej
nagnjeni. Take brane vprezamo lahko na obe strani; če
jih vprežemo na zadnji strani, delajo bolj plitvo. Preveč
napošev vstavljeni zobje se radi mašijo, zato dajemo pred¬
nost navpik utrjenim zobem.

Zobje so v oklepu utrjeni na različen način. Pri naših
navadnih branah so pribiti s posebnim žrebljem, pri drugih
so zobje zgoraj zasekani na oglih in stoje vsled tega ne¬
kako zagvoždeni v oklepu. Najboljše so pa utrjeni, če so
priviti s pomočjo vijakov, kakor vidimo to pri železnih branah.

Za rahljanje težke zemlje je treba težkih bran in obratno.
Da dela brana glohokeje, podaljšamo poveznico ali verigo,
s ktero je brana vprežena. Brano tudi lahko obtežimo, da
rije glohokeje v zemljo. Brana se mora zemlje dobro prijeti;
priravnati se mora njenim povišbam in ponižbam; zatega¬
delj kaže več manjših bran skupaj zložiti. V novejšem času
izdelujejo v ta namen brane, ki imajo gibčen oklep.

Od dobre brane zahtevamo sledeče:

1. ) Zobje morajo biti tako daleč narazen, da se ne
ma,šijo. Razdalja zob znaša poprek 30 do 33 centimetrov,
najmanj pa 18 centimetrov.

2. ) Vsak zob mora rezati svojo brazdico ali črto (glej
pod. 63).

3. ) Brazdice morajo biti med seboj jednako oddaljene,
pri težkih branah po 6 do 9 centimetrov, sicer pa manj.

4. ) Brana ne sme biti tako težka, da bi se vdirala v
zemljo do oklepa; ona mora po zemlji povsod jednako-
merno riti.

5. ) Brana mora poravnavati stopinje vprežne živine;
zategadelj mora biti tudi dosti široka.

b)  Kakšne brane imamo?

Brane delimo v dve vrsti, namreč v njivske in v
travniške brane.

111

1. Njivske brane  ločimo zopet v lahke in težke,
v lesene in železne. Vsakovrstne brane morejo biti dobre,
če so le pravilno sestavljene in dosti težke za dotično zemljo.

Navadna lesena brana
(pod. 61.) ima podobo trapeča, ker
je spredaj ožja, vzadi pa širša.

Oklep je lesen, zobje so močni
in železni. Te brane so v obče
dobre; ker je zadnji konec brane
težji (zaradi svoje širokosti), ri¬
jejo zobje jednakomerno po zem¬
lji. Teža oklepa in zob se mora
ravnati po teži zemlje. Pod. 61.
nam kaže navadno leseno brano,
kakoršno rabijo tudi po Štajer¬
skem, Koroškem itd.

Brabantska lesena Pod. 61. Navadna lesena brana,
brana  je pripravna za težko

zemljo. Oklep je lesen in ima podobo kvadrata. To brano
vprezajo na oglu. Za nas je ta brana brez pomena.

Rombojidalna lesena brana  ima podobo zateg¬
njenega četverokotnika. Te brane so zelo priljubljene po¬
vsod, kjer jih rabijo. Tudi pri nas jih sem ter tja že naha¬
jamo. Najbolj znana brana te vrste je Dombaslova,
ktera ima 24 zob in obstoji tudi iz lesenega oklepa. Rom-
bojidalne brane izdelujejo za lahko in težko zemljo.

Železna diago¬
nalna brana,  tudi cik¬
cakasta brana  imeno¬
vana, se je v novejšem času
precej razširila, ker je jako
dobra. Diagonalna brana
je čisto železna in pripravna
za srednje težko in težko
zemljo. Pod. 62. nam kaže
H oivardovo  diagonalno Pod. 62. Železna diagonalna brana,
brano, ktera je sestavljena

iz treh delov; na vsakem delu je 15 močnih štirioglatih zob,
ki so pritrjeni na cikcakastem oklepu s pomočjo vijakov.
To brano izdelujejo v najnovejšem času z^ oklepom, ki ni
cikcakast, ampak v podobi črke S zavit. Železne brane so
po 60—80 leg  težke in izdelane iz kovnega železa. Iz treh
delov sestoječa taka brana stane 30—40 gld.

112

Premična diago¬
nalna brana je podobna
prejšnji, le da je njen oklep
tako gibčen, da se prime po¬
vsod zemlje, če tudi zemlja
ni ravna. Pod. 63. nam kaže
brano, ki velja okoli 40 gld.

2. Travniške brane.
Kazun njivskih bran imamo
tudi raznovrstne travniške
brane, ki ne obstoje iz trd¬
nega oklepa, temveč so se¬
stavljene iz pregibnih ve¬
rižnih členov in sklepov, v
kterih so utrjeni zobje. To pa zaraditega, da se kolikor le mo¬
goče primejo zemlje in obdelajo vse vdolbine in povišbe na njej.

Travniške brane rabimo za brananje travnikov, na kterih
nam porijejo mah, poravnajo krtine in razbrskajo površje

travniške zemlje, tako
da se zemlja pri vrhu
zrahlja in rastline ta-
korekoč okopljejo. V
tako obdelano zemljo
more pristopati zrak,
ki povzroči, da postane
Pod. 64. Althanova travniška brana. zemlja rodovitnejša.

Korist travniške
brane je tako  splošno priznana,  da  bi  je  ne  smeli
v nobenem kraju, v nobeni vasi pogrešati.

Med travniškimi branami so važne sledeče:
Althanova travniška brana,  ki je sestavljena
iz 48 železnih trikotnih ploščic, pregibno med seboj skle¬
njenih (pod. 64). Vsaka
ploščica ima po 3 zobe, ki
so pritrjeni v kotih. To je
travniška brana prvotne
sestave; zaraditega se že
malo rabi.

Pod. 65. Howardova verižna brana. H 0 W a r (1 O V a Ve¬

rižna brana  (pod. 65.) je
sestavljena iz verižnih členov, ki so trirogljati in imajo na
koncih pritrjene zobe. Ta angleška brana je bolj popolno
sestavljena kakor prejšnja, in zat6 je tudi bolj priljubljena.

Pod. 63. Premična diagonalna brana.
a  Pogled od zgoraj, b  Pogled od strani.

113

Lakejeva travniška brana je najboljša dosilidob.
Sestavljena je tudi iz verižnih sklepov, kteri imajo po 3 zobe.
Pod. 66. kaže
sestavo te bra¬
ne. Na pod. 67.
vidimo gornjo
stran te brane
in njeno delo.

Verižni členi
(pod. 68.) so iz
kovnega Žele- Pod. 66. Lakejeva travniška brana. 1

za, zobje pa iz litega železa ali jekla. Te brane se dad<5
rabiti na obeh straneh, ker so zobje podaljšani tudi na
zgornjo stran; ker so zobje na zgornji strani krajši, rabimo
jo na tej strani posebno za mah. Lorberjeva  travniška

Pod. 67. Lakejeva brana, pogledana od zgoraj. ~j' jr^j-ejeve^bra el6n

brana obstoji tudi iz podobno urejenih in pregibnih členov.
Na zgornji branini strani merijo zobje 4 centimetre, na
spodnji strani pa 5 centimetrov. Te brane se priporočajo
zlasti za naše razmere, ker so po ceni. Jednovprežna trav¬
niška brana, ki tehta 65 kilogramov, stane namreč le 26 gld.,
dvovprežna, ki tehta 86 kilogramov, pa le 32 gld.

Kjer še nimajo tega prekoristnega orodja, naj ga
naroče skupno, če drugače ni mogoče.

c)  Kako je rabiti brano?

Raba njivske brane.  Kdaj in za kaj je brano ra¬
biti, je obče znano. Za brananje ne sme biti zemlja ne pre-

1  Lakejevo travniško brano izdeluje E. Ktihne v Wieselburgu na
Ogerskem za 40 do 60 gld.; tvrdka Umrath & Co. v Pragi prodaja take
brane za 35 do 50 gld. Lorberjeve brane_ prodaja domača tvrdka Pehani,
Lorber in dr., tovarna strojev in livarna v Žalcu pri Celju, po 26 do 32 gld.

Poljedelstvo I. 8

114

mokra, ne presuha. Kakor je treba pri oranju gledati na
pravi čas, v kterem se ima delo izvrševati, ravno tako je
treba tudi brano o pravem času rabiti. Če je zemljo pri¬
praviti za setev, tedaj je prav, da jo takoj pobranamo, da se
kepe lažje zdrobe, ker se sicer zemlja strdi. Če orjemo za
praho ali jeseni, takrat pa je pobranati njive še le pred dru¬
gim preoravanjem. Čim težja in čim bolj plevelna je zemlja,
tem večkrat jo je z brano prevlačiti, da se dosti zrahlja in
plevel poruje. Večkrat se priporoča, da njivo po dolgem in
počez pobranamo, ker se s tem zemlja bolj zrahlja.

Če se zemlja na površju rada strdi, tako da se na¬
pravi skorja, potem je preobilno rahljanje z brano škodljivo.
Ravno tako je napačno, če zemljo za ozimno setev preveč
zrahljamo.

Z brano je hitro delati, da se kepe s sunkom razbijejo
in zdrobe, ne pa razrežejo. Zategadelj je dosti boljše vpre-
zati konje v brano, kakor pa vole. Čim bolj suje brana z
zobmi ob kepe, tem bolj se kepe drobe. Ko bi se kepe ne
dale dosti razdrobiti z brano, razbijati jih moramo z motiko
ali s „tolkačem“,  t. j. z ve liki m lesenim kladivom, ki
je na dolgo nasajeno. Večji posestniki si pomagajo v tem
slučaju z raznimi valjarji.

Predno trosimo gnoj po njivi, mora biti preorana njiva
tudi že z brano prevlečena, kar se pri nas večkrat opušča.

Udba travniške brane.  Travniške brane nam ra¬
bijo pred vsem zato, da ruvamo mah po travnikih; zaradi-
tega jih imenujemo tudi brane za mah.  S travniško
brano se mah najpopolnejše izruje in odstrani. Ker je mah
na travnikih zelo škodljiv, zato ker ovira rast dobrih trav
in drugih krmskih zelišč, je lahko umeti, da se z uniče¬
vanjem mahu izdatno izboljšajo košnje po travnikih. Po¬
sebno nam koristijo take brane tudi s tem, da poravnavajo
krtine, in da zrahljajo v nekoliko tudi travniško rušo, kar
pripomaga k večji rodovitnosti zemlje. S tako brano obdelani
travniki nam dajejo zaraditega tudi več pridelka.

Travniško brano je rabiti spomladi po travnikih, ka¬
kor hitro se dosti osuše, tedaj predno začnejo
zeleneti.  Koristno jo je rabiti tudi jeseni, če ne pasemo
živine po travnikih. Travniško brano rabimo z najboljšim
uspehom tudi po njivah, če nam je površje popolnoma po¬
ravnati in zemljo kolikor mogoče zdrobiti in zrahljati; na
njivah jo rabimo potem, ko smo jo že prevlačili z navadno

115

brano. V gotovih slučajih jo rabimo namesto njivske vlače
za povlačenje drobnega semena, na pr. detelje, repe itd.

3. Njivska vlača.

Njivska vlača nam rabi za površno rahljanje zemlje
in za popolno poravnavanje površja; dalje je prav pripravna
za povlačenje drobnega semena. Njivska vlača obstoji iz
štirioglatega lesenega oklepa, v kterega se vpletd trnjeve
veje. Namesto vlače lahko tudi rabimo navadno brano, če
jo prepletemo s trnjem tako, da zobje nič ne delajo. Na
ta način je tudi mogoče povlačiti drobna semena, na pr.
deteljo, repo, ogrščico itd.

4. Razruševalec.

Poleg pluga in brane rabijo napredni gospodarji tudi
še drugo orodje za obdelovanje zemlje. Posebno večji po¬
sestniki gledajo, da imajo za vsako delo kolikor mogoče
pripravno orodje, s kterim se dela hitreje, boljše in ceneje.
Takemu orodju prištevamo tudi razruševalec in valjar.
To dvojno orodje je po nekterih naših krajih še malo znano;
zaradi dobrega dela, ki ga moremo izvrševati s tem orodjem,
je pa potrebno, da se tudi z njim seznanimo. Razruševalec
kakor tudi valjar sta porabna zlasti v takih krajih, kjer
imamo bolj rahlo zemljo.

a)  Kako je razruševalec sestavljen?

Razruševalec, kterega imenujejo s tujo besedo tudi
ekstirpator,  včasi tudi kultivator,  obstoji iz če-

Pod. 69. Bazruševalec.

tverokotnega lesenega ali železnega oklepa, v kterega je pri¬
trjenih 5 do 7, pa tudi do 11 lemežev. Lemeži so različne
oblike; navadno imajo podobo jednakokrakega trikotnika, ali

8 *

116

so pa dletu podobni. Ti so pripravni posebno za težko
zemljo. Lemeži so vstavljeni v dveh vrstah tako, da rijejo
lemeži druge vrste med lemeži prve vrste; vsled tega ne
ostaja nič prostora neobdelanega.

Na oklepu je pritrjen gredelj in dve ročici, kakor pri
plugu. Za vprežno pripravo rabimo plužnjo.

Pri ITolienhajmskem ali Pabstovem razruše-
valcu  nahajamo spredaj na gredlju namesto plužnje ve¬
liko kolo, s kterim je pa nekoliko težje delati.

Pod 69. nam kaže razruševalec, pritrjen na gredelj
Zakovega pluga. Navadni razruševalec z lesenim oklepom
velja okoli 18 gld.

b)  Kako rabimo razruševalec?

Razruševalec rabimo za razruševanje brazd, tedaj za
krepko rahljanje zemlje, ne da bi se zemlja pri tem obra¬
čala. Razruševalec je pa tudi zelo pripravno orodje za pod-
oravanje semena in umetnih gnojil, kakor tudi za izruvanje
in uničevanje plevela.

Razruševalec rabimo zlasti spomladi, če je treba zemljo,
ktero smo že jeseni preorali, zopet zrahljati, ker se je črez
zimo preveč sprijela in strdila. V takih slučajih si prav
dobro pomagamo z razruševalcem, s kterim razrijemo brazde
do tal, tako da se zemlja prav dobro zrahlja. Ker razrije
to orodje hkrati po tri brazde, gre delo hitreje od rok, ka¬
kor s plugom. To je veliko vredno v tistih krajih, kjer se
zaradi neugodnega vremena navadno zakasni pomladna setev.
V tako obdelani zemlji se pa tudi dalje časa ohrani zimska
vlažnost, ki je velevažna za boljšo rast vseh rastlin.

Za podoravanje semena je razruševalec tudi kaj pri¬
praven, zlasti če se naj seme globokeje zagrne. Istotako
je dober za podoravanje umetnih gnojil, pri kterih je treba,
da se dobro pomešajo z zemljo.

Posebno dober je pa razruševalec za izruvanje plevela,
ker ga porije iz zemlje s koreninami vred in spravlja na
površje. Nobeno drugo orodje mu ni kos v tem oziru. Že¬
leti je, da bi se to orodje, ki je pripravno za bolj rahlo
zemljo, tudi pri nas udomačilo glede na koristno delo, ktero
nam opravlja.

Razruševalcu zelo podobno orodje jerazrezovalec ali
skarifikator,  kteri ima namesto lemežev nože, črtalom
podobne. To orodje rabijo po nekod za razrezovanje ledine,
deteljišč itd., predno jih preoravajo.

117

5. Taljar.

Z valjarjem povaljamo, t. j. stlačimo ali stisnemo zemljo,
da se na površju popolnoma poravna, da se kepe zdrobe itd.
Valjar obstoji iz jednega ali več valjev, ki se pri delu vrtč;
tečaji za os so pritrjeni v oklepu, ki je lesen ali železen.
Valji so gladiti, ali pa robatega površja, da lažje razbijajo
kepe; glede na tvarino, iz ktere so izdelani, so ali iz lesa
ali iz železa; posebno lito železo je zato pripravno. Leseni
valjarji se hitro obrabijo. Sem in tja rabijo tudi kamenite
valje, ki so pa pretežki. Dobro je valjarje tako napravljati,
da jih lahko obtežimo. V ta namen se lahko pritrdi na
oklepu zabojček, da polagamo vanj kamenje. Boljši valjarji
imajo na oklepu sedež za hlapca. Nekteri votli valjarji se
dad<5 tudi s tem obtežiti, da jih napolnimo z vodo.

Pod. 70. Tridelni leseni gladki valjar.

Pri jednaki teži valjarja delamo z njim toliko lažje,
čim večji je njegov premer,  ali z drugimi besedami
rečeno, čim krajši je valjar. Dolge valjarje je tudi nerodno
obračati; sicer nam pa opravljajo dolgi valjarji nepopolno
delo, ker ne stiskajo zemlje povsod jednakomerno. Za¬
tegadelj se priporoča, da rabimo iz dveh ali treh krajših
valjev premično sestavljene valjarje. Težki valjarji naj bodo
tako urejeni, da jih moremo spredaj in vzadi vprezati, ker
je obračanje težavno.

a)  Razvrstitev valjarjev.

Dandanes imamo raznovrstne valjarje, ki se rabijo za
različne namene. Nahajamo jih v rabi posebno pri velikih
posestnikih in na naprednih kmetijah. Ker se tudi za naše
razmere sem in tja priporočajo, zlasti tam, kjer imamo bolj
rahlo zemljo, hočemo se z njimi, v kolikor treba, seznaniti.

Gladki valjarji  so gladkega površja; navadni gladki
valjar je napravljen iz trdega (hrastovega) lesa; imamo pa

118

Pod. 71. Obročasti valjar. 1

tudi železne ali kamenite valjarje. Navadni leseni valjar je
2 do 2 7, metra dolg in v premeru do 50 centimetrov širok.

Imoviti posestniki rabijo
sedaj rajši dvo-in tridelne
valjarje, ki so dosti boljši
za delo, a tudi dražji. Iz¬
delani so iz kovnega ali
litega železa, ali pa tudi
iz lesa. Pri tridelnih va¬
ljarjih so pritrjeni valji
na oklepu v dveh vrstah;
ali sta v prvi vrsti dva
valja, vzadi med njima pa
tretji, ali pa obratno.
Pod. 70. nam kaže tridelni
leseni valjar, kterega more
vsak kolar po naši sliki
narediti.

Gladki valjarji so dobri
za stiskanje ali tlačenje zem¬
lje in za poravnavanje zem¬
lje na površju.

Z obročastimi va¬
ljarji drobimo  kepe in
skorjo na srednje težki zem¬
lji. Ti valjarji obstoje iz dveh
ali treh valjev, ki so sestav¬
ljeni iz kolčastih (kolutastih)
obročkov, kakor kaže pod. 71.
Zaradi robatega površja so
boljši za drobljenje kep, ka¬
kor gladki valjarji.
Kroskilov valjar  (pod. 72.) je iz litega železa in
najtežji za delo. Sestavljen je iz samih zobatih koles, ki se
vsako za se vrti na skupni osi. V novejšem času izdelujejo
take valjarje s tremi deli. Ves valjar tehta 600 do 800 kg.
Kroskilov valjar je. dober za razbijanje trdih kep po njivah.
Rabijo ga le veliki posestniki; mali posestnik si pomaga s
kopalnico, motiko ali tolkačem,  če mu je treba raz-

Pod. 72. Kroskilov valjar. 2

Pod. 73. Zobati valjar. 3

1  Dvodelni železni obročasti valjar, ki se rabi le na velikih posestvih,

velja 150 gld. r

2  Tridelni Kroskilov valjar stane 140 do 200 gld.

8  Zobati valjar, kakoršnega kaže pod. 73., velja 140 gld.

119

bijati trde kepe. Kroskilovemu valjarju podoben je valjar
„Kambridge“.

Zobati valjarji  so leseni in imajo na površju že¬
lezne zobe (pod. 73.). Ti valjarji delajo slično kakor brane;
oni zbadajo kepe in jih tudi drobe s svojo težo. Navadno
sta po dva valjarja jeden za drugim tako skupaj združena,
da drug drugega trebita od zemlje. V rabi so le na velikih
posestvih.

b)  Čemu rabimo valjarje?

Valjarje rabimo za mnogovrstne namene, in sicer:

1. ) da zdrobimo in razbijemo kepe po njivah;

2. ) da pritisnemo na zemljo drobna in lahka semena,
na pr. deteljno in travno seme, da lažje izkale;

3. ) da poravnamo kolikor mogoče površje zemlje, če
hočemo pozneje sejati s strojem ali razčrtati vrste z mar-
kerjem ali lineatorjem za setev v vrstah.

4. ) da spomladi pritisnemo na zemljo rastline, ktere je
srež izril; s povaljanjem se koreninice zopet sprimejo z zemljo;

5. ) da stisnemo rahlo zemljo, ker potem rastline lažje
dobivajo potrebne vlage iz spodnje plasti.

Valjar je pripravno orodje na lahki zemlji in pa na
taki, kjer se rade delajo kepe. Valjar smemo rabiti le tedaj,
če je zemlja toliko suha, da se ga ne prime; sicer se pa
po njem tako nabira, da je vsako delo nemogoče.

Na rahli zemlji je dobro povaljati setve (deteljno seme,
oves itd.), da dobi seme dosti vlažnosti za kalitev. Zemlja
pa mora biti dosti suha za to delo, ker bi se sicer napravila
skorja, ki bi škodovala izklilim rastlinicam. Za povaljanje
semena rabimo lahke valjarje, za razbijanje kep pa težke.

C. Obdelovanje zemlje s parno silo.

Na velikih posestvih, kjer je dosti ravnega polja, ob¬
delujejo zemljo tudi s parnim orodjem. Poleg parnega pluga
rabijo parno brano, parni razruševalec itd.^ Najbolj.v rabi je
dandanes Favlerjev parni plug, ker se še najbolj, obnaša.
Za oranje s tem plugom je treba dveh parnih strojev. Na
vsaki strani njive stoji en parni stroj; na obeh se nahaja
kolo za dolgo železno vrv, ki je na jednem kolesu navita,
na drugem pa razvita. Na tej vrvi je pritrjen parni plug,
obstoječ na vsaki strani iz 4 do 5 oralnih teles, tako da
reže hkrati po 4 do 5 brazd. Pri oranju dela zdaj parni

120

stroj na desni strani njive, zdaj oni, ki stoji na levi strani.
Delujoči stroj navija žico na kolesu; s tem vleče parni plug
proti sebi. Ko pride plug do konca, neha delati ta parni
stroj; zato pa prične oni na nasprotni strani, ki se je po¬
maknil med tem časom za 4 do 5 brazd naprej. Tako vle¬
četa oba parna stroja plug sem in tja, dokler ni njiva iz-
orana. Ko je njiva preorana, pobrana se na ravno tak
način s parno brano.

Za naše kraje ni to orodje. Tukaj nam manjka rav¬
nega sveta, pa tudi primerno velikih posestev, da bi se to
delo^ izplačalo. Parni plugi so sedaj v rabi na veleposestvih
po Češkem, Ogerskem itd.

VI. Gnojenje.

1. Zakaj moramo rastlinam gnojiti?

Znano nam je, da potrebuje rastlina ravno tako ži¬
veža za svojo rast kakor živina. Čim boljšo krmo daješ
živini, tem več koristi imaš od nje; če pa živino slabo rediš,
ne moreš od nje kaj prida zahtevati. Kavno to velja tudi
za rastline. Če morejo rastline po njivah le životariti ob
slabem in nezadostnem živežu, ne smemo pričakovati bo¬
gatih in dobrih pridelkov.

Kedar rastline požanjemo, odvzamemo zemlji vse tiste
snovi, ktere so rastline použile iz zemlje. Po vsaki žetvi
postane torej zemlja revnejša na vseh tistih snoveh, ki se
nahajajo v požetih rastlinah. Ko bi le sejali in želi, mo¬
rala bi zemlja v malo letih tako opešati, da bi postala
čisto nerodovitna.

Če bi vzrastle rastline na mestu ostale in zopet stroh¬
nele in segnile, tedaj bi zemlja ne opešala, temveč bi celč
obogatela na rastlinskem živežu, in sicer zaraditega, ker
bi prišle v zemljo na ta način tudi vse tiste snovi, ktere
so rastline dobile iz zraka. In res nahajamo tako rodovitno
zemljo še v krajih, kjer je zemlja dolgo časa neobdelana
ležala, in kjer so jo začeli še le sedaj obdelovati, kakor na
pr. na Ogerskem, Ruskem in v Ameriki. Po teh krajih je
zemlja tako bogata na rastlinskem živežu, da dobivajo go¬
spodarji na njej najboljše letine brez vsega gnoja.

121

Toda pri nas nimamo takih zakladov v zemlji. Če ne
bi zemlji vračali tistih snovij, ktere smo ji odvzeli v pri¬
delkih, opešala hi nam popolnoma. Res je sicer, da se zemlja
neprenehoma razkraja, in da nastajajo pri tem vedno nove
redilne snovi, a vendar se na ta način dosti premalo živeža
pripravi. Zategadelj je treba, da porabljeni živež zopet
nadomeščamo, in to se godi z gnojenjem.  Gnoj je rast¬
linski živež, kajti z njim spravljamo v zemljo vse tiste snovi,
ki so ^potrebne za rastlinsko rast.

Že v prvem poglavju smo slišali, kako raznovrstnih
snovij potrebuje rastlina za življenje. Vse te snovi mora
rastlina dobiti v se, da se zgradi njeno telo. Kakor po¬
trebuje zidar različnega gradiva za zidanje, namreč kamenja
ali opeke, peska, vapna in vode, in kakor se njemu delo
ustavi, če mu zmanjka le jedne ali druge snovi, ravno tako je
tudi pri rastlinah. Če jim zmanjka v zemlji jedne ali druge
redilne snovi, ki je potrebna za življenje, pa ne morejo dalje
rasti. Za popolni razvoj potrebuje rastlina tedaj vseh tistih re¬
dilnih snovij, ki sem jih naštel spredaj na strani 28. in 38.

Nekterih redilnih snovij se nahaja toliko v zraku in
zemlji, da jih nikoli ne zmanjka za rastline. Zaradi takih
snovij seveda ni treba zemlje gnojiti. Zeld važne za nas
so pa vse tiste redilne snovi, kterih se v zemlji in zraku
malo nahaja, a kterih pa naše rastline veliko porabijo, tako
da jih hitro zmanjka.

Zaradi ogljika, vodika in kisika  ne gnojimo,
ker je teh prvin dosti v zraku, vodi in zemlji, kakor smo
o tem že slišali v prvem poglavju. Na nje se tedaj ni treba
ozirati. Vse drugače pa je z dušikom,  kterega dobivajo
rastline v podobi amonijaka in soliterne kisline.
Ker nastajata te dve snovi le iz gnijočih rastlinskih in ži¬
valskih tvarin, tedaj iz gnoja, zato moramo zemljo tudi gno¬
jiti, da dobe rastline dovolj tega živeža.

Med redilnimi snovmi, ktere smo našli v pepelu, je
posebno važna fosforova kislina,  ker se te v zemlji
prav malo nahaja, rastline je pa veliko potrebujejo; posebno
veliko je potrebujejo rastline, ktere pridelujemo zaradi se¬
mena, na pr. žito, sočivje, lan itd. Ko bi. z gnojem ne do¬
dajali zemlji fosforove kisline, zmanjkalo bi je hitro v zemlji.
Razun fosforove kisline rabijo rastline tudi veliko kalija,
kterega v zemlji tudi rado zmanjka. Veliko kalija rabijo
posebno tiste rastline, ki imajo dosti listja ali perja, kakor
krompir, pesa, repa, trave itd.

122

Vseh drugih redilnih snovij je pa dosti v zemlji, tako
da jih nikdar ne zmanjka. Jedino le vapna,  kterega lju¬
bijo posebno stročnate rastline, kakor fižol, bob, detelja itd.,
je v nekterih zemljah premalo, tako da ga je dobro dodajati
za te rastline.

Koliko najvažnejših redilnih snovij odvzamemo zemlji
v letnih pridelkih, kažejo nam sledeče številke:

Če pridelamo 10 q  (meterskih centov) pšenice  in 20 g
slame, odvzeli smo zemlji s tem okoli 30 leg  dušika, 17 leg
kalija in 12 leg  fosforove kisline.

V 100 q  krompirja  (brez vštete krompiijevke) odvza¬
memo zemlji 34 kg  dušika, 58 leg  kalija in 16 leg  fosforove kisline.

VlOg sena  odvzamemo zemlji 15 leg  dušika, 16% kalija
in 4% fosforove kisline, v ravno toliki množini domače de¬
telje  pa 19% dušika, 18 leg  kalija in 5 leg  fosforove kisline.

Ker rastline teh treh redilnih snovij, namreč dušika,
kalija in fosforove kisline, največ porabijo, v zemlji se jih
pa le malo nahaja, zato moramo skrbeti, da jih v gnoju
zopet povrnemo zemlji. To je tedaj glavni namen gnojitve.
Ko bi teh snovij zemlji ne vračali, postala bi zemlja v malo
letih popolnoma nerodovitna.

Z gnojenjem pa nimamo zemlji le povračati najvažnej¬
ših redilnih snovij, zato da jo ohranimo rodovitno, ampak
dandanes moramo gledati, da rodovitnost zem¬
lje kolikor mogoče povečamo.  V sedanjih časih, ko
se ljudje vedno bolj množe, moramo na majhnem prostoru
veliko pridelati. Zato pa je treba, da tako gnojimo, da
najdejo rastline dosti živeža v zemlji, ker le pri bo¬
gatem živežu bodo tudi bogato rodile.  Tedaj
gnoj in zopet gnoj! Nikdar ga ni preveč pri gospodarstvu,
če tudi se sem ter tja naši gospodarji pohvalijo, da ga imajo
dosti. To ni res! Mogoče je, da ga imajo dosti za njive,
toda kje so pa travniki in druga zemljišča?

Lahko trdimo, da je gnoj naj dragocenejša tvarina v
gospodarstvu, kajti po njem se ravna množina in kakovost
letnih pridelkov; čim več je teh, tem lepši so gospodarjevi
dohodki.

2. Kako delimo gnojila?

Z besedo „gnoj“ ali „gnojilo“ razumemo vse tiste tva¬
rine, s kterimi vzdržujemo zemljo rodovitno, ali jo pa v ro¬
dovitnosti izboljšujemo.

123

Vsa gnojila delimo v dve vrsti, namreč:

1. v glavna ali popolna gnojila,  ktera imajo
vse potrebne redilne snovi v sebi. Semkaj prištevamo na
pr. hlevski gnoj, kompost in dr.

2. v pomožna ali nepopolna gnojila,  ktera ob¬
stoje le iz nekterih redilnih snovij, na pr. pepel, gips, kostna
moka itd.

Mnoga gnojila nam ne koristijo le s tem, da imajo v
sebi potrebnega živeža za rastline, ampak tudi s tem, da
pomnožujejo črno prst v zemlji, da rahljajo težko zemljo, in
da pomagajo k lažjemu razkroju zemlje.

Oglejmo si sedaj posamezne vrste gnoja glede njih
vrednosti in porabe.

A. Glavna gnojila.

H glavnim ali popolnim gnojilom štejemo hlevski
ali živinski gnoj, gnojnico, mešani gnoj  (kom¬
post) in straniščni gnoj.  Ta gnojila so za vsakega go¬
spodarja najbolj važna.

1. Hlevski ali živinski gnoj.

Hlevski gnoj je najvažnejši in najboljši gnoj za polje¬
delca, ker ima v sebi vse potrebne redilne snovi za rast¬
line, in ker najbolj ugodno vpliva na rodovitnost zemlje.
Z njim se da zemlja še najhitreje izboljšati, in z njim se
najbolj pomnoži črna prst v zemlji. Kedar govorimo o gnoju,
imamo navadno v mislih hlevski gnoj. Veliko je gospo¬
darjev, ki poznajo in rabijo sploh le ta gnoj.

Hlevski gnoj rastlinam najbolj ugaja, in zato je v obče
tudi najboljši. Žalibog pa, da se s tem gnojem še tako na¬
pačno ravna.

Ali ne vidimo pri nas, da se gospodarji premalo bri¬
gajo za gnojišča? Kako v nemar je puščen gnoj po naših
gnojiščih! Dež izpira najboljše snovi iz njega. Neverjetno,
toda resnično je, da nahajamo gospodarje, ki skrbe celd za
to, da se gnojnica lažje in hitreje odteka, ne vedoč, da iz-
gubivajo v odplavljeni gnojnici ravno tiste snovi, zaradi
kterih je treba rastlinam gnojiti. Po dežu. izprani gnoj
prepeka potem še solnce, tako da se ni čuditi, če vozimo
na njivo samo steljo. Ali je kaj čudnega, da nam tak gnoj
premalo zaleže?

124

Naše dosedanje ravnanje z gnojem je zeld napačno.
Poglaviten vzrok slabemu ravnanju je pa to, ker ne poznamo
hlevskega gnoja po njegovi sestavi in po vrednosti njegovih
sestavin. Ko hi vedeli, kako dragocene so snovi, iz kterih
obstoji gnoj, in kako lahko se nam te snovi pogube, gotovo
bi bolj skrbno ravnali z gnojem.

Da bodemo vedeli ceniti, kolike vrednosti je skrbno
ravnanje z gnojem, treba je, da se najprej seznanimo, kako
je gnoj sestavljen.

a)  Sestava hlevskega gnoja.

Hlevski gnoj obstoji iz blata, scalnice in stelje.
Blato je bogato na fosforovi kislini,  scalnica pa na
dušiku in kaliju.  Iz tega lahko vidimo, da dobimo le
tedaj najboljši gnoj, če se meša blato s scalnico. Čim boljša
je krma, ktero dajemo živini, tem boljši je tudi gnoj. Slama
in sploh premalo tečna krma daje slab gnoj.

Vrednost gnoja se ravna pa tudi po stelji.  Steljo
rabimo v prvi vrsti zato, da imajo živali snažno, suho in
gorko ležišče, potrebujemo jo pa tudi za to, da se z njo po¬
meša gnoj in tako zlajša vse nadaljno ravnanje z gnojem.
S steljo izboljšujemo gnoj in povečamo njegovo množino.
Važna je stelja tudi zaraditega, ker vpija gnojnico in po¬
maga, da gnoj prehitro ne gnije.

Za nastiljanje rabimo raznovrstno slamo, močvirno
travo, listje, praprot, šoto, vresje, žaganje,
mah, smrečje, pepel in zemljo.

Najboljša stelja je slama;  ona popije največ gnojnice
in daje gnoj, ki še najbolj rahlja težko zemljo. Slami po¬
dobno steljo daje močvirna trava. Listje  je že ne¬
koliko slabše za nasteljo; kjer se pridela malo slame in se
še ta porabi za krmo, za skopo itd., tam so gospodarji pri¬
siljeni. rabiti za nastil listje in druge stvari. Praprot
je tudi dobra. Zdrobljena šota  — šotni drobiž —je prav
dobra nastelja. Priporočam jo zlasti v tistih krajih, kjer
jo je lahko dobiti, na pr. v okolici ljubljanski. Šota se dobro
pomeša z blatom, popije mnogo gnojnice in napravlja tudi
zaraditega izvrsten gnoj, ker pridržuje v gnoju dušik, ki
le prerad uhaja iz gnoja v podobi smrdljivega amonijaka.
Vresje je malo vredno za gnoj, ker je trdo in se ne napije
z gnojnico; zaraditega tudi počasi gnije. Isto velja o ža¬
ga n j u, ki se tudi le za silo rabi. Tudi mah ni dosti prida.
Smrečje, brinje  daje tudi slabo steljo, ki je porabna za

125

težko zemljo. Pepel  se izjemoma rabi; za nastil se rabi
še najbolj premogov pepel,  ki odpada pri železnicah.
Poraben je tam, kjer je zemlja prav težka. Dobra za nastil
je tudi zemlja;  vendar se rabijo take in jednake tvarine
za nastil le takrat, kedar primanjkuje boljših. Z zemljo, šoto,
pepelom itd. moremo nastiljati le goveji živini, pa še v tem
slučaju se priporoča, da primešamo tem tvarinam nekoliko
razrezane slame ali listja. Pri taki nastelji, ki se ne da
dobro mešati z blatom in scalnico, je vse ravnanje precej
težavno, bodi si kedar gnoj kidamo, nakladamo ali trosimo.

Nekteri porabijo za nastil tudi posušeni plevel;  proti
taki porabi se moram pa odločno izreči, ker se s plevelnim
gnojem ve doma  seje plevel po njivah. V plevelu je najti
vselej več ali manj kaljivega semena, ki se z gnojem vred
raztrosi po njivah.

Čim boljša je stelja, tem več vreden je tudi gnoj.

V 10 meterskih centih gnoja nahajamo približno sle¬
deče množine najvažnejših redilnih snovij: 4‘2 kg  dušika,
1'9 kg  fosforove kisline in 5 kg  kalija.

Kedilne snovi so v gnoju deloma težko raztopne, tako
da jih rastline ne morejo takoj porabiti. Zaraditega tudi
vidimo, da izda hlevski gnoj za več let. Posebno ugodno
vpliva hlevski gnoj tudi zaraditega na rodovitnost zemlje,
ker se napravlja iz njega črna prst,  o kteri že
vemo, kako dobrodejno pomaga, da se težka zemlja rahlja,
lažje ogreva itd.

b)  Posamezne vrste hlevskega gnoja.

Različna živina nam daje različen gnoj. Mi razloču¬
jemo poglavitno štiri vrste hlevskega gnoja, in sicer: goveji
gnoj, prašičji gnoj, konjski gnoj in ovčji gnoj.

1. ) Govejega gnoja  se največ pridela, zatč ga ime¬
nujem tudi na prvem mestu. Ta gnoj rabimo lahko za
vsako zemljo in za vsako rastlino. Goveji gnoj ni tako
vroč kakor konjski, ampak je bolj voden in mrzel. Tudi
na dušiku ni tako bogat; zaraditega se goveji gnoj bolj
počasi razkraja in počasneje deluje, kakor konjski gnoj. Prav
je, da ga mešamo s konjskim gnojem. V 1000 litrih goveje
scalnice je 7 kg  dušika.

2. ) Prašičji ali svinjski gnoj  se sploh malo ceni,
če tudi je gnoj pitanih in dobro rejenih prašičev prav dober.
Prašičji gnoj je v primeri z drugim gnojem še najbolj voden
in mrzel; to je pripisati vodeni krmi, ktero dajemo pra-

126

šičem. V prašičjem gnoju je najmanj dušika. V 1000 litrih
scalnice se nahajajo le 3 kg  dušika. Ker je ta gnoj bolj
reven, je prav, da ga mešamo z drugim gnojem.

3. ) Konjski gnoj  je v primeri z govejim in pra¬
šičjim gnojem dosti bolj suh, in o njem pravimo, da je vroč,
ker se v kupu močno ugreje. Konjski gnoj je bogat na
dušiku; zaraditega se tudi rad razkraja. Pri razkroju pa
hitro uhaja dušik v podobi amonijaka; v nemar puščen konj¬
ski gnoj izgubi tedaj kmalu svojo vrednost, on se uje ali
zgori, kakor govore gospodarji. Konjski gnoj je prikladen
za težko in mrzlo zemljo. Najrajši ga pa mešamo z govejim
gnojem, ker je v taki zmesi poraben za vsako zemljo. V
1000 litrih konjske scalnice se nahaja 12 leg  dušika.

4. ) Ovčji gnoj  je podoben konjskemu gnoju, a je še
bolj suh in dušičnat kakor ta. Tudi ovčji gnoj se hitro
ugreje in razkroji. Ker se ovčji gnoj rabi večjidel sam zase,
je prikladen posebno za težko in mrzlo zemljo. V 1000
litrih ovčje scalnice se nahaja 14% dušika; ona je tedaj
najbolj bogata na dušiku,

Toliko o raznih vrstah hlevskega gnoja. Seveda se
ravna vrednost tega in drugega gnoja še najbolj po dobroti
krme. Čim boljša je krma, tem boljši je tudi gnoj. Pa tudi
pri jednaki krmi in pri jednoisti živini ni gnoj vselej jednako
dober. Tako je znano, da je gnoj pitanih in delavnih volov
več vreden, kakor gnoj molznih krav in mlade govedi. Pri
molznih kravah se porabi mnogo redilnih snovij za napravo
mleka, pri mladi živini pa za rast.

c)  Razloček med svežim in starim gnojem.

Če gnoj dalje časa leži, izpremeni se močno. Prej
slamnati gnoj postane sčasoma droben in masten. V sve¬
žem (frišnem) gnoju se namreč še dobro pozna stelja; po¬
zneje pa segnije vse skupaj v črno, špehasto tvarino. Pri
tem se množina gnoja zmanjša; iz velikega kupa nastane
majhen kup gnoja. V kupu ležeč gnoj segnije s pomočjo
zraka (kisika), toplote in vlažnosti. Pri tem razvoju se
razvijajo poglavitno sledeče snovi: ogljikova kislina,
ubežljivi amonijak in samočisti dušik;  vse te snovi
uhajajo v zrak, in sicer v toliko večji množini, kolikor slabše
ravnamo z gnojem.

Veliko samočistega dušika se napravlja posebno v
tistem gnoju, kteri gnije v preveliki moči, kar vidimo češče
pri nas. Z dušikom se izgubi najdragocenejša snov iz gnoja.

127

Prestar gnoj je malo vreden, ker je pust in prazen na
redilnih snoveh. Ravnokar izkidan gnoj je pa preveč slam¬
nat, nekako presurov za. rabo.

Od 100% svežega gnoja dobimo komaj polovico mast¬
nega ali špehastega gnoja.

d)  Kako je v obče ravnati s hlevskim gnojem?

S hlevskim gnojem moramo tako ravnati, da se blato
in scalnica dobro pomešata s steljo, in da se gnoja čisto
nič ne pogubi. Posebno lahko se nam izgubi dragocena
gnojnica in pa ubežljive snovi, kakor na pr. amonijak, samo-
čisti dušik, tedaj tiste snovi, ki nastajajo pri gnitju, inktere so
najvažnejše v gnoju, ker se po njih ravna vsa vrednost gnoja.

Pri tej priliki lahko rečem, da je hlevski gnoj ravno
to za rastlino, kar je seno za živino. Dobro posušeno, sladko
seno tekne vsaki živini, po dežu izprano in pokvarjeno
seno pa ni dosti prida. Ravno to velja za hlevski gnoj.
Dobro napravljen gnoj izda veliko, dočim ni dosti pomagano
z gnojem, kterega je dež izpiral, solnce prepekalo itd. V
nobeni stvari ne grešijo naši gospodarji toliko, kakor pri
gnoju, ker ga puščajo še sploh v nemar. Pojdimo od vasi
do vasi, povsod se lahko o tem prepričamo. Povsod vidimo,
da se gnoj pušča v kupčkih, kakor se je zmetal na gnojišče,
in da se gnojnica odteka po potih in cestah. Slišali smo
že, da je scalnica posebno bogata na dušiku in zaraditega
zelo važno gnojilo za rastline. G-ojnica je pa še več vredna,
ker ima v sebi tudi vse tiste snovi iz gnoja, ktere je v sebi
raztopila. Velika škoda in napaka je tedaj, če
gospodarji kupujejo razna gnojila, gnojnico
pa puščajo odtekati z gnojišča.  To je pač potrata
v gospodarstvu, da ji ni najti jednake. Žalibog, da naši
gospodarji še sedaj tega ne izprevidijo, in da hodijo v ve¬
liko svojo škodo še vedno po potu starokopitnosti.

e)  Kako je ravnati z gnojem v hlevu?

Že v hlevu je skrbeti, da se ne pogubi nič gnojilnih
tvarin iz gnoja. S primerno narejenimi stajami in z dobrim
nastiljanjem moramo skrbeti, da se ne izgubiva scalnica.
Staje morajo biti v ta namen popolnoma neprodirne, da se
ne more scalnica zacejati v tla. Neprodirna tla napraviš
lahko iz gline, če jo na debelo zbiješ z batom v tla. Kjer
ni glinaste zemlje, treba jo je napeljati v hlev. Premož¬
nejši gospodarji napravijo tlakane staje in zamažejo tlak

128

s cementom. Staje je tako napraviti, da so nekoliko navzdol
nagnjene, in sicer zaraditega, da se scalnica, kolikor je ni
stelja popila, lahko odceja v gnojnični jarek ali žleb, kte-
rega moramo napraviti koncem staj, in po kterem se ima
vsa preobilna scalnica odtekati v gnojnično jamo.

Površje staj mora biti sicer ravno. Ker se pri glini rade
delajo kotanje pod nogami živine, treba jih je redno popravljati
in poravnavati, ker nam sicer v takih žlebinah zastaja gnojnica.

Ker se začne gnoj razkrajati že v hlevu, moramo skr¬
beti, da se ne pogubi nič amonijaka, ki posebno rad in
hitro uhaja iz gnoja; to čutimo najbolj v konjskih hlevih.
Skrbni gospodarji so tako varčni v tem pogledu, da tro¬
sijo v hlevu raznovrstne tvarine po gnoju, s kterimi je
mogoče ohraniti velevažni amonijak. Posebno tam, kjer
puščajo gnoj dalje časa, po cele tedne pod živino, gledajo
skrbni gospodarji na to, da ne trpi gnoj nobene škode.
V ta namen ga potrošajo s superfosfatom gipsa, po¬
tem z gipsom, kajnitom, ali pa s šoto.  Najboljše
sredstvo za ohranitev amonijaka v gnoju je superfosfat
gipsa,  ki obstoji iz 50 °/ 0  gipsa in iz 6 do 10% fosforove
kisline; ta superfosfat gipsa ima še to posebno lastnost, da
pridrži v gnoju tudi samočisti dušik, lcterega ni mogoče z
nobeno drugo stvarjo pridržati. Toda žal, da ta tvarina ni
za nas, ker je predraga, če bi jo hoteli z Nemškega naroče¬
vati. Pri nas se moramo zadovoljiti z navadnim gipsom,
če tudi je manj vreden kakor superfosfat. Gipsa porabimo
na dan in za jedno goved po % do 1 kg.  Tudi gnojilo kaj-
nit,  kterega prodaja kranjska kmetijska družba že nekaj
let, je dober za to. Treba ga je le % kg  na dan. Za nas
je važna v tem pogledu tudi šota,  raztrgana s posebnimi
stroji v takozvani šotni drobiž.  Posebno pripravna je
ta tvarina za potrošanje gnoja v tistih krajih (na pr. v ljub¬
ljanski okolici), kjer je je lahko dobiti.

Ce ne skrbimo za to, da bi se dušik ohranil v gnoju,
izgubimo lahko te dragocene snovi od jedne same dorastle
govedi na leto za 10 gld.

Hlevski gnoj bi se še najbolj ohranil, če bi ga pustili
toliko časa pod živino v hlevu, dokler ga ne rabimo. Pri
tein načinu bi stelja popolnoma popila scalnico. Živina bi
gnoj dobro shodila in stlačila; vsled tega bi se gnoj počas¬
neje razkrajal. Ker je toplota v hlevu jednakomerna, in ker
bi bil gnoj v hlevu zavarovan pred vetrovi in dežem, vršil
bi se razkroj gnoja jednakomerno in pravilno.

129

Za tako spravljanje gnoja pa potrebujemo visokega hleva,
dobre ventilacije (prezračil), premičnih jaslij itd. Vsega tega
pa pri nas nimamo. Naši hlevi so dosti prenizki, pretesni in
že pri sedanjem ravnanju prezaduhli in presoparni.

Pri takih okoliščinah ne smemo puščati gnoja dolgo
časa v hlevu, ker si s tem pri živini več škodujemo, kakor
pridobimo pri gnoju. Iz gnijočega gnoja nastala ogljikova
kislina in amonijak škodujeta zdravju živalij; posebno ne¬
ugodno uplivata na pljuča in oči. V konjskih hlevih je
sploh nemogoče puščati gnoja dalje časa pod živino. Pa
tudi pri goveji živini ga smemo puščati k večjemu po 7
dnij v hlevu, 'to pa le, če so hlevi dosti zračni in zdravi.
Iz hleva spravljamo gnoj na gnojišče.

f)  Kako je ravnati z gnojem na gnojišču?

Največjo škodo trpi gnoj na gnojiščih ali gomilah, ka-
koršna nahajamo po naših krajih. Še pri skrbnem ravnanju
se lahko kaj izgubi iz gnoja, nikar pa pri takem ravnanju,
kakoršnemu smo mi vajeni. Na gnojišču nam je paziti po¬
sebno na to, da se ne pogubi nič gnojnice, da ne izpira de¬
ževnica gnoja, da ne uhajajo ubežljivi plini itd. Če hočemo
z gnojem na gnojišču pravilno ravnati, treba je pred vsem
dobrih gnojišč. Če nimamo dobrega gnojišča, uresniči se
le prerad pregovor, ki pravi: „Pred vrati dosti blata,
gnojišča pa ne, je rana za travnike, njive,
p olj  e.“ Za gnojišče si je treba izbrati pripraven prostor,
kterega je potem prirediti po sledečih navodilih:

1.) Tla gnojišča morajo biti neprodirna za gnojnico.
Kjer imamo težko glinasto zemljo, tam je stvar kmalu na¬
rejena. Na takem prostoru je treba zemljo le še bolj zgo¬
stiti in steptati, kar se zgodi s tem, da jo zbijemo z batom.
Drugače pa je, kjer je zemlja lahka in peščena. Tam je
treba napeljati gline vsaj za en čevelj, t. j. 25 do 30 cm
na debelo. Najboljše je seveda, če moremo gnojišče tlakati.
Tlakano in s cementom zalito ali zamazano gnojišče je naj¬
boljše. Tako gnojišče je trdno, da se vozi lahko po njem,
dočim se na glinastih tleh vdirajo kolesa in je po takem
gnojišču težko izpeljati naložene vozove. Da ne more kap¬
nica ali deževnica  dotekati na gnojišče in izpirati gnoja,
treba je gnojišče obzidati z nizkim zidom, ali pa je vrezati
ob gnojišču plitev jarek, po kterem ima odtekati deževnica,
oziroma kapnica. Kapnice se še najlažje varujemo, če na¬
pravimo na strehi žleb.

Poljedelstvo I. 9

130

2.) Dno gnojišča mora nekoliko viseti proti gnojnični
jami, da se lahko v njo izceja tudi vsa tista gnojnica, ktere
ne more gnoj popiti, če smo ga zalili ali poškropili.

G-nojnična jama  mora tedaj biti na naj nižjem mestu
gnojišča ter popolnoma neprodirna in dosti velika. Zaradi-
tega jo je treba obzidati in dobro s cementom zamazati. V
gnojnično jamo izpeljamo gnojnični jarek iz hleva, po kterem
doteka scalnica.

Gnojnična jama leži lahko sredi ali ob strani gnojišča.
Napraviti jo je tam, kjer je bolj pri rokah.

Pod. 74. Gnojišče z gnojnično jamo. Na levi strani je kup gnoja, na desni
strani gnojnične jame sta pa dva kupca komposta ali mešanega gnoja.
Sredi je gnojnična jama in stranišče.

3. ) Gnojišče bodi blizu hleva, in sicer tako, da gnoj
lahko dopeljavamo in odpeljavamo z vozovi. Dalje naj leži
na senčni strani, da je gnoj obvarovan pred pripekajočim
solncem, pa tudi pred vetrovi.

Priporoča se, da obsadimo gnojišče s hitro rastočim
drevjem, na pr. z divjim kostanjem, topolo, lipo itd. Tako
drevje, odvrača, vročino in vetrove. Nekteri napravijo celo
streho nad gnojiščem, da varujejo gnoj pred dežem in solncem.

4. ) Gnojišče mora biti dosti veliko in prostorno. Na
jedno dorastlo ali veliko žival je računati 5 štirijaških me¬
trov prostora.

5. ) Dno gnojišča naj leži na površju zemlje. Vglobljena

131

gnojišča se čim dalje bolj opuščajo. Če ima biti dno gno¬
jišča globokeje, kakor površje zemlje, napraviti ga je k več¬
jemu % metra globoko. Globokih jam pa ne morem pri¬
poročati za gnojišča.

Pod. 75. Temeljni načrt gnojišča. Zgoraj je videti del hleva, iz kterega
je izpeljan gnojnični jarek v gnojnično jamo. Mer dotekajoče gnojnice
kažejo pridejane pušice. Gnojiščna tla vise proti gnojnični jami, kar ka¬
žejo tudi pušice. Večji prostor na levi strani gnojnične jame je odločen
za gnoj, prostor na desni pa za kompost.

Pod. 76. Prerez gnojišča in gnojnične jame v črti a  & (glej temeljni načrt).
Gnojišče je tlakano in visi proti gnojnični jami. Prostor za kompost pa
ni tlakan, visi pa tudi proti gnojnični jami. Na tej podobi je stranišče
nalašč izpuščeno.

Kako ima biti gnojišče napravljeno, vidimo na podobah
74., 75. in 76. Vse tri podobe nam kažejo jedno in isto

9 *

132

gnojišče. Pod. 75. nam predstavlja temeljni načrt gnojišča,
pod 76. pa prerez gnojišča in gnojnične jame.

Z gnojem na gnojišču je pa ravnati takč-le:

1. ) Izpodkidani in na gnojišče spravljeni gnoj je po
vsem gnojišču jednakomerno razgrniti in porav¬
nati.  Kup mora biti povsod jednako visok. Napačno de¬
lajo tedaj tisti gospodarji, ki zvračajo izkidani gnoj v kupčke,
ktere puste potem kar tako ležati.

Posamezne vrste hlevskega gnoja je tudi razgrniti po
vsem gnojišču; le tako se različni gnoj dobro pomeša, in
le tako je mogoče, da dobimo gnoj jednake sestave.

2. ) Gnoj je dobro stlačiti.  Prerahlo ležeč gnoj se
hitro razkraja in preveč suši zaradi preobilnega zraka, ki
lahko dohaja vanj. Gnoj se najboj stlači, če ga živina shodi,
kakor vidimo to delati pri skrbnih gospodarjih. Prašičev
pa ni puščati na gnoj, ker ga razrijejo in s tem preveč
zrahljajo. Tudi kuretnina mu škoduje.

3. ) Gnoj mora biti vedno vlažen, toda ne pre¬
moker.  Gnoj ne sme ležati v luži, kakor vidimo to često¬
krat pri naših gospodarjih, pa tudi ne preveč na suhem.
Presuh gnoj se hitro in slabo razkraja, ker ubeže iz takega
gnoja najvažnejše snovi. V moči ležeč gnoj se počasi raz¬
kraja in neugodno; v takem gnoju se napravlja veliko čistega
dušika, ki nam uhaja v nevidnih hlapih, kakor smo že slišali.

Gnoj ohranimo vlažen, če ga po potrebi polivamo z
gnojnico, in sicer z gnojnično pumpo, ali pa s korcem. To
delo je neobhodno potrebno. Gnojnica, ktere ne popije gnoj,
odceja se nazaj v gnojnično jamo, 'če je gnojišče pravilno
napravljeno. V poletnem času je treba gnoj pogostoma za¬
livati, ob vročih dnevih tudi vsak dan. Večerne ure so
najboljše za to delo.

4. ) Gnoj smemo nakopičiti k večjemu za 1 1 / 2  metra visoko.

5. ) Da nam ne uhaja iz gnoja ubežljivi amonijak, po¬
trositi je gnoj v gotovih časih z zemljo ali pa s šoto.
Zemlja, posebno črna in glinasta, ima to lastnost, da vsrkava
v se plinaste snovi, zlasti amonijak. Ta lastnost zemlje nam
je že znana z imenom „vpojnost“. Čim bolj je zemlja luk¬
njičava, tem bolj vpija v se vsakovrstne pline.

Da nam iz gnojnice ne izpuhteva amonijak, treba je
gnojnično jamo dobro zapreti s pokrovom. Nekteri gospo¬
darji dodajajo gnojnici v ta namen tudi žveplene kisline
(hudičevega olja), ali pa zmes žveplene in fosforove
kisline,  kar je vse hvale vredno. Za 100 litrov gnojnice

133

zadostuje 1 do 2 litra žveplene kisline. Dosti več vredna
je zmes žveplene in fosforove kisline, v kteri se nahaja 25%
prve in 5 do 10% vodene fosforove kisline. Pri nas še ne
prodajajo takih pripomočkov; rabiti jih pa tudi zaraditega
še ne kaže, ker bi bili dosti predragi, ko bi jih hoteli od
drugod naročevati. Gipsa pa ne priporočam dodajati, ker
je težko raztopen, in ker dela le blato, ki se useda na dno
gnojnične jame.

g)  Kako je ravnati z gnojem na njivi?

Kedar vozimo gnoj na njivo, gledati je na to, da ga
prav jemljemo s kupa. Pri nakladanju ni jemati gnoja naj¬
prej z vrha, kjer je še popolnoma surov in slamnat. Če bi
tako ravnali, bila bi njiva nejednakomerno gnojena, ker bi
prišel na nektera mesta popolnoma slamnat, na druga zopet
popolnoma razkrojen in masten gnoj. Da gnojimo kolikor
mogoče jednakomerno po vsej njivi, odrezavati je gnoj od
vrba nizdol do tal, da se zgornja plast, ki je še manj se-
gnila, pomeša s spodnjo plastjo.

Za vožnjo gnoja nam rabijo gnojni koši,  ali pa
takozvani „hrbti“, ki obstoje iz desk ali dil. Na njivi je
razvoziti gnoj v majhne in jednako oddaljene kupčke.
Previdni gospodar že prej določi, koliko voz gnoja bo
zapeljal na njivo, in kako ga bo na njivi razvozil v
kupčke, da bo njiva jednakomerno zagnojena. Napeljani
gnoj je takoj  in kolikor mogoče jednakomerno raz¬
trositi.  Zel6 napačno ravnajo tisti gospodarji, ki pustč
gnoj v malih kupčkih dalje časa ležati, kakor to še po-
gostoma vidimo. Pri takem ravnanju trpimo škodo. Če je
suho vreme, razkraja se gnoj v takih kupčkih hitro, tako
da uhajajo iz njih najvažnejše redilne snovi. Če pa nastopi
deževno vreme, izpira dež kupčke, in ti zapuščajo potem za
seboj preveč gnojno zemljo, dočim je ostali prostor na njivi
pognojen z izpranim in malovrednim gnojem. Kjer so ležali
kupčki gnoja, tam rastejo sadeži prehobotno; žito nam na
takih mestih poleže, na drugem prostoru pa se le .slabo
razvija zaradi pomanjkljivega gnojenja.

Iz tega vzroka je treba gnoj takoj raztrositi, pa tudi
takoj podorati.  Če ne moremo gnoja takoj podorati, je
bolje, da leži raztrošen, kakor pa v kupčkih. Pri suhem
vremenu se raztrošen gnoj zasuši in ne trpi škode; če pa
nastopi dež, izpere ga deževnica po vsej njivi jednakomerno,
kar je tudi dobro. Jedino le na visečih legah ne smemo

134

gnoja puščati dalje časa raztrošenega, ker bi ga lahko
obilna deževnica (po kaki plohi) odplavila z njive in na¬
nesla na nižja mesta. Na visečih njivah moramo tedaj gnoj
takoj podorati.

Kedar podoravamo gnoj, moramo gledati na to, da ga
brazde popolnoma pokrijejo. Slamnati gnoj j e
potiskati v brazde  (vgrebati) na ta način, da ga po¬
grabimo v brazde in sproti pohodimo. Na splošno je gnoj
bolj plitvo podoravati, to še posebno v težki zemlji, da se
lažje razkraja. Globoko podoran gnoj počasi deluje, ker ne
more zrak blizu; zraka pa je neobhodno potreba, da se gnoj
razkraja v redilne snovi.

Kedar ni mogoče gnoja takoj raztrositi in podorati,
kakor na pr. v zimskem času, ko je zlata prilika za vožnjo
gnoja, potem ga je speljati v velike kupe,  ktere napra¬
vimo na primernih mestih njive, odkoder ga je lahko raz¬
pečavati na vse strani. Če je njiva bolj majhna in četvero-
kotne podobe, potem je napraviti kup ravno na sredi, da
imamo na vse strani jednakoinerno pot. Pri dolgih njivah
napravimo po dva kupa, ki ležita po središču njive, in sicer
jeden v prvi, drugi pa v zadnji tretjini cele dolgosti. Na
en kup zvozimo po 30 do 40 voz gnoja. Kupi ne smejo
biti previsoki, k večjemu 1 do 1 1 / a  m  visoki. Kupe je z
vseh stranij dobro pokriti z zemljo, ktera ima ohraniti vse
ubežljive snovi (amonijak) v gnoju. V zgodnji pomladi je
gnoj s teh kupov razpeljati, raztrositi in kakor hitro mo¬
goče podorati.

h)  Kolikokrat in kako močno moramo gnojiti?

Kako pogosto je gnojiti njive, in koliko gnoja je na¬
peljati, to se ravna najbolj po lastnostih zemlje in po tem,
kake rastline pridelujemo. V nekteri zemlji gnoj dalje
časa zaleže, kakor v drugi. V obče se bolj priporoča, p o
večkrat in po malem  gnojiti, kakor pa poredkoma in
tedaj močno. Le pri težki in mrzli zemlji je ravnati na¬
robe ; tako zemljo je bolje poredkoma gnojiti, pa takrat
močno, da gnoj več zaleže. V težki zemlji se namreč gnoj
počasi razkraja, zato pa več let trpi. Tako zemljo je gno¬
jiti poprek vsako četrto leto. V lahki zemlji pa gnoj malo
izda, zato jo moramo vsako drugo leto gnojiti. Kjer pri¬
delujejo gospodarji strniščne sadeže,  kakor pri nas,
tani je treba sploh pogostoma gnojiti, da ostane zemlja ro¬
dovitna. Pri nas gnoje mali posestniki po malem, pa skoro

135

vsaki rastlini. Nekterim rastlinam, na pr. zelju, repi itd., je
treba sploh vselej gnojiti. Čim več pridelujemo okopavin,
tem več je treba tudi gnoja, če hočemo dosti pridelati. S
pravilnim kolobarjenjem  rastlin se gnoj lahko hrani
in bolj izkoristi, z nasprotnim ravnanjem ga pa veliko več
potrebujemo, če nočemo zemlje izmolzavati.

Tudi na gnoju samem  je ležeče, d

koliko ga potrebujemo. Malovrednega gnoja
je treba dosti več, da nam kaj zaleže. V
današnjih časih je treba sploh gledati, da
z dobrim gnojenjem in pravilnim
kolobarjenjem  pospešujemo rodovitnost
zemlje.

Pri slabem gnojenju je treba za 1 hek- c
tar 130 do 170 meterskih centov gnoja, pri
navadnem gnojenju 170 do 300 q,  za močno
gnojenje 300 do 400 q  in za prav močno
gnojenje 400 do 600 q  gnoja. Močno ali
dobro je pognojena njiva tedaj, ako je črez
in črez pokrita  z gnojem.

Če tehta voz gnoja 6 q,  treba je za
navadno gnojenje do 50 voz gnoja na 1 hek¬
tar (28 voz na en oral). Za dobro gnojenje
ga pa rabimo do 70 voz. Kakor nas uče
izkušnje, računamo gnoja od odrastle govedi
po 100 do 125 q  na leto, če jo v hlevu re¬
dimo. Pri konju odpade mnogo gnoja med
delom; zato računamo pri njem le okoli
85 q  gnoja na leto. Veliko manj gnoja do¬
bimo od prašičev in ovac. Pri prašičih ra¬
čunamo po 20 q  gnoja na leto, pri ovcah
pa le 6 do 8 g od glave.

2. Gnojnica.

Gnojnica obstoji iz scalnice, deževnice
in iz tistih redilnih snovij, ktere je scal-
nica, oziroma deževnica izprala iz gnoja.
Gnojnica ima v sebi vse potrebne redilne
snovi za rastline, posebno pa je bogata na
dušiku in kaliju.

Vse redilne snovi so v gnojnici že
raztopljene,  tako da jih morejo rastline

Pod. 77. Pavlerjeva
ali ameriška gnoj-
nična pumpa; v a
je pritrjen na zgor¬
njem koncu pumpe
škropilnik s eevjo e,
pripravno za zaliva¬
nje gnoja; v b  je pa
nastavljena kolen¬
často zavita cev d,
pripravna za pum-
panje gnojnice v
gnojnično lajto.

136

takoj sprejemati v se. Zaraditega tudi vidimo, da gnojnica
takoj pomaga, če z njo gnojimo rastočim sadežem.

Gnojnica je tem boljša, čim manj ji je primešane de¬
ževnice. Ker iz gnojnice lahko uhaja dušik v podobi amo-
nijaka, skrbeti je, da se ta najdragocenejša in najvažnejša
snov ne izgublja. Zaraditega moramo gnojnično jamo dobro
zapirati. V ta namen se tudi priporoča, da pridenemo gnojnici
sem ter tja nekoliko žveplene kisline (hudiče¬
vega olja), kakor sem že spredaj povedal.

Gnojnico rabimo na raznovrsten način,
in povsod nam prekoristno deluje. Pred vsem
jo rabimo, da polivamo z njo hlevski gnoj na
gnojišču, ker se nekoliko vlažen gnoj ugod¬
neje razkraja. Iz tega vzroka polivamo tudi
mešani gnoj  ali kompost.

Za polivanje gnoja rabimo na dolgo na¬
sajen lesen kor e c, ali pa gnojnično
pumpo.  Izmed različnih pump, ki se dan¬
danes rabijo, omeniti in priporočati je po¬
sebno Favlerjeva  (Fovvler) gnoj nič na
pumpa, 1  ki je iz litega železa (pod. 77.).
Pripravna je zaraditega, ker njene cevi lahko
podaljšamo, ker jo lahko prenašamo in ra¬
bimo tudi za pumpanje vode; dalje tudi za¬
raditega, ker žene gnojnico v močnih curkih
in meče tudi goščo iz jame. V jedni uri
moremo 6000 litrov izpumpati.

V najnovejšem času se prav hvali tudi
Grotkavska gnojnična pumpa, 2  ktero
kaže pod. 78. Ta pumpa je še bolj priprosto
izdelana. Cev je štirioglata in lesena in
znotraj 10 centimetrov široka. Ta pumpa
vzdigne vsak pot 5 litrov gnojnice, tako da
moremo z njo v jedni uri do 15.000 litrov gnojnice izpum¬
pati. _ S to pumpo je tudi mogoče goščo pumpati. Dobro pri
njej je tudi to, da je po ceni in zelo trdna. Ker je zelo

Pod. 78. Grot¬
kavska gnojnična
pumpa.

Favlerjevo g no i nifi . I ?° Pumpo prodajajo različne tovarne. Clayton &
Shnttleworth na Dunaju jili prodaja v tej sestavi, kakor kaže pod. 77., in
sicer 4 metre visoke po 25 gld., s škropilnikom po 31 gld. Pri Avg. Kolb-u
na Dunaju se dobe podobno pumpe IP/a metra visoke po 22 do 28 gld.
Cevi za vzvišanje pumpe stanejo po 3 gld. meter.

2  Ta pumpa velja pri Avg. Kolb-u na Dunaju 18 gld. Dobe se tudi
po 7 metrov visoke pumpe te vrste, ki so seveda dražje.

137

jednostavno sestavljena, moremo jo sami popravljati. Pumpa,
ki je 3 metre dolga, telita okoli 35 kg.

Razun Favlerjeve in Grotkavske pumpe je še mnogo
drugih, ktere se pa manj priporočajo. Verižne pumpe
(pod. 79.) so sicer prav dobre, a so predrage za nas. 1

Gnojnico rabimo tudi za gnojenje rastočih sa¬
dežev, deteljišč in travnikov.  Posebno take rast¬
line je dobro zalivati z gnoj¬
nico, kterim se hoče hitro
pomagati, na pr. revnim žit¬
nim setvam. Izvrstno vpliva
gnojnica tudi pri zelnatih
rastlinah in turščici. Najbolj
se pa kaže njena korist
na travnikih in deteljiščih.

Gnojnico je voziti ob de¬
ževnem vremenu, da se v
zemlji pomeša z deževnico,
ker bi bila sicer premočna in

škodljiva. Za vožnjo gnoj- Pod . 7a Verižna pumpa .
mce je treba gnojnične
lajte ali soda,
na kterega kaže
vzadi pritrditi po¬
seben škropilnik, da
se gnojnica dobro
in jednakomerno
razdeli. Škropilnik,
pripraven za gnoj¬
nico, kažeta pod. 80.
in pod. 81.

Namesto takega
škropilnika rabimo
lahko tudi desko, Pod. 80. Gnojnični škropilnik. 2

ktero je na gnoj¬
nični sod tako pritrditi, da se odtekajoča gnojnica na njej
kolikor mogoče jednakomerno razlije. Tudi kleparji umejo
delati priproste škropilnike za gnojnične sode.

Gnojnica hitro zaleže; za dolgo časa pa ne pomaga.
Večkrat jo gospodarji mešajo tudi s človeškim blatom.

1  Verižna pumpa v pod. 79. velja pri Umrath-u & Co. v Pragi 55 gld.

2  Tak škropilnik velja pri A. Kolb-u na Dunaju okoli 5 gld. 50 kr.

138

Bodi pri tej priliki povedano, da se pri nas z nobeno
rečjo tako slabo ne ravna, kakor ravno z gnojnico. Skoro
povsod se še lahko vidi, da se gnojnica popolnoma pušča v
nemar. Gospodarji, ki zametujejo gnojnico, zametujejo denar.
Kakor se je preračunalo, je gnojnica, ki se dobi od jedne
krave, vredna na leto 12 gld. Iz tega lahko izprevidimo,
kako lahkomiselno trosimo denar, če puščamo gnojnico od¬
tekati. Boljši gospodarji, ki imajo večje število živine v
hlevu, izgube na ta način več stotakov na leto.

Pod. 81. Gnojnični škropilnik na lajti med delom.

Naj bi prišli naši gospodarji vendar že do pravega
spoznanja in naj bi delali prekoristne gnojnične jame. Za
tako jamo izdan denar bo dajal prelepe obresti. Lotimo
se tedaj gnojničnih jam in ne kupujmo prej
drugih gnojil, dokler ne izkoristimo teh, ki se
nam doma ponujajo zastonj.  Gnojnico zametavati in
gnojila kupovati, to ni modro ravnanje. Nobeno gospodar¬
stvo bi ne smelo biti brez gnojnične lajte, toda pri nas so
take lajte še prav redke.

3. Straniščni gnoj.

Straniščni gnoj je izmed navadnih gnojil posebno bogat
na redilnih snoveh. Isti ima zelo veliko dušika, fosforove
kisline in kalija, tedaj najvažnejših redilnih snovij, kterih
v zemlji navadno zmanjkuje. Ko bi bili od nekdaj povsod

139

skrbno nabirali straniščni gnoj in ga rabili za njive, gotovo
bi bila zemlja bolj rodovitna, kakor je. Pri nas se ta gnoj
še pogostoma zametuje, če tudi brez vsega vzroka. Vendar
nahajamo tudi pri nas kraje, kjer se ta gnoj prav skrbno
nabira in celo v mestih kupuje in vozi na zelnike in druga
zemljišča, Te gospodarje gotovo uči izkušnja, kako izvrsten
je straniščni gnoj za njive.

Straniščni gnoj se hitro razkroji; zaraditega tudi hi¬
treje deluje, kakor hlevski gnoj. Zemlje pa ne more tako
rahljati, ker ni s steljo pomešan.

Straniščni gnoj je nabirati v nepredirnih jamah, tako-
zvanih straniščnih jamah ali greznicah.  Večkrat
rabimo straniščno jamo tudi za gnojnično jamo; v tem slu¬
čaju napravimo stranišče pri gnojišču nad gnojnično jamo,
tako da se gnojnica in straniščni gnoj skupaj nabirata. Na
ta način se za mnogo izboljša gnojnica, ker si navzame iz
blata fosforove kisline, na kteri je sama revna. Z mešanjem
gnojnice in straniščnega gnoja dobimo tedaj bolj močno gno¬
jilo. Če je pa stranišče v hiši, potem je treba posebne stra¬
niščne jame, ki mora biti obzidana in s cementom ometana,
da je popolnoma nepredirna. Straniščne jame moramo po
potrebi izpraznjevati.

Pri razkroju straniščnega gnoja nastanejo amonijak in
še drugi smrdljivi plini, ki so zdravju škodljivi. Da se od¬
pravi smrad in ohrani amonijak, treba je v straniščno jamo
večkrat natrositi zemlje,  ktera vpija amonijak in razku-
žuje smrad. Posebno dobra je za to tudi šota,  oziroma
šotni drobiž,  ki najbolje vsrkava smrdljive pline. Če
dodajamo straniščnemu gnoju zemlje ali šote, ni takega
smradu, kedar izpraznjujemo jamo; gnoj sam je pa dosti več
vreden. Namesto zemlje in šote dodajajo tudi gips  ali
stolčeno oglje,  da izgine smrad. Po mestih rabijo v ta
namen tudi zeleno galico, karbolno kislino in karbolno vapno.

V večjih mestih, kjer prebiva veliko ljudij, je zrak
bolj okužen. Tamkaj gledajo, da se straniščni gnoj kakor
hitro mogoče odpravi iz mest, bodi si že, da ga vozijo iz njih
v bečih (sodih, tonah), ali pa da ga z vodo odplavljajo v pod¬
zemeljskih jarkih ali kanalih. Z vodo odplavljen straniščni
gnoj rabijo za na travnike, vrte itd.

Straniščni gnoj je sam zase dober gnoj, ali pa po¬
mešan z drugim gnojem. Sam straniščni gnoj je izvrsten
za zelnike in sploh za zelnate rastline po vrtih. Sicer ga

140

pa najrajši rabimo za napravo komposta ali mešanega gnoja,
in sicer tako, da spravimo na kompost goščo, tekočino vrli
gošče stoječo (sekretnico) pa rabimo za gnojnico.

Poleg velikih mest so tovarne, ki napravljajo iz stra¬
niščnega gnoja takozvano „pudreto“, ktero prodajajo tako,
kakor druga umetna gnojila.

4. Kompost ali mešani gnoj.

Razim prej naštetih gnojil bi moral vsak gospodar na¬
birati tudi še kompost ali mešani gnoj.  Pri vsakem
gospodarstvu odpade namreč mnogo tvarin, ki se puščajo
brez vsake koristi sem in tja ležati, če tudi bi nam, podelane
v gnoj, veliko zalegle. Vsi gospodarski odpadki imajo ne¬
koliko gnojilnih snovij v sebi; zato jih je treba zbirati in
mešati, da se primerno razkroje. Z mešanjem različnih od¬
padkov dobimo gnoj, kteri je bogat na vseh redilnih snoveh.

Kompost napravimo, če mešamo sledeče tvarine, kakor
cestno blato, blato iz jarkov in luž, sip iz starega zidu,
smeti z dvorišča, skednja in stanovanja, pepel, kosti, drob,
kri, dlako, perje, rogove, parklje, kebre in črve, plevel, stra¬
niščni gnoj itd.

Za kompost izberemo najprej primeren prostor. Kom¬
post je dobro imeti blizu tistega mesta, kjer ga mislimo
rabiti. Sicer je pa najboljše, da ga imamo pri gnojišču,
tedaj blizu gnojnične jame, ker ga je treba ravno tako za¬
livati z gnojnico, kakor hlevski gnoj.

Prostor za kompost mora imeti tudi neprodirna tla,
da se ne more zacejati gnojnica v zemljo. Prirediti je tedaj
prostor tako, da je spodaj glina, kakor pri gnojišču. Dobro
je, če napravimo okoli komposta jarke ali rove, da ga ne
more deževnica kvariti.

_ Kompost napravljamo tako, da spravljamo prej naštete
tvarine na kup, in sicer plastoma; spodaj denemo na pr.
zemljo ali blato, nato plevel, potem pepel, natč zopet blato itd.
Sploh znašamo na kup, kar nam pride v roke, vselej pa raz¬
grnemo vkup spravljeno tvarino po vsem kupu. Posebno
se priporoča, da primešavamo kompostu tudi straniščni gnoj,
kedar izpraznjujemo straniščne jame.

Straniščni gnoj obogati kompost na vseh redilnih snoveh;
razun tega pa še najbolj pomaga, da različne tvarine hitreje
segnijejo in sprstene.

141

Na kompost se nakladajo različni odpadki tako dolgo,
da je kup kvečjemu 1% metra visok. Dobro je, če je kup
na vrliu nekoliko vglobljen ali jamčast, da se pri zalivanju
z gnojnico le-ta ob straneh ne odceja. Kompost je treba
po potrebi zalivati z gnojnico, daje dosti vlažen. Potem ga
je treba vsako četrtletje prekopati in premešati, da se raz¬
lične tvarine bolje pomešajo. Pri takem prekopavanju je
najboljša prilika, da dodajamo kompostu plastoma stranišč¬
nega gnoja. Kedar premetavamo kompost, odrezavati je
kup tudi od vrha do tal, tedaj v navpično mer, kajti le
tako se najbolj pomešajo različne tvarine.

Če kup večkrat prekopljemo, tedaj je kompost kmalu
za rabo, gotovo že v jednem letu. Če pa ne ravnamo tako,
ni še niti v dveh letih dosti segnil. Kompost pa je le
tedaj dober za rabo, kedar so vse tvarine spr-
stenele v črno prst.

V rekah, potokih in ribnjakih nahajamo včasi dosti
blata, ki se da izvrstno porabiti za gnoj. Temu blatu je
primešano mnogo rastlinskih in živalskih ostankov, kakor
listja in korenin povodnih rastlin, raznih mrčesov itd. V
svežem takem blatu pa se nahaja mnogo kisle črne prsti,
ktera je škodljiva. Da jo odpravimo in pretvorimo v sladko
črno prst, treba je tako blato jeseni iztrebiti in spraviti v
kupe, da med zimo dobro prezebe. Plastoma mu je pa pri¬
mešati vapna in pepela, ki pomoreta, da se razkisa kisla
prst, S takim blatom je sicer tako ravnati, kakor s kompostom.

Našim gospodarjem je kompost še precej neznan gnoj,
če tudi je prekoristen. Zato je treba, da ga začnemo po¬
vsod napravljati. Bližnja prihodnjost nas bo učila, kako
dobro in kako po ceni je to gnojilo.

Kompost je dober za vse rastline, a posebno izvrsten je
za travnike in pašnike. Če gnojimo s kompostom, moramo
ga jednakomerno raztrositi in dobro povlačiti z brano.

Kompost rabimo za gnojenje travnikov, pašnikov, vino¬
gradov in sadnega drevja. Ža njive ni dober, ker ima pre¬
več plevelnega semena v sebi. Debel in še premalo raz¬
krojen kompost kaže pred porabo presejati skoz mrežo, ka-
koršno rabimo za presevanje peska. Presejan kompost po¬
rabimo za gnoj, kar ga pa ostane tostran mreže, to pa še
enkrat spravimo na kompostni kup, da še bolj segnije in
se ugodi. Za 1 hektar travnika rabimo 100 do 120 voz
komposta, težkih po 6 meterskih centov.

142

B. Pomožna gnojila.

Pomožna ali nepopolna imenujemo vsa tista gnojila,
ktera obstoje le iz nekterih redilnih snovij,  zlasti
pa iz dušika, fosforove kisline in kalija.  Kakor
smo že slišali, so te tri redilne snovi najvažnejše, ker jih
rastline veliko porabijo, v zemlji jih pa najrajši zmanjkuje.

V nekterih pomožnih gnojilih nahajamo le po jedno, v drugih
pa po dvoje teh redilnih snovij.

S pomožnimi gnojili ne moremo nikdar nadomeščati
hlevskega gnoja, ker obstojijo le iz posameznih, če tudi naj¬
važnejših snovij; pomožna gnojila tudi zemlje ne rahljajo,
ne bogate je na črni prsti in je v tem pogledu nič ne iz¬
boljšujejo v njenih lastnostih. Vendar pa so postala dan¬
danes silno važna za izboljševanje poljedelstva.
Da se je v zadnjih desetletjih po drugih deželah poljedel¬
stvo tako povzdignilo, to je pripisovati razun globokejšemu
obdelovanju in pravilnemu kolobarjenju poglavitno tudi po¬
možnim gnojilom, ktera se že splošno rabijo v teh deželah.

Kar se tiče vrednosti pomožnih gnojil, lahko napravim
sledečo primero: Kar je živini seno, to je rastlinam
hlevski gnoj, in kar je živini zobanje, to so
rastlinam pomožna gnojila.  Z zobanjem (ovsom,
otrobi, zdrobljenim zrnjem itd.) ne moremo nadomestiti sena.
a vendar zobanje vsled svoje tečnosti največ pripomore, da
daje živina lepši užitek. In ravno to opazujemo pri pomožnih
gnojilih. Tudi ona ne morejo nadomestiti hlevskega gnoja,
a vendar nam poleg hlevskega gnoja veliko pomagajo, da
se izboljšajo poljski pridelki.

Pomožna gnojila rabimo z najboljšim uspehom, če nam
primanjkuje živinskega gnoja, ali pa če hočemo povečati
pridelke pri takih rastlinah, ktere potrebujejo v večji meri
kake posebne redilne snovi. Kjer se pečajo gospodarji s
pridelovanjem takih rastlin, ktere zemljo izmolzujejo na po¬
sameznih redilnih snoveh, kakor na pr. sladkorna pesa, pivo¬
varski ječmen itd., tam so večjidel primorani, pomagati si
tudi s takimi gnojili do večjih pridelkov.

V bolj lahki zemlji zaleže hlevski gnoj popolnoma le
v prvem letu gnojenja, v drugem letu pa že zmanjka za
nektere  rastline posameznih redilnih snovij v toliko, da
jih ni moči s popolnim uspehom pridelovati na dotični njivi.

V takih slučajih dodajajo napredni gospodarji takoj drugo
leto primanjkujoče redilne snovi s pomožnimi gnojili. V naših

143

razmerah so pomožna gnojila posebno važna za izboljšanje
travnikov in deteljišč.  Za njive se še pridela po¬
trebni gnoj, za travnike in deteljišča ga pa zmanjkuje, in
če hočemo pri živinoreji kaj več doseči, moramo za to skrbeti,
da povečamo krmske pridelke.

Pomožna gnojila so zelo različna. Semkaj prištevamo
pepel, gips, kostno moko, Tomasovo žlindro, vapno, lapor itd.
Nektera pomožna gnojila dobivamo in napravljamo lahko
doma, kakor na pr. pepel, lapor, vapno. Večjidel jih je treba
pa kupovati. Mnogo pomožnih gnojil se izdeluje le v po¬
sebnih tovarnah, na pr. kostna moka, Tomasova žlindra,
razni superfosfati. Ker se dobivajo ta gnojila umetnim potem,
nadali so jim tudi ime umetna gnojila.  To ime se dan¬
danes že splošno rabi za vsa tista gnojila, ki se kupujejo,
tako da prištevamo umetnim gnojilom tudi gnojila, ki se
nahajajo že zgotovljena v nekterih krajih, in ki jih je treba
le kopati, da se dobe iz zemlje, kakor vidimo to na pr. pri
čilskem solitru, pri kajnitu, pri peruguani (ptičjem gnoju) itd.
Vsa ta pomožna gnojila dajejo zemlji potrebni dušik, fos-
forovo kislino in kalij,  ktere snovi baš v zemlji naj¬
hitreje poidejo. Če pregledamo različna, semkaj spadajoča
pomožna gnojila, ločimo jih lahko glede na njih sestavo in
gnojilno vrednost v več vrst, in sicer imamo:

1. ) gnojila, ki so bogata na dušiku;  ta so čilski
soliter, žveplenokisli amonij ak, rožna in krvna moka.

2. ) gnojila, ki so bogata na fosforovi kislini;
semkaj spadajo Tomasova žlindra in superfosfati.

3. ) gnojila, ki so bogata na fosforovi kislini
in dušiku;  semkaj prištevamo kostno moko in peruguano.

4. ) gnojila, ki so bogata na kaliju,  kakor na pr.
kajnit in pepel.

Kazan teh gnojil, ktera imenujemo — izvzemši pepel —
sploh umetna gnojila, imamo pa še troje pomožnih gnojil, nam¬
reč gips, vapno in lapor. 1  Te tri vrste gnojil rabimo
tudi za gnojenje polja, toda ne zaraditega, da bi nadome¬
ščali v zemlji tiste redilne snovi, iz kterih so ta gnojila
sestavljena, temveč najbolj zategadelj, ker pomagajo ali
posredujejo, da se druge redilne snovi v zemlji hitreje raz¬
kroje in raztope. Prav iz tega vzroka jih imenujejo stro¬
kovnjaki tudi „posredno delujoča gnojila 41  v razloček od

1  Semkaj prištevajo tudi živinsko sol,  ktera je pa za gnojenje
pri naših razmerah predraga.

144

drugili gnojil, ki neposredno teknejo rastlinam. Gips,
lapor in vapno delajo to v zemlji, kar dela sol
v živalskem telesu. Vsekako pa tudi obogate zemljo
na redilnih snoveh in jo izboljšajo v njenih lastnostih.

Izmed pomožnih gnojil so za nas posebno važna tista
umetna gnojila, ktera so bogata na fosforovi kislini,
in sicer zaraditega, ker zmanjka po naših njivah najhitreje
fosforove kisline. Če pa ne dobivajo rastline dosti fosforove
kisline, ne morejo se ugodno razvijati. Gnojila, ktera ob¬
stoje iz fosforove kisline, pripomorejo največ k dobri rasti;
posebno dobro delujejo taka gnojila pri žitu in sploh pri
rastlinah, ktere pridelujemo zastran zrnja.

Zelo važna za nas so tudi tista umetna gnojila, ki so
bogata na kaliju.  Kalija potrebujejo veliko vse naše rast¬
line, posebno travniške rastline in detelje, žita (največ ječmen)
in sočivje, gomoljnice in korenske rastline (krompir in pesa).
Najbolj nam koristijo taka gnojila, če jih skupaj pomešamo
z gnojili, ktera imajo fosforovo kislino v sebi, tako da da¬
jemo zemlji hkrati kalij a in fosforove kisline.

Tudi umetna gnojila, ki so bogata na dušiku,  so za
nas važna, a ne tako, ker lahko s hlevskim gnojem in po¬
sebno tudi z gnojnico sami skrbimo, da dobe rastline dosti
dušika.

Nektera pomožna gnojila so nam že dobro znana, druga
pa manj ali celč nič. Tukaj hočem popisati le najvažnejša
gnojila in pričeti s tistimi, ki so nam bolj znana.

1. Pepel.

To gnojilo je med vsemi pomožnimi gnojili še najbolj
podobno glavnim gnojilom. Ko bi imel pepel še dušik v
sebi (v podobi amonijaka ali soliterne kisline), pa bi ga
morali prištevati glavnim gnojilom. Pepel je bogat na kaliju,
fosforovi kislini in vapnu. Največ kalija (nad 15 odstotkov)
se nahaja v bukovem pepelu, največ fosforove kisline (4‘/ 2
odstotka) pa v pepelu iz jelovega lesa, posebno iz smrek.

Pepel je izvrstno gnojilo ; posebno koristen je za trav¬
nike in deteljišča. Na travnikih pripomore pepel, da trava
in detelja bolj raste. Čudovito ugodno pospešuje pepel rast
različnih detelj po travnikih. Kjer ni bilo prej nobene detelje
videti, tam nam začne detelja bujno rasti, če smo gnojili
s pepelom. Ker vpliva pepel tako ugodno na rast detelje,
izboljša se travniški pridelek v vsakem oziru. Zaradi pri-

Slovenskim gospodarjem v pouk

spisal

Viljem Rohrman,

strokovni učitelj na deželni kmetijski šoli na Grmu.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

Splošno poljedelstvo.

II. snopič.

V Celovcu 1898.

Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.



OlOOl-

145

mešane detelje je tako seno dosti bolj tečno. Prav dobro
se nam obnaša pepel tudi na deteljišču, posebno na več¬
letni lucerni.

Če hočemo s pepelom postreči našim travnikom in
deteljiščem, treba ga je v zadostni množini raztrositi. Če
pepelimo premalo, ostane nam vse na vrhu; zemlja pridrži
vse pri vrhu, in korenine dobijo premalo. Za 1 hektar
potrebujemo 30 do 35 hektolitrov pepela. Pepel je trositi
spomladi,  kakor hitro začne zeleneti trava in detelja.
Za pepeljenje je treba pripravnega, vlažnega vremena.

Če si s pepelom dobro pognojil travnik, izda tako
gnojenje tudi za več let. Če imaš premalo pepela, pa bolje
storiš, da pognojiš vsako leto en kos travnika. S takim
gnojenjem začni tam, kjer je travnik najbolj pust.

Pepel moramo celo leto pridno nabirati in sprav¬
ljati.  Če napravljamo kompost za travnike, primešamo mu
lahko tudi pepela.

Eazun navadnega lesnega pepela je poraben tudi pre¬
mogov pepel,  dasi je ta manj vreden. Veliko premogo¬
vega pepela odpade pri železničnih postajah in pri tovarnah.
Premogov pepel ima prav malo redilnih snovij v sebi, a dober
je za rahljanje težke in mrzle zemlje. Po nekod ga trosijo
pod živino, da rahljajo s takim gnojem težko in vlažno
zemljo. Najbolj se da porabiti premogov pepel za kompost.

Tudi izlužen pepel  je poraben za kompost; sam pa
ima malo redilnih snovij. Manjka mu posebno kalija, ki
preide v lug. Z lugom, kterega več ne rabimo, kaže polivati
kompost.

2. Gips.

Gips, malec ali sadra  nam je tudi dobro znano
gnojilo. Po nekterih krajih sestavlja gips cele hribe 1 . Tam
ga kopljejo ali lomijo in potem zmeljejo ali pa stolčejo v
stopah, da je droben kakor moka. Čisti gips je bele barve,
sivemu gipsu je pa primešana zemlja. Gips obstoji iz žve¬
plene kisline in vapna,  tedaj iz dveh redilnih snovij,
kterih se pa navadno dosti nahaja v zemlji. Z gipsanjem
obogatimo zemljo na teh snoveh; veliko večjo korist pa
imamo od gipsa zaradi tega, ker pomaga, da se težko raz-

1  Posebno znana sta po naših krajih dovski gips,  kterega kop¬
ljejo pri Dovjem na Gorenjskem, in samoborski gips,  kterega dobi¬
vajo v Samohpru na Hrvatskem.

Poljedelstvo I.

10

146

topne redilne snovi v zemlji hitreje raztope. Gips je koristen
za deteljišča in sočivje, žitu pa ne ugaja. Gips je trositi
spomladi po dežu ali oh vlažnem vremenu, kakor hitro
začnejo rastline zeleneti. Deteljo gipsamo tudi zjutraj po
rosi. Po travnikih, kjer je kaj več detelje, se gips tudi
dobro obnaša. Gips moramo jednakomerno raztrositi. Za
1 hektar veliko deteljišče rabimo 4 do 6 meterskih centov
gipsa. Gips nam koristi v vlažnem podnebju in v zemlji,
ktera je bolj rahla, sicer pa rodovitna in sploh dobro obdelana.

V novejšem času je izgubil gips veliko na svoji prejšnji
veljavi. Odkar so začeli gospodarji rabiti kajnit in Tomasovo
žlindro za gnojitev deteljišč, nehali so po mnogih krajih
gipsati deteljo.

3. Tapno.

Da se vapno, namreč žgano ali živo vapno,  rabi
za gnoj, to utegne hiti še marsikomu neznano, če tudi je
vapno jako važno gnojilo. Z vapnom moremo zemljo v
mnogih ozirih izboljšati, ker deluje v zemlji na mnogovrsten
način, in sicer:

1. ) vapno rahlja težko zemljo, ktera postane vsled tega
tudi bolj gorka;

2. ) vapno pomaga, da se redilne snovi hitreje raztope
v zemlji; to velja posebno za soliterno kislino, oziroma za
amonijak, za fosforovo kislino in za kalij;

3. ) vapno uničuje škodljivo kislino na mokrih zem¬
ljiščih; zaradi tega je dobro na mokrih travnikih;

4. ) vapno je tudi redilna snov in v tem oziru potrebno
v taki zemlji, kteri manjka vapna, in v kteri ni mogoče z
uspehom pridelovati rastlin, ki rabijo večje množine vapna,
kakor na pr. sočivje in detelje.

To vse so velike koristi, ktere imamo od vapna. V
nekterih krajih poznajo ta gnoj že dolgo časa in ga tudi
rabijo^ Vendar pa je treba pri takem gnojenju previdnosti,
če hočemo, da nam ostanejo z vapnom gnojena zemljišča
rodovitna.

Vapno se priporoča v prvi vrsti za težko in
mrzlo zemljo, ktera je revna na v apnu,  ki je pa
sicer rodovitna. Za revne in puste zemlje ni tako gnojenje.
V mnogih krajih, kjer primanjkuje vapna v zemlji, je mo¬
goče, pridelke na detelji in sočivju sploh le s tem povečati,
da se njive vapnenijo.

147

Predno pa rabimo vapno, mora biti toliko ugašeno, da
razpade v prah, kajti le v tej obliki ga lahko jednako-
merno raztrosiš po njivi. Najbolje storiš, da razvoziš živo
vapno po njivi v male kupce, ktere pokriješ nekoliko z
zemljo. V 3 ali 4 tednih se vapno samo pogasi s pomočjo
zračne vlažnosti in razpade v prah. Nekteri gase vapno
tudi z vodo, a poškrope ga le toliko, da se vapno zdrobi
v prah. Z gnojnico ga ne smemo gasiti. To delajo sem in
tja gospodarji, a dokazano je, da izpodrine vapno iz gnoj¬
nice blizu ves dušik v podobi amonijaka, ki se na ta način
popolnoma izgubi in zavrže.

Kakor hitro je vapno razpadlo v prah, raztrosimo ga
jednakomerno z lopato in brano in potem ga takoj pod-
orjemo.  Posebno dobro deluje vapno, če je prišlo spomladi
na njivo, ktero smo jeseni pognojili s hlevskim gnojem in
preorali. V to svrho je raztrositi vapno po surovih brazdah
in z brano zavlačiti.

Vapno je raztrositi pri suhem in mirnem vremenu. Za
1 hektar potrebujemo 10 do 20 meterskih centov vapna.
Na težki zemlji in na mokrih travnikih ga rabimo 20 me¬
terskih centov, sicer pa 10. Boljše je večkrat in po malem
vapneniti, kakor pa poredkoma in takrat močno. Z vapnom
gnojimo v drugič po preteku 6 let. Zapomnimo si dobro,
da nam koristi vapno le na dobro obdelanih in dobro gno¬
jenih njivah. Če bi slabo obdelana zemljišča gnojili z vapnom,
postala bi v malo letih nerodovitna, ker bi se zemlja s po¬
močjo vapna hitro izmolzla na najvažnejših redilnih snoveh.
Vapno nam more tedaj le v zvezi z dobrim gno¬
jenjem pripomoči do dobrih letin  in je v tem slu¬
čaju prav izvrstno gnojilo za vse težke zemlje, kterim pri¬
manjkuje lahko raztopnih vapnenih snovij.

4. Lapor.

O laporju nam je tudi že znano, da se rabi za gno¬
jenje; on deluje na isti način kakor vapno. Saj je pa tudi
vapno  glavna sestavina njegova. Poleg vapna nahajamo
v laporju še glino in nekoliko peska. Kakor smo slišali
spredaj (na strani 48.), imamo več vrst laporja ali laporjeve
zemlje.. Če hočemo zemljo z laporjem izboljšati, moramo naj¬
prej pogledati, kakih lastnosti j je dotična zemlja. Če je
zemlja lahka in peščena, potem ji lahko pomagamo z gli¬
nastim ali ilovnatim laporjem,  če je pa težka, pa

10 *

148

z vapnenim ali peščenim. Če ravnamo tako. postane
lahka zemlja bolj zvezna, težka pa bolj rahla. Lapor je
sam na sebi rodoviten. Razun tega pa deluje v zemlji na
podoben način kakor vapno, in sicer zaradi vapna, kterega
ima v sebi.

Če hočemo gnojiti z laporjem, treba je za to ugodne
prilike. Lapor mora biti namreč pri rokah, ker bi bila dolga
vožnja predraga. Za gnojitev je dober le mehek  lapor, ki
se rad razsuje in izpremeni v prst.

Pravi čas za tako gnojenje je jesen;  jeseni ali pa
tudi po zimi ga moramo napeljati na njive, da med zimo
dobro prezebe in se zdrobi. Da lapor hitreje sprsteni, raz¬
trosimo ga že jeseni, ali ga pa vsaj v male kupčke raz¬
vozimo. Spomladi ga potem raztrosimo in, če je treba, pre-
vlačimo z brano, da se bolje zdrobi in razsuje; lena
ta način se da dobro pomešati z zemljo. Raztrošeni lapor
moramo potem podorati.

Če hočemo z laporjem kaj doseči, treba je, da ga na-
peljamo za en palec na debelo po njivi. Ob jednem pa mo¬
ramo take njive tudi dobro gnojiti z živinskim
gnojem,  sicer nam zemlja ravno tako opeša, kakor če bi
jo gnojili s samim vapnom. Gnojenje z laporjem se pozna
veliko let. Koliko let izda tako gnojenje, to se ravna po
lastnostih laporja in po lastnostih zemlje, kakor tudi po tem,
koliko laporja smo napeljali. Kakor uče izkušnje, pozna se
korist takega gnojenja tudi po 10 do 20 let. Gnojenje z
laporjem ugaja vsem rastlinam.

Z laporjem ,so gnojili že v starih časih. Že stari Rim¬
ljani so ga rabili, pozneje so ga pa zopet opustili, ker so
se gospodarji prepričali, da škoduje jednostranska raba la¬
porja, in da lapor zares zemljo izmolzuje, če ni zemlja ob
jednem dobro gnojena s hlevskim gnojem. Odtod prihaja
tudi pregovor, da napravi lapor bogatega očeta, a revnega
sina. V pričetku tega stoletja pa je zadobil lapor zopet več
veljave, in rabijo ga, kjerkoli je prilika. Dotična zemljišča
gnoje pa tudi s hlevskim gnojem kakor doslej, da redilne
snovi prehitro ne poidejo.

Za gnojenje je treba veliko laporja. Za 1 hektar veliko
njivo ga je treba poprek 200 do 300 meterskih centov.
Potrebna množina laporja se ravna po tem, koliko odstotkov
vapna ima lapor v sebi. Če ga ima manj kakor 40 ali 50
odstotkov, treba ga je še več. Koliko vapna se nahaja v

149

laporju, to zvemo najlažje, če pošljemo lapor kakemu kme¬
tijskemu poskuševališču v preiskavo.

5. Kostna moka.

Kostna moka (koščenica) se tudi že dolgo rabi za gnoj.
Kosti so namreč bogate na fpsforovi kislini in vapnu,
imajo pa tudi nekoliko dušika  (4 do 5 odstotkov) v sebi.
Posebno važne so zaradi fosforove kisline, ktere
v zemlji najrajši primanjkuje,  in ktere se nahaja
v kosteh 20 do 22 odstotkov.

Kosti rabijo zaradi tega že dolgo časa za gnojenje.
Pripravljajo jih pa za gnoj na različen način. Najprej so
napravljali iz njih takozvano surovo kostno moko,
ktero so dobivali s tem, da so drobili kosti v stopah. Tako
dobljena moka je delovala v zemlji zelč počasi, ker je
bilo treba več let, da se je v zmletih kosteh fosforova ki¬
slina popolnoma razkrojila in raztopila. Pozneje so začeli
delati takozvano sparjeno kostno moko;  to delajo še
sedaj, in sicer na ta način, da zmehčajo kosti s pomočjo
sopara. Sopar prešine surove kosti in jih naredi tako krhke,
da se rade drobe v moko. V taki sparjeni kostni moki je
fosforova kislina nekoliko lažje raztopna 1 2 .

V tovarnah, kjer delajo klej (ali „lim“) iz kostij, naprav¬
ljajo tudi kostno moko. Kostem pa odvzamejo najprej tolšče
(mast) in klej (hrustanec), ki s e drži kostij. S tem se izgubi
seveda precej dušika, zato pa je v taki kostni moki prime¬
roma več fosforove kisline. Tako dobljena kostna moka,
kteri pravimo „kostna moka brez kleja in tolšč“,
ima 28 do 30 odstotkov fosforove kisline in 1 / a  do iy s  od¬
stotka dušika 3 . Fosforova kislina je ravno tako lahko raz¬
topna, kakor pri sparjeni kostni moki. Tudi cena je prejšnji
podobna.

Kostna moka deluje bolj počasi v zemlji, kakor T6ma-
sova žlindra, ktera se dandanes tudi močno rabi zaradi
fosforove kisline. Sparjena kostna moka in kostna moka brez
kleja in tolšč se rabita še pogostoma za ozimno žito, in sicer
na lahki zemlji. Za 1 hektar potrebujemo 8 do 10 meterskih
centov takega gnojila.

1  Sparjena kostna moka se dobi s 4% dušika in 16% fosforove ki¬
sline pod imenom „surova kostna moka“ pri tvrdki Luckmann & Bamberg
v Ljubljani, in sicer stane sedaj 100 lig  ie 3 gld. 50 kr.

2  100 7 ,:g  take kostne moke brez kleja se dobi sedaj že za 3 gld.

50 kr. pri Luckmannu & Bambergu v Ljubljani.

150

6. Superfosfat kostne moke in drugi superfosfati.

Kakor smo ravnokar slišali, razkroji in raztopi se
fosforova kislina v kostni moki počasi. Težko raztopno fos-
forovo kislino pa lahko tako izpremenimo, da postane hitro
raztopna, in sicer s tem, da pomešamo kostno moko z žve¬
pleno kislino  (hudičevim oljem). Tako obdelano kostno
moko imenujemo snperfosfat kostne moke.

Za napravo superfosfata jemljejo v tovarnah „kostno
moko brez kleja in tolšč“. Superfosfat kostne moke ima
okoli 18 odstotkov lahko raztopne fosforove kisline in V 2  do
1 odstotek dušika. V zemlji deluje hitreje, kakor Tomasova
žlindra. V tovarnah ga prodajajo tudi pod imenom ..razkro¬
jena kostna moka“.

S superfosfatom kostne moke gnojimo tikoma pred
setvijo. S prezgodnjo porabo bi nič ne dosegli, ker hi se
pri dolgem ležanju prej lahko raztopna fosforova. kislina
pretvorila zopet v težko raztopno, in vse gnojenje
bi bilo zavrženo. Zaradi tega gnojimo z njo ozimnemu žitu
še le spomladi, ko začne rasti, in sicer na ta način, da
trosimo superfosfat po vrhu njive. Za jaro žito moraš pa
superfosfat kostne moke p o d o r a t i; to se najbolj priporoča,
ker nam podoran gnoj veliko več zaleže. Za 1 hektar je
treba 4 do 6 meterskih centov takega superfosfata 1 .

Kazun tega superfosfata se prodajajo za gnojenje še
drugi superfosfati, ki se napravljajo iz kostnega oglja
in kostnega pepela.

V sladkornih tovarnah odpade veliko kostnega oglja,
kterega rabijo tamkaj za čiščenje, t. j. precejanje pesnega
soka. Potrebno kostno oglje žgejo v dotičnih tovarnah, ki
pokupijo v ta namen velike množine kostij. Ko je kostno
oglje, ktero imenujejo tudi ,,spodij“, izrabljeno, oddajajo ga
v tovarne za umetna gnojila, kjer ga obdelujejo z žvepleno
kislino in prodajajo kot superfosfat kostnega oglja
ali superfosfat spodija.  V južni Ameriki pa sežigajo
kosti in napravljajo iz dobljenega pepela in žveplene kisline
superfosfat kostnega pepela.

Y vseh teh superfosfatih je fosforova kislina lahko
raztopna, zato jih moramo rabiti tik pred setvijo, bodi si,
da jih podorjemo tik pred setvijo, ali pa da jih rabimo za

1  100 kg  superfosfata, ki ima 18°/o raztopne fosforove kisline, dobi
se sedaj že za 4 gld. 40 kr. Pred malo leti je veljalo 100 kq  takega
gnoja 8 do 9 gld.

151

naglavno gnojenje. Če ležijo superfosfati po shrambah,
postanejo manj vredni, ker postane prej lahko raztopna
fosforova kislina v starih superfosfatih težko raztopna.

Za gnojenje s superfosfati je vsaka zemlja pripravna
in hvaležna; le v rahli in pusti peščeni zemlji, ktera je
vrh tega še revna na vapnu, bati se je, da bi nam dežev¬
nica ne izpirala fosforove kisline v spodnjo plast. V taki zemlji
storimo bolje, če rabimo Tomasovo žlindro.

Da pognojimo 1 hektar veliko njivo, potrebujemo 3 do
6 meterskih centov takih superfosfatov.

V novejšem času izdelujejo tudi dvojne super-
fosfate,  kteri imajo še enkrat toliko lahko raztopne fos¬
forove kisline, kakor navadni superfosfati. V ceni so še
enkrat dražji, zato pa zadostuje še enkrat manjša množina.
Ugodno pri njih je to, da je vožnja cenejša; to je pa ve¬
liko vredno, če kupujemo umetna gnojila od daleč.

7. Tomasova žlindra.

Tčmasova žlindra ali Tomasova moka (tudi Tdmasova
žlindrina moka ali Tomasova fosfatna moka) je umetno gno¬
jilo, ktero je bogato na fosforovi kislini.  To gnojilo
poznamo še le nekaj let, a lahko trdim, da se ni še nobeno
umetno gnojilo tako hitro razširilo kakor to. Za nas je
Tomasova žlindra tudi važno gnojilo, in treba je, da se ne¬
koliko natančneje seznanimo z njo.

Tomasovo žlindro dobivajo v fužinah pri izdelovanju
surovega železa. V železnih rudah se nahaja namreč po-
gostoma tudi veliko fosfora, ki se da izločiti od železa. To
dosežejo v fužinah s tem, da obdelujejo surovo železo z
vapnom pri veliki vročini. Pri tem se fosfor izpremeni v
fosforovo kislino, ta se pa spoji z vapnom in dela žlindro.
Vse to je izumil neki Anglež, po imenu Tč m as, in
zato imenujejo tako dobljeno žlindro Tdmasovo žlindro.
V moko zmleta žlindra je dober gnoj, ker se v njej naha¬
jajoča fosforova kislina kmalu raztopi.

Vsaka Tomasova žlindra pa ni jednako dobra. Kakor
uče dosedanje izkušnje, koristijo nam najbolj take Tomasove
žlindre, ktere imajo v sebi tudi zadostno množino lahko
raztopil ega v apna.  V Tomasovi žlindri se nahaja 11 do
24 odstotkov fosforove kisline. Večjidel jo ponujajo tovarne
s 15 do 17 odstotki v zemlji lahko raztopne
(„eitratno“ raztopne) fosforove kisline  in jamčijo, da

152

je v njej 75 do 100 odstotkov fine moke. Tomasovo žlindro
namreč zmeljejo in jo prodajajo v podobi črnosive težke
moke. čim bolj fina je ta Tomasova moka, toliko več je
vredna, ker se v fini moki hitreje raztopi fosforova kislina.

Kar se tiče gnojenja s Tomasovo žlindro, lahko rečem
na podlagi dosedanjih izkušenj, da zaleže 200 kilo¬
gramov fino zmlete in na vapnu bogate Toma-
sove žlindre v tistem letu ravno toliko, kakor
100 kilogramov superfosfata kostne moke,  če
smo z njo dosti zgodaj gnojili, in če je v obeh jednaka
množina fosforove kisline, na pr. 16 odstotkov. Tomasova
žlindra se pa pozna na dotičnem zemljišču še drugo in tretje
leto. Če nas ne stane tistih 200 kilogramov Tomasove žlindre
z vožnjo vred  nič več, kakor 100 kilogramov super¬
fosfata, storimo boljše, da vzamemo Tomasovo žlindro. Če
stane tedaj 100 kg  superfosfata še enkrat toliko, kakor
100 kg  Tomasove žlindre, tedaj je Tomasova žlindra več
vredna za nas. V zemlji pa, ktera je vlažna in na vapnu
revna,  obnaša se Tbmasova žlindra sploh veliko bolj,
kakor superfosfat kostne moke.

Tomasova žlindra je pa sicer dobra na vsaki zemlji
in za vsako rastlino, če jo le dosti zgodaj  spravimo v
zemljo. Ona potrebuje namreč veliko vlage v zemlji, da se
raztopi fosforova kislina. Zato gnojimo z njo že jeseni za
pomladne sadeže. Kaj dobro deluje v zemlji, če ji prime¬
šamo četrti del superfosfata; v tem slučaju koristi super¬
fosfat mladim rastlinam, Tomasova žlindra pa pozneje, ko
potrebuje rastlina največ živeža.

V naših razmerah je Tomasova žlindra posebno
važna za g n o j i t e v travnikov in deteljišč,  in
sicer v zvezi s kajnitom. Na travnikih in na večletni de¬
telji nam zelč koristi. Na travnikih se prikažejo po takem
gnojenju detelje, ki bujno pasto in izboljšujejo v vsakem
oziru travniški pridelek. Če gnojimo detelji s Tomasovo
žlindro, mogoče jo je celo v krajšem času zopet na tisto
mesto sejati. Izkušnje na Nemškem neki uče, da je mogoče
deteljo že črez 3 leta zopet na tisto njivo sejati, če je zemlja
globoko obdelana, in če se nahaja v njej tudi dosti kalija.

Veliko vredna je Tčmasova žlindra tudi pri obde¬
lovan j u m o č v i r j a in m a h o v j a in na mokrih
travnikih.  Za tako gnojenje je dobra tudi nekoliko de¬
belejša Tomasova moka (s 40 do 60 odstotki fine moke),
ktera je nekoliko cenejša.

153

Za 1 hektar potrebujemo 4 do 8 meterskih centov
Tdmasove žlindre 1 .

8. Kajnit.

Kajnit je za nas tudi zelo važno gnojilo, in sicer za¬
radi kalija,  ki se nahaja v njem. Naše kmetijske rastline
potrebujejo veliko kalija; to vidimo posebno pri krmskih
rastlinah (travi, detelji), kakor tudi pri gomoljnicah in
korenskih rastlinah. Pogostoma se dogaja, da nam te rast¬
line ne dajejo povoljnih pridelkov, to pa jedino le zaradi
kalija,  kterega jim primanjkuje v zemlji. Ko bi imeli
dosti pepela pri hiši, pomagali bi si prav lahko s pepelom,
ker je pepel bogat na kaliju, kakor smo slišali spredaj.
Toda žal, da s pepelom ne izhajamo, ker ga doma dosti pre¬
malo dobimo. In zato je postal dandanes kajnit kot kalijevo
gnojilo zeld važen.

Kajnit je bela sol, v kteri se nahaja 12 do 12V 2  od¬
stotka kalija,  spojenega z žvepleno kislino. To sol
kopljejo sedaj v solišču pri Kalužu na Gališkem in poleg
Štasfurta na Nemškem in jo meljejo, da je bolj pripravna
za gnojitev. Razim kalija se nahajata v kajnitu še na¬
vadna ali kuhinjska sol,  ktera obstoji iz klora in
natrija, in grenka sol,  ki obstoji iz magnezije in
žveplene kisline.  Vse te postranske sestavine kajnitove
pripomorejo, da se tudi druge redilne snovi v zemlji hitreje
razkrojujejo in raztapljajo, tako da jih morejo rastline lažje
sprejemati.

S kajnitom moramo ravno tako zgodaj gnojiti, kakor
s Tomasovo žlindro, in sicer zaradi tega, da se kajnit prej
razkroji; z druge strani pa tudi zaradi tega, da izpere de¬
ževnica nekoliko klora, kterega se precej veliko nahaja v
kajnitu, in ki ni nič kaj prida za nektere rastline, na pr.
za gomoljnice in korenske rastline.

Za nas je tudi kajnit posebno važen pri gnojenju
travnikov in deteljišč,  za ktere ga najrajši rabimo
s Tomasovo žlindro vred. Kakor uče dosedanje izkušnje,
ktere imamo tudi že po slovenskih deželah o kajnitu in
Tdmasovi žlindri, je obojno gnojilo zeld koristno in najbolj
pripravno za povečanje krnskega pridelka po travnikih,
košenicah, pašnikih in njivah.

1  100 Ig  Tomasove žlindre se dobi sedaj v tovarnah za 2 gld. 30 kr,,
a utegne postati še cenejša.

154

Kajnit trosimo tudi že na jesen, kakor Tomasovo
žlindro, da se do pomladi razkroji. Kupovati^ je le zmleti
kajnit, ki mora imeti vsaj 12 odstotkov kalija. Če ga rabimo
s Tomasovo žlindro vred, pomešamo dobro obojno gnojilo,
in prav je, če primešamo tudi nekaj suhe zemlje ali kom¬
posta, da se gnojilo lažje raztrosi.

Za 1 hektar jemljemo po 3 do 6 meterskih centov
kajnita 1 .

Kazun kajnita dobivajo v zgoraj imenovanih soliščih
še neko drugo rudečkasto sol, po imenu kar n a lit,  ki je
pa manj vredna, ker ima samo 9 odstotkov kalija v sebi.

V kemijskih tovarnah čistijo kajnit in karnalit s tem,
da odstranjajo primešane snovi. Xa ta način dobivajo žve-
plenokisli kalij,  v kterem se nahaja 48 do 52 odstotkov
kalija 2 . Tako očiščeni kajnit ali žveplenokisli kalij je veliko
več vreden in posebno dober za krompir in sladkorno peso;
za nas je pa predrag, če tudi ga je treba dosti manj, in če
tudi so stroški za vožnjo nižji. Čiščenje kajnita je tako
dragoceno delo, da nas stane 1 kg  kalija v surovem kajnitu
z vožnjo vred manj, kakor 1 kg  kalija v očiščenem kajnitu.
Kazun tega je pa tudi to nekaj vredno, da dobimo vse
druge primesi v surovem kajnitu zastonj.

9. Čilski soliter in nektera druga gnojila, ki
so bogata na dušiku.

Med gnojili, ki so bogata na dušiku,  omenim v
prvi vrsti čilski soliter,  kterega kopljejo v južni Ame¬
riki in ga vozijo na ladijah v Evropo. Čilski soliter je bela
sol, ki je po svoji vnanjosti podobna kajnitu. Odlikuje se
s tem, da ima 15 do 16 odstotkov dušika,  in sicer
v podobi soliterne kisline.  Kazun soliterne kisline se
nahaja v njem še natrij.  S čilskim solitrom dajemo rast¬
linam potrebni dušik v taki obliki, da ga rastline prav
lahko sprejemajo in prebavijo. Soliterna kislina, ki se na¬
haja v čilskem solitru, raztopi se namreč hitro in deluje
ta, k o j. Zato je rabiti čilski soliter spomladi tik pred setvijo,
ali pa za naglavno gnojitev žita. Navadno ga rabijo veliki
posestniki namesto gnojnice, da ga trosijo spomladi po
ozimnem žitu, če je to slabotno. Za 1 hektar je treba 1 do

1  100 leg  kajnita stane sedaj okoli 8 gld.

2  100 kg  žveplenokislega kalija stane 11 do 13 gld.

155

2 meterskih centov tega gnoja, ki mora biti zmlet in z zemljo
pomešan, da se lažje raztrosi.

Čilski soliter je drag 1  in doslej po naših krajih še
malo znan. Zaradi svojega dušika vpliva čilski soliter v
prvi vrsti na močno rast, torej na razvoj stebel (bilk) in
listja. Na napravo večjega klasja in obilega zrnja vpliva
le tedaj, če se nahaja v zemlji tudi zadosti fosforove ki¬
sline in kalija.

V naših razmerah je čilski soliter manj važen, kakor
so gnojila, ki so bogata na fosforovi kislini in kaliju, in
sicer zaradi tgga, ker lažje skrbimo za potrebni dušik s
hlevskim gnojem in gnojnico, kakor pa za fosforovo kislino
in kalij, kterih v zemlji navadno manjka pri sedaj obi¬
čajni gnojitvi naših njiv. Tudi je čilski soliter dragoceno
gnojilo.

Neko drugo umetno gnojilo, ki je tudi bogato na du¬
šiku, j e takozvani žveplenokisli amonijak,  kterega
dobivajo pri izdelovanju svetilnega plina. To gnojilo
ima še več dušika v sebi, kakor čilski soliter, namreč
do 20 odstotkov, in sicer v podobi amonijaka, spojenega z
žvepleno kislino. To gnojilo ne deluje tako hitro, kakor
čilski soliter, ker se mora amonijak v zemlji najprej pre¬
tvoriti (okisati) v soliterno kislino, da je rastlinam poma-
gano. Žveplenokisli amonijak trosimo zaradi tega pred se¬
tvijo 2 . Okisanje amonijaka v soliterno kislino se pa rado
izvrši s pomočjo vapna ali kalija in ob zadostni toploti
in vlagi.

Dušičnatim gnojilom prištevamo tudi krvno moko,
ktero napravljajo iz posušene in zmlete krvi, in ki ima
13 odstotkov dušika, in rožno moko,  t. j. zmleto rožno
strugovino, ktera ima sicer 14 odstotkov dušika, a deluje
zelo počasi v zemlji. Krvna in rožna moka mora v zemlji
še le segniti, da nastane iz nje amonijak in soliterna ki¬
slina; to se pa godi počasi. Zaradi tega so taka gnojila
bolj pripravna za napravo komposta.

10. Periigiiauo.

Peruguano je gnoj mesojedih morskih ptičev, ki se
je skoz stoletja nabiral na otokih in na morskem obrežju
dežele Peru v južni Ameriki. Beseda „guano“  pomeni

1  100 kg  čilskega solitra velja sedaj okoli 12 gld. 50 kr.

2  100 kg  žveplenokislega amonijaka stane sedaj okoli 12 gld.

156

sploh  ptičji gnoj, in ker so ta gnoj dobivali v malo de¬
ževnem primorju Peruvanskem, imenujemo ga peru-guano.
Peruvanci so rabili že zdavna ta ptičji gnoj; pozneje so
ga začeli tudi Angleži po cele ladije prepeljavati v Evropo.
Sedaj se je tega gnoja (posebno na Nemškem) že toliko
porabilo, da so najboljši skladi porabljeni, in da je treba
vsakemu biti previdnim, kdor bi ga hotel še kupovati.

Pravi  peruguano se odlikuje s tem, da je bogat na
dušiku  (7 odstotkov) in fosforovi kislini  (13%);
tudi nekaj kalija  (3%) se nahaja v njem. V zemlji de¬
luje na podoben način, kakor čilski soliter. Za 1 hektar ga
je treba 2 x / 2  do 6 meterskih centov.

Dandanes obdelujejo peruguano tudi z žvepleno kislino
in dobivajo superfosfat peruguana,  v kterem je fos-
forova kislina lažje raztopna. Za nas ni ne prvo, ne drugo
gnojilo važno, ker je oboje tako drago, da dobimo v njih
nahajajoče se redilne snovi veliko ceneje v drugih gnojilih.

11. Pomešana umetna gnojila.

Dandanes mešajo v tovarnah razna umetna gnojila
tako med seboj, da dobijo gnojila, ki so bogata na vseh
treh najvažnejših redilnih snoveh, namreč na dušiku, fosfo¬
rovi kislini in kaliju, ali pa le na dušiku in fosforovi ki¬
slini. Prodajajo jih pod različnimi imeni, kakor na pr.
umetni gnoj za travnike, umetni gnoj za peso,
umetni gnoj za vinograde, umetni guano, amo-
nijakov superfosfat, solitrov superfosfat, ka¬
lijev superfosfat  itd.

Taka gnojila so bolj draga, a večkrat manj
vredna, kakor prej našteta, ker se v takih me¬
šanicah lahko nahajajo tudi malovredne snovi.
Včasi se mešajo gnojila, ktera bi se sploh mešati ne smela,
na pr. žveplenokisli amonijak in Tomasova žlindra. Če spra¬
vimo to skupaj, izpodrine vapno v Tomasovi žlindri skoro
ves amonijak. Napačno je tudi mešati Tomasovo žlindro s
superfosfatom. Dalje se mešajo gnojila, ktera so čisto na¬
sprotnih lastnostij glede porabe in učinka, na pr. Tdmasova
žlindra in čilski soliter. V takih mešanicah se nahajajo
večkrat tudi ničvredne tvarine, na pr. pesek, prst, šota itd.
Kdor si hoče pomagati z umetnimi gnojili do boljših pri¬
delkov, naročuje naj vsako vrsto umetnega gno-

157

jila za se, in naj jih meša doma, predno jih
raztrosi. To je veliko ceneje in boljše.

12. Važnost umetnih gnojil.

Umetna gnojila postajajo za nas čim dalje bolj važna,
in sicer iz mnogih vzrokov, ktere sem deloma že spredaj
pojasnil, in na ktere hočem tukaj še enkrat opozoriti naše
gospodarje.

1. ) S pomočjo umetnih gnojil moremo izdatno, izbolj¬
šati dosedanje pridelke in povečati na ta način letne pri¬
hodke. Posebno važna so za nas v tem oziru gnojila za
izboljšanje travnikov in deteljišč, pa tudi za povečanje
drugih pridelkov.

2. ) Z njimi moremo zanemarjeno in oslabljeno zemljo
še najhitreje pripraviti do primerne rodovitnosti.

3. ) Z umetnimi gnojili postanejo novišča (novine) bolj
rodovitna.

4. ) Slabotna strn se najhitreje popravi in čudovito
okrepča s porabo pripravnih umetnih gnojil, če nam v to
primanjkuje gnojnice. Posebno važen je v tem oziru čilski
soliter.

5. ) S pomočjo umetnih gnojil je veliko lažje kolobariti
na njivah. Če podpiramo rast z umetnimi gnojili, tedaj pri¬
delujemo in vrstimo rastline tako, kakor nam najbolj kaže.
V takem položaju lahko premenimo kolobar od leta do leta,
ne da bi se bilo bati slabih uspehov.

6. ) Za visoke lege imajo umetna gnojila še to veliko
prednost, da nam ne prizadevajo velikih stroškov za vožnjo.
Na strmo ležeče travnike, košenice itd. ne moremo spraviti
hlevskega gnoja brez velikih stroškov. Umetna gnojila pa
lahko nanosimo tja v vrečah.

13. Kako j e delati poskušn je z umetnimi gnojili ?

Če hočemo umetna gnojila z uspehom rabiti, moramo
jih najprej poskusiti na malem prostoru.  Naj¬
prej se je treba prepričati, koliko so vredna taka gnojila
v naših krajih in za našo zemljo, in kako se nam izplača
nakup takih gnojil. Še le potem, ko smo se prepričali, da
so taka gnojila koristna, in da se nam izplačajo, rabimo jih
lahko v večji meri.

158

Poskusi z umetnimi gnojili se lahko delajo na raz¬
lične načine. Če pa hočeš napraviti čisto natančne in pra¬
vilne poskuse,  odločiti moraš za nje jednako velike pro¬
store, da lahko primerjaš uspehe takega gmojenja. Za te
poskuse zadostujejo prostori, ki so po 100 štirijaških metrov
veliki, tedaj na pr. po 10 metrov široki in ravno tako dolgi,
ali pa po 20 metrov dolgi in 5 metrov široki, kakor kaže
pridejana podoba 82.

V pričujočem vzorcu
so odločeni za te poskuse
4 prostori po 100 štirijaških
metrov. Na teh prostorih
je poskusiti različna
umetna gnojila, da

Pod. 82.

Poskuševališče za umetna
gnojila.

zveš, ktero gnojilo ho za
tvojo zemljo najbolj pri¬
pravno.- V nekteri zemlji
primanjkuje najrajši fosfo-
rove kisline, v drugi kalija,
v tretji fosforove kisline
in kaiija, v četrti zopet

(.20 metrov .) dušika in fosforove kisline

itd. itd. Ravno, zaradi tega
je neobhodno potreba, da
delamo poskuse z raznimi
gnojili, ker le na ta način nam je mogoče določiti, ktero
redilno snov je treba zemlji dodajati z umetnim gnojem.
Da bodeš na pr. zvedel, ali primanjkuje zemlji fosforove
kisline  ali ne, moraš pognojiti en prostor s superfosfatoni,
ob jednem pa tudi še s kajnitom in čilskim solitrom (glej
pod. 82.), drug prostor pa le s kajnitom in čilskim solitrom. Če
dobiš na prvem prostoru več- pridelka, je to dokaz, da
manjka v zemlji fosforove kisline. Ko hi pognojil v isti
namen prvi prostor le s superfosfatom, drugega pa nič, pre¬
pričal hi se tudi lahko, ali manjka v zemlji fosforove ki¬
sline _ali ne. To pa le v tem slučaju, ko hi se nahajalo v
zemlji dosti kalija in dušika. Ako hi pa teh primanjkovalo,
ne zaleglo hi dosti gnojenje s superfosfatom, tudi če je
zemlja revna na fosforovi kislini. Kajti resnica je, da mora
hiti zemlja preskrbljena z zadostno množino vseh redilnih
snovij, in da ne pridejo posamezne redilne snovi nikoli do
prave veljave, kakor hitro primanjkuje drugih. Če primanj¬
kuje v zemlji na pr. kalija in fosforove kisline, potem nam

159

gnojitev s samo fosforovo kislino (na pr. s superfosfatom)
premalo ali celo nič ne koristi. Ko bi imeli gospodarji to
povsod v čislih, ponašali bi se poskusi z umetnimi gnojili
povsod s pravim uspehom, kar se pa sedaj ne, ker se na¬
vadno še prezirajo te okoliščine.

Da zveš, ali primanjkuje zemlji kalija,  moraš tretji
prostor _ pognojiti na pr. s superfosfatom in čilskim so¬
litrom. Če primerjaš pridelek na prvem prostoru s pridelkom,
kterega dobiš na tretjem prostoru, vidiš, ali je v zemlji
dosti kalija ali ne. In ravno tako lahko preiščeš zemljo,
ali je v njej dosti dušika  ali ne. Treba ti je le četrti
prostor pognojiti s superfosfatom in kajnitom in primerjati
pridelek z onim na prvem prostoru.

Za take poskuse vzemi na prostorih, po 100 štirijaških
metrov velikih, po 5 kg  superfosfata s 16 °/ 0  lahko raztopne
fosforove kisline, po 4 kg  kajnita in po 4 kg  čilskega solitra.
Gnojila je pomešati s suho zemljo in jednakomerno raztrositi.
Poskušnje je delati pri krmskih rastlinah, ali pa pri žitu,
ker se pri teh rastlinah gnojenje najbolj pozna. Če si s
takimi poskusi spoznal, ktero umetno gnojilo bo najbolj pri¬
pravno za tvojo zemljo, potem lahko rabiš dotično gnojilo
v večji meri. Izračunaj pa tudi, kako se ti izplača tako
gnojenje.

14. Kako gnojimo z umetnimi gnojili?

Z umetnimi gnojili gnojimo na ta način, da jih kolikor
mogoče jednakomerno raztrosimo.  Če rabimo po več
vrst gnojil, pomešamo jih najprej skupaj in potem jih še le
raztrosimo. Veliki posestniki rabijo za to posebne stroje, ki so
sejalnim strojem podobno sestavljeni. Mali posestnik pa
opravi to delo z roko, in da umetna gnojila bolj
jednakomernoraztrosi, mešati jih kaže s suho zemljo,
ktero pa mora prej presejati skoz mrežo, da se odstrani
debeli pesek. To delamo lahko pod klonico (šupo), na podu
ali sploh na kakem drugem suhem prostoru.

Če rabimo na pr. za gnojenje 1 / i  hektarja (blizu pol
orala) 3 vreče različnega umetnega gnoja, težke po 50 kilo¬
gramov, tedaj spravimo ta gnoj iz vreč na kup, kjer ga
najprej dobro premešamo z lopatami in motikami. Nato
dodamo 3 vreče drobne in presejane zemlje, ktero dobro
pomešamo z gnojem. Tako dobimo vsega skupaj 6 vreč me¬
šanice, ktero je dosti lažje raztrositi po njivi, kakor samo

160

3 vreče. Z večjo množino se namreč vedno lažje izhaja,
kakor z malo.

Dobljeno množino gnoja je razdeliti potem tako na po¬
samezne kraje, da lahko izhajamo. Boljše je, če trosimo v
pričetku po malem. Če ostane kaj gnoja, lahko ga še po¬
zneje porabimo na mestih, ki so bila prvič slabše pognojena.
Umetna gnojila je trositi ob mirnem vremenu.  Če ima
delavec rano na roki, naj ne trosi takega gnoja. Nektera
umetna gnojila se dadč mešati, predno jih raztrosimo, tako
na pr. Tomasova žlindra in kajnit, čilski soliter in super-
fosfat itd. Ne smemo pa mešati Tomasove žlindre z žve-
plenokislim amonijakom, ker bi nam le-ta uhajal v tej me¬
šanici. Umetna gnojila je mešati, predno jih raztrosimo, ne
pa poprej. Če bi Tomasovo žlindro in kajnit pomešali in pu¬
stili to zmes dalje časa ležati, strdila hi se ta zmes popolnoma.

Baztrošena umetna gnojila je podorati,
da pridejo do korenin;  lahko jih pa tudi za-
vlačimo z brano. V težki zemlji moramo gnojila spraviti
globokeje v zemljo, kakor v lahki zemlji. V peščeni zemlji
zavlačimo umetna gnojila z brano, ker jih v taki zemlji
dež lahko izpere do korenin, v težki zemlji pa jih kaže
podorati, da jih zamorejo korenine sprejemati.

Končno moram še na tb opozoriti, da nam umetna
gnojila najbolj koristijo v srednje težki zemlji, ki ni
premokra, niti presuha.  Merodajno je pri tem pa tudi
vreme. Ob suši in sploh ob suhem letnem vremenu se rado zgodi,
da nam umetna gnojila nič ne koristijo, ali pa dosti premalo.

15. Kako je kupovali umetna gnojila?

Pred vsem moramo pri nakupu umetnih gnojil na to
gledati, da jih dobimo po primerno nizki ceni. če bodemo
kupovali umetna gnojila vsak sam za se, bodo predraga,
ker je vožnja draga. Najbolje storimo, da jih skupno naro¬
čujemo po cele vagone; na ta način se stroški za vožnjo
močno znižajo. V tem oziru so poklicane kmetijske družbe,
da posredujejo nakup gnojil. Kmetijska družba v Ljubljani
naročuje sedaj vsako leto po cele vagone Tomasove žlindre in
kajnita. Pri takem naročevanju je veliko vredno tudi to,
ker se_ kmetovalec lahko zanese, da bo dobil dobro blago.

Če naročujemo sami gnojila, moramo najprej pogledati,
kako so sestavljena, in po kaki ceni jih' prodajajo
posamezne tovarne. Naročevati jih je potem pri taki tovarni,


161

kjer dobimo gnojila z vožnjo vred po najugodnejši ceni.
S tovarno se je treba pogoditi, da nam pošlje umetna gno¬
jila v določenem času in „franko“ do bližnje železnične po¬
staje. Tovarna naj plača stroške za železnico in si jih naj
zaračuni pri ceni gnojil.

Od tovarne moramo dalje zahtevati, da se nahaja v
gnojilih tista množina redilnih snovij, ktera je napovedana
v ceniku. Tovarna nam mora biti porok za to, t. j.
ona nam mora jamčiti ali garantirati, da se
nahaja v gnojilu določena množina redilnih
snovij.

Cena umetnim gnojilom se naj ravna po množini re¬
dilnih snovij, ki se nahajajo v njih. Tako na pr. je 100 kilo¬
gramov dvojnega superfosfata, kteri ima 36 kg  fosforove
kisline, še enkrat tolike vrednosti, kakor 100 kg  navadnega
superfosfata, ki ima samo 18 kg  fosforove kisline.

Ko smo prejeli naročena umetna gnojila, prešteti
je vreče  in pogledati, ali so vreče prav zaznamovane,
dobro zavezane in s svincem zapečatene  (plom¬
birane). Natč je nektere vreče za poskušnjo stehtati, da se
prepričamo, ali so tako težke, kakor bi imele biti. Potem
je v nar^zočnosti dveh prič  odpreti nektere vreče.
Gnoj mora biti v vrečah tako suh,  da ga je lahko trositi.
To pa še ni zadosti. Gnoj mora biti tudi tako sestavljen,
kakor smo ga naročili. Zaradi tega je. treba gnoj tudi pre¬
iskati glede njegove sestave in vrednosti, kajti na gnoju
samem ni poznati, koliko se jedne in druge snovi nahaja
v njem. Superfosfat, kteri ima 18°/ 0  fosforove kisline v sebi,
izgleda ravno tako, kakor superfosfat, ki je ima 36%. Za¬
gotovilo prodajalca, da je blago dobro, pa tudi ne zadostuje.
Vsak prodajalec jamči dandanes za dobro blago, in vendar
se dobi tudi dosti slabega vmes. Zaradi tega je vzeti iz
vsake vreče, pri večjih naročitvah pa vsaj iz desetih vreč
po Va do 1 kg  gnojila za poskušnjo. Te poskušnje je spra¬
viti na en kupček, kterega je dobro premešati. Nato je na¬
polniti s to poskušnjo dve steklenici, ki morata biti popol¬
noma suhi. Steklenici je takoj zamašiti in zapečatiti.
Jedno steklenico pošljemo na tovarno, od ktere smo prejeli
gnoj, drugo pa pošljemo najbližjemu kmetijsko-kemijskemu
poskuševališču v preiskavo in pridenemo ob jednem račun
za dobljena gnojila, kakor tudi izpričevalo, da so se gnojila
pravilno odvzela za poskušnjo; to izpričevalo morata pod¬
pisati obe priči. Ko bi preiskava dognala, da se nahaja v

Poljedelstvo I. 11


162

umetnem gnojilu manj redilnih snovij ;  kakor je bilo napo¬
vedano, potem mora tovarna ves primanjkljaj na redilnih
snoveh plačati.

Tako preiskovanje stane nekaj stroškov 1 , a teh se ni
bati, če se hočemo obvarovati škode, ktera se nam prav
lahko pripeti v nasprotnem slučaju, če smo namreč lahko¬
verni in z vsem zadovoljni, kar dobimo.

Zaradi potrebnih preiskav se priporoča, da naročujemo
gnojila v večjih množinah potem kmetijskih družb ali društev
in njih podružnic. Stroški za preiskavo se razdele pri skupnih
naročitvah na toliko gospodarjev, da trpe posamezniki le
nekaj novčičev. Nektere kmetijske družbe naročujejo umetna
gnojila kar na svojo roko, da jih prodajajo svojim
članom. To je še najugodnejše za gospodarje, in zatd je
tudi najbolj pametno, če naročujemo vsa tista umetna ^gno¬
jila pri kmetijskih družbah, ktera tamkaj prodajajo. Česar
pa tam ne dobimo, to naročujmo potem kmetijskih podružnic
naravnost pri tovarnah 2 , ne pa od prekupcev, kterim je
največ ležeče na svojem dobičku.

C. Gnojitev z zelenimi rastlinami.

Če podoravamo plevel, deteljišče, strnišče, krompirjevko,
pesno perje itd., pognoji se zemlja tudi nekoliko. Iz segnilih
korenin in stehelja nastajajo ravno tako redilne snovi, kakor
iz gnoja, seveda v veliko manjši množini.

Po drugih krajih (posebno na Nemškem), kjer imajo
peščeno in pusto zemljo, sejejo nalašč hitro in košato ra¬
stoče rastline, da jih podorjejo, kakor hitro začnejo cvesti.
Take rastline použijejo z globokimi svojimi koreninami ve¬
liko snovi iz. nižjih plastij, s svojim bogatim listjem pa
mnogo snovi iz zraka. Če jih podorjemo, spravimo ves ta
živež v zgornjo plast. Ko nam rastline segnijejo, nabere se
v zemlji tudi še nekoliko črne prsti, ki ugodno vpliva na
večjo rodovitnost zemlje.

1  T Celovcu računi poskuševališče za preiskavo gnojil glede fosforove
kisline, kalija ali dušika po 2 gld. Ce kupujejo koroški kmetje gnojila od
takih tvrdk, ki stoje pod kontrolo poskuševališča, pa ne plačajo za pre¬
iskovanje nobene takse ali pristojbine.

2  Najbližja tovarna za umetna gnojila je kemijska tovarna v Hrast¬
niku na Štajerskem, kjer je dobiti tudi cenike za umetni gnoj. Nektera
gnojila prodaja tudi tvrdka Luekmann & Bamberg v Ljubljani.

163

Gnojitev z zelenimi rastlinami je važna za pusto pe¬
ščeno zemljo, in sicer le v tem slučaju, če je premalo hlev¬
skega gnoja. Pripravna rastlina za tako gnojenje je na pr.
lupina ali volčji bob, pa tudi grah, grašica, ogrščica itd.,
če le seme ni predrago. Samo ob sebi pa je umevno, da
s takim gnojenjem ne pridemo daleč, če ne gnojimo tudi
s hlevskim gnojem.

V naših razmerah se tako gnojenje v obče ne pri¬
poroča,  ker se ne izplača. Boljše je, da sejemo krnske
rastline, ktere nam dajejo najprej potrebno krmo, potem
pa še gnoj, ki veliko hitreje zaleže v zemlji, kakor če bi
podoravali zelene rastline. Jedino večji posestniki lahko po¬
skusijo s takim „zelenim" gnojem, in sicer na njivah,
ki so zel6 oddaljene, ali pa ki leže tako strmo, da je gnoj
težko napeljava ti.

VIL Setev.

Kako resničen je pregovor, ki pravi: „kakoršna
setev, takšna žetev“,  in vendar se nahaja še mnogo
kmetovalcev, ki dosti premalo na to pazijo. Koliko slabega
in malovrednega semena se pri nas ne poseje! Ni čuda
potem, če se rastline tako ne razvijajo, kakor hi bilo želeti.
In koliko plevela se nahaja včasi med semenom? Mnogim
gospodarjem niti na misel ne pride, da bi seme skrbno oči¬
stili od plevela, če tudi imajo vsako leto veliko dela in
stroškov s pletvijo.

Pri setvi je glavna stvar dobro seme,  kterega mo¬
ramo sejati o pravem času in tako, da imajo rastline dosti
prostora za uspešno rast.

1. Kakšno bodi seme?

Od dobrega semena zahtevamo sledeče:

1.) Dobro seme mora biti debelo in težko, popol¬
noma zrelo  in lepo napeto. Čim bolj je seme razvito,
tem težje in debelejše je. V takem semenu je kal dosti
močnejša; v njeni se nahaja pa tudi več živeža. Mlada
kal se zato veliko bolj redi in ukorenini. Iz težkega semena
vzrastle rastline so v mladosti veliko bolj trdne in
se lažje upirajo neugodnemu vremenu. Kaj pa vidimo pri

li*

164

slabem semenu? Kaj drugega, kakor slabo rast, in zakaj?
Zato, ker izrastejo iz drobnega in lahkega semena le šibke
rastlinice, ki so občutljive in podvržene vsem nezgodam.
Napačno je tedaj, če jemljemo lahko in medlo zrnje za seme.
Po nekod rabijo za setev na pr. takozvane babice, ki niso
nič drugega, kakor najslabše ajdino seme. Da to ne more
biti dobro, lahko si razlagamo iz tega, kar smo ravnokar
slišali, in kar sem povedal na str. 25.

V tem oziru se gode pri nas še sploh mnoge napake.
Čas je, da jih že enkrat odpravimo, in da rabimo zanaprej
vselej le najlepše blago za seme, kajti resničen je pregovor,
ki pravi: ,,kakoršno seme, takšen pridelek 4 '.  Po-
trošek za boljše seme se z obilnejšim in boljšim pridelkom
hitro izplača, in to moramo imeti vedno pred očmi. Varčnost
pri semenu je napačna in mnogo kriva na dosedanjih slabih
uspehih.

2. ) Dobro seme mora biti čisto,  t. j. očiščeno od ple-
velnih zrn, prahu, resin, plev, peska itd. Vse te smeti ime¬
nujemo „opremek“.  Posebno škodljiva so v semenu ple-
velna zrnca, ker se z njimi zaseje največ plevela po njivah.
„Kdor seje plevel, tudi žanje plevel 44 ,  zapomnimo
si dobro te besede! Rabimo tedaj za setev popolnoma čisto
seme! Ko bi naši gospodarji na to pazili, in ko bi pridno
zatirali plevel, kmalu bi bile naše njive čiste, da bi jih bilo
veselje gledati. Tako pa so včasi prerastene s plevelom,
kakor da bi ga nalašč sejali. Male množine semena, posebno
debelega, kakoršen je na pr. fižol, grah itd., očistimo in pre¬
beremo lahko z roko; žitno in drugo drobnejše seme pa
moramo očistiti od plevela s posebnimi stroji, takozvanimi
„trijerji“. Več o tem hočem povedati vzadi pri mlatvi in
čiščenju žita.

3. ) Seme mora biti pravo ali pristno;  žitna in
druga debelejša kmetijska semena lahko razločujemo glede
pristnosti, ker jih vsak dobro pozna. Drugače pa je pri
drobnih in majčkinih deteljnih semenih, ali pa pri travnih
semenih. Taka semena je težko razločevati. Zatd moramo na
to posebno paziti, kedar taka semena kupujemo,  kajti
dandanes so sleparije z deteljnim in travnim semenom na
dnevnem redu. Posebno z deteljnim semenom se ve¬
liko goljufa;  dobremu semenu primešajo druga deteljna
semena, ktera so pravemu precej podobna, pa dosti manj
vredna, kakor na pr. medeno deteljo, rumeno deteljico ali
hmeljevo lucerno itd. Jednako sleparijo tudi s travnim

165

semenom. Zaradi tega je treba gospodarju zeld previdnemu
biti, če kupuje taka semena.

Množino pravega semena, v kupčiji takozvano
„čistoto“  semena, kažejo nam semenski trgovci v odstotkih
teže.  Na pr. če je čistota detelje napovedana z 90%, tedaj
pomeni to, da se nahaja v 100 delih deteljnega semena 90
delov prave detelje in 10 delov raznih smetij; v 1 kilogramu
take detelje se nahaja tedaj 90 dekagramov prave detelje
in 10 dekagramov drugih smetij. Koliko je v kakem semenu
pravega ali pristnega semena, to je navadnemu kmetovalcu
težko preiskati, posebno pri deteljnem in travnem semenu.
V takem slučaju storimo najbolje, če damo seme preiskati
kaki postaji za pregledovanje semena,  ali pa ka¬
kemu kmetijsko-kemij skemu poskuševališču, 1
kjer imajo navadno tudi potrebne priprave za natančno pre¬
iskavo semena.

4.) Dobro seme mora biti kaljivo.  Na to moramo
posebno paziti,  kajti med semenom in semenom je v
tem pogledu lahko prav velik razloček. Slabo kaljivo seme
je malo vredno; takega semena moramo veliko več vsejati,
ker ga veliko ne izkali. Kaljivost  semena nam kažejo
semenski trgovci tudi v odstotkih (%);  če izkali od 100
zrnec 90 zrn, potem znaša kaljivost semena 90%. Seme,
čegar kaljivost znaša le 70%, je veliko slabše, kajti pri
takem semenu izkali le 70 zrnec od 100. Pri domačem se¬
menu vemo,^ da je kaljivo, drugače pa je z nakupljenim
semenom. Če kupujemo seme, ni le gledati na rij ego vo
čisto  to,  ampak tudi na njegovo kaljivost.  Čim več
odstotkov semena je pravega  (čistega) in kaljivega,
tem več je seme vredno.  Tako na pr. je seme, čegar
čistota znaša 90°/ 0 , kaljivost pa 80°/ 0 , več vredno, kakor
ono, čegar čistota znaša 85%, kaljivost pa 75%. Za napo¬
vedano čistoto in kaljivost nam mora trgovec biti porok
(jamčiti ali garantirati). Nakupljeno seme pa kaže vrh tega
vendar le še preiskati glede na njegovo kaljivost. Kaljivost

1  V Celovcu je plačati za tako preiskovanje po 50 kr. do 1 gld. Ko¬
roškim gospodarjem se tudi brezplačno preiskujejo semena, če so jih ku¬
pili od takih trgovcev, ki stoje pod kontrolo poskuševališča. Seme za pre¬
iskavo je tako odvzeti in odposlati, kakor smo slišali pri umetnih gnojilih
(str. 161). Za preiskavo je poslati vsaj 100 gramov deteljnega.semena; če
ga je pa preiskati glede predenice, pa 500 gramov. Ko bi preiskano seme
ne bilo tako, kakor je trgovec jamčil (z garancijskim listom), potem mora
trgovec odškodovati kupca, če se ta pravočasno oglasi (v teku jednega
meseca) za odškodnino.

166

semena poskušamo lahko na različne načine. Lahko ga za¬
vijemo v mokro volneno cunjico, ktero obesimo na primerno
topel prostor. Cunjica mora biti vedno vlažna, in zategadelj
jo je po potrebi potopiti v kozarec vode. Kaj priprosto pre-
iščeš kaljivost semena tudi na ta način, da vzameš navaden
krožnik, na kterega položiš pivni papir in ga namočiš z
vodo. Na tako pripravljen papir deneš dotično seme, ktero
pokriješ potem zopet z drugim kosom pivnega papirja, ki
mora biti tudi moker. Ker mora ostati pivni papir moker,
moraš ga večkrat poškropiti z vodo. Krožnik je seveda po¬
staviti na primerno gorek kraj, da nam seme hitreje izkali.

Dalje poskušamo kaljivost semena tudi na ta način,
da ga potaknemo v rahlo zemljo (pesek) ali v žaganje, s
kterim smo napolnili kako majhno posodo (zabojček). Dobro
seme izkali v kratkem času, če je dovolj toplote in vlaž¬
nosti, revno in staro seme pa ostane gluho.

Priporoča se, da vzamemo za take poskuse po 100 zrnec
semena, ker nam je potem lahko preračunati kaljivost se¬
mena v odstotkih. Če izkali od 100 zrnec le 60 zrn,
znaša kaljivost 60%. Na ta način se lahko prepričamo o
poštenosti semenskih trgovcev in jim lahko vrnemo seme,
če ni tako kaljivo, kakor je bilo zajamčeno. Za take poskuse
je treba naročevati semena o pravem času, ne pav
zadnjem trenutku.

Da nam ho seme dobro kalilo,  jemati moramo za
setev tako-le seme:

1.) novo seme,  t. j. seme od zadnjega pridelka. Tako
seme rado kali in daje močne rastline, dočim izgubi staro
seme sčasoma svojo kaljivost, in sicer toliko hitreje, kolikor
slabše je bilo shranjeno. Najdalje časa se ohrani seme dobro,
če je shranjeno na suhem prostoru.  Za setev jemljemo
navadno le novo seme, ki je značajne barve.  Včasi
smo pa prisiljeni rabiti starejše seme. V takem slučaju je
prav, če preiščemo, kakb je seme kaljivo. Če kupujemo se¬
mena, tedaj se lahko zgodi, da dobimo staro seme, kajti
semenski trgovci primešavajo novemu semenu
tudi stara semena, če jih niso mogli prejšnje
leto prodati.  Paziti moramo tedaj na vse, če kupujemo
semena, da ne bodemo trosili denarja zastonj.

Da nam ostanejo semena bolj kaljiva, shraniti jih mo¬
ramo dobro in na suhem prostoru.

Poprek ostanejo kmetijska semena kaljiva, in sicer:
pšenica, rž, oves, ječmen, proso, turščica 2 leti; repica,

167

ogrščica (raps) 3 leta; lan in konoplje 4 leta. Sočivje, kakor
grah, fižol itd., ostane najdalje kaljivo. Deteljno seme sme
biti k večjemu jedno leto staro, vendar je tako seme le
izjemoma rabiti; tudi žitno seme bodi od zadnjega pridelka;
le pšenično seme je lahko dveletno, ker izgube trosi (seme)
od nevarnega pšeničnega snetii svojo kaljivost že po
drugem letu.

2.) nepoškodovano seme;  seme se pokvari, če
nam izkali vsled moče že na njivi, predno ga spravimo, ali
pa pozneje vsled slabe shranitve; dalje se lahko poškoduje
pri mlatvi, po mrčesih in boleznih, in končno, če postane
zaduhlo  (oprhnelo) in plesnivo. Tako seme je porabiti za
kaj drugega, ne pa za setev, ker daje slabotne in zanikarne
rastline; tako seme tudi slabo kali, ali je pa popolnoma
nekaljivo.

2. Kako moremo izboljšati pridelke z domačim
semenom?

Kakor je mogoče, domače živinsko pleme izboljšati in
požlahtniti, ravno tako nam je mogoče, izboljšati tudi domače
vrste kmetijskih rastlin in njih pridelke. V veliki meri de¬
lajo to dandanes postaje za pridelovanje semena
(Samencultur-Stationen) in semenski trgovci, ki nam vsako
leto ponujajo nove in izboljšane vrste žita, krompirja, pese itd.
Naši gospodarji poskušajo sem in tja take nove vrste, ali
večkrat se jim ti poskusi ne obneso. Zgodi se rado, da
nam tuja, toliko hvaljena semena dajejo še slabše pridelke
v naših krajih, kakor domača semena. In zakaj? Zatb, ker
ni vsaka rastlinska vrsta ali sorta za vsak kraj pripravna.
Nove in sloveče rastlinske vrste obrode le v tistih krajih
dobro, kjer jim ugaja zemlja in pa podnebje.

Doma pridelano seme je zanesljivo dobro in po ceni;
zatb ga gospodarji najrajši sejejo. Pridelki domačih rastlin
se dajo pa tudi še za mnogo izboljšati. Treba nam je le
nekoliko posnemati napredne gospodarje drugih krajev, ki
odbirajo za setev le najboljša semena in dobivajo na ta
način prav lepe pridelke. Če bodemo tako ravnali, ni dvoma,
da se bodo tudi naše domače rastline izboljšale, in da bodo
dajale boljše pridelke kakor doslej.

Ker je žito v ceni močno padlo, gledati moramo, da
ga zanaprej pridelamo na manjšem prostoru več, kakor smo
ga pridelali doslej na velikem prostoru. Ker so stroški za

168

delo pri vseli kmetijskih rastlinah narastli, skrbeti moramo
tudi za to, da se v prihodnjosti pokrijejo večji stroški z
večjimi in boljšimi pridelki. Veliko se da doseči z dobrim
obdelovanjem zemlje, ali mnogo je ležeče tudi na dobrem
semenu. Če pridelam na 1 hektarju 120 meterskik centov
krompirja, moj sosed pa na ravno tolikem prostoru 200 me-
terskih centov, je to silno velik razloček v dohodkih, če po¬
mislimo, da so stroški za delo pri obeh jednaki. Če velja
1 meterski cent le 2 gld., potem je sosed za 160 gld. več
krompirja pridelal, in to ni vsejedno.

Če hočemo izboljšati domače vrste žita,  puščati mo¬
ramo žito za seme na takih mestih, kjer jednako-
merno in naj lepše raste, in kjer ima najtežje in najdaljše
klasje. To žito je posebej požeti in shraniti na suhem pro¬
storu. Izmlačeno zrnje je skrbno očistiti. Če nam ne kaže
žita za seme posebej požeti, potem je odbrati za seme naj¬
težje in najlepše zrnje, ktero dobimo, kedar snopje prvič
omlatimo. To seme je potem še očistiti z vejanjem, da do¬
bimo najtežje in najlepše zrnje. Večji posestniki ravnajo
tako, da prebirajo seme s posebnimi stroji. Nekteri kmeto¬
valci jemljejo za seme tudi tisto zrnje, ki se osuje iz klasja
ha podu. Tako zrnje je najtežje in najbolj dozorelo; prav
zaradi tega se tudi najprej osuje.

Pri semenski detelji  smo že vajeni, da jo puščamo
na takih mestih, kjer najbolj kaže, namreč ondi, kjer
jednakomerno raste, in kjer ni pregosta ali previsoka, .in
se tedaj ni bati, da bi polegla ali padla.

Pri turščici ali koruzi  odbirajo skrbni gospodarji
semensko klasje že na njivi, ko turščica še raste, in jem¬
ljejo tako klasje, ki zgodneje dozori, ki je dobro raz¬
vito in polno jeklenega zrnja. Iz klasu odbirajo potem še
<• sredi ležeče zrnje. Odtod prihaja tudi, da je domača turščica
tako lepa in dobra. Tudi pri okopavinali  izboljšujemo
seme s tem, da odbiramo za seme najlepše, srednje debele
in pravilno razvite korenine.

Pridelovalci semen ravnajo pa še drugače, da pridejo
do izboljšanih ali novih vrst rastlin; oni odbirajo pri žitu
po vzgledu Angležev, Nemcev in Francozov najlepše in naj¬
daljše klasje že na njivi pri žetvi in izbirajo potem še naj¬
težje zrnje iz klasja. Tako dobljeno seme sejejo redko in
odbirajo drugo leto zopet najboljše klasje in najlepše zrnje.
\ nekolikih letih dosežejo na ta način žito, ki se odlikuje

169

v mnogih ozirih od navadnega žita. Znani Anglež Hallet
je vzgojil na ta način take vrste žita, ki imajo še enkrat
tako dolgo klasje in trikrat toliko zrnja. Tudi po drugod so
začeli sedaj posnemati to ravnanje, in dobili so žitne vrste
tako izboljšane, da so prejšnjim komaj podobne. Semenski
trgovci dajejo izboljšanim vrstam žita nova imena in jih
priporočajo potem v svojih cenikih na vse pretege.

Nove rastlinske vrste ali bolje rečeno podvrste
(razvrste) vzgojujejo semenski pridelovalci tudi na ta način,
da pomnožujejo tiste rastline, ki izrastejo včasi slučajno
vmes med domačimi vrstami rastlin, pa se razlikujejo od teh
v tem ali drugem oziru. Če so nam všeč te razlike v rasti
(na pr. hitra rast, zgodnji dozor, visoka rast, boljše seme itd.),
in če kažejo take rastline za nas bolj ugodne lastnosti,
tedaj jih lahko pomnožimo. Treba jih je posebej spraviti
in dobljeno seme posebej sejati.

Večkrat se zgodi, da najdemo med navadnim semenom
tudi zrnja, ki se odlikujejo po posebni obliki in barvi. Če
nam je tako zrnje všeč, lahko ga posejemo na posebnem
prostoru, da pridemo do semena.

Tudi po tej poti se je že prišlo do novih vrst rastlin, -
seveda še le v nekolikih letih.

Razun tega je mogoče, izboljšati rastline tudi še na
ta način, da pustimo med seboj oploditi dve različni pod¬
vrsti jedne in iste rastline, kar se najlažje zgodi, če jih
skupaj vsejemo. Ta način izboljšanja se je obnesel doslej
posebno pri pšenici in turščici.  Naša navadna pšenica
ima na mnogih krajih to napako, da je proti rji zelo ob¬
čutljiva, da rada poleže, in da daje le srednje pridelke. Od
angleške pšenice (zlasti „Squarehead“ pšenice) je pa znano,
da bogato rodi, da ne poleže tako hitro, in da ji tudi rja
dosti ne škoduje. Pri njej je le ta napaka, da daje njeno
zrnje slabšo moko. Da se odpravijo naši pšenici slabe
lastnosti in izboljšajo z angleško pšenico, poskusil je na
Nemškem posestnik Cimbal iz Fremsdorfa v Šleziji skupno
sejati domačo in angleško pšenico, da bi z medsebojno
oplodbo dosegel pšenico, ki bi bila v vsakem oziru boljša.
Kakor se glase poročila, posrečil se mu je tudi ta poskus.
S pridelanim semenom je vzgojil novo pšenično vrsto, ki
ima baje bolj trdno slamo, in ktera bolj bogato plenja.

Če bodemo po teh navodilih posnemali v jednem ali
drugem oziru gospodarje drugih dežel, tedaj nam bo mo-

170

goče, brez posebnega truda in stroškov izboljšati pridelke
domačih rastlin. In na to moramo delati, če si hočemo v
sedanjih časih pomagati do boljših letin.

3. Ktera semena je doma pridelovati, in ktera
je dobivati od drugod?

Če je le mogoče, naj se seme prideluje doma. Domače
seme je zanesljivo in po ceni, in kakor sem gori povedal,
moremo tudi z domačim semenom povečati in izboljšati pri¬
delke, če odbiramo za setev vedno le najboljša semena.

Vendar imamo v nekterih krajih tudi rastline, ki pri
najboljšem delu ne dajejo tako bogatega pridelka in tako
dobrega semena, kakor ga daje seme, dobljeno iz drugih
krajev. Tako opazujemo na pr. pri lanu, ovsu, krompirju itd.,
da je doma pridelano seme od leta do leta slabše, in da
daje tako seme tudi od leta do leta slabše pridelke.

V takih slučajih nam kaže dobivati seme od drugod, in
sicer iz takih krajev, kjer dotična rastlina posebno dobro
rodi. Taki kraji so na pr. za lan ruske pokrajine ob Vzhodnem
morju. Od ondod naročuje c. kr. kmetijska družba kranjska
takozvani rigajski ali ruski lan že leta in leta, da ga po
znižani ceni oddaje svojim udom.

Iz tujih krajev je naročevati le taka semena, ki bo¬
gato rode in dajejo rastline, ki kljubujejo boleznim, ki so
neobčutljive za mraz itd.

Od drugod dobljeno seme daje nekaj let dobre pridelke;
po preteku 3 do 4 let pa se izvrže, t. j. ono izgubi pri nas
svoje prejšnje dobre lastnosti, tako da ni nič boljše od do¬
mačega. Zategadelj moramo seme večkrat menjavati.
Tuja semena pri nas oslabe (se presortajo), in sicer toliko
hitreje, kolikor manj jim ugajajo naše razmere, namreč naša
zemlja in naše podnebje (vreme). Kakor hitro tuje seme
oslabi, naročiti ga je zopet z nova.

Pri nas menjavamo še najbolj s krompirjem in lanoin,
pa tudi z žitom, zlasti z ovsem. Po nekod so se gospodarji
že močno privadili menjavati semena, če tudi to ni vselej
opravičeno in se ne da odobravati. Po nekod bi si gospo¬
darji potrebno seme prav lahko pridelali doma, če bi obračali
nekoliko več skrbi za izboljšanje domačega semena in za
izboljšanje, zlasti osuševanje zemljišč. Brez dvoma bi ostal
lahko marsikteri novčič doma, ki se sedaj izdaje za tuja
semena.

171

Tuje seme kaže jemati tudi v takih slučajih, kedar je
domači pridelek preslab vsled slabe letine, ktero so povzro¬
čile na pr. rastlinske bolezni itd. Deteljno seme moramo
tudi kupovati, če ne moremo domačega semena dobro očistiti
od predenice.

4. Na kaj je gledati pri naročeranju tujega

semena ?

Če hočemo seme od drugod dobiti, moramo paziti na to-le:

1. ) Tuje seme naj daje rastline, ki zgodneje zore, bo¬
gato rode, in ki niso podvržene boleznim; pri žitu gledamo
tudi na to, da ne poleže, da ima tedaj bolj trdno slamo.

2. ) Tuje seme ne sme biti razvajeno; naročevati je
seme iz krajev, kjer je podnebje bolj neugodno, kakor pri
nas. Iz mrzlejših krajev dobljeno seme je sploh boljše, ker
daje rastline, ki lažje prestajajo neugodno vreme in zimski
mraz. Ravno tako se nove rastline veliko bolje počutijo, če
pridejo iz težke zemlje na lahko, kakor pa narobe. Iz gor-
kejših krajev in lahke zemlje dobljeno seme daje občutljive
rastline.

3. ) Če hočemo poskusiti s tujim semenom, kterega še
ne poznamo, poskusiti ga je na malem prostoru. Sejati ga
je najprej za p o skušnjo.  Če se posknšnja dobro obnese,
še le potem ga je sejati v večji meri. Potrebno seme si v
tem slučaju lahko pridelamo doma, po pregovoru: „iz ma¬
lega vzraste veliko “. Če hočemo napraviti natančne po-
skušnje z novimi rastlinskimi vrstami, obsejati moramo jednako
velike prostore (na pr. po 100 štirijaških metrov) in z jednako
množino različnega semena. Take poskuse je delati tudi na
jednaki zemlji, da se morejo primerjati dobljeni uspehi. Da
je treba zemljo za jednake rastlinske vrste tudi na jednak
način obdelati in pognojiti, umeje se samo ob sebi.

4. ) Če seme redno menjavamo in ga naročujemo od
drugod, tedaj ga moramo poskusiti glede kaljivosti in či-
stote. Sploh je treba, da zahtevamo od prodajalca, da nam
jamči za kaljivost in čistoto semena. Najboljše je, če damo
dobljeno seme preiskati kaki postaji za pregledovanje semena;
take postaje se nahajajo navadno pri kmetijsko-kemijskih
poskuševaiiščih.

5. ) Če le mogoče, kupovati je semena pri znanih kme¬
tovalcih, ali pa pri kmetijskih družbah in kmetijskih šolali.

172

Semenskim trgovcem in preknpcem ni dosti zaupati. Vsak
hvali svoje blago, da ga lažje proda, če je že kaj vredno
ali ne. Zatorej je treba v semenski kupčiji velike previdnosti.

5. Kako pripravljamo seme za setev?

Včasi je prav, če seme namakamo v vodi ali drugih
raztopnicab, predno ga sejemo. Namakanje semena v vodi
se priporoča pri semenih, ki imajo trdo kožico, in ktera
zaradi tega težko in počasi kalijo, kakor na pr. pri pesi,
turščici itd. Namočeno seme pa mora priti v dosti vlažno
zemljo, sicer se kal lahko zasuši. Kavno to se lahko
zgodi, če nastopi po setvi suho vreme, ali če je bilo seme
vsejano v suho zemljo. Zaradi tega se namakanje semena
v vodi ne more sploh priporočati; dobro je pa takrat,
kedar nam je podsejati prazna mesta na njivah, kjer ni
izhajala prva setev. Tako delamo na pr. pri turščici, če jo
je treba podsejati.

Nekteri namakajo semena tudi v gnojnici, da hi se
kal bolj močno razvila; to delo pa je brezuspešno in celo
škodljivo. Gnojnica namreč ne more pomnožiti redilnih snovij
v zrnju, mlade koreninice pa tudi ne morejo sprejemati
gnojnice, s ktero je napojena semenska kožica, ker ne ra¬
stejo okoli semena, ampak se razvijajo nizdolu v zemljo.
Zgodilo se je že večkrat, da so tako pripravljena semena
segnila v zemlji.

Semena obdelujemo pred setvijo tudi še na druge na¬
čine, da zabranimo različne bolezni pri rastlinah. Tako
se priporoča, da namakamo pšenico v razto¬
pini modre galice  (bakrenega vitrijola), če jo hočemo
obvarovati snetljivosti.  To raztopino pripraviš, če vzameš
na vsak hektoliter vode 1 / 2  kilograma modre galice; tako
raztopino imenujemo polodstotno. V jednem hektolitru take
raztopine moremo namočiti poldrugi hektoliter pšenice. Če
rabimo za setev 3 hektolitre pšeničnega semena, potem je
treba za namakanje 2 hektolitra take raztopine. To pa pri¬
praviš, če naliješ v kadico (čeber) 2 hektolitra vode in raz¬
topiš v njej 1 kilogram modre galice. Najhitreje se ti raz¬
topi.galica, če jo nekoliko raztolčeš, potem pa zavežeš v
vrečico, ktero obesiš na kakem kolu tako v kadico, da
pride galica v  pod vodo. Potopljena galica se začne hitro
raztapljati. Ce se je raztopila vsa galica, kar spoznamo na
prazni vrečici, potem moraš premešati raztopino, da je po-

173

vsod jednako močna. Natd vsuj dotična 2 hektolitra pšenice
v kadico in jo pusti notri, da se namaka celih 12 ur. Naj¬
bolje storimo, da namakamo pšenico črez noč; drugo jutro
je namočeno pšenico prav plitvo razgrniti po tleh (na pr.
na podu), da se osuši, predno jo sejemo. Razgrnjeno pšenico
je dobro nekolikokrat premešati in obrniti z grabljami, da
je prej suha. Raztopine mora biti toliko v kadici, da stoji
voda za dlan visoko črez pšenico. Tudi v raztopini moramo
pšenico večkrat in dobro premešati. Predno jo vzamemo iz
kadice, odstraniti je vse tisto zrnje, ki je splavalo na vrh,
ker je to snetljivo in sploh neporabno.

Namakati je zmirom le dobro ohranjeno zrnje; pri po¬
škodovanem, počenem ali strtem zrnju se izgubi kaljivost,
če ga toliko časa namakaš. Paziti moraš dalje tudi na to,
da raztopino prav pripraviš, t. j. da potrebno množino galice
stehtaš,  vodo pa odmeriš,  kajti sicer se rado zgodi,
da je raztopina premočna, ali pa preslaba. V prvem slučaju
je škodljiva, v drugem pa ne izda nič.

Po nekterih krajih je navada, da obdelujejo pšenico z
v apnom,  ne da bi jo namakali. Vapneni se pšenica na ta
način, da se na podu nasuje na kup, poškropi potem z vodo
ali gnojnico in sproti premešava z lopato tako dolgo, da
so vsa zrnja mokra. Na to potrosijo pšenico s presejanim
vapnenim prahom in jo zopet premešavajo, da- se vsakega
zrnja prime nekoliko vapna. Dobro premešano in povap-
nenjeno pšenico zgrabijo v kup, kjer jo pustijo 12 ur ležati,
da je porabna za setev.

Zoper druge bolezni nimamo tako izkušenih sredstev,
da bi jih bilo mogoče priporočati za splošno rabo. Proti
prašnatemu snetu, ki napada vsakovrstna žita, namakalo se je
tudi že seme v raztopini modre galice, ki je pa zlasti ječ¬
menu in ovsu prej škodovala nego koristila. V zadnjem
času se je neki obnesla ta poskušnja, da se je zrnje, ki je
bilo najprej namočeno v raztopino modre galice, namočilo
še v vapneni belež; s tem se je doseglo, da ni mogla galica
škodovati kaljivosti ovsa in ječmena. Kakor rečeno, so pa
to še le prve poskušnje, in treba bo čakati, ali se res po¬
trdi korist takega ravnanja, V najnovejšem času se pri¬
poroča le poškropiti  ovseno in ječmenovo seme z jedno-
odstotno raztopino modre galice. V 100 litrih vode je raztopiti
1 kg  modre galice, in ta množina zadostuje za 5 hi  semena.
Poškropljeno seme je dobro premešati in posušiti.

174

6. Kdaj naj sejemo?

V obče razločujemo pomladno in jesensko setev.
V naših krajih, ki so gorkejši mimo drugih, imamo tudi
strniščno setev.

Jesenska setev.  V jeseni sejemo rastline, kterim
ne škoduje zimski mraz. Ozimna žita hitreje dozore in da¬
jejo sploh boljše pridelke, kakor jara žita, ker si ozimna
žita v zgodnji pomladi popolnoma izkoristijo zimsko vlažnost,
t. j. tisto vlažnost, ki se je nabrala v zemlji med zimo in
koncem zime, ko se je sneg talil.

Pri jesenski setvi^ moramo skrbeti za to, da pride seme
pravočasno v zemljo. Žito se mora pred zimo obrasti  in
dobro ukoreničiti. Prepozne setve so slabe; pa tudi pre¬
zgodnje setve niso dobre, ker se žito do zime preveč košato
obraste in nam zategadelj pod snegom hitreje pognije.
Z jesensko setvijo moramo v goratih in mrzlih
krajih in na težki zemlji prej pričeti, kakor pa v na¬
sprotnih razmerah. Kjer imajo suho jesen, pričeti je tudi prej
s setvijo.

Jeseni sejemo zimski lan, zimsko ogrščico in repico,
zimsko pšenico, zimsko rž, zimski ječmen in zimsko grašico.
Razun teh rastlin se priporoča sejati v jeseni tudi korenje in
domačo deteljo, a le v takih krajih, kjer je pomlad rada suha.
Obe rastlini potrebujeta namreč mnogo vlažnosti za kalitev in
za prvo rast, inče jima te primanjkuje spomladi, storimo bolje,
da ju sejemo že jeseni, ker jima zima ne škoduje tako hitro.
K ozimnim rastlinam prištevamo lahko tudi laško ali rudečo
deteljo, ktero sejemo med strniščno ajdo; ta detelja je bolj
občutljiva, kakor domača detelja, in vendar nam prestane
zimo, če ni ta posebno neugodna.

Pomladanska setev.  Spomladi sejemo, kakor hitro
se je zemlja toliko osušila, da jo lahko obdelujemo. Pri
nekterili rastlinah še tega ne čakamo. Tako je znano, da
sejemo domačo deteljo celo že po snegu,  takoj ko začne
nastopati pomlad. Pri detelji se taka setev priporoča iz
mnogih ozirov; po snegu jo lažje jednakomerno raztrosimo,
če jo sejemo v plevah, in snežnica jo spravi tako lepo v
zemljo, da je ni treba zavlačiti. Ob tem času najde deteljno
seme zadosti moče vrh zemlje in izkaii veliko lažje. Ker je
domača detelja utrjena, in precej neobčutljiva za mraz, je
čisto prav, če jo sejemo med ozimino po snegu. Tudi

175

korenje se priporoča iz tistih vzrokov sejati po snegu, na pr.
med zimski ječmen. Drugo jarino pa sejemo, kakor hitro je
zemlja pripravna za obdelovanje. V gorkih krajih in na
lahki zemlji začnejo gospodarji prej sejati, v mrzlih krajih
in na težki zemlji pa pozneje, ker je treba dlje čakati, da
se zemlja dosti osuši. Znano nam je, da se tudi v jednem
in istem kraju lahko prej obdelujejo taka zemljišča, ki
imajo rahlo zemljo, ali pa se nahajajo v prisojnih legah.

Najprej sejemo rastline, ktere so proti mrazu manj
občutljive, in ktere potrebujejo za kalitev in rast več mo¬
krote; to so jara žita, kakor pšenica, rž in oves. Ob tem
času sejemo tudi domačo deteljo, korenje in zgodnji lan;
za temi pridejo na vrsto ječmen, lucerna in pesa. Ko smo
spravili te rastline v zemljo, saditi je krompir, in ko se je
zemlja že dosti ogrela, tedaj koncem meseca aprila in v
pričetku majnika, sejati je še turščico, konoplje, potem fižol,
buče in nazadnje proso. Kjer nagajajo spomladi pozne slane,
gledati je na to, da se ne prenaglimo s setvijo turščice,
fižola in drugih občutljivih rastlin.

Strniščna setev.  Kjer imamo ugodno podnebje,
kjer je namreč jesen vlažna in dosti topla, tam lahko do¬
bimo po žitnem strnišču še en pridelek. Za tako setev mora
biti pa zemlja dobro obdelana in rodovitna. V žitno strnišče
sejemo na pr. ajdo, repo, zgodnjo turščico, zeleno turščico
in druge, hitro rastoče krmske rastline. Ajdo je prej sejati
kakor repo. Za strniščno setev je treba^ mnogo dela, ker se
vrši ob času, ko spravljamo žito. Strniščna setev se pripo¬
roča posebno za malega posestnika, da si z njo pomaga do
večjih pridelkov. Svoje njive pa mora v ta namen skrbno
obdelovati in dobro gnojiti, da mu zemlja ne opeša v rodo¬
vitnosti.

7. Kako je sejati različne rastline?

Vsaka rastlina mora imeti zadosti prostora, da se
lahko popolnoma razvije. Velike rastline, na pr. turščica,
krompir itd., potrebujejo veliko prostora; sejati jih je tedaj
bolj na redko. Žita in druge rastline pa nam tudi obrode,
oe jih sejemo bolj na gosto.

Kmetijske rastline sejemo ali na široko, ali v vrste,
ali pa v jamice  (kupčke). Oglejmo si nekoliko bližje raz¬
lično setev.

176


a)  Setev na široko.

Na široko ali črez in črez sejemo take rastline, ktere
potrebujejo manj prostora. Take rastline so na pr. žito, de¬
telja itd. Na široko sejemo večjidel z roko,  in sicer s po¬
močjo sevnice  (sejalnice), vreče ali prta.  Dober sejalec
lahko obseje na dan 2 7 2  do 47 s  hektarja. Seme se mora
jednakomerno trositi, da ga pade povsod jednako veliko;
zatd mora biti pa sejalec vajen svojemu delu. Posebno paz¬
ljivo mora sejati, kedar mora kak določen prostor jednako-
merno obsejati s kako določeno množino semena, na pr.

V, hektarja njive z 8 kg  detelje. V takih slučajih je drobna
semena sploh težavneje sejati.

. .  Kako pada seme pri setvi na široko,

, kaže nam pod. 83. Nektera zrnja padajo bližje

'* ‘ •»'* ali čisto skupaj, druga zopet bolj narazen.

• * -  'Zaradi  tega rasto pozneje nektere rastline

' bližje skupaj in se slabše razvijajo, dočim

' •' ' , se druge, ki imajo več prostora, bolj močno

' ** *' *' razrastejo.

Pod. 83 . Na široko Pri setvi na široko je glavna reč. da

vsejano seme. pada seme vsaj toliko jednako¬
merno, da niso nekteri prostori bolj
gosto obsej a ni kakor drugi, in da se sploh ne 1
seje pregosto ali preredko.

Manj ali bolj gosto seješ s tem, da vzameš v roko
več ali manj semena, da seješ s polno roko, ali samo s prsti,
ali med prsti, da vržeš celo pest semena hkrati, ali pa (

po večkrat, da delaš manjše ali večje korake, da vržeš
seme pri vsakem ali pri vsakem drugem koraku, da mečeš
seme na ožji ali širši prostor, t. j. da delaš ožje ali širše
o b s e v k e ali krajce,  da seješ v jednomer ali navzkriž itd.

Male množine semena in drobna semena zaseješ
veliko lažje, ako jih pomešaš z rahlo in suho zemljo ali
s peskom; to velja na pr. za deteljno seme, za korenje,
repo itd.

Mešanico različnih rastlin, na pr. če sejemo mešanico
detelje in trave med žito, je tako sejati, da sejemo različna
semena posebej, in sicer najprej večja in težja, potem pa
lažja in manjša semena. Zaradi tega moramo žito zase in
najprej sejati, potem sejemo zase deteljo in nazadnje zopet
zase travna semena.

177

Trave in detelje moremo sejati le pri popolnoma
mirnem a  emenu. Jednako velika in jednako težka semena
lahko zmešaš in skupaj zaseješ, tako na pr. oves in grašico,
rž in pšenico, deteljo in mačji rep itd.

Pri setvi moraš paziti, da jednega in istega
prostora ne obseješ po dvakrat, in da ne puščaš
praznih prostorov.  Če je njiva orana na kraje, so
take pomote skoro nemogoče; lahko se pa pripete na njivah,
kjer so kraji zelo široki, ali kjer krajev sploh ni. Če nisi
vajen sejati po takih njivah, zaznamenuj obsevke ali krajce
(kar je že obsejanega) z vejicami, da se ne bodeš motil.
Vajen sejalec loči obsejane prostore po svojih stopinjah.

Veliki posestniki sejejo tudi s strojem. Sejalni
stroj za setev na široko  trosi seme jednakomerno.
S takim strojem se prihrani tudi nekaj semena, in sicer
poprek jedna desetina ali 10%. Sejalni stroj je sestavljen:
1.) iz voza, 2.) iz sejalnega zaboja, 3.1 iz uprave
za razdelitev in trošnjo semena, in 4.) iz krmila.
Vozna kolesa prenašajo gibanje na vreteno, na kterem je
uprava za razdelitev semena. Sejalni zaboj  obstoji iz
dveh predalov in leži počez med kolesi. V zgornji predal
dajemo seme, ki se suje počasi v spodnji predal skoz pra¬
vokotne ljuknje; te se lahko povečajo ali zmanjšajo s pre¬
makljivimi zapori. V spodnjem predalu je vreteno z upravo
za razdelitev semena, kjer se zajema seme in potem raztrosi.
Uprava za razdelitev semena  obstoji iz zaje-
malnih žličic, ali pa iz zajemal n ih kolesec,  ki so
pritrjena v jednaki razdalji na vretenu, in ktera zajemajo
seme s tem, da se vrte z vretenom vred. Pri prvi upravi
so zajemalne žličice prikovane ob obeh straneh tankih že¬
leznih kotačev ali krožcev, ki se vrte na vretenu, pri drugi
upravi pa imamo namesto teh krožcev z žličicami ravno
tako velika železna in za en prst debela kolesca, ki imajo
na. svojem obvodu (obsegu) na pol okrogle jamice, s kterimi
zajemajo seme. S te uprave pada seme. na desko (trosilno
desko), ki je pod zabojem napošev obešena, in ktera ima
na zgornji strani več vrst trioglatih kratkih zob, s kterimi
se seme še bolj razdeli, tako da drči potčm kolikor
mogoče jednakomerno nizdolu na zemljo. Sejalne stroje vo¬
dimo s krmilom,  ki je spredaj na vozu vdelano.
Krmilo se vodi pri nekterih strojih od spredaj, pri. drugih

j °d vzadi. Krmilo je potrebno, da sejemo pravilno, t. j. da ne

Poljedelstvo I. ^

1

178

puščamo praznih prostorov, ali pa da ne obsejemo kakega
prostora po dvakrat.

Sejalni stroj za
setev na široko nam
kaže pod. 84, na kte-
rem pa ni videti dru¬
gega, kakor voz in
sejalni zaboj, ki leži
med kolesi. Sejalni
stroj stane okoli 150
do 180 gld., če seje 3 %  metra na široko. Za setev drobnih
semen (detelje, prosa, trav, korenja, repe) se dobivajo stroji
za 45 do 65 gld., ki se peljajo na rokah in so kaj pripravni
za delo. Tak stroj nam kaže pod. 85.

Pod. 85. Sejalni stroj za deteljo.

b)  Setev v vrste.

V vrste sejemo z roko,
ali pa tudi s strojem. Z roko
moremo sejati v vrste le oko-
pavine, tedaj take rastline,
ktere sejemo v široke vrste.
Če hočemo na njivah z roko
sejati v vrste, treba je, da jih najprej zaznamujemo.

takozvani „razčrtalnik“, „m a r k e r“
ali „lineator“,  kterega
pojasnjuje pridejana pod.
86. Marker obstoji iz dveh
koles in osi, ktera je vde¬
lana vlesentramič. Tramič
je vzadi zarezan, in v te
zareze se pritrdijo (privi¬
jejo) ravni železni lemeži
vjednaki razdalji. Navadno
je marker urejen za raz-
črtanje vrst po 24, 32, 40, 48 in 63 centimetrov, t. j. 9,
12, 15, 18 in 24 palcev. Marker ima ojnice, v ktere
vprezamo jednega konja ali vola. Vzadi sta dve ročici, izmed
kterih rabi vedno le jedna pri delu. Marker, kakoršnega
kaže pod. 86., in kteri ima 6 lemežev, velja okoli 35 gld.
Namesto takega markerja rabijo malemu posestniku lahko
tudi primerno močne grablje,  ktere si lahko sam napravi.
Čeljusti takih grabelj morajo biti močne in dolge.
Zobje morajo biti debeli in tako v čeljustih pri-

Pod. 86. Bazčrtalnik ali marker.

179

trjeni, da jih lahko prestavimo za širše ali ožje vrste. Naj¬
boljši so železni zobje, ki so spodaj široki in ostasti. S ta¬
kimi grabljami laliko dela en sam človek, ali pa tudi dva;
jeden vleče spredaj, drugi naj pa vzadi poriva grablje
naprej z drogom ali kolom, utrjenim v čeljusti. Umeje
se samo ob sebi, da je treba za tako delo dobro zrah¬
ljane zemlje,  da se v njej črte, oziroma brazdice lahko
poznajo. Na manjših prostorih nam rabi tudi lahko vrvica
(špaga), da zaznamujemo posamezne vrste. V tem slučaju
se izkopljejo ob vrvici brazdice, v ktere natrosimo seme.
Te brazdice se zavlečejo potem z grabljami.

Z roko moremo sejati na njivah le nektere rastline
v vrstah, namreč take, ktere sejemo v široke vrste, da jih
pozneje lahko okopavamo in osipujemo; take rastline so
ua pr. turščica, pesa, korenje, repa itd.

Za setev žita v vrste  nam pa rabijo posebni se¬
jalni stroji,  kakoršne nahajamo pri premožnih in velikih
posestnikih. Tak stroj nam kaže pod. 87.

Sejalni stroj
za setev v vrste
je bolj umetno
sestavljen, če tudi
obstoji prav za
prav iz ravno
tistih delov, ka¬
kor stroj za setev
na široko. Raz¬
loček med obema
je ta, da pada
tukaj seme v
posebne cevi,

»sejalne cevi“, p 0 d. 87. Stroj za setev žita v vrste,

ki so pod se¬
jalnim zabojem obešene, in kterih vsaka seje svojo posebno
vrsto. Vsaka cev ima spodaj nekak lemež, s kterim se zemlja
razrije in razreže, da pada vanjo seme. Po teh sejalnih ceveh
se raztrosi seme v jednako široke vrste. Sejalni stroji za
setev v vrste imajo po 7 do 15 in več sejalnih cevij, tako
da zasejejo hkrati po 7 do 15 in več vrst, v kterih se
seme sproti zagrinja.  Veliko prednost_ imajo ti stroji
zaradi tega, ker spravljajo seme povsod jednako glo¬
boko v zemljo;  vsled tega nam seme veliko bolj jednako-
merno izkali, in rastline nam veliko lepše in jednakomernejse

12 *

180

rastejo. Jednakomerno se pa razvija tako sejano žito tudi
zategadelj, ker imajo posamezne rastline med seboj jednako
, t  veliko prostora, kakor si to lahko predsta v-
• • • ljamo, če pogledamo podobo 88.

; > t Kakor uče obilne izkušnje, dajejo nam v

J vrstah sejane rastline boljše pridelke; temu

< ! se ni čuditi, če pomislimo vzroke. Pri taki

j * !  setvi rastejo posamezne rastline v jednaki raz-

• dalji med seboj; zatd dobe jednako veliko
Pod. 88. V vrste zraka in svetlobe.  V vrstah sejano žito
sejano žito. £ u( jj ne  p 0 i e g e  tako hitro in je boleznim manj
podvrženo. Razun tega nam pa taki sejalni stroji prihranijo
veliko semena, vsaj jedno petino, čestokrat pa tudi polovico,
torej 20°/ 0  do 50°/ 0 - Zaradi tega se ti stroji na večjih po¬
sestvih tudi hitro izplačajo. Veliko vredno pri teh strojih
je tudi to, da je treba zemljo za tako setev skrbno obdelati,
dobro zrahljati in plevela očistiti; kajti po grudnati in
plevelni zemlji ni mogoče sejati s takim strojem, ker bi
se seme trosilo povrh. Kmetovalec je tedaj nekako pri¬
siljen, da zemljo skrbneje obdeluje za tako setev.

Kako široke naj so vrste za posamezne rastline, to se
ravna pred vsem po naravi in razrastljivosti rastlin, pa tudi
po lastnostih zemlje in po času setve. V suhem podnebju
sejemo žita v vrste po 10 do 16 centimetrov (4 do 6 palcev)
široke, okopavine pa' v vrste, ki so 30 do 60 centimetrov
(1 do 2 čevlja), pa tudi še bolj široke, tako da jih je pozneje
lahko z orodjem okopavati in osipovati. V obče je delati
toliko širje vrste, kolikor rodovitnejša je zemlja, čim zgod¬
nejša je setev, čim vlažnejše je podnebje, in čim bolj se
rastline razraščajo.

Da sejemo s takim strojem bolj globoko, obešamo na
sejalne cevi posebne uteži, ki so vsakemu stroju pridejane.
Tudi se dajo ti stroji prirediti za setev pese, repe itd.

Sejalni stroji za setev v vrste, ki sejejo hkrati po 7
do 21 vrst, stanejo 230 do 380 gld.

c)  Setev v jamice.

V jamice (jarčke, kupčke, stopnje) sejemo take rastline,
ki potrebujejo na vse strani veliko prostora, da dobro uspe¬
vajo. V jamice sejane rastline se najbolj jednakomerno raz¬
vijajo in trpijo najmanj pred pozno slano, sušo in mrčesi.
Posebno se priporoča taka setev za krompir, fižol, turščico

181

itd., sploh za rastline, ktere je treba okopavati in ogrebati.
Pri setvi v jamice prihranimo največ semena.

V jamice sejemo ali z roko, ali pa tudi s strojem. Za
tako setev je treba njivo popolnoma poravnati in z brano
zrahljati. Če sejemo z roko, razčrtati je njivo z razčrtal-
nikom ali markerjem, in sicer le po d oj ge m, ali pa naj¬
prej po dolgem  in potem še počez.  Če vlečemo vrste ie
po dolgem, potakniti moramo seme vrteli vrstah tako, da
stoje rastline jednakomerno vsaksebi. Če vlečemo pa z mar¬
kerjem vrste po dolgem in potem še počez, tedaj je sejati
na tista mesta, kjer se križajo vrste. Nektere rastline, kakor
turščico, peso itd., lahko sejemo tudi po celi vrsti, potem
pa moramo izruti vse pregosto rastoče rastline.

Jamice napravljamo tako, da so med seboj v trikotni,
ali štirikotni, t. j. kvadratni, ali pravokotni zvezi, kakor

Pod. 89. Jamice v Pod. 90. Jamice v Pod. 91. Jamice v

trikotni zvezi. kvadratni zvezi. pravokotni zvezi.

pojasnjujejo to pod. 89., 90. in 91.

V jamice sejemo z roko, in sicer z motiko (saponom),
ali pa s sadilnimi klini,  ki so leseni, spodaj tumpasti
in okovani in take podobe, kakor jo kaže slika 92. Da pride
seme povsod jednako globoko v zemljo, zat<3
je na osti železna prečka, do ktere se lahko
zabode klin v zemljo. Sadilni klin rabimo | M
na pr. za setev turščice, pese itd.

Večjidel pa posejemo taka semena z mo- |!||
tiko, in sicer na ta način, da zasekamo v *

zemljo plitvo jamico, v ktero vržemo potrebno ||
število zrn. Za krompir delamo globokejše pod  ^
jamice. Napačno je, če se delajo te jamice pre- g a diini 'klin.
blizu skupaj, kar se pri nas češče opazuje. _

Pregosto sajen krompir napravi majhne grme in drobno go¬
molje. Pri gosti saditvi tudi ni mogoče okopati in osipati
krompirja z vprežnim orodjem, temveč vse se mora^ zgoditi
>-na rokah“, kar je veliko dražje za gospodarja, če mora
delati z najetimi delavci.

182

V jamice sejemo tudi s stroji, in sicer s stroji, ki so
nalašč za tako setev sestavljeni, ali pa s stroji, ki nam ra¬
bijo za setev v vrste, in kteri se dadd prav lahko urav¬
nati tudi za setev turščice, pese itd. v jamice.

Pod. 93. Stroj za setev v jamice.

Prav primeren stroj za setev pese in turščice v jamice
nam kaže pod. 93. Ta stroj seje hkrati v dveh vrstah in
stane okoli 30 gld. Dobe se pa tudi stroji, ki sejejo samo
po jedno vrsto in veljajo 12 do 15 gld. 1

8. Kako globoko je sejati?

Kako globoko je sejati različna kmetijska semena,
to se ravna pred vsem po velikosti semena, potem pa tudi
po lastnostih zemlje, po vremenu in letnem času.

Drobna semena je sploh plitvo sejati, kakor na pr.
deteljo, repo itd. Žito je k večjemu 5 centimetrov (2 palca)
globoko zagrniti, da se pred zimo dobro ukorenini, in da
lažje prestaja zimski mraz. Globje kakor žito sejemo sočivje,
fižol, grah, bob itd.; najglobje pa sadimo krompir. Debela
semena sejemo sploh globokeje, ker potrebujejo več vlažnosti
za kalitev.

Ali je seme bolj ali manj plitvo sejati, to se ravna
tudi po zemlji;  v težki in mokri zemlji je seme bolj plitvo
zagrniti, kakor pa v rahli in bolj suhi zemlji. Zatč vidimo,
da sejejo gospodarji v peščeni zemlji razna semena pod
brazdo (ga podoravajo), med tern ko ga sejejo v glinasti
ali ilovnati zemlji na brazdo (ga z brano podvlačijo). V
vlažnem podnebju in pri vlažnem vremenu je tudi bolj plitvo
sejati.

1  Talce stroje izdeluje tvrdka Fran Luttenberger v Weiz-u na Šta¬
jerskem.

183

Prav posebno moramo gledati na to, da pride seme
povsod jednakomerno globoko  v zemljo. To je glavna
reč, če hočemo, da nam seme hkrati izkali, in da bodo
rastline sploh jednakomerno rastle. Če pade seme različno
globoko, potem nam nekaj semena prej izkali, nekaj po¬
zneje, in če je padlo kaj semena pregloboko v zemljo, ne
more nam izkaliti, ker se redilne snovi prej pora¬
bijo v semenu, predno pride mlada kal do vrha. Preglo¬
boko sejano seme ne more izhajati.

Najbolj jednakomerno pada seme v zemljo, če ga se¬
jemo s sejalnim strojem, ki seje v vrstah. Pri tem stroju
razrivajo sejalni lemeži zemljo jednakomerno globoko; zaradi
tega pride tudi seme povsod jednako globoko v zemljo. Tako
sejano seme izkali hkrati; zaradi tega
se tudi pozneje nobena druga setev
tako jednakomerno ne razvija, kakor
le-ta. Kako jednakomerno globoko pada Pod 94 Sseialnims( roiem
seme pri taki setvi v zemljo, kaže nam v vrstah s J ejano sem J e .
pod. 94.

Nam, manjšini kmetovalcem, pa ne kaže imeti takega
stroja, ker je predrag in se zaradi tega ne izplača. Zato
moramo gledati, da si drugače pomagamo, da spravimo
seme kolikor mogoče jednakomerno globoko v zemljo.

Pri nas sejemo različna semena ali pod brazdo, ali
pa na brazdo.  Na brazdo sejemo drobnejša semena, kakor
proso, lan, korenje, konoplje itd. Žito lahko sejemo pod
brazdo, ali pa na brazdo. Koruzo in bob pa sejejo gospodarji
radi pod brazdo. Pri setvi na brazdo zagrinjamo seme z
brano, pri setvi pod brazdo pa podoravamo semena s plugom.
V težki zemlji kaže žito sploh sejati na brazdo. Ker pa
pride pri taki setvi seme nejednakomerno globoko v zemljo,
ce ga na surove brazde vsejemo in potem z brano zavla-

čimo, kakor kaže pod. 95., je boljše, _

da brazde enkrat z večjega prevlačimo

(,;Spahnemo“), predno, sejemo, da se

nekoliko zravnajo. Še le potem je p 0( i. 95. ka surove brazde

sejati, natd pa zopet seme dobro za- sejano, seme.

vlačiti.

Na brazdo kaže tudi sploh sejati, če je podnebje vlažno,
zemlja pa rada mokra. Pri nas sejejo kmetovalci ozimino
radi pod brazdo in pravijo, da se žito bolj ukorenini. 1 o
pa ni res; ako je zemlja težka, nam veliko semena pod
brazdo segnije.

184

V rahli in lahki zemlji, kakoršna je peščena zemlja
ali puhlica, kaže semena podoravati ali sejati pod brazdo.
Te brazde pa ne smejo biti globoke. Seme podoravamo
lahko z navadnim plugom; veliko bolj jednakomerno ga pa
spravljamo z razruševalcem v zemljo. V novejšem času ra¬
bijo veliki posestniki za podoravanje semena dvo- in tri-
lemežne pluge, ktere sem spredaj opisal (str. 96.); imenu¬
jejo jih zategadelj tudi sejalne pluge.  Ti plugi delajo
hitro, ker režejo hkrati po dve ali tri, seveda bolj plitve
brazde. Če je seme podorano, potem je brazde poravnati še
z brano. Podoravanje semena se v lahki zemlji posebno v
tem slučaju priporoča, če je podnebje suho.

Majhna, t. j. drobna semena sejemo na brazdo; brazde
je pa prej dobro prevlačiti in poravnati, da se seme čisto
plitvo zavlači, ali pa zakoplje. Tako delamo pri deteljnem
semenu, pri repi, prosu, korenju itd.

Pri majhnih in lahkih semenih, kakoršna so na pr.
semena trav, zadostuje večkrat, če jih na zrahljano zemljo
pritisnemo z valjarjem. Namesto valjarja se rabi tudi njivska
vlača, da se seme prav plitvo zavlači.

9. Setev različnih mešanic.

Deteljo, travo, korenje sejemo navadno med žito, lan
itd. Taka setev je v marsičem koristna. Podsejana drobna
semena bolj gotovo izkalijo, ker ostane zemlja pod žitom
dalje časa vlažna. Vrline rastline so razun tega podsejanim
rastlinam nekaka odeja, ktera jim daje blagodejno senco
in jih v nežni mladosti varuje neugodnega vremena.

Poleg vsega tega pa pridelamo na ta način v jednem
letu po dve rastlini, in .to z enkratnim obdelovanjem, tedaj
s polovico manjšimi stroški.

Za vrhne rastline smemo le take rastline pridelovati,
ktere podsejanih preveč ne senčijo, ktere ne poležejo, in
ktere lahko zgodaj pokosimo ali požanjemo. Take rastline
so zeleni oves in sploh žita, ktera pokosimo za, krmo, ko
so še zelena; slabša so tista žita, ktera puščamo dozoreti.

Na tem mestu mi je omeniti tudi skupno setev
jednakovrstnih rastlin,  t. j. takih rastlin, ktere rasto
jednakomerno, in ki potrebujejo jednakega oskrbovanja in
obdelovanja. Taka skupna setev je na’ pr. setev soršice,
namreč pšenice in rži, potem setev detelje in trave, setev

185

fižola med krompir in turščico, setev boba, korenja in sa-
late itd. Tako setev vidimo zlasti pri malih posestnikih.

S skupno setvijo različnih rastlin se več pridela, ker
se zemlja v svojih plasteh bolj izkoristi; različne rastline
segajo s svojimi koreninami različno globoko v zemljo, in
ker rabijo tudi različen živež, počutijo  se dobro druga
poleg druge.

10. Po kaki vrsti je sejati rastline?

Izkušnje nas uče, da rastline večjidel slabo rode, če
jih sejemo zaporedoma po več let na jednoisto njivo. Eavno
tako vemo tudi iz izkušnje, da ni jednako, ali sejemo pše¬
nico za ržjo, ali pa za deteljo. Vsakemu poljedelcu je dobro
znano, da pšenica za deteljo prav dobro plenja, za ržjo pa
ne. Že celč pa ne obrodi pšenica za pšenico. ,

Iz vsega tega se učimo, da ni vsejedno, po kaki vrsti
pridelujemo rastline, in da je veliko na tem ležeče,
kako se vrste rastline po njivah. Ker nam je dandanes
povsod gledati na to, kako bi pomnožili in izboljšali pri¬
delke, moramo vsegdar skrbeti, da odločimo na njivah vsaki
rastlini najpripravnejši prostor, ali skratka rečeno, da rast¬
line vrstimo kolikor mogoče pravilno. Vsakemu poljedelcu,
ki hoče z malimi stroški veliko pridelati, je tedaj potrebno
vedeti, kako naj slede rastline druga za drugo.

Setev rastlin po gotovem redu ali vrsti imenujemo
kolobarjenje rastlin,  in vrsto, po kteri pridelujemo
rastline na njivah, imenujemo kolobar.

a)  Na kaj je gledati pri kolobarjenju rastlin?

Pri kolobarjenju rastlin se je na marsikaj ozirati, pred
vsem pa na lastnosti, ali na naravo posameznih
rastlin,  ktere hočemo vrstiti.

Kmetijske rastline so zelo raznovrstne v svojih last¬
nostih, posebno kar se tiče tega, kako so korenine razvite,
in kakšen živež potrebujejo. Kakor nam je znano, imajo
nektere rastline dolge korenine,  s kterimi rastejo glo¬
boko v zemljo; s temi koreninami izmolzejo spodaj_ ležečo
plast tako, da jih smemo še le črez nekaj let sejati zopet
na tisto mesto, drugače nam ne obrode. Take rastline so
na pr. detelje in lan; te smemo sejati še le po preteku
6 do 9 let zopet na tisto mesto, da nam dobro uspevajo.

186

O nemški detelji ali lucerni se sploh govori, da se sme še
le črez toliko let zopet na tisto njivo sejati, kolikor let je
rastla prej na njej. In to je čisto naravno! Kajti čim dalje
časa je rastla na jednem mestu, tem bolj je zemlja izpita
na živežu; in ker pobira lucerna svoj živež iz globoke plasti,
treba je več let, da se zopet nabere potrebna množina ži¬
veža. V globokejši plasti manjka namreč zraka in toplote,
in zatd nastaja tudi v tej plasti dosti počasneje potrebni
živež, kakor zgoraj pri vrhu, kjer ne manjka zraka niti
toplote, in kjer je poleg tega zemlja tudi gnojena.

Po takih rastlinah pa, ki porabijo živež v nižjih plasteh,
ostane zemlja še dobra za druge rastline, ki so plitvo
ukoreninjene, in ktere dobivajo potrebni živež pri vrhu.
Tako nam je znano, da po detelji prav dobro obrodi žito
brez vsakega gnojenja. Detelja zapušča rodovitno zemljo za
žito, ker se redi 'deloma od nižjih plastij zemlje, deloma pa
tudi od zraka. Detelje prištevamo namreč k tistim malo¬
številnim rastlinam, ki so zmožne prejemati nekoliko dušika
tudi iz zraka. Ker so detelje globoko ukoreninjene in „dušik
nabiraj oče“  rastline (glej str. 27.), prav zaradi tega ostaja
po detelji zgornja zemlja tako dobra za žito. Turščica na¬
pravi največ svojih korenin tudi pri vrhu; uspeva nam za¬
radi tega tudi prav dobro po detelji, akoravno ji ne gno¬
jimo. Tako uče vsaj izkušnje na ilovnati zemlji.

Nektere rastline nam le takrat dobro obrode, če jim
močno gnojimo,  druge nam pa bolj uspevajo na njivah,
ki so bile leto prej gnojene. Mnogo je tudi takih rastlin,
ktere nam dajejo še povoljne pridelke na takih njivah, ktere
so bile pred tremi ali štirimi leti gnojene. Za korenstvo,
na pr. peso, repo itd., je treba zemljo dobro pognojiti.
Krompir pa že lahko pridelujemo po njivah, ki so ugnojene
od prešlega leta. Domači detelji ne gnojimo, kedar jo se¬
jemo; treba ji je pa vendar zemlje,, ki je močna in od pretek¬
lega leta še dosti gnojna. Žito nam dobro obrodi, če ima
njiva še dosti moči od prej. Kjer pa pridelujejo dosti žita
in malo drugih rastlin, tam gnoje tudi žitu, na pr. ozimnemu
ječmenu, ozimni pšenici itd. Mnogo boljše pa je, če bodemo
zanaprej gnojili krmskim rastlinam, po teh pa pridelovali
žito brez vsega gnojenja.

Pri sestavi kolobarja je vsakemu poljedelcu na to pa¬
ziti, da odloči vsaki rastlini najpripravnejši
prostor, in da seje na gnoj tiste rastline, ki
prenašajo močno gnojenje.  Vse druge rastline naj

187

pa tako razvrsti, da pridejo najbolj malotrebne in najmanj
izbirčne rastline na zadnje mesto. Oves sejemo za zadnjo
rastlino v kolobarju, ker poišče s svojimi močnimi in go¬
stimi koreninami v zemlji vse, kar je prejšnjim rastlinam
ostalo, in kar je količkaj porabnega za živež. Zatd pa ostane
zemlja po ovsu izpita in izmolzena, in moramo jo
dobro pognojiti za sledeči sadež.

Kaznovrstne rastline potrebujejo sicer jedne in iste
redilne snovi za živež, a vendar potrebujejo nekjtere
rastline dosti več kake posebne redilne snovi.
Tako je znano, da porabijo žitne rastline posebno veliko
fosforove kisline za napravo semena; druge rastline, kakor
na pr. okopavine, potrebujejo veliko kalija itd. Če rast¬
line pravilno vrstimo glede na to, koliko potrebujejo jedne
ali druge redilne snovi, in če sejemo za rastlinami, ki po¬
rabijo v zemlji veliko fosforove kisline, take rastline, ki se
živijo poglavitno s kalijem, tedaj znamo zemljo dobro izko¬
riščati. Pri takem kolobarjenju nam ostane zemlja rodovitna
tudi za sledeče rastline.

To pa, ni še vse, na kar se moramo ozirati pri kolo¬
barjenju. Če hočemo z umnim kolobarjenjem pomnožiti in
izboljšati pridelke, paziti moramo še na to-le: Posamezne
rastline je tako uvrstiti v kolobar, da lahko za vsako
rastlino zemljo primerno obdelamo in pripra¬
vimo;  a rastline morajo biti tudi tako uvrščene, da jih
lahko sejemo o pravem času.  Tako postavim, ne bo
mogoče, v hladnih krajih sejati ozimine po poznih okopa-
vinah.

Dalje moramo gledati na to, da sejemo po rastlinah,
ki zapuščajo plevelno zemljo, take sadeže, ktere okopavamo,
da se plevel zatira,  zemlja pa zopet očisti.
Med žitom se zaredi največ plevela; po žitu nam je sejati
kako okopavino, da se zopet iznebimo nadležnega in škod¬
ljivega plevela. Le tako bo mogoče, imeti čiste njive. Na¬
mesto olcopavin sejemo po žitu tudi krmske rastline, na pr.
detelje itd. Pod gosto rastočo deteljo se mnogo plevela^ za¬
duši; kar ga pa ostane, tega ukončamo z večkratno košnjo.

S primernim kolobarjenjem preganjamo tudi
razne živalske škodljivce in odvračamo rast¬
linske bolezni.  Opozorim za vzgled le na koruzno ušico,
zaradi ktere moramo po turščici kaj drugega sejati, da jo
preganjamo.

188

b)  Kako je kolobariti?

Če gledamo na vse, kar smo slišali doslej, potem nam
ne bo težko sestaviti primeren kolobar. Najprej mora pač
vsak določiti, ktere rastline misli sejati;  v drugič
pa mora določiti, kolik prostor boobsejalzjedno
ali drugo rastlino,  ali z drugimi besedami rečeno, ko¬
liko bo sejal pšenice, koliko ovsa, koliko detelje itd.

Veliki posestniki, kteri imajo dosti polja, obsejejo na¬
vadil« z vsako rastlino jednako velik prostor. Pri njih so
posamezne njive tako razdeljene, da so kolikor mogoče jed¬
nako velike. Po številu rastlin, ktere pridelujejo, ravna se
tudi število njiv na takih posestvih. Če se je odločil go¬
spodar pridelovati na pr. sledeče rastline: pšenico,
ječmen, oves, turščico, ajdo, deteljo, peso in
krompir,  in če hoče z ovsom obsejati dve njivi, tedaj je
treba te rastline primerno uvrstiti v kolobar, njivo pa raz¬
deliti v osem, kolikor mogoče jednako velikih kosov. Dotični
kolobar pa bo sestavil na pr. tako-le:

1. leto: pesaX;

2. leto: ječmen z deteljo;

3. leto: detelja;

4. leto: turščica;

5. leto: oves;

6. leto: krompirX;

7. leto: pšenica — ajda;

8. leto: oves.

Prvo leto bo sejal peso, ktero bo treba močno zagno¬
jiti, kakor to kaže pridejani križček. Po pesi bo prideloval
jari ječmen, v kterega bo sejal deteljo. Tretje leto raste
detelja. Po detelji mu bo še dobro obrodila turščica brez
gnoja, če je zemlja količkaj močna. Po turščici pride oves.
Oves zapusti izdelano zemljo; zat<5 jo je treba zopet dobro
ugnojiti in pripraviti za krompir. G-nojitev kaže zopet pri¬
dejani križček. Po krompirju bo pridelava! pšenico in po tej
strniščno ajdo. Po ajdi bo pa sejal zopet oves.

Ta kolobar je „osemleten“, kakor pravimo, in v teh
osmih letih je vsaka njiva dvakrat dobro pognojena. Prvi
gnoj zaleže za pet rastlin, drugi pa za štiri. Kastline so v
tem kolobarju tako razvrščene, da se vsaka rastlina lahko
pravočasno vseje. Z okopavinami se je dovolj skrbelo za
zatiranje plevela. Detelja pride še le v osmih letih zopet
na tisto njivo. Turščica obrodi dobro po detelji, kjer je

189

zemlja ilovnata in dosti močna. Po pšenici pride strniščna
ajda. in po tej oves. Tukaj si slede tri rastline, ktere pri¬
delujemo zastran zrnja. A razmere včasi tudi to dopuščajo,
kakor kaže predstoječi kolobar, ki je v rabi na deželni kme¬
tijski šoli na Grmu, in kteri se prav dobro obnaša.

Njive v jednake kose je mogoče le tam razdeliti, kjer
je polje celotno ali zloženo, t. j. kjer se vsa zemljišča skupaj
drže, kakor vidimo to navadno pri velikih posestvih. Dru¬
gače pa je, če je posestvo razkosano, če ležijo njive na vse
strani, in če so njive različno velike, kakor nahajamo to
večinoma pri našem navadnem posestniku. V takih razmerah
je treba večje njive po potrebi razdeliti in obsejati z raz¬
ličnimi sadeži, dočim je majhne njive obsejati z jednakimi
rastlinami, da dobimo zadostne pridelke od posameznih
rastlin.

Na malem posestvu pa je tudi iz drugih vzrokov te-
žavneje kolobariti. Mali posestnik ima malo zemlje, pride¬
lovati pa mora vsakovrstne rastline, da izhaja. On ne more
pridelovati posameznih rastlin v jednaki množini, kakor de¬
lajo to veliki posestniki. Njemu manjka zemlje za to. Za¬
radi tega mora več prostora odločiti za tiste rastline, kterih
največ potrebuje za živež in krmo, in ktere se dadd dobro
spečati. V manjši meri mu je pa sejati take rastline, kterih
ne potrebuje veliko. Mali posestnik mora tedaj dobro pre¬
udariti, kolik prostor bo obsejal z jedno ali drugo rastlino,
da bo zemlja po jedni strani dobro izkoriščena, in da bo z
druge strani vsega dosti pridelal, česar potrebuje za kme¬
tovanje (živež, krmo, steljo) in za prodajo.

Za malega posestnika je tedaj pravilno kolobarjenje
težavnejše, in zat<5 mora manjši posestnik še posebno
paziti in gledati, da rastlinam odkaže pripraven prostor,
in da jih tako seje drugo za drugo, kakor to zahtevajo
spredaj popisana navodila.

Mali kmetovalec naj takd-le ravna: Najprej mora
določiti, kake rastline bo prideloval, in v koliki meri
bo sejal posamezne rastline.  To vprašanje je zanj
posebno važno. On mora preračunati, koliko mu kaže sejati
pšenice, koliko rži, koliko ječmena, ovsa. ajde, turščice, krom¬
pirja, repe, korenja, detelje itd. Od nekterih rastlin bo sejal
polovico manj, kakor od drugih, od nekterih le jedno tret¬
jino, ali celo jedno četrtino. Na jedni in tisti njivi bo lahko
skupaj prideloval take rastline, ktere so si podobnih
lastnostij.

190

Če hoče pridelovati na pr. krompir, turščico, peso, rž,
pšenico, ječmen, oves, ajdo in deteljo, in če hoče obsejati
z deteljo, pšenico, ovsem in ajdo en cel del njive, s turščico,
ržjo, krompirjem in peso le jedno tretjino, z ječmenom pa
polovico, potem je treba vse njive tako razdeliti, da dobi
skupaj pet jednako velikih prostorov, na kterih prideluje te
rastline lahko tako-le:

1. leto: 7s turščiceX, 1 / 3  krompirjaX in y ?  peseX.

2. leto: 2 /„ zimske pšenice in V, zimske rži; vmes se
seje detelja.

3. leto: detelja.

4. leto: V, pšenice in % ječmena, — potem strniščna ajda.

5. leto: oves.

Prvo leto pridejo na njivo tri rastline, kterim moramo
dobro pognojiti; vse tri so okopavine, za ktere je treba
zemljo jednako obdelati. Drugo leto obseje dve tretjini tega
prostora s pšenico, jedno tretjino pa z ržjo. Po krompirju in
po turščici seje pšenico, po pesi pa rž. Med oboje žito pa
vseje deteljo, tako da ima vsako leto jedno celo njivo z de¬
teljo obsejano. Deteljišče obdela potem na pol s pšenico in
na pol z ječmenom. Po obeh pa seje strniščno ajdo, kteri
bo treba nekoliko pomagati z jednim ali drugim gnojilom.
Po ajdi pride oves tudi na celo njivo.

Iz pričujočega pregleda se lahko učimo, kako nam je
treba kolobariti, če sejemo v različni meri posamezne rastline.

Vsak gospodar si mora za svoj kraj sestaviti primeren
kolobar. Pridelovati je posebno take rastline, ki se bolj iz¬
plačajo. Ker se pa v tem oziru izpreminjajo razmere, ne bo
mogoče imeti stalnega kolobarja, namreč da bi se zmirom v
jednaki meri pridelovale posamezne rastline. Treba nam je
temveč s časom hoditi in pridelovati v večji meri tiste rast¬
line, ki nam več donašajo. Kolobar bo treba zaradi tega
sem in tja premeniti. Da bo pa to mogoče, skrbeti mo¬
ramo za gnoj.  Kdor ima dosti gnoja, ta si pri kolobar¬
jenju lahko pomaga iz vsake zadrege in lahko prenareja
kolobar, kakor mu bolje kaže.

Posebno mali posestniki, ki sejejo vsakovrstne rastline
in v različni meri, in kteri pridelujejo tudi strniščne rastline,
kakor ajdo, repo itd., morajo na to gledati, da jim zemlja
ne opeša, in da sejejo vsako rastlino na pripraven prostor.
Zaradi tega morajo skrbeti, da dobe dosti gnoja, in da gnoje
svoje njive bolj pogostoma in rajši po malem. Saj mora tudi

191

vrtnar bolj pogostoma gnojiti, če hoče na jednoisti gredici
pridelati po več sadežev v jednem letu.

Le s primernim gnojenjem, ki se ima ravnati po last¬
nostih zemlje, po potrebi rastlin itd., moremo ohraniti zemljo
rodovitno za posamezne rastline, če je tudi kolobarjenje
še tako težavno.

V današnjih časih moramo gledati najbolj na to, da
bodemo pridelovali potrebno krmo tudi po njivah; na to je
gledati posebno v krajih, kjer nam primanjkuje travnikov.
Domačo deteljo (tudi kranjsko, štajersko itd.) uvrstimo v
kolobar za jedno leto, v ugodnejših legah pa tudi za dve
leti. Namesto same detelje sejemo dandanes tudi deteljo in
travo skupaj; take mešanice puščamo po tri do šest
let na njivi in jih rabimo za košnjo in pašo.

Po goratih in planinskih krajih, kjer je podnebje vlažno,
zemlja pa travorodna, obdelujejo njive nekaj let s kme¬
tijskimi rastlinami, potem jih pa puščajo, da se zaledinijo
in obrastejo s travo. Njive izpremene torej v travnike in
pašnike (ornice), ktere kose po 4 do 6 let; potem jih pa
zopet preorjejo in obdelajo za žito in druge rastline.

Nekterih rastlin ne moremo uvrstiti v kolobar, ker
jih puščamo po veliko let in sploh za nedoločen čas na
jednoisti njivi. To velja na pr. za nemško deteljo, za espar-
zeto, za topinamburo itd. Na takih njivah pustimo na pr.
nemško deteljo toliko let, dokler nam daje dobre košnje.
Ko pa oslabi, sejemo jo na drugo njivo, deteljišče pa pre-
orjemo in uvrstimo v kolobar.

Po naših slovenskih krajih so razmere za pridelovanje
kmetijskih rastlin tako različne, da ne morem na tem mestu
priporočati nobenega posebnega kolobarja; pač pa hočem v
sledečem povedati v obče, kako naj sledijo rastline jedna
za drugo. Nastopno kazalo nam kaže, kako se imajo rastline
vrstiti v različnih okoliščinah. Da je stvar bolj jasna, ime¬
novane so rastline, ki so rastle doslej, kot »prejšnje
rastline",  rastline pa, ktere hočemo sedaj sejati, kot
»sedanje rastline",  in one, ktere naj pridejo za temi,
kot »naslednje rastline".

Prejšnja rastlina. Sedanja rastlina. Naslednja rastlina.

Detelja ali deteljna
mešanica, grašiea, bob,
grah, turščica, krompir,
ogršfiica, konoplje

Pšenica

Krompir, pesa, turščica,
konoplje, detelja, . rž,
oves

192

193

1  Lucerne ne sejemo v kolobarju, ampak na posebnih^ njivah, kjer
Jo puščamo po 6 do 10 let, pa tudi dlje časa.

Poljedelstvo I.

13

194

11. Koliko semena je treba?

Koliko semena nam je treba, da posejemo določen
prostor, na pr. 1 hektar, to se ravna po različnih okoliščinah.
V obče rečeno, moramo gosteje sejati tam, kjer je podnebje
mrzlo in sploh bolj neugodno, kjer je zemlja pusta, plevel-
nata in slabo obdelana, potem takrat, če pozno sejemo, če
se rastline slabo obraščajo, in če sejemo globoko; še posebno
pa tedaj, kedar sejemo staro in slabo seme.

Koliko semena potrebujemo za setev, to se ravna tudi
po tem, čemu  da pridelujemo rastline. Tako nam je sploh
znano, da je treba rastline, ktere pridelujemo za krmo, bolj
na gosto sejati, kakor pa rastline, ktere sejemo zaradi se¬
mena. Lan za predivo moramo bolj gosto sejati, kakor lan
za seme itd.

Največ semena se porabi, če sejemo z roko na široko;
manj se ga porabi, če sejemo s strojem na široko, in naj¬
manj, če sejemo s strojem v vrste. To velja na pr. za žito.
Nektere rastline, kakor turščico, peso itd., sejemo tudi v
jamice ali kupčke. Samo po sebi se razume, da se rabi za
tako setev sploh najmanj semena, bodi si da sejemo z roko,
ali pa s strojem.

Paziti moramo pri vsaki rastlini, da je ne sejemo ne
pregosto, ne preredko. Pregosta setev  je napačna; pri
njej se trati seme. Še veliko večja napaka je pa to, da se
pregosto rastoče rastline slabo razvijajo, da rade poležejo,
in da nam dajejo sploh slabše pridelke. Preredka setev
je pa tudi*slaba, ker daje premalo pridelka. 'Razim tega se

195

na redko zasejanih mestih prikaže veliko škodljivega
plevela, ki znižuje pridelek in povzroča mnogo dela in
stroškov za pletev.

Kmetijska semena so različno debela. Za jednako velik
prostor je treba manj semena, če je seme drobno, več pa,
če je seme debelo. Če hočeš njivo, ki je 1 hektar velika,
obsejati s pšenico, rabiš 250 litrov semena; prosa pa po¬
trebuješ za takšen prostor le 50 litrov.

Vsak gospodar mora skrbeti, da ne trati semena po
nepotrebnem. Kdor seje pravočasno, kdor njivo dobro pri¬
pravi, in kdor rabi najboljše seme za setev, ta je lahko
varčen s semenom.

12. O presajanju rastlin.

Nektere rastline, na pr. zelje itd., sejemo na posebne
gredice ali lehe, da dobimo sadike  („flance“); te presa¬
jamo potem na njive, kakor hitro so dosti velike. Na takih
gredicah izgojujemo rastline z vso pazljivostjo, kar bi na
njivi ne bilo mogoče.

Presajanje se priporoča posebno pri takih rastlinah,
ki so v mladosti zelo občutljive proti neugodnemu vremenu,
ktere potrebujejo za razvoj dalje časa, kterih seme je dra¬
goceno, in ktere se sploh dado z uspehom presajati.

Potrebne gredice ali lehe napravljamo blizu doma, na
vrtu ali sploh na kakem drugem pripravnem prostoru, ki
leži na solncu in je kolikor mogoče zavarovan pred mrzlimi
vetrovi. Na te gredice sejemo dotično seme na gosto, tako
da na malem prostoru izgojimo brezštevilno sadik. Mlade
rastline varujemo suše s tem, da jih po potrebi zalivamo,
slane pa s tem, da jih črez noč pokrivamo s slamo ali
smrečjem. Ker varujemo mlade rastlinice pred slano, in ker
jih sejemo na prisojnih lehah, zaradi tega jih lahko sejemo
veliko zgodneje. Predno nam sadike dorastejo, imamo čas,
da njivo dobro obdelamo in pripravimo za presajanje.

Ko so sadike malo ped visoke in je koreninica pri
vrhu tako debela, kakor gosje pero, tedaj so sadike dosti
močne za presajanje. Presajamo jih pa ob deževnem vremenu.
Za presajanje je odbrati lepe, dobro ukoreninjene in zdrave
sadike. Prav je, če pred saditvijo namočimo korenine v
močniku, kterega napravimo v kakem loncu^ iz ilovice, go¬
vejega blata in vode. V takem blatu namočene koreninice
se dosti rajši primejo in se bolj krepko ukoreninijo.

13 *

196

Sadike presajamo z roko in napravljamo potrebne ja¬
mice z motiko, ali jih pa vsajamo s sadilnim klinom,
kakoršnega kaže pod. 96. S sadilnim klinom
se sproti zabadajo potrebne luknje.

Pri presajanju je treba koreninice neko¬
liko skrajšati; tudi je gledati, da se spodnji
konec koreninice pri vlaganju ali vtikanju ne
zavije nazaj, temveč da leži naravnost nizdolu.

Marsikod je navada, da porežejo sadikam
nekoliko listja ali perja. To je čisto prav, kajti
pomisliti moramo, da nam izrite in presajene
sadike močno opešajo in oslabe. Mnogo drobnih
koreninic se namreč pri tem delu potrga; pre¬
sajene rastline potrebujejo zaradi tega precej
časa, da si zopet opomorejo, in da se ukoreninijo na novem
prostoru. O suši je treba presajene rastline zalivati, če je
le voda pri rokah. Izvrstno jim pomagamo k boljši rasti,
če jih ob deževnem vremenu zalivamo z gnojnico ali se-
kretnico.

Za presajanje pripravno je zelje in sploh zeljnate
rastline. Pri pesi pa smo si na škodi, če jo presajamo.
Izkušnje nas uče, da ostane presajena pesa veliko drobnejša,
kakor pesa, ktero smo sejali naravnost na njivo. Pri nas
je navada, da se pesa presaja, a veliko pametnejše bi bilo,
ko bi jo gospodarji sejali naravnost na njive. Taka pesa
ne zaostane nič v rasti, temveč se v jednomer naprej razvija
in napravlja veliko debelejše korenine. Pesno seme je dan¬
danes tudi tako po ceni, da se stroški za seme prav dobro
izplačajo  z večjim pridelkom, kterega dobimo, če peso
naravnost sejemo.

VIII. Oskrbovanje rastlin.

Rastoče rastline so podvržene mnogovrstnim škodljivim
vplivom. Zato jih ni puščati v nemar, temveč jim moramo
streči ter jih varovati^ vsake škode, da se nam kolikor mo¬
goče dobro razvijajo. Če tega ne storimo, smo si sami krivi
slabih uspehov in slabe letine.

Če hočeš rastline dobro oskrbovati, vedeti moraš, kaj
jim vse škoduje. Le kdor pozna, kaj potrebujejo rastline za

Pod. 96.

Sadilni klin.

197

dobro rast, ta jim zna dobro streči in odvračati od njih
škodljive vplive.

Rastočim rastlinam škoduje neugodno vreme,
plevel, rastlinske bolezni, škodljive živali,
kakor tudi neugodne lastnosti zemlje.  Treba je, da
se tedaj natančneje seznanimo s temi škodljivimi vplivi, da
jih bodemo znali odstranjevati.

1. Neugodno vreme in uime.

Rastlinski rasti škodujejo slana, sneg, suša, moča, veter
in toča.

a)  Slana in sneg.

Slana ali mraz nam dela v nekterih letih prav veliko
škodo na polju. Zgodnje slane škodujejo v jeseni, posebno str¬
niščni ajdi; pozne slane pa nastopajo spomladi in so kaj
nevarne za krompir, fižol itd. Proti zgodnjim in poznim
slanam smo na njivah brez pomoči; le na majhnih gredicah
moremo rastline varovati slane, če jih namreč pokrivamo
s slamo, listjem itd.

V zimskem času škodujejo slane tudi ozimnemu žitu
in lanu; to opazujemo, če ni dolgo časa snega, in če mokra
zemlja po noči zmrzuje, po dnevu pa se zopet otaja vsled
južnega vremena. V zgodnji pomladi vidimo potem, da je
veliko žitnih rastlinic izritih, in da leže s koreninami vred po
vrhu zemlje. To se zgodi zaradi tega, ker voda pri vrhu
zemlje zmrzne in zemljo z rastlinami vred privzdigne. Dolge
koreninice se tudi potrgajo pri tem. Ko se zemlja otaja,
vsede se zopet, mlado žito ostane pa izrito, ker ne morejo
koreninice nazaj v zemljo. Če se zmrzavanje in otajanje
zemlje ponavlja, in če nastopijo spomladi še močni vetrovi,
potem se izrita strn posuši. Tedaj pravimo, da je s rež ali
srenj  (tudi zmrzlin)  privzdignil mlado strn.

Proti tej škodi nimamo druge pomoči, kakor to, da
spomladi povaljamo strn takoj, kakor hitro se
je zemlja nekoliko osušila.  Z valjarjem se strn zopet
na zemljo pritisne, in spodnja kolenca rastlin začnejo po¬
ganjati nove koreninice. Večkrat je mogoče na ta način še
°teti poškodovano setev.

Sneg  je rastlinam v zimskem času dobra odeja, ker
jih varuje ostrih vetrov in slane. Posebno dobra je snežena
°deja za mlado žito, če je padel sneg na zmrzlo zemljo.

198

Če je pa padel sneg na mokro zemljo, potem je mogoče, da
nam strn segnije. Posebno nevarno je to takrat, kedar je
ve lik o snega, ali pa kedar se napravi po vrhu snega le¬
dena skorja,  ki zabranjuje, da ne more zrak blizu. Tako
skorjo moramo zdrobiti s plugom ali razruševalcem, ali naj
jo pa živina razhodi.

Če nam gre ozimna setev vsled naštetih vzrokov pod
zlo, pravimo, da je žito pozeblo ali pognilo.

Če nam je strn tako pozehla, da je uničena več kot
četrtina skupnega dohodka,  potem lahko prosimo,
da se nam davek odpiše. 1  Potrebno prošnjo je pa pred¬
ložiti v 8 dneh pri okrajnem glavarstvu,  če ho¬
čemo, da se ozirajo na njo. V prošnji popišemo škodo, pro¬
simo za odpis davka, in da se škoda takoj  pregleda in
ceni po komisiji. Prošnja se naj napravi skupno, tako da
se vsi prizadeti posestniki podpišejo, oziroma tako, da velja
za vse posestnike. Vložiti jo je po kakem pooblaščencu, ali
pa po občinskem predstojniku.

Ker je treba njive, na kterih je žito pozeblo ali po¬
gnilo, na novo obse j ati, in ker se to ne sme prej zgoditi,
dokler ni škoda precenjena, zatd je potrebno, da se ogle-
dovalna komisija takoj prepriča o škodi; to moramo v do-
tični prošnji posebno poudarjati.

Če je žito_ čisto pozeblo (pognilo), obsejati je njive
s kako jarino. Če je pa žito le deloma pozeblo, potem lahko
zavlačimo vmes dotično jarino, da bo kaj več pridelka. Kes
je sicer, da nam zmes ozimine in j arine nejednakomerno
zori, in da taka zmes ni za seme, niti za kupčijo, vendar
si v takih slučajih še najbolj na ta način pomagamo. Ne¬
spametno pa je, če puščamo na pol, ali pa še bolj pozeblo
strn dalje rasti. Na takih njivah vzraste silno malo pri¬
delka, zato pa toliko več vsakovrstnega plevela. Mnogo je
še gospodarjev, ki puščajo skoro čisto prazne njive, da dobe
vsaj seme nazaj, kakor to opravičujejo. A mnogo boljše bi
bilo, da bi vsejali kaj drugega na take njive, s skupičkom
pa kupili potrebno seme.

b)  Moča.

Voda je neprecenljiv dar božji, kajti brez vode ni
življenja. Vendar nam prizadeva preobilna voda mnogo

1  Postava z dne 12. julija 1896.

199

škode na polju. Nalivi ali plohe, dolgotrajno deževje, in
kedar se po južnem vremenu sneg nagloma taja, vse to
nam dela veliko škodo.

Spomladi, ko se taja sneg, se je bati, da bi snežnica
zaostajala na njivah in preveč napajala, ali pa tako zato¬
pila žitne rastline, da bi nam pognile; z druge strani se
je zopet bati, da bi odnašala zemljo s strmih leg. Da se
to ne zgodi, treba je na primernih mestih že jeseni vrezati
brazde ali plitve jarke, po kterih se voda lahko odteka.
Ti razori ali jarki morajo biti zmirom čisti. Po vsakem na¬
livu je pogledati, ali jih ni voda poškodovala, da se nemu¬
doma popravijo, če je treba. Kjer orjemo na ozke kraje,
imeti je razore v dobrem stanu, da se voda lahko odvaja.

Preobilna moča je sploh kriva slabih letin. Moča
je največ kriva, da rastline rajši poležejo, gnijejo, in da
nam zrnje v klasju izkali. Mokro vreme med cvetjem ovira
oplodbo rastlin in zadržuje zoritev. Posebno rž ostane rada
jalova, če je cvetla ob dežu. Silno škodljivo je deževno
vreme pri žetvi in spravljanju pridelkov. Kjer sušimo žitno
snop j e zunaj v razstavkih (kopah, križih), lahko nam zrnje
v klasju izkali, če nagaja deževno vreme. Vsled. dolgo¬
trajnega deža nam ravno tako lahko pognije seno in otava
v kopicah (loncih).

Če je bilo po zimi veliko snega, nastajajo spomladi
rade povodnji,  ki so po nekterih krajih silno nevarne
in škodljive. Povodnji nanesč na njive proda in peska, od¬
našajo zemljo itd. Po nižjih legah in kotlinah nastopi včasi
toliko vode, da nastanejo cela jezera, pod kterimi vse po¬
gnije, kar je rastočega. Povodnji nastajajo, tudi jeseni in
v poletju. Posebno nevarne so pred košnjo in oh košnji.
Pred košnjo poplavljeni travniki dajejo ničvredno blatno
krmo, dočim nam ob košnji voda lahko odnese cele kopice
sena in otave.

če nam postane zemljišče vsled izredne povodnji
trajno ali začasno nerodovitno,  recimo, da nam
nanese voda toliko proda in peska, da je zemljišče v tistem
letu ali za več let popolnoma nerodovitno, ali pa če odtrga
in odnese voda velik del zemljišča, tedaj se nam mora po
postavi odpisati  davek za toliko let, dokler ni škoda po¬
pravljena. Za odpis davka  se je zglasiti v 8 dneh pri
okrajnem glavarstvu.

Če nam uniči povodenj na parcelah, do 4 hektarov ve¬
likih, najmanj jedno četrtino pridelka, na večjih parcelah pa

200

vsaj pridelek jednega hektarja, ali pa, kedar napravi dolgo¬
trajno deževje med žetvijo  tako škodo, da je uničena
več kot četrtina vsega čistega dohodka  v gospo¬
darstvu, tedaj moremo prositi, da se nam davek odpiše,
ravno tako, kakor če nam žito pozebe.

Škodo, ktero nam prizadeva preobilna moča v zemlji,
odvračamo s tem, da osušujemo zemljišča, da odpeljavamo
deževnico in snežnico po razorih ali posebnih jarkih, da
orjemo na ozke kraje in grebene, in da zemljo globokeje
obdelujemo.

c)  Suša.

Če nastopi suša takoj po setvi, tedaj nam rastline
počasi in nejednakomerno izkalijo. Pri suhem vremenu je
rast sploh počasna, in če pred cvetjem nič ne dežuje, ostane
nam klasje gluho ali jalovo, t. j. brez zrnja. Suša stisne
rastline.

Kavno tako se ni nadejati obilnega zrnja, če je bilo
v pričetku rasti mokro vreme, pozneje pa je nastopila suša.
V takih letih dozori žito po sili. V nasprotnem slučaju pa,
če je namreč mlado žito trpelo najprej zaradi suše, pred
cvetjem pa zaradi obilnega deža, dozori žito še dobro, ali
slama ostane kratka.

Posebno škoduje suša krmskim rastlinam, travnikom
in pašnikom. V suhih letih se pridela malo krme; to je v
današnjih časih velika škoda, ker je živinoreja glavni steber
kmetijstvu. V suši trpijo največ različne trave, ki so plitvo
ukoreninjene, in ktere potrebujejo že zaradi tega več moče
v zemlji.

Najbolj se upirajo suši take rastline, ki so globoko
ukoreninjene,  kajti s svojimi dolgimi koreninami segajo
tako globoko v zemljo, da najdejo še vedno dosti moče,
dočim so plitve koreninice že davno ovele. Iver se v globoko
obdelani zemlji rastline tudi bolj globoko ukoreninijo, zato
j e lahko umeti, zakaj vse rastline na globoko obdelanih
zemljiščih veliko lažje prenašajo  in pretrpe
sušo, kakor pa na plitvo obdelanih.

Proti suši si ne moremo drugače pomagati, kakor da
zemljo globje obdelujemo. Na travnikih lahko odvračamo
škodljivo sušo, če moremo napeljavati vodo iz bližnjega
potoka.

201

Če so zaradi splošne suše pridelki tako poškodovani,
da nam je uničena več kot četrtina skupnega či¬
stega dohodka,  prosimo lahko za odpis davka  na ta
način, kakor sem spredaj povedal (str. 198.).

d)  Vetrovi.

Močni vetrovi in burja škodujejo kmetijskim rastlinam;
oni jih polomijo, na tla pomečejo, raztrgajo jim listje, za-
branijo oplodbo cvetja (posebno pri rži), odbijejo klaske in
zrnje (pri ovsu, ajdi itd.), izsuše zemljo itd.

Žito najrajši poleže ali pade,  kedar dežuje z vetrom.
Najhitreje poleže tisto žito, ktero raste pregosto. Takemu
žitu manjka spodaj pri tleh svetlobe. Zaradi tega ostanejo
spodnji deli bilk šibki in tanki, in to je poglaviten vzrok,
da nam gosto žito tako rado poleže. Najrajši poleže žito na
močnih in preveč gnojenih (posebno s svežim hlevskim
gnojem gnojenih) njivah, ravno tako tudi na preveč vlažni
zemlji

Če pade žito pred cvetjem, ni posebne škode; tako
žito še vstane. Če je pa žito poleglo pozneje, ko je zorelo,
tedaj je pa škoda tem večja, čim bolj je bilo zrnje že raz¬
vito. Zgodi se včasi, da nam poleglo žito obleži; v takem
slučaju nam zrnje rado izkali, če je vreme vlažno, zrnje pa
dosti zrelo. ^Zgodi se celo, da nam začne klasje in slama
tudi gniti. Če trpimo s poleglim žitom tako škodo, da je
uničena več kot četrtina skupnega čistega dohodka, prosimo
lahko za odpis davka, kakor pri škodi, ktero nam suša
povzroči.

Da nam žito ne bo poleglo, gledati moramo pred vsem
na to, da žita ne sejemo pregosto, da premočno obrastlo
žito zredčimo z brano, potem da žita ne sejemo na preveč
gnojene njive, da osušujemo zemljišča itd.

Škodljivih vetrov se pa varujemo z nasajanjem drevja,
z ograjami, živimi mejami in plantami. Plante na \ipayskein,
na Krasu in po drugod so zelo koristne, ker slabe moč
vetrov in dajejo lepe postranske pridelke na grozdju.

e)  Toča.

Najhujša uima za poljske in druge sadeže je toča, ker
uniči v malo trenutkih ves trud kmetovalčev. Toča privihra
najrajši v vročih poletnih popoldnevih. Proti tej strašni šibi

202


ni nobene druge pomoči, kakor ta, da zavarujemo
pridelke.  Le škoda, da so zavarovalnine ali premije precej
visoke, posebno v takih krajih, koder toča pogostoma raz¬
saja. Vendar se tudi v takih krajih izplača zavarovanje žita
in drugih rastlin.

Najbolj znana zavarovalnica te vrste je „ogerska za¬
varovalna družba na akcije proti toči". Paziti pa je, da se
pravilno zavarujemo in pošteno. Pri takem zavarovanju je
povedati, kako velike so njive, ki so obsejane z dotičnimi
sadeži, koliko semena se je za vsako vrsto porabilo, koliko
je pričakovati pridelka, kako visoka je njegova cena, in
kolika je vrednost bodočega pridelka.* Tu še pripomnim, da
je treba ceni žitnega zrnja, ktero hočemo zavarovati, pri¬
šteti tudi vrednost slame, ktero upamo pridelati, ker se
žitno zrnje brez slame ne zavaruje. Podrobna določila za
zavarovanje so razvidna na tiskovinah, s kterimi se predlaga
zavarovanje, in ktera se dobe pri takih zavarovalnicah na
ogled.

_ Če nam je toča najmanj jedno četrtino pridelka po¬
bila na parcelah, do 4 hektarov velikih, na večjih pa uničila
vsaj pridelek od 1 hektarja, potem je prositi za odpis
davka,  in sicer v teku 8 dnij pri c. kr. okrajnem glavarstvu.

V prošnji je škodo popisati in prositi, da se kakor hitro
mogoče preceni. Če je potolkla toča tik pred žetvijo, in če
se morajo pridelki prej spraviti, predno pride komisija ogle¬
dovat škodo, tedaj je občinski predstojnik dolžan, da on
preceni to škodo, in da pokliče v posvet dva odbornika in
še dva druga zaupna moža iz sosednih občin. Stroške za >
komisijo ne trpe prizadeti gospodarji, ampak država.

2. Kako naj zatiramo plevel?

Plevel imenujemo vse tiste rastline, kterih ne maramo
na njivah. Plevelne rastline škodujejo kmetijskim rastlinam,
ker jim delajo napoto, kradejo jim živež in jemljejo prostor,
svetlobo in toploto. Po plevelu se prenašajo tudi razne bo¬
lezni. Tudi ima plevelno žito slabšo ceno.

Plevelne rastline razločujemo v jedno-, dve- in več¬
letne. Jedno- in dveletni  plevel se razploduje in množi
s semenom, večletni plevel  pa s semenom in po kore¬
nikah in čebulah. Lahko je tedaj umeti, zakaj je večletni
plevel bolj škodljiv in bolj nevaren, kakor plevel, ki se širi
samo s semenom.

203

Veliko boljše je, da skrbimo z dobrim delom za čiste
njive, kakor da moramo pleti, kajti pletev stane veliko truda
in stroškov.

Plevela se varujemo s setvijo čistega semena,
s porabo gnoja, v k t ere m ni plevela, s pri¬
mernim kolobarjenjem, s pridelovanjem zelene
krme in okop avin, z globokim obdelovanjem in
s praho, kjer je ta opravičena.

Kdor seje plevel, ta žanje plevel; ta resnica nam je
vsem predobro znana. Kdor nastilja živini s plevelom, ali
kdor meče plevel na gnoj namesto na kompost, tudi ta
seje vedoma  plevel na njive. Saj se celd na ta način
plevel zaseje, če dajemo živini krmo, v kteri je kaj ple-
velnega semena. Tako seme prepotuje živalski želodec brez
vse škode. Iz želodca pride v gnoj, z gnojem pa zopet v
zemljo, kjer nam izkali.

Po takih rastlinah, ki zapuščajo plevelne njive, mo¬
ramo pridelovati rastline, ktere okopavamo ali po večkrat
kosimo, da se plevel s tem zatre. Tudi z globokim oranjem
se da plevelno seme tako globoko spraviti v zemljo, da ne
more izkaliti.

Ko bi vsi gospodarji tako ravnali, imeli bi kmalu
čiste njive; stroški za pletev bi se izdatno znižali, pridelki
pa povečali. Po nekterih krajih je zemlja bolj plevelna,
kakor po drugih. Kjer je zemlja bolj težka in travorodna,
podnebje pa vlažno, tam je navadno več plevela. V takih
razmerah moramo še posebno delati na to, da se iznebimo
nadležnega plevela. Na plevelnih njivah zatiramo plevel na
sledeče načine, in sicer:

1.) s pletvijo,  t. j. da izrijemo plevel. S pletvijo ni
odlagati. Mnogo gospodarjev se ne zmeni za plevel, ko se
prikaže, temveč ga trebijo še le pozneje, ko se je morda
že seme osulo, in ko se je plevel tako razmnožil, da stane
pletev še enkrat toliko, kakor bi stala, če bi šli gospodarji
o pravem času na to delo. S pletvijo je zatirati plevel,
predno dozori,  a najbolje storimo, da ga že pred cvetjem
izrujemo. S* pletvijo je uničevati zlasti večletni plevel, pri
kterem je kolikor mogoče izruvati globoke korenike. Na¬
pačno je, če puščamo pri žetvi osat na miru, da popolnoma
dozori in ga potem veter raznaša, kakor se to pogostoma
godi pri nas. Napačno je tudi, če žito na pest, t. j. visoko
žanjemo, in če pustimo strnišče na miru ležati; nizki plevel
nam do jeseni dozori in se raztrosi. — Za pletev nam rabi

204

srpica ali pralica in motikica ali kopulja. Pleti
je ob suhem vremenu. Zemljo je dobro otresti od korenin,
plevel pa je deva ti v kupčke, ktere spravljamo domu na
kompost, ali pa jih na njivi sežgemo, ko se je plevel dosti osušil.

2. ) da plevelne prostore obdelujemo z brano.
Če se je na pr. med lucerno ugnezdila trava, potem jo mo¬
ramo kolikor mogoče iztrebiti z ostro brano. Na ta način
trebimo tudi mah s travnikov. Jarino kaže tudi z brano
prevleči, če je plevelna.

3. ) z okopavanjem;  rastline okopavamo v prvi vrsti
zaradi tega, da rahljamo zemljo, v drugi vrsti pa tudi za¬
tegadelj, da zatiramo plevel. Po okopavinah bi morala biti
zemlja vselej čista. Pri nas pa še pogostoma opazujemo, da
ostaja zemlja po okopavinah plevelna, kar je znak slabega
obdelovanja.

4. ) z osipovanjem ali ogrebanjem rastlin;
tudi pri tem delu se poruje mnogo plevela,

5. ) z globokejšim oranjem  in sploh z dobrim
obdelovanjem zemlje. Jeseni  globoko podorana ple¬
velna zrnja ne morejo izkaliti in nam sčasoma segnijejo.
Pri nas orjemo pa skoro zmirom jednako plitvo; z jesensko
brazdo podorjemo plevelno zrnje, da ne more kaliti; spo¬
mladi pa spravimo plevel zopet na vrh, kjer nam izkali.
Če ne sejemo strniščnih sadežev, ajde ali repe, tedaj je
takoj podorati strnišče, in sicer plitvo,  da plevel lahko
izkali. Priporoča se tudi, da preorano strnišče takoj pre-
vlačimo, da nam plevel lažje izhaja. Izrastli plevel je z
brano poruti kakor hitro mogoče. Jeseni je potem še enkrat
dotično njivo preorati, toda globje, da nam plevel segnije.
Če imamo peščeno zemljo, ktere ne smemo preveč rahljati z
večkratnim oranjem, zadostuje, da strnišče samo z brano prevle¬
čemo ; plevelno seme nam tudi v tem slučaju izkali.

Kjer preoravamo kako zemljišče po večkrat, kakor
na pr. pri prahi, ondi moramo gledati na to, da ne delamo
zmirom jednako globokih brazd. V naši zemlji se nahaja
mnogo plevelnega semena, in sicer po celi njeni plasti.
Treba je tedaj, da z različno globokim oranjem spravljamo
iz vseh plastij plevel na dan. Če hočemo s praho plevel
zatreti, moramo sprašeno (preorano) njivo takoj prevlačiti
z brano, da nam plevel hitreje kali.

6. ) s košnjo;  večkrat nam po praznih njivah izraste
tako visok plevel, da ga kaže najprej pokositi in potem še
le podorati. To se pa mora zgoditi, predno plevel dozori,

205

kajti sicer se nam zopet zaseje. Če se vsled neugodnega
vremena in pomanjkanja delavcev zamudimo s pletvijo,
okopavanjem itd., tedaj se nam plevel lahko tako razraste
in razširi, da zaduši vsejane rastline; na taki njivi je včasi
več plevela, kakor pravih rastlin. V takih slučajih se večkrat
priporoča, da njive preorjemo in vnovič obsejemo.

3. Najbolj škodljive plevelne rastline.

Najnavadnejše in najbolj škodljive plevelne rastline
so sledeče 1 :

1.) Perenka,  pirika, pirnica, grana, rava, skrada ali
bored je najbolj nadležen plevel po naših njivah, ker se s
svojimi belkastimi korenikami silno razrašča, tako da pre-
preže kakor mreža vso površno plast zemlje. Ta plevel iz¬
sesava zemljo tako, kakor nobena druga zel. Vrh tega je
pa zel<5 trdoživ; niti suša, niti moča mu ne škodujeta. Z
oranjem se ta plevel še bolj razširi; pri oranju se namreč
korenike v zemlji razrežejo in raztrgajo, in iz vsakega
koščka pretrgane korenike izrastejo nove rastline. Zaradi
tega se je silno težko iznebiti tega plevela. Najbolje storiš,
da preorano strnišče, ki je polno tega plevela, dobro
prevlačiš z brano,  da pridejo korenike na vrh. Te ko¬
renike je skupaj zgrabiti in potem sežgati. Za tako delo
je treba suhega vremena in dosti rahle zemlje.

Pri pletvi in okopavanju je izrite korenike popolnoma
otresti in spraviti na kup; kdor jih pušča ležati po vrhu
njive, ta se naj nikar ne čudi, če mu po prvem dežu njiva
zopet ozeleni, in da je bila vsa pletev zastonj.

2.) Njivski osat  ali osec je tudi zelo hud in silno
škodljiv plevel, ker se množi po korenikah in semenu. Se¬
mena napravi čuda veliko, ktero vsled lahkote veter raznaša
na vse strani. Osat je uničevati, predno dozori. Najbolje
storimo, da ga plevemo zgodaj spomladi, dokler je mlad;
v tem času daje dobro krmo za prašiče. Ker osat izpodrašča
iz korenike, opleti ga je tudi pozneje, kakor hitro se zopet
prikaže iz zemlje. Odrastle rastline je na vsak način izruti
pred cvetjem, in^ sicer s celo koreniko, da potem ne more
več poganjati. Če vidiš osat med zorečim žitom, poruj in
uniči ga. Napačno je, če puščamo osat po žetvi na njivi,

1  Obširno je popisal plevelne rastline prof. M. Cilenšek v družbeni
knjigi; „Naše škodljive rastline". V pričujoči knjigi sem pridejal
podobe le takim plevelom, ki so po imenu manj znani našim gospodarjem.

206

kakor se to pri nas čestokrat godi; potem ni čuda, da se
ne moremo iznebiti tega nadležnega plevela. Osat je treba
zatirati, kjer ga dobimo; ne samo po njivah, ampak tudi
po mejah, kraj potov, okoli hiš itd. Najbolj nespametno
ravnajo tisti, ki ga pomečejo na pota, v cestne jarke, v
meje itd. Iz takih krajev raznaša veter ravno tako njegovo
seme, kakor če ga pustimo na njivi. Osat je treba sežgati,
če je ocvetel. S tem ga lahko uničimo. Za pokončevanje osata
imamo tudi deželne postave, za ktere se pa — žalibog —

nihče ne briga.

3. )Njivski slalc,
opletanec ali po-
vitec se množi tudi
po korenikah in po
semenu, in je po¬
sebno škodljiv za
žito, okoli kterega
se ovija, in ktero
veže in prepleta na
vse strani. Najbolj
ga zatiramo s pri¬
mernim kolobar¬
jenjem, da pridelu¬
jemo na pr. po žitu
deteljo ali okopa-
vine.

4. ) Njivska pre¬
slica ali Žabjek,
livošč, segetinec
(pod. 97.) se množi
tudi po korenikah
in po semenu, kte¬
ro rodi pomladno
steblo; to steblo je
brez vej, bledo-ru-

Pod. 97. Njivska preslica. dečkasto in členko-

vito in napravi na

vrhu dolgo glavico, v kteri se razvije seme v podobi drob¬
nega m zelenkastega prahu (glej a).  Na to pomladno steblo
pa ne mislimo, kedar govorimo o preslici — mnogi ga niti
ne poznajo pač pa imamo z imenom preslica v mislih
tiste zelene smrečice ali tista stebelca, ki imajo kakor
smreka razrastle vejice okoli sebe. Ta preslica b)  je nero-

207

dovitna, ker ne napravi semena; zato nam pa toliko več
škoduje s svojimi globokimi korenikami. Ta plevel se po¬
kaže najrajši na vlažnih tleh in je silno nadležen, kjer se
je enkrat ugnezdil. Odkrižati se ga moremo le s pridno
pletvijo, s pridelovanjem detelje, ktero večkrat kosimo, in
z osuševanjem zemljišč.

5.) Lapuh,  la-
pušček, puhovje, pod-
bel ali lepiš (pod. 98.)
je večleten plevel, ki
se pokaže najrajši na
vlažni zemlji in na¬
pravi globoke korenike.

Lapuh požene najprej
rumeno cvetje, in sicer
v zgodnji pomladi,
potem -pa izrastejo na
tistem mestu veliki
listi, ki so zgoraj goli,
na spodnji strani pa
kosmati in beli. Lapuh
zatiramo z izdiranjem
globokih korenik, z
globokim oranjem in
z osuševanjemzemljišč.

Slednje sredstvo še
največ pomaga,

6.) Konjski ščap,
šavje, ščavje, konjska
kislica ali kodrasto-
listna kislica je na¬
dležen plevel po Žitu, Pod. 98. Lapuh,

ker napravi močno ko¬
reniko in veliko semena. Poznamo ga na tem, da se nje¬
govo spodnje listje po tleh močno razraste, kar zelo nadle¬
guje mlado žito. Že od daleč je videti med žitom temno¬
zelena gnezda tega plevela. Kakor hitro ga opaziš med
žitom, takoj ga moraš izruvati in izkopati, da ti ne po¬
žene stebla.

7.) Stoklasa,  ktere razločujemo več_ vrst, je tudi
sitna plevelna trava in škoduje posebno ozimini. Žitna
stoklasa,  ktero imam tukaj v mislih, je vsem dobro znan
plevel, ki se prikaže najrajši med ržjo. S čistim semenom

208

se še najbolj varujemo tega plevela. Seme stčklase ostane
dolgo časa kaljivo; ker potrebuje za kalite^ in rast veliko
vlažnosti, najdemo v nekterih letih vse polno tega plevela,
ki je dotlej počival v zemlji. Ljudje pa mislijo potem, da
se je rž izpremenila v stoklaso.

Pod. 100. Zeleni midirid.

8. L j ulj k a, omotna
ljuljka ali pijanka pod. 99.
izraste vsegdar le iz semena
in je zaradi tega prav ne¬
varna, ker je seme polno
omotice. Ta plevel je prav
nadležen, ker leži seme lahko
več let v zemlji, predno iz-
kali. V nekterih mokrih letih
se je prikaže toliko, da mi-
Pod. 99. Ljuljka. slijo ljudje, žito se je iz-

premenilo v ljuljko, kar je
pa prazno. V takih letih nam mnogo škoduje. Ljuljke se
varujemo s čistim semenom.

9. Muhvič,  mušic ali mušč je mnogovrsten in silno
škodljiv plevel po naših njivah v poznem poletju, meseca
velikega srpana in kimovca. Po nekterih krajih ga nahajamo
vsako leto vse polno po njivah, po strnišču, med okopavi-
nami in strniščnimi sadeži, po mejah itd. Omeniti hočem
tukaj posebno rumeni muhvič in zeleni muhvič,
kterega kaže pod. 100. Oba sta si prav podobna; razloček

209

med njima je poglavitno ta, da ima prvi rumene ošine po
klasju, drugi pa zelene; rumeni muhvič je tudi nekoliko
močnejše rasti. S pravočasnim oko¬
pavanjem in primernim obdelovanjem
strnišča in prahe se da ta plevel
zatirati. Ker se seme silno rado
otrese, moramo ga zatirati, predno
dozori.

10. Kostreba, kostrela, kurja
jesenka ali podlip (pod. 101.) je
muliviču prav podobna rastlina
glede njene škodljivosti. Tudi ko¬
streba se prikaže v poznem poletju
in je po nekterih krajih zeld raz¬
širjen plevel. Kostreba cvete v raz¬
ločnem latu in rodi tako seme kakor
muhvič, namreč drobna in prosu
podobna zrnca, ki se tudi rada otre¬
sajo iz latja. Če hočeš ta plevel
zatirati, zatiraj ga pred cvetjem
tako, kakor muhvič, s kterim je jed-
nakih lastnostij.

11. Navadna jesenka,  sra-
konoga ali srakona (pod. 102.) se pri¬
kaže tudi v poznem poletju in je
po nekod prav nadležna zel. Na
suhi, prodnati in peščeni zemlji jo
sejejo po nekod namesto navadnega
prosa. Jesenka cvete v rogovilastem
latu, kakor je videti na podobi.

12. Šop ulj a ali dolgoresnata
šopulja je plevelna trava, ki ima
košato latje, obstoječe iz prav drobnih
in lahkih klaskov. Med žitom je ta
plevel zelo nadležen; posebno škodlj iv
je ozimini. Na slabo obdelanih njivah
in v mokrih letih se prikaže včasi
veliko šopulje tudi med jarino.

13. Divji oves  ali samosevec
je podoben navadnemu ovsu, od kte-
rega se v tem razločuje, da ima po
klaskih črnorujavo osino ali reso, in da ima vnanjo plevo
porasteno z rumenimi ščetinicami. Ta plevel zatiramo s čistim

Pod. 102.
Navadna jesenka.

Poljedelstvo I.

14

210

semenom in pirmernim kolobarjenjem. Divji oves se po ne-
kterih krajih pogostoma nahaja med navadnim ovsom.

14. Kokalj je sploh znana in med žitom včasi prav
nadležna jednoletna plevelna rastlina, ktera napravi veliko

okroglega in črnega semena.
Kokalj se prikaže zgodaj spomladi,
včasi že jeseni med ozimino. Od¬
pravljamo ga s čistim semenom in
pletvijo.

15. Modrica,'plavica, an-
zeljček je vsakemu dobro znana
po svojih modlih, lepih cvetih.
Ta plevel je prav navaden, po¬
sebno med ržjo. Škodljiv je tudi
zaradi tega, ker se po njej pre¬
naša bolezen ,.ozlenica“, ktero
povzročujejo majhni črvički, ime¬
novani ,.ržena ogorčica“, kakor
bodemo še pozneje slišali o tem.
Modrico je zatirati s čistim se¬
menom in pletvijo. Seme modrice
pride na njivo večjidel z gnojem.

16. Divji mak ali purpelica
je jednoleten, povsod dobro znan
plevel, ki se prikaže posebno rad
v mokrih letih med žitom. Zati¬
ramo ga s čistim semenom, dobrim
kolobarjenjem in osuševanjem
vlažnih prostorov.

17. Njivska gorčica (pod.
103.) je zeld siten plevel, ki cvete
rumeno in se nahaja med raznim
žitom od rožnika do velikega sr¬
pana. Posebno veliko najdemo
tega nadležnega plevela med ajdo
in prosom. Najlažje jo preženeš
s primernim kolobarjenjem in
čistim semenom.

18. Njivska redkev, divja
redkev (pod. 104.) je podobna na¬
vadni redkvi, samo da ne napravi debele korenine. Cveti
so beli, ali pa umazano rumenkasti in imajo po sebi vijo-

Pod. ?03. Njivska gorčica.

211

lične žilice. Ta jednoletni plevel cvete od velikega srpana
do jeseni in je tudi nadležen, če se preveč razplodi.

19. Divja repa  ali repic
cvete rumeno, kakor navadna repa,
a ne napravi debele korenine. Ta
jednoletni plevel nahajamo med
žitom, ajdo in drugimi sadeži. Temu
plevelu čisto podobna je:

20. Divja  o g r š č i c a,  ki
cvete tudi rumeno; njeno spodnje
listje je pa sivkasto-zeleno in
gladko, dočim je listje pri divji
repi zeleno kakor trava in dlakavo.

Zatiramo jo ravno tako, kakor divjo
repo, namreč s čistim semenom, s
pletvijo in s primernim kolobar¬
jenjem.

21. Navadna kreša  (pod. 105.)
je po nekterih krajih prav razširjen
plevel med žitom in okopavino. To
rastlino poznaš na nizki rasti, na
razrezanem in zobčastem listju in
na drobnih rumenih cvetih, ki stoje
vrh stebelc v zveriženih grozdih;
posamezni cveti obstoje iz štirih
cvetnih listov, stoječih v križ.

22. Navadni  dresen(pod.l06.)
in njivski dresen  sta jednoletni
plevelni rastlini, ki se nahajata
med okopavino. Navadni dresen
ima podolgasto listje in cvetje v
rudečih grozdih, dočim ima njivski
dresen bolj široko listje in bledo-
rudeče, belo ali zelenkasto-belo
cvetje.

23. Navadna škrbinka  ali
vrtni mleč ima votlo steblo, ki je
polno mlečnega soka. Listi imajo
bodeče zobce. Cveti so rumeni.

Škrbinka cvete vse poletje in raste
po njivah najrajši med okopavino.

24. Navadna grašica  je vsem-dobro znan
ki se nahaja med raznovrstnim žitom. Njeno okroglo seme

14 *

Pod. 106. Navadni dresen.

plevel,

212

se rado primeša žitu, iz kterega ga moreš izločiti le s po¬
močjo čistilnega stroja „trijerja“. Poleg navadne grašice
se nahajajo kot plevel na njivah tudi drobna ptičja gra-
šica, dlakava grašica,  ki napravi stroke, porastene z
dlakami, in druge grašice, ki so si med seboj zelo podobne.
Grašice se lahko varujemo, če rabimo za setev dobro oči¬
ščeno žitno seme.

Razun naštetih plevelnih rastlin je še cela truma
drugih. Vendar je ves drugi plevel manj važen za nas, ker
je manj škodljiv. Omenjal bi tukaj le še povsod znana
kurja črevca ali zvezdnico, divjo kamelico, s li¬
po v k o, trico ali smolenco, njivski jetičnik, su¬
ličast olis ti tropotec, habat, gabez, navadno in
vrtno lobodo, malo kislico  in razne zlatice.

4. Kako odvračamo rastlinske bolezni?

Rastline bolehajo na mnogovrstnih boleznih. Te bolezni
poznamo na tem, da hirajo cele rastline, ali se pa suše le
posamezni njeni deli. Vzroki boleznim so različni. Bolezni
lahko prihajajo od neugodnega vremena in od pomanjkanja
živeža. Posebno nevarne so pa tiste bolezni, ktere povzro-
čujejo zajedavke  in različne glivice.

Čim slabotnejša je rastlina, tem bolj ji škoduje vsaka
bolezen. To vidimo pri rastlinah ravno tako, kakor pri ži¬
valih. Da se bodo rastline lažje upirale boleznim, moramo
skrbeti za dobro in čvrsto rast.  Rastline je zaradi
tega sejati na pripraven prostor, in postreči jim moramo,
kolikor mogoče. Kdor jih zanemarja, ta je sam kriv slabih
uspehov.

Tukaj se nam je natančneje seznaniti s tistimi zaje-
davkami in glivicami, ki napravljajo največ boleznij na kme¬
tijskih rastlinah.

5. Rastlinske zajedavke.

Zajedavke so_ rastline, ki se naselijo po naših rastlinah
in se redijo z njihovim sokom. S tem, da pijejo sok, jih
slabe in sčasoma popolnoma uničijo. Rastline zajedavke ni¬
majo zelenega listja; zaradi tega si tudi same ne morejo
pripraviti potrebnega živeža, temveč ga morajo dobivati na
drugih rastlinah. Sicer se pa razmnožujejo ravno tako s se¬
menom, kakor druge rastline. Rastline zajedavke žive po¬
dobno, kakor na pr. listne in druge uši, ki so tudi zajedavke,
toda živalske.

213

K rastlinam zajedavkam spadajo sledeče rastline:

1. Predenica,  predlanc, lasnik, Žida, grinta, hudičev
bič (pod. 107.) je silno nevarna zajedavka, ki se redi na raz¬
ličnih deteljah, na lanu, na hmelju, konopljah itd. Detelj na
predenica  dela veliko škodo po deteljiščih. Ta zajedavka

Pod. 107. Deteljna predenica. Na desni strani spodaj je videti prederiično
seme (4 zrnca v nar. vel. in 1 zrno, močno povečano) in izklile nitaste
rastlinice. Zgoraj na levi strani je nekoliko povečan klobčič cvetja, pod
kterim se nahajajo sesalne bradavice.

se zeld hitro razširja in pokonča v kratkem času deteljo,
ktero je napadla. Škoda, ktero napravlja predenica, je sploh
predobro znana, da bi jo bilo treba še obširneje popisovati.

Predenica se zaseje s semenom,  ki je drobno, okroglo
in nekoliko manjše od deteljnega. Iz semena izraste nit, ki
se prime deteljnega stebla in se začne okoli njega ovijati.
Te niti pijejo živež iz detelje s pomočjo sesalnih bra¬
davic,  s kterimi se predenica zaje v deteljno steblo, kakor

214

pijavka v človeško kožo; Če odtrgaš ovito predenično nit
od detelje, lahko opaziš te bradavice. Predenica se hitro
razrašča v nitaste vejice. Pozneje napravi tudi cvetje v
klobčičih, ki izrastejo na straneh nitij. Dozorelo drobno seme
rado odpade in ostane v zemlji več let kaljivo.

Predenico je zatreti, kakor hitro se prikaže. Zato je
treba deteljišča večkrat^ pregledovati, zlasti ob nedeljah po¬
poldne, ko'je več časa. Če smo jeseni zasledili v mladi de¬
telji predenico, zaznamovati je njena gnezda, da jim mo¬
remo spomladi takoj do živega. Predenico uničujemo s tem,
da požanjemo napadena mesta in še naprej za pol metra;
to zaradi tega, ker so se posamezne niti v tem času gotovo
že razlezle okoli in okoli. Požeto deteljo, ki je preprežena
s predenico, moraš na mestu sežgati;  kar si pa detelje
požel okoli gnezda (na pol metra daleč), to pa lahko daš
živini, a le v tem slučaju, če ni bilo opaziti na predenici
še nobenega cvetja. Kar odneseš proč, moraš skrbno spra¬
viti v predpasnik ali v rjuho, da nič ne raztrosiš. Kajti če
pade le kaka nitka na tla med deteljo, napravi se hitro
novo predenično gnezdo. Pokošeno deteljo, ki je prerastena
s predenico, je požgati, kar se najlažje zgodi s pomočjo pri¬
mešane slame. Dotični prostor pa kaže prekopati ali pre-
grabiti z ostrimi železnimi grabljami. Če si med lucerno ali
nemško deteljo, ktero misliš več let imeti na njivi, našel
predenico, tedaj moraš napadena mesta požgati, dotični
prostor pa prekopati in na novo obsejati. V najnovejšem
času se priporoča za uničevanje predenice tudi razredčena
žveplena kislina  (hudičevo olje). Na 1 del kisline je
vzeti 8 delov vode. To mešanico pripraviš na ta način, da
vliješ prav previdno in počasi žvepleno kislino v vodo, s
ktero potem poliješ napadena mesta. Tako razredčena žve¬
plena kislina požge predenico, detelji pa ne škoduje. Tudi
večkratno polivanje predenice z raztopino železnega vitrijola
ali zelene galice  se baje sponaša, če si jo napravil
tako, da si na 10 litrov vode vzel 1 kg  galice.

Predenice se varujemo s čistim semenom.  Deteljnoseme
mora biti očiščeno od predenice na posebnih, nalašč za to sestav¬
ljenih čistilnih strojih in sitih. Če si ne moreš doma pripraviti
čistega semena, kupi ga. Za čistoto semena ti pa mora se¬
menski trgovec jamčiti. Če le mogoče, izkušaj potrebno
seme dobiti potem kmetijskih družb. Če si vsejal popolnoma
čisto seme, in če se ti vendar prikaže predenica, ne smeš
obsoditi takoj prodajalca, oziroma nakupljenega semena..

215

Predenico zanašajo na njivo tudi ptici, živali in veter. Ptiči
in živali dobe večkrat predenična zrnca v želodec, v kterem
se pa ne prebavijo, temveč odidejo iz njega v ravno tako
kaljivem stanu, v kakoršnem so prišla vanj. Mogoče je tudi,
da si sam spravil predenico na njivo v gnoju morda že pred
leti. Če daješ s predenico prerasteno deteljo živini ob času,
ko je imela predenica že cvetje po sebi, tedaj seješ sam
predenico. Kajti predenična zrnca prepotujejo živalski že¬
lodec nepoškodovana in prihajajo v gnoj, z gnojem pa na
njivo, kjer ostanejo več let kaljiva.

Za zatiranje predenice imamo na Kranjskem in Šta¬
jerskem deželne postave, ki se pa ne izvršujejo, kakor bi
bilo treba. Marljivim gospodarjem ni treba postav, ker se
sami brigajo in pokončujejo predenico. Treba pa jih je za
malomarne kmetovalce, da se z njihovih njiv ne zatepe po
vsej okolici.

2. Detelj ni pojalnik,  poletni koren, pomišljavec
ati ježavka (pod. 108.) je poleg deteljne predenice najbolj
nevarna zajedavka domače detelje.

Deteljni pojalnik se prikaže spomladi
in o poletju na detelji. Navidezno
raste iz tal, vendar ne sprejema
živeža iz zemlje, temveč Čepi s
svojim odebeljenim steblom na de-
teljnih koreninah in pije sok iz njih.

Napadene deteljne rastline hirajo
vsled tega in nazadnje poginejo.

Deteljni pojalnik napravi iz tal po
pedenj visoka, umazano-rumena in
močna stebelca, po kterili izrastejo
ravno tako barvani cveti, ki so
znotraj temno-rumeno nadahnjeni.

Te svečnike je lahko opaziti med
deteljo. Navadno jih je vse polno p 0( j. 108. Deteljni pojalnik.
po detelji. Kakor hitro se prikažejo,

moramo jih izdreti. Na pustih zemljiščih nam delajo veliko
škodo, na dobro gnojenih pa ne, ker jih gosta detelja poduši.

Na lucerni ali nemški detelji se prikaže včasi rudeč-
kasti pojalnik,  ki je višji in ima rudeče nadahnjene cvete.

Na konopljah in včasi tudi na nemški detelji se pri¬
kaže tudi pojalnik, kteremu pa izrastejo veje; imenujemo
ga zaradi tega vej na ti poj alnik.  Ta pojalnik ima vis-

216

njevkasto steblo in veje in napravi ravno tako barvano
cvetje.

Pojalniki se razmnožujejo s semenom, zato jih moramo
ruvati, predno zore.

3. Njivski Črnivec  ali noč in dan (pod. 109.) je tudi
zajedavka, toda le na pol. Pri nas jo poznamo kot navaden
plevel; ker se pa redi tudi od rastlin, med kterimi raste,
in pije sok iz njih, zatd sem jo uvrstil med zajedavke.
Njivski Črnivec raste med žitom in napravlja ravno tako
debelo seme, kakor pšenica. Poznamo ga že od daleč po
rudečih vrhih. Spodnji cveti so zeleni, zgornji pa rudeči in
rumeno pisani. Črnivec se zaje s svojo korenino v žitne
korenine in pije iz njih sok. Pozneje, ko cvete, pa se ta
zveza pretrga, in Črnivec sprejema živež iz zemlje. To pol-
zajedavko zatiramo s pletvijo (pred cvetjem) in s primernim
kolobarjenjem.

4. Njivski škrobotec,  lošič ali leskotec (pod. 110.)
poznamo po bledozelenem vrhu in rumenem cvetju. Tudi ta
rastlina je polzajedavka in podobna prejšnji. Nahajamo jo
med žitom, zlasti med rž jo, kjer se zajeda v korenine in
pije sok iz njih. Zatirati jo moramo, predno zori, in sicer
s pletvijo in primernim kolobarjenjem.

217

6. Rastlinske bolezni, ktere poTzročnj ej o glivice.

Glivice so tudi rastline zajedavke, toda nevidno majhne.
Tudi te premajčkene rastlinice žive po drugih rastlinah, iz
kterih pijejo sok. Oh ugodnih, vlažnih letih se neznansko
hitro množe; takrat povzročujejo najbolj nevarne bolezni in
prizadevajo kmetovalcu največjo škodo. 1  Glivice se množe
tudi s semenom,  ki je drobno kakor najfinejši prah, tako
da ni mogoče razločevati posameznih zrnec s prostim očesom.
To drobno seme, kterega rode glivice brez števila, imenu¬
jemo „tros“ ali „klično zrno".  Iz teh trosov pa ne iz-
rastejo korenine, steblo in listje, kakor pri drugih rastlinah,
ampak takozvano „podgobje“  ali „micelij", ki obstoji iz
samih nitij; te niti se razraščajo med stanicami napadenih
rastlin na vse strani in se žive od staničnega soka. Ko je
podgobje dosti razvito, rodi novo seme v podobi drobnega
prahu. (Glej pod. 111.)

Glivice izsesavajo stanice
rastlin. Napadena rastlina vsled
tega hira in pride naposled
na nič. Ker umira stanica za
stanico, začne se rastlina po¬
lagoma sušiti; to poznamo na
rujavih lisah, ki se pokažejo
na listju in drugod po obolelih
rastlinah. Najnevarnejše rast¬
linske bolezni so sledeče:

1.) Žitna rja,  pri kteri
razločujemo dandanes že tri
različne vrste, napada vsa žita,
pa tudi trave in druge rastline.

Najbolj znana nam je pro¬
gasta žitna rja,  ki napada
pšenico, rž, ječmen, oves in
druge trave, in ktero spoznamo
najprej v podobi rudečkastih
lis in pegic, ki se prikažejo
na zelenem listju, po bilkah ....

in klasju, pozneje pa v podobi črnih pegic in pik, ki osta¬
nejo na slami. Od rje strto žito ima drobno in medlo zrnje

1  Po postavi z dne 12. julija 1896 se odpusti davek tudi v takih
slučajih, če je uničena več kot četrtina čistega gospodarskega dohodka
vsled rastlinskih 'ooleznij, kakor so rja, snet itd.

Pod. 111. Močno povečan košček
krompirjevega lista, prerezan počez
in napaden od krompirjeve plesni.
aa  je vnanja kožica, sestavljena iz
ploščatih stanic, bb  so notranje
stanice. ccc  so trosi, ki kale, in iz
kterih nastane podgobje d;  to pre¬
pleta in uničuje notranje stanice,
vsled česar se listje suši. ee  je seme
(novi trosi), ktero rodi podgobje.

218

in daje prav slabo slamo, ktere ne kaže porabiti za krmo,
če je količkaj mogoče izhajati brez nje. Kakor je dokazano,
prihaja žitna rja od rjastih češminovih listov; če gledaš v
zgodnji pomladi češniinovo listje, najdeš pogostoma na spodnji
strani listov rudečkasto-rumene lise, ki so blazinicam podobno
vzvišene in polne prahu. To je češminova rja, ktera se pre¬
naša na žito in druge trave. Dosti je, da se le nekaj trosov
te rje prenese na žito, in že se začne^ pri zadostni vlagi
na žitu  hitro pomnoževati in širiti. Čudovito urno se rja
pomnoži na žitu v vlažnem vremenu, in sploh kjer je dosti
megle in rose. Megleno in deževno vreme o sv. Vidu (meseca
rožnika) je posebno nevarno za žito. Kavno tako vidimo,
da je rji najbolj podvrženo tisto žito, ki raste v mirnih in
vlažnih nizkih legah, kjer je zavetje in se lahko nabira
vlažen zrak ali megla.

Progasti rji jednako škodujeta pegasta žitna rja
in kronasta žitna rja;  prva se zareja na nekterih ple-
velnih rastlinah, kakor na gabezu ali črnem korenu, na vo¬
lovskem jeziku, na navadnem gadovcu in dr., in prehaja
odtod na različna žita.- Kronasta žitna rja pa se razvija
na krhliki in kozji črešnji in prehaja odtod na oves, kte-
remu najbolj škoduje. Na oko so si vse tri vrste zelo po¬
dobne, tako da jih s prostim očesom sploh ne moremo med
seboj razločevati.

Proti žitni rji, bodi že te ali one vrste, se je težko
bojevati. Zatiranje češmina, gabeza, volovskega jezika,
krhlike itd., tedaj tistih rastlin, na kterih se ta bolezen
razvija, je sicer dobro, a ne pomaga dosti. Slišal sem, da
se po Belokranjskem in Hrvatskem poslužujejo mali po¬
sestniki proti rji tega-le sredstva in baje z dobrim uspehom.
Okoli sv. Vida, ko nastopa rja, otresavajo ob jutrih roso z
žita s pomočjo vrvij na ta način, da drsajo z napeto vrvijo
z obeh stranij njive tako po žitu, da se to prigiba in stresa,
vsled česar odpada obila rosa. To delo je pa mogoče izvr¬
ševati le na ozkih in sploh manjših njivah.

Kjer rja redno nastopa, skrbeti je za to, da si
vzgojimo take žitne vrste, ki so manj občut¬
ljive za rjo.  Za vsak kraj je delati v ta namen poskušnje.
Kazun tega je jemati za setev popolnoma dozorelo seme,
kterega pa ne smemo pregosto sejati.

Kja napada včasi tudi turščico,  kteri more tudi
močno škodovati.

219

2. ) Smrdljivi snet ali pšenični
snet. Ta glivica (pod. 112.) napada pšenično
zrnje, ktero izpremeni v črnorujavo in
smrdljivo tvarino. Zrna pa ostanejo
pri tej bolezni cela in ne razpadejo.
Zaradi tega je to pšenično bolezen
nekoliko težje zaslediti. Vendar jo spo¬
znamo po sledečih znamenjih. Bolni klasi
ostanejo dalje časa zeleni kakor zdravi
in stoje po koncu. Pleve strle v klaskih
bolj narazen in ne pokrivajo povsod
zrna. Bolna zrna so v zelenih klaskih
bolj temne, nekako modrozelene barve,
dočim so na zdravem klasu rumeno-
zelenkaste barve. Zrnje je tudi krajše in
bolj okroglo in tako lahko, da plava na
vodi. Če zrnje prerežeš, najdeš, da ima
namesto moke črn prali, ki smrdi nekako
po gnilih ribah. Ta bolezen se prenaša
na pšenico večjidel le po oku¬
ženem semenu, namreč po semenu,
na kterem se nahajajo trosi smrd¬
ljivega sneta. Če mlatiš snetjavo
pšenico, razkadi se črni prah v
snetjavih zrnih, in tega prahu se
nalezejo zdrava zrna. Z njimi
vred seješ tudi smrdljivi snet.

Te bolezni se lahko varujemo
z namakanjem pšeničnega
semena v polodstotni (V 2 °/ 0 )
raztopini modre galice, kakor
sem to obširno razložil že pri
setvi na str. 172.

Drug, toda manj zanesljiv
pripomoček je tudi ta, da rabimo
za setev jedno leto staro pšenično
seme, ker izgube trosi smrdljivega
sneta v tem času svojo kaljivost,

3. ) Prašnati snet ali Čr¬
nivec  (pod. 113.) napada oves,
ječmen, pa tudi pšenico in razne
trave. To bolezen poznamo na

Pod. 112. Snetljivi
klas pšenice, a  snet¬
ljivo zrno, b  prere¬
zano zrno, povečano.

Pod. 113. Prašnati snet, 1. na
ovsu, 2. na ječmenu, 3. trosi

tem, da se razvije na klasju na- pra šnatega sneta, zelo povečani

220

mesto cvetja in zrnja črn prah, ki se tako razkadi, da nam
ostane le prazna lat, ali prazni koželj, ali „prazna glava - *.
Prašnati snet se prenaša po trosih, ki obvise na zdravem
semenu. Zato se tudi te bolezni varujemo z namakanjem
semena v polodstotni raztopini modre galice, kakor pri
pšenici, če tudi z manjšim uspehom, ker nam tako namočeno
ovseno in ječmenovo seme težje izkali. V novejšem času se
priporoča obdelovati namočeni ječmen ali oves še z vapnenim
prahom ali beležem, da ostane seme bolj kaljivo. Sedaj pri¬
poročajo tudi to, da se seme le poškropi z raztopino modre
galice, za ktero se vzame na 100 litrov vode 1 kilogram modre ga¬
lice. Poškropljeno seme je dobro premešati, posušiti in takoj
vsejati. V zadnjem času svetujejo tudi, da namakamo seme
v vodi, kteri smo primešali žveplene kisline (hudičevega
olja). Na 100 l  vode vzamemo 1 leg  žveplene kisline,
in v tej raztopini namakamo seme po 12 ur. Tudi to
se priporoča sedaj, da namočimo ječmen ali oves za 5 minut
v vodi, ktero smo segreli na 55 do 56° po Celziju. Pri
tej toploti se zamorijo trosi od sneta, zrnje nam ostane pa
bolj kaljivo, kakor če bi ga namakali v raztopini modre
galice. Male poskušnje, ki se lahko vsak čas napravijo,
morajo nas o tem še le prepričati. Močno prepihovanje se¬
mena v čistilnem mlinu je tudi koristno. Dobro je tudi, da
snetljive rastline na njivi zatiramo.

4. ) Proseni snet  napada proso, ktero ravno tako
zdela, kakor prašnati snet ječmen ali oves. Napadene rast¬
line ne razvijejo svojega latu in zrnja, temveč vse razpade
in se razkadi v črn prah. Ta bolezen razsaja posebno v
nekterih letih in se prenaša takisto z okuženim semenom,
t. j. s semenom, na kterem je obviselo trosje te glivice.

Proti tej bolezni se priporoča tudi namakanje semena
v raztopini modre galice. Pri nas mečejo zrnje skoz plamen,
da se pri tem trosje osmodi in izgubi svojo kaljivost. Jednaki
snet napada tudi sirk.

5. ) Turščični snet,  tudi Črnivec  napravlja na
raznih^ delih turščice debele bule, v kterih najdemo sprva
neko črnomazasto tvarino, ki se pozneje posuši in razkadi
v črnorujav prah. Ta prah je novo trosje, s kterim se bo¬
lezen razširja.

Kakor hitro se pokažejo na turščici te bule, moramo
jih porezati ali potrgati in sežgati. Ker se prenaša ta bo¬
lezen tudi po zrnju, storimo prav, če namakamo seme v
raztopini modre galice.

221

6. ) Snet rženih bilk se prikaže na zgornjem delu
bilk, na listju in klasju v podobi dolgih, v začetku zeleno-
sivih nabreknjenih ali napetih prog; te proge se pozneje
raztrgajo, in prikaže se črn prah, ki se razkadi. Na bolnih
mestih se bilke rade polomijo, in vsled tega ne more klas
dobro dozoreti.

Proti tej bolezni nimamo nobenih sredstev. Dobro je,
da ne dela posebne škode, ker se poredkoma prikaže.

7. ) K ž e n i rožiček ali vranji
kljun  (pod. 114.) je bolezen, ktero naj¬
demo le pri rži in navadno le v takih
letih, ko nam rž dobro obrodi. Zaradi
tega nimajo gospodarji teh rožičkov za
nevarne, temveč za znamenje dobre le¬
tine. Eženi rožički se nam prikažejo na
rženem klasu v podobi izrastkov, ki so
temnovijolčaste barve, trdi in včasi krivi
kakor rog. Zaradi tega jim pravimo tudi
„ rožički 1 '.

Ker nam rožički škodujejo deloma
s tem, da rastejo namesto dobrega zrnja,
deloma pa s tem, da so ne¬
varni za živino in ljudi, če
so primešani rženi moki,
zato jih moramo kolikor
mogoče zatirati.

Ker se rženi rožički
pri žetvi radi izsujejo iz
klasja in zatrosijo na ta
način bolezen naprej, je
prav, če rž nekoliko prej
požanjemo. Izmlačeno rž pa
je dobro očistiti od teh ro¬
žičkov. Zbranih rožičkov ni
metati na gnoj ali na zemljo,
temveč jih je spraviti in
pri prvi priliki prodati v
lekarno (apoteko), kjer jih rabijo za zdravila. Kdor tega ne
stori, naj jih vrže na ogenj.

8.) Medena rosa.  Ta bolezen se nam kaže v podobi
belosivkastih, pajčevini podobnih prevlek po listju in steblu
raznih rastlin in ni nič drugega, kakor neka plesen, la
plesen napada posebno sočivnate rastline, kakor deteljo,

Pod. 114. Rženi rožiček. n  napaden klas,
b  povečan rožiček, c  rožiček z izrastlimi
glivicami, na kterih se razvija trosje.

222

grah, pa tudi druge rastline, na pr. huče in kumare. Na
žitu, posebno na pšenici, nahajamo podobno medeno roso,
ktero imenujemo travno ali pšenično medeno roso.
Proti tej bolezni še ne poznamo pravih sredstev.

Medeno roso imenujejo gospodarji tudi tisto sivo pre¬
vleko po listju in steblu, ki prihaja od posušenega vodenega
in lepljivega blata raznih ušij in od kožic, ktere slačijo uši,
kedar se levijo, in ktere obvise na tej lepljivi medeni rosi.

9.) Krompirjeva plesen  (glej spredaj pod. 111.).
To nevarno bolezen poznamo na tem, da se začne krompir-
jevka hitro sušiti, in da popolnoma počrni. Po tej bolezni
napadeno listje dobi črnorujave lise, ki so na spodnji strani
belkasto obrobljene; te lise se neznano hitro širijo, tako
da je v kratkem času listje suho. Belo nadahnjeni obroček
na spodnji strani listja okoli rujavih lis je plesen,  ki
zajeda listje in pije sok iz njega, dokler ni popolnoma suho.
Ta bolezen se silno hitro širi in napada tudi gomolje, t. j.
krompir v zemlji. Krompir postane vsled te bolezni črn,
t. j. on dobi po sebi tiste črnorujave lise,  ktere zapa¬
zimo, kakor hitro ga začnemo lupiti in rezati. Te črne lise
na krompirju povzročuje krompirjeva plesen. A v takih
letih, ko se krompirjevka suši, gnije nam krompir tudi rad
že v zemlji. To gnilobo pa, vsled ktere nam razpade
krompir v močnik, prizadeva neka druga glivica, ktero
pozneje opišem.

Kakor vsaka glivična bolezen, tako se tudi krompirjeva
plesen najhuje pokaže v mokrih letih. Bolezen sama nastopi
meseca rožnika ali malega srpana, včasi prej, včasi pozneje.

Bolezen prenesemo na njivo, če sadimo bolen, t. j. črn
krompir, kar se prav lahko zgodi, če ga tudi odbiramo.
Kakor hitro se bolezen na jednem ali drugem kraju prikaže,
razširja se silno hitro ob vlažnem vremenu.

Proti krompirjevi plesni se varujemo s tem, da sadimo
popolnoma zdrav krompir, in da sadimo take vrste krom¬
pirja, ki so tej bolezni sploh manj podvržene.
Znano je, da so krompirjeve vrste z razpokano modro kožo
manj občutljive, kakor one vrste, ktere imajo gladko in
belo kožo. Kjer je mogoče prostor za krompir odbirati, sa¬
diti je krompir v suhe lege in na njive, kjer je zemlja bolj
rahla. V težki zemlji je krompir plitvo saditi in ne pre¬
blizu skupaj.

Porezavanje obolele krompirjevke ne izda dosti; če
krompirjevko prezgodaj porežemo, ostane nam krompir

223

droben. Najbolj odvračamo to bolezen, če krompirjevko
škropimo z raztopino modre galice in vapna,
kakor delamo to pri trtah zoper strupeno roso. Škropiti pa
moramo, p redno se prikaže bolezen,  a ne pozneje,
ko nam bolezen že razjeda rastline. Da bode raztopina dosti
močna, vzemi na 100 litrov vode l x / 2  kg  modre galice in
2 do 2 x / 2  kg  gašenega vapna. Ko bi jemali neugašeno ali
živo vapno, tedaj ga je dosti, če ga vzameš ravno toliko,
kakor modre galice, tedaj tudi 1% kg.

Najprej je raztopiti modro galico v vodi, kakor sem
to pojasnil spredaj pri napravi raztopine za namakanje se¬
mena (glej str. 172.). Ko je galica raztopljena, dodati je še
potrebno množino vapna, ktero je dobro umešati. Za
škropljenje je treba pripravnih škropilnic, kakor pri trtah.

Prvič moramo krompir škropiti, ko smo ga osuli, med
cvetjem ali po cvetju, v drugič pa 3 ali 4 tedne pozneje.

10.) Mokra gniloba ali smrkavost krompirja.
Kedar se prikaže "krompirjeva plesen na njivi, takrat se
rada prikaže tudi še neka druga bolezen na krompirju,
namreč tista gniloba, ktero imamo navadno v mislih, kedar
govorimo o krompirjevi gnilobi, in ktero pripisujemo
po pomoti krompirjevi plesni. Na bolnem krompirju
najdemo sprva majhne, pozneje večje lise, pod kterimi se-
gnije trdo meso v pravcati močnik, v nekako rumeno in
po žarkem surovem maslu smrdljivo, mehko tvarino ali blato.
Najrajši nam gnije krompir v mokrih letih, ko dela tudi
krompirjeva plesen največjo škodo. Na težki in mokri zemlji
pognije v takih letih več krompirja, kakor v lahki in suhi
zemlji. Če nastopi v mokrih letih za nekaj časa suša, potem
se nagnila mesta zasuše in postanejo krhka. Tudi spomladi,
ko se zemlja osuši, najdemo po njivah večkrat stlačen, zgr-
bančen in suh krompir, ki je trd in krhek, ako ga prelomiš.
Ta krompir je bil gnil, pri prebiranju krompirja v jeseni
pa obležal na njivi ter se izsušil.

Ker pospešujeta mokro gnilobo moča in pomanjkanje
zraka, zato moramo gledati, da ne zastaja voda na njivah.
Če imamo težko zemljo, moramo jo rahljati z dobrim obde¬
lovanjem in okopavanjem. Mokra zemljišča je osuševati, ker
preobilna moča tudi drugim rastlinam ne tekne.

Krompir, ki nam začne gniti v zemlji, gnije nam potem
še toliko bolj v kletih, posebno takih, kakoršne nahajamo
pri nas. Na vsak način moramo ločiti zdravi krompir od
bolnega. Bolnega pa ne smemo puščati po njivah, kakor

224

delamo sedaj, kajti na ta način se prenaša bolezen od leta
do leta naprej.

Krompir boleha še na nekterih drugih boleznih, ki so
pa manj nevarne. Krompirjevke se loti včasi na pr. krom¬
pirjev palež,  vsled kterega porujavi listje in se zvije.
Pri tej bolezni ne najdemo tistih belkasto obrobljenih lis
po perju, ki kažejo krompirjevo plesen. Čim prej se nam
začne listje sušiti, tem drobnejši ostane krompir v zemlji.
Sicer pa ta bolezen ne prizadeva posebne škode. Neka
druga bolezen je grintavost  krompirja, ki nastopa le na
gomolju. Poznamo jo na tem, da dobi krompir vdrte lise
po sebi, pod kterimi postane nekako puhel in gobast.

Teh krompirjevih boleznij se varujemo s tem, da jem¬
ljemo za seme popolnoma zdrav krompir, in da ne pride¬
lujemo krompirja po več let na jednoisti njivi.

11.) Pesna  rja  se pokaže na starejšem listju pese,
in sicer na zgornji strani listja v podobi okroglih in ru¬
menkastih lis, na spodnji strani pa v podobi rujavih kupčkov,
napolnjenih s prahom ali trosjem. Te bolezni se varujemo,
če pregledujemo semensko peso, in če bolne liste na njej
skrbno odpravljamo, da se ne zanese bo¬
lezen na mlade pesne sajenke. Če se je
bolezen prikazala na pesi, potem jo zati¬
ramo s tem, da škropimo pesno listje z
raztopino modre galice in vapna, kakor
smo slišali to pri krompirju.

Ravno to sredstvo se priporoča tudi
proti pesni strupeni rosi,  ki na¬
pada mlado peso po listih. To bolezen
poznamo na tem, da dobi listje bledozelene
lise, ki se grbančijo. Na spodnji strani
teh lis najdemo belosivkasto prevleko ali
plesnobo.

12.) Pegavost pčsnega listja  je
bolezen, ki se prikaže po listju v podobi
okroglih pegic, ki so sive in rudeče ob¬
robljene. Proti tej bolezni ni drugega
sredstva kakor to, da obiramo prvo listje,
ki je napadeno, pozneje pa da škropimo
peso z raztopino modre galice in vapna.

13.) Pegavost fižolovega stročja  (pod. 115.). Pri
tej bolezni se naredijo na zelenem stročju različno velike
rujave in nekoliko vdrte lise, ktere obdaja zgrbančen rob.

Pod. 115. Pegavost
fižolovega stročja.

225

Dostikrat porujavi in odmrje strokova koža na dotičnili
mestih popolnoma, in bolezen se prenese tudi na fižol. Bo¬
lezen se prenaša po bolnem stročju in zrnju, pospešuje jo
pa gosta rast in mirno, vlažno vreme. Da se je ogibljemo,
saditi je fižol, bodi si nizki ali visoki, dosti narazen, da
more zrak blizu. Nizki fižol je tej^ bolezni bolj podvržen,
ker raste v tleli in v večji vlagi. Če se je bolezen prika¬
zala, ustavimo jo še najbolj s tem, da škropimo fižol z
raztopino modre galice in vapna.

Razun teli najnavadnejšili boleznij je še mnogo drugih,
proti kterim smo pa takorekoč brez pomoči, ker ne po¬
znamo pravih sredstev za uspešno zatiranje. Hvala Bogu,
da so te bolezni manj razširjene in sploh manj škodljive.

Krepko rastoče rastline se veliko lažje upirajo škod¬
ljivim zajedavkam in prestajajo dosti lažje razne bolezni;
zatd moramo z dobrim obdelovanjem njiv, s primernim
gnojenjem in dobrim oskrbovanjem na to delati, da nam
rastline lepo uspevajo.

7. Kako zatiramo škodljive živali?

Veliko škodo prizadevajo kmetijskim rastlinam tudi
škodljive živali in mreesi 1  s tem, da izpodjedajo korenine,
da objedajo listje, cvetje, seme itd. Proti živalskim škod¬
ljivcem se je težko bojevati. Najbolj jih še zatiramo, če
varujemo take živali, ki love raznovrsten mrčes. V tem po¬
gledu so ptice največje prijateljice poljedelca. Ptice oprav¬
ljajo delo, kterega ne zmore na milijone človeških rok.
Zategadelj ne sme kmetovalec preganjati, streljati in loviti
koristnih ptičev, kakor se to žalibog pogostoma godi, temveč
jih mora varovati, in če je le mogoče, tudi skrbeti, da se
koristni ptiči pomnože. Koliko sov in kanj se pri nas ne
ubije po krivem! Ljudje jih imajo še dandanes za škodljive
živali. Kanje ali mišarje streljajo za kragulje in jih obešajo
potem na vrata po dvoriščih in drugod. Tako malo poznajo
kmetovalci svoje prijatelje in s tako hvaležnostjo poplaču-
jejo trud živalij, ki ves ljubi dan love po polju miši in
drugo golazen.

Koristnih živalij ni preganjati! Če to delamo, tedaj
smo sami krivi, da se množijo leto za letom mrčesi in drugi

1  Če nam napravijo mrčesi, na pr. črv in dr., tako škodo, da je uni¬
čenega več kakor četrtina čistega dohodka v gospodarstvu, tedaj lahko
prosimo za odpust davka, kakor govori postava z dne 12. julija 18Jb.

Poljedelstvo I. ^

226

škodljivci. Da ne bodemo iz nevednosti preganjali koristnih
ptičev, hočem našteti le po imenu vse tiste živali, ki so za
kmetijstvo potrebne, in ktere moramo na vsak način varovati.
Semkaj spadajo prliutarji ali pirhpogačice, krt, rilčasta
miška, „hrčica“ ali mala rovka zvana, jež, podlasica, slepec,
belouška, zelenec, kuščarica ali martinček, žabe in krastače
(krote). Izmed ptičev, ki pokončujejo miši, hrošče, gosence
in druge žuželke, so posebno koristne, kanje ali mišarji,
postolke, sove (razun velike uharice, ki je škodljiva, ker
zalezuje ptičja gnezda), veliki in mali čuk, žolne (zelena
in črna žolna, detali), vijoglavka, kukavica, zlatovranka,
navadni vdeb ali smrdokavra; nadalje so koristne ptice
pevke, kakor muhček, pastaričice, drozgi, kos, škorec, slavec,
taščica, penice, črnoglavka, palček (stržek), navadni plezavec,
senice, ščinkovec, lastavice, škrjanci, brglez itd. Vse te ži¬
vali moramo varovati. Tudi med hrošči nahajamo nektere
koristne živalice, kakor so na pr. brzci, grabilci, najezdniki
in polonice.

Med koristnimi živalimi moram tukaj še posebno ome¬
niti krta,  kterega še vedno naši gospodarji sovražijo in
po krivici preganjajo. Krt je silno koristen, ker pokonča
neštete množice škodljive golazni v zemlji. Posebno zalezuje
črve in gliste. Ker je zelo požrešen, gre mu vse v slast,
kar je živega. Kastlinskih korenin se ne dotakne, če tudi
mu to radi in po krivem očitajo njegovi zaslepljeni sovraž¬
niki. Jedina kvara, ktero dela krt, je ta, da narije „krtine“;
pa še teh mu ne smemo šteti v zlo. S tem, da rije, spravlja
zemljo na dan, ki od jeseni do pomladi dobro prezebe in
postane bolj rodovitna. Poravnane krtine vplivajo zaradi
tega prav ugodno na boljšo rast trave.

Da ima krt tako zagrizene sovražnike med kmetovalci,
to ima zahvaliti takozvani „krtici“, ktera rije krtu po¬
dobno po zemlji, in ktera dela v resnici veliko škodo po
njivah in travnikih, ker ogloje in izpodjeda korenine, ker
prerije in sklesti vse, kar ji pride na pot. To škodljivko
imajo gospodarji za samico od krta in ji pravijo zaradi tega
krtica; v resnici pa je to velika miš,  kakor jo bodemo pri
škodljivcih natančneje spoznali. Zaradi te krtice zalezujejo
gospodarji krta in ga umore, kjer ga dobijo. Ker je krta
prištevati najkoristnejšim živalim za poljedelca, moramo ga
varovati. . Kjer napravi največ krtin, tam nam največ ko¬
risti, kajti obilne krtine nam pričajo, da je v zemlji veliko
škodljive golazni, ktero zalezuje. Pustimo tedaj krta na

227

polju pri miru in poravnavajmo z veseljem narite krtine
po travnikih.

Razim tega, da varujemo koristne živali, moramo pa
tudi razne škodljivce pokončevati  in preganjati s pri¬
mernim kolobarjenjem.  Najmanjše škodljivce je naj¬
težje zatirati; navadno se taki škodljivci tudi hitro množč
in zaradi tega so tako nevarni.

8. Živalski škodljivci na polju.

Najnavadnejši škodljivci so sledeči: 1

1.) Krtica.  Škodo, ktero nam napravlja krtica, zvra-
čajo kmetovalci na krta, in zato se ta koristna živalica po
nedolžnem preganja. Krtica je nekoliko manjša kakor krt,
pa dosti večja, kakor poljska miš; živi pa podobno kakor
krt. Tudi ona rije po zemlji, dela rove in spravlja zemljo
na vrh v podobi krtin. Vendar so te krtine nekoliko manjše
in nižje, in tudi prst po teh krtinah ni tako močno zdrob¬
ljena in zrahljana, kakor v pravih krtinah. Krtica se živi
od rastlinskih korenin in v tem se loči poglavitno od krta,

Pod. 116. Krtica, pomanjšana.

ki se živi samo od drugih živalic. Da je res tako, spoznamo
hitro, če pogledamo čeljusti krta in krtice. Pri krtu naj¬
demo 44 ostrih zob, ki so skvarjeni za trganje mesa, pri
krtici je pa le 16 zob, ki so stvarjeni za glodanje, kakor
pri poljski miši in drugih glodalcih, na pr. zajcu itd. Po¬
sebno značilni so prednji 4 zobje (2 v zgornji in 2 v spodnji
čeljusti), s kterimi glodajo te živali (glej pod. 116.).

1  O naših škodljivcih je dala družba sv. Mohorja na svetlo knjigo
„Naše škodljive živali",  ktero je spisal Fr. Erjavec  1. lo&O. v
tej knjigi se lahko vsakdo obširno pouči o naših žitnih in drugih kvarljivkan.

15*

228

Krtica ima okroglo in debelo glavo s tumpastim
gobcem. Ušesa so tako majhna, da jih še videti ni. Kep je
kratek. Barve je rujavkasto-sive, spodaj holj svetle. Prednje
noge so močnejše kakor zadnje, da lažje rije. Trikrat do
štirikrat v letu ima po 3 do 7 mladičev. To silno škodljivko
zatiramo še najbolj s tem, da varujemo živali, ki ji strežejo
po življenju. Poleg sov, mišarjev, podlasice, mačke itd. spada
semkaj tudi krt,  o kterem je dokazano, da se loti tudi
krtice in jo umori, če jo le dobi.

2. ) Poljska  miš  je tudi zelo škodljiva, ker je silno
požrešna, in ker se čudovito hitro razplodi. Miši izpodjedajo
korenine, sklestijo rastoče rastline, izglojejo semena itd.
V nekterih krajih se pokažejo včasi v takih množicah, da
sklestijo vse, kar raste na njivah. 1  Strahovito so ^se po¬
množile 1. 1895. v nekterih krajih na zapadnem Češkem.
Vsa jesenska setev je bila uničena, in mnogo gospodarjev
si sploh ni upalo sejati ozimine. Ko je zmanjkalo zunaj ži¬
veža, prišle so miši v vasi, kjer so napravile silno veliko
škodo, okužile vodnjake itd. Mišjo nadlogo morejo odvrniti
povodnji in kužne bolezni. Zelo pridno jih zatirajo tudi
mišijede živali, kakor kanje, sove, mačke, ježi, podlasice itd.
Z raznim strupom, ki se nastavlja mišim, ravnati moramo
pozorno. V novejšem času rabijo zoper to nadlogo oves ali
pšenico, ki je zastrupljena s strihninom 2 . Tako pripravljeno
zrnje polagajo s posebnimi pripravami v mišje luknje. Po
nekod se je tudi že z uspehom rabil takozvani „Loffler-jev
tifozni bacil“, neka glivica, ktera se polaga na kruhu v
mišje luknje, in ki povzroči kužno mišjo bolezen. To sredstvo
se pa ni povsod obneslo.

3. ) Hrošč ali keber  napravlja silno veliko škodo,
in sicer najprej v podobi črva,  pozneje pa kot hrošč.
Kot črv (ogrc, podjed) izpodjeda korenine vsakovrstnih
rastlin, kot hrošč pa objeda listje, mlade poganke itd. na
sadnem in gozdnem drevju. Če hočemo črve zatreti, pokon¬
čati moramo najprej hrošče, kteri zaležejo črve. Hrošče po-
končujemo najlažje, če jih otresamo z dreves zjutraj, po¬
sebno ob mrzlih in mokrih jutrih, ko čepe kakor otrpli po

1  Če uničijo miši na parcelah, do 4 hektarov velikih, najmanj jedno
četrtino pridelka, na parcelah pa, ki so večje, vsaj pridelek od 1 hektara,
tedaj se nam mora davek odpisati, če se zglasimo o pravem času za to
(v 8 dneh).

2  Takozvani „saharin-strihnm-oves“ prodaja Jožef Wiatschka v Mo¬
ravskem Schonhergu.

229

pokalice
v moki, le

listju; pa tudi črez dan jih lahko otresamo, če ni pregorko.
Nabrane hrošče je najbolje popariti v pripravnih posodah
in vreči potem na kompost. Pri oranju moramo pa črve
pobirati; za to delo so tudi otroci dobri. Hlastno pobirajo
črve za brazdo tudi postolke, vrane, kavke itd. Neizmerno
veliko nam pa koristi v tem pogledu krt.  Za pokončevanje
hrošča imamo sicer tudi deželno postavo, ki se pa žalibog
dosti premalo izvršuje.

Hrošču čisto podobna je skoro na pol manjša pro-
snica,  ki leta pozneje meseca rožnika in živi ravno tako,
kakor navadni hrošč. Prosnica zaploduje tudi škodljive črve
ali ogrce, ki so pa nekoliko manjši.

3. ) Strune,  to so ličinke od poljske
(pod. 117.). Podobne so črvom, ki se zaredijo
manjše so. Strune glojejo in preščipa-
vajo korenine, obgrizujejo kal ter jo
uničijo. Posebno škodujejo strune tur-
ščici, ovsu, pa tudi drugemu žitu in ko-
renstvu.

Strune je težko zatirati. Ker se v
rahli zemlji najbolje počutijo, priporočalo
se je zemljo povaljati. Vendar se s tem
malo doseže. Nekteri priporočajo plitvo
setev, ki pa tudi dosti ne izda. Strune «
še najbolj zatirajo krti, rovke in ptiči.

4. ) Žitni brzec  (pod. 118.).

Ta hrošč je pri nas hvala Bogu
še malo znan. Barve je črno-
rujave. Od navadnega hrošča je
več kakor za polovico manjši.

Žitni brzec je jedini škodljivec
med brzci; škoduje pa s tem, da
razgrize mlečno zrnje. Še bolj
škodljive so pa njegove ličinke,
ker zgrizejo mlade žitne rastline,
najrajši srce. Ličinke škodujejo
jeseni in spomladi. Temu škod¬
ljivcu je težko priti do živega.

Pri nas se še ni udomačil, veliko
škodo pa dela po Nemškem in
Laškem.

5. ) Črni mršnik  (pod. 119.).

Njegova ličinka je posebno škod-

Pod. 117. Pokalica,
hrošč,, b  struna, t. j.
ličinka; vse povečano.

Pod. 118. Žitni brzec; zgoraj
hrošč, pod njim ličinka in buba
v zemlji.

230

Pod.

i\Hli

119. črni mršnik
ličinko.

Ijiva na mladi pesi. Na sladkorni pesi se je že prikazala
v to liki  množini, da so morali peso preorati. Pobiranje in
pokončevanje ličink in hroščev je jedino
sredstvo, da se iznebimo tega mrčesa.

6.) Grah ar, bob ar in lečar
so trije škodljivci, ki ležejo svoja jaj-
čica na stročje graha, boba in leče.
Jajčka so ramena in tako drobna, da
jih je komaj opaziti na zelenem stročju.
Iz jajčic se izleže ličinka, ki se pre¬
rije skoz stročje v zrnje, ktero potem
razjeda. Te škodljivce zatiramo, če v
piškovem zrnju uničimo ličinke s segrevanjem semena do
50°.C; pri tej toploti pogine ličinka, oziroma hrošček, ki je
nastal iz nje;, segreto zrnje pa ne izgubi svoje kaljivosti.

Pod. 120. nam kaže graharja z
ličinko in bubo na desni strani.
Na levi strani je pa poškodovani
grah, zgoraj celi, spodaj pa v pre¬
rezu z ličinko. Graharju podobna
sta bob ar, ki živi v bobu, in
lečar,  kteri razjeda lečo.

7.) Bolhe ali bolhači
so majhni hroščki, ki bolham

podobno skačejo. Bolhe ško¬
dujejo po listju, ktero včasi

tako oglojejo, da je popolnoma luknjičasto. Najrajši napa¬
dajo zelnate rastline, repo, peso itd. Bolh je mnogo
vrst, kakor zelski bolhač, rumeno progasti bolhač itd. Iz¬
datnih pripomočkov zoper te sovražnike nimamo. Mraz in
moča jih še najbolj zatirata. Potresanje napadenih rastlin
z vapnenim prahom, pepelom, cestnim prahom, z opeko, v
prah stolčeno, polivanje z gnojnico, pelinovo vodo itd. le
malo pomaga.

8.) Kapusov belin,  oziroma njegova gosenica

dela silno škodo po želji ali kapusu. Te gosenice, ki nasto¬
pijo včasi v velikih množinah, izvale se iz jajčic drugega

zaroda, ktere polaga metulj v kupčkih, včasi po sto in več
skupaj, na zeljnem in repnem listju. Iz jajčic izlegle gose¬
nice nam perje tako obžro, da ostanejo večkrat le gola
rebra. Najgotovejši pripomoček zoper te gosenice so pridne
roke, ki obirajo in maste jajca in gosenice po listju. Zasa¬
janje konopelj okoli zelnika, ki imajo odganjati metulja, ne

Pod. 120. Grahar z ličinko in ljubo
na desni strani, vse povečano; na
levi je napadeno zrnje.

231

pomaga dosti. Pod. 121. nam kaže metulja, gosenico in bubo.
Podoben kapusovemu belinu je tudi repni belin,  kteri
je nekoliko manjši. Nje¬
gova gosenica pa dela
ravno tako škodo, posebno
na repi in na zelju.

9.) Ozimna mdra
(pod. 122.), njivska
mora, kapusova mora,
povrtna mora, gra¬
hova mora  in dr. so
nočni metulji, srednje ve¬
liki in med seboj prav
podobni. Barve so bolj
svetlo- ali temnosive. Po¬
znamo jih na tem, da se
po dnevu skrivajo; pre¬
plašeni zlete, pa kmalu
zopet sedejo na tla. Ti
metulji zarejajo prav
Škodljive gosenice, ki SO p 0( j pgp ;g a p US0V  belin z gosenico in bubo.
si tudi močno podobne;

gole so po životu in zelene ali rujave barve. Gosenice ško¬
dujejo s tem, da razjedajo listje. Gosenice ozimne in
njivske more škodujejo posebno mladim žitnim setvam jeseni
in spomladi. Gosenice kapu¬
sove in povrtne more raz¬
jedajo zelje, kjer si jih go¬
tovo že našel. Pa tudi druga
zelenjad ni varna pred njimi.

Na raznem sočivju pa na¬
hajamo posebne gosenice
grahove more. Proti tem go¬
senicam se je težko bojevati.

Najbolj jih zatiraš s pridnim
obiranjem. Posebno na zelju
jih na ta način lahko po-
končujemo. Polivanje napa¬
denih rastlin z milnico
(žajfnico) in potresanje z
vapnom le malo pomaga.

10.) Bramor ali mramor
(pod. 123.) je silno Škodljiv. Pod. 122. Ozimna mora z gosenico.

Ta ostudna žival biva najrajši v rahli vrtni zemlji, pa tudi
na njivah in travnikih, kjer žre vse od kraja. Bramor rije
v zemlji in dela rove tikoma pod površjem. Najbolj ga za¬
tiramo, če poiščemo gnezda in uničujemo zalego. Najdemo
jih po takih mestih, kjer so usahnile rastline.

Pod. 123. Bramor.

11. ) Kobilice.  Posebno škodljiva je kobilica
selka,  ki je doma v vzhodnih krajih in se pri¬
kaže nektera leta po Ogerskem, po Galiciji, Ruskem itd. v
tako gostih rojih, da so podobni oblakom. Kjer se vsedajo
te kobilice, uničijo vse do golega. Pri nas se pokažejo le
posamezne kobilice te vrste. Kobilice selke je pokončevati,
ko so še mlade in ne morejo še dobro leteti. Ubijajo jih
s tem, da jih teptajo in pobijajo z brezovimi metlami. Tudi
jih naganjajo z vejami v nalašč za to izkopane jarke, kjer
jih pomečkajo in potem zagrnejo z zemljo. Kobilico selko
poznamo po rujavkasti barvi; v tem se najbolj loči od ze¬
lene kobilice, ki je tudi velika.

Po travnikih in mejah nahajamo veliko raznih manjših
kobilic, ki ne delajo posebne škode.

12. ) Poljski muren ali krikovec  je tudi kvar-
ljivec, ker se živi s koreninami in semenom.

13. ) Pisani škratec  ali šoštar je rudeča in črno
pegasta stenica. Ta in še mnoge druge stenice, ki so raz¬
lično barvane, so kaj nadležen mrčes, ki objeda posebno
rad različne vrste zeljnatih rastlin. Posipavati rastline s pe¬
pelom in polivati z vodo, v kteri se je kuhalo bezgovo
listje, malo pomaga. Najbolj še zatiramo to golazen, če jo
obiramo in mastimo, in če uničujemo mlado zalego.

14. ) Uši ali ušice. Uši nahajamo na listju in po steblih
(listne uši), ali pa na koreninah (korenske uši). Oboje de-

233

lajo škodo, ker izsesavajo rastlinski sok. Listne uši napa¬
dajo vsakovrstne rastline. Na žitu, posebno na klasu in pod
klasom, najdemo pogostoina žitno ušico.  Po ovsu in ječ¬
menu nahajamo nižje doli na nožnicah in uvitem listju ze¬
lene ovsene ušice.  Na bobu, salati itd. se prikaže rada
makova ušica  (pod. 124.). Zelje in druge zeljnate rast¬
line napada pogo-
stoma zeljna ali
broskvina  ušica.

Veliko škodo na
grahu dela gra¬

hova  ušica. Proti
vsej tej sodrgi ni¬
mamo pravih pri¬
pomočkov. Posipa¬
vanje napadenih
rastlin s pepelom

ali gipsom, in sicer
takoj po dežu ali
Ob rosi, ne pomaga P 0( l 124. Makova ušica; na desni strani močno

dosti. Na posa- povečana,

meznih rastlinah jih še najprej zataremo, če jih poškropimo
z lugom ali milnico, kteri smo dodali nekoliko petroleja
ali patoke (Fuselol). Tako nas uče najnovejše izkušnje. Razun
listnih ušij imamo tudi škodljive korenske  uši  na polju.
Zelo škodljivi sta v tem oziru koruzna ušica in žitna
korenska ušica.  Prva napada turščične korenine, druga
pa najrajši pšenične korenine. Koruzna ušica se razodeva
na turščici s tem, da začne napadena turščica bolehati, da
slabo raste, in da se začne listje od konca sem sušiti. Če
izriješ tako bolehavo turščično rastlino, najdeš na koreninah
višnjevo-rumenkaste uši. Koruzna ušica se je pri nas že
močno udomačila. Če zapaziš med turščico pritlikave in
bledeče rastline, gotovo se nahajajo na koreninah uši. Tako
turščico kaže porezati; porezana stebla je dati živini, kocnje
(kocene) pa je poruti in sežgati. Sicer se pa teh ušij še
najbolj ogibljemo s primernim kolobarjenjem in z dobro
gnojitvijo. Koruzna ušica se prikaže tudi na sirku in prosu.

Uši na žitnih koreninah je mogoče preganjati le s
primernim kolobarjenjem in s tem, da sejemo žito na dosti
močne njive.

15.) Pšenična ogorčica  je majhna črvičkasta ži-
valica, ki se nahaja v pšeničnem zrnju, in ktera lahko uniči

234

polovico pridelka. Napadeno in obolelo pšenico poznamo že
na rašči. Klasje je namreč škrbasto in mršavo (glej pod. 125.).
Pleve so videti nagrbančene, in listje je nekako stisnjeno
in valovito nabrano.

Pod. 125. Pšenična ogoreica. a  bolan klas; b  zdravo zrno; c  in d  bolno
zrnje; e  prerezano bolno zrno; f  ogorčice; razun klasa je vse povečano.

Omlačeno zrnje je tudi drugačne podobe; ali je zgr-
bančeno, ali pa napeto in grbasto. Zrnje ni močnato, temveč
napolnjeno z nekim rumenkastim prahom, v kterem se
nahajajo ličinke ogorčice.

Zoper pšenično ogorčico priporočajo, da se namaka
seme v raztopini modre galice, kakor sem to že spredaj
popisal. Vsekako je rabiti za setev seme, ki je popolnoma
očiščeno od bolnega zrnja; to se da na rešetih lahko izlo¬
čiti od zdravega semena, ker je majhno in bolj okroglo.
Na tisti njivi, kjer je rastla taka pšenica, je tudi za nekaj
let prenehati s pridelovanjem pšenice. Pri nas hvala Bogu
še ni te bolezni.

Pšenični ogorčiti močno podobna je ržena ogorčica,
ktero so zasledili tudi v ščetici, modrici  in celo na

235

ovsu, detelji in ajdi. To bolezen na rži imenujemo
ozlenico. Bolno rž poznamo že jeseni na tem, da ima
valovito skrčene liste.  Spomladi noče bolna rž kvišku,
če pa napravi bilke, noče delati klasu, ali pa zastane
klas v nožnici.  Na listnih nožnicah bolnih bilk opazimo
pikice, ki se nam kažejo pod povečalnim steklom kot ržene
ogorčice. Da se zatarejo ogorčice, pridelovati je na okuženi
njivi nekaj let druge rastline, prvo leto pa okopavine.

Če je vsa rž napadena in je to že jeseni ali v zgodnji
pomladi opaziti, tedaj je najbolje, če rž globoko podorjemo
in njivo obdelamo s kako drugo okopavino.

16 .) Črna žitna hržica ali heska mušica m ru¬
mena žitna hržica  (pod. 126 .) sta velika nadloga žito-

236

rodnih dežel. Te mičkene črne ali rumene mušice škodujejo
s tem, da zalegajo jajčka na žitno listje in klasje, iz kterih
se izvale črvički; ti povzročijo, da se bilke na napadenem
mestu suše in polomijo, in da vsled tega žito poleže. Iz
jajčic, na klasje odloženih, razvijejo se rumeni črvički, ki
razjedajo cvetje. To dela posebno rumena žitna liržica,
ktera se je zatepla tudi že v naše kraje, in ki nam dela škodo
po rži in drugem žitu, kakor sem že imel priliko opazovati.

Podobno škodo
na ovsu in ječmenu
dela švedska
mušica, pri kteri
razjeda zrnje tudi
ličinka. Drugi za¬
rod teh mušic od-
klada jajca na ozi-
mino, ktero uniču¬
jejo potem ličinke.
Ako so te mušice
povzročile veliko
škodo na mladem
žitu, storimo naj¬
bolje, da ga pre-
orjemo v zgodnji
pomladi, predno se
izvale iz ličink
nove mušice. Sicer
je pa po žetvi takoj
strnišče globoko
preorati, da se li¬
činke zaduše. Pri¬
delano žito je hitro
omlatiti, a opre-

Pod. 127. Žitna objedavka. abcde  je poškodovano kterenpse

klasje, f  mušica povečana, g  mušice v naravni velikosti, nahajajo ličinke,

pa je sežgati.

Razu n teh mušic je še mnogo drugih, ki škodujejo
žitu, za ktere se pa kmetovalec navadno nič ne zmeni, ker
so tako majhne, da jih niti ne opazi. Opazi jih pa lahko,
če so tudi majhne, kedar letajo na solncu v rojih; pazno
oko jih takrat lahko zagleda.

17.) Žitna objedavka  (pod. 127.) je premajčkena
mušica, ktero komaj zagledaš. Prikaže se na raznem žitu


237

in škoduje s tem, da sklesti klasje, kakor je videti na pri-
dejanili podobah. Mušice najdemo za nožnico zgornjega lista,
kjer se skrivajo, in kjer zajedajo rastlino. Najbolj nam ško¬
dujejo te mušice takrat, ko je klas še skrit v nožnici. Če
listno nožnico odviješ, najdeš jo včasi polno teh živalic, ki so
kaj žive in gomizljajo sem ter tja. Mušice imajo krila in
tudi letajo; s tem se razširijo daleč na okoli.

Proti tej golazni ni druge pomoči, kakor da strnišče
globoko^ preorjemo.

18.) Žitna grizlica
(pod. 128.) je večja in
osi podobna mušica, ki
škoduje rži in pšenici.

Med zeleno pšenico ali
rž j o vidimo včasi k r aj š e
rastline, ki imajo po
koncu stoječe in zble¬
dele klase.  Tako
klasje je gluho ali ja¬
lovo. Če razkoljemo bilko
po dolgem, najdemo
znotraj obgrizene stene
in prevrtana kolenca
in nižje spodaj 1
centimeter dolgega čr¬
vička, kteri vso to škodo
povzročuje. Ta črviček
je ličinka od žitne griz-
lice, ki leta spomladi
po žitu. Pri slabem vre¬
menu sedi leno po žitu,
ob solncu pa živahno
leta. Oplojena samica
leže jajca na zgornja
kolenca bilke. Iz teh p 0( j 128. Žitna grizlica; a  zdrava rž, h  bolna
jajčic se izvali ličinka, c bilka razjedena od ličinke l; d  grizlica,
in ta se zabode v bilko, « njena ličinka,

po kteri rije nizdolu. Ko

je pririla do tal, dorastla je, in žito je takrat tudi ze zrelo.
Ko se žito požanje, ostanejo ličinke večjidel v strnišču m

prezimijo tam. _ v . .

Kjer se je žitna grizlica prikazala v večji množini,
naj se žanje kolikor mogoče nizko pri tleh, da spravimo

238

ličinke v slamo, kjer nam gotovo poginejo. Strnišče pa je
globoko preorati.

Na repi in drugih zeljnatih rastlinah škoduje repna
grizlica,  ki je tako velika, kakor navadna muha, in osi
podobno pisana.

19. ) Strnska mušica ali zelenodka mušica
(pod. 129.) je navadni muhi podobno skvarjena, toda na pol
manjša mušica, ki škoduje pšenici, rži in ječmenu. Mušica
ima lepo zelene oči, sicer je pa svetlo-rumena. Samica leže

jajca spomladi na
take bilke, kjer je
klas še ves v listje
zavit. Izvaljena li¬
činka se zadolbe v
bilko, ko se klas
ravno razvija. Vsled
tega se bilka čudno
izpremeni; ona oteče
in se odebeli. Tudi
listna nožnica oteče,
in klas ostane na¬
vadno v njej, ali se
pa le nepopolnoma
razvije. Listna plo¬
skev je pa vsa za¬
vita in zasukana,
kakor kaže pride-

JTUU. ounoJta mušica; a  posJiouovaiio jaasie, nnJnKn 15(1 Po

b  bilka pod klasom z razjedajočo ličinko l; c  mu- Jana POClODa idU.

šioa povečana in v naravni velikosti. odvijemo listno nož¬
nico, vidimo, da je

bilka pod klasom razjedena od ličinke, ktero najdemo nižje
spodaj v umazani brazdici.

Proti tej mušici se moramo tako bojevati, kakor proti
drugim. Priporoča se tudi, da ne sejemo pšenice golice, ker
je bolj občutljiva pred to mušico kakor osinka.

20. ) Pesna mušica  je podobna navadni muhi in
napada peso. Njene ličinke razjedajo pesno listje, ki izgleda
potem tako, kakor da bi bilo popaljeno. Zoper to šlcodljivko
ne poznamo drugega sredstva, kakor da obiramo napadeno
listje in pokončujemo ličinke.

2L) Pesni objed ali pesna nematoda  (pod. 130.)
je črvičkasta in silno majhna živalica, ki se živi na kore¬
ninah pese, različnega žita (posebno ovsa), zelnatih rastlin,

239

plevela (njivske gorčice in divje redkve) in različnega so¬
čivja. Najprej so jo našli na sladkorni pesi, in sicer na
njivah, kjer se je pesa pogostoma sejala. Napadena pesa
je nehala rasti; tako
jo je izdelala mala
škodljivka v zemlji.

Takrat se je sploh mi¬
slilo, da je morda
zemlja opešala za peso
zaradi neprikladnega
kolobarjenja. Preisko¬
vanje korenin pa je
pokazalo čuda veliko *

belih pikčastih telesec, Pod. 130. Pesni objecl ali nematoda. a  je
ki SO Čepela na kore- drobna koreninica, okužena s pesno nematodo;
ninah. Pod drobno- 6  j« kos . te  koreninice; pri c je sta-

, -i  reisi črviček, samica polna novih laičkov, pri

gledom so se spoznala ' d  pa  miajsi.

ta telesa za živalice,

ki se zajedajo v korenine in pijejo sok iz njih. Te bele
pikice po koreninah so tedaj pesni objed ali nematoda.
Pesni objed je zel 6 nevaren, kjer se prikaže. Varovati se
ga moremo z dobrim kolobarjenjem. Kjer se je pa prikazal,
zatremo ga s praho in z gosto setvijo in s poznejšim uni¬
čevanjem takih rastlin, ktere pesni objed posebno ljubi; za
najpripravnejšo rastlino velja v tem oziru poletna  repica.

22.) Njivski polž ali poljski slinar (lazar,
sluga).  Ta polž je brez hiše. Po dnevu je skrit, po noči
pa lazi za hrano. Kedar je oblačno in deževno, zalotimo ga
tudi po dnevu na paši. Ker pušča za seboj slino, lahko mu
pridemo na sled. Njivski polž je silno požrešen. V mokrili
letih škoduje zimskemu žitu, posebno rži. Napada jo jeseni
in v zgodnji pomladi, ko je še mlada. Najbolj nevaren je
na njivah, ki mejijo na trate (travnike, pašnike), posebno
še, če je gozd blizu. Koder nam polži po navadi škodujejo,
tam jih moramo o pravem času odvračati od mladih setev.
Dobro je, če nekaj dnij potem, ko je žito vsejano, natro¬
simo pepela, vapna, pezdirja ali ječmenovih osin na tisti
konec njive, ki meji na trato. V razore lahko polagamo
sem in tja nekoliko mahu, da se polži črez dan pod njim
skrivajo. Po meji namečemo tudi lahko razrezano korenje,
buče itd.; to jih privabi, in zjutraj jih lahko poberemo in
vržemo kuretnini, ki jih zelo rada zoblje.. Sicer jih pa tudi
lahko pokončamo, če jih potresamo z živim vapnom.

240

Razim teh škodljivcev nam delajo veliko škodo tudi
domače živali,  posebno pri žitu. Blizu vasij je kuret-
nina  s iln o škodljiva, če pride do žita, in sicer škoduje s
tem, da brska zemljo in pobira vsejano zrnje, da obira po¬
zneje mlade rastlinice, in da'se loti tudi klasja, kedar žito
zori. Ravno tako škodljivi, so golobje in vrabiči.
Te škodljivce moramo kolikor mogoče odganjati.

9. Kako obdelujemo zemljo, in kako pomagamo
še rastlinam, da nam dobro rastejo?

Rastline potrebujejo za dobro rast rahle zemlje. V
rahli zemlji se lahko debelijo in razvijajo korenine na vse
strani; v rahlo zemljo pa tudi lahko dohajajo zrak, toplota
in voda, ki so neobliodno potrebni, da se razkrajata zemlja
in gnoj, in da se raztope redilne snovi. S tem, da zemljo
rahljamo, zatiramo tudi škodljivi plevel in preganjamo škod¬
ljive mrčese.

Zemljo rahljamo s tem, da jo povlačimo z brano,
da rastline okopavamo in osip ujem  o.

Ako se zemlja po setvi tako zapere in strdi, da se
napravi po^vrhu trda skorja,  tedaj moramo to skorjo
zdrobiti. Če bi je ne zdrobili, ne mogel bi zrak doha¬
jati do kalečega zrnja, in mnogo semena bi nam pognilo.
Skorjo zdrobimo z brano; če pa rastline že kalijo in
so že pognale koreninice, tedaj bi bilo to delo nevarno. V
takih primerljajih rabi velikim posestnikom namesto brane
obročasti valjar, ki drobi skorjo brez vse škode.

Z brano obdelujemo tudi mlado strn, če se je preveč
obrastla in je pregosta.  Ako se je ozimno žito v jeseni
pregosto obrastlo in se je bati, da bi nam pod snegom po¬
gnilo, lahko prevlačimo tako žito že v jeseni, če je vreme
ugodno. S takim brananjem se morajo pregosto stoječe rast¬
line izruti. Če se nam strn spomladi pregosto obraste, je
ravno tako ravnati. Po nekterih krajih popasejo z ovcami
pregosto strn. Ovce moramo v takem slučaju hitro črez njivo
goniti, da ne delajo škode.

Zimsko pšenico kaže spomladi vselej prevlačiti z brano,
tudi če ni pregosta. Izkušnje uče, da se prevlačena pšenica
veliko lepše razvija. Ozimno rž je na težki zemlji tudi pre¬
vlačiti z brano. Jaro žito je pa le tedaj obdelati z brano,
kedar se prikaže veliko plevela.

241

Če nam žito pozneje premočno in pregosto raste, potem
se je bati, da nam poleže; v takem slučaju si lahko
pomagamo, če žito obžanjemo.  To delo se izvršuje v
mnogih krajih, posebno pri pšenici. Žito je obžeti o pravem
času, ko še ne čutimo klasu v bilki. Prav posebno je paziti
pri tem delu na to, da ne ranimo srca v bilki, ampak da
jemljemo le zgornje listje proč, kakor vidimo to na podobi
131. pri črti a b.

Če je žito redko,  bodi si
vsled redke setve ali slabe zemlje,
bodi si vsled tega, ker je deloma ^
pozeblo ali pognilo, pomagamo
mu tudi lahko, če ga prevlačimo
z brano. Z brano se mlade rast¬
line okopljejo in zaradi tega se
bolj obrastejo. V takih slu¬
čajih je dobro, če jim pomagamo
tudi z gnojnico.  Ako je pa
žito preredko,  pomagati si .
moramo drugače. Med tako žito ■ Po ; (i ' 131 - Pregosto žito; črta

je podsejati doticno janno (na pr. tem s i u&l j u  obžeti.
jaro rž med ozimno rž), ali pa

je njivo preorati in v novič obsejati s kako jarino. Nespa¬
metno pa je puščati na pol, ali pa še bolj prazne njive,
kakor delajo to nekteri gospodarji, kedar jim pognije ali
pozebe strn (glej str. 198.).

Mladi krompir kaže tudi prevlačiti z brano, kakor
hitro se je prikazal iz zemlje. To delo je posebno važno na
večjih njivah. Tudi deteljišča moramo vsako pomlad povla-
čiti z brano. Brana nam veliko koristi, posebno če je zemlja
težka in trda, deteljišče pa staro.

10. Okopavanje in osipovanje rastlin.

Pri nekterih rastlinah, kakor na pr. pri turščici, krom¬
pirju, pesi itd., moramo po večkrat rahljati zemljo, da nam
uspevajo. Te rastline okopavamo z motikami (kopalnicami,
sapončki), veliko ceneje in hitreje pa z okopalnimi stroji
ali okopalniki. Za tako okopavanje je treba, da sejemo rast¬
line v pravilne vrste.  Za velikega posestnika je oko-
palnik neobhodno potreben, pa tudi manjši posestnik bi delal
z njim veliko ceneje, kakor pa z najetimi delavci. Posebno
koristni so okopalniki za tiste gospodarje, ki se pečajo v

Poljedelstvo I. 16

242

večji meri s pridelovanjem okopavin. Okopalniki so urejeni
tako, da okopavamo z njimi le po jedno vrsto rastlin, ali
pa hkrati po več vrst. Večvrstne okopalnike rabijo na
Angleškem za žito. Za nas so brez pomena. Važni za nas
so pa jednovrstni okopalniki.

Okopalnik,  tudi angleški ali konjski okopalnik
(pod. 132.) je različno sestavljen. Navadno obstoji iz lesenega
hloda, na kterem je pritrjen spredaj dvokrilni ali jezičast
lemež. Na vsaki strani hloda je železen tramič, na kterem
so pritrjeni lemeži in noži, ali pa samo noži. Noži so na

Pod. 132. Okopalnik.

notranjo stran kolenčasto ukrivljeni. Spredaj je hlod podprt
na kolesce. Vzadi na hlodu pa imamo dve ročici. Pri oko-
palnikih imamo po tri lemeže in dva ukrivljena noža, ali
pa tudi le en lemež in dva ali štiri nože. Okopalnik s šti¬
rimi noži nam kaže pod. 133. Z lemežem se zemlja rahlja
in drobi, noži pa izpodrezujejo plevel. Pri vsakem okopal-
niku so lemeži in noži tako vdelani, da jih moremo pre¬
stavljati za širše ali ožje vrste. Navadni okopalnik stane
okoli 20 gld.

Kakor sem že spredaj omenil, koristi nam okopavanje
posebno pri takozvanili okopavinah, h kterim prištevamo
krompir, turščico, peso itd. Te rastline morajo imeti rahlo
zemljo, sicer ne morejo dobro uspevati. Okopavine porabijo
veliko živeža. Ta se more napravljati pa le v rahli zemlji,
v ktero lahko dohajajo zrak, toplota in voda. Korenske in
gomoljnate rastline potrebujejo tudi zaradi tega rahle
zemlje, da se korenine lahko debelijo.  V težki
in trdi zemlji se ne morejo debeliti korenine, kar je čisto

243

jasno. Korenine namreč ne morejo odrivati težke zemlje,
če ta ni dosti zrahljana. Iz tega se tudi učimo, zakaj nam
bolje rode take vrste pese, pri kterih raste korenina iz
zemlje, kakor je na pr. oberndorfska itd. Tako peso je treba
na težki zemlji le po dva- do trikrat okopavati. Ko bi nam
pa korenina v zemlji tičala, morali bi jo po štiri- ali petkrat
okopavati, da bi se tako zdebelila.

Korenske in gomoljnate rastline je treba večkrat
okopavati. V prvič jih moramo okopati kar se da zgodaj;
če le mogoče, takoj, kakor hitro se vrste dobro vidijo. Prva kop
bodi plitva. Tudi je treba prvič okopavati z roko; z oko-
palnikom bi lahko poškodovali majhne rastline. Dober
je pa okopalnik za drugo in sploh za poznejše okopavanje,
ko je treba bolj globoko okopavati. Če manjka delavcev,
rabimo okopalnik tudi za prvo kop, a takrat postavimo le-
meže bolj skupaj, da okopljemo zemljo le po sredi vrst;
vrste same pa je okopati na rokah. Tako delo je ceneje in
se hitreje opravi. Okopavine okopavamo po dvakrat, trikrat
in tudi večkrat. To se ravna po tem, kako je zemlja težka
in plevelna. Pri rahli in plevela čisti zemlji zadostuje dva¬
kratno okopavanje, težko in plevelno zemljo pa moramo po
tri- do štirikrat okopavati.

Kakor hitro se zemlja zaraste s
plevelom, ali kakor hitro se zemlja strdi,
takoj je misliti na zopetno okopavanje.

Po okopavinah ima ostati zemlja čista
od plevela. Pri nas pa še pogo-
stoma opazujemo, da ostajajo ravno po
okopavinah njive najbolj plevelne, kar
je znak slabega obdelovanja.

Nektero rastline moramo tudi še
prisuti,  da nam bolje rode. To velja
za turščico in krompir. Z osipovanjem
ali ogrebanjem rahljamo zemljo, jo
dobro prezračimo in prisujemo k rast¬
linam. S takim delom zatiramo plevel,
rastlinam pa dajemo novega živeža.

Osuta turščica požene nove korenine
iz spodnjega kolenca; te koreninice
veliko pomagajo, da se turščica bolj
močno razvija, in da bogateje rodi.

(Glej pod. 133 .) Osuta turščica tudi bolj trdno stoji v zemlji,
in ker je dobro ukoreninjena, ne morejo ji vetrovi dosti škodovati.

16 »

Pod. 133. Prisuta turščica.
a  nove korenine, ki so po¬
gnale iz zasutega spod¬
njega kolenca.

244

Posebno dobro se obnaša tudi prisuti krompir.

Rastline osipujemo z motiko  (saponom), ali pa z
osipalnikom.  Osipalnik dela ceneje in hitreje. Na malih
zemljiščih osipujemo rastline na rokah. Kjer sejemo med
turščico buče, fižol itd., ondi je sploh le z roko mogoče osipovati.
Na večjih njivah in sploh tam, kjer primanjkuje delavnih
rok, pa se s pridom rabi osipalnik, v kterega vprežemo
jednega konja ali vola. Če hočemo z osipalnikom ogrebati
rastline, moramo jih sejati v dosti široke vrste. Kako je
osipalnik sestavljen, popisano je spredaj pri osipalnem plugu
(str. 97.).

IX. Žetev in shranitev pridelka.

Če je letina ugodna, tedaj je za pridnega poljedelca
najlepši in najveselejši čas v letu —- čas žetve in sprav¬
ljanja pridelkov. Skrbni gospodar bo pazil na vse, da po¬
spravi pridelke o pravem času in ob ugodnem vremenu.
Pri spravljanju pridelkov mu večkrat nagaja slabo vreme,
a mnogokrat je tudi sam kriv, da so pridelki slabši, ker
jih ni spravil o pravem času z njive. Ves pridelek mora
skrben gospodar tako shraniti, da ne trpi nobene škode.
Včasi se dobri in lepi pridelki pokvarijo, če se za nje pre¬
malo zanimamo, kedar nam ležijo po žitnicah, kletih itd.
Večkrat so tudi neprimerni prostori in slabe shrambe vzrok,
da nam pridelki gnijejo, 'plesnijo itd. Zato bodi vsakemu
gospodarju prva skrb, da svoje pridelke, ki ga stanejo ve¬
liko dela in stroškov, o pravem času spravi in tako dobro
shrani, da ne trpe nobene škode.

1. O žetvi žita.

Pred žetvijo moramo pripraviti potrebno orodje za
žetev in vozove za hitro spravljanje žita. V skednjih in
po kozolcih pospravimo in izpraznimo vse prostore, kamor
pride žito. Posebno je priporočati, da si že poprej pripra¬
vimo potrebna p o vre sla (povesla, pasove) za vežnjo snopja.
Če morajo žanjice sproti delati povresla, trati se čas, in
tudi klasje se rado osmuče.

245

a)  Kdaj je žeti?

Žito začnemo žeti, kedar je slama porumenela in je
postalo zrnje tako trdno, da se da na nohtu še upogniti in
prelomiti. V tem času ni videti nobenega soka, in zrnje je
tako trdno, kakor na pr. na pol trdi vosek. V tej dobi je
prenehal potovati redilni sok iz bilk in listja v zrnje, in
žito je dosti zrelo za žetev. Če pozneje žanjemo, škodimo
si, ker se rado izsuje najlepše in najbolj dozorelo zrnje.
Prej požeti pa tudi ne smemo žita, ker je zrnje preveč
mlečno in mehko. Jedino za seme se pušča žito tudi po
dalje časa na njivi, da zrnje popolnoma dozori. Prezrelo žito
s^e rado izsuje, daje bolj pusto moko in prazno slamo.
Čas žetve se ravna pa tudi po vremenu. Kjer pri žetvi
rado nagaja deževno vreme, tam je žito požeti o prvi priliki,
rajši nekoliko prej kakor pozneje. To velja tudi za take
kraje, kjer pogostoma razsaja toča, ki more uničiti vso
žetev. Večji posestniki, ki pridelujejo veliko žita in imajo
malo žanjic, morajo tudi prej pričeti z žetvijo; sicer se rado
zgodi, da žito prezori, ali pa da jim pozneje nagaja slabo
vreme.

b)  Kako je žeti?

Žito žanjemo s srpom, drugod
ga pa kosijo z žitno koso. Ve¬
liki posestniki rabijo za košnjo
posebne stroje.  S srpom gre delo
najpočasneje od rok; a taka
žetev je najbolj čista, ker se pri
njej izgubi najmanj zrnja. Dosti
ceneje in hitreje se da žito kositi
s koso. Kes je, da se izsuje pri
košnji več zrnja, zato pa dobimo
več slame. Kjer je dovolj žanjic
in so te po ceni, tam je žeti s
srpom. Poleglo žito se mora tudi
požeti. Koder pa primanjkuje de¬
lavcev in je žito po ceni, tam ga
je kositi s koso. Ža košnjo rabimo
posebne žitne kose,  ki polagajo
pokošeno žito v redi. Žitna kosa
in neke uprave, ki je podobna grabljam, kakor kaže po¬
doba 134. Dober kosec se ne ustraši 5 žanjic, kajti on po-

Pod. 134. Žitna kosa.
obstoji iz kosišča, kose

246

kosi v 10 urali lahko 3000 do 5000 štirijaških metrov, dočim
žanjica v istem času k večjemu 600 do 1000 štirijaških metrov
požanje. Košnji žita se bo treba privaditi, da bo žetev ceneja,
kajti kosci morajo biti vajeni temu delu.

Kosilni stroji  rabijo le na velikih posestvih, kjer
je ravno polje, in kjer bi bilo ročno delo dosti prepočasno
'in predrago. Kosilni stroj obstoji (glej pod. 135.) iz voza
(dveh koles, dotične osi in ojesa), iz uprave za gi¬
banje,  s ktero se prenaša gibanje, in iz uprave
za režnjo;  ta obstoji iz klinje, na kteri so pritrjeni dvo¬
rezni noži, trikotnikom podobni. Klinja se premiče sem in
tja ob železnem drogu, na kterem se nahajajo v jednakih

Pod. 135. Stroj za košnjo žita.

razdaljah takozvani „prsti“, t. j. železni zobje, ki so pri¬
merno zarezani, da se v njih lahko premika klinja z noži.
Noži in prsti režejo žito na ta način, da pritiskajo sem in
tja pregibajoči se noži bilke na prste in jih škaijam jed-
nako odrežejo. S prsti se žito tudi lepo jednakomerno raz¬
deli v šopke, tako da posamezni noži odrezujejo jednake
šopke bilk.

Za odlaganje pokošenega žita  se nahaja tik
za železnim drogom velika plošča, na ktero pada poko¬
šeno žito. Dalje nahajamo na stroju še grablje, ki grabijo
žito ter ga odlagajo iz plošče na stran, da je pot zopet
prosta za prihodnjo vožnjo.

V novejšem času so ti stroji 1  tako upravljeni, da po¬
košeno žito ob jednem povežejo (glej pod. 136.). Kosilnemu
stroju za žito je podoben kosilni stroj za travo in
deteljo;  razloček med obema je ta, da pri kosilnem stroju

1  Stroj za košnjo žita stane 425 gld., in če ima upravo za vežnjo
snopja, 900 gld.

247

za travo ne nahajamo uprave za odlaganje trave, temveč
ostane pokošena trava na mestu. Pri obeh kosilnih strojih
se nahaja tudi poseben sedež za hlapca.

c)  Kako se suši
žito?

Požeto ali po¬
košeno žito se
sproti povezuje v
snope, ali pa poz¬
neje, ko je do
dobrega suho; od
rose mokrega žita
ne smemo pove-
zavati, dokler se
rosa ne posuši.

Pri nas povezu¬
jejo snope s po-
vresli, ktera na¬
pravljajo žanjice
sproti iz požetega
žita. Bolje pa je,
če si povresla
prej pripravimo
iz stare škopne
slame; pred rabo
je taka povresla
namočiti v vodi,
da postanejo bolj
gibčna in vlečna.

Požeto žito ni
nikdar tako suho,
da bi ga lahko
takoj spravljali
na pod ali v
skedenj. Vselej
ga je treba še
nekaj časa sušiti,

da zrnje do do- _

brega dozori, in da se slama popolnoma posuši. Ce je slama
prerastena s plevelom ali z deteljo, je toliko bolj paziti
na to.

248

Žito v snopju sušimo lahko a)  na njivah, ali b)  v
kozolcih.

a)  Kjer je oh žetvi stanovitno vreme, in kjer ne se¬
jemo strniščnih sadežev, tam sušimo žitno snopje kar na
njivah; treba je za to le ugodnega vremena. Na njivah su¬
šimo snopje na dva načina, in sicer v razstavkah  (križih,
kopah, stavkih, v stavju), ali pa na ostrvih ali rogljah.

Razstavke delamo na ta način, da zložimo po več
snopov skupaj. Pri zlaganju snopja v razstavke je gledati
na to, da se žito hitro suši, da ne trpi pred dežem, in da
se klasje ne dotika tal. Razstavke delajo v različnih krajih
na različen način, kakor so temu gospodarji od nekdaj va¬
jeni. Razstavke kaže zlagati iz 5 ali 10 snopov. Iz 5 snopov
jih delamo na ta način, da postavimo 4 snope s klasjem po
koncu in navzkriž, toliko napošev, da se klasje zgoraj skupaj
tišči, spodaj pa stoje snopi narazen. Črez te 4 snope pre¬
kucnemo ali poveznemo potem petega, in sicer tako, da jih
pokrije kakor streha. Peti snop zvežemo holj pri „ščetini“,
da lažje pokriva ostalo snopje. Slično se napravi razstavka
iz 10 snopov, le s tem razločkom, da postavimo najprej
sredi en snop po koncu; okoli njega naslonimo potem na-
pošev 8 snopov in vrh vseh poveznemo nato še desetega. Žito
sušimo na njivah po 8 dnij, pa tudi po več tednov, in sicer
brez nevarnosti, če so le razstavke dobro zložene.

Po dežu premočeno snopje je ob solnčnem vremenu
razvezati in razgrniti, da se čim prej posuši, črez dan je
žito pridno obračati, na večer ga je zopet povezati in de¬
jati v razstavke.

Zgodi se včasi, da nam dolgotrajno deževje popolnoma
izpridi in uniči žito, ktero zunaj sušimo. Če nas taka ne¬
zgoda zadene, da nam zrnje izkali, slama pa segnije, ogla¬
simo se lahko za odpust davka,  kakor govori postava,
a oznaniti je to škodo tekom 8 dnij pri okrajnem glavarstvu.

Za sušenje v razstavkah se delajo tudi po 7 do 10 leg,
in celo do 15 kg  težki snopi. Za mlatev s cepci pa niso
tako debeli in težki snopi nič kaj pripravni.

Po mnogih krajih sušimo žito na ta način, da nati¬
kamo žitno snopje na o str vi ali roglje;  v tem slučaju
ga sušimo tako, kakor deteljo. (Glej vzadi: „Kako je sušiti
deteljo"). Na ostrvih se snopje holj suši, kakor v razstavkah.

b)  Kjer je vreme o žetvi tako nestanovitno, da nagaja
pogostoma dež ;  tam so kozolci za sušenje žita zelo pri¬
pravni in koristni. Po Dolenjskem, Gorenjskem, južnem

249

Štajerskem imajo gospodarji sploh kozolce, da sušijo žito.
V teli krajih so kozolci potrebni tudi zaradi tega, ker se
strnišča takoj preoravajo za ajdovo setev in požeto žito
mora hitro z njive. V 'kozolcih se žito najlažje in najbolje
suši, pa ne samo žito, ampak tudi drugi pridelki, na pr.
detelja, sočivje, ajda itd. Zaradi tega se kozolci dobro izpla¬
čajo in priporočajo, če tudi stanejo precej denarja. Za
spravljanje žita v kozolce moramo vezati manjše snope, da
jih lahko zdevamo med late ali rante.

Pod. 138. Dvovrsten kozolec.

Kozolci so lesena in s streho pokrita stojala, obstoječa
iz vodoravno ležečih lat, med ktere zdevamo snopje, ali kar
hočemo sušiti. Glede sestave razločujemo jednovrstne in
dvovrstne kozolce,  ali stoge v jedno drevo ali dva drevesa
(glej pod. 137. in 138.). Jednovrstni kozolci so po 4, 8 m

250

več oken (stantov) dolgi, dvovrstni kozolci se pa delajo
navadno s 6 do 8 okni. Visokost kozolcev znaša po 15 do
16 lat. Late so po 25 centimetrov ali 10 palcev narazen
in po 6 metrov dolge. Pri jednovrstnih kozolcih računajo
najmanj 30 gld. stroškov za vsako okno (štant), pri dvo¬
vrstnih kozolcih pa, kteri imajo sredi „brano“ za shranitev
suhe krme, spodaj pa klonico za vozove in drugo gospo¬
darsko orodje, računajo za jedno okno najmanj 100 gld.
stroškov. Po tem takem hi veljal dvovrstni kozolec s 3 okni
na vsaki strani najmanj okoli 600 gld. Jedno okno (štant)
žitnega snopja da po priliki 10—12—15 mernikov, t. j. 37 4
do 5 hektolitrov zrnja.

Požeto in povezano žito se vozi takoj v kozolce. Pri
nakladanju snopja na vozove in pri vlaganju v kozolce mo¬
ramo paziti, da se ne trosi zrnje, ki se rado osmuče. Na
vozove devamo zategadelj plahte, in tudi pod kozolce jih
polagajo skrbni gospodarji. V kozolcih shranjujemo snopje
lahko do mlatve. Če imamo kozolce, ni nam treba spravljati
vsega žita na pod ali skedenj. To velja posebno v bogatih
letih, ali pa če je skedenj premajhen.

V kozolcih spravljeno žito moramo varovati škode,
ktero nam lahko prizadevajo ptiči, miši in domača kuretnina.

d)  Kako spravljamo žito?

Na pod ali skedenj (gumno, parno) spravljamo žito še
le tedaj, kedar je popolnoma suho, zrnje pa trdo. Plevel
mora hiti vsaj toliko vel, da ni več sočen. Če spravljamo
žito prej na pod, nam lahko oprhne. Boljše je, da se nam
pokvari žito na njivi, kakor pa na skednju.

Na njivi posušeno žito je kar se da urno spraviti. Za
to delo je napeti vse sile. Pri spravljanju moramo gledati
na to, da se ne pogubi nič zrnja. Zato je vozove pogrniti
s plahtami, predno začnemo nakladati snopje. Snopje je pa
tako naložiti, da pride klasje znotraj na sredo.

Na podu ali skednju zlagamo snope v kupe, ki čakajo
do mlatve. Če je premalo prostora na podu, na pr. oh bogatih
letih, ali če nimamo kozolcev, tedaj spravljamo žitno snopje
tudi v velike kope,  ktere imenujejo po nekod „sluge“
(mule) in, če nimajo sredi droga, tudi „j e ž e“. Take kope
je delati na suhem prostoru, kterega moramo najprej na¬
stlati z rženo ali kako drugo slamo. Da ne delajo miši škode,
postavljajo kope tudi na lesena ali železna podkladja. Na

251

vrhu je kopo završiti tako, da ne morejo dež in ptiči ško¬
dovati.

Če čakamo z mlatvijo, je prav, da zavarujemo
žitno snopje proti ognju,  bodi si daje  žito sprav¬
ljeno v skednju, v kozolcih ali v kopah. Pri takem zavaro¬
vanju je treba vedeti, koliko razstavk ali kop žita je v
snopju, in približno tudi preračunati, koliko je vredno zrnje
in slama. Kjer delajo velike snope, štejejo jih na razstavke,
pri majhnih snopih pa je boljše, da jih štejemo, na kope.
Jedna kopa nima 60 snopov, razstavka (mandel) pa običajno
15 snopov. Če sušimo žito v razstavkah po 5 ali 10 snopov,
lahko računamo tudi s to številko. Snopje seštejemo, predno
ga nakladamo na vozove in spravljamo domu. Če ga sušimo v
razstavkah po 5 ali 10 snopov, kakor je navada v mnogih
krajih, tedaj je prešteti te razstavke. Razstavke se dadd
potem lahko preračunati tudi na kope. Če smo na pr. na¬
šteli 72 razstavk po 5 snopov, tedaj imamo vsega skupaj
360 snopov ali 6 kop po 60 snopov. Če sušimo žito v ko¬
zolcih, je najbolje, da zložimo snopje pred nakladanjem
v kopice ali razstavke po 15 snopov, ktere potem prešte¬
jemo. Pri kozolcih zavarujemo žito tudi lahko po številu
oken ali štantov, napolnjenih s snopjem. Vendar je raču¬
nanje na kope, oziroma na razstavke bolj primerno.

Če izmlatimo za poskušnjo jedno kopo, in če zmerimo
zrnje in stehtamo slamo, tedaj nam je z lahka preračunati
množino zrnja in slame, ktero je zavarovati. Veliki posest¬
niki, ki mlatijo svoje žito še le po zimi, morajo delati take
račune; ti računi jim že v poznem poletju pokažejo, kako
bodo izhajali s pridelkom, koliko ga bodo lahko prodali itd.
Na ta način se tudi najlažje zve množina pridelane slame,
ktero mora poznati  računajoč gospodar,

e)  Skedenj.

Prav je, da se pri tej priliki nekoliko ustavimo pri
skednju, ki nam rabi za spravljanje snopja, za mlatev itd.
Skedenj mora biti suh in zračen;  le v suhih in zračnih
prostorih se nam dobro ohrani snopje, slama in drugo.

Mali posestnik si zgradi skedenj iz lesa  in ga po¬
stavi pri tleh, ali pa nad hlevom, kletjo itd. Pri velikih
posestnikih nahajamo zidane skednje,  ki so veliki in
zgrajeni kot posebne stavbe.

252

Če ima biti skedenj lesen,  moramo ga postaviti na
dobro in dosti visoko podzidje (temeljni zid); če bi ga po¬
stavili na gola tla, bi nam les kmalu odgnil. Z dobrim pod-
zidjem odvračamo tudi mokroto iz tal, kar je potrebno na
vlažnih prostorih.

Lesen skedenj je najbolj zračen in za malega posest¬
nika najbolj pripraven. Večji posestniki pa imajo zidane
skednje, ki so bolj trdni in bolj varni pred ognjem, zato
pa tudi veliko dražji. Pri skednju gledamo pred vsem na
to, da je dosti velik. Preveliki skednji so potrata in po-
vzročujejo preveč stroškov za popravo strehe itd. Če
imamo kozolce, so skednji lahko nekoliko manjši, ker se
žito do mlatve hrani v kozolcih.

Vrata naj bodo pri skednju dosti velika. Pri velikih
skednjih imamo tako velika vrata, da se morejo zapeljati
noter polni vozovi žita. Taka vrata so lahko do 4 — 4'5
metrov visoka in 3 - 8 metrov široka. Napravljena naj bodo
iz dveh stežajev, ktera se naj vsak na svojo stran s po¬
močjo kolesec odrineta. Obešena vrata so manj pripravna in
tudi manj trpežna. Mali posestnik napravlja majhna vrata,
ker ne zapelja voza na skedenj, ampak pred skedenj, kedar
sklada snopje. Mali posestnik rabi celi skedenj za mlatev,
zato ga imenuje tudi z besedo „pod“.  V večjih skednjih
pa odločimo za mlatev le neki del skednja; in ta del se
imenuje prav za prav „pod“ (mlatišče). Pod naj ima lesena
in gladka tla, napravljena iz močnih, t. j. debelih hrastovih
ali bukovih desek; te se lahko polagajo počez, ali pa podolgič,
kakor nam bolj kaže. Deske morajo biti dobro spahnjene, da
ne nastajajo raze (špranje) med njimi. Ostali del skednja
pa naj ima tla napravljena iz gline ali ilovice; to glino je
treba trdno in 15 do 20 centimetrov na debelo zbiti. Dobro
ji je primešati nekoliko plev ali rezanice. Vtepati jo moramo
z bati toliko časa, da ne nastajajo več razpoke, in
dokler bat ne pušča več vtiskov. Z opeko tlakana tla so tudi
dobra, toda dražja.

Streha na skednju mora biti cela, da ne more dežev¬
nica noter. Strešna lepnica (strešni papir) daje dobro streho,
ki je varna pred ognjem, lahka in po ceni. Opeka je manj
vredna, slama pa premalo varna pred ognjem, če tudi je
sicer izvrstna. Zidan skedenj mora imeti dosti zračnih lin
na stenah, da je bolj zračen. Tudi v podzidju je na nasprotnih
straneh napravljati zračne luknje,  ktere je zadelati z močno
mrežo iz žice, da ne morejo miši in drugi škodljivci do žita.

253

f)  Kako se mlati žito in kdaj?

Žito mlatimo s cepci ali z mlatilnimi stroji; te
stroje imenujemo na kratko tudi  mlatilnice.

Če mlatimo žito  s cepci, moramo ga čisto omlatiti,
da ne ostane nič zrnja v klasju. Za mlatev s cepci zložimo
snopje v nasade,  ki štejejo po 32 in več snopov. Med
mlatvijo je nasad obrniti, da se snopje z obeli stranij omlati.
Mlatiči ne smejo s cepci tako močno tolči po snopju, da bi
se zrnje trlo. Mlatev s cepci je počasna in draga, posebno
če primanjkuje mlatičev. V 10 urah omlati jeden mlatič
1V 4  do 2 ‘/g hektolitra žita. S cepci naj mlati mali posestnik,
ki ima doma dobre mlatiče, žita pa malo. Večji posestnik
naj mlati s cepcem le takrat, kedar hoče odbrati najboljše
zrnje za seme, ali pa kedar napravlja škopno slamo, po¬
trebno za prekrivanje streh, za vežnjo, povresla itd. Sicer
pa izhaja ceneje, če si omisli mlatilnico.

Z mlatilnico  se omlati žito še najhitreje in naj¬
ceneje; zategadelj so se mlatilnice že močno razširile. Kjer
si je ne morejo omisliti posamezniki, lahko si jo nakupi
večje število gospodarjev skupaj; to se zelo priporoča, ker se
rabi mlatilnica le enkrat v letu, in ker se gospodarji lahko
vrste z mlatvijo. Po Češkem najdeš vasi, kjer ima že vsak
boljši posestnik svojo mlatilnico; zamolčati pa ne smem,
da so tamkaj posestniki sploh bolj imoviti, kakor pri nas.

Mlatilnice nam koristijo v mnogih ozirih; one nam
prihranijo veliko dragega dela, in zrnje nam ločijo popolnoma
od slame; tudi nam omogočijo, da žito lahko zgodneje pro¬
damo kakor sicer, ker ga lahko hitreje omlatimo. Pri
mlatilnici je jedino le ta neprilika, da omlačena slama ni
za škopo, ker jo stroj preveč zmečka in zmeša.

Žito mlatimo, kedar nam najbolj kaže. Večji posest¬
niki mlatijo najrajši po zimi, ko ni drugega dela. Znano je
tudi, da se žito in druga semena, ki se s težka izločijo iz
plev, o zimskem mrazu lažje omlatijo kakor sicer.

V nekterih krajih manejo žito  z živino, in sicer
na ta način, da dotično žito (posebno ječmen in proso) zlo že
v vršaje, in da gonijo živino okoli po teli vršajih. Te vršaje
po enkrat ali dvakrat obrnejo, in ko je žito po obeli straneh
ometo, razdero vršaj, spravijo slamo v kraj, izhojeno žitno
zrnje pa zvejajo in sčistijo. Pri takem delu se žito onesnaži.

254

Z živino se mane po nekterih naših krajih le proso;  po
drugih krajih ga manejo rajši z delavci, in sicer na ta
način, da delavci proseno snopje z nogami teptajo in obra¬
čajo toliko časa, dokler se ne iztroši vse zrnje.

g)  Kako je mlatilnica sestavljena?

Poglavitni del vsake mlatilnice sta mlatilni boben
in mlatilni plašč;  z njima se omlati žito. Plašč stoji
trdno, boben se pa vrti proti plašču na močnem vretenu.
Plašč obdaja boben za tretjino njegovega obsega, povsod
seveda v jednaki razdalji. Plašč se da k bobnu s pomočjo
vijakov približati ali primakniti, ali pa odmakniti. Plašč
in boben sta vdelana v stoječ leseni oboj, pred kterim se
nahaja miza za pripravljanje in vlaganje snopja. Razvezano
in razgrnjeno snopje se vlaga med plašč in boben, da se
zrnje izmlati.

Glede na to, kako sta plašč in boben sestavljena, lo¬
čimo mlatilnice v dve glavni vrsti, namreč:

1.) mlatilnice ameriške ali Mofitijeve se¬
stave,  pri kterib se izmlati zrnje z izsmukanjem.  Te
mlatilnice imajo na bobnu in na plašču po 32 do 48 štiri¬
oglatih, tumpastih železnih zob, ki se gibljejo pri mlatvi
tako drug mimo drugega, da se zrnje izsmuče iz klasja, glej

pod. 139. Te mlatilnice so
najbolj razširjene in najbolj
priljubljene, ker se z njimi
še najlažje  dela. Ročne
mlatilnice in mlatilnice z
vitlom so sestavljene po
Pod. 139 Mlatilni boben in mlatilni ameriškem načinu,
plasc ameriške sestave.

2.) mlatilnice an¬
gleške ali škotske ali Majklejeve sestave;  pri
teh se izmlati zrnje z udarcem, t. j. s tresom in sunkom.
Pri teli mlatilnicah grabi boben žito ter ga naprej in naprej
buta in suje proti plašču. Mlatilni boben (glej pod. 140.)
obstoji iz vodoravnega železnega ali jeklenega vretena, na
kterem so pritrjeni v jednaki razdalji 3 železni kotači
(krožci, kolesa). Na obodu teh kotačev je pritrjenih 4 do
8 lat ali levč. Te late so železne ali jeklene, na površju
pa gladke, robate, ali pa grbasto zarezane.

255

Plašč obstoji iz železnih palic, podobnih latam nabohnu.
Te palice so tako daleč narazen, da izmlačeno zrnje lahko
skoz nje pada. Spodaj pritrjena železna mreža brani, da ne
more slama navzdolu.

Pod. 140. Mlatilni boben angleške sestave.

Mlatilnice, ki obstoje le iz mlatilne uprave, t. j. iz
bobna in plašča, so j e d n o s t a v n e; na teh se žito le
omlati. Imamo pa tudi tako sestavljene  mlatilnice, da
se žito omlati in ob jednem očisti.

h)  0 raznovrstnih mlatilnicah.

Mlatilnice vrti lahko človeška roka, ali živina, ali
pa parna sila.  Namesto živine in parne sile jih goni tudi
lahko voda;  ta sila je še najcenejša.

Zeld težavno je vrteti mlatilnico z roko; to delo ni
za človeka. Ročne mlatilnice  so ameriške sestave in
jednostavne, ker obstoje le iz bobna in plašča. Na ročni
mlatilnici izmlačeno žito je treba ravno tako očistiti,
kakor ga čistimo pri mlatvi s cepci. Če tudi so te mlatilnice
najbolj po ceni, vendar jih ne morem priporočati, ker je
mlatev z njimi silno utrudljiva in prav za prav počasna.
Pri njej je treba 6 do 8 ljudij, da se omlati na dan
po 9 do 12 hektolitrov. Vrteti jo morata hkrati dva delavca,
ki se menjavata z 2 drugima. S to mlatilnico ne opravimo
nič več, kakor s cepci, toda s cepci dobimo dosti boljšo slamo.

256

Ročnih mlatilnic zaradi tega ni kupovati, če tudi veljajo le
95 do 100 gld. Kdor jo pa že ima, naj jo priredi za vprego
in omisli si naj vitel. Jednostavno ročno mlatilnico nam
kaže pod. 141.

Pod. 141. Bočna mlatilnica.

Koristne za nas so vprežne mlatilnice ali mla¬
tilnice z vitlom,  let ere goni živina; te delajo dosti hi¬
treje in ceneje. Pri taki mlatilnici potrebujemo 6—7 ljudij,
da omlatimo na dan po 28 do 35 hektolitrov zrnja. Za vprežno
mlatilnico je treba vitla  (vrtila ali gepeljna), s kterim se
počasna hoja živine prenaša tako hitro na boben,
da se ta zavrti v 1 minuti po 800 do 1000 krat. Vitel mora
biti v vseh posameznih delih močen ter se mora vrteti le
v jednomer. Kakor hitro bi se začel gibati na drugo stran,

mora se vreteno,
j tukaj „vratilo“
1  imenovano, takoj
samo ustaviti.
Vitli so ležeči,
ali pa stoječi.

Ležeči vitel
(pod. 142.) obstoji
iz več parov zo¬
batih koles, je
nizek in pritrjen
v tleh s pomočjo

močnega in dobro zvezanega lesenega okvira. Oblika vrh¬
njega, največjega in vodoravno ležečega kolesa je včasi
zvonasta. Pri ležečem vitlu se prenaša sila na mlatilnico
s pomočjo dveh spetih železnih drogov (transmisijski

Pod. 142. Ležeči vitel.

257

drogi), ki so neposredno spojeni z mlatilnico (glej pod. 145.).
Ti drogi so vdelani v tla, namreč v pokritem jarku, da
živina lahko črez nje koraka. Pri železnih drogih je gledati
na to, da leže kolikor mogoče v ravni meri, da ne nastaja
med njima velik kot, ker hi bilo potem delo veliko težav-
neje. Cena ležečega vitla za jedno in dvovprego (kterega
vrtita 1 ali 2 konja) znaša poprek 110 gld.

Pod. 143. Posredovalna kolesa.

Da se sila od vitla na mlatil¬
nico prenaša v razno mer, na pr. na¬
vzgor, kedar leži mlatilnica višje
kakor vitel, ali pa na stran, kedar
leži mlatilnica na strani, zatO postav¬
ljamo med vitel in mlatilnico še po¬
sebne priprave, obstoječe iz koles;
s temi kolesi se prenaša sila od vitla
na mlatilnico s pomočjo jermena.

Pod. 143. nam kaže več takih ,.po¬
sredovalnih koles “ za ležeči vitel, ki
stanejo po 25 do 40 gld.

Stoječi vitel  (pod. 144.) oh- Tod. 144. Stoječi vitel.

stoji iz visokega vratila, vrh kterega

je poleg manjših zobatih kolesec jedno večje in široko kolo;
iz tega kolesa se prenaša sila na mlatilnico s pomočjo

Poljedelstvo I. 17

258

močnega jermena. Stoječi vitel je tako visok, da more živina
korakati pod jermenom, ki teče od vrhnjega kolesa na vitlu
vodoravno na mlatilnico. Stoječi vitel je dražji kakor ležeči
in stane okoli 140 do 155 gld.

Navadno so vitli napravljeni za dvovprego. Manjše
mlatilnice gonimo tudi lahko, če vprežemo v vitel samo
jednega konja ali vola (glej pod. 145.), za večje mlatilnice
pa je treba vitlov, v ktere vprezamo po 4 konje ali vole.
Pri vitlih razločujemo tedaj jedno-, dvo- in četvero-
vprežne vitle.  Živino vprezamo na vitlu za vprežne
trame, ki so utrjeni na vodoravno ležečem in velikem zo¬
batem kolesu. Po številu potrebne vprežne živine se ravna
tudi število vprežnih tramov na vitlu. V vitlu vprežena ži¬
vina hodi v krogu.  Čim večji je ta krog, tem lažje dela
živina. Premer kroga hodi vsaj 7 1 / ?  metra dolg.

Vitel mora v tleh trdno stati. Vratilo mora stati na-
vpik, kolo z vprežnimi trami pa vodoravno, če začnemo
mlatiti, spraviti moramo vitel počasi  v gibanje; živina
ne sme hipoma potegniti in z vso silo, ker se potem rado
zgodi, da se vitel polomi. Vitel naj bo pod streho, da živina
ne trpi pred solncem in dežem. Ker vitel lahko porabimo
za vrtenje raznih strojev, na pr. čistilnega stroja, slamo¬
reznice itd., zatd priporočani imovitejšim gospodarjem, da
kupujejo le mlatilnice z vitlom.

Pod. 145. Jednostavna mlatilnica z vitlom.

Pod. 145. nam kaže jednostavno mlatilnico v zvezi z
ležečim jednovprežnim vitlom. Cena take mlatilnice z vitlom
vred znaša okoli 180 gld.

Nektere jednostavne mlatilnice imajo razun bobna in
plašča, tudi še takozvane „stresalce“ za slamo; ti se gibljejo
znotraj oboja gor in dol in odrivajo slamo iz stroja, da
pada sama venkaj. Pod stresalci se navadno nahaja še

259

rešeto za pleve. Tako mlatilnico nam kaže pod. .146. Vsa
mlatilnica, vitel in posredovalno kolo z jermenjem vred, stane
okoli 310 do 340 gld.

Z vitlom vrtimo tudi sestavljene mlatilnice;
te so dosti večje, ker imajo poleg stresalcev za slamo vde¬
lano tudi pripravo za čiščenje omlačenega žita. Priprava za
čiščenje žita obstoji iz sit in ve ter niče.  Žito se v takih
mlatilnicah tako očisti, kakor na čistilnih mlinih (pajteljnih).

Pod. 146. Mlatilnica z vitlom in posredovalnim kolesom.

Tako mlatilnico pa lahko sestavimo tudi sami, če zdru¬
žimo jednostavno mlatilnico z navadnim čistilnim mlinom
in gonimo oboje hkrati s pomočjo vitla. Mlatilnico je po¬
staviti v tem slučaju nad čistilnim mlinom, tako da se vanj
sproti suje izmlačeno zrnje.

Parne mlatilnice  so največje in imajo razun ve-
ternice tudi še priprave za prebiranje ali sortiranje žita.

Pod. 147. Parna mlatilnica.

Take mlatilnice more goniti le parna sila, t. j. parni stroji
(glej pod. 147.). .Rabijo jih na velikih posestvih, kjer se
prideluje mnogo žita. Pri teh mlatilnicah pada žitno zrnje,

17*

260

ktero so vdelani čistilni in prebiralni stroji popolnoma oči¬
stili, v podstavljene vreče, kar je videti na podobi. Parne
mlatilnice delajo zelo hitro. Parni stroj za take mlatilnice
dela s 6 do 10 konjskimi silami. Mlatilnice so večjidel
angleške sestave in stanejo s parnim strojem vred okoli
2000 do 6000 gld. Ker so te mlatilnice za navadnega
posestnika brez pomena, ne bodem jih natančneje opisoval.

Sestavljene mlatilnice so navadno tako urejene, da se
lahko prepeljujejo, in da se rabijo tudi za mlatev zunaj
na njivi.

i)  Na kaj je gledati pri mlatilnicah?

Od vsake dobre mlatilnice zahtevamo sle¬
deče:

1. da čisto mlati, 2. da ne poškoduje zrnja, in 3. da
urno in lahko dela.

Kako nam mlatilnica dela, to se ravna tudi po tem,
kako jo uinemo rabiti. V tovarnah so mlatilnice v obče
dobro sestavljene, vendar nam včasi ne opravljajo takega
dela, kakoršnega bi želeli. Lahko smo temu sami krivi, če
namreč z mlatilnico prav ne ravnamo. Pri mlatvi mo¬
ramo paziti na sledeče:

1. ) Najprej je mlatilnico dobro pregledati, in sicer vse
njene dele, zlasti tiste, ki se vrtijo; poskusiti jih moramo
z roko, ali se dobro vrtijo ali ne; posebno je paziti na
tečaje.  Če ni mlatilnica očiščena, ker je nismo po zadnji
rabi morda dobro osnažili, potem jo je sedaj popolnoma oči¬
stiti. Za očiščenje nam rabi petrolej.

2. ) Če je mlatilnica pregledana in očiščena, potem jo
namažemo z oljem, pripravnim za mažnjo strojev (repično
olje), kteremu kaže primešati x / g  ali 1 / i  petroleja, da ostane
dalje časa dobro. Vsi deli mlatilnice se morajo lahko vrteti.
Med delom je stroj večkrat namazati. Na vretenu pri bobnu
je posebno paziti, da se tečaj preveč ne ugreje. Ta tečaj je
namazati vsako uro.

3. ) Ko je stroj dobro namazan, natakniti je jermene.
Jermeni morajo biti dosti napeti; drsati se ne smejo po
kolesih, ker se sicer mlatilnica maši. Da se nam jermeni
ne snamejo š koles, potrositi je sem ter tja notranjo stran
jermena s kolofonijem, stolčenim v prah. Nato še le 'začnemo
goniti stroj.

261

4. ) Z vlaganjem žita pričnemo tedaj, ko se vrti boben
z vso hitrostjo; to poznamo na tem, da začne stroj tuliti.
Hitrost vrtenja je sedaj tolika, da se boben v 1 minuti za¬
vrti po 800 do 1000 krat.

_ Najprej vlagamo žito za poskušnjo, da vidimo, ali se
klasje čisto omlati ali ne. Žito se čisto omlati, ako je
plašč v pravi daljavi od bobna.  Plašč bodi toliko
odmaknjen od bobna, kolikor je treba, da se klasje čisto
izmlati. Zato je prav, da plašč pred mlatvijo odmaknemo,
in da ga potem med mlatvijo toliko časa približujemo bobnu,
da prihaja iz stroja popolnoma omlačeno klasje. Preblizu
bobna ne sme biti plašč, ker bi se potem zrnje trlo; tudi
bi se mlatilnica mašila in delala počasneje.

5. ) Vlagati moramo žito nepretrgoma  in vedno
j e d n a k o m e r n o; le tedaj dela mlatilnica hitro 4n dobro.
Snopje se vlaga s klasjem naprej. Za vlaganje je treba va¬
jenega človeka. Kdor vlaga žito, ima s tem toliko dela, da
ne more snopja razvezavati; zato mora dobivati že priprav¬
ljeno, t. j. razvezano in razgrnjeno snopje. Poleg njega je
treba zaradi tega v še jednega delavca, ki mu podaja pri¬
pravljeno snopje. Če mora vlagatelj sam snopje pripravljati,
tedaj se preveč mudi, in delo gre počasi od rok. Pri taki
mlatvi tudi mlatilnica malo napravi. Pri velikih sestavljenih
mlatilnicah vlagata celo dva delavca. V novejšem času
imamo tudi take mlatilnice, da vlagamo žito počez; te mla¬
tilnice imajo daljši boben in plašč ter so sploh bolj široke
in dražje; zato delajo pa hitreje.

6. ) Kedar mislimo z mlatvijo prenehati in stroj usta¬
viti, je paziti na to, da se najprej preneha vlagati snopje;
potem se naj še le ustavi stroj.

7. ) Slamo moramo takoj proč spravljati; nakladamo jo
sproti na vozove, ali jo pa spravljamo in tlačimo v kupe.

8. ) Vitel je preprezati vsaki 2 uri. Prav je, da se ži¬
vina vsako uro nekoliko oddahne, in da se v ta namen za
10 minut ustavi mlatilnica.

j)  Kako čistimo žito?

Izmlačeno žito je očistiti od klasja in slamnatih delov,
od osin, plev, prahu in plevelnega zrnja. Najbolje storimo,
da žito takoj po mlatvi popolnoma očistimo in spravimo v
žitnico ali kaščo. Kdor odlaga s čiščenjem žita, ta seje po-
gostoma smetno in plevelno seme, in kako napačno je to,

262

o tem smo slišali dosti pri setvi. Premalo in le površno
očiščeno žito ima tudi slabšo ceno, in ga je sploli težje
prodati.

S čiščenjem dobimo več vrst žita; najboljše žito ime¬
nujemo žito I. vrste, slabše in za prodajo neporabno žito
pa žito II. vrste. Žito II. vrste obstoji iz slabega, drobnega
zrnja, ki je pomešano s plevelom. To žito kaže porabiti
doma za živež, za živino itd. Razun teh dveh vrst žita
dobimo še opremek, ki se da porabiti le za kuretnino.
Najboljše blago je odločiti za seme in za prodajo; kdor
prodaja lepo blago, dobi več zanj in najde kupca, če je
kupčija tudi slaba.

Izmlačeno žito čistimo na rokah, ali pa s posebnimi
stroji. Mali posestnik si lahko pomaga brez strojev; on čisti
žito na rokah,  in sicer na sledeči način. Debele smeti,
kakor klasje in drobno slamo, loči od zrnja z r etan  jem
(rehtanjem), za ktero mu služi veliko in redko rešeto, „reta“
ali „rehta“ imenovano. Prerešetano zrnje mora potem zve-
jati, da odstrani pleve, ošine in prah. Za veja nje žita
je treba „vevnice“  ali „vejače“; z njo se premetava žito
iz jednega kota na podu v drugi kot. Pri tem pada najtežje
in najbolj kleno zrnje najdalje, lažje in slabše zrnje bližje,
najbližje pa padajo pleve in prah. Da se opremek popol¬
nejše odloči, naj jemlje vejač po malem iz kupa in naj po
malem meče. Tudi je dobro, da se po zvejanem žitu parkrat
popaha z rjuho, da se še bolj odpihnejo pleve, ošine in prah.
Kup zvejanega žita imenujemo pri nas vrš a j.

Zvejanemu žitu je rado primešanih še mnogo drugih
nevšečnih stvarij, na pr. klaskov in plev, iz kterih se ni
izluščilo zrnje pri mlatvi. S plevami obdano zrnje (obuto
pšenico) odpravimo z obravnavanjem  na rešetih in
neškah (kadunjah). Obravnavanje na rešetih je znano v ne-
kterih krajih pod imenom „narejanje“; če pa pšenico v
neškah obravnavamo, imenujemo to tudi „plati“. Z obrav¬
navanjem se žito na rešetih ali na neškah tako stresa,
da pridejo lažje reči na vrh; kakor hitro se po sredi na¬
berejo, odgrabimo jih z roko. Skoz rešeto pa padajo prah,
drobna plevelna zrnca in smeti (podrešetina).

Hitreje in natančneje čistimo žito s pomočjo čistilnih
strojev, ki so dandanes že močno razširjeni.

Najbolj razširjen stroj za čiščenje žita je navadni
čistilni mlin ali vevnik  (pajtelj), ki obstoji iz veter-

263

Pod. 148. Čistilni mlin ali vevnik (pajtelj).

niče in iz različnih sit. Sita so redka in gosta, imajo raz¬
lično lego in se pri gibanju stresajo; zato jih tudi ime¬
nujemo „stresalna“ sita. S čistilnim mlinom ločimo žito na¬
vadno v 2, pa tudi v več vrst. Pripravni so ti stroji pri
jednostavnih mlatilnicah, da očistimo na njih izmlačeno žito.

Čistilni mlin (glej
pod. 148.) obstoji iz
lesenega oboja, na
kterem je spredaj
valjasto pohišje za
veternico. Z vrtenjem
veternice nastaja mo¬
čen veter. Seme, ktero
se vsuje zgoraj v le¬
seni lijak ali grod,
pada najprej na redko
stresalno sito, kjer
se preseje, kakor na
reti. Potoma ga ujame
veter, ki odpiha na
situ ostale debelejše smeti, potem pa tudi lahke pleve in prah;
težje žito pa pada na nižje ležeča in gostejša sita, na kterih
se izloči v 2 ali 3 vrste, ki prihajajo iz stroja na treh
straneh. Najboljše seme zdrči po napošev ležečem situ iz
stroja, in sicer na prednji strani pod veternico. Na obeh
drugih straneh pa pri¬
haja slabše, drobnejše
in lažje zrnje. Za či¬
ščenje različno debe¬
lega semena in žita
nam rabijo različna
sita, ki so stroju pri¬
de jana. Če hočemo da
1)0 čistilni mlin dobro
delal, je treba sita
prav premeniti. Či¬
stilni mlini veljajo po

65 do 100 gld. S či- .. ,

stilnim mlinom se žito Pod - 149 - Tn -) e F al ! stl '°i z ^ lsl5enje Z1 a oc

....  plevemega zrnja.

očisti prav za prav

le od plev in lahkih smetij. Plevel se pa ne odstrani.

Če hočemo očistiti žito tudi od plevelnega zrnja,
tedaj ga moramo čistiti na posebnih strojih, takozvanili

264

„trijerjih“. Ti stroji (glej pod. 149.) obstoje iz votlega
valja, ki je zložen iz dveh delov. Sprednji del ima zareze
in deluje kakor sito. Skoz te luknjice (zareze) pada drob¬
nejše in slabše žitno zrnje. Drugi del valja ima pa po sebi
na notranji strani vglobljene, okrogle in po 5 mm  široke
jamice ali celice, ki so izpahnjene navzven in tako velike,
da morejo v njih zaostajati okrogla plevelna semena od
grašice in kokalja, potem zdrobljena zrna itd. Valj leži
napošev in je vdelan na železno stojalo. Spredaj nad valjem
se nahaja lijak ali grod, v kterega dajemo seme. To pada
najprej na redko sito, kjer ostajajo večje smeti, pesek itd.
Večji trijerji (pod. 149.) imajo na strani tik pod lijakom
ali grodom tudi veternico, ktera odpihuje prah in druge
smeti od zrnja. Za tem prihaja zrnje še le v valj, ki se
vrti, in kjer se najprej preseje slabo in drobno zrnje, potem
pa izloči plevelno zrnje od dobrega semena. Dobro seme ne
pada spredaj skoz sito, niti ne more vzadi v jamice, temveč
drči po celem valju nizdolu in pada na koncu valja iz stroja.
Okroglo plevelno zrnje drči tudi spredaj po sitih naprej,
potem pa zaide v jamice, v kterih se vsled vrtenja vzdiguje
navzgor in pada potem nizdolu v žleb, ki se nahaja sredi
valja, in po kterem zdrči iz njega v podstavljeno posodo.

Za čiščenje različno debelega semena premenimo sita
na prednjem koncu valja, ravno tako pa tudi sito pod lijakom.
Potrebna sita so stroju pridejana. Boljši trijerji veljajo okoli
65 do 70 gld., pa tudi več.

S trijerjem očistimo žito od plevela,  pa tudi od
peska  in drugih težkih smetij, kterih ni mogoče odstraniti
s čistilnim mlinom.

Ker je trijer za čiščenje plevelnega žita tako važen
in potreben, imeti bi ga morala vsaka večja vas,
ali vsaj en boljši posestnik v vasi, da bi ga
prepuščal svojim sosedom proti primernemu
plačilu.

Bazun teh strojev za čiščenje žita imamo pa še tako-
zvane s or tirne stroje ali stroje za prebiranje
žita,  tudi prebiralnike,  kteri popolnoma očiščeno žitno
zrnje prebirajo (sortirajo) po debelosti v več vrst. Ti stroji
so po vnanjem čisto podobni trijerjem in obstoje tudi iz
votlega valja, kteri je zložen iz različno gostih sit.

Take stroje rabijo le veliki posestniki in semenski
trgovci, da dobe posebno lepo seme ali posebno dobro blago
za prodajo. Na parnih mlatilnicah so taki stroji vdelani.

265

Ker moramo rabiti za setev vedno le odbrano, prav
čisto in najlepše  seme, treba je žito kolikor mogoče
očistiti. Le na ta način si moremo izboljšati pridelke in
zatreti nadležni in škodljivi plevel.

k)  Kako shranjujemo žito?

Očiščeno žito je premeriti in spraviti v žitnico ali
kaščo  (kasto). Najprej je premeriti tržno  blago, tedaj
žito I. vrste, potem n e t r ž n o blago ali netržni pridelek,
t. j. žito II. vrste, ktero se ne da prodati, ker je prelahko
in predrobno. Tako žito se naj porabi doma za živež, ali
pa za krmo. Čim manj se pridela takega žita, tem boljša
je letina.

Vsak poljedelec mora žito zmeriti,  da natančno
pozna množino svojega pridelka. Kdor tega ne dela, tudi
preračunati ne more, kako bo izhajal s pridelkom, koliko
žita bo lahko prodal itd. Kdor le količkaj računa s svojim
premoženjem, ta že ve, kako potrebno je, da človek vse
zmeri in vse zapiše. Takim gospodarjem se ne bo nikdar
pripetilo, da bi žito prej prodajali, potem pa zopet kupovali,
kakor se je to že mnogokrat pripetilo ljudem, ki čisto nič
ne računajo. Kedar bodemo začeli pri nas pridno računati,
in sicer s tinto in peresom v roki, bo se tudi marsikaj na
bolje obrnilo, kajti dobro gospodarstvo brez računov je
dandanes skoro nemogoče.

Pri spravljanju žita v žitnico moramo skrbeti, da nam
žito ne trp( nobene škode. Za to je treba pripravne
žitnice.  Žitnica mora biti suha, zračna, hladna in
kar se da snažna.  Najboljše je, da je žitnica zidana, od
znotraj dobro ometana in pobeljena. Tudi strop žitnice
mora biti ometan in pobeljen. Tla naj so pa gladka,  le¬
sena, ali pa z opeko tlakana. Pri tleli je žitnica rada vlažna,
zato je veliko boljše, če imamo žitnico v prvem nadstropju
namesto v pritličju. Visoko ležeče žitnice so veliko bolj suhe
in zračne. Žitnico je imeti v hiši, ali pa vsaj blizu hiše.
Nad hlevom je ni dobro imeti, ker škoduje puh, ki prihaja
iz hleva. Kaj pripravna je žitnica, če jo napravimo nad
kletjo, v kteri imamo presnino, krompir itd. Dobro je tudi,
če napravimo  žitnico pod streho; kar tako spravljati
žito pod streho, to pa ni prav. Podstrešje je sicer zračno,
toda nesnažno je in odprto raznim škodljivcem. Če je streha
z opeko krita, prihaja nam na žito prav lahko sneg in

266

druga moča, ki kvari žito in povzročuje vrli tega mnogo
nepotrebnega dela. Pod streho tudi ni mogoče vzdrževati
snage in se ubraniti raznih škodljivcev. Če hočemo sprav¬
ljati žito pod streho, napraviti si moramo za to na vsak
način pripravno žitnico.

Veliki posestniki imajo posebne žitnice, po več nad¬
stropij visoke. Posamezna nadstropja so le toliko visoka,
da se more po njih hoditi z vrečo na rami.

Da je žitnica dosti zračna, za to je treba oken. Okna
naj bodo nizka in pri tleh vmeščena. V večjih žitnicah
imamo okna na obeh straneh, da je več prepiha. Tudi z
ventilacijo, t. j. s prezračevalnimi luknjami, ki se delajo v
zid na nasprotnih straneh, lahko skrbimo, da je žitnica bolj
zračna in suha. Da varujemo žito tatov, zadelati je okna
z železnimi križi. Kazim tega je imeti na oknih železne
mreže, da ne morejo golobje in vrabiči do žita. Okna se
naj zapirajo, da ne more dež, sneg in solnce do žita; za¬
pirati jih kaže z lesenimi vratci..

V žitnicah shranjujemo žito na dva načina, namreč v
kupih, ali pa v predalih  (žitnih skrinjah, kastah, ka-
sonili, predgarah).

Če ga shranjujemo v kupih,  nasujemo žito v prvem
času prav plitvo po tleli, po en pedenj na debelo, da lažje
uhaja vlažnost, ki še izhlapeva iz zrnja. Plitvo nasuto
žito je pridno premešavati z lopatami, da se dobro prezrači
in ne ugreje. Ko je žito popolnoma suho, spraviti ga je v
večje kupe, ktere po potrebi premešavamo in obračamo.
V prvih dveh mesecih je obračati žito vsaj po enkrat na
teden, pozneje pa vsaj vsak mesec po enkrat. Bolj pogo-
stoma je treba žito obračati zopet v prvi pomladi, ko se
zunaj rast prične. Če spravljamo žito v kupih, je boljše, da
imamo lesena tla na žitnici; tla morajo biti iz trdega lesa,
gladka in brez raz (špranj). Lesena tla ne delajo toliko
prahu, kakor tla iz opeke.

Za obračanje žita rabimo žitne lopate,  ki so lesene,
ali pa železne. Lesene lopate malo časa trpe.

Manjši posestniki spravljajo žito najrajši v predale.
To so leseni oboji, pregrajeni v ^četverooglate predale, ki
imajo spredaj pri tleh vratca.  Če imamo take predale za
žito, rabimo dosti manj prostora za žitnico, ker se v pre¬
dalih žito visoko nasuje. Da se nam pa žito v teh predalih
ne ugreje, in da ne oprhne, treba je, da spravljamo v nje

267

le popolnoma suho žito, kakoršno po navadi dobimo,
če sušimo snopje v kozolcih. V takih predalih moramo žito
tudi premeša vati in zračiti; to delamo s tem, da ga jem¬
ljemo spodaj pri vratcih in ga mečemo na vrh, ali pa, da
ga iz jednega predala predenemo v drugega, Če imamo za
žito lesene predale v žitnici, priporoča se, da imamo tla
z opeko tlakana, ker so taka tla bolj varna pred miši.

V žitnici moramo varovati žito raznih škodljivcev
in moče.  Paziti moramo, da strop (streha) ne pušča, in
da ne curlja deževnica ali snežnica na žito. Zmočeno žito
postane hitro plesnivo; lahko nam pa tudi izkali. Če pride
slučajno mokrota do žita, treba je mokro žito odgrabiti in
posušiti. Veliko škodo nam lahko prizadevajo različne živali,
kakor golob j e, vrabiči, miši in podgane.  Miši in
podgane, ki so včasi prav udomačene škodljivke v žitnici,
zatiramo še najbolj uspešno z dobrimi mačkami. Tudi pasti
(mišnice, skopce) je dobro nastavljati.

Najhujša naša sovražnika v žitnici sta pa črni žitni
rilčkar in žitni molj.

Črni žitni rilčkar, ali žužek,  tudi Žižek,  je
mičken in droben hrošček (keberček) temnorujave barve.
Na koncu glave ima tanek rilček, s kterim se zaje v trda
žitna zrna. (Glej pod. 150.)

a i c

Pod. 150. Črni žitni rilčkar; a  napadeno zrnje in hrošči v naravni veli¬
kosti, b  povečan rilčkar, c povečana ličinka njegova.

Ta mrčes najdemo po zimi ali v prvi pomladi v prašnih
kotih, po razah v tleli in v pokah po tramih, kjer prezimuje.
Spomladi se vzbudi, in samica leže v zrnje po jedno jajce,
najrajši na pšenico ali rž, pa tudi na ječmen in koruzo.
Iz teh jajčic se izvale majhni črvički (ličinke), ki se zavr¬
tajo v zrnje, kterega popolnoma izglojejo, tako da ostane
le prazen mešiček. Dorastla ličinka se v izglojenih zrnih
zabubi, in meseca malega srpana izleze iz zabubane ličinke
hrošček, ki se zopet plodi, tako da nastane iz tega j odu
pred zimo še en zarod, ki potem prezimi. Ker se žužek
hitro množi, napravi nam lahko z izjedanjem zrnja silno
veliko škodo. In kar je pri tem škodljivcu še posebno ne-

268

varno, je to, da ne dela škode na vrhu kupa, temveč
znotraj  v kupu, na dnu ali v kotih, tako da ga niti opa¬
ziti ne moremo. Skriva se pa zaradi tega bolj globoko v
kupe, ker ljubi toploto in mir.

Da se ti ta škodljivec ne pri tepe v žitnico, skrbi, da
bo žitnica čista, zračna in svetla. Žito pa obračaj in pre-
mešavaj! Staro žito je treba tudi zvejati ali prepihati na
čistilnem mlinu. Bazpoke po tramih in raze (špranje) po
tleh je dobro zamazati z vapnom ali katranom. Smeti je
skrbno odstraniti iz kotov, skratka, paziti moraš na naj-
večjo snago.  Če se je ta škodljivec pa prikazal, treba
ga je uničiti. Napadeno žito je takoj spraviti iz žitnice in
prenesti na drug prostor. Žužka uničujemo s tem, da pola¬
gamo v žitnico suknene ali volnene cunje, ovčjo kožo ali
kaj takega; to jih privabi, da se poskrijejo in zbirajo. Tukaj
jih lahko zalotimo in pohodimo. Posebno spomladi je čas
za tako delo. Če imamo le malo napadenega žita, zatremo
škodljivca s tem, da spravimo žito v krušno peč, ktera pa
ne sme biti pregorita; toplota naj znaša k večjemu 50 stopinj
po Celziju. V tej vročini ostane žito še kaljivo, lteberčki
in zalega se pa zamori.

Žitni molj  (pod. 151.) je majhen metuljček, ki sedi
po. dnevu mirno po stenah žitnice. Sprednje perotnice ali
krila so srebrno bela in imajo po sebi rujavc in črne lise.
Zadnja krila so pa sivkasta in jedne barve. Metuljček se

pokaže v poletju, navadno
meseca rožnika. Samica leže
jajčica na žitno zrnje, in sicer
na vsako zrnje po j e dno ali
dve jajci. Ko je s tem gotova,
pogine. V dveh tednih se izvale
iz teh jajčic belini črvičkom
podobne gosenčice (ličinke),

Pod. 151. žitni molj; a  metuljček, ki začno dolbsti zrnje in raz-
b  ličinka na žitu. jedati moko. Od jednega zrnja

gre gosenčica na drugo in pri
tem preprede zrnje z nekako nitkasto prejo, po kteri je vi¬
deti vse polno njenega blata. Ker se vse to godi na vrhu
žitnega kupa, spoznamo na tej preji hitro tega škodljivca.
Moljavo  žito se navzame smradu od blata, in zaradi tega
je moka iz takega žita zadulila. Jeseni (meseca kimovca)
zleze gosenčica v kak kotiček na tleh ali na steni, kjer

269

se zaprede in prezimi. Še le spomladi se potem zabubi, in
v zgodnjem poletja se iz bube izleže metuljček.

Zoper tega škodljivca se varujemo ravno tako, kakor
proti žužku. Kar sem prej povedal, ravno to velja tudi o
žitnem molju. Obračanje žita in snaga največ pomaga! Če
se je pa žitni molj (metuljček) prikazal, uničujemo ga s tem,
da nastavljamo škafe polne vode v žitnico. Leteči metuljčki
se radi love v vodi, kjer se jih mnogo potopi. Lovimo jih
tudi s tem, da gremo zvečer z lučjo v žitnico; okoli luči
radi frfrajo, in pri tej priliki jih lahko mnogo ujamemo in
zmastimo. Moljavo žito je z vrha odgrabiti in prepražiti v
krušni peči, predno ga daš v mlin. Ostali kup pa pokrij z
mokro rjuho, na kteri se rade zberejo gosenčice, če jih je
še kaj ostalo v žitu . 1

Zoper žitne škodljivce obešajo mnogi gospodarji tudi
močno dišeče rastline v žitnico, kakor na pr. pelin, da jih
odganja duh, ki jim je zopern. Če se je žužek ali žitni molj
močno ugnezdil, potem je žitnico izprazniti najmanj za jedno
leto; tla je med tem oprati s hudim lugom, stene odrgniti
in pobeliti z vapnom, razpoke in raze pa zamazati z vapnom
ali katranom.

Žitnico moramo med letom večkrat posnažiti z metlo,
da se ne morejo v njej nabirati nikake smeti, prah, pajče¬
vina itd. Posebno skrbno jo je očistiti, predno spravljamo
v njo novo žito.

2. Košnja in spravljanje trave, detelje in drugih
krimskih rastlin.

a)  Kdaj je kositi?

Čas košnje se ravna pri krmskih rastlinah po tem,
ali jih kosimo za zeleno, ali za suho krmo.

Za zeleno krmljenje kosimo travo, deteljo in druge
krmske rastline že pred cvetjem,  ker so mlajše rastline
bolj slastne, lažje prebavne in tudi bolj tečne, in ker bi
nam take rastline kmalu prezorele, če bi jih začeli za ze¬
leno krmo še le kositi v polnem cvetju. Za zeleno krmo
začnemo torej prej kositi, saj nam po navadi že nekoliko

1  Ved o teh škodljivcih čitaš lahko v Erjavčevi knjigi: „Naše
škodljive živali".

270

prezori krma, predno pridemo na konec njive. In kako ne¬
rada žre živina prezorelo zeleno krmo, to utegne biti vsa¬
kemu znano.

Če kosimo pa za suho krmo,  pokosimo ves prostor
hkrati; v tem slučaju se priporoča, da kosimo travo ali de¬
teljo v polnem cvetju.  Rastline polne cvetja nam dajejo
še največ in najboljšo suho krmo. Če bi prej kosili, dobili
bi manj krme, ker se mlajša krma močno vsuši; če bi pa
čakali, da nam trava odcvete, dobili bi sicer več sena, a
vozili bi domu pusto in prazno krmo. Po cvetju namreč
hitro zlesenijo trave in detelje, postanejo težko prebavne
in sploh manj tečne. Mnogo je takih gospodarjev, ki nalašč
puščajo travo prezoreti, meneč, da se bo na ta način sama
vsejala in zgostila, in da bo drugo leto več košnje. V ne¬
koliko imajo prav, a bolje bi bilo, da bi se drugje preskr¬
beli s potrebnim semenom, ktero naj bi raztrosili po taki
senožeti; kajti prezorelo seno ni dosti več vredno, kakor
pusta slama. Saj vidimo to tudi pri zelenem in zrelem
žitu. Kakor hitro namreč trava odcvete, takoj se začne re¬
dilni sok prevajati v klaske, kjer se porabi za napravo
semena; to seme nam navadno odpade pri sušenju in sprav¬
ljanju sena, ali pa še le pozneje v podobi senenega drobirja
(sempirja). Še bolj kakor trave se zaseje na ta način pa
tudi raznovrsten plevel.

Pozne košnje ne morem odobravati tudi iz sledečega
vzroka. Če kosimo prezorelo in že porujavelo travo, od¬
ganja nam otava slabše  in počasi, tako da dobimo
dosti manj košnje. In to je tudi vpoštevati, če hočemo več
in boljšo krmo pridelati, kakor doslej. Pri košnji krnskih
rastlin je gledati razun tega še na vreme,  ki more delo
pospešiti, ali pa tudi zavleči. Majhni posestnik lahko ujame
ugoden trenutek za košnjo sena, veliki posestnik pa mora
večkrat prej pričeti, da spravi ves pridelek o pravem času.
Za košnjo nam služi navadna kosa,  ki obstoji iz ko-
sišča in kose.  Vajen kosec more na dan 3000 do 6000
štirijaških metrov ( 3 / 4  do 1 orala) pokositi. Na velikih po¬
sestvih rabijo za košnjo posebne stroje,  kakoršnega kaže
pod. 152., in ki je tako sestavljen, kakor kosilni stroj za
žito (glej str. 246.). Stroj za košnjo trave in detelje je pri¬
praven le za ravne lege. Z njim se lahko pokosi po 3 1 /,
do 4'/ 2  hektara na dan, tedaj kakih 6 do 8 oralov. Tak
stroj stane okoli 280 gld.

271

Za košnjo trave in detelje so jutranje ure najboljše,
ker so tačas rastline od rose mokre; saj si brivec tudi
brado zmoči, predno jo brije. Tudi jutranji hlad ugaja

koscem. Pridni gospodarji kose celo po noči, ker so mesečne
noči kaj pripravne za to delo.

Pri košnji moramo gledati na to, da čisto kosimo,
t. j. da ne puščamo trave. Nektere trave se rade umikajo

272

kosi in se kar podvijejo, če mahne kosec po njih; to lahko
opazujemo na prostorih, kjer je dosti glote, ovčje bilnice itd.
Po takih travnikih je treba ob rosi kositi in z dobro na-
brušeno koso. Napačno je, če puščamo pri košnji cele šope
trave, in slabo pokošena je senožet, če se pozna košnja na
vsakem mahljaju kosca. Pa tudi v živo  ne smemo kositi,
da ne ranimo srca rastlinam. Take rastline, kterim smo
srce (glavo) odsekali, posuše se in poginejo. Košnja ima
biti lepo jednakomerna in čista. Po mnogih krajih je ve¬
selje gledati, kako so kosci vajeni temu delu.

Za dobro košnjo je treba dobro sklepanili kos. Kose
je klepati doma, predno se lotimo košnje, ne pa pol ure
potem, ko smo začeli kositi. Za klepanje rabimo kle¬
palo ali klepalno orodj  e (železo), obstoječe iz klepca
in babice,  ki sta različne podobe. Sklepano koso je na¬
brusiti še z oslico, ktero naj nosi vsak kosec s seboj v
oselniku ali vodirju.

b)  Kako sušimo seno?

Kar se pridela na travnikih, to se sploh suši in porabi
za krmo v zimskem času. Za zeleno krmo kosimo le travo,
ki nam vzraste po sadnih vrtovih in po bližnjih tratah
in mejah. Pri sušenju sena moramo na to gledati, da se
nam seno hitro in dobro suši. Dobro posušeno in dobro
spravljeno seno je veliko več vredno in dosti bolj tečno,
kakor pa seno, ktero je izpiral dež. Izprano in zbledelo
seno izgubi prijetni duh in precej veliko na svoji teč¬
nosti. Z natančnim preiskovanjem se je našlo, da je na
pr. lucerna izgubila 2% beljakovine, ker jo je med su¬
šenjem izpiral dež; imela je le 14*94%, dobro posušena
pa 17% beljakovine. Pri sušenju se lahko zmrvi tudi mnogo
drobnega perjiča in drobnih bilk, posebno pri detelji; zatd
moramo seno in deteljo tako sušiti, da se nič ne pogubi.

Travo,  oziroma seno in otavo  sušimo pri nas sploh
na ta način, da pokošeno in v redeh (v brazdah) ležečo
travo takoj razmečemo ali raztepemo; le zjutraj počakamo
z raztepanjem toliko časa, da se rosa nekoliko posuši. Črez
dan obračamo travo po 2 do 3 krat; popoldne jo zgrabimo
skupaj najprej v zgrabke (ograbke, kotare), potem pa jo spra¬
vimo v male kopice (kupe, lonice). Travo, ktero smo kosili
popoldne po mali južini, puščamo črez noč v redeli. Istotako

273

naj ostane v redeh, če je nastopilo deževno vreme. Nikdar
pa ne smemo puščati ovele trave raztrošene črez noč. Na
Koroškem sem opazil, da devajo tudi tisto travo, ktero so
pokosili že v poznih popoldanskih urah, rajši v male kopi-
čice, ki so k večjemu 1 / 2  metra visoke, kakor da bi jo pu¬
ščali v redeh. To je v deževnih krajih opravičeno, ker se
rosa na takih kupčkih hitreje suši, kakor na redeh, in ker
tudi dež, če ga malo pade, ne škoduje tolikanj.

Drugi dan raztrosimo pri ugodnem vremenu kopice
bolj na debelo, kakor hitro je izginila rosa, in obračamo
seno zopet dva- do trikrat. Ob vročem poletnem vremenu
moremo seno v poldrugem dnevu posušiti, tako da je v
jutro prejšnjega dne pokošeno seno že suho popoldne dru¬
gega dne, in da ga že lahko vozimo domu. Če se pa seno
ni dosti posušilo, spravimo ga zopet v kopice, in sicer v
večje kopice, kakor prejšnji dan. Sploh delamo tem večje
. kopice, čim bolj je seno že suho. V večjih kopicah se seno
bolj obvaruje moče. Prevelikih kopic pa ni delati, ker jih
je težko zdevati in tudi težko jemati narazen.

Pod. 153. Stroj za obračanje sena.

Tretji dan raztrosimo kopice še bolj na debelo in
obrnemo seno po enkrat ali dvakrat, da se popolnoma po¬
suši. Nakladamo ga potem že dopoldne, ali pa popoldne.
Za nakladanje je seno tako skupaj zgrabiti, da ga nakla¬
damo z obeh stranij. Namesto dolgih ograbkov delajo tudi
plasti,  ki so še bolj pripravne za nakladanje.

Za obračanje in grabljenje sena nam rabijo grablje,
za nakladanje pa lesene ali železne vile.  Na velikih po-
Poljedelstvo I. 18

274

sestvili rabijo za obračanje in grabljenje sena posebne stroje,
s kterimi se delo dosti hitreje in ceneje opravlja.

Stroj za obračanje sena, 1  kterega kaže pod. 153.,
obrača pokošeno travo s pomočjo naprave, sestavljene iz
več vrst železnih grabelj, ki se vrtijo okoli kolesne osi, in
sicer tako hitro, da mečejo travo visoko v zrak. S takim
obračanjem se trava dobro premeša. Stroj za obračanje sena,
ki obrača na 3 metre široko, velja okoli 150 gld. in je
dober tudi za prvo obračanje detelje.

Vprezamo ga z jednim konjem. Na dan obdelamo z
njim 3 do 5 hektarov (5 do 8 oralov).

Stroj za grabljenje sena 1  obstoji, kakor kaže
pod. 154., iz velikih železnih grabelj, ki imajo 20 do 26
krivih in dolgih zob. Zobje so srpu podobno ukrivljeni. S
temi zobmi se grabi seno skupaj. Ko so grablje že polne
sena, privzdignejo se s posebno pripravo, da ga popuste.
Posamezne zgrabke popuščamo tako, da leže v jednakih
vrstah. Konjske grablje,  kakor imenujejo tudi ta stroj,

Pod. 154. Stroj za grabljenje sena.

rabijo veliki posestniki tudi za pograbljanje žitnega strnišča.
Popolnoma čisto ne pograbi ta stroj niti sena, niti žitnega
klasja, vendar pa je prekoristen za obsežna zemljišča velikega
posestnika, kjer manjka delavcev, in kjer bi bilo ročno delo
predrago. Stroj za grabljenje sena stane okoli 75 do 100
gld. in je jednovprežen, kakor nam kaže zgornja podoba.

Ce nam nagaja pri sušenju dolgotrajen dež,  potem

1  Take stroje prodaja tvrdka Clajton & Shuttlewortli na Dunaju;
dobe se pa tudi pri drugih tvrdkah.

275

puščamo krmo v kupih. Premalo posušeno seno nam lahko
v kupih segnije, če so kupi stlačeni in po dežu namočeni.
Da se to ne zgodi, je dobro, če kupe nekoliko narahljamo.
Ce nam seno segnije zaradi dolgotrajnega deža, oglasimo
se lahko za odpust davka  (glej str. 200.).

Na travnikih, ki so izpostavljeni povodnji, delati je
kopice na višjih mestih, če je to mogoče. Zgodilo se je že
večkrat, da je povodenj odplavila in odnesla cele kopice
sena, ali pa je seno tako oblatila, da ni bilo več porab no
za krmo.

c)  Kako je sušiti deteljo?

Težje kakor seno sušimo deteljo, grašico  in druge
krmske rastline, ki so bogate na drobnem in nežnem listju.
Pri sušenju prav rado odpade tako perjiče, ali se pa zmrvi
in zdrobi. Ker je to listje najbolj redilno, izgubimo na ta
način največ vredne snovi v krmi. Če pa nagaja deževno
vreme, nam tako drobno listje hitro gnije in se sploh nerado
suši. Deteljo in drugo tako krmo je pri sušenju kolikor
mogoče malo obračati. Na to je v prvi vrsti gledati.

Deteljo sušimo zunaj na njivi, ali pa v kozolcih,
in sicer na sledeče načine:

1. ) Deteljo sušimo na njivi v krajih,  kjer je
vreme ugodno in stanovitno. Da se listje ne zmrvi in
ne odpade, je deteljo malo  obračati, v kopice jo je pa
zgrabiti le v jutro in na večer, ko detelja odjenja, kakor
pravimo. Kjer sušijo deteljo na njivi, puščajo jo tudi po
1 ali 2 dni v redeh, ktere enkrat obrnejo, da se detelja z
obeh stranij nekoliko osuši; zatem jo spravijo še le v manjše
ali večje kopice. Po nekterih krajih puste deteljo v kopicah
toliko časa, da se popolnoma posuši. Drugod pa suše deteljo
podobno, kakor seno. Glavna stvar pri takem sušenju je to,
da obračamo deteljo kolikor le mogoče malo, posebno po¬
zneje, ko je že bolj suha in se lističje rajši zmrvi.

2. ) Deteljo sušimo na njivi na o str vili ali na
rogi  j ah. To so 2-5 do 5 metrov visoki leseni drogi ali
koli (štange), napravljeni iz mladih smrečjih debel. Na teli
se puščajo spodnji konci vej, tako da imajo drogi po sebi
zobe ali rogale (glej pod. 155.). Te roglje je zapičiti navpik
v zemljo, v ravnih vrstah, ki so po 20 in več metrov
druga od druge oddaljene. V vrstah jili pa postavljamo po
2, 3 in tudi več metrov narazen. Na roglje obešamo deteljo
toliko od tal, da raste spodaj lahko nova detelja, in da se

18 *

276

Pod.

je

155. Ostrvi ali roglje. 1  Prva
prazna, druga je naložena.

detelja tudi lažje suši. Z obe¬
šanjem detelje začnemo spodaj.
Zgoraj jo obešamo s pomočjo
lestev (loj ter). Na rogljah se
detelja dobro suši; deževnica
se hitro odteka, tako da se
detelja od znotraj nič ne zmoči.
Na jedni roglji lahko posušimo
vsaj 25 leg  detelje, pa tudi
več. Če dobimo od jedne košnje
na 1 ha  na pr. 25 meterskih
centov detelje, potrebujemo
100 rogelj, da spravimo vso
deteljo lahko na roglje. Na¬
mesto takih rogelj rabijo tudi
lesene droge, skoz ktere so
pretaknjeni po 1 meter dolgi
klini, in sicer počez, po dva
in dva navzkriž, kakor po¬
jasnjuje pod. 156. Take ostrvi so po 2 - 5
do 3 metre visoke in veliko dražje. V zgornji
Nemčiji imajo tudi roglje za sušenje detelje;
proti vrhu so pa navzkriž pretaknjeni klini
vedno daljši, tako da se zgoraj detelja
bolj na široko naloži. Za vetrovne kraje pa
niso pripravne take ostrvi. Na ostrvi je
obešati deteljo, ko je dobro ovenila.

Neka posebna vrsta takih priprav za
sušenje detelje so tudi sušilne pira¬
mide,  ki se rabijo po nekterih krajih na
Nemškem, kjer je zemlja tako tanka ali
kamenita, da ni mogoče drogov trdno za¬
pičiti v zemljo. Sušilna piramida, ktero
kaže pod. 157., obstoji iz treh drogov, ki
so zgoraj skupaj pretaknjeni z lesenim kli¬
nom. Ti drogi so po 2*5 do 3 metre dolgi
ter imajo po sebi več klinov tako vmešče-
nih, da je mogoče na nje polagati late ali
preklje, kakor nam to kaže pridejana podoba. Na takih
piramidah se lahko posuši po 150'do 200 leg  detelje. Su¬
šilne piramide so zelo zračne in dobre za sušenje, imajo pa

1  Na podobi 155. in 156. so roglje preplitvo zapičene.

z navzkriž pretak¬
njenimi klini.

277

ta nedostatek, da pod njimi nič ne raste. Da bi jih veter
prevrnil, se ni bati.

Sušilnim piramidam
so podobne tudi deteljne
kolibe  (pod. 158.). Te
kolibe so strehi podobno
sestavljene iz drogov, ki
se na sledeči način zlo¬
žijo. Po 2 in 2 kola,
dolga po 2 do 2 1 / i  metra,
postavita se v zemljo
drug proti drugemu ka¬
kor strešnice, in sicer
tako, da se zgornja konca
križata, kakor je videti
na pod. 158. Na vsaka
2 ali 3 metre naprej se
zabijeta v isti vrsti zopet .

dva kola. Ves sušilnik se ■ Pod - ^■ Sušllna  piramida za deteljo.

napravi iz 2 do 4 parov

tako zloženih kolov. Zgoraj je kole povezati s trto, močnimi
bekami itd. Na vnanji strani teh kolov se zavrtajo luknje
po dober komolec (40 cm)  narazen, in sicer od zgoraj nizdolu.
V te luknje pridejo klini, da se na nje polagajo preklje,
koli itd. Na preklje se potem od spodaj navzgor obeša

Pod. 158. Koliba za sušenje detelje.

detelja, ko je dobro ovela. Take kolibe se v marsikterem
oziru bolj priporočajo, kakor na pr. deteljne piramide. Na
njih se namreč detelja od znotraj bolj suši; dež pa manj
škoduje, ker se odceja, kakor pri strehah. Na 10 metrov
dolgi kolibi, ki je sestavljena iz 4 parov kolov in 9 drogov,
moremo 700 leg  suhe detelje, tedaj dober voz detelje sušiti.
Za to bi rabili vsaj 24 ostrvij ali rogelj, ali pa 4 piramide.

278

Na kolibe je deteljo tudi lažje obešati in lažje dol jemali,
kakor s piramid ali ostrvij.

3.) Deteljo sušimo v kozolcih.  V kozolcih se detelja
še najbolje suši, ker je pod streho. Po slovenskih krajih se
največ detelje posuši v kozolcih. V kozolce vozimo deteljo,
ko se je na njivi toliko posušila, da* je dobro ovela. Zjutraj
pokošena detelja je popoldne dobra za kozolce, če smo redi
raztrosili, kakor hitro je izginila rosa, in če smo deteljo
enkrat obrnili. V kozolcih ne smemo detelje preveč na debelo
zdevati, ker bi nam sicer prhnela.

Kjer nimajo stalnih kozolcev, napravljajo tudi za¬
časne kozolce  za sušenje detelje. Prav priprosto na¬
pravljajo take kozolce na Goriškem, kjer jih je vpeljal
dekan J. Kobal v Št. Petru pri Gorici. V tla se zabijejo
močni koli, ki morajo ležati vsi v jedni vrsti; na te kole
napnemo več vrst močne žice (drata), ktera ima nadomeščati
late pri kozolcu. Na obeh koncih moramo žico zasidrati,
t. j. naviti na močen in kratek kol ali oviti na kamen, kte-
rega je trdno zabiti v zemljo (glej pod. 159.). Taki začasni
kozolci nimajo strehe, in zato se na njih detelja podobno
suši, kakor na ostrvih ali rogljah. Za vetrovne kraje so
pa bolj pripravni, ker jim burja ne more dosti škodovati,
dočim bi podirala kozolce in ostrvi.

d)  Kako spravljamo in hranimo suho krmo?

Suho krmo smemo nakladati, kedar je dobro suha.
Suho seno  (otavo) spoznamo na tem, da se drobi in rado
trga; če se vije, ni še dovolj suho. Suho seno šumi pri
grabljenju in nakladanju. Seno nakladaj, ko je še vroče,
in ko še ni odjenjalo. Voziti ga je nemudoma domu in

279

spravljati v shrambe, kjer se trdno stlači in pohodi. Dobro
posušeno seno ima lepo barvo in prijeten duh. Suha detelja,
ktero smo sušili v kozolcih ali ostrvih, ne drobi se tako
kakor seno. Vendar jo je lahko poznati, kdaj je suha, in
sicer na tem, da se dajo bilke pretrgati, da se čuti nekako
hladna, če roko zarijemo med deteljo, in da je značilne barve
in prijetnega duha. Nakladati in spravljati jo smemo le na
jutro ali ob oblačnem vremenu, ko je odjenjala; v vročini
pa ne, ker se preveč obrije in zdrobi.

Kedar nakladamo suho krmo, je potrebno, da ce¬
nimo težo posameznih vozov,  t. j. težo naloženega
sena ali detelje.  Kajti le potem nam je mogoče pri¬
bližno določiti, koliko suhe krme smo pridelali. To pa
mora vsak gospodar vedeti, sicer mu ni mogoče napraviti
računa, kako bo izhajal s krmo črez zimo.

Kdor ni vajen ceniti množine sena po vozovih, pomaga
si lahko na ta način, da izračuna, koliko kubičnih metrov
sena se je naložilo na posamezne vozove. Če pozna težo
1 kubičnega metra sena, ne bo mu težko določiti mno¬
žine pridelanega sena.

Če imaš dobro naložen voz sena pred seboj, zveš na
ta način, koliko kubičnih metrov sena je na njem, da izmeriš
z metrom („fašetom“) ali merskim trakom dolžino, širokost
in visokost voza (t. j. na vozu naloženega sena), in da
množiš med seboj te številke. Dobljeni znesek ti pokaže
množino sena v kubičnih metrih. Pri merjenju dolžine, širo-
kosti in visokosti pusti od vsake strani jedno ped neizmer-
jeno, ker je na vnanjih straneh seno premalo stlačeno.
Boljše je, da dobiš^pri takem računu nekoliko manj sena,
kakor pa preveč. Če si na pr. izmeril, da je voz 6 metrov
dolg, 2 metra širok in l 1 /^ metra visok, tedaj imaš na vozu
6 X 2 X iVa = 18  kubičnih metrov sena.

Sedaj moraš le še vedeti, kako težek je 1 kubični
meter sena. Da je 1 kubični meter sena lahko bolj ali manj
težek, in da se to ravna po tem, kako je seno na vozu
stlačeno, dalje, ali je seno debelo ali drobno itd., to je znano
vsakemu. Vendar je mogoče težo jednega kubičnega metra
sena približno določiti. S tehtanjem celih vozov sena in z
izmerjenjem kubičnih metrov sena se je preračunilo in do¬
gnalo, da tehta 1 kubični meter ravnokar suhega sena
poprek po 70 do 75 leg.

280

Če si izračunil, da je na vozu 18 kubičnih metrov
sena, in če tehta na pr. 1 kubični meter 70 kg,  tedaj tehta
celi voz sena 12'60 meterskih centov ali 1260 kilogramov.

Kdor ima priliko, stehtati cele vozove na mostni teht¬
nici, naj pusti stehtati voz dobro naloženega sena, in naj
zajedno preračuni, koliko kubičnih metrov sena je na njem.
Če je na vozu na pr. 20 kubičnih metrov sena in je tehtal
voz 14'50 meterskih centov, potem tehta 1 kubični meter
72 kg.  Da dobiš to številko, treba je le število meterskih
centov deliti s številom kubičnih metrov sena, tedaj
14-50 : 20 = 72 kg.

Kdor ima mostno tehtnico pri rokah, naj pusti vsaj
prvič za primero  stehtati po 1 voz različne krme, ktero
je prej izmeril na kubične metre; na ta način zve, kako
visoko mu je ceniti težo 1 kubičnega metra različne suhe krme.

Množino suhe krme cenimo lahko tudi pozneje, ko je
že spravljena in stlačena v kupe. Tudi tukaj je določiti
najprej število kubičnih metrov, kar se tem lažje zgodi,
čim bolj štirioglati so ti kupi, in čim bolj jednakomerno
so stlačeni. V kupih stlačeno in uležano seno je težje, kakor
na vozovih naloženo; zato je tudi 1 kubični meter takega
sena težji. Dočim tehta 1 kubični meter novega in ravnokar
spravljenega sena 75 kg,  tehta uležano seno po preteku
jednega meseca 92 kg  in črez 6 mesecev okoli 109 kg.
Suha detelja je lažja, približno za 10 kg  pri 1 kubičnem
metru. Uležane detelje tehta 1 kubični meter 80 do 95 kg.

Suho krmo (seno, otavo, deteljo) spravljamo v senici
(seniku), v svislih nad hlevom, na podu, v kozolcih, nad
klonico itd., tedaj pod streho,  ki je lahko krita z opeko,
skodljami ali slamo. Najbolje se nam ohrani seno pod slam¬
nato streho. Slabša je streha pokrita z opeko. Kjer pride¬
lajo toliko sena, da ga ne morejo spraviti pod streho, shra¬
njujejo ga tudi v velikih kopah  zunaj na planem. Take
kope postavljajo na podkladje, da ne more moča blizu. Po¬
krivajo jih pa s slamo, da se deževnica (snežnica) sproti
odceja.

Kedar spravljamo seno, moramo ga trdno stlačiti,
da se nam dobro in zdravo ohrani. Posebno trdno ga mo¬
ramo stlačiti, če ga nismo utegnili popolnoma posušiti.
Shramba za seno bodi suha in zračna.  V dvovrstnih
kozolcih se nam seno najbolje ohrani. Nad hlevom se

281

seno slabo obrani, če nimamo obokanih hlevov ali dobro
ometanih stropov. Pri lesenih stropih uhaja puh (soparica)
iz hleva naravnost v seno, kar je napačno. Pogostoma se
kvari seno tudi zaradi slabih, raztrganih streh, skoz ktere
prihaja deževnica in sneg; tako seno postane plesnivo, ali
nam pa tudi gnije.

Na senici mora biti naj večji red in snaga.  Krma
me sme biti po tleh razkopana, temveč se mora iz kupa
varčno jemati in po tleh skrbno pograbiti, da se s hojo ne
zmrvi in ponesnaži. Z nemarnim ravnanjem se pri nas ve¬
liko krme po nepotrebnem potrati in pogubi. Za pukanje
krme iz trdno stlačenih kupov nam rabi pukač,  veliki po¬
sestniki pa imajo za to poseben
nož, s kterim odrezujejo seno;
ta nož je žagi podoben (glej
pod. 160.). Ostrina njegova je
namreč zobčasto zarezana.

Kjer pridelajo veliko sena, več kakor ga potrebujejo
za svojo živino, in kjer se seno lahko po dobri ceni proda,
tam ga gospodarji tudi prodajajo in pošiljajo po železnici
v druge kraje.

Za prevažanje sena po železnici je treba seno kolikor
mogoče stisniti v primerno velike „bale“, ki tehtajo po
priliki 50 do 75 Jcg,  pa tudi več. Za stiskanje sena in
druge suhe krme nam služijo posebne „stiskalnice za seno",
ki stanejo po 250—275 gld., pa tudi več. Pod. 161. nam

Pod. 160. Nož za seno in slani).

Pod. 161. Stiskalnica za seno in slamo; v a  je odprta, y b  stisnjena.

282

kaže tako stiskal¬
nico, pri kteri je
treba dveh delavcev,
in s ktero je mogoče
okoli 80 bal na dan
stisniti. 1  Velike stis¬
kalnice, s kterimi je
mogoče napraviti na
dan do 150 bal po
50 leg,  stanejo okoli
645 gld. Stiskalnice
za seno nahajamo
le pri velikih po¬
sestnikih.

Pod. 161. b

e)  Kako kisamo krmo v jamah ?

Nektera krma se v pozni jeseni ne da več dobro po¬
sušiti in spraviti, tako na pr. zelena koruznica,  ktero
smo sejali za zeleno krmljenje, a je ne moremo zaradi
poznega časa več pokrmiti, potem pesno, repno in zeljno
perje  itd. Taka krmila nam še največ zaležejo, če jih stla¬
čimo v jame, da se skisajo. V jami stlačena zelena krma
se ravno tako okisa, kakor se okisa repa ali zelje v kadili.
Pri napravi kisle krme ravnamo tako-le: Najprej se poišče
primeren prostor za jamo. Jama mora biti pri rokah, blizu
hleva in na takem prostoru, da ne more voda (deževnica,
kapnica) pritekati. Jama bodi suha in neprodirna. Izkopati
jo je v glinasti ali ilovnati zemlji. Če si izbral primeren
prostor za jamo, potem glej, da bo jama. dosti velika. Za
malo množino krme napraviš lahko okroglo jamo v podobi
kadi, za velike množine krme pa je delati štirioglate, po
2 do 3 metre široke in kolikor treba dolge jame. Jama
bodi 1—2, poprek 1 y a  metra globoka; stranice v jami morajo
biti napošev vrezane; zato mora biti dno jame nekoliko
ožje. Če hočeš zgoraj 2 metra široko jamo, napravi dno
jame le 1 1 f 2  metra široko.

Če si jamo izkopal, vlagaj v njo krmo v plasteh, ktere
je treba sproti dobro shoditi in stlačiti. Posamezne plasti
'krme je treba najprej poravnati, da leži krma povsod
jednakomerno na debelo. Ko si prvo plast krme dobro

1  Take stiskalnice prodaja Ig. Keller na Dunaju.

283

stlačil, nameči drugo plast; ko je ta stlačena, tretjo plast
itd. Posebno trdno je stlačiti krmo tudi ob straneh in v
ogalih.  Ko je jama polna, nakopiči jo še vrh jame v
podobi strehe in stlači to krmo ravno tako dobro in pla-
stoma, kakor si delal v jami.

Ko je tudi ta kup stlačen,
potem ga pokrij z rezanico
ali listjem, nato pa z zemljo,
in sicer pol metra  na de¬
belo. Zemljo je dobro potla¬
čiti, pritisniti in poravnati,
da ne more zrak blizu, in
da se voda (deževnica, snež-
nica) hitreje odteka. Poprek
prerezano tako jamo nam
kaže pod. 162. Dobro je, da
vrežeš okoli jame tudi plitev
jarek, po kterem se naj voda
odteka. Ker se krma v kupu in jami ponižuje in stiskuje,
nastanejo sčasoma razpoke v zemlji, ktere moraš skrbno
zadelavati, da zrak ne more do krme; če bi tega ne storil,
gnila bi krma in plesnila.

V 6 do 8 tednih se krma v takih jamah tako skisa,
kakor kislo zelje ali kisla repa v kadeh, in nam ostane
dolgo časa dobra, če je le jama dobro zadelana. V jeseni
vložena krma nam pride posebno prav v zgodnji pomladi,
ko zmanjkuje druge krme za goved, prašiče itd. Sicer jo
pa tudi med zimo lahko pokladamo, kakor vidimo to blizu
sladkornih tovaren, kjer dobivajo posestniki pesne zrezke
po jako nizki ceni, da jih tlačijo v take jame in rabijo po
zimi za krmo.

Da se krma bolj jednakomerno stlači in lažje razravna
v jami, treba je nektera krmila, tako na pr. zeleno koruz-
nico, zrezati, oziroma sesekati, predno jih vlagamo v jamo.

Seno ni pripravno za okisanje, ravno tako tudi de¬
telja ne. Kaj takega delamo le v izvenrednih slučajih,
na pr. če nam jeseni dež tako nadleguje, da ne moremo
spraviti na noben način zadnje detelje domu.

V jamah dobro okisana krma ima prijeten duh in
ugaja govedi in prašičem. Pokladati jo je pa po malem
poleg druge krme.

284

f)  Kako se napravlja rujavo seno?

Po tujili deželah, kjer ne utegnejo sena posušiti vsled
slabega vremena, napravljajo takozvano ,,rujavo seno“.
Rujavo seno, ktero je baje dobro, napravljajo na ta način,
da stlačijo na pol osušeno travo ali deteljo v velike, po
6 metrov široke in 5 metrov visoke kupe. V teh kupih mora
biti krma povsod trdno shojena in tako stisnjena, da ne
ostane nikjer nič praznega prostora. Te kupe zadelajo potem
na vrhu s slamnato streho. Črez 3 dni se krma tako ugreje,
da se začne iz kupa kaditi. V tem času se razvije v kupu
do 70° C toplote. Krma se pari kakih 8 do 14 dnij; za po-
kladanje dobra postane pa še le črez 6 do 10 tednov.

Če je bila krma premokra, ko se je spravljala in stla¬
čila v te kupe, tedaj se krma tako ugreje, da se vname in
zogleni. Na drugi strani pa začne gniti, ali pa postane
plesniva, če je nismo dosti stlačili. To delo je tedaj nevarno.

Kupe rujavega sena napravljajo na planem, ali pa pod
streho, na pr. pod klonico (šupo). Da zrak ne more blizu,
in da se stlačeno seno hitreje ugreje, pokrivajo kupe tudi
z deskami, ktere obtežijo kolikor mogoče s kamenjem. Kupi
so okrogli ali četverooglati ter imajo navpične stranice.

Črez 6 do 10 tednov dobi v kupe stlačena krma ru¬
javo barvo, in v tem času je dobra za pokladanje. Ku¬
javo seno je kiselkastega okusa, ker se razvije iz sladkorja,
ki se nahaja v sladki travi, nekoliko mlečne kisline.

Po tem načinu ni treba napravljati pri nas krme. Po
naših krajih je že toliko dobrega vremena, da se seno lahko
posuši, če tudi včasi s težavami.

g)  Kako se dela stisnjena zelena krma?

Stisnjena zelena krma se podobno napravlja, kakor
rujavo seno; razločuje se pa v tem od rujavega sena, da
je zelena in sladka.

Zeleno krmo tako stlačiti, da ostane sladka, to so po¬
skušali najprej na Angleškem; sedaj se na ta način mnogo
krme spravi na Angleškem, Nemškem itd., zlasti pri vele¬
posestnikih, ki ne morejo sena in otave z lahka posušiti. Tudi
pri nas so začeli nekteri veleposestniki tako ravnati.

Stisnjeno zeleno in sladko krmo napravljajo tako-le:

285

Pokošeno travo spravljajo in stlačijo v kupe, ko je
nekoliko ovenila. Stisnejo jo v kupih tako, da se ugreje
na 60 stopinj toplote po Celziju. Pri tej toploti se uničijo
vse glivice, ki bi utegnile povzročiti mlečno kislo kipenje
(okisanje krme) ali gnitje. Da se v ohlajenih kupih ne na¬
selijo glivice, imeti je krmo do zadnjega stisnjeno.

Krmo so stiskali prej v obzidanih jamah,  „silo“ ime¬
novanih; odtod prihaja tudi ime sladka „ensilaža“, kakor
imenujejo to ravnanje. Sedaj pa stiskajo krmo rajši v kupih
nad zemljo,  ker je to dosti ceneje. Jame so namreč
drage, in v njih se vnanja plast krme, ležeča ob stenah,
ravno tako izpridi za kakih 10 centimetrov na debelo, kakor
v kupih, ktere napravljajo nad zemljo.

V kupe nad zemljo tlačijo zeleno krmo na sledeči način:

Najprej napravijo na tleh štirioglato podkladje iz le¬
senih tramov (gred) in močnih desek. Na to podkladje de¬
nejo nekoliko slame, na to pa tlačijo seno plastoma in
jednakomerno. Da se kup pravilno napravi, da so stranice
kupa navpične, in da se sploh zlajša napravljanje in stis¬
kanje kupa, zato so na vseh štirih oglih pritrjeni navpik
stoječi drogi (trami), ki so zgoraj povezani. Na podobi 163.
je videti te droge, videti
pa ni podkladja, ki hi
moralo hiti pri tleh. Kjer
delajo take kupe na
planem, je prav, če na¬
pravijo na te štiri droge
tudi streho. Če je kup
gotov, je vrh kupa za¬
delati še s slamo in po¬
kriti z deskami. S po¬
močjo vprek ležečih dro¬
gov, železnih verig in
motovil (vinte) se stiska
potem seno, da se ugreje
do 60° C toplote.

Pravilno stis- Pod. 163. Stiskalnica za zeleno krmo.
kanje je glavna reč

pri vsem tem delu.  S stiskanjem krme odpravimo ziak
iz kupa in segrejemo krmo do 60° C; tako stisnjena krma
ne more kisati, ne gniti, temveč ostane zelena m sladka

286

in je baje toliko vredna kakor seno, kedar se ji živina pri¬
vadi. Ker se prvič stisnjena krma usede in zopet ohladi,
treba jo je vsake 3 ali 4 dni vnovič stiskati, dokler ni po¬
polnoma stisnjena. Toplota v kupu se meri z železno cevjo,
v kteri se nahaja toplomer. Železno cev s toplomerom je
treba v kup zabiti, če hočemo zvedeti toploto ugrele krme.
Da se krma preveč ne ugreje, moramo jo pravilno stiskati
in toploto pridno meriti. Previsoko toploto znižujemo tudi
z močnejšim stiskanjem.

Stiskalnica za zeleno krmo, kakor jo kaže pod. 163., 1
velja 75 gld. K njej pripadajoči toplomer stane 10 gl d., nož
pa 5 gld. Večje stiskalnice stanejo še enkrat toliko.

V zadnjem času stiskajo krmo na ta priprosti način,
da namečejo na vrli kupa zemlje, ktero nakopljejo na pro¬
storu, kjer se ima krma tlačiti. V tem slučaju se ne na¬
pravi kup vrh zemlje, ampak deloma v zemlji, deloma nad
zemljo. Tako ravnanje je veliko ceneje, pa baje ravno
tako dobro.

Za napravo take krme je treba vaje,  kajti sicer
se prav lahko zgodi, da se krma izpridi. Ob straneh kupa
je krma za kakih 10 centimetrov na debelo neporabna. S
kupa režejo krmo s posebnimi noži (glej pod. 160.).

3. Spravljanje gomolja in korenstva.

a)  Kdaj in kako je spravljati gomolje in korenstvo?

Gomolje (krompir, topinamburo) in korenstvo (korenje,
pesa, repa itd.) spravljamo, kakor hitro je dosti zrelo. To
poznamo na tem, da se listje posuši, ali da porumeni. Zgodnje
vrste nam. prej dozore kakor pozne. To vidimo posebno
pri krompirju. Na vsak način moramo skrbeti, da spravimo
korenstvo o pravem času, ker nam utegne pozneje škodovati
neugodno vreme, sneg, slana itd. Za spravljanje je treba
lepega suhega vremena. Če hočemo imeti zdravo korenstvo
in gomolje, je paziti, da ga pri izkopavanju ne ranimo,
kajti ranjena mesta rada gnijejo.

Krompir  kopljemo z motikami in kopalnicami,
ali ga pa izoravamo. Najbolje se da spraviti iz zemlje s

1  Ta stiskalnica se dobi pri Ig. Hellerju na Dunaju.

287

kopalnicami, ker so ozke; s^ širokimi motikami se krompir
hitreje preseka in rani. Če je krompir podoran za vsako
drugo brazdo, ali pa sajen v dosti široke vrste, potem ga
lahko izoravaino z navadnim plugom, osipalnikom,
ali pa s posebnim  plugom, nalašč za to sestavljenim,
kterega kaže pod. 164. Ta podoba nam kaže oralno telo za

Pod. 164. Plug za izoravanje krompirja.

izoravanje krompirja, pritrjeno na gredelj Zakovega pluga.
Spredaj na gredlju je srpu podoben nož in potem še poseben
lemež, da gre delo lažje naprej. Plug za izoravanje krom¬
pirja je podoben osipalniku, samo da ima namesto desek na
vsaki strani po 3 dolge železne zobe. Skoz te zobe pada
drobna zemlja, krompir pa ostaja na njih in pada vrh brazd,
tako da ga je lahko pobirati. Najbolj se dad<3 taki plugi
porabiti v rahli in čisti zemlji.  V težki zemlji pa niso
za rabo, če je zemlja plevelna. V naših krajih so ti plugi
pripravni za večje posestnike. Navadni plug za izoravanje
krompirja stane okoli 35 gld.

Topinamburo (papeževo repico) kopljemo ali izorjemo
še le v zgodnji pomladi, ker se črez zimo bolje ohrani v
zemlji, kakor v kleti. Jeseni je porezati le stebla, ki se po¬
rabijo za nastil med zimo. Suho listje je dobro tudi za ovce.

Izkopano ali izorano gomolje (krompir, topinambura)
naj leži nekaj časa razgrnjeno na njivi, da se dobro obsuši_,
predno ga spravljamo domu. Če se krompir ne more dosti
obsušiti zunaj na njivi, voziti ga je na pod ali v skedenj;
tukaj ga je razgrniti in toliko časa pustiti, da se obsuši.
V kleti spravljati je le osušeno gomolje. Nato moramo^ po¬
sebno paziti v takih letih, ko nam krompir začne že v
zemlji gniti, pa tudi tedaj, če imamo slabe vlažne kleti.

Predno spravimo krompir v klet, treba ga je prebrati.
Ivar je nagnitega in sploh ranjenega, spraviti ga je po-

288


sebej; tak krompir se mora najprej porabiti. Kar je do¬
brega in zdravega, tega preberemo v dve vrsti, namreč v
debeli in drobni krompir. Debeli krompir nam rabi za
jed in za seme, drobnega pa porabimo za prašiče. Večji
posestniki ločijo krompir v 3 vrste, namreč v debeli, srednji
in drobni krompir, in odločijo za seme srednji krompir.
Krompir se naj prebira že na njivi. Topinambure pa ni
treba prebirati, ker porabimo vso za krmo.

Korenstvo  (pesa, korenje, repa, itd.) se
dobiva tudi na različen način iz zemlje. Če gle¬
dajo korenine iz zemlje, potem jih lahko pulimo.
Najtežje je ruvati korenje in sladkorno peso,
ker tiči korenina čisto v zemlji.

Navadno peso in repo pulimo lahko z roko,
ker je velik del korenine zunaj. Korenje pa ru-
vamo iz zemlje s posebnimi krpalnicami  (špi-
čavkami (glej pod. 165.), pa tudi z navadnimi
gnojnimi vilami; po nekod ga tudi kopljejo. Za
sladkorno in drugo peso, pri kteri tiči korenina
v zemlji, rabijo tudi dvozobate vile,  kakoršne
Pod. 165. kaže pod. 166. Nad vilami je navadno železen
Krpalnioa za klinec, na kterega stopa delavec, da lažje zabode
0MJe ' vile v zemljo. Zabodene vile je treba nekoliko
privzdigniti, da se izruje korenina. Take vile sta¬
nejo 75 kr.

Kako je ruvati jedno ali drugo vrsto korenstva
iz zemlje, to se ravna tudi po tem, kako rahla
je zemlja. V rahli peščeni zemlji se vsakovrstno
korenstvo lažje poruje, kakor v zemlji nasprotnih
lastnostij.

Za izruvanje pese rabijo na večjih posestvih
tudi posebne pluge. Pod. 167. nam kaže tak plug,
s kterim se zemlja okoli korenin popolnoma raz¬
rije in zrahlja, tako da je lahko jemati korenine
iz zemlje. Treba pa je za tako delo, da je pesa
sejana v vrste. Namesto tega pluga se lako rabi
tudi podzemni plug, s kterim se razrije zemlja
samo po jedni strani korenin, toda tikoma vrst,
tako da se korenine potem zlahka populijo iz
zemlje. Podzemni plug kaže spredaj podoba 58.
Pod. 166. Plug za izoravanje pese rabijo le veliki po¬

vile za izdi- sestniki, ki se pečajo s pridelovanjem sladkorne
ranje pese. in druge pese; isti stane brez plužnje okoli 20 gkl.

289

Spravljanje gomolja in korenstva je drago in počasno
delo, če se more vršiti z rokami, zlasti za tistega, ki mora
delati z najetimi delavci. Prav je tedaj, da si pomagamo z
vprežnim orodjem, z navadnim plugom, z osipalnikom ali
podzemnim plugom. Posebnih plugov za to delo pa manjšim
posestnikom ne kaže naročevati, pa tudi velikim posestnikom
ne, če nimajo pripravne zemlje.

Pod. 167. Plug za izoravanje pese; spodnji del oralnega telesa tiči v
zemlji, zato se vidi le njegov obris. Oralno telo obstoji iz dveh, na no¬
tranjo stran vkrivljenih lemežev.

Korenstvo se mora tudi obsušiti, predno ga spravimo
v kleti ali jame. Ravno tako ga moramo pred nakladanjem
prebrati. Kar je nagnilega ali ranjenega, naj se odloči in
posebej shrani, da se kakor hitro mogoče porabi. Kdor
ne odbira gnijočih ali nagnilih korenin od zdravili, ta se
naj nič ne čudi, če mu potem korenstvo močno gnije v kleti.
Ravno tako moramo paziti, da se korenstvo preveč ne ob-
tolče  pri nakladanju in spravljanju, ker nam na obtolčenih
mestih prav rado gnije.

b)  Kako shranjujemo gomolje in korenstvo?

Gomolje in korenstvo moramo črez zimo tako hraniti,
da ne bo trpelo nobene škode. Gomolju in korenstvu ško¬
dujejo mraz, prevelika toplota in vlažnost.

Posebno nevaren je mraz  za krompir in drugo ko¬
renstvo; zmrzli krompir izgubi svojo vrednost, in ravno
tako jo izgubi tudi drugo korenstvo. Za krmljenje se da
sicer še porabiti, a treba je zmrzlo krmo prej pripraviti,
da ne škoduje živini. Zmrzlo gomolje in korenstvo tudi
rado gnije. Če shranjujemo gomolje in korenstvo preveč
na gorkem,  je tudi napačno in škodljivo, posebno če je
shramba vlažna;  to se pa pri nas pogostoma nahaja. V

Poljedelstvo I. 19

290

takih prostorih nam krompir in korenstvo rado gnije, proti
pomladi pa hitro kali in odganja. Pomisliti moramo, da daje
krompir, kakor tudi korenstvo, precej toplote od sebe, če
ga shranjujemo v zaprtih prostorih; poleg toplote daje tudi
veliko vlage,  ker se suši, in ker izhlapeva pri tem voda.
Čim gorkejša je shramba, tem hitreje se vse to godi, in
tem hitreje se suši korenstvo.

Gomolje in korenstvo shranjujemo v kleteh, ali pa
v podsipnicah.

1.) Pri nas shranjujemo krompir in korenstvo navadno
v kleteh.  To je prav, ko bi bile naše kleti le vedno tudi
pripravne za to. Po naših kleteh se rado zgodi, da pognije
mnogo krompirja in korenstva, in sicer le zaradi tega, ker
so preveč vlažne, preveč žadu h le in preveč
gorke.

Če hočeš krompir in drugo korenstvo zdravo ohraniti,
imeti moraš zdravo klet.  Klet za korenstvo mora hiti
suha in zračna.  Zrak v njej hodi kar se da čist. Klet
tudi ne sme biti pregorka ali premrzla; toplota kleti znaša
naj po zimi nekoliko stopinj nad 0 0  (ničlo), tedaj kakih
4—5 0  C.

Da so naše kleti vlažne, zaduhle in pregorke, krivi
smo največ sami, ker jih odpiramo le takrat, kedar gremo v nje
kaj iskat, prej in pozneje pa so vedno zaprte. Za prezra¬
čevanje kleti se nihče ne zmeni. Potem ni čuda, da je klet
vlažna in nezdrava, saj ni drugače mogoče, če je klet vedno
zaprta. Ob gorkem in suhem vremenu moramo okna od¬
pirati.  V pozni jeseni je še le tedaj zapreti okna v kleti,
kedar se je vnanji zrak ohladil za nekaj stopinj pod 0 °,
kakor hitro pa nastopi po zimi gorkejše vreme, treba je po
dnevu okna odpirati in klet prezračevati. Če tako ravnaš,
ostane ti korenstvo zdravo, če imaš pa vso zimo klet trdno
zaprto in zapaženo, potem se pa ne čudi, če ti gnije.

Kedar odpiraš okna v zimskem času, ne pozabi jih
na večer zopet zapreti, da ti mraz ne dela škode.

Predno spravljamo krompir in korenstvo v klet, treba
je klet v red dejati. Po tleh je postrgati blato, če se ga
kaj nahaja v njej. Prav je, če polagamo po tleh in ob
straneh deske (dile); to velja posebno za krompir. Namesto
desek lahko polagaš ob zidu tudi slamo. Če je klet dosti ve¬
lika,_ spravljamo krompir in korenstvo v kupe; kjer je pa
manj prostora, tam kaže klet vsaj za krompir pregraditi z
deskami v predale.

291

Krompir je treba večkrat pregledati; če bi se pokazala
gniloba,  prebiraj ga pridno. Posebno je na to paziti v
takih letih, ko nam začne krompir že v zemlji gniti. Pri
prebiranju krompirja je skrbno odstraniti vse, kar je ko¬
ličkaj nagnilega. Priporoča se tudi, da potrosimo v kletih
nekoliko vapnenega prahu, ker ustavlja gnitje.

Kazun krompirja moramo prebirati tudi drugo korenstvo.

2.) Krompir in korenstvo se da hraniti tudi v pod-
sipnicah (podsipalnicah, zasipnicah), t. j. v jamah ali v
kupih,  ktere zasujemo z zemljo. Tako delajo večji posest¬
niki, kterim primanjkujejo kleti. Kjer se pečajo kmeto¬
valci s pridelovanjem sladkorne pese, tam jo spravljajo
sploh le v take podsipnice, ker nimajo kletij. V pod-
sipnicah se da krompir, kakor tudi drugo ko¬
renstvo izvrstno hraniti, tako da nam bolj
zdravo ostane,  kakor v vlažnih in zaduhlih kleteh.

V prejšnjih časih so spravljali korenstvo v 1—l?/ ž
metra globoke jame, sedaj pa tega ne delajo več, ker so
globoke jame pregorke in zaradi tega slabše. Dandanes
kopljejo prav plitve, po en pedenj do jednega čevlja (15 do
30 cm)  globoke jame, ali pa zložijo tudi kar vrh zemlje
korenstvo v kupe,  ktere
pokrijejo z zemljo. Pod. 168.
nam kaže prav plitvo'izko¬
pano jamo, v kteri je ko¬
renstvo nakopičeno v po¬
dobi strehe. Jama je spodaj
1 do 2 metra, pa tudi 2 do

3 metre široka, dolga pa po Pod  ^ Podiipnica za korenstvo v
potrebi. Cim vec imamo ko- prerezu,

renstva, tem daljša mora

biti jama. Ozke jame (kupi) so dobre, če hočemo na pr.
krompir skoz vso zimo hraniti; v ozkih jamah nam ostane
krompir bolj zdrav in tudi ne dela kalic; take jame so
1 do 1V 2  metra široke. V jame, 2 do 3 metre široke,_ pa
spravljamo korenstvo, ktero hočemo med zimo porabiti za
krmo živini.

Ko smo krompir (oziroma korenstvo) v podobi strehe
V 2  do 1 metra visoko zložili v kup, tedaj pokrijemo kup z
zemljo. Dokler ni mraza (slane), nasujemo zemljo le ob obeh
straneh kupa, in sicer za dlan (15 cm) n  a debelo, da lažje
uhaja puli iz kupa. V to svrho pustimo tudi vrli kupa
(greben) odprt. Še le ko začne mrzlo vreme in pridejo

19 *

292

slane, še le tedaj je kupe dobro pokriti z zemljo, da ne
more mraz škodovati. V tem času je treba pol metra
na debelo nasuti zemlje, pa tudi več, kjer je zima ostra.
Kedar je zima zelo ostra in brez snega, priporoča se, da
namečemo po vrhu kupa tudi gnoja, listja ali slame, da
ne more mraz do korenstva. Okoli kupa kaže napraviti
plitev jarek, da se deževnica (snežnica) lahko odteka.

Spomladi, ko poneha mraz, je zopet nekoliko zemlje
odvzeti s kupa, da se korenstvo preveč ne ugreje in ne
začne odganjati.

Podsipnice za korenstvo delamo na njivah, ali pa na
kakem priložnem prostoru blizu hiše. Kjer imajo velika
dvorišča, napravljajo jih tudi tam.

Končno mi je še pripomniti, da so prej vtikali v jame
in kupe po koncu stoječe in pest debele snopiče iz slame,
da se je po teh snopičih odvajala soparica iz kupa. Ti od-
dušniki so bili tako visoki kakor kup, tako da so pri vrhu
moleli iz kupa. Kjer so imeli dolge kupe, vtikali so na vsake
4 metre take snopiče med korenstvo. Tudi po vrhu grebena
so polagali slamo, predno so kup popolnoma zasuli z zemljo,
da se ni rahla zemlja trosila med korenstvo. Ta navada se
je pa sedaj že močno opustila, ker slama ni dosti prida in
rada segnije.

Če nam po naših kleteh krompir in korenstvo rado
gnije, moramo skrbeti za suhe in zračne kleti, ali pa hra¬
niti korenstvo v podsipnicah.

A.

Imenik.

Stran

Amonijak . 18, 27, 38, 121, 126
amonijak, žvepleno-kisli . . 155

Babica (klepalno orodje) . . 272

barva zemlje.42

barvila rastlinska ... 22, 23

belin, kapusov.230

belin repni.231

beljakovine.22, 28

bil.12

bobar.230

bolhe (bolhači).230

bolezni rastlinske ....  217

bramor.231

brana.109

brane njivske ....  111, 113

brane travniške . . . 112, 114

brana pri kozolcu ....  250

branišče.109

brazda na pestiču ....  13

brazde (jarki) za odpeljavanje

deževnice.70, 10S

bregač ali obrati ji vi plug . . 95

brezdušikove organske spojine 23

brna.45

brzec žitni.229

burja.56

Celinsko podnebje ....  58

celuloza.23

cepec.253

citronova kislina.23

cvetje.13

cvetna betev.12

cvetni prah.13

cvet pestični.14

cvet prašni.14

Čebula. 12

čilski soliter.154

čistilni mlin.262

čisto seme . ..165

čiščenje žita.261

čreslovna kislina.23

črna prst.38

črna zemlja.38, 48

črnica.38

Črnivec njivski.216

črtalo.87

Stran

Črv .228

črvi (gliste).31

čvrsta zemlja.41

Deska (dila).88

dež.54

dihanje rastlinsko ....  29

dolomit.37

drenaža.73

drenažne cevi.73

drenažni načrt.74

drenažno orodje.75

dresen navadni in njivski . . 211

drevo.85

drobci kamenja ali drobir . . 35

drsa.. . 90

dušičnate organske spojine . 23

dušik 18, 21, 23, 26, 27, 121, 126,
135, 142, 143, 149, 154, 156, 159
dušik nabirajoče rastline . 27, 186
dušik porabljajoče rastline . 27

dvojni superfosfati ....  150

dvokaličnice. 9

dvolemežni plug.96

Ekstirpator ali razruševalee . 115
ensilaža sladka . . . . . 285

Fosfor.19, 21

fosforova kislina 19,20,28,38,42,121,
132,142,143,144,149,151,156,158
fosforovo kislo vapno ... 21

Gabez.212

gips ali malec (žvepleno-kislo
vapno) . 37, 128, 139, 143, 145

Glauberjeva sol.20

glavna gnojila.123

glavna korenina.10

glavni jarek.71

glina.35

glinasta zemlja ....  36, 43

glinasto-laporjeva zemlja . . 48

glinasto-vapnena zemlja . . 47

glinica.36

glivice.212

globoko obdelovanje njiv 81, 99, 204

globoko oranje . . . .99,  101

globokost brazde.99

globokost setve.182

Stran

gnojenje.120

gnojila.122

gnojišče.129

gnojnica.123, 135

gnojnična jama.130

gnojnična lajta.137

gnojnične pumpe.136

gnojnični škropilnik ....  137
gnojni koš ........  133

gomolj.12

gorčica njivska.210

gorka zemlja.41

goveji gnoj.125

gozdna črna zemlja ....  49

grahar.230

grašica navadna.211

grašica ptičja in dlakava . . 212

grebeni.106

gredelj.89

grenka sol . .. ,.153

greznica.139

grintavost krompirja . . . 224
grintovec ali dolomit ... 37

grizlica repna.238

grizlica žitna.237

grozdni sladkor.23

grušč.  . 50

gruščnata zemlja.50

guano.155

gume.23

gumno ali skedenj ....  250

Habat.212

hlapna olja.23

hlevski gnoj.123

hlod.89

hrošč.228

hržica, črna. žitna ....  235
hržiea, rumena žitna . . . 235

hudičevo olje.19

humozna zemlja.38

humozno-glinasta zemlja . . 44

humus.38

II ali ilovica.36

ilovnata zemlja ....  36, 45
ilovnato-laporjeva zemlja . . 48

ilovnato-vapnena zemlja . . 47

ivje (inje).54

izboljšanje semena ....  167
izboljšavanje zemlje ....  60

izkrčiti gozd.61

izlužen pepel.145

izoravanje korenstva . 287, 288

Jabolčna kislina.23

Stran

jara setev, glej pomladanska setev.

jarki-glavni. 71

jarki naglavni.76

jarki odprti.70, 71

jarki pokriti.70, 72

jarki stranski. 71

jarki za odpeljavanje deževnice 70,106

jednokaličnice.10

jesenka navadna.209

jesenska brazda.109

jesenska praha.109

jesenska setev.174

jetičnik njivski.212

ježa.260

jug.56

juternik.56

Kajnit.128, 153

kal .14

kalcij. 21

kalcijev okis.20, 38

lcalica.15

kalij . 21, 42, 121, 135, 142, 143,

144, 153, 156, 159

kalijev okis (na kratko „kalij “) 20,

28, 38

kaljenje.24

kaljivost semena.165

kameliea divja.212

kameni ta zemlja ....  50, 65

kaolin.36

karnalit.154

kisik 18, 21, 23, 26, 27, 29, 31, 121

kisla črna prst (kisli humus) 38

'' ' ' .282

. 212

21, 38
. 23

. 65

. 272

. 272

. 290

. 14

. 15

. 217

kisla krma

kislica mala.

kisline.

kisline organske ....
kladivo za nabijanje svedra
klepalno orodje ....

klepec .

klet za korenstvo ....

klica.

klicni list.

klicno zrno.

klin nabijač. 65

klor.20, 153

klorofil .........  23

kmetijsko-kemično poskuševa-

lišče.51, 165

kobilice.232

kobilica selka .......  232

kokalj .210

kolca.89

Stran

koliba za sušenje detelje . . 277

kolobar.185

kolobarjenje.185

kompost.140

konjski gnoj ......  126

konjski ščap (šavje) ....  207

kopa. 248, 250

kopačiea.84

kopalnica.84

kopulja (motikica) ....  204

korenika.12

korenina.10

korenina vlaknata ....  10

korenina glavna.10

koreninina kapica.10

koreninice sesalne ali lasne . 11

koreninski lasci.11

koreninski tlak.24

korenske uši . 232

koristne živali ......  226

kosa navadna.270

kosa žitna.245

kosišče.270

kostna moka (koščenica) . . 149
kostna moka brez kleja in tolšč 149

kostno oglje.205

kostreba, kostrela ....  209
košnja krmskih rastlin . . . 269

košnja plevela.204

kozolci. 249, 278

kozolci začasni.278

kozolec pri plugu ....  89

kraj (ogon, leha).102

krajec.103, 176

krajevna lega.58

kraji ozki.104

kraji široki.105

kramp.91

krampica.84

kremik.21

kremikova kislina . 19, 20, 36, 38

kreša navadna.211

krikovec.232

krivec ali podsolnčnik ... 56

križ snopja.248

krompirjev palež.224

krompirjeva plesenj ....  222

krpalnica za korenje . . . 288

krt . 226, 228, 229

krtica. 226, 227

krvna moka.155

kuhinjska sol.20, 153

kultivator.115

40,

Stran

mokra gniloba krompirjeva . 223

mokra zemlja.40

molj žitni.268

mora grahova.231

mora kapusova.231

mora njivska.231

mora ozimna.231

mora povrtna.231

mornik (morski veter) ... 56

motika ..84

motikica.204

mramor, glej bramor
mršnik orni . .

mrtva plast zemlje
mrzla zemlja . .

mrzli pas . . .
muhvič rumeni
muhvič zeleni . .

muren poljski . .
mušica heska . .

mušica pesna . .

mušica strnska ali zelenook:
mušica švedska
Nabiralne cevi. .
padanja voda . .

nadmorska lega .
nadzemno steblo .
naliv (ploha) . .
namakanje semena
namakanje travnikov
namorsko podnebje
nanošena zemlja .
napeljavanje zemlje
naplavec ....
naplavljena zemlja
narejanje (pri žitu)
naročevanje semena
nasad (snopja) . .
nasajanje drevja .
naslednja rastlina
nastanek zemlje .

natrij.20,

natrijev okis . .

neorganske (nezgorljive)
nepopolna gnojila •
neprodirna zemlja
netržno blago . .
neugodno vreme .
novo seme . . .

nož pri plugu . .

nož za seno in slamo
Obdelovanje kamenite zemlje
obdelovanje močvirja in mahovja

21 .

229
33
41
57
208
208
232

235
238
238

236
73
69

57
12
54

172
81

58
32
68

106
32, 33
262
171
253
82
191
31

153, 154
20, 38
spojine 23
. 123
39, 69
265
197
166
87
281
65
77

Stran

obdelovanje vresja ....  64

obdelovanje zemlje sploh . . 83

objed pesni.238

objedavka žitna.236

obravnavanje žita ....  262

obsevek.176

obstojni deli pluga ....  87

ohžeti (žito).241

odpis, oziroma odpust davka 198,
199, 201, 202, 225, 228, 248, 274

oglje.139

ogljik ... 18, 21, 23, 26, 121
ogljikova kislina 12, 26, 27, 29, 31,
38, 126

ogljikovokisli amonij ak ... 21

ogljikovokisla magnezija . . 37

ogljikovokislo vapno ....  37

ogoni (bifangi) . . 97, 102, 104

ogorčica pšenična.234

ogorčica ržena.234

ogrebanje rastlin . . . 204, 243

ogrščica divja.211

okis.21, 38

okno pri kozblcu (štant) . . 250
okopavanje rastlin . . 204, 241

okopalnik.242

oplodje.14

opoka.48

opremek.164

oralna plast zemlje ....  34

oralne sani.90

oralo, glej plug.85

oranje.99

oranje brez krajev ....  102

oranje globoko.99

oranje na grebene ....  106

oranje na kraje.103

oranje navadno . 99

oranje plitvo ....  . 99

organi . 9

organske ali zgorljive spojine . 22

organski (zgorljivi) del rastline 19
orodje za streljanje kamenja . 66

osat njivski.205

osipalnik ....  97, 244, 287
osipavanje rastlin . . 204, 243

oskrbovanje rastlin ....  196

ostrvi. 248, 275

osuševanje zemljišč ....  68

otilta.90

ovčji gnoj.126

oves divji.209

ozare ali izrade.106

Stran

ozlenica.235

Parno.250

parni plug.119

pas (povreslo).244

pegavost fižolovega stročja . 224
pegavost pesnega listja . . . 224

pepel ....  17, 19, 125, 144

pepelika.20

pepeliti.145

perenka (pirika ali pirnica) . 205

peruguano.155

pesek.36

pesna rja.224

pesna strupena rosa . . . 224

pestič.13

pestični cvet.14

peščena zemlja ....  37, 46

peščeno-ilovnata zemlja . . 45

peščeno-laporjeva zemlja . . 48

peščeno-vapnena zemlja . . 47

pisani škratec.232

plasti (pri senu).273

plati (žito).262

plaz.88

plevel. 125, 202

plevelne rastline.205

pletev.203

plitvo oranje.99

plod (sad).13, 14

plodnica. 13

ploha.54

plug.85

plug ameriški ......  93

plug angleški.93

plug Cugmajerjev ali avstrijski 91

plug češki ali ruhadlo ... 93

plug dvo- in trilemežni . . 96

plug hohenhajmski ali nemški 92

plug obračljivi ali bregač, toplar 95

plug ogerski ali Vidačev . . 93

plug osipalni.97

plug podzemni.98

plug prvotni.85

plug rajolni.95

plug samec.91, 97

plug toplar.91, 95, 97

plug Zakov.94

plug za izoravanje krompirja . 287

plug za izoravanje pese . . 289

plužnja.-89

pod.252

podel.88

podgobje ali micelij .... 217

Stran

podnebje.51

podrešetina.262

podsad.88

podsipnica.291

podsolnčnik, glej krivec.

podtalna voda.40, 69

podura .........  90

podzemna voda . ... 40, 69

pognilo žito.197

pojalnik deteljni.215

pojalnik rudečkasti ....  215

pojalnik vejnati.215

pokalica poljska.229

pokladnik za drenažne cevi . 76

poleglo žito.201

poletna praha.109

polž njivski .239

pomešana umetna gnojila . . 156
pomladanska setev ....  174

pomladna praha.109

pomožna gnojila . . . 123, 142

popolna gnojila.123

popolna praha.108

poravnavanje ali planiranje

zemljišč.67

posredno delujoča gnojila . . 143

posredovalna kolesa pri mla¬
tilnici .257

postaja za pregledovanje se¬
mena .165

postaja za pridelovanje semena 167

povodenj.199

povreslo.244

pozeblo žito.198

požiganje šote .78

požiralnik.72

praha.108

praliea (srpica).204

praprot.124

prašičji gnoj.125

prašnica.13

prašni cvet.14

prašnik.33

prebiralnik.264

predali za žito.266

predelavanje gozda ....  60

predelavanje njiv ....  63

predelavanje pašnikov in trav¬
nikov .62

predelavanje vresja ....  64

predenica.213

pregosta setev.104

pregosto žito.240

Siran

preiskovanje zemlje ....  51

prejšnja rastlina.191

premogov pepel . . . 125, 145

prei-edka setev.194

preredko žito.241

presajanje rastlin.195

preslica njivska.206

prevlač (prevreč).89

priglaviti ali pričeliti (njivo) . 106

prioravanje.103

pripravljanje semena . . . 172

pritlika.12

prod.49

prodirna zemlja.39

prodnata zemlja.49

pronicanje ali difuzija ... 24

prosniea.229

prst.35

prvine.18

prvotna sluz ali protoplazma 16, 22

prvotna zemlja ....  32, 33

pržina.50

ptičji gnoj.156

puhlica.45

pukač za krmo.281

pumpa gnojnična.184

Rahla zemlja.41

rahljanje mrtve plasti . . . 101
rahljanje zemlje sploh . . . 240

rastlinska sluz.23

rastlinske bolezni.212

rastlinske kisline ....  22, 23
rastlinske sestavine ....  17

rastlinsko dihanje ....  29

rastlinsko življenje ....  9

ravnanje z gnojem . . 127 — 133

ravnik.57

razčrtalnik ali marker . . . 178
razkrojena kostna moka . . 150
razmetavanje brazd ....  103
raznovrstnost zemlje ....  43

razor (razgon).103

razoravanje.103

razrezovalec ali skarifikator . 116
razruševalec ali ekstirpator . 115
razruševalec hohenhajmski ali

Pabstov.116

razstavka. 248, 251

redilne snovi.24, 38

redkev njivska ali divja . . 210

regulator.90

repa divja ali repič ....  211

reta.262

Stran

snet prašnati.219

snet proseni.220

snet rženih bilk.221

snet smrdljivi ali pšenični . 219

snet turščični.220

snetljivost.172

soda.20

sol.21, 28, 38

soliterna kislina . 27, 38, 121, 154
solna kislina ....  37, 47, 48

sortirni stroj.264

sovdan ali lapor.48

sovdanasta zemlja ....  48

sovrat (izoratnik).106

spodij.150

spodnja plast zemlje ....  33

spojine.21

spravljanje in shranitev suhe

krme.278

spravljanje gomolja in korenstva 286

spravljanje žita.250

srčna korenina.10

srež ali srenj (zmrzlin) . . 54, 197

srp.245

srpica (pralica).204

stanica rastlinska.15

stanična kožica ....  16, 23

stanični sok.16, 23

stanično jedro.16

stari gnoj.126

staro seme.166

stavek (snopja).248

steblo.12

steblo podzemno.12

stelja.124

stiskalnica za seno in slamo . 281

stiskalnica za zeleno krmo . 285

stisnjena zelena krma . . . 284

stog v jedno in dva drevesa . 249

stoječe ali žive skale ... 65

stoklasa.207

straniščni gnoj . . . 123, 138

straniščna jama.138

stranske koreninice ....  10

stranski jarek.71

stresalec za slamo ....  258

strniščna setev.175

stroj za čiščenje žita ali trijer 263
stroj za grabljenje sena . . 274

stroj za košnjo detelje in trave 246,270
stroj za košnjo žita ....  246
stroj za obračanje sena . . . 274
stroj za prebiranje žita . . 264

stroj za setev na široko
stroj za setev v vrste .
stroj za setev v jamice

strune.

suha snov .

suha zemlja.

superfosfat gipsa . . .

superfosfat kostne moke
superfosfat kostnega oglja
superfosfat kostnega pepela
superfosfat peruguana
superfosfat spodij:
suša ....
sušenje detelje .
sušenje sena .
sušenje žita . .
sušilne piramide
sušnik . . .

sveder za kamen
svetloba . . .

sveži gnoj . .
svinjski gnoj .
sviž (sipa) . .
svižasta zemlja
Šavje, ščavje .
ščavna kislina .
širokost brazde
škodljive živali
škratec pisani .
škrbinka navadna
škrob ....
škrobotec njivski
šopulja . . .

šota (sušek) 49, 124
šotna zemlja .
šotni drobiž
šotni nastil . .
Terpentinovo olje
težka zemlja .
toča ....
tolkač ....
tolšče ....

Tomasova žlindra
toplota . . •

trijer . . . •

tropotec suličastolisti
tros ....
trsni sladkor .
tržno blago . .

tvoritelji vremena
Uime ....
umetna gnojila
uši ali ušice

128,

79,

Stran

. 177
. 179
. 182
. 229
. 17

. 40

. 128
. 150
. 150
. 150
. 156
. 150
. 200
. 275
. 272
. 247
. 276
. 56

. 65

. 53

. 126
. 125
. 46

. 46

. 207
. 23

. 102
. 225
. 232
. 211
22, 23
. 216
. 209

132, 139
49

128,

139
79
23
41
201
14, 118
. 22
. 151
31, 52
. 263
. 212
. 217
. 23

. 265
. 52

. 197
. 143
. 232

Stran

Valjar.117

valjar gladki.117

valjar obročasti in Kroskilov 118

valjar zobati.119

vapnena zemlja ....  37, 47

vapnenik ali ogljikovo-kislo

vapno.37

vapneniti (pšenico) ....  173
vapneno-glinasta zemlja . . 44

vapneno-laporjeva zemlja . . 48

vapno 20, 28, 37, 38, 42, 121, 143
145, 146, 151, 173

večernik.56

vejanje.262

veter. 55, 201

vevnica ali vejača ....  262

vevnik.262

vijač.106

vile za izdiranje pese . . . 288

vinska kislina.23

vitel (gepelj) ležeči ....  256

vitel stoječi.257

vlača njivska.115

vlaknina.22, 23

vlažna zemlja.40

vnanja podoba rastline ... 9

voda.18, 27, 31, 53

vodik . . 18, 21, 23, 26, 27, 121

vpojnost zemlje.42

vprežna priprava (pri plugu) . 89

vrat (na pestiču).13

vresje.64, 124

vroča zemlja.40

vroči pas.57

vršaj ..262

vrtna zemlja.49

vzhodnik .56

Zajedavke.212

zavaljene ali ležeče skale . 50, 66

zavarovanje pridelkov proti ognju 251

Stran

zavarovanje žita proti toči . 202

zelena galica.214

zelena praha.108

zemlja ... 30, 125, 132, 139

zemljepisna lega.57

zemljine plasti.33

zganjališče (segališče) . . . 106

zgorljive spojine.22

zgorljive tvarine rastlinske . 17

zgornja plast zemlje ... 33

zlatice.212

zmerni pas. 57

zmetavanje brazd ....  103

zmrzlin (zmrzal, srež) . . 54, 197

zrak.18, 31

zvezdnica, glej kurja črevca.

zveznost zemlje.41

Žaganje.124

železo.21

železni okis ... 20, 28, 38, 42

železni okisee.42

žetev.244

žetev na pest.203

žgano ali živo vapno . . . 146

žitna lopata.266

žitni brzee.229

žitnica.265

živa plast zemlje.33

žive ali stoječe skale . . 50, 65

živice.12

živinski gnoj.123

žličica (za mine).65

žužek.267

žveplena kislina 19, 20, 28, 38, 132,
145, 150, 153, 214
žveplena sokislina ....  19

žveplenokisli amonijak . . . 155

žveplenokisli kalij ali žvepleno¬
kisli kalijev okis . . .21, 154
žveplo .19, 21

Popravek. Podoba 15. na strani 28. nam predočuje le rast¬
linsko hranitbo,  zato ima biti puščica pri kisiku  navzven obr¬
njena. Vsekako sprejema rastlina tudi kisik iz zraka (str. 27. in 29.), a
tega rabi za dihanje.

B ,

Pregled vsebine.

Predgovor.

Vvod .

I. Rastlinsko življenje.

1. Vnanja podoba rastline..

2. Kako je rastlina znotraj stvarjena? . . .

3. Rastlinske sestavine.

4. Kako se živi rastlina?.

a)  Kako se redi kaleča rastlina? ....
o)  Kako se redi rastoča rastlina? ....
c)  Kako se redi zoreča rastlina? ....

5. Rastlinsko dihanje.

II. Zemlja.

1. Kako je nastala zemlja..

2. Prvotna in naplavljena zemlja . . .

3. Zemljine plasti.

4. Kako je zemlja sestavljena? . . . .

a)  Drobci kamenja ali drobir . . .
o)  Prst.

1.  Glina.

2.  Pesek.

3.  Vapno.

4.  Črna prst.

c)  Redilne snovi.

5. Splošne lastnosti zemlje . . . • •

6. Raznovrstnost zemlje .

a)  Glinasta zemlja.

o)  Ilovnata zemlja.

c)  Peščena zemlja.

d)  Vapnena zemlja.

e)  Laporjeva zemlja.

f)  črna zemlja.. • •

g)  Prodnata in gruščnata zemlja . .

h)  Kamenita zemlja . ..

7. Kako je preiskovati zemljo? . . . •

Stran

3

5

9

15

17

23

24

25
29
29

31

32

33
35
35
35

35

36

37

38

38

39
43
43

45

46

47

48

48

49
60
51

III. Podnebje. Stran

1. Posamezni tvoritelji vremena.52

a)  Toplota.52

b)  Svetloba.53

c)  Voda.53

d)  Vetrovi...55

2. Po čem se ravna podnebje kakega kraja?.57

IV. Izboljšavanje zemlje.

1. Kdaj in kako je gozd predelati v polje?.60

2. Kdaj in kako je predelati pašnike in travnike v njive in nasprotno ? 62

3. Kako je vresje obdelati v njive?.64

4. Kako je obdelovati kamenito zemljo?.65

5. Poravnavanje ali planiranje zemljišč.67

6. Mešanje in napeljavanje zemlje.68

7. Osuševanje zemljišč.68

8. Kako je obdelovati močvirje in mahovje.77

9. Namakanje travnikov.81

10. Globoko obdelovanje njiv.81

11. Nasajanje sadnega in gozdnega drevja.82

V. Obdelovanje zemlje.

A.  Obdelovanje zemlje z roko.83

B.  Obdelovanje zemlje z vprežno živino.85

1. Plug ali drevo.85

a)  Obstojni deli pluga.87

b)  Razvrstitev plugov.91

c)  Kako globoko je orati?.99

a) Korist globokega oranja.100

e)  Kako se je lotiti globokega obdelovanja?.100

f)  Kako široke brazde naj delamo?.102

g)  Obdelovanje njiv na kraje in brez krajev.102

h)  Ozki ali široki kraji?.104

i)  V ktero mer je delati kraje?.105

j)  Zakaj delamo sovrat?.106

le)  Oranje na grebene.106

l)  Kdaj in kolikokrat je orati? .107

in)  Praha .108

2. Brana.109

a)  Kako je brana sestavljena?.109

b)  Kakšne brane imamo?.110

c)  Kako je rabiti brano?.. . . 113

3. Njivska vlača.115

4. Razruševalec.115

a)  Kako je razruševalec sestavljen?.115

b)  Kako rabimo razruševalec?.116

5. Valjar.117

a)  Razvrstitev valjarjev.117

b)  Oemu rabimo valjarje?.119

C. Obdelovanje zemlje s parno silo.119

Stran

VI. Gnojenje.

1. Zakaj moramo rastlinam gnojiti?.120

2. Kako delimo gnojila?.122

A.  Glavna gnojila.123

1. Hlevski ali živinski gnoj ..123

a)  Sestava hlevskega gnoja.124

o)  Posamezne vrste hlevskega gnoja.125

c)  Razloček med svežim in starim gnojem.12G

d)  Kako je v obče ravnati s hlevskim gnojem? ....  127

e)  Kako je ravnati z gnojem v hlevu? .127

f)  Kako je ravnati z gnojem na gnojišču?.12!)

g)  Kako je ravnati z gnojem na njivi?.133

h)  Kolikokrat in kako močno moramo gnojiti?.134

2. Gnojnica.135

3. Straniščni gnoj.. . 138

4. Kompost ali mešani gnoj.140

B.  Pomožna gnojila .142

1. Pepel.144

2. Gips.145

3. Vapno.146

4. Lapor.147

5. Kostna moka.14!)

6. Superfosfat kostne moke in drugi superfosfati.150

7. Tomasova žlindra. • .151

8. Kajnit.153

9. Čilski soliter in nektera druga gnojila, ki so bogata na dušiku 154

10. Peruguano.155

11. Pomešana umetna gnojila.156

12. Važnost umetnih gnojil.157

13. Kako je delati poskušnje z umetnimi gnojili?.157

14. Kako gnojimo z umetnimi gnojili?.15!)

15. Kako je kupovati umetna gnojila?.160

C.  Gnojitev z zelenimi rastlinami.162

VII. Setev.

1. Kakšno bodi seme?..

2. Kako moremo izboljšati pridelke z domačim semenom? . . .

3. Ktera semena je doma pridelovati, in ktera je dobivati od drugod?

4. Na kaj je gledati pri naročevanju tujega semena?.

5. Kako pripravljamo seme za setev?.

6. Kdaj naj sejemo?.

7. Kako je sejati različne rastline?.

a)  Setev na široko.

o)  Setev v vrste.

c)  Setev v jamice.

8. Kako globoko je sejati?.

9. Setev različnih mešanic .

10. Po kaki vrsti je sejati rastline? . . . ..

a)  Na kaj je gledati pri kolobarjenju rastlin?.

1>)  Kako je kolobariti?.

11. Koliko semena je treba?.

12. O presajanju rastlin.

163

167

170

171

172

174

175

176
178
180
182

184

185
185
188

194

195

VIII. Oskrbovanje rastlin.

Stran

1. Neugodno vreme in uime.

a)  Slana in sneg.

b)  Moča.

c)  Suša.

a) Vetrovi.

e)  Toča. t .

2. Kako naj zatiramo plevel?.

3. Najbolj škodljive plevelne rastline...

4. Kako odvračamo rastlinske bolezni?.

5. Rastlinske zajedavke.

6. Rastlinske bolezni, ktere povzročujejo glivice.

7. Kako zatiramo škodljive živali?.

8. Živalski škodljivci na polju.. . . .

9. Kako obdelujemo zemljo, in kako pomagamo še rastlinam, da

nam dobro rastejo?.

10. Okopavanje in osipovanje rastlin.

197

197

198
200
201
201
202
205
212
212
217
225
227

240

241

IX. Žetev in shranitev pridelka.

1. O žetvi žita.244

a)  Kdaj je žeti?.245

b)  Kako je žeti?.245

c)  Kako se suši žito?.. . 247

d)  Kako spravljamo žito? .250

e)  Skedenj.251

f)  Kako se mlati žito in kdaj? .253

g)  Kako je mlatilnica sestavljena?.254

lij  O raznovrstnih mlatilnicah.255

i)  Na kaj je gledati pri mlatilnicah?.260

j)  Kako čistimo žito?.261

k)  Kako shranjujemo žito?.265

2. Košnja in spravljanje trave, detelje in drugih krmskih rastlin . 269

a)  Kdaj je kositi?.269

b)  Kako sušimo seno?.272

c)  Kako je sušiti deteljo?.275

a)  Kako spravljamo in hranimo suho krmo?.278

e)  Kako kisamo krmo v jamah?.282

f)  Kako se napravlja rujavo seno?.284

g)  Kako se dela stisnjena zelena krma?.284

3. Spravljanje gomolja in korenstva.286

a)  Kdaj in kako je spravljati gomolje in korenstvo? ....  286

b)  Kako shranjujemo gomolje in korenstvo?.289

i

--/v

v

%