ANDREJ PAVI.OVKC SLIKAR GVIDON BIROLLA (Ob razstavi v loškem iniizeju v pofaslitev iijeg()\c osenulesctletiiicc) Slikarja Gvidona Birollo je Skoija Loka osvojila že v njegovi rani m.la- dosti in to starodavno mesto ga je sprejelo za svojega kljub temu, da je bil rojen v Trstu. Čeprav je tudi večino svojega življenja prebil izven Loke, je Birolla z vsem svojim srcem in delom pravi Ločan. Oče Feliks Birolla je bil po poklicu trgovec, doma iz Pazina v Istri: v njegovih žilah se je pretakala kri očeta Italijana iu niatere, ki je bila po rodu Hrvatica. Žena Feliksa Bi- roUe. Ana Šink, pa je bila Ločauka. Sin Gvidon se jima je rodil v Trstu 12. junija 1881 in je bil sedmi med osmimi otroki. Oče Feliks je umrl leta 1884 in mati se je z otroki preselila v svoj rojstni kraj, v Škofjo Loko. Komaj triletni Gvidon je bil kot mlada sadika presajen v novi kraj, kjer se je pravzaprav šele začel zavedati svojega okolja, ki je bilo tako močno, da je izbrisalo že tako otroško blede spomine na rojstni kraj. Zaživel je tako rekoč šele v Loki, sredi slikovitega mesteca, na njegovih ozkih ulicah, kjer ga je od vsoh strani obdajal čar starodavnosti. mik Aedno jasnih okoliških hribov in skrivnostnost visokih gora v ozadju. Na svojih otroških potepanjih se je ne zavedno seznanjal in poglabljal v starodavnost dragocenih predmetov ljudske obrti in občudoval pestrost starih obrtnih delavnic. Kako bi sicer mogel kas neje tako čudovito naslikati staro fužino v Sovodnju, kjer je čudovito podal realno trdnost predmetov in jih ovil s pravljično kopreno. Nedvomno se je v takem okolju ol)likoval v otroško sprejemljivi duši umetniški dar, ki ga je mati še stopnjevala in vzgajala. Sama je zelo rada risala in je z risanko zaposlovala tudi otroke, da jih je tako obdržala doma. Birollova pot šolanja je tako podobna potem drugih umetnikov: najprej osnovna šola v domačem kraju, nato gimnazija v Ljubljani, kjer je dovršil štiri razrede. Za bodoči poklic se je pripravljal na Obrtni strokovni šoli. Edino na tej šoli so poučevali risanje kot poseben predmet, vendar na Dunaju ni bila priznana in je moral absolvent najprej odsedeti en semester na Grafični po skusni šoli, šele nato je bil sprejet na Akademijo za upodabljajočo umetnost. Tako se je Birolla leta 1902 znašel na ustanovi, ki jo je tedaj preveval mrak zastarelega akademizma, in pri profesorju Griepenkcrlu, ki je učil še Janeza Subica. Ko je absolviral akademijski učni program, je sicer marsikaj pridobil, izgubil pa je svoj krepki način podajanja, ki ga je prinesel od doma. Ostale pa so močne vezi na domovino, okrepljene s spomini na Škof jo Loko in njeno okolico. Prvo leto na Dunaju je tudi Birolla okusil vso resnico ljudskega iz reka: »Ce greš na Dunaj, pusti trebuh zui\a.i!«: godilo se mu je slabo. S štipen dijo in s priložnostnim zaslužkom v naslednjih letih pa si je gmotno stanje za silo izboljšaL 103 v letu 1903/1904 je bil med ustanovitelji društva »Vesna«, ki so ga usta novili slovenski in nekateri hrvaški študenti dunajskih umetniških šol. Vid nejši člani društva so bili Saša Santel, Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Fran Klemenčič, Maks Koželj, Hinko Smrekar ter Hrvatje Kerdič, Krizman, Me- štrovič ter še nekaj drugih. Bili so zelo različno usmerjeni. Tudi program društva je bil pod geslom, »ustvariti res pravo slovensko umetnost«, domala nejasen in zajet s preveliko gesto. Osvoboditi so želeli slovensko narodno umetnost tujih vplivov, predvsem nem ških, iskali so slovensko vsebino ter na birali snov za slike na Slovenskem. Kljub nejasnosti iimetniškega programa pa so bile praktične naloge povsem realne. Bi rolla je izkoriščal počitnice za nabiranje lolklornega blaga, risal je stare kmečke hiše in očarljive krajinske kotičke. Z na branim blagom so se vesnani vračali na Dunaj, kjer so iz risb izbirali motive za ^ ^'^''IB^^^^PH^^^^D^tV^ naročilči pa tudi za razglednice. Z vso to * jj^ ^^^i"^^P?/i|^^^K#J J dejavnostjo je »Vesna« skušala nadome stiti slaba tuja dela, ki so preplavljala domovino. Hkrati je tako ustvarjala zvezo z domovino in z naročili tudi gmotno podpirala študente na Dunaju. Birolla je bil eden najmarljivejših članov, saj je bil sprva nekaj časa blagajnik in kasneje celo predsednik društva. Društvene seje in zbori so se mnogokrat spremenili v prava nacionalna in protiavstrijska zborovanja in prišlo je tako daleč, da je arhiv društva leta 1914 zaplenila dunajska policija, kar predstavlja danes izredno škodo, saj so v arhivu ostale tudi številne risbe. V leto 1904 pada tudi prvi Birollov nastop pred javnostjo na Jugoslo vanski umetnostni razstavi v Beogradu. Na tej manifestaciji jugoslovanske umetnosti je razstavljal štiri dela, od katerih je danes dostopna le ena slika z motivom, povzetim po narodni pesmi: Tam za turškim gričem... Že tu se jasno kaže privrženost društvenemu umetniškemu programu in hotenje za dosego nejasnega cilja, kako ustvariti res pravo slovensko umetnost. Tehnika je sorodna risanju nekaterih drugih vesnanov in ni nič čudnega, če Birollovo risbo Vasovalci pripišemo Santlu ali Smrekarju ali Gaspariju. Zanimivo je, kako je skupno delo, skiipna izmenjava mnenj, tudi tu zapustilo sledove, ki se kažejo v podobnosti del prav tako kot pri impresionistih, ko so skupno delali v slovenskem Barbizonu'— v Škof ji Loki. Iz časa njihovega skupnega dela prav tako lahko marsikatero Groharjevo sliko zamenjamo z Jakopičevo ali obratno. Sicer pa je zanimivo tudi to. da je bil program impresionistov nekje tudi soroden programu vesnanov. Tudi impresionisti, ki so bili le nekoliko starejši, so si prizadevali ustvariti zares slovensko umetnost, ki bi bila res nična in pristna slovenska, doma razumljiva in tuji enaka po kvaliteti. Vendar pa je njih pot zelo različna. Z željo po kvaliteti našega slikarstva so se im presionisti brez oziranja na ljudstvo ukvarjali z izrazito formalnimi problemi Slikar Gvidon Birolla 104 slikarstva, s katerimi pa se vesnani skorajda niso spoprijemali. Slednjim je bilo slikarstvo isto kot govorica ali pesem, ki zbližuje ljudi, in zato so morali govoriti in peti tako, da so jih ljudje lahko razumeli. Se pravi, da so morali slikati tako, da jih je umetnostno nevzgojeno občinstvo lahko takoj razumelo. Poleg realnosti predmetov so njihove slike morale vsebovati tudi literarno Birolla: Deselnica (ilustracija) vsebino. Literarna vsebina v slikarstvu pa ni vedno dobra. Umirjeni Birolla je tako kot drugi vesnani negoval predvsem risbo, slikanje pa je nadomeščal z barvnimi svinčniki, ki so nekak privesek risbe in je bistveno tudi ne spre mene. Tehnično je bilo področje, ki so ga vesnani uveljavili v našem slikarstvu, širše kot pri impresionistih, saj so poleg oljnega slikarstva gojili dobro risbo, uveljavljali so se v ilustraciji in gojili ter širili grafične tehnike. Vsekakor so bile te tehnike veliko primernejše, da prodro med preprosto ljudstvo, kate remu je bilo formalistično ustvarjanje impresionistov v začetku tuje, nedo zoreli javnosti pa previsoko in prav tako nerazumljivo. Vesnani in z njimi Birolla so v okviru svojega programa reševali svoje naloge veliko preprosteje 105 in njihova dela so prodrla prav do preprostega človeka, ki se je v njih ne redko tudi spoznaval. Maloštevilne risbe so se ohranile iz Birollove dunajske dobe. Več se je ohranilo njegovih del v satiričnem časopisu Osa, kjer je objavljal politične karikature, s katerimi je smešil strankarske spore, klerikalne veljake in ves takratni strankarski cirkus slovenskega meščanstva. Kasneje je opustil poli tično karikaturo, vendar mu je ostal njemu svojski šegavi ton. Severnoitali- janski slikar Giovanni Segantini je bil blizu ne samo Birolli in vesnanom, ampak tudi Groharju, kar je razumljivo, ker je bil soroden našim umetnikom ne samo po slikarskem sižeju, zagledanem v alpski svet in človeka, temveč Birolla: Mlada Breda (ilustracija) tudi po sorodnem vsebinskem razpoloženju, ki se razodeva v značilnem lirično otožnem pripcvu. Ena izmed redkih Birollovih oljnih slik H krstu spominja v mnogočem na Segantinija, predvsem, kako pastozno nanaša umetnik barvo v prvem planu in s potezo čopiča poudarja risbo. Ne navsezadnje je tudi prizorišče s svojo globino precej segantinijevsko. Na materinem domu si je Birolla po povratku z Dunaja leta 1907 uredil skromen atelje, katerega okno je gledalo na Kamniške planine. Atelje je bil v starem župnišču. Tu je delal, tu se je sestajal z Groharjem, katerega usoda in težko življenje je kasneje odločilno vplivalo na Birollovo življenjsko pot. Ko mu je umrl brat, ki je vodil apnenico v Zagorju, od katere so vsi živeli, in jo zapustil družini, Birolla ni mnogo pomišljal. Odločil se je voditi podjetje in se tako posvečati slikarstvii le ob prostem času. V treh letih, kolikor jih je prebil po vrnitvi z Dunaja v Skofji Loki, je bil namreč dodobra spoznal grenki umetniški kruh. Posebna groza ga je obhajala ob pogledu na prijatelja Gro harja in na njegove tegobe, na njegovo že na miičeništvo meječe stradanje. Seveda si je Birolla predstavljal, da bo poleg novega poklica lahko še vedno marsikatero uro prostega časa posvetil umetnosti. Vendar je podjetje zahte valo celega človeka. Tako je slikal, pravzaprav samo poskušal slikati do leta 1917, nakar je povsem umolknil za celih dvaindvajset let. 106 Slikarska pot, razvoj BiroUove umetnosti, ki jo danes zasledujemo, je v letih po vrnitvi z Dunaja v Škofjo Loko bila v veliki meri še vedno pod vplivom šole, ki mu je uničila že udomačeno krepko potezo in jo zamenjala z brezosebno tehniko. Nekaj akvarelov, ki jih je naslikal v Škofji Loki, je tipičen odraz dunajske secesije, ki je poleg šole pritisnila močan žig na sli- karjevo delo. Že sam program vesnanov je pogojen v pojavu secesije, ki danes Birolla: Lastovičjo gnezdo (oljn) označuje časovno in stilno oznako, v letih okoli 1900 pa je bil kompleksni problem. Na zunaj se izraža v burni polemiki za ali proti secesiji in to pole mično razpoloženje je bilo vzburkalo kulturne kroge cesarskega Dunaja: samo ime pa je imelo rahlo pOvSmehljivo ojstrico. Ta vzdevek je nosila slikarska skupina mlajših dunajskih slikarjev, zbranih v društvu >Vereinigung« in s »secesionisti« jih je obkladala starejša generacija, združena v društvu »Ge- nossenscliaft«. Vendar — kot že rečeno — so bili to bolj zunanji pojavi, ki so kazali na zagato, v katero je zašla umetnost tega časa, ki ni več videla izhoda v raznih historičnih slogih in v iskanju umetnosti zaradi umetnosti same; bila je tudi idejno revolucionarna prav toliko, kot je bil impresionizem formalno revolucionaren. Secesiji je botrovala tudi močna želja po novem stilnem kakor tudi vsebinskem izrazu, obojemu pa je dajal močno oporo simbolizem in de- 107 kadenca v literaturi. K temu je treba prišteti še prebujeno rahlo sentimentalno romantiko, ki dobi j)ri malih narodih močan nacionalni poudarek. Vse to dunajsko strujanje pa tudi Cankarjevo svetobolje in njegovo globoko čustvo vanje, vse to je vplivalo na našega umetnika, ki se je vsemu temu razpoloženju predajal z mladostnim veseljem. Skupno z vesnani se je predal modnemu valu secesije; ob njej se je skupno s tovariši oplajal, vendar je bilo v vseh toliko slovenske zemlje, toliko spominov nanjo, da se je v njih delu pričela kazati slovenska oblika secesije. Dobila je kar ljudsko obliko s sicer provincialno motiviko, a živo in iskreno v toliki meri, da se je uspešno postavila ob stran meščanski dunajski. Čeprav je naša oblika secesije kvalitetno nekoliko slabša, je pa zato toliko bolj neposredna in v primerjavi z impresionizmom kot isto časnim pojavom dobi poseben poudarek za slovensko umetnost, posebej pa Se pri razvoju slovenske narodne zavesti. Birolla se je kmalu otresel tujih vplivov in si ob doslednem študiju stvar nosti ustvaril lasten program. Bližnja in daljna okolica Loke mu je niidila neizčrpen vir, iz katerega je zajemal za svoj likovni besednjak. Skrbno je opazoval in zbiral gradivo: risal je stare romantične bajte, trhle mline, na pol podrte kozolce, študiral je vsakovrstne originale, romarje, berače in druge ljudi. Vendar to ni bilo zgolj risanje kot tako. temveč se je skozi vse krepkejšo in osebnejšo risbo kazala slikarjeva osebnost, osvobojena šolskih manir. Izuril si je oko in roko, razvijal si je čut za barvitost, smisel za strogo gradnjo in čut za pravilno stilizacijo. Vedno je še poskušal nove tehnike in se loteval različnih snovi. Važno poglavje v dobi pred prvo svetovno vojno pomenijo v razvoju Bi- rollove iimediosti tudi knjižne ilustracije. Ilustrirana knjiga je bila takrat redka stvar in še bolj redek je bil umetnik, ki bi se zavzel za tovrstno delo, ki je tudi sicer bilo precej redko. Gvidon Birolla je tedaj dosegel tiajvišjo stopnjo naše knjižne ilustracije in ker se je veliko ukvarjal z njo, je skoraj povsem opustil slikarstvo. Dvanajst Birollovih ilustracij za Pravljice Frana Milčinskega spada med viške slovenske mladinske ilustracije. Delo za Pravljice sta leta 1910 prevzela skupaj z Gasparijem po naročilu ljubljanskega založ nika Schweiitnerja. knjiga pa je izšla leta 1911. Gaspari je ustvaril 21 risb, Birolla pa 19. Umetnika si takrat v svojem delu še nista bila tako različna, vendar je enotnost slikovne opreme rahlo neenotna. Birollov delež, risbe s tušem, predstavljajo doživeto likovno poezijo, ki je enakovredna pisani pravljičnosti teksta. Vsako med temi 19 deli predstavlja samostojno, v majh nem formatu monumentalno zasnovano umetnino. Birolla je dobro poznal kritično strogost mladih bralcev in se je zato verno držal pravljične snovi, poenostavil in mladi domišljiji prilagodil pa je dejanje, prizorišče in obleke. Njegovi junaki so .tako prejjrosto lepi. da jih je jnoral vzljubiti najširši krog bralcev. Ilustracije so preproste in so monumentalne in iz njih veje vsa za Birollo tako značilna in prepričljiva srčna toplina in poezija s pravim ljud skim humorjem. Mojstrstva, ki ga je tu pokazal, skorajda kasneje ni veliko krat prekosil. Prvim ilustracijam sledi skoraj nepregledna vrsta ilustracij in risb. ki kažejo umetnika, kako presenetljivo žlahtno dojema ter dojeto zadržano, po vsem umirjeno izraža. V celoto poveže vsebino in obliko iti celota živi in poje. Kot romantik prisluškuje legendam in baladam davnih prednikov. Katerokoli knjigo z njegovimi ilustracijami odpremo, bodisi zgodnje Pravljice Milčin skega z Mlado Bredo. Deaeinico, Toma/.em in drugimi, bodisi kasnejše risbe 108 in ilustracije iz zadnjih dvajset ali nekaj let: Gregorčičeva Oljki, Zupančeva Jezerka, Finžgarjev Triglav, Borove Uganke, Karla Široka Trije bratje in trije razbojniki, Slovenske narodne pesmi, Finžgarjeve Iveri in še mnogo, mnogo drugih — povsod zremo na samostojne umetnine, ki učinkujejo same zase, ob vsi stilizaciji in tipizaciji kot res žive, neposredno risane pravljice. Pravljična zamaknjenost pa je značilna tudi za druga Birollova dela. Tudi slike, kjer Birolla: Stara fužina (olje) obravnava povsem realen motiv, nosijo nadih pravljičnosti in so vse orošene z neko čudno poezijo, ki nam govori o zasanjanem svetu preteklosti. In vse to nam hoče mojster ohraniti pričarano z risbo na papir ali z barvami na platno. Dvaindvajsetletni molk pomeni za umetnika veliko. Birolla je šele leta 1939 zopet lahko slikal. V Zagorju je bil namreč uspešno delal, povečal apnenico in obrat preselil v Kresnice; povečano podjetje pa je zahtevalo tudi nastavitev upravnega direktorja, ki je Birollo pri delu razbremenil v tolikšni meri, da je mogel zopet prijeti za čopič. Vendar je usoda hotela, da je moral Birolla še enkrat prekiniti svoje umetnostno snovanje: po osvoboditvi se je zopet vrnil v industrijo, kjer je obnovil razdejane naprave in izdelal načrte za povečanje podjetja. To je naredil v že nacioimliziranem podjetju. Nato pa se je naselil v Ljubljani in se ves posvetil umetnosti, začenši tam, kjer je pred tolikimi leti prenehal. 109 Birolla: Mlin v Vcilni iidji j Danes tako značilen birollovski slikarski izraz je nastajal počasi in umir jeno; postopen razvoj gre od sprva nekam suhoparne do vse bolj mehke in toplejše risbe. Visoko obzorje zapira prizorišče njegovih slik in ustvarja pri zorišče, kjer razpostavlja figure. Barvno učinkujejo njegove slike zelo mirno, saj jih uglasi na en sam topel ton. Kljub barvi so te slike še vedno pojmovane bolj grafično. Take so slike Koleclniki. Zim.ska pokrajina iz škofjeloške oko lice, Latitovičje gnezdo, Earfinixt in druge. Že leta 1941 in 1942 nastali sliki Begunci in Vaški podobar in kasnejše, kot so na primer Garajte, Veštrski mlin in Ob Sori, kažejo izrazito Birollov način slikanja, ki ga danes zlahka spoznamo in ki nam je postal pojem. Oddaljil se je otl mirnega stiliziranega načina in slike razgibal, posamezne ploskve celo vznemiril z nemirnejšo po tezo čopiča. Pred približno desetimi leti so nastale tri velike slike: Splaoarji na Saoi, Brodarska postaja Prusnik na Savi in Turki pred Ljubljana. Vse tri slike zajemajo zgodovinsko snov in so za slikarja predstavljale nehvaležno nalogo. ki pa jo je skrbno rešil s podrobnim študijem, tako zgodovinskih viro\. kakor 110 tudi samih prizorišč. Slike so izredno vestno izdelane, a jim ne moremo očitati naturalistične vezanosti na določene predmete. Birolla, kakršen pač je, je prepesnil resnico in ji dodal še tisto, česar ni moč naslikati z golim posne manjem. Birolla je ustvaril v zadnjih desetih letih še precej slik in skoraj nepre gledno vrsto ilustracij. Žlahten in dojendjiv nam je podajal svoje realistične, a s poezijo obarvane sadove, da danes ob njih uživamo in se kot otroci po tapljamo v njegov svet med resničnostjo in pravljico. Nikjer ni pozabil na človeka, na njegovo zakoreninjenost v domačih tleh, kakršen je tudi sam, vedno jasen, pošten in odkrit, in takšno je tudi njegovo delo. zraven pa zvesto in zanesljivo zrcalo časa in okolja. Literatura Fr. Štele, Slovenski slikarji, Ljubljana 1949. — Dr. Fran ftijanoc. Sodobna slo venska likovna umetnost, Maribor 1961. — Jelisava Čopič, Gvidon Birolla (uvod T katalog Narodne galerije), Ljubljana 1952. — .\nica Cevc, Maksiui Gaspari (uvod v kataloj; Narodne galerije), Ljubljana 19"^. — France Mesesnel, Umetnost in kritika (Lfinetniške izdaje, str. 562: Fran Milčinski. Trdoglav in Marjetica, str. 385). Ljub ljana 1955. — Emil Cevc. Birollovc ilustracije (Gregorčičeve Oljke. Dom in svet 1944, str. 150. — K.Dobida. Slikar Gvidon Birolla, Novi svet 1952/L str. 468. — C. S., Raz- ^o-or s slikarjem Birollo, Tovariš 1952, .št. 24. — France Zupan, Gvidon Birolla in Maksim (^aspari v Mali galeriji, Slovenski Poročevalec 14. maja 1955. — K.Dobida, (ividon Birolla. Naši razgledi X. št. 15, str. 370. R e s II in e LE PEINTRE GVIDON BIROLLA Bien que le peiniro Gvidon Birolla soit ne a Trieste (le 12 juin 1881). il peut etre compte parnii les originaires de Škofja Loka. lieu de naissance de sa mere. oij il a vecu depuis sa troisieme annee. Cest la qu'il freqiienta Tecole elemcntaire. ])nis il lit a Ljubljana quatre classes de lycee et TEcole des arts et metiers, seetion de dessin. Puisque cette ecole n'etait pas agrece par LAcademie des beaux-arts de Vienne. Birolla fut oblige de s'y inscrire d'abord a TEcole expr'rimentale de gravure pour etre admis, ee cours accompli. a FAcademie. En 190? il revint a Škofja Loka et v installa son atelier oii il travaillait jusqu'eu 1910. Cette annee, la mort de son frere le mit a la tete de Pentreprise familiale, un four a c]uuix qui se trouvait a Zagorje. Jusqu'en 191?. il essavait encore de partager son lemps entre ses activites eommerciales et son art, mais il dut finalement abandonner la peinture. Cest seule- ment en 1939, lorsqu'il quitta Zagorje pour s'installer a Ljubljana. quil put se re- mettre a peindre. Depuis ce tenips. il vit et travaillc dans la eapitale slovene. La carriere artistique de Birolla dčbute a repoque de la secession viennoise. II fut un des membrcs les plus actifs du club »Vesna,, fonde entre 1903 et 1904, qui avait mis a son prograninie la liitte pour un art slovene autlientiqiie. Birolla v col- laborait en collectionnant des materiaux folkloriques. Dans son oeiivre (Fartiste. la premiere plače revient au dessin et a la gravure, et notaniment aux illustrations des livres pour la jeunesse. Dans ce domaine. il crea de vrais chefs-(roeuvre, pleins d'un realisme poetique qui est le trait caracteristique de toute sa creation. 111