Marjan Horvat TRANSHISTORIČNA TRANSHISTORIČNA DELIBERACIJA IN DELIBERACIJA IN IZZIVI 21. STOLETJA IZZIVI 21. STOLETJA Slovenci kot študija primera Slovenci kot študija primera Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 1 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 1 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja: Slovenci kot študija primera Avtor: Marjan Horvat Recenzenta: Ksenija Vidmar Horvat in Tibor Rutar Lektor: Milan Žlof Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Slika na naslovnici: stockphoto © Kubkoo Založila: Založba Univerze v Ljubljani in Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani in Darko Darovec, direktor (IRRIS) Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za izdajateljico: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2025 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 150 izvodov Cena: 22,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (except photographs). Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://ebooks.uni-lj.si DOI: 10.4312/9789612975456 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=228743171 ISBN 978-961-297-550-0 (Založba Univerze) E-knjiga COBISS.SI-ID 228570627 ISBN 978-961-297-545-6 (Založba Univerze v Ljubljani, PDF) Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 2 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 2 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Kazalo Predgovor 7 Uvod 11 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije: teoretični okvir in empirične raziskave 19 Deliberativna demokracija med teorijo ali prakso 22 Omejitve in izzivi deliberacije na sistemski ravni 26 Prenos diskurzivne topike deliberativne demokracije v kontekste vgrajene deliberacije 30 Raziskovalni model in njegove implikacije za empirično analizo 35 Sklepne misli 38 Drugo poglavje: Vgrajene prakse deliberacije in protopolitično v slovenskem pripovednem izročilu 41 Ljudske pravljice in kognitivne matrice skupnosti 45 Empirična analiza slovenskih ljudskih pravljic 48 Sklepne misli 55 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij 20. stoletja 57 Razdvojitev epistemske in ideološke funkcije ljudskih pravljic 59 Ideološka prisvajanja pripovednega izročila v primerjalni perspektivi 63 Vloga tradicije v jugoslovanskem samoupravnem socializmu 66 Kako so pulili repo: epistemska, ideološka in postideološka interpretacija 72 Sklepne misli 78 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja: vloga revije Mladina 81 Kultura spominjanja in interregnum osemdesetih let 85 (Ne)nadzorovana evakuacija jugoslovanstva iz slovenske misli 89 Afera »štafeta mladosti« kot epistemski rez v interpretaciji preteklosti 96 Enotnost v pluralnosti: formula slovenskega družbenointegrativnega diskurza? 99 Sklepne misli 104 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 3 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 3 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 4 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah: Izginjajoči posrednik? 107 Annus fantasticus in »izgubljeno desetletje« 111 Politične in sociokulturne koordinate postkrizne EU 117 Normativna moč Slovenije kot majhne države 125 Sklepne misli 131 Šesto poglavje: Kultura, dediščina in trajnostni razvoj: delibe racija kot pogoj in gonilo družbene preobrazbe 133 Konvencija Faro in diskurz deliberacije 136 Dediščina med deliberativno in agonistično demokracijo 139 Analiza evropskih regulatornih okvirov 142 Deliberativni odnos do preteklosti in novi politični registri 145 Sklepne misli 147 Sedmo poglavje: Spletna deliberacija in javna sfera v 21. stoletju: družbeni izzivi in raziskovalne priložnosti 149 Družbena omrežja in nova transformacija javne sfere 150 Računske metode in transhistorični aspekti deliberativne demokracije 160 Sklepne misli 164 Osmo poglavje: Transhistorična deliberacija: integrativni model za posodobitev praks odločanja 165 Zgodovinsko in kulturno pogojene prakse deliberacije 166 Tri deliberativne intervencije v obstoječe prakse odločanja 169 Analiza slovenske nacionalne deliberativne epistemologije 176 Sklepne misli 183 Sklep: Med deliberativno in algoritemsko demokracijo 185 Literatura 191 Povzetek 227 Summary 229 Imensko kazalo 231 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 4 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 4 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Tini, Nevi in Petji Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 5 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 5 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 6 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 6 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 7 Predgovor Ta knjiga je rezultat mojega dolgoletnega raziskovanja na presečišču teorije in prakse demokracije, javne sfere, teorije legitimnosti, tradicionalnih in novih medijev in etnonacionalnih fenomenov v prizmi družbenozgodovinskih da-nosti. Koncept transhistorične deliberacije, ki ga v knjigi predstavljam in ana-liziram na primeru nacionalne epistemologije slovenstva, izhaja iz epistemske združitve omenjenih področij. Koncept vsebuje teoretično-aplikativen model, ki na ozadju sistematične analize historičnih procesov odločanja identificira možnosti za posodobitev demokratičnih praks z vključitvijo standardov, ki iz-hajajo iz deliberativne demokracije. Raziskovanju modusov legitimnosti, participacije in deliberacije s fokusom na demokratičnem deficitu EU sem se pod mentorstvom Ksenije Vidmar Hor-vat in Rudolfa Rizmana posvečal že v času doktorskega študija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Del tega dela mojega raziskovanja je predsta-vljen v petem poglavju, v katerem analiziram različne moduse legitimiziranja postkrizne Evrope z vidika Slovenije kot manjše države, ter v sedmem poglav-ju, kjer raziskujem vpliv družbenih omrežij na transformacije javne sfere in deliberacije, kar dopolnjujem z novimi uvidi, zlasti z vidika možnosti uporabe umetne inteligence v proučevanju kakovosti in specifik odločanja. Nekatera poglavja so predelave in posodobitve prispevkov, ki so bili že obja-vljeni v različnih revijah. Prvo poglavje, v katerem sem razvil teoretični kon-cept, na katerem temelji knjiga, je bilo v prvotni obliki objavljeno z naslo-vom »Raziskovanje vgrajene deliberacije v sistemskih okoljih: teoretični okvir in implikacije v empiričnem raziskovanju« v reviji Annales, Series historia et Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 7 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 7 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 8 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja sociologia (2021, 31, 4, 561–576). Teze, navedene v tem poglavju, so bile iz-hodišče za naslednja poglavja. Drugo poglavje je bilo prvič objavljeno v reviji Acta Histriae z naslovom »Cognitive matrices in folktales and contemporary practices of deliberation: from the utilitarian mindset of Mojca Pokrajculja to the incomprehensible laughter of the Bean« (Acta Histriae, 2022, 30, 3, 603–626), tretje z naslovom »Uporabe ljudskih pravljic v legitimizaciji poli-tičnih ideologij 20. stoletja: nenavadni primer slovenske verzije pravljice Repa velikanka in jugoslovanski samoupravni socializem« v Acta Histriae (2022, 30, 4, 1185–1214), četrto z naslovom »Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja: vloga in pomen revije Mladina« v Acta Histriae (2021, 29, 1, 191– 207). Peto poglavje je bilo objavljeno z naslovom »Slovenija v evroatlantskih integracijah: Izginjajoči posrednik?« v reviji Annales, Series historia et sociologia (2020, 30, 4, 701–719). Prispevki, razen prvonavedenega, so nastali v okviru raziskovalnih projektov Kultura spominjanja gradnikov slovenskega naroda in države (J6-9354, PI: Darko Darovec), Družbene funkcije pravljic (J6-1807, PI: Polona Tratnik ), Politične funkcije ljudskih pravljic (N6-0268 PI: Polona Tratnik ) in raziskovalnega programa Prakse reševanja sporov med običajnim in postavljenim pravom na območju današnje Slovenije in sosednjih dežel (P6-0435, PI: Darko Darovec), ki jih je financirala Javna agencija za znanstve-noraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Šesto poglavje z naslovom Kultura, dediščina in trajnostni razvoj: deliberacija kot pogoj in gonilo družbene preobrazbe je bilo v prvotni obliki kot izvirni znan-stveni članek predloženo v recenzentski postopek uredništvu Annales, Series Historia et Sociologia in bo predvidoma objavljeno v letu 2025. To poglavje, v katerem analiziram dediščinske prakse z vidika standardov in praks delibera-tivne demokracije, se v krajšem delu navezuje na nekatere izsledke raziskave, ki sva jih z vodjo raziskovalnega projekta Polono Tratnik v prezentaciji z na-slovom Pravica do dediščine in trajnostni razvoj – zaključki participativne razi-skave predstavila na mednarodni konferenci Pravica do dediščine kot spodbuda za trajnostni razvoj (Ministrstvo za kulturo RS, 10. in 11. 9. 2021). Na tem mestu se zahvaljujem recenzentom mojih prispevkov za dragocene komentar-je, in omenjenima vodjema projektov za možnost preverbe mojih konceptov v navezavi na različne tematike, kar je pomembno okrepilo interdisciplinarno razsežnost mojih analiz. V tem času sem imel svoje ideje priložnost predstaviti na konferencah in delavnicah organiziranih v sklopu COST Akcije Research Network for Inter-disciplinary Studies of Transhistorical Deliberative Democracy / CHANGECO-DE (CA22149, 2023–2027), kjer delujem kot član vodstvenega odbora in kot znanstveni predstavnik nosilne institucije (IRRIS), ter v sklopu delavnic Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 8 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 8 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Predgovor 9 projekta Obzorja Evropa Social Media for Democracy / SoMe4Dem (101094752, 2022–2025), v katerem vodim raziskovalno skupino IRRIS. Posamezne dele obsežnega osmega poglavja sem predstavil na mednarodnih konferencah/de-lavnicah CHANGECODE z naslovi »Culture-based Deliberation Recon-sidered: From Empirical Data to the Enhanced Theory / Conference: De-liberation, Politics and Culture, Leiden University, The Hague, 30.–31. maj 2024); »Historicity of the Public Sphere and Deliberative Democracy: A Mis-sing Research Field / International Workshop: People, Places and Concepts: (Trans) Historical Aspects of Deliberative Authority between Antiquity and the 1848 Spring of Nations, University of Trento, 20.–21. junij 2024; »Tran-shistorical Deliberation: Slovenia as a Case Study / International Conference: Facing Foreigners in Urban Early Modern Europe: Legislation, Deliberati-on, Practice, University of Maribor, 27.–29. november 2024). Nekatere ideje, predstavljene v tem poglavju, sem obravnaval v prispevku z naslovom Re-as-sessing the Impact of Culturally and Historically Embedded Deliberation on Contemporary Decision-Making, ki je bil predložen v recenzentski postopek uredništvu Working Paper Series COST Akcije CA22149 in bo predvidoma objavljen leta 2025. Nekateri razmisleki v sklepu knjige se navezujejo na mojo predstavitev »Political Narratives, Social Media and Deliberative Democracy: Collective Memory Transformation as a Case Study« na mednarodni delav-nici SoMe4Dem z naslovom Political Narratives in Public Discourse: Theory, Detection, and Impact (MPI für Mathematik in den Naturwissenschaften, Leipzig, 11.–13. november 2024). Čeprav ta del raziskovanja, ki ga izvajamo v projektu SoMe4dem, v knjigo ni vključen, želim izpostaviti, da mi je sodelova-nje v tem projektu omogočilo, da sem v pogovorih z raziskovalci, sodelujočimi tudi v projektu Razsvetljenstvo 2.0 (JRC, 2019–2023), izostril razmisleke o širšem spektru odločevalskih praks z vidika sprememb v kulturni percepciji in vpliva novih medijev. Pomemben vir navdiha za to knjigo izhaja iz raziskovalnih tematik Inštituta IRRIS, kjer delujem. Tematsko razvejane in vsebinsko bogate razprave s so-delavci in sodelavkami, zlasti z direktorjem Darkom Darovcem o historičnih oblikah reševanja konfliktov in običajnem pravu – eni izmed temeljnih tema-tik, ki se jim posveča inštitut –, so me spodbudile k razmisleku o možnostih za sistematično analizo preteklih praks deliberacije z vidika njihovega vpliva na sodobno odločanje. Interdisciplinarno zasnovano raziskovalno okolje in-štituta, ki spodbuja iskanje nove raziskovalne poti in sinergije onkraj utečenih okvirov družboslovja in humanistike, me je spodbudilo tudi k razmisleku o uporabi orodij umetne inteligence v analizi prepleta preteklih in današnjih deliberativnih praks. S kolegi, Juretom Koražijo, Janom Babnikom in drugimi, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 9 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 9 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 10 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja v raziskovalnih projektih skupaj odkrivamo ta svet. Sledi vseh teh pogovorov in spodbud so zagotovo vidne v knjigi. Hvala vsem! Iskreno se zahvaljujem prof. Kseniji Vidmar Horvat in dr. Tiborju Rutarju za skrben pregled in recenzijo knjige. Prav tako se zahvaljujem uredniku Juretu Preglau za grafično oblikovanje knjige ter odlično vizualno ponazoritev njene tematike na naslovnici. Hvaležnost izrekam očetu, mami in sestri Kseniji za neomajno podporo na moji poti. Največja zahvala gre moji Tini za spodbudo, potrpljenje in razu-mevanje pri nastajanju te knjige; Nevi in Petji, ki me vsak dan navdihujeta s svojo radovednostjo in vprašanji, zaradi katerih še toliko bolj razmišljam o prihodnosti. Ta knjiga je tudi vaša. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 10 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 10 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 11 Uvod Sapere aude! (I. Kant, Kaj je razsvetljenstvo, 1783) Vedno historizirati! (F. Jameson, The Political Unconscious, 1981) Temeljne cilje te knjige je najboljše predstaviti na ozadju dilem, ki jih obrav-navam v sklepnih poglavjih. Tam se ukvarjam z vprašanjem, kako v današnjih razmerah, zaznamovanih z družbenopolitično polarizacijo in nazadovanjem demokracije v svetu, kontingentnostjo sodobnih kriz, erozijo kakovosti deli-beracije in novo transformacijo javne sfere zaradi vpliva družbenih omrežij in generativne umetne inteligence, spodbuditi javno razpravo z oblikovanjem vi-zije prihodnosti, utemeljeno na dialogu, usmerjenem v zagotavljanje socialno in okoljsko trajnostnega razvoja. Pri tem razmisleku se v knjigi opiram na več idejnih sklopov, ki poudarjajo pomembno vlogo vključujoče in kakovostne deliberacije v političnem odlo-čanju. V zadnjem desetletju namreč marsikje v svetu spoznavajo, da s še tako skrbno zasnovanimi ukrepi ne bo mogoče prestreči tveganj in ublažiti posle-dic sodobnih kriz, ki nimajo historičnega ekvivalenta. Ugotavljajo, da bo za transformacijo in zagotavljanje odpornosti družbenopolitičnega ustroja treba v proces političnega odločanja poleg tradicionalnih deležnikov aktivneje in neposredneje vključiti tudi državljane. Veliko modelov, s katerimi v ta namen eksperimentirajo v svetu, izhaja iz teorije in prakse deliberativne demokracije. Ta tip demokracije je soroden neposredni in participativni demokraciji, vendar se bolj kot na angažma posameznika ali Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 11 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 11 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 12 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja kolektiva per se, osredinja na izboljšanje kakovosti odločanja. Izhaja iz filozof-sko in tudi intuitivno prepričljive ideje, da se najboljše rešitve za konkretne družbene probleme sprejmejo v deliberaciji; vključujoči, z argumenti podprti in spoštljivi razpravi med svobodnimi in enakimi. Zagovorniki tega tipa de-mokracije zato proučujejo možnosti za normiranje razprave tako, da bi bile odločitve sprejete na osnovi »brezprisilne sile boljšega argumenta« in v skupno dobro (Jürgen Habermas). Podoben cilj ima znanstveni načrt Razsvetljenstvo 2.0, ki postavlja razum v središče političnega odločanja in spodbuja na znanju in dokaznosti temelječe pristope v odločanju. Vendar je načrt utemeljen na zavedanju, da se mnenja ne oblikujejo le v sferi »racionalnega«, temveč vedno tudi na ozadju ponotranjenih prepričanj, kulturnih posebnosti, vrednot, iden-titetnih in družbenih narativov. Tretji sklop raziskav poudarja, da je za preo-brazbo in zagotavljanje odpornosti političnega ustroja ključno povečati kako-vost deliberacije (Marit Hammond). Pomemben poudarek v teh raziskavah je, da ta proces vključuje tako izumljanje novih demokratičnih praks, političnih registrov in pomenov kot tudi spreminjanje obstoječih narativov legitimizacije v deliberaciji. Na teh teoretičnih ozadjih v knjigi raziskujem, kako pretekle prakse odločanja, kulturne posebnosti, vgrajeni vrednotni sistemi in politič-noideološki narativi vplivajo na zmožnost preobrazbe slovenskega družbeno-političnega diskurza z vidika obravnavanja sodobnih izzivov in endemičnih politično-ideoloških konfliktov, ki zaznamujejo družbo. Za analizo uporabljam metodo transhistorične deliberativne demokracije. Kot raziskovalni model jo podrobneje predstavim v prvem poglavju. Zato uvodoma opredeljujem le nekatere njene ključne značilnosti v odnosu do deliberativne demokracije na eni strani in zgodovinskih procesov na drugi. Transhistorična deliberativna demokracija ni (novi) tip demokracije. V primerjavi z delibera-tivno demokracijo, ki je danes del progresivne demokratične teorije ter z njo povezanih demokratičnih praks, kot so t. i. minijavnosti, je transhistorična de-liberativna demokracija interdisciplinarna metoda, zasnovana za sistematično analizo vpliva historično in kulturno pogojenih praks deliberacije na sodobno politično odločanje. Metoda vključuje analizo zgodovinskih in kulturnih spe-cifik, vrednotnih sistemov in narativov legitimizacije, ki zaznamujejo posame-zno družbo in se izražajo v vsakodnevni in politični komunikaciji, odločeval-skih praksah in v oblikovanju politik na različnih ravneh vladanja. Standarde deliberativne demokracije (inkluzivnost, medsebojna spoštljivost, argumenti-ranost in skupno dobro) proučuje skozi daljše časovno obdobje in glede na specifično konfiguracijo družbenopolitičnega diskurza. Njene historične raz-iskovalne aspekte vodi zavedanje, da zgodovinskih družb ni mogoče analizi-rati z vidika sodobnih standardov deliberativne demokracije. Mogoče pa je s Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 12 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 12 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Uvod 13 triangulacijo omenjenih standardov raziskati, kako in v kolikšni meri prakse odločanja, kakor so se razvile v različnih zgodovinskih in kulturnih kontekstih, sovpadajo s standardi deliberativne demokracije, in opredeliti, upoštevajoč nji-hovo razvojno kontingentnost, vpliv preteklih praks deliberacije na sodobne prakse odločanja. Transhistorična deliberativna demokracija potemtakem ute-meljuje spremenjeno razumevanje odnosa med teorijo in prakso. Medtem ko v diskurzu deliberativne demokracije teorija usmerja k izvedbi deliberativnih dogodkov, transhistorična deliberativna demokracija na osnovi sistematično zbranih in analiziranih podatkov o vgrajenih praksah odločanja in deliberacije utemeljuje empirično preverljivo teorijo. Pri dešifriranju in analiziranju mehanizmov vpliva preteklih praks odločanja znotraj specifičnega družbenointegrativnega diskurza se opira na sinkopirano razumevanje zgodovinskih procesov, zlasti v odnosu med tradicijo in napred-kom. Takšen pristop vključuje spoznanje, da so današnje konfiguracije druž-benih pogodb rezultat prekonfiguriranja družbeno-kulturnih plasti v različnih obdobjih, pri čemer so so znotraj tega procesa premeščali prejšnji kognitivni, kulturni in zgodovinsko pogojeni vzorci komunikacije, deliberacije in odloče-valskih praks. Transhistorična deliberativna demokracija skuša identificirati te vzorce, saj določajo specifike družbenointegrativnega diskurza v širšem spek-tru političnih in ideoloških usmeritev. Hkrati pa ti vgrajeni vzorci epistemsko zamejujejo nabor možnih rešitev za specifično družbeno dilemo ali razvojni izziv, s čimer pogojujejo možnosti za družbenopolitično preobrazbo. Odnos, ki ga transhistorična deliberativna demokracija vzpostavlja s preteklostjo, je kavzalen, vendar ni pozitivističen ali determinističen, temveč družbenozgodo-vinsko hermenevtičen. Pri raziskovanju razvoja in strukture transhistoričnih vzorcev odločanja, kakor se manifestirajo v implicitnih družbenih pogodbah, se v knjigi opiram na širši nabor družbenih teoretikov, Fredrica Jamesona, Walterja Benjamina, Ernsta Blocha in teoretike kulture spominjanja, ki razi-skujejo vpliv preteklega na sedanjost oz. sobivajočnost preteklega in sedanjega. Takšna analiza terja interdisciplinarni in primerjalni pristop, saj se konfigura-cija nacionalnega diskurza najjasneje izostri šele v primerjavah s tujimi okolji. Skupno raziskovalnima poljema deliberativne demokracije in transhistorične deliberativne demokracije je hotenje po okrepitvi kakovosti deliberacije v so-dobnih družbah. Vendar pa je z vidika uvodoma zapisanih razvojnih dilem in izzivov treba poudariti, da se raziskovalni polji razlikujeta po pričakovanem modusu intervencije v obstoječe prakse odločanja. Medtem ko se deliberativni demokrati zavzemajo predvsem za normiranje razprav z vidika upoštevanja standardov kakovostne deliberacije, je transhistorična deliberativna demokra-cija najprej raziskovalni okvir, ki omogoča na sistemski ravni analizo vgrajenih Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 13 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 13 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 14 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja vzorcev odločanja, identifikacijo šibkih točk v procesu odločanja in detekcijo delovišč, znotraj katerih je mogoče z upoštevanjem načel deliberativne de-mokracije izboljšati kakovost deliberacije. Teza je, da se nove demokratične prakse, torej tudi deliberativne, lahko umestijo – kot njihova nadgradnja ali izboljšava – le v obstoječe prakse političnega odločanja in deliberacije. Navse-zadnje tako zastavljeno raziskovalno izhodišče odstopa od diskurza delibera-tivne demokracije, kot se je razvil v zahodnem svetu, saj ne temelji na prenosu deliberativne demokracije kot enega izmed tipov demokracije v druga okolja (kar se ne nikoli ne konča dobro), temveč razvija univerzalnejši okvir, občutljiv za kulturne in družbenozgodovinske posebnosti družb. S tega vidika opredeljujem koncept transhistorične deliberacije. Kot sicer po-drobneje pojasnjujem v osmem poglavju, je transhistorična deliberacija naj-prej poimenovanje procesa, ki ga z metodo transhistorične deliberativne de-mokracije proučujem. Ta proces je kontingenten, transhistoričen, ontološko krožen in iterativen. Deliberacije v preteklosti vplivajo na današnje delibera-cije, vendar tudi deliberacije v sedanjosti in o prihodnosti »reflektivistično« spreminjajo konfiguracijo deliberacij v preteklosti, če le te osmišljajo današnjo konfiguracijo družbenointegrativnega diskurza. V tej perspektivi v knjigi epi-stemsko soočim uvodoma zapisana imperativa: na eni strani opozorilo Fredri-ca Jamesona, izrečeno v jeziku literarnih študij, da so družbeno-zgodovinski procesi, ki konfigurirajo politično nezavedno, vedno kontingentni, kar terja historicističen pristop v identifikaciji transhistoričnih kategorij, na drugi pa Kantovo razsvetljensko zahtevo za uporabo razuma v zadevah splošnega in-teresa. Kategorija razuma, ki je kot njena jedrna predpostavka v deliberativni demokraciji percipirana kot progresivna intervencija v etablirane procese poli-tičnega odločanja, je namreč ta čas na preizkušnji, saj je epistemsko razpršena v širši spekter legitimizacije različnih »alternativnih« tipov demokracije in novih praks odločanja, kot je denimo odločanje z algoritmi. Historicističen pristop k razumu in drugim normam deliberativne demokracije kot specifično razsve-tljenskih, a tudi kulturno in historično pogojenih kategorij lahko prispeva k natančnejši evalvaciji možnosti za okrepitev deliberativnega odločanja znotraj družbenopolitičnega diskurza – v tej analizi slovenskega. * * * V prvem poglavju podrobneje predstavim svoj raziskovalni pristop. V izho-dišču se oprem na politološko razumevanje političnega odločanja z vidika legitimnosti vložka, legitimnosti postopka in legitimnosti rezultatov. Pristop najprej evalviram z vidika teoretičnih izhodišč v vzpostavljanju t. i. idealne govorne situacije, ki je v osrčju teorije in praks deliberativne demokracije. Nato Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 14 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 14 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Uvod 15 ga premestim v okvir transhistorične sistemske deliberacije, kjer imajo enako-vredno vlogo in pomen tako kulturni in historični konteksti ter specifike od-ločanja kot tudi različne percepcije skupnega dobrega. Pristop v nadaljevanju knjige preverjam v obsežnem empiričnem delu, ki je členjen kronološko. V naslednjih dveh poglavjih ga preizkusim v analizi slovenskega pripovedne-ga izročila. Najprej osvetlim, kako ljudske pravljice s specifičnim konceptu-aliziranjem univerzalnih dilem izražajo kulturno pogojene vzorce odločanja v razmerju do sodobnega družbenopolitičnega diskurza. Ljudske pravljice obravnavam kot odraz kognitivno in kulturno pogojenih matric, ki v polju protopolitičnega določajo normativno racionalnost, vezano na tradicije in kul-turne norme (Jürgen Habermas). Te matrice raziskujem na osnovi sociološke teorije pravljic, ki upošteva kulturne, komunikacijske in kognitivne vidike v transhistorični in medkulturni transmisiji ljudskih pravljic (Jack Zipes) in z uporabo orodij kognitivne zgodovine. Kognitivne/kulturne matrice slovenske epistemologije analiziram na primeru treh slovenskih pravljic: Mojca Pokraj-culja, Muren (kobilica) in mravlje in Fižolček, ogelček in slamica. Te specifike izostrim v transhistorični in primerjalni perspektivi, torej z vidika razvoja teh motivov v tujih okoljih. V naslednjem poglavju nadaljujem z analizo pripove-dnega izročila, vendar se tokrat posvetim njegovi vlogi v historični legitimi-zaciji posebnega tipa družbenopolitične preobrazbe: jugoslovanskega samou-pravnega socializma. S tem obravnavam manj raziskano tematiko, saj je bila jugoslovanska ideologija samoupravljanja v primerjavi z drugimi političnimi ideologijami 20. stoletja, ki so utemeljevale novi družbeni red tudi s prisva-janjem pripovednega izročila, zasnovana na diskontinuiteti, rezu s tradicijo in preteklostjo. Specifike tega prisvajanja izostrim z razdvojitvijo epistemske in političnoideološke funkcije pravljic in s primerjavo ideološke apropriacije ljudskih narativov v nacizmu, sovjetskem režimu in v jugoslovanskem samou-pravnem socializmu. V empiričnem delu se posvetim analizi pravljice Kako so pulili repo, slovenske inačice ruske pravljice Repa velikanka, ki strukturno od-tuji samoupravni moto »v slogi je moč«. V sklepu izpostavim teoretične konse-kvence jugoslovanskega samoupravnega projekta z vidika teorije spreminjanja družb, zlasti odnosa med tradicijo in napredkom kot politično-ideološkega ozadja, na osnovi katerega se je formiral slovenski (post)tranzicijski diskurz. Sledita poglavji, v katerih raziščem transhistorične deliberativne prakse javne-ga diskurza v obdobju tranzicije. V četrtem poglavju obravnavam vlogo Mla-dine – revije, ki se je v kolektivni spomin slovenstva vpisala kot eden izmed ključnih akterjev v procesih demokratizacije in osamosvajanja – z vidika nje-nega prispevka k reartikulaciji slovenskega družbenointegrativnega diskurza v interregnumu osemdesetih let. V ta namen na osnovi teoretičnih izhodišč Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 15 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 15 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 16 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja kulture spominjanja in z analizo vseh izvodov revije, ki so izšli v tem desetletju, razčlenim njeno vlogo v demokratizaciji interpretacij slovenske in jugoslovan-ske (polpretekle) zgodovine. Posebno pozornost namenim tistim vsebinam, ki v odnosu do slovenskih »krajev spomina« zadevajo možnosti in pasti v po-enotenju slovenstva na esencialističnih temeljih. Ker so razmere v osemde-setih letih tudi od liberalnega tednika, kot je Mladina, terjale opredelitev do vsebin skupnostnega diskurza, v sklepu obravnavam teoretično izzivalno, a še vedno zelo aktualno vprašanje o zmožnosti liberalizma kot politične filozofije v reflektivističnih aspektih skupnostnega diskurza, ki so utemeljeni v (pred) razsvetljenskih doktrinah. V naslednjem poglavju to tezo obravnavam z vidi-ka članstva Slovenije v večnacionalnih integracijah. Na osnovi konceptualnih podob »izginjajočega posrednika« (F. Jameson in E. Balibar), izhajajoč zlasti iz opredelitve njegovega pasivnega in aktivnega principa, analiziram dosedanjo in potencialno vlogo Slovenije v evroatlantskih integracijah. Sledeč tem izho-diščem, najprej razčlenim posebnosti slovenskega prisvajanja/udomačevanja evropskega integracijskega diskurza v času pred vstopom Slovenije v EU nato se posvetim analizi razvojnih neravnovesij v postkrizni Evropi, oboje s ciljem primerjalno opredeliti vlogo Slovenije kot »majhne države« na regionalni, evropski in mednarodni ravni. Osredinim se zlasti na vprašanje »normativne moči« Slovenije, obenem pa njene potenciale (v zunanji politiki) raziskujem skozi perspektivo formiranja identitetnih, diskurzivnih in deliberativnih vzor-cev slovenstva, specifičnih v tem, da so v njih integralno reflektirane izkušnje Slovencev z večnacionalnimi integracijami. V nadaljevanju se posvetim širšemu spektru tematik, ki zadevajo vlogo deli-beracije v kontekstu izzivov, tveganj in priložnosti v 21. stoletju. Spoznanja nato uporabim kot razširjene diskurzivne leče za analizo deliberativnih praks v slovenski nacionalni epistemologiji. V šestem poglavju najprej obravnavam vlogo kulture in kulturne dediščine v udejanjanju ciljev trajnostnega razvoja (CTR), zlasti z vidika njune zmožnosti v spreminjanju političnih registrov in oblikovanju novih pomenov z vidika vgrajenih praks deliberacije. V izhodi-šču analiziram ambivalentne razprave o vlogi kulture v udejanjanju CTR. Te namreč oscilirajo med poskusi zajetja njenih potencialov s predstavitvijo pri-merov dobrih praks v navezavi na specifične CTR in pobudami za metrično zajetje celostnega vpliva kulture in kulturne dediščine bodisi kot povezovalne-ga »četrtega stebra« trajnostnega razvoja bodisi z vidika prispevanja h global-nemu skupnemu dobremu. V nadaljevanju predstavim drugačni model razu-mevanja razmerij med kulturo, aktivnostmi s področja kulturne dediščine in trajnostnim razvojem. Sledeč Marit Hammond, kulturo izpostavim kot sfero, kjer se na ozadju obstoječih odločevalskih praks vzpostavljajo in preoblikujejo Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 16 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 16 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Uvod 17 politični registri pomenjanja, pogoj česar sta dialoška odprtost in deliberacija. V teoretičnem delu se oprem na analizo dosedanjih učinkov konvencije Faro (2005), ki je potisnila v ospredje trajnostni razvoj in »na ljudeh temelječ pri-stop« v dediščinskih strategijah, kar analiziram z vidika teorije deliberativne demokracije. Uspešnost tega pristopa preverim na primeru analize regulator-nih politik evropskih držav in z vidika načel deliberativne demokracije, ki jih uporabim kot okvir za evalvacijo dediščinskih praks v evropskih nacionalnih skupnostih. V sklepu navedem ovire, a tudi poti, ki lahko prispevajo k preo-blikovanju dediščinskega diskurza z vidika trajnostnega razvoja s poudarjeno vlogo deliberacije v teh procesih. V sedmem poglavju razširim analizo sodobnih deliberativnih praks na po-dročje transformacij javne sfere, zlasti z vidika vpliva družbenih omrežij na sodobno deliberacijo. Posebej se posvetim možnostim, ki jih ponujajo nova, na strojnem učenju temelječa digitalna orodja v spodbujanju kakovostne de-liberacije in v raziskovanju deliberativnih praks v transhistorični perspektivi. V osmem poglavju povežem dognanja prejšnjih poglavij z analizo različnih tipov deliberativnih intervencij v obstoječe prakse odločanja. V ta namen naj-prej razčlenim v teoriji in praksi deliberativne demokracije uveljavljene pristo-pe, nato pa predstavim specifike transhistorične deliberacije, ki jo zagovarjam kot integrativni tip intervencije, ki v primerjavi z drugimi modeli ne zame-njuje, temveč posodablja in nadgrajuje obstoječe prakse odločanja. Aplikacijo različnih intervencij ponazorim z analizo odločevalskih praks, značilnih za slovenski historični in družbenointegrativni diskurz. V sklepu obravnavam legitimiziranje različnih modusov sodobnega odločanja in tipov demokracije z vidika vloge deliberacije v teh procesih. Osredinim se zlasti na napetost med človeško deliberacijo in algoritemskim odločanjem, saj bo ta spričo razvoja naprednih oblik generativne umetne inteligence v dobršni meri odločala o spremembah demokratičnih praks v 21. stoletju. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 17 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 17 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 18 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 18 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 19 Prvo poglavje Transhistorične prakse deliberacije: teoretični okvir in empirične raziskave Deliberativna demokracija velja od devetdesetih let z nastopom »delibera-tivnega obrata« v teoriji demokracije (Dryzek, 2000) za eno izmed najobe-tavnejših in najprodornejših področij v raziskovanju ter razvoju novih demo-kratičnih praks. Ta tip demokracije temelji na ideji Jürgena Habermasa, da sprejemanje odločitev v t. i. idealni govorni situaciji, kjer so dosledno upo-števana načela vključenosti, medsebojnega spoštovanja, strpnega ter na razu-mu in argumentih temelječega dialoga, vodi k najboljši rešitvi za konkretno družbeno dilemo – odločitvi, ki je percipirana kot skupno dobro. Temeljno izhodišče tega koncepta demokracije je predpostavka, da takšen postopek normiranega odločanja lahko preči sociokulturne, družbenozgodovinske in druge kontekste, v katere so v svojih siceršnjih življenjih vpeti udeleženci razprave. Obenem, kar je v konceptu deliberativne demokracije pomembno, legitimnost postopka legitimizira izid – sprejeto odločitev. Ker je delibera-tivna demokracija zasnovana predvsem kot regulatorni ideal (Talisse, 2017), ostaja težava in izziv »uresničljivosti« oz. »prenosljivosti« (Parvin, 2015) nor-mativnih načel v kompleksna okolja.1 1 Slednje je v fokusu t. i. četrte generacije deliberativnih demokratov, ki raziskujejo deliberativno demokracijo na »sistemski ravni«, medtem ko se je »prva generacija« posvečala oblikovanju normativnih načel, »druga« vprašanjem inkluzivnosti v normativnem konceptu, »tretja gener- acija« pa raziskovanju načel deliberativne demokracije v t. i. minijavnostih (Elstub idr., 2016). Treba je poudariti, da je tovrstna predstavitev razvoja deliberativne demokracije shematična, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 19 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 19 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 20 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja V tem poglavju obravnavam omenjeni izziv, torej temeljno napetost med te-orijo in prakso, znotraj diskurza deliberativne demokracije. Vendar k tematiki pristopam z drugačne perspektive, utemeljene na spoznanju, da je deliberativ-na demokracija del normativne politične teorije, vendar je deliberacija per se v osnovi transhistorični mehanizem, ki je kot oblika razreševanja konfliktov, za-gotavljanja miru, legitimnosti družbenega ustroja in sprejetih odločitev v sku-pno dobro, lasten vsem človeškim družbam.2 Vsako družbo kot sociokulturno in politično enoto namreč zaznamujejo endogeni mehanizmi in transhistorič-ni vzorci deliberacije, ki naddoločajo specifične oblike družbenega konsenza/ disenza, urejanja in preurejanja konfliktov v družbi, percepcije problemov in izzivov ter pojmovanja skupnega dobrega. Premislek o najboljših poteh v siste-matizaciji in konceptualizaciji teh mehanizmov vgrajene deliberacije3 je tema tega poglavja. Tematika zahteva v primerjavi s politično-filozofskim in komunikološkim diskurzom deliberativne demokracije razširjen pristop. Zapisano v besednja-ku politične teorije, utemeljenem na treh tipih legitimnosti (Scharpf, 1999; Schmidt, 2010; Schmidt in Wood, 2019), ki ga uporabljajo tudi deliberativni demokrati: če se deliberativna demokracija osredinja na postopkovno legiti-mnost (throughput) – legitimnost vložka (input) in legitimnost rezultata (ou-tput) pa sta ji strukturno podrejeni –, zahteva holistični pristop v proučevanju deliberativnih praks v transhistorični perspektivi sočasno in epistemološko enakovredno upoštevanje vseh treh modusov legitimnosti, ki zaznamujejo deliberativno situacijo. Torej izhodiščne kontekste in kognitivne okvire, ki saj so teoretiki v različnih obdobjih vedno razčlenjevali vse omenjene tematike. Navsezadnje se je John Dryzek, eden vodilnih teoretikov deliberativne demokracije, na omenjeno kronologijo odzval z besedami, da je očitno uvrščen v »prvo, drugo in četrto generacijo«, a se dobro počuti tudi v »tretji« (Dryzek, 2016, 209). 2 Kot bo poudarjeno v nadaljevanju (glej 8. poglavje), deliberacija seveda ni evropski izum, vendar pa so izum specifične evropske deliberativne prakse v urejanju in upravljanju družbe. Slednje je poudaril Habermas z mislijo, da evropsko politično kulturo bistveno zaznamujejo specifične oblike razreševanja endemičnih konfliktov skozi »konstruktivno izničenje sedanjos- ti« v imenu boljše prihodnosti (Habermas, 2001). Obenem je treba poudariti, da tudi novejše antropološke in sociološke raziskave potrjujejo, da je v prvobitnih skupnostih bila deliberacija pomembna sestavina v razreševanju sporov (Ferguson, 2018; Ury, 2002; Graeber in Wengrow, 2021), vojn praktično ni bilo (Rutar, 2023), medtem ko sta vznik civilizacije in države okrepili nove oblike legitimnosti (Weber, 1965) in deliberacije. 3 S terminom »vgrajeno« (angl. embedded) se referiram na njegovo uporabo v družbenih ve- dah. V družbene vede ga je uvedel zgodovinar Karl Polanyi v delu Velika preobrazba (2008) s poudarkom, da ekonomskega delovanja ne moremo razumeti ločeno od družbenega sveta, v katerega je vgrajeno. Podobno je tudi Jürgen Habermas svojo teorijo komunikacije razvil na antagonističnem razmerju med vgrajenim »svetom življenja« in »sistemom« (Habermas, 1987). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 20 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 20 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije 21 določajo epistemologijo skupnosti, posebnosti deliberacije in različne percep-cije skupnega dobrega. Na osnovi tako razširjenega pristopa bom oblikoval raziskovalno shemo, ki konceptualno zasidra ključne sestavine deliberativnih praks v konkretnih oko-ljih in jih hkrati izpostavlja kot delovišča, ki nakazujejo, kakšne spremembe v procesih vgrajene deliberacije so potrebne, da bi se načela kakovostne delibe-racije udejanjila v praksi. Teza je zato naslednja: če razumemo epistemske niti, ki tvorijo javni in družbenointegrativni diskurz v neki skupnosti in obenem upoštevamo družbenozgodovinsko, sociokulturno in kognitivno pogojenost različnih percepcij narativov skupnega dobrega, lahko opredelimo možnosti za udejanjanje načel deliberativne demokracije v konkretnih družbah. Ta načela se lahko umestijo – kot njihova nadgradnja – le na obstoječe prakse deliberacije. Tezo podkrepljujejo izsledki analiz opravljenih v t. i. državah v razvoju. Ka-žejo namreč, da različne tradicije deliberacije (Parthasarathy in Rao, 2018; Min, 2009) in/ali izhodiščna socialna neravnovesja (Appadurai, 2015) terjajo drugačen pristop v uvedbi načel deliberativne demokracije. A tudi v analizah kakovosti deliberacije v državah z razvito demokracijo je premalo pozornosti namenjene izhodiščnim kontekstom in učinkom sprejetih odločitev. Značilno je, da se zlasti v Evropi v zadnjih letih deliberativna demokracija ponuja kot zdravilo za nezadovoljstvo ljudi s sistemom liberalne demokracije. Slednje se izraža v pospešeni družbeni in politični polarizaciji, fragmentaciji javnih sfer, v razraščanju iliberalne demokracije in obujanju politike nacionalnega refleksa (Blockmans in Russack, 2020). Raziskave kažejo jasne korelacije med kako-vostjo demokracije in vzponom avtoritarnih politik (Gora in de Wilde, 2020), kar je bilo v odnosu do zmožnosti deliberativne demokracije v obravnavanju teh izzivov že analizirano (Suteu, 2019; Bächtiger in Dryzek, 2024). Po drugi strani pa globalni izzivi, zlasti podnebne spremembe, terjajo transformacijo deliberacije tako v »svetu življenja« na globalni ravni kot tudi v najširšem spek-tru politik, ki zadevajo socialni in okoljski trajnostni razvoj (Niemeyer, 2013; Stevenson in Dryzek, 2014; Dryzek in Niemeyer, 2019). Oblikovanje transhistoričnega modela v proučevanju vgrajene deliberacije zahteva ustrezno teoretično ogrodje. Njegovemu oblikovanju bo namenjen dobršen del tega poglavja. Po uvodni predstavitvi oscilacij med teorijo in pra-kso znotraj diskurza deliberativne demokracije bom izpostavil temeljne zagate in vrzeli v proučevanju deliberativne demokracije na sistemski ravni. Na osno-vi teh dognanj bom zasnoval konceptualni okvir za proučevanje deliberacije v kompleksnih okoljih in ga v sklepu dopolnil z navedbo možnih pristopov v empiričnem raziskovanju. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 21 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 21 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 22 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Deliberativna demokracija med teorijo ali prakso Deliberativna demokracija je bila kot del normativne teorije demokracije v svoji sodobni različici zasnovana na osnovi Habermasovih tez o »idealni go-vorni situaciji«4 in Rawlsovemu načelu distribuirane pravičnosti, ki zahteva pošteno zastopanost pripadnikov vseh slojev družbe, s posebno pozornostjo na najmanj privilegirane (Rawls, 1999, 266). V svojem normativnem cilju zade-va določitev pogojev, ki omogočajo oblikovanje vključujoče in argumentirane razprave, katere namen je najti najboljšo rešitev za konkretni družbeni pro-blem (Bächtiger idr., 2018; Bohman, 2000; Chambers, 2012). Na osnovi teh izhodišč deliberativni demokrati opredeljujejo načela dobre deliberacije, snu-jejo eksperimentalne modele, v katerih empirično preizkušajo/potrjujejo ve-ljavnost teh načel (Ackerman in Fishkin, 2008; Fishkin, 2011), ali raziskujejo vlogo deliberativnih načel v delovanju uspešnih minijavnosti v realnih okoljih. Med vplivnejše empirične raziskave sodijo analize deliberacije v ustavodajnem procesu (Reuchamps idr., 2023; Elster, 1998), v parlamentarnem odločanju (Steenbergen idr., 2003; Steiner idr., 2005), civilnodružbenih gibanjih (Della Porta, 2016) in na spletnih omrežjih (Dahlgren, 2005). Ena izmed pomemb-nih tematik je tudi raziskovanje potencialne vloge deliberacije v etnično ali drugače razdeljenih skupnostih (O´Flynn, 2006; Steiner idr., 2020; Caluwa-erts in Reuchamps, 2014; O´Flynn in Caluwaerts, 2018; Addis, 2009). Da je tovrstno odločanje v minijavnostih v svetu že utečeno, potrjuje obsežna pu-blikacija OECD, ki navaja in analizira skoraj 300 primerov dobrih praks iz zadnjih 40 let (OECD, 2020). V zadnjih letih so se razprave o vlogi deliberativne demokracije pomnožile in okrepile tudi v evropskih okoljih. K povečanemu zanimanju so prispevali primeri dobrih praks, kot je deliberativno pisanje ustav, zlasti »islandski ek-speriment« (Landemore, 2015). Velika pozornost je bila usmerjena v skrbno zasnovane državljanske skupščine na Irskem, na katerih so naključno izbra-ni državljani več let sodelovali v razpravah o razvojnih politikah (Farrell idr., 2019). Na osnovi ene v nizu teh razprav je bila z referendumsko odločitvijo od-pravljena tudi prepoved splava v tej državi (Farrel idr., 2020). Že v začetku sto-letja je bila deliberativna demokracija izpostavljena v kontekstu premagovanja 4 Treba je poudariti, da se je Habermas distanciral od prakticističnega pojmovanja in upor- abe tega koncepta v deliberativni demokraciji. Najbolj eksplicitno v pogovoru, ki je izšel v monografiji The Oxford Handbook of Deliberative Democracy. V njem je dejal, da je »idealno govorno situacijo« v svojih zgodnjih delih opredelil kot nujen predpogoj, da bi udeleženci dojemali razpravo kot legitimno, vendar le v kontekstu zagat, ki zadevajo reprezentativno demokracijo in javno sfero, nikoli pa kot »formulo« za oblikovanje deliberativnih minijavnosti (Habermas, 2018, 872). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 22 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 22 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije 23 demokratičnega deficita EU (Eriksen in Fossum, 2003; Eriksen, 2019), kasneje pa tudi v okviru zagat, ki zadevajo njeno postkrizno diverzifikacijo (Eriksen in Fossum, 2018). V zadnjih letih se tudi politični odločevalci v EU odločneje za-vzemajo za sodelovanje državljanov v razpravah o evropskih politikah. Od tod različne oblike formaliziranega dialoga in razprav z državljani, ki so potekali v organizaciji Evropske komisije ali pod njenim pokroviteljstvom v državah članicah EU (Cengiz, 2018; Białożyt in le Quiniou, 2020). Izpostaviti je treba Konferenco o prihodnosti Evrope, ki naj bi imela v primerjavi s prejšnjimi partici-patornimi in deliberativnimi dogodki na ravni EU, v dobršni meri zasnovani-mi v obliki vprašanj in odgovorov, po besedah predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen tudi oprijemljive učinke. Poudarila je, da bodo predlogi državljanov upoštevani v zakonodajnem procesu (von der Leyen, 2020, 19). Kljub temu da deliberativna demokracija s poudarkom na postopkovni legiti-mnosti, dialogu in primatu razuma v odločanju vsebuje potenciale za utrditev in poživitev demokratičnega življenja na agregatni ravni, ostaja njena izho-diščna raziskovalna enota t. i. minijavnost. Deliberativni demokrati skušajo s proučevanjem te najmanjše enote – normativno določljive, diskurzivno opre-deljive in empirično izmerljive – določiti idealen okvir za »dobro deliberacijo« (Mansbridge, 2015). Diskurz deliberativne demokracije je sicer v dobršni meri naravnan rèaktivno. Razvija, dopolnjuje, bogati, a tudi korigira se v odzivih na kritične pomisleke, ki zadevajo vse aspekte deliberativne situacije. Zagovor-niki tega tipa demokracije denimo danes menijo, da so bili čustva in afekti neupravičeno izvzeti iz izhodiščno zelo razumsko zasnovanega izhodiščnega koncepta (Barnes, 2008). Trdijo namreč, da so tudi čustva oblika potrjeva-nja in opredeljevanja, kajti proces rezoniranja vedno zahteva čustveno obvezo (Nussbaum, 2001). Odzvali so se tudi na pomisleke socialnih in političnih psihologov, da kakovostna deliberacija zaradi socialnih okoliščin v realnem svetu mnogim ni omogočena oz. dostopna (Karpowitz in Mendelberg, 2018), udeleženci, nevajeni takšne oblike razpravljanja, pa svoje odločitve sprejemajo hitro, čustveno in s potvarjanjem dejstev, ki se ne prilegajo njihovemu razu-mevanju tematike (Taber in Lodge, 2006). Zagovorniki tega tipa demokra-cije zato poudarjajo, da argumentiranje lahko vključuje tudi pripovedovanje osebnih zgodb, pričevanja, pozdrave, humor in druge »zunajrazumske« oblike komunikacije (Dryzek, 2000, 68–70; Edgell idr., 2016; Maia idr., 2020). Zelo širok spekter različnih metod v proučevanju deliberativne demokracije, členje-nih na teoretične pristope, merjenje deliberacije, raziskovanje deliberacije in prakticiranje deliberacije, predstavi monografija referenčnega Centra za de-liberativno demokracijo in globalno vladanje, ki deluje na avstralski Univerzi Canberra (Ercan idr., 2022). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 23 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 23 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 24 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Čeprav je bila deliberativna demokracija izvorno utemeljena na udejanjanju konsenza, nove generacije deliberativnih demokratov zagovarjajo tudi drugačne izide deliberacije, denimo ohranjanje napetosti med različnimi, nekonsenzual-nimi razumevanji sprejetih odločitev. V odgovor na kritike, da je konsenz v re-alnem življenju redko dosegljiv, neredko pa deliberativni dogodki le še utrjujejo poprejšnja stališča in povečujejo polarizacijo v skupini (Sunstein, 2002), so raz-vili koncept metadeliberacije oz. metakonsenza, ki naj bi spodbujal v udeležen-cih vsaj poglobljeno refleksijo o nasprotujočih si stališčih – deliberacijo o sami deliberaciji (Holdo, 2020a). Kljub fleksibilnejšemu pojmovanju ciljev in dometa deliberativne demokracije pa ostaja ta tip demokracije v nasprotju s tezami tistih političnih znanstvenikov, ki trdijo, da je konflikt imanenten političnemu pro-cesu v sprejemanju odločitev (Mouffe, 1999; Shapiro, 1999). Sociologi ob tem dodajajo, da so obeti za razvoj deliberativne demokracije brez upoštevanja vloge moči, torej tudi interesov političnih in ekonomskih deležnikov, ter konteksta – kar vse v življenjskih situacijah narekuje pravila, pogoje, največkrat tudi rezultate deliberacije – pičli (Schneiderhan in Khan, 2018). Vrstijo se tudi opozorila, da deliberativne dogodke v obliki moderiranih razprav (minijavnosti) največkrat pripravljajo/financirajo oblasti z vnaprej določenimi agendami. V takšnih raz-merah deliberacija ne more biti odprta in kritična do oblasti (Moore, 2012).5 V zadnjih letih se krepijo premisleki, kako misliti deliberativno demokracijo v kompleksnih okoljih in na sistemski ravni. Značilno je, da se teoretiki »delibe-rativnih sistemov« odmikajo od dvostopenjske teorije javne sfere, na osnovi ka-tere sta Habermas in Rawls, sicer vsak na svoj način, umeščala deliberativno de-mokracijo v kompleksna razmerja med javno in nejavno sfero (glej npr. Pinter, 2004). Uveljavilo se je razumevanje sistemske deliberacije kot prepleta vozlišč z nižjo ali višjo kakovostjo deliberacije in s fokusom na vprašanju, kako žepe že institucionalizirane deliberacije – po načelu snežne kepe – preusmeriti v druge družbene sfere oz. jo povezati z drugimi ravnmi odločanja in političnega upra-vljanja (Elstub idr., 2016). Drugi teoretiki (Parkinson in Mansbridge, 2012) se zavzemajo za proučevanje sistemske deliberacije znotraj njenih epistemskih in demokratičnih funkcij ter etičnih razsežnosti, torej sklopa tematik, ki zadevajo upoštevanje strokovnih mnenj ter spoštovanje in zastopanost različnih stališč v političnem odločanju. V omenjenih analizah imajo izpostavljeno vlogo javni prostor, politični mediji, družbena gibanja in zlasti ulični protesti. Deliberativni demokrati denimo poudarjajo, da ulični protesti sicer niso utemeljeni v delibe-raciji per se, lahko pa jo izzovejo, če o zahtevah protestnikov deliberira širša jav-nost. Takšen pristop z apliciranjem relacijske sociologije (Emirbayer, 1997) po-nazarja študija uličnih neredov Stockholmu v letu 2013 (Holdo, 2020b). Eden 5 Za enega boljših taksativnih pregledov kritik deliberativne demokracije glej Curato idr. (2017) Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 24 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 24 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije 25 izmed zanimivejših poskusov v proučevanju deliberacije na sistemski ravni za-deva »krpanje demokracije«. Avtorji ga utemeljujejo na tezi, da se državljani z različnimi aktivnostmi, pobudami, protesti in delovanji v skupnosti odzivajo na svojo »odklopljenost« od vzvodov odločanja in tudi na erozijo javne sfere kot prostora dialoga o ključnih politikah. V fokusu njihovega empiričnega prou-čevanja so zato različne bottom up iniciative, ki si prizadevajo v lokalnem pro-storu ali s transverzalnimi aktivnostmi »zakrpati demokracijo« (Hendriks idr., 2020). Eno izmed zelo vplivnih poti za razumevanje deliberativnih sistemov sta z razdvojitvijo aditivnega pristopa, ki temelji na injiciranju deliberativnosti v obstoječi sistem, in sumativnega, ki misli deliberativnost kot rezultat različnih družbenopolitičnih silnic, razvila Bächtiger in Parkinson (2019). K njunemu pristopu se bom v nadaljevanju še vrnil. Deliberativni demokrati se zavedajo zagat in neskladij v proučevanju in udeja-njanju deliberativne demokracije, zato s sklicevanjem na Immanuela Kanta ta tip demokracije zagovarjajo najprej kot regulatorni ideal, h kateremu je smi-selno stremeti, zavedajoč se, da nikoli ne bo povsem udejanjen. Kljub temu ne gre prezreti, da zlasti tisti raziskovalci, ki proučujejo deliberativno demokracijo v realnih okoljih, ugotavljajo, da so neskladja med njenimi ideali in prakso težko premostljiva. Celo na ravni postopkovnih vidikov, kamor deliberativni demokrati vlagajo največ upov, deliberacija ne zadosti svojim idealom; tudi v eksperimentalnih modelih ni mogoče zagotoviti zastopanosti vseh pogledov in dati vsem stališčem enako težo v razpravi. Jürg Steiner, ki je proučeval de-liberacijo v parlamentarnih razpravah in v močno razdeljenih družbah, pri-znava, da najboljše rezultate pravzaprav prispevajo tisti deliberativni dogodki, ki potekajo brez moderatorja in konkretne določitve agende. Na osnovi tega spoznanja je pozval k izboljšanju kakovosti deliberacije v vsakdanjem življe-nju, zlasti z njeno vpetostjo v izobraževalni sistem (2012, 1–32). Na drugem mestu opozarja, da je treba vztrajati pri specifičnem pojmovanju deliberacije, kajti koncept deliberacije se preveč »razteguje« in zato se lahko zgodi, da bo pomenil vse in posledično nič (Steiner, 2008). Deset let kasneje je Jack Go-odin »raztegovanje« pripisal hotenju teoretikov, da bi napravili deliberativno demokracijo bolj demokratično, bolj deliberativno ali bolj realistično. Toda v isti sapi opozarja, da ravno »raztegovanje« koncepta deliberativne demokracije botruje temu, da je izvorno plemenita zamisel o deliberaciji kot razpravi med svobodnimi in enakimi ljudmi danes videti kot »frakcijski boj med ljudmi, po svoji moči in vplivu ne ravno svobodnimi in enakimi, da bi sklenili sporazum, ki bi bolj kot na razumu temeljil na pragmatizmu« (Goodin, 2018, 977). Tudi drugi vodilni teoretiki deliberativne demokracije menijo, da bi morali z novim raziskavami prispevati ne le k »izboljšanju praks, temveč tudi k razvoju Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 25 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 25 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 26 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja teorije v nove smeri« (Gutmann in Thompson, 2018, 992). A vendar lahko kritič-no rečemo tudi tako: če potrebuje deliberativna demokracija toliko intervencij, da bi uskladila svoje normative z empirijo, morda ni problem v empiriji, temveč v napačnem izhodišču, preveč togi, normativni in na razumu zasnovani teoriji. Od tod premislek, da je treba izhodiščno perspektivo obrniti in se posvetiti tudi analizi vgrajene deliberacije, kot se razodeva v njeni lastni kontingentni logiki, šele nato pa proučiti, koliko in na katerih področjih je ta lahko skladna z ideali deliberativne demokracije. Takšen pristop v proučevanju deliberacije je kompleksnejši, saj terja upoštevanje sociokulturnih in zgodovinskih specifik, kontekstov in antagonizmov, ki zaznamujejo konkretno družbeno realnost. Omejitve in izzivi deliberacije na sistemski ravni Pomemben trud deliberativnih demokratov v proučevanju deliberacije v real-nih okoljih je oblikovati elegantno, vseobsegajočo, v izsledkih transparentno, predvsem pa uporabno formulo za merjenje in primerjanje kakovosti deli-beracije. Na osnovi te zamisli so teoretiki (Steenbergen idr., 2003) razvili in kasneje dopolnjevali indeks kakovosti diskurza (angl. Discourse Quality Index – DQI). Vendar tudi sami priznavajo, da ta ni povsem objektiven pripomoček. Zahteva namreč interpretacijo in pri apliciranju ga je treba prilagoditi konkre-tnim situacijam (Steiner, 2012, 13), s čimer se izgubi pomembna razsežnost primerjanja. Poseben problem pri oblikovanju in uporabi tovrstnih orodjih je zameglitev razmerja med logiko raziskovanja in logiko upravičevanja specifič-nega tipa demokracije. Boswell in Corbett (2021) omenjeni problem ponazar-jata z analizo metodologije, ki so jo uporabili arhitekti projekta Varieties of De-mocracy (V-Dem). Spletna orodja V-Dem zagotovo ponujajo pregleden prikaz napredka in kakovosti demokracije v daljšem časovnem obdobju. Utemeljen je na več kot 300 indikatorjih demokracije, zajema več kot 200 držav in ponuja celo historično analizo razvoja demokracije, ki sega – v primeru nekaterih dr-žav, denimo Francije – vse do 18. stoletja. S štirimi indikatorji in kompozitnim indikatorjem meri tudi kakovost deliberacije v posameznih družbah in skozi daljše časovno obdobje. Vendar ima tudi V-Dem pomanjkljivosti. Boswell in Corbett opozarjata, da so arhitekti V-Dem zasnovali svojo metodolo-gijo na specifičnem modelu demokracije, ki je vzniknil po drugi svetovni vojni v ZDA in se nato bolj ali manj uspešno ter bolj ali manj prisilno razširil v večjem delu sveta. Po njunem zato metodološki pristop V-Dem ilustrira kakovost le spe-cifičnega tipa oz. razumevanja demokracije. Hkrati pa ravno želja po čim bolj transparentnem prikazu razvoja in stanja demokracije po njunem performativno Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 26 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 26 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije 27 kroti ambivalentnost demokracije, plošči njene obličnosti in zapira prostor za razumevanje specifik razvoja, podob in pomenov demokracije. S sklicevanjem na politologa Frederica Shafferja, ki opozarja na vlogo specifičnih razumevanj demokracije v različnih okoljih, se zavzemata za interpretativni pristop v ana-lizi deliberacije. Takšen pristop, ki vključuje študije primerov, lahko celoviteje prikaže kontingentni razvoj demokratičnih modelov. Avtorja še opozarjata, da V-Dem ne zaznava »temnih plati« deliberativne demokracije, kar se nanaša na skrb, da oblasti s pripravo minijavnosti včasih tudi preusmerjajo pozornost jav-nosti od razprav o reformah in družbenih antagonizmih (Freschi in Mete, 2009). To je resen deficit v konceptu deliberativne demokracije. Vsebuje namreč, čeprav morda politično nereflektirano, a z vidika teorije in prakse delibera-tivne demokracije zagotovo vprašljivo podmeno o postideološkem in po-strazrednem svetu po padcu Berlinskega zidu. Deliberativna demokracija je s sedanjimi poudarki v raziskovanju videti kot performativni afirmativ teze o koncu zgodovine (Fukuyama, 2000), saj je utemeljena na predpostavki, da družbeni antagonizmi niso več relevantni oz. so odpravljeni do te mere, da je deliberacija med enakimi (že) možna. Medtem ko so teoretiki javne sfere, ki je tako kot deliberativna demokracija utemeljena na Habermasovi teoriji komunikacije, poudarjali družbeno podstat vseh oblik politične organizacije, se ideal deliberativne demokracije »zanaša na abstraktni pojem konsenza, pri čemer se zamegljujejo načini, s katerimi strukture moči omejujejo razpon možnih izidov,« kot piše Margaret Kohn (2000, 408). Po mnenju avtorice sama deli-beracija ne zadošča. »Zadnji vidik demokracije, ki oblasti sili k upoštevanju novih potreb, vključuje strukturne ali institucionalne spremembe na podlagi moči,« kajti empirične študije izpričujejo, da »so bile oblasti pripravljene sprožiti programe za reševanje kritičnih potreb, kot je urbana revščina, šele po znatni mobilizaciji in kolektivnem angažmaju. Prav te ključne razsežnosti mobilizacije in vloge moči zagovorniki deliberativne demokracije ignorirajo.« (Kohn, 2000, 425.) Izpostaviti je treba, da je Habermas v svoji teoriji komunikacije vedno poudar-jal družbeno podstat javne sfere in to, da so tudi prakse komunikacije izraz ob-stoječih razmerij moči (Kohn, 2000, Warren, 2017). Kot v njegovi teoriji javne sfere ni šlo nikoli le za komunikacijo,6 tudi v svojem razumevanju deliberativne demokracije v ospredje nikoli ni postavljal le normativnih načel, temveč je bil 6 Kor poudarja politologinja Nancy Fraser (2006, 76): »Koncept javne sfere ni bil razvit samo z namenom razumeti empirične komunikacijske tokove, ampak kot normativna politična teorija demokracije. V tej teoriji je javna sfera razumljena kot prostor za komunikativno generiranje javne- ga mnenja, in to na načine, ki naj bi (vsaj nekoliko) jamčili moralno politično veljavnost. Pri tem pa je pomembno, kdo participira in pod kakšnimi pogoji. Poleg tega naj bi bila javna sfera medij mobiliziranja javnega mnenja kot politične moči.« Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 27 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 27 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 28 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja vedno pozoren tudi na družbeno vpetost javne deliberacije (Habermas, 2018). Oboje je z izpostavitvijo dialektike med »svetom življenja« in »sistemom« obravnaval v monumentalnem delu Teorija komunikativne akcije (Habermas, 1987). Svet življenja je v njem opisal kot sociokulturni svet, katerega člani so povezani s skupnim jezikom in skupno kulturno tradicijo, na drugi strani pa je »sistem«, ki je nastal s širjenjem trga in povečevanjem administrativnih dejav-nosti in je ločil od sfer življenja na videz samozadostni monetarni kompleks, ki skrbi za reprodukcijo družbe. Obenem je s sintagmo »notranja kolonizacija sveta življenja« opozoril na antagonistična razmerja med njima. Utemeljeval je, da podsistemi ekonomije in države vstopajo v simbolično reprodukcijo sve-ta življenja in potiskajo moralno-praktične elemente iz sfere zasebnega sveta in političnih javnih sfer. Prav zato je bil pozoren – tudi v delih o EU (Haber-mas, 2012) – na možnosti za dekolonizacijo »sveta življenja«. Brez upoštevanja teh razsežnosti je branje njegove teorije komunikacije in nje-no apliciranje v drugo raziskovalno polje izrazito dvodimenzionalno. Lahko vodi v napačne, prehitre sklepe in s sploščevanjem razmerij v iskanje le pra-gmatičnih rešitev, kar je v dobršni meri zajelo angloameriški diskurz delibe-rativne demokracije. Zato je treba poudariti naslednje: medtem ko se delibe-rativni demokrati ukvarjajo z vprašanjem, kaj deliberativna demokracija more storiti, umanjka poudarek na vprašanju, kaj deliberativna demokracija mora storiti, da bi se udejanjila tista načela, na katerih se skuša afirmirati. Med-nje sodi – najprej – enakost. Jasno je namreč, da enakost ne zadeva le po-stopkovnih vidikov deliberacije, temveč tudi vhodno in izhodno razsežnost v diskurzivni topiki deliberativne demokracije. Zato je pomemben poudarek o minimalnih ekonomskih sredstvih državljanov kot predpogoju za delujočo demokracijo, ki ga David Held izpelje iz Rousseauja: »Priznavanje nujnosti zmanjševanja neenakosti v lastništvu in nadzoru nad produkcijskimi sredstvi je Brez jasnih omejitev privatne lastnine ni mogoče izpolniti nujnega pogoja za de-7 mokracijo.« temeljno za možnost odprtosti, nepristranskosti zadev, o katerih se politično odloča. (Held, 1989, 227.) Na ravni izhodne razsežnosti so zato pomemb- na, a v diskurzu deliberativne demokracije premalokrat upoštevana opozorila epistemskih demokratov, da je deliberativna demokracija možna le v družbah z visoko stopnjo egalitarnosti (Cerovac, 2021) in da je treba biti pozoren na 7 Zato je seveda vprašanje deliberativnega odločanja na širši družbeni ravni tesno povezano s konceptom lastništva (proizvodnih sredstev), z distribucijo bogastva in s samim konceptom pravne države, v kolikor omogoča in dovoljuje perpetuiranje (prevelikih) družbenih razlik. Held se pri tem sklicuje na Rousseaujevo misel. Šele ko bo zagotovljeno, »da noben državljan ne bo dovolj bogat, da bi kupil drugega, in noben tako reven, da bi se bil prisiljen prodati« (Rous- seau v Held, 1989, 81), bo izpolnjen predpogoj za zagotavljanje enakosti kot predpogoja za demokratiziranje demokracije z vidika načel in standardov deliberativne demokracije. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 28 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 28 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije 29 rezultate sprejetih odločitev z vidika prispevanja ali neprispevanja k družbene-mu blagostanju (Rothstein, 2019). Povedno je, da se največ pozornosti v uvajanju prvin deliberativne demokracije namenja tistim področjem javnega interesa, ki terjajo praktične in pragma-tične rešitve za zelo konkreten problem v družbi, medtem ko so orodja za merjenje kakovosti deliberacije uporabljena za vrednotenje vsebinsko zame-jenih razprav. V zdajšnjem konceptu deliberativne demokracije kompleksnej-ših vprašanj, ki zadevajo strukturna neravnovesja in vprašanja moči v družbi, ni mogoče obravnavati. Nobena, še tako »idealna govorna situacija« ne more spremeniti izhodiščnih neravnovesij in njihovih percepcij. Tudi »naivno bi bilo pričakovati, da bi zgolj redefiniranje deliberativne situacije s sledenjem imperativu razuma lahko spremenila razmerja v moči …«, kar seveda implicira misel, da je treba vzeti »vprašanje moči kot jedrno postavko družbenih razmerij, ne pa razvi-jati orodja, ki naj bi pripomogla, da bi jih manj razumeli kot ‚problem‘« (Schne-iderhan in Khan, 2018, 684). Po drugi strani – na družbeni makroravni – z diskurzom deliberativne de-mokracije ni moč pojasniti, kakšne oblike deliberacije so pogojevale družbeni napredek, denimo povišanje minimalne plače ali uveljavljanje ženskih ali dela-vskih pravic. Tudi zato je John Dryzek, zavedajoč se, da današnje pravice niso bile pridobljene v procesu deliberacije, temveč vedno izbojevane z družbeni-mi boji, pod plašč deliberativne demokracije potisnil kritičnejšo diskurzivno demokracijo. S tem spremenjenim fokusom je analiziral pomen civilnodruž-benih gibanj v historični prizmi (Dryzek, 2000, 81–115), vendar se vpraša-nju, kako so te oblike deliberacije vpisane v današnje deliberativne prakse, ni posvetil. Šele celovitejša sociološko-historična metoda, ki upošteva razvoj in ustroj družbenointegrativnega diskurza, reze in zareze v njem, pa tudi družbe-ne specifike – kot je zapisal Habermas (2001) – razreševanja konfliktov skozi »kreativno uničenje« sedanjosti v imenu prihodnosti, lahko osvetli posebnosti današnjih oblik deliberacije v posameznih družbah. Brez upoštevanja teh epi-stemskih kontekstov so neortodoksni odzivi na današnje transnacionalne izzi-ve v konkretnih družbenih okoljih lahko percipirani le kot posledica nekakšne kognitivne disonance, ki naj bi jo lahko pozdravila »dobra deliberacija«. Mnogi vodilni teoretiki demokracije svarijo, da je dajanje prevelike teže po-stopkovnim vidikom demokracije lahko kontraproduktivno. Po njihovem mnenju je treba ocenjevati kakovost demokracije tudi z vidika raznovrstnosti politične izbire, ki jo ponuja (Føllesdal in Hix, 2006), medtem ko epistem-ski demokrati (Cohen, 1986; 1997) trdijo, da vsaka demokracija potrebuje dodatne varovalke, pri čemer, izhajajoč iz modela deliberativne demokracije, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 29 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 29 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 30 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja zagovarjajo epistemsko »kakovost odločanja« (Goodin in Spiekermann, 2018) in zavezo za udejanjanje politik, ki prispevajo k splošnemu blagostanju kot ključni normi dobre demokracije (Rothstein, 2019). V tej perspektivi se epi-stemski demokrati upravičeno vprašujejo, v kolikšni meri lahko deliberacija prispeva k iskanju najboljše rešitve za družbeno dilemo, kdaj pa je boljše pre-pustiti glas stroki. Od tod nihanja v iskanju odgovorov na vprašanje, kdaj in v katerih primerih lahko »skupnostna deliberacija« prispeva višjo epistemsko kakovost (Estlund in Landemore, 2012) v primerjavi s postopki odločanja v klasični reprezentativni demokraciji (Shapiro, 1999) ali celo le z deliberacijo »poučenih« (Brennan, 2017). Vsekakor je treba upoštevati tudi mnenje filozofa znanosti in medicinske etike Giovannija Boniola (2012). Avtor ene izmed redkih knjig o zgodovini de-liberacije v Evropi namreč opozarja, da je deliberacija težavna, saj zahteva, če naj bo uspešna, kompetentno poznavanje predmeta razprave. Po njegovem nobeden, ki ni dovolj seznanjen s tematiko ali nima zadostne deliberativne zmožnosti, ne bi smel biti pripuščen v deliberativno razpravo. Te omejitve po njegovem omogočajo dobro deliberacijo in ustrezno deliberativno demokra-cijo, saj drugače razprava degenerira v demagogijo in hipokrizijo (Boniolo, 2012). Seveda pa deliberacija ne zadeva le komunikacije. Toda deliberativna demokracija v sedanjem konceptu ne zmore upoštevati mnenj tistih, ki zaradi različnih razlogov ne želijo sodelovati v (javni) deliberaciji ali svoja mnenja iz-ražajo v nejavnih sferah (Steiner, 2012). V tem smislu se v teoriji deliberativne demokracije premalokrat izpostavlja – kot je navedeno v slovarju Merriam--Webster – izvorno dvojni pomen besede deliberacije; kot notranji proces v posamezniku in rezoniranje v skupnosti. Tudi v atenskem polisu – prislovič-nem zgledu kakovostnega sprejemanja odločitev v skupnosti – je deliberacija (τὸ βουλεύεσθαι) pomenila prav tako proces »notranje« deliberacije o temi, ki so jo predstavili profesionalni govorci (Cammack, 2020). Prenos diskurzivne topike deliberativne demokracije v kontekste vgrajene deliberacije Celovit pristop v proučevanju deliberacije v kompleksnih, življenjsko-svetnih okoljih zahteva premik od proučevanja le postopkovne ravni k razumevanju, da so z vidika legitimnosti sprejetih odločitev pomembni tako izhodiščni kon-teksti (input), sam postopek odločanja (through-put) kot tudi njihovi družbeni učinki (output). Skupno dobro se pri tem v historični prizmi kaže kot predmet in učinek deliberativnih praks znotraj daljšega poteka epistemskih zgodovin, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 30 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 30 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije 31 s čimer se pretekle prakse prilagajajo novim izzivom. Na osnovi dosedanjih dognanj izpostavljam nekatere izmed možnih vstopov v širši spekter razisko-vanja vgrajene deliberacije o skupnem dobrem, pri čemer prevajam diskurziv-no topiko deliberativne demokracije na sistemsko raven. Nekateri teoretiki deliberativne demokracije se posvečajo tudi zgodovini deli-beracije. Vendar so analizirani primeri predstavljeni v ahistorični prizmi. Kot prapočela današnjih minijavnosti navajajo deliberativne prakse v starogrških polisih (Cammack, 2020), s posebno pozornostjo proučujejo tudi delibera-tivne prakse v mestnih skupščinah v ameriških državah 17. stoletja (Bryan idr., 2019). Izstopata interdisciplinarna raziskava o deliberativni demokraciji v zgodnji ameriški republiki (Gustafson, 2011) in omenjena filozofska razprava izpod peresa Giovannija Boniola (2012) o antičnih, srednjeveških in novove-ških deliberativnih praksah (glej tudi Boniolo in Schiavone, 2015). Značilno je, da večina teoretikov deliberativne demokracije izpostavlja pomen izhodiščnih kontekstov v analizi deliberacije v državah t. i. tretjega sveta (Marin, 2006) in s poudarkom na raziskovanju kulturnih kontekstov v oblikovanju javne sfere (gl. npr. Sass, 2018). Schneiderhan in Khan (2018) opozarjata, da pri tem premalo pozornosti namenjajo dejstvu, da ti modeli ob prenosu v tuja okolja nikoli ne funkcionirajo na enak način kot v izvornih kontekstih, temveč se prilagodijo specifikam okolja. Zato je v analizi treba upoštevati zgodovinske in situacij-ske kontekste, ki tvorijo deliberacijo, z razumevanjem, da gre vedno za več oblik deliberacij, ki jih usmerja sorodna, a vendar drugačna logika. Seveda pa demokracija ni le sprejemanje odločitev, temveč zajema tudi vprašanja, kako so vsakodnevna življenja ljudi vpeta v družbena razmerja. Avtorja zagovarjata relacijsko razumevanje deliberacije, ki ne zadeva le »čistega« procesa, ki ga je mogoče abstrahirati iz zgodovinskih kontekstov in družbenih procesov, tem-več je treba raziskati, na kakšne načine je deliberacija ukoreninjena v te kon-tekste in procese kot njihov pogoj in rezultat (Schneiderhan in Khan, 2018). Takšno razumevanje razvoja in vpliva deliberativnih praks v transhistorični prizmi korespondira s potrebo po analizi historiata javnih sfer, raziskovalne-ga področja, ki je zaradi fokusa na teoretične, normativne vsebine javnih sfer zanemarjeno.8 Tudi na izkustveni ravni lahko opazimo, da obstajajo različne 8 Teorija javne sfere temelji na Habermasovi družbenozgodovinski analizi nastanka meščanske javne sfere kot idealno tipske formacije, ki jo umešča v salone, kavarne in literarne kroge An- glije, Nemčije in Francije v 16. in 17. stoletju. Vendar pa zgodovinska analiza Habermasu predvsem služi kot ozadje za predstavitev normativnega ideala javne sfere, manj pozornosti pa posveča specifičnostim razvoja javnih sfer v smislu empirične analize različnih oblik javnih sfer. Opazimo lahko tudi, da tako teorija javne sfere kot deliberativne demokracije, vsaj v njunih prevladujočih različicah, zgodovinske, kulturne in kognitivne okvire obravnavata kot Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 31 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 31 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 32 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja prakse javne deliberacije in različne oblike javnih sfer kot rezultat njihove spe-cifične evolucije. Zato je treba raziskati, kako se je javna sfera – kot „podro-čje med zasebno sfero in sfero javne oblasti“, tj. kot „vmesna struktura“ med družbo in državo (Habermas, 1989, 30–31) – oblikovala na ozadju različnih zgodovinskih okoliščin, vrednostnih sistemov, jezikovnih in komunikacijskih posebnosti, zaradi vpliva različnih tradicij, kultur ter posebnosti v vzposta-vljanju ravnovesja med religioznimi tradicijami in sekularnostjo. Vse te oko-liščine so vplivale na specifične načine pretvorbe protopolitičnega v politično v času nastanka modernih političnih in drugih institucij in na vzpostavljanje razmerja med zasebnim in javnim, kar tvori jedro teorije javne sfere. Rezultat teh procesov je specifična konfiguracija družbenointegrativnega diskurza, ki se izraža v posebnostih javne sfere in javne deliberacije in v neskladjih med vzpostavljenimi implicitnimi družbenimi pogodbami ter percepcijo in imple-mentacijo demokratičnih standardov.9 Analiza kontekstov vključuje spoznanje, da so percepcije dilem in izzivov družbenozgodovinsko, ekonomsko in tudi kognitivno pogojene. Tudi Jürgen ovire pri uresničevanju progresivne, na razumu temelječe javne razprave med enakimi in svo- bodnimi posamezniki, ki odločajo o skupnem dobrem – nekaj, kar je treba preseči z novimi, na razumu temelječimi regulativnimi okviri. Raziskovalci, ki delujejo na področju javne sfere, so se obravnave njenih zgodovinskih vidikov lotili predvsem v povezavi z vključevanjem in spolno zaznamovanostjo javne sfere (Young, 2000). Na tej podlagi so bili razviti koncepti, kot so plebejske in proletarske javne sfere (Negt in Kluge, 1993) ter protijavnosti (Fraser, 1990). Na ta problem so pozorni nekateri analitiki javne sfere (Pinter, 2005), zlasti pa Andreas Koller (2010). Ob tem je treba dodati, da je Habermas po izidu Strukturnih sprememb javnosti večkrat ponovil, da sodoben javni prostor vključuje več aren in javnosti. Najbolj sistematično se je na kritike odzval v prispevku Further Reflections on the Public Sphere (Habermas, 1996). V njem je pojasnil, da je neupravičeno pustil ob strani »plebejske« javnosti, kot so bili angleški in francoski jakobinci, Robert Owen in zgodnji socialisti – čartisti, danes pa v njih prepoznava »zgodovinske temelje sodobnih oblik javne komunikacije« (Habermas, 1996, 426). Dodal je še, da ni bil dovolj pozoren na izključenost žensk iz meščanskih javnosti, premalo je problematiziral dejstvo, da lahko v meščanski javnosti participirajo le lastniki, več pozornosti pa je v tem tekstu posvetil civilni družbi in družbenim gibanjem, v katerih je videl potencial za artikulacijo zahtev iz »sveta življenja«. In sklenil: »Ne vem, do kakšnega zaključka za teorijo demokracije bi prišel, če bi danes znova skušal analizirati strukturne spremembe javnosti. Morda bi bile moje ocene manj pesimistične, morda bi ponudil oceno, ki bi šla onkraj le kljubovalnih formulacij.« (Habermas, 1996, 457.) Povedno je, da so se razmisleki o javnih sferah onkraj njenih normativnih postulatov v širši sociološki in historični prizmi razprli šele z nastopom družbenih omrežij (glej 7. poglavje). 9 Te razlike v konfiguraciji implicitnih družbenih pogodb in posledično razumevanje strukture in vloge javne sfere v konkretnih družbah so opazne tudi znotraj Evrope. Z njimi se soočajo raziskovalci, ki se ukvarjajo s sociologijo Evropske unije (Outhwaite, 2008), evropske javne sfere (Fossum in Schlesinger, 2007; Koopmans in Statham, 2010), še posebej pa sociologi, ki uporabljajo družbenokonstruktivistične teorije (Delanty in Rumford, 2008), teorije reflek- sivne modernizacije (Beck in Grande, 2007) ali neofunkcionalistične teorije in pristope (Haas, 1958) za teoretiziranje možnosti v integraciji Evrope. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 32 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 32 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije 33 Habermas, avtor teorije javne sfere, ki danes velja za racionalista in razsvetljen-skega misleca par excellence, se je v svojih knjigah lotil teh vprašanj, zlasti v svo-jem tour de force projektu Teorija komunikativnega delovanja (Habermas, 1984; 1987), se je posvetil proučevanju vpliva tradicije, kultur in vrednot, čeprav z namenom, da s komunikativno racionalnostjo, ki jo predstavlja kot epistemsko nadrejeno, preseže oblike kognitivno-instrumentalne racionalnosti. Kognitiv-ne procese namreč vedno določajo različne oblike s socializacijo ponotranjenih vzorcev o dobrem in zlem, močnem in šibkem, pri čemer ne gre le za vpliv preteklih družbenozgodovinskih okoliščin, temveč tudi za permutacije ritua-lov, pravil, navad in narativov, ki iz nabora sestavin običajnega prava osmišljajo neko skupnost, in vsebine, ki zadevajo »mitologijo« skupnosti. Deliberacijo zaznamujejo tudi semantične lastnosti in posebnosti jezikov in s tem korpus, povezan z literaturo in ustnim izročilom skupnosti. Te vsebine določajo per-cepcije izzivov in partikularna in univerzalna pojmovanja skupnega dobrega, a tudi voljo za njegovo udejanjanje. Obenem sodobna znanost potrjuje, da člo-vek sprejema odločitve tudi na osnovi »iracionalnih« vzvodov; intuitivno, ču-stveno, preddiskurzivno (Lazzarato, 2014), torej onkraj starogrškega korpusa politeia, dunasteia, isegoria and parrhesia. Teoretiki deliberativne demokracije se v svojih analizah posvečajo vlogi čustev (Polletta idr., 2001), tudi vprašanjem participacije in inkluzivnosti (Young, 2002; Benhabib, 1996), nove možno-sti za sistemski pristop v raziskovanju izhodiščnih kontekstov deliberacije pa ponujajo denimo orodja kognitivne zgodovine (Dunér in Ahlberger, 2019) in zlasti kognitivne psihologije (Pinker, 2018; Sunstein, 2021, Heath, 2024). Vse omenjeno seveda nakazuje zelo različne pristope v raziskovanju vložkovne (input) ravni deliberacije. Vsak izmed pristopov posebej in interdisciplinarno lahko osvetli, kako se tvorijo vzorci deliberacije na preteklih izkušnjah in na kolektivnih spominih. Vendar ta dognanja dobijo svoj konceptualni pomen in smisel šele, ko jih povežemo z drugima razsežnostma deliberativne situacije. Sodobne razprave o deliberaciji so utemeljene na proučevanju postopkovne (throughput) razsežnosti. Vendar je tudi ta razsežnost razumljena ahistorično, saj ne upošteva, da so današnje oblike deliberacije na sistemski ravni vedno tudi izraz preteklih deliberativnih praks. Sama deliberacija v deliberativni demo-kraciji je zato fenomenološko krožnega značaja; nastopa kot afirmativ statusa quo, z neznatno zmožnostjo sprememb v razumevanju in korigiranju družbe-nih koordinat. V tem smislu so upravičeni pomisleki Chantal Mouffe, da je iskanje kompromisa, ki »združuje politiko z moralnostjo, razumljeno v racionali-stičnih in univerzalističnih pojmih«, lahko tudi škodljivo. Po njenem ima takšen pristop »negativne posledice na demokratično politiko, saj briše razsežnost antago-nizma« (Mouffe, 2002, 57). Dobro delujoča demokracija mora vključevati tudi Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 33 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 33 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 34 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja agonizem, zahteva konfrontacijo mnenj in stališč. Če ta umanjka, je vedno nevarnost, da jo »zamenja konfrontacija med brezpogojnimi moralnimi vrednota-mi in esencialističnimi oblikami identifikacije. Preveč poudarka na konsenzu skupaj z odporom do konfrontacije vodi k apatiji in k nezadovoljstvu s politično partici-pacijo« (Mouffe, 2002, 57). Ta boj mnenj in stališč seveda tudi v deliberativni demokraciji v svojih ciljih po njenem ne bi smel biti arbitraren. Temeljiti mora na liberalnih načelih »svobode in enakosti za vse« pri čemer gre le »za razlike v interpretaciji teh načel« (Mouffe, 2002, 58). To pa nas pripelje k tretji razsežnosti deliberacije: output legitimnosti. V nor-mativno teorijo deliberativne demokracije je umeščeno predvidevanje, da bo sam proces deliberacije, upoštevaje načela deliberativne demokracije, generiral učinke, ki zadevajo skupno dobro. Skupno dobro je zato postavljeno kot aksi-om, nujni rezultat dobre deliberacije. Pričakuje pa se drugačno usklajevanje interesov posameznika v procesu deliberacije (Mansbridge idr., 2010), saj naj bi udeleženec v sebi začutil nujo, da preseže svojo egocentrično perspektivo in kot odgovorni državljan a priori odloča v skupno dobro (Ackerman in Fish-kin, 2008). Na tej osnovi je O‘Flynn postavil tezo, da je javni interes v osnovi moralna ideja, ki zahteva ustrezno vedenje v političnem življenju in ravnanje v sprejemanju kolektivno zavezujočih rešitev (O‘Flynn, 2010, v: Steiner, 2012, 89). Takšno razumevanje dobre deliberacije sicer ne pomeni, da so partiku-larni interesi izključeni iz razprave. Toda vsakdo, ki zagovarja v razpravi za-sebni interes, »mora jasno nazorno ponazoriti, zakaj je ta kompatibilen oziroma prispeva k skupnemu dobremu« (Steenbergen idr., 2003, 25–26). Deliberativni demokrati se sicer zavedajo, da udeleženci vstopijo v razpravo z vnaprejšnjimi pogledi o tem, kaj naj bi bilo skupno dobro, vendar naj bi proces deliberacije zbližal njihova stališča do različnih stopenj. Mansbridge idr. (2010) ponuja-jo štiri modele zbližanja na osnovi njihovih učinkov: konvergenca (stapljanje različnih pogledov), nepopolno teoretizirani argumenti (spoštovanje različnih pogledov), integrativno pogajanje (razkrojitev problema) in popolno koopera-tivno in distributivno pogajanje (pošten izid) – Mansbridge idr., 2010, 70–72. Pojmovanje skupnega dobrega je v deliberativni demokraciji hermenevtično in v svoji pluralnosti sodobno, vendar petricificira sociološko in ontološko vpra-šanje skupnega dobrega. Zdi se, da ravno ta nedorečenost, ki je strukturno sicer nujna v deliberativni demokraciji, preobraža, kot se je izrazil Goodin (2018), plemenito idejo v le pragmatično. Povedno je, da je v današnjem političnem diskurzu kategorija skupnega do-brega v dobršni meri izločena iz javnega diskurza oz. se je znašla na njegovem obrobju. V substancialnem smislu se je ohranila v komunitarističnih teorijah (Etzioni, 2004) in v različnih konceptih skupnega (Ostrom, 2021; Hardt in Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 34 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 34 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije 35 Negri, 2011). Medtem ko ekonomski liberalci menijo, da trg najbolje ureja razmerja v družbi v smeri skupnega dobrega, neo- in ultraliberalci konceptu odrekajo vsako veljavo, kajti zanje družba ne obstaja. Kot substancialna kate-gorija je iz javnega diskurza zagotovo iztrgana tudi zato, ker s svojo seman-tično navezavo na skupnostno evocira politike, utemeljene na nacionalnem izključevanju (Delanty, 2009).10 Tudi zato je danes bolj uveljavljena distri-butivna kot pa skupnostna koncepcija skupnega dobrega (Hussain, 2018). Termin skupno dobro seveda vsebuje zelo različne konotacije. Zavedajoč se njegove teoretične ambivalentnosti in neoprijemljivosti, ki izhaja iz različnih diskurzivno, sociokulturno in epistemsko pogojenih razumevanj, ga v konte-kstu te razprave uporabljam najprej kot relacijski pojem, kot označevalec, ki zadeva različne percepcije tega, kaj je dobro za vse člane družbe. Uporabljam ga tudi kot transhistoričen in preddiskurziven pojem, katerega vsebino izraža-jo posamezni političnoideološki narativi legitimizacije družbenega reda, a tudi kot obče razumljivo kategorijo, ki je relevantna v iskanju skupnih, okoljsko in socialno trajnostnih rešitev za sodobne izzive na lokalni, nacionalni, transna-cionalni in globalni ravni. Raziskovalni model in njegove implikacije za empirično analizo Dosedanja dognanja ponazarjam s tabelo (1), ki shematizira celosten pristop k razumevanju vgrajene deliberacije v kompleksnih okoljih. Zasnovana je v obliki indikacije delovišč, ki zadevajo konceptualno raziskovanje deliberacije v življenjsko-svetnih okoljih, pri čemer ta pristop omogoča, upoštevajoč logiko raziskovanja, kontekstualizacijo deliberativnih praks v njihovi transhistorično-sti in kontingentnosti. Obenem nakazuje točke, kjer se na področju prouče-vanja deliberacije križajo tematike različnih disciplin – sociologije, zgodovine, filozofije, političnih ved, antropologije, komunikologije, pravnih znanosti in specializiranih disciplin, kot so socialna epistemologija, politična psihologija, moralna psihologija, filozofija vednosti, temeljne raziskave s področja spre-jemanja odločitev. Raziskovalna shema dobi svoj pomen šele z navzkrižnim upoštevanjem vseh navedenih tematik, ki tvorijo deliberativno situacijo v soci-okulturnem okolju, pri čemer se specifike deliberativnih praks izostrijo šele z umestitvijo v transnacionalno primerjalno okolje, zaznamovano z drugačnimi skupnostnimi epistemologijami (Fox, 2020). 10 Pri tem je treba spomniti, da je nacionalna država kot emanacija skupnega omogočila raz- voj javne deliberacije, stabilizirala temeljne postulate sodobnih demokracij in na tej osnovi ustvarila okolje za oblikovanje različnih, partikularnih in univerzalnih pojmovanj skupnega dobrega (Habermas, 2001; Calhoun, 2007). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 35 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 35 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 36 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Partikularistični aspekti IZHODIŠČNI POLITIČNA PARTIKULARNO KONTEKSTI KULTURA SKUPNO DOBRO • družbenozgodovin- • specifike javne sfere • politične doktrine ske posebnosti, • komunikativna • partikularne vredno- kolektivni spomin racionalnost (kako- te in demokratične • normativna racional- vost deliberacije in norme nost (kultura, legitimnost) • družbena pogodba vrednote, tradicija) VGRAJENE OBLIKE DELIBERATIVNI VIZIJE DELIBERACIJE SISTEM PRIHODNOSTI TVEGANJA IN KOMUNIKACIJSKI GLOBALNO IZZIVI MODUSI SKUPNO DOBRO • nacionalna in trans- • razvoj in vpliv novih • okoljsko in socialno nacionalna raven medijev in tehnologij trajnostni razvoj • primerjalni aspekti Univerzalistični aspekti Shema je komplementarna orodjem za merjenje deliberacije na sistemski rav-ni, kakršna ponuja V-Dem. Hkrati pa, skladno s kritikami tega načina evalva-cije deliberacije, predstavljenimi v tem poglavju (Boswell in Corbett, 2021), pomembno dopolnjuje ta model z iterativnim razumevanjem sistemske deli-beracije tako, da diskurzivno topologijo deliberativne demokracije preslika na transhistorično raven. Pri tem pri legitimnosti vložka (input) upošteva zgo-dovinske in kulturne kontekste, na izhodni (output) ravni prihodnostne vizije v družbi, na postopkovni (throughput) ravni pa različne sestavine, ki tvorijo deliberativni sistem.11 Poudariti je sicer treba, kar bom podrobneje obravnaval 11 Izpostaviti je treba, kot ugotavljata tudi Friess in Eilders (2015), da so raziskovalni pristopi, ki upoštevajo vse tri ravni legitimizacije, zelo redki v študijah deliberativne demokracije, večina raziskav se osredotoča le na eno razsežnost, najpogosteje seveda postopkovno. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 36 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 36 18. 03. 2025 09:31:07 18. 03. 2025 09:31:07 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije 37 v kasnejših poglavjih, da orodja V-Dem v historični prizmi zelo nazorno pri-kažejo obratno sorazmerno odvisnost med kakovostjo deliberacije in stopnjo avtoritarnosti. Ob uveljavljanju avtoritarnih tendenc v družbi namreč vsi in-dikatorji deliberacije strmoglavijo, povzpne se le indikator skupnega dobrega, na katerega se, čeprav v njegovi singularni percepciji, populisti sklicujejo kot na »voljo ljudstva« (Müller, 2016). Z uporabo orodij V-Dem za merjenje de-liberacije se lahko prepričamo tudi, da je dvig kakovosti deliberacije navadno znanilec demokratičnih sprememb. To izpričuje občuten vzpon kakovosti de-liberacije ob padcu režima Slobodana Miloševića leta 2000 v Srbiji. Tudi na Hrvaškem se je konec devetdesetih let, ko je umrl dotedanji predsednik Franjo Tuđman, kakovost deliberacije naglo izboljšala. V obeh primerih se je kompo-zitni indeks deliberacije na lestvici od 0 do 1 povzpel za 0,5 indeksne točke. Po drugi strani pa je že v času prvega mandata ameriškega predsednika Donalda Trumpa indeks deliberacije ZDA upadel za 0,3 indeksne točke.12 V večini državah, ki so vstopile v Evropsko unijo leta 2004, z orodji V-Dem beležijo postopen, a občuten upad kakovosti deliberacije. Po mnenju razisko-valcev, ki so analizirali kakovost deliberacije v teh državah med letoma 1990 in 2020, je zlasti poslabšanje te sestavine demokracije – in ne erozija vladavine prava – ključni razlog za nazadovanje njihovih demokracij (Gora in de Wil-de, 2020). Analitiki V-Dem v poročilu za leto 2020 izpostavljajo vzpon avto-kratskih sistemov v svetu, kar pripisujejo zlasti prekomerni uporabi izrednih pooblastil in omejitvam medijskih svoboščin zaradi ukrepov zoper pandemijo kovida 19 (Alizada idr., 2021, 10). V poročilu je posebej izpostavljena Sloveni-ja, ki naj bi skupaj s Čilom, Portugalsko in Republiko Južno Afriko zdrsnila iz liberalne v državo s pomanjkljivo demokracijo. Skrb vzbujajoča je ugotovitev, da v zadnjem desetletju nobena izmed držav v Severni Ameriki, zahodni in vzhodni Evropi ni napredovala, Madžarska, Poljska, Srbija, Slovenija in ZDA pa so močno nazadovale (Alizada idr., 2021, 18; gl. Hellmeier idr., 2021). Orodja V-Dem, ponujajo nekatera pojasnila,13 vendar ne prikažejo, da so dana-šnji vzorci deliberacije in sprejemanja odločitev na različnih ravneh družbe re-zultat usklajevanj in prelomov v procesu prilagajanja družbenointegrativnega diskurza različnim oblikam družbene ureditve, napredovanja demokratičnih postulatov, formaliziranja človekovih pravic in pojmovanj skupnega dobrega. V tem poglavju sem skušal utemeljiti, da so pretekli načini teh urejanj in 12 Orodja V-Dem so dostopna na strani: https://www.v-dem.net/en/online-graphing/ (zadnji dostop: 1. 12. 2024). 13 Od leta 2016 V-Dem sicer podkrepi svoje izsledke z analizami družbenih in političnih kontekstov. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 37 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 37 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 38 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja usklajevanj vpisani v politično, družbeno, kulturno in gospodarsko tkivo vsa-ke družbene enote, vendar ne nujno linearno in na istem področju. Bistveno določajo načine sprejemanja novih vzorcev deliberacije na različnih ravneh družbenega življenja in upravljanja; včasih tudi z zavestno negacijo dotedanjih deliberativnih praks, kar v slovenskem primeru velja za kompleksen odnos do participativne in deliberativne demokracije zaradi ambivalentnih izkušenj s socialističnim samoupravljanjem. Seveda pa logike teh usklajevanj ne moremo zajeti le z induktivno metodo, temveč jo je treba zaobjeti tudi v njenih empiričnih obličnostih, kar vključuje – kot bom nakazal v sklepnih poglavjih – tudi uporabo računskih metod v ana-lizi. Potrebo po upoštevanju družbenozgodovinskih in sociokulturnih konte-kstov v novejših raziskavah izpostavljajo tudi nekateri deliberativni demokrati (Bächtiger in Parkinson, 2019). Schneiderhan and Khan (2018) se zavzemata za sociološki pristop k analizi deliberacije, ki bi vključeval empirične izsledke, pridobljene na osnovi raziskovalčevih vpogledov, z analizo konverzacij in s po-globljenimi intervjuji. Na ta način bi po njunem dobili vpogled v svet življenja (Habermas, 1987), v relacijski prostor med različnimi družbenimi segmenti, v katerem so utelešena s kulturo pogojena razumevanja in soglasja, kar vse tvori ozadje deliberacije. Tudi Boswell, Corbett in Rhodes (2019) zagovarjajo inter-pretativno, decentralizirano in primerjalno metodo v empiričnem raziskova-nju deliberacije, s poudarkom na identificiranju družbenih dilem kot osnovne enote deliberacije. Nekateri vodilni teoretiki deliberativne demokracije danes prav tako menijo, da je na sistemski ravni interpretacija nujen del analize de-liberacije (Dryzek, 2016). Sklepne misli Interpretativni pristop v proučevanju deliberacije v realnih okoljih je smiseln zato, ker misli družbene pojave v njihovi lastni razvojni logiki, obenem pa s po-udarkom na primerjanju potrjuje dejstvo, da se kljub zelo različnim družbenim kontekstom ljudje povsod srečujejo s podobnimi dilemami, ki jih razrešujejo z različnimi, a vendar sorodnimi oblikami deliberacije. Seveda pa takšen pristop zahteva zamejitve. Zato sem v tem poglavju kritično dopolnil in prevedel di-skurzivno topiko deliberativne demokracije na področje vgrajene deliberacije, ključna torišča pa opredelil v tabeli 1; toda z zavedanjem, da so lokalne oblike deliberacije in percepcije skupnega dobrega v današnjem svetu tudi odsev glo-balnih oblik deliberacije o skupnem dobrem. Spričo globalnih izzivov, zlasti podnebnih sprememb, zato ključna raziskovalna naloga ni razplet specifičnih Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 38 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 38 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Prvo poglavje: Transhistorične prakse deliberacije 39 deliberacij v posamezne niti, temveč jih povezati v njihovem modusu operandi tako, da z izpostavitvijo transhistoričnega sintetizirajo lokalne oblike delibe-racije z globalnimi izzivi. Prvi korak na tej poti je dešifriranje deliberativnih vzorcev družbenointegrativnega konsenza, v primeru te knjige – slovenskega. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 39 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 39 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 40 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 40 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 41 Drugo poglavje Vgrajene prakse deliberacije in protopolitično v slovenskem pripovednem izročilu Namen poglavja je na primeru oblikovanja slovenskega družbenointegrativ-nega diskurza osvetliti vlogo pripovednega izročila (Kropej Telban, 2021) z vidika družbenozgodovinsko, kulturno in vrednotno pogojenih vzorcev odlo-čanja. Ljudske pravljice so namreč pomemben vir za identifikacijo in analizo vgrajenih praks deliberacije z vidika njihovega učinkovanja v transhistorični prizmi. V tem poglavju jih zato obravnavam kot izraz in odsev specifičnih kulturnih/kognitivnih matric, ki s svojim naborom, zamejevanjem in konci-piranjem vrednotnih in drugih dilem zaznamujejo tradicionalne vzorce odlo-čanja. Moje izhodišče je, da lahko s primerjalno analizo inačic iste pravljice v različnih kulturnih okoljih dobimo uvide v kognitivne matrice, ki zaznamujejo transhistorične vzorce odločanja v skupnosti. Ljudske pravljice so namreč po eni strani univerzalne, večina namreč tematizira dileme, ki so lastne vsemu človeštvu, hkrati pa so partikularne, saj se ob prenosu motivov prilagodijo kul-turnemu okolju.14 Ljudske pravljice me zato zanimajo kot izraz »normativne 14 Omenjeno tezo, uveljavljeno v sociološki teoriji pravljic (Zipes, 2012), podkrepljuje filoge- netska analiza 275 pravljic, ki sta jo opravila folkloristka Sara Graça da Silva in antropolog Jamie Tehrani. Ugotovila sta, da ima večina kanoniziranih pravljic skupni izvor, ki v nekaterih primerih sega celo v bronasto dobo, a tudi, da je večina klasičnih pravljic indoevropskega izvora (Graça da Silva in Tehrani, 2016). Rezultati njune študije kažejo še, da so »motivi v pravljicah brezčasni in dokaj univerzalni, sestavljeni iz dihotomij, kot sta dobro in zlo,; pravilno in narobe, kazen in nagrada, moralno in nemoralno, moški in ženske ... Navsezadnje pa so ljudske pravljice, čeprav veljajo za fikcijo in celo manjvredno obliko narativov, odlične študije primerov za Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 41 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 41 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 42 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja racionalnosti«, vezane na teleološke, s tradicijo in kulturo pogojene prakse od-ločanja v skupnosti (Habermas, 1984). Moja izhodišče je, da vgrajene matrice odločanja zaznamujejo razvoj in značilnosti družbenointegrativnega diskurza v polju, ki ga imenujem protopolitično. S terminom protopolitično označujem tradicionalne vzorce odločanja, re-ševanja konfliktov in pojmovanj dobre družbe, kot so bili v času formiranja nacionalnih držav vpisani v politično kulturo neke skupnosti. Zgodovinsko gledano se termin protopolitično nanaša na Hobsbawmove analize sestavin protonacionalizmov, predvsem pa na njegov termin »predpolitičnih ljudi, ki še niso iznašli ali so šele na začetku iskanja posebnega jezika, v katerem bi izrazili svoja stremljenja do sveta« (Hobsbawm, 1965, 2). Zgodovinar poudarja, da je različno razumevanje »nacionalnega čustva« imelo pomembno vlogo pri vzpo-stavljanju posebnosti politične kulture znotraj novonastalih modernih nacio-nalnih držav. Na tej osnovi so se izoblikovale tudi percepcije demokracije in pojmovanja politične skupnosti v specifični družbi (Hobsbawm, 1990, 46–79; Hobsbawm, 1979). Hobsbawm ponuja širši vpogled na prevajanje protopolitičnega v političnost nacionalne države, manj pa se posveča mikroravni analize v preobrazbi prete-klih oblik odločanja. Povsem drugačen pristop do protopolitičnega je razvil marksistični teoretik kulture Fredric Jameson v vplivni študiji Politično neza-vedno. Jameson je tudi na osnovi Proppove strukturalistične analize ljudskih pravljic izoblikoval trodelno hermenevtično shemo za interpretacijo literarnih narativov v odnosu do marksistične dialektike. Ključni cilj njegove analize je bil raziskati, kako se družbeni konflikti izražajo v teh narativih, pri čemer je skušal zaznati »ideologeme … najmanjše smiselne enote v bistvu antagonističnih kolektivnih diskurzov družbenih razredov« (Jameson, 2002, 61). V primerjavi z omenjenima pristopoma v analizi protopolitičnega v histo-ricistični perspektivi, ki ponujata bodisi širši vpogled v procese prehoda iz predmoderne v moderno dobo bodisi razgrinjata inherentne mehanizme razrednega boja, me v tem poglavju zanima protopolitično predvsem v od-nosu do razvoja in strukture družbenopolitičnega diskurza. Protopolitično zato uporabljam kot operativni termin, zajemajoč nabor norm ali referenčni kod skupnosti, ki zadevajo z vrednotami in kulturo pogojene transhisto-rične vzorce odločanja. Zanima me, kako ti vzorci, ki so se razvili v polju medkulturne primerjave in raziskovanje človeškega vedenja, vključno s sodelovanjem, odločanjem [in tako naprej].« The Guardian, 20. 1. 2016: Fairytales Much Older than Previously Thought, Say Researchers. https://www.theguardian.com/books/2016/jan/20/fairytales-much-older-than- previously-thought-say-researchers (zadnji dostop: 6. 5. 2023). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 42 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 42 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Drugo poglavje: Vgrajene prakse deliberacije ... 43 protopolitičnega, vplivajo na razvoj in značilnosti politične kulture znotraj sodobnih družb.15 Moj pristop je strukturno podoben Habermasovemu tour de force prizadevanju v njegovi Teoriji komunikativnega delovanja. V tej študiji je zasnoval orodja za proučevanje in validacijo komunikacijskih praks, ki jih povezuje s teleolo-ško normativno racionalnostjo à propos komunikativne racionalnosti, ki jo želi performativno vzpostaviti (Habermas, 1984; 1987). V primerjavi s Haberma-sovim je moj pristop bolj odprt in kontingenten v odnosu do tradicionalnih praks odločanja. Bolj kot njihova validacija me zanima njihovo učinkovanje v transhistorični perspektivi. Hkrati pripovedno izročilo, torej izbor gradiva za proučevanje teh vzorcev, terja pristop, ki misli ljudske pravljice v njihovi lastni logiki, ki jo primarno zaznamuje neintencionalnost in prenos kolek-tivnih izkušenj (Benjamin, 2019, 48–76). Na teh ozadjih bom analiziral ljud-ske pravljice prek triangulacije načel deliberativne demokracije (spoštovanje, vključevanje, argumentiranost in skupno dobro). Predstavljena izhodišča sledijo sociološki teoriji pravljic Jacka Zipesa, ki jo je razvil na osnovi teorije memetike (Zipes, 2012). Ta temelji na razumevanju transhistoričnega in kulturnega prenosa pravljičnih motivov kot memov, eno-stavno zapomnljivih osnovnih narativnih elementov, ki se prilagajajo – skla-dno s »klasično« evolucijsko teorijo – divergentno novemu kulturnemu okolju. Glede na omejeno število motivov ljudskih pravljic je z raziskovanjem različic istega motiva v različnih kulturnih in družbenozgodovinskih okoljih mogoče analizirati, kako so se ti spreminjali in prilagajali kulturnemu kontekstu.16 Na 15 Na tem mestu je treba omeniti študijo Janeza Kolenca, v kateri je analiziral razvoj politične kulture Slovencev na osnovi Habermasove teorije komunikativnega delovanja in Luhmannove splošne teorije socialnih sistemov. Pomemben poudarek v njegovi študiji je analiza različnih tipov racionalnosti (normativne, ekspresivne, emocionalne, instrumentalne in komunikativne), tudi v navezavi na kulturno dediščino in v primerjalni perspektivi. Vendar se študija v nadal- jevanju ne fokusira na iskanje notranjih mehanizmov, na osnovi katerega bi lahko ekstrahirali značilnosti v razvoju slovenske politične kulture, temveč na identificiranje političnoideoloških sestavin slovenskega razvojnega diskurza (Kolenec, 1993). 16 Že prvi raziskovalci pravljic, utemeljitelji t. i. finske šole pravljic, so ugotovili, da je število pravljičnih motivov omejeno. Ob koncu 19. stoletja je na primer Marian Roalfe Cox (1893) anotirala in objavila 345 različic pravljičnega motiva Pepelka (ATU 510A), medtem ko sodobni folkloristi navajajo več kot 1000 inačic tega motiva. Različne verzije te pravljice nazorno pri- kazujejo, kako se pravljice prilagajajo novemu okolju, včasih tudi v obliki kolažiranja različnih zgodb, kar ustvari povsem nove pomene. V slovenski inačici (glej Unuk, 2002) denimo nastopa moški protagonist, podobno kot v irski pravljici o Liamu Donnu (glej Brenk, 2017). V tej zgodbi, ki spominja na skandinavske sage, se glavni junak, kraljevič Liam Donn, poda preko vse Evrope reševat grško princeso, ki jo je oče poslal od doma, da bi hišo obvaroval prekletstva. Donn, ki na poti na Peleponez premaga tri velikane in se ob prihodu v Grčijo tri dni bojuje Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 43 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 43 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 44 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja tej točki dopolnjujem Zipesovo teorijo s premestitvijo raziskovalnega fokusa. V dialektiki med univerzalnimi vsebinami in njihovimi partikularnimi pri-lagoditvami, v katerih so se pravljice razvijale, ter ob upoštevanju koncepta Slavoja Žižka »konkretnega univerzalnega« (prim. Kisner, 2014, 44–50) se osredinjam na vprašanje, kako so bile univerzalne oblike partikularizirane, to-rej vgrajene v specifičnosti sociokulturne skupnosti. Bolj kot sam proces adap-tacije pripovednega motiva v različnih okoljih me zanima, kaj nam rezultat tega procesa pove o kulturnih in kognitivnih matricah skupnosti, v kateri je ta adaptacija potekala. To lahko ponazorim z analizo motiva Mušje hišice, ki ga bom v nadaljevanju podrobneje obravnaval. V mednarodnem okolju obstaja več različic zgodbe, v kateri protagonist nudi zatočišče živalim v stiski. Vendar so med verzija-mi tega motiva, v folkloristični kategorizaciji označenega z ATU 283B*, tudi pomembne razlike. V prvem delu slovenske pravljice o Mojci Pokrajculji pro-tagonistka pogojuje vstop v svoje domovanje z veščinami in delom, medtem ko v ukrajinski pravljici Rokavička protagonistka sprejema vse brezpogojno. Vidno je, da so se v obeh skupnostih oblikovale različne koordinate dojemanja in reševanja dileme; v primeru omenjenih pravljic motivirane z binarnostmi sebičnost/utilitarizem na eni strani in solidarnost/altruizem na drugi. Lahko bi trdili, da različnost v koncipiranju dilem in naborov rešitev zanje, ki jih vse-bujeta omenjeni verziji tega pravljičnega motiva, ni vzročno povezana z vzorci odločanja v skupnostih, v katerih so se razvile. Kljub temu je vidno, zlasti iz številnih reinterpretacij tega narativa v slovenskem okolju, da pravljice izražajo spekter dilem slovenskega družbenointegrativnega diskurza, ki jih družba kot celota ni mogla razrešiti. Ključni izziv je torej razumeti, kako narativi ljudskih pravljic v povratni percepciji s specifično konceptualizacijo univerzalnih dilem odsevajo kulturno pogojene vzorce odločanja in kako zamejujejo nabor mo-žnih rešitev z vidika sodobnega družbenega in političnega diskurza. Tega izziva se bom lotil v dveh korakih. Najprej bom z vidika specifik narativ-nega izročila ljudskih pravljic razgrnil širši spekter metodoloških pristopov, ki omogočajo analizo protopolitičnega, torej kulturno in kognitivno pogojenih matric odločanja v neki družbi. Nato bom izbrane metode uporabil pri pri-merjalni analizi treh pravljic, ki v slovenskem okolju predstavljajo pomemben del pripovednega kanona (Mojca Pokrajculja, Mravlja in muren, Fižolček, ogel-ček in slamica). V zaključku bom premislil dognanja v povezavi s sodobnim z morsko pošastjo, zadnji dan pred občinstvom, se skuša nato umakniti v anonimnost, vendar mu princesa izmakne čevelj. Nadaljnja zgodba je podobna kot v klasični Pepelki, s to razliko, da si v tej pravljici grški moški režejo pete in nožne palce, da bi si lahko nadeli čevelj kraljeviča Donna na noge. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 44 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 44 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Drugo poglavje: Vgrajene prakse deliberacije ... 45 političnim diskurzom in predlagal možne poti za nadaljnje raziskave narativne tradicije v tem kontekstu. Ljudske pravljice in kognitivne matrice skupnosti Razmerje med pravljicami ter politiko in ideologijo je že več kot pol stoletja predmet različnih raziskav (Snyder, 1951; Zipes, 1975, 116). Mari Ness (2018) Po njenem mnenju je razlika le v tem, da so nekatere pravljice izrecno politič-17 ne, druge subverzivno politične, tretje pa naključno specifične. namreč pravilno ugotavlja, da so vse klasične pravljice »inherentno politične«. Kljub temu da so pravljice vedno odsev političnega in družbenozgodovinskega konteksta, v da so se z razvojem znanstvenih metod v zbiranju in analiziranju ustnega izro-18 čila ljudske pravljice vsaj nekoliko ognile politični instrumentalizaciji. katerem so nastale in se razvijale, pa lahko s sodobnimi folkloristi ugotovimo, S tem poudarkom lahko zapišemo, da ljudske pravljice, čeprav so bile prilagojene v bralcem prijaznejšo obliko, v polju protopolitičnega izražajo kolektivne izku-šnje, kakor so se prenašale od ust do ust, od generacije do generacije, od ene kulturne skupnosti do druge. Na najbolj elementarni ravni lahko tako v ljud-skih pravljicah zasledimo »prizadevanje tako žensk kot moških za razvoj strate-gij za obvladovanje osebnih tesnob, družinskih konfliktov, družbenih napetosti in množice frustracij vsakdanjega življenja« (Tatar, 1999, xi). V tem oziru se vse pravljice »začenjajo s konfliktom, saj vsi začenjamo svoja življenja s konfliktom. Vsi smo neustrezno pripravljeni za ta svet, in nekako se moramo nanj pripraviti, se vanj umestiti, se uskladiti z drugimi ljudmi; zato moramo izumiti ali najti načine sporazumevanja, da bi razrešili svoje konfliktne želje in instinkte.« (Zipes, 2012, 2.) Po Zipesu pravljice utelešajo svet naivne moralnosti in izpostavljajo uni-verzalne dileme, značilne za vse človeške družbe v zgodovini. Pravljični motivi so se v teku stoletij prilagajali novim kulturam, vendar pripovedno izročilo ni bilo nujno izpostavljeno zahtevi, da bi bilo videti francosko, nemško, špansko, slovensko itd., temveč so ti narativi obravnavali obstoječe korpuse konfliktov 17 Avtorica pri tem navaja korpus kanoniziranih pravljic, zapisanih v okviru italijanske in fran- coske dvorske kulture 16. in 17. stoletja, začenši z Le piacevoli notti (Pleasant Nights) Gian- francesca Straparole (Zipes, 2012; Bottigheimer, 2010; Tratnik, 2020; 2022), a tudi sodobne t. i. umetne pravljice, zlasti tiste, v katerih so avtorji z naslombo na formo pravljic izpričevali subverzivno kritiko ali skušali afirmirati specifičen pogled na družbo, zlasti v kontekstu kultur- nega nacionalizma v 19. stoletju (Norberg, 2022). 18 Tudi na Slovenskem so prvi zbiralci ljudskih pravljic po zgledu z nemškega govornega pod- ročja delovali pod vplivom narodobuditeljskih idej, vendar je željo po mitološki interpretaciji slovenskega ustnega izročila že proti koncu 19. stoletja zaustavila mlajša, kritična generacija filologov (Kropej Telban, 2021, 110). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 45 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 45 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 46 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja in dilem, značilnih za »gostiteljsko« skupnost. Njihov vzorec preoblikovanja lahko ponazorimo z mislijo judovskega pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja o ustvarjanju v domicilni kulturi: »Ko pišem zgodbo, nikoli ne rečem, da pišem ju-dovsko zgodbo. Tudi Francoz, ki gradi hišo, ne reče, da gradi francosko hišo. Ker jo gradi v Franciji, je videti francoska.« (Singer, 1992, 156.) Pri opredelitvi transhistoričnih vsebin pravljic v navezavi na narative (nacio-nalne) kulture se je treba nasloniti na sociologijo naroda. Skupaj z zagovorniki konstruktivistične teorije naroda (Anderson, 2007) lahko poudarimo, da tega, kar zaznamuje francosko, nemško, špansko ali slovensko (narodno) kulturo, ni mogoče zajeti z esencialističnimi atributi naroda (Smith, 1991). Narod na-mreč ni le narativ, ki je nekaj več kot vsota svojih delov. Je rezultat razvoja specifične politične kulture, pa tudi praks komunikacije in deliberacije, ki so se oblikovale skozi stoletja, torej že v obdobju pred izumom korpusa narodnega/ nacionalnega v 19. stoletju. Ta proces »izumljanja« naroda je bil vseskozi pod-vržen dialektiki med partikularnim in univerzalnim, pri čemer je bila kultu-ra, zlasti specifike jezika – kakor poudarjajo kognitivni jezikoslovci (Ungerer in Schmid, 2013) –, pomemben temelj, na katerem so se univerzalne dileme konkretizirale v specifike kulturne skupnosti. Na ta način se je v sferi proto-političnega v vsaki skupnosti izoblikoval specifičen kod referenčnih izkušenj. Ljudske pravljice vsebujejo sledi formiranja tega koda izkušenj, vzpostavljanja koordinatnega sistema vrednot in ravnanj, kot je tudi v vsaki različici »mogoče najti sled njenega konteksta, torej časa in okolja in drugih razmer, v katerih je nasta-la« (Kropej Telban, 2021, 12). Na tej osnovi je z rekonstruiranjem miselnosti, vrednot in vsakodnevnega življenja ljudi ameriški zgodovinar Robert Darn-ton (1984) v pravljicah skušal razbrati družbene odnose v predrevolucionarni Franciji. Pravljice so zanj predvsem simbolne pripovedi, ki razkrivajo, kako so ljudje razmišljali in občutili težave, s katerimi so se ubadali v vsakodnevnem življenju. V tem oziru analiza pripovednega izročila tudi v slovenskem primeru pokaže precejšnja neskladja med svetom, utelešenim v pravljicah, in dejanski-mi družbenozgodovinskimi okoliščinami (prim. npr. Kropej, 1995). Ob tem je treba poudariti vlogo pripovedovalca v procesu prenosa ustnega izročila. Anja Štefan, tudi sama odlična pripovedovalka, ugotavlja, da se pripo-vedovalci razlikujejo po svojih talentih, načinih pripovedovanja, tudi po tem, kako vsakdanje dogodke vpletajo v že obstoječo pripoved in jo inovirajo s prilagajanjem zunanjemu kontekstu. Pripovedovalčeva osebna ustvarjalnost se kaže »tako v ustvarjanju pripovedi kot v interpretaciji te pripovedi, pri čemer pripovedovalec ne sledi le svojim notranjim vzgibom, temveč se aktivno odziva na zunanje vplive, kontekst« (Štefan, 1999, 28). Rezultat takšnega procesa v zgo-dovinskem prenosu pripovednega izročila so različne stopnje ujemanja med Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 46 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 46 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Drugo poglavje: Vgrajene prakse deliberacije ... 47 svetom ljudskih pravljic in družbenozgodovinskim kontekstom, v katerem te dobivajo današnjo obliko. V tej obliki lahko ljudske pravljice delujejo kot tran-shistorični metakomentarji družbenih ali moralnih razmer v dani skupnosti. To vlogo pa lahko ohranijo le, če ne izgubijo svoje neintencionalnosti, vezano na posredovanje kolektivnih izkušenj. Če se preveč prilagodijo kulturnim in družbenozgodovinskim specifikam okolja, izgubijo univerzalno privlačnost. Omenjene študije sugerirajo bolj niansiran pristop k analizi oblikovanja ko-gnitivnih matric skupnosti skozi prizmo pripovednega izročila, pristop, ki je teoretično in empirično utemeljen na poglobljenih uvidih v proces transmisije pravljic, hkrati pa upošteva specifično funkcijo ljudskih pravljic pri prenašanju znanja in vednosti (Benjamin, 2019), kakor so se izoblikovali na ozadju spe-cifičnih kultur, tradicij in vrednot. Analiza vpliva tradicije, vrednot in kulture na procese odločanje je danes pomemben del raziskav s področja kulturne kognicije/percepcije (Douglas in Wildavsky, 1983; Harre, 1984; Gastil idr., 2008; Hammack; 2008; Manosevitch in Friedman, 2021). Skupaj z Yates in De Oliveira (2016) je treba poudariti, da se večina raziskav pri tem osredinja na primerjave med (vzhodnjaškimi) kolektivističnimi in (zahodnjaškimi) in-dividualističnimi družbami, saj so specifični vzorci v teh primerjavah najizra-zitejši. Toda po njunem mnenju bi bilo takšen pristop treba uporabiti tudi za pojasnitev nians v odločanju v družbah, ki so si kulturno in vrednotno bližje, saj se pomembne razlike izostrijo šele v primerjavah s sorodnimi kulturami. Povedno je, da se je tudi Jürgen Habermas (1984) v analizah normativne in kognitivnoinstrumentalne racionalnosti, ki je ključna za razumevanje njego-vega razlikovanja med svetom življenja in sistemom, opiral na dognanja Jea-na Piageta, enega izmed pionirjev kognitivnih znanosti. Kognitivne znanosti namreč razumejo človeški razvoj kot kulturno in biološko koevolucijo. Ute-meljene so na izhodišču, da zavest ni ločena od telesa, možganov in interak-cij (vgrajena kognicija), obenem pa človeški kognitivni proces teče tudi zunaj možganov (razširjeni um), potrebuje torej okolico, ki se ji prilagaja in jo hkrati tudi spreminja, ta okolica pa vključuje tako interakcije z drugimi ljudmi kot tudi s kulturnimi formacijami in naravo (situirana kognicija). Dunér in Ahlberger (2019) s tega vidika utemeljujeta kognitivno zgodovino kot novo znanstveno disciplino, ki se posveča vprašanju, kako se kognitivni vzorci oblikujejo znotraj specifičnega kulturnega okolja in kako kognicija ureja medčloveške odnose. Avtorja pri tem poudarjata, da kognitivna zgodovina ni deterministična, saj je treba upoštevati različne dejavnike, ki tvorijo indivi-dualno kognicijo in kolektivne kulturne matrice, torej tudi kulturni razvoj in družbenozgodovinske spremembe. Ta poudarek je pomemben zato, ker lahko Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 47 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 47 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 48 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja nekritično esencializiranje kognitivnih matric vodi v novo obliko – znanstveno podprtega – ekskluzivizma. Od tod usmeritev na raziskave, ki potrjujejo, da so temeljni kognitivni vzorci skupni celotnemu človeštvu, obstajajo pa variacije kot izraz prilagajanja skupnosti okolju (Dunér, 2019, 6). Komparativna analiza ljudskih pravljic na osnovi uporabe konceptov kognitivne zgodovine lahko po-nudi uvide v kognitivne matrice skupnosti in specifične vzorce odločanja. Sle-deč kognitivnim zgodovinarjem, je treba v takšni analizi postaviti v ospredje kognitivno analizo percepcije. Ta namreč predvideva, da možgani iščejo vzorce in jih interpretirajo skozi vgrajene, poprejšnje vzorce, lastne specifični kulturi. Raziskave obenem potrjujejo, da interpretacije okolja niso omejene le na čutne zaznave, temveč izhajajo iz kognitivnih zmogljivosti in specifik memoriziranja in kategorizacije. Vse prejšnje znanje in izkušnje so namreč ohranjeni v zgod-bah, pravljicah, mitih in religioznih prepričanjih ter oblikujejo pomene vsega, s čimer se ukvarjajo ljudje. To terja iskanje odgovorov na vprašanje, zakaj so se v neki kulturni skupnosti ohranili le nekateri deli iz njene tradicije. Kognitivni zgodovinarji menijo, da je kategorizacija pojmov kulturno pogojena, njena ana-liza pa je bistvena za razumevanje ločevanja ljudi na etnične skupnosti, razrede, odnos do drugega in drugačnosti. Obenem lahko denimo analiza umetniških del pojasni raven intersubjektivnosti in vlogo empatije ne le med pripadniki iste skupnosti, temveč do pripadnikov drugih kultur, saj je sposobnost koordinacije notranjih svetov pomembna za zmožnost empatije. Za proučevanje kognitiv-nih matric bi bila koristna analiza konceptualnih metafor kot »orodja za soo-čanje z neznanim«, zlasti v odnosu do abstraktnih idej, saj razkriva zmožnost kreativnega mišljenja, misliti splošno v konkretnem (Dunér, 2019, 10–22) Predlagana raziskava pripovednega izročila, na osnovi katere bi lahko anali-zirali specifične vzorce odločanja v odnosu do drugih tradicij na eni strani in univerzalnosti na drugi, bi bila obsežna in zahtevna. Zahtevala bi kompleksno usklajevanje obstoječih metodologij v novooblikovanem interdisciplinarnem prostoru. Za samo izvedbo bi se bilo treba opreti na najnovejše, z velikimi jezi-kovnimi modeli podprte računske metode v analizah gradiva. Toda na osnovi predstavljenih konceptov je mogoče analizirati nekatere vidike, ki izhajajo iz kolektivnih kognitivnih matric, v primeru tukajšnje analize – slovenske matrice. Empirična analiza slovenskih ljudskih pravljic Slovensko pripovedno izročilo je bilo v zgodovini pod vplivom zelo različ-nih tokov. V njem so prepoznane sledi antike, srednjega veka, renesanse, re-formacije in protireformacije, razsvetljenstva, romantike ter idejnega izročila Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 48 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 48 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Drugo poglavje: Vgrajene prakse deliberacije ... 49 narodnih prebujanj v 19. stoletju (Kropej Telban, 2021). V pripovednem ka-nonu so prisotne zgodbe o »vzponu« (Bottigheimer, 2010), torej zgodbe, v katerih se podobe gradov, princes, princev in neizmernega bogastva izmenju-jejo z upodobitvami skrajne revščine, obstrancev, hkrati pa prikazujejo svet, v katerem se najbolje znajdejo zviti in iznajdljivi junaki. Znane so tudi zgodbe, ki svarijo pred pohlepom (npr. Denar ne prinese sreče, O srajci srečnega človeka, Povodni mož), in pravljice, ki jih je mogoče analizirati z vidika vzpostavljanja romantičnega kanona nacionalnih/literarnih junakov (Ajdi, Kurent, Kralj Ma-tjaž, Peter Klepec). Za mojo analizo so posebej zanimive tri ljudske pravljice, saj vse in vsaka po svoje tematizirajo odločanje v povezavi z načeli deliberativne demokracije – vključevanje, medsebojno spoštovanje, argumentiranost in sku-pno dobro. To velja za Mojco Pokrajculjo, Murn in mravljice in Fižolček, ogelček in slamica, ljudske pravljice, ki so vključene v slovenske antologije ljudskih pravljic (Brenk, 2021; Unuk, 2002). Moja izbira torej ni naključna. Vse obrav-navajo vgrajene vzorce odločanja in odražajo dileme slovenskega družbenoin-tegrativnega diskurza na protopolitični ravni. Mojca Pokrajculja (2022), ena najbolj znanih, ponatisnjenih in analiziranih slo-venskih ljudskih pravljic (Blažić, 2021, 267–275; Kropej Telban, 2015, 411– 417),19 pripoveduje zgodbo o deklici Mojci, ki si je za krajcar kupila pisker. V svoj novi dom sprejema živali, ki jo prosijo za zavetje: lisico, volka, medveda, zajčka, srnjaka, vendar vedno postavi pogoj: »Če kaj znaš, ti odprem, druga-če ne.« Protagonistka torej dovoli vstop živalim pod pogojem, da imajo neke spretnosti in so sposobne opravljati delo. Lisica je npr. šivilja, volk je mesar, medved je čevljar, pri čemer morajo svoje sposobnosti dokazati naslednje jutro. Kropej Telban (2015) pojasnjuje, da ta tip pravljice, razširjen v baltskih drža-vah, Rusiji, Ukrajini in Belorusiji, pripoveduje o živalih, ki se naselijo v »mušji hišici« (ATU 283B), to pa lahko predstavlja tudi rokavica ali celo lobanja. V teh pravljicah pride zadnji medved, ki je prevelik, da bi lahko vstopil, zato sede na »hišico« in zdrobi vse v njej. Takšno zgodbo običajno interpretirajo z naukom »Dobrota je sirota«, kar velja tudi za slovensko različico Deklica in piskrček/Deklica veka (ATU 283C). Vendar se slovenska ljudska pravljica Moj-ca Pokrajculja v tem pogledu razlikuje, zato so ji folkloristi pripisali drugačno številko (*ATU *283C* + 15A). Poleg posebne obravnave motiva ima Mojca Pokrajculja v primerjavi z verzijami »mušje hišice« še nadaljevanje, etiološko 19 Omeniti je treba še diplomske naloge s tega področja. Nadja Belič (2016) je pod mentorstvom Milene Mileve Blažić raziskovala odzive predšolskih otrok na pravljice Mojca Pokrajculja, Rokavička in Deklica veka. Ines Metličar (2019) je pod mentorstvom Toma Virka v skupini predšolskih otrok in odraslih / njihovih staršev raziskovala percepcije likov v pravljici Mojca Pokrajculja. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 49 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 49 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 50 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja zgodbo o tem, zakaj ima zajec kratek rep. Slednje je v drugem delu pravljice pojasnjeno z vlogo lisice, ki poliže med, ki ga je zbral medved, krivdo pa pre-loži na zajčka, ki si nato med begom pred živalmi polomi sprednje noge. Na koncu vse živali zapustijo protagonistko. Folkloristi tako pojasnjujejo izvor in razvoj te ljudske pravljice in ugotavljajo, da gre v osnovi za združitev dveh zgodb, mušje hišice in etiološke zgodbe. V tem pogledu se prepletata dva kompleksna korpusa pomenov, kar ustvarja vtis večplastnosti »sporočila«. V primerjavi s sorodno ukrajinsko pravljico z naslovom Rokavička (2021), kjer miška, ki se naseli v rokavičko, sprejema vse živali brezpogojno z besedami »Kar pridi!«, pravljica o Mojci Pokrajculji terja opredelitev do ravnanja vseh protagonistov. Slovenski književnik Vinko Möderndorfer, vnuk prvega zapisovalca te pravljice,20 interpretira to pravlji-co skozi prizmo mita o vrednosti dela. Po njegovem mnenju Mojca Pokraj-culja »demitizira največji mit dvajsetega stoletja, mit o delu, poštenju in resnici, hkrati pa, slovenska pripovedka, ironizira mit o delavnem narodu na senčni in sončni strani Alp … V svoji demitizaciji moralnih imperativov človeštva je ne-izprosna, kruta in resnična.« (Möderndorfer 2002: 99.) Po drugi strani pa sta skušali priznani slovenski avtorici pravljic, Svetlana Makarovič in Anja Štefan, ljudsko pravljico senzibilizirati in jo približati ukrajinski inačici, ki je prav tako priljubljena v Sloveniji. Ključna vprašanja teh avtorskih priredb se nanašajo na vzorce vključevanja in temo skupnega dobrega. Prvo se dotika vloge lisice, ki je najpogostejši lik v slovenskih živalskih pravljicah in je hkra-ti v slovenskem pripovednem izročilu največkrat predstavljena kot poosebi-tev hinavščine, laži in prevar (Kropej Telban, 2015, 35). Makarovič (2019) je v pravljici Pod medvedovim dežnikom zgodbo obrnila na način, da je do-brosrčni medved, ki v dežju vzame živali pod svoj dežnik, nagrajen, medtem ko lisica, ki je živalim zavrnila zavetje, na koncu ostane povsem sama. Štefan (2015) se je istega pravljičnega motiva lotila drugače. V pravljici Bobek in barčica je glavni junak Bobek v vlogi mornarja, ki živalim prav tako dovoli vstop na barko pod pogojem, da imajo spretnosti in znajo delati. Medvedu, ki je pretežak, da bi barko obdržal na vodi, prav tako dovoli vkrcanje, zaradi česar barko potopi. A v tej različici lisica – poleg svojih negativnih lastnosti – izkaže tudi svoj um in premetenost in predlaga, da skupaj zgradijo večjo barko. Avtorica tako »razreši« vprašanje lisice in medveda. Z naukom, da si vsakdo zasluži priložnost in lahko vsakdo prispeva k reševanju problemov za skupno dobro, v njeni različici vsi junaki ostanejo takšni, kakršni so, in nobeden ne ostane sam. 20 Mojco Pokrajculjo je zapisal zbiralec pripovednega izročila Vinko Möderndorfer (1894–1958) in jo prvič objavil leta 1924 v Narodnih pripovedkah iz Mežiške doline. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 50 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 50 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Drugo poglavje: Vgrajene prakse deliberacije ... 51 Anja Štefan tudi v svojih drugih pravljicah na različne načine variira motiv dela in zaslug za opravljeno delo. Zelo inovativno ga obravnava v pravljici Teta Marjanca in medved, objavljeni v zbirki Gugalnica za vse (Štefan, 2021). V tej pravljici preplete motiv Repe velikanke in Mojce Pokrajculje, torej motiva »v slo-gi je moč« in meritokracije. Na začetku pravljice protagonistka, teta Marjanca, najde deblo polno medu, vendar ne more sama prenesti težkega bremena do svoje hiške. Za pomoč prosi živali, a naloga jim uspe šele, ko se pridruži med-ved. Ta pa za opravljeno delo zahteva nagrado – medenjake. Teta Marjanca mu jih obljubi, vendar v stilu verižne pravljice postavi medvedu naloge, ki za-devajo pripravo peciva. Medved tako opravlja različna dela, povezana s peko medenjakov, in na ta način spoznava pomen truda in vztrajnosti. Na koncu, ko dojame vrednost trdega dela, se odloči zapustiti Marjančin dom in se vrne v gozd, kjer ostaja sam svoj gospod in gospodar. Še neposredneje vprašanje skupnega dobrega, zaslug in dela obravnava pravlji-ca Mravlja in muren (ATU 280A). V središču te zgodbe je odnos med marlji-vimi mravljicami, ki poleti pripravljajo hrano za zimske mesece, in murnom (v bolj razširjenih variantah kobilico), ki v tem času le igra in prepeva, pozimi pa zaman išče zatočišče pri mravljicah. Pravljica je različica Ezopove basni, ki se zaključi z moralnim podukom o pomembnosti dela in skrbnih priprav na negotovo prihodnost. Basen je v 17. stoletju priredil francoski književnik Jean de La Fontaine. Ohranil je izvorno sporočilo »kdor ne dela, naj ne jé«, vendar je v zgodbo vključil tudi tematiko sočutja in miloščine. Poleg tega v njego-vi različici mravlje pravičniško vendarle sprejmejo kobilico, vendar se zgodba zaključi z dvoumnim koncem, ki odpira vprašanje vrednosti umetnika/kobi-lice v sodobni družbi: »Pel si, kajne? Lepo. Zdaj pleši.« Basen je od 18. stoletja doživela vrsto priredb, v katerih je bila vloga kobilice/murna predstavljena v povezavi s položajem umetnika v sodobni družbi, a tudi v odnosu do politik status kobilice/murna, so družbenokritični pisatelji uporabljali to zgodbo za 21 kritiko utilitarističnega načina razmišljanja. varčevanja in socialnih pomoči. Medtem ko so se umetniki osredinili zlasti na Motiv je močno odmeval tudi v slovenskem okolju. Ohranilo se je skoraj 15 različnih verzij te pravljice. Posebej izstopa priredba slovenskega škofa Antona Martina Slomška iz 19. stoletja (Kropej Telban, 2015, 404–408), v kateri je muren že poleti deležen dolgega in strogega moralnega poduka o pomenu dela 21 Basen so upodabljali pomembni francoski slikarji in ilustratorji 18. in 19. slikarji (Jules Joseph Lefebvre, Paul Gauguin, Jean Ignace Isidore Gérard Grandville, Gustave Doré). Motiv so v literaturi obravnavali Jean Anouilh, W. Somerset Maugham, James Joyce, John Updike, med- tem ko je italijanski komunistični pisatelj Gianni Rodari v svoji različici zavrgel vse razprave o sočutju in miloščini s poanto, da mravlja izroči polovico svojega pridelka kobilici. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 51 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 51 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 52 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja v pripravi na težke čase. S podobno moralno noto je motiv leta 1852 upesnil tudi avtor, ki se je podpisal s Slaven na Laškim.22 V večini slovenskih pravljic je ohranjeno Ezopovo izvorno sporočilo o vrednosti trdega dela. Izjema je le rezijanska pravljica, ki jo je leta 1969 zapisal zbiralec ljudskega gradiva Milko Matičetov. V tej različici mravlje pozimi sprejmejo kobilico (v narečju »ska-kavca«) v svoj dom, da bi jim pela, saj one tega ne znajo (Štefan, 2019, 35–36). Tudi v slovenskem okolju nekatere verzije reflektirajo vlogo umetnikov in njihov prispevek k skupnemu dobremu. Izstopa interpretacija Maje Kastelic (2020) v stripu/slikanici. Zgodba je drugačna v tem, da mravljice na koncu tudi vzljubijo murnovo glasbo. Pravljice, ki tematizirajo vzorce vključevanja in izključevanja, skupno dobro, strpnost in empatijo so v pripovednem izročilu sicer redke. V primerjavi z da-našnjimi pravljicami, kjer so te teme ene izmed najpogostejših – predvsem zato, ker je ta zvrst danes namenjena otrokom –, večina ljudskih pravljic izhaja iz fev-dalnega sveta, zaznamovanega s tripartitno družbeno strukturo (kleriki, plem-stvo in kmetje) in načelom, da moč določa pravično, »might is right«. Po drugi strani pa nekatere pravljice, ki so se izvile iz srednjeveških pesnitev, metaforično obravnavajo vprašanja, kaj komu pripada in kako se spoprijemati z moralnimi in družbenimi dilemami (Ziolkowski, 2010). Med takšnimi narativi izstopa pravljica O fižolčku, ogelčku in slamici (ATU* 295). V najosnovnejši obliki pra-vljica pripoveduje o tem, kako so bobek (fižolček), slamica in ogelček poskušali prečkati potok. Slamica se ponudi kot most, vendar se, ko ogelček poskuša prečkati, prelomi in oba padeta v vodo. Fižolček se njuni nesreči tako močno smeji, da mu poči trebušček. Razvoj tega pravljičnega motiva je v evropskem in tudi v slovenskem oziru že podrobno raziskan. Pravljica z naslovom Sla-mica, ogelček in fižolček na potovanju (Strohhalm, Kohle und Bohne auf der Reise) je bila prvič objavljena leta 1812 v prvi zbirki bratov Grimm Otroške in hišne pravljice (Kinder- und Hausmärchen). Leta 1837 sta brata Grimm izdala novo različico pravljice, ki je daljša in opremljena s prologom. Analize kažejo, da sta brata črpala iz dveh virov. Medtem ko v prvi izdaji kot vir navajata le Dorothee Catharine Wild, ženo lekarnarja v Kasslu, v drugi izdaji omenjata tudi šaljivo šestvrstičnico, objavljeno leta 1648 v zbirki Nugae Venales, in latinsko pesnitev iz rokopisa Burkard Waldis, datirano v leto 1542. Slednja omenja zgolj miško in ogelček na romanju v cerkev, pri čemer ogelček pade v vodo, miška pa se ne posmehuje, temveč se odzove s pokoro (prim. Loo, 2014; Grafenauer, 1960). Različni viri, ki jih omenjata brata Grimm, so folkloriste pripeljali do različnih interpretacij tega motiva. Jasno je, da sta brata tudi tokrat – skladno z njunim 22 Kmetijske in rokodelske novice, 28. 7. 1852, letnik 10, številka 60 (naslovna stran). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 52 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 52 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Drugo poglavje: Vgrajene prakse deliberacije ... 53 pristopom k obdelavi gradiva, ki je temeljil na ustnih in arhivskih virih (Zi-olkowski, 2010) – zgodbo očistila vseh religioznih vsebin in sploščila izvorno tematiziranje razmerij med družbenimi sloji, da bi poudarila sporočilo, ki sta ga želela posredovati. Medtem ko v verziji iz leta 1812 omenjata dva alterna-tivna scenarija – tudi različico, v kateri fižolček pade v potok in mu trebušček poči, ker je popil preveč vode –, je v zbirki iz leta 1837 le še danes uveljavljena verzija, v kateri mu poči trebušček zaradi smeha. Poleg tega različica iz leta 1837 vključuje tudi premi govor in predzgodbo, v kateri je razloženo, da starej-ša ženska kuri ogenj s slamo zato, da bi fižol hitreje skuhala. Ta kasnejša verzija ima torej že vse značilnosti Grimmovih pravljic. Dogajanje je postavljeno na podeželje, zgodba nagovarja nižje in srednje sloje, kar je v skladu s prizadevanji bratov Grimm za utrjevanje nemške folklorne tradicije (Norberg, 2022), hkra-ti pa so v tej različici vsi protagonisti prek premega govora okarakterizirani. V ospredje je potisnjena vloga slamice, ki objokuje izgubo »šestdesetih prijate-ljev«, ker je starka z njimi podkurila ogenj, obenem pa je slamica predstavljena kot povezovalka in reševalka problemov, saj se nesebično ponudi kot most čez potok. Fižolček je prikazan kot aktiven, a tudi nepremišljen lik, ki spodbuja umik v »tuje kraje«, medtem ko je ogelček upodobljen – podobno kot v Ezopo-vi basni o škorpijonu in žabi – kot žrtev svojega impulzivnega, »vročekrvnega« karakterja (hitziger Natur). S svojim posegom v gradivo sta Grimma razprla dileme, ki jih odpira starejši narativ, vendar na način, da je sporočilo mogoče razbrati le subjektivno ali – kot je sugeriral Benjamin – intuitivno. V interpre-taciji, ki seveda ostaja izmuzljiva, bi lahko sledili ugotovitvi Milka Matičetove-ga (1959), ki je poudaril pomembno vlogo slamice v zgodbi, po drugi strani pa lahko v njej zaznamo opozorilo bratov Grimm – upoštevajoč njuno naklonje-nost razsvetljenemu absolutizmu, ki ga je v tistem času poosebljal nemški cesar Viljem II. (Norberg, 2022) –, da so vse oblike solidarnosti oz. »tovarištva« med nižjimi, zatiranimi sloji obsojena na neuspeh. Takšna političnoideološka raz-laga je seveda spekulativna. V tem primeru je lahko tudi zavajajoča, saj se na koncu Grimma osredotočita na usodo fižolčka, ki mu krojač zašije trebušček, vendar s črno nitjo. Sporočilo pravljice, ki prevzema obliko etiološke zgodbe o tem, zakaj ima fižol po sredini belo črto, tako ostaja dvoumno, zlasti ob dejstvu, da sta Grimmova zagotovo vedela, da fižol s črnim šivom ne obstaja. Toda ker sta vztrajala pri takšnem koncu zgodbe – tako v različici iz leta 1837 kot tudi v kasnejših izdajah –, lahko sklepamo, da sta zaradi nekega razloga namerno označila zlobni smeh fižolčka z globoko brazgotino. Milko Matičetov (1959) je v svoji analizi tega motiva v slovenskem pripo-vednem izročilu odkril štiri verzije. Najstarejšo, v najosnovnejši obliki, je leta 1874 zapisal pisatelj Fran Levstik v glasilu Vrtec. V isti publikaciji je svojo Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 53 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 53 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 54 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja različico leta 1892 objavil pisatelj Fran Saleški Finžgar in jo nato z naslovom Bobkova zaplata predelal še za izdajo šolskega berila iz leta 1949. Matičetov omenja še ustni pripovedi pripovedovalcev Lojzeta Tratarja in Ane Kostanje-vec, ki ju je v šestdesetih letih 20. stoletja posnel sam. Izstopata Finžgarjevi obdelavi motiva iz leta 1892 in 1949, saj je v obeh izpostavil nesrečno usodo slamice. Njegovi različici se razlikujeta v tem, da prva vsebuje moralistično mi-sel o »kaznovanju boga«, druga pa se zaključi z etiološko poanto, kar je seveda skladno s prakso priredb pripovednega izročila v socialističnem obdobju. Za-nimivo je, da Matičetov v primerjavi s študijo Ivana Grafenauerja (1960) tega motiva ne poveže s švicarskimi pravljicami, v katerih skuša miška »pozdraviti« svoj razparani trebušček. Te različice verižnih pravljic so v slovenskem okolju razširjene pod motivom miške, ki je lezla čez plot (ATU 295 + 2030). Po drugi strani pa Matičetov opozarja na lužiškosrbsko pravljico Trije dobri prijatelji, v kateri je eden izmed protagonistov mehurček. Ta različica je očitno prevzeta iz ruske pravljice Mehurček, slamica in čevelj, v kateri vsi protagonisti na koncu umrejo. Značilno za to različico je, da slamica pri sprejemanju odločitev nima besede. Čevelj namreč predlaga mehurčku, da bi preplavala potok, a sprejet je mehurčkov predlog, da slamica naredi most. Ko se slamica prelomi, se oba utopita, mehurček pa poči od smeha (Afanas’ev, 1998, 28–29). Sporočilo ruske pravljice je najpogosteje povezano s potrebo po skrbnem načrtovanju. Pou-darjena je pomembnost vključevanja različnih vidikov pri reševanju problema. Slamica pri odločanju nima besede, čeprav »ve«, da se bo zlomila, če čevelj stopi nanjo. Verzija, ki je kanonizirana v slovenskem okolju, je mlajša od tistih, ki jih na-vajata Matičetov in Grafenauer. Napisana je v narečju, njen avtor je Tine Lo-gar, za antologijo slovenskih ljudskih pravljic Babica pripoveduje (2021) jo je priredila Kristina Brenk in jo opremila z razlago, da gre za beneško pravljico iz Sarženta pri Čedadu. Ta različica se od prejšnjih razlikuje v treh ključnih točkah. Prvič, namesto uvoda, ki govori o tem, kako starejša žena kuha kosilo, se pravljica začne s konfliktom. Že v prvi povedi je razkrito, da je žena klepe-tulja, ki zanemarja svoje gospodinjske dolžnosti. Na hitro zakuri s slamo, da mož ne bi bil spet jezen, če bi na mizo postavila napol kuhan fižol. Drugič, tudi karakterizacija protagonistov je drugačna. Slamica, ogelček in fižolček se skupaj odločijo pobegniti iz kuhinje, slamica pa se ponovno sama ponudi kot most čez potok. V ospredju je vloga fižolčka, ki – v primerjavi z različicami bratov Grimm in Finžgarja – dobi priložnost, da most prečka, čeprav tudi on konča z razpočenim trebuščkom. Toda v slovenski različici krojač trebuščka ne zašije s črno, temveč z belo nitjo. V tem smislu se zdi, da zgodba poudarja etiološko razlago. Vendar pa se s tem posegom v narativ razprava o rešitvi Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 54 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 54 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Drugo poglavje: Vgrajene prakse deliberacije ... 55 začetnega konflikta premesti iz rok protagonistov na posrednika, mediatorja, torej s slamice kot reševalke problema na krojača kot »tretjega«. V nezmožno-sti protagonistov, da bi ravnali »razumno«, pridobi osrednjo vlogo tretji, nekdo, ki je sposoben »zašiti« konflikt s pravo nitjo, vendar se ne zanima za njegov izvorni vzrok niti ga ne razume. Sklepne misli Ljudske pravljice seveda ne ponujajo naukov ali moralnih napotkov, temveč nakazujejo, kako je v obliki referenčnega koda skupnosti strukturiran prostor preteklih izkušenj, znotraj katerega skupnost tradicionalno išče rešitve za kon-flikte. Ker pravljice obravnavajo dileme na eksistencialni, preddiskurzivni rav-ni, ker so dojete kot vezi s sicer neopredeljivo preteklostjo, lahko z avtoriteto preteklih izkušenj tudi danes učinkovito opravljajo to družbeno vlogo. V tem smislu pravljice priklicujejo temeljne kognitivne matrice, s katerimi politična skupnost tradicionalno misli samo sebe. Zavedajoč se tega vpliva, poskušajo sodobni avtorji pravljic »popraviti« ljudske pravljice, jih uskladiti s sodobnim dojemanjem sveta glede na nerazrešene dileme, ki zaznamujejo skupnost. V tem kontekstu pravljici Mojca Pokrajculja ter Mravlja in muren izpostavljata pasti utilitarističnega načina razmišljanja v odnosu do družbene kohezije, še posebej v povezavi z aktualnim vprašanjem, kdo in kako prispeva k dobrobiti vseh. Pravljici se neposredno dotikata teme vključevanja znotraj slovenskega družbenopolitičnega diskurza, v tem oziru tudi vloge različnih poklicev pri prispevanju k skupnemu dobremu in splošnemu blagostanju, posredno pa se dotikata tudi pojmovanj drugega v slovenski družbi (Romov, priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, migrantov iz Magreba in z Bližnjega vzhoda). Vse ana-lizirane pravljice, še posebej pravljica O fižolčku, ogelčku in slamici, neposredno ali posredno tematizirajo moč in nemoč deliberacije pri reševanju konfliktov, hkrati pa v polju protopolitičnega intuitivno usmerjajo k razmisleku o njiho-vem izvoru. Ob tem je treba poudariti, da so vsi načini branja in interpretaci-je kot tudi priredbe pripovednega izročila vedno ne le družbenozgodovinsko odvisni, temveč neizogibno subjektivni. Seveda na podlagi posameznih pri-merov ljudskih pravljic, čeprav premišljeno izbranih, ni mogoče identificirati vseh sestavin ali celo strukture kognitivnih ali moralnih matric, ki določajo prakse odločanja v neki skupnosti. Za takšen podvig bi bila potrebna obse-žnejša raziskava analiza pripovednega gradiva. Toda z vidika kategorizacije kolektivne kognicije je treba poudariti, da so nekatere pravljice percipirane kot izstopajoče v kanonu slovenskega pripovednega izročila. Vidno je, gledano Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 55 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 55 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 56 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja retrospektivno, da v polju politično nezavednega rezonirajo s kognitivnimi matricami slovenstva in z njegovimi nerazrešenimi dilemami tako na inter-subjektivni ravni kot tudi znotraj slovenske politične epistemologije ter njene ideološke konfiguracije. Habermas je z legitimnostjo razsvetljenske paradigme podvrgel tradicional-ne vzorce racionalizacije kritični validaciji. Toda z vidika aporij razsvetljenske misli je očitno, da je potreben za zagotavljanje stabilnosti in tudi transforma-bilnosti bolj niansiran in občutljiv pristop v razumevanju razmerja med tradi-cijo in napredkom, konservativno in progresivno mislijo; takšen, ki upošteva njihovo lastno logiko tako v prepletu kot tudi v osmišljanju skupnostnega. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 56 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 56 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 57 Tretje poglavje Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij 20. stoletja Ena izmed pogostih, a napačnih predpostavk je, da se s temeljnimi družbeno-ekonomskimi spremembami zamenjajo registri in narativi legitimizacije druž-benega ustroja. Toda že stari Grki so razumeli, da vsak proces družbene preo-brazbe vedno zaobjema vseobsegajoča in kompleksna reartikulacija preteklega v sedanjosti, pa tudi, da je mogoče ta proces usmerjati. Omenjene preobrazbe na primeru razvoja starogrške misli prepričljivo prikaže francoski strukturali-stični zgodovinar Marcel Detienne. V študiji Iznajdba mitologije razišče raz-lična pojmovanja mitov v delih starogrških mislecev, še posebej pa se posveti Platonovima deloma Država in Zakoni. Po Detiennu je bila namreč Platono-va ključna inovacija v tem, da je mite kot odsev starodavnih zakonov vpel v le-gitimizacijo novega političnega reda. Mite je namreč koncipiral kot amalgame kolektivnih izkušenj, ki se prek zgodb, predvsem pa prek lahko zapomnljivih »dobrih govoric« prenašajo iz generacije v generacijo in z avtoriteto preteklega napotujejo k ustreznemu ravnanju v sedanjosti (Detienne, 2008, 171–211).23 Detienne z analizo Platonovega razumevanja vloge tradicije, zlasti pripovedne-ga izročila v družbenih spremembah, ustrezno razpre tematiko tega poglavja. 23 Medtem ko avtor prikaže Platonovo uporabo mitov v Državi kot njegov zasebni propagand- ni program v legitimizaciji dobre vladavine, se v nadaljevanju posveti predvsem Zakonom, v katerih pa starogrški mislec spremeni sociološko paradigmo in skuša razumeti vlogo mitov v njihovi kontingentni vlogi pri ohranjanju družbenih vezi. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 57 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 57 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 58 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Sugerira namreč dve nujni sestavini analize. Prvič, izpostavi pomen, vlogo, a tudi potencialne politične in ideološke uporabe in zlorabe pripovednega iz-ročila v udejanjanju novega družbenega reda. Drugič, poudari, da družbene spremembe vedno zajemajo celotnega človeka, torej ne le razuma, temveč tudi človekovo intuitivno razumevanje realnosti, ki izhaja iz njegovega odnosa do preteklega in tradicije.24 Oboje, uporaba in zloraba pripovednega izročila kot tudi nagovarjanje čustev na osnovi skupne tradicije, je zaznamovalo politič-noideološko motivirane družbene spremembe v zadnjih stoletjih. Najočitneje – kot bomo videli – so bili tovrstni mehanizmi prisvajanja tradicije uporabljeni v politični ideologiji nacizma in sovjetske revolucije, ki sta se utemeljevali tudi na »avtentični«, primordialni kulturi naroda. V tem poglavju raziskujem vlogo pripovednega izročila v posebnem tipu druž-bene preobrazbe – jugoslovanskem samoupravnem socializmu, doslej najbolj celostnem projektu/eksperimentu v uvedbi participatorne (deliberativne) de-mokracije na vseh ravneh družbenega in političnega življenja.25 Za jugoslo-vansko ideologijo samoupravljanja je bilo namreč značilno, da se je v primer-javi z drugimi političnimi ideologijami 20. stoletja odrekla uporabi tradicije in kulture v afirmaciji družbenopolitičnih sprememb. Ideologi jugoslovanske socialistične revolucije so se namreč zaradi bojazni pred obujanjem predvoj-nih in medvojnih mednacionalnih napetosti med narodi, vključenimi v jugo-slovansko integracijo, zavestno ognili sklicevanju na tradicije. Zaradi tega in drugih razlogov, ki jih bom navedel v nadaljevanju, je imela tradicija, zlasti pripovedno izročilo, specifično vlogo v kontekstu jugoslovanskega socializ-ma. Sledeč raziskavam teoretika sodobnih umetnosti Branislava Jakovljevića (2021), v prispevku zagovarjam tezo, da se je pripovedno izročilo izražalo v 24 To Detienne (2008, 213–250) predstavi z analizo »dvoglavega Grka«, vendar s poudarkom, da sta razum in iracionalna, ustna kultura mitov v starogrški kulturi konstruktivno bivala drug ob drugem, drug v drugem. 25 Čeprav sta deliberativna demokracija in jugoslovansko samoupravljanje nastala v različnih družbenoekonomskih in idejnih sistemih – prva znotraj politične filozofije liberalizma, druga znotraj tradicije socializma –, ju druži več sestavin, med njimi zlasti zavedanje o prednostih uvajanja deliberativnih praks za zagotavljanje ali povečanje družbene legitimnosti sistema. Obenem lahko analiza jugoslovanskega socialističnega eksperimenta, zlasti prek refleksij tedanjega ideologa samoupravnega socializma (Kardelj, 1979) in drugih teoretikov (Horvat, 1989), tudi s področja socialistične javne sfere (Vreg, 1980), razkrije nekatere ključne zagate v sodobnih praksah deliberacije, predvsem pa izvorne dileme deliberativne demokracije, obravnavane s perspektive teorije legitimnosti. Z obsežnejšo obravnavo teh tematik bi se oddaljili od namena tega poglavja, kljub temu pa je treba izpostaviti predvsem razmisleke Joshue Cohena (1989), ki je na ozadju tradicije socialistične misli in prakse razmišljal o vplivu ekonomske baze na participacijo in deliberacijo in s tem razprl ključna vprašanja neenakosti in neravnovesja v moči pri zagotavljanju razmer za inkluzivno in učinkovito javno razpravo, ki v diskurzu deliberativne demokracije niso razrešena (Warren, 2017). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 58 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 58 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 59 prizmi »odtujitvenega učinka«,26 vendar ne le v odnosu do tradicije, temveč tudi do ustroja in ključnih razvojnih dilem jugoslovanskega samoupravnega socializma. Zaradi omenjenih specifik jugoslovanskega samoupravnega socializma vloge pripovednega izročila v tem sistemu ni mogoče zajeti s klasično analizo ide-ološkega diskurza. V naslednjem poglavju bom zato na osnovi raziskovalcev vloge narativov v legitimizaciji družbenih sprememb, predvsem pa uvidov Walterja Benjamina v ta sklop tematik, oblikoval pristop, ki bo omogočil ana-lizo različnih strategij usklajevanja pripovednega izročila s političnimi in ideo-loškimi narativi v historični perspektivi. Na osnovi tega pristopa, utemeljenega na razdvojitvi epistemske in političnoideološke funkcije pripovednega izročila, bom analiziral ideološke in politične oblike prisvajanj pripovednega izročila v 20. stoletju, nato pa s primerjalnega vidika osvetlil specifike jugoslovanske samoupravne izkušnje. Sledila bo analiza epistemskih in političnoideoloških sestavin pravljice Kako so pulili repo (Unuk, 2002), slovenske inačice izvorno ruske pravljice Repa velikanka. Slovensko inačico namreč zaznamuje nenava-den konec, ki pravzaprav odtuji socialistični moto »v slogi je moč«. Razdvojitev epistemske in ideološke funkcije ljudskih pravljic Če prevedemo Detiennovo analizo uporabe preteklih »zgodb« v afirmaci-ji družbenopolitičnega ustroja v kontekst historične legitimizacije sodobnih političnih ideologij, je treba najprej izpostaviti različni temporalnosti pripove-dnega izročila in sodobnih političnih ideologij. Pri tem se lahko navežemo na opažanja politologinje Laure Roselle, ki je v primerjavi med preteklimi »zgod-bami« in »strateškimi narativi« zapisala, da prve implicirajo »gibanje skozi čas – sugerirajo povezavo s preteklostjo (zgodovina), namen ali pomen, zaključek, nauk ali prepoved«, medtem ko se »strateški narativi« – kamor bi lahko, sledeč nje-nemu opisu, uvrstili tudi narative političnih ideologij – nanašajo na horizonte pričakovanj in omogočajo pojasnitev ter interpretacijo prihodnjih dogodkov (Roselle, 2010, 6). Poudarek na različni temporalnosti pripovednega izročila in ideoloških narativov je ključen tudi v razumevanju političnih ideologij, ki se legitimizirajo na preteklosti. Teoretik postkolonializma Homi K. Bhabha (1990) se je, izhajajoč iz »volje naroda« in »vsakodnevnega plebiscita«, kot je 26 V nadaljevanju bom, skladno z Jakovljevićevo opredelitvijo, uporabljal termin »odtujitev«. Avtor ga izpelje iz Marxove teorije alienacije in Brechtovega »potujitvenega učinka«, vendar z njim poudarja širše družbene procese odtujenosti v politični in družbeni stvarnosti jugoslovanskega samoupravnega socializma. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 59 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 59 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 60 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja bistvo naroda že konec 19. stoletja opredelil francoski religiolog Ernest Renan, utemeljeno vprašal, ali ti dve kategoriji zadevata isti čas. Po njegovem namreč »volja naroda« zadeva veliko zgodbo, ki jo je v času prebujanja narodov izsanjal kulturni nacionalizem, medtem ko se »vsakodnevni plebiscit« izraža prek pri-pravljenosti članov skupnosti, ki se čutijo kot njeni naslovniki, da z vsakodnev-nimi praksami potrjujejo svojo pripadnost (Renan, 1990). Ključno vprašanje je, če povežem navedena strukturna razumevanja temporalnosti, kako in v ka-kšnih okoliščinah se zgodi šiv (sutura) med preteklimi narativi in »zgodbami« legitimizacije družbenega ustroja, izraženimi tudi v pripovednem izročilu, in političnoideološko motiviranimi družbenimi spremembami. Z vidika politič-noideološko prisvajanja pripovednega izročila, kar je tema tega poglavja, se je odgovoru moč približati z razumevanjem transhistorične epistemske funkcije pripovednega izročila, kot ga je v delu Pripovedovalec razvil nemškojudovski mislec Walter Benjamin. Benjamin je v tem eseju, ki je izšel le nekaj let pred začetkom 2. svetovne vojne, zapisal malce enigmatično, celo mistično, vendar z vidika njihove transhisto-rične vloge natančno definicijo pravljic. Zapiše, da »pravljica ostaja prva otro-kova svetovalka tako, kot je bila prva svetovalka človeštva« (Benjamin, 2019, 66). Pravljica torej po njegovem svetuje, vendar ne z moralnimi napotki ali nauki, temveč s tem, da se postavi na stran človeka, na stran vseh njegovih vrlin in šibkosti, in ga osvobaja vseh strahov, ki jih netijo avtoritete, saj zagovarja pret-kanost, drznost in pogum. Pravljice s svojim univerzalnim obravnavanjem ob-čečloveških dilem ne ponujajo konkretnih nasvetov, vendar pa ohranjajo odprt prostor za premislek o dilemah na ozadju v kolektivno podzavest naloženih izkušenj. Ta prenos izkušenj – kar je bistvo njegovega besedila – omogoča le en medij: akt pripovedovanja. Z vidika kompleksnosti Benjaminove misli, ki je posegal na zelo različna po-dročja družbene kritike, je mogoče njegov esej brati v prizmi različnih funkcij pravljic.27 Upoštevaje dogajanje v nacistični Nemčiji v tridesetih letih na prvi pogled izstopa ideološko branje. Izpostavljanje »človeškosti« pravljic v odnosu do avtoritarnosti (nacionalističnih) mitov je lahko odziv na prepovedi klasičnih pravljic v času nacizma, saj naj bi bile te v primerjavi z »organskimi in zdravimi« ljudskimi pripovedmi »umetne in dekadentne« (Riley, 2011). S svojo afirmacijo pravljic bi avtor lahko izrazil tudi podporo družbenokritičnim pravljicam, ki so bile ustvarjene v času Weimarske republike (Zipes, 1997). Toda Benjaminov 27 Ameriški kulturolog John Fekete celo zapiše, da ni bil en sam Benjamin, temveč trije: apo- kaliptični se je zanimal za kabalo in talmud, libertarni je razvijal kritično teorijo in dialektiko nèidentitete, politični pa se je povezal z Brechtom in Komunistično stranko Nemčije (Fekete v McBride, 1989, 243). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 60 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 60 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 61 esej ne vsebuje aluzij na poskuse prepovedi ali ideološkega prisvajanja pravljic, čeprav je dogajanje, ki ga je po letu 1932 sicer spremljal iz izgnanstva, seveda dobro poznal in razumel. V zagovoru pravljic se namreč sklicuje na epistem-ske sestavine ustnega izročila, ki po eni strani vključujejo afirmacijo skupnost tvorne vloge pripovedovanja in hkrati intuitiven pristop v razumevanju delo-vanja človeških družb.28 Benjamin, zavedajoč se nevarnosti racionalizacije in pretirane birokratizacije družbe, zato poudari pomen intuitivnega razumevanja realnosti, kar vključuje hermenevtično interpretiranje pripovednega izročila v prizmi prenosa kolektivnih izkušenj. Ključ, ki odklepa vrata v epistemsko razu-mevanje učinkovanja pravljic, torej ni razum, temveč intuicija. Le na ta način je mogoče prodreti v plasti naloženih izkušenj in modrosti.29 Benjaminova opredelitev izhodiščne epistemske funkcije pravljic, utemeljene na ustnem izročilu, tradiciji in intuitivnem razumevanju realnosti, preobrača sodobne dileme v teoretičnem razumevanju pravljic, zaznamovane z antago-nizmom med predliterarnostjo in literarnostjo pravljic. Sugerira namreč dvo-je: prvič, literarne oz. avtorske pravljice, ki so nastale v okviru italijanske in francoske dvorske kulture 16. in 17. stoletja ali bile v 19. stoletju zapisane v kontekstu prebujanja narodov, so sicer res pomenile rojstvo oz. razvoj novega literarnega žanra, obenem pa je ta proces vključeval tudi ukinitev epistemske funkcije ljudskih pravljic, ki se nanaša na akt pripovedovanja in prenos iz-kušenj. Z zapisovanjem so namreč pravljice postale del mediiranega javnega prostora, najprej aristokratskega salona in nato meščanske javnosti, ki je neiz-ogibno vpet v ideološke in politične diskurzivne matrice. Pravzaprav že sam akt preoblikovanja ustnega izročila v literarni žanr zmanjša možnosti za pre-nos kolektivnih izkušenj: »Žanri so pravzaprav literarne institucije oz. družbene pogodbe med piscem in specifično javnostjo, njihov namen je opredeliti ustrezno rabo kulturnega artefakta,« poudarja Fredric Jameson (2002, 106–107). Potem-takem, drugič, so vse literarne pravljice politične ali ideološke, saj neizogibno vsebujejo družbeni komentar. 28 Takšno branje Benjaminove misli sugerira religiolog in filozof etike James Mcbride. Po njem je vanjo vstavljeno spoznanje, da »odkritje resnice ne more biti rezultat agresivnega intelektualnega prizadevanja, saj svet ne bo razkril svojih skrivnosti z neposredno zavestno konfrontacijo. Do res- nice lahko dostopamo le s skrbno analizo materialnih okoliščin, ki so ohranjene v nezavednih sledeh spomina.« (McBride, 1989, 250.) 29 Benjaminovo razumevanje vloge ustnega pripovedovanja na osnovi neposrednega prenosa »iz- kušenj« (to besedo je avtor v eseju Pripovedovalec uporabil 28-krat) odstopa od neomarksis- tičnih analiz pravljic, ki jih je razvijal Benjaminov sodelavec Ernst Bloch. Slednji je pomembno vplival na razvoj vplivne sociološke teorije pravljic Jacka Zipesa (Zipes, 2019; glej v Teverson, 2020). Toda Benjamin v tej eseju – v primerjavi z Blochom, ki je verjel, da pravljice vsebujejo (utopično) upanje, zrna upora, torej subverzivno moč – bolj poudarja modrost in kolektivne izkušnje v spoprijemanju s silami, ki si želijo podrediti človeka. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 61 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 61 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 62 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Zelo burna razprava30 o razmerju med ljudskim pripovedništvom in literarni-mi pravljicami je pomembna, saj zadeva samo izhodiščno definicijo pravljic in s tem izbiro pristopa k njihovi analizi. Toda s fokusom na vlogo tiska in načine preoblikovanja starejšega gradiva v literarno pravljico – bodisi kot zareze ali kot kontinuiranega razvoja – zgreši ključni vidik tega preskoka. Ta se ne nana-ša le na družbeno, temveč epistemsko spremembo v koncipiranju in prenosu znanja. Literarne pravljice so še vedno vsebovale skupnost tvorno funkcijo, vendar je bila ta prenesena v kontekste protonacionalnih javnosti, predvsem pa se je s tiskom spremenila epistemska funkcija ljudskih pravljic kot medija v prenosu kolektivnih izkušenj. Omenjena zareza, ki je nastopila s tiskom in nastopom literarnih pravljic, potrjuje tezo Marshalla McLuhana (2011), da je »medij sporočilo«, a seže onkraj nje. Sledeč Benjaminovi filozofiji zgodovi-ne, jo lahko povežemo z vplivom Newtonove znanstvene revolucije in zlasti Kantove politične filozofije na vznik »praznega, homogenega časa«. V njem je namreč prevladal razsvetljenski imperativ napredka, ki je teorijo družbenih sprememb povsem preusmeril v prihodnost in s tem suspendiral pomen pre-teklih izkušenj (Benjamin, 2015). Medtem ko je (bila) torej epistemska funkcija ljudskih pravljic neintencio-nalna, vezana le na skupnost tvorno vlogo v procesu pripovedovanja in pre-nos izkušenj, pa literarne pravljice neizogibno vsebujejo politične ali ide-ološke podtone, ki jih je moč opredeliti s klasično analizo diskurza. Toda – poudarjam – možnost prisvojitve ali uporabe ljudskih pravljic v politične ali ideološke namene ne izhaja iz same vloge tiska ali potencialno političnih vsebin pravljic per se, temveč iz načina, kako politična ideologija vzpostavlja vez z epistemsko funkcijo pravljic. Ideološka apropriacija ljudskih pravljic se namreč zgodi takrat, ko se politična ideologija ne le referira na plasti naloženih kolektivnih izkušenj, temveč manipulira z rezultati tega procesa s ciljem afirmacije domnevne »avtentičnosti« domnevnih preteklih ali priho-dnjih načinov življenja. Na ta način, kot je z analizo Platonovih del sugeriral Detienne, je pripovedna tradicija lahko uporabljena za utemeljevanje novega družbenega reda. 30 Mislimo seveda na razpravo, ki jo je z zagovarjanjem le literarnega izvora pravljic v knjigi Fairy Tales: A New History pričela literarna zgodovinarka Ruth B. Bottigheimer (2010). Po njenem so se pravljice začele v specifičnem zgodovinskem kontekstu s tiskom, torej z oblikovanjem literarnih pravljic, ki so v 16. in 17. stoletju nastajale v okviru italijanske in francoske dvorske kulture, začenši z Le piacevoli notti (Prijetne noči) Giovannija Francesca Straparole v letu 1550. Da torej prej ni bilo ničesar (omembe vrednega). Njeno stališče je v dodatku svoje monogra- fije The Irresistible Fairy Tale z navedbo številnih virov »klasičnih pravljic« zavrnil Jack Zipes (2012). Njegove teze so s prispevki v Journal of American Folklore podprli ugledni proučevalci pravljic Dan Ben-Amos, Francisco Vaz da Silva in Jan M. Ziolkowski (Gray, 2020). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 62 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 62 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 63 Ključni pogoj za političnoideološko motivirane prisvojitve pravljic je uskladi-tev temporalnosti pripovednega izročila in ideoloških narativov. Ta uskladitev je možna, ker se oba korpusa, politične ideologije in pripovedno izročilo, nana-šata tudi na primordialno, torej na polje preddiskurzivnih formacij. Skliceva-nje na izbrani narod ali ideološko eshatologijo, tudi v obliki civilnih religij, po-stane v tej povratni percepciji transhistorična nujnost, medtem ko pripovedno izročilo kot potrjevanje »avtentičnosti« specifičnih načinov življenja sovpade s cilji političnoideološko motiviranih družbenih sprememb. Ideološka prisvajanja pripovednega izročila v primerjalni perspektivi Z vidika uporabe preteklih zgodb v odnosu do legitimizacijskih narativov družbenih sprememb je seveda ključna intenca. Zgoraj opisani proces ide-ološkega prisvajanja pravljic se v tem oziru razlikuje od družbene funkcije pravljic, ki so jo imele na italijanskih in francoskih dvorih 16. in 17. stoletja. Avtorji, kot sta Italijana Giovanni Francesco Straparola in Giambattista Ba-sile, v Franciji pa Charles Perrault in zlasti pisateljica Marie-Catherine Le Jumel de Barneville, bolje poznana kot madame d‘Aulnoy, so namreč pravljice afirmirali kot subverzivni žanr, ki jim je omogočal v obliki alegorij odzivati se na razmere v tedanji aristokratski družbi (Zipes, 2011; Tratnik, 2022). Tradi-cija uporabe forme pravljic za izražanje družbene kritike se je prenesla tudi v naslednja stoletja. Med subverzivnimi pravljicami izstopajo politične pravljice, ki so nastajale v weimarski Nemčiji (1919–1933). Z uporabo forme pravljic so se namreč ugledni politični pisci odzivali na težke in vse nevarnejše razmere v tedanji Nemčiji, zaznamovani z razraščanjem revščine in socialnih razlik, izkoriščanjem in z razširjanjem nacionalsocialistične ideologije (Zipes, 1997; Riley, 2011). Obenem so te pravljice ponujale utopične vizije prihodnosti, vča-sih pa tudi zelo jasen poziv k socialistični spremembi družbenoekonomskega sistema, kar je veljalo zlasti za Pravljice za otroke iz delavskega razreda, ki jih je napisala Hermynia Isabelle Maria Zur Mühlen (1925), izpričana antifa-šistka in ena izmed najbolj znanih pisateljic v Weimarski republiki. Že prej so britanski socialdemokrati uporabili formo klasičnih pravljic, da bi z alegorijo opisali grozljive razmere, v katerih se je znašlo delavstvo na prelomu iz 19. v 20. stoletje (prim. Rosen, 2018). Med subverzivno politične sodijo tudi pravlji-ce, v katerih so sovjetski intelektualci, da bi se izognili cenzuri, v ezopovskem jeziku problematizirali neskladja med načeli, ki jih je zagovarjala partija, in dejanskim življenjem v sovjetskem komunističnem sistemu (Nikolajeva, 2002; Lipovetsky, 2005). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 63 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 63 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 64 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Toda na tem mestu me zanima druga intenca v ideološkem prisvajanju ljudskih pravljic, tista, ki se nanaša na njihovo vlogo v utemeljevanju novega družbenega reda. Ta njihova funkcija se najjasneje izrazi v odnosu do kulturnega nacionaliz-ma. Izstopajo Otroške in hišne pravljice (Kinder und Hausmärchen), ki sta jih v letih 1812 in 1815 na nemškem govornem področju objavila brata Jacob in Wilhelm Grimm. Grimma namreč nista nikoli skrivala hotenja, da bi s svojim jezikoslov-nim in zbirateljskim delom prispevala k poenotenju in utrjevanju »avtentične« podobe nemštva, ki je v njunih pravljicah utemeljena na alpski kulturi, nemških gradovih, gozdovih in jezerih (Riley, 2011). Povedno je, da sta prve zbirke pra-vljic objavila v času, ko je Napoleonova vojska okupirala njuno rodno deželo Hessen, kar daje slutiti, da je bila »zbirka prej poskus združevanja Nemčije kot pa motivirana z željo nuditi otrokom razvedrilo« (Lindahl, 2018, 11–19). Poznavalci njunega dela poudarjajo, da sta s svojimi posegi v pripovedno izročilo bistveno pripomogla k utemeljevanju ekskluzivistične podobe nemške kulture. Ameri-ško-nemški zgodovinar Louis L. Snyder je že v prvih letih po 2. svetovni vojni poudaril njuno vlogo v spodbujanju nemškega kulturnega nacionalizma. »Velik del nacistične literature, namenjene otrokom, je bil le posodobljena verzija pravljic bratov Grimm, s poudarkom na idealizaciji bojevanja, poveličevanju moči, nepremi-šljenega poguma, tatvin, razbojništva in militarizma okrepljenega z misticizmom.« (Snyder, 1951, 221.)31 Tudi novejše študije opozarjajo na njuno vlogo v razvoju nemškega nacionalizma. Profesor germanistike Jakob Norberg, ki je v obsežni študiji analiziral njune stike z nemškimi protonacionalisti, poudarja, da sta brata Grimm videla svojo zgodovinsko vlogo v utrjevanju nemške kulture, pri čemer sta s svojim delom nagovarjala zlasti nižje in srednje sloje. Čeprav njuna zbirka pravljic ni bila »zbir vojaških vrednot in ravnanj, ki bi jih z vsem potrebnim patosom uporabili v boju za obnovitev nemške ali lokalne avtonomije, je predstavljala kulturni prostor, ki ga je treba negovati in obvarovati, torej vsakdanje, a prijetno mesto okoli ognjišča in kuhinje, za katero so običajno skrbele ženske« (Norberg, 2022, 61).32 31 Avtor je z analizo vrednot in ravnanj, ki jih vsebujejo pravljice bratov Grimm, dokazoval njiho- vo bližino z nacistično ideologijo. Pozoren je bil zlasti na koncipiranje pomenov »pokornosti« in »discipline«, ne le v razmerju do staršev, temveč tudi do kralja, ki pa je bil vedno »dobrodu- šen«, »prijazen«, »povezovalen« in »pravičen«, glavni protagonisti pa so bili pogumni, drzni in »polni bojnega duha«. Obenem so njune pravljice netile strah in sovraštvo do vseh, ki so bili percipirani kot tujci, predvsem do Judov (Snyder, 1951). 32 Nacionalizem, ki sta ga zagovarjala brata Grimm, je bil zamejen s prepričanjem, da kulturno in jezikovno združeno (nemško) področje ponuja najboljše možnosti za oblikovanje ustrezne politike, medtem ko politično-filozofskim vprašanjem ali socialnim tematikam nista posvečala pozornosti (Norberg, 2022). S svoji idejami, ki vrednotijo družbo z vidika afirmacije jezika in kulture in so po revoluciji 1848 zaznamovale pomemben del intelektualne misli v vzhodni Evropi, sta pomembno vplivala na zbiralce pripovednega izročila, denimo na Srba Vuka Kara- džića in Jerneja Kopitarja v Sloveniji (Kropej Telban, 2021, 123–129). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 64 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 64 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 65 Takšen vzorec ideološkega prisvajanja in preobrazbe pripovednega izročila, kjer v ospredje legitimizacije novega družbenega reda stopi čisto, nepokvar-jeno, avtentično in preprosto ljudstvo, je bil večkrat uporabljen v 19. in 20. stoletju. To velja tudi za proces prisvajanja tradicije v režimu generala Franca. Kmečko prebivalstvo je bilo idealizirano, predstavljeno v bukoličnem idealu kot utelešenje večnosti in pravičnosti, a vse z namenom prikriti družbene an-tagonizme med delavskim razredom in meščanstvom in s ciljem poenotenja španske nacije, kar je v Francovi diktaturi pomenilo pod okriljem kastiljskega naroda (Ortiz, 1999). Kompleksnejša ideološka prisvajanja ljudskega gradiva so zaznamovala nekda-njo Sovjetsko zvezo. Folklorist estonskega porekla Felix J. Oinas (1973) sicer opisuje prvo desetletje po oktobrski revoluciji kot »zlato dobo« folklore v Sov-jetski zvezi. Znanstveniki so lahko brez političnih pritiskov razvijali strukturali-stično teorijo pravljic Vladimirja Proppa, prav tako so lahko sledili t. i. finski šoli folkloristike. Prelomnica je nastala z zbornikom Smo proti pravljicam, izdanem leta 1928 v Harkovu. V njem so sovjetski pedagogi pozvali k ostrejšemu nadzo-ru nad otroško literaturo. Po njihovem so namreč bile pravljice z vsemi kralji in kraljeviči, kraljicami in princesami del »buržoazne literature«, medtem ko so te-matike magije, fantastičnosti, animizma in antropomorfizma opredelili za »ide-alistične«. Zavzeli so se za izčiščenje in regulacijo otroške literature in prevlado »razrednih tem« v njej. Kaj kmalu pa so po Oinasu spoznali, da tradicije ni moč zanikati, ampak jo je treba prilagoditi novim okoliščinam. Ta preobrat v razu-mevanju tradicije in tudi ljudskih pravljic je nastal na prvem kongresu sovjet-skih pisateljev avgusta 1934 v Moskvi. Ključno vlogo v rehabilitaciji pravljic je imel pisatelj Maksim Gorki. V svojem nastopu je izpostavil pozitivne lastnosti pravljic, kot so »življenjski optimizem«, »bližina folklore in konkretnega življe-nja delovnih ljudi«, »vitalnost junakov«, tudi visoko umetniško vrednost ljud-skih pravljic. V svojem nastopu je Gorki še poudaril, da so v njih »ustvarjalnost, razum in intuicija, misel in občutek v popolnem ravnotežju«. Pravljica je tako znova vstopila v Sovjetsko zvezo. Toda jezikoslovka Marina Balina kot ključ-nega za novo usmeritev navaja nastop, ki je sledil izvajanju Gorkega. Samuil Jakovljevič Maršak, znani sovjetski avtor pravljic, je s sklicevanjem na ljudske zgodbe (rus. ска́зки) poudaril, da ima sovjetska družba vse, kar potrebuje za ra-zvoj izstopajoče in izvirne otroške literature. Pravljice so zatem resda ponovno vstopile v sovjetski vsakdan, vendar ne kot svobodne, temveč v službi »izgra-dnje komunizma«, pri čemer so avtorji, kot so Aleksej Tolstoj, Arkadij Gaijdar in Mihail Prišvin, prevzeli pravljico za svoj najpomembnejši žanr ustvarjanja. Po Balini so se izoblikovale tri usmeritve: ustvarjalne revizije ljudskih pravljic, ustvarjanje poetičnih pravljic o naravi in pravljice, ki so »koreninile v globinah Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 65 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 65 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 66 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja ljudske tradicije«. Sovjetske priredbe pravljic so formalno bile utemeljene na ustnem izročilu, kjer so v izhodišču konflikt in ovire, ki jih mora protagonist premagati, da bi dosegel svoj ključni cilj, obnovitev naravnega reda. Vendar je bila ključna sprememba, da se je »naravni red« nanašal na oktobrsko revolucijo, pri čemer pa »protagonist postane pametnejši, izkušenejši in tako hvaležnejši sovjetski realnosti, v kateri živi« (Balina, 2005, 109). Avtorica piše, da je to v praksi pomenilo, da so se morali teoretiki in pisci pravljic izobraziti v marksi-stično-leninistični metodi. Obenem so bile ustvarjene psevdofolkloristične pe-snitve (rus. нови́ны), v katerih so se t. i. primitivne družbe z močjo in pomočjo ključnih akterjev revolucije preobrazile v komunistični sistem. Vloga tradicije v jugoslovanskem samoupravnem socializmu Jugoslovanski socialistični projekt je imel zaradi specifičnega razvoja države in družbe po informbirojevskem pretrganju odvisnosti od Sovjetske zveze leta 1948 specifične značilnosti, ki so se kazale tudi v odnosu do tradicije. Nave-demo lahko več razlogov, da so se ideologi Jugoslavije ognili historični legi-timizaciji družbenopolitičnih sprememb. Prvič, jugoslovanska samoupravna revolucija je bila zasnovana na ideji edinstvenosti in prihodnostnem narativu, pri čemer je jugoslovanski družbenoekonomski eksperiment temeljil na obli-kovanju tretjega modela družbenega razvoja, ki ne bi bil ne kapitalističen in ne državnosocialističen. Na tej osnovi so formulirali »samoupravno ideologijo«, ki je bila »mešanica idej ‚mladega Marxa‘ (v prvi vrsti ideje združenega dela in teorije odtujenosti) ter elementov proudhonovskega in anarhističnega nauka (Baku-nina)«, je zapisal hrvaški sociolog Josip Županov (1989, 1394).33 Drugi razlog za izogibanje legitimiziranju jugoslovanskega projekta s sklicevanjem na tradi-cije, tudi socialne, je bil strah pred obujanjem mednacionalnih napetosti. Šele v osemdesetih letih, ko so se začele kazati globoke razpoke v ustroju države, so se z rehabilitacijo socialne misli slovenskega krščanskega socialista Janeza Evangelista Kreka skušale povezati specifične historične tradicije s projektom izgradnje samoupravne družbe.34 Vprašanje preteklosti v Jugoslaviji se je zato v 33 Glavni ideolog jugoslovanskega samoupravljanja Edvard Kardelj je sicer kot korenine sa- moupravljanja v jugoslovanski družbi večkrat navajal izkušnje partizanskih borcev iz 2. svetov- ne vojne, saj so morali tudi sami »odločati in razvijati lastno iniciativo«. Obenem pa je v odnosu do sovjetskega režima poudarjal, da za jugoslovansko »revolucijo, za njen potek in ideologijo niso bistveni vplivi in elementi stalinizma v njej, marveč tisti tokovi, ki so jo pripeljali v konflikt s stalinizmom in Stalinom samim« (Kardelj, 1979, 230). 34 Velja opozoriti, da je Edvard Kardelj v tridesetih letih prejšnjega stoletja napisal tri prispevke za Ljubljanski zvon o knjigi Andreja Gosarja Za nov družbeni red, vendar se je sam odvrnil tako od krščansko socialne tradicije kot tudi od avstromarksizma. Kreka in Kardelja pa je družilo, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 66 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 66 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 67 dobršni meri zožilo na pravice posameznih narodov in narodnosti v skupni dr-žavi in na zapleteno vprašanje narodne samoodločbe v večnacionalni skupnosti, kot je bila Jugoslavija.35 Tretjič, hkrati so bile jugoslovanske oblasti nezaupljive do vpliva tradicionalne kulture in njenih simbolov v politiki. Nezaupanje ni izhajalo le iz dejstva, da so predvojne oblike kulture veljale za reakcionarne in buržujske, temveč se je nanašalo na specifično politično stvarnost predrevolu-cionarne Jugoslavije. Ugledni slovenski folklorist in zbiralec pripovednega iz-ročila Milko Matičetov navaja misel tedanjega predsednika Hrvaške zveze fol-kloristov Zorana Palčoka, da je bila folklora v stari Jugoslaviji, kjer je bilo sicer 70 odstotkov vsega prebivalstva kmečkega, zelo pomemben dejavnik v politični propagandi lokalnih politikov. »Hrupno laskanje ‚kmečki kulturi‘, ki da je več vre-dna od ‚mestne kulture‘, glorifikacija vasi in kmeta, ki ‚se nima kaj naučiti od mesta‘, medtem ko bi mesto ‚imelo kaj sprejeti od vasi‘, demagoški pozivi, naj bi vas ostala v svoji noši in v opankah – vse to je imelo namen doseči politične koristi.« Po vojni, revoluciji in obsežni industrializaciji je po Palčoku prišlo do vala razsvetljenja in vdora sodobne kulture v vaška okolja. »Tradicionalna ljudska kultura, vse oblike duhovnega življenja, ki jih navadno združujemo v pojem folklora, so začele naglo bledeti, izginjati.« (Matičetov, 1966, 628–629.) Ljudske tradicije so bile poslej potisnjene na obrobje družbenega življenja in so služile bolj kot »vir tematik za različne glasbene aranžmaje, romane ali zgodbe o življenju na podeželju ali bile del urbane gledališke folklore, kot pa da bi bile sodoben kulturni trend« (Majstorović, 1980, 20). Tradicija in folklora sta obveljali za lokalni/turistični kurioziteti, s katerima pa so se lahko ukvarjali znanstveniki in tudi umetniki, če niso kalili zaukazane jugoslovanske doktrine »bratstva in enotnosti«. Četrti dejavnik, preseganje družbeno-historičnih oblik odtujitve z uvedbo sa-moupravljanja, je bil doslej v odnosu do preteklosti manj raziskan, čeprav je Kardelj vseskozi poudarjal željo po oblikovanju novega družbenopolitičnega sistema, v katerem bi naposled »delovni človek postal gospodar svoje usode« (Kardelj, 1979, 212). Danes so v ospredju proučevanja jugoslovanskega samo-upravnega socializma kot »konkretne utopije« (Suvin, 2016) predvsem njeni pravi Jože Pirjevec (2017), zavzemanje za socialno državo, pri prvem sicer pod občestvom katoliške cerkve, pri drugem pa pod občestvom partije. 35 Edvard Kardelj (1939) je v besedilu Razvoj slovenskega narodnega vprašanja opozoril, da je treba ceniti kulturne dosežke posameznih narodov, vendar odločno zavrnil biolingvistične teorije na- roda, ki pozitivistično utemeljujejo esenco naroda z ideologijo »krvi in zemlje«. Skladno z Mar- xovim in Engelsovim Komunističnim manifestom je izpostavljal, da naroda ni mogoče opredeliti zunaj kontekstov, ki zadevajo delitev dela in zakonitosti svetovnega trga. Po njem je bil narod odraz buržoaznih kulturnih in političnih tendenc in posledica kapitalističnega razvoja, vendar ni predvidel njegove ukinitve, temveč je sugeriral, da se mora politično-ekonomska sprememba zgoditi znotraj posameznih nacionalnih/narodnostnih formacij (glej Koprivc, 2005). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 67 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 67 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 68 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja teoretski potenciali v oblikovanju novih, vključujočih oblik sprejemanja od-ločitev v kontekstu iskanja alternativnih možnostih v družbenoekonomskem razvoju (Toplak, 2014; Samary, 2017; Kržan, 2017). Toda v času njegovega ob-stoja, predvsem pa razkroja, je bilo samoupravljanje – kot praksa dezalienacije – ocenjevano zlasti z vidika svojih uspehov in neuspehov v doseganju tega cilja (Horvat, 1989). Izpostaviti je treba zbornik Self-Governing Socialism (Horvat, Marković in Supek, 1975). Medtem ko so jugoslovanski avtorji obravnavali političnoekonomske vidike jugoslovanskega samoupravljanja in ga primerjali s kapitalističnimi oblikami participacije in deležništva v podjetjih (danes bi jih zajeli s terminom ekonomska demokracija), v zborniku izstopa razmišljanje Henrija Lefebvra. Ta francoski sociolog je opozoril na temeljni antagonizem samoupravljanja. Poudaril je, da samoupravljanje ne more preživeti v obliki posameznih celic v družbi, temveč lahko obstane le, če celotni sistem prepoji z njim, če torej meri v šibke točke sistema, vključno ali predvsem z državnopo-litičnim aparatom. »Državniki vedo, da lahko samoupravljanje s svojim razvo-jem preglasi državo, sproži torej proces njenega odmiranja. Zaostri kontradikcije v samem osrčju države, še posebej ključno kontradikcijo, ki jo je moč izraziti le na splošno, v filozofskih terminih, kot razloge države in človekovo zahtevo, to je svobo-do.« (Lefebvre, 1975, 17.) Po njegovem je treba samoupravljanje razumeti kot boj, prelom s prejšnjimi potmi, a tudi kot način reorganizacije družbe. »Nikoli ne smemo pozabiti, da družba ni vsota svojih sestavnih delov, temveč konstituira celoto. Vsako samoupravljanje, tudi v najradikalnejši obliki, ki se umešča le v posa-mezne, delne enote, ne da bi zajelo celoto, je obsojeno na propad.« (Lefebvre, 1975, 19.) Le če samoupravljanje postane ključna sestavina politične strategije, prek katere se evalvirajo vsi deli družbenopolitičnega sistema, lahko ljudje »vzame-jo svoja življenja v svoje roke, da torej postane delo njihovo lastno – dejanje, ki je znano tudi kot apropriacija oz. dezalienacija« (Lefebvre, 1975, 19). Seveda je sistem na ravni ekonomike odločanja v spoprijemanju z ekonomski-mi in drugimi izzivi vseboval številne notranje kontradikcije (Horvat, 1989), ki v kontekstu izhodiščnih razvojnih neenakosti v Jugoslaviji, zlasti pa z vzpo-nom neoliberalne paradigme v osemdesetih letih, niso bile razrešljive (Kržan, 2017). Toda Lefebvra je razumel ključno: sistem samoupravljanja, ki je za-snovan in voden od zgoraj navzdol (top-down) ne more odpraviti procesov odtujitve in razrešiti svojih notranjih aporij, saj bi ta proces privedel do odpra-ve enopartijskega sistema. Tega pa si ideologi, vključno z Edvardom Karde-ljem, niso bili sposobni ali niso hoteli zamisliti. Po drugi strani pa ni mogoče zanikati nekaterih pozitivnih učinkov samoupravljanja, zlasti v podjetjih. To potrjujejo pričevanja, ki jih je v monografiji Bili nekoč so lepi časi zbrala Jelka Piškurić. Seveda je ključne odločitve sprejemala uprava, vendar pa so zaposleni Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 68 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 68 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 69 prek sodelovanja v delavskih svetih – danes zasmehovanih prostor dolgove-znih razprav brez pravega učinka – bili seznanjeni z dilemami v vodenju pod-jetja in tudi z odločitvami. V tem smislu je imelo samoupravljanje podobne blagodejne učinke kot v sodobnih zadružnih sistemih, denimo v največjem, baskovskem Mondragonu (prim. Sanchez Bajo in Roelants, 2015). Drži pa, da je bilo »samoupravljanje ljudem v resnici tuje ali so si ga razlagali po svoje. Bilo je prežeto s političnim jezikom, ki je bil težko razumljiv, in hkrati priročna reši-tev za vsako težavo ali pomanjkljivost.« (Piškurić, 2019, 221.) Tudi zato je bil eden izmed ključnih antagonizmov jugoslovanskega samoupravnega sistema razmerje med humanističnim prizadevanjem za »revolucionarno dezalienacijo človeštva in nadaljevanjem oziroma celo ponovnim rojstvom alienacije«, piše Dar-ko Suvin (2016, 8). Po mnenju Branka Jakovljevića (2021) se je ta problem zaostril z jugoslovan-sko ustavo iz leta 1974 in zakonom o združenem delu iz leta 1976, ki je uvedel koncept »dogovornega gospodarstva« in delegatstva. Sistem je uvedel nekatere nove kategorije. Medtem ko so ustava iz leta 1963 in v letu 1965 sprejete ekonomske reforme temeljile na širitvi samoupravljanja na vsa področja dela in družbenega življenja, s čimer se je sprožil proces liberalizacije, je ustava iz leta 1974 uvedla globlje spremembe v konceptu samoupravljanja. Spremenila je status dela, saj je samoupravljanje opredelila z novim terminom »združene-ga dela«, ključna proizvodna enota pa ni bila več tovarna oz. podjetje, temveč TOZD (temeljna organizacija združenega dela). Po Jakovljeviću je bil to glo-boko konservativni odklon v konceptu samoupravljanja. Meni celo, da so te spremembe v konceptu samoupravljanja vodile ob razkroju sistema v osemde-setih letih v krvavi razpad države. Zato ni naključje, da je prav dialektiko med samoupravljanjem in odtujitvijo postavil v osrčje svoje knjige Učinki odtujitve. Performans in samoupravljanje v Jugoslaviji, 1945–1991. Odtujenosti sicer ne veže na Marxovo pojmovanje odtujitve od rezultatov dela in samega proi-zvodnega procesa, temveč ga umesti v jugoslovansko samoupravno stvarnost prek teorije filozofa frankfurtske šole kritične teorije Herberta Marcuseja, ki je odtujitev razpeljal na celotno družbo, torej ne le na družbenoekonomska raz-merja. V tej prizmi se Jakovljević posveča raziskovanju odtujitvenega učinka zlasti v obdobju »integralne faze samoupravljanja«, ki so jo v revolucionarnem letu 1968 izzvali jugoslovanski študenti z zahtevami po poglobitvi in razširitvi samoupravljanja. Jakovljević usmeri svojo raziskovalno ost v področje avantgardne umetnosti. Toda z vidika revolucije kot historične spremembe v organiziranju družbe-nih in ekonomskih odnosov je vprašanje, ali ni nemara že sam rez s prete-klostjo, na katerem je temeljil jugoslovanski socializem, izzval odtujitev od Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 69 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 69 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 70 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja prihodnostnega narativa. Ni namreč naključje, da je sociolog Josip Županov zapisal, da je »pri konstruiranju samoupravnega projekta politična elita izhajala iz sociološko napačne teorije družbenega spreminjanja«, utemeljene na razmerju projekt – realizacija.36 S tega vidika oblikuje historično-sociološko kritiko, v kateri poudari, da se »nobena velika družbena sprememba v zgodovini, posebno pa v novejši zgodovini – npr. nastanek in razvoj kapitalizma in industrializacije – ni zgodila po shemi projekt – realizacija« (Županov, 1989, 1388). Čeprav – malce presenetljivo – kot pravega izpostavi gradualistični razvoj kapitalizma in po-udari, da se ekonomska demokracija razvija tudi v kapitalističnih družbah, s svojim izhodiščnim poudarkom izpostavi ključne dileme, ki zadevajo pogoje za udejanjanje novosti, temelječih na koreniti spremembi načina življenja. Na podobne zareze v odnosu do tradicije v jugoslovanskem samoupravljanju je že desetletje prej opozarjal hrvaški mislec Predrag Matvejević (1979). Svoje razmišljanje je temeljil na ozadju predloga sovjetskega pisatelja Ilije Ehren-burga, da bi na oktobrsko revolucijo gledali kot na posledico »številnih de-mokratičnih, intelektualnih in revolucionarnih tradicij naše civilizacije, po drugi strani pa presodili, kaj sta si od tega lahko rusko zaostalo kmetstvo in ne dovolj razviti ruski delavski razred prisvojila iz te celote, jo asimilirala in povzdignila na višjo stopnjo« (Matvejević, 1979, 187). Matvejević sicer izpostavi drugačnost jugoslovanske izkušnje, vendar svetuje podobno videnje ideje samoupravljanja, takšno, ki seže onkraj ideologij in razkriva celotno dediščino, socialno in kul-turno, socialistično in utopistično, sindikalistično in korporativno, federalistič-no in antiavtoritarno. V tej prizmi svetuje upoštevanje »dvojnosti zgodovine«, ki zadeva specifične oblike usklajevanja socialističnega projekta s prejšnjimi kulturnimi tradicijami. Po njegovem je bil jugoslovanski projekt usmerjen pro-ti prevladovanju ekonomske in kulturne neenakosti, premalo pozornosti pa je bilo namenjeno oblikovanju ustrezne zavesti in kulture, kar je nujni pogoj za spremembo načinov življenja. Poudarja namreč, da uvajanje samoupravljanja v celotno družbo – kar je veljalo za njegovo integralno razvojno fazo – ni odvi-sno le od izbire modelov ali od njihove bolj ali manj uspešne aplikacije, ampak tudi od okoliščin, v katerih so ti modeli realizirani. »Če temeljem, na katere se opirajo samoupravne strukture, manjkajo ustrezni družbeni in kulturni fermenti, izločijo samoupravljanje, kakor tkivo izloči cepič, ki mu ne ustreza.« (Matvejević, 1979, 193.) Po Matvejeviću je v razvojnih stopnjah prehoda neizogibno, da se 36 Točke, s katerimi opredeljuje to teorijo, so naslednje: 1. družbena sprememba je oster prelom z obstoječo stvarnostjo – sprememba pomeni izključno diskontinuiteto; 2. sprememba ne nasta- ja iz obstoječe stvarnosti – vsili, oktroira jo od zgoraj revolucionarna avantgarda; 3. spremembo vsilijo nove institucije, kar pomeni, da je proces spreminjanja močno institucionaliziran; 4. ker pa nove institucije opredeljujejo pravne norme, pomeni, da so te glavni mehanizem družbene- ga spreminjanja (Županov, 1989, 1388). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 70 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 70 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 71 nekateri elementi prejšnjega vrednostnega sistema še ohranjajo in se novi ele-menti naslanjajo nanje. Takšne procese je zaznaval v Jugoslaviji kot vpliv stare »patriarhalne in tradicionalistične miselnosti« in različnih oblik »avtoritariz-ma, posnetih po očetovski avtoriteti primitivne družine, kjer je odločal pater fami-lias, pa po avtoriteti šefa ali ‚glave‘ v nekaterih prav tako še primitivnih skupnostih (tako je še v zaostalih balkanskih pokrajinah, kjer prevladujeta še živinorejska in poljedelska kultura)«. Te oblike avtoritarnega vedenja se po njegovem repro-ducirajo v novih družbenih strukturah, zlasti v odnosu do žensk, na drugačne načine tudi v odnosu do samoupravljanja (Matvejević, 1979, 195). Revolucija, kot je zapisala Hannah Arendt, je predvsem ideja. Toda tudi ide-je se morajo umestiti v obstoječe registre družbenega in kulturnega ustroja. Menim, da je prav apriorna zavrnitev usklajevanja historičnih narativov z ju-goslovanskim projektom botrovala nastanku aporij, ki jih je Kardelj do konca svojega življenja skušal reševati s »cikcakanjem« med teorijo in prakso, kot je njegovo misel slikovito opisal Fredric Jameson (2016, XXI). Ni pa naklju-čje, da je bil Walter Benjamin eden izmed redkih mislecev, ki se je spoprijel z vprašanjem odnosa med revolucijo in tradicijo. Razumel je namreč, da na to vprašanje ni mogoče odgovoriti v kontekstu razsvetljenske, racionalistične ali humanistične paradigme. Zanj revolucija, kot prepričljivo prikaže filozofi-nja Alison Ross (2019), ni bila dialektičnomaterialistični projekt, temveč ga je povezoval z udejanjanjem pobožnih želja (wishfull thinking) kot odrazom vgrajenih kolektivnih izkušenj. Avtorica navaja misli njegovega prijatelja Wal-terja Lüthija, ki je menil, da Benjaminovo razumevanje zgodovine napajata Baudelairov simbolizem in romantični mesijanizem, navdahnjen s kabalistič-nim konceptom obnovitve sveta (tikkun). Menil je, da revolucija lahko sproži procese za povrnitev izhodiščnega stanja v novih razmerah, če se prisluhne »kolektivnim izkušnjam«, ki so vtisnjene v kolektivno podzavest človeških družb. Benjaminu torej ni šlo za povrnitev idejnih tokov, ki so se znašli na robu zgodovine,37 prav tako se ni zavzemal za restavriranje nekakšnih »avtentičnih« preteklih odnosov egalitarnosti, temveč je svoje videnje družbene preobraz-be utemeljeval na razumevanju, da so klice bodočega sveta že vgrajene v ko-lektivne izkušnje. Revolucijo je mislil onkraj projekta razsvetljenstva. Iskal je globlje motivacije zanjo. Ravno zato so bili zanj tako pomembni stare zgodbe in ustno pripovedništvo, zlasti ljudske pravljice. Dojemal jih je kot zakladnice 37 V primerjavi z Blochom (1998, 128), ki je menil, da je treba dediščino razumeti dialektično, saj je zanj akt dedovanja proces, »kjer je nedokončana dediščina ponovno odprta v sedanjosti, ne- nadoma postane integralni del in aktivna sila v historični situaciji«, Benjaminu ni šlo za nekakšno revitalizacijo neizkoriščenih zgodovinskih potencialov upora, temveč je možnost sprememb skušal detektiral v zdajšnjosti (»Jetzt-Zeit«). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 71 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 71 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 72 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja kolektivnih izkušenj, do katerih ideologije nimajo dostopa. Obenem pa je me-nil, da imajo pretekle zgodbe kot narativni amalgami izkušenj, naloženih v kolektivno nezavedno v različnih obdobjih in v stiku z različnimi kulturami, v primerjavi z avtorskimi literarnimi deli avtoriteto pri nagovarjanju skupnosti.38 Eno je, če je vez s preteklimi izkušnjami manipulirana in zlorabljena, kar je veljalo za nacizem ali sovjetski režim, drugo pa, če je ta preprosto odsotna ali neusklajena, kar je veljalo za jugoslovanski socializem, saj prav odtujena vez s kolektivnimi izkušnjami lahko odtuji tudi koncept razvoja družbe. Da je bila odtujitev v odnosu do tradicije imanentna poteza jugoslovanskega samoupra-vljanja, lahko ilustriramo z analizo pravljice Kako so pulili repo, pravljice, ki odtujuje samo idejo, na katerem temelji samoupravni socializem. Kako so pulili repo: epistemska, ideološka in postideološka interpretacija Seveda so bile ljudske pravljice tudi v jugoslovanskem samoupravnem socia-lizmu vpete v »strateški narativ« gradnje novega družbenega reda, vendar ne s prilagajanjem njihove izvorne sporočilnosti. Skladno s prakso vseh sociali-stičnih držav so bile sicer iz revizij ljudskih pravljic in prevodov klasičnih pra-vljic izvzete reference na boga in na religiozno občestvo (Kocijančič-Pokorn, 2012). Še pomembnejši je bil izbor pravljic, ki so izhajale v socializmu, saj so bile – kar je vidno v primerjavi z zbirkami, ki so izhajale pred 2. svetovno voj-no – izpostavljene tiste, ki tenkočutno odslikavajo težke socialne razmere pred revolucijo. Izvrstni srbski raziskovalec otroške literature Jovan Ljuštanović si-cer ugotavlja, da je Jugoslavija po pretrganju vezi s Sovjetsko zvezo leta 1948 opustila »socialistično estetiko«, hkrati pa se je v otroški literaturi postopoma pričel proces »dekonstrukcije ideološke ortodoksije«. V začetku petdesetih let so se na simpozijih jugoslovanskih pedagogov še vrstile podobne razprave o 38 Takšno branje Benjaminovih misli o tradiciji, preteklosti in revoluciji – izraženih v njegovem celotnem opusu, ne le eksplicitno v njegovem zadnjem delu Über den Begriff der Geschichte, objavljenem v slovenskem prevodu z naslovom Zapisi o pojmu zgodovine (Benjamin, 2015) – sugerirajo tudi druge raziskave. Izpostaviti je treba Habermasovo razumevanje Benjaminove misli v odnosu do tradicije in vloge kolektivnih izkušenj. Po njegovem je Benjamin te vsebine razumel kot predideološke, imune proti procesom modernizacije, pri čemer je skušal afirmirati svojo teološko antievolucijsko koncepcijo zgodovine kot »zdajčasnosti«. Habermas je razumel, da je Benjaminova »teorija zgodovine teorija izkušenj«, ki jo je utemeljeval na razumevanju kolektivnega nezavednega. Problem, ki ga je implicitno izpostavljal Habermas, je (ne)opera- tivnost Benjaminovega videnja zgodovine. Ta se izraža v nezmožnosti »zajetja« vsebin »kolek- tivnih izkušenj« z metodami, utemeljenimi na preverljivosti in dokaznosti (Habermas, 1979; glej tudi Brewster in Buchner, 1979). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 72 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 72 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 73 vlogi in pomenu pravljic kot v Sovjetski zvezi tridesetih let.39 Prav tako se je Jugoslavija obrnila k narodnim folklornim tradicijam, pri čemer so se popu-listične ideje kulture mešale z ideološkimi kriteriji s ciljem abstrahirati, kar naj bi bilo »napredno« in »revolucionarno« v tradicijah posameznih ljudstev. Posledica tega procesa je bilo povečanje folklorističnih tem v otroških publi-kacijah iz začetku petdesetih let, sodobni avtorji otroške literature pa so upora-bljali vzorce iz ljudskega pripovedništva. Toda po Ljuštanoviću se je v ospredje prebijala nova paradigma v razumevanju otroške literature, ki je bila oprta na tedanje evropske trende. Ljuštanović kot prelomnico izpostavlja otroške pesmi slovenskega pesnika Otona Župančiča. Njegove pesmi so namreč vsebovale preprostost in naivnost ljudskih pesmi, vendar so predstavljale diskontinuiteto z ljudsko, narodnostno tradicijo, saj so bile utemeljene na »relativno moderni ‚konstrukciji otroštva‘, ki je implicirala avtonomijo otroštva in je imela občutek za posebnosti otroške misli in percepcije sveta« (Ljuštanović, 2016, 117). Raziskovalec poudarja, da se je narativ otroštva v petdesetih letih premikal od pedagoškega k psihološkim in antropološkim vsebinam, pri čemer so bili v ospredju podajanja vsebin humor, igrivost, zlasti pa svoboda, kar je v jugoslovanski socialistični stvarnosti »pome-nilo priznanje in razumevanje pravega statusa otroka … in hkrati osvobajanje od kulturne dediščine, ki je bila zaradi ideoloških razlogov tabuizirana«, piše Ljušta-nović (2016, 120). Seveda pa so bile ljudske ali avtorske pravljice le del zelo širokega spektra vplivov, zlasti zahodne, ameriške pop kulture, ki so jim bili izpostavljeni mladi v Jugoslaviji.40 »V petdesetih letih ni bilo neobičajno izraziti negodovanja zaradi dejstva, da mladi plešejo boogie-woogie ali se – z jasnim kazanjem na pravi odgo-vor – vpraševati, kdo bi moral biti otrokom pravi vzor: junak vesterna ali svetel lik iz narodne revolucije … No, prav tako pa ni bilo neobičajno izraziti zavedanja o novih časih, ki se jim je treba prilagoditi.« (Duda, 2015, 96.) V šestdesetih letih, ključnem desetletju za vzpostavljanje otroške popularne kulture v jugoslovan-skem socialističnem kontekstu, se je otroški razvoj oblikoval v razmerah, ki jih lahko opišemo kot »medigra zasebne in javne sfere, družine in institucionalno vzgojno-izobraževalne kodifikacije sistema« (Duda, 2015, 97). V slednjem je bil 39 V teh razpravah je imela po Ljuštanoviću pomembno vlogo sovjetska brošura Dajte književ- nost otrokom, ki je vsebovala tudi misli Maksima Gorkega, da »moramo razumeti, da ni fantas- tičnih pravljic, ki jih ne bi preverila delo in znanost«, in da se »otroci ne smejo učiti le šteti in meriti, temveč tudi uporabljati svojo domišljijo«. 40 Zaradi česar je Radina Vučetić (2018) imenovala jugoslovanskega »kokakola socializem«. Hkrati je treba poudariti, da je bila v Jugoslaviji dostopna tako zahodna kot tudi vzhodnoev- ropska otroška literatura. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 73 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 73 18. 03. 2025 09:31:08 18. 03. 2025 09:31:08 74 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja zlasti po letu 1963 poudarek na kolektivnem delu in odgovornosti s ciljem, da se otroci in mladina z vzgojo v samoupravljanju pripravijo na samoupravljanje v svoji odrasli dobi, kar je pomenilo pridobiti zavest in veščine za delo in od-ločanje v kolektivu (Duda, 2015).41 Ena izmed pravljic, ki eksplicitno tematizira sodelovanje za dosego skupnega cilja s poudarkom, da so za njegovo udejanjanje pomembni vsi, tudi najmanjši deli družbe, je pravljica Kako so pulili repo. Pravljica, uvrščena v ključne antolo-gije slovenskih ljudskih pravljic, ki so izhajale v socializmu (Brenk, 2021) in po spremembi sistema (Unuk, 2002), izvira iz stare ruske pravljice Repa velikan-ka (ATU 2044). Zapisal jo je zbiralec pripovednega izročila Afanasjev (2014, 143) v provinci Arhangelsk in jo objavil leta 1863 v prvem zvezku ruskih okolje, iz njenega sloga, uporabljenega besedišča in umestitve v poznofevda-42 listično okolje lahko sklepamo, da že v drugi polovici 19. stoletja. pravljic. Slovenska inačica te pravljice je relativno hitro vstopila v slovensko Glede na rusko izstopa v tem, da namesto dedka, ki je posadil repo, in babice, vnučke, psa, mačke ter miške, ki mu jo pomagajo izruvati, v slovenski verziji nastopajo graščaki in hlapci, obenem pa s koncem nenavadno komentira izvorno spo-ročilo »v slogi je moč«. V tem dodatku namreč izvemo: ko repo izruvajo, z njo pitajo prašiča, ki se tako odebeli, da se v njegovem stegnu zaredijo podgane. Ko so zaklali prašiča, so dali slanino sušit na podstrešje, a je bila tako težka, da se je utrgala in je predrla vseh devet nadstropij tistega gradu. Ustavila se je v hlevu na stari pajčevini. Ko so scvrli tisto slanino, so spravili mast v orehovo lupino. Nekega dne pa je prišla miška in vso mast pojedla. Tako na gradu niso imelo nobenega dobička od velikanske repe (Brenk, 2021, 91–93). Izvirno je Repka, kakor se glasi ruski naslov, tematizirala potrebo po sodelo-vanju v družini, torej moč družine. V predrevolucionarni Rusiji se je sporočilo navezovalo tudi na medsebojno pomoč v tedaj močni vaški skupnosti. Pra-vljica je bila zelo priljubljena v carski Rusiji, še posebej ko je leta 1881 izšla 41 Matvejević sicer navaja Marxa, ki je dobro razumel paradoks socialistične vzgoje: »To je težava prav posebne vrste. Po eni strani je za postavitev ustreznega vzgojnega sistema nujna sprememba družbenih razmer, po drugi strani pa je vzgojni sistem nujno potreben za spremembo družbenih raz- mer«. Enako je po Matvejeviću veljalo za samoupravljanje. »Če parafraziramo to ugotovitev, lahko rečemo, da je treba dati prednost samoupravljanju, če hočemo ustvariti samoupravljavsko zavest, obenem pa dajati prednost samoupravljavski zavesti, če hočemo vzpostaviti samoupravljanje.« (Matvejević, 1979, 194–195.) 42 Nekateri uredniki slovenskih ljudskih pravljic (Unuk, 2002, 512) njen zapis pripisujejo Janku Pukmajstru Vijanskemu, ki se je podpisoval tudi kot J. P. Planinski. Vendar zgodba ni objavlje- na v njegovi zbirki Nanos, slovenski zabavnik za leto 1862 (Pukmeister, 1861). Zagotovo pa so izvirno rusko zgodbo poznali že pred 2. svetovno vojno, saj je to »šaljivo rusko pravljico« zapisal za časnik Zvonček Lojze Poljanec (1931). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 74 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 74 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 75 opremljena s ilustracijami Jelizavete Merkurjevne Bjom. Kasneje je pravljica doživela precej adaptacij, s prevodi priredbe Alekseja Tolstoja iz leta 1910 se je umestila tudi v mednarodni literarni prostor. Slovenska pravljica z dodatkom se torej pomembno razlikuje od ruskega izvirnika. Ključno vprašanje je, ali naj jo interpretiramo z vidika njene epistemske funkcije, kjer sta v ospredju skupnost tvorna vloga in prenos kolektivnih izkušenj kot naključni komentar politične ideologije socializma, ali v prizmi odtujitvenega učinka do tradicije in v odnosu samoupravnega socializma. Ustrezno izhodišče za opredelitev epistemske funkcije pravljice ponuja razi-skava Jana M. Ziolkowskega (2010). Ta harvardski profesor zgodovine, ki je temeljito raziskal srednjeveške izvore pravljice o repi velikanki, meni, da vse pravljice s to tematiko tematizirajo odnose med različnimi sloji, zlasti vpraša-nje, kdo je do česa upravičen in kdo ne. »Čeprav na različne načine, so vse inačice zgodb o repi ukoreninjene, če tako rečem, v socialnih vprašanjih.« (Ziolkowski, 2010, 181.) Čeprav omenja tudi inačice ruske pravljice o Repi velikanki, pa je v fokusu njegove analize pravljica bratov Grimm z naslovom Repa (die Rübe). Njuna pravljica – v klasifikaciji folkloristov označena z ATU 1960D – v pr-vem delu pripoveduje o dveh bratih, nekdanjih vojakih, pri čemer prvi obo-gati, drugi pa postane reven kmet. Nekega dne zraste na njivi revnega brata ogromna repa. Izroči jo kralju, ki ga v zameno bogato obdari. Potem poskusi srečo še bogati brat. Kralju ponudi svoje bogastvo v upanju, da ga bo ta še bolj nagradil. Toda kralj se ne more kosati s tem bogastvom. Zato sprejme rešitev, vredno pravljične logike – bratu izroči repo velikanko. Ziolkowski (2010), ki je raziskal vire te pravljice, izpostavlja, da sta jo Grimma oblikovala na osnovi motiva srednjeveške krščanske pesnitve (ok. 1200) z naslovom Rapularius (Po-vest o repi), ki je prek čudeža – torej repe velikanke – tematizirala razmerja med družbenimi sloji. Po Ziolkowskem je eden ključnih paradoksov v srednjeveški pesmi ta, da repa kot emblem revščine prinese bogastvo tistemu, ki jo je posejal – revnemu kmetu. Zgodovinar poudarja, da je repa v srednjem veku veljala za simbol revnih. Višji sloji, plemstvo in kleriki niso uživali podzemne zelenjave, temveč meso, ribe, beli kruh in vino. V srednjem veku je veljalo, da kleriki in vitezi ne kopljejo po zemlji. Tudi nemški pregovor iz 14. stoletja jasno zapo-veduje, »naj nižji sloji kopljejo repo«. Po Ziolkowskem srednjeveška pesnitev uči, da čudeži lahko pripomorejo pridobiti bogastvo, vendar to ni nekaj, kar bi iskali. Predvsem pa z odpiranjem vprašanja, kdo je do česa upravičen, temati-zira spremembe v odnosu med tremi družbeni razredi (vitezi, kleriki in kmeti), ki so potekali v 12. stoletju.43 Brata Grimm sta skladno s svojo predstavo o 43 V tem smislu kot alegorija družbenih odnosov izstopa denimo ruska pravljica Kmet, medved in lisica (Afanas'ev, 2014, 38–43), v kateri kmet prelisiči medveda z določitvijo, kdo bo jedel Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 75 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 75 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 76 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja enotnem (nemškem) ljudstvu sploščila izvorni poudarek srednjeveške pesmi o spremembah v tripartitnem sistemu, v ospredje pa potisnila individualizirani usodi dveh bratov z vprašanjem, kako lahko nekdo, ki se mu vse ponesreči, spet najde svojo srečo. Predvsem pa je za njuno priredbo značilen drugačen odnos do čudeža. Medtem ko je v srednjeveški pesmi velikanska repa poslana od boga, sta jo Grimma izpostavila le kot naravno čudo, sicer skladno s svojo si-ceršnjo predstavitvijo čudežnega v pravljicah (Ziolkowski, 2010). Eden izmed virov pravljice Repa, ki ga Ziolkowski sicer ne omenja, je tudi zgodba o Maniju Kuriju Dentatu (Manius Curius Dentatus), rimskem konzulu in vojskovodji iz 3. stoletja pr. n. št., ki je končal vojno s Samniti. Po poročanju rimskega zgo-dovinarja Katona starejšega naj bi Dentata obiskali samnitski poslanci in ga skušali podkupiti z bogatimi darili. Dentat, ki je tedaj ravno pekel repo, jih je zavrnil z besedami, da je »boljše ne imeti zlata, a vladati tistim, ki ga imajo«. Čeprav si je zgodbo Katon morda izmislil, da bi poudaril lastna prepričanja (Pasco-Pranger, 2015), je postala navdih številnim slikarjem, tudi nizozem-skemu mojstru Govertu Flincku, ki je leta 1656 upodobil ta motiv na sliki z naslovom Nepodkupljivi konzul Marcus Curius Dentatus. Poudariti je treba, da je bil motiv pravljice bratov Grimm prisoten v sloven-skem okolju že od začetka 19. stoletja. Skupina celovških duhovnikov je leta 1832 pod vodstvom mariborskega škofa Antona Martina Slomška preve-dla zbirko Lehrreiche kleine Erzählungen für Kinder (1824–1827) bavarskega rimskokatoliškega duhovnika Christopha von Schmida (1768–1854), v ka-teri je bila tudi pravljica Draga repa (Schmid, 1836, 16–17). Vidno je, da je izpostavil moralni nauk: »Plemenito srce si zasluži nagrado, prikrito koristoljubje 44 le posmeh. Schmid pravljico bratov Grimm močno skrajšal in ji odvzel globino, da bi « Prvi slovenski prevod te misli, ohranjen tudi v uredništvu Mihaela Lendovška (1878, 267), se glasi »Kder dobro serce milost najde / Tam gerdež v zaničevanje zajde«, v redakciji Ivana Tomšiča (1872, 29) pa je prevedena: »Da-rilo le pridnega čaka / Sramota in škoda — bedaka!« Po drugi strani pa je bil motiv repe velikanke iz ruske pravljice večkrat upo-rabljen v ideološkem kontekstu. Izstopajo karikature, ki na tej osnovi te-matizirajo oktobrsko revolucijo ali njene posledice v spremembi razmerij podzemne in kdo nadzemne dele zelenjave – repe. S tega vidika bi morda lahko interpretirali tudi sicer povsem drugačno pravljico Repična princesa (Die Rübenprinzessin), sicer naslovno pravljico v angleškem prevodu novoodkritih pravljic nemškega zapisovalca ljudskega izročila iz 19. stoletja Franza Xaverja von Schönwertha (2015). 44 Originalno: »Ein edles Herz erwirbt sich Lohn, Versteckter Eigennutz nur Hohn.«. Dostopno na: https://www.projekt–gutenberg.org/schmid/erzjugen/chap029.html (zadnji dostop: 10. 9. 2022). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 76 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 76 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 77 v mednarodni politiki. Karikatura Sovjetska repa, ki jo je leta 1920 ustvaril Dmitrij Stahijevič Orlov – Moor, je najbolj znana uporaba tega pravljične-ga motiva v političnoideološke namene. Kompleksno zasnovan propagandni letak opozarja zagovornike sovjetskega režima, da je treba biti pozoren na vse oblike kontrarevolucije, tuje in domače. A tudi, da je vsako prizadevanje za izkoreninjenje sovjetske revolucije zaman, saj je »zrasla« kot izraz zgodo-vinske nujnosti. Jakovljević omenja adaptacijo ruskega avantgardista Daniila Harmsa (verjetno nastalo med letoma 1935–1938), ki je ta motiv uporabil za kritiko oblasti zaradi splošnega pomanjkanja in lakote, ki jo je v obdobju dru-ge petletke občutil tudi sam. Zamislil si je balet, v katerem plesalci v podobi različnih narodnosti vlečejo velikansko repo, iz nje pa nato vznikne ogromen vojak Rdeče armade. Repo torej od znotraj in od zunaj razjeda človeški para-zit (Jakovljević, 2009, 184). Ker je pravljica Kako so pulili repo zavedena kot ljudska, za povrh pa zapisova-lec ni jasno določen, je seveda težje določiti epistemsko ali družbenopolitično ozadje, na katero se nanaša. A ravno takšna, kot je, omogoča izostritev različnih funkcij pripovednega izročila. Z vidika epistemske funkcije, ki zadeva tvornost skupnosti in prenos kolektivnih izkušenj, lahko ugotovimo, da pravljica, če-prav ustvarjena po ruski predlogi podobno kot Repa bratov Grimm tematizira razmerja med družbenimi razredi. Najprej vzpostavi stanje navidezne enako-sti, saj morajo pripadniki vseh slojev složno delati, torej tudi na njivi, hkrati pa ohranja stanje neenakosti, saj graščakinja ukazuje nižjim slojem, hlapcem in deklam. Naloga, ki bi morala povezati vse v imenu doseganja skupnega cilja, se izjalovi zaradi izhodiščnih družbenih razlik, predvsem pa napetih odnosov med pripadniki različnih družbenih slojev, geslo »v slogi je moč« pa degradira v retorično floskulo. V slovenski pravljici izstopa status čudežnega – velikanske repe. Čudež v slovenski inačici ni predstavljen kot naravno čudo, še manj od boga poslan, temveč prej kot nekakšna nadloga, s katero nihče ne ve, kaj po-četi. Je anomalija, ki jo je treba čim prej odstraniti in vzpostaviti »naravni red«, kakršen je veljal v obdobju poznofevdalistične družbe. Interpretacija je izmuzljiva. Pravljico bi zaradi ohranitve mota ruskega izvir-nika lahko razumeli kot manj posrečeno afirmacijo socialistične ideologije, a hkrati tudi kot kritiko družbenih odnosov v predrevolucionarnem obdobju. Po drugi strani pa zasledimo že v drugem stavku pravljice nepričakovano in-formacijo, da je repo sejal grajski pisar. Repo velikanko, torej čudež, je ustvaril nekdo, ki »dela« z besedami. Grajski pisarji – kot se lahko podučimo iz romana Grajski pisar Ivana Tavčarja (1889), ustvarjenega verjetno v istem obdobju, kot je bila zapisana pravljica – so bili kronisti rodbin, intelektualci s sicer omejeno svobodo pisane besede. A bili so tudi ljudje, ki so imeli znanje in privilegij vsaj Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 77 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 77 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 78 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja misliti družbena razmerja onkraj nevzdržnega statusa quo. Velikansko repo je podobno kot v srednjeveški pesnitvi Rapularius moral sejati nekdo, ki je razu-mel različne izkušnje in je skušal alegorično z razumevanjem odnosa do čude-žnega na novo misliti razmerja med družbenimi sloji, vključno s tem, kaj komu pripada. Pravljica v tem smislu ne moralizira, hkrati pa je v določanju pogo-jev za preobrazbo obstoječih odnosov natančna. Brez temeljnih sprememb v družbenih odnosih se čudežne, lepo zveneče ideje – kajti čudežna je ravno sama ideja v »slogi je moč« – izpridijo v vsakem kontekstu oz. družbenozgo-dovinskem sistemu. Tretja interpretacija, ki jo lahko imenujemo že postideološka, zadeva učinek odtujitve, ki jo je ob zanikanju tradicije sprožila uvedba jugoslovanskega sa-moupravljanja. Če pravljico izrežemo iz njene referenčnosti na izvorni epi-stemski kontekst in jo preslikamo v narativ jugoslovanskega samoupravnega socializma, utemeljenega na rezu s preteklostjo, se namreč ustvari dvojni uči-nek odtujitve. Z nenavadnim koncem učinkuje najprej kot kritični komentar same ideje samoupravljanja, hkrati pa – kar je pomembnejše – učinek odtu-jitve nastopi zaradi same strukture pravljice. Formalno, jezikovno in motivno pravljica namreč odseva svet tradicije, ki pa trči v narativ radikalne preobrazbe družbe – politično idejo. Učinek odtujitve, celo potujitvenega efekta v Brech-tovi koncepciji tega mehanizma, nastane zaradi trka dveh različnih temporal-nosti, preteklih zgodb legitimizacije družbenega ustroja in prihodnostnega, političnoideološkega narativa. Ta trk je lahko percipiran kot naključno, impli-citno opozorilo zaradi neupoštevanja kolektivnih izkušenj v procesu stabiliza-cije novega družbenega reda. Sklepne misli Vprašanje vloge tradicije v legitimizaciji družbenopolitičnih sprememb odpira vrsto teoretskih, a tudi aktualno političnih vprašanj, ki segajo onkraj politične dihotomije med konservativnim in progresivnim pogledom na modele druž-benega ustroja in razvoja. Zadeva vprašanje pogojev za družbeno in politično stabilizacijo in transformacijo družbe, ne le v kontekstu političnih ideologij 20. stoletja, kar je tema tega poglavja, temveč spričo povsem novih izzivov 21. stoletja tudi v iskanju odgovorov na sodobne krize, kot je podnebna. To-vrstne krize terjajo transformacijo načinov življenja in odločanja o prihodno-sti. Raziskovanje pomena, vloge, uporab in tudi zlorab pripovednega izročila kot vgrajenih kolektivnih izkušenj izostri ambivalentno vlogo tradicije v teh spremembah. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 78 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 78 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Tretje poglavje: Pripovedno izročilo v legitimizaciji političnih ideologij ... 79 V tem poglavju sem z analizo nacističnega in sovjetskega prisvajanja tradicije pripovedništva prikazal, kako destruktivno lahko učinkuje zmes ideologije in tradicije. Po drugi strani pa prav inherentne kontradikcije, ki jih je v zanikanju pomena tradicije vseboval projekt jugoslovanskega samoupravnega socializma, najbolje izrazijo sestavine in pogoje, ki so strukturno potrebne za pozitivno družbeno spremembo. Bolj kot sami vzvodi v vzpostavljanju prvin ekonomske demokracije in potreba po vzpostavljanju demokracije »od spodaj navzgor«, kar je danes reflektirano z novih perspektiv in z vidika sodobnih družbenoe-konomskih formacij, je projekt jugoslovanskega socializma pomemben zato, ker je izostril temeljne dileme v odnosu do napredka in tradicije v snovanju družbenega razvoja. Učinek odtujitve od vgrajenih kolektivnih izkušenj, kar sem ponazoril s pravljico Kako so pulili repo, je bil neizogiben rezultat uporabe napačne sociološke teorije spreminjanja, zasnovane na rezih s preteklim. A kako vzpostaviti ustrezno ravnotežje? V poglavju sem skušal z analizo teorije in prakse družbenega spreminjanja v odnosu do tradicije in v kontekstu sno-vanja pozitivnega družbenega razvoja znova odpreti to vprašanje. To vprašanje, s poudarkom na ustvarjanju in usklajevanju vsebin nove družbene pogodbe, je namreč v Sloveniji zaznamovalo zlasti obdobje tranzicije iz socialističnega v novi družbenoekonomski in politični sistem. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 79 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 79 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 80 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 80 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 81 Četrto poglavje Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja: vloga revije Mladina Revija Mladina se je zaradi svoje vloge v demokratizaciji slovenske družbe v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nedvomno umestila v slovenski kolek-tivni spomin kot eden izmed pomembnih akterjev v procesih osamosvajanja in oblikovanja samostojne slovenske države. V tem desetletju, zaznamova-nem s številnimi neuspešnimi poskusi »stabilizacije« države (Lusa, 2012), so namreč njeni sodelavci in sodelavke v pisnih in vizualnih prispevkih s skli-cevanjem na demokratične postulate sistematično odstirali globlje vzroke za gospodarsko, politično in ustavno krizo, v kateri se je po smrti jugoslovan-skega predsednika Josipa Broza Tita leta 1980 znašla država. S temi poudar-ki je bila revija seveda del širšega demokratičnega vrenja v tedanji slovenski družbi, vendar je izstopala v tem, da je do nekdanje skupne države večji del osemdesetih let ohranila konstruktivno držo. Svoja prizadevanja je usmer-jala v napredovanje, reforme in demokratizacijo celotnega jugoslovanskega političnega in javnega prostora. Šele ob koncu desetletja, ko je bilo postalo jasno, da se bo v Jugoslaviji neizogibno udejanjila centralistična/nacionali-stična vizija Slobodana Miloševića, tedanjega predsednika CK ZK Srbije in kasneje srbskega predsednika, je svoj fokus in angažma preusmerila v slo-vensko družbo in (posledično) v osamosvajanje republike, vendar je še naprej zavračala utemeljevanje postsocialistične (slovenske) družbe – razumevajoč jo najprej kot politično in šele nato kot kulturno skupnost – na etnonaciona-lističnem principu (Patterson, 2000, 414). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 81 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 81 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 82 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Vloga ključnih akterjev v teh procesih, tudi z izpostavitvijo vloge Mladine in drugega slovenskega kritičnega tiska (denimo Katedre, Teleksa, Nove revije, Časopisa za kritiko znanosti, Pavlihe) v njih, je že bila pojasnjena z vidika za-pletenih razmerij med federalno in republiško ravnjo ter opozicijo in »refor-mno strujo« v ZK Slovenije (Repe, 2001, 2002a, 2002b; Čepič, 2010, 2015; Gabrič, 2012; Mastnak, 2018), z analizo vloge t. i. »novih družbenih gibanj«, Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) in sprememb v slovenski jav-ni sferi (Hafner-Fink, 1992; Balažic, 2004; Vurnik, 2005; Vodovnik, 2014; Zajc, 2015; 2017; Komel, 2009), opredeljena je bila tudi vloga umetniških gibanj in skupin (Španjol, 2018), zlasti seveda NSK in Laibacha (Monroe, 2003) in (že prej) punka (glej npr. Lovšin idr., 2002). Tudi v tujem znanstve-nem tisku je bila tedanja vloga slovenskega kritičnega tiska izpostavljena, še zlasti v delih tistih raziskovalcev, ki navajajo razkol med slovensko in srbsko kulturno elito ali t. i. »proces proti četverici« kot enega izmed ključnih po-vodov za razpad Jugoslavije (Ramet, 1993, 2002, 32–33; Cox, 2005, 61–65; Woodward, 1995, 95; Dragović-Sošo, 2002, 162–206). Iz omenjenega gradiva je vidno, da so se raziskovalci v analizah slovenskega kritičnega tiska posvetili zlasti njegovi vlogi v artikulaciji »nezadovoljstva« v slovenski družbi s stanjem v tedanji Sloveniji in Jugoslaviji ter izpričeva-nju zahtev za demokratizacijo slovenske družbe. V primeru Mladine je po-sebej poudarjeno njeno delovanje po letu 1986, ko se je, čeprav je formalno ostala njen del, uredniško osamosvojila izpod organizacije ZSMS (Vurnik, 2005), saj je od tedaj z izkoriščanjem vseh orodij in orožij množičnega ti-ska, upoštevaje – navsezadnje – tudi branost in (naraščajoči) vpliv,45 v svojih raziskovalnih prispevkih, komentarjih in tudi s podobami izzivala »nedo-takljive« gradnike jugoslovanske države in jugoslovanstva: kult jugoslovan-skega predsednika Tita, pojmovanja »avantgardnega« ustroja jugoslovan- armade ( JLA) kot »varuhinje« jugoslovanske države, mita o »bratstvu in 46 enotnosti« jugoslovanskih narodov in pridobitev revolucije. skega (samoupravnega) socializma, zlasti pa vlogo Jugoslovanske ljudske Slovenski in tuji raziskovalci v tem oziru izpostavljajo zlasti dogodke pomladi in po-leti 1988, torej omenjeni »proces proti četverici« in ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic (OVČP), ki je povezal in »homogeniziral« 45 K temu so zagotovo prispevale tudi zaplembe časopisa v tem obdobju (glej V: Mičić, 2004). 46 Glej intervju (Horvat, 2020) z Robertom Botterijem, enim izmed tedanjih urednikov Mladine. Dostopno na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174722328 (zadnji dostop: 30. 3. 2021). Mladinin prispevek v tem oziru je bil zlasti (pre)drzno problematiziranje vlo- ge JLA in njenega vojaškega vrha, ki je bila najbolj dogmatičen in doktrinaren del režima. »Vreči s tečajev to strukturo bi pomenilo prispevek k demokratizaciji vse države.« (Lusa, 2012, 171.) Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 82 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 82 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 83 slovensko civilno družbo, s čimer se je odločneje trasirala pot za osamosvo-jitev Slovenije.47 Precej manj pozornosti je namenjene raziskovanju vloge slovenskih množič-nih medijev, zlasti seveda Mladini kot najodmevnejšega med njimi, v sklopu tistih aspektov, ki zadevajo spremembe slovenskega družbenointegrativnega diskurza v interregnumu osemdesetih let; ta proces, ki zadeva reartikulacijo identifikacijskih, referenčnih točk, na katerih je skupnost utemeljena, je na-mreč inherenten vsem procesom družbenih preobrazb (Kuljić, 2012). Uveljavil se je namreč pogled, da je tedaj demokratizacija potekala v civilni družbi in v medijih, premisleki o nacionalnih vprašanjih per se pa zlasti v širšem krogu Nove revije in v Društvu slovenskih pisateljev (Lusa, 2012). Tovrstno delitev nalog in vlog utrjujejo tudi kasnejše refleksije akterjev v teh procesih.48 Izho-dišče mojega prispevka je, da je Mladina seveda bila »udarna pest« v procesih demokratizacije slovenske družbe, vendar je – zlasti v letih pred ustanovitvi-jo OVČP – obdelovala v prispevkih iz svoje perspektive tudi sklop vprašanj, ki zadevajo atribute slovenstva, predvsem pa se je uveljavila kot diskurzivna mreža, forum, znotraj katerega so se v javnosti z refleksijo o različnih aspektih jugoslovanstva v polju (formiranja novega) kolektivnega spomina premeščale, raziskovale, izumljale, a tudi problematizirale tiste vsebine, ki so percipirane kot identifikacijske točke slovenstva. Raziskovanje tega procesa – s poudarkom, da je ta vključeval sinhrono raven, torej afirmacijo »slovenstva« znotraj silnic spreminjajočega se jugoslovanskega diskurza, in diahrono raven, ki zadeva refleksijo o umeščanju slovenstva v sklo-pu širših družbenozgodovinskih sprememb, ki so kulminirale v padcu Berlin-skega zidu – so tema tega poglavja. Moja teza je, da se je Mladina v kolektivni spomin slovenstva, tudi kot eden izmed »gradnikov osamosvajanja«, umestila 47 Ključno vlogo v teh dogodkih so imeli sodelavci Mladine, Janez Janša, David Tasič in Fran- ci Zavrl ter oficir JLA Ivan Borštner. Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je omenjene na podlagi članka Noč dolgih nožev, v katerem je Mladina izpostavila možnost vojaškega udara v Jugoslaviji, obtožila izdaje »tajnih vojaških skrivnosti« in jim dosodila od šest mesecev do dveh let zapora. Tako imenovani proces JBZT (akronim obtoženih), v katerem so civilnim osebam sodili na vojaškem sodišču, za povrh pa je sojenje v nasprotju s slovensko zakonodajo potekalo v »srbohrvaščini«, je v OVČP povezal vse deležnike v slovenski civilnodružbeni sferi, odločneje pa je spremembe v prid osamosvajanja podprla tudi »reformna struja« v ZKS, izvoljena na kongresu leta 1986 (Ramet, 1993; Žerdin, 1997; Repe, 2001). 48 Franci Zavrl, eden izmed urednikov Mladine v tistem obdobju, je leta 2008 dejal, da so se v pomladih 1988 in 1989 različne silnice prekrile: »Nam je šlo bolj za demokracijo, njim za slo- vensko državo, oboje smo sestavili v uresničljivo zgodbo. In danes smo, kjer smo.« (Zavrl V: Komel, 2009, 174.) Nekateri raziskovalci sicer menijo, da je treba proces »demokratizacije razlikovati od procesa, ki je privedel do samostojnosti države«, pri čemer se je »gibanje za osamosvojitev lahko okoristilo prav s tistimi svoboščinami, ki so jih sprožili drugi« (Lusa, 2010, 345). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 83 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 83 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 84 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja prav zaradi svoje vloge v procesih afirmacije drug(ačne)ega tipa slovenstva. Po-vedano v pojmovniku kulture spominjanja, vede, na katero bom v nadaljevanju teoretično oprl svojo raziskavo: Mladina je obveljala za enega izmed »krajev spomina« v procesih demokratizacije in osamosvajanja, enega izmed tistih, ki jih je – po sicer neopredeljenem ključu – izpostavil denimo zgodovinar Sašo Jerše,49 vendar je to lahko postala zato, ker je delovala kot odprt forum, znotraj katerega se so na obzorju starega in na osnovi različnih vizij prihodnosti pre-oblikovale koordinate pomenjanja slovenstva, kar je vključevalo tudi refleksijo o »krajih spomina«. To vlogo je prevzela, ker je bralstvo seznanjala s širokim spektrom slovenske misli, tudi tistimi njenimi aspekti, ki so (bili) diametralno nasprotni njeni izpričani liberalni uredniški drži, hkrati pa je kot množičen medij – v primerjavi z Novo revijo, ki je bila namenjena ožjemu krogu bralcev – ponujala platformo, prek katere skupnost »misli« samo sebe. V poglavju, ki je v empiričnem raziskovanju utemeljeno na analizi vseh izvo-dov Mladine, ki so izšli med letoma 1980 in 1989, se bom metodološko oprl na kulturo spominjanja, disciplino, ki nas uči misliti kolektivne spomine pred njihovo institucionalizacijo in/ali instrumentalizacijo, zavedajoč se, da »kraji spomina« v kolektivni zavesti niso nikoli »stabilizirani«, k njihovi analizi pa lahko pristopimo le z razbiranjem epistemskih niti skupnostnega diskurza, v katerega so vpeti (Kuljić, 2012). Napredoval bom v štirih korakih. V prvem bom problemsko izpostavil tiste aspekte discipline kulture spominjanja, ki nam omogočajo misliti vlogo množičnih medijev v procesu preobražanja sku-pnostnih diskurzov, na tej osnovi pa odprl tisto teoretično polje, ki se v razi-skovanju odnosa med Mladino kot liberalnim medijem in kulturo spominjanja kaže kot najbolj izzivalno, pereče in hkrati aktualno: (ne)zmožnost liberalizma kot politične filozofije v pojasnjevanju zapletenih vzorcev spominjanja, tudi 49 Avtor po vzoru študij Pierra Noraja predlaga naslednjo razvrstitev: simboli (Triglav, knežji ka- men, celjske zvezde, narodne noše, rdeča zvezda, grb in zastava, Zdravljica), dogodki (kmečki upori, osmanska nevarnost, »Čudež pri Kobaridu«, tj. 1. svetovna vojna, dražgoška bitka, tj. 2. svetovna vojna, NOB, revolucija, Demos, osamosvojitvena vojna, tj. proces osamosvajanja Slovenije in oblikovanja države), kraji: sveti kraji (Gospa Sveta, Ptujska Gora, Brezje idr.), lepi kraji (Bled, Postojnska jama, Portorož idr.), kraji skupnosti (Ljubljana, Trst, Celovec, Planica idr.), izbrisani kraji (Kočevska idr.), kraji smrti (Kočevski rog, Teharje idr.), kraji subkultur in alternativnih kultur (Metelkova mesto, Mesto žensk idr.) kulturna krajina (kozolec, Kras idr.); ljudje (Primož Trubar, Žiga Zois in njegov krog, France Prešeren, Anton Martin Slomšek, Rudolf Maister, revolucionarji, osvoboditelji), stvaritve (France Prešeren, Poezije in slovenska lirika, Fran Saleški Finžgar, Pod svobodnim soncem in slovenski roman, Ivan Cankar, Hlapci in slovenska dramatika, Ivana Kobilca, Kofetarica in slovenska likovna umetnost, Jože Plečnik, Tromostovje in slovenska arhitektura in oblikovanje, Made in Slovenia, tj. slovensko gospodar- stvo, Leon Štukelj in slovenski šport), dediščine, tradicije, identitete (reformacija, katolicizem, liberalizem, komunistična in socialistična ideja, Jugoslavija, Evropa, scena in gibanja LGBT (Jerše, 2017). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 84 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 84 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 85 mitologiziranja skupnostne zgodovine v odnosu do skupnostnih identitet. Na osnovi tako zastavljene problematike bom delo v empiričnem delu razdelil na tri sklope. Najprej bom raziskal načine, na osnovi katerih so Mladinini pisci bralstvo seznanjali z neprijetnimi, tudi zamolčanimi temami iz jugoslovanske polpretekle zgodovine. Moja hipoteza je, da ta odnos ni bil utemeljen na ne-gaciji jugoslovanstva per se, temveč je kritična refleksija o njegovih sestavinah in atributih, utemeljena na demokratičnih postulatih, sprožila postopno »eva-kuacijo« jugoslovanstva iz slovenskega nacionalnega diskurza. V naslednjem delu me bo zanimal proces preoblikovanja identifikacijskih točk slovenstva, izpričan v Mladininih prispevkih v tem desetletju, v nadaljevanju pa se bom posvetil analizi različnih pojmovanj enotnosti in neenotnosti v tedanjem slo-venskem in jugoslovanskem diskurzu. V sklepu bom spiralno povezal dogna-nja z analizami tistih teoretikov, ki menijo, da težave s »samopodobo« in tudi kolektivnim spominom, s katerimi se po padcu Berlinskega zidu največkrat v obliki nerazrešenih travm spoprijemajo v večini držav vzhodne Evrope ter v državah zahodnega Balkana, izvirajo iz antagonističnih razumevanj demo-kracije in pripadnosti v predtranzicijskih družbah osemdesetih let. Slovenija v tem oziru ponuja izvrstno okolje za primerjalno raziskovanje teh vprašanj, saj se proces demokratizacije ni udejanjil kot »šok terapija«, temveč je potekal postopno, skozi celotno desetletje mirabilis, kar ji je omogočilo več časa za ovrednotenje in prevrednotenje epistemskih niti njenega družbenointegrativ-nega diskurza. Kultura spominjanja in interregnum osemdesetih let Revija, kot je Mladina, torej liberalni tednik, je pravzaprav najmanj primerni in hkrati najprimernejši predmet za raziskovanje problemskega sklopa vpra-šanj, ki jih proučuje kultura spominjanja. Po eni strani je tako profiliran me-dij zaradi svoje progresivne drže, utemeljene na emancipacijskih potencialih razsvetljenske misli, že a priori skeptičen do vseh sklicevanj na pripadnosti skozi prizmo (polpretekle) zgodovine, po drugi strani pa je, kot je v drugač-nem kontekstu poudaril Slavoj Žižek, ravno razsvetljenska podlaga tista, ki omogoča – upoštevajoč ustrezne varovalke, ki zadevajo dediščino humanizma in človekovih pravic – sopostavljanje in vrednotenje različnih političnih in življenjsko-svetnih nazorov na osnovi istega imenovalca.50 V tem oziru si je Mladina v osemdesetih letih v Jugoslaviji prizadevala – kar je pokazala tudi moja analiza – afirmirati sodoben tip javne sfere, kar je seveda vključevalo 50 New York Times, 12. 3. 2006: Slavoj Žižek: Defenders of the Faith, 12. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 85 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 85 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 86 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja tudi pluralističen odnos do različnih interpretacij zgodovine v smislu njenega naprednega, razbremenjujočega in tudi osvobajajočega razumevanja, kakršno je denimo Koselleckovo pojmovanje »zgodovine v množini« (Olsen, 2012). Kultura spominjanja temelji na drugih teoretičnih temeljih. Kot posebna di-sciplina se je uveljavila konec 20. stoletja zlasti na nemškem govornem podro-čju z deli Jana in Aleide Assmann, egiptologa in anglistke, ki sta usmerila svoja raziskovalna prizadevanja v tiste aspekte polpretekle zgodovine, ki so povezani s travmatičnimi dogodki, največkrat v kontekstu nacionalnega kolektivnega spomina. S tem poudarkom sta raziskovala različne oblike spominskih tehnik in ograjevanja od njih, ki zadevajo individualni ali kolektivni odnos Nemcev do holokavsta, kasneje denimo tudi v kontekstu vloge kolektivnega spomina v tranzicijskih družbah (Assmann in Shortt, 2012). V fokusu raziskovalcev, ki so gradili na njunih tezah, je bil zlasti odnos med individualnim in kolektiv-nim spominom, izhajajoč iz funkcionalistične teze, da je »spominjanje hkrati tudi pripadanje« (Halbwachs, 2001), na tej osnovi pa so zasnovali tudi različ-ne tipologije kolektivnega spomina, denimo kulturnega in komunikacijskega (Assmann, 2008). V osnovi te raziskovalce druži spoznanje, da je v ozadju refleksij o zgodo-vinskih procesih in dogodkih nekakšna brezoblična gmota individualnih in kolektivnih spominov, seveda tudi travm, ki naddoločajo interpretacijo zgo-dovinskih procesov in dogodkov. Prav zaradi težko opredeljive obličnosti spominov, ki – povedano z analogijo iz raziskovanja vesolja – kot nekakšna »temna materija« preusmerjajo odnos z (znanstvene) zgodovine, jih je v pro-cesih instrumentalizacije mogoče zlahka vtkati v nacionalne mitologije ali v druge družbenozgodovinske konstrukte. Prav »oživljen kolektivni spomin, in ne poznavanje zgodovine, je bil orožje v zadnji državljanski vojni v nekdanji Jugo-slaviji«, saj je bila »preteklost uspešno in vsestransko podvržena najvišji moralni avtoriteti – nacionalnemu interesu« (Kuljić, 2012, 16). Podobnemu fenomenu smo po padcu Berlinskega zidu priča tudi v vzhodni in srednji Evropi, saj so se po spremembi sistema, čeprav ne povsod enako intenzivno, uveljavile »izklju-čevalne nacionalistične zgodovinske interpretacije« (Luthar, 2017, 6), ki jih naj-večkrat spremljajo tudi revizije polpretekle zgodovine. Povedno je, da se tudi v Sloveniji raziskave s področja kolektivnega spomina največkrat navezujejo na razrast revizionistične miselnosti v odnosu do NOB in hkratno legitimizacijo in dekriminalizacijo kolaboracije z okupatorji (Jogan in Broder, 2016; Pušnik, 2017), kar vse je primerljivo z dogajanji v vzhodno- in srednjeevropskih ter zahodnobalkanskih državah, kjer so v devetdesetih letih za povrh stopile v ospredje naracije, ki prevzemajo formo moralnih diskurzov o »žrtvah zgodo-vine«, o »zgodovinskih krivicah«, vse pa so formirane v obliki travm, ki jih je Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 86 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 86 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 87 treba »zaceliti« (Luthar, 2017). V tem smislu se je spominjanje uveljavilo kot neznosni performativ praznega teka, kar je zaznala tudi teoretična snovalka koncepta kulture spominjanja (Errinerungskultur) Aleida Assmann, saj v no-vejših delih z izjavo o »preveč preteklosti in premalo prihodnosti« opozarja, da so spomini postali glavni mehanizem za krepitev »kulturnih vojn«, medtem ko so prihodnostne vizije skupnosti postavljene na stranski tir (Assmann, 2020). Odnos do preteklosti, zlasti v navezavi na mitologijo naroda/nacije, je seveda kompleksen, kar terja, zlasti če vsebuje travmatične dogodke, konceptualni in diskurzivni pristop (Koselleck, 2002). Tezo, da je potreben drugačen pristop v obravnavanju zgodovinskih procesov, zagovarja tudi francoski zgodovinar Pierre Nora. Po njegovem sta si namreč zgodovina in spomin v svojih spoznav-nih razsežnostih diametralno nasprotna. Zgodovino opredeli kot intelektual-no in sekularno produkcijo, ki teži h kritičnosti, k analizi in čim objektivnejši rekonstrukciji preteklosti, zavedajoč se sicer, da je ta vselej problematična in nedokončna. Spomin, na drugi strani, deluje v območju svetega, njegova pri-marna funkcija je skupnost tvorna, pri čemer je dovzeten za različne manipu-lacije in prilastitve. »Srce zgodovine je kritični diskurz, ki je antiteza spontanemu spominu. Zgodovina je vselej sumničava do spomina in njeno resnično poslanstvo je zatrtje in uničenje spomina.« (Nora, 1989, 8–9.) Po njegovem je zgodovini v udejanjanju slednjega uspelo, vendar je hkrati postala »realistični roman v obdobju, v katerem ni več realističnih romanov« (Nora, 1989, 24). Nora zato izraža skrb, da se je z utemeljevanjem zgodovine na »dejstvenem« imperativu razgradila mobilizacijska moč spominov kot tiste sestavine v razumevanju pre-teklosti, ki omogoča napredovanje družbe, saj vsebuje tudi pretekle izkušnje, povezane prav tako z njihovimi emotivnimi aspekti. Od tod njegovo hotenje, da s »kraji spomina« (les lieux de memoire), ki jih opredeljuje kot nekakšne orientacijske, referenčne, identifikacijske točke v spominski krajini skupnosti, utrdi vez med zgodovino in (kolektivnim) spominom. S poudarkom na proučevanju teh pristopov v razumevanju preteklosti, izpo-stavljenih že v uvodu, razširjam aktualne razprave o vlogi spomina v odnosu do tranzicije in osamosvojitve, tudi v kontekstu zdajšnjih revizij polpretekle zgo-dovine v posttranzicijskih družbah. Seveda se lahko strinjam z ugotovitvijo, da je »pri reakcionarnih in konservativnih ideologijah, bolj ali manj obremenjenih z religijo, točka, na katero se opira želena vizija družbe, daleč v preteklosti, medtem ko je preteklost pri posvetnih ideologijah (liberalizem, socializem) lahko tudi opor-na točka, vendar je bližja, obseg želenih vrednot pa manjši« (Kuljić, 2012, 29). Vendar pa tovrstno postavljanje ostre ločnice – za Kuljićevo misel sicer zna-čilno, saj skuša skozi dialektiko razsvetljenstva in protirazsvetljenstva pojasni-ti razrast nacionalnih mitomanij na tleh nekdanje Jugoslavije v devetdesetih Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 87 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 87 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 88 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja letih prejšnjega stoletja – vseeno ne zadostuje za celovito analizo zapletenega odnosa do preteklosti. Povsem očitno namreč o(b)staja ne glede na nazorska prepričanja avtentična potreba ljudi po pripadnosti, ki jo je v analizah odnosa do zgodovine in spominov potrebno upoštevati. Moje raziskovalno izhodišče bo zato opozorilo, da je »v osemdesetih letih večina tistih, ki se je borila za demokratizacijo sistema anticipirala tudi splošno demokratizacijo interpretacij preteklosti« (Luthar, 2017, 6), pričakovala pa je tudi premestitev perspektive v prihodnost in v razvojne projekte. Mladi-na je – kot bomo videli – odsevala ta prizadevanja. Resda je tudi Slovenija po spremembi sistema postala prazni označevalec, kar je ponujalo izvrstno okolje za revizionistične interpretacije preteklosti (Pušnik, 2017), vendar ni mogoče zanikati, da so bili ti procesi zaradi številnih varovalk v slovenski družbi v primerjavi z dogajanjem v drugih tranzicijskih družbah manj in-tenzivni. Krvave vojne na tleh nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih iz-pričujejo, da to ni bila le posledica drugačnosti jugoslovanske socialistične izkušnje (Repe, 2008), temveč prizadevanj različnih deležnikov, tudi Mla-dine in drugih liberalnih medijev, da bi v procesih osamosvajanja ohranili pluralistično razumevanje dogodkov in procesov iz polpretekle zgodovine. Povedno namreč je, da se raziskovalci vloge mitov v jugoslovanskih vojnah izogibajo slovenskemu primeru. Izvzet je denimo iz referenčnega zbornika, v katerem so raziskovalci iz vseh nekdanjih republik analizirali vlogo mi-tov na osnovi tipologije: sui generis (smo unikatni), antemurale (smo zadnja utrdba proti drugemu), mučeništva (naše nacionalno bistvo je žrtvovanje) in starodavnosti/avtohtonosti (prvi smo bili tukaj) (Kolstø, 2005), medtem ko so v tem oziru primerjalne študije, utemeljene na zgodovinskem konstruk-tu Karantanije, tezah slovenskih »venetologov« o avtohtonosti slovenstva (Bajt, 2011; 2017) ali »izumljanju« mita o 10-dnevni vojni (Kuljić, 2012; Perica in Gavrilović, 2011) neprepričljive. Podobno je tudi z mitom o »an-tikomunizmu«, na katerem se legitimira dobršen del (politične elite) vzho-dne Evrope. Zaznaven je seveda tudi v slovenski družbi, vendar največkrat v obliki poenostavljanja dogodkov in procesov pred družbeno preobrazbo. Po mnenju sociologa Tomaža Mastnaka so zato vse tiste analize osemdese-tih, ki monolitno utemeljujejo procese demokratizacije in osamosvajanje na »antikomunistične« sestavine, plod »mitografskega filtra«, ki pa po njegovem ni le poenostavljanje, temveč gre za »interpretacijo, ki je politična in napačna in (kar se mene tiče) tudi politično napačna. Če jo sprejmemo, nas ujame v svojo politiko.« (Mastnak, 2018, 18; prim. Pelikan, 2006.)51 Sociolog, ki je bil kot Mladinin kolumnist eden izmed ključnih akterjev tedanjega dogajanja, se 51 Za celovitejšo študijo mitov/antimitov v odnosu do komunizma glej Repe (2006). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 88 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 88 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 89 zato zavzame za novo prilastitev zgodovine, kajti šele ta korak vzpostavlja možnosti za dokazovanje napačnosti omenjene interpretacije. Mastnak v nadaljevanju svojega prispevka – kar je za to razpravo pomembno – (samo)kritično poudari, da mora ta proces »prilaščanja«, ki je od prvega ločen, vključevati tudi refleksijo o pasteh in razvoju liberalne paradigme, v katerem je bil utemeljen proces demokratizacije in posledično tudi osamosvojitev. Ana-liza teh vsebin per se seveda presega vsebinski obseg tega poglavja, vendar ne moremo mimo njih, saj so v njih zajeti tisti aktualni aspekti liberalizma kot politične filozofije, ki zadevajo njegovo (ne)zmožnost v analizi iracionalnih vsebin (v formiranju) družbenointegrativnega diskurza, vključno z obravnavo vloge kolektivnih spominov. Analiza prispevkov v reviji Mladina, ki so izšli v osemdesetih letih, zatorej ponuja izzivalno izhodišče v raziskovanju teh tema-tik, saj so razmere terjale opredelitev liberalne misli do porajajočih se vsebin družbenointegrativnega diskurza tudi onkraj – povedano v klasični marksi-stični topiki – baze in nadstavbe. (Ne)nadzorovana evakuacija jugoslovanstva iz slovenske misli Seveda se lahko le strinjam z oceno, da je bila revija Mladina v začetku osem-desetih let »le malo verjetna kandidatka« za udejanjanje »edinstvene« vloge v procesih demokratizacije, kakršno je imela v jugoslovanski politični in javni sferi v tem desetletju (Patterson, 2000, 404). V začetku osemdesetih je kot mladinsko glasilo Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), kar je for-malno ostala vse do leta 1990, članstvo seznanjala z avantgardnimi umetni-škimi smernicami in novimi, zlasti zahodnimi intelektualnimi idejami, vendar je po branosti – tudi zato, ker ni hotela bralcev zabavati – zaostajala celo za Pionirskim listom (Vurnik, 2005). Tudi vsebinsko ni v ničemer izstopala od sočasnih jugoslovanskih tiskovin. V posebni številki Mladine, ki je izšla ob smrti jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita, 5. maja 1980, se so na črni podlagi nizali – kot v vseh tedanjih slovenskih in jugoslovanskih časopisih – hvalospevi »legendarnemu junaku in poveljniku«, izpostavljena je bila pred-sednikova vloga v gibanju neuvrščenih in njegov »neprecenljivo veliki medna-rodni politični pomen«, v kontekstu razvoja jugoslovanskega samoupravljanja pa tudi opomin, da je slednji »materialna sila naše družbe in prevladujoča za-vest naših delovnih ljudi«. V dvojni številki, ki je izšla 10 dni zatem, je bila objavljena obsežna biografija predsednika Tita, ki je vključevala prispevke o njegovi »šoli revolucije med delavci«, o njegovem prispevku »k revolucionarni praksi« v kontekstu Marxovega in Leninovega dela in misli, na koncu pa so Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 89 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 89 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 90 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja v tej ediciji s fotografijami predstavljene še Titove »nepozabne ure aktivnega oddiha«, denimo v njegovi orodjarski delavnici, z njegovo družino in s slav- prispevku poslovili pripadniki JLA, tik ob uvodniku številke z dne 15. maja 52 pa v notici o »štafeti mladosti« tudi jugoslovanski pionirji in mladina. nimi hollywoodskimi igralci in igralkami. Od predsednika so se v posebnem Vse te omenjene »gradnike« jugoslovanstva je Mladina ob izteku tega desetletja s ciljem izzvati demokratično preobrazbo Jugoslavije pospešeno obdelovala in razgrajevala, začenši v letu 1986 s štafeto mladosti.53 Več dejavnikov je sovpadlo, da se je Mladina v osemdesetih uveljavila kot to-rišče kritike in uporništva v odnosu do »gradnikov« Jugoslavije. Seveda so že dogajanja v prejšnjih desetletjih – v šestdesetih neuspešni poskusi uvajanja ekonomskega liberalizma, nova jugoslovanska ustava iz leta 197454 in tudi avantgardna umetniška gibanja – rahljala spone jugoslovanskega socialistične-ga sistema, vendar se je šele po smrti Tita in politični ter ekonomski krizi, ki je nastopila zaradi zunanjega zadolževanja (Lusa, 2012), razgalila krhkost t. i. jugoslovanske »dogovorne ekonomije« in samoupravljanja, kar vse je obliko-valo okolje, ki je ne le ponujalo možnosti, temveč terjalo kritično izpraševanje jugoslovanskega sistema in ideologije ter mitov, na katerih je temeljil. V resnici je »bilo protislovje med uradno proklamiranim socialističnim patriotizmom, brat-stvom in enotnostjo (izraženo v geslu ‚tudi po Titu Tito‘), ki je ostalo nespremenjeno v političnih programih, partijskih resolucijah, šolskih učbenikih in na proslavah, ter med realnim doživljanjem Jugoslavije velikansko, kar še zlasti velja za Slovenijo, kjer so mladinci začeli prvi rušiti dotlej nedotakljive jugoslovanske mite,« poudarja Repe (2001, 7). 52 Poudarke o Titovi smrti povzemam iz številk Mladina, 5. 5. 1980 (posebna številka), in Mla- dina, 15. 5. 1980, 19/20. 53 Posebna raziskava bi bila potrebna o tem, kako se je v tem desetletju spreminjal odnos do Jugoslavije in samoupravnega socializma na ravni individualnih opredelitev. Sociolog Mitja Velikonja denimo povedno zapiše: »Da bi svojim študentom pokazal, kako je interpretacija pre- teklosti in lastne vloge v njej ‚hitro pokvarljiva roba‘, jih večkrat napotim prebirat denimo študentski Tribuno ali Mladino iz sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih«, kjer »mrgoli leninističnih člankov, izjav in pamfletov, bojevitih pozivov k nadaljevanju ‚proletarske revolucije‘, ‚diktature proletariata‘, ‚stopanja po Titovi poti‘« tudi izpod peresa tistih »gorečnežev, ki se danes enako ognjevito in goreče« predstavljajo kot osamosvojitelji, narodno zavedni politiki in demokrati (Velikonja, 2012, 10). Ker ti aspekti, poudarjamo, niso tema naše raziskave, bomo prispevke v Mladini analizirali v njihovi družbenozgodovinski logiki ne glede na kasnejše preference njihovih avtorjev. 54 Z njo so šest republik in dve avtonomni pokrajini opredelili kot temelj, na katerem je zgrajena ureditev države. Vsaka reforma ali pomembna odločitev je tako morala dobiti soglasje vseh konstitutivnih členov. Ustava, ki jo je napisal Edvard Kardelj, naj bi vse obvarovala pred »ju- goslovanskim integracionizmom«, dejansko pa je širila avtonomijo republik s ciljem preprečiti težnje srbskega hegemonizma« (Lusa, 2012, 34–35). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 90 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 90 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 91 Drugi dejavnik zadeva razvoj ZSMS. Organizacija je v osemdesetih letih stre-mela k »osamosvojitvi«, kar je tedaj pomenilo opustitev njene »transmisijske vloge« kot valilnice kadrov za članstvo v Zvezi komunistov Slovenije (ZKS), hkrati pa se je hotela preoblikovati v »alternativo znotraj sistema« s ciljem postati povezovalna platforma za opolnomočenje t. i. novih družbenih gibanj, osredinjenih na mirovniška in okoljevarstvena prizadevanja in pravice homo-seksualcev (Zajc, 2017). Ključni obrat je nastopil po krškem kongresu ZSMS leta 1986, saj je zveza takrat »prestopila iz politike družbenopolitičnih organizacij v sistemsko zagovornico interesov nastajajoče civilne družbe in novih družbenih gibanj. Mladina je v tistem času bolj kot glasilo ZSMS postajala glasilo obeh ome-njenih skupin družbene opozicije« (Vurnik, 2005, 348).55 ZSMS se je približala alternativi, ni bila več glasnik ideologije SFRJ (Repe, 2002, 92). Obenem so se v drugi polovici osemdesetih – to zadeva tretji dejavnik – v vlogi urednika revije pojavili mladi in prodorni ljudje, sicer vsak s svojim pristopom in vi-denjem tematik, ki jih je treba izpostaviti v uredniški politiki (glej v Balažic, 2004, 195–196). Ni pa si mogoče – četrtič – zamisliti, da bi njene aspekte lah-ko udejanjili brez tihe podpore vodstva slovenske partije, zlasti t. i. »reformne struje«, ki se je uveljavila po kongresu ZKS leta 1986, kar se je odražalo tudi v naklonjenosti občilom, ki so si prizadevala za demokratizacijo družbe (Gabrič, 2002), čeprav je bil to tudi »rezultat dolgoletnih bojev novinarjev in javnosti za svobodo informiranja, spoštovanje novinarskega kodeksa in odgovorno rabo javne besede« (Mastnak, 2018, 21). Ključni fokus in angažma Mladine je seveda bila – demokratizacija države. Na ravni teorije se to kaže v prispevkih sociologa Tomaža Mastnaka in polemi-kah, v katere je vstopal, denimo s sociologoma Gregorjem Tomcem in Franom Adamom, kasneje tudi s Slavojem Žižkom. Pomembna referenca je bil sveži zbornik Socialistična civilna družba (Mastnak, 1985), v katerem sta s svojimi prispevki sodelovala najboljša poznavalca demokracije in javne sfere, David Held in John Keane, obenem pa je Mladina zlasti v drugi polovici osemdese-tih objavljala tudi obsežne prispevke o vzhodnoevropskih oporečnikih, deni-mo o poljskem uredniku Adamu Michniku, a vedno s teoretično izzivalnim 55 Blaž Vurnik piše, da se je že leta 1983 uredniška politika časopisa precej spremenila. Mladina naj ne bi bila več glasnik mladinske organizacije, ampak bi morala njena vloga temeljiti na kritični refleksiji o tej organizaciji. Kot prvo prelomnico izpostavlja kongres ZSMS v Novem mestu leta 1982, ko je ta začela oblikovati svoj prostor, v katerem je pomembno mesto našla tudi Mladina. S tem se ne bi oddaljila od ZSMS, saj je ta še potrebovala tednik, vendar bi ga opredeljeval kritičen, a konstruktiven odnos do stvarnosti, kar naj bi omogočilo demokra- tičen dialog in sooblikovanje »alternative in perspektive nadaljnjega razvoja socialističnega samoupravljanja«, obenem pa bi postala »pomemben moment aktivne mobilizacije mlade ge- neracije« (Vurnik, 2012, glej tudi Balažic, 2014; Zajc, 2017; Repe, 2002, 92). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 91 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 91 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 92 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja vprašanjem, ali lahko socializem postane demokratičen oz. kaj so v primerjavi z zahodnimi političnimi sistemi (lahko) prednosti socialističnega sistema v razvoju demokracije. Seveda pa je demokratizacija v tedanjih jugoslovanskih razmerah pomenila najprej pobudo/zahtevo za odpravo 133. člena kazenskega zakonika SFRJ, ki je sankcioniral t. i. »verbalni delikt«. Ta člen je bil, kar je podrobneje analizi-rala Jerneja Kos (2004), v primerjavi z drugimi republikami, predvsem pa z avtonomno pokrajino Kosovo, v Sloveniji redko uveljavljen, vendar je tudi v obliki samocenzure nenehno omejeval pravico do izražanja kakršnekoli kritike jugoslovanskega sistema in njegovih oblasti. Mladina se je že od leta 1983, ko je postala uredniško drznejša, izpostavljala s podporo pobudam za odpravo tega člena. Že v tem letu je njen tedanji urednik Mile Šetinc podprl Bogda-na Novaka, odgovornega urednika satiričnega časnika Pavliha, ki sta ga javni tožilec SR Slovenije in poveljstvo armadnega območja pozivala k prevzemu politične odgovornosti zaradi objave članka »Frače v spretnih rokah«, saj naj bi bil smešil JLA. Pavliha se je kot satirični časopis, ki mu je bilo »dovoljeno« več kot drugim, med prvimi začel v osemdesetih letih poigravati z mejami dovo-ljenega. Objavil je denimo seznam 481 jugoslovanskih politikov in direktorjev, ki so v dar ali za smešno nizko ceno v novomeškem IMV pridobili renault 18 ali 9 – tedaj avto višjega cenovnega razreda (Novak, 1991). Mladina je obenem pričela objavljati niz prispevkov o represiji v povezavi s t. i. verbalnim deliktom. V letu 1984 je slovensko javnost seznanjala s primerom šestih jugo-slovanskih intelektualcev, ki so se sestajali v okviru t. i. »svobodne univerze« in aretacijo z njo povezanih 28 oseb, ki so bili obtoženi »kontrarevolucionarnega ogrožanja družbene ureditve« – veleizdaje. Podrobno je med letoma 1984 in 1987 poročala tudi o angažmaju odvetnika Vladimirja Šeksa, ki se je v apelih jugoslovanskim oblastem zavzel zanje, na koncu pa je bil tudi sam – obtožen »kaznivega dejanja proti temeljem socialistične samouprave družbene uredi-tve in varnosti SFRJ s sovražno propagando« – obsojen na zaporno kazen. Spremljala je tudi usodo sarajevskega politologa Vojislava Šešlja, enega izmed omenjene šesterice obsojenih, ki je bil leta 1984 zaradi izražanja »anarholibe-ralnih in nacionalističnih stališč« obsojen na osemletno zaporno kazen (Kos, 2004). Treba je poudariti, da so nekateri izmed nastopajočih v Mladini ob koncu osemdesetih postali izpričani nacionalisti, vendar je uredništvo – zelo mlado – največkrat ustrezno presojalo o tezah, ki so jih zagovarjali. To velja denimo za Kosto Bulatovića, enega izmed ustanoviteljev razvpitega Srbskega gibanja odpora (Srpski pokret otpora), ki je v devetdesetih na haaškem procesu kot priča nastopil v prid Slobodanu Miloševiću, enako pa tudi za Šešlja, saj so pogovor s kasnejšim soustanoviteljem Srbske radikalne stranke in haaškim Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 92 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 92 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 93 obtožencem opremili z opozorilom v uvodniku, da se ograjujejo od njegovih zahtev – med njimi je bila tudi »delitev« oz. »ukinitev« Bosne –, vendar in-tervju, sicer oblikovno in vsebinsko nenavaden, objavljajo v ponazorilo, da je status političnih zapornikov v tedanji jugoslovanski državi neurejen.56 Iz prispevkov je vidno, da je Mladinin pristop v obravnavanju tem iz polpre-tekle zgodovine v znatni meri zaznamovalo hotenje po odpravi 133. člena in širjenju svobode govora in demokracije. V tej perspektivi so se zavzemali za »demokratizacijo« zgodovinskih interpretacij z izpostavljanjem posameznih »krajev spomina« (les lieus de mémoire) tako iz skupne jugoslovanske kot tudi iz specifično slovenske polpretekle zgodovine. Da jih je motil monolitni pri-stop v obravnavanju takšnih tem, izpričuje denimo uvodni zapis k intervjuju z danes sicer skoraj neznanim srbskim zgodovinarjem Veselinom Đuretićem, avtorjem v tistem času kontroverzne knjige Zavezniki in jugoslovanska vojna drama (Saveznici i jugoslovenska ratna drama). Poudarili so namreč, da uredni-štvo ne vrednoti njegovih tez, ki so z relativiziranjem krivde četniškega gibanja pogovor z njim zato, ker »nam gredo izrazito na živce tiste družbeno-politične 57 razprave, ki … onemogočajo vsako resno razpravo o določenem problemu za »srbsko državljansko vojno« v Srbiji dvignile veliko prahu, vendar objavljajo «. Ure- dništvo je s plasiranjem takšnih, včasih torej tudi kontroverznih pričevanj in pogledov na polpreteklo zgodovino in z njo povezanimi usodami ljudmi sis-tematično izzivalo v jugoslovanski zakonodaji represivno opredeljeno pravico do svobode govora. V rubriki, naslovljeni z »Žrtve 133. člena« so tako rekoč ob bok poročilom organizacije Amnesty International o stanju človekovih pravic v Jugoslaviji, in intervjujem, kot je bil z Vladimirjem Dedijerjem, samosvojim mislecem, predsednikom Russlovega razsodišča in znanim Titovim biogra-fom, predstavljali pričevanja mnogih slovenskih in jugoslovanskih disidentov (med njimi denimo učitelja Ota Vilčnika, novinarja Viktorja Blažiča, krščan-skega socialista Franca Miklavčiča, bosansko-hercegovske pisateljice Melike Salihbegović in političnega zapornika Dobroslava Parage), ki so jim oblasti zaradi »napačnih« besed odvzele prostost, jim onemogočile zaposlitev ali jih prisilno upokojevale. Objavljali so tudi obsežne zapise/pričevanja o zapornikih na Golem otoku (Dragutin Vajdič in Radovan Hrast), žrtvah dachavskih pro-cesov, denimo intervju s pisateljem Igorjem Torkarjem (Borisom Fakinom). Leta 1989 je Mladina objavila intervjuje z vplivnimi jugoslovanskimi disiden-ti, tudi z Milovanom Đilasom, že od leta 1988 pa je sistematično predstavljala, v intervjujih ali v obsežnih zapisih, dogajanje v šestdesetih in zgodnjih sedem-desetih, ko so centralne oblasti na Titov ukaz grobo zatrle poskuse ekonomske 56 Mladina, 16. 5. 1986 (št. 18): Miha Kovač: Kdo se boji črnega moža, 1. 57 Mladina, 10. 1. 1986 (št. 1), 6–11. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 93 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 93 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 94 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja liberalizacije, njihovim ključnim akterjem – v Sloveniji Stanetu Kavčiču, na Hrvaškem Miku Tripalu in Savki Dabčević-Kučar ter v Srbiji Latinki Perović in Marku Nikeziću – pa onemogočile opravljanje javnih funkcij in jih obsodile na izolacijo.58 Vsi ti prispevki o neprijetnih in zamolčanih plateh jugoslovanske polpretekle zgodovine so nedvomno imeli, česar so se zavedali tudi ustvarjalci Mladine, v tedanji slovenski in jugoslovanski družbi katarzične učinke. A izpostavljeni so bili tudi kot poziv k emancipaciji misli.59 »Veliko se govori o zgodovinskem spominu, vsi ga valjamo po jeziku kot nekakšno geslo dneva, storimo pa kaj malo, da bi zgodovino zares spoznali,« je zapisal Jaša Zlobec v uvodnem prispevku, v katerem je Mladina objavila pismo hrvaškega pisatelja Petra Šegedina o iz-vorih nacionalizma na Hrvaškem v sedemdesetih letih.60 V času, ko je bil v jugoslovanski javnosti govor o t. i. diferenciaciji in rehabilitaciji »nezaželenih«, je tedanji urednik Mladine poudaril, da zahteva tednika po kritični »analizi preteklosti (primer Djilas, Ranković, Maspok, 25 poslancev itn.) ni klic k obračunu, demokracije. Šele skozi razmerja do preteklega je možno oblikovati kriterije odlo-61 čanja, diferenciranja. temveč je osnovni predpogoj za kakršnekoli analize, odločanja, pisanja programov, « Vsekakor Mladinin pristop v razumevanju polpretekle zgodovine vključuje klic k omenjeni »zgodovini v množini«, vendar vsebuje tudi zelo jasno stališče do kompleksnega dogajanja, ki je v polpretekli zgodovini zaznamovalo Slovenijo. Utemeljeno je na afirmativnem stališču do NOB, ne-gativnem odnosu do domobranskega gibanja, čeprav so v nekaterih prispevkih nekateri avtorji izpostavljali kompleksnost te problematike, zaznati pa je bilo tudi prizadevanja, da bi do politične emigracije, v Jugoslaviji anatemizirane, v javni sferi vzpostavili manj monoliten odnos. Tudi zaradi izpostavljanja takšnih zgodb in pričevanj so sodelavci Mladine – največkrat na zanjo značilni ironični 58 O tem dogajanju, tudi o usodi t. i. »Kavčičevih fantov« (Jože Jerovšek, Tine Hribar, Veljko Rus in Vladimir Arzenšek) in drugih, ki so podprli liberalne gospodarske usmeritve Staneta Kavči- ča, med letoma 1967 in 1972 predsednika slovenske vlade (uradno: predsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS), sta v Mladini tedaj pisala zlasti Janez Janša in Igor Bavčar. Glej v Mladina, 8. 1. 1988 (št. 1), Liberalci z napako, 11; Mladina, 15. 1. 1988 (št. 2): O odgovornosti, 16; Mladina, 5. 2. 1988 (št. 5): Slovenska polpretekla zgodovina, 7. Za podrobnejšo analizo poskusov uvajanja liberalizma v Sloveniji, tudi v primerjavi z dogajanjem v drugih jugoslovanskih republikah, glej Repe (1992). 59 V ponazoritev omenjenega z izjavo tedanjega pisca in urednika prilog Marcela Štefančiča na okrogli mizi Mladi slovenski publicisti: Moja generacija je apolitična in resignirana: »Mislim, da to, kar nas grabi, ni histerija, ker histerija te grabi, če imaš težave s preteklostjo, mi pa težav s pre- teklostjo nimamo, in po tem se ločimo od vseh prejšnjih generacij. Težave imamo s prihodnostjo in to prihodnost je treba razumeti v odnosu do politične sedanjosti.« (Štefančič V: Balažic, 2004, 205.) 60 Mladina, 30. 10. 1987 (št. 37): Bratje Hrvati – bogu za hrbtom, 32–34. 61 Mladina, 10. 4. 1987 (št. 14): Franci Zavrl: Diferenciacija, 1. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 94 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 94 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 95 način – morali nenehno pojasnjevati, »čigava je Mladina«, »kdo stoji za njo« ali »za kaj se zavzemajo.62 Avtor/-ji uvodnika so denimo oktobra 1986 odgovarjali, »da je razkrivanje zgodb iz preteklosti namenjeno razkrivanju mehanizmov, ki so ali prikrivajo anomalije v družbi, gre nam za razgaljanje oblastnih mehanizmov, ki z enako vnemo sekajo levo in desno, uničujejo vse nasprotnike, reakcionarne kot na-predne«, temu pa se je mogoče zoperstaviti le z afirmiranjem javnega dialoga.63 Odpiranje preteklih tem je v tem smislu služilo zlasti razpiranju prostora javnega prostora64 in legitimizaciji njene uredniške politike v očeh bralcev in bralk, kar je omogočilo vse kritičnejše intervencije v kompleksno jugoslovan-sko, politično, ekonomsko, kulturno in seveda vojaško sfero, kar je v letu 1988 kulminiralo v prispevkih o privilegijih in ravnanju jugoslovanske partijske in vojaške elite in z njima povezano prodajanje orožja na svetovna krizna žarišča, zlasti seveda v države t. i. tretjega sveta.65 Ta proces kritičnega in intenzivnega »prestreljevanja« jugoslovanskega političnega in družbenoekonomskega dis-kurza s premišljeno zasnovanimi raziskovalnimi prispevki, z neizprosno satiro, a tudi z novimi teorijami demokracije, podprtimi z mirovniškimi, okoljevar-stvenimi pobudami in zahtevami za afirmacijo posameznikovih (!) pravic, je sprožil postopno »evakuacijo« zaukazanega jugoslovanstva, vendar ne tudi ti-stih pojmovanj jugoslovanstva, ki zadevajo oblikovanje specifičnih vezi, ki so se v »svetu življenja« oblikovale med prebivalci iz nekdanjih republik. 62 Z obsežnim dosjejem z naslovom »Za koga se zavzema Mladina« so novembra 1986 odgovo- rili na Vjesnikovo »vprašanje«, podkrepljeno z menda »resnično zgodbo« Dobroslava Parage, drugačno seveda od tiste, ki so jo predstavili v Mladini (Mladina, 14. 11. 1986, št. 37, 8-12). Kasneje so na takšna vprašanja odgovarjali z vse več ironije: Glej npr. Mladina, 8.1. 1988 (št. 1.): Ervin Hladnik – Milharčič: Kdo smo in kdo stoji za nami, 48., tudi Mladina, 25. 3. 1988 (št. 12): Slavoj Žižek: Kravja kupčija z Mladino, 8. 63 Mladina, 31. 10. 1986 (št. 35): Uvodnik, 1. 64 Tudi zato so veliko pozornosti namenili svobodi medijev v drugih jugoslovanskih republi- kah, kamor so sodili prispevki o pritiskih na urednike in novinarje v zagrebškem Danasu, beograjskem Intervjuju in beograjski Dugi, seveda pa tudi o pritiskih na urednike in novi- narje slovenskih časopisov, denimo Teleksa, Tribune in Katedre, pri čemer so podporo njiho- vim stališčem izražali tudi z objavo prispevkov, ki jih v teh revijah zaradi cenzure ali zaplemb niso smeli objaviti. 65 Treba je poudariti, kar kaže moja analiza, da so tri ključne tematike, ki zadevajo t. i. »napade na JLA« – prodajanje orožja ali posredovanje pri prodaji (»Mamula go home«, Mladina, 12. 2. 1988, št. 6); privilegiji partijske in vojaške elite (gradnja vile v Lovrenu pri Opatiji za zveznega sekretarja za obrambo Branka Mamulo in vil za partijske vodje v bosanskem Neumu; Mladina, 19. 2. 1988, št. 7: Pozor!!!, 12 ); možnost vojaškega udara v Jugoslaviji (umaknjen članek »Noč dolgih nožev«) – v Mladini obravnavali v uvodnikih in kolumnah, svoje ugotovitve pa pod- krepili z večmesečnimi serijami raziskovalnih prispevkov, tudi z reportažami, v primeru afere s prodajanjem orožja tudi iz Etiopije. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 95 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 95 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 96 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Afera »štafeta mladosti« kot epistemski rez v interpretaciji preteklosti Če je Mladina do tedaj odpirala zamolčane in neprijetne teme iz jugoslovanske in slovenske polpretekle zgodovine tudi z namenom »demokratizacije« njihove-ga razumevanja, pa je bila t. i. »plakatna afera«, zlasti refleksije o njej v Mladini, epistemski rez v interpretaciji polpretekle zgodovine. Afera je danes percipirana kot eden izmed prvih simptomov v rušenju jugoslovanske mitologije »bratstva in enotnosti«, vendar naša analiza kaže, da je v refleksiji zapisov Mladine bolj kot jugoslovansko zgodovino zadevala spremembe v (samo)razumevanju slovenstva. Celotno afero, če na kratko obnovimo, je sprožil plakat za »štafeto mladosti«,66 ki ga je na povabilo ZSMS ustvaril Studio Novi kolektivizem, ki je bil kot del Neue Slowenische Kunst (NSK) eno izmed ključnih avantgardnih gibanj v osemdesetih. Umetniki so izdelali grandiozni plakat mladeniča s štafetno palico, vendar za-molčali, da so za njegovo podlago uporabili sliko Tretji rajh – alegorija herojstva Richarda Kleina iz leta 1936. Afera je izbruhnila konec februarja leta 1987, ko je Politika na osnovi opozorila – sicer nikoli identificiranega – inženirja Nikole Grujića, ki naj bi podobo našel na 136. strani knjige Od Sarajeva do Potsdama, razkrila vir podobe (glej v: Vurnik, 2005; Balažic, 2004; Kastelic, 2020) Mladina je sicer že prej, zlasti ob koncu leta 1986, objavila niz kritičnih člankov do »štafete mladosti«, v katerih je zagovarjala končanje »preživetega rituala«, pri čemer je svoj poziv utemeljevala z ekonomskimi (razsipnost), ideološkimi (kon-flikt, ne pa enotnost lahko ustvari napredek) in zgodovinskimi (reakcionarnost zgodovinskih spektaklov) razlogi. Za avtorje prispevka je bila štafeta mladosti anahronistični ritual, ki ne rešuje ključnih problemov jugoslovanske stvarno-sti.67 Prav nevarnost nekritičnega ohranjanja anahronističnih ritualov, ki izvira iz monolitnega razumevanja polpretekle zgodovine, je v plakatu izpostavil Novi kolektivizem. V zapisu, ki ga je objavila tudi Mladina, so avtorji plakata priznali, da so uporabili nacistični plakat, vendar kot pavšalne odločno zavrnili vse tiste interpretacije njihovega dela, ki so v njem videle »žaljenje boja jugoslovanskih narodov in narodnosti proti fašizmu«. Tovrstno, provokativno kontrapunktira-nje simbolov, ki zahteva od gledalca »zavest, zrelost in moralno sodelovanje«, so namreč uporabili zato, »ker mladina mora govoriti o travmah preteklosti, če hoče 66 Štafeta mladosti, ki se je od leta 1945 praznovala 25. maja ob rojstnem dnevu predsednika Josipa Broza Tita, je bila, temelječa na kultu Tita, ena izmed najpomembnejših manifestacij »bratstva in enotnosti« in jugoslovanstva. Do Titove smrti v letu 1980 si nihče ni upal nasprotovati slovesnostim, ki so vključevala predajo štafetne palice »od Vardarja do Triglava«. Po njegovi smrti in zaostritvi krize je bilo vse več dvomov o smiselnosti izvajanja tega rituala. 67 Mladina, 21. 12. 1986 (št. 42), 9–10. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 96 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 96 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 97 govoriti o svoji prihodnosti«. Poudarili so, da se je bratstvo in enotnost konstitu-iralo na osvobajanju od terorja fašizma, mladina pa je bila vzgojena na ideji, da se travma fašizma ne sme pozabiti, »kajti pozabljanje omogoča ponavljanje zgo-dovine«. Mladenič na plakatu je v tem smislu postavljen v dinamično razmerje s simboli, ki ga na ta način osvobajajo in očiščujejo vseh mračnih sil fašizma, stalinizma in dogmatizma. »Ta način daje možnost, da mladina odkrito spregovori o travmi vsakršne represije, jo prevrednoti in uniči.«68 Takšna apropriacija pol-pretekle zgodovine in drugačna obravnava travm, ki izvirajo iz nje, je izrazito napredna, saj ohranja polpreteklo zgodovino in spomine »žive«, tudi v smislu omenjenih Norajevih tez o ohranitvi »krajev spomina« kot navzočnosti prete-klega, obenem pa, utemeljena na etičnih vidikih, ne pristaja na postmoderno relativizacijo v smislu enako(vredno)sti interpretacij preteklosti. Večina Mladininih komentatorjev je sicer celotno afero interpretirala z vidika demokratične pravice do svobode izražanja, zlasti seveda v odnosu do 133. člena. Med njimi izstopa peticija Klic k razumu, v katerem širok nabor intelektualcev poudarja, da so negativni odzivi oblasti na plakat, a tudi dobršnega dela jugo-slovanskih medijev še en pokazatelj, da kulture dialoga v tedanji Jugoslaviji ni moč udejanjiti. Retoriko v pismu so zaostrili s poudarkom, da »gonja o domnevni fašističnosti predloga plakata… vsebuje elemente, ki so strukturno sorodni elementom fašističnih političnih mobilizacij in organizacijo fašističnega govora« in jo primerjali z obsodbami drugih demokratičnih pobud v tistem obdobju: pobude za razvoj civilne družbe, ukinitev smrtni kazni, za odpravo 133. člena KZ SFRJ, tudi proti ustanovitvi t. i. fonda solidarnosti (novinarjev). Po njihovem se prav zaradi ne-pripravljenosti na resno spoprijemanje z vsemi temi pobudami jugoslovanske družbe zapletajo v iracionalizme vseh vrst: spodbujanje nacionalizmov, sejanje razdora v državi in družbi, kar vodi v demoralizacijo in rušitev pravnega siste-ma.69 Tudi govorniki na okrogli mizi na to temo, o kateri je Mladina tedaj pripra- do svobode govora, in s poudarkom, da lahko plakatno afero premaga le vsebina 70 nove pobude za demokratizacijo. vila obsežno poročilo, so izpostavljali zlasti tiste vidike afere, ki zadevajo pravico Enako stališče je zagovarjal tudi sociolog To- maž Mastnak, ki je še izpostavil, da so v »novi konstelaciji družbenih in političnih iracionalizma«. Po njegovem je bil v tedanjih razmerah zato boj za demokracijo 71 tudi boj za »novo razsvetljenstvo« in »boj proti političnemu iracionalizmu«. bojev na eni strani sile demokracije in razuma, na drugi strani pa totalitarizma in 68 Mladina, 5. 3. 1987 (št. 9), 6. 69 Mladina, 13. 3. 1987 (št. 10): Klic k razumu, 1. 70 Mladina, 13. 3. 1987 (št. 10): Tvoj je vstajenja dan (okrogla miza o plakatni aferi), 8–13. 71 Mladina, 27. 3. 1987 (št. 12): Tomaž Mastnak: Strukturni elementi nacifikacije ideološkega govora in iracionalizacija politike, 10. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 97 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 97 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 98 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Drugačne poudarke sta v aferi in odzivih nanjo zaznala filozofa Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Prvi je v prispevku za Mladino – komentirajoč tudi tedaj v jugoslovanskem tisku zelo odmevno »morbidno bakanalijo« v Sarajevu, štu-dentsko zabavo, opremljeno s fašističnim dekorjem (Balažic, 2004, 126–127) – izpostavil problem izvzemanja simbolnih atributov fašizma ali nacizma, de-nimo kljukastega križa, iz družbenozgodovinskega konteksta. Tako se »fašizem ohranja in reproducira predvsem kot travma, ki je ni mogoče analizirati,« zapiše in zavrne očitek, da je vzrok pri mladih, ki rokujejo s temi simboli, le pozaba, temveč, nasprotno, izpričuje »zahtevo po zgodovinskem spominu, ki bi se ne opi-ral na stalno reproduciranje nereflektirane travme.«72 Svojo tezo o nezadostnosti »klicanja k razumu« v teh primerih je podkrepil z analizo filma Lili Marleen iz leta 1981, v katerem je režiser Rainer Werner Fassbinder potenciral fašistične simbole, da bi razgalil njihovo pravo moč, kajti »zgodovinski spomin (nas) uči, da lahko klici k razumu proizvedejo tudi nasprotne učinke v naslovitvi določenih problemov«. Prav ta vprašanja po Dolarju obravnavajo v svojih delih Laibach, Gledališče sester Scipion Nasice, Irwin, nasploh Neue Slowenische Kunst.73 Še od-ločneje je nekaj številk zatem Slavoj Žižek zavrnil tiste interpretacije afere, ki so plakat – tudi vsebinsko – povezovale z demokratizacijo družbe in na tej osnovi »kolegialno« podporo avtorjem plakata. Poudaril je, da je teza, da NSK po svoje, na specifično-umetniški način prispeva k demokratizaciji naše družbe, k razširitvi prostora civilne družbe, k večji samostojnosti in refleksiji družbenih subjektov, očiten absurd. »Že na neposredno-izkustveni ravni čuti-mo, da ‹ne gre za to›«, je zapisal Žižek in nadaljeval Dolarjevo psihoanalitično utemeljevanje afere NSK z dopolnitvijo, da se umetniška skupina NSK z ma-nipulacijo v polju različnih fantazem, s katerimi si »neka skupnost organizira specifične načine uživanja«, izogne lastni interpretaciji. »Kaj namreč dela NSK? Pravzaprav nenehno isto: uprizarja temeljne fantazme, fantazmatske mite, kon-strukte, na katerih temelji naša nacionalna identifikacija«, vendar tako, da nam »skozi celo vrsto potujitvenih postopkov … omogoči zavzeti distanco do njih«. Po njegovem nam NSK da videti »predideološko« oz. »podideološko« podlago, to tezo pa je Žižek v kasnejših tekstih razvil z uvedbo koncepta nadidentifikacije in s podrobnejšimi analizami umetniških postopkov NSK, ki zadevajo dekon-strukcijo označevalnih mehanizmov (glej v Čufar, 2018, 41–42). Zato po njem ni dovolj ostati v razsvetljenskem polju, treba se je odzvati na nelagodje, ki ga sproža umetnost NSK.74 72 Mladina, 13. 3. 1987 (št. 10): Mladen Dolar: Psihoanaliza na oblasti: O fašizmu, marksizmu in aferi s plakatom, 8. 73 Mladina, 27. 3. 1987 (št. 12: Mladen Dolar: Wie Einst, Lili Marlen, 9–10. 74 Mladina, 3. 4. 1987 (št. 13): Slavoj Žižek: Pismo od daleč, 11–12. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 98 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 98 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 99 Čeprav je imel Mastnak v svojem odzivu, da takšen poziv ne more vsebova-ti »realne« politične geste,75 verjetno prav, pa so bile ravno tovrstne analize subliminalnega vplivanja (jugoslovanske) oblasti na dogajanje v državi tista varovala, ki so, čeprav takrat v splošni javnosti verjetno percipirane kot digre-sije, vsaj slovensko družbo na »prehodu« obvarovala pred oblikovanjem/izu-mljanjem nove nacionalne fantazme/mitologije. Ključno vlogo v oblikovanju teh (umetniških) opozoril, ki so bila v Mladini zlasti v Žižkovih prispevkih skrbno reflektirana, so imele vse članice NSK, poleg Novega kolektivizma torej še Gledališče sester Scipion Nasice z legendarno predstavo Krst pod Triglavom v letu 1986 in seveda glasbena skupina Laibach. Do podobnega sklepa je prišla tudi Polona Balantič, ki je to vprašanje raziskala na osnovi hipoteze Alexeia Monroeja v knjigi Pluralni monolit, da je »Laibachovo manipuliranje s sloven-skimi narodnimi arhetipi nemara vplivalo na to, da se v Sloveniji ni pojavil očiten nacionalističen ekstremizem, in sicer prav zaradi povezovanja takšnega pojava s tako spornim pojavom, kot je Laibach« (Monroe, 2003, 176). Laibach je namreč v svojih umetniških projektih sistematično »uprizarjal« jugoslovanske, zlasti pa slovenske mite, vendar tako, da jim je korak za korakom odtegoval izvorno vsebino in jo v svoji glasbi, s svojim videzom in pristopom, postavljal v nove kontekste. Z navezavo na analizo mitov Rolanda Barthesa avtorica zapiše, da so »Laibachi vlogo mitologov, lovcev na mite, ki konstituirajo družbeni red, odi-grali kot drugotni tvorci mita. Mite so razkrivali z rekapitulacijo – poustvarili so jih v njihovi skrajni obliki in jih tako naredili vidne in slišne« (Balantič, 2006, 27), kar je ključnega pomena ob prehodih, »motnjah«, ki terjajo preoblikovanje skupnostnega diskurza. Takrat, v kriznih situacijah, se pokaže, da je »zgodo-vina radikalno kontingenten, ‚odprt‘ proces«, saj se takrat »razkroji simbolni uni-verzum, ki je družbi podeljeval ideološko kohezijo: takrat je odvisno od radikalno kontingentne simbolne operacije, kateri diskurz bo ‚prešil‘ celotno polje in prevzel hegemono vlogo« (Žižek, 1987, 175–176). Enotnost v pluralnosti: formula slovenskega družbenointegrativnega diskurza? Stefano Lusa ima le deloma prav z že omenjeno trditvijo, da je »demokratiza-cija potekala v civilni družbi, premisleki o narodu pa drugje«. Domicil slednjih je bil v razširjenem krogu Nove revije, vendar so bili pisci Mladine pozorni, tudi kritični, zlasti do poskusov uvedbe etnocentričnega modela v procesih 75 Mladina, 27. 3. 1987 (št. 12): Tomaž Mastnak: Strukturni elementi nacifikacije ideološkega govora in iracionalizacija politike, 10. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 99 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 99 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 100 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja preoblikovanja slovenske družbe in politike. Vlado Miheljak je v komentarju Gradiva za slovensko ustavo, ki ga je v letu 1988 pripravilo Društvo slovenskih pisateljev oz. njegova Ustavna komisija upravnega odbora, opozarjal, da so pisci alternativne ustave padli na isti točki, ki so ji očitali jugoslovanski ustavi: vse-bovanje političnega programa. Namesto da bi »ustavo kar se le da ‚razideologizi-rali‘, jo očistili ideološkega balasta«, so po njegovem ideološko matrico NOB, na kateri je bila utemeljena jugoslovanska ustava, z relevanco slovenske ideologije in njenih mitoloških vsebin razširili – z raznimi knezi Koclji, generali Mai-stri, protigermanskimi – protikrščanskimi upori, koncipiranjem slovenskega narodnega programa ne samo skozi Speransa,76 ampak tudi skozi Kreka, sko-zi tradicijo slovenske socialne demokracije – na celotni narodov zgodovinski spomin. »In tu je temeljna napaka in zmota: ideološkosti stare ustave ne odpravlja-mo zato, da njeno mitologijo zgolj razširimo, ampak tako, da jo ‚razkrečimo‘ (kot to nekje obsceno imenuje Žižek) in razenobejimo naenkrat«. Po njegovem takšno etnocentristično pojmovanje nacije favorizira koncept organske skupnosti (preddružbena Gemeinschaft),77 kar ne more biti primerno okolje za sodobni koncept nacije, kjer pravice in dolžnosti ne izhajajo iz pripadnosti kulturnemu narodu, temveč iz inkluzivnega koncepta, ki temelji na državljanskih pravicah. Kasnejši razvoj dogodkov izpričuje, da se ta verzija slovenstva sicer ni udeja-njila, temveč se je – vsaj v devetdesetih letih s »tehnicistično« vladavino Jane-za Drnovška – uveljavilo pojmovanje nacije, kakršno je v prispevkih za Novo revijo zagovarjal zlasti France Bučar; torej nacije kot »interesne skupnosti«, utemeljene na logiki učinkovitosti in produktivnosti družbe, pripravljene na interesnih osnovah sodelovati v novih zvezah (Kovačič in Kuzmanić, 2004). Odmeve teh idej, zlasti v letu 1989, sicer lahko zasledimo tudi v Mladini, ko je začenjala namenjati prostor piscem Nove revije, Francetu Bučarju, Spomenki Hribar, tudi Petru Jambreku in Dimitriju Ruplu, zlasti pa v obsežnejših pred-stavitvah ustroja in delovanja Evropske skupnosti, ki je bila tedaj s fokusom le na ekonomskih razsežnostih povezovanja percipirana v primerjavi z vso ideo-loško in drugo »navlako« jugoslovanstva kot razbremenjujoča entiteta. Lusa ima v omenjeni tezi le deloma prav tudi zato, ker je Mladina zlasti v letih pred ustanovitvijo OVČP posebno skrb namenjala ohranjanju pluralističnega pristopa v odnosu do tedanjih pozivov k enotnosti bodisi v okviru jugoslovan-ske bodisi slovenske družbe, zavedajoč se obenem, kar je tedaj poudarjal zlasti Žižek, da demokracija ne more biti omejena le na – če povemo v sodobni politični terminologiji – postopkovno raven, temveč za svoje polno delovanje potrebuje tudi substancialni »presežek«, nekaj, kar združuje skupnost onkraj le 76 Eden izmed psevdonimov Edvarda Kardelja. 77 Mladina, 27. 5. 1988 (št. 21): Vlado Miheljak: Ustava in slovenstvo, 25. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 100 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 100 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 101 racionalističnih premis. V odnosu do teh premislekov je brati zapise Mladi-ninih komentatorjev o »krekovstvu« oz. vlogi Janeza Evangelista Kreka, kar je bilo jeseni 1987 – ob osemdesetletnici njegove smrti – v fokusu javnih razprav. Tedaj sta dva Mladinina kolumnista zaznala v afirmiranju krekovstva, torej okrepitvi ene izmed referenčnih točk slovenstva, poskuse ZKS v afirmiranju novega povezovalnega diskurza slovenstva. Janez Janša je v prispevku – po-vedno naslovljenem z Dolomitska sprava II – prizadevanja ZKS v odnosu do krekovstva ocenil kot poskuse, da bi v razmerah, v katerih se zveza ubada z osi-pom članstva poenotili, mobilizirali članstvo tudi onkraj siceršnjih ideoloških in drugih razlik. Medtem ko je »srbski partijski vrh uspešno zaigral na kosovsko karto (drugo vprašanje je, kako umazana je ta igra)«, se je v Sloveniji po zadnjem kongresu ZKS v letu 1986 raznesel »glas o partijski prenovi«. Po njegovem mnenju je bilo zato veliko besed namenjenih demokraciji in svobodi mišljenja, vendar se je izkazalo, da naj bi prenova partije pomenila vrnitev nazaj na tisto dnja, za partijo še sprejemljiva točka«, pri čemer bi mesto krščanskih socialistov 78 v »trojici« točko, ki jo je začrtala Dolomitska izjava, ki je bila po njegovem »skrajna, za- nadomestil za partijo bolj sprejemljivi povezovalni člen – Janez Evangelist Krek.79 Tudi Slavoj Žižek je v forsiranju krekovstva in oblikovanju »mita, da gre za obračun z dolgoletno ideološko-represivno pogojeno pozabo oziro-ma zamolčanjem« ter poudarjanju, da gre za »vsestransko razvito osebnost«, ki se je znala »povzdigniti nad meje svoje lastne ideologije« in se obrniti k »realnemu resničnemu življenju«, zaznal podobne poskuse poenotenja naroda. V svojem prispevku se je navezal na svojo tedaj svežo knjigo Jezik, ideologija, Slovenci (1987), v kateri je na 50 straneh argumentiral, da je »Krekova ideologija igrala ključno vlogo pri oblikovanju slovenske nacionalne identitete in kje jo zaznamuje še danes (korporativno pojmovano samoupravljanje itd.)«, vendar je v njej izpostavil tudi Krekovo neprijetno plat – izpričani antisemitizem. Res je sicer, da je v ob-dobju pred 1. svetovno vojno antisemitizem »odlikoval« mnoge izmed naro-dnobuditeljskih katoliških duhovnikov in intelektualcev, vendar je pomembna Žižkova ugotovitev, da v Krekovem primeru ta »nikakor ni le drobni, naključni madež plemenite socialne misli Kreka, marveč njen nujni strukturni element. Če ga odštejemo, se celotna zgradba zruši.« Zato po njegovem ni prava skrivnost v tem, »zakaj je bil Krek doslej zamolčan, marveč nasprotno, zakaj so boljševiško-komu-nistični teoretiki navzlic temu, da pri njem najdemo razdelano desnopopulistično korporativno-fašistično misel, njegovo vlogo zmerom pozitivno ocenjevali«. Žižka je najbolj skrbelo, da se z reaktualizacijo Kreka »pripravlja teren za ‚zgodovinski 78 Dolomitsko izjavo o enotnosti Osvobodilne fronte so 28. februarja 1943 na Babni gori nad Dvorom podpisale Komunistična partija Slovenije, Sokolstvo in krščansko-socialistična skupina. 79 Mladina, 30. 10. 1987 (št. 37): Janez Janša: Dolomitska izjava II, 5. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 101 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 101 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 102 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja kompromis‘ ZK z desnopopulistično antidemokratsko strujo ‚civilne družbe‘, tj. pri-pravlja se teren za slovensko različico tega, do česar je nedavno prišlo v Srbiji«, kjer so rezultat zmage trde politike do Kosova, ki jo je poosebljal Slobodan Milošević nad mehkejšo Ivana Stambolića, prikazali kot enotnost, a brez nje-ne vsebinske podlage. Po njegovem se največja nevarnost skriva ravno v teh nekritičnih konstruktih, na videz čisto formalističnih, ki so (za vsako ceno) namenjene ideološkemu poenotenju, pri »čemer mora vsebina tega formalizma kajpada ostati prikrita: pakt (partijske) ‹trde roke› z desnopopulističnim naciona-lizmom. Naslednji korak je le še ustvarjanje izrednega stanja, kaotičnega, neobvla-dljivega stanja, ki bo zahtevala Trdo roko Rešitelja.« V takšnih primerih, opo-zarja Žižek, ne zadošča le racionalistično svariti pred prepuščanjem strastem, pozivati k zadržanosti in mirnim živcem, saj pred sabo nimamo »nikakršnih strastnežev, ki gredo ‚do kraja‘, temveč zlomljene, blokirane individuume, ki se jim nacionalistični bes kaže kot edina pot.«80 Tedanje imperative k poenotenju je v politično ekonomskem kontekstu jugo-slovanske družbe v Mladini reflektiral tudi kolumnist Miha Kovač. V svojem razmišljanju jih je v kontekstu kritik, da naj bi jugoslovanski narodi vsak s svojo vizijo razvoja ukinili enotno tržišče in s tem uničili jugoslovansko gospo-darstvo, primerjal s »črnomagijskim zarotitvenim obrazcem« s ciljem obnove skupnega ekonomskega prostora. Z navezavo na dve v takratnem jugoslo-vanskem prostoru uveljavljeni pojmovanji demokracije – formalno (zahodno buržoazno) in »resnično« politično in ekonomsko demokracijo (jugoslovansko samoupravljanje) – je poudaril, da je v prvi, utemeljeni na državljanskem prin- pa je teza, da v socializmu ni izključujočih interesov, saj se lahko ljudje menda 81 o vsem dogovorijo na različnih ravneh političnega in ekonomskega življenja. cipu, zagotovljena politična in kulturna različnost, pogoj za uveljavitev druge Po Kovaču je spričo splošne krize samoupravni koncept implodiral, kot al-ternativa razredni enotnosti pa se je ponudil nacionalizem, pri čemer pa se je 80 Mladina, 30. 10. 1987 (št. 37): Slavoj Žižek: Krekovstvo: Ko Slobodan in Janez skupaj zakora- čita …, 12. 81 Namen jugoslovanskega koncepta samoupravnega socializma je bil zagotoviti, da bi delavci dejansko sodelovali pri upravljanju podjetij in države. V ta namen je bil uveden piramidalni sistem, zgrajen iz delegatov in delegacij, ki so imeli mandat s preklicem. Na gospodarskem področju je to pomenilo zagotoviti, da bi tržne zakonitosti nadomestili s samoupravnimi spo- razumi med podjetji. Z njimi so podjetja morala – podobno kot velja danes v zadrugah ali v drugih oblikah ekonomske demokracije – usklajevati deleže pri dobičku, pravice in odgovor- nosti. Edvard Kardelj, oče tega koncepta, je v delu Smeri razvoja samoupravnega socializma (1977) v tem smislu govoril o pluralizmu samoupravnih interesov in o tekmovanju med pro- grami, ki pa morajo ostati znotraj socializma. Jugoslovansko samoupravljanje je bilo eksperi- ment, ki je navdihoval mnoge, tudi skandinavske družbe, vendar ni zares zaživel, saj je vseboval le malo spodbud za dvig konkurenčnosti. (Lusa, 2012, 35–37). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 102 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 102 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 103 ta uveljavil le kot zrcalna slika istega izhodiščnega problema, saj je predpogoj obeh konceptov ideološka monolitnost. Zavzel se je za izstop iz teh matric.82 Kakorkoli, povedno je, kar je z distanco skoraj 30 let zapisal Tomaž Mastnak, da je kar nekaj »zgodovinske tragike bilo v tem, da je prav tisti element jugoslo-vanskega socializma, ki bi v takratnem času demokratične evforije moral govori-ti njemu v prid, namreč njegova demokratičnost, postal njegova ranljiva točka« (Mast nak, 2018, 23). Članek Mihe Kovača je bil objavljen v maju 1988, le nekaj tednov pred tem, ko je bil v aferi JBTZ kot prvi izmed četverice aretiran Janez Janša. S tem dogajanjem, zlasti z ustanovitvijo OVČP teden zatem, se je fokus in angaž-ma slovenske javnosti – tudi Mladine – z jugoslovanske povsem preobrnil v slovensko perspektivo. V ospredje javnega premisleka so vstopile pravica do samoodločbe, evropske tematike in razvoj, vendar z zavedanjem, da dokler ne bo nasprotnik, realsocialistični totalitaristi, ki ga je poosebljala JLA, zlomljen, pomeni vsako govoričenje o »prehodu v postindustrijsko družbo« sanjarjenje, ki le podaljšuje obstoječo agonijo.83 Ustanovitev OVČP in njegovo delovanje je povsem spremenilo koordinate v angažmaju slovenske javnosti. Medtem ko je v letih pred njegovo ustanovitvijo potekala intenzivna teoretična razprava o demokratizaciji in starih in novih vsebinah slovenskega družbenointegra-tivnega diskurza, tudi o »krajih spomina« kot njegovih referenčnih točkah, je zdaj prišlo do poenotenja, vendar brez vsebinske podlage, razen pri zahtevi za odcepitev od Jugoslavije in pravici do odločanja o lastni prihodnosti. Zagotovo je tudi zato, ker so se kazali obrisi možnih vsebin nove države, tudi ekskluzi-vističnih, Žižek poudarjal, da se mora OVČP kot gibanje diferencirati, saj so v njem prevzele primat nacionalne sile. Le tako bi lahko po njegovem v tedanjih političnih razmerah, ki so ga zaznamovale sile statusa quo, osredotočene na JLA, miloševićevski populizem in slovenski pluralizem, slovenska pot iz soci- osnovi, a s predpogojem, da tudi slovenski liberalni oblastniki sprevidijo, da se 84 morajo distancirati od realsocialističnih sil (v sebi). alizma lahko potekala po mirni poti, torej brez poenotenja na etnocentristični Ta proces prehoda je bil seveda kompleksen, vendar bi se v tedanjem idejnem političnem pluralizmu težko udejanjil brez ključnega premika v samorazume-vanju slovenstva k njegovim evropejskim vsebinam in Evropski skupnosti. V tej, evropski perspektivi je »socializem postal ‚posebnost‘, ki je Slovenijo odtujila 82 Mladina, 6. 5. 1988 (št. 18): Miha Kovač: Divided we stand, united we fall, 8. 83 Mladina, 8. 7. 1988 (št. 28): Slavoj Žižek: Povej mi, kaj misliš o Odboru, in povem ti, kdo si!, Mladina, 11. 84 Mladina, 1. 9. 1989 (št. 29): Slavoj Žižek: Kučan, zgleduj se po Jaruzelskem, 13. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 103 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 103 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 104 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja od ‚sveta‘. Ta retorika pa ni pomenila nič drugega, kot da se je politično vodstvo od-povedalo enemu svetu in se odločilo za drugega,« zapiše Tomaž Mastnak. In pod-krepi: »Potem ko je bila v Sloveniji ‚bitka‘ za politični pluralizem idejno dobljena, je postala osrednja tema ‚Evropa‘.« (Mastnak, 2018, 27) Na tej osnovi pa se je – z vidika te razprave – sprožil nov val spominjanja, odkrivanja, seveda tudi »izu-mljanja« in mitologiziranja slovenske identitete, največkrat v obliki prisvajanja evropejstva, a tokrat pospešeno brez tistih varovalk, ki so bile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – kar zadeva moč in težo misli/besede – še uveljavljene. Sklepne misli Omenjeni aspekti v procesu osamosvajanja, vztrajanje pri pluralizmu, obeti članstva v Evropski skupnosti in »tehnicistična« vladavina v poosamosvojitve-nem desetletju so botrovali temu, da se je Sloveniji v procesih tranzicije v pri-merjavi z drugimi postsocialističnimi državami uspelo v dobršni meri izogniti mitologizaciji družbenointegrativnega diskurza. Z drugimi besedami: ohra-njanje zgolj formalistične enotnosti v teh procesih je suspendirala tendence, ki so bile v poskusih kulturalističnega in duhovnozgodovinskega esencializiranje slovenstva vsekakor prisotne tudi v slovenski družbi. Moja analiza je pokaza-la, da so imeli v tem oziru liberalni mediji, zlasti Mladina kot najvplivnejša med njimi, pomembno vlogo, saj so z demokratizacijo interpretacij polpretekle zgodovine, poglobljeno refleksijo o pasteh poenotenja na kulturalistični osnovi in tudi s poglobljenimi raziskovalnimi prispevki o nerešenem narodnostnem/ nacionalnem vprašanju v nekdanji Jugoslaviji, v interregnumu osemdesetih let (ob)varovali diskurz slovenstva pred retropijskimi zdrsi. Po drugi pa liberalna misel, izpričana v Mladini in tudi drugih medijih, po »evakuaciji« jugoslovanstva ni ponudila stvarne alternative za oblikovanje ti-stega presežka, ki zadeva določitev substancialne vsebine slovenstva, nujnega za delovanje demokracije bodisi na nacionalni ali transnacionalni, evropski ravni. Tudi zato je Slovenija res postala »prazni označevalec«, ki kliče k označevanju, markiranju, osmišljanju. Vendar ključno vprašanje ni, kaj naj bi bila »združu-joča« vsebina slovenstva, temveč zakaj se – v primerjavi z drugimi posttran-zicijskimi državami – upira tovrstnemu »poenotenju« in vztraja na delitvah in »ločevanju duhov« na eni strani in retoriki »sprave« na drugi. Osemdeseta leta kot triumf liberalne misli so danes razumljena kot obdobje poenotenja, preseganja delitev, v resnici pa se je izkazalo, da so bila v tem oziru inovativen, v liberalno razsvetljenski paradigmi utemeljen poskus prenosa dilem druž-benointegrativnega diskurza slovenstva, ki izhajajo iz (predrazsvetljenske ali Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 104 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 104 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Četrto poglavje: Osamosvajanje Slovenije v prizmi kulture spominjanja 105 polpretekle) zgodovine slovenstva v matrico postrazsvetljenstva. Zaradi for-malističnega poenotenja slovenstva ob koncu osemdesetih let ta prizadevanja sicer niso obrodila sadov. Vsekakor pa so osemdeseta leta z definiranjem vpra-šanj in z vključevanjem novih demokratičnih modelov in deliberativnih praks spodbudila premislek o (ne)zmožnostih preseganja političnoideoloških delitev z oblikovanjem skupne razvojne vizije. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 105 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 105 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 106 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 106 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 107 Peto poglavje Slovenija v evroatlantskih integracijah: Izginjajoči posrednik? Koncept »izginjajočega posrednika« (orig. vanishing mediator) je leta 1973 v eseju o »narativni strukturi« Maxa Webra v analizo družbenih sprememb vpe-ljal Fredric Jameson. Ta britanski filozof je bil v svoji razčlembi Protestantske etike in duha kapitalizma, enega izmed temeljnih Webrovih del in seveda soci- pravzaprav omogočil nemogočo izmenjavo energij med religiozno in posvetno 85 etiko, ologije nasploh, pozoren na nenavadno »posredniško« vlogo kalvinizma, ki je po opravljeni »nalogi« pa je kot akter družbenih sprememb »zapustil« prizorišče zgodovine (Jameson, 1973, 76). Filozof v svojem izjemnem, a do Webrovih tez tudi neizprosno kritičnem eseju navaja še več takšnih »izginja-jočih posrednikov«, ki so z vsebovanjem sestavin obeh svetov, torej tistega, ki izginja, in tistega, ki se poraja, v različnih zgodovinskih obdobjih omogočili pot k družbenim spremembam. Vlogo izginjajočih posrednikov so v sklopu podobnih tematik, zlasti z analizo nalog in vloge intelektualcev v družbenih spremembah, proučevali mnogi družbeni teoretiki (gl. v Kahambing, 2019), za koncipiranje naše teze pa je zanimiva zlasti uporaba tega koncepta v eseju Eti-enna Balibarja, v katerem razmišlja o normativni moči Evrope. Ta francoski filozof izginjajočega posrednika opredeli kot »podobo (zavedajoč se spekulativ-nosti te opredelitve) prehodne institucije, sile, skupnosti, ali duhovne formacije, ki 85 Weber je, spomnimo, v svojem delu utemeljeval, da je kalvinistična etika dvojne predestina- cije (med »izbranimi« in »neizbranimi«) tlakovala pot k sekularni kapitalistični etiki (Weber, 1988). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 107 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 107 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 108 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja oblikuje pogoje za novo družbo ali nove civilizacijske vzorce – čeprav na obzorjih in v besednjaku starega – s preurejanjem sestavin, ki jih je podedovala prav od tistih institucij, ki naj bi jih presegla« (Balibar, 2003, 334). Po njegovem nobena tran-zicija od stare k novi družbi ni mogoča brez »izginjajočega« posredništva. V svojem razmišljanju poveže »izginjajočega posrednika« z dilemami o evropski kulturni in politični identiteti ter o »mehki moči« evropske (zunanje) politike, ki so zaznamovale razmisleke o evropskem združevanju v prvem desetletju 21. stoletja. Na osnovi omejenih (z)možnosti Evrope v razreševanju svetovnih konfliktov in usmerjanju zgodovinskih procesov sugerira drugačen pogled na Evropo, takšnega, ki vključuje spoznanje, da je treba raziskati njene »lastne ranljivosti in nedoločenosti – v nekem smislu njen ‚prehodni‘ značaj – kot učinko-vito mediacijo v procesu oblikovanja nove politične kulture, novega vzorca politike per se v kontekstu pereče nacionalne in mednarodne krize« (Balibar, 2003, 334). V ti dve različni videnji izginjajočega posrednika – s poudarkom, da gre v tukaj-šnji uporabi tega koncepta le za idealnotipski podobi, ki zadevata razumevanje pasivne in aktivne razsežnosti procesov in akterjev družbenih sprememb (in nič več) – konceptualno vpenjam to poglavje, katerega namen je opredeliti (histo-rično in potencialno) vlogo Slovenije v evroatlantskih integracijah. Prva teza je, da je Slovenija leta 2004, torej ob vstopu v Evropsko unijo (in v zvezo Nato), bila potisnjena v vlogo »izginjajočega posrednika« v smislu Jamesonove oprede-litve tega koncepta. V primerjavi z vzhodno- in srednjeevropskimi državami, ki so – največkrat ob nasvetih z zahoda, zlasti ekonomistov iz Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada – v procesih tranzicije svoje ekonomije pod-vrgle »šok terapiji«, se je Slovenija zaradi drugačnih socioekonomskih izhodišč, zlasti že v prejšnjem sistemu uvedenih nekaterih prvin tržnega sistema, a tudi drugačne politične zgodovine in zagotovo tudi zaradi na zahodu pridobljene-ga (kritičnejšega) razumevanja postulatov, na katerih temeljijo zahodne eko-nomije, odločila za »mehkejšo«, gradualistično tranzicijo (Mencinger, 2004), svojo »izjemnost« v obliki neokorporativističnega modela (Lindstrom, 2015, 12) pa je ohranila tudi ob vstopu v evroatlantske integracije (Guardiancich, 2012).86 Ni namreč naključje, da je Slovenija, ki je na ravni socioekonomskih dejavnikov in tudi družbenih antagonizmov utelešala svet, ki naj bi izginjal87 in se porajal, bila maja 2004 kot nekakšen emblem »velikega poka«, kar zadeva vstopanje majhnih vzhodno- oz. srednjeevropskih v Evropsko unijo, v fokusu 86 Za kritično opredelitev slovenske gradualistične tranzicije, zlasti kar zadeva analizo šibkih točk »plitve institucionalizacije«, glej Bugarič (2015). 87 Recidive tega sveta zagotovo izpričuje podatek o najnižji stopnji dohodkovne neenakosti med državami članicami EU in tudi visoka stopnja enakosti med spoloma (glej Poročilo o razvoju, 2019). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 108 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 108 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 109 evropske pozornosti. To izpričuje tudi izbira Slovenije kot organizatorke »osre-dnje evropske svečanosti«, ki je bila na trgu med Novo Gorico in Gorico, in udeležba tedanjega predsednika Evropske komisije Romana Prodija na njej. Hkrati pa je – to zadeva prvo tezo – prav njena dokončana »posredniška« vlo-ga v teh spremembah petrificirala tiste mehanizme, ki (lahko) – na osnovi »iz-jemnosti« oz. samosvojosti slovenske izkušnje – prikličejo v razmislek o evrop-skih integracijah drugačna razumevanja urejanja ekonomskih in družbenih vprašanj, ki bi bilo v novih članicah Evropske unije utemeljeno na reafirmaciji njihovih družbenozgodovinskih, kulturnih in identitetnih sestavin, v primeru Slovenije pa morda tudi na izkoriščanju njene geostrateške/geokulturne vlo-ge v razvoju (zahodnobalkanske, srednjeevropske ali zahodnoevropske) regije, kamor država sega (glej Vodopivec, 2003; Darovec, 2017, Bufon, 2003; 2006). Zdi se, da je po opravljeni »zgodovinski« vlogi slovenska družbenozgodovin-sko, politično-filozofsko, (morda tudi) z avtonomizmom (Toplak, 2019) po-gojena misel v odnosu do reflektiranja nove integracije »opustila« evropsko zgodovinsko prizorišče. Kar vodi k drugi tezi, ki zadeva opredelitev Slovenije kot »izginjajočega posrednika« v smislu Balibarjeve idealnotipske definicije tega pojma; torej kot aktivnega interpreta/posrednika družbenozgodovinskih, političnih, kulturnih in identitetnih silnic, ki bi lahko s svojo normativno mo-čjo, utemeljeno na znanju, izkušnjah, idejah in tudi modrosti v razumevanju dinamike družbenih sprememb in ustroja večnacionalnih združb, pomembno vplival na vzpostavitev drugačnih razmerij v regiji in njeni soseščini. To je – kot bomo videli – ena izmed pogostih strategij, ki jih »majhne države« upora-bljajo v utrjevanju svoje vloge v mednarodnem prostoru. Ta čas je vidno, da Slovenija, tako država kot družba, pravzaprav oscilira med obema podobama »izginjajočega posrednika«. Njeno pot k »normalnosti« za-hodnoevropskih držav (čeprav so vsebine tega termina povsem subjektivne), misli ujel v poskusih udejanjanja nekakšne »balkanske Švice« (Nonne, 2018) 88 ali »druge Švice« (Bojinović Fenko in Svetličič, 2017), a percipirani kot nekakšen izhod iz teleološkosti, v katero se je del slovenske na videz onemogočajo možnosti in neizkoriščeni potenciali Slovenije v afirmiranju »avtonomističnih« politik na ekonomskem, socialnem in kulturnem področju, ki izhajajo iz speci-fičnega razvoja in ustroja njene družbene pogodbe. S sklicevanjem na politične in družbene profile uspešnih socialnih, demokratičnih, naprednih in inovativ-nih družb, kot so denimo skandinavske, pa velja seveda tudi obratno. Rezultat 88 Gre seveda za referenco na gospodarstva z visoko dodano vrednostjo, saj je Slovenija po kazal- cih konkurenčnosti kljub kakovostnemu izobraževalnemu sistemu in potencialom v inovacijah pod povprečjem članic EU (glej v prejšnji opombi omenjeno poročilo UMAR, 2019). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 109 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 109 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 110 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja te oscilacije, utemeljene v dveh različnih razvojnih paradigmah, ki se v razvoju »slovenstva« perpetuirata zadnjih 150 let, niso le premalo izkoriščeni potenciali Slovenije na zunanjepolitičnem in širše družbenem področju, temveč očitno dejstvo, da se je skupnost, ki je bila v dolgem 20. stoletju del treh različnih več-nacionalnih integracij in je izkusila, v dobrem in slabem, dva družbenoekonom-ska sistema, (samo)izolirala. Po (ne)uspešnem drvenju z zahodnega Balkana v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v naročje zahodne Evrope je zamudila niz priložnosti za utrjevanje vezi z državami in družbami, ki tvorijo njeno histo-rično in duhovnozgodovinsko »naravno« okolje. Vidno je, da Slovenije države zahodnega Balkana več ne percipirajo kot enega izmed členov »regije«, sre- kot svoj del, medtem ko je vpliv Slovenije v EU v primerjavi z njeno vlogo v 89 prejšnjih, zlasti v jugoslovanskih integracijah, po nekateri kazalcih neznaten, dnjeevropske države, zlasti članice Višegrajske skupine (V4), je ne priznavajo politični ali družbeni profil Slovenije pa neprepoznaven oz. nerazpoznaven.90 Vztrajanje pri »izjemnosti« Slovenije se kaže tudi v – blago rečeno – krčevitem snovanju dolgoročnih razvojnih vizij Slovenije (glej npr. Darovec, 2017), saj te niso utemeljene na upoštevanju specifičnih družbenozgodovinskih okoliščin, geografskih danosti in drugih dejavnikov, na katerih gradijo zrele družbe, ki se učijo iz svojih in napak drugih ter s pogledom, uprtim v prihodnost. Že pokojni starosta slovenske politike France Bučar je zato upravičeno opozarjal na razliko med dejanskim stanjem današnjega sveta in dojemanjem tega sveta v naši za-vesti: »Naše odločanje in ravnanje bo toliko bolj v skladu z objektivnimi potrebami našega bitja, kolikor bo manjša ta razlika – čeprav bo tudi odgovor, kaj so naše objek-tivne potrebe, moral čez prag našega subjektivnega dojemanja.« (Bučar, 1999a, 1) Opredelitev (potencialne) vloge Slovenije v evroatlantskih integracijah, kar je namen tega poglavja, torej zahteva sočasno obravnavo obeh razsežnosti »iz-ginjajočega posrednika«, ki (nad)določata Slovenijo v mednarodnem, zlasti evropskem političnem in družbenem okolju. Nadaljeval bom v treh »presta-vah«: najprej bom na osnovi analize gradiva o vlogi Slovenije v evropskih inte-gracijah, ki je izšlo v letih pred njenim članstvom v EU, opredelil specifičnosti slovenskega prisvajanja evropskega integracijskega diskurza, saj je ta proces za-znamoval, a tudi pasiviziral ne le slovensko, temveč celotno srednje- in vzho-dnoevropsko izvorno misel, kar zadeva iskanje rešitev za dileme v oblikovanju 89 Glej raziskavo European Council of Foreign Relations, nastalo v okviru projekta »EU Coalition Explorer« (2019). 90 Primer, da so tudi ozemeljsko in po številu prebivalcev manjše države lahko prepoznavne v EU, je denimo Estonija, ki izstopa s svojo zgodnjo in široko zastavljeno e-demokracijo. Glej intervju (Novak, 2017) z novinarjem spletnega portala Politico Europe Ryanom Heatherjem. Dostopno na: https://novinar.com/novica/slovenija-v-eu-svojih-potencialov-ne-izkorisca/ (zadnji dostop: 30. 11. 2020). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 110 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 110 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 111 skupnega evropskega doma. Sledila bo nujna analiza postkrizne Evrope, v kateri so se (znova) vzpostavile ločnice in delitve, ki izhajajo iz nerazrešenih vprašanj ob širitvi EU v letu 2004. V tretjem delu bom na tej osnovi analiziral procese reartikulacije slovenstva znotraj teh novih delitev in ločnic v Evropi s ciljem opredeliti možnosti, ki jih ponuja »diverzificirana« oz. »segmentirana« oblika integracije; ta zadeva vprašanje, kako v Evropi, vse bolj zaznamovani z načelom »več hitrosti« in »grupiranja«, nadaljevati procese integracije (Eriksen, 2019; Fabbrini, 2019). V kontekstu razmerij v postkrizni Evropi se namreč ponujajo nove priložnosti tudi za manjše države članice EU. Tudi za Slovenijo, če se bo afirmirala v (zunanje)političnem prostoru tako, kot od nje pravzaprav pričakuje katere kot (ob)mejna, »vmesna« država sodi/sega. Ta pričakovanja so utemeljena 91 na pobudah EU, izraženih zlasti v prvih letih po vstopu Slovenije, mednarodna skupnost; torej z okrepitvijo »posredniške« vloge med regijami, v a tudi članic Višegrajske skupine (Orosz, 2015; Visvizi, 2015), na simbolični ravni tudi ZDA (glej Bufon, 2003, 125; Benedejčič, 2016). Seveda to »posredništvo« ne vključuje le največkrat izpostavljene pomoči državam zahodnega Balkana na poti v evroa-tlantske integracije, temveč tudi »prevajanje« kulturnih, političnih in družbenih diskurzov v širšem regionalnem prostoru. Obenem pa – kar je bistveno – to »posredništvo« vključuje tudi iskanja zglednih rešitev za pereče probleme, ki se zaradi neustreznih politik »jedrne« Evrope v odnosu do novih članic perpetu-irajo tudi v slovenskem političnem in družbenem prostoru. To tezo, ki zadeva sočasno upoštevanje obeh podob Slovenije kot »izginjajočega posrednika«, saj se medsebojno pogojujeta (vendar ne nujno tudi izključujeta), bom obravnaval v sklepnih poglavjih na osnovi družbenokonstruktivistične analize »izjemnosti« slovenstva kot specifično formirane etnonacionalne skupnosti in na osnovi ana-lize (potencialne) normativne/diskurzivne moči Slovenije kot »majhne države«. Annus fantasticus in »izgubljeno desetletje« Slovenija v EU (in v zvezo Nato) ni vstopila nepripravljena, še manj naiv-no, temveč na osnovi temeljitega premisleka o prednostih in slabostih, ki jih 91 Leta 2006, v obdobju, ko je Slovenija sòpredsedovala Evropskemu svetu, je tedanji predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso po pogovoru s slovenskim predsednikom vlade Ja- nezom Janšo dejal: »V EU si izkušnje delimo. EU deluje na način ‚kolektivne diplomacije‘, in ko si delimo izkušnje o tem, kaj se dogaja na drugih koncih Evrope ali sveta, se vedno obračamo na tiste, ki določeno območje bolje poznajo. In jasno je, da Slovenija to regijo pozna bolje. Kar pričakujemo od Slovenije, je, da bo dala svoj input našemu kolektivnemu mišljenju pri oblikovanju politike do ob- močja Zahodnega Balkana.« Premier Janša je potrdil, da bo sosedska politika oziroma območje Zahodnega Balkana ena od prednostnih nalog Slovenije pri predsedovanju EU v prvi polovici leta 2008 (glej Dnevnik/STA, 2006). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 111 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 111 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 112 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja prinaša članstvo. Iz gradiva, objavljenega pred vstopom Slovenije v EU v letu 2004, je vidno, da je bila poglavitna skrb namenjena ohranitvi slovenske kul-turne identitete in slišnosti slovenskega glasu v novi večnacionalni politični skupnosti. Pomemben, zgodovinsko inherentni del teh premislekov je bilo tudi vprašanje, v kolikšni meri lahko članstvo v EU slovenstvo obvaruje pred italijanskimi in nemškimi ozemeljskimi apetiti. S temi poudarki razprave o(b) članstvu mlade države v EU pravzaprav niso bistveno odstopale od premisle-kov slovenskega izobraženstva, ki so v minulih 100 letih zagovarjali članstvo v različnih večnacionalnih integracijah, da bi v danih okoliščinah zagotovili obstoj slovenstva. Iz zgodovinskega gradiva je vidno, da je bil odnos Slovencev do večnacio-nalnih integracij, v katere so vstopali, pragmatičen. Obstoj avstrijsko-ogrske monarhije, čeprav naj bi bila »ječa narodov«, so denimo podpirali vse do njene formalne razpustitve v letu 1918. »Habsburžani so na slovenskih tleh vladali več kot pol tisočletja in dvojna monarhija je bila nezamenljiva in trajna zgodo-vinska tvorba, ki je Slovence – naj so bili še tako nezadovoljni z njo – varovala pred nemškimi in italijanskimi ozemeljskimi apetiti,« pojasnjuje Peter Vodo-pivec (2006, 148–149; gl. tudi Repe, 2004, 22). Tudi po njenem razpadu je bilo v nekem, čeprav manjšem delu slovenskega izobraženstva zaslediti premisleke o tem, kako v novih razmerah, na pogorišču nekdanje skupne države zasnovati novo, a bolj enakopravno federacijo (Rahten, 2009), pri čemer je bila tedaj velika večina naklonjena vključitvi v jugoslovansko državo, saj so menili, da ta ponuja najboljše možnosti za ohranitev identifikacijske točke slovenstva, kar je predstavljal program Zedinjena Slovenija. Omenjene analize, k njim pa je tre-ba prišteti vsaj še analize slovenskih narodnih programov izpod peresa Janka Prunka (1986) o položaju Slovencev v srednji Evropi (Vodopivec, 1991), zlasti pa raziskave vloge Slovencev v obeh Jugoslavijah (Repe, 2001; 2004; Pirjevec, 2004), potrjujejo prej omenjeni odnos Slovencev do večnacionalnih integracij, katerih del so bili, v dobršni meri tudi do zdajšnje EU, čeprav je pomembna razlika v tem, da je Slovenija tokrat vstopila v »pogodbeno skupnost« in že kot samostojna država. V kontekstu te raziskave bi bilo poučno, čeprav bi s to digresijo presegel njen vsebinski obseg, raziskati tudi vprašanja, kako in koliko so Slovenci – glede na svoj identitetni diskurz – s svojimi pobudami solidarnostno prispevali k udejanjanju politik, katerih cilj je zagotoviti dobrobit vseh narodov, vključenih v večnacionalne skupnosti. Takšna post festum analiza slovenskega delovanja v večnacionalnih integracijah – prispevki o vseevropskih programih slovenskih izobražencev (Rahten, 2009) so korak v tej smeri, zajeti pa bi morala zlasti še delovanje Slovencev v SFRJ, saj so imeli v njej v primerjavi s poprejšnjimi Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 112 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 112 18. 03. 2025 09:31:09 18. 03. 2025 09:31:09 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 113 integracijami pomembnejšo vlogo – bi razkrila karakteristike narodnostne-ga značaja, na osnovi katerih bi lahko tudi družbenozgodovinsko in psiho-sociološko opredelili zdajšnjo vlogo Slovencev v evroatlantskih integracijah. V kontekstu vprašanja o konstruktivnem sodelovanju Slovencev v večnacio-nalnih integracijah je denimo izzivalna ugotovitev socialnega psihologa Ja-neka Muska glede slovenskega »avtostereotipa« o »hlapčevskem sindromu«, torej neagresivnosti, ponižnosti in premajhni samozavesti. Njegove analize namreč kažejo, da Slovenci gojimo visoko stopnjo agresivnosti, dominantno-sti, uporništva, brezobzirnosti, sebičnosti, odpora zoper avtoritete, težnje po neodvisnosti, pa tudi dogmatizma in avanturizma. Tipično namreč je, da si »stereotipa o ponižnosti, hlapčevanju in neagresivnosti ne bo ustvarjal tisti, ki se je s takšno vlogo sprijaznil, temveč tisti, ki se z njo noče sprijazniti« (Musek, 1994, 183). Musek to značajsko lastnost Slovencev pripiše specifičnim okoliščinam, v katerih so se gibali in živeli. Neuspešno primerjanje s sosedi, ki so po številu in nacionalnih rezervah neprimerno močnejši, je po njegovem moralo pogla-bljati resentimente in porajati depresivne reakcije. Opozarja, da naš odnos do sodelovanja in kooperacije ni najkonstruktivnejši. Radi oponiramo drugim, in če nimamo komu ali pa drugim ne moremo, potem oponiramo drug dru-gemu. Privoščljivost, nepripravljenost popuščati in nespravljivost se verjetno skrivajo v visokih vrednostih psihoticizma (Musek, 1996, 199). To opredelitev podkrepljuje tudi misel, zapisana v drugem kontekstu, da za Slovence ni zna-čilno »uporništvo«, temveč »odporništvo« (Hribar, 2004). Po drugi strani pa slovenski značaj zadeva tudi priprave na težja obdobja, kamor sodi oblikovanje različnih podpornih mrež, kar je bilo značilno za krekovstvo (Žižek, 1984). Vsekakor je v primerjavi z vzhodno- in srednjeevropskimi državami, kjer so v odnosu do EU in Nata večinoma prevzeli nekritični »instrumentalistični pri-stop, zavedajoč se, da (članstvo) lahko koristi njihovim nacionalnim interesom« (González Enríquez, 2002), v Sloveniji pred vključitvijo v EU potekala in-tenzivna, tudi zelo kritična razprava pro et contra članstvu. Ta je zadevala prej omenjeni družbenozgodovinsko in identitetno pogojen odnos slovenstva do večnacionalnih integracij, njen pomembni del pa je bil tudi prispevek k teme-ljitejšemu seznanjanju javnosti z ustrojem, cilji, smotri, a tudi hibami integra-cije, v katero je Slovenija vstopala. Seveda je, razumljivo, tudi Slovenijo zlasti v zadnjih letih pred formalnim vstopom v EU zajelo prekomerno navdušenje, ki so ga teoretiki imenovali »neverjetno enoumje«, celo »evroza« (Velikonja, 2005), pomemben del teh razprav pa je obsegal tudi premisleke o alternativah članstvu (glej Kovačič Peršin, 1999). A vendar so se naklonjena, manj naklo-njena in do članstva tudi kritična mnenja stikala bodisi v pragmatični ugoto-vitvi, da Slovenija nima druge oz. boljše izbire, kot je članstvo v EU (Mastnak, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 113 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 113 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 114 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja 1999), bodisi v razumevanju pridruževanja EU kot logične dopolnitve procesa, pričetega v annus mirabilis, torej v letu 1989 (glej Brnič in Mastnak, 1999). Značilnosti evropskega integracijskega diskurza v prvem desetletju novega tisočletja, ko je Slovenija vstopila v EU, so bistveno zaznamovale slovensko »udomačevanje« skupnega evropskega doma, v dobršni meri pa so tedanji pre-misleki botrovali tudi kasnejšemu odnosu slovenske družbe do EU. V tistem obdobju so se v »jedrni« Evropi intenzivirale razprave o novi evropski ustavi, ki so jo utelešali Konvencija o prihodnosti Evrope92 in pozivi, kot je bil Larryja Siedentopa, ki se je v primerjalni analizi premislekov ameriške in evropske iz-kušnje ob pisanju ustave, vprašal: »Zakaj ni ničesar, kar bi razburkalo domišljijo evropskih ljudstev v zvezi s smerjo njihovega lastnega razvoja, v zvezi z njihovo lastno usodo?« (Siedentop, 2001, 13.) A vprašanje snovanja evropske ustave je bilo le hrbtna stran prevladujočega kulturalizma v integrativnem diskurzu, ki je bil tudi še v tistem obdobju navzoč v obliki recidivov miselnosti, da je mo-goče Evropejce povezati z afirmiranjem skupne evropske kulturne identitete (Stråth, 2002; Horvat, 2010), s poudarjanjem evropskih vrednot (Shore, 2006) ali s povezovanjem evropske kulture, zlasti nacionalnih avdiovizualnih sektor-jev (Schlesinger, 2001). Da je v tistem obdobju še prevladoval diskurz inte-gracije, utemeljen na (skupni) evropski kulturi, izpričujejo tudi spremembe v vsebinah evropskega državljanstva. Iz analiz je vidno, da so bile v osemdesetih letih, v času prodora neoliberalnih praks, odpravljene vse socialne razsežnosti evropskega državljanstva in zanemarjene vse poprejšnje pobude za oblikovanje transnacionalne države blaginje, ključna prizadevanja pa so bila usmerjena v razvoj esencialistično etnokulturnega diskurza državljanstva, ki naj bi zagoto-vil kohezivnost Evrope (Hansen, 2000; Hansen in Hager, 2012). Nemški filozof Jürgen Habermas (2001) je tedaj progresivno povezal politič-no in kulturno raznolikost Evrope v konceptu »ustavnega patriotizma«. Svojo tezo je utemeljil na misli, da se nacionalne države same ne morejo upreti dez-integrirajočim posledicam ekonomske globalizacije in kulturne amerikaniza-cije, kar vse izpodjeda evropski »način življenja« in erodira družbene konsenze/ pogodbe, temveč se lahko Evropejci tem procesom uprejo le z močnejšo EU, če bi ta utrdila svoj socialno-demokratski profil. Za te drastične spremembe 92 Gre za Ustavno konvencijo o prihodnosti Evrope, ki je bila ustanovljena po zasedanju v Laecknu leta 2001 na pobudo predsednikov oz. premierov držav članic EU. Ta konvencija, ki jo je ses- tavljalo 105 predstavnikov vlad držav članic, Evropske komisije, Odbora regij in Evropskega gospodarsko-socialnega odbora, je iskala odgovore na 60 vprašanj o evropski integraciji, med njimi tudi na vprašanje, kako utrditi demokratično legitimnost EU. V obdobju med februar- jem 2002 in julijem 2003 so njeni člani pripravili Osnutek pogodbe o ustavi za Evropo (Draft Treaty Establishing Constitution for Europe). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 114 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 114 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 115 v ustroju EU pa bi potrebovali družbeni konsenz na ravni vseh držav članic, katerega predpogoj je oblikovanje evropskega demosa. Habermas je, navseza-dnje tudi z avtoriteto avtorja teorije javne sfere, menil, da se lahko evropske politične identitete razvijejo tudi brez etničnega, kulturnega substrata, če bo spodbujan razvoj evropske javne sfere. S tem poudarkom je vplival na takratne premisleke o evropski integraciji. Omenjene ideje, premisleki, tudi kritike EU so bile v času pridruževanja član-stvu EU vsekakor navzoče v slovenskem javnem prostoru. Sociologi in filo-zofi so reflektirali te tematike s proučevanjem razmerij med nacionalnimi/ narodnimi in transnacionalnimi identitetami (Debeljak, 2004), v kontekstu vprašanj o avtonomnosti subjekta evroslovenstva (Hribar, 2004), izstopale so kritične analize evropske civilizacije v odnosu do formiranja evropske politič-ne zavesti in v razmerju do drugega (Mastnak, 1998) in (vse)splošna skrb zara-di prevelikega poudarka na ekonomskih smotrih združevanja (Kovačič Peršin, 1999), pomembno mesto pa so imela tudi vprašanja, ki zadevajo demokratič-ni/legitimnostni deficit EU in vprašanja institucionalnega ustroja EU. Čeprav je tudi Slovenija v procesu pridruževanja EU sklonila glavo zaradi uspešnih zahtev italijanske države glede nakupa nepremičnin na ozemlju Slovenije, je bila rdeča nit »dohitevanje« zahodne Evrope in upanje, da bo »Evropa re-ševala naš gospodarski položaj, Evropa nas bo naučila spoštovanja pravnega reda, Evropa nam bo podarila učinkovito upravo, Evropa nam bo odprla nova tržišča, Evropa nam bo podarila vrhunsko tehnološko znanje, predvsem pa – Evropa bo mislila in skrbela za nas,« je tedaj z odmerjeno dozo cinizma zapisal France Bučar (1999b, 20). Veliko teoretikov je vstop Slovenije v evropske integracije pozdravilo kot »novo fazo« v afirmaciji mlade slovenske države (Glej Brnič in Mastnak, 1999), a v kontekstu tega poglavja in današnjih kompleksnih izzivov je pomembno tudi vprašanje, kako so se opredeljevali do vprašanja, ali in na katerih področjih lahko izkušnje iz nekdanjih večnacionalnih integracij koristijo Slovencem v evropski integraciji. Sociolog Rudi Rizman je tedaj dejal, da so te izkušnje (lahko) dragocene, vendar bo šele čas pokazal, katere med njimi bodo pri tem ključne. Vendar je že tedaj napovedal, »da bodo v ospredju tiste referenčne iz-kušnje, ki bodo lahko v pomoč pri (raz)reševanju vprašanj na kompleksni ravni nacionalno – transnacionalno, ki obsega, če nekoliko poenostavimo, predvsem poli-tično (demokracija) in kulturno (identiteta) sfero« (Rizman v: Ribičič, 2003, 39). Sicer pa so tedaj mnogi opozarjali, da povečevanje socialnih in dohodkovnih neenakosti, razvojna nesorazmerja med posameznimi regijami Evrope in tudi ignoriranje lastnih pravil pri sprejemanju držav v Evropsko monetarno unijo vodijo v razrast ksenofobičnih, nestrpnih dejanj in k obujanju nacionalizma, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 115 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 115 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 116 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja ter se zato zavzeli za uveljavitev »socialdemokratskega modela« ali »socialno-tržnega modela« v razvoju EU. Izpostavljen je bil tudi pomen EU v afirmaciji »socialnotržnega gospodarstva«, ki je sposobno regulirati tako svetovne kot tudi regionalne gospodarske aktivnosti na način, ki povezuje gospodarsko rast s socialno pravičnostjo. Od tod upanje, da se lahko prenovljena, kozmopo-litska EU sčasoma utemelji na transnacionalni družbeni pogodbi, ki bi bila nadgradnja in odraz nacionalnih družbenih pogodb, percipiranih kot ključne razvojne pridobitve (Calhoun, 2007). Obsežno gradivo, pri čemer je treba izpostaviti še tematsko razvejene, vse-binsko bogate, predvsem pa pluralistično in inkluzivno zasnovane Pogovore o prihodnosti države, ki so v letih 2003–2005 potekali pri predsedniku države Janezu Drnovšku,93 potrjuje, da so slovenski intelektualci ustrezno opredelje-vali prednosti in slabosti slovenskega vključevanja tako z vidika nacionalnih interesov kot tudi z razumevanjem ustroja in smotrov EU, kamor sodi tudi upoštevanje, da »spričevalo« Evrope zajema tudi njene manj lepe plati, kot so kolonializem, rasizem, diskriminacija, kulturna dominacija, nacionalizem (Bučar, 1999a, 16–18). Treba pa je poudariti, gledano retrogradno, da je dese-tletje, ki je utemeljevalo evropski integracijski, tedaj tudi ustavodajni diskurz na prepletu normativnih potencialov v razvoju javne sfere in poskusu esencia-liziranja kulturalističnih sestavin Evrope zaznamoval »zgrešen trud« (Vidmar Horvat, 2014a, 96), kajti razmere in razmerja v postkrizni Evropi so razkrila krhke zasnove v oblikovanju evropskega »federalizma« na teh temeljih. Resda je Slovenija v tem »izgubljenem desetletju« uveljavila in utrdila vlogo vzorne članice nove integracije, vendar je opustila ne le konstruktivno, temveč vsakr-šno držo v smislu prispevanja k razvoju evropskega integracijskega diskurza.94 Vsem novim članicam, tudi Sloveniji, je kmalu po vstopu postalo jasno, da je ta oblikovan in voden iz jedrnih držav EU, »karolinškega centra«, medtem ko je intelektualni misli novih članic, tudi slovenski, bila odrejena le pasiv-na vloga njegovega interpretiranja. Percepcija, da »nobena izmed kandidatk ne 93 Tematski sklopi so bili naslednji: Mednarodni položaj in vloga Slovenije, O vrednotah, O vlogi znanja in znanosti, Konkurenčnost Slovenije, Slovenija in Evropska unija, Razvoj demokracije in demokratičnih institucij, Krepitev konkurenčnosti Slovenije v Evropski uniji, Cilji Evropske unije v luči sprejemanja nove finančne perspektive, Izzivi klimatskih sprememb, Dialog države z verskimi skupnostmi. Pogovori so v video in pisni obliki arhivirani na tej povezavi: http://www.prihod- nost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf (zadnji dostop: 30. 11. 2020). 94 Res pa je, da je bilo kmalu po vstopu Slovenije v EU jasno, da prihodnost Evrope ni utemeljena (le) na razvoju EU, temveč je treba preusmeriti fokus na razmere v nacionalnih državah. »Po- trebno je trdo delo doma, potrebne so korenite spremembe v demokratičnem zorenju in odpravljanju vseh nepravilnosti, ki so se nakopičile v zadnjih letih. Potrebno so spremembe, ki bodo omogočile krepitev konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in pravne države, vredne zaupanja ljudi in pod- jetij.« (Potočnik, 2014, 15.) Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 116 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 116 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 117 zmore evropskega načina mišljenja in oblikovanja predlogov o Evropi kot celoti« (González Enriquez, 2002), zmožne, celo dolžne pa so le »posnemati« zahod (Krastev in Holmes, 2018), je bistveno zaznamovala razmerja v novi, združeni Evropi, čeprav naj bi ta po letu 1989, kot se je izrazil Janez Pavel II., zadihala z »obema pljučnima kriloma«. V naslednjem desetletju, zaznamovanem s fi-nančno in gospodarsko krizo in njenimi posledicami tudi v obliki razraščanja suverenistične miselnosti, dokončnim razpadom t. i. permisivnega konsenza95 in poglabljanjem demokratičnega/legitimnostnega deficita EU, so se zlasti zaradi (raz)reševanja posledic krize z »nujnim avtoritarizmom« (Giannone, 2015) razkrila razvojna neskladja med različnimi geografskimi regijami Evro-pe in tudi različnimi socioekonomskimi paradigmami (Rus, 2009; Outhwaite, 2008). A po drugi strani spremenjena, diverzificirana postkrizna Evropa po-nuja možnosti in priložnosti, da se posamezne vzhodno- in srednjeevropske članice EU v okviru evropskega pravnega okvira, politične kulture in evropske deklaracije o temeljnih pravicah ponovno »izumijo« z reartikulacijo lastnih družbenozgodovinskih izkušenj, tradicij, znanja in s tem prispevajo k poživitvi skupnega evropskega doma. Ta ugotovitev velja tudi za Slovenijo. Opis novih razmerij in razmer v postkrizni EU, znotraj katerih lahko Slovenija prenovi/ utrdi svoj profil in raison d‘être na regionalni in vseevropski ravni, je tema na-slednjega poglavja. Politične in sociokulturne koordinate postkrizne EU Z vidika razvoja in utemeljevanja evropskega integracijskega diskurza je ena izmed ključnih posledic finančne in gospodarske krize in posledično naci-onalnih refleksov razkritje krhkosti transnacionalnih modelov, s katerimi so družbeni teoretiki opisovali EU kot entiteto sui generis. Povedno je, da se je v obdobju finančne krize nemški sociolog Ulrich Beck v svojem zadnjem delu, Nemška Evropa (2012), odpovedal konceptu t. i. postimperialne kozmopolit-ske Evrope (Beck in Grande, 2007) in namesto njega uporabil svoj koncept »družbe tveganja«. Slednjega v omenjenem delu ni uporabil (le) za osmisli-tev evropskega odgovora na izzive in nevarnosti globalizacije, temveč tudi za analizo razmerij v Evropi, kjer je primat nad EU in reševanjem krize prevze-la Nemčija. Poudaril je, da je kriza vzpostavila nove ločnice znotraj Evrope, med periferijo in centrom, v evroobmočju med državami posojilodajalkami in posojilojemalkami, poglobila je prepad med revnimi in bogatimi, spremenila 95 To sintagmo navadno uporabljajo znanstveniki evropskih študij, da bi z njo poimenovali prvo, z vidika Bruslja »neproblematično« obdobje v razvoju EU, ko so evropske elite lahko računale na pasivno strinjanje bolj ali manj neopredeljenih državljanov z njihovim vodenjem EU. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 117 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 117 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 118 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja so se tudi razmerja v dialogu in v iskanju kompromisnih rešitev. Uveljavila se je logika močnejšega, kar je po Becku izkoristila nemška kanclerka Ange-la Merkel. »Brutalni neoliberalizem v razmerju do zunanjega sveta in konsenz s socialdemokratskim odtenkom doma – to se je izkazalo za uspešno formulo, s kate-ro je Merklova širila svojo in nemško moč,« je opredelil njeno tedanje ravnanje (Beck, 2012, 52). Zaznaval je, da se lahko v takšnih razmerjih moči proces evropeizacije prelevi v nasprotujoči si obliki integracije in sodelovanja: lahko se uveljavi participacija na podlagi enakosti (recipročnosti) ali pa se vzpostavi hierarhična odvisnost (hegemonija). Izpostavljajoč protislovje med evropskimi institucijami, ki jih zaznamuje vertikalna integracija, in ljudmi, zlasti mladimi, ki »živijo« Evropo, se je zavzel za novo evropsko družbeno pogodbo, ki ne bi bila oblikovana z izhodišča držav članic, temveč »evropske družbe posamezni-kov«, saj so se nevarnosti dezintegracije Evrope pojavile zaradi napačnih presoj predstavnikov političnih institucij EU, ekonomskih elit, vlad in pravnega sis-tema, ne pa zaradi posameznikov, ki znajo ceniti poroznost nacionalnih meja, multipliciteto jezikov, pravnih sistemov in načinov življenja. »Takšna Evropa, ki bi jo zaznamovala solidarnost (mika me, da bi uporabil staromoden termin ‚sku-pnost‘), bi bila pravičnejša in kredibilnejša v očeh posameznikov«, pri čemer mora »mora družbena pogodba, ki bi jo podprli evropski državljani, zagnati socialnode-mokratsko obdobje na transnacionalni ravni« (Beck, 2012, 72).96 Tudi Jürgen Habermas je v svojih prispevkih, ki jih je napisal v času finanč-ne in gospodarske krize, razmišljal o tem, kako v novih razmerah okrepiti solidarnost v Evropi. Leta 2013 je v odmevnem predavanju na Univerzi v kratkoročno in srednjeročno neugodnimi posledicami drugačne porazdelitve, saj bi 97 jim bilo to dolgoročno v prid Leuvnu poudaril, da bi se »morale Nemčija in več drugih držav sprijazniti s «. Habermasa je sicer tedaj najbolj skrbela erozija 96 Po Becku bi morala takšna pogodba nastati v koaliciji med državami, ki se spoprijemajo z velikimi dolgovi (Grčija, Italija, Španija in Francija), in državami, ki so profitirale v času krize (zlasti Nemčija). Le s takšno koalicijo držav bi se po njegovem lahko udejanjila solidarnost, vendar s pogojem, da bi države jamčile druga za drugo ob morebitnih izgubah. Navaja Haber- masa: »Morda pa je pogled navzgor, proti političnim elitam in medijem, pogled v povsem napačno smer. Morda lahko motivacija za spremembe v dobrobit ljudi, ki je trenutno primanjkuje, lahko pride le od spodaj, znotraj same civilne družbe.« (V: Beck, 2012, 82.) V to civilno družbo pa po Becku spadajo vsi tisti, ki jih je Zygmunt Bauman poimenoval ‚kolateralna škoda‘: prekarni delavci, dobršen del srednjega razreda, upokojenci itd. Ti naj bi se združili v boju za novo politično pogodbo za Evropo. To je mogoče, saj je kriza povzročila »asimetrične spremembe v razmerju med močjo in legitimnostjo. Veliko moč in minimalno legitimnost lahko najdemo na strani kapitala in političnih elit, minimalno moč in veliko legitimnost pa na strani protestnikov. Gibanja lahko izkoristijo to legitimnost za drugačno Evropo.« (Beck, 2012, 82.) 97 Izpostavil je, da je solidarnost politično dejanje, ki pa vsebuje tudi etične obveze. Razmerja v Evropi je primerjal z družinskimi. Če te daljni sorodnik zaprosi za uslugo, mu ustrežeš, če veš, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 118 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 118 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 119 demokratičnega življenja v Evropi, saj je »odlašanje z demokracijo precej nevarna odločitev, kajti če se gospodarske omejitve, ki jih postavljajo trgi, povežejo s pro-žnostjo nestalne evropske tehnokracije, obstaja resna nevarnost, da se bo postopno združevanje, ki ga sicer načrtujejo za navadne ljudi, ustavilo, še preden bo dosežen formalni cilj uravnoteženje izvršilne in parlamentarne veje« (Habermas, 2013). Na predavanju je predlagal oblikovanje »jedrne« politične unije, v kateri bi lahko vzpostavili »naddržavno demokracijo«, z odstranitvijo Evropskega sveta s prestola pa bi bilo mogoče izvesti tudi prehod od medvladnega sodelovanja k odločanju skupnosti, kjer bi Evropski parlament in Evropski svet enakovre-dno sodelovala, EU pa bi bila v očeh državljanov legitimnejša.98 Povedno je, da sta omenjena evropska intelektualca, podobnih nazorov je bil tudi Etien-ne Balibar, vztrajala pri gradnji Evrope »od spodaj navzgor«, se sklicevala na »Evropo državljanov« zagovarjala različne oblike solidarnosti, saj sta hotela »nevtralizirati« moč nacionalnega, ki je v času krize zlasti v perifernih državah, tudi zaradi odnosa podcenjevalnega odnosa centra do njih, znova vstopalo v ospredje političnega diskurza. Nove ločnice v EU so bile zagotovo najizrazitejše v javnem diskurzu. Res je si-cer, kot je malce optimistično zapisal Beck, da kriza ni samo raztrgala Evrope, ampak je tudi zbližala Evropejce. »Veliko ljudi je začelo zdaj študirati probleme grške ekonomije z večjo vnemo kot pa trg delovne sile na svojem dvorišču. Kako po-gosto so nam dejali, da Evropi manjkajo vseevropski mediji – in zdaj? Nikoli prej niso ljudje toliko govorili o Evropi. Najti jo je mogoče na naslovnicah časopisov, na gospodarskih in finančnih straneh, v kulturnih rubrikah, v lokalnih novicah, na vasi in za družinsko mizo.« (Beck, 2012, 38.) Toda kriza ni pospešila pristnega da ti bo tudi on pomagal, če se znajdeš v podobni zagati. V tem smislu solidarnost deluje na osnovi »predvidljive recipročnosti«. Takšno ravnanje pa je po Habermasu možno razširiti tudi na politično skupnost, ki jo povezujejo enaki cilji. 98 Demokracije v Evropi pa se je Habermas lotil tudi v knjigi The Crisis of the European Union: a Response, vendar iz perspektive oblikovanja evropske transnacionalne demokracije, ne pa v ob- liki ustavnega modela federativne države. To je po njegovem mogoče, saj »ko vidimo Evropsko unijo, ki je bila zasnovana z dobrimi razlogi dveh subjektov, ki sta jima bile dodeljene enake pravice, torej državljanov (!) in ljudstev (!) Evrope – potem arhitektura nadnacionalne, toda vseeno demok- ratične politične skupnosti, postane razumljiva« (Habermas, 2012, IX–X). V tej luči se zavzema za oblikovanje nove evropske politike s ciljem preoblikovanja mednarodne skupnosti držav v kozmopolitsko skupnost držav in državljanov sveta. EU pa bi lahko bila s konstitucionalizacijo mednarodnega prava v smeri kozmopolitske vlade pomembna stopnja pri oblikovanju politič- no konstituirane svetovne družbe. S tega vidika Habermas predstavi nov pogled na problem odsotnosti evropskega demosa, saj meni, da je teza o tem, da ni evropskega ljudstva in je zato politična unija zgrajena iz peska, iz perspektive 19. stoletja. »Takšni interpretaciji nasprotujem s superiornim stališčem: vse večja politična fragmentacija v svetu in v Evropi je v neskladju s sistem- sko integracijo multikulturne svetovne družbe in blokira napredek pri civiliziranju odnosov znotraj družb in med državami z ustavnim pravom.« (Habermas, 2012, 7.) Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 119 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 119 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 120 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja dialoga in demokratičnega diskurza v Evropi. Nasprotno, zdi se, da sta v raz-pravah o krizi v transnacionalni javni sferi prevladovala »vojna besed in spopad med ideološko določenimi ‚okvirji‘«, v smislu »specifičnih interpretacij družbenega in političnega okolja s partikularnega ideološkega vidika«, je ob izteku krize za-pisal Dennis Nguyen (2015). To je ponazoril z javnomnenjsko raziskavo ob »kapitulaciji« novolevičarske grške vlade Aleksisa Ciprasa v odnosu do zahtev »trojke«. Ena stran je trdila, da aktualna grška vlada tvega obstanek v evroo-bmočju zaradi sebičnih interesov, hkrati pa ni sposobna resnično implemen-tirati pravih reform v državi, druga pa, da Grčijo ustrahujejo transnacionalne institucije, ki nimajo demokratičnega mandata in reprezentirajo le interese finančnega sektorja.99 Tudi sociologi so opozarjali, da je dinamika javne sfere odgovorna za razpad političnega reda in pojavitev novih konfliktov in raz-kolov, ki delijo družbene skupine. Ekonomska in politična kriza je vplivala na to, kako državljani, mediji, javni intelektualci in politične elite zaznavajo legitimnost projekta evropske integracije, in sprožila politizacijo znotraj EU in prek nacionalnih politik. »Mediirane javne razprave vplivajo na ‚prevajanje‘ evrokrize v: konflikte znotraj države; konflikte med državami članicami EU, med bloki držav (sever proti jugu, vzhod proti zahodu ali center proti periferiji) ali konflikte glede demokracije (elite proti državljanom).« (Trenz, 2012, 7–8.) Zagotovo pa je kriza razdelila »karolinški« center EU, kjer imajo glavno bese-do Nemčija, in zadolžene periferne države EU. V tem smislu Paul Dobrescu in Mirel Palada (2012) pišeta o nastanku dveh evropskih javnih sfer: centra in periferije, ki ju analizirata pomočjo razčlemb Immanuela Wallersteina, ene-ga izmed očetov teorije centra in periferije. Po njunem razmerje med njima zaznamuje tekmovalnost. Center hoče ohraniti svojo pozicijo (z ugodnostmi 99 Po Nguyenu so bili varčevalni ukrepi najpomembnejši ideološki konflikt, saj so se v njem zrcalila stališča »v bistvu neoliberalnega ekonomskega svetovnega nazora« z rezi v javni porabi, privatizacija in varčevalni ukrepi za doseganje stabilnosti proračuna ter stališča nasprotnikov varčevalnih ukrepov, ki so trdili, da so škodljivi za družbeno kohezijo in gospodarsko rast. Celotna razprava ni bila omejena samo na makroekonomske programe, ampak je vključevala tudi močne moralne podtone, ki so zadevali vprašanja discipline, solidarnosti, odgovornosti/ zaveze, pravičnosti in humanosti. Tudi razkol med severom in jugom se je v tem kontekstu sprevrgel v moraliteto o »dobrih«, »slabih«, »pohlepnih«, »lenih« in »korumpiranih« v krizi, konflikt med Grčijo in Nemčijo pa je bil v medijskem diskurzu poln stereotipov. Obenem je kriza evroobmočja spodbudila vprašanja o tem, kako organizirati socialno, ekonomsko in poli- tično življenje v svetu, kjer meje izgubljajo svoj pomen, vse bolj pa se povečujejo kompleksnost in izzivi. Avtor je zaznal tri nasprotujoče si poglede in njihove nosilce: prvi so zagovorniki statusa quo, kar pomeni še vedno medvladno, ne pa resnično transnacionalno demokratično ureditev; drugi zagovarjajo pristno transnacionalno demokracijo, zavzemajo se za temeljite reforme EU in za njeno globljo integracijo; tretji, evroskeptiki, pa bi ustavili integracijo in razpustili unijo, saj vidijo v EU politično polomijo, če ne celo škodljiv, nedemokratičen režim, ki ga je treba strmoglaviti (Nguyen, 2015). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 120 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 120 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 121 vred), periferija se hoče emancipirati in otresti odvisnosti od centra (slabši položaj). Zato je njuno razmerje pogosto interpretirano kot odnos med izkori-ščevalci in izkoriščanimi. Kriza v Grčiji je le razgalila ta razmerja podrejenosti v Evropi. »Če ne bi obstajala, bi morali grško krizo izumiti, da bi bolje razumeli odnos med EU in novim finančnim redom, ki se rojeva. Grška kriza pomeni ‚nujno referenco‘ za razumevanje teh razmerij« (Dobrescu in Palada, 2012, 14). Posta-vita hipotezo, da se v EU pojavljata vsaj dve javni sferi, vsaka pa ima svoje zna-čilnosti: na eni strani je javna sfera v državah članicah, ki so se v veliki meri iz-ognile krizi (nordijske države), in na drugi javna sfera v državah članicah, ki jih je kriza najbolj prizadela. Hkrati pa zaznavata trend vračanja pod nacionalno kot v varno okrilje pred udarci krize, s čimer se je zaustavil proces evropeizacije nacionalnih javnih sfer. Ti procesi so zaustavili proces gradnje solidarnosti, ki je nujna za delujočo javno sfero. Poudarjata, da je vrednost EU določena tudi s položajem periferije. Brez vizije za periferijo, brez razumevanja, da mora center podpirati razvoj in rast periferije, EU ne bo trajala dolgo. Toda center je utrujen in neodločen in le čaka na počasno vrnitev držav periferije v ustaljene tirnice, ki jih je zanje predvidel. »Toda pri tem pozablja nekaj pomembnega: EU s tem ustvarja napetosti, ki so nepovratne. Državljani periferije lahko izgubijo vnemo pri graditvi EU.« (Dobrescu in Palada, 2012, 25–26.) Podrobnejši opis razlogov za razraščanje suverenističnega, na »postmoder-nih« podobah naroda zasnovanega političnega diskurza po izteku globalne finančne krize in krizi evroobmočja, ki ga je bilo v obliki zahteve »reclaim the nation« (Buden, 2014) sicer zaznati na obeh polih političnega spektra,100 pre-sega obseg tukajšnje razprave. Zagotovo pa lahko pritrdimo tezi oxfordskega profesorja Jana Zielonke, da je za pojav iliberalne »kontrarevolucije«, kakor 100 Španski indignadi, grški aganaktsismenoi, islandski vstajniki in pisci nove ustave so se prav- zaprav napajali iz republikanskega izročila v najčistejši obliki, vendar se niso zavzemali za re- volucijo, ampak za reforme političnega sistema. Skrb za skupno dobro in egalitarnost, kritika reprezentativne demokracije, zahteve za participatorno in deliberativno demokracijo, razširi- tev javne sfere z novimi oblikami in navsezadnje poudarjanje primata politike nad ekonomijo so dediščina republikanskega izročila, ki pa je v kriznih razmerah, v procesih evropeizacije ter globalizacije dobila lastnosti politike za povrnitev suverenosti nacije. Manuel Castells (2012) je ta proces opisal v svoji analizi delovanja španskih indignadov, gibanja, ki je prek spleta, sre- čevanj na protestih in na ad hoc ustanovljenih skupščinah, na katerih so odločali po posebnih pravilih posvetovalne demokracije, leta 2011 povezovalo številna španska mesta pod sloga- nom Democracia Real Ya! (Prava demokracija zdaj!). O naravi upora grških aganaktsismenoi, ki so imeli podobne zahteve kot španski indignadi, je pisal grško-britanski filozof Costas Douzinas (2013). Pomembno je izpostaviti, da so vsa ta gibanja oblikovala svoje »javne sfere«, pri čemer pa so svoje zahteve – povedano v Habermasovi terminologiji – postavljale iz »sveta življenja«. Zasnovana so bila na misli, ki jo Castells povzema takole: »Če bomo mislili kritično o svojem osebnem in družbenem življenju, se morajo na neki točki zatresti tudi institucije.« (Castells, 2012, 245.) Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 121 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 121 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 122 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja imenuje odklone od liberalne demokracije, odgovoren tudi politični establis-hment EU, ki je konec sedemdesetih opustil »socialdemokratsko« paradigmo v razvoju EU (Zielonka, 2018), pa tudi tistim raziskovalcem, ki opozarjajo, da so k vzponu populizma v srednjeevropskih državah prispevali tako šibkost insti-tucij kot tudi »zunanji šoki«, povezani z recidivi ekonomske krize in tragedijo migrantov, vse to nezadovoljstvo ljudi pa populistični politiki »kanalizirajo« v svoj prid (Lovec, 2019). Po mnenju Bârgăoanu, Buturoiu in Durach (2019) sta begunska kriza in tudi brexit v Evropo vnesla novo ločnico, ki temelji na deli-tvah, ki jih je zanetila že finančna kriza, pri čemer pa se je ta v vzhodni Evropi dramatično potencirala s poudarjanjem ločnice med liberalnimi in iliberalnimi sestavinami v odnosu do zahodne Evrope, za povrh pa se je ta preobrazila – zaradi specifične geostrateške lege vzhodne Evrope – še v geopolitično krizo EU. Ti procesi so po mnenju avtoric utrdili ločnico med vzhodno in zahodno Evropo, ki pa po letu 1989 nikoli ni bila zares odpravljena, saj obe »polovici« zaznamujeta različni socioekonomski okolji, kar neizogibno vodi tudi k dru-gačnim pričakovanjem v odnosu do evropskih integracij. Na osnovi analize podatkov Eurostata, Svetovne banke in Združenih narodov avtorice doka-zujejo, da je vzhodno- in srednjeevropskim državam članstvo v EU v dobršni meri omogočilo nadoknaditi zamujeno v rasti BDP, vendar močno zaostajajo na področju zagotavljanja socialnih pravic, ki zadevajo minimalno plačo, iz-datke za socialno varnost, globoka neravnovesja med obema deloma Evrope pa se kažejo tudi v raziskavah, ki »merijo« zadovoljstvo ljudi s svojimi življenji, zlasti pa v porastu revščine, dohodkovni neenakosti, višjemu deležu brezpo-selnih in višji smrtnosti. Na osnovi zbranih podatkov dokazujejo, da evropske politike konvergenčnosti in tuje investicije v vzhodni Evropi niso imele zares multiplikativnih učinkov, ki bi bili zaznavni v razvoju »avtonomnih inovacij«. Iz te perspektive, ki ne vključuje le ekonomske rasti, temveč tudi kazalce, ki merijo razvoj in napredovanje družb, avtorice ugotavljajo, da se socioekonom-ske razlike med vzhodno in zahodno Evropo niso bistveno zmanjšale, še manj pa prinesle blagostanje vsem. Prav te razlike so gonilo za razvoj populizmov. »Zdajšnja politična ločnica v Evropi (liberalno proti iliberalni) ali civilizacijska ločnica (kulturno nazadnjaštvo vzhoda in moralna superiornost zahoda) se v re-snici ogne temeljnemu vzroku.« (Bârgăoanu idr., 2019, 116.) V kontekstu te razprave je treba opozoriti, navezujoč se na sklepno misel pred-prejšnjega odstavka, da eden izmed pomembnih, če ne celo bistvenih razlogov za vzpon populistične miselnosti v srednjeevropskih državah ni v tem, da so nove države članice izgubile vnemo pri graditvi Evrope, temveč v ta proces kot enakopravne partnerice v snovanju skupnega evropskega doma niso bile nikoli zares vključene. Krastev in Holmes (2018) namreč menita, da razloge Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 122 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 122 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 123 za iliberalno revolucijo v vzhodno- in srednjeevropskih državah ni treba iska-ti v ekonomskih ali ideoloških dejavnikih, temveč so ti posledica specifičnih reformnih procesov, ki so sledili padcu Berlinskega zidu. Pišeta, da po tem dogodku Evropa ni bila več razdeljena med komuniste in demokrate, temveč na posnemovalce in posnemovane. »Medtem ko se posnemovalci zgledujejo po svojih vzornikih slednji nanje gledajo zviška. Ni torej povsem nenavadno, zakaj je ‚posnemanje zahoda‘, za katero so se odločili vzhodni Evropejci pred tridesetimi leti, na koncu rezultirala v političnem refleksu.« (Krastev in Holmes, 2018, 118.) Po njunem so vzhodni Evropejci v želji, da bi bile njihove države čim prej »normalne« sledili preprosti formuli: posnemati zahod. To je vključevalo ne-kritično sprejemanje zahodnih političnih in ekonomskih receptov in zahodnih vrednot. Posnemanje je bilo dojeto kot najhitrejša pot do svobode in blagosta-nja, pišeta avtorja in opozarjata, da je takšno ravnanje ustvarilo »občutja neza-dostnosti, podrejenosti, odvisnosti, izgube identitete. Še več, jalov boj za oblikovanje resnično kredibilne kopije idealiziranega modela vključuje tudi nenehno naprezanje v samokritičnosti, če ne celo samoprezir.« (Krastev in Holmes, 2018, 118.) Njuna ključna misel je, da so si ljudje v vzhodni Evropi po koncu sovjetskega režima upravičeno želeli »normalnega življenja«, a so posnemali le zahodne vzorce, zanemarjajoč, da so ti – zlasti na področju človekovih pravic – že evolvirali. Po njunem v vzhodni Evropi odprta družba ne pomeni več obljube svobode, temveč ljudje povezujejo svobodo z nevarnostmi: invazijo imigrantov, depopu-lacijo in izgubo nacionalne suverenosti. Zahod je po mnenju vzhodnih Evro-pejcev – zlasti v odnosu do migrantov – izgubil glavo, medtem ko se vzhodna Evropa percipira kot »zadnja utrdba avtentičnih evropskih vrednot« (Krastev in Holmes, 2018, 122). Sociološko gledano je pravzaprav pozitivno, da se vzhodna Evropa na neki na-čin »osamosvaja« izpod – kot trdijo teoretiki – kolonialističnega diskurza »je-drne Evrope«. Nedvomno pa drži, da ti procesi – kot je razvidno tudi iz ome-njenih prispevkov – ljudem ne zagotavljajo tistega življenja, še manj svoboščin, h katerim so stremeli pred vstopom v EU. Še več, zaradi diktata »posnemanja« se te države v marsičem spoprijemajo tudi s pomanjkanjem razvojnih idej in avtonomne produkcije, kar se je izkazalo za ustrezno okolje za vnovično obuja-nje napetosti iz polpretekle zgodovine. A zgodovinski procesi so ciklični. Prej ali slej se bo spet ponudila priložnost, da se te družbe utemeljijo na drugačnih temeljih. Podobna so tudi razvojna pričakovanja glede zahodnega Balkana, kjer je večina nacionalnih družb ujetnica drugačnih, a prav tako hibridnih re-žimov, ki zlorabljajo demokratične postopke, naslanjajoč se na revizionistične vzorce v odnosu do polpretekle zgodovine, za krepitev avtoritarne vladavine (Bieber, 2020). Na zahodnem Balkanu so procesi »civiliziranja« držav in družb Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 123 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 123 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 124 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja na poti v evropske integracije še toliko mučnejši, saj se upanje, ki ga prebival-stvo vlaga v boljšo, evropsko prihodnost prepleta s frustracijami in ponižanji zaradi odlaganja članstva v EU (Štiks in Horvat, 2015). Čeprav proces pri-druževanja temelji na izvedbi reform, ki zadevajo sprejem evropske pravne zakonodaje (acquis communautaire), je v ozadju teh procesov tudi vrednostno in vrednotno spreminjanje družb, v dobršni meri utemeljeno na kulturalistični paradigmi, medtem ko so socialni principi integracije, za udejanjanje katere si je med letoma 1985 in 1995 v vlogi predsednika Evropske komisije še priza-deval Jacques Delors, zapisani pa so tudi v Maastrichtski pogodbi, postale le ob-vezen retorični okras, njihova mobilizacijska moč v smislu povezovanja pa je zbledela. »Evropska družbena pogodba je bila spremenjena v kulturno. Ker je bila pogodba osnovana na kulturni ideji o skupni preteklosti, ne pa na družbeni utopiji o skupni prihodnosti, se je tudi evropska integracija iz prihodnostne preobrazila v komemorativno pripoved.« (Vidmar Horvat, 2018, 11). Ti procesi – poudarja Vidmar Horvatova z navedbo misli Zygmunta Baumana – so spodbudili vra-čanje k nostalgijam, evropska zgradba pa je iz fantazije o lokomotivi globalne-ga razvoja zdrsnila v ksenofobično, etnicizirano retropijo. Vsekakor nove razmere in razmerja v postkrizni Evropi terjajo od vsake države tudi na regionalni ravni kalibracijo tistih dediščin, ki jih povezujemo s sestavi-nami (evropskimi in nacionalnimi/narodnostnimi) identifikacijskih točk. Vidno je, da se v zlasti zahodnih, »jedrnih državah« tem vprašanjem posvečajo skozi perspektivo »diverzificirane« oz. »segmentirane Evrope«, pri čemer največ po-zornosti namenjajo vprašanju, kako v razmerah oblikovanja Evrope »več hitro- pljenega sodelovanja«, a tudi zaradi preprečevanja novih »exitov« nadaljevati 101 evropsko integracijo oz. jo celo okrepiti. sti«, uveljavljanja izvzetij (»opt-outs«) in mehanizmov grupiranja v obliki »okre- Zdi se, da je diverzifikacija Evrope neizbežna, vendar ta proces ne zajema le pravnoformalnih aspektov evropske integracije, temveč vključuje tudi preoblikovanje partikularističnih kulturnih, socialnih, a tudi državljanskih dediščin skozi specifične evropske, nacionalne in regionalne perspektive. Vsekakor lahko v teh procesih tudi srednjeevropski in vzhodnoevropski intelektualec najde »motiv, da se obrne od lastnega samokoloni-ziranja in se ‚pogumno‘ sooči z alternativami, ki so del njegove lastne intelektualne, duhovne, kulturne in politične dediščine«, je v sicer nekoliko drugačnem kontekstu opozorila Vidmar Horvatova (2018, 83). V teh procesih lahko – ravno zaradi 101 To iskanje vključuje tudi oblikovanje ustreznih pravnih okvirov, v katerih bi se lahko integra- cija nadaljevala. Jasno je, kar poudarjajo avtorji t. i. »ljubljanske pobude«, da je mogoče večino zagat EU, zlasti tiste, ki zadevajo vprašanja demokratičnega/legitimnostnega deficita, odpraviti s preoblikovanjem EU v pristno federacijo (Avbelj, 2017), vendar pa za zdaj zanjo v državah članicah ni politične volje. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 124 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 124 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 125 samosvojega razvoja – pomembno prispeva tudi Slovenija, zlasti zaradi svoje specifične družbenozgodovinske reartikulacije identitetnih in diskurzivnih na-borov, ki zaznamuje regije, v katere sega. To je tema naslednjega poglavja. Normativna moč Slovenije kot majhne države V marsičem se lahko v zgornjem grobem, zelo kritičnem orisu težav, ki tarejo vzhodno- in srednjeevropske države ter države zahodnega Balkana, prepo-zna tudi Slovenija, vendar se je mnogim pastem tranzicije – zlasti zaradi po-stopnega, gradualističnega razvoja kot tudi zaradi tradicije univerzalističnega mišljenja kot dediščine civilnodružbenih gibanj, ki so vzniknila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – izognila. Snovalci slovenske tranzicije so doumeli, da bi se, če bi vzeli »ameriške« ali »zahodnoevropske sanje« preveč zares in ne bi upoštevali denimo opozoril ameriškega ekonomista Paula Krugmana: »Ne poslušajte nas, kaj vam svetujemo, ampak raje glejte, kako delamo« (v: Nederveen Pieterse, 2003, 71), ujeli v past. Recidivi gradualistične tranzicije, ki se kažejo tudi v nizki stopnji dohodkovne neenakosti in pomembni vlogi žensk v družbi so verjetno – kot je sklepati na osnovi v prejšnjem poglavju omenjenih dognanj – tista varovala, ki so v času krize obvarovala Slovenijo pred uveljavitvijo »fran-kenstata«, kakor ameriška sociologinja Kim Scheppele imenuje vladavino ma-džarskega premierja Viktorja Orbana, čeprav se je tudi Slovenija po dogajanju v krizi, ki je bilo v Sloveniji sicer podobno dogajanjem na južnem obrobju EU, »politično z odnosom do begunske krize in vsesplošno preganjavico približala vzho-dni periferiji EU« (Mencinger, 2017, 97). Toda razlike med Slovenijo in današnjo podobo članic Višegrajske skupine (V4) so utemeljene v ideološki podstati. Medtem ko so se po padcu Berlinskega zidu vzhodnoevropske države, čeprav z različno intenzivnostjo, v strahu pred »ruskim medvedom« zatekle pod dežnik ZDA, zlasti seveda zavezništva zveze Nato, je Slovenija – sicer zaradi »neprijetnega zastoja« ob vstopanju v Nato102 – zavezništvo z Rusijo v tem času okrepila in ga v naslednjih letih izboljševala. 102 Andrej Benedejčič (2016) pojasnjuje, da je bila pomembna prelomnica v izboljšanju odnosov z Rusijo izjava Janeza Drnovška v letu 2001, da se bo Slovenija, če vnovič ne bo povabljena v zvezo Nato, fokusirala na evropski koncept obrambe kot alternativo in okrepila sodelovanje z Rusijo. Avtor piše, da je še istega leta sledilo povabilo v Moskvo, kmalu zatem pa tudi srečanje med ameriškim predsednikom Georgeem W. Bushem in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom v Sloveniji. S tem zagotovo najpomembnejšim mednarodnim dogodkom v sodobni slovenski zgodovini je Rusija dvignila ugled Slovenije v mednarodnem prostoru, sodelovanje pa se je nadaljevalo tudi z ustanovitvijo Foruma slovanskih kultur v Ljubljani, nekakšne mreže za slovanske kulture in države, v katerega je ta čas vključenih 13 članic. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 125 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 125 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 126 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Pragmatično dobre odnose so vse slovenske vlade negovale tudi z ZDA, čeprav je vidno, da so Slovenci bolj naklonjeni zmernejši politiki Bele hiše, ki zagovarja multilateralizem v razreševanju globalnih konfliktov. To je bilo vidno tudi iz množičnih protestov v slovenskih mestih proti vojaškemu posegu »koalicije volj-nih« v Iraku leta 2003. Po mnenju zgodovinarja Petra Vodopivca (2003, 100) so v tem konfliktu »avtentične interese Evropske unije zastopale države, ki so naspro- priznati, da je tudi Slovenija vilensko izjavo podpisala ne iz prepričanja, temveč pod 103 pritiskom. tovale ameriški intervenciji v Iraku, in ne tiste, ki so jo podpirale. Sicer pa bi bilo treba « S srednjo Evropo nas danes zagotovo povezujejo zlasti kulturne vezi, ki zadevajo sòbivanje v nekdanji avstrijsko-ogrski monarhiji. Te so bile iz-postavljene zlasti v obdobju po osamosvojitvi Slovenije, vendar vedno s poudar-kom, da srednja Evropa tvori le duhovnozgodovinski in kulturni del slovenske identitete in nič več. To je poudarjeno v misli Boga Grafenauerja, da »mora biti naša resnična in utemeljena vizija samo Evropa – ‚Evropa narodov‘ – Evropa hu-manizma in svobode« (Grafenauer, 1991, 25). Sicer pa je bila možnost, da bi se Slovenija konkretneje v mednarodnem prostoru profilirala kot srednjeevropska država tudi s članstvom v V4, zapravljena v devetdesetih letih. V tistem obdobju, ko se je skušala afirmirati kot zahodnoevropska država po zgledu Avstrije, je obrnila hrbet ne le zahodnemu Balkanu, temveč se je distancirala od vseh držav s socialistično preteklostjo. Šele od konca devetdesetih se je v svojih dokumentih, ki zadevajo zunanjo politiko, utemeljila kot srednjeevropska (in tudi sredozem-ska) država, katere prioriteta je prispevati k stabilizaciji jugovzhodne Evrope. Do tedaj pa so se razmerja v srednjeevropski regiji že toliko konsolidirala, da v percepciji članic V4 mednje Slovenija ne sodi. Po drugi strani pa tudi slovenski politologi menijo, da bi bilo iz slovenske perspektive boljše, da bi država stre-mela k razširitvi koncepta srednje Evrope tako, da bi ta zajel članice nekdanjega »habsburškega zgodovinskega in kulturnega kroga«. Takšna opredelitev, ki te-melji na opustitvi geografskega kriterija in se osredinja na kulturne kriterije, bi Sloveniji omogočila »samoovrednotenje njene pozicije« v regiji brez kakršnikoli konotacij na ideološko navlako (Brglez, Arbeiter in Udovič, 2015, 29–30). 103 Množične demonstracije, verjetno največje v evropski zgodovini, sta tedaj filozofa Jürgen Habermas in Jacques Derrida pozdravila kot rojstvo evropske javne sfere … Seveda pa so odnosi med ZDA in Evropo kompleksni, saj je bila »Amerika« vedno percipirana kot an- tipod evropske identitete (Horvat, 2010, 129–139). Zato velja opozoriti na tezo ameriš- kega zgodovinarja Roberta Kagana, da sta Evropa in Amerika »le zamenjali svoji politični kulturi«. Evropskim politikam, utemeljenim na pacifizmu in zavzemanju za multilateralen pristop, je namreč zabrusil v obraz: »Resnično lep projekt! Z enim pridržkom: to, kar dejansko omogoča evropski pacifizem in moralno zavest, je sama ameriška moč… Ko so bile ZDA šibke, so sledile strategiji šibkega; zdaj ko se ZDA močne, se obnašajo, kot se močne nacije morajo. Tudi ko so bile močne evropske velesile, so verjele v moč in vojaško slavo. Zdaj vidijo svet skozi oči šibkega in tako tudi ravnajo.« (Kagan, 2002, 3.) Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 126 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 126 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 127 Čeprav se omenjene spremembe v zunanjepolitičnih usmeritvah Slovenije ka-žejo tudi v ekonomskem sodelovanju, je zanimivo, da omenjeni avtorji v anali-zah zunanjepolitičnih odnosov Slovenije do sosednjih držav, regionalnih zvez in tudi v razmerju do velesil kot »vezi« navajajo vzvode, ki zadevajo t. i. »mehke politike«. Brglez, Arbeiter in Udovič (2015) svojo raziskavo o srednjeevropsko-sti Slovenije utemeljijo na »simboliki v diplomaciji«, medtem ko je Benedejčič svoja razmišljanja o odnosih med Slovenijo in Rusijo oprl na teorijo družbenega konstruktivizma. Tudi v analizah zunanjepolitičnih odnosov Slovenije do držav zahodnega Balkana je vidno, da politologi pogosto izpostavljajo pomen kultur-ne diplomacije (Požgan in Bojinović Fenko, 2012), medtem ko je v odnosu do ZDA izpostavljeno zlasti vprašanje evropskih vrednot in drugačnega »načina življenja«. Vidno pa je, da slovenska politika že od devetdesetih let sledi izvor-nim načelom EU v oblikovanju skupnega evropskega doma, ki »bo temeljil na demokratičnih vrednotah evropske duhovne civilizacije in politične tradicije, na enakopravnosti, pluralnosti, spoštovanju človekovega dostojanstva in pravic, pri-znavanju razlik in toleranci,« je tedaj poudaril predsednik Milan Kučan (1996, 12). »Mehka moč«, ki zadeva komunikacijo z vsemi deležniki, zlasti kot prepri-čevanje partneric v udejanjanju specifičnih ciljev na zunanjepolitičnem področju (Nye, 2004), je pogost vzvod, ki ga uporabljajo manjše države (Petrič, 1996). Takšno ravnanje v dobršni meri opredeljuje slovensko zunanjo politiko. Literatura o vlogi majhnih držav je kompleksna in obsežna, toda v osnovi temelji na vprašanju, kako in koliko lahko majhne države z omejenimi zmo-gljivostmi (BDP, vojaška moč, populacija) uveljavljajo svoj vpliv v mednarodni skupnosti, pri čemer so študije konkretnih primerov utemeljene na analizi-ranju konkretnih uspehov majhnih držav na tem področju. »Če so Liliputanci zvezali Guliverja in ga celo spodbudili, da se je bojeval zanje, jih je treba proučevati enako pozorno kot tudi velikana,« je slikovito zapisal Keohane (1969, 310). Tom Long (2016) na osnovi analize literature o majhnih državah izpostavlja tri vr-ste moči, s katerimi majhne države lahko okrepijo svojo moč v mednarodnem prostoru. Prva je »derivatna moč«, kjer se v udejanjanju svojih ciljev zanašajo na podporo/moč ene izmed svetovnih velesil; druga, »kolektivna moč«, zadeva oblikovanje največkrat institucionaliziranih zavezništev z drugimi, primerlji-vimi državami; »specifična moč« je utemeljena na uporabi specifičnih zmo-gljivostih posamezne države, projicirane v zunanjo politiko oz. diplomacijo (Long, 2016, 1). Med slednje sodi tudi »normativna moč«, ki ji bom v konte-kstu Slovenije v nadaljevanju namenil več pozornosti.104 104 V Sloveniji se seveda pojavljajo »vagonske« pobude, ki zadevajo »derivatno moč«, najnazorneje prikazane s »priključitvijo« na nemško-francoski vlak, zaznati pa je tudi premisleke o okrepitvi »kolektivne moči« s tesnejšim povezovanjem v Višegrajsko skupino. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 127 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 127 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 128 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Normativna moč v diskurzu mednarodnih odnosov izhaja iz teorije družbe-nega konstruktivizma, pri čemer naj bi norme, diskurzi in ideje neke države oblikovali nove vrednotne koordinate v mednarodnem prostoru. Strokovna literatura kot primer navaja zlasti skandinavske države, uveljavljajoče svojo normativno moč s promocijo norm, ki zadevajo razreševanje konfliktov, me-diacijo, tudi s pobudami na področju okoljevarstva, podobno vlogo pa so zlasti v obdobju po 2. svetovni vojni imele tudi nekatere latinskoameriške države na področju širitve idej o socialnih, ekonomskih in občečloveških pravicah na svoji celini. Za ta pristop je značilno, da se majhne države ne fokusirajo na eno samo državo, temveč skušajo spremeniti mednarodno okolje tako, da ustreza njihovim interesom (Long, 2016, 8). Tudi v EU so se denimo manjše države odpovedale delu svoje suverenosti in jo prenesle na evropske institucije zato, da bi bilo v njihovi regiji zagotovljeno blagostanje, poudarja Long z navedbo Ingebritsena (Long, 2016, 6). Tudi v primeru Slovenije, zlasti v odnosu do zahodnega Balkana, nekateri teoretiki razmišljajo v sklopu udejanjanja njene »normativne moči«. Ta priča-kovanja so (bila), kar je podrobneje analiziral Rok Zupančič (2011), uteme-ljena zlasti na domnevnih primerjalnih prednostih, kot so skupna zgodovina, kultura, »razumevanje« regije«, geografska bližina, zlasti pa na percepciji Slo-venije kot »zgledni« državi, »bolj evropski« kot njeno balkansko zaledje, za povrh pa naj bi Slovenija kot »vzorni učenec« EU zahodnobalkanskim drža-vam pomagala na poti iz njihove mučne preteklosti (Zupančič, 2011, 56–57). Zupančič izpostavi zlasti uspešna prizadevanja slovenske diplomacije v inter-nacionalizaciji ključnih norm v regiji, ki zadevajo pravno državo in človekove pravice, a opozori denimo tudi na erozijo normativne moči Slovenije zaradi nedoslednega pristopa v razreševanju slovensko-hrvaškega obmejnega spora, saj se je v evropski skupnosti ustvaril vtis, da je Slovenija »izsiljevala« Hrvaško s članstvom v EU. Podrobneje razdela tudi možnosti v afirmaciji Slovenije kot »mosta« med EU in zahodnim Balkanom in pride do sklepa, da je Slovenija sicer dala pomembne pobude v miritvi napetosti v regiji, vendar ji je EU po-slala »jasno sporočilo, da Slovenije ne vidi kot neodvisnega mostu« med EU in zahodnim Balkanom, med vrsticami pa še, da je bolj kot »soliranje« zaželena koordinacija njenih aktivnosti z EU in vplivnimi državami članicami. Ključna ugotovitev je, da mora majhna država biti konsistentna v svojih zunanjepo-litičnih usmeritvah, koordinirati svoje delovanje z drugimi akterji v medna-rodnem prostoru, predvsem pa mora biti njena zunanjepolitična usmeritev izraz dolgoročne strategije, v katero mora biti vpeto delo političnih institucij, raziskovalnih inštitutov, univerz, »možganskih trustov« in tudi ekonomskega sektorja (Zupančič, 2011, 70–75). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 128 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 128 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 129 Jasno torej je, da normativna moč presega običajno razumevanje, da nek-do ‚prispeva k dobremu‘. »Država, ki želi projicirati svojo normativno moč v mednarodnem prostoru, mora posedovati tudi moralno avtoriteto, politični kapital in zmožnost oblikovanja norm« (Luša in Mijić, 2012, 53), pri če-mer je po njunem idealno, če so norme prenesene iz domačega konteksta na mednarodno raven, kjer so uspešno institucionalizirane in sprejete od drugih članic. Pravzaprav vsi primeri kažejo, da so uspešne zunanjepolitič-ne doktrine pravzaprav odsev družbene pogodbe (Wendt, 1995). Globalni angažma Norveške na področju mirnega reševanja konfliktov v obdobju po hladni vojni je izraz norveškega stremljenja k uveljavljanju tako vrednot kot interesov v mednarodnih odnosih, pri čemer je to delovanje podprlo jasno razvojno vizijo, v katero so vključene močne raziskovalne in izvršne institu-cije države (Stokke, 2010). Podobno velja tudi za Švedsko, ki se je s podob-nimi iniciativami na regionalni ravni uveljavila kot nosilka normativne moči v EU (Luša in Mijić, 2012, 56–57), malce drugače ravna Finska, ki je svoj zunanjepolitični profil izoblikovala tudi na eksperimentiranju s socialnimi inovacijami (glej npr. Gaber in Tašner, 2019). Na osnovi teh raziskav lahko sklenem, da so možnosti majhnih držav, kar zadeva njihovo uveljavljanje z normativno močjo v zunanjepolitičnem prostoru določene z vsebinami na-cionalnega diskurza. Prepričljiva zunanja politika je premišljeno zasnovani izraz prepleta teh vsebin. Kaj je značilno za slovenski nacionalni diskurz? Iz sociološke perspektive iz-stopata poleg že omenjenih značilnosti zlasti specifičen razvoj in ustroj sloven-ske identitete. Slovenija je v sociologiji naroda umeščena med t. i. »vzhodne« narode, ki so se prvenstveno formirali na kulturi, vendar se tudi v študijah naroda premalo izpostavlja, da je večina srednjeevropskih in zahodnobal-kanskih narodov proces formiranja nacije v 19. stoletju lahko utemeljila tudi na spominu na (izgubljeno) državotvornost v preteklih stoletjih, medtem ko sta v slovenskem primeru spomin na Karantanijo in »ustoličevanje deželnih vojvod« šibkejši, bolj oddaljeni in zato manj otipljivi državotvorni referenci. Druga specifika, pomembnejša, je ta, da slovenska kulturna identiteta ni bila nikoli povsem a priori »esencializirana«, temveč je svojo »esenco« gradila v interakciji z drugimi narodi in kulturami. To tezo najnazorneje podkrepi zgo-dovinska »povečava« formiranja identitetnih vzorcev slovenstva v zadnjih 150 letih. Značilno je, da je slovenska nacionalna zavest zorela med izobražen-ci, ki so se na prehodu iz 18. v 19. stoletje šolali na Dunaju, v Pragi, tudi v Gradcu in v Bratislavi. Ti ljudje so bili tudi nepogrešljiv posrednik med takrat še zelo tradicionalno naravnanim slovenskim prebivalstvom in modernizacij-skimi tokovi. Oblikovanje moderne slovenske identitete je bilo potemtakem Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 129 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 129 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 130 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja »intenziven interkulturni in interetnični proces, ki je potekal počasi in vzporedno z razširjanjem moderne italijanske, nemške in madžarske nacionalne zavesti pri ita-lijanskem, nemškem in madžarskem prebivalstvu«, ki je živelo v monarhiji ali na ozemlju, kjer je prebivalo tudi slovensko prebivalstvo (Vodopivec, 1996, 68). Kasneje – zlasti ob razpadanju Avstro-Ogrske – se je znova trdneje »vpisal« v slovensko identiteto tudi strah pred nemškim imperializmom in italijanskim iredentizmom, kar je vključevalo tudi predsodke in stereotipe o Slovencih kot neciviliziranih barbarih tako na zahodu kot tudi na severu slovenskega naro-dnega ozemlja (Malle, 1996; Pirjevec, 1996). Poleg tega predstava o slovenstvu nikoli ni bila centralizirana, temveč je bila oblikovana v nenehni interakciji z regionalnimi okolji (Kmecl, 1996) Tudi danes, v obdobju po ustanovitvi drža-ve, so recidivi različnih pojmovanj slovenstva prisotni v posameznih regional-nih okoljih. Če strnem misel s pomočjo klasika etnonacionalističnih študij Ernesta Re-nana (1990): v nezmožnosti udejanjanja (politične) »volje naroda« je obli-kovanje slovenske identitete v zadnjih 150 letih zaznamoval »vsakodnevni plebiscit« kot nenehno potrjevanje (kulturne) pripadnosti. V tem smislu se še posebej v slovenskem primeru potrjuje misel, da narod ni dana družbena kategorija, ki je bila izumljena ‚nekje‘ in ‚nekoč‘ v zgodovini, temveč dina-mična, nenehno spreminjajoča se sila, katere ključni cilj je obvarovati ti-sto, kar je v nekem zgodovinskem trenutku razumljeno kot ‚vsebina‘ naroda. Na formiranje slovenske identitete torej niso vplivali le premisleki o najbolj optimalnih pogojih za ohranjanje slovenstva v večnacionalnih skupnostih, temveč je to oblikovanje najboljših pogojev vsebovalo tudi univerzalistične, s humanističnimi aspekti podprte zahteve za transnacionalno demokracijo, spoštovanje človekovih pravic, zagotavljanje miru in družbenega blagosta-nja.105 Slednje torej ne zadeva normativnih in etičnih zavez, temveč je zaradi specifičnega formiranja njene identitete vpeto v način obstajanja slovenstva. Obenem pa slovenska nacionalna identiteta ravno zato, ker ni bila nikoli esencializirana in centralizirana, vsebuje v svoji zasnovi tudi partikularne vzorce formiranja identitet njenih sosed in regij, kamor sodijo tudi »iden-titetne« podstati večnacionalnih skupnosti, vključno z evropsko. Še več, ker je bila slovenska identiteta oblikovana v specifični interakciji z identiteta-mi drugih/drugega vsebuje tudi sledi njihovih zgodovinskih, identitetnih in ideoloških diskurzov. 105 Podobno velja danes tudi za Katalonce, ki v nasprotju s španskimi centralnimi oblastmi ne pristajajo na legalistično branje španske ustave, temveč pravico prebivalcev te španske regije do samoodločbe utemeljujejo na progresivnih demokratičnih postulatih in sporazumih, tudi evropskih, ki zadevajo temeljne človekove pravice. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 130 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 130 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Peto poglavje: Slovenija v evroatlantskih integracijah 131 Sklepne misli Refleksija teh diskurzov in identitetnih premen na sinhroni in diahroni ravni tvorijo korpus slovenske izvirne in izvorne misli. Zato bi lahko s parafrazo uvodoma predstavljenega Balibarjevega koncepta »izginjajočega posrednika« predlagal, da bi tudi v primeru Slovenije raziskali njene zgodovinske in soci-okulturne »ranljivosti in nedoločenosti«,106 reflektirane v njenem družbenem, znanstvenem in leposlovnem korpusu, ki vsebujejo »prevode« različnih diskur-zov, v katere je (bilo) slovenstvo vpeto, na osnovi teh premislekov pa sugerirali potenciale v afirmiranju normativne moči Slovenije. Vprašanje pa je, v koli-kšni meri je mogoče ta specifična znanja, deliberacije in kolektivne izkušnje, ki obsegajo tudi modrost, povezati, jih epistemsko nadgraditi in z njihovim vpenjanjem v mednarodno okolje utrditi (zunanje)politični profil Slovenije. Uvodoma sem izpostavil, da »posredništvo« ne vključuje le »prevajanja« in in-terpretiranja kulturnih, političnih, socialnih ter družbenih diskurzov v širšem regionalnem prostoru, temveč vključuje tudi premisleke za udejanjanje zgle-dnih rešitev za pereče probleme, ki se v marsičem zaradi neustreznih politik »jedrne« Evrope v odnosu do novih članic perpetuirajo tudi v slovenskem po-litičnem in družbenem prostoru. Sociologi upravičeno opozarjajo na potre-bo po »dekolonizaciji« vzhodne Evrope in obnovitvi njene zgodovine, kar v slovenskem primeru pomeni proučiti zlasti razvojne dileme ob vstopanju v evroatlantske integracije, kar v vsakem primeru terja kalibracijo slovenske iz-vorne misli. Iskanje odgovorov na ta vprašanja presega obseg tega poglavja. A naj zaključim s poudarkom, da je prvi pogoj za udejanjanje »normativne moči« manjših držav v mednarodnem prostoru – kot je vidno iz analiz omenjenih uspešnih primerov – razumevanje, da to prvenstveno ni (zunanje)politično, temveč družbenorazvojno vprašanje. 106 Kot rečeno, gre v moji uporabi »izginjajočega posrednika« za konceptualno podobo, ki sicer niti ni povsem v sozvočju z Balibarjevim konceptom. Zapiše namreč: »Evropa to lahko postane, ker nobena predobstoječa skupnost, ki temelji na tradicionalni pripadnosti in koreninah ne more opraviti te naloge, temveč samo skupnosti, ki temeljijo na institucionaliziranih vezeh s pogledom zasidranim v smer resničnega spoznanja …«. In še, dodaja, tudi »[…] zaradi vloge, ki jo je odigrala v zgodovini, ne obstaja absolutna meja med zgodovinskim in kulturnim ozemljem ter njeno okolico. Absolutne meje ni zato, ker je Evropa sama takšna ‚meja‘ [Borderland]. Točneje, gre zgolj za po- stavitev heterogenih mejnih razmerij z drugimi zgodovinami in kulturami na svetu (vsaj mnogimi izmed njih), ki so reproducirane znotraj svoje zgodovine in kulture […].« (Balibar, 2003.) Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 131 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 131 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 132 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 132 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 133 Šesto poglavje Kultura, dediščina in trajnostni razvoj: delibe­ racija kot pogoj in gonilo družbene preobrazbe Današnje razprave o potencialni vlogi kulture in kulturne dediščine v udeja-njanju ciljev socialno in okoljsko trajnostnega razvoja so večplastne. Nihajo med poskusi prepoznavanja potencialov kulture v navezavi na specifične cilje trajnostnega razvoja (CTR) in evalvacijo prispevka tega segmenta h globalne-mu skupnemu dobremu. Pomembno spodbudo v teh premislekih predstavlja Agenda za trajnostni razvoj 2030 (Združeni narodi, 2015). V njej je kultura, vključno s kulturno dediščino in ustvarjalnostjo, izrecno omenjena kot dejav-nik spodbujanja trajnostnega razvoja. V dokumentu je izpostavljeno, da kul-tura ni izoliran družbeni sistem, temveč vsebuje transverzalne in sinergijske učinke, ki se raztezajo čez širok spekter javnih politik. Toda takšna opredelitev pripisuje povezovalno in celo krovno vlogo pri doseganju CTR, po drugi pa 107 je njena potencialna vloga razpršena prek širšega nabora ciljev in tarč, vloge kulture v doseganju CTR ima protislovne učinke. Po eni strani kulturi kar otežuje metrično zajetje njenega vpliva z indikatorji napredka CTR. 107 Agenda 2030 izrecno poudarja pomen kulturne dediščine v cilju 11.4, kjer poziva k »okrepitvi prizadevanj za varstvo in ohranjanje svetovne kulturne in naravne dediščine«, v 36. odstavku uvoda pa je navedeno, da »lahko vse kulture in vse civilizacije kot ključni akterji prispevajo k trajnostnemu razvoju«. Poleg tega se kulturna dediščina in ustvarjalnost kažeta tudi v drugih ciljih in tarčah Agende 2030, vključno s spodbujanjem kulturne raznolikosti in medkulturnega razumevanja (uvod, odstavek 8); izobraževanjem (cilj 4, tarča 4.7); kreativnim gospodarstvom in turizmom (cilja 8 in 12, tarči 8.9 in 12.b); urbanističnim načrtovanjem (cilj 11). Kulturna dediščina posredno vpliva tudi na številne druge cilje, vključno z zagotavljanjem dostojnega dela (cilj 8); zmanjševanjem neenakosti (cilj 10); izvajanjem podnebnih ukrepov (cilj 13); za- gotavljanjem enakosti spolov (cilj 5); spodbujanjem inovativnosti (cilj 9); gradnjo miroljubnih in vključujočih družb (cilj 16) ter izboljšanjem prehranske varnosti (cilj 2). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 133 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 133 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 134 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Vidno je, da omenjene opredelitve v krovnih dokumentih Združenih narodov s področja trajnostnega razvoja sprožajo negotovost v prizadevanjih medna-rodnih organizacij za konkretizacijo potencialnega prispevka kulturnega sek-torja k trajnostnemu razvoju. Po eni strani se vrstijo pozivi k vključitvi kul-ture kot posebnega cilja v kazalnikih trajnostnega razvoja, po drugi strani pa raziskave (Lerario, 2022) in mednarodne organizacije s konkretnimi primeri dobrih dediščinskih praks, zlasti na lokalni ravni (npr. poročilo Culture 2030 Goal Campaign, 2021; UCLG, 2018),108 prikazujejo, da te prakse ustrezajo vsem 17 ciljem Agende 2030 (UNESCO, 2018; Labadi idr., 2021). Značilno je, da mednarodne organizacije s področja kulturne dediščine svoje strategije nenehno prilagajajo spreminjajočemu se metadiskurzu Združenih narodov. Iz deklaracije, sprejete septembra 2022 v Ciudad de Mexicu (UNESCO, 2022), je razvidno, da je organizacija opustila svoja prejšnja prizadevanja za promo-cijo kulture kot »četrtega stebra« trajnostnega razvoja. Prav tako je organiza-cija opustila tudi strategijo izpostavljanja korelacij med dediščinskimi praksa-mi in posameznimi CTR. Nova deklaracija Unesca se namreč navezuje na dokument Združenih narodov Our Common Agenda (UN, 2021), ki kulturo opredeljuje z vidika njenega prispevanja h »globalnemu skupnemu dobremu«. Na tej podlagi se Unesco zavezuje k oblikovanju nove metrike, ki naj bi bila integrirana v posodobljeno agendo ZN za trajnostni razvoj (UNESCO, 2022). Tovrstni pristopi temeljijo na funkcionalističnem razumevanju potencialov in vloge kulture v trajnostnem razvoju. Toda Justin O‘Connor (2022), strokovnjak za kulturne industrije in nekdanji svetovalec UNESCA, v svojem komentarju omenjene UNESCOVE deklaracije iz leta 2022 poudarja, da prispevka kul-ture k udejanjanju trajnostnega razvoja ni mogoče zajeti s kazalci, sposojenimi iz ekonomističnega diskurza, kar s svojo evokacijo prispevanja k BDP sugerira termin »globalno dobro«. Po njegovem mnenju se je treba povrniti k prejšnjim, bolj antropološkim definicijam kulture in umetnosti, ki izpostavljajo njuno intrinzično vrednost, izhajajočo iz svobode ustvarjanja in neintencionalnosti v razmerju do ekonomsko-političnih tendenc. Če je ta predpogoj zagotovljen, lahko kultura prispeva k družbeni transformaciji, ki jo terja imperativ ustre-znega odzivanja na sodobne krize. »Le prek kulture si lahko na novo zamislimo prihodnost in najdemo boljše načine za skupno življenje. Ne smemo dovoliti, da se kultura raztopi v zasledovanju ciljev gospodarskega razvoja. Novo razumevanje 108 Še več primerov dobrih praks pri oblikovanju dediščinskih skupnosti, zlasti s fokusom na trajnostni razvoj v ožjem pomenu besede, najdemo v publikacijah, ki jih je izdala Europa Nostra (2018; 2020), združenje Interpret Europe (2020), v publikacijah Live Magazines (2019), pri čemer je trend prilagajanja dediščinskim skupnostim zaznaven tudi v institucionalnem okolju (Kadoyama, 2018). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 134 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 134 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Šesto poglavje: Kultura, dediščina in trajnostni razvoj 135 kulturne politike pomeni novo razumevanje sveta.« (O’Connor, 2022, 19.) V tem poglavju bom sledil liniji argumentacije, ki jo zagovarja O‘Connor, hkrati pa vlogo in potenciale kulture in dediščinskih aktivnosti v udejanjanju CTR kon-kretiziral z analizo demokratičnih in deliberativnih praks s področja kulturne dediščine. Raziskave o razmerju med dediščino in različnimi tipi demokracije v zadnjem času prihajajo v ospredje razmislekov o dediščinskem diskurzu (Lafrenz Sa-muels in Daehnke, 2023; Veldpaus idr., 2021). Te teme so izpostavljene zlasti v analizah deliberativnega odločanja o ohranjanju in izkoriščanju kulturne dediščine na lokalni ravni (Hartz-Karp in Marinova, 2021). Iz drugačne, po-litološke perspektive tudi Marit Hammond izpostavlja ključno vlogo kulture pri preoblikovanju obstoječih koordinat pomenjanja in političnih registrov. Poudarja, da glede na razsežnost izzivov, ki jih prinašajo podnebne spremem-be, potrebujemo kulturno revolucijo. Vendar takšna revolucija ne pomeni reza z obstoječimi registri, saj je pogoj za uspešno ukvarjanje z novimi izzivi re-fleksija in preoblikovanje preteklih praks. Revolucija mora torej vključevati tako kreativnost kot konzervacijo. Hammondova trajnost opisuje kot proces, ki zadeva zmožnost transformacije družbe (angl. transformability). »Trajnost je boljše kot z naborom indikatorjev opisati kot proces nenehnega prilagajanja in refleksije, kar družbi omogoča, da se preobrazi v odzivanju na ekološke spremem-be.« (Hammond, 2019, 5.) Ključni pogoj za uspešnost tega procesa trajnostne preobrazbe – to je osre-dnja misel njenega razmišljanja – je odprtost za dialog, refleksija in razprava o razvojnih poteh. Bolj kot ukrepi od zgoraj navzdol na področju trajnostnega razvoja ali angažma civilnodružbenih organizacij, ki so se izkazali za premalo učinkoviti, je po njenem mnenju potrebno nenehno spodbujati refleksijo o izzivih in možnih ukrepih v splošni javnosti, v svetu življenja, če uporabim termin Jürgena Habermasa. Ustrezni odzivi so mogoči le, če ljudje zares pono-tranjijo izzive. »Demokracija mora biti repolitizirana,« poudarja Hammondova (2019, 13). Pri tem zagovarja deliberativno demokracijo kot ustrezni diskur-zivni okvir, ki omogoča refleksijo o načinih preobrazbe na ozadju preteklih deliberativnih praks, značilnih za neko družbenopolitično skupnost. Delibe-rativna demokracija, s poudarkom na inkluzivnosti, medsebojnem spoštovanju in argumentaciji v zagovarjanju mnenj, namreč določa pravila dialoga, ki so potrebna za sprejetje rešitev v dobro vseh, kar pogojuje pozitivni družbeni ra-zvoj. V procesih individualne refleksije in deliberacije na ravni skupnosti se po njenem mnenju lahko izzovejo tako današnje samoumevnosti kot tudi prevla-da političnih in ekonomskih interesov. »Družba, ki v tem smislu ni deliberativ-na, ne more biti trajnostna, saj je nemočna v odnosu do vplivne politične govorice, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 135 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 135 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 136 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja ki spodkopava kulturni prostor, iz katerega pa lahko vznikajo nova pojmovanja prihodnosti, skladna z okoljevarstvenimi zahtevami. Po drugi strani ima družba, ki je deliberativna, potencial, da postane trajnostna.« (Hammond, 2019, 15.) V nadaljevanju se bom navezal na omenjene premisleke, pri čemer bom anali-zo kulturnih in dediščinskih politik s področja trajnostnega razvoja podkrepil z analizo družbenopolitičnih in strukturnih pogojev, ki vplivajo na kakovost deliberacije v konkretnih družbah. V teoretičnem izhodišču se bom oprl na v prihodnost usmerjeno Okvirno konvencijo Sveta Evrope o vrednosti kultur-ne dediščine za družbo (Faro, 2005), ki je z afirmacijo novega, na deliberaciji in inkluzivnosti temelječega pristopa zaznamovala spremembo paradigme v razumevanju razmerij med kulturno dediščino, participacijo in trajnostnim ra-zvojem. Na tej osnovi bom svoje premisleke o razmerju med kulturo, dedišči-no in trajnostnim razvojem podkrepil z nekaterimi izsledke raziskave, ki smo jo pripravili za mednarodno konferenco Pravica do dediščine kot katalizator trajnostnega razvoja (2021), ki je potekala v sklopu predsedovanja Republike Slovenije Svetu EU. V zaključku bom povzel ključne ugotovitve z vidika po-tencialov kulture v kontekstu trajnostnega preoblikovanja obstoječih politič-nih registrov. Konvencija Faro in diskurz deliberativne demokracije Konvencija Faro (2005) s poudarkom na demokratizaciji aktivnosti na podro-čju kulturne dediščine in premikom pogleda v prihodnosti zagotovo pome-ni spremembo paradigme v dediščinskem diskurzu. »Konvencijo Faro bi lahko povsem ustrezno poimenovali ‚vrednost kulturne dediščine za prihodnost‘«, zapiše eden izmed njenih soavtorjev Graham Fairclough (2009, 33). Medtem ko se je v prejšnjem stoletju termin »kulturna dediščina« nanašal na kulturne spomeni-ke, torej zgodovinske objekte, arheološka najdišča, ljudsko kulturo in folkloro, Konvencija Faro bolj poudarja tedaj novo odkrito, potencialno vlogo kulture in dediščinskih aktivnosti v udejanjanju trajnostnega razvoja. »Vzniknilo je spo-znanje, da jo je moč uporabiti: pri reševanju konfliktov, gospodarski prenovi, vzgoji za državljanstvo in iskanju rešitev za trajnostni razvoj.« (Fojut, 2009, 17.) S tem se je dediščinski diskurz premaknil v »polje politične filozofije, vključno z diskurzom o človekovih pravicah, ter se prepletel s ključnicami vrednote, pravice, identiteta, raznolikost, mobilnost in vključenost« (Fojut, 2009, 13–17). V tem kontekstu se je Konvencija Faro ob nastanku skladala s takrat prevla-dujočim razumevanjem evropske politične kulture, da se je izoblikovala »iz občutljivega odnosa in uravnoteženega odziva tako na obžalovanja vredne izgube, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 136 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 136 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Šesto poglavje: Kultura, dediščina in trajnostni razvoj 137 ki jih je povzročil razpad preteklih tradicij, kot tudi na obljubo prihodnjih koristi od ‚ustvarjalnega uničenja‘ današnje produkcije« (Habermas, 2001, 20). Na ozadju takšnega razumevanja Evrope je tudi v tej konvenciji jasno izražena politična intenca, vezana na idejo Evrope, v kateri raznolikost predstavlja vir moči in v kateri je dediščina več kot le spomin, saj je tudi temelj za boljšo prihodnost ter reševanje konfliktov (Fojut, 2009). Na osnovi tovrstnih premislekov so avtorji Konvencije Faro oblikovali progresiven, vseobsegajoč, izviren, a tudi vsebinsko ne povsem opredeljen koncept »skupne evropske dediščine«, ki zajema: a) vse oblike kulturne dediščine v Evropi, ki so skupni temelj spomina, razumevanja, prepoznavanja, povezanosti in ustvarjalnosti, ter b) ideale, načela in vrednote, ki izhajajo iz izkušenj, pridobljenih pri napredku in preteklih nesoglasjih, ter spodbujajo razvijanje mirne in stabilne družbe, ki temelji na spoštovanju člo-vekovih pravic, demokracije in pravne države (Faro, 2005, 3. člen). Povsem očitno je, da je Konvencija Faro, čeprav je nastala v okviru Sveta Evro-pe, izražala tedanji metadiskurz EU, zaznamovan z razpravami o različnih možnostih za poglabljanje evropske integracije. Značilno je, da so razprave o teh tematikah na prelomu tisočletja že presegle esencialistične teze o evropski kulturni identiteti in se z afirmacijo slogana »združeni v raznolikosti« naslo-nile na koncept evropske politične identitete, ki ne potrebuje nujno etnične-ga ali kulturnega temelja (Habermas, 2001; Stråth, 2002). Podobno sta tudi v konvencijo vstavljena – tedaj prevladujoča – misel, da so pretekli konflikti preseženi, in hkrati upanje v drugačno, boljšo evropsko prihodnost (le Goff, 2003), utemeljena na sledenju imperativa socialno in okoljsko trajnostnega ra-zvoja. Teoretično, je konvencija odsev in izraz socioloških družbenokonstruk-tivističnih teorij Evrope, zlasti kozmopolitskih (Delanty in Rumford, 2008), a tudi teorij refleksivne modernizacije EU (Beck in Grande, 2007), ki so bile oblikovane z mislijo, da so ključni političnoideološki antagonizmi s »koncem zgodovine« preseženi (Fukuyama, 1992). Trajnostni vidik je v konvenciji pred-stavljen kot progresivni diskurzivni okvir, ki naj bi prispeval k oblikovanju no-vih političnih registrov. V ospredju je »družbena trajnostnost (trajnostni razvoj kot kulturni in ne okoljevarstveni ukrep) in družbene spremembe, ki jih izraža in odseva kulturna dediščina« (Fairclough, 2009, 33). Tudi poudarek na participaciji in deliberaciji udeležencev ter posledična afir-macija »dediščinskih skupnosti« kot nosilcev kulturne dediščine v veliki meri korespondira s tedanjim participatornim obratom v metadiskurzu EU. V tem kontekstu so kot rešitev za »demokratični deficit EU« ponujali več partici-patorne demokracije in individualni državljanski angažma (Føllesdal in Hix, 2006). Tudi Konvencija Faro poudarja participacijo in pravico do udeležbe v varovanju in izkoriščanju kulturne dediščine. Že v Uvodu (Faro, 2005), kjer Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 137 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 137 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 138 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja obravnava kulturne pravice, izpostavlja potrebo po priznanju, da ima »vsaka oseba pravico do kulturne dediščine po svoji izbiri«, pri čemer je treba spošto-vati pravice in svoboščine drugih. To pravico obravnava kot vidik svobodne udeležbe v kulturnem življenju, ki je določena v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah (1948) in zagotovljena z Mednarodnim paktom o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966). Ključna novost Konvencije Faro v primerjavi s prejšnjimi deklaracijami na po-dročju varovanja kulturne dediščine je prenos kulturnih pravic s skupnosti na posameznika (Zagato, 2015). Tudi koncept »dediščinskih skupnosti« temelji na vlogi in angažmaju posameznikov. Pri tem je pomembno poudariti, da ta konvencija, da bi se izognila priklicevanju (razdvajajočih) etničnih, kulturnih, ideoloških in drugih afiliacij, »dediščinsko skupnost« opredeljuje neesencial-no, izrecno le kot interesno skupnost. V 2. členu je pod točko b) zapisano, da »dediščinsko skupnost sestavljajo ljudje, ki cenijo določene vidike kulturne dedišči-ne, ki jih želijo v okviru javnega delovanja ohranjati in prenašati na prihodnje generacije« (Faro, 2005). V tem smislu konvencija kulturne pravice premešča v nov kontekst dediščinskih skupnosti, pri čemer ponuja priložnost za odgo-vorno uveljavljanje teh pravic (Fairclough, 2009). Iz obsežnega komentarja konvencije in zbornika Heritage and Beyond (2009) je razvidno, da so se avtorji konvencije povsem zavedali, da lahko demokratizacija dediščinskega diskur-za opolnomoči tudi pripadnike skupin, ki so morda skrajni v svojih stališčih, vključno s tistimi, ki skušajo afirmirati zgodovinsko sporne oblike kulturne dediščine. Zato je bila vključena zahteva, da dediščinske skupnosti delujejo v okviru javnega delovanja ter v skladu z demokratičnimi normami in standardi (Fojut, 2009, 20). Avtorji so torej računali na odgovorno rabo teh pravic in se sklicevali na »skupno evropsko dediščino«, ki jo sestavljajo vsebine Evrope, izražene s termini, kot so človekove pravice, demokracija in vladavina prava. Čeprav je v izhodiščnem fokusu konvencije pravica do kulturne dediščine, je njen glavni namen prispevati k oblikovanju novega modela upravljanja kul-turne dediščine, skladnega s tedanjimi evropskimi družbenimi in političnimi tendencami, ki zagovarjajo pristop od spodaj navzgor (bottom-up) pri spreje-manju odločitev. Konvencija sugerira »upoštevanje« vrednot, ki jih posamezni kulturni dediščini pripisujejo dediščinske skupnosti, vendar sočasno afirmira razsvetljensko paradigmo posameznikovih državljanskih pravic v odnosu do kulturne dediščine in angažmaja v skupnosti. V svoji ambiciji ponuja okvir za preseganje konfliktov, ki izhajajo iz evropskih zgodovin in njenih esencialistič-nih interpretacij na nacionalnih ali evropski ravni, ter zagovarja participativno in deliberativno razumevanje evropske politične kulture. V odnosu do aktiv-nosti na področju kulturne dediščine opredeljuje področja delovanja, ključne Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 138 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 138 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Šesto poglavje: Kultura, dediščina in trajnostni razvoj 139 cilje in potencialna področja za intervencijo, vendar vsaki državi podpisnici prepušča iskanje ustreznih načinov za implementacijo teh načel v praksi, upo-števajoč pravna in institucionalna okolja ter prakse odločanja. Konvencija Faro je okvirna, nezavezujoča konvencija. Ustvarjena je bila kot spodbujevalec pre-nosa dobrih praks in razvoja novih praks za udejanjanje socialno trajnostnega razvoja. V duhu, v katerem je bila ustvarjena, skuša predvsem navdihovati. Kot takšna zagovarja deliberacijo, vendar ne poskuša regulirati odločanja. Dediščina med deliberativno in agonistično demokracijo Prav zato se je dediščinski diskurz, navdahnjen s Konvencijo Faro, znašel v primežu dveh modelov demokratičnega odločanja: deliberativnega in agoni-stičnega. Prvi, deliberativni diskurz je izrazito teleološki. Skuša afirmirati novo paradigmo v odnosu do tradicije, in s ciljem preseči zgodovinske in kulturne antagonizme z oblikovanjem nove oblike kohezivnosti, ki ni utemeljena na kulturnem poenotenju per se, temveč je enotenje razumljeno kot dolgoročni proces obravnave endemičnih konfliktov z vidika deliberacije. Zavestno gra-di na politični platformi progresivne transformacije konfliktov v kolektivne izkušnje. Toda glede na kompleksnost današnjih vsebin in praks s področja kulturne dediščine, vključno s poblagovljenjem, identitetnimi politikami ter poskusi instrumentalizacije izbranih zgodovinskih narativov za legitimizaci-jo političnih ciljev in interesov, Višnja Kisić (2013; 2021) predlaga uporabo modela agonističnega pluralizma (Mouffe, 2002). Po njenem ta pristop lahko »ustvari prostor za politiko in vednost, ki ceni nesoglasja in nestrinjanje namesto zamejevanja jasne, na konsenzu temelječe politične celote. To je perspektiva, ki nas spodbuja k razumevanju in obravnavanju konfliktov, kot se odražajo in so vtkani v dediščino, ter k prakticiranju dediščine na bolj demokratični ravni.« (Kisić, 2021, 26.)109 Pomemben korak na tej poti sta tudi opustitev teoretično preoblože-nih pojmovanj skupnosti, razredov, skupin, etnij, ljudstev, univerzalističnih epistemologij in razmislek o vzpostavitvi bolj emancipatornega razumevanja preteklosti in dediščine z vidika ‚ohranjanja distance‘ do simbolnih tipov iden-titet (Kisić, 2021, 26–27). Čeprav s poudarkom na agonizmu v razumevanju 109 Na drugem mestu Kisić (2018) omenja klasične dihotomije dediščinskega diskurza, zlasti od- nos med strokovnjaki in zainteresirano javnostjo, a tudi precej bolj nevralgično polje, ki zadeva odnos med človekovimi in kulturnimi pravicami. Prve so namreč po definiciji univerzalne, medtem ko so druge produkt vrednotnega sistema, tradicij, kulturne dediščine per se določene skupnosti. Razprave o nošenju burk v Franciji, uničenje budističnih templjev v Bamiyanu, a tudi prepoved splava v nekaterih najbolj katoliških državah Evrope, izpostavlja kot trke člove- kovih in kulturnih pravic. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 139 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 139 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 140 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja dediščinskih aktivnosti, Kisićeva v nadaljevanju zagovarja podobne koncepte kot Marit Hammond, utemeljene na novih oblikah politične subjektivizacije in odprtem dialogu, ki podpirajo socialno in okoljsko trajnostni razvoj. Name-sto kuriranja propada ali le zagovarjanja varovanja dediščine pred podnebnimi spremembami bi lahko »participacija v dediščini spodbudila angažma v odlo-čanju o okolju ter premislek o različnih oblikah bivanja in o potrebi po obujanju preteklih praks« (Kisić, 2021, 28). Avtorica meni, da bi nove raziskovalne smeri na področju dediščine, ki bi potekale v dialogu s filozofskimi, političnimi in ekološkimi premisleki, pomagale utreti pot drugačnim interpretacijam seda-njega hegemonističnega diskurza o podnebnih spremembah in ekologiji. To bi vključevalo premislek o odnosih med človeškimi in nečloveškimi bitji ter o tem, kaj ta razmerja pomenijo za pojmovanja bivanja, mej, identitet in hierar-hij, ki zdaj oblikujejo naše razumevanje sveta (Kisić, 2021, 28). Iz obsežne literature lahko navedemo štiri polja, kjer lahko Konvencija Faro spodbudi nove prakse v upravljanju, izkoriščanju in valorizaciji kulturne dedi-ščine. Prvo polje zadeva povezovanje in opolnomočenje ljudi ter zmanjševanje neenakosti, kar krepi okoljski in socialno trajnostni razvoj. Dediščinske sku-pnosti se oblikujejo na podlagi zanimanja za neko vrsto kulturne dediščine, včasih tudi prezrte, manj znanali celo na novo »izumljene«. Izhodišče teh sku-pnosti je na konstruktivnem preživljanju prostega časa, kar vključuje razisko-vanje, arhiviranje in promoviranje nekega tipa kulturne dediščine. Ekonomski aspekti so drugotnega namena, v ospredju pa angažma za javno/skupno dobro, kar lahko vključuje tudi pobude za financiranje projektov v obliki participa-tornega proračuna in ustanovitev različnih tipov zadrug in kooperativ. Takšen angažma, ki je v osnovi neintencionalen, prinaša vrsto sinergijskih učinkov, ki zadevajo cilje trajnostnega razvoja: negovanje demokratičnega uma, soli-darnosti, skupnega dobrega (gl. primere v Europa Nostra, 2018). Drugo po-lje zadeva pobude na področju trajnostnega in kulturnega turizma, kjer je v ospredju zagotavljanje sòodločanja skupnosti v okoljih, ki so prizadeta zaradi pretiranega okoljskega izkoriščanja kulturne dediščine ali njene preobrazbe v tržni produkt (glej European Commission, 2019). Tretje polje, v konvenciji manj izpostavljeno, vendar v zadnjih letih pridobiva pomen, zadeva vprašanje traj-nostnega izkoriščanja naravnih virov, zlasti v kmetijstvu. To področje je nepo-sredno povezano z razvojnimi vizijami nacionalnih držav, njihovo odpornostjo proti podnebnim krizam ter z lokalnimi in nadnacionalnimi političnimi in ekonomskimi interesi (gl. ICOMOS, 2019). Četrto polje zadeva spremenjeno vlogo kulturne dediščine v kontekstu etničnih, verskih in drugih konfliktov v družbi (gl. Kisić, 2013). Ti vidiki so posebej izpostavljeni v Konvenciji Faro, med drugim tudi s primerom obnove v jugoslovanskih vojnah porušenega Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 140 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 140 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Šesto poglavje: Kultura, dediščina in trajnostni razvoj 141 mosta v bosansko-hercegovskem mestu Mostar. Del te ambicije je obliko-vanje in udejanjanje t. i. »metodologije Konvencije Faro«, ki je utemeljena na zavedanju, da je različnost pomembna, a hkrati priznava, da lahko v nekate-rih primerih vodi v konfliktne situacije. Slednje so v okviru te metodologije obravnavane kot »naravne«. Konflikte je mogoče ublažiti z iskanjem »skupnih točk« in deliberacijo, če so pri tem upoštevana načela inkluzivnosti, človekovih pravic in splošnega blagostanja (Council of Europe, 2018, 18). Čeprav vsi omenjeni sklopi sorazmerno ustrezajo diskurzu, ki temelji na parti-cipaciji in deliberaciji, le prvi eksplicitno omogoča razvoj takšnega odnosa do kulturne dediščine, ki lahko prispeva k transformaciji in oblikovanju novih po-litičnih registrov z vidika trajnostnega razvoja. Opazno je, da takšno, na delibe-raciji utemeljeno razumevanje transformativne vloge kulturne in dediščinskih aktivnosti ne le povezuje, temveč tudi presega koncepte pravic, spodbujevalcev in gonilcev, na katere se pogosto naslanjajo mednarodne organizacije s podro-čja kulturne dediščine. Prav tako presega pobude za povečanje participatornih vidikov dediščinskih aktivnosti, ki so v ospredju mednarodnih regulatornih dokumentov s področja kulturne dediščine v zadnjih desetletjih.110 Po drugi strani pa je očitno, da oblikovanje novih političnih registrov primarno ni po-gojeno z ratifikacijo mednarodne zakonodaje, temveč zadeva družbenozgodo-vinske in kulturne pogoje za razvoj novih demokratičnih praks, osredotočenih na »odločanje z ljudmi«, »throughput legitimacy« (Schmidt, 2010; Schmidt in Wood, 2019). V teh razsežnostih se lahko oblikuje resnično odprt, dialoški, refleksiven prostor, ki je v sozvočju in usmeritvami trajnostnega razvoja. Sposobnost družbene transformacije zadeva specifike družbenointegrativnega diskurza, kjer imajo pomembno vlogo različne prakse, povezane s participacijo državljanov v zadevah skupnosti, civilnodružbena in državljanska gibanja, od-nosi med različnimi vejami oblasti, tudi ustroj in raven deliberacije v odloče-valskih procesih na institucionalni in interpersonalni ravni. Vse to zaznamuje v konkretnih okoljih moč, angažma, domet in vpliv dediščinskih skupnosti v udejanjanju pravice do dediščine z vidika socialnega in ekološkega trajno-stnega razvoja. Bolj kot uspešni primeri, ki nakazujejo povezave med posame-znimi dediščinskimi aktivnostmi in cilji trajnostnega razvoja, je ključno, kako 110 Rosetti et al., (2022) ugotavljajo, da vprašanje participacije v odnosu do trajnostnega razvoja obravnavajo vsi temeljni mednarodni dokumenti s področja dediščinskih politik. Vendar pa njihova sistematična analiza sedmih dokumentov COE, ICOMOS, UNESCO, UN HA- BITAT III, ICOM iz različnih obdobij, opravljena na podlagi členov, ki zadevajo »pravice«, »gonilce« in »spodbujevalce«, kaže, da v dokumentih prevladujejo generične, interventne opredelitve participacije, sam proces odločanja pa eksplicitno obravnava le dokument UNESCA iz leta 2015. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 141 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 141 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 142 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja se mednarodne strategije trajnostnega razvoja in kulturne dediščine vpenjajo v obstoječi družbenointegrativni diskurz. Ta diskurz je vedno zaznamovan s specifičnimi, zgodovinsko in kulturno pogojenimi oblikami deliberacije, a tudi endemično s konflikti, ki zaznamujejo skupnost. Raziskave sicer nakazujejo zapleten odnos med demokratičnimi praksami in okoljskimi izzivi. Medtem ko zagovorniki »ekoavtoritarizma« (Shahar, 2015) menijo, da bi bilo treba demokracijo začasno suspendirati, da bi omogočili nujne in drastične ukrepe za uveljavitev ustrezne podnebne politike, takšne teze odpirajo vrsto vprašanj o moralnosti ali zaželenosti tega pristopa (Willis idr., 2022). Obenem raziskave Varieties of Democracy (V-Dem, 2021) kaže-jo, da avtoritarni režimi niso učinkovitejši pri varovanju okolja v primerjavi z demokratično stabilnejšimi sistemi. Tudi deliberativni demokrati menijo, da lahko izboljšanje kakovosti deliberacije prinese boljše rezultate pri odzivih na podnebne spremembe. Premišljeno in komunikativno delovanje bi moralo vsaj v teoriji spodbujati okoljevarstvene vrednote, saj takšno delovanje zagotavlja rezultate, ki so koristni za vse vpletene strani (Niemeyer, 2013, 433). Dryzek in Stevenson po drugi strani poudarjata, da bi morali več pozornosti kot de-liberativnim forumom o podnebnih vprašanjih, ki so trenutno v svetu bolj izpostavljeni, nameniti zgodovinskim specifikam okoljevarstvene deliberacije v posameznih družbah. Avtorja se v svojih analizah osredinjata na delibera-tivne sisteme, kjer imajo pomembno vlogo pretekle okoljevarstvene iniciative, civilnodružbena gibanja in tradicije negovanja zelenih vrednot ter okoljevar-stvena ozaveščenost. Poudarjata, da je pri tem ključnega pomena, kako vlogo in pomen ima deliberacija kot način razpravljanja o družbenih problemih in izzivih v konkretnih družbah na sistemski ravni (Dryzek in Stevenson, 2011; Stevenson in Dryzek, 2014). Analiza evropskih regulatornih okvirov Na sistemski ravni se lahko k razumevanju korelacij med deliberacijo in traj-nostnim razvojem na eni strani ter dediščinskimi praksami in kulturo na drugi politik na uveljavljene demokratične prakse v specifičnih okoljih. Izsledki naše 111 raziskave približamo le posredno, z analizo post festum vpliva mednarodnih regulatornih Pravica do dediščine kot spodbuda za trajnostni razvoj so v tem oziru 111 Raziskava, ki jo je vodila dr. Polona Tratnik, je objavljena na spletni strani Ministrstva RS za kulturo: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/FOTO/Predsedovanje-2021/Pravica-do- dediscine/Objave-splet/EN/Prezentacije/Polona-Tratnik-in-Marjan-Horvat_The-Right-to- Heritage-Survey-Tratnik-Horvat-New-University-Faculty-for-Slovene-and-International- Stu.pdf. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 142 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 142 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Šesto poglavje: Kultura, dediščina in trajnostni razvoj 143 zgovorni. Vprašalnik smo naslovili na koordinatorje zveze HEREIN (Euro-pean Cultural Heritage Information Network), zastopnike držav članic Sveta Evrope, ki se ukvarjajo z dediščinskimi politikami in vključitvijo dediščinskih konvencij Sveta Evrope v nacionalno varstveno zakonodajo. Med 17. junijem do 13. julijem 2021 smo prejeli 12 odgovorov naslednjih članic mreže: Švice, Finske, Švedske, Srbije, Hrvaške, Poljske, Flandrije (Belgija), Luksemburga, Norveške, Češke, Grčije in Slovenije. Poudariti je treba, da so do tedaj Švi-ca, Luksemburg, Finska, Norveška, Srbija, Hrvaška in Slovenija že ratificira-le Konvencijo Faro, Belgija in Poljska sta bili podpisnici, Češka, Švedska in Grčija pa v času raziskave konvencije še niso podpisale ali ratificirale.112 Naša raziskava je pokazala, da pristopanje k tej konvenciji ni nujno pogojeno z im-plementacijo participatornega pristopa v ohranjanju in izkoriščanju kulturne dediščine. Švedska je npr. implementirala mnoge prvine demokratizacije kul-turne dediščine v svoje nacionalne strategije, vendar zaradi nekaterih zadržkov konvencije ni podpisala.113 Naša raziskava je pokazala, da se evropske države v širokem spektru politik prilagajajo ciljem trajnostnega razvoja. Nekatere države oz. regije, kot sta Flandrija in Luksemburg, so začele celostno in zelo ciljno usmerjeno udejanja-ti CTR. Švica je sprejela ambiciozni program Baukultur (2020), ki spodbuja celostno prilagajanje družbe socialnemu in ekološkemu trajnostnemu razvoju. Poljska se je že leta 1997 zavezala k uresničevanju načel trajnostnega razvoja z omembo teh zavez v ustavi. Izstopajo nordijske države, Švedska, Norveška in Finska, ki se po kazalnikih udejanjanja CTR uvrščajo na vrh mednarodnih lestvic (Sachs idr., 2023). Pri vključevanju kulturne dediščine in opredeljevanju vloge dediščinskih sku-pnosti v nacionalne strategije izvajanja na osnovi Agende 2030 so pristopi različni. Luksemburg, Flandrija in Finska kulturne dediščine ne vključujejo neposredno v nacionalne strategije trajnostnega razvoja. Nasprotno pa so Če-ška, Slovenija in Hrvaška te vsebine vključile v poglavja nacionalnih strategij. Švedska nacionalna strategija se ne nanaša neposredno na kulturno dediščino ali dediščinske skupnosti, temveč se sklicuje na ustavo, ki že zajema ključna načela Agende 2030. 112 V decembru 2024 je status teh držav glede Konvencije Faro isti. 113 Poudariti je treba, da so tudi nekatere države, članice Sveta Evrope, imele zadržke pri ratifi- kaciji Konvencije Faro. Švedska je v obsežnem komentarju poudarila, da avtorji konvencije ponujajo svoj dediščinski diskurz kot evropski odgovor na izzive preoblikovanje družb v smeri trajnostnega razvoja, vseobsegajoč temelj, a hkrati premalo upoštevajoč moč in vlogo drugih – notranje- in zunanjepolitičnih ter ekonomskih – akterjev v teh procesih preobrazbe Evrope (Swedish National Heritage Board, 2014). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 143 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 143 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 144 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Večina držav, zajetih v naši analizi, do julija 2021 še ni sprejela nacionalnega strateškega dokumenta, ki bi opredeljeval vlogo kulturne dediščine pri ure-sničevanju CTR. Med njimi so bile le Češka, Luksemburg, Srbija, Poljska in belgijska regija Flandrija. Slednja je sprejela interni dokument o dediščini in trajnostnih vidikih. Švica je leta 2020 sprejela dokument, ki ureja to področje, medtem ko sta Švedska in Slovenija to storili leta 2019. Finska, Grčija in Norveška so sprejele več dokumentov, ki obravnavajo povezave med kulturno dediščino in CTR. Nekateri nacionalni strateški dokumenti vključujejo refe-rence na vlogo in pomen dediščinskih skupnosti, vendar ne nujno s skliceva-njem na Konvencijo Faro ali druge mednarodne listine o kulturnih pravicah. Švica je v dokumentu Message on the Promotion of Culture (2016–2020) opre-delila ključne poteze kulturne politike, ki vključujejo participacijo v kulturi, družbeno kohezijo, ustvarjalnost in inovacije. Flandrija, Finska, Švedska in Slovenija so se v svojih dokumentih zavezale k demokratičnemu vključevanju vseh deležnikov v ohranjanje kulturne dediščine. Po poljski zakonodaji ima-jo dediščinske skupnosti pravico sodelovati pri oblikovanju lokalnih zakonov, tudi na področju urejanja prostora. Večina držav še ni sprejela posebnih pravnih ali strateških dokumentov, ki bi v kontekstu sledenja ciljem trajnostnega razvoja dajali prednost kulturni de-diščini z opolnomočenjem dediščinskih skupnosti. Takšne dokumente so do julija 2021 sprejele Švedska, Finska, Norveška, Hrvaška in Slovenija. Skandi-navske države so v zadnjih letih sprejele več akcijskih načrtov, ki obravnavajo posledice podnebnih sprememb v povezavi s kulturno dediščino. Informatorji iz različnih držav poročajo o raznolikih ukrepih in načrtih za krepitev vloge dediščinskih skupnosti pri uresničevanju CTR. Švica je okrepila participacijo na ravni javnih politik kantonov in občin. V Srbiji dediščinski strokovnjaki sodelujejo z mnenji in amandmaji pri pripravi dokumentov, ki zadevajo de-diščinske politike. Na Hrvaškem je participacija v upravljavskih strukturah tudi na področju upravljanja kulturne dediščine določena z zakonodajo. Na Poljskem so oblasti po zakonu o revitalizaciji dolžne vključiti zainteresirano javnost. Na Finskem je participacija, prej omejena predvsem na nevladne or-ganizacije, zdaj razširjena na širši spekter državljanov, kar omogočajo spletne platforme za e-demokracijo Na Švedskem izvajajo pilotne projekte, ki obrav-navajo trajnostni turizem, spremenjeno vlogo muzejev in različne projekte v visokošolskem okolju. V Grčiji izvajajo mednarodne projekte za ozaveščanje mladih o pomenu kulturne dediščine. V Sloveniji nacionalni programi kultu-re vključujejo podporo razvoju medkulturnega okolja in participacije manj-šinskih skupin. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 144 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 144 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Šesto poglavje: Kultura, dediščina in trajnostni razvoj 145 Deliberativni odnos do preteklosti in novi politični registri Čeprav bi bilo treba za vsako državo, vključeno v raziskavo, podrobneje anali-zirati učinke teh strategij in morebitna neskladja med zakonsko urejenimi pra-vicami in njihovim udejanjanjem v praksi, raziskava razkriva nekaj pomemb-nih ugotovitev. Ena izmed ključnih je, da je večina evropskih držav pravico do varovanja in izkoriščanja kulturne dediščine integrirala v svoje pravne doku-mente. V večini držav se te pravne zaveze bodisi kot členi ustave, zakonodaje ali nacionalnih strategij neposredno nanašajo na dediščinske pravice, posredno pa vključujejo pravico do sodelovanja v kulturnem življenju, svobodo izražanja, svobodo združevanja in svobodo ustvarjanja. Čeprav te določbe v vseh državah vključujejo tudi prepoved kakršnekoli oblike diskriminacije, pa iz odgovorov informatorjev izhaja, da so v nekaterih državah, zlasti nordijske, kulturne pra-vice in dediščinske aktivnosti sistemsko povezali s politikami socialno trajno-stnega razvoja in demokratičnimi pravicami, ki zadevajo spodbujanje vključe-vanja vseh pripadnikov družbe, krepitev zaupanja in skupnostnega duha. Pri tem je treba znova poudariti, da se od nastanka Konvencije Faro pravice do kulturne dediščine tesno prepletajo z mednarodno regulativo, ki ureja področje človekovih pravic. V tej perspektivi je treba analizirati zahteve po dediščini znotraj širšega nabora pravic in demokratičnih praks. To pomeni tudi premislek o tem, kako lahko demokratična načela in institucije spodbujajo pravice z ustvarjanjem možnosti za participativne in deliberativne prakse. Prav tako je pomembno premisliti o izzivih, ki jih prinašajo demokratični pristopi k dediščini in pravicam, še po-sebej v kontekstih, kjer se z demokratičnimi procesi skušajo uskladiti različne zahteve po dediščini, ki po svojem statusu niso enakovredne ali medsebojno združljive (Lafrenz Samuels in Daehnke, 2023, 10). Vidno je, da so pri do-seganju ciljev trajnostnega razvoja bolj kot sama pravica do izkoriščanja kul-turne dediščine pomembne kreativnost, iniciativnost in samorefleksivnost v zamišljanju sedanjosti in prihodnosti. Zato ni naključje, da so na tem področju najuspešnejše tiste države, ki jim je v svojem družbenointegrativnem diskur-zu uspelo povezati socialne, ekonomske, okoljske in kulturne vidike z uve-ljavljanjem širšega spektra participatornih in deliberativnih praks. Izstopajo nordijske države, kjer je posvetovanje z državljani na različnih področjih zdaj že uveljavljena praksa. Ta premik od participatornih k deliberativnih praksam pojasnjuje informator iz Finske: »Še nedavno je sodelovanje državljanov pri ra-zvoju politik in ukrepov na področju podnebnih sprememb v veliki meri potekalo prek nevladnih organizacij. Danes proces reformiranja zakonov o podnebnih spre-membah vključuje obsežne javne obravnave, srečanja državljanov, spletne ankete Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 145 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 145 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 146 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja in seminarje, srečanja deležnikov.«114 Takšni celostni pristopi omogočajo, da de-diščinske skupnosti niso le pasivni, temveč aktivni odločevalci in oblikovalci trajnostnih strategij. Obenem je iz zgornje analize viden širši spekter dediščinskega diskurza v Evro-pi. Ta razpon sega od dediščinskih politik, ki v razmerju do skupnosti – lokal-ne, nacionalne, ali evropske – vključujejo bodisi recidive doktrin gradnje nacije 19. stoletja (Jezernik, 2010) bodisi uveljavljajo t. i. postdediščinsko paradigmo, ki jo zaznamuje odprto, dinamično, pluralistično ali kozmopolitsko razumeva-nje identitete (Vidmar Horvat, 2014b). Zato je pomembno razumeti, kako je v konkretnih družbah opredeljeno ljudstvo, na katerega se sklicuje prevladujoč dediščinski diskurz. Lafrenz Samuels in Daehnke (2023, 8) opozarjata, da se lahko »uporaba dediščine v službi ‚ljudstva‘ usmeri v več smeri – bodisi k populi-stičnemu destiliranju neposredne moči večine bodisi k liberalnodemokratični skrbi za pravičen dostop in pluralno vključenost z namenom varovanja pravic manjšin«. V razmisleku o novem odnosu do preteklosti, ki ga evocira populizem, avtorja navajata odlomek o »restavrativni nostalgiji« iz knjige The Future of Nostalgia Anne Applebaum. Ta poudarja, da pri restavrativnih nostalgikih ne gre le za gledanje starih fotografij in sestavljanje družinskih dreves. »So mitotvorci in ar-hitekti, graditelji spomenikov in ustanovitelji nacionalnih političnih projektov … Mnogi med njimi ne prepoznajo lastnih fikcij o preteklosti kot tistega, kar v resnici so – fikcije. Želijo si ‚karikaturno‘ različico zgodovine, in kar je še pomembnejše, želijo živeti v tej zgodovini, takoj zdaj. Nočejo igrati vlog iz preteklosti, ker bi jih to zabavalo; želijo delovati, kot si mislijo, da so delovali njihovi predniki – brez vsakršne ironije.« (Applebaum v: Lafrenz Samuels in Daehnke, 2023, 19.) Z nastopom družbenih omrežij je postal spekter komemoriranja preteklosti, katerega pomemben del je »restavrativna nostalgija«, izrazito kompleksen. Vidno je, da so v fokusu sodobnega ključniškega (hashtag) spominskega ak-tivizma tisti dogodki iz preteklosti, na podlagi katerih je mogoče izzvati eta-blirani družbenopolitični konsenz, kar lahko vključuje priklicevanje zgodo-vinsko problematične ideologije (Richardson-Little idr., 2022) ali pa na drugi strani krivic, ki so bile v preteklosti storjene specifičnim družbenim skupinam (Dobrin, 2020; Fridman, 2022; Ruiz, 2024). Kathryn Lafrenz Samuels (2019) ugotavlja, da slednje lahko prispeva k preobrazbi družbenointegrativnega dis-kurza. Avtorica svojo tezo podkrepi z analizo tragičnih dogodkov v ameriškem mestu Charlottesville avgusta 2017. Takrat je na protestih, ki so jih organizi-rali pripadniki neonacističnih skupin, umrlo dekle, več kot 30 ljudi pa je bilo ranjenih. Povod za proteste desničarskih skrajnežev je bila odločitev mestnih 114 Odgovor finskega informatorja hrani v arhivu avtor tega poglavja. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 146 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 146 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Šesto poglavje: Kultura, dediščina in trajnostni razvoj 147 oblasti o odstranitvi spomenika Robertu E. Leeju, generalu, ki se je na strani konfederacijskih sil proslavil v ameriški državljanski vojni. Odločitev mestnih oblasti je sledila pobudam in peticijam različnih skupin meščanov, ki so v ge-neralu Leeju videli simbol »sovraštva« in »subliminalno sporočilo rasizma«. Med majem in avgustom 2017 so potekali protesti skrajno desnih skupin, ki so nasprotovali odločitvi mestnih oblasti, 12. avgusta pa so se njihovi pripa-dniki spopadli s protestniki, ki so zagovarjali umik spomenika. Po tragičnih dogodkih se je začela obsežna razprava o tem, kaj tip kulturne dediščine, ki ga pooseblja kip generalu Leeju, predstavlja in kako ga evalvirati z vidika da-našnjih reprezentacij preteklosti. Po Lafrenz Samuels (2019) odziv javnosti v primeru Charlottesvilla jasno kaže, kako lahko javna deliberacija o kulturni dediščin prispeva k družbenim spremembam. »Ko kulturna dediščina postane del javne razprave, ponudi prizmo, ki omogoči prelom s preteklimi pomeni«, saj vprašuje, »kateri vidiki zgodovine so uporabni in vredni ohranjanja ter kateri so produkt svojega časa in zato več ne ‚ustrezajo‘ sodobnim razmislekom« (Lafrenz Samuels, 2019, 131). Ta proces lahko vključuje tudi razbremenitev spon na ekskluzivistično, ili-beralno, totalitarno dediščino vezanih tradicij, kakršne zagovarjajo historični revizionisti, kar pogojuje oblikovanje novih progresivnih političnih registrov. Vendar ti procesi – za zdaj – še ne vključujejo nove paradigme v spreminjanju narativov, ki bi prispevala k preoblikovanju družbenopolitičnega diskurza z vidika socialno in okoljsko trajnostnega razvoja. Uspešni primeri kažejo, da je treba k procesom družbene transformacije, ki jo terja trajnostnost, pristopiti celostno, z integriranjem širšega spektra socialnih, političnih in okoljskih pri-lagoditev. Ker so izhodišča in družbene tenzije, tudi tiste, ki izhajajo iz kon-fliktnih pogledov na zgodovino, v vsaki državi različna, seveda ni enotne ali celo prenosljive formule za usklajevanje politik s področja kulturne dediščine in trajnostnim razvojem. Sklepne misli V tem poglavju, ki sem ga uvodoma utemeljil z navedbo politologinje Marit Hammond o vlogi kulture in deliberacije kot spodbujevalki novih političnih registrov, sem skušal sugerirati nekaj strukturnih sestavin, ki so potrebne za trajnostno družbeno transformacijo. Prvič, sledeč Konvenciji Faro, takšen pro-ces zahteva specifičen zasuk pogleda iz preteklosti v prihodnost. To vključuje kalibracijo legitimnostnih in utemeljitvenih narativov družbenointegrativne-ga diskurza z vidika pluralnega in odprtega pogleda na tradicijo in kulturno Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 147 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 147 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 148 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja dediščino, na način, kjer postane njuna družbenokonstitutivna vloga neesen-cializirana, konflikti, ki izhajajo iz nje, pa premeščeni v polje kolektivnih iz-kušenj. Drugič, predpogoj za udejanjanje takšne transformacije so specifične prakse deliberacije, oprte na načela inkluzivnosti, medsebojnega spoštovanja, racionalne argumentacije in zavez k udejanjanju javnega/skupnega dobrega. Tretjič, uvajanje teh načel v dediščinskem diskurzu in praksah je pomemb-no, a na sistemski ravni nezadostno, saj mora celostni proces vključevati tudi identifikacijo endemičnih konfliktov znotraj družbenointegrativnega ustroja ter agonističen in deliberativen pristop k njihovi obravnavi. Četrtič, argumen-tiral sem, da je sprejetje mednarodnih dokumentov s področja dediščinske re-gulative pomembno, vendar je za trajnostni razvoj in družbeno odpornost še pomembnejše analizirati, kako uspešno in koliko se nove paradigme, domače ali tuje, vpnejo v predobstoječo konfiguracijo družbenointegrativnega diskur-za. V tem oziru tradicije participacije in deliberacije, tudi civilnega angažmaja, specifike vgrajenih oblik komunikacije in refleksije, pa tudi raven politične kulture v dobršni meri določajo zmožnost transformativnosti političnih re-gistrov. Petič, bolj kot na poskuse metričnega zajetja in evalvacije vpliva de-diščinskih aktivnosti in kulture na trajnostni razvoj je treba biti pozoren na specifične prakse participacije in deliberacije, ki zaznamujejo družbo, ter na ovire, ki omejujejo (samo)refleksijo. Bolj kot vpenjanje kulture in aktivnosti s področja kulturne dediščine v realizaci-jo posameznega CTR, kar vedno reducira aktivnosti in ustvarjalnost na funkcijo, je za prilagajanje družb trajnostnemu razvoju pomembno ohraniti neintencio-nalnost kulturnih in dediščinskih praks. Z vidika zmožnosti družbene preobraz-be lahko celo zapišem, da kazalci demokratičnosti, zlasti kakovost deliberacije, povedo več o zmožnosti trajnostne preobrazbe kot pa (drugi) kazalci CTR, ki te spremembe merijo le v njihovi parcialnosti. V tem oziru Tarča 16,7 (CTR 16), ki poziva k »zagotavljanju odzivnega, inkluzivnega, participatornega in repre-zentativnega odločanja na vseh ravneh«,115 že utemeljuje predpogoje za pozitivno učinkovanje kulture in dediščinskih praks na trajnostni razvoj. Na tej podlagi bi bilo mogoče izoblikovati bolj integrativne kazalnike, kjer bi poleg izmerljivih rezultatov, kot jih beležijo indikatorji CTR, zajeli tudi nemerljive dejavnike, ki zadevajo vpliv kulture in spremenjenega odnosa do preteklosti na transformacije vrednot, norm in družbenih vezi. 115 Gre za moj prevod navedene tarče 16.7 na osnovi formulacije v angleščini. V mojem prevodu so izpostavljeni termini inkluzivnost, participacija in reprezentacija, ki jih slovenski prevod posreduje opisno. Ta se glasi: »16.7 Poskrbeti za odzivno in odprto odločanje vseh ljudi prek njihovih predstavnikov na vseh ravneh.« Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 148 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 148 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 149 Sedmo poglavje Spletna deliberacija in javna sfera v 21. stoletju: družbeni izzivi in raziskovalne priložnosti V 21. stoletju se soočamo z različnimi, tudi nasprotujočimi se pojavi, ki se stikajo v širšem spektru vprašanj, povezanimi s transformacijami javne sfere in spremembami v deliberaciji. Po eni strani raziskave izpostavljajo obsežen vpliv družbenih omrežij (Stewart in Hartmann, 2020; Habermas, 2023) na javno sfero. Drug spekter raziskav nakazuje, da je prav povečanje kakovosti deliberacije tako v klasični kot tudi spletni javni sferi ključni mehanizem za izboljšanje politične kulture (Gora in de Wilde, 2020; Suteu, 2019) in zdra-vilo za političnoideološko polarizacijo (Esterling idr., 2015; Sunstein, 2017). »Deliberacija lahko premaga polarizacijo. Odmevne komore, prostori komunikacije, ki krepijo kulturno kognicijo, utrjujejo identitete in polarizacijo, ne delujejo znotraj deliberativnih okoliščin, tudi ne v primerih skupin somišljenikov. V takšnih okoli-ščinah postane skupina manj skrajna v svojih stališčih, medtem ko v odsotnosti de-liberativnih razmer člani postanejo skrajnejši.« (Dryzek idr., 2019, 1143) Čeprav nekatere druge raziskave kažejo bolj ambivalentne učinke deliberacije, saj lah-ko tako zasnovane razprave še okrepijo poprejšnja stališča in s tem polarizacijo (Caluwaerts idr., 2023; Sunstein, 2002), večina raziskovalcev vseeno poudarja blagodejne učinke deliberacije na javno razpravo in politično kulturo. Vključu-joča, spoštljiva, na argumentih temelječa razprava, usmerjena v iskanje rešitev za skupno dobro, ostaja ključnega pomena za spreminjanje političnih registrov v kontekstu trajnostnega razvoja (Hammond, 2019) in oblikovanje ustreznih odgovorov na sodobne krize demokracije (Bächtiger in Dryzek, 2024). V tem Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 149 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 149 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 150 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja okviru novejše študije analizirajo potenciale, a tudi pasti v uporabi umetne inteligence pri povišanju kakovosti deliberacije (Landemore, 2022). Ključni namen tega poglavja je s teh perspektiv analizirati spremembe v pra-ksah deliberacije in izpostaviti priložnosti, ki jih na tem področju ponujajo nova tehnološka orodja. Poglavje je členjeno na dva dela. V prvem delu ana-liziram vpliv sodobnih komunikacijskih tehnologij, zlasti družbenih omre-žij, na spremembe deliberacije v klasični in spletni sferi. Nato se posvetim priložnostim uporabe novih tehnologij za povečevanje kakovosti deliberacije na spletu in možnostim za raziskovanje vgrajenih oblik deliberacije v prizmi transhistorične deliberacije. Ključno vprašanje ostaja odprto. Bodo sčasoma novi personalizirani mediji in napredne oblike umetne inteligence, opremljeni z ustreznimi varovalkami, okrepili kritično zavest, izboljšali kakovost delibera-cije in oblikovali nove platforme za kakovostno razpravo o današnjih tveganjih in prihodnjih izzivih ali pa bodo prispevali k razgraditvi solidarnostnega vezi-va sodobnih družb in pospešili razpad ter fragmentacijo javnosti? Družbena omrežja in nova transformacija javne sfere Povedno je, da so nekateri teoretiki ob pojavitvi družbenih omrežij ta slavili kot revolucionarni medij, ki bi s svojimi horizontalni tipi komunikacije lahko okrepil participativno in deliberativno demokracijo. Manuel Castells je deni-mo zapisal, da internet »novim družbenim gibanjem ponuja ključno platformo za razpravo, sredstvo vpliva na misli in nenazadnje služi kot njihovo najmočnejše politično orodje« (Castells, 2007, 249). Christian Fuchs (2014) se je skliceval na mnenje Yochaja Benklerja, da sodobne omrežne javne sfere omogočajo učinkovito komuniciranje v javni sferi, pri čemer bralce in poslušalce spremi-njajo v udeležence v pogovoru. Po njegovem omrežje omogoča državljanom spremembo njihovega odnosa do javne sfere. Niso nujno potrošniki in pasivni opazovalci. Lahko so akterji in subjekti (Benkler, 2006, 213). Jean Burgess in Joshua Green (2009, 77) sta menila, da je YouTube kulturna javna sfera, saj omogoča srečevanja skupnosti s kulturnimi ozadji in razvoj političnega ‚poslu-šanja‘ onkraj etabliranih miselnih sistemov in identitet. Tudi teoretik javne sfere Slavko Splichal (2012) je menil, da je internet po-večal možnosti za participatorno komunikacijo. Okrepil je tako horizontalno (e-pošta, klepetalnice) kot tudi vertikalno/hierarhično komunikacijo (prek Twitterja in Facebooka) v skupinah. Do neke mere je po njegovem mnenju internet izzval dinamiko tradicionalne množične komunikacije, ki ji dominira instrumentalna moč medijev, saj lahko uporabniki na internetu sami izbirajo Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 150 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 150 18. 03. 2025 09:31:10 18. 03. 2025 09:31:10 Sedmo poglavje: Spletna deliberacija in javna sfera v 21. stoletju 151 vsebine in javne teme. Razširil je tudi možnosti za transformacijo mnenja po-sameznika v javno mnenje ter prek družbenih omrežij in blogov povečal mo-žnosti za vključevanje posameznika v javni diskurz. Ponudil je tudi možnosti za transnacionalizacijo družbenih gibanj, opolnomočil skupnosti in ustvaril nove in posebne »spletne javne sfere«. Poleg tega je internet v primerjavi s tradicionalnimi mediji, ki vsebujejo tudi antidemokratične tendence (pobla-govljenje, koncentracija lastništva, skrite oblike cenzure), bolj inkluziven, manj dovzeten za cenzuro in manj odvisen od političnih ter tržnih sil. Ena izmed ključnih prednosti je tudi na ravni recipročnosti komunikacije in enakosti ude-ležencev v njej, kar predstavlja enega izmed temeljev za kakovostno delibera-cijo (Splichal, 2012, 106–109). A hkrati je Splichal že tedaj opozarjal, da je internet sicer ustvaril veliko omre-žnih »skupnosti« tako na lokalni (nacionalni) kot tudi na globalni ravni, ki temeljijo na skupnih interesih in vsebujejo nekolikšno mero solidarnosti med udeleženci, toda to ne utrjuje demokracije, saj so te skupnosti še vedno bolj ali manj definirane na rasnih, spolnih, starostnih, ideoloških ali religioznih identitetah in interesih ter le redko presežejo partikularizme skupine. Velike skupnosti, ki imajo več kot milijardo članov, obenem stimulirajo fragmentira-ne partikularizme ohlapno strukturiranih in krhkih skupnosti, ki ne omogo-čajo družbene konkretnosti in neposrednosti, kar je pogoj za demokratično udeleženost v sprejemanju odločitev (Splichal, 2012, 110–111). Po njegovem mnenju civilnodružbenih gibanj, ki so se povezala na spletu, internet v resni-ci ni opolnomočil, saj milijoni spletnih strani, blogov, forumov in družbenih omrežij niso vodili k oblikovanju »inter- ali transnacionalnega javnega mnenja ali k javni sferi, ampak k fragmentaciji velikih, a politično fokusiranih množičnih občestev v veliko množico izoliranih javnosti« (Splichal, 2012, 111). Kljub temu avtor poudari, da »internet ostaja veličasten komunikacijski aparat, ki potencialno lahko omogoči refleksivno rezoniranje udeležencev – ti se lahko odcepijo od subjek-tivnih osebnih pogojev svojih sodb in jih reflektirajo s stališča univerzalnosti, kot je sugeriral Kant pred dvema stoletjema« (Splichal, 2012, 113). V teh razmislekih je treba opozoriti, da se je proces transformacije nacionalnih javnih sfer pričel že pred nastopom družbenih omrežij. Sprožili so ga procesi globalizacije. Po Nancy Fraser (2006) to terja »dekonstrukcijo« Habermasove teorije javnosti z vidika šestih vestfalskih predpostavk na katerih ta temelji: vestfalski državni aparat, ki je izvajal suvereno premoč nad zamejenim oze-mljem; na nekem teritoriju pravno konstituirana ekonomija; državljani, ki so osredotočeni na vestfalsko ekonomijo; nacionalni jezik kot medij komunici-ranja javne sfere; vestfalska literatura za reprodukcijo namišljene skupnosti in vestfalska komunikacijska infrastruktura, se pravi tisk, radio in televizija. Vse Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 151 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 151 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 152 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja te dimenzije, trdi avtorica, je treba misliti znotraj nove paradigme globaliza-cije. V času globalizacije, opozarja Fraserjeva, so nacionalne države doživele erozijo suverenosti, številne njene funkcije pa so bile dodeljene globalnim, re-gionalnim, lokalnim ali podnacionalnim zastopnikom. Ker smo priča večni-vojski suverenosti, nacionalna država ne more biti edini okvir, v katerem pote-ka komuniciranje javne sfere. Zato je po njenem vsaka od šestih predpostavk vestfalske javne sfere danes, v obdobju globalizacije in globalne komunikacije, problematična. Avtorica zahteva nov premislek, saj ne morejo »niti transnacio-nalna družbena gibanja, njihov obstoj zahteva namreč obstoj institucionaliziranih sil, niti transnacionalne javne sfere prevzeti emancipatorne funkcije demokra-tizacije, kar je smisel teorije javne sfere« (Fraser, 2006, 283–284). V perspektivi razpiranja komunikacije v prostore transnacionalnega in s po-sebnim poudarkom na vsebinah evropske javne sfere sta tudi Beck in Gran-de (2007) razmišljala o teoretičnem potencialu oblikovanja »kozmopolitske Evrope«. Njuno izhodišče je bila teorija refleksivne modernizacije. Ta teorija vsebuje tri komplekse: teorem družbe tveganja, teorem vsiljene individuali-zacije in teorem multidimenzionalne globalizacije. Avtorja trdita, da se v teh procesih nadgrajuje binarnost »prvi ali drugi/ali«, ki je bila značilna za prvo moderno, z vključujočo binarnostjo »oboje/in«, ki erodira moč evropskih na-cionalizmov in vzpostavlja kozmopolitsko Evropo. Pomembna je njuna po-vezava med prvim in tretjim teoremom refleksivne modernizacije Evrope, saj po eni strani opozarjata, da globalizacija trgov, tehnologij, varnostnih tveganj, okoljskih problemov in kulturnega pripadanja načenja temelje sodobne nacio-nalne države (Beck in Grande, 2007, 32), kar nato povežeta z družbo tveganja in zasnovo evropske javne sfere. Po njunem je namreč evropsko javno sfero in civilno družbo mogoče razumeti kot odgovor na svetovno družbo tveganja, saj problemi »ljudi zbudijo iz njihove apatije in egoizma ter ustvarijo skupnostne in socialne dimenzije transnacionalnih, postnacionalnih javnih prostorov za akcijo … Resnično, percepcija nevarnosti ima stranski učinek – oblikuje javno sfero« (Beck in Grande, 2007, 209). V tem smislu prepoznana tveganja silijo ljudi v »obli-kovanje mostov komunikacije, kjer prej niso obstajali, med zaprtimi arenami in sektorskimi subpolitikami, prek sistemskih in jezikovnih ovir in konfliktov mnenj, interesov, razredov, nacij in veroizpovedi« (Beck in Grande, 2007, 210). V ta-kšnih razmerjih bi EU lahko utrdila svoje temelje in izbrusila svoj politični profil ter postala »skozi svojo samokritiko zagovornica globalne javne renesanse modernosti,« saj so »globalne grožnje ostanek napak celotnega obdobja prve moderne (Beck in Grande, 2007, 211–212). Na ozadju teh in podobnih teorij, ki so nastajale v prvem desetletju novega tisočletja s posebnim fokusom na razvojne možnosti EU, je Ingrid Volkmer Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 152 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 152 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 Sedmo poglavje: Spletna deliberacija in javna sfera v 21. stoletju 153 (2014) razmišljala o potencialih, ki jih vsebuje spletna komunikacija. V svoji raziskavi se je posvetila razmisleku o možnih emancipatornih vidikih v razvoju globalne komunikacije, v kateri »globalno, nacionalno in celo lokalno niso več loče-ne sfere, ampak se stapljajo v kontekst sfer komunikacije prek različnih subjektivnih mikroomrežij«, kjer posamezniki sami krojijo svoj svet komuniciranja in prido-bivanja informacij, kar »spreminja naše dojemanje in prakse angažmaja v ‚javnih sferah‘« (Volkmer, 2014, 3). Njen pomembni poudarek je, da je treba dopolniti Habermasove teze o javni sferi z dveh vidikov. Z vidika globalnega komuni-ciranja je treba premisliti o vlogi alternativnih historiografij drugih svetovnih političnih kultur, saj povsod ni mogoče opredeliti javne sfere na razmerju med zasebnim in javnim, kot to velja v evropski politični kulturi. Hkrati pa je treba premisliti razmerje med nacionalnim in globalnim, saj se vzpostavljajo nove geografije horizontov javnosti, ki niso več vezani na demokratično nacionalno državo, pa tudi ne na samo družbo, saj smo priča premiku na subjekt, ki sam odloča in izbira angažma v globalno soodvisni javni razpravi v izbrani omrežni formaciji, kar ima posledice za deliberacijo in legitimnost sprejetih odločitev (Volkmer, 2014, 7). To vpliva tudi na nacionalno in globalno politično kulturo in participacijo, saj javna komunikacija, ki ni več lokalna ali nacionalna, oblikuje »reflektivno komu-nikacijo, ki se razgrinja v globalni reflektivni soodvisnosti. Reflektivna soodvisnost je povezana s horizontalnimi sferami, kjer ključna torišča ‚komunikativne akcije‘, ‚legitimnosti‘, ‚verifikacije‘, ‚angažmaja‘ niso več utelešena v diskurzih skupnosti ali nacije, ampak so razpršena prek različnih diskurzivnih krajev znotraj globalizira-nih komunikacijskih horizontov.« (Volkmer, 2014, 8.) Obenem se v spletni glo-balni komunikaciji, katere del so tudi subjektivna omrežja, na novo pretresajo dialektike med »zasebnim« in »javnim«, »močnim« in »šibkim«, »razpršenim« in »glavnotočnim«, med »spletnimi« in »nèspletnimi« javnostmi, vendar so po mnenju avtorice ti koncepti rezultat metodološkega nacionalizma. Avtorica, da bi lahko mislila vse spremembe, ki so nastale z globalizacijo in informacijskimi tehnologijami v globalni komunikaciji, uvede nov koncept: dialektično razlikovanje med »omrežji središčnosti« (network of centrality), ki jih po njej zaznamuje nadzor nad javnimi diskurzi, in »središčnostjo omrežij« (centrality of networks), ki je zanjo sfera angažmaja. Primer prvega so po nje-nem denimo klasični nacionalnimi mediji ali z nacionalnimi mediji povezan Wikileaks, primer drugega pa družbena omrežja. Refleksivna modernizacija na ravni globalne komunikacije – to je njena ključna poanta – torej ni (le) proces refleksivne apropriacije globalne modernosti, ki je zajela tudi nacionalno javno sfero, kakor trdita Beck in Giddens, ampak ima globalna komunikacija svojo logiko, ki temelji na subjektivnih sferah, ki so prepletene z javno in politično Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 153 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 153 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 154 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja komunikacijo, kar ni posledica (druge) moderne, ampak naprednih omrežnih komunikacij (Volkmer, 2014, 18), ki prek »prostorov tokov« enakovredno in enakopravno zajema vse regije sveta. Ti novi hibridi med javnim in zasebnim seveda »ne implicirajo zatona politike in kolapsa demokracije, ampak kažejo na širjenje multiplih ‚mobilnih‘ prostorov potencialne demokratizacije, če bo kdo znal ta »surovi material« usmeriti v pravo smer (Volkmer, 2014, 18–20). Nove pro-store avtorica imenuje javna zborovanja (assemblages), ki sama po sebi izzivajo na vestfalskem redu utemeljene nacionalne države, hkrati pa »osi transnacio-nalne ‚prostorske‘ javne komunikacije niso več situirane v naciji, ampak v ‚svetu življenja›« (163), ki »obsega svet neodvisne ‚javne‘ refleksije, ki jo omogočajo in vzdržujejo subjektivno izbrana ‚refleksivna‘ omrežja«. Vprašanje je, kako poteka transnacionalna deliberacija na tej omrežjih in ali zadošča maksimam, ki jih je za delujočo javno sfero postavil Habermas. Habermas je namreč določil šest pogojev za vzpostavitev pravega deliberativ-nega diskurza. Prvi zadeva »enakost« in zahtevo, da nihče ni izključen oz. da ima »enake« možnosti sodelovanja v razpravi. Drugi zadeva »resnicoljubnost«, kar pomeni, da udeleženci »mislijo, kar rečejo«. Tretji poudarja, da mora biti ko-munikacija »svobodna pred zunanjimi in notranjimi omejitvami«. Četrti pogoj zadeva »javni značaj tega diskurza«, peti pa »enake komunikacijske pravice« za vse udeležence, saj lahko le tisti predlogi, ki »so v pravem razmerju med interesi in orientacijami vseh, vplivajo na izid diskurza«. Šesti pogoj zadeva konsenz, ki nastane v recipročnosti stališč vseh udeležencev«. Seveda pa morajo biti v razpravo vključeni tisti državljani, ki predstavljajo svoje družbene interese in hočejo vplivati na oblikovanje javnega mnenja (Volkmer, 2014, 166). Avtorica piše, da takšen koncept »idealne razprave« lahko deluje na nacionalni ravni, teoretiki globalne in omrežne komunikacije pa še niso izdelali alterna-tivnega modela, s katerim bi lahko zajeli naravo deliberacije na transnacionalni ravni. Vsekakor pa po njeni sodbi transnacionalne javnosti niso več zavezane moralnim vrednotam, »skupnemu dobremu«, zagotavljanju konsenza, prav tako pa ne poznajo več hierarhičnega procesa med (enakimi) državljani in (nacionalnimi) institucijami. Volkmerjeva piše, da gre v bistvu za »dehierarhi-čen proces, ki denimo skozi interaktivne družbene medije nagovarja različne ‚dr-žavljane‘ (ne samo iz ene nacije), nagovarja tudi različna institucionalna vozlišča znotraj prostorskih omrežnih struktur« (Volkmer, 2014, 167), pri čemer lahko državljani vplivajo na »medije« in vladne institucije z neposredno demokracijo in diskurzom e-vladanja. »To kaže, da ‚deliberativni diskurz‘ zavzema nove prakse in ni več usmerjen h kon-senzu, ampak gre bolj za ‚dialoški‘ prostor«, ki »lahko vpliva na institucije in ‚javno Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 154 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 154 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 Sedmo poglavje: Spletna deliberacija in javna sfera v 21. stoletju 155 mnenje‘ tudi mimo etablirane medijske sfere«, pri čemer potemtakem ne gre za zagotavljanje in iskanje konsenza, ampak za refleksiven proces s posledico »repozicioniranja percepcije državljanskega ‚jaza‘ znotraj transnacionalne sfere« (Volkmer, 2014, 168–169). V takšnih razmerjih je treba razširiti normativni Habermasov diskurz deliberativnega diskurza, usmerjenega h konsenzu z bolj vključujočo javno sfero, ki upošteva naravo sodobnih komunikacij, zasnovanih na subjektivnosti. Volkmerjeva se zaveda, da so to kompleksni, a po njenem na dolgi rok pozitivni procesi, saj naj bi se prek teh novih mehanizmov delibera-cije, ki temelji na dialoškosti per se in ne na konsenzu, »pretočilo« več sestavin iz sveta življenja v sistem. »Svet življenja vznika kot center ne samo ‚omrežne‘ komunikacije ‚kot take‘, ampak tudi znotraj diskurzivnih mrež izbire« (Volkmer, 2014, 175). Ključno vlogo v teh procesih pa naj bi imel refleksivni »jaz«, ki se vse bolj zaveda zakonitosti, po katerih deluje sodobni svet, in se skuša tudi odzvati. Ko takšni »jazi« vstopajo v dialog, se vzpostavlja neposredna komuni-kacija, mimo »razpršenih bralcev, poslušalcev, ki jih povezujejo javni mediji«, sam »svet življenja pa konstituira ‚vozlišče‘ takšnega dialoškega omrežja« (Volkmer, 2014, 176). Kljub teoretičnim potencialom v razvoju spletne komunikacije in deliberacije pa je Christian Fuchs opozarjal, da je (pre)optimističnim tezam o internetu kot orodju nove demokratizacije, ki bi temeljila na horizontalnosti, skupna »filozofsko idealistična interpretacija ali revizija Habermasovega koncepta javne sfere« (Fuchs, 2014, 57). Osredotočajo se na politične in kulturne interpre-tacije, zanemarjajo pa materialnost in politično ekonomijo javne sfere, kar je nalnemu konceptu javne sfere, ki upošteva politično ekonomijo v analizi javne 116 sfere in h konceptu »kolonizacije sveta življenja«, poudarjal Habermas. Fuchs je zato pozval k vrnitvi k Habermasovemu origi- a z opozorilom, da pro- cesi kolonizacije in fevdalizacije »sveta življenja« niso enosmerni, saj vsebu-jejo tudi možnost obratnega procesa – procesa dekolonizacije, poživljenjenja, poudarjanja skupnosti, kar pomeni, da lahko komunikativna akcija nadomesti sistemsko logiko denarja in moči in oblikuje prostor za participatorno demo-kracijo in sodelovanje. Po Fuchsovem mnenju javna sfera vznika tam, kjer se ljudje bojujejo za boljšo družbo, njihov boj je proces oblikovanja javnosti, ki ustvarja prostore upora v javnosti. Po njegovem je javna sfera hkrati proces in 116 Po Habermasu »teza o notranji kolonizaciji poudarja, da podsistemi ekonomije in države po- stajajo vse kompleksnejši zaradi razvoja kapitalizma in vse globlje penetrirajo v simbolično reprodukcijo sveta življenja« (Habermas, 1987, 367). Pri tem »sistemska kolonizacija sveta življenja … potiska moralno-praktične elemente iz sfere zasebnega in političnih javnih sfer življenja« (Habermas, 1987, 235), »imperativi avtonomnih podsistemov vstopajo v svet živl- jenja od zunaj – tako kot so vstopali kolonialni gospodarji v plemenske družbe – in mu vsiljujejo proces asimilacije.« (Habermas, 1987, 355) Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 155 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 155 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 156 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja prostor. Družbene organizacije se preoblikujejo v javno sfero, ko ljudje deluje-jo politično v imenu skupnega cilja, kar spodbuja participatorno demokracijo namesto ekonomske in državne moči, in pri tem uporabljajo organizacije na osnovni ravni (grassroots), da bi z njimi ustvarili politično strategijo. Avtor te procese ponazori z oblikovanjem javnih sfer v državah, ki so doživele »arabsko pomlad« med letoma 2010 in 2012. Po njem je tem gibanjem in javnim sferam skupno zavzemanje za participatorno demokracijo, ki je temelj javne sfere. »Neonacisti ne oblikujejo javne sfere, saj so njihova organizacijska struktura in cilji avtoritarni, kar je v nasprotju s participatorno demokracijo.« (Fuchs, 2014, 65.) V tem kontekstu Fuchs zastavi pomembno vprašanje, ali družbena omrežja kot virtualne skupnosti resnično artikulirajo »svet življenja« in so v tem smi-slu bodočih javnih sfer. Po njegovem mnenju je treba razmerja v sodobnih spletnih medijih mogoče najustrezneje zajeti z Baumanovo sintagmo »tekoče moderne«. Po tem konceptu se klasične meje, ki so veljale v moderni – denimo razmerje med prostim in delovnim časom, med potrošnjo in produkcijo, med zasebnim in javnim življenjem –, brišejo. Toda Fuchs poudari, da izvor »tekoče moderne« nima veliko opraviti s »tekočim življenjem«, »tekočim svetom« in »tekočo moderno« kot sociološkimi fenomeni per se. Meni, da gre v ozadju za posledice poblagovljenja, financializacije, informatizacije, globalizacije in indi-vidualizacije, kolonizacije sveta življenja, kamor uvršča še vse večjo mobilnost in transnacionalne tokove delavcev, ljudi, kapitala, informacij, financ, dobrin, neoliberalne politike, ki deregulirajo zaposlitev in relativno znižujejo plače, vse bolj fleksibilni način proizvodnje in nenehno željo po znižanju produkcijskih in trgovskih stroškov, da bi povečali profite. Fuchs poudarja, da »utekočinjenje« meja sicer ni samo po sebi slabo ali do-bro, toda v sedanjem »neoliberalnem ustroju logike zasebnih profitov in moči države proces zabrisovanja meja poteka tako, da razmerja javno-zasebno kolo-nizira sistem ekonomije (poblagovljenje) in države (birokratizacija)«. Avtor to svojo trditev podkrepi z analizo družbenega omrežja Facebook, kjer poteka proces integracije družbenih vlog. Uporabniki nastopajo v različnih vlogah: zasebnih (prijatelj, partner, sorodnik, oče, mati, otrok itd.), skupnostnih (v smislu sociokulturnih skupnosti), javnih (denimo kot aktivist ali borec za drugačen svet), sistemskih (v politiki: volivec, državljan, politik, birokrat itd.) in kot ekonomski subjekt (delavec, menedžer, lastnik, potrošnik itd.). Na so-cialnih omrežjih se vse te vloge uporabnika »utekočinjajo«, hkrati se brišejo meje med zasebnim in javnim, na katerih je temeljil (Habermasov) koncept javnosti. Zaradi tega procesa družbena omrežja razpršijo uporabnika v polje, kjer na področju ekonomije, politike in civilne družbe potekajo antagoni-stični boji med uporabnikovo željo po družbenih spremembah in pritiski Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 156 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 156 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 Sedmo poglavje: Spletna deliberacija in javna sfera v 21. stoletju 157 sistema, ki ga skušajo onemogočiti, pri čemer s ciljnimi oglasi pravzaprav poblagovijo podatke iz profila uporabnika. Po Fuchsu torej lahko govorimo o tem, da imajo družbeni mediji potencial, da postanejo javna sfera in komunikativna akcija sveta življenja v Haber-masovem smislu. Toda ta sfera je omejena z interesi globalnih korporacij, ki si lastijo in nadzirajo podatke na socialnih omrežjih. Sodobni družbeni mediji kot celota zato po njegovem mnenju ne oblikujejo javne sfere, saj jih na specifične načine nadzirajo korporacije in država, s čimer kolonizirajo in uničujejo njihove potenciale v javni sferi. Antagonistična realnost druž-benih medijev izziva postulate klasičnega liberalizma, na katerih je temeljil klasičen koncept javnosti. Zato potrebujemo »dekolonizacijo interneta, da bi ta manj temeljil na moči birokracije in ekonomije in bolj na komunikativni ra-cionalnosti in logiki javne sfere« (Fuchs, 2014, 93), kar je po Fuchsu mogoče doseči s spremembami zakonodaje. Desetletje kasneje je vidno, da se je komunikacija na spletnih omrežjih še bolj fragmentirala, zamejila na odmevne komore (Stewart in Hartmann, 2020) in pospešila proces ideološke, politične ali kulturne homifilije (Cinelli idr., 2021; Boutyline in Willer, 2016), kar je okrepilo družbeno in politično polarizacijo. Pri tem je po Habermasu veliki emancipatorni potencial, ki ga vsebujejo novi mediji, potonil z interesi akterjev Silicijeve doline in opolnomočenjem akter-jev brez profesionalnih standardov, kar vse globoko spreminja karakter javne sfere (Habermas, 2023, 37–38). Podobnega mnenja je tudi Slavko Splichal, kajti »z refevdalizacijo javnosti, nebrzdano profitno motivirano gospodarsko rastjo in s širjenjem protofašizma se krepi distopična digitalna oligarhija, ki jo s svojo izjemno učinkovitostjo podpirajo nove tehnologije« (Splichal, 2024a, 54–55). Z vidika obsežnih sprememb v javni sferi se zastavlja vprašanje, ali je še smi-selno uporabljati oz. kako prilagoditi konceptualni in terminološki aparat, ki je nastal v prejšnjih stoletjih na ozadju razsvetljenskih idej in se izoblikoval s Habermasovo normativno teorijo, utemeljeno na teoriji demokracije. Pravza-prav Habermas (2023) v sklepu študije A New Structural Transformation of the Public Sphere and Deliberative Politics sugerira, da se je v tako spremenjenih razmerah smiselno fokusirati predvsem na eno izmed ključnih funkcij javne sfere: kakovost deliberacije v navezavi na avtonomnost posameznika kot ključ-ni vir legitimnosti odločanja. Vendar ne ponudi »teoretskega okvira za razume-vanje mehanizmov, ki delujejo na stičišču med preoblikovanim komunikacijskim sistemom in deliberativno politiko« (Pfetsch, 2024, 4672). Ta teoretski okvir bi moral, sledeč izvorni teoriji javne sfere, ki jo je Habermas zasnoval prek druž-benozgodovinske analize nastanka in vpliva tradicionalnih množičnih medijev kot infrastrukturnih pogojev za oblikovanje javnega mnenja, vključevati tudi Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 157 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 157 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 158 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja analizo tehničnih in družbenih značilnosti specifičnih spletnih platform pri ustvarjanju mnenj – in s poudarkom na epistemski različnosti na teh osnovah ustvarjenega mnenja v primerjavi z epistemologijo klasičnega javnega mnenja. V tej smeri že potekajo inovativne raziskave, ki združujejo teorijo javne de-liberacije, analizo tehničnih in družbenih značilnosti platform in naprednih računskih orodij za obdelavo podatkov (Oswald, 2024). Kljub temu pa je treba v analizah sodobne javne sfere upoštevati, da z vzni-kom družbenih omrežij ni več izpolnjen ključni pogoj za formiranje javnega mnenja, ki je v konceptu meščanske javne sfere temeljilo na ločenosti civilne družbe in države. Z digitalizacijo javne komunikacije uporabniki, tudi poli-tiki, nastopajo v več identitetnih vlogah hkrati, s čimer se je »zabrisala meja med zasebno in javno sfero življenja«, javnim in nejavnim mnenjem (Haber-mas, 2023, 21). Habermas zato piše o »novi in intimni javni sferi« (Haber-mas, 2023, 55) kot poljavni sferi, v kateri pa vloga razsvetljenskih idealov, na katerih temelji klasična javna sfera, ni več jasno razvidna. Podobno je Zizi Papacharissi že leta 2009 ugotavljala, da spletne tehnologije namesto javne sfere oblikujejo nove prostore javnega in zasebnega, kjer prihaja do združitve skupnih in individualnih interesov. To ne omogoča javne deliberacije z vidika ključnih funkcij javne sfere: informacije so sicer dostopne, vendar obstajajo ne-enakosti v interpretaciji, zlahka pa so tudi podvržene manipulaciji z uporabo algoritmov kot tudi vplivnih akterjev v nespletnih okoljih; omogočena je sicer recipročnost komunikacije, vendar ta ne utrjuje kulturne in socialne enakosti. Obenem družbena omrežja sledijo bolj ekonomskim interesom kot pa spod-bujanju kakovostnih razprav z vidika demokratičnih standardov in zavez za udejanjenje skupnega dobrega (Papacharissi, 2009). Slavko Splichal v svojem novejšem razmisleku ponuja zelo uporabna izho-dišča za nov premislek o transformaciji javnega mnenja spričo spremenjenih razmerij med javnim in zasebnim v digitalnih okoljih. Naveže se na Tönnie-sovo razlikovanje med družbo (Gesellschaft) in skupnostjo (Gemeinschaft) kot dveh različnih tipov družbenih odnosov, iz katerih izhajata komplementarni obliki družbene volje: pogodbe in navade.117 Po Splichalu namreč javnost 117 Ferdinand Tönnies (1999) je utemeljil skupnost in družbo kot dva idealna tipa družbenih odnosov in oblik regulacije. Skupnost namreč povezuje z osebnimi povezavami na osnovi tra- dicionalnih družbenih pravil, vrednot, prepričanj in navad, medtem ko družbo zaznamujejo posredne družbene vezi in interakcije, v nasprotju s skupnostjo pa jo povezujejo norme in pravila, ki izhajajo iz racionalnosti in učinkovitosti, pa tudi ekonomskih, političnih in osebnih interesov. Njuno razmerje je Tönniesu zgodovinsko pogojeno, saj naj bi družba izhajala iz pre- dobstoječih skupnosti. Toda obe entiteti, kot poudarja tudi Splichal, vedno obstajata vzpored- no. Izražata se tudi kot dva tipa volje: organska volja, ki zaznamuje skupnosti kot tradicional- ne, neartikulirane oblike socialne organizacije, in refleksivna volja, ki določa strukturo družbe Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 158 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 158 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 Sedmo poglavje: Spletna deliberacija in javna sfera v 21. stoletju 159 vedno zaznamuje napetost med pogodbenim odnosom, ki je na osnovi raz-svetljenstva kot progresivnega regulatornega ideala vzpostavljen med člani javne sfere, in vsebinami, povezanega z običaji, navadami in tradicijami, a tudi »tržnimi silami«, ki spodkopavajo tako zasnovan javni diskurz. Navade namreč vzpostavljajo občutek skupnosti in skupnega razumevanja, vendar pogosto ne spodbujajo kritičnih razprav v kompleksnih in raznolikih okoljih (Splichal, 2024b, 19), obenem pa lahko v odsotnosti pogodb spodbujajo iz-ključevanje posameznikov in celotnih družbenih skupin, ki niso seznanjeni z uveljavljenimi družbenimi navadami ali jih ne spoštujejo (Splichal, 2024b, 13). V digitalnih okoljih je ta odnos postal izrazito kompleksen, obenem pa stopa v ospredje novo razmerje, ki ga Splichal imenuje »pogodbena javnost«. Ta se bistveno razlikuje od razsvetljenske tradicije družbene pogodbe, ki je utemeljena na ideji, da lahko le splošni konsenz ali sporazum utemeljuje družbene in politične institucije. Pogodbeno javnost zaznamujejo komuni-kacijski vzorci, ki so oblikovani s konkretnimi – formalnimi ali neformalni-mi – pogodbami in kodeksi ravnanja, sklenjenimi med uporabniki, ponudni-ki vsebin ali storitev ter drugimi vpletenimi stranmi (Splichal, 2024b, 18). Takšno novo razmerje relativizira ali celo negira družbeno pogodbo med samimi državljani ter državljani in državo in ovira potenciale javnosti v pro-duciranju javnega mnenja kot izraza splošne volje, saj je »kohezija znotraj spletnih grupacij pogosto motivirana s pragmatičnim in utilitarnim iskanjem lastnih koristi, z namenom maksimirati prednosti ob minimalnem vložku, in z omejeno skrbjo za blaginjo, prizadevanja in vrednote drugih članov« (Splichal, 2024b, 18). Zato je za preprečevanje nastanka mnenjskih enklav in za obli-kovanja javnega mnenja ključnega pomena »vzpostaviti ravnovesje med vpli-vom navad in tradicij na eni strani ter vplivom pogodb in dogovorov na drugi strani (Splichal, 2024b, 19).118 kot urbano in industrijsko, torej racionalno socialno organizacijo. V skupnosti oblike skupne volje izhajajo predvsem iz skupnih čustev, v družbi pa iz skupnih misli, pojasnjuje Splichal (1997, 121), pri čemer lahko govorimo med (izkustvenim) javnim mnenjem, mnenjem javnosti (kot čistim teoretskim konceptom), ki sta značilni za moderno »Gesellschaft«, in ljudskim prepričanjem, ki pripada »Gemeinschaft« (Splichal, 1997, 125). 118 Slavko Splichal iz širšega razmisleka o pogojih za opolnomočenje uporabnika zaradi večje vloge umetne inteligence v kuriranju vsebin na družbenih omrežjih svetuje štiri strategije: razvoj algoritmov priložnosti, ki uporabnikom pomagajo kritično oceniti javno pomembne vsebine in omogočajo boljše odločanje; krepitev uporabniškega nadzora nad priporočilnimi algoritmi, kar omogoča večjo preglednost, zmanjšuje pristranskost in spodbuja izbiro različnih perspektiv; regulacijo, ki zagotavlja javnost digitalnih platform, s poudarkom na preglednosti algoritmičnega odločanja, varstvu podatkov in preprečevanju zlorab umetne inteligence; in strategijo, ki vključuje izobraževanje in tehnološko opolnomočenost, s ciljem spodbujati kri- tično sodelovanje državljanov v javni sferi in okrepiti njihovo zmožnost v razvoju demokratič- nega interneta (Splichal, 2024b, 20–22). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 159 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 159 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 160 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Tovrstni razmisleki o potrebi po razpiranju normativnega diskurza z upošte-vanjem vloge vrednot, kultur in različnosti tradicij so v analizi vpliva družbe-nih omrežij zelo pomembni, saj se zlasti v teh okoljih standardi in pojmova-nja idealnih oblik javnega rezoniranja nerazpoznavno prepletajo z vgrajenimi identitetnimi vzorci in vrednotami. V osnovi tovrstni premisleki sledijo raz-iskavam Jürgena Habermasa v teoriji komunikativne akcije, v kateri je želel izdelati novi model javnega rezoniranja, ki bi s preseganjem oblik »normativne racionalnosti« okrepil javni diskurz. Toda ravno razprave na družbenih omrež-jih jasno kažejo, da »normativna racionalnost« ostaja inherentni del javnega diskurza. To je temeljno izhodišče znanstvenega načrta Razsvetljenstvo 2.0, katerega cilj je »povrniti razum v središče političnega odločanja«, vendar tako, da se upošteva vloga identitet, navad in tradicij, kakršno imajo v javnem dis-kurzu. Po drugi strani pa Splichalov prispevek sugerira možnost vnovičnega zbližanja raziskovalnih perspektiv teorij in praks javne sfere in deliberativne demokracije, pri čemer lahko teorija javne sfere, ki je v osnovi kritična teorija družbe, prispeva pomembne uvide v širši spekter vprašanj, ki jih deliberativna demokracija obravnava v manjši meri in parcialno: vprašanje moči, neenakosti in hierarhičnih razmerij v odločanju. S temi poudarki je na sistemski ravni možno osvetliti kompleksne procese deliberacije v konkretni družbi, z upo-rabo orodij umetne inteligence pa tudi specifike in kakovost deliberacije v transhistorični prizmi. Računske metode in transhistorični aspekti deliberacije V zadnjih letih, z nastopom naprednejših oblik generativne umetne inteligen-ce in velikih jezikovnih modelov (LLMs – large language models), kot so Chat-GPT, Google Gemini, Bing AI in Llama, se je intenzivirala razprava o možno-stih uporabe orodij UI za povečanje kakovosti deliberacije v spletnih okoljih in tudi o priložnostih, ki jih ta orodja ponujajo pri analizi deliberativnih praks na osnovi podatkov, zbranih z družbenih omrežij in drugih baz. Hélène Lan-demore denimo meni, da lahko z umetno inteligenco podprti algoritmi vsaj nekoliko pomagajo ovrednotiti dve enako pomembni sestavini demokratične legitimnosti: kakovost deliberacije in množično participacijo. Zagotavljanje reprezentativnosti širšega spektra mnenj v razpravi je ključni izziv v pripravi in moderiranju deliberativnih dogodkov. Raziskave namreč kažejo, da kako-vost deliberacije upada premo sorazmerno s številom sodelujočih. Medtem ko je v »klasičnih« razpravah, ki v obliki moderiranih minijavnosti potekajo v živo, z izbiro udeležencev mogoče zagotoviti ustrezno zastopanost vseh glasov, pa v spletnih okoljih z naraščanjem števila sodelujočih in posledično časovno Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 160 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 160 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 Sedmo poglavje: Spletna deliberacija in javna sfera v 21. stoletju 161 omejitvijo upada zmožnost kakovostne argumentacije. Landemore meni, da bi zato UI z razvojem ustreznih algoritmov, ki v realnem času primerjajo in zdru-žujejo grozde mnenj, lahko pomagala odpraviti to neskladje kot tudi ključni izziv deliberativne demokracije, ki zadeva prenos deliberativnih praks na višje ravni odločanja (Landemore, 2022). Na tej osnovi poskušajo novejše raziskave o uporabi generativne umetne inteligence v državljanskih skupščinah še pre-cizneje definirati področja, kjer lahko omenjena orodja pomembno prispevajo k uspešnosti izvedbe. McKinney (2024) tako navaja 11 področij, med njimi denimo zbiranje podatkov za določanje dnevnega reda, pomoč pri oblikovanju vprašanj, merjenje kakovosti deliberacije in oblikovanje konsenzualnih reši-tev. Vse bolj se intenzivira tudi razprava o možnosti uporabe UI-agentov za simuliranje udeležbe pripadnikov tistih skupin, ki se razprave zaradi različnih razlogov ne udeležijo (Fournier-Tombs, 2024). Ta čas je sicer vidno, da so snovalci spletnih deliberativnih platform, ki vklju-čujejo orodja, namenjena povečanja kakovosti spletne deliberacije denimo s strukturiranjem argumentov, avtomatiziranim pospeševanjem deliberacije in gamifikacijo, pristopili k izzivu predvsem s tehničnega vidika. Manj truda je bilo vloženo v premislek, kako orodja »prilagoditi različnim spolom ali kultu-ram, kako reševati že obstoječe družbene neenakosti, motivirati pripadnike posa-meznih skupin ali kako se spoprijeti z razlikami v kognitivnih sposobnostih ter s kulturnimi ali jezikovnimi razlikami« (Shortall idr., 2022, 14). Tudi druge raziskave o možnostih uporabe UI za izboljšanje kakovosti spletne deliberacije izpostavljajo zagotavljanje enakosti kot ključni izziv v oblikovanju digitalnih demokratičnih inovacij. Ključno je zagotoviti, da so algoritmi, skladni z etični-mi in demokratičnimi načeli, predvsem pa je treba izumiti nove metode, ki bi zagotovile, da orodja spodbujajo inkluzivnost ne le na ravni postopka, temveč pri evalvaciji razprav (Mikhaylovskaya, 2024). Drugi sklop raziskav s področja uporabe umetne inteligence se opira na obsto-ječe baze podatkov, zlasti analize razprav na družbenih omrežjih. Avtorji teh raziskav z orodji rudarjenja podatkov (data-mining), modeliranjem podatkov in z računskimi metodami (computational methods), raziskujejo obstoječe pra-kse deliberacije. Poskusi razvoja računalniških metrik za merjenje delibera-tivne kakovosti na spletu (Beauchamp, 2020; Fournier-Tombs in MacKenzie, 2021) so obetavni, saj poleg klasičnih indikatorjev deliberativne demokracije, kot so kakovost utemeljitve, vključenost, medsebojno spoštovanje, raznoli-kost perspektiv, umerjenost v konsenz (Steenbergen idr., 2003), upoštevajo tudi širše vidike deliberacije. Naprednejši modeli, denimo DQI 2.0, vključuje-jo tudi indikatorje, ki zadevajo vzročno sklepanje, narative/osebne zgodbe in konstruktivne predloge (Bächtiger idr., 2009). Raziskave kažejo, da je mogoče Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 161 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 161 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 162 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja na tej osnovi analizirati tudi druge spremenljivke, npr. vlogo osebnih izkušenj, čustvene empatije, stereotipov, paternalizem, humor in toksičnost (Oswald, 2022), ali izračunati politične preference uporabnikov, npr. liberalno indivi-dualistično, komunitarno, deliberativno (Fournier-Tombs, 2018). Pričakovati je, da bodo veliki jezikovni modeli omogočili analize omenjenih in drugih deliberativnih vsebin v realnem času. Čeprav so omenjene raziskave pomembne, zlasti na ravni »mikro analiz« ka-kovosti posameznih razprav, pa k pomembnemu preobratu v raziskovanju de-liberacije na širši družbeni ravni usmerjajo novi raziskovalni modeli. Stolwijk idr. (2023) zagovarjajo, sicer v kontekstu razvoja algoritemskih priporočilnih sistemov (angl. recommender system), razlikovanje med aditivnim pristopom, ki je utemeljen na evalvaciji vseh indikatorjev deliberativne demokracije z vidika krepitve kakovosti deliberacije, in sumativnim pristopom, kjer so bolj v fokusu cilji in rezultati procesa razprave kot pa brezhibno izpolnjevanje vseh standardov deliberacije. V tej prizmi so tudi družbena omrežja, čeprav razpra-ve na zadostijo kriterijem deliberacije, lahko eden izmed pospeševalcev de-liberacije. »Povedano preprosto: deliberativne rezultate je mogoče realizirati tudi prek ne povsem deliberativnih komponent, kot so spletne platforme.« (Stolwijk idr., 2023, 6.) Avtorji s sklicevanjem na analize Diane C. Mutz menijo, da bi bilo v analizi deliberacije na sistemski ravni boljše opustiti enovit koncept deliberacije in namesto tega raziskati, kateri deliberativni aspekti in v kakšnih razmerah povzročijo specifičen učinek deliberativnosti. V tem smislu bi bilo koristno raziskati razmerje med različnimi aspekti deliberacije z vidika do-seganja specifičnih ciljev, kar terja samostojno analizo vsakega izmed njih in hkrati v različnih kombinacijah med njimi (Stolwijk idr., 2023, 4). V tem kontekstu je pomembno identificirati različne cilje deliberativnih razprav. Mansbridge idr. (2012, 20–21) menijo, da te lahko vključujejo etične cilje cilje (vključevanje državljanov v politične procese) in epistemske cilje (ustvar-119 janje vednosti za sprejemanje kakovostnejših kolektivnih odločitev). (okrepitev medsebojnega razumevanja in spoštovanja drugih), demokratične V tej prizmi je treba tudi ocenjevati kakovost deliberacije. Tudi Habermas denimo opozarja, da je za deliberacijo v globoko razdeljenih ali visoko polariziranih 119 Podobno sta tudi Bächtiger in Parkinson (2019) analizirala možne učinke deliberacije. Zdru- žila sta jih v šest ciljev: 1. epistemski cilji zadevajo iskanje najboljšega pristopa v obravnavi za obravnavo skupnega problema; 2. etični cilji naj bi sledili racionalnemu argumentu v delibera- tivnem dialogu; 3. legitimnostni cilji naj bi prispevali k legitimnosti odločitev, sprejetih v de- liberativnem procesu; 4. cilj opolnomočenja manjšinskih skupin zadeva zmožnost deliberacije pri zagotavljanju prostora, v katerem lahko vsi člani družbe izrazijo svoje mnenje; 5. cilj trans- formacija in razjasnitev preferenc zadeva učenje in preoblikovanje stališč v procesu razprave; 6. konsenz naj bi bil želeni cilj razprave. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 162 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 162 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 Sedmo poglavje: Spletna deliberacija in javna sfera v 21. stoletju 163 družbah »nežen slog komuniciranja sporočilo samo po sebi – tukaj je najpomemb-nejše, kako ljudje medsebojno sodelujejo, ne vsebina ali sofisticiranost argumenta« (v: Bächtiger in Dryzek, 2024, 18). Razumevanje specifik sistemske delibe-racije na ozadju različnih ciljev deliberacije je tudi ustrezni pristop za analizo razvoja in konfiguracije družbenointegrativnega konsenza z vidika transhi-storičnosti deliberativnih praks. Stolwijk idr. (2023) se pri razlikovanju med aditivnim in sumativnim pristo-pom sklicujejo na študijo Andréja Bächtigerja in Johna Parkinsona (2019). Omenjena avtorja sta teoretično opredelila sumativni pristop v več korakih. Najprej z razločitvijo pojmov deliberacija, demokratična deliberacija in deli-berativna demokracija, saj se ti v znanstvenih raziskavah pogosto prepletajo ali zamenjujejo. Opažata namreč, da najbolj uporabljene definicije opredeljujejo deliberacijo na povsem postopkovni ravni. Takšno razumevanje deliberacije je primerno za moderirane eksperimente, kot so minijavnosti, manj pa za em-pirične raziskave v realnih okoljih, kjer je treba upoštevati cilje in kontekst razprave. Po Bächtigerju in Parkinsonu je predmet demokratične deliberacije deliberacija sama po sebi. Pridevek deliberativni v tem smislu lahko dopolnjuje druge oblike demokracije, kot sta predstavniška in liberalna demokracija, pov-sem smiselno je denimo govoriti tudi deliberativni liberalni demokraciji. Toda z vidika deliberativne demokracije kot specifične oblike demokracije je njun ključni prispevek v uvedbi termina deliberativnost. Menita, da deliberativnost sicer ni edina značilnost deliberativnih demokracij. Med njimi so tudi vklju-čevanje, identifikacija problemov, informiranje, politična enakost in kolektivni nadzor javnosti. Vendar pa deliberativnost v deliberativni demokraciji opisuje kakovost ali »barvo tona, ki jo prinaša v kompleksni orkester institucij, imenovan demokracija« (Bächtiger in Parkinson, 2019). Dodajata, da je ta kakovost bolj prisotna v sistemih, usmerjenih v konsenz, vendar je deliberativnost možna tudi v nedemokratičnih sistemih. Na tej podlagi Bächtiger in Parkinson predstavita dve pomembni perspektivi za konceptualizacijo deliberativnosti znotraj družbe: aditivno kakovost in su-mativno kakovost. Razlika med njima je ključna: aditivna perspektiva razume deliberacijo kot nekaj, kar se lahko »injicira« v sisteme skozi specifične metode ali institucije. Deliberacijo je npr. mogoče okrepiti z vključevanjem minijavno-sti, forumov državljanov ali s povečanjem vloge sodišč in zakonodajnih teles, ki veljajo za najbolj deliberativne institucije v družbi. Sumativna perspektiva pa razume deliberativno kakovost kot specifično konfiguracijo družbenopo-litičnega diskurza. Tukaj deliberativnost ni zgolj dodatek, ampak je produkt zgodovinskih okoliščin, kulture, vrednot in drugih elementov družbenega in političnega odločanja. »Deliberativna kakovost lahko izhaja iz kompleksnih Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 163 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 163 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 164 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja interakcij različnih praks in institucij, ni nujno nekaj, kar ustvarita ena ali dve izmed njih.« (Parkinson in Bächtiger, 2019, 14.) Takšno razumevanje preoblikuje klasični pogled na deliberativne sisteme. Več pozornosti usmerja v izhodiščne kontekste in rezultate oz. cilje deliberativnih praks. V tej perspektivi so za razumevanje specifik deliberacije v konkretni družbi oz. skupnosti pomembne historične in današnje forme družbenega an-gažmaja, komunikacije in deliberacije tako v tradicionalnih kot v spletnih me-dijih, v svetu življenja ali na ravni politično-ekonomskega sistema. Sklepne misli Vidno je, da koncepta in teorije klasične javne sfere, ki temeljita na ločitvi države in civilne družbe, ni več mogoče neposredno uporabiti za analizo so-dobne javne deliberacije. Za evalvacijo sprememb v deliberaciji je treba uvesti nove pristope, ki upoštevajo značilnosti spletnih medijev, njihova razmerja s tradicionalnimi mediji ter vpliv novih poljavnih sfer, v katerih se prepletajo sestavine javnega in zasebnega. Ta spekter raziskav je v mnogih pogledih še ve-dno v začetni fazi, prav tako se šele zdaj razvijajo, zlasti v obliki algoritemskih priporočil, rešitve s katerimi bi bilo mogoče izboljšati kakovost deliberacije na spletu in zagotoviti odgovorno uporabo družbenih omrežij. Po drugi strani pa računski pristopi, podprti z velikimi jezikovnimi modeli (LLMs – large language models), omogočajo analizo ne le kakovosti deliberaci-je, temveč tudi specifičnih deliberativnih praks na sistemski in družbeni ravni. Na ta način je mogoče pridobiti sistematični vpogled v pretekle in sedanje prakse deliberacije in oceniti njihov vpliv na današnje komunikacijske in odlo-čevalske prakse tako v transhistoričnem kot tudi primerjalno, v medkulturnem kontekstu. Seveda morajo biti tovrstne računske metode podprte z interdisci-plinarno in humanistično analizo ne zgolj pri pripravi gradiva in razvoju me-tod, temveč tudi pri analizi in interpretaciji rezultatov. Za tak pristop k analizi transhistoričnih deliberativnih praks je treba uporabiti razširjeno razumevanje deliberacije, kjer deliberacija ni zgolj vsota svojih delov, temveč rezultat raz-ličnih aspektov in ciljev, kot se izražajo znotraj specifične konfiguracije druž-benopolitičnega diskurza. V raziskovanju prepleta preteklih in sedanjih praks deliberacije je ključnega pomena identificirati mehanizme, ki zaznamujejo deliberativne prakse v njihovi transhistoričnosti in razvojni kontingentnosti. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 164 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 164 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 165 Osmo poglavje Transhistorična deliberacija: integrativni model za posodobitev praks odločanja Ena izmed posledic deliberativnega obrata v sodobni politični teoriji (Dryzek, 2000) je povečano zanimanje za različne, s tradicijo, zgodovino in kulturo pogojene prakse deliberacije. Obenem obujeno zanimanje za pri-mordialne tradicije deliberacije kot tudi poskusi prenosa standardov delibe-rativne demokracije v različne dele sveta (Fishkin, 2009), zastavljajo vpra-šanje, ali imajo koncept in standardi deliberativne demokracije, ki izhajajo iz zahodne politično-filozofske tradicije, univerzalni domet in privlačnost. Problem, ki ga v poglavju izpostavljam, ni le teoretičen. Nanaša se na širši spekter prizadevanj za uveljavitev norm deliberativne demokracije v razmer-ju do različnih kultur in tradicij tako v Evropi kot drugod v svetu. Zago-varjam tezo, da izbira ustreznega modela preoblikovanja obstoječih vzorcev odločanja pogojuje možnosti za uspešnost uveljavljanja norm deliberativne demokracije v konkretnih družbah. V podkrepitev te teze najprej razčlenim najbolj uveljavljene pristope v teoriji in praksi deliberativne demokracije in analiziram njihove učinke. Nato predstavim transhistorično deliberacijo, ki jo zagovarjam kot integrativni modus intervencije, saj ne zamenjuje, temveč posodablja in nadgrajuje obstoječe prakse deliberacije. Uporabo tega modela nato ponazorim in preizkusim z analizo deliberativnih praks v slovenski na-cionalni epistemologiji. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 165 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 165 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 166 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Zgodovinsko in kulturno pogojene prakse deliberacije Besede so ključne. Že na ravni besed se razkrivajo različni transhistorični in kulturni vzorci, ki zaznamujejo tradicionalne prakse odločanja v skupnosti. Besede, ki jih različna ljudstva uporabljajo za poimenovanje praks kolektiv-nega odločanja, priklicujejo specifične postopke razpravljanja, oblikujejo kon-tekst razprave, usmerjajo k načinu soočanja z dilemami in skozi semantične pomene nakazujejo – in zamejujejo – nabor možnih rešitev. To velja tudi za termin deliberacija. Po Giovanniju Boniolu (2012, 1) deliberacija izhaja iz la-tinske besede deliberatio, izpeljanke iz besede deliberare. Slednja izvira iz de (popolnoma) in liberare (osvoboditi), kar pomeni osvoboditi nekoga ali nekaj, zlasti v kontekstu odločanja. Boniolo opozarja še na drugo možno etimološko razsežnost besede: latinski glagol delibrare, ki pomeni nekaj odstraniti (de-) s tehtnice (libra) po temeljitem tehtanju. V politični filozofiji in retorični praksi se deliberacija nanaša na premišljevanje ali tehtano sodbo. Podobni normativni postopki razpravljanja so bili razviti in razvrščeni glede na temo in obseg že v klasični Grčiji. Grški koncept deliberacije (τὸ βουλεύεσθαι) je zajemal tako javno kot tudi notranjo deliberacijo, torej posameznikovo refle-ksijo o problemu, dialog in skupnostno razpravo pred občinstvom, ki je vklju-čevala posebej usposobljene govornike (Cammack, 2020). Čeprav se je deli-berativna demokracija kot ideja rodila v klasičnih Atenah, so bila po Boniolu njena ključna orodja in postopki nadalje utrjeni na srednjeveških univerzah. V teh institucijah so na podlagi Aristotelovega koncepta retorike razvili koncept trivij (trivium), ki je vključeval logiko (umetnost pravilnega sklepanja), reto-riko (umetnost prepričevanja) in slovnico (umetnost pravilnega pisanja). Kot pojasnjuje Boniolo (2012, 89–121, gl. tudi Boniolo in Schiavone, 2015, 62), so se ti trije temelji uporabljali za strukturiranje razprav (disputatio), ki so bile pomembno didaktično sredstvo na srednjeveških univerzah. Čeprav se trivij ni neposredno ukvarjal s politično deliberacijo, je kot umetnost pravilnega razmi-šljanja vplival na moderni pristop k deliberaciji. Drugod po svetu so se postopki odločanja pogosto oblikovali v okviru verskih doktrin ali običajnega prava. Deliberativne prakse, ki temeljijo na koranskih naukih, so se npr. začele razvijati v 7. stoletju in so vplivale na različne musli-manske skupnosti po svetu, pri čemer so ustvarile kulturo deliberacije, zna-no kot šura (arabsko: ٰىٰ َرَوُشُ, romanizirano: shūrā). Šura se pogosto udejanja kot posvet ali referendum in se v nekaterih regijah, denimo v jugovzhodni Aziji, prepleta s tradicionalnimi pravnimi običaji, kot je adat. V Indoneziji je ta sinteza ustvarila edinstveno deliberativno prakso soglasnega odločanja, znano kot musyawarah mufakat, ki temelji na dialogu in kolektivnem iskanju Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 166 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 166 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 Osmo poglavje: Transhistorična deliberacija 167 konsenza. Ta metoda je postala osrednji element filozofije pancasila, temelj-nega načela indonezijske države, in je še danes ključna za postopke odloča-nja v indonezijski vladi (Zamharir, Lubis, in Aprius, 2023). Podobno tudi literatura o deliberativni demokraciji izpostavlja vaške skupščine, znane kot gran sabhas, ki so bile oblikovane v okviru sistema pančajati radž (panchayati raj) v Indiji konec petdesetih let prejšnjega stoletja kot del prizadevanj za revitalizacijo podeželja. Čeprav so bile te skupščine formalno institucionali-zirane šele leta 1992, se naslanjajo na starodavno tradicijo deliberacije, ki jo je oblikovala kultura dialoga in razprave (šastrartha), ki je v Indiji prisotna že od 5. stoletja pr. n. št. (Parthasarathy in Rao, 2017). Omenjeni primeri kažejo, da so različne tradicije deliberacije ukoreninjene v različnih kulturnih kon-tekstih v svetu. Obenem novejše raziskave potrjujejo, da je bil razvoj strategij za izogibanje ali zmanjševanje konfliktov pomemben del običajnega prava in kot takšen pomembna usmeritev predmodernih skupnosti za zagotavljanje stabilnosti in reda (Darovec, 2018). Moj namen sicer ni analizirati vsakega od omenjenih tradicionalnih koncep-tov deliberacije. Zgornji primeri so ponazoritev, da so takšne prakse endemič-ne in odsevajo kulturo ter civilizacijski kontekst, v katerem so se razvile, saj je »deliberacija v vsaki družbi kulturno pogojena« (Zamharir, Lubis, in Aprius, 2023, 40). Seveda te prakse ne ustrezajo sodobnim kriterijem deliberativne demokracije. Raziskovalci poudarjajo, da so bile tradicionalno tovrstne prakse odločanja domena elit. Inkluzivnost, vključevanje različnih glasov, kar je ena izmed temeljnih norm deliberativne demokracije, ni bila zagotovljena. To je še vedno izraženo v kontekstu kolonializma. Avtorji, ki prihajajo iz teh okolij, opozarjajo na potrebo po upoštevanju lokalnih epistemologij in tradicional-nih praks, saj se je treba vedno vprašati, »čigavega glasu ni v razpravi in katera epistemologija je zatrta, neupoštevana ali namerno odstranjena. Ljudje postanejo nemočni, če so prisiljeni uporabljati sisteme znanja, ki so tuji njihovi vsakodnevni izkušnji in življenju.« (Quantson Davis, Gish in Chitsike, 2023, xvii.)120 Z navedenimi primeri želim izpostaviti, da je tudi deliberativna demokracija, čeprav teoretično visoko razvita, le eden izmed konceptov kolektivnega odlo-čanja, ki se je razvil znotraj specifičnega kulturnega in civilizacijskega okvira – zahodne politične kulture. A tudi na zahodu, če stopnjujem to linijo argu-mentacije, deliberativna demokracija ni edina oblika kolektivnega odločanja. Z upadom latinščine kot lingue france in z vzponom lokalnih vernakularijev 120 Podobno Banerjee (2021) z vidika dekolonialne kritike konceptov deliberativne demokracije opozarja, da so učinki prenašanja modelov pičli, saj ne morejo obravnavati vprašanj neenakosti in posledic kolonizacije z vidika zamišljanja protihegemonističnih alternativ za demokratiza- cijo demokracije (glej tudi Asenbaum et al., 2024). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 167 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 167 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 168 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja ter s procesi demokratizacije so v politično kulturo vstopili tudi termini, po-vezanimi s tradicionalnimi praksami odločanja. Nekateri recidivi teh procesov se izražajo, denimo v Sloveniji, tudi v terminoloških nejasnostih, ko gre za ustrezno poimenovanje novih tipov demokracije, ki temeljijo na posvetovanju z državljani. Čeprav so termini, teoretično in aplikativno jasno zamejeni, se je v slovenskem prostoru posvetovalna demokracija še nedavno uporabljala kot sinonim za deliberativno demokracijo.121 Tudi danes, ko je v akademskem prostoru še uveljavljen koncept deliberativne demokracije, je beseda delibe-racija v javnem prostoru še vedno dojeta kot nepotrebna tujka. Posvetovalna demokracija vključuje termin posvetovanje, torej besedo, ki etimološko zadeva endemične, prvotno verjetno ritualizirane odločitvene prakse znotraj skupno-sti. Etimološki izvor besede je v starocerkvenoslovanskem izrazu svȅt, »nasvet, senat, zbor« (hrvaški sàvjet, srbski sàvet, kar pomeni ‚nasvet, zbor‘), iz česar se je v 16. stoletju razvil glagol »posvetovati se«.122 Dilema, ki sem jo predstavil, ni povsem nova. Korespondira s sociološkimi premisleki o deliberativni demokraciji, ki poudarjajo, »da je deliberacija prav to-liko kulturna praksa, kolikor je postopkovni mehanizem« (Ryfe, 2007, 2). Podob-no tudi Schneiderhan in Khan (2018) opozarjata, da je treba osvetliti vlogo kulturnih in historičnih kontekstov v odnosu do formalnega spektra delibe-rativnih praks. Poleg deliberativnih demokratov so vlogo kulture in vrednot v procesih odločanja, individualnega ali kolektivnega, raziskovali tudi sociologi, antropologi in kognitivni znanstveniki (npr. Manosevitch in Friedman, 2021; Gastil idr., 2008; Pedrini, 2016; Marin, 2006; DiMaggio, 1997; Hammack, 2008). Njihove študije kažejo, da je treba upoštevati kulturne, zgodovinske in religiozne okoliščine, v katerih se razvijajo specifične oblike deliberacije. Min (2009) denimo prepričljivo utemeljuje, da zahodni koncept deliberacije, ki te-melji na posameznikih, ne ustreza povsem vzhodnjaškim praksam odločanja, ki so bolj kolektivistične. V tem poglavju pristopam k tematiki z drugačnim fokusom. Bolj kot konte-kstualizacije vpliva kulture in zgodovinskih okoliščin na sodobno odločanje želim s teh perspektiv osvetliti jedrno vprašanje deliberativne demokracije: kako zagotoviti demokratizacijo družbe onkraj le formalnih ustavnih in zakon-skih določil ter volitev? V prvem koraku, pri iskanju odgovora na to vprašanje, 121 Glej npr. dr. Katarina Žagar (2013). Podobno enači med obema tipoma demokracije zapis na Wikipediji, medtem ko je na COBISS (splošni geslovnik) posvetovalna demokracija navedena kot krovni termin za deliberativno, diskurzivno, participativno, participatorno, razpravljalno in sodelovalno demokracijo. https://plus.cobiss.net/cobiss/adz/sl/sgc/9833832?search=sgc%3Fs u%3Dposvetovalna%2Bdemokracija%26tn%26gn%26max%3D10%26sort%3Ddef. 122 Glej geslo »svet« v M . Snoj (2016): Slovenski etimološki slovar (spletna izdaja na www.fran.si). ̏ Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 168 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 168 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 Osmo poglavje: Transhistorična deliberacija 169 razvrščam dosedanje teoretično-aplikativne premisleke o tem vprašanju med tri perspektive (spodaj), pri čemer transhistorično deliberacijo predstavljam kot kontingentni proces odločanja znotraj deliberativnega sistema in hkrati kot strategijo za integrativno intervencijo v obstoječe prakse: • progresivna intervencija v obstoječe družbene prakse odločanja (npr. mo- derirani dogodki, kot so minijavnosti, državljanski forumi), • deliberativna adaptacija kot prilagajanje kulturno pogojenih oblik deli- beracije standardom deliberativne demokracije (npr. iskanje univerzalnih skupnih imenovalcev), • transhistorična deliberacija kot integrativno usklajevanje vgrajenih deli- berativnih praks, značilnih za specifično kulturo, s standardi deliberativne demokracije. Tri deliberativne intervencije v obstoječe prakse odločanja Prva strategija, progresivna intervencija v obstoječi način odločanja, je ahisto-rična. Predpostavlja, da je mogoče v družbenopolitični proces odločanja poseči in ga izboljšati ne oziraje se na kulturne in zgodovinske posebnosti družbe. Podobno kot Habermasova teorija javne sfere in teorija komunikativnega de-lovanja ta strategija temelji na razsvetljenski paradigmi, ki predpostavlja nor-miranje razprav o zadevah javnega značaja na osnovi specifičnih standardov demokracije, ki vključujejo upoštevanje različnih glasov, medsebojno spoštlji-vost, racionalno argumentiranost in zaveze k skupnemu dobremu. Ta pristop predvideva, da se lahko s takšnim normiranjem razprav presežejo oblike nor-mativne racionalnosti, ki jih Habermas (1984) povezuje s tradicijo, vrednota-mi in kulturo. Kot kažejo primeri uspešnih deliberativnih dogodkov, denimo državljanske skupščine na Irskem, je takšne oblike odločanja mogoče ustvariti, vendar tako rekoč v laboratorijsko nadzorovanih razmerah. Na Irskem so npr. kot del reform političnega procesa med letoma 2016 in 2018 pripravili več premišljeno zasnovanih državljanskih skupščin. Te skupščine so vključevale 99 naključno izbranih državljanov, pri čemer so organizatorji v izboru upoštevali demografske značilnosti, kot so spol, starost, geografska lokacija in socialni status. Vsebino razprav, v kateri so kot svetovalci sodelovali strokovnjaki z različnih področij, so prenašali prek spleta, o njej so poročali vodilni nacionalni mediji. Ob tem so na spletni strani skupščine pozvali gledalce, naj prispevajo svoja mnenja o tej tematiki. Prejeli so 130.000 odzivov, ki so jih v anonimizira-ni obliki prav tako objavili na spletu. Na eni izmed teh skupščin so razpravljali o 8. členu irske ustave, ki je zadeval popolno prepoved splava. V tej razpravi Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 169 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 169 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 170 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja so sodelovali strokovnjaki z različnih področij, vključno s pravniki, zdravniki, etiki in sociologi, ki so skupščini zagotavljali celovite informacije. Skupščina je priporočila spremembo ustave in legalizacijo splava pod določenimi pogoji, kar je privedlo leta 2018 do referenduma, na katerem je 66,4 odstotka volivcev glasovalo za odpravo 8. člena (Suiter idr., 2022). Rezultati francoske Državljanske konvencije za podnebje (Convention Citoyenne pour le Climat), ki je bila organizirana po neposrednem pooblastilu francoske-ga predsednika Emmanuela Macrona, osvetljujejo nekoliko drugačne izku-šnje. Naloga 150 naključno izbranih državljanov je bila oblikovati priporočila za znižanje toplogrednih plinov za najmanj 40 odstotkov do leta 2030. Med oktobrom 2019 in junijem 2020 se je ob koncih tedna zvrstilo sedem (7) skrb-no moderiranih deliberativnih dogodkov, sodelujočim državljanom pa so bili na voljo pri pripravi poročil tudi strokovnjaki za tehnična, pravna in etična vprašanja. Pripravili so 149 priporočil, kar je bilo ocenjeno kot obetaven korak. Čeprav se je predsednik Macron zavezal, da bo upošteval predloge konvencije, jih predstavil bodisi v parlamentu bodisi na referendumu ali pa jih implemen-tiral prek vladnih odlokov, so bili učinki po mnenju članov konvencije nezado-stni. Politolog Dimitri Courant, ki je podrobno spremljal ta proces deliberaci-je, je v svoji analizi zapisal, da je predsednik že sam črtal nekatera priporočila, kot je denimo priporočilo o omejitvi hitrosti na avtocestah, senat je zavrnil tudi predlog za spremembo preambule ustave v prid varstva okolja. Končni rezultat je bilo neposredno sprejetje 10 odstotkov priporočil, 37 odstotkov so jih spremenili do neprepoznavnosti, 53 odstotkov pa so jih črtali, vključno z najdrznejšimi, kot sta prepoved oglaševanja izdelkov, ki onesnažujejo okolje, in višja obdavčitev premožnejših za financiranje ekološke tranzicije (Courant, 2021; Giraudet idr., 2022). Med bolj odmevnimi deliberativnimi dogodki je Konferenca o prihodnosti Evrope (CoFoE). Cilj tega projekta, v katerem so sodelovale tri ključne evrop-ske institucije, Evropski parlament, Evropski svet in Evropska komisija, je bil izboljšati participacijo državljanov pri oblikovanju evropskih politik, okrepiti demokratične procese in začeti razpravo o reformah EU. Konferenca, ki je po-tekala od aprila 2021 do maja 2022, je vključevala večjezično digitalno platfor-mo in štiri nadnacionalne državljanske skupščine, v katerih je sodelovalo 800 naključno izbranih državljanov iz vseh držav članic EU. Poleg teh skupščin, ki so bile razvrščene na tematska področja, so potekali tudi dogodki na nacional-ni in regionalni ravni. Omenjena priporočila je plenarni svet konference pre-oblikoval v 49 strukturnih predlogov in 326 ukrepov, med katerimi so bili de-nimo ukinitev veta v Svetu EU in večji proračun za raziskave. Kljub številnim predlogom ostaja vprašanje, koliko od teh priporočil bo dejansko uresničenih, Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 170 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 170 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 Osmo poglavje: Transhistorična deliberacija 171 še vedno odprto, pa tudi vprašanje, koliko so te skupščine, organizirane na najvišji evropski ravni, v resnici prispevale k napredovanju demokracije v EU. Markus Patberg (2024) sicer opozarja, da od takšnih dogodkov ni mogoče pri-čakovati transformativnega potenciala, še manj je to seveda alternativa za vo-lilno demokracijo. Kljub temu pa je po njegovem mnenju CoFoE nakazal, kaj je demokratični minimum, kar zadeva razprave o skupnih evropskih zadevah in tudi o politikah EU. Pomembno je njegovo opozorilo, da je učinkovitost dr-žavljanskih skupščin EU kot potencialnega jedra konstitutivne moči odvisna od njihove institucionalne zasnove. Delovati morajo kot avtonomni prostori politike, skupščine pa ne smejo biti obravnavane kot minijavnosti, temveč kot podaljšek splošne javnosti (Patberg, 2024, 426).123 Omenjeni projekti potrjujejo, da so državljani v sodelovanju z ustreznimi stro-kovnjaki povsem sposobni (so)oblikovati zakonodajne predloge. Še več, ker lahko razmišljajo »zunajsistemsko« (out of the box), izhajajoč iz lastnega obču-tenja problema v vsakodnevnem življenju, lahko ponudijo nove, drugačne, tudi (pre)drzne rešitve. Razmišljati »zunajsistemsko« po drugi strani pomeni tudi odprtje Pandorine skrinjice spektra (ne)uresničljivih ukrepov, česar se politiki, ki jih deliberacija sprva navdušuje, vse bolj zavedajo. Kljub temu je treba po-udariti, da se je število deliberativnih dogodkov v zadnjih letih multipliciralo. Med septembrom 2021 in septembrom 2023 je OECD zbral 160 novih pri-merov deliberativnih procesov, izvedenih v obliki državljanskih skupščin, mi-nijavnosti in podobnih forumov. Značilno je, da so bila na večini teh forumov v ospredju okoljevarstvena vprašanja (32 odstotkov), državljani so bili zapro-šeni, naj pripravijo priporočila, ki zadevajo zeleno agendo. Druga značilnost je povečanje institucionaliziranih praks (OECD, 2023). Čeprav so to pomembni procesi, ki lahko prispevajo k novim vpogledom v so-dobne izzive, bi bilo časovno potratno in finančno neizvedljivo oblikovati mi-nijavnosti ali dogodke podobnega formata za obravnavo vsakega družbenega problema, še posebej če se ti dogodki ne bodo integrirali v splošno javnost, kot je v analizi učinkov CoFoE opozoril Patberg (2024). Zlasti anglosaško razu-mevanje koncepta minijavnosti je vpeto v prakticistično razumevanje delibe-racije, utemeljeno na prepričanju, da ustrezne sestavine zagotavljajo optimalni 123 Pobude za uvedbo deliberativne demokracije v okviru politik EU je treba razumeti tudi v kontekstu prizadevanja za zmanjševanje demokratičnega oz. legitimnostnega deficita EU (Jensen, 2009). Deliberativni obrat v krovnih dokumentih Evropske komisije je v dobršni meri nadaljevanje poskusov združevanja Evrope, v osemdesetih letih na osnovi izumljanja ev- ropske identitete, v začetku devetdesetih pa na osnovi razprav o evropski javni sferi, okrepitve participatornih vidikov, kot je državljanska pobuda, in krepitve vloge Evropskega parlamenta (Føllesdal in Hix, 2006; Scharpf, 1999; Majone, 2006). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 171 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 171 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 172 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja rezultat. Formula učinkuje v obravnavi konkretnega problema, medtem ko so na ravni deliberativnih sistemov, kjer so vedno prisotna nesorazmerja v moči, potrebni drugačni pristopi. Poleg tega se je treba spričo trenda prelaganja od-ločanja na izbrane vodje, značilnega za iliberalne, populistične režime, v pre-mislekih o participaciji državljanov v političnih procesih resno spoprijeti z neprijetnimi vprašanji Davida Helda o tem, ali in v kakšnih razmerah si ljudje želijo v resnici razširiti področje nadzora in upravljanja svojih življenj. »Kaj pa če tega nočejo? Kaj pa če v resnici nočejo sodelovati v upravljanju družbenih in ekonomskih zadev? Kaj če ne želijo postati bitja demokratičnega uma? In kaj če uporabijo demokratično oblast nedemokratično – da bi omejili ali uničili demokra-cijo?« (Held, 1989, 247.) Drugi tip intervencije, iskanje skupnega imenovalca, temelji na humanistični paradigmi. Ta predpostavlja, da je deliberacija univerzalna človeška dejavnost, prepoznavna skozi razumevanje kulturnih in vrednostnih specifik, znotraj ka-terih so se zgodovinsko razvijali politični odločevalski procesi. Jane Mansbrid-ge (2015, 29) denimo predlaga minimalistično definicijo deliberacije v javni sferi kot »medsebojno komunikacijo, ki vključuje tehtanje in premislek o preferen-cah, vrednotah in interesih glede zadev skupnega pomena« kar omogoča premi-slek o univerzalnih standardih in pluralizem znotraj deliberativnega sistema. Na podobnih osnovah gradi Amartya Sen, ki priznava kulturne specifike deli-beracije, vendar zagovarja tezo, da je javni razum univerzalna kategorija, ki se izraža skozi dve tradiciji razsvetljenstva: transcendentalni institucionalizem in k realizaciji osredinjene prakse in primerjave. Prva izhaja iz kontraktivistične misli Thomasa Hobbesa, Johna Locka, Jean-Jacquesa Rousseauja, Immanu-ela Kanta, kasneje tudi Johna Rawlsa. V njenem jedru je ideja, da je mogoče z ustreznim reguliranjem pravnih in institucionalnih okvirov in posledično vedenja ljudi in družbenih interakcij udejanjiti pravično družbo. V nasprotju s prvim, danes bolj uveljavljenim, tudi v teoriji in praksah deliberativne de-mokracije, drugi miselni okvir bolj izhaja iz razumevanja same narave ljudi kot pa na predpostavki, da je človeško vedenje mogoče uskladiti z idealnimi vzorci. Takšna misel, ki izhaja iz analiz vgrajenih vedenjskih vzorcev in praks, je po Senu značilna za avtorje 18. in 19. stoletja, kot so Adam Smith, markiz de Condorcet, Jeremy Bentham, Mary Wollstonecraft, Karl Marx, John Stuart Mill itd. Avtorji tega pristopa so se bolj kot reguliranju odnosov posvečali ana-lizi vgrajenih oblik družbenih interakcij, posebej pa so bili pozorni na »odpravo najočitnejših krivic, ki so jih zaznavali v svetu« (Sen, 2009, 7). Sen v nadaljevanju moč in vlogo obeh strategij ponazori z analizo tradicij iz različnih delov sveta, s posebnim poudarkom na indijskih konceptih niti in njaja, ki v klasičnem sanskrtu pomenita pravičnost. Toda prvi zadeva Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 172 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 172 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 Osmo poglavje: Transhistorična deliberacija 173 organizacijske vidike in vedenjsko ustreznost, drugi pa je celovit koncept v praksah realizirane pravičnosti. »V tej perspektivi je treba razumeti vlogo insti-tucij, pravil in organizacij, ne glede na njihovo pomembnost, znotraj širše in bolj inkluzivne perspektive njaja, ki je neizogibno povezana z dejanskostjo sveta, ne le z institucijami ali pravili, kakršne pač imamo.« (Sen, 2009, 20.) Avtor poudarja ločnico med deliberativno demokracijo in deliberacijo, pri čemer se sklicuje na Rawlsa, da je »ključna ideja deliberativne demokracije sama ideja deliberacije« (Sen, 2009, 324). Bolj kot teorija in praksa deliberativne demokracije, ki ju povezuje s transcendentalnim institucionalizmom, ga zato zanimajo delibe-rativne prakse, kot so se razvile znotraj različnih tradicij, kultur, religioznih in drugih kontekstov. Razume jih kot epistemski okvir, ki omogoča napredek in specifike demokratičnega napredovanja družb na globalni ravni. Po drugi stra-ni pa ravno zaradi poudarka na globalnih rešitvah in zavedajoč se pasti kultur-nega relativizma, ki izhaja iz njegovega lastnega koncepta, Sen piše o javnem razumu kot univerzalni kategoriji, ne pa kot produktu specifičnih kulturnih in družbenozgodovinskih silnic. Podobno tudi Sass in Dryzek (2014) menita, da je deliberativna demokraci-ja teoretični koncept, razvit v kontekstu zahodne politične kulture, medtem ko je deliberacija univerzalna praksa, lastna različnim kulturam. Vendar pa v nasprotju s Senom v svoji analizi poudarjata izvorno epistemsko veljavo in vlogo izhodiščnih kontekstov. Kot raziskovalni okvir zato uporabljata »intersu-bjektivno pojmovanje kulture, razumljeno kot mrežo pomenov, simbolov in norm, znotraj katerih se oblikujejo dejanja« (Sass in Dryzek, 2014, 5). Njun pristop predpostavlja, da kulture ni mogoče obravnavati kot neodvisne spremenljivke, ki bi vplivala na politiko od zunaj, temveč tvori ozadje politike. Poudarjata, da je treba deliberativne prakse razumeti v okviru njihove lastne kulturne logi-ke in z upoštevanjem specifičnih komunikacijskih vzorcev. Navajata primera Bocvane, kjer je agresiven govor predmet posmeha, medtem ko je na Madaga-skarju izzivanje govorca nesramno. Te razlike so takoj opazne in ključne za ra-zumevanje lokalnega konteksta deliberacije. Ob njunih podrobnejših analizah deliberativnih praks v času t. i. islamske obnove (al Sahva al Islamija) v Egiptu sedemdesetih let, je zlasti pomembno njuno opozorilo, da je treba »proučiti demokratični potencial povsod, kjer se pojavi, celo (morda predvsem) v na videz neobetavnih kontekstih«. Demokratični potencial je po njunem »široko razširjen – ni omejen le na demokratične politike –, saj ga je mogoče zaznati v različnih iz-razih univerzalne človeške zmožnosti za kolektivno deliberacijo« (Sass in Dryzek, 2014, 18). Njun morda paradoksalni zaključek je, da manj vemo o pomenu ali razširjenosti deliberativnih praks znotraj sodobnih zahodnih političnih siste-mov. Svetujeta, da demokrati v etabliranih liberalnih demokracijah posvetijo Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 173 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 173 18. 03. 2025 09:31:11 18. 03. 2025 09:31:11 174 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja več pozornosti drugim, nezahodnim družbam, da bi lahko obnovili umetnost deliberativnih praks, pri čemer lahko »primerjalne in zgodovinske študije poma-gajo in prispevajo k razvoju demokratičnih teorij s širšim univerzalnim dosegom« (Sass in Dryzek, 2014, 19). Izziv tovrstnih univerzalnih pojmovanj deliberativnih praks je »raztezanje koncepta«, ki je dobro poznan v teoriji in praksi deliberativne demokracije (Steiner, 2012; Goodin, 2018). Univerzalne definicije deliberacije priklicujejo antropološko razumevanje človeškega odločanja, vendar jim ne uspe konkre-tizirati različnih manifestacij deliberacije z vidika različnih praks. Brez upo-števanja konkretnih praks ostanejo na ravni teoretičnih konceptov. Ob tem se univerzalistični, humanistični pogled na deliberacijo težko izogne centri-petalizmu zahodnega razsvetljenskega izročila, ki si prizadeva standardizirati specifično razvojno perspektivo s specifičnim normiranjem racionalnosti, ki je vgrajena v deliberativno demokracijo. To je poskus »dokončanja moderne« s favoriziranjem specifičnega zahodnega tipa racionalnosti. Ta problem se naj-očitneje izrazi ob poskusih prenosa praks deliberativne demokracije v okolja z drugačnimi epistemskimi konfiguracijami. Marcos Engelken-Jorge prepri-čljivo utemeljuje, da le tisti, ki se že istoveti z vrednotami in narativi delibe-rativne demokracije, lahko razume rezultate deliberativnih procesov kot epi-stemsko superiorne. Vendar ti niso univerzalni, ampak so vedno zakoreninjeni v kulturnih narativih. Če bi hoteli proučiti to razsežnost, bi morali teoretiki deliberacije bodisi opustiti kakršnokoli epistemsko utemeljitev deliberativne demokracije – kar bi jih prisililo, da najdejo nove načine za utemeljitev tega ideala ali ga popolnoma opustijo – bodisi zamejiti epistemski argument deli-berativne demokracije na tiste specifične kulturne kontekste, kjer so specifične interpretacije liberalnih in egalitarnih vrednot, na katerih temelji deliberativna demokracija, že široko razširjene (Engelken-Jorge, 2016, 89). Kljub temu pa pristop, ki sem ga imenoval deliberativna adaptacija, v marsičem odpira nova področja, ki zadevajo izpraševanja vloge kulturnih kontekstov v legitimiziranju odločevalskih postopkov, zlasti z vprašanjem, zakaj, kdaj in v kakšnih kontekstih so nekateri postopki odločanja in rešitve razumljene kot legitimne. Teh aspektov deliberativni demokrati, ki se fokusirajo zlasti na legi-timnost postopka (Cohen, 1997) niso celovito obdelali. Eden izmed poskusov razširitve te perspektive je razprava o upoštevanju osebnih izkušenj/personali-ziranih narativov kot alternativnega načina podajanja argumenta v deliberativ-nih dogodkih (Polletta in Lee, 2006; Sanders, 1997; Ryfe, 2006). Sistematično proučevanje vloge in vpliva osebnih ali političnih narativov, identitet, pa tudi navad v procesu odločanja bi zagotovo ponudilo priložnost za upoštevanje šir-šega zgodovinskega in kulturnega konteksta. John Boswell, eden izmed redkih Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 174 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 174 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 Osmo poglavje: Transhistorična deliberacija 175 teoretikov, ki je skušal razširiti deliberativni diskurz z upoštevanjem narati-vov, namreč opozarja, da so narativi ključni mehanizem, na osnovi katerega ljudje osmišljajo in povezujejo kompleksne tematike, ki povezujejo politični in družbeni prostor. Toda v deliberativni demokraciji so narativi razumljeni predvsem kot retorično orodje, hkrati pa se jim pripisuje ambivalentna vloga, saj se nanašajo na patos, čustva, kar je v nasprotju z racionalistično usmerjenim diskurzom deliberativne demokracije (Boswell, 2013) Tretji pristop, ki ga na osnovi uvodoma opisane metode transhistorične de-liberativne demokracije razvijam in testiram v tej knjigi, imenujem transhi-storična deliberacija. Ta tip intervencije je v doseganju ključnega cilja, napre-dovanju demokracije z uveljavljanjem načel deliberativnosti v odločanju na različnih ravneh, kompatibilen z analiziranima pristopoma, vendar se razlikuje v drugačnem modusu intervencije. V primerjavi s progresivno intervencijo, utemeljeno na organiziranju deliberativnih dogodkov, predvideva okrepitev deliberativnosti na sistemski ravni družbe, znotraj »deliberativnega sistema«. V primerjavi z deliberativno adaptacijo ne išče univerzalnih elementov delibe-racije, temveč predvideva nadgradnjo obstoječih oblik odločanja. Takšen pristop terja sistematično analizo vloge vgrajenih oblik deliberaci-je, upoštevaje različne kulturne, socialne, zgodovinske in druge kontekste. Takšno izhodišče zahteva poleg normativne, kakršno zagovarjajo teoretiki deliberativne demokracije, upoštevanje razširjene teoretične podlage za ra-zumevanje demokratičnih praks v njihovi razvojni kontingentnosti. Podlago, ki sledi Johnu Deweyju v njegovi filozofski opredelitvi demokracije kot na-čina življenja, in razumevanju demokratičnih praks kot rezultatu specifičnih oblik komunikacije, navad in običajev, pa tudi imaginacij, kakor so se razvile v specifičnih kulturnih in družbenozgodovinskih kontekstih. Bolj kot stre-mljenje k epistemsko »pravilni« odločitvi, kar je v fokusu razsvetljenske para-digme, historične oblike deliberacije opredeljujejo individualne in kolektivne izkušnje ter navade, kot se izražajo v odločanju in oblikovanju javnih politik (glej tudi Pappas, 2008). Historično »demokratizacija ni posledica sprememb v javni politiki, temveč posebna vrsta spremembe javne politike«, pri čemer demo-kratizacija pomeni vsak celostni premik proti »varovani obliki konzultacije«, pogojeni s širino in enakostjo v vsebinah državljanstva in zavezujočim odlo-čanjem (Tilly, 2000, 5–6). Transhistorično deliberacijo kot intervencijo lahko natančneje preciziram z razlikovanjem v prejšnjem poglavju omenjenih dveh različnih tipov udejanja-nja deliberativnosti: aditivnim in sumativnim (Bächtiger in Parkinson, 2019). V primerjavi s prvima dvema oblikama intervencije, ki razumeta deliberacijo Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 175 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 175 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 176 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja v aditivni perspektivi, torej kot dodatek, ki ga je mogoče na osnovi različnih metod in v različnih okoljih, denimo z minijavnostmi, državljanskimi forumi in prek različnih ravni odločanja, injicirati v sistem, transhistorična delibera-cija temelji na sumativni perspektivi, kjer deliberativna kakovost ni sestavina, ampak produkt specifične konfiguracije družbenopolitičnega diskurza, kot se je razvil na osnovi zgodovinskih okoliščin, kulture, vrednot, tudi prek načina, kako se družba spoprijema z endemičnimi političnimi, ideološkimi in drugimi konflikti. Če skuša metoda transhistorične deliberativne demokracije na ozadju raz-ličnih kulturnih in historičnih kontekstov identificirati in analizirati procese družbene in demokratične preobrazbe v neki družbi z vidika standardov deli-berativne demokracije, je transhistorična deliberacija poimenovanje procesa, ki ga metoda proučuje. Ta proces ne zadeva vzročnostnega vpliva preteklih oblik deliberacije na današnje, temveč je razmerje kontingentno in transhistorično. Odnos med preteklimi, sedanjimi in prihodnjimi praksami v tej perspektivi ni historično kavzalen, temveč ontološko krožen in iterativen. Deliberacije, ki so vgrajene v prakse odločanja o sedanjosti in o prihodnosti, povratno spreminja-jo konfiguracijo deliberacij v preteklosti, če le te osmišljajo sedanjo konfigu-racijo. Takšno razumevanje sledi misli, da je deliberacija ključna za trajnostno transformacijo družb, kar mora vključevati tudi spremembo preteklih politič-nih registrov (Hammond, 2019). Seveda pa je transhistorična deliberacija povsem kompatibilna z drugima dve-ma modusa intervencije, progresivno intervencijo in deliberativno adaptacijo. Oba modusa prispevata k povečanju deliberativnosti, vendar je uspeh teh oblik intervencij odvisen od tega, kako se vpenjata v obstoječo transhistorično kon-figuracijo deliberativnih praks – transhistorično deliberacijo. V nadaljevanju bom omenjene tri intervencije ponazoril na primeru Slovenije. Analiza slovenske nacionalne deliberativne epistemologije Slovenija je zanimiv primer. Žal indeksi V-Dem v primerjavi z drugimi država-mi ne beležijo kakovosti deliberacije pred spremembo družbenoekonomskega sistema v letu 1990. Če bi bila ustrezna in seveda prilagojena orodja na voljo, bi v osemdesetih letih, ko so se pomnožila mirovniška, okoljevarstvena in druga civilnodružbena gibanja, v tej državi zagotovo zabeležila eno izmed višjih sto-penj deliberacije. Zahteve za demokratizacijo družbe in politike v tem desetle-tju so zagotovo spodbudila visoka pričakovanja glede kakovosti demokracije v novem sistemu. Iz orodij V-Dem je vidno, da se je Slovenija glede na ključne Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 176 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 176 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 Osmo poglavje: Transhistorična deliberacija 177 indekse demokracije (poliarhija, liberalizem, participacija, deliberacija in egali-tarizem) med letoma 1990 in 2020 v mednarodnih primerjavah uvrščala viso-ko. Tudi indeks kakovosti deliberacije je vse od osamosvojitve v letu 1991 rela-tivno stabilen, na lestvici od 0 do 1 dosega visoke 0,9 točke, vendar z opaznimi nihanji ob nastopu vladavine desnosredinskih strank v obdobjih 2004–2008 in 2012–2013, medtem ko je v letih pandemije 2020–2021 kompozitni kazalec deliberacije strmoglavil na 0,6 točke. Slovenija se je tedaj v poročilu V-Dem (2022) skupaj z Afganistanom, Slonokoščeno obalo, Mjanmarom in Tunizijo znašla med državami, kjer je proces avtokratizacije najbolj napredoval. Bolj kot povprečna raven deliberacije v primeru Slovenije izstopajo občutna nihanja ob menjavah vlad, kar nakazuje nestabilnost in ranljivost demokratič-nega ustroja (Deželan in Krašovec, 2015; Fink-Hafner, 2024, Malčič, 2023). Razlogi so kompleksni. Nekatera pojasnila nakazuje zelo nizka vrednost kom-ponente »spoštovanje drugače mislečih«, ki z indikatorjem deliberativne de-mokracije V-Dem meri stopnjo upoštevanja nasprotnih mnenj v razpravah o pomembnih političnih spremembah. Ta komponenta v primeru Slovenije se je znižala zlasti po vstopu Slovenije v EU leta 2004, zagotovo pa so razlo-gi globlji. Zadevajo odsotnost skupne vizije na politični in družbeni ravni. V marsičem ta ključni pogoj za deliberacijo onemogoča povečanje kakovosti deliberacije na sistemski ravni kot tudi zmožnosti za prodor novih oblik deli-beracije, kot je odločanje minijavnosti. Glede progresivne intervencije je povedno, da mednarodni portali, ki beležijo primere participacije in deliberacije (OECD, Partitokracija, Politicize) v svetu, ne navajajo nobenega izstopajočega primera iz Slovenije. Kljub temu je treba omeniti nekatere izmed bolj izpostavljenih primerov, ki so nastali v zadnjem poldrugem desetletju, čeprav ne nujno v kontekstu teorije in prakse delibera-tivne demokracije. Med njimi izstopa Iniciativa Mestni zbor (samoorganizira-ne četrtne in krajevne skupnosti Maribora), ki je začela delovati v letu 2013. V ospredje delovanja postavlja deliberativna načela.124 Sicer se je članstvo po za-četnem zagonu zmanjšalo, kar nakazuje nekatere organizacijske zagate, a tudi težave pri ohranjanju participacije (Vodopivec, 2023). V okviru te iniciative je bil 2015 vzpostavljen prvi participatorni proračun v Sloveniji (Peternel, 2019), kar je bilo analizirano z različnih teoretičnih perspektiv (Gregorčič in 124 »Eno temeljnih načel je iskanje konsenza. V družbi, ki se je pod kapitalizmom atomizirala in indi- vidualizirala, je bila to sprva najzahtevnejša naloga. Sklepi in odločitve niso rezultat dvigovanja rok ali prevlade večine nad manjšino, ampak tega, da vsak udeleženec izhaja iz že povedanega – ne ponavlja, ampak nadgrajuje in bogati argumente. To omogoča strukturirana razprava, za katero skrbijo moderatorke in moderatorji.« (IMZ, 2023.) Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 177 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 177 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 178 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Jelenc-Krašovec, 2018).125 Obenem so analize pokazale, »da večina občin ne načrtuje deliberacije, če se ta odvije, se samoorganizirano in na osnovi dobre volje občanov« (Fiedler idr. 2020; 21). Omeniti je treba portal Predlagaj vladi, ki je bil vzpostavljen leta 2009 kot prvi primer e-demokracije v Sloveniji v sklopu prizadevanj za vključitev državljanov v procese oblikovanja vladnih politik in ukrepov (Trbižan, 2011). V prvem desetletju delovanja portala, do julija 2020, je bilo oddanih 9591 predlogov, ki so skupaj prejeli skoraj 229.787 glasov, 64.160 komentarjev in 3253 povratnih informacij z različnih državnih mini-strstev. Na dan 21. julija 2020 je bilo na portalu registriranih 27.025 uporab-nikov, kar sicer predstavlja manj kot 1,6 % vseh volivcev (Haček in Kukovič, 2020, 16). Vendar pa so leta 2018 podatki pokazali, da približno 40 odstotkov predlogov ni bilo poslanih pristojnim organom, med poslani pa ni bil uresni-čen niti en odstotek predlogov. Na tej podlagi Tanja Oblak Črnič ugotavlja, da je »že izhodiščno ciljanje na vladne organe preveč ambiciozno zastavljeno in bi veljalo portal umestiti v neki vmesni posvetovalni prostor«. Ta poznavalka orodij e-demokracije je tedaj tudi poudarila, da imamo zelo malo učinkovitih digital-nih praks, bi jih politika naredila za državljane. »Tu nismo niti v sredini, še manj v vrhu znotraj Evrope,« je dejala za portal podcrto.si (Savnik, 2018). Precej kompleksnejšo podobo deliberacije v Sloveniji bi dobili, če bi pri analizi vstajniških gibanj v zadnjem poldrugem desetletju uporabili model, ki analizira deliberacijo na stičiščih protestov, javne sfere in družbenih omrežij (Della Porta in Doerr, 2018). Ta pristop korespondira s konceptom »metadeliberacije«, kjer imajo pomembno vlogo tudi protestniška gibanja kot sprožilci deliberacije o različnih tematikah v javni sferi (Felicetti in Holdo, 2024, Holdo, 2020a). Vstaje v času finančne krize (2008–2013) so podobno kot marsikje v Evropi in drugje po svetu (Castells, 2012) tudi v Sloveniji postavile pod vprašaj legitimnost ob-stoječih političnih institucij in način, kako se oblikuje politični diskurz. Aktivisti so odpirali razprave o alternativnih oblikah demokracije, vključno s participa-tivnimi in deliberativnimi modeli (Pajnik in Zavratnik, 2016). Podobno so tudi t. i. kolesarski protesti v letih 2020–2022, ki so bili odziv na delovanje desno-sredinske vlade Janeza Janše, predvsem med pandemijo kovida 19, vključevali refleksijo o tem, kako pandemija vpliva na demokratično delovanje, javni diskurz in vključenost civilne družbe v politične odločitve (Fidler idr., 2023). Eno izmed redkih pobud, da se v Sloveniji po vzoru razvitih držav na sistemski ravni okrepi deliberacija, je v letih 2015–2016 pripravila vlada Mira Cerarja. 125 Ob tem je treba omeniti, da je organizacija Danes je nov dan razvila spletno aplikacijo Consul. To aplikacijo uspešno uporabljajo v več slovenskih občinah, med drugim v Kopru, Mariboru, Medvodah, Kranjski Gori, Hrpeljah - Kozini, Novi Gorici, Novem mestu, Trebnjah, Ankara- nu in Tržiču. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 178 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 178 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 Osmo poglavje: Transhistorična deliberacija 179 Ključni cilj projekta Vizija 2050 je bil oblikovanje dolgoročne strategije ra-zvoja Slovenije. Pomemben del tega procesa je vključeval tudi posvetovanja z državljani in drugimi deležniki prek moderiranih delavnic in drugih oblik participacije. Medresorska projektna delovna skupina, ustanovljena na vladni ravni v ta namen, je na podlagi javnih konzultacij s takratnimi političnimi od-ločevalci, stroko, menedžerji in z državljani na moderiranih delavnicah skušala povzeti, kakšno Slovenijo si ljudje želijo v letu 2050. Organiziranih je bilo 27 posvetov, v katerih je neposredno sodelovalo več kot 1000 državljanov, med njimi tudi 363 ljudi, ki so se udeležili petih interaktivnih dogodkov po Slove-niji. Rezultat projekta Vizija 2050 je bil seznam želja, predstavljen na eni stra-ni, ki je izpostavljal pet glavnih stebrov razvoja: učenje za življenje, inovativna družba, zaupanje, kakovostno življenje in identiteta (Vizija Slovenije 2050; Dedić in Šooš, 2016). Kljub temu da je bil končni dokument zaradi nesoraz-mernosti vložka in rezultatov kritiziran v javni razpravi, je treba vizijo razu-meti kot prvi celoviti poskus vključevanja državljanov v razprave o prihodnosti Slovenije. Na tej ravni je treba evalvirati projekt kot pozitiven premik, hkrati pa izpostaviti ob snovanju boljših projektov njegove glavne pomanjkljivosti. Primerjava med finskim in slovenskim konceptom deliberacije o prihodnosti je zagotovo poučna. Jasno izostri pogoje za uspeh takšnega projekta, kjer izsto-pa zlasti družbeni konsenz glede razvoja. Povedno je, da v primeru te nordijske države kompozitni kazalec deliberacije V-Dem kaže večdesetletno stabilnost, hkrati pa tudi napredek, ki ga je država naredila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z udejanjanjem t. i. kulture konsenza (Andersson, 2016, 7–8), z zvi-šanjem ravni konzultacije. Politične elite v državi, ki so jo do tedaj pretresale politične in ideološke napetosti še iz obdobja državljanske vojne (1918) in v času sovjetske invazije med 2. svetovno vojno, so v povojnem obdobju zavestno stremele k oblikovanju političnega in nato družbenega konsenza (Kawecki, 2022). V zavedanju, da država razen gozda nima pomembnih naravnih virov, so jo utemeljili predvsem na novem socialnem sporazumu, ki je vključeval ena-kost (možnosti), vključevanje in deliberacijo s ciljem izkoristiti vse človeške potenciale in ljudi pripraviti na prihodnje izzive in priložnosti. Ena izmed bolj nenavadnih socialnih inovacij, s katero se ponaša ta država, je parlamentarno telo Odbor za prihodnost, katerega namen je spodbujati dol-goročno strateško razmišljanje in predvidevati prihodnje trende. Naloga tega odbora, ustanovljenega leta 1993, ki sicer nima pristojnosti sodelovanja v za-konodajnih razpravah, temveč je odgovoren neposredno predsedniku vlade, je oblikovati med vlado, parlamentom in širšo javnostjo dialog o kompleksnih dolgoročnih izzivih in priložnostih. Odbor v sodelovanju z univerzami, raz-iskovalnimi inštituti, civilnodružbenimi organizacijami, mediji in podjetji, v Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 179 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 179 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 180 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja zadnjih letih pa tudi s premišljeno zasnovanimi deliberativnimi dogodki z dr-žavljani, vsaj enkrat letno pripravi obsežno poročilo o tematiki, ki jo zazna kot pomembno z vidika razvoja finske države in družbe. V zadnjih 10 letih so v obliki obsežnih razvojnih scenarijev pripravili denimo poročila o vplivu novih tehnologij na preoblikovanje družbe, o prihodnosti dela, o možnostih in nevarnostih uporabe genskega inženiringa na različnih področjih, o odnosih z Rusko federacijo in gospodarskih sinergijah s Kitajsko ter o še neizkorišče-nih možnostih v udejanjanju socialno in okoljsko trajnostnega razvoja. Že leta 2021 so pripravili poročilo o GPT-3, ki je bil osnova za ChatGPT, torej veliki jezikovni model, ki ga je razvilo podjetje OpenAI. Pomembno je poudariti, da so poročila oblikovana s perspektive finske družbe in se ne ozirajo na razvojne projekcije, ki jih za državo pripravlja OECD, hkrati pa so zasnovana z zavestjo, da je udejanjanje finskega, torej partikularnega skupnega dobrega neločljivo povezano z globalnim skupnim dobrim, kar je v primeru Finske ovrednoteno s sledenjem ciljem Agende 2030 (Združeni narodi, 2015). Ker so pomembne politične in družbene teme zaznane dovolj zgodaj, je tudi dovolj časa za kako-vostno deliberacijo o prihodnjih izzivih in priložnostih (Koskimaa in Raunio, 2020). Seveda je odbor, čeprav deluje na najvišji ravni, le ena izmed institu-cij na Finskem, ki se posveča deliberativnemu načrtovanju prihodnosti. In če finska deliberacija o prihodnosti skuša denimo detektirati prednosti, slabosti, nevarnosti, različne prihodnje uporabe ob uvedbi konkretne aplikacije UI, to počne z zavestjo, da je družbeni razvoj kontingenten, odvisen od globalnih silnic in notranjepolitične dinamike v iskanju odzivov. Pogoj za oblikovanje takšnega modela je, kot je vidno tudi iz finskega pri-mera, družbeni konsenz glede razvoja. Ko namreč finski voditelji govorijo o enakosti, vključevanju vseh in deliberaciji, to ni izraz specifične politične ori-entacije, temveč se nanaša na model razvoja, ki je že vgrajen v institucionalno (in družbeno) tkivo. Pri njem Finci vztrajajo, saj zagotavlja dovolj visoko raven politične kulture in seveda tudi kakovost življenja. Izkazal se je kot varovalka, ki zagotavlja obstoj politične kulture tudi v primerih, ko se v družbi materi-alizirajo ekskluzivistične tendence, kar se je zgodilo ob vstopu skrajno desne Finske stranke leta 2011 v parlament. Raziskave, ki sta jih opravila politologa Corentin Poyet in Tapio Raunio, namreč kažejo, da voditelji te stranke sicer uporabljajo podobno ekskluzivistično retoriko kot voditelji njihovih sestrskih strank, vendar je vpliv idej, ki jih zagovarjajo, na zakonodajni postopek »mini-malen«. Poslanci takšnih strank se namreč prilagodijo parlamentarni kulturi z zavestjo, da je gradnja politike na osnovi nacionalističnega esencializiranja zaradi kompleksnih sodobnih izzivov kontraproduktivna tudi za cilje, za ka-tere se – denimo za ohranitev kulture – zavzemajo (Poyet in Raunio, 2021). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 180 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 180 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 Osmo poglavje: Transhistorična deliberacija 181 Finski model, ki seveda ima svoje pomanjkljivosti in ranljivosti in je podvržen nenehnemu eksperimentiranju, novim raziskavam, predvsem pa kritični ana-lizi odnosa med deklariranimi in udejanjenimi načeli (Kärrylä, 2024), je ta čas dober približek poskusa oblikovanja celostne strategije v deliberativnem načrtovanju prihodnosti. Jasno kaže, da ima sistemska deliberacija, zamejena z jasno definiranimi izhodišči o razvojnih vprašanjih in ciljih, v širšem druž-benem in političnem spektru multiplikativne učinke: ljudje razumejo tvega-nja, a tudi priložnosti spreminjajočega se sveta, kar utrjuje legitimnostno vez s političnimi odločitvami. Seveda modelov demokracije ni mogoče preslikati v druga okolja, zaznamovana z drugimi in drugačnimi praksami deliberacije in pojmovanji skupnega dobrega, ki so vedno tudi kulturno in zgodovinsko pogojena. Lahko pa ponudijo okvir za premisleke o prednostih deliberativne-ga načrtovanja prihodnosti, pri čemer družbe, seveda ne le finska, uporabljajo različne metode in pristope. V Sloveniji so nastavki za participativne/deliberativne prakse vzpostavljeni (Haček in Kukovič, 2020), vendar so sedanje možnosti premalo izkoriščene, iniciative pa zamejene na ožje skupnosti aktivnih državljanov, zlasti v lokal-nem okolju. Ostaja tudi razkorak med državljani in političnimi odločevalci, saj ga iniciative (od zgoraj navzdol) niso mogle zajeziti, država pa je do sedaj premalo aktivna in inovativna v teh prizadevanjih. Po drugi strani rezultati parlamentarnih volitev v zadnjem poldrugem desetletju jasno nakazujejo od-por večine do avtoritarnih tendenc, kar je verjetno – v primerjavi s srednje- in vzhodnoevropskimi državami - rezultat specifičnega razvoja družbenointe-grativnega konsenza, tudi recidiva demokratičnega refleksa v »decades mira-bilis«, desetletja pred osamosvojitvijo. Tvegajmo tezo, da se ta demokratični refleks izraža tudi v želji po bolj vključujoči, politično stabilnejši družbi, kjer je prostor za razvoj novih, zrelih, vključujočih demokratičnih praks in v kateri se oscilacije med konservativno in liberalno/socialdemokratsko strujo reflek-tirajo z zavrnitvijo ideološke polarizacije in avtokratskih tendenc. Pogoj za korake naprej, za posodobitev demokratičnih modelov, ni sprava (Hribar in Hribar, 2021) ali nekakšno »uravnoteževanje« perspektiv, temveč premestitev pogleda v prihodnost na osnovi deliberacije o skupnem dobrem, kar samo-dejno izvrže vse, kar je zavržno. Brez tega koraka se bo izmenjevanje raz-ličnih političnih vizij preobrazilo v obstoj dveh izključujočih se vzporednih sistemov. To je lahko usodno v obdobju, zaznamovanem s perpetuiranjem kriz in izzivov, ki jih prinašajo nove tehnologije. Oblasti v marsikateri državi s konceptom »ponižne države« priznavajo, da s svojimi ukrepi ne bodo mo-gle prestreči posledic kriz, temveč bo potreben kolektiven trud državljanov v spoprijemanju z njimi. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 181 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 181 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 182 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Vsebina skupnega dobrega ni arbitrarna. Vezana je na družbeno pogodbo, ka-tere varuh je s svojimi institucijami in ustavnimi načeli država. Razpravo o družbeni transformaciji, prilagajanju družbene pogodbe novim izzivom, lahko moderira le država kot njena varuhinja, pri čemer so drugi akterji lahko na-črtovalci, spodbujevalci, usmerjevalci in razčlenjevalci teh procesov. Navedena orodja so le nekatera, ki jih bo treba – prej ali slej – tudi v Sloveniji vključiti za pospešitev deliberacije, za politično in družbeno stabilizacijo in ohranitev po-zitivnega razvoja. Marsikje so proces inkluzivnega in dolgoročnega načrtova-nja prihodnosti že pričeli, zlasti v po številu prebivalstva Sloveniji primerljivih državah, tudi s sistematično deliberacijo o prihodnjih razvojnih scenarijih in izzivih, a vselej na ozadju preteklih narativov in deliberativnih praks. Razmislek o razlogih za neuspeh poskusov v krepitvi kakovosti deliberacije v Sloveniji v obliki progresivnih intervencij zahteva analizo zastojev z vidika deliberativne adaptacije in transhistorične deliberacije. V prvih poglavjih sem prikazal nekatere vzorce, ki vplivajo na specifična prisvajanja deliberativnih praks v slovenskem primeru. Na najbolj temeljni ravni sem v poglavjih o pri-povednem izročilu na osnovi analize izbranih ljudskih pravljic prikazal, kako so se v polju protopolitičnega v slovenskem primeru na ozadju historičnih, kulturnih in vrednotnih konfiguracij izoblikovali vzorci kognitivnih matric v odnosu do temeljnih standardov deliberacije. Rezultati osvetljujejo nekatere značilnosti transhistorične deliberacije, specifične za slovensko nacionalno epistemologijo. Omenjene značilnosti so še posebej izrazite v določanju pogojev za inkluziv-nost in različnost v razumevanju skupnega dobrega. Analizo transhistoričnih aspektov, zlasti odnosa med tradicijo in napredkom, sem dopolnil z analizo po-sebnosti v prisvajanju pripovednega izročila v socialističnem obdobju. Čeprav na osnovi specifičnega obdobja v slovenski zgodovini, so se pokazali nekateri ključni vzorci, ki zadevajo konfiguracijo matrice liberalno in konservativno, univerzalno in partikularno, kakor se je nato oblikovala v (post)tranzicijskem obdobju. Analiza liberalnega tiska v tranzicijskem obdobju in specifični odnos do večnacionalnih integracij, zlasti do EU, je še nazorneje prikazala, kako so matrice in ločnice, vzpostavljene ob prevodu protopolitičnega v razsvetljensko paradigmo, vplivale na političnoideološke sestavine slovenske družbene po-godbe. Hkrati je analiza tistih aspektov slovenske nacionalne epistemologije razkrila, da slovenske deliberativne prakse – v Senovi terminologiji – zazna-muje transcendentalni institucionalizem, ki je usmerjen v izboljšanje politične kulture prek uveljavljanja demokratičnih standardov, medtem ko so k realiza-ciji osredinjene deliberativne prakse, kakršne v Sloveniji predstavlja predvsem tradicija zadružništva, deloma tudi jugoslovanski samoupravni socializem, v Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 182 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 182 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 Osmo poglavje: Transhistorična deliberacija 183 sodobnosti pa iniciative iz zadnjega poldrugega desetletja, postavljene na ob-robje dominantnega politično-družbenega diskurza.126 Sklepne misli V prevladi transcendentalnega institucionalizma, značilnega tudi za slovensko intelektualno okolje, in v ambivalentnem odnosu do preteklih praks delibera-cije so verjetno razlogi za pomanjkanje želje in zahteve za vzpostavljanje novih oblik participacije in deliberacije, s kakršnimi eksperimentirajo marsikje v sve-tu. Metoda transhistorične deliberativne demokracije, na kateri je utemeljena ta knjiga, nakaže strukturo in zareze znotraj transhistorične deliberacije, na osnovi katerih je mogoče pojasniti, zakaj družbeno telo kot tujek izvrže nove demokratične prakse, če niso prilagojene obstoječim. Sodobne računske meto-de, temelječe na velikih jezikovnih modelih (LLM), predstavljene v prejšnjem poglavju, bi zagotovo ponudile dodatna pojasnila, saj omogočajo bolj sistema-tične vpoglede v evolucijo in delovanje preteklih deliberativnih praks. S tega vidika bi bilo koristno analizirati zlasti specifične apropriacije razsvetljenske miselnosti v slovenskem prostoru, saj ta utemeljuje razvoj političnoideoloških doktrin liberalne, konservativne in socialnodemokratske misli na Slovenskem, ki v dobršni meri zaznamuje polarizacijo slovenskega družbenega in politične-ga prostora. Pogoj za takšno analizo in njeno preverbo, podprto z računskimi metodami, je humanistično-družboslovna analiza, ki sem se ji prek analize širokega spektra političnih, kulturnih in idejnih sklopov slovenske epistemo-logije in vgrajenih deliberativnih praks posvetil v tej knjigi. Metoda transhistorične deliberativne demokracije omogoča novo razumevanje globokih struktur družbenopolitičnega konsenza, saj brez psihologiziranja ali esencializiranja njegovih sestavin proučuje zgodovinske, kulturne in kognitiv-ne matrice, ki vplivajo na sodobne demokratične prakse, pri čemer lahko iden-tificira zastoje in tudi možnosti za okrepitev sodobnih standardov kakovostne deliberacije. Bolj kot sami postopki razpravljanja, kar proučujejo deliberativni demokrati, preizprašuje tudi različne koncepte in moduse legitimizacije v spre-jemanju odločitev na ravni posameznika, specifike javne deliberacije, pa tudi odločanje na institucionalni in družbenopolitični ravni. Analiza tega spektra 126 Vodopivec (2023, 111) izpostavlja, da so zlasti starejši primerjali izkušnje teh oblik participa- cije z deliberativnimi in odločevalskimi praksami, ki so zaznamovale obdobje jugoslovanskega samoupravnega socializma, v katerih so imeli delavski in krajevni sveti zelo pomembno vlogo. Starejši zakonski par je v pogovoru z avtorico izpostavljal tudi družbeno življenje in drugačne vezi znotraj prejšnjega političnega sistema. »To je bila etika, zasnovana na solidarnosti in tova- rištvu, ki se močno razlikuje od današnjega kapitalističnega obdobja ‚egoizma in individualizma‘.« Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 183 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 183 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 184 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja legitimnosti je ključna v današnjem času, ko se z vzponom populističnih po-litik in novih oblik sprejemanja odločitev oblikujejo novi vzorci legitimiza-cije političnega reda in odločanja. Zlasti hitri napredek umetne inteligence v odnosu do političnih doktrin, usmerjenih k učinkovitosti, preizprašuje usodo demokratičnega odločanja v prihodnosti, kar bo terjalo premišljeno kalibracijo tradicionalnih odločevalskih praks. Te tematike izpostavljam v sklepu knjige. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 184 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 184 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 185 Sklep Med deliberativno in algoritemsko demokracijo V zadnjem poldrugem desetletju, po finančni in ekonomski krizi (2008–2013), pandemiji kovida 19, vojni v Ukrajini in vojni na Bližnjem vzhodu, referenč-ne mednarodne ustanove opozarjajo na erozijo demokracije na globalni ravni. Iz najnovejšega poročila Democracy Index, ki ga pripravlja sestrsko podjetje časnika The Economist, je razvidno, da danes 39,4 odstotka prebivalstva sveta živi v avtoritarnih režimih, 15,2 odstotka v hibridnih režimih, 37,6 odstotka v pomanjkljivih demokracijah in le 7,8 odstotka v popolni demokraciji (EIU, 2024). Razlogi za demokratično nazadovanje so raznoliki in kompleksni. Za-jemajo spremenjene percepcije vrednot in načel liberalne demokracije, zmanj-šano zaupanje v etablirane institucije, posledice partitokracije, povečevanje socialnih razlik in pojav t. i. »alternativnih« oblik demokracije v obliki popu-lizma, iliberalnih oblik demokracije, ki v imenu »čistega ljudstva« obljubljajo učinkovitejše procese odločanja. Pomemben dejavnik v pospeševanju teh pro-cesov so zagotovo algoritemsko usmerjene razprave na družbenih omrežjih, ki z ustvarjanjem odmevnih komor krepijo kulturne, družbene in politične antagonizme in zamejujejo prostor za oblikovanje konstruktivne razprave, kar s pridom izkoriščajo populistični politiki. Značilno je, da danes procese odmiranja demokracij sprožijo demokratično izvoljene vlade ali voditelji. Skladno s pravnim okvirom in veljavno zakono-dajo trdijo, da želijo le »izboljšati« demokracijo. »Ker ni enega samega trenutka – udara, razglasitive vojnega stanja ali začasne ukinitve ustave –, v katerem bi režim očitno ‚prestopil mejo‘ v diktaturo, nič ne sproži alarmov v družbi« (Levitsky Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 185 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 185 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 186 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja in Ziblatt, 2018, 11). Avtorja kot ključnega znanilca demokratičnega nazado-vanja izpostavljata polarizacijo. Menita, da je zmerna polarizacija zdrava – celo nujna – za demokracijo. Ko (pa) družbenoekonomske, rasne ali verske razlike povzročijo skrajno pristranskost, zaradi katere se družbe razdelijo v politič-ne tabore z nazori, ki niso le različni, temveč med seboj izključujoči, postane strpnost težje ohranjati. »Ko vzajemna strpnost izgine, politiki postanejo manj zadržani in želijo zmagati za vsako ceno. To lahko spodbudi vznik antisistemskih skupin, ki v celoti zavračajo pravila demokracije. Ko se to zgodi, je demokracija v težavah.« (Levitsky in Ziblatt, 2018, 97.) Razmerja med polarizacijo in kakovostjo deliberacije so razvidna. Orodja V--Dem, uporabljena za analizo primerov Madžarske, Indije, Poljske, Turčije in ZDA, prepričljivo ponazorijo korespondence med »toksično polarizacijo« in demokratično erozijo (Bernhard, 2020; V-Dem, 2019, 19–20). Raziska-ve V-Dem kažejo, da je bila kakovost deliberacije na globalni ravni v prvem desetletju novega stoletja med najvišjimi v zgodovini, po letu 2010 pa je ta sestavina demokracije doživela drastičen upad. Poročilo V-Dem iz leta 2023 je pokazalo, da so štirje ključni indikatorji deliberativne demokracije (raven konzultacije, angažirana družba, spoštovanje nasprotnih mnenj in utemeljena argumentacija) bili med tistimi 20 indikatorji demokratičnosti, ki jih je med letoma 2012 in 2022 na globalni ravni zaznamoval največji upad (V-Dem, 2023, 16).127 To se kaže zlasti v državah vzhodne Evrope, kjer je kakovost de-liberacije po letu 1990 počasi erodirala, po letu 2010 pa strmoglavila z 0,6 na 0,4 (V-Dem, 2023, 55), kar je po nekaterih raziskavah povezano z demokra-tičnim nazadovanjem (Gora in de Wilde, 2020). Po drugi strani pa omenjene raziskave, kot sem v knjigi analiziral na različnih mestih, kažejo, da lahko kakovostna deliberacija prepreči demokratične zdrse in omogoči stabilnost demokratičnega sistema. 127 Kazalnik konzultacij se nanaša na obseg vključevanja različnih družbenih skupin v oblikovanje politik, angažirana družba pa na aktivno participacijo državljanov v javnih razpravah. Spoš- tovanje nasprotnih mnenj izraža pripravljenost na dialog, utemeljena argumentacija indicira težnjo k uporabi logičnih in preverljivih dejstev (V-Dem Indicator Codebook, Deliberative Component Index, 2024, 169–172). Povedno je, da konstanten ostaja le indikator skupno dobro, ki pa ga metodologija V-Dem opredeljuje na osnovi vprašanja, »v kolikšni meri politični akterji pri oblikovanju politik upoštevajo splošno dobro družbe, namesto da bi sledili zgolj lastnim interesom ali interesom ozkih skupin«. Ta komponenta torej ne analizira skupnega dobrega na substancialni ravni (legitimnost rezultata), temveč na postopkovni ravni (legitimnost procesa). V takšni opredelitvi, ki izhaja iz teorije deliberativne demokracije, lahko skupno dobro korespondira z različnimi političnimi doktrinami, celo – ali predvsem – z iliberalnimi, po- pulističnimi politikami, kjer je skupno dobro definirano kot tisto, kar je v interesu »pravega ljudstva«, percipiranega kot etnično homogenega. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 186 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 186 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 Sklep: Med deliberativno in algoritemsko demokracijo 187 V knjigi sem na osnovi razčlembe specifik slovenske nacionalne epistemolo-gije analiziral pogoje za stabilizacijo in transformabilnost družbenointegra-tivnega diskurza, predvsem vlogo deliberacije v teh procesih. Zlasti v uvodnih poglavjih sem izpostavil, da je ključnega pomena ustrezna obravnava razsve-tljenske aporije v odnosu tradicije in napredka, intuicije in razuma, dihotomij med konservativno in progresivno mislijo (glej tudi Heath, 2024), saj vse to tvori ozadje, na osnovi katerega so se izoblikovale sodobne političnoideološke doktrine, ki so še vedno ključno gonilo družbenopolitično polarizacije v Slo-veniji in v svetu. V nadaljnjih raziskavah bi bilo koristno uporabiti nova ra-čunska orodja za analizo globoke strukture družbenointegrativnega diskurza, identifikacijo žepov antagonizma v njem, a tudi skupnih točk (common ground) v zagotavljanju razvojnega konsenza. V knjigi predstavljeni koncepti, zasidrani v razširjenem konceptu transhi-storične deliberativne demokracije, so tudi ustrezno izhodišče za evalvacijo novih tipov legitimizacije odločanja in tipov demokracij. Z vidika legitimi-ziranja specifičnih odločevalskih praks – onkraj vnaprejšnjega kvalificiranja političnih doktrin z oznakami racionalno, iracionalno ali antiracionalno – je mogoče ovrednotiti tudi »alternativne« oblike demokracije, kakršne v Evropi in drugod ponujajo iliberalni, populistični in hibridni politični režimi, ki na-mesto vključevanja različnih stališč v sprejemanju rešitev zagovarjajo prenos odločanja na izbrane voditelje. Posebno analizo bi terjal tudi pojav novih, v osnovi nedemokratičnih oblik odločanja, kot so tehnokracija, epistokracija in algoritemska demokracija. Omenjene tematike presegajo namene te knjige. Zato se bom v sklepu le dotaknil aspekta, ki jih povezuje in hkrati vpliva na usodo demokratičnega odločanja v 21. stoletju. Ni namreč naključje, da Habermas (2023) na koncu svoje knjige o novih transformacijah javne sfere in deliberaciji izpostavlja z željo po njuni uskladitvi napetost med demokratično pluralističnimi in nedemokratično tehnokratski-mi pristopi v odločanju. Z nastopom naprednih oblik generativne umetne in-teligence je še posebej v kontekstu širjenja avtoritarnih oblik vladavine v svetu upravičena skrb, da bo primat odločanja prešel z rok ljudstva v roke ekspertov, izobraženih elit in – kar je danes v ospredju razprav o prihodnosti demokra-tičnega odločanja – algoritmov. Skupno omenjenim tipom odločanja je ideja, da elite ali algoritmi sprejemajo odločitve hitreje in učinkoviteje, odločitve pa naj bile tudi epistemsko kakovostnejše kot sprejete v etabliranem procesu demokratičnega odločanja. V ozadju legitimiziranja tega tipa odločanja je »veliko nasprotje med tem, kar zmore človeški um, in superinteligentnimi računalniki, ki so sposobni sočasno Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 187 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 187 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 188 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja procesirati gore informacij in nato na osnovi različnih matric in podatkov, ki so bili zbrani prek samih ljudi, ponuditi nekaj, kar je videti kot najboljša rešitev« (gl. Al-nemr in Weymouth, 2024). Na ozadju prepričanja, da politiki ne morejo rea-lizirati, kar so obljubili, neskladij med teoretičnimi modeli in dejanskim vede-njem odločevalcev na oblasti, saj so njihove odločitve neizogibno pristranske, predvsem pa zaradi človeške nezmožnosti pri zbiranju, analizi in procesiranju dostopnih informacij, so se pojavili t. i. virtualni politiki, kot je leta 2023 UI--župan v japonskem mestu Tacuno (García-Marzá in Calvo, 2024, 50). Po mnenju Nardine Alnemr (2023) je v ozadju legitimiziranja novih tipov odločanja zagovarjanje »bližnjice« v sprejemanju odločitev. Medtem ko se epistokratska bližnjica sklicuje na vlogo elit kot superiornejših odločevalcev, algokratska bližnjica, utemeljena na legitimnosti algoritemskega odločanja »upravičuje obvod državljanske deliberacije s sklicevanjem na epistemsko kakovost odločitev, ki jih sprejemajo algoritmi« (Alnemr, 2023, 207). »Če mislite, da gre pri demokraciji le za epistemsko kakovost, potem ta argument drži. Zagovarja ga ve-liko ljudi, ki podpirajo uporabo algoritemskih orodij in umetne inteligence. Toda če mislite, da je demokracija bolj povezana z moralo, etiko in javnim razumom, potem ta argument ne bo nujno držal.« (gl. Alnemr in Weymouth, 2024.) Tehnologija seveda ni nevtralna, vedno (za)kriva vprašanja moči in vpliva. García-Marzá in Calvo (2024) menita, da je algoritemska demokracija le podaljšek episto-kratskih teženj, ki si želijo v imenu učinkovitosti izključiti ljudi iz odločanja in legitimizirati drugačen način odločanja. Iz obseženega poročila Governing AI for Humanity (Združeni narodi, 2024) je viden širši spekter prednosti, a tudi nevarnosti, ki jih prinaša umetna in-teligenca (UI) na področju demokratičnega odločanja. Po eni strani vsebuje potencial za udejanjanje splošnega dobrega, zlasti z odpiranjem novih razisko-valnih področij, po drugi strani pa niz pasti, povezanih s halucinacijami velikih jezikovnih modelov, ustvarjanjem in širjenjem naprednih oblik dezinformacij, tveganji za mir in varnost, kot tudi energetsko potratnost v času podnebne in energetske krize. Poročilo izpostavlja vprašanja odgovornosti v primeru na-pačne presoje ter koncentracijo moči in bogastva na osnovi podatkov, ustvar-jenih in zbranih na globalni ravni. K temu je treba še dodati tveganja, ki zade-vajo varnost in zasebnost z vidika zbiranja podatkov kot tudi njihove obdelave, erozijo človeške avtonomije v odločanju, neenak dostop in diskriminacijo, ki izhaja iz zasnove algoritmov, in problem t. i. »črne skrinjice«, nerazumevanje rezultatov algoritemskega odločanja (García-Marzá in Calvo, 2024). S širše humanistične, transhistorične perspektive je treba zelo resno vzeti opozorila zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija o obsegu sprememb, ki jih na Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 188 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 188 18. 03. 2025 09:31:12 18. 03. 2025 09:31:12 Sklep: Med deliberativno in algoritemsko demokracijo 189 področju človeške kognicije in procesov odločanja napoveduje UI, če ne bo uporaba teh orodij ustrezno regulirana. Po njegovem so nam družbeni mediji dali le občutek tega, kar lahko sledi z umetno inteligenco. Čeprav so bila orod-ja UI v primeru družbenih omrežij zelo enostavna, saj niso ustvarjala svojih vsebin, temveč so le priporočala vsebine, ki so jih ustvarjali ljudje, so bila še vedno dovolj »zmogljiva, da so ustvarila nekakšno zaveso iluzij, ki na globalni ravni pospešuje družbeno polarizacijo, spodkopava duševno zdravje in destabilizira demokratične družbe« (Harari, 2023). Posebej izpostavlja posledice uporabe teh orodij v odnosu do kulture in tradicij, ki tvorijo ozadje sodobne demokracije. Po njegovem je UI v temelju drugačna od tiska, radia, televizije in množičnih medijev, saj lahko s teksti in podobami ustvarja »popolnoma nove ideje. Ustvari lahko novo kulturo … Veliko vprašanje je, kakšna bo izkušnja resničnosti, če jo bomo doživljali skozi prizmo, ki jo ustvari nečloveška, tuja inteligenca.« (Harari, 2023.) To se, če se bo, seveda ne bo zgodilo čez noč. Toda iz sedanjih trendov v razvo-ju in uporabi orodij UI, zlasti LLM, je vidno, da kot »svetovalci« uporabnikom ali v obliki »razširjene demokracije« (augmented democracy), kjer so računska orodja uporabljena kot dopolnitev oz. nadgradnja obstoječih demokratičnih praks, že postajajo del javne deliberacije in s tem pomemben deležnik v javni sferi. Domet in vpliv tega tipa odločanja bosta odvisna od sprejete regula-tive na mednarodni ravni, tehtanja med prednostmi in nevarnostmi uvedbe odločanja UI v odnosu do obstoječih demokratičnih praks, zlasti v razmerju med učinkovitostjo na eni in vlogo javnega razuma v sprejemanju odločitev na drugi strani. Vpliv bo odvisen tudi od tega, koliko bo nova algoritemska kultura kot nabor idej, ki zagovarja uporabo teh orodij v odločanju in ustvar-janju novih pomenov, legitimizirala algoritemsko demokracijo (García-Marzá in Calvo, 2024). Čeprav bo vpliv umetne inteligence na ravni politične imaginacije na sistemski ravni nedvomno obsežen, ni nujno, da bo globalno integrirajoč. Sledeč anali-zam vpliva družbenih omrežij, ki so v razsežnosti političnega predvsem okre-pile obstoječe družbene antagonizme, lahko predvidevamo, da bo tudi proces usklajevanja obstoječih demokratičnih praks z novimi oblikami odločanja, zamejen na interpolacijo transhistorične konfiguracije družbenopolitičnega diskurza v konkretnih družbah. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 189 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 189 18. 03. 2025 09:31:13 18. 03. 2025 09:31:13 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 190 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 190 18. 03. 2025 09:31:13 18. 03. 2025 09:31:13 191 Literatura Ackerman, B. in J. S. Fishkin (2008): Deliberation Day. New Haven: Yale University Press. Addis, A. (2009): Deliberative Democracy in Severely Fractured Societies. Indiana Journal of Global Legal Studies, 16(1), 59–83. Afanas'ev, A. N. (1998): Words of Wisdom: Russian Folk Tales from Alexander Afanasyev’s Collection. Moscow: Raduga Publishers. Afanas'ev, A. N. (2014): The Complete Folktales of A. N. Afanas'ev. Jackson: University Press of Mississippi. Alizada, N., R. Cole, L. Gastaldi, S. Grahn, S. Hellmeier, P. Kolvani, J. La­ chapelle, A. Lührmann, S. F. Maerz, S. Pillai in S. I. Lindberg (2021): Autocratization Turns Viral. Democracy Report 2021. Gothenburg: V-Dem Institute, University of Gothenburg. Alnemr, N. (2023): Democratic self-government and the algocratic shortcut: The democratic harms in algorithmic governance of society. Contemporary Political Theory, 23(2), 205–227. Alnemr, N. in R. Weymouth (2024): Democracy and Artificial Intelligen- ce: Old Problems, New Solutions? Deliberative Democracy Digest. https:// www.publicdeliberation.net/democracy-and-artificial-intelligence-old- -problems-new-solutions/ (zadnji dostop: 28. 12. 2024). Anderson, B. (2007): Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. Andersson, F. (2016): Country Brief: Finland. Gothenburg: V-Dem Institute, University of Gothenburg. https://www.v-dem.net/media/publications/ country_brief_finland.pdf (zadnji dostop: 28. 12. 2024). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 191 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 191 18. 03. 2025 09:31:13 18. 03. 2025 09:31:13 192 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Appadurai, A. (2015): Success and Failure in the Deliberative Economy. V: Deliberation and Development: Rethinking the Role of Voice and Collective Action in Unequal Societies, Equity and Development. Washington, DC: The World Bank, 67–84. Asenbaum, H., N. Curato, B. Ibhawoh, G. Fuji Johnson, J. McCaul, R. F. Mendonça in F. Marquardt (2024): Can Deliberative Democracy Be Decolonized? A Debate. Working Paper Series of the Centre for Deliberative Democracy and Global Governance, University of Canberra. Assmann, J. (2008): Communicative and Cultural Memory. V: A. Erll in A. Nünning (ur.), Cultural Memory Studies: An International and Interdiscipli- nary Handbook. Berlin: Walter de Gruyter, 109–118. Assmann, A. in L. Shortt (ur.) (2012): Memory and Political Change. New York: Palgrave Macmillan. Assmann, A. (2020): Is Time out of Joint? On the Rise and Fall of the Modern Time Regime. Ithaca: Cornell University Press. Avbelj, M. (2017): Evropska unija kot nedržavna federacija. V: T. Hribar (ur.), Prenova Evrope: Prispevki za slovenski nacionalni program II. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 79–90. Bächtiger, A., S. Shikano, S. Pedrini in M. Ryser (2009): Measuring Deli- beration 2.0: Standards, Discourse Types, and Sequentialization. ECPR General Conference. http://ash.harvard.edu/extension/ash/docs/baechti- ger.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Bächtiger, A., J. S. Dryzek, J. Mansbridge in M. Warren (2018): Delibera- tive Democracy: An Introduction. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Mans- bridge in M. Warren (ur.), The Oxford Handbook of Deliberative Democracy. Oxford: Oxford University Press, 1–35. Bächtiger, A. in J. Parkinson (2019): Mapping and Measuring Deliberation: Towards a New Deliberative Quality. Oxford: Oxford University Press. Bächtiger, A. in J. S. Dryzek (2024): Deliberative Democracy for Diabolical Times: Confronting Populism, Extremism, Denial, and Authoritarianism. Cambridge: Cambridge University Press. Bajt, V. (2011): Myths of Nationhood: Slovenians, Caranthania and the Ve- netic Theory. Annales, Series Historia et Sociologia, 21(2), 249–260. Bajt, V. (2017): The Post-communist Renegotiation of Slovenian National Symbols. Družboslovne razprave, 33(85), 15–33. Balantič, P. (2004): Mitološki diskurz pri glasbeni skupini Laibach (diplom- sko delo). http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Balantic-Polona.PDF (zadnji do- stop: 30. 3. 2021). Balažic, M. (2004): Slovenska demokratična revolucija 1986–1988. Ljubljana: Liberalna akademija. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 192 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 192 18. 03. 2025 09:31:13 18. 03. 2025 09:31:13 Literatura 193 Balibar, É. (2003): Europe: Vanishing Mediator. Constellations, 10(3), 312–338. Balina, M. (2005): Introduction. V: M. Balina, H. Goscilo in M. Lipovetsky (ur.), Politicizing Magic: An Anthology of Russian and Soviet Fairy Tales. Evanston: Northwestern University Press, 105–121. Balina, M., H. Goscilo in M. Lipovetsky (2005): Politicizing Magic: An Anthology of Russian and Soviet Fairy Tales. Evanston: Northwestern Uni- versity Press. Banerjee, S. B. (2021): Decolonizing Deliberative Democracy: Perspectives from Below. Journal of Business Ethics, 181(2), 283–299. Bârgăoanu, A., R. Buturoiu in F. Durach (2019): The East-West Divide in the European Union: A Development Divide Reframed as a Political One. V: P. Dobrescu (ur.), Development in Turbulent Times. Switzerland: Springer, 105–118. Barnes, M. (2008): Passionate Participation: Emotional Experiences and Expressions in Deliberative Forums. Critical Social Policy, 28(4), 461–481. Beauchamp, N. (2020): Modeling and Measuring Deliberation Online. V: The Oxford Handbook of Networked Communication, 321–349. Beck, U. in E. Grande (2007): Cosmopolitan Europe. Cambridge: Polity Press. Beck, U. (2012): German Europe. Cambridge: Polity Press. Belič, N. (2016): Obravnava pravljičnega tipa Mojce Pokrajculje ATU 283C* v predšolskem obdobju (diplomsko delo). Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. http://pefprints.pef.uni-lj.si/3625/ (zadnji dostop: 6. 5. 2022). Benedejčič, A. (2016): Slovenia and its Relations with Russia in the Euro- -Atlantic Context. Teorija in praksa, 53(5), 1143–1171. Benhabib, S. (1996): Democracy and Difference: Contesting the Boundaries of the Political. New York: Princeton University Press. Benjamin, W. (2015): Zapisi o pojmu zgodovine. Phainomena, 24(94/95), 277–286. Benjamin, W. (2019): The Storyteller Essays. New York: New York Review of Books. Benkler, Y. (2006): The Wealth of Networks. New Haven: Yale University Press. BBernhard, L. (2020): Polarization – A Global Threat to Democracy? V-Dem (Weekly Graph). https://v-dem.net/weekly_graph/polarization-a-global- -threat-to-democracy (zadnji dostop: 28. 12. 2024). Bhabha, H. K. (1990): Nation and Narration. New York: Routledge & Taylor & Francis Group. Białożyt, W. in R. le Quiniou (2020): Europe’s Deliberative Instruments: Has the EU Delivered? V: S. Blockmans in S. Russack (ur.), Deliberative Democracy in the EU: Countering Populism with Participation and Debate. London: Centre for European Policy Studies (CEPS), 313–333. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 193 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 193 18. 03. 2025 09:31:13 18. 03. 2025 09:31:13 194 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Bieber, F. (2020): The Rise of Authoritarianism in the Western Balkans. Switzer- land: Palgrave Macmillan. Blažić, M. (2021): Comparative Children’s Literature: Comparative Study of Slovene Children’s Literature in an International Context. Ljubljana: Facul- ty of Education. Bloch, E. (1998): Literary Essays. Stanford: Stanford University Press. Blockmans, S. in S. Russack (2020): Deliberative Democracy in the EU: Coun- tering Populism with Participation and Debate. London: Centre for Euro- pean Policy Studies (CEPS). Bohman, J. (2000): Public Deliberation: Pluralism, Complexity, and Democracy. Cambridge, MA: MIT Press. Bojinović Fenko, A. in M. Svetličič (2017): Slovenia and the European Uni- on. Oxford Research Encyclopedia of Politics. Oxford: Oxford University Press. Boniolo, G. (2012): The Art of Deliberating: Democracy, Deliberation and the Life Sciences between History and Theory. Heidelberg: Springer Science & Business Media. Boniolo, G. in G. Schiavone (2015): Deliberation and Democracy. V: J. D. Wright (ur.), International Encyclopedia of the Social and Behavioral Scien- ces, 2. izd. Oxford: Elsevier, 61–67. Boswell, J. in J. Corbett (2021): Democracy, Interpretation, and the “Pro- blem” of Conceptual Ambiguity: Reflections on the V-Dem Project’s Struggles with Operationalizing Deliberative Democracy. Polity, 53(2), 239–263. Boswell, J. (2013): Why and How Narrative Matters in Deliberative Systems. Political Studies, 61(3), 620–636. Boswell, J., J. Corbett in R. A. W. Rhodes (2019): The Art and Craft of Com- parison. Cambridge: Cambridge University Press. Bottigheimer, R. B. (2010): Fairy Tales: A New History. Albany, NY: State University of New York Press. Boutyline, A. in R. Willer (2017): The Social Structure of Political Echo Chambers: Variation in Ideological Homophily in Online Networks. Po- litical Psychology, 38(3), 551–569. Brenk, K. (2017): Zlata skledica: Pravljice z vsega sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga. Brenk, K. (2021): Babica pripoveduje: Slovenske ljudske pripovedke. Ljubljana: Mladinska knjiga. Brennan, J. (2016): Against Democracy. Princeton: Princeton University Press. Brewster, P. in C. H. Buchner (1979): Language and Critique: Jürgen Ha- bermas on Walter Benjamin. New German Critique, 17, 15–29. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 194 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 194 18. 03. 2025 09:31:13 18. 03. 2025 09:31:13 Literatura 195 Brglez, M., J. Arbeiter in B. Udovič (2015): Is Slovenia a Central Europe- an Country? Journal on European Perspectives of the Western Balkans, 7(2), 13–37. Brnič, M. in T. Mastnak (ur.) (1999): Suverenost Slovenije? Ljubljana: Nova revija. Bryan, F., G. Smith, J. T. Kloppenberg, J. Mansbridge, M. E. Morrell in W. Keith (2020): Collective Interview on the History of Town Meetings. Journal of Deliberative Democracy, 15(2). Bučar, F. (1999a): Slovensko panevropsko gibanje. V: P. Kovačič Peršin (ur.), Prihodnost Slovenije v evroatlantskih integracijah. Revija 2000, 121, 16–18. Bučar, F. (1999b): Odprti zase in za Evropo. V: M. Brnič in T. Mastnak (ur.), Suverenost Slovenije? Ljubljana: Nova revija, 14–22. Bučar, F. (2009): Predgovor. V: A. Rahten, Od habsburške monarhije do pane- vropske unije. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo, 7–10. Buden, B. (2014): Cona prehoda: O koncu postkomunizma. Ljubljana: Krtina. Bufon, M. (2003): The Geopolitical Location of Slovenia in the Perspective of European Integration Processes. Dela, 19, 123–139. Bufon, M. (2006): Jugovzhodna Evropa: Evropski laboratorij družbene in prostorske integracije in dezintegracije. Annales, Series Historia et Sociolo- gia, 16(2), 275–284. Bugarič, B. (2015): A Crisis of Constitutional Democracy in Post-Commu- nist Europe: “Lands in-between” Democracy and Authoritarianism. In- ternational Journal of Constitutional Law, 13(1), 219–245. Burgess, J. in J. Green (2009): YouTube. Cambridge: Polity Press. Calhoun, C. (2007): Nations Matter: Culture, History and the Cosmopolitan Dream. London & New York: Routledge. Caluwaerts, D. in M. Reuchamps (2014): Deliberative Stress in Linguisti- cally Divided Belgium. V: J. E. Ugarriza in D. Caluwaerts (ur.), Democratic Deliberation in Deeply Divided Societies: From Conflict to Common Ground. London: Palgrave Macmillan UK, 35–52. Caluwaerts, D., K. Bernaerts, R. Kesberg, L. Smets in B. Spruyt (2023): Deliberation and Polarization: A Multidisciplinary Review. Frontiers in Political Science, 5. Cammack, D. (2020): Deliberation and Discussion in Classical Athens. Jour- nal of Political Philosophy, 29(2), 135–166. Castells, M. (2007): Communication, Power and Counter-power in the Net- work Society. International Journal of Communication, 1, 238–266. Castells, M. (2012): Networks of Outrage and Hope: Social Movements in the Internet Age. Cambridge: Polity Press. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 195 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 195 18. 03. 2025 09:31:13 18. 03. 2025 09:31:13 196 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Cengiz, F. (2018): Bringing the Citizen Back into EU Democracy: Against the Input-Output Model and Why Deliberative Democracy Might Be the Answer. European Politics and Society, 19(5), 577–594. Cerovac, I. (2021): Epistemic Democracy and Political Legitimacy. Cham, Swi- tzerland: Springer Nature. Chambers, S. (2012): Deliberation and Mass Democracy. V: J. Mansbridge in J. Parkinson (ur.), Deliberative Systems: Deliberative Democracy at the Large Scale, Theories of Institutional Design. Cambridge: Cambridge University Press, 52–71. Cinelli, M., G. De Francisci Morales, A. Galeazzi, W. Quattrociocchi in M. Starnini (2021): The Echo Chamber Effect on Social Media. Pro- ceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America (PNAS), 118(9). Cohen, J. (1986): An Epistemic Conception of Democracy. Ethics, 97(1), 26–38. Cohen, J. (1989): The Economic Basis of Deliberative Democracy. Social Phi- losophy and Policy, 6(2), 25–50. Cohen, J. (1997): Deliberation and Democratic Legitimacy. V: J. Bohman in W. Rehg (ur.), Deliberative Democracy: Essays on Reason and Politics. Cam- bridge, MA: MIT Press, 67–91. Council of Europe (2018): Faro Convention Action Plan Handbook 2018- 2019. https://usercontent.one/wp/www.woonbootadvocaat.nl/wp-con- tent/uploads/2021/03/Faro-Action-Plan-Handbook-2-March-2018.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Courant, D. (2021): The Promises and Disappointments of the French Ci- tizens’ Convention for Climate. Deliberative Democracy Digest. https:// www.publicdeliberation.net/the-promises-and-disappointments-of-the- -french-citizens-convention-for-climate/ (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Cox, M. R. (1893): Cinderella: Three Hundred and Forty-Five Variants of Cin- derella, Catskin, and Cap o’Rushes. London: Folk-Lore Society. Cox, J. K. (2005): Slovenia: Evolving Loyalties. New York: Routledge. Culture 2030 Goal Campaign (2021): Culture in the Implementation of the 2030 Agenda: A Report by the Culture 2030 Goal Campaign. https://www. agenda21culture.net/sites/default/files/culture2030goal_en_exres.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Curato, N., J. S. Dryzek, S. A. Ercan, C. M. Hendriks in S. Niemeyer (2017): Twelve Key Findings in Deliberative Democracy Research. Dae- dalus, 146(3), 28–38. Čepič, Z. (ur.) (2010): Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988. Lju- bljana: Inštitut za novejšo zgodovino (Zbirka Vpogledi; 2). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 196 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 196 18. 03. 2025 09:31:14 18. 03. 2025 09:31:14 Literatura 197 Čepič, Z. (ur.) (2015): Slovenija v Jugoslaviji. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino (Zbirka Vpogledi; 10). Čufar, E. (2017): Uvod v NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slovenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije. V: I. Španjol (ur.), Osemdeseta, Slo- venija in Jugoslavija skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov. Ljubljana: Moderna galerija, 39–45. Graça da Silva, S. in J. J. Tehrani (2016): Comparative Phylogenetic Analyses Uncover the Ancient Roots of Indo-European Folktales. Royal Society Open Science, 3(1), 1–11. Dahlgren, P. (2005): The Internet, Public Spheres, and Political Commu- nication: Dispersion and Deliberation. Political Communication, 22(2), 147–162. Darnton, R. (2009): The Great Cat Massacre and Other Episodes in French Cul- tural History. New York: Basic Books. Darovec, D. (2017): Geostrateška vloga slovenskega prostora v zgodovini in danes. V: T. Hribar (ur.), Prenova Evrope: Prispevki za slovenski nacio- nalni program II. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 100–118. Darovec, D. (2018): Fajda med običajem in sodnim procesom: Primer krv- nega maščevanja v Kopru leta 1686. Annales, Series Historia et Sociologia, 28(3), 451–476. Debeljak, A. (2004): Evropa brez Evropejcev. Ljubljana: Sophia. Dedić, J. in T. Šooš (2016): VIZIJA Slovenije. Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. https://www.rtvslo.si/files/novice/kako_vi- zija_slovenije.pdf (zadnji dostop: 28. 12. 2024). Delanty, G. (2009): Community. London & New York: Routledge. Delanty, G. in C. Rumford (2008): Nov razmislek o Evropi: Družbena teorija in pomeni evropeizacije. Ljubljana: Sophia. Della Porta, D. in N. Doerr (2018): Deliberation in Protests and Social Mo- vements. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Mansbridge idr. (ur.), The Ox- ford Handbook of Deliberative Democracy. Oxford: Oxford University Press, 392–406. Della Porta, D. (2016): Can Democracy Be Saved? Participation, Deliberation and Social Movements. Cambridge: Polity Press. Detienne, M. (2008): Iznajdba mitologije. Ljubljana: Studia Humanitatis. Deželan, T. in A. Krašovec (2015): Institucionalne in osebnostne določnice demokratične deliberacije: Primer slovenskega parlamenta. Teorija in pra- ksa, 52(6), 1167–1190. DiMaggio, P. (1997): Culture and Cognition. Annual Review of Sociology, 23, 263–287. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 197 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 197 18. 03. 2025 09:31:14 18. 03. 2025 09:31:14 198 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Dnevnik/STA (2006): Barroso: Slovenija za EU posrednik izkušenj za obmo- čje Balkana. https://www.dnevnik.si/168356 (zadnji dostop: 3. 12. 2020). Dobrescu, P. in M. Palada (2012): The Emergence of Two European Public Spheres: Center vs. Periphery. Romanian Journal of Communication and Public Relations, 14(2), 11–26. Dobrin, D. (2020): The Hashtag in Digital Activism: A Cultural Revolution. Journal of Cultural Analysis and Social Change, 5(1), 03. Douglas, M. in A. Wildavsky (1983): Risk and Culture: An Essay on the Selec- tion of Technological and Environmental Dangers. Berkeley, Los Angeles & London: University of California Press. Douzinas, C. (2013): Philosophy and Resistance in the Crisis. Cambridge: Po- lity Press. Dragović­Soso, J. (2002): Saviours of the Nation: Serbia’s Intellectual Oppositi- on and the Revival of Nationalism. Montreal & Kingston: McGill-Queen‘s University Press. Dryzek, J. S. in S. Niemeyer (2019): Deliberative Democracy and Climate Governance. Nature Human Behaviour, 3, 411–413. Dryzek, J. S. (2000): Deliberative Democracy and Beyond: Liberals, Critics, Con- testations. Oxford: Oxford University Press. Dryzek, J. S. (2016): Symposium Commentary: Reflections on the Theory of Deliberative Systems. Critical Policy Studies, 10(2), 209–215. Dryzek, J. S., A. Bächtiger, S. Chambers, J. Cohen, J. N. Druckman, A. Fe­ licetti, … in M. E. Warren (2019): The Crisis of Democracy and the Science of Deliberation. Science, 363(6432), 1144–1146. Dryzek, J. S. in H. Stevenson (2011): Global Democracy and Earth System Governance. Ecological Economics, 70(11), 1865–1874. Duda, I. (2015): Danas kada postajem pionir: Djetinjstvo i ideologija jugosla- venskoga socijalizma. Zagreb & Pula: Srednja Europa in Sveučilište Jurja Dobrile u Puli. Dunér, D. in C. Ahlberger (2019): Cognitive History: Mind, Space, and Time. Berlin & Boston: Walter de Gruyter GmbH & Co. KG. Dunér, D. (2019): Human Mind in Space and Time: Prolegomena to a Cogniti- ve History. V: D. Dunér in C. Ahlberger (ur.), Cognitive History: Mind, Space, and Time. Berlin & Boston: Walter de Gruyter GmbH & Co. KG, 3–34. Economist Intelligence Unit (EIU) (2024): Democracy Index 2023 (EUI re- port). https://www.eiu.com/n/campaigns/democracy-index-2023/ (za- dnji dostop: 28. 12. 2024). Edgell, P., K. E. Hull, K. Green in D. Winchester (2016): Reasoning Toge- ther Through Telling Stories: How People Talk about Social Controversi- es. Qualitative Sociology, 39, 1–26. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 198 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 198 18. 03. 2025 09:31:14 18. 03. 2025 09:31:14 Literatura 199 Elster, J. (1998): Deliberation and Constitution Making. V: J. Elster (ur.), Deliberative Democracy. Cambridge: Cambridge University Press, 97–122. Elstub, S., S. Ercan in R. F. Mendonça (2016): Editorial Introduction: The Fourth Generation of Deliberative Democracy. Critical Policy Studies, 10(2), 139–151. Emirbayer, M. (1997): Manifesto for a Relational Sociology. American Journal of Sociology, 103(2), 281–317. Engelken­Jorge, M. (2016): Narrative Deliberation? On Storytelling as a Necessary Component of Public Deliberation. Política y Sociedad, 53(1), 79–99. Ercan, S. A., H. Asenbaum, N. Curato in R. F. Mendonça (ur.) (2022): Rese- arch Methods in Deliberative Democracy. Oxford: Oxford University Press. Eriksen, E. O. in J. E. Fossum (2003): Democracy in the European Union: In- tegration through Deliberation? London: Routledge. Eriksen, E. O. in J. E. Fossum (2018): Deliberation Constrained: An Inc- reasingly Segmented European Union. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Mansbridge in M. Warren (ur.), The Oxford Handbook of Deliberative De- mocracy. Oxford: Oxford University Press, 841–855. Eriksen, E. O. (2019): Contesting Political Differentiation: European Division and the Problem of Dominance. Switzerland: Palgrave Macmillan. Esterling, K. M., A. Fung in T. Lee (2021): How Much Disagreement is Good for Democratic Deliberation? Political Communication, 38(5), 539–556. Estlund, D. in H. Landemore (2018): The Epistemic Value of Democratic Deliberation. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Mansbridge in M. War- ren (ur.), The Oxford Handbook of Deliberative Democracy. Oxford: Oxford University Press, 112–131. Etzioni, A. (2004): The Common Good. Cambridge: Polity Press. Europa Nostra (2018): Heritage is Ours: Citizens Participating in Decision Ma- king. Europa Nostra Finland. https://issuu.com/europanostra/docs/2018- -heritage-is-ours/1 (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Europa Nostra (2020): Cultural Heritage in Action: A Catalogue of Good Practi- ces. Europa Nostra. https://issuu.com/europanostra/docs/cultural_herita- ge_in_action_catalogue_of_good_prac (zadnji dostop: 27. 12. 2024). European Commission: Directorate­General for Education, Youth, Sport and Culture (2019): Sustainable Cultural Tourism. https://op.europa.eu/ en/publication-detail/-/publication/164ea9c5-2255-11ea-af81-01aa75e- d71a1 (zadnji dostop: 27. 12. 2024). European Council on Foreign Relations (2019): EU Coalition Explorer. https://ecfr.eu/eucoalitionexplorer/ (zadnji dostop: 17. 1. 2025). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 199 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 199 18. 03. 2025 09:31:14 18. 03. 2025 09:31:14 200 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Fabbrini, S. (2019): Europe‘s Future: Decoupling and Reforming. Cambridge: Cambridge University Press. Fairclough, G. (2009): New Heritage Frontiers. V: Heritage and Beyond. Strasbourg: Council of Europe Publishing, 29–41. Farrell, D. M., J. Suiter in C. Harris (2019): ‘Systematizing’ Constitutional Deliberation: The 2016–18 Citizens’ Assembly in Ireland. Irish Political Studies, 34(1), 113–123. Farrell, D. M., J. Suiter, K. Cunningham in C. Harris (2020): When Mini- -Publics and Maxi-Publics Coincide: Ireland’s National Debate on Abor- tion. Representation, 0(1), 1–19. Felicetti, A. in M. Holdo (2024): Reflective Inclusion: Learning from Acti- vists What Taking a Deliberative Stance Means. Political Studies, 72(2), 823–841. Ferguson, R. B. (2018): Why We Fight. Scientific American, 319, 76–81. Fiedler, K., D. Ložar, M. Princ in K. Babič (2020): Sodelovalne in participa- torne družbeno-ekonomske prakse. PARTICIPATIVNI PRORAČUN: Stanje v Sloveniji 2020 (poročilo in smernice za razvoj). Maribor: Društvo Orga- nizacija za participatorno družbo. Fidler, M., J. Jenull in J. Zalaznik (2023): 105 petkov: Kolesarski protesti 2020–2022. Ljubljana: Založba ZRC. Fink­Hafner, D. (1992): Nova družbena gibanja – subjekti politične inovacije. Ljubljana: Znanstvena knjižnica, Fakulteta za družbene vede. Fink­Hafner, D. (2024): Party System Change and Challenges to Democra- cy in Slovenia. International Political Science Review (najprej na spletu, 18. 2. 2024). Fishkin, J. S. (2011): When the People Speak: Deliberative Democracy and Public Consultation. Oxford: Oxford University Press. Fojut, N. (2009): The Philosophical, Political and Pragmatic Roots of the Convention. V: Heritage and Beyond. Strasbourg: Council of Europe Pu- blishing, 13–21. Føllesdal, A. in S. Hix (2006): Why There is a Democratic Deficit in the EU: A Response to Majone and Moravcsik. JCMS: Common Market Studies, 44(3), 533–562. Fossum, J. E. in P. Schlesinger (ur.) (2007): The European Union and the Public Sphere: A Communicative Space in the Making? London: Routledge. Fournier­Tombs, E. (2018): DelibAnalysis: Understanding Online Deliberation through Automated Discourse Quality Analysis and Topic Modeling (doktor- ska disertacija, University of Geneva). https://archive-ouverte.unige.ch/ unige:112458 (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 200 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 200 18. 03. 2025 09:31:14 18. 03. 2025 09:31:14 Literatura 201 Fournier­Tombs, E. in M. K. MacKenzie (2021): Big Data and Democratic Speech: Predicting Deliberative Quality Using Machine Learning Tech- niques. Methodological Innovations, 14(2). Fournier­Tombs, E. (2024): An Ethical Grey Zone: AI Agents in Political Deliberations. Carnegie Council for Ethics in International Affairs. https:// www.carnegiecouncil.org/media/article/ethical-grey-zone-ai-agents-po- litical-deliberation (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Fox, S. (2020): The Entanglement of Nation and Epistemology: Glances into the Backyard of Academic Dignity. Croatian Journal of Education, 22(2), 193–210. Fraser, N. (1990): Rethinking the Public Sphere: A Contribution to the Cri- tique of Actually Existing Democracy. Social Text, 25/26, 56–80. Fraser, N. (2006): Transnacionaliziranje javne sfere. Teorija in praksa, 43(1–2), 276–284. Freschi, A. C. in V. Mete (2009): The Political Meanings of Institutional Deli- berative Experiments: Findings on the Italian Case. Sociologica, 2–3, 1–55. Fridman, O. (2022): Memory Activism and Digital Practices after Conflict: Un- wanted Memories. Amsterdam: Amsterdam University Press. Friess, D. in C. Eilders (2015): A Systematic Review of Online Deliberation Research. Policy & Internet, 7(3), 319–339. Fuchs, C. (2014): Social Media and the Public Sphere. tripleC: Communicati- on, Capitalism & Critique, 12(1), 57–101. Fukuyama, F. (1992): The End of History and the Last Man. New York: Free Press. Gaber, S. in V. Tašner (2019): Misliti socialne inovacije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Gabrič, A. (2002): Slovenska kulturnopolitična razhajanja med kulturno ustvar- jalnostjo in politično akcijo 1980–1987. Zgodovinski časopis, 56(1), 199–221. Gabrič, A. (ur.) (2012): Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino (Zbirka Vpogledi; 5). García­Marzá, D. in P. Calvo (2024): Algorithmic Democracy: A Critical Per- spective Based on Deliberative Democracy. Berlin: Springer. Gastil, J., D. Braman in D. M. Kahan (2008): Deliberation Across the Cul- tural Divide: Assessing the Potential for Reconciling Conflicting Cul- tural Orientations to Reproductive Technology. George Washington Law Review, 76(6), 1772–1797. Giannone, D. (2015): Suspending Democracy? The Governance of the EU’s Political and Economic Crisis as a Process of Neoliberal Restructuring. V: K. N. Demetriou (ur.), The European Union in Crisis: Exploration in Repre- sentation and Democratic Legitimacy. Switzerland: Springer International Publishing, 101–122. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 201 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 201 18. 03. 2025 09:31:14 18. 03. 2025 09:31:14 202 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Giraudet, L.­G., B. Apouey, H. Arab, S. Baeckelandt, P. Bégout, N. Ber­ ghmans, N. Blanc, J.­Y. Boulin, E. Buge, D. Courant, A. Dahan, A. Fabre, J.­M. Fourniau, M. Gaborit, L. Granchamp, H. Guillemot, L. Jeanpierre, H. Landemore, J.­F. Laslier, A. Macé, C. Mellier, S. Mou­ nier, T. Pénigaud, A. Póvoas, C. Rafidinarivo, P. Stamenkovic, S. Tilki­ ete in S. Tournus (2022): „Co-construction“ in Deliberative Democracy: Lessons from the French Citizens‘ Convention for Climate. Humanities and Social Sciences Communications, 9(1), 207. González Enríquez, C. (2002): EU Enlargement as Seen from Eastern Eu- rope: Expectations, Experiences, Disappointments and Euro-enthusiasm. Real Instituto Elcano, WP 15. http://www.realinstitutoelcano.org/wps/ portal/rielcano_en/contenido?WCM_GLOBAL_CONTEXT=/elcano/ elcano_in/zonas_in/dt15-2002 (zadnji dostop: 1. 12. 2020). Goodin, R. (2018): If Deliberation Is Everything, Maybe It’s Nothing. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Mansbridge in M. Warren (ur.), The Oxford Handbook of Deliberative Democracy. Oxford: Oxford University Press, 882–899. Goodin, R. E. in K. Spiekermann (2018): An Epistemic Theory of Democracy. Oxford: Oxford University Press. Gora, A. in P. de Wilde (2020): The Essence of Democratic Backsliding in the European Union: Deliberation and Rule of Law. Journal of European Public Policy, 29(3), 342–362. Graeber, D. in D. Wengrow (2021): The Dawn of Everything: A New History of Humanity. London: Allen Lane. Grafenauer, B. (1991): Srednja Evropa? Zakaj ne preprosto Evropa? V: P. Vodopivec (ur.), Srednja Evropa. Ljubljana: Mladinska knjiga, 15–27. Grafenauer, I. (1960): »Mišicina basen« od Zilje in njen pomen. Slovenski etnograf, 13, 13–30. Gray, W. (2020): Print. V: P. Greenhill, J. T. Rudy, N. Hamer in L. Bosc (ur.), The Routledge Companion to Media and Fairy-Tale Cultures. London & New York: Routledge, 311–319. Gregorčič, M. in S. Jelenc­Krašovec (2018): Transformativni potenciali uč- nih praks v participatornih proračunih: Primerjalna študija. Časopis za kri- tiko znanosti, 46(271), 195–219. Guardiancich, I. (2012): The Uncertain Future of Slovenian Exceptionalism. East European Politics and Societies, 26(2), 380–399. Gustafson, S. M. (2011): Imagining Deliberative Democracy in the Early Ame- rican Republic. Chicago: University of Chicago Press. Gutmann, A. in D. Thompson (2018): Reflections on Deliberative De- mocracy: When Theory Meets Practice. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 202 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 202 18. 03. 2025 09:31:15 18. 03. 2025 09:31:15 Literatura 203 Mansbridge in M. Warren (ur.), The Oxford Handbook of Deliberative De- mocracy. Oxford: Oxford University Press, 899–912. Haas, E. B. (1958): The Uniting of Europe: Political, Social, and Economic Forces, 1950–1957. Stanford: Stanford University Press. Habermas, J. (1979): Consciousness-Raising or Redemptive Criticism: The Contemporaneity of Walter Benjamin. New German Critique, 17, 30–59. Habermas, J. (1984): The Theory of Communicative Action (zv. I). Boston: Be- acon Press. Habermas, J. (1987): The Theory of Communicative Action (zv. II). Boston: Be- acon Press. Habermas, J. (1989): Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana: ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Habermas, J. (1996): Further Reflections on the Public Sphere. V: C. Cal- houn (ur.), Habermas and the Public Sphere. Cambridge, MA: MIT Press, 421–461. Habermas, J. (2001): Why Europe Needs a Constitution. New Left Review, 11, 5–26. Habermas, J. (2012): The Crisis of the European Union: A Response. Cambridge: Polity Press. Habermas, J. (2013): Kako do prave Evrope? Demokracija, solidarnost in evropska kriza. http://www.mladina.si/145819/kako-do-prave-evrope/ (zadnji dostop: 30. 11. 2020). Habermas, J. (2018): Interview with Jürgen Habermas. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Mansbridge in M. Warren (ur.), The Oxford Handbook of Deli- berative Democracy. Oxford: Oxford University Press, 870–882. Habermas, J. (2023): A New Structural Transformation of the Public Sphere and Deliberative Politics. Cambridge: Polity Press. Haček, M. in S. Kukovič (2020): Deliberative Democracy: The Case of Slo- venia. Political Preferences, 27, 5–24. Halbwachs, M. (2001): Kolektivni spomin. Ljubljana: Studia Humanitatis. Hammack, P. L. (2008): Narrative and the Cultural Psychology of Identity. Personality and Social Psychology Review, 12(3), 222–247. Hammond, M. (2019): Sustainability as a Cultural Transformation: The Role of Deliberative Democracy. Environmental Politics, 29(1), 173–192. Hansen, P. (2000): ‚European Citizenship‘, or Where Neoliberalism Meets Ethno-Culturalism. European Societies, 2(2), 139–165. Hansen, P. in S. Hager (2012): The Politics of European Citizenship. New York & Oxford: Berghahn Books. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 203 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 203 18. 03. 2025 09:31:15 18. 03. 2025 09:31:15 204 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Harari, Y. N. (2023): AI and the Future of Humanity (transcript). https://sin- gjupost.com/transcript-ai-and-the-future-of-humanity-yuval-noah-ha- rari/ (zadnji dostop: 28. 12. 2024). Hardt, M. in A. Negri (2011): Commonwealth. Cambridge: Belknap Press of Harvard University Press. Harre, R. (1984): Personal Being: A Theory for Individual Psychology. Cambrid- ge, MA: Harvard University Press. Hartz­Karp, J. in D. Marinova (2020): Using Deliberative Democracy for Better Urban Decision-Making Through Integrative Thinking. Urban Science, 5(1), 3. Heath, J. (2024): Razsvetljenstvo 2.0: Kako povrniti razum v politiko, gospodar- stvo in naša življenja. Ljubljana: Mladinska knjiga in Znanstvena založba Filozofske fakultete. Held, D. (1989): Modeli demokracije. Ljubljana: Založba Krt. Hellmeier, S., R. Cole, S. Grahn, P. Kolvani, J. Lachapelle, A. Lührmann, S. F. Maerz, S. Pillai in S. I. Lindberg (2021): State of the World 2020: Autocratization Turns Viral. Democratization, 28(6), 1053–1074. Hendriks, C. M., S. A. Ercan in J. Boswell (2020): Mending Democracy: De- mocratic Repair in Disconnected Times. Oxford: Oxford University Press. Hobsbawm, E. J. (1965): Primitive Rebels: Studies in Archaic Forms of Social Movement in the 19th and 20th Centuries. New York: Norton. Hobsbawm, E. J. (1979): Pre-political Movements in Modern Politics. V: A. Kontos (ur.), Powers, Possessions and Freedom. Toronto: University of To- ronto Press, 89–106. Hobsbawm, E. J. (1990): Nations and Nationalism Since 1780: Programme, Myth, Reality. Cambridge: Cambridge University Press. Holdo, M. (2020a): Meta-Deliberation: Everyday Acts of Critical Reflection in Deliberative Systems. Politics, 40(1), 106–119. Holdo, M. (2020b): A Relational Perspective on Deliberative Systems: Combi- ning Interpretive and Structural Analysis. Critical Policy Studies, 14(1), 21–37. Horvat, B. (1989): ABC jugoslavenskog socijalizma. Zagreb: Globus. Horvat, B., M. Marković in R. Supek (ur.) (1975): Self-Governing Socialism: A Reader (Volume Two: Sociology and Politics Economics). New York: Inter- national Arts and Sciences Press, Inc. White Plains. Horvat, K. (2020): Intervju z Robertom Botterijem. https://4d.rtvslo.si/ar- hiv/intervju-tv/174722328 (zadnji dostop: 30. 3. 2021). Horvat, M. (2010): Evropska identiteta v procesih globalizacije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Hribar, S. in T. Hribar (2021): Slovenski razkoli in slovenska sprava: Usodni trk ‚valjhunstva‘ in boljševizma. Ljubljana: Ciceron. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 204 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 204 18. 03. 2025 09:31:15 18. 03. 2025 09:31:15 Literatura 205 Hribar, T. (2004): Evroslovenstvo. Ljubljana: Slovenska matica. Hussain, W. (2018): The Common Good. V: E. N. Zalta (ur.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Stanford: Metaphysics Research Lab, Stanford University. ICOMOS (2019): The Future of Our Pasts: Engaging Cultural Heritage in Cli- mate Action. https://civvih.icomos.org/wp-content/uploads/Future-of- -Our-Pasts-Report-min.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Iniciativa mestni zbor (2023): 10 let samoorganiziranega delovanja za mesto: Kdaj, če ne zdaj, in kdo, če ne jaz? https://mesanec.si/10-let-samoorgani- ziranega-delovanja-za-mesto-kdaj-ce-ne-zdaj-in-kdo-ce-ne-jaz/ (zadnji dostop: 17. 1. 2025). Interpret Europe (2020): Fostering Heritage Communities: Proceedings of the Web Conference 2020. Interpret Europe. https://www.interpret-europe. net/fileadmin/Documents/publications/ie_conference_2020_fostering_ heritage_communities_proceedings_2nd_ed.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Jakovljevic, B. (2009): Daniil Kharms: Writing and the Event. Evanston, IL: Northwestern University Press. Jakovljević, B. (2021): Učinki odtujitve: Performans in samoupravljanje v Ju- goslaviji, 1945–1991. Ljubljana: Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Jameson, F. (1973): The Vanishing Mediator: Narrative Structure in Max Weber. New German Critique, 1, 52–89. Jameson, F. (2002): The Political Unconscious: Narrative as a Socially Symbolic Act. London & New York: Routledge Classics. Jameson, F. (2016): Foreword to Darko Suvin, Splendour, Misery, and Poten- tialities: An X-Ray of Socialist Yugoslavia. V: D. Suvin (ur.), Splendour, Misery, and Possibilities: An X-Ray of Socialist Yugoslavia. Leiden & Bo- ston: BRILL, XIX–XXI. Jensen, T. (2009): The Democratic Deficit of the European Union. Living Reviews in Democracy, 1, 2. https://ethz.ch/content/dam/ethz/special-in- terest/gess/cis/cis-dam/CIS_DAM_2015/WorkingPapers/Living_Revi- ews_Democracy/Jensen.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Jerše, S. (2017): Slovenski kraji spomina: Pojmi, teze in perspektive zgodovin- skih raziskav. Zgodovinski časopis, 71(155), 1–2, 246–267. Jezernik, B. (2010): Slovenska kulturna dediščina in politika. V: B. Jezernik (ur.), Kulturna dediščina in identiteta. Ljubljana: Znanstvena založba Filo- zofske fakultete, 7–29. Jogan, M. in Ž. Broder (2016): Samostojna Slovenija in kolektivni zgodovin- ski spomin. Teorija in praksa, 53, posebna številka, 90–111. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 205 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 205 18. 03. 2025 09:31:15 18. 03. 2025 09:31:15 206 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Kadoyama, M. (2018): Museums Involving Communities: Authentic Con- nections. London: Routledge. https://library.oapen.org/bitstream/ id/1e846332-982f-44fd-939f-2dd901983d7d/9781351203982.pdf (za- dnji dostop: 27. 12. 2024). Kagan, R. (2002): Power and Weakness. Policy Review, 113, 1–18. Kahambing, J. G. (2019): Developing the Vanishing Mediator as Theoretical Framework: Synthesis and Application. Journal of International Social Re- search, 12(64), 470–479. Kardelj, E. (1939): Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. https://www.dlib. si/stream/URN:NBN:SI:DOC-P01N8SYD/bbb0ad03-4d80-4ad6- -bed1-9077dd71c9e5/PDF (zadnji dostop: 6. 11. 2022). Kardelj, E. (1977): Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupra- vljanja. Ljubljana: ČGP Komunist. Kardelj, E. (1979): Samoupravljanje in družbena lastnina. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Karpowitz, C. in T. Mendelberg (2018): The Political Psychology of Delibe- ration. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Mansbridge in M. Warren (ur.), The Oxford Handbook of Deliberative Democracy. Oxford: Oxford University Press, 534–555. Kärrylä, I. (2024): Ideological and Pragmatic Transformations: The Adoption of Neoliberal Ideas by Finnish and Swedish Conservative Parties Since the 1970s. Scandinavian Journal of History, 49(1), 114–140. Kastelic, M. (2020): Dan in štafeta mladosti od Titove smrti do ukinitve (1980–1987). Retrospektive, 3(1), 58–90. Kastelic, M. (2020): Muren muzikant ali Kako so mravlje vzljubile umetnost (priredba slovenske ljudske basni: ta ljudske v stripu). Ljubljana: Forum. Kawecki, D. (2022): End of Consensus? Ideology, Partisan Identity, and Af- fective Polarization in Finland 2003–2019. Scandinavian Political Studies, 45(4), 478–503. Keohane, R. O. (1969): Lilliputians‘ Dilemmas: Small States in International Politics. International Organization, 23(2), 291–310. Kržan, M. (2017): Jugoslovansko samoupravljanje in prihodnost socializma (spremna beseda). V: C. Samary, Komunizem v gibanju: Zgodovinski pomen jugoslovanskega samoupravljanja. Ljubljana: Založba /*cf. Kisić, V. (2013): Governing Heritage Dissonance: Promises and Realities of Selec- ted Cultural Policies. European Cultural Foundation. Kisić, V. (2018): Heritage in the Era of Plurality. V: Heritage is Ours: Citizens Participating in Decision Making. Europa Nostra Finland. https://issuu. com/europanostra/docs/2018-heritage-is-ours/1 (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 206 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 206 18. 03. 2025 09:31:15 18. 03. 2025 09:31:15 Literatura 207 Kisić, V. (2021): Heritage Research in the 21st Century: Departing from the Useful Futures of Sustainable Development. V: E. Stegmeijer in L. Veld- paus (ur.), A Research Agenda for Heritage Planning: Perspectives from Eu- rope. Cheltenham: Edward Elgar Publishing Limited, 21–38. Kisner, W. (2014): Concrete Universality. V: R. Butler (ur.), The Žižek Dictio- nary. London & New York: Routledge, 44–50. Kmecl, M. (1996): Regionalizem in slovenska literatura z vidika slovenske narodne identitete. V: D. Nećak (ur.), Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slo- venska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filo- zofske fakultete, 111–117. Kmetijske in rokodelske novice (1843–1902). Kocijančič­Pokorn, N. (2012): Skrita ideologija v prevodih otroške literature. V: Ideologije v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi [na spletu]. Ljubljana, 55–61. Kohn, M. (2000): Language, Power, and Persuasion: Toward a Critique of Deliberative Democracy. Constellations, 7(3), 408–429. Kolenec, J. (1993): Politična kultura Slovencev. Ljubljana: Založba Karantanija. Koller, A. (2010): The Public Sphere and Comparative Historical Research: An Introduction. Social Science History, 34(3), 261–290. Kolstø, P. (ur.) (2005): Myths and Boundaries in South-Eastern Europe. Lon- don: Hurst & Company. Komel, M. (2009): Proces proti četverici v Časopisu za kritiko znanosti – ko se osemdeseta prelevijo v devetdeseta. Časopis za kritiko znanosti, 37(237), 166–175. Koopmans, R. in P. Statham (ur.) (2010): The Making of a European Public Sphere: Media Discourse and Political Contention. Cambridge: Cambridge University Press. Konvencija Faro / Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (2005). http://www.svetevrope.si/sl/dokumenti_in_ publikacije/konvencije/199/ (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Koprivc, M. (2015): Edvard Kardelj in nacionalno vprašanje (diplomsko delo). http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Koprivc-Marko.PDF (zadnji dostop: 6. 10. 2022). Kos, J. (2004): Verbalni delikt v Sloveniji v osemdesetih letih. Nova revija, 23, 271/271, 298–338. Koselleck, R. (2002): The Practice of Conceptual History: Timing History, Spa- cing Concepts. Stanford: Stanford University Press. Koskimaa, V. in T. Raunio (2020): Encouraging a Longer Time Horizon: The Committee for the Future in the Finnish Eduskunta. The Journal of Legislative Studies, 26(2), 159–179. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 207 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 207 18. 03. 2025 09:31:15 18. 03. 2025 09:31:15 208 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Kovačič Peršin, P. (ur.) (1999): Prihodnost Slovenije v evroatlantskih integraci- jah. Revija 2000, 121. Kovačič, G. in T. Kuzmanić (2004): Pojmovanje države in nacije pri novo- revijaših v osemdesetih letih. Časopis za kritiko znanosti, 32(215/216), 245–265. Krastev, I. in S. Holmes (2018): Imitation and Its Discontents. Journal of Democracy, 29(3), 117–128. Kropej, M. (1995): Pravljica in stvarnost: Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine. Ljubljana: ZRC SAZU. Kropej Telban, M. (2015): Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic. Živalske pravljice in basni. Ljubljana: Založba ZRC. Kropej Telban, M. (2021): Pripovedno izročilo: Razvoj in raziskovanje. Lju- bljana: Založba ZRC. Kučan, M. (1996): Nagovor. V: D. Nećak (ur.), Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 11–13. Kuljić, T. (2012): Kultura spominjanja: Teoretske razlage uporabe preteklosti. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Labadi, S., F. Giliberto, I. Rosetti, L. Shetabi in E. Yildirim (2021): Heritage and the Sustainable Development Goals: Policy Guidance for Heritage and De- velopment Actors. https://openarchive.icomos.org/id/eprint/2453/13/ICO- MOS_SDGPG_2022%20-%20FINAL3.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Lafrenz Samuels, K. (2019): Deliberate Heritage: Difference and Disagree- ment After Charlottesville. The Public Historian, 41(1), 121–132. Landemore, H. (2015): Inclusive Constitution-Making: The Icelandic Expe- riment. Journal of Political Philosophy, 23(2), 166–191. Landemore, H. (2022): Can AI Bring Deliberation to the Masses? Stan- ford Institute for Human-Centered Artificial Intelligence. https://www.law. nyu.edu/sites/default/files/Helen%20Landemore%20Can%20AI%20 bring%20deliberative%20democracy%20to%20the%20masses.pdf (za- dnji dostop: 27. 12. 2024). Lazzarato, M. (2014): Signs and Machines: Capitalism and the Production of Subjectivity. Los Angeles: MIT Press. Le Goff, J. (2003): Spremna beseda. V: Goody, J., Evropska družina. Ljublja- na: Založba /*cf., Modra zbirka – Delajmo Evropo, 7–12. Lefebvre, H. (1975): Elements for a Sociology of Self-Management. V: B. Horvat, M. Marković in R. Supek (ur.), Self-Governing Socialism: A Rea- der (Volume Two: Sociology and Politics Economics). New York: Internatio- nal Arts and Sciences Press, Inc. White Plains, 14–19. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 208 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 208 18. 03. 2025 09:31:16 18. 03. 2025 09:31:16 Literatura 209 Lendovšek, M. (1878): Slomšekove basni, prilike in povesti. Celovec: Družba sv. Mohorja. Lerario, A. (2022): The Role of Built Heritage for Sustainable Development Goals: From Statement to Action. Heritage, 5(3), 2444–2464. Levitsky, S. in D. Ziblatt (2018): How Democracies Die. New York: Crown Publishing. Lindahl, C. (2020): Definition and History of Fairy Tales. V: P. Greenhill, J. T. Rudy, N. Hamer in L. Bosc (ur.), The Routledge Companion to Media and Fairy-Tale Cultures. London & New York: Taylor & Francis Group, 11–19. Lindstrom, N. (2015): The Politics of Europeanization and Post-Socialist Trans- formations. London: Palgrave Macmillan. Lipovetsky, M. (2005): Introduction. V: M. Balina, H. Goscilo in M. Lipo- vetsky (ur.), Politicizing Magic: An Anthology of Russian and Soviet Fairy Tales. Evanston: Northwestern University Press, 233–250. Live Magazines (2019): Heritage as a Means for Societal Challenges. Live Magazines. https://english.cultureelerfgoed.nl/publications/publicati- ons/2019/01/01/faro-convention-meeting.-report-2019 (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Ljuštanović, J. (2016): Yugoslav “Socialist Aestheticism” and the Emergence of Modern Children’s Poetry. Croatian Journal of Education, 18 (posebna izdaja), 2, 11–123. Long, T. (2016): Small States, Great Power? Gaining Influence Through Intrin- sic, Derivative, and Collective Power. International Studies Review (Advance Access), 0, 1–21. https://www.researchgate.net/publication/311765016_ Small_States_Great_Power_Gaining_Influence_Through_Intrinsic_De- rivative_and_Collective_Power (zadnji dostop: 23. 12. 2020). Loo, O. (2014): The Original 1812 Grimm Fairy Tales. Eigenverlag. Lovec, M. (ur.) (2019): Populism and Attitudes towards the EU in Central Eu- rope. Ljubljana: FDV. Lovšin, P., P. Mlakar in I. Vidmar (ur.) (2002): Punk je bil prej. Ljubljana: Cankarjeva založba in ROPOT. Lusa, S. (2010): Slovenska demokratizacija v osemdesetih. V: Z. Čepič (ur.), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino (Zbirka Vpogledi; 2), 331–347. Lusa, S. (2012): Razkroj oblasti: Slovenski komunisti in demokratizacija države. Ljubljana: Modrijan. Luša, Đ. in P. Mijić (2012): Vanjska politika malih država – normativna moć kao faktor utjecaja u međunarodnim odnosima. Političke perspektive, 2(3), 39–65. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 209 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 209 18. 03. 2025 09:31:16 18. 03. 2025 09:31:16 210 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Luthar, O. (ur.) (2017): Of Red Dragons and Evil Spirits: Post-Communist Hi- storiography between Democratization and New Politics of History. Budapest & New York: CEU Press. Snoj, M. (2016): Slovenski etimološki slovar (spletna izdaja na www.fran.si). Maia, R. C. M., D. Cal, J. Bargas in N. J. B. Crepalde (2020): Which Types of Reason-Giving and Storytelling are Good for Deliberation? Assessing the Discussion Dynamics in Legislative and Citizen Forums. European Political Science Review, 12(2), 113–132. Majone, G. (2006): The Common Sense of European Integration. Journal of European Public Policy, 13(5), 607–626. Majstorović, S. (1980): Cultural Policy in Yugoslavia: Self-Management and Culture. Paris: UNESCO. Makarovič, S. (2019): Pod medvedovim dežnikom. Ljubljana: Mladinska knjiga. Malčič, M. (2023): Political Polarisation in Slovenia and its Effects on Libe- ral Democracy. Teorija in praksa, 60(1), 24–47. Malle, A. (1996): Narodna identiteta pri koroških Slovencih v 19. stoletju. V: D. Nećak (ur.), Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 218–228. Manosevitch, I. in E. Friedman (2021): Accounting for Culture in Deli- beration through Meta-Discursive Analysis. Javnost – The Public, 28(4), 407–425. Mansbridge, J. (2015): A Minimalist Definition of Deliberation. V: P. Heller in V. Rao (ur.), Deliberation and Development: Rethinking the Role of Voice and Collective Action in Unequal Societies. Washington, DC: The World Bank, 27–50. Mansbridge, J., J. Bohman, S. Chambers, T. Christiano, A. Fung, J. Parkin­ son, D. Thompson in M. Warren (2012): A Systemic Approach to De- liberative Democracy. V: J. Parkinson in J. Mansbridge (ur.), Deliberative Systems: Deliberative Democracy at the Large Scale. Cambridge: Cambridge University Press, 1–26. Mansbridge, J., J. Bohman, S. Chambers, D. Estlund, A. Føllesdal, A. Fung, C. Lafont, B. Manin in J. L. Martí (2010): The Place of Self-Inte- rest and the Role of Power in Deliberative Democracy. Journal of Political Philosophy, 18(1), 64–100. Marin, I. (ur.) (2006): Collective Decision Making Around the World: Essays on Historical Deliberation Practices. Dayton: Kettering Foundation Press. Mastnak, T. (ur.) (1985): Socialistična civilna družba. Ljubljana: Krt. Mastnak, T. (1998): Evropa med evolucijo in evtanazijo. Ljubljana: Studia Humanitatis. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 210 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 210 18. 03. 2025 09:31:16 18. 03. 2025 09:31:16 Literatura 211 Mastnak, T. (1999): Priključevanje Slovenije Evropski zvezi in eksekucija slo- venske državnosti. V: M. Brnič in T. Mastnak (ur.), Suverenost Slovenije? Ljubljana: Nova revija, 27–35. Mastnak, T. (2018): Čemu osemdeseta? V: I. Španjol (ur.), Osemdeseta, Slove- nija in Jugoslavija skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov. Ljubljana: Moderna galerija, 17–31. Matičetov, M. (1959): Pravljica o bobovi črni krpi (AT 295) v rokah W. Grimma, Levstika, Finžgarja in Tratarja. Slovenski etnograf, 12, 121–134. Matičetov, M. (1966): Folklora v Jugoslaviji in kratek pripis. Sodobnost, 14(6), 627–634. Matvejević, P. (1979): Samoupravljanje in kulturno ustvarjanje. Sodobnost, 63(27), 2, 185–199. McBride, J. (1989): Marooned in the Realm of the Profane: Walter Benjamin’s Synthesis of Kabbalah and Communism. Journal of the American Academy of Religion, 57(2), 241–266. McKinney, S. (2024): Integrating Artificial Intelligence into Citizens’ As- semblies: Benefits, Concerns and Future Pathways. Journal of Deliberative Democracy, 20(1). McLuhan, M. (2011): Medium Is the Message: An Inventory of Effects. Corte Madera: Gingko Press. Mencinger, J. (2004): Transition to a National and a Market Economy: A Gradualist Approach. V: M. Mrak, M. Rojec in C. Silva-Jáuregui (ur.), Slovenia: From Yugoslavia to the European Union. Washington, DC: The World Bank, 67–83. Mencinger, J. (2017): Zakaj je »manj« Evrope bolje kot »več« Evrope? V: T. Hribar (ur.), Prenova Evrope: Prispevki za slovenski nacionalni program II. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 90–100. Metličar, I. (2019): Recepcija ljudske pravljice Mojca Pokrajculja pri otrocih in odra- slih (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. https://re- pozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=109980 (zadnji dostop: 6. 5. 2022). Mičić, A. (2004): Cenzura v tisku – Mladina in oblast od 1985 do osamosvoji- tve (diplomsko delo). http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Micic-Aleksandar.PDF (zadnji dostop: 30. 3. 2021). Mikhaylovskaya, A. (2024): Enhancing Deliberation with Digital Democra- tic Innovations. Philosophy & Technology, 37(3). Min, S.­J. (2009): Deliberation, East Meets West: Exploring the Cultural Dimension of Citizen Deliberation. Acta Politica, 44, 439–458. Mladina (1980–1989): Ljubljana, glasilo ZSMS. Möderndorfer, V. (2002): Mojca Pokrajculja ali demitizirani mit o delu in pridnosti. Otrok in knjiga, 54, 95–99. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 211 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 211 18. 03. 2025 09:31:16 18. 03. 2025 09:31:16 212 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Mojca Pokrajculja: Koroška pripovedka (2022): Ljubljana: Mladinska knjiga. Monroe, A. (2003): Pluralni monolit: Laibach in NSK. Ljubljana: Maska (Zbirka Transformacije). Moore, A. (2012): Following from the Front: Theorizing Deliberative Facili- tation. Critical Policy Studies, 6(2), 146–162. Mouffe, C. (1999): Deliberative Democracy or Agonistic Pluralism? Social Research, 66(3), 745–758. Mouffe, C. (2002): Which Public Sphere for a Democratic Society? Theoria, 49(99), 55–65. Müller, J.­W. (2016): What Is Populism? Philadelphia: University of Pennsyl- vania Press. Musek, J. (1994): Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publi- cistično središče. Musek, J. (1996): Psihološke prvine narodne identitete in analiza slovenske samopodobe. V: D. Nećak (ur.), Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 174–204. Nederveen Pieterse, J. (2003): Hyperpower Exceptionalism: Globalization the American Way. V: U. Beck, N. Sznaider in R. Winter (ur.), Global America. Liverpool: Liverpool University Press, 67–95. Negt, O. in A. Kluge (1993): Public Sphere and Experience: Toward an Analysis of the Bourgeois and Proletarian Public Sphere. Minneapolis: University of Minnesota Press. Ness, M. (2018): Politics and Fairy Tales: Early Versions of »The Three Little Pigs«. https://www.tor.com/2018/07/19/politics-and-fairy-tales-early- -versions-of-the-three-little-pigs/ (zadnji dostop: 6. 5. 2022). Nguyen, D. (2015): The Eurozone Crisis and the Transnational Public Sphe- re – A Clash of Frames. Vocal International. http://www.vocaleurope. eu/?p=1800 (zadnji dostop: 29. 11. 2023). Niemeyer, S. (2013): Democracy and Climate Change: What Can Delibera- tive Democracy Contribute? Australian Journal of Politics & History, 59(3), 429–448. Nikolajeva, M. (2002): Fairy Tales in Society’s Service. Marvels & Tales, 16(2), 171–187. Nonne, C. (2018): A Rebirth of European Federalism in Slovenia? The New Federalist. https://www.thenewfederalist.eu/a-rebirth-of-european-fede- ralism-in-slovenia?lang=fr (zadnji dostop: 1. 12. 2023). Nora, P. (1989): Between Memory and History. Les Lieux de Mémoire. Representations, 26 (posebna številka: Memory and Counter-Memory), 7–24. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 212 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 212 18. 03. 2025 09:31:16 18. 03. 2025 09:31:16 Literatura 213 Norberg, J. (2022): The Brothers Grimm and the Making of German Nationali- sm. Cambridge: Cambridge University Press. Novak, B. (1991): Pavlihova frača. Ljubljana: Magnolija. Novak, V. (2017): Slovenija v EU svojih potencialov ne izkorišča (intervju z novinarjem Ryanom Heatherjem). Društvo novinarjev Slovenije. https:// novinar.com/novica/slovenija-v-eu-svojih-potencialov-ne-izkorisca/ (za- dnji dostop: 1. 12. 2022). Nussbaum, M. C. (2001): Upheavals of Thought: The Intelligence of Emotions. Cambridge: Cambridge University Press. Nye, J. S. (2004): Soft Power: The Means to Success in World Politics. New York: Public Affairs. O‘Flynn, I. in D. Caluwaerts (2018): Deliberation in Deeply Divided Soci- eties. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Mansbridge in M. Warren (ur.), The Oxford Handbook of Deliberative Democracy. Oxford: Oxford University Press, 741–754. O’Flynn, I. (2006): Deliberative Democracy and Divided Societies. Edinburgh: Edinburgh University Press. O’Connor, J. (2022): Culture Goal? A New Vision for Art and Cultural Policy: An International Symposium. https://resetartsandculture.com/wp-con- tent/uploads/2022/12/JUSTIN-OConnor-Background-Paper-Brussels. pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). OECD (2020): Innovative Citizen Participation and New Democratic Instituti- ons: Catching the Deliberative Wave. Paris: OECD Publishing. OECD (2023): Innovative Public Participation. Dostopno na: https:// www.oecd.org/en/topics/sub-issues/open-government-and-citizen- -participation/innovative-public-participation.html (zadnji dostop: 17. 1. 2025). Oinas, F. J. (1973): Folklore and Politics in the Soviet Union. Slavic Review, 32(1), 45–58. Olsen, N. (2012): History in the Plural: An Introduction to the Work of Reinhart Koselleck. New York: Berghahn Books. Orosz, A. (2015): Relation of Slovenia and the V4 from Perspective of Chan- ging Foreign Policy of Slovenia. Journal on European Perspectives of the Western Balkans, 7(2), 37–53. Ortiz, C. (1999): The Uses of Folklore by the Franco Regime. The Journal of American Folklore, 112(446), 479–496. Ostrom, E. (2021): Governing the Commons: The Evolution of Institutions for Collective Action. Cambridge: Cambridge University Press. Oswald, L. (2022): Automating the Analysis of Online Deliberation? A Comparison of Manual and Computational Measures Applied to Climate Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 213 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 213 18. 03. 2025 09:31:16 18. 03. 2025 09:31:16 214 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Change Discussions. https://doi.org/10.31235/osf.io/qmzwx (zadnji do- stop: 27. 12. 2024). Oswald, L. (2024): More than News! Mapping the Deliberative Potential of a Political Online Ecosystem with Digital Trace Data. Humanities and Social Sciences Communications, 11(1), 1–16. Outhwaite, W. (2008): European Society. Cambridge: Polity Press. Pajnik, M. in S. Zavratnik (2016): Družbena gibanja in alternativna politika. Družboslovne razprave, 32(82), 7–11. Papacharissi, Z. (2009): The Virtual Sphere 2.0: The Internet, the Public Sphere and Beyond. V: A. Chadwick in P. N. Howard (ur.), Handbook of Internet Politics. London: Routledge, 230–245. Pappas, G. F. (2008): John Dewey‘s Ethics: Democracy as Experience. Blooming- ton: Indiana University Press. Parkinson, J. in J. Mansbridge (ur.) (2012): Deliberative Systems: Deliberative Democracy at the Large Scale, Theories of Institutional Design. Cambridge: Cambridge University Press. Parthasarathy, R. in V. Rao (2017): Deliberative Democracy in India (Poli- cy Research Working Paper No. 7995). World Bank Group, Development Research Group, Poverty and Inequality Team. https://documents1.world- bank.org/curated/ar/428681488809552560/pdf/WPS7995.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Parthasarathy, R. in V. Rao (2018): Deliberative Democracy in India. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Mansbridge in M. Warren (ur.), The Oxford Handbook of Deliberative Democracy. Oxford: Oxford University Press, 804–818. Parvin, P. (2015): Is Deliberative Democracy Feasible? Political Disen- gagement and Trust in Liberal Democratic States. The Monist, 98(4), 407–423. Pasco­Pranger, M. (2015): Finding Examples at Home: Cato, Curius Denta- tus, and the Origins of Roman Literary Exemplarity. Classical Antiquity, 34(2), 296–321. Patberg, M. (2024): Farewell to Constituent Power? The Conference on the Future of Europe, Citizens’ Assemblies and the Democratic Minimum. Global Constitutionalism, 13(2), 411–428. Patterson, P. H. (2000): The East is Read: The End of Communism, Slove- nian Exceptionalism, and the Independent Journalism of Mladina. East European Politics and Societies, 14(2), 411–459. Pedrini, M. (2015): Does Culture Matter for Deliberation? Linguistic Spe- ech Cultures and Parliamentary Deliberation in Switzerland. Journal of Deliberative Democracy, 11(8). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 214 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 214 18. 03. 2025 09:31:17 18. 03. 2025 09:31:17 Literatura 215 Pelikan, E. (2006): Vsi antikomunisti – vsi demokrati. V: M. Ferenc in B. Petkovšek (ur.), Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino: Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev. Ljubljana: Zbirka Zgodovinskega časopisa, 32, 273–283. Perica, V. in D. Gavrilović (2011): Political Myths in the Former Yugoslavia and Successor States: A Shared Narrative. Dordrecht: Institute for Histori- cal Justice and Reconciliation & Republic of Letters Publishing BV. Peternel, A. (2019): Participatorni proračun v Sloveniji: Primer Mestne občine Maribor. Alma Mater Europaea – Evropski center, Maribor (magistrsko delo: mentorica Cirila Toplak). Petrič, E. (1996): Zunanja politika majhnih držav. Teorija in praksa, 33(6), 876–897. Pfetsch, B. (2024): The Decline of Deliberative Democracy in the Age of Digital Capitalism: Revisiting Habermas’s New Structural Transforma- tion of the Public Sphere. International Journal of Communication, 18, 4670–4673. Pinker, S. (2018): Enlightenment Now: The Case for Reason, Science, Humanism, and Progress. New York: Penguin Books. Pinter, A. (2004): Javnost in deliberativna demokracija pri Johnu Rawlsu. Ča- sopis za kritiko znanosti, 32(217/218), 402–419. Pinter, A. (2005): Historizacija javne sfere: Od dilem o nastanku k rekon- strukciji razvoja ideje javne sfere. Annales, Series Historia et Sociologia, 15(1), 1–14. Pirjevec, J. (1996): Vpliv slovensko-italijanskih odnosov na identiteto Slo- vencev v Italiji. V: D. Nećak (ur.), Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 235–241. Pirjevec, J. (2004): Jugoslovanske vojne 1991–1999. V: B. Vilma (ur.), Zgo- dovina v šoli. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 13(3–4), 4–12. Pirjevec, J. (2017): Janez Evangelist Krek, Andrej Gosar, Edvard Kardelj. Simpozij Janez Evangelist Krek: Sto let pozneje. https://www.youtube.com/ watch?v=u9cVuItPhB8 (zadnji dostop: 11. 2. 2022). Piškurić, J. (2019): Bili nekoč so lepi časi: vsakdanjik v Ljubljani in okolici v času socializma. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Študijski center za narodno spravo. Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku Republike Slovenije (2003–2005): Pogovori so v video in pisni obliki arhivirani na tej poveza- vi: http://www.prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf (zadnji dostop: 2. 12. 2020). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 215 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 215 18. 03. 2025 09:31:17 18. 03. 2025 09:31:17 216 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Polanyi, K. (2008): Velika preobrazba: politični in ekonomski viri našega časa. Ljubljana: Založba /*cf. Poljanec, L. (1931): Repa. Zvonček (Ljubljana), 32(7). Polletta, F., Jasper, J. M. in J. Goodwin (2001): Passionate Politics: Emotions and Social Movements. Chicago: University of Chicago Press. Polletta, F. in J. Lee (2006): Is Telling Stories Good for Democracy? Rhetoric in Public Deliberation After 9/11. American Sociological Review, 71(5), 699–721. Poročilo o razvoju (2019): Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/razvoj_slove- nije/2019/Porocilo_o_razvoju_2019.pdf (zadnji dostop: 20. 11. 2020). Potočnik, J. (2014): Uvod. V: 10 let Slovenije v Evropski uniji: Pogledi nek- danjih članov Ožje pogajalske skupine. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve, 9–17. Poyet, C. in T. Raunio (2021): Confrontational but Respecting the Rules: The Minor Impact of the Finns Party on Legislative–Executive Relations. Parliamentary Affairs, 74(4), 819–834. Požgan, J. in A. Bojinović Fenko (2012): Kulturna diplomacija in kultura v mednarodnih odnosih: študija primera slovenske zunanje politike. Druž- boslovne razprave, 28(69), 25–53. Prunk, J. (1986): Slovenski narodni programi. Ljubljana: Društvo 2000. Pukmeister, J. (1861): Nanos: slovenski zabávnik za 1862. Ljubljana: J. R. Milic. Pušnik, M. (2017): Media Memorial Discourses and Memory Struggles in Slovenia: Transforming Memories of the Second World War and Yugo- slavia. Memory Studies, 12(4), 433–450. Quantson Davis, R., Gish, E. in K. Chitsike (2023): On the Significance of Religion for Deliberative Democracy. London: Routledge. Rahten, A. (2009): Od habsburške monarhije do panevropske unije. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo. Ramet, S. (1993): Slovenia‘s Road to Democracy. Europe-Asia Studies, 45(5), 869–886. Ramet, P. (2002): Balkan Babel: The Disintegration of Yugoslavia from the Death of Tito to the Fall of Milošević. Oxford: Westview Press. Rawls, J. (1999): A Theory of Justice: Revised Edition. Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press. Renan, E. (1990): What is a Nation? V: Bhabha, H. K. (ur.), Nation and Nar- ration. London & New York: Routledge, 8–22. Repe, B. (1992): Liberalizem v Sloveniji. Ljubljana: Borec. Repe, B. (2001): Slovenci v osemdesetih letih. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 216 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 216 18. 03. 2025 09:31:17 18. 03. 2025 09:31:17 Literatura 217 Repe, B. (2002a): Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan. Repe, B. (2002b): Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (I. del: Opo- zicija in oblast). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. Repe, B. (2004): Slovenska osamosvojitev. V: B. Vilma (ur.), Zgodovina v šoli. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 13(3–4), 12–36. Repe, B. (2006): Mit in resničnost komunizma. V: M. Ferenc in B. Petkovšek (ur.), Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino: Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev. Ljubljana: Zbirka Zgodovinskega časopisa, 32, 285–302. Repe, B. (2008): Podobnosti in razlike med slovenskim (jugoslovanskim) in vzhodnoevropskim tipom socializma. V: N. Troha, M. Šom in B. Balkovec (ur.), Evropski vplivi na slovensko družbo. Zbirka Zgodovinskega časopisa, 35, 407–415. Reuchamps, M. in Y. Welp, ur. (2023): Deliberative Constitution-making: Opportunities and Challenges. 1. izdaja. London & New York: Routledge. Ribičič, C., ur. (2003): Izkušnje (slovenske) preteklosti in pogled v (evropsko) prihodnost. Revus – Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava, 1, 15–43. Richardson­Little, N., Merrill, S. in L. Arlaud (2022): Far-right anniversary politics and social media: The Alternative for Germany’s contestation of the East German past on Twitter. Journal of Information Science, 15(6), 1153–1167. Riley, P. (2011): Nazi Fairy Tales. https://peggyriley.com/2011/10/04/nazi– fairy–tales/ (zadnji dostop: 11. 4. 2022). Rokavička: ukrajinska ljudska pravljica (2021): Ljubljana: Mladinska knjiga. Roselle, L. (2010): Strategic Narratives of War: Fear of Entrapment and Abandonment During Protracted Conflict. Stockholm: SGIR. http:// stockholm.sgir.eu/uploads/Strategic%20Narratives%20of%20War.pdf (zadnji dostop: 11. 4. 2022). Rosen, M., ur. (2018): Workers’ Tales: Socialist Fairy Tales, Fables, and Allegories from Great Britain. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. Rosetti, I., Bertrand Cabral, C., Pereira Roders, A., Jacobs, M. in R. Al­ buquerque (2022): Heritage and Sustainability: Regulating Participati- on. Sustainability, 14(3), 1674. Ross, A. (2019): Revolution and History in Walter Benjamin: A Conceptual Analysis. New York: Routledge. Rothstein, B. (2019): Epistemic Democracy and the Quality of Government. European Politics and Society, 20(1), 16–31. Ruiz, P. (2024): Not Forgetting Black Lives Matter: Memory, Protest and Counterpublics. Javnost – The Public, 31(2), 253–269. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 217 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 217 18. 03. 2025 09:31:17 18. 03. 2025 09:31:17 218 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Rus, V. (2009): Tretja pot med antikapitalizmom in postsocializmom. Ljubljana: Sophia. Rutar, T. (2023): The Prehistory of Violence and War: Moving beyond the Hobbes–Rousseau quagmire. Journal of Peace Research, 60(4), 720–726. Ryfe, D. M. (2006): Narrative and Deliberation in Small Group Forums. Communication Theory, 16(3), 333–358. Ryfe, D. (2007): Toward a Sociology of Deliberation. Journal of Public Deli- beration, 3(1). Sachs, J. D., Lafortune, G., Fuller, G. in E. Drumm (2023): Sustainable De- velopment Report 2023: Implementing the SDG Stimulus. Paris: SDSN; Dublin: Dublin University Press. Samary, C. (2017): Komunizem v gibanju: Zgodovinski pomen jugoslovanskega samoupravljanja. Ljubljana: Založba /*cf. Samuels, K. L. in J. D. Daehnke, ur. (2023): Heritage and Democracy: Crisis, Critique, and Collaboration. Gainesville: University Press of Florida. Sanchez Bajo, C. in B. Roelants (2015): Kapital in past zadolževanja. Zadru- žništvo kot alternativa. Ljubljana: Modrijan. Sanders, L. M. (1997): Against Deliberation. Political Theory, 25(3), 347–376. Sass, J. in J. S. Dryzek (2014): Deliberative Cultures. Political Studies, 42(1), 3–25. Sass, J. (2018): Deliberative Ideals Across Diverse Cultures. V: A. Bächtiger, J. S. Dryzek, J. Mansbridge in M. Warren (ur.), The Oxford Handbook of Deliberative Democracy. Oxford: Oxford University Press, 85–99. Savnik, U. (2018): Tanja Oblak Črnič, FDV: Predlagam.vladi.si bolj deluje kot predlagam.sebi.si. Podcrto.si, 16. 4. 2018. Scharpf, F. W. (1999): Governing in Europe: Effective and Democratic? Oxford: Oxford University Press. Schlesinger, P. (2001): From Cultural Protection to Political Culture? Media Policy and the European Union. V: L. E. Cederman in L. Rienner (ur.), Constructing Europe‘s Identity: The External Dimension. London & Boul- der: Routledge, 91–115. Schmid, C. von (1836): Prijétne pripovedi sa otrôke. Celovec: Janes Leon. Schmidt, V. (2010): Democracy and Legitimacy in the European Union Re- visited – Input, Output and Throughput. KFG Working Paper, Free Uni- versity Berlin. Schmidt, V. in M. Wood (2019): Conceptualizing Throughput Legitimacy: Procedural Mechanisms of Accountability, Transparency, Inclusiveness and Openness in EU Governance. Public Administration, 97(4), 727–740. Schneiderhan, E. in S. Khan (2018): Deliberation in Sociology. V: A. Bäch- tiger, J. S. Dryzek, J. Mansbridge in M. Warren (ur.), The Oxford Handbook of Deliberative Democracy. Oxford: Oxford University Press, 572–583. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 218 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 218 18. 03. 2025 09:31:17 18. 03. 2025 09:31:17 Literatura 219 Schönwerth, F. X. von (2015): The Turnip Princess: And Other Newly Discove- red Fairy Tales. New York: Penguin Books. Sen, A. (2009): The Idea of Justice. Cambridge, MA: Harvard University Press. Shahar, D. C. (2015): Rejecting Eco-Authoritarianism, Again. Environmen- tal Values, 24(3), 345–366. Shapiro, I. (1999): Enough of Deliberation: Politics is about Interests and Power. V: S. Macedo (ur.), Deliberative Politics: Essays on Democracy and Disagreement. New York: Oxford University Press, 28–39. Shore, C. (2006): In uno Plures. EU Cultural Policy and the Governance of Europe. Cultural Analysis, 5, 7–26. Shortall, R., Itten, A., van der Meer, M., Murukannaiah, P. in C. Jonker (2022): Reason against the machine? Future directions for mass online deliberation. Frontiers in Political Science, 4, 946589. Siedentop, L. (2003): Demokracija v Evropi. Ljubljana: Študentska založba. Singer, I. B. (1992): Isaac Bashevis Singer: Conversations. Jackson & London: University Press of Mississippi. Smith, A. D. (1991): National Identity. London: Penguin. Snyder, L. (1951): Nationalistic Aspects of the Grimm Brothers’ Fairy Tales. The Journal of Social Psychology, 33(2), 209–223. Splichal, S. (1997): Javno mnenje: teoretski razvoj in spori v 20. stoletju. Lju- bljana: Fakulteta za družbene vede (zbirka Javnost). Splichal, S. (2012): Transnationalization of the Public Sphere and the Fate of the Public. New York: Hampton Press. Splichal, S. (2024a): Javni razum, umetna inteligenca in zasebno dobro na poti v digitalno oligarhijo. V: K. Vidmar Horvat (ur.), Pisma zanamcem. Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani, 41–56. Splichal, S. (2024b): The Rise of Contractual Publics: Conceptual Crisis and the Tech-Driven Siege of the Public Sphere. Javnost – The Public, 31(1), 1–25. Steenbergen, M. R., Bächtiger, A., Spörndli, M. in J. Steiner (2003): Me- asuring Political Deliberation: A Discourse Quality Index. Comparative European Politics, 1, 21–48. Steiner, J. (2008): Concept Stretching: The Case of Deliberation. European Political Science, 7(2), 186–190. Steiner, J. (2012): The Foundations of Deliberative Democracy: Empirical Re- search and Normative Implications. Cambridge: Cambridge University Press. Steiner, J., Bächtiger, A., Spörndli, M. in M. R. Steenbergen (2005): De- liberative Politics in Action: Analyzing Parliamentary Discourse, Theories of Institutional Design. Cambridge: Cambridge University Press. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 219 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 219 18. 03. 2025 09:31:17 18. 03. 2025 09:31:17 220 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Steiner, J., Jaramillo, M. C., Maia, R. in S. Mameli (2020): Deliberation across Deeply Divided Societies: Transformative Moments. Cambridge: Cambrid- ge University Press. Stevenson, H. in J. S. Dryzek (2014): Democratizing Global Climate Gover- nance. Cambridge & New York: Cambridge University Press. Stewart, E. in D. Hartmann (2020): The New Structural Transformation of the Public Sphere. Sociological Theory, 38(2), 170–191. Stokke, K. (2010): The Soft Power of a Small State. Discursive Constructions and Institutional Practices of Norway’s Peace Engagement. PCD Journal, 2(1), 137–173. Stolwijk, S. B., Oschatz, C., Heseltine, M. in D. Trilling (2023): Refining deliberative standards for online political communication: Introducing a summative approach to designing deliberative recommender systems. CEUR Workshop Proceedings, 3639, 1–12. Stråth, B. (2002): A European Identity. To the Historical Limits of the Con- cept. European Journal of Social Theory, 5(4), 387–401. Suiter, J., Farrell, D. M., Harris, C. in P. Murphy (2022): Measuring Episte- mic Deliberation on Polarized Issues: The Case of Abortion Provision in Ireland. Political Studies Review, 20(4), 630–647. Sunstein, C. R. (2002): The Law of Group Polarization. Political Philosophy, 10(2), 175–195. Sunstein, C. R. (2017): #Republic: Divided Democracy in the Age of Social Me- dia. New York: Princeton University Press. Sunstein, C. R. (2021): Liars: Falsehoods and Free Speech in an Age of Decepti- on. New York: Oxford University Press. Suteu, S. (2019): The Populist Turn in Central and Eastern Europe: Is De- liberative Democracy Part of the Solution? European Constitutional Law Review, 15(3), 488–518. Suvin, D. (2016): Splendour, Misery, and Possibilities: An X-Ray of Socialist Yu- goslavia. Leiden & Boston: BRILL. Španjol, I., ur. (2018): Osemdeseta: Slovenija in Jugoslavija skozi prizmo dogod- kov, razstav in diskurzov. Ljubljana: Moderna galerija. Štefan, A. (1999): Folklorno pripovedovanje kot prepletanje izročila in osebne ustvarjalnosti (magistrska naloga). Ljubljana: Oddelek za slovenske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Štefan, A. (2013): Gugalnica za vse. Ljubljana: Mladinska knjiga. Štefan, A. (2015): Bobek in barčica. Ljubljana: Mladinska knjiga. Štefan, A. (2019): Tristo zajcev: najlepše slovenske ljudske pravlji- ce iz zapuščine Milka Matičetovega. Ljubljana: Mladinska knjiga. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 220 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 220 18. 03. 2025 09:31:18 18. 03. 2025 09:31:18 Literatura 221 Štiks, I. in S. Horvat (2015): Dobro došli v pustinju postsocializma. Zagreb: Fraktura. Taber, C. S. in M. Lodge (2006): Motivated Scepticism in the Evaluation of Political Beliefs. American Journal of Political Science, 50(3), 755–769. Talisse, R. (2017): New Trouble for Deliberative Democracy. Les ateliers de l‘éthique, 12(1), 107–123. Tatar, M., ur. (1999): The Classic Fairy Tales. New York & London: W.W. Norton. Tavčar, I. (1889): Grajski pisár; Zgodovinska podoba. Ljubljanski zvon, 9(7). Teverson, A. (2020): Marxism. V: P. Greenhill, J. T. Rudy, N. Hamer in L. Bosc (ur.), The Routledge Companion to Media and Fairy-Tale Cultures. Taylor & Francis Group, 47–55. The Swedish National Heritage Board (2014): Faro Convention: Report from the Swedish National Heritage Board. https://historicengland.org. uk/content/docs/research/faro-conventionpdf/ (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Tilly, C. (2000): Processes and Mechanisms of Democratization. Sociological Theory, 18(1), 1–16. Tomšič, I. (1872): Krištofa Šmid-a sto malih pripovedek za mladost. Ljubljana: Založba J. Giontini. Tönnies, F. (1999): Skupnost in družba: temeljni pojmi čiste sociologije. Ljublja- na: Fakulteta za družbene vede. Toplak, C. (2014): Za nov družbeni red: genealogija samoupravljanja. Ars in Humanitas, 8(1), 118–135. Toplak, C. (2019): Avtonomizem in egalitarizem po slovensko: med (pred) moderno in (post)kolonialnostjo. Teorija in praksa, 56(1), 269–287. Tratnik, P. in M. Horvat (2021): Pravica do dediščine in trajnostni razvoj – zaključki participativne raziskave. Mednarodna konferenca Pravica do dediščine kot spodbuda za trajnostni razvoj (Ministrstvo za kulturo RS). https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/FOTO/Predsedovanje-2021/ Pravica-do-dediscine/Objave-splet/EN/Prezentacije/Polona-Tratnik-in- -Marjan-Horvat_The-Right-to-Heritage-Survey-Tratnik-Horvat-New- -University-Faculty-for-Slovene-and-International-Stu.pdf (zadnji do- stop: 27. 12. 2024). Tratnik, P. (2020): Pravljica: družbena resničnost in mirabilis – s posebnim ozirom na renesančne različice pravljice o Pepelki. Studia Historica Slove- nica, 20, 957–984. Tratnik, P. (2022): Biopolitični prispevek francoskih pravljic poznega 17. sto- letja k oblikovanju disciplinarne družbe. Primerjalna književnost, 45(1), 135–156. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 221 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 221 18. 03. 2025 09:31:18 18. 03. 2025 09:31:18 222 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Trbižan, N. (2011): Razširjenost deliberacije v spletnih političnih razpravah: primer portala predlagam.vladi.si (diplomsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede (mentor: Tanja Oblak-Črnič, so- mentor: Jernej Prodnik). Trenz, H. J. (2012): The European Public Sphere in Times of Crisis: Disen- tangling the Debate: Introductory remarks. Romanian Journal of Commu- nication and Public Relations, 14(1), 7–9. UCLG (2018): Culture in the Sustainable Development Goals: A Guide for Local Action. https://www.uclg.org/sites/default/files/culture_in_the_sdgs.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). UNESCO (2018): Culture for the 2039 Agenda. Paris: UNESCO. Dostopno na https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000264687 (zadnji dostop: 27. 12. 2024). UNESCO (2022a): UNESCO World Conference on Cultural Policies and Susta- inable Development – MONDIACULT 2022 (Final Declaration). https:// www.unesco.org/sites/default/files/medias/fichiers/2022/10/6.MONDI- ACULT_EN_DRAFT%20FINAL%20DECLARATION_FINAL_1. pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Ungerer, F. in H.­J. Schmid, ur. (2013): An Introduction to Cognitive Lingui- stics. London: Routledge. United Nations (2021): Our Common Agenda: Report of the Secretary-General. New York: United Nations. https://www.un.org/en/content/common- -agenda-report/ (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Unuk, J., ur. (2002): Slovenske pravljice. Ljubljana: Nova revija. Ury, W., ur. (2002): Must We Fight? From the Battlefield to the Schoolyard – A New Perspective. New York: John Wiley & Sons. V­Dem Institute (2019): Democracy Facing Global Challenges (V-Dem An- nual Democracy Report 2019). https://www.v-dem.net/documents/16/ dr_2019_CoXPbb1.pdf (zadnji dostop: 28. 12. 2024). V­Dem (2021): The Case for Democracy: Do Democracies Perform Better Com- batting Climate Change? (Policy brief). https://www.v-dem.net/media/pu- blications/pb_31.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). V­Dem Institute (2022): Democracy Report 2022: Autocratization Changing Nature? https://v-dem.net/media/publications/dr_2022.pdf (zadnji do- stop: 28. 12. 2024). V­Dem Institute (2023): Democracy Report: Defiance in the Face of Autocrati- zation. https://v-dem.net/documents/29/V-dem_democracyreport2023_ lowres.pdf (zadnji dostop: 28. 12. 2024). V­Dem (2024): Codebook. https://v-dem.net/documents/38/V-Dem_Code- book_v14.pdf (zadnji dostop: 28. 12. 2024). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 222 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 222 18. 03. 2025 09:31:18 18. 03. 2025 09:31:18 Literatura 223 Veldpaus, L., Kisić, V., Stegmeijer, E. in J. Janssen (2021): Towards a more just world: an agenda for transformative heritage planning futures. V: A Research Agenda for Heritage Planning Perspectives from Europe (ur. E. Ste- gmeijer in L. Veldpaus). Cheltenham: Edward Elgar Publishing Limited, 21–38. Velikonja, M. (2005): Evroza: Kritika novega evrocentrizma. Ljubljana: Mi- rovni inštitut. Velikonja, M. (2012): Preteklost v 26 slikah. Spremna beseda. V: Kuljić, T. (2012): Kultura spominjanja. Teoretske razlage uporabe preteklosti. Lju- bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 9–11. Vidmar Horvat, K. (2014a): Rebordering the Perspective on the EU: a View from the Slovenian Periphery. Javnost – The Public, 21(3), 93–108. Vidmar Horvat, K. (2014b): Kozmopolitska kultura in slovenska literatura: prispevek majhne nacije k svetovni dediščini prihodnosti. V: Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 85–92. Vidmar Horvat, K. (2018): Periferna Evropa: tranzitologija in postkrizni di- skurzi v jugovzhodni Evropi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Visvizi, A. (2015): Slovenia’s Role in the Visegrad Group: a View from Po- land. Journal on European Perspectives of the Western Balkans, 7(2), 173–185. Vizija Slovenije 2050. https://www.rtvslo.si/files/novice/vizija-slovenije.pdf (zadnji dostop: 28. 12. 2024). Vodopivec, P., ur. (1991): Srednja Evropa. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Vodopivec, P. (1996): Nekaj opozoril na vzporednice in razlike v narodnem oblikovanju Slovencev in Bretoncev. V: Nećak, D. (ur.): Avstrija. Jugoslavi- ja. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 62–74. Vodopivec, P. (2003): Zunanja politika kot zgodovinska izkušnja prostora in ljudi. V: Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku Republike Slovenije. V svetu dejavna in prepoznavna Slovenija: prednostne naloge slovenske zuna- nje politike. Ljubljana: Urad predsednika republike, 98–102. Vodopivec, P. (2006): Od Pohlinove slovnice so samostojne države: slovenska zgo- dovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. Vodopivec, M. (2023): Iniciativa Mestni zbor: desetletje samoorganiziranega delovanja za mesto. Etnološka tribina, 46(53), 98–123. Vodovnik, Ž. (2014): Demokratizacija in nova družbena gibanja. Teorija in praksa, 51(2–3), 415–433. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 223 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 223 18. 03. 2025 09:31:18 18. 03. 2025 09:31:18 224 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Volkmer, I. (2014): The Global Public Sphere: Public Communication in the Age of Reflective Interdependence. Cambridge: Polity Press. Leyen, U. von der (2020): A Union that Strives for More. My Agenda for Euro- pe. https://ec.europa.eu/info/sites/default/files/political-guidelines-next- -commission_en_0.pdf (zadnji dostop: 1. 12. 2021). Vreg, F. (1980): Javno mnenje in samoupravna demokracija. Maribor: Založba Obzorja. Vučetić, R. (2018): Coca-Cola Socialism: Americanization of Yugoslav Culture in the Sixties. Budapest & New York: Central European University Press. Vurnik, B. (2005): Med Marxom in punkom: vloga Zveze socialistične mladine Slovenije pri demokratizaciji Slovenije 1980–1990. Ljubljana: Modrijan. Warren, M. E. (2017): A Problem-based Approach to Democratic Theory. The American Political Science Review, 111(1), 39–53. Weber, M. (1965): Politics as a Vocation. Philadelphia: Fortress Press. Weber, M. (1988): Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. Wendt, A. (1995): Constructing International Politics. International Security, 20(1), 71–81. Willis, R., Curato, N., in G. Smith (2022): Deliberative democracy and the climate crisis. Wiley Interdisciplinary Reviews: Climate Change, 13(2). Woodward, S. L. (1995): Balkan Tragedy. Chaos and Dissolution after the Cold War. Washington DC: The Brookings Institution. Yates, J. F. in S. de Oliveira (2016): Culture and Decision Making. Organiza- tional Behavior and Human Decision Processes, 136, 106–118. Young, I. M. (2002): Inclusion and Democracy. Oxford: Oxford University Press. Zagato, L. (2015): The Notion of „Heritage Community“ in the Council of Europe‘s Faro Convention. V: Between Imagined Communities of Practi- ce: Participation, Territory and the Making of Heritage (ur. N. Adell, R. F. Bendix, C. Bortolotto in M. Tauschek). Göttingen: Göttingen University Press, 141–168. Zajc, M. (2015): Slovenian Intellectuals and Yugoslavism in the 1980s. Pro- positions, Theses, Questions. Südosteuropäische Hefte, 4(1), 46–65. Zajc, M. (2017): ZSMS iz družbenopolitične organizacije v politično stranko. Prispevki za novejšo zgodovino, 57(1), 187–204. Zamharir, H., Lubis, S., in B. Aprius (2023): The culture of deliberation in Muslim society and the challenge of mutual respect among cultures: So- cial and political perspectives. Hamdard Islamicus, 46(4), 35–45. Združeni narodi (2015): Agenda za trajnostni razvoj 2030. Ministrstvo za zu- nanje zadeve Republike Slovenije. https://www.gov.si/assets/ministrstva/ Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 224 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 224 18. 03. 2025 09:31:18 18. 03. 2025 09:31:18 Literatura 225 MZZ/Dokumenti/multilaterala/razvojno-sodelovanje/publikacije/ Agenda_za_trajnostni_razvoj_2030.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Združeni narodi (2024): Governing AI for Humanity (Final Report). https:// www.un.org/sites/un2.un.org/files/governing_ai_for_humanity_final_re- port_en.pdf (zadnji dostop: 28. 12. 2024). Zielonka, J. (2018): Counter-Revolution: Liberal Europe in Retreat. London: London University Press. Ziolkowski, J. (2010): Fairy Tales from Before Fairy Tales: The Medieval Latin Past of Wonderful Lies. Michigan: University of Michigan Press. Zipes, J. (1975): Breaking the Magic Spell: Politics and the Fairy Tale. New German Critique, 6, 116–135. Zipes, J. (1997): Fairy Tales and Fables from Weimar Days. Wisconsin: Univer- sity of Wisconsin Press. Zipes, J. (2006): Why Fairy Tales Stick: The Evolution and Relevance of a Genre. New York & London: Taylor in Francis. Zipes, J. (2011): Fairy Tales and the Art of Subversion. London: Routledge. Zipes, J. (2012): The Irresistible Fairy Tale: The Cultural and Social History of a Genre. Princeton & Oxford: Princeton University Press. Zipes, J. (2019): Ernst Bloch: The Pugnacious Philosopher of Hope. Cham: Sprin- ger International Publishing. Zupančič, R. (2011): Normative Power as a Means of a Small State in In- ternational Relations: The Role of Slovenia within ‘the EU Concert’ of Normative Power in the Western Balkans. Romanian Journal of European Affairs, 11(4), 56–76. Zur Mühlen, H. (1925): Fairy Tales for Workers’ Children. Chicago: Daily Worker Publ. Žagar, K. (2013): Deliberativna/posvetovalna demokracija. Državni zbor Re- publike Slovenije, Raziskovalno-dokumentacijski sektor. https://foto- galerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Zborniki_RN/2013/Deliberativ- na_-_posvetovalna_demokracija.pdf (zadnji dostop: 27. 12. 2024). Žerdin, A. (1997): Generali brez kape. Čas Odbora za varstvo človekovih pravic. Ljubljana: Krtina. Žižek, S. (1984): Krekovstvo. Družboslovne razprave, 1, 147–164. Žižek, S. (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost. Žižek, S. (2006): Defenders of the Faith. New York Times, 2. marec. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 225 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 225 18. 03. 2025 09:31:18 18. 03. 2025 09:31:18 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 226 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 226 18. 03. 2025 09:31:18 18. 03. 2025 09:31:18 Povzetek 227 Povzetek Monografija se osredinja na vprašanje, kako v današnjih zapletenih časih, za-znamovanih z novo transformacijo javne sfere, nazadovanjem demokracije v svetu, erozijo kakovosti deliberacije in kontingentnostjo sodobnih izzivov in kriz, spodbuditi javno razpravo z oblikovanjem nove vizije prihodnosti, ute-meljene na dialogu, usmerjenem v zagotavljanje socialno- in okoljsko-trajno-stnega razvoja. Pri iskanju odgovorov na to vprašanje se opira na več idejnih sklopov, ki po-udarjajo vlogo inkluzivne in kakovostne deliberacije v političnem odločanju. V teoretskem izhodišču, na osnovi norm deliberativne demokracije, razvije univerzalni raziskovalni okvir, občutljiv za kulturne in družbeno-zgodovinske posebnosti družb, ki omogoča raziskovanje razvoja in vpliva vgrajenih delibe-rativnih praks na sodobno politično odločanje. Na tej osnovi predstavi izvirno metodo transhistorične deliberativne demo-kracije, ki jo je avtor razvil za sistematično analizo longitudinalnega vpliva kulturno, kognitivno in zgodovinsko pogojenih deliberativnih praks na konfi-guracijo družbeno-integrativnega diskurza. Ta metoda je v knjigi uporabljena za analizo razvoja slovenske nacionalne epistemologije. Empirični del je členjen kronološko. V prvih dveh poglavjih monografija obravnava vgrajene deliberativne prakse v slovenskem narativnem izročilu. V nadaljevanju se osredotoča na raziskovanje deliberativnih praks v obdobju oblikovanja slovenskega (post)tranzicijskega družbenopolitičnega diskurza. Proučuje tudi deliberativne prakse na področju varovanja in ohranjanja kultur-ne dediščine v povezavi s trajnostnim razvojem. Posebno pozornost namenja Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 227 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 227 18. 03. 2025 09:31:18 18. 03. 2025 09:31:18 228 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja analizi prednosti in pomanjkljivosti moderiranih deliberativnih dogodkov (t. i. minijavnosti in državljanske skupščine) pri oblikovanju in preoblikovanju javne deliberacije. Monografija podrobno razčleni vpliv družbenih omrežij in umetne inteligence na kakovost javne deliberacije in analizira možnosti za raziskovanje specifik in kakovosti deliberacije z metodami, podprtimi s stroj-nim učenjem. Knjiga s svojo izvirno metodo razvija koncepte in orodja, ki jih v empiričnih analizah prilagaja specifikam razvoja slovenskega družbenopolitičnega diskur-za. Predstavljena orodja, koncepti in analize so zasnovani z zavestjo o njihovi vlogi in potencialih pri krepitvi deliberacije na sistemski ravni, zagotavljanju politične in družbene stabilizacije ter ohranjanju socialno in okoljsko trajno-stnega razvoja družbe. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 228 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 228 18. 03. 2025 09:31:18 18. 03. 2025 09:31:18 Summary 229 Summary The monograph examines how, in today’s complex global situation – marked by the ongoing transformation of the public sphere, global democratic back-sliding, the erosion of deliberative quality, and the uncertainty of the various and varied challenges, risks, and crises we are facing – public debate can be reinvigorated by developing a new vision of the future, grounded in dialogue aimed at ensuring social and environmental sustainability. In seeking answers to this question, the monograph draws on several concep-tual frameworks that emphasize the role of inclusive and high-quality delib-eration in political decision-making. In its theoretical foundation, it develops a universal research framework based on the norms and principles of delib-erative democracy. This framework is sensitive to the cultural and historical specificities of societies while also enabling the study of how embedded delib-erative practices shape contemporary political decision-making. Building on this foundation, the book introduces an original methodology – transhistorical deliberative democracy – developed by the author for the systematic analysis of the longitudinal impact of culturally, cognitively, and historically embedded deliberative practices on the configuration of socially integrative discourse. This method is applied in the book to analyse the evolu-tion of Slovenia’s discourse on societal development. The empirical section is structured chronologically. The first two chapters ex-amine the deliberative practices embedded in Slovenia’s narrative tradition. The following sections explore deliberative practices during the formation of Slovenia’s (post-)transitional socio-political discourse. They also explore Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 229 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 229 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 230 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja deliberative practices related to the safeguarding and preservation of cultural heritage in connection with sustainable development. Particular attention is given to analysing the benefits and limitations of moderated deliberative events (so-called mini-publics and citizen’s assemblies) in shaping and trans-forming public deliberation. The monograph provides an in-depth examination of the impact of social me-dia and artificial intelligence on the quality of public deliberation, and explores the potential for analysing deliberation’s distinctive features and deliberative quality using computational methods supported by machine learning. The book, through its original methodology, develops concepts and tools that are adapted in empirical analyses to the specificities of the development of Slovenia’s socio-political discourse. The tools, concepts, and analyses it pre-sents have been developed with an awareness of their role and potential in strengthening deliberation at a systemic level, ensuring political and social stabilization, and promoting socially and environmentally sustainable societal development. Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 230 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 230 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 Imensko kazalo 231 Imensko kazalo A B Ackerman, Bruce 22, 34 Babnik, Jan 9 Adam, Frane 91 Bächtiger, Andre 21–22, 25, 38, 149, Addis, Adeno 22 161–164, 175 Afanasjev, Aleksander 54, Bajt, Veronika 88 74–75 Bakunin, Mihail 66 Ahlberger, Christer 33, 47 Balantič, Polona 99 Alizada, Nazifa 37 Balažic, Milan 82, 91, 94, 96, 98 Alnemr, Nardine 188 Balibar, Étienne 16, 107–109, 119, Anderson, Benedict 46 131 Andersson, Frida 179 Balina, Marina 65–66 Anouilh, Jean 51 Banerjee, Subhabrata Bobby 167 Appadurai, Arjun 21 Bârgăoanu, Alina 122 Applebaum, Anne 146 Barnes, Marian 23 Aprius, Beny 166–167 Barroso, Jose Manuel 111 Arbeiter, Jana 126–127 Barthes, Roland 99 Arendt, Hannah 71 Basile, Giambattista 63 Aristotel 166 Bauman, Zygmunt 118, 124, 156 Arzenšek, Vladimir 94 Bavčar, Igor 94 Asenbaum, Hans 167 Beauchamp, Nick 161 Assmann, Aleida 86–87 Beck, Ulrich 32, 117–119, 137, Assmann, Jan 86 152–153 Avbelj, Matej 124 Belič, Nadja 49 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 231 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 231 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 232 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Ben-Amos, Dan 62 C Benedejčič, Andrej 111, 125, 127 Calhoun, Craig 35, 116 Benhabib, Seyla 33 Caluwaerts, Didier 22, 149 Benjamin, Walter 13, 43, 47, 53, Calvo, Patrici 188–189 59–62, 71–72 Cammack, Daniela 30–31, 166 Benkler, Yochai 150 Cankar, Ivan 84 Bentham, Jeremy 172 Castells, Manuel 121, 150, 178 Bernhard, Lukas 186 Cengiz, Firat 23 Bhabha, Homi K. 59 Cerar, Miro 178 Białożyt, Wojciech 23 Cerovac, Ivan 28 Bieber, Florian 123 Chambers, Simone 22 Bjom, Jelizaveta Merkurjevna 75 Chitsike, Kudakwashe 167 Blažič, Viktor 93 Cinelli, Matteo 157 Blažić, Milena Mileva 49 Cipras, Aleksis 120 Bloch, Ernst 13, 61, 71 Cohen, Joshua 29, 58, 174 Blockmans, Steven 21 Condorcet, Jean-Antoine-Nicolas de Bohman, James 22 Caritat, marquis de 172 Bojinović Fenko, Ana 109, 127 Corbett, Jack 26, 36, 38 Boniolo, Giovanni 30–31, 166 Courant, Dimitri 170 Borštner, Ivan 83 Cox, John K. 82 Boswell, John 26, 36, 38, 174–175 Cox, Marian Roalfe 43 Botteri, Robert 82 Curato, Nicole 24 Bottigheimer, Ruth B. 45, 49, 62 Boutyline, Andrei 157 Č Brecht, Bertolt 59–60, 78 Čepič, Zdenko 82 Brenk, Kristina 43, 49, 54, 74 Čufar, Eda 98 Brennan, Jason 30 Brewster, Philip 72 D Brglez, Milan 126–127 d’Aulnoy, Marie-Catherine Le Jumel Brnič, Mirko 114–115 de Barneville 63 Broder, Živa 86 Dabčević-Kučar, Slavka 94 Bryan, Frank 31 Daehnke, Jon 135, 145–146 Buchner, Carl Howard 72 Dahlgren, Peter 22 Bučar, France 100, 110, 115–116 Darnton, Robert 46 Bufon, Milan 109, 111 Darovec, Darko 8–9, 109–110, 167 Bugarič, Bojan 108 Davis, Ruby Quantson 167 Bulatović, Kosta 92 de Oliveira, Stephanie 47 Burgess, Jean 150 de Wilde, Pieter 21, 37, 149, 186 Bush, George W. 125 Debeljak, Aleš 115 Buturoiu, Raluca 122 Dedić, Jasminka 179 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 232 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 232 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 Imensko kazalo 233 Dedijer, Vladimir 93 Eriksen, Erik Oddvar 23, 111 Delanty, Gerard 32, 35, 137 Esterling, Kevin M. 149 Della Porta, Donatella 22, 178 Estlund, David 30 Delors, Jacques 124 Etzioni, Amitai 34 Dentat, Manij Kurij (Manius Curius Ezop 51–53 Dentatus) 76 Derrida, Jacques 126 F Detienne, Marcel 57–59, 62 Fabbrini, Sergio 111 Dewey, John 175 Fairclough, Graham 136–138 Deželan, Tomaž 177 Farrell, David M. 22 DiMaggio, Paul 168 Fassbinder, Rainer Werner 98 Dobrescu, Paul 120–121 Fekete, John 60 Dobrin, Diana 146 Felicetti, Andrea 178 Doerr, Nicole 178 Ferguson, R. Brian 20 Dolar, Mladen 98 Fidler, Sanja 178 Doré, Gustave 51 Fiedler, Kaja 178 Douglas, Mary 47 Fink-Hafner, Danica 82, 177 Douzinas, Costas 121 Finžgar, Fran Saleški 54, 84 Dragović-Sošo, Jasna 82 Fishkin, James S. 22, 34, 156 Drnovšek, Janez 100, 116, 125 Flinck, Govert 76 Dryzek, John 19–21, 23, 29, 38, 142, Fojut, Noel 136–138 149, 163, 165, 173–174 Føllesdal, Andreas 29, 137, 171 Duda, Igor 73–74 Fossum, John Erik 23, 32 Dunér, David 33, 47–48 Fournier-Tombs, Eléonore Durach, Flavia 122 161–162 Fox, Stephanie 35 Đ Franco, Francisco 65 Đilas, Milovan 93 Fraser, Nancy 27, 32, 151–152 Đuretić, Veselin 93 Freschi, Anna Carola 27 Fridman, Orli 146 E Friedman, Elie 47, 168 Edgell, Penny 23 Friess, Dennis 36 Ehrenburg, Ilija 70 Fuchs, Christian 150, 155–157 Eilders, Christiane 36 Fukuyama, Francis 27, 137 Elster, Jon 22 Elstub, Stephen 19, 24 G Emirbayer, Mustafa 24 Gaber, Slavko 129 Engelken-Jorge, Marcos 174 Gabrič, Aleš 82, 91 Engels, Friedrich 67 Gaijdar, Arkadij 65 Ercan, Selen A. 23 García-Marzá, Domingo 188–189 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 233 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 233 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 234 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Gastil, John 47, 168 Hammond, Marit 12, 16, 135–136, Gauguin, Paul 51 140, 147, 149, 176 Gavrilović, Darko 88 Hansen, Peo 114 Giannone, Diego 117 Harari, Yuval Noah 188–189 Giddens, Anthony 153 Hardt, Michael 34 Giraudet, Louis-Gaëtan 170 Harms, Daniil 77 Gish, Elizabeth 167 Harre, Rom 47 González Enríquez, Carmen 113, Hartmann, Douglas 149, 157 117 Hartz-Karp, Janette 135 Goodin, Jack 25, 30, 34, 174 Heath, Joseph 33, 187 Gora, Anna 21, 37, 149, 186 Heather, Ryan 110 Gorki, Maksim 65, 73 Held, David 28, 91, 172 Gosar, Andrej 66 Hellmeier, Sebastian 37 Graça da Silva, Sara 41 Hendriks, Carolyn M. 25 Graeber, David 20 Hix, Simon 29, 137, 171 Grafenauer, Bogo 126 Hladnik-Milharčič, Ervin 95 Grafenauer, Ivan 52, 54 Hobbes, Thomas 172 Grande, Edgar 117, 137, 152 Hobsbawm, Eric 42 Grandville, Jean Ignace Isidore Holdo, Markus 24, 178 Gérard 51 Holmes, Stephen 117, 122–123 Green, Joshua 150 Horvat, Branko 58, 68 Gregorčič, Marta 177 Horvat, Ksenija 82 Grimm, Jacob 52–54, 64, 75–77 Horvat, Marjan 114, 126 Grimm, Wilhelm 52–54, 64, 75–77 Horvat, Srećko 124 Grujić, Nikola 96 Hrast, Radovan 93 Guardiancich, Igor 108 Hribar, Spomenka 100, 181 Gustafson, Sandra M. 31 Hribar, Tine 94, 113, 115, 181 Gutmann, Amy 26 Hussain, Waheed 35 H I Haas, Ernst B. 32 Ingebritsen, Christine 128 Habermas, Jürgen 12, 15, 19–20, 22, 24, 27–29, 31–33, 35, 38, 42–43, J 47, 56, 72, 114–115, 118–119, Jakovljević, Branislav 58, 69, 77 121, 126, 135, 137, 149, 151, Jambrek, Peter 100 153–158, 160, 162, 169, 187 Jameson, Fredric 11, 13–14, 16, 42, Haček, Miro 178, 181 61, 71, 107–108 Hager, Sandy Brian 114 Janez Pavel II. 117 Halbwachs, Maurice 86 Janša, Janez 83, 94, 101, 103, 111, Hammack, Phillip L. 47, 168 178 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 234 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 234 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 Imensko kazalo 235 Jelenc-Krašovec, Sabina 178 Kopitar, Jernej 64 Jensen, Thomas 171 Koprivc, Marko 67 Jerovšek, Jože 94 Koražija, Jure 9 Jerše, Sašo 84 Kos, Jerneja 92 Jezernik, Božidar 146 Koselleck, Reinhart 86–87 Jogan, Maca 86 Koskimaa, Vesa 180 Joyce, James 51 Kostanjevec, Ana 54 Kovač, Miha 93, 102–103 K Kovačič Peršin, Peter 113, 115 Kadoyama, Margaret 134 Kovačič, Gorazd 100 Kagan, Robert 126 Krastev, Ivan 117, 122–123 Kahambing, Jan Gresil 107 Krašovec, Alenka 177 Kant, Immanuel 11, 14, 25, 62, 151, Krek, Janez Evangelist 66, 100–101 172 Kropej Telban, Monika 41, 45–46, Karadžić, Vuk 64 49–51, 64 Kardelj, Edvard 58, 66–68, 71, 90, Krugman, Paul 125 100, 102 Kržan, Marko 68 Karpowitz, Christopher 23 Kučan, Milan 127 Kärrylä, Ilkka 180 Kukovič, Simona 178, 181 Kastelic, Maja 52 Kuljić, Todor 83–84, 86–88 Kastelic, Monika 96 Kuzmanić, Tonči 100 Katon Starejši (Cato Maior) 76 Kavčič, Stane 94 L Kawecki, Daniel 179 La Fontaine, Jean de 51 Keane, John 91 Labadi, Sophia 134 Keohane, Robert O. 127 Lafrenz Samuels, Kathryn 135, Khan, Shamus 24, 29, 31, 38, 168 145–147, Kisić, Višnja 139–140 Landemore, Hélène 22, 30, 150, Kisner, Wendell 44 160–161 Klein, Richard 96 Lazzarato, Maurizio 33 Kluge, Alexander 32 Le Goff, Jacques 137 Kmecl, Matjaž 130 le Quiniou, Romain 23 Kobilca, Ivana 84 Lee, John 174 Kocijančič-Pokorn, Nike 72 Lee, Robert E. 147 Kohn, Margaret 27 Lefebvre, Henri 68 Kolenec, Janez 43 Lefebvre, Jules Joseph 51 Koller, Andreas 32 Lendovšek, Mihael 76 Kolstø, Pal 88 Lenin, Vladimir Il’ič 89 Komel, Mirt 82–83 Lerario, Antonella 134 Koopmans, Ruud 32 Levitsky, Steven 185–186 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 235 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 235 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 236 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Levstik, Fran 53 Marx, Karl 59, 66–67, 69, 74, 89, Leyen, Ursula von der 23 172 Lindahl, Carl 64 Mastnak, Tomaž 82, 88–89, 91, 97, Lindstrom, Nicole 108 99, 103–104, 113–115 Lipovetsky 63 Matičetov, Milko 52–54, 67 Ljuštanović, Jovan 72–73 Matvejević, Predrag 70–71, 74 Locke, John 172 Maugham, William Somerset 51 Lodge, Milton 23 McBride, James 60–61 Logar, Tine 54 McKinney, Sammy 161 Long, Tom 127–128 McLuhan, Marshall 62 Loo, Oliver 52 Mencinger, Jože 108, 125 Lovec, Marko 122 Mendelberg, Tali 23 Lovšin, Peter 82 Merkel, Angela 118 Lubis, Sahruddin 166–167 Mete, Vittorio 27 Luhmann, Niklas 43 Metličar, Ines 49 Lusa, Stefano 81–83, 90, 99–100, Michnik, Adam 91 102 Mićić, Aleksandar 82 Luša, Đana 129 Miheljak, Vlado 100 Luthar, Oto 86–88 Mijić, Petra 129 Lüthi, Walter 71 Mikhaylovskaya, Anna 161 Miklavčič, Franc 93 M Mill, John Stuart 172 MacKenzie, Michael K. 161 Milošević, Slobodan 37, 81, 92, 102 Macron, Emmanuel 170 Min, Seong-Jae 21, 168 Maia, Rousiley C. M. 23 Möderndorfer, Vinko 50 Maister, Rudolf 84 Möderndorfer, Vinko 50 Majone, Giandomenico 171 Monroe, Alexei 82, 99 Majstorović, Stevan 67 Moore, Alfred 24 Makarovič, Svetlana 50 Mouffe, Chantal 24, 33–34, 139 Malčič, Matevž 177 Müller, Jan-Werner 37 Malle, Avguštin 130 Musek, Janek 113 Mamula, Branko 95 Mutz, Diane C. 162 Manosevitch, Idit 47, 168 Mansbridge, Jane 23–24, 34, 162, N 172 Negri, Antonio 35 Marcuse, Herbert 69 Negt, Oskar 32 Marin, Ileana 31, 168 Ness, Mari 45 Marinova, Dora 135 Nguyen, Dennis 120 Marković, Mihailo 68 Niemeyer, Simon 21, 142 Maršak, Samuil Jakovljevič 65 Nikezić, Marko 94 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 236 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 236 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 Imensko kazalo 237 Nikolajeva, Maria 63 Perović, Latinka 94 Nonne, Charles 109 Perrault, Charles 63 Nora, Pierre 84, 87, 97 Peternel, Aljoša 177 Norberg, Jakob 45, 53, 64 Petrič, Ernest 127 Novak, Bogdan 92 Pfetsch, Barbara 157 Novak, Valentina 110 Piaget, Jean 47 Nussbaum, Martha C. 23 Pieterse, Jan Nederveen 125 Nye, Joseph S. 127 Pinter, Andrej 24, 32 Pirjevec, Jože 67, 112, 130 O Piškurić, Jelka 68–69 O’Connor, Justin 134–135 Platon 57, 62 O’Flynn, Ian 22, 34 Plečnik, Jože 84 Oblak Črnič, Tanja 178 Polanyi, Karl 20 Oinas, Felix J. 65 Poljanec, Lojze 74 Olsen, Niklas 86 Polletta, Francesca 33, 174 Orban, Viktor 125 Potočnik, Janez 116 Orlov, Dmitrij Stahijevič 77 Poyet, Corentin 180 Orosz, Anna 111 Požgan, Jure 127 Ortiz, Carmen 65 Prešeren, France 84 Ostrom, Elinor 34 Prišvin, Mihail 65 Oswald, Lisa 158, 162 Prodi, Romano 109 Outhwaite, William 32, 117 Propp, Vladimir 42, 65 Owen, Robert 32 Prunk, Janko 112 Pukmeister, Janko 74 P Pušnik, Maruša 86, 88 Pajnik, Mojca 178 Putin, Vladimir 125 Palada, Mirel 120–121 Palčok, Zoran 67 R Papacharissi, Zizi 158 Rahten, Andrej 112 Pappas, Gregory 175 Ramet, Sabrina 82–83 Paraga, Dobroslav 93, 95 Ranković, Aleksandar 94 Parkinson 24–25, 38, 162–164, 175 Rao, Vijayendra 21, 167 Parthasarathy, Ramya 21, 167 Raunio, Tapio 180 Parvin, Phil 19 Rawls, John 22, 24, 172–173 Pasco-Pranger, Molly 76 Renan, Ernest 60, 130 Patberg, Markus 171 Repe, Božo 82–83, 88, 90–91, 94, Patterson, Patrick Hyder 81, 89 112 Pedrini, Seraina 168 Reuchamps, Min 22 Pelikan, Egon 88 Rhodes, R. A. W. 38 Perica, Vjekoslav 88 Ribičič, Ciril 115 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 237 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 237 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 238 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Richardson-Little, Ned 146 Shapiro, Ian 24, 30 Riley, Peggy 60, 63–64 Shore, Cris 114 Rizman, Rudi 7, 115 Shortall, Ruth 161 Rodari Gianni 51 Shortall, Ruth 161 Roelants, Bruno 69 Shortt, Linda 86 Roselle, Laura 59 Siedentop, Larry 114 Rosen, Michael 63 Singer, Isaac Bashevis 46 Rosetti, Ilaria 141 Slomšek, Anton Martin 51, 76, 84 Ross, Alison 71 Smith, Anthony D. 46 Rothstein, Bo 29–30 Smith, Adam 172 Rousseau, Jean-Jacques 28, 172 Snoj, Marko 168 Ruiz, Pollyanna 146 Snyder, Louis L. 45, 64 Rumford, Chris 32, 137 Spiekermann, Kai 30 Rupel, Dimitrij 100 Splichal, Slavko 150–151, 157–160 Rus, Veljko 94, 117 Stambolić, Ivan 102 Russack, Sophia 21 Statham, Paul 32 Rutar, Tibor 10, 20 Steenbergen, Marco R. 22, 26, 34, Ryfe, David M. 168, 174 161 Steiner, Jürg 22, 25–26, 30, 34, S 174 Sachs, Jeffrey D. 143 Stevenson, Hayley 21, 142 Salihbegović, Melika 93 Stewart, Evan 149, 157 Samary, Catherine 68 Stokke, Kristian 129 Sanchez Bajo, Claudia B. 69 Stolwijk, Sjoerd B. 162–163 Sanders, Lynn M. 174 Straparola, Giovanni Francesco Sass, Jensen 31, 173–174 (Gianfrancesco) 45, 62–63 Savnik, Urša 178 Stråth, Bo 114, 137 Schaffer, Frederic Charles 27 Suiter, Jane 170 Scharpf, Fritz 20, 171 Sunstein, Cass R. 24, 33, 149 Scheppele, Kim 125 Supek, Rudi 68 Schiavone, Giuseppe 31, 166 Suteu, Silvia 21, 149 Schlesinger, Philip 32, 114 Suvin, Darko 67, 69 Schmid, Christoph von 76 Svetličič, Marjan 109 Schmid, Hans-Jorg 46 Schmidt, Vivien 20, 46, 141 Š Schneiderhan, Erik 24, 29, 31, 38, Šegedin, Petar 94 168 Šeks, Vladimir 92 Schönwerth, Felix Xaver von 76 Šešelj, Vojislav 92 Sen, Amartya 172–173, 182 Šetinc, Mile 92 Shahar, Dan Coby 142 Šooš, Timotej 179 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 238 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 238 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 Imensko kazalo 239 Španjol, Igor 82 V Štefan, Anja 46, 50–52 Vajdič, Dragutin 93 Štefančič, Marcel 94 Vaz da Silva, Francisco 62 Štiks, Igor 124 Veldpaus, Loes 135 Štukelj, Leon 84 Velikonja, Mitja 90, 113 Vidmar Horvat, Ksenija 7, 116, 124, T 146 Taber, Charles S. 23 Vilčnik, Oto 93 Talisse, Robert 19 Viljem II. 53 Tasič, David 83 Virk, Tom 49 Tašner, Veronika 129 Visvizi, Anna 111 Tatar, Maria 45 Vodopivec, Nina 177, 183 Tavčar, Ivan 77 Vodopivec, Peter 109, 112, 126, 130 Tehrani, Jamie 41 Vodovnik, Žiga 82 Teverson, Andrew 61 Volkmer, Ingrid 152–153 Thompson, Dennis F. 26 Vreg, France 58 Tilly, Charles 175 Vučetić, Radina 73 Tito, Josip Broz 81–82, 89–90, 93, Vurnik, Blaž 82, 89, 91, 96 96 Tolstoj, Aleksej 65, 75 W Tomc, Gregor 91 Wallerstein, Immanuel 120 Tomšič, Ivan 76 Warren, Mark E. 27, 58 Tönnies, Ferdinand 158 Weber, Max 20, 107 Toplak, Cirila 68, 109 Wendt, Alexander 129 Torkar, Igor (Boris Fakin) 93 Wengrow, David 20 Tratar, Lojze 54 Weymouth, Rob 188 Tratnik, Polona 8, 45, 63, 142 Wild, Dorothee Catharine 52 Trbižan, Nika 178 Wildavsky, Aaron 47 Trenz, Hans-Jörg 120 Willer, Robb 157 Tripalo, Miko 94 Willis, Rebecca 142 Trubar, Primož 84 Wollstonecraft, Mary 172 Trump, Donald 37 Wood, Matthew 20, 141 Tuđman, Franjo 37 Woodward, Susan L. 82 U Y Udovič, Boštjan 126–127 Yates, J. Frank 47 Ungerer, Friedrich 46 Young, Iris Marion 32–33 Unuk, Jana 43, 49, 59, 74 Updike, John 51 Z Ury, William L. 20 Zagato, Lauso 138 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 239 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 239 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19 240 Marjan Horvat: Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja Zajc, Marko 82, 91 Zamharir, Hari 166–167 Zavratnik, Simona 178 Zavrl, Franci 83, 94 Ziblatt, Daniel 186 Zielonka, Jan 121–122 Ziolkowski, Jan M. 52–53, 62, 75–76 Zipes, Jack 15, 41, 43–45, 60–63 Zlobec, Jaša 94 Zois, Žiga 84 Zupančič, Rok 128 Zur Mühlen, Hermynia Isabelle Maria 63 Ž Žagar, Katarina 168 Žerdin, Ali 83 Žižek, Slavoj 44, 85, 91, 95, 98–103, 113 Župančič, Oton 73 Županov, Josip 66, 70 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 240 Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja FINAL.indd 240 18. 03. 2025 09:31:19 18. 03. 2025 09:31:19