LETNIK LXVI • LETO 2018 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 V tej številki revije so recenzirani naslednji clanki: Frane Erculj, Maja Ulaga, Anže Zdolšek – Prakticna uporabnost reduciranega modela ekspertnega sis-tema potencialne uspešnosti v prostoru morfološko-motoricnih razsežnosti mladih košarkarjev; Tanja Kajtna, Lena Gabršcek – Vkljucevanje invalidov v šport s psihološke perspective; Saša Marija Ratnik – Psihološki profil športnih strelcev z zracno puško in zracno pištolo v Sloveniji; Tim Kambic, Jure Kolar – Vpliv gibljivosti ledvenega dela hrbtenice in kolka na prisotnost bolecin pri športno aktivni populaciji; Jure Kolar, Tim Kambic – Bolecine v ledvenem delu hrbtenice pri športnikih: od etiologije do zdravljenja; Lea Železnik, Branko Škof – Osip tekmovalno najuspešnejših mladih v slovenski atletiki; Daša Pruš, Petra Zaletel – Telesne znacilnosti plesalk in plesalcev hip hopa ter njihova povezanost z uspešnostjo na tekmovanjih; Patrik Horvat, Frane Erculj – Analiza ucinkovitosti igre v napadu slovenske košarkarske reprezentance v skupinskem delu evropskega prvenstva leta 2017; Simon Cerkovnik, Frane Erculj – Analiza napadalne taktike slovenske košarkarske reprezentance v izlocilnem delu evropskega prvenstva 2017; Teja Jelenko, Gregor Jurak, Gre­gor Starc in Marjeta Kovac – Uporaba podatkovne zbirke športnovzgojni karton za diplomske, magistrske in doktorske naloge; Blaž Lešnik – Povezanost izbranih motoricnih in morfoloških spremenljivk s tekmovalno uspešnostjo dveh generacij mladih alpskih smucarjev; Bojan Jošt – Struktura povezanosti spremenljivk izometricne in dinamicne odrivne moci smucarjev skakalcev; Darjan Spudic, Primož Pori, Robert Cvitkovic, Darjan Smajla, Anuška Ferligoj – Kvaliteta merjenja z inercijsko napravo za merjenje spremenljivk moci; Mladen Kvesic, Biljana Popeska, Despina Sivevska, Gregori Ignatov in Jera Gregorc – Razlike v preživljanju prostega casa med študenti štirih držav; Janez Kovac – Znacilnosti igranja športnih stav pri študentih ekonomskih smeri; Damjan Slabe, Urška Petek, Eva Dolenc, Rok Macek – Poznavanje prve pomoci v primeru omrzlin med planinci, alpinisti in gorskimi reševalci; Ajda Kolman, Vedran Hadžic, Maja Pajek – Disfunkcija mišic medenicnega dna pri športnih pedagoginjah. NAVODILA ZA AVTORJE CLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgošcene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenšcini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporecno. Izvlecek v slovenšcini in anglešcini naj v najvec 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele clanka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlecka v anglešcino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge clanke. Rokopisov in slik ne vracamo. Avtor mora oddati prispevek na naslov uredništva v elektronski obliki, s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD in shranjen na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran clanka naj vsebuje ime avtorja, naslov clanka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Ce je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondencnega avtorja (v kolikor je avtorjev vec je obicajno to prvi avtor) in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališca, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo »Spodaj podpisana (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo in še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah«. Ce je avtorjev vec, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju (na drugi strani) sledijo: kratek izvlecek in kljucne besede (v slovenšcini in anglešcini), besedilo clanka in literatura. Strani morajo biti oštevilcene. Tabele in slike vkljucite v besedilo. Ce so izdelane loceno od besedila, je potrebno z zaporedno številko oznaciti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, oznacevanje in oštevilcenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). K clanku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino clanka (pazite na ustrezno locljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Citati morajo biti oznaceni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine doloceno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva vec k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Center za vseživljenjsko ucenje Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez Fakultete za šport Revije je vkljucena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscus in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erculj (glavni in odgovorni urednik), dr. Vedran Hadžic, Peter Škerlj, dr. Aleš Filipcic, dr. Matej Majeric, dr. Tomaž Pavlin LETNIK LXVI • LETO 2018 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Narocniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna narocnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vkljucen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v anglešcino: Nives Mahne Cehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopic; Racunalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: Tiskarna PRESENT d.o.o. V letu 2018 revija izhaja s financno pomocjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji NAPADALNA TAKTIKA SLOVENSKE KOŠARKARSKE REPREZENTANCE MALI SONCEK: ODRIVNA MOC IGRE NA SNEGU SMUCARSKIH in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije IN SMUCANJE SKAKALCEV VKLJUCEVANJE INVALIDOV V ŠPORT Za pomoc pri urejanju priloge se zahvaljujemo dr. Mateju Majericu Fotografija na naslovnici: Foto: Marjana Majeric Kazalo uvodnik / leading article 3 Matej Majeric – Strast za drsenje / Passion for water gliding aktualno / current topic 5 Marta Bon, Samo Masleša – Hiša športa – inovativen pristop k povezovanju in promociji športa / The house of sport – an innovative approach to establishing connections and promoting sport 9 Suzana Pustivšek – Kompetence kineziologa in njegova vloga v javnem zdravstvu v povezavi z zdravniki družinske medicine / Competencies of the kinesiologis and his role in public health in association with doctors of general praxis 4 Darjan Spudic, Matic Sašek – Vadba na napotnico kot oblika vkljucevanja kineziologa v delovanje zdravstvenega doma / Exercise by the means of a medical referral: a form of an integration of a kinesiologist in the daily operations of a healthcare centre iz prakse za prakso / from practice for practice 20 Luka Dobovicnik – Vecdnevne športno-doživljajske dejavnosti in nekateri njihovi ucinki na otroke in mladostnike s custvenimi in vedenjskimi motnjami / Multi-day sports and adventure activities and the effect on children and adolescents with emotional and behavioural disorders 26 Mateja Videmšek, Dušan Videmšek – Igre na snegu in smucanje v okviru gibalnega/športnega programa Mali soncek / Snow games and skiing in the ‘Little Sun’ sports programme 32 Frane Erculj, Maja Ulaga, Anže Zdolšek – Prakticna uporabnost reduciranega modela ekspertnega sistema potencialne uspešnosti v prostoru morfološko-motoricnih razsežnosti mladih košarkarjev / The practical applicability of the reduced model of an expert system of potential performance of young basketball players in terms of morphological-motor dimensions športna psihologija / psychology of sport 42 Tanja Kajtna, Lena Gabršcek – Vkljucevanje invalidov v šport s psihološke perspektive / Parasport from a psychological perspective 47 Saša Marija Ratnik – Psihološki profil športnih strelcev z zracno puško in zracno pištolo v Sloveniji / Psychological profile of sporting shooters with an air rifle and an air pistol in Slovenia šport in zdravje / sport and health 57 Boštjan Jakše, Barbara Jakše, Stanislav Pinter – Je zajtrk najpomembnejši, pomemben ali nepomemben obrok v dnevu? / Is breakfast the most important, an important or a not important meal of the day? 66 Tim Kambic, Jure Kolar – Vpliv gibljivosti ledvenega dela hrbtenice in kolka na prisotnost bolecin pri športno aktivni populaciji / The effect of altered flexibility of lower back and hips on pain occurence in sport active population 73 Jure Kolar, Tim Kambic – Bolecine v ledvenem delu hrbtenice pri športnikih: od etiologije do zdravljenja / Lower back pain in athletes: from aetiology to treatment osebnosti slovenskega športa / personalities of slovenian sport 79 Janez Pustovrh – JANEZ PAVCIC – devetdesetletnik strokovna in znanstvena srecanja / expert and scientific meetings 80 Herman Bercic – Triglav – gora naših gora in simbol slovenstva / Triglav – the mountain of all mountains and the epitome of the slovenian identity glas mladih / young experts 86 Lea Železnik, Branko Škof – Osip tekmovalno najuspešnejših mladih v slovenski atletiki / The most successful young Slovenian athletes` dropout 92 Daša Pruš, Petra Zaletel – Telesne znacilnosti plesalk in plesalcev hip hopa ter njihova povezanost z uspešnostjo na tekmovanjih / Body characteristics of hip-hop dancers and their connection with performance in competitions 97 Patrik Horvat, Frane Erculj – Analiza ucinkovitosti igre v napadu slovenske košarkarske reprezentance v skupinskem delu evropskega prvenstva leta 2017 / Analysis of efficiency of the slovenian national basketball team’s game in offence during the group stage of the 2017 european basketball championship 103 Simon Cerkovnik, Frane Erculj – Analiza napadalne taktike slovenske košarkarske reprezentance v izlocilnem delu evropskega prvenstva 2017 / Analysis of offence tactics of the slovenian national basketball team in the knockout stage of the 2017 european basketball championship 114 Teja Jelenko, Gregor Jurak, Gregor Starc in Marjeta Kovac – Uporaba podatkovne zbirke športnovzgojni karton za diplomske, magistrske in doktorske naloge / Aplication of sports educational chart database for bachelor's, master's and doctoral theses raziskovalna dejavnost / research work 120 Blaž Lešnik – Povezanost izbranih motoricnih in morfoloških spremenljivk s tekmovalno uspešnostjo dveh generacij mladih alpskih smucarjev / Connection of selected motor and morphological variables with competitive successfulnes of two generations of young alpine skiers 129 Bojan Jošt – Struktura povezanosti spremenljivk izometricne in dinamicne odrivne moci smucarjev skakalcev / Structure of correlations among the variables of ski jumpers’ isometric and dynamic push-off power 136 Darjan Spudic, Primož Pori, Robert Cvitkovic, Darjan Smajla, Anuška Ferligoj – Kvaliteta merjenja z inercijsko napravo za merjenje spremenljivk moci / Validity and Reliability of Inertial Device for Measuring Resistance Exercise Variables 142 Mladen Kvesic, Biljana Popeska, Despina Sivevska, Gregori Ignatov in Jera Gregorc – Razlike v preživljanju prostega casa med študenti štirih držav / Differences in leisure-time activities among students from four different countries 149 Janez Kovac – Znacilnosti igranja športnih stav pri študentih ekonomskih smeri / Charasteristics of sports betting among students from faculties of economics 155 Damjan Slabe, Urška Petek, Eva Dolenc, Rok Macek – Poznavanje prve pomoci v primeru omrzlin med planinci, alpinisti in gorskimi reševalci / First aid knowledge in case of frostbite among mountaineers 161 Ajda Kolman, Vedran Hadžic, Maja Pajek – Disfunkcija mišic medenicnega dna pri športnih pedagoginjah / Pelvic floor disfunction of physical education teachers PRILOGA: Na veter / SUPLEMENT: On the Wind 169 Matej Majeric – Izbirni predmet Jadranje na deski na Fakulteti za šport – tokrat že desetic / General selective course Windsurfing at the Faculty of Sport – this year the tenth implementation 174 Janez Polajnar, Jure Jerman, Matej Majeric – Osnovne znacilnosti vetrov za jadralce in kajtarje v Sloveniji in bližnji okolici / Basic characteristics of the wind for windsurfing and kitesurfing in Slovenia and surrounding area 184 Majeric Matej – Uporaba spletnih modelskih napovedi za napovedovanje vetra pri jadranju na deski in kajtanju / Use of Web Model Forecasts for forecasting wind conditions for windsurfing and kiteboarding in Slovenia and its surrounding 192 Majeric Matej – Opis in vetrovna statistika najbolj priljubljenih tock za jadranje na deski, kajtanje in foilanje v severnem Jadranu / Description and wind statistics of the most popular windsurf, kitesurf and foilsurf spots in the upper part of the Adriatic 217 Majeric Matej – Osnove veslanja na deski stoje / The basics of Stand Up Paddling (SUP) 224 Majeric Matej – Osnove jadranja na deski / Basics of windsurfing 241 Majeric Matej – Osnove kajtanja / Basics of windsurfing 273 Tim Podlogar, Eva Peternelj – Kondicijska priprava jadralcev, ki visijo / Strength and conditioning for sailors that hike 280 Majeric Matej – Analiza intenzivnosti napora pri jadranju na deski na valovih – študija primera / Analyses of intensity of waveriding – case study 293 Majeric Matej, Žavbi Andraž – Analiza metodike poucevanja kajtanja v nekaterih slovenskih šolah / Analysis of the methodology of teaching kitesurfing in some Slovenian kitesurfing schools 299 Žavbi Andraž, Majeric Matej – Kako varni so pogoji za ucenje kajtanja v nekaterih slovenskih šolah? / How safe is learning in some Slovenian kitesurfing schools? 304 Tim Podlogar – Prehrana jadralcev / Sailors' nutrition 308 Anže Kolbezen, Tim Kambic, Maja Dolenc, Matej Majeric – Vpliv razvoja opreme na ucenje in varnost pri kajtanju / Effect of kite gear development on safety during kitesurfing 314 Matej Valic, Jure Kolar – Jadranje in poškodbe / Sailing and injuries 319 Pregled diplomskih del in magistrskih nalog s podrocja jadranja na deski, kajtanja in veslanja na deski stoje po letu 2000 Matej Majeric Strast za drsenje Vsako leto jadralci na deski po vsem svetu cakajo svoj veliki dan. Nekateri so pri­pravljeni prepotovati pol sveta in oditi jadrati na deski glede na napoved vetra ter na svoji najljubši tocki ujeti le dve ali tri jadralne seanse v »epskih« pogojih. Za naše razmere to pomeni v casu od oktobra do marca ujeti dan ali dva viharnega juga, ki tudi v severnem Jadranu lahko dvigne valove, ki so višji od 6 m. Prav v casu pisanja tega uvodnika je veljal za celotno obmocje Jadrana – pa tudi za vecji del Slovenije – zaradi viharnega južnega in jugozahodnega vetra rdeci alarm. Sreca za jadralce na deski je bila tokrat ta, da se je jugo poklopil ravno z vikendom in krompirjevimi pocitnicami, zato je vecina strastnih jadralcev na deski in kajtarjev, ki radi jezdijo valove, izkoristila pogoje in odšla na svojo priljubljeno tocko jadra­nja/kajtanja. Navada je, da se jadralski prijatelji pred odhodom slišijo po telefonu z vprašanjem »Kam greš?«. Ce je ciljna destinacija ista, se pogosto peljejo skupaj in delijo stroške poti. Tako sva tudi z Blažem izmenjala par besed že v petek. Rekel je, da gre na Kurilo, sam sem bil namenjen v italijanski Gradež (Grado). Naslednje vprašanje je bilo: »Si videl vetrovno napoved za ponedeljek popoldan in zvecer?«, ki je kazala na viharen jugo. »To bo brutalno …, res bi bil rad na tocki, da bi vi-del to moc narave …« sva modrovala, saj tudi on ni mogel v ponedeljek zaradi službe nikamor. Nato sva koncala. Blaž je za vikend ujel svoj veliki dan na Kurili, sam pa tri lepe seanse v soboto in nedeljo v Gradu na pešcenem grebenu, kjer se ob jugu, ki je mocnejši od 30 vozlov in piha vec kot 6 ur, ob plimi ustvarijo lepi cca. 2–3 m valovi. Ker je veliko prostora, se lahko naredi s kajtom tudi 10 obratov pod valom, kar je za naše pogoje »epsko«. Valovi niso tako visoki, kot na Štangi, Bodulašu ali Kurili, je pa veselje zaradi jezdenja valov na varni tocki toliko vecje. V torek zelo zgodaj zjutraj me je ponovno poklical Blaž: »A si poznal tistega »surfa-ca«, ki ga je odneslo; baje je bil profesor športne vzgoje?« Sam zaradi obveznosti nisem spremljal niti novic, niti pogovorov na »surfaških« forumih, zato me je novi-ca presenetila. Celotna »surfaška« scena je vse od preteklega vecera trepetala za kolegom in se spraševala, ali je imel sreco in so ga valovi iz Savudrije, kjer naj bi se mu zlomil jambor, odnesli v Italijo. Nesreca se je zgodila v ponedeljek pozno popoldan ob pogojih, v katerih ni mogel izpluti noben reševalni coln, saj je veter pihal s hitrostjo 50 vozlov (100 km/h) in so bili valovi v Tržaškem zalivu visoki 4 m in vec. To je v casu klica pomenilo, da je kolega, ce je imel sreco, preživel celo noc sam v viharnem morju. Ob 18.30 istega dne mi je Blaž sporocil, da je kolega pod-hlajen, lacen in dehidriran, ampak varno na kopnem v Trstu v bolnišnici. Odvalil se mi je kamen od srca. Srecna in nora izkušnja. 26 ur v morju. Divje! Na forumih, na spletnih straneh medijev se je med tem odvijala bucna razprava v smislu: »N‘c cudnega nor‘c, kaj pa rine v vodo«, »Kdo bo pa sedaj kril stroške reševanja, zopet davkoplacevalci …?« ipd. Na forumih »surfaških« skupnosti pa se je odvilo pozdra­vljanje novice, da je s kolegom vse v redu. Ob tem pa so delili tudi svoje izkušnje in poudarjali, da je treba v primeru rdecega alarma ravnati odgovorno. To pa po­meni, predvideti okolišcine in imeti rezervni nacrt v primeru poškodbe ali loma opreme. Vecina razpravljavcev v drugih medijih, željnih senzacionalnih novic, tudi ob dolgi razlagi ne bi in ne bo nikoli razumela, kaj žene jadralce na deski v morje ob takih pogojih. V vecini primerov ne gre za iskanje adrenalina, izzivanje nevarnosti ali hranjenje ega, temvec za preprosto »biti tam«. Biti tam in doživeti trenutke, ki jih lahko samo na visokem valu, ki kot gora zraste iz morja in ti dovoli, da se spustiš po njem z drsenjem na deski v zavoj. V naslednjem trenutku val postane vetrobran, ki se kot stena postavi med bucanje vetra na eni in spokojnostjo tišine na drugi strani. Trenutek drsenja po valu strmo navzdol, ki morda traja sekundo ali dve, te napolni z obcutki, ki se jih z besedami težko opiše. Pa poskusimo … velikokrat se jadralci na deski zacetniki po svojih prvih drsenjih na vodi pri vecji hitrosti pogovarjajo, kako noro je drsenje na deski in da je to skoraj bolje kot orgazem. Ampak tišina za valom je še mnogo bolj vabljiva in prije­tna. Torej, ce je pivo v petek za tocilno mizo višek delovnega tedna, je verjetno težko ali nemogoce razumeti, v cemu je car strasti za drsenje. Ce posplošimo, samo za to pri jadranju na deski in kajtanju pravzaprav na zacetku gre. Biti sam in drseti po vodni gladini, skoraj breztežno … Kemija. Kot ljubezen na prvi pogled, ki lahko preraste v resno razmerje z vetrom in valovi, ki se kaže v ucenju in iskanju osebnih meja v zavojih, skokih, trikih, hitrostih ali valovih na deski. Ce je resno, razmerje dozori v poznavanje osebnih meja in spoštovanje naravnih pogojev, kar jadralcu omogoci, da se z vetrom in valovi v tišini zavetrja visokega vala zlije v eno. Ne gre za adrenalin, niti ne za ego, temvec za neustavljivo privlacnost necesa divjega, neukrotljive­ga in neopisljivo lepega. Ujet trenutek divje narave. Kot življenje. Biti, izkusiti in doživeti. In z Blažem sva se slišala ponovno … »Si videl napoved …« in izmenjala nekaj besed o tem, da se zopet obetajo visoki valovi in mocan veter, nato pa rekla še par modrih o izzivih, s katerimi se srecujemo v življenju … in zakljucila: »Ja, eni rabijo terapijo, drugi par pivov, nekateri pa le dan na valovih.« Da gre pri drsenju po vodni gladini za »nekaj vec«, so zelo slikovito napisali Zupan in sodelavci, ki so leta 1984 izdali prvo (in edino) strokovno literaturo v slovenskem jeziku Jadranje na deski. »Morje, veter, sonce … Šumenje valov in vetra poudarja tišino in lepoto narave … Modrino morja in neba zmoti le clovek z belim jadrom v rokah. Kot prikazen neslišno drsi skozi prostor in cas, nosi ga Eol na svojih krilih. Morje vzvalovi in veter mocneje zapiha, kot bi ga hotela pregnati, a clovek se moc­neje oprime jadra, nagne nad vodo in kot v posmeh vozi vse hitreje in hitreje. Vcasih celo poleti kot galebi, ki ga opazujejo visoko z neba, poigrava se z valovi in se ne zmeni za peno, s katero ga obliva morje. In glej, kmalu se mu pridruži še drugi, pa nato tretji, cetrti … Sprva jih veter in morje premagujeta, a najbolj vztrajni ostanejo in kljubujejo naravi in se z morjem in vetrom zlijejo v eno. Morje, veter, sonce, ljudje s pisanimi jadri v rokah; šumenje vetra in valov …« Ne glede na vso privlacnost vetra in valov, pa še enkrat poudarjamo, da moramo pri ukvarjanju z jadranjem na deski ali kajtanjem pa tudi pri vseh ostalih športih na veter vedno najprej poskrbeti za lastno varnost, ter varnost drugih udeležen­cev. Le tako bomo ravnali odgovorno. Prav zato smo v vseh prispevkih, iz razlicnih vidikov, poudarili pomen poznavanja varnostnih priporocil, pa naj gre za poznavanje nastajanja vetrov; napovedovanje vetra; znacilnosti jadralnih tock; izbire in priprave opreme; metodike ucenja jadranja na deski, kajtanja ali veslanja na deski stoje; specificnosti treninga; preprecevanja poškodb, ali pa raziskovalnih prispevkov, ki obravnavajo napor jadralca v ekstremnih pogojih pri jezdenju valov in ustrezanja merilom varnostnih priporocil Mednarodne kajtarske organizacije. V prilogi, ki smo jo pripravili v tokratni reviji Šport, smo predstavili jadranje na deski in kajtanje, kot šport, ki je za mnoge nacin življenja. Ker je od zadnje strokovne literature, ki so jo pripravili Zupan in sodelavci leta 1984 minilo že vrsto let, smo na osnovi zadnjih trendov pripravili in predstavili metodiko ucenja jadranja na deski. Ob tem smo na podoben nacin predstavili tudi osnove kajtanja ter veslanja na deski stoje, ki je lahko odlicen nadomestek za drsenje na vodni gladini v primeru pomanjkanja vetra. Ta zaokrožena celota je sploh prva strokovna literatura v slovenskem jeziku. Poseben poudarek je namenjen varnosti. S kolegi iz Agencije Republike Slovenije za okolje smo pripravili osnove meteorologije s poudarkom na nastajanju vetrov v Sloveniji in bližnji okolici. Predstavili smo uporabo spletnih modelskih napovedi za napovedovanje vetra. Opisali smo najpriljubljenejše tocke za jadranje na deski in kajtanje v Sloveniji in bližnji okolici ter analizirali in objavili celoletno vetrovno statistiko. Pripravili smo primer treninga za jadralce, ki uporabljajo trapez. V raziskovalnih clankih smo predstavili analizo napora pri jadranju na deski na valovih, varnost z vidika slovenskih šol kajtanja in ustrezanja standardom varnosti z vidika Mednarodne kajtarske organizacije. Obravnavali smo prehrano jadralcev in vpliv razvoja opreme na varnost pri kajtanju ter analizirali najpogostejše poškodbe pri jadralcih. Želimo si, da bi celotna opisana vsebina koristila v praksi cim vecjemu številu novih športnih navdušencev. Z nastalimi vsebinami smo na eni strani želeli predstaviti del avtohtone kulture jadranja na deski in kajtanja pri nas, zato smo nekatere vsebine napisali v znacilnem »surfaškem slengu«. Ob tem smo opozorili tudi na problematiko strokovnega izrazja, ki praksi ni domac, in predlagali njegovo posodobitev. Predstavili smo tudi trende v razvoju jadranja na deski in kajtanja ter naredili pregled novejših diplomskih del in magistrskih nalog s podrocja jadranja na deski, kajtanja in veslanja na deski stoje. Želimo vam veliko veselja pri branju. Se vidimo na vodi. Aloha! Marta Bon, Samo Masleša Hiša športa – inovativen pristop k povezovanju in promociji športa Izvlecek Hiša športa, prostor v središcu Ljubljane, je inova­tiven nacin trženja in promocije športa, ustano­vljen leta 2013. Po eni strani je to poseben prostor, namenjen združevanju ljubiteljev športa, športnih turistov in ponudnikov (vrhunskih) športnih prire­ditev, tudi rekreativnih; po drugi strani pa gre za uveljavljenje pojma, ki pooseblja promocijo špor­ta. V clanku sta bili uporabljeni študija primera in akcijska raziskava, v katero so bile vkljucene lastne izkušnje. Zbrali smo vso dokumentacijo prvih šti­rih let delovanja. Gre za prvi primer tovrstnega koncepta športne promocije v Sloveniji. V osnovi je bila Hiša športa (ustanovitelj je Javni zavod Šport Ljubljana) namenjena seznanjanju prebivalcev in obiskovalcev prestolnice s špor­tnim dogajanjem na lokalni, nacionalni in med-narodni ravni. Pomemben del dejavnosti je na­menjen ogledu neposrednih prenosov tekem, v družbi legend športa in športnih zvezdnikov, prodaj športnih navijaških artiklov, druženju navi­jacev razlicnih klubov in razlicnih športov. Namen gostinske ponudbe je povecanje tržnega deleža z namenom samofinanciranja Hiše športa. Kljucne besede: šport, promocija, druženje, trženje. The house of sport – an innovative approach to establishing connections and promoting sport Abstract The House of Sport, located in the centre of Ljubljana, was established in 2013 with the aim to innovatively market and promote sport. On the one hand, this special place is designed to connect sport lovers, sport tourists and providers of (top) sports events, including the recreational ones, while on the other hand, it is about enforcing a notion that embodies sport promotion. The article is underpinned by a case study and action research which also encompassed own experience. We collected all the documenta­tion of the first four years of operations. This is the first example of such a concept of sport promotion in Slovenia. Initially, the purpose of the House of Sport (founded by the Sport Ljubljana Public Institute) was to inform the inhabitants of and visitors to Ljubljana about sports events at the local, national and international levels. The bulk of activities encompass viewing of live matches in the company of sport legends and sport stars, sale of sports fan gear as well as socialising of fans from different clubs and different sports. The purpose of the catering offer is to increase the market share with the aim of self-financing of the House of Sport. Keywords: sport, promotion, socialising, marketing • Uvod Ljubljana je mesto z bogato športno tra­dicijo in zacrtano športno vizijo. Živahni športni program oblikujejo številna društva in priznani športni strokovnjaki. Po vseh mestnih cetrtih razpršena najsodobnejša športna infrastruktura omogoca športno udejstvovanje v bližini domov, številne ze­lene površine, ki so le nekaj minut hoje od­daljene od samega mestnega središca, pa omogocajo mirne sprehode ter ohranjanje pristnega stika z naravo. Splošna ocena pa je, da ima pravzaprav celoten slovenski šport še veliko možnosti na podrocju promocije športa in trženja v športu. Koncept trženja v športu se je pr­vic zacel uporabljati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za opisovanje aktivnosti podjetij, ki so šport uporabljala predvsem kot sredstvo za komuniciranje s svojimi po­rabniki – pravzaprav trženje preko športa (See Oliver, Richard, Roland , 1997; Gruca, Lopo L. Rego, 2005). Mullin, Hardy in Sutton, (2014) delijo trženje v športu na trženje športnih izdelkov/sto­ritev/dogodkov/športnikov do porabnika športa in pa na trženje ostalih izdelkov ali storitev z uporabo tržnega komuniciranja Hiša športa je bila ustanovljena pravzaprav z namenom, da bi povezala oba navede­na vidika trženja v športu in z namenom promocije vsega športnega dogajanja v Ljubljani. Potreba po promociji je bila na­povedana že s prvo strategijo športa v Me-stni obcini Ljubljana (Bon, Kolenc, Peršolja, Tomc, 2008). • Hiša športa – od ideje do zasnove Hiša športa je bila zasnovana z jasnim na­menom: postati uspešna blagovna znamka na podrocju promocije športa. Nacrtovano je bilo, da bi v dobrih dveh letih delovanja uspela povezati športna društva, kulturo, sponzorje, veleposlaništva in izobraževal­ne ustanove. Hiša športa je relativno kratka zgodba, ki pa v sebi nosi pomembno spo-rocilo: šport naj bo nekaj, kar bo pripadalo ljudem; šport mora združevati, vzgajati, raz­veseljevati in razbremenjevati. In prav to je bilo poslanstvo Hiše športa. Ustanovitev Hiša športa je svoja vrata odprla poleti 2013 ob prenovljenem Novem trgu, tik pred pricetkom evropskega prvenstva v košar­ki, ki je potekalo v treh slovenskih mestih: Kopru, Jesenicah in Ljubljani. Zaupana ji je bila pomembna vloga pri stopnjevanju na­vijaškega vzdušja v prestolnici, informiranju ljubiteljev košarke iz vse Evrope o poteku tekmovanja, ponujanju prenosov na treh velikih platnih ter prodaji vstopnic preko sistema Eventim. Na Javnem zavodu Šport Ljubljana ter na mestnem Oddelku za šport so si prizadeva­li okrepiti svojo blagovno znamko, presto-piti gole okvirje upravljanja in se posvetiti vsebini ter tako postati pomemben dejav­nik in promotor športnega programa v pre­stolnici. S Hišo športa je tako zaživela in se kasneje kot živi sistem razvijala že nekaj casa tleca zamisel o sodobnem in odprtem zbirališcu najrazlicnejših skupin ljudi, ki jih povezuje ljubezen do športa in aktivnega življenjskega sloga. V financno podporo programskega dela ima Hiša športa velik gostinski lokal z odprtim pogledom na Lju­bljanski grad. V mestno jedro je tako vsto­pila nova, igriva in pozitivna energija. Hiša športa je kmalu postala nepogrešljiv partner in promotor Ljubljanskega ma-ratona in Maratona Franja, dveh najbolj množicnih športnih prireditev v prestolnici, številnih športnih zvez in sedmih najvecjih klubov iz prestolnice (NK Olimpija, HDD Olimpija, KK Unioon Olimpija, RK Krim Mer­cator, ACH Volley, KD Rog, Calcit Ljubljana). Zanje predstavlja interaktivno predstavi­tveno tocko v centru mesta in neposredni stik z navijaci. Športnim privržencem je omogocala oglede prenosov gostujocih tekem in športnih filmov, postala pa je tudi medijsko središce in referencna športna tocka v centru mesta za izvedbo tiskov­nih konferenc in televizijskih prenosov (vklopov), prodajo športnih artiklov, ter atraktivna lokacija za izvedbo delavnic in drugih predstavitvenih športnih in kultur­nih dogodkov. Njena prepoznavnost je narašcala, o cemer prica narašcajoce šte- Slika 3. Utrinki iz nekaterih dogodkov. vilo udeležencev dogodkov, pa tudi veliko število ljudi, ki je dogajanje spremljalo pre­ko spleta (socialno omrežje Facebook). Na tedenski ravni je ta številka vcasih presegla tudi 60.000 ogledov. Tudi iz tega razloga je interes sponzorjev do marketinškega sode­lovanja narašcal. Hiša športa po enem letu delo­ vanja Hiša športa se je pocasi institucionalizirala. Nanjo se je obracalo vse vec organizacij, tudi iz tujine, ki so v njenem konceptu in delovanju prepoznale izjemen potenci­al. Krepili so se tudi stiki s slovenskimi iz­obraževalnimi ustanovami, za katere so Hiša športa in predstavniki TOP7 klubov organizirali predstavitvene delavnice in nagradne igre. Na atraktivni lokaciji, katere prepoznavnost je rasla tudi po zaslugi nje­nih ambasadorjev športa, so se vrstile tudi družbeno koristne akcije: dobrodelni do-godki, kjer so se zbirala financna sredstva za socialno najšibkejše (Kralji ulice – Stara roba, nova raba, smuci za otroke iz Afgani­stana, letovanje gluhih in naglušnih otrok iz socialno ogroženih družin, Srce Sloveniji, društvo Olimpiki, itd.), ter promovirala str­pnost in clovecnost. Šlo je za jasno sporo-cilo, da je drugacnost nekaj, kar plemeniti in dopolnjuje našo družbo, nikakor pa ne nekaj, kar bi jo ogrožalo (šport invalidov, delavnice LGBT, projekt FARE proti rasizmu v športu, ženske in šport, ozavešcanje o nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola, Teden proti nasilju, Parada ponosa). Vrata Hiše športa so bila odprta tudi pro-motorjem sodobnih tehnologij v športu ter sodelovanja s prenašanjem znanja in izku­šenj v organiziranju športnih dogodkov, od idejne zasnove do realizacije. Sodelovanje je potekalo s študenti Fakultete za šport in s študenti drugih fakultet. Namenjena je bila seznanjanju prebivalcev in obiskovalcev prestolnice s športnim do-gajanjem na lokalni, nacionalni in medna­rodni ravni, ter ogledu neposrednih preno­sov, v družbi legend slovenskega športa in športnih zvezdnikov, ki so tekme strokovno komentirali v živo. Med reprezentancnim premorom pa ni bilo nic nenavadnega, ce je ob sosednji mizi navijal kak športnik ali športnica iz TOP 7 ljubljanskih klubov. Drugo in tretje leto delovanja Med letoma 2013 in 2015 je Hiša športa v mestu gostila preko 300 najrazlicnejših športnih in kulturnih dogodkov. To so bili pomembni procesi združevanja športnih panog in celostnega promoviranja, so-delovanja z mestnim protokolom in vele­poslaništvi za svecane otvoritve najvecjih športnih tekmovanj (olimpijskih iger in sve­tovnih prvenstev). Organizirani so bili prvi Dan teka, Dan Kolesarstva, Dan rokometa, Dan Nogometa, Dan hokeja na ledu, Dan vadb z utežmi, Dan crossfita – Legionar challenge, Dan motošporta, Dan gimnasti­ke, Dan kraljice športov, Dan košarke, Sokol-ski shod, Dan šaha, Dogodek Ljubljana ima veliko športno srce itd...). Pripadnost in zavezanost delovanju v do-bro Ljubljane, pa tudi komplementarost ciljev, so bili dobra podlaga za navezovanje stikov in sodelovanje s predstavniki javnih zavodov in mestnih odborov znotraj MOL; uspešno delo pa temelj za zaupanje in doseganje sinergijskih ucinkov pri izvedbi projektov in promoviranju mesta v njegovi najlepši luci. Hiša športa je bila pobudnik nastanka številnih kratkih dokumentarnih in promocijskih filmov o športnem do-gajanju v prestolnici, s pomocjo športnih ambasadorjev in njihove priljubljenosti pa je pošiljala pomembna sporocila in sodelo­vala v odmevnih mestnih projektih (Projekt Clovek, teden mobilnosti, akcija V mesto s kolesom). Najvec jih je bilo izvedenih v sodelovanju z mestnim protokolom, Jav­nim zavodom Turizem Ljubljana in Oddel­kom za gospodarske dejavnosti in promet (OGDP). V zadnjih dveh je ob obisku preko 400-clanske delegacije iz Norveške orga­nizirala tudi velicasten športno-kulturni in gurmanski vecer v centru Ljubljane. Med pomembnimi partnerji pa je bil tudi Olim­pijski komite Slovenije. Pravi razcvet pa je Hiša športa doživela v avgustu 2014, ko je zacela sodelovati in soustvarjati projekt Razgibajmo Ljubljano. Skupaj je bilo izvedenih veliko odmevnih in dobro obiskanih dogodkov, ki se odvija­jo še danes (Dan teka, Dan Kolesarstva, Dan Rokometa, Dan vodnih športov in planin­stva, Dan snega, Športna tržnica, Mini olim­pijada, Teden športa in še veliko drugih). Na programskem podrocju je sodelovanje potekalo tudi s Športno zvezo Univerze v Ljubljani in številnimi drugimi športnimi zvezami (Krim, Športna zveza Ljubljane, Športna Unija, Športna zveza Slovan), izje­mno priljubljena pa je bila tudi med štu­denti na izmenjavi (Erasmus) in navijaškimi skupinami tujih klubov (Real Madrid, Barce­lona, Liverpool, Chelsea, Arsenal). Hiša športa – ne le šport Konec leta 2014 je v Hiši športa zaživela tudi športna knjižnica z vec kot 300 špor­tnimi knjigami. Pomembne dejavnosti so bile razstave športnih artiklov ljubljanskih klubov in risb s športno tematiko, ki so jih ustvarjali otroci iz ljubljanskih vrtcev in osnovnih šol. Hiša športa je sodelovala tudi z Muzejem športa v Ljubljani in pisatelji, ki so imeli v njej predstavitve knjig in priroc­nikov. Novi trg je postal sinonim za športni trg, saj so na njem nemalokrat potekali sprejemi najuspešnejših športnikov in reprezentanc, postal pa je tudi izhodišce pohodov ter te­kaških in kolesarskih izletov. Žoga velikanka, z logotipi ljubljanskih klubov, ki ga je krasila, pa je postala prava turisticna atrakcija za fo­tografiranje, ki je ponesla simbole ljubljan­skega športa v svet. • Zakljucek V clanku je zabeležena kronologija in pred­stavljen del bogatega športnega doga­janja, ki se je odvijal v zacetnih letih. Hiša športa naj bi bila zgodba o športnem po­vezovanju, sodelovanju, zaupanju in do-brodelnosti. Kljub odlicni ideji je trenutno veliko vprašanje, ce bo hiša zmožna obstati v nacrtovani obliki. Potrebni bi bili ustre­zni postopki vodenja in upravljanja, veliko sodelovanja, znanja. Ce bi se ugotovilo, da omenjena lokacija ni najbolj ustrezna, bi bilo smiselno poiskati novo lokacijo, kajti ocena je, da je na podrocju marketinga in trženja športa v Ljubljani še veliko razvojnih možnosti. Na podrocju športa v Ljubljani so v zadnjem desetletju opazne velike spre­membe, veliko je novih objektov; ljubljan-ski klubi dosegajo odmevne rezultate v slo­venski in mednarodni konkurenci. Podatki kažejo, da je na podrocju športa v Ljubljani veliko narejenega, vendar se zdi, da je še veliko rezerv na podrocju promocije športa in trženja. Ocena je, da so odprte možnosti razvoja na vseh podrocjih športnega trže­nja (Makovec Brencic, 2016): športna indu­strija in trženje; uporaba športa za trženje izdelkov in storitev; sponzorstvo v športu; notranje in zunanje okolje trženja v špor­tu; obnašanje športnih porabnikov; trženj­ske strategije v športu; blagovne znamke, licenciranje, itd.; trženjski splet v športu in njegove posebnosti; nadzor in izvedba tr-ženjskih procesov v športu. .Literatura 1. Bon, M.,, Kolenc, M., Peršolja, B., Tomc, G. (2008). Primer izhodišc strateškega nacrta na podrocju športa do leta 2012-Mestna obcina Ljubljana = An example of starting points of a strategic plan for sport until 2012-the ur­ban municipality of Ljubljana. Šport : revija za teoreticna in prakticna vprašanja športa, ISSN 0353-7455, 2008, let. 56, št. 1/2, str. 8–13, 1. Makovec Bremcic M. (2016): Sponzorstvo kot del trženja v športu: Ekonomska fakulteta. 2. Mulin B., Hardz S., Sutton W.: (2014) ; Sport Marketing. Privzeto 12. 10. 2018 : https:// uk.humankinetics.com/products/Sport-Mar­keting-4th-Edition-With-Web-Study-Guide 3. Fisher, Robert J. and Kirk L. Wakefield (1998), “Factors leading to group identification: A fi­eld study of winners and losers,” Psychology & Marketing, 15 (January) 23–40. 4. Gruca, TT. S. , Lopo L. Rego (2005), “Customer satisfaction, cash flow, and shareholder va­lue,” Journal of Marketing, 69 (July), 115–130. 5. See Oliver, Richard J., Roland T. Rust, Sajeev Varki (1997), “Customer delight: Foundations, findings, and managerial insight,” Journal of Retailing. 73 (Fall), 311–336. doc. dr. Marta Bon Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport marta.bon@fsp.uni-lj.si Suzana Pustivšek Kompetence kineziologa in njegova vloga v javnem zdravstvu v povezavi z zdravniki družinske medicine Izvlecek Kineziologija kot veda preucuje telesno aktivnost ljudi ter njen vpliv na zdravje, telesno zmogljivost ter gibalno ucinkovitost po­sameznika, družbe in kakovosti življenja. V javnem zdravstvu je delo kineziologa mocno odvisno od dobrega sodelovanja z zdrav­niki družinske medicine. Prednost slednjih pred ostalimi klinicnimi strokami je ravno obravnava pacientov tudi v obdobju, ko bolezen še ni prisotna, vidni pa so že dejavniki tveganja. To je trenutek, ko je potrebno delovati preventivno v sodelovanju s kineziologom, saj je telesna neaktivnosti znan mocan dejavnik tveganja za številne kronicne bolezni in zgodnjo smrt. Sodelovanje med zdravnikom družinske medicine in kineziologom lahko razdelimo na dva sklopa; podrocje primarne in sekundarne preventive ter na podrocje post-rehabilitacije. Nekateri avtorji poudarjajo, da je kineziolog zaradi svojih kompe­tenc edini, ki je primarno zadolžen za svetovanje na podrocju te­lesne vadbe znotraj zdravstva, ceprav ni oznacen kot zdravstveni delavec. Številni pozitivni ucinki nacrtovane, prilagojene in redne telesne aktivnosti potrjujejo dejstvo, da je prisotnost strokovnega kadra, ki je izobražen na podrocju gibanja, nujno potrebna v jav­nem zdravstvu. Pri te pa naj bo omogocen dostop do kineziologov tako na podrocju preventive kot post-rehabilitacije. Kljucne besede: kineziologija, zdravstvo, medicina, sodelovanje Competencies of the kinesiologis and his role in public health in association with doctors of general praxis Abstract Kinesiology is the science of body movement, researching the impact of it on health, physical capacity and quality of life. In the public health centre, the work of a kinesiologist is strongly depended of good cooperation with general practitioner (GP). They treat patients also in the period when the disease is not present yet, but risk factors are already significant. This is the moment when the preventive actions in cooperation with kinesiologist are needed, since physical inactivity is known to be a strong risk factor for several chronic disease for early death. Cooperation of GP with kinesiologist should be in two different aspects; primary and secondary prevention and post-rehabilitation. Some authors emphasize that a kinesiologist, is the only person who is primarily responsible and competent for counselling in the field of physical activity within the public health centre, although he is officially not defined as medical personal yet. Several positive effects of planned, structured and individualized physical activity support the fact that the presence of kinesiologist in public health is essential. Its work should be focused in both, prevention and post-rehabilitation area. Key words: Kinesiology, health, medicine, cooperation • Uvod Kineziologija je mlada znanost, zaradi tega nemalokrat naletimo na nepoznavanje termina ter vsebine dela stroke. Ukvarja se z gibanja cloveka in je v širšem pomenu besede znanost, ki preucuje zakonitosti upravljanja procesov gibanja cloveka in posledice delovanja teh procesov na clove­kov organizem v odvisnosti in v povezavi z njegovim življenjskim in delovnim okoljem. V ožjem pomenu kineziologija kot veda preucuje telesno aktivnost ljudi ter njen vpliv na zdravje, telesno zmogljivost ter gibalno ucinkovitost posameznika, družbe in kakovosti življenja. Kineziologija se z in-terdisciplinarnim pristopom vkljucuje v vsa podrocja clovekovega delovanja (Fakulteta za vede o zdravju, 2018). Vloga kineziologije kot znanosti o gibanju postaja danes vse bolj pomembna in ak­tualna. Zaradi posledic sodobnega nacina življenja in neaktivnega življenjskega sloga ter s tem povezanimi problemi gibalne neucinkovitosti, ohranjanja zdravja ter pad-cem kakovosti življenja je sodobna družba že resno ogrožena. Mocno prisotno je tudi dejstvo, da se populacija v Evropi hitro sta­ra. Izdatki za dolgotrajno oskrbo v Sloveniji, ki sicer predstavljajo manjši delež BDP in so precej nižji od zdravstvenih izdatkov, hitro rastejo. Tudi ob optimisticnih ocenah gle­de rasti potreb zaradi staranja populacije bodo demografske spremembe do leta 2035 vec kot podvojile izdatke za dolgotraj-no oskrbo (Ministrstvo za zdravje, 2016). S povecevanjem preventivnih ukrepov, med katerimi je vodilni redna telesna , bi se dvig tovrstnih stroškov lahko ucinkovito zmanj­šal (Hellénius in Sundberg, 2011). Posame­zniku prilagojena ter skrbno nacrtovana telesna aktivnost je torej .zdravilo., po ka­terem bo v prihodnje potrebno pogosteje posegati. Telesna aktivnost s kineziološkega vidika predstavlja vadbo in trening z namenom ohranjanja in izboljšanja zdravja ter splošne telesne zmogljivosti, spremembe morfolo­ških znacilnosti, razvoja gibalnih sposob­nosti in spretnosti, ucenja specificnih gi­balnih spretnosti ter izboljšanja vsakdanjih telesnih aktivnosti, ki pogojujejo gibanje (šport, igra, delo, vsakodnevna opravila (Fa­kulteta za vede o zdravju, 2018). Glede na multidisciplinarnost kinezilo­gije je njena vloga v javnem zdravstvu mocno povezana in soodvisna od ostalih strokovnjakov na podrocju medicine, med katerimi so na vodilnem mestu specialisti družinske medicine. Prednost slednjih pred ostalimi klinicnimi strokami je obravnava pacientov tudi v obdobju, ko bolezen še ni prisotna oz. klinicni znaki še niso izra­ženi. Prav zdravniki družinske medicine bi lahko s svojim znanjem in dejanji skupaj s kineziologi usmerjali ljudi v razlicne oblike telesne aktivnosti in s tem v preventivnem smislu odigrali pomembno vlogo. Številne Evropske države imajo kineziologa ume-šcenega v svoje zdravstvene sisteme, kjer je telesna dejavnost na napotnico stalna praksa (Leijon, Bendtsen, Nilsen, Ekberg in Ståhle, 2008). Prav tako gospodarstvo vla­ga vedno vec sredstev v zašcito in zdravje delavcev. To se kaže v vedno pogosteje pri­sotnih aktivnih odmorih v podjetjih, izobra­ževanjih na temo zdravega nacina življenja, ergonomije, obremenitev med delom in telesne aktivnosti. .Kompetencekinezio­loga Cloveku je gibanje osnova življenja, pogoj za ucinkovito opravljanje vsakdanjih opra­vil, prehajanje iz tocke A na tocko B in preži­vljanje prostega casa. Torej se kineziologija kot znanost, ki preucuje gibanje cloveka, s svojim interdisciplinarnim pristopom vklju-cuje v vsa podrocja clovekovega delovanja. To doloca tudi kompetence kineziologa. Na temelju osnovne doktrine kineziologije sta zgrajena študijska programa kineziolo­gije na Fakulteti za šport na Univerzi v Lju­bljani in Fakulteti za vede o zdravju na Uni-verzi na Primorskem. Študentje, ki zakljucijo dodiplomsko študijsko smer kineziologija na Fakulteti za šport (Univerza v Ljubljani), so kompetentni za nacrtovanje, izvajanje in nadzorovanje vadbe zdravih oseb, poleg tega poznajo znacilnosti ustrezne prehrane ter uporabe le-te skupaj z vadbo in zdravim nacinom življenje (Turk, 2016). Magister ki­neziologije ima dodatna znanja, ki se nana­šajo na kineziološko obravnavo specificnih skupin ljudi, ki že imajo postavljeno zdra­vstveno diagnozo, njihovo telesno stanje pa zahteva dolocene prilagoditve in ukre­pe na podrocju vadbe in telesne dejavno­sti. To zajema vadbo starejših oseb, oseb z nekaterimi kronicnimi boleznimi in oseb s poškodbami gibal (Miklavc Valencic, 2016). Nekatere splošne kompetence kineziologa ob zakljucenem programu magistrskega študija zajemajo (Univerza v Ljubaljani, 2018b, 2018a): • sposobnost prevzemanja odgovorno­sti za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov; • socialne in komunikacijske sposobnosti za vodenje skupinskega dela; • usposobljenost za izvedbo projektnih nalog v delovnem okolju ter temeljnih, aplikativnih in razvojnih raziskovalnih nalog; • poznavanje institucionalnih zahtev, eti­ke in kodeksov strokovnega podrocja; • poznavanje in razumevanje institucio­nalnih okvirov dela starejših oseb, oseb z nekaterimi kronicnimi boleznimi, oseb z akutnimi in/ali kronicnimi po­škodbami in oseb z okvarami/poškod­bami gibal; • sposobnost komuniciranja in sodelova­nja z mejnimi strokami. Strokovno specificne kompetence se nana­šajo na specificne populacije ter stanja po­sameznikov. Skupine starejših oseb, telesno šibke osebe, osebe z nekaterimi kronicnimi boleznimi; debelost, sladkorna bolezen, povišan krvni tlak, multipla skleroza itd., osebe z akutnimi in/ali kronicnimi poškod­bami in osebe z okvarami/poškodbami gibal, še posebej tiste, ki so pomembne z vidika športne vadbe. Nekatere specificne kompetence, ki se najmocneje izražajo pri delu v zdravstve­ni ustanovi (Univerza v Ljubaljani, 2018b, 2018a): • sposobnost za izdelavo preventivnega vadbenega programa in za sodelova­nje pri rehabilitaciji nekaterih tipicnih težav gibalnega sistema (debelost, bo­lecina v križu, kolenu, ramenu, gležnju); • sposobnost timskega dela in dobrega komuniciranja v strokovnem timu; • poznavanje in razumevanje temeljnih bio-psiho-socialnih znacilnosti in kljuc­nih ciljev vadbe posameznih skupin; • poznavanje zdravstvena tveganja v po­vezavi z vadbo pri posameznih skupi­nah; • sposobnost nacrtovanja, organizacije in izvedbe vadbenega programa ter prakticno uporabiti teoreticne koncep­te športne vadbe; • poznavanje zdravstvenih, fizioloških in biomehanskih vidikov telesne obreme­nitve; • poznati znacilnosti zdrave prehrane ter sposobnost svetovati uporabo pre­hranskih dodatkov v povezavi z vadbo in zdravim nacinom življenja; • poznavanje osnovnih znacilnosti de­lovnih in vsakodnevnih obremenitev; • poznavanje telesnega in gibalnega ra­zvoja; • obvladanje metod za regeneracijo po telesni obremenitvi; • usposobljenost za pedagoško vodenje posameznikov in skupin med vadbo; • poznavanje osnov raziskovalnega dela na strokovnem podrocju. Kineziolog torej povezuje znanja na po­drocju mehanike telesa, mišicno-skeletne anatomije in živcno-mišicne fiziologije (Strel, Mišic, Strel in Glažar, 2016). Ameriško združenje kineziologov navaja, da lahko kineziologi delajo v širokem obsegu pokli­cev, katerih najpogostejša skupna podrocja so telesna dejavnost, šport in zdravje lju­di (Chodzko-Zajko, 2011). Nekateri avtorji poudarjajo, da je poklic kineziologa tisti, ki je primarno zadolžen za svetovanje na podrocju telesne vadbe znotraj zdravstva, ceprav ni oznacen kot zdravstveni delavec (Bouchard, Baillargeon, Gagnon, Brown in Langlois, 2012)on changes in anthropo­metric measures and physical capacity following a lifestyle intervention offered by a multi-disciplinary team in adults at high risk for type 2 diabetes. \r\n\r\nMATERIALS AND METHODS\r\nA 12-month lifestyle intervention was performed in 48 adults with prediabetes. Participants were rando­mly assigned to either an individual coun-selling group (every six weeks. Trenutno ga lahko v seznamu standardne klasifikacije poklicev SKP-08 najdemo pod kodo: 2269 – Zdravstveni strokovnjaki/ zdravstvene strokovnjakinje. .Delov zdravstveni ustanovi Zdravstveni dom (ZD) je eno najbolj spod­budnih okolij za delo kineziologa. Možno­sti so številne, vendar moramo upoštevati specifike kineziološkega dela, ki zajemajo predvsem prostor, telovadnico ter pripo­mocke; blazine, uteži, elastike itd., na katere pa vecina ZD še ni povsem pripravljena. Tako je za delo potrebno najti prostorske kompromise znotraj ustanove ali se pove­zati z lokalno skupnostjo. Potrebe po pro-storih pa so jasno povezane s cilji in speci­fiko vadecih. Sodelovanje z zdravniki družin­ ske medicine Glede na to, da so zdravniki, specialisti dru­žinske medicine prvi, ki stopijo v stik s pa-cienti, prav tako pa je število obravnavanih pacientov izredno veliko, je povezovanje s kineziologom na tem mestu bistveno. Zavedanje in dokazi o pozitivnih ucinkih telesne dejavnosti na zdravje so številni (Ihan, 2014; Pfeifer in Krokter Kogoj, 2014; Tulloch, Fortier in Hogg, 2006)37% were conducted solely by physicians, 37% by allied health professionals, while 26% were combined-provider interventions. There was a decline in the number of physician­-only interventions and a shift towards in­terventions offered by allied health profes­sionals as adjuncts or alone. Interventions across all provider categories generated some improvements in physical activity behavior, however, it appears that allied health professionals as adjuncts or alone produced the best results in the long-term (>6 months in so v zdravstvenem sistemu vedno bolj pomembni in prepoznavni. Te-žave nastanejo pri promociji in uveljavlja­nju teh nacel, saj je znano, da osebni zdrav­niki svetujejo glede telesne dejavnosti le manjšini pacientov (Wee, McCarthy, Davis in Phillips, 1999). Številne težave, povezane z lokomotornim aparatom in dejavniki tve­ganja za kronicne bolezni, se lahko omili­jo z ustrezno nacrtovano in posamezniku prilagojeno telesno vadbo. Nemalokrat pa lahko z ustrezno in zgodnjo obravnavo za-cetnih znakov, ki nakazujejo na doloceno simptomatiko preprecimo nadaljnje slab-šanje stanja, ki bi lahko vodilo v obrabe, poškodbe, bolezni. Zdravniki družinske medicine se po izku­šnjah pogosto srecujejo z dolgotrajnimi nespecificnimi bolecinami v posameznih delih lokomotornega aparata. V številnih primerih opravljena diagnostika ne kaže na patologijo ali pa so izražene spremembe minimalne. Zaradi tega nemalokrat pride do odlocitve, da zdravljenje s fizikalno te­rapijo ni potreb. Prisotne težave in bole­cine pa kljub vsemu vplivajo na kvaliteto življenja pacienta. Najpogostejši primeri tovrstnih stanj so dolgotrajne nespecificne bolecine v spodnjem delu hrbta ali v vratu, sledijo bolecine v kolku, kolenu in gležnju, ki jih pacienti pogosteje povezujejo s tele­sno dejavnostjo in vsakodnevno delovno obremenitvijo. Literatura potrjuje, da so tovrstne bolecine med drugimi lahko tudi posledica šibkosti posameznih mišicnih skupin, zmanjšane gibljivosti, mišicnega neravnovesja ali napacnih motoricnih vzor­cev (Page, Clare in Lardner, 2010). S skrbno nacrtovano vadbo lahko ucinkovito vpli­vamo na zmanjšanje prisotnih deficitov in asimetrij, s tem pa pozitivno vplivamo na stanje, pocutje in delovno storilnost posa­meznika. Sodelovanje med zdravnikom družinske medicine in kineziologom lahko razdelimo na dva sklopa. Prvi zajema delo na podro-cju primarne in sekundarne preventive, ki se nanaša na kronicne bolezni in stanja. Drugi pa na post-rehabilitacijo, ki je v ide­alnih primerih smiselno nadaljevanje ali dopolnjevanje fizioterapevtske obravnave. Preventiva Zdravniki družinske medicine so najpogo­stejša vstopna tocka v klinicno pot za pa-cienta. Tako je že ob prvem stiku potrebno bolnikom, pri katerih je moc opaziti seden­tarni nacin življenja, pomagati pri prema­govanju ovir, zaradi katerih se ne odlocajo za telesno dejavnost. Najuspešnejši so tisti programi, ki spodbujajo celovito obravna­vo posameznikov in prebivalstva. Spodbu­janje zgolj parcialne obravnave ne more biti uspešno, ker noben posameznik ni le skupek razlicnih bolezni. S tem namenom so bili oblikovani centri za krepitev zdravja (CKZ), kamor lahko zdrav­niki napotijo svoje paciente. V CKZ je poleg ostalega strokovnega kadra, ki skrbi za ce­lostno obravnavo pacienta, zaposlen tudi diplomiran kineziolog. Slednji v standar­dnem timu CKZ izvaja naslednje aktivnosti (Ministrstvo za zdravje, 2017): izvajanje Programa za krepitev zdravja (delavnic Ali sem fit?, Testiranje telesne pri­pravljenosti za starejše, izvajanje zacetnih programov Družinska obravnava debelo­sti otrok in mladostnikov, izvajanje vzdr­ževalnih programov Družinska obravnava debelosti otrok in mladostnikov, izvajanje programov Zdrav življenjski slog za otroka in družino); izvajanje Pogovornih ur za krepitev zdravja; izvajanje aktivnosti krepitve zdravja in zmanjševanja neenakosti v zdravju v lokal­ni skupnosti. Potreba po prisotnosti kineziologa ne le v CKZ, ampak tudi na nivoju sekundarne preventive znotraj zdravstvenih ustanov, je glede na znane pozitivne ucinke telesne vadbe neizogibna. Študije jasno nakazu­jejo pozitivne povezave med povecano telesno aktivnostjo in manjšim tveganjem za prezgodnjo smrt ter manjšim številom dejavnikov tveganja za nekatere bolezni (Warburton, Nicol in Bredin, 2006). • Osebe s sedentarnim nacinom življenja, pri katerih niso prisotni dejavniki tvega­nja, kot so povišan krvni tlak, povišana vrednost holesterola v krvi, debelost, kronicna obstruktivna pljucna bolezen, diabetes, kajenje imajo vecje tveganje za prezgodnjo smrt kot telesno aktivni s prisotnimi dejavniki tveganja (Blair idr., 1996). • Posamezniki s povecano telesno ak­tivnostjo imajo med 20–35 % manjše relativno tveganje za smrt (Macera, Ho-otman in Sniezek, 2003). • Povecana poraba energije za 1000 kcal na teden zmanjša tveganja za zgodnjo smrt za 20 % (Hu idr., 2004). • Povecana poraba energije za 500 kcal na teden zmanjša incidenco diabetesa tipa 2 za 6 % (Gregg, Gerzoff, Casper-sen, Williamson in Narayan, 2003). • Rezultati prospektivne kohortne študije pri pacientih z diabetesom so pokazali, da 2 uri hoje na teden zmanjša tvega­nje za prezgodnjo smrt iz katerega koli razloga za 39 %–54 % ter za 34 %–53 % zaradi kardiovaskularnih bolezni (Gregg idr., 2003). • Sistematicni pregled epidemioloških študij v povezavi z nekaterimi vrstami raka nakazuje, da imajo telesno aktivni ljudje za 30 %–40 % manjše relativno tveganje za raka na debelem crevesu ter ženske za 20 %–30 % manjše relativ-no tveganja za raka dojk v primerjavi z neaktivnimi sovrstniki (Lee, 2003). Post-rehabilitacija Po poškodbah gibalnega aparata pri vecini pacientov kljub zakljuceni fizioterapevtski obravnavi gibalne sposobnosti ne dose-gajo nivoja pred poškodbo. To luknjo v rehabilitaciji je moc zapolniti s post-reha­bilitacijskim vadbami, ki so individualizirana glede na potrebe in stanje posameznika. Vadba mora upoštevati vsa nacela in prin­cipe trenažnega procesa. V primeru Zdravstvenega doma Kranj je možna post-rehabilitacijske obravnava pa-cientov s strani kineziologa. V nadaljevanju je predstavljena pot in nacin dela, ki se ga poslužujemo v ZD Kranj. Pacient lahko pride do kineziologa iz dveh razlicnih smeri. Prva je direktna napotitev pacienta od zdravnika družinske medicine. Zdravnik se na podlagi svojih kompetenc, anamneze, diagnoze in morebitnih kontra­indiciranih dejavnikov za telesno aktivnost odloci za napotitev h kineziologu. Druga je po zakljuceni fizioterapiji, kjer se fiziotera­pevt glede na oceno stanja pacienta odlo-ci za nadaljevanje obravnave s kineziološko vadbo. Ko pacient pride do kineziologa mora biti zakljucena prva stopnja rehabili­tacije, bolecine pa minimalne. Stanje mora biti stabilno, poškodbe zaceljene. Ce je oseba napotena do kineziologa direktno od zdravnika družinske medicine, so to naj­pogosteje posamezniki z dlje trajajocimi blagimi bolecinami v dolocenem predelu telesa, ki so izrazitejše med telesno aktivno­stjo ali dolgotrajnem vzdrževanju položaja. Osnovne vsebinske zahteve napotnice, na podlagi katerih lahko kineziolog pripravi in izpelje post-rehabilitacijsko vadbo: • pacientovi osebni podatki; • diagnoza; • namen in cilji obravnave; • prisotni dejavniki tveganja, ki lahko vpli­vajo na potek vadbe in jih mora kinezi­olog med programiranjem upoštevati ali zaradi katerih bi lahko bila dolocena oblika vadbe kontraindicirana – spre­mljajoce diagnoze (sladkorna bolezen, povišan krvni tlak, epilepsija …); • redne terapije; • rezultati opravljenih preiskav, ki so v povezavi z namenom napotitve in bi lahko kineziologu služili kot dodaten vpogled v pacientovo stanje; • osnovna priporocila za vadbo, ce se zdravnik cuti kompetenten za poda­janje slednjih. Primer: vadba za moc s poudarkom na ekscentricni krepitvi iztegovalk kolena (pri diagnozi skakal­nega kolena); • kolicinski okvir vadbe (enkratni obisk z osnovnimi navodili, nekajkratni obisk z ucenjem vaj in nadaljevanjem samo­stojne vadbe doma, izpeljava celotne­ga vadbenega programa z namenom korekcije in izboljšanja stanja). Na podlagi napotnice in svojih kompetenc kineziolog izpelje uvodno srecanje, kjer preko inspekcije in funkcionalnih testov moci, gibljivosti, ravnotežja, koordinacije, ugotovi deficite na gibalnem nivoju. Izbira testov je odvisna od stanja pacienta, di­agnoze in cilja. Skupek informacij, ki jih je podal družinski zdravnik ali fizioterapevt, in rezultati uvodnega srecanja so osnova za programiranje vadbenega programa. Kjer zdravnik priporoci izvedbo celotnega korektivnega programa vadbe, kineziolog izvede od 10 do 12 individualnih ali skupin­skih vadb (do 5 oseb), ki trajajo približno 45 minut. Ob zakljucku programa se izvede koncna inspekcija s ponovitvijo testov, oceno na­predka ter navodili za nadaljevanje samo­stojne vadbe. Koncno porocilo o kineziolo­ški obravnavi se vrne osebnemu zdravniku pacienta. .Kineziolog v prihodnosti Pozitiven vpliv redne telesne dejavnosti na fiziološkem in kognitivnem podrocju clove­kovega delovanja je vsem dobro poznan. Redna telesna aktivnost je varovalni dejav­nik pred mnogimi kronicnimi boleznimi, korektivna vadba po poškodbah gibalnega aparata pa povecuje funkcionalne sposob­nosti, raven kvalitete življenje ter zmanjšuje morebitne še prisotne bolecine. Nizka sto­pnja kardio-respiratornega fitnesa je moc­nejši dejavnik tveganja za zgodnjo smrt, kot debelost, kajenje, visok krvni tlak , po­višan holesterol in diabetes (Blair idr., 1996). Tovrstni podatki nam dajejo mocne usme­ritve za v prihodnje, da razširimo zanje o pomenu telesne aktivnosti ter jo cim bolje promoviramo. Slednji rezultati neizpodbi­tno potrjujejo dejstvo, da je prisotnost stro­kovnega kadra, ki je izobražen na podrocju telesne aktivnosti, torej kineziologov, nujno potrebna v javnem zdravstvu. Pri te pa naj bo omogocen dostop do kineziologov tako na podrocju preventive kot post-reha­bilitacije. Pri promociji telesne dejavnosti ter ozave-šcanju splošne populacije naj bodo vodi-lo smernice, ki so podprte s strani stroke. Švedski nacionalni inštituta za javno zdravje je izdal knjigo z naslovom Physical Activity in the Prevention and Treatment of Disease. Slednja povzema priporocila za telesno ak­tivnost ter morebitna tveganja, ki se lahko pojavijo ob telesni aktivnosti pri dolocenih skupinah oseb. Knjiga predstavlja strokov-no podporo pri svetovanju in programira­nju vadbe za specificne skupine oseb. Za osebno uporabo je v angleškem jeziku do-stopna na spletni strani http://www.fyss.se/ in-english/chapters-in-fyss/. Pri uvajanju kineziologa v že obstojeco kli-nicno pot v zdravstvenih domovih pa naj nam bo v pomoc knjiga Telesna zmogljivost za boljše zdravje in pocutje, ki je nastala kot rezultat pilotnega projekta v zdravstvenem domu Vrhnika, katerega del je bila tudi sve­tovalnica za telesno dejavnost (Strel idr., 2016). .Zakljucek Nekatere zdravstvene ustanove po svetu so že spoznale pomembnost kineziologa v zdravju posameznika in slednji predstavlja del stalnega tima ali pa jih najemajo kot strokovnjake na podrocju zdravja in gibanja (Bouchard idr., 2012)on changes in anthro­pometric measures and physical capacity following a lifestyle intervention offered by a multi-disciplinary team in adults at high risk for type 2 diabetes. \r\n\r\nMA-TERIALS AND METHODS\r\nA 12-month lifestyle intervention was performed in 48 adults with prediabetes. Participants were randomly assigned to either an individual counselling group (every six weeks. Promo-cija zdravega nacina življenja, gibanja ter ustrezne vadbe po poškodbi je prvi korak, ki ga moramo skupaj kot zdravstveni delav­ci in strokovnjaki narediti. Osnova temu pa je, da se uredi ter utrdi status kineziologa v javnem zdravstvu. .Literatura 1. Blair, S. N., Kampert, J. B., Kohl, H. W., Barlow, C. E., Macera, C. A., Paffenbarger, R. S. in Gib­bons, L. W. (1996). Influences of Cardiorespi­ratory Fitness and Other Precursors on Car­diovascular Disease and All-Cause Mortality in Men and Women. JAMA, 276(3), 205–210. 2. Bouchard, D. R., Baillargeon, J.-P., Gagnon, C., Brown, C. in Langlois, M.-F. (2012). Impact of health professionals’ contact frequency on response to a lifestyle intervention with individuals at high risk for diabetes. Diabetes Research and Clinical Practice, 96(2), 129–134. 3. Chodzko-Zajko, W. (2011). Careers in sport, fitness and exercise. In American Kinesiology Assocciation (pp. 15–26). Champaign, IL: Hu­man Kinetics. 4. Fakulteta za vede o zdravju. (201). Aplikativna kineziologija. Pridobljeno August 14, 2018, iz http://www.fvz.upr.si/sl/node/1335 5. Gregg, E. W., Gerzoff, R. B., Caspersen, C. J., Williamson, D. F. in Narayan, K. M. V. (2003). Relationship of Walking to Mortality Among US Adults With Diabetes. Archives of Internal Medicine, 163(12), 1440–1447. 6. Hellénius, M.-L. in Sundberg, C. J. (2011). Physical activity as medicine: time to tran­slate evidence into clinical practice. British Journal of Sports Medicine, 45(3), 158. 7. Hu, F. B., Willett, W. C., Li, T., Stampfer, M. J., Colditz, G. A. in Manson, J. E. (2004). Adiposi­ty as Compared with Physical Activity in Pre­dicting Mortality among Women. New En­gland Journal of Medicine, 351(26), 2694–2703. 8. Ihan, A. (2014). Telesna dejavnost in imunski sistem. Zdravniški Vestnik, 83(2), 158–168. 9. Lee, I.-M. (2003). Physical activity and cancer prevention--data from epidemiologic studi­es. Medicine and Science in Sports and Exercise, 35(11), 1823–1827. 10. Leijon, M. E., Bendtsen, P., Nilsen, P., Ekberg, K. in Ståhle, A. (2008). Physical activity referrals in Swedish primary health care - prescriber and patient characteristics, reasons for pre­scriptions, and prescribed activities. BMC Health Services Research, 8, 201. 11. Macera, C. A., Hootman, J. M. in Sniezek, J. E. (2003). Major public health benefits of physi­cal activity. Arthritis in Rheumatism, 49(1), 122–128. 12. Miklavc Valencic, M. (2016). Vodnik po drugo­stopenjskih študijskih programih na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana. 13. Ministrstvo za zdravje. (2016). Analiza zdra­vstvenega sistema v Sloveniji. Pridobljeno August 14, 2018, iz http://www.mz.gov.si/ fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/Analiza/ analiza_ZS_ 14. povzetek_in_kljucne_ugotovitve_lektorira­na_verzija.pdf 15. Ministrstvo za zdravje. (2017). Nadgradnja in razvoj preventivnih programov ter njihovo izvajanje v primarnem zdravstvenem var-stvu in lokalnih skupnostih. Retrieved Au­gust 14, 2018, from http://www.mz.gov.si/si/ pogoste_vsebine_za_javnost/javne_obja­ve/javni_razpisi_s_podrocja_zdravja/ 16. Page, P., Clare, c. F. in Lardner, R. (2010). Asses­sment and Treatment of Muscle Imbalance: The Janda Approach - Phillip Page, Clare Frank, Ro­bert Lardner - Google Knjige. (D. L. Robertson, Ed.). Australia: Human Kinetics. 17. Pfeifer, M. in Krokter Kogoj, T. (2014). Vpliv telesne vadbe na zdravje kosti. Zdravniški Ve­stnik, 83(11), 792–8001. 18. Strel, J., Mišic, G., Strel, J. in Glažar, T. (2016). Telesna zmogljivost za boljše zdravje in pocutje. Logatec: Fitlab. 19. Tulloch, H., Fortier, M. in Hogg, W. (2006). Physical activity counseling in primary care: Who has and who should be counseling? Pa­tient Education and Counseling, 64(1–3), 6–20. 20. Turk, G. (2016). Vodnik po prvostopenjskih študijskih programih na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana. 21. Univerza v Ljubaljani, F. za šport. (2018a). Predstavitveni zbornik za študijsko leto 2018/19 druga stopnja. Ljubljana. 22. Univerza v Ljubaljani, F. za šport. (2018b). Predstavitveni zbornik za študijsko leto 2018/19 prva stopnja. Ljubljana. 23. Warburton, D. E. R., Nicol, C. W. in Bredin, S. S. D. (2006). Health benefits of physical acti­vity: the evidence. CMAJ : Canadian Medical Association Journal = Journal de l’Association Medicale Canadienne, 174(6), 801–809. 24. Wee, C. C., McCarthy, E. P., Davis, R. B. in Phil­lips, R. S. (1999). Physician Counseling About Exercise. JAMA, 282(16), 1583. dr. Suzana Pustivšek, prof. šp. vzg. Osnovno zdravstvo Gorenjske, Zdravstveni dom Kranj Gosposvetska 9, Kranj suzana.pustivsek@zd-kranj.si Darjan Spudic, Matic Sašek Vadba na napotnico kot oblika vkljucevanja kineziologa v delovanje zdravstvenega doma Izvlecek Pomanjkanje gibanja oziroma sedeci življenjski slog je pomem­ben vzrok za mnoge kronicne bolezni sodobnega casa, zato se kar sama po sebi ponuja ideja, da bi bilo telesno dejavnost potrebno sistematicno vkljuciti v sistem zdravja. Medtem ko je v nekaterih evropskih državah vadba na napotnico že ustaljena v praksi in prinaša pozitivne ucinke na zdravje ter zmanjšuje stroške zdra­vstvene oskrbe, so se v Sloveniji zametki le-te pojavili v preteklih nekaj letih. Namen prispevka je predstaviti obliko vkljucevanja kineziologa v delovanje Zdravstvenega doma Crnomelj. Gre za organizacijsko obliko sodelovanja med kadri z uporabo napotnice za vadbo, ki je vodilo klinicne poti pri napotitvi do kineziologa in omogoca sistematicno ter celostno obravnavo posameznikov. V prispevku opredeljena kineziološka obravnava in vadba na napo­tnico v dosedanji praksi prinašata pozitivne rezultate s celostno in ekonomicno metodo obravnave posameznikov. S sistematizacijo dela je bila še dodatno podkrepljena uporabna vrednost in dopri-nos poklica kineziologa na vseh ravneh preventivne zdravstvene dejavnosti ter s tem smiselnost nadaljnjega vkljucevanja v zdra­vstveni sistem. Kljucne besede: vadba, napotnica, obravnava, kineziolog, preventiva. Exercise by the means of a medical referral: a form of an integration of a kinesiologist in the daily operations of a healthcare centre Abstract A lack of physical activities or the, so called, sedentary life style is a vital cause of many chronical diseases of the modern times. Therefore, the idea of systematically including physical activity into health care is not unfamiliar. Some European countries have already established exercise via medical referrals and it has proven to bring positive effects on health and lowered the costs of medical care. Slovenia is, unfortunately, still in the process of implementing the aforementioned process. The purpose of this article is to present in what way is a kinesiologist implemented into the daily operations of the Healthcare Centre of Crnomelj. In short, the medical personnel of the healthcare centre established an organised form of cooperation with the kinesiologists by re­ferring people with specific needs to them, which allowed for a systematic and wholesome treatment of patients. The kinesiologi-cal treatment via a medical referral has, until now, brought positive results, confirming it is a wholesome and economic method of health care. The systematisation of work additionally increased the functional value and contribution of the kinesiologist on all levels of preventive medical activity and, therefore, reinforces the fact that they should continue to be included in the world of health care. Key words: Exercise, medical referral, treatment, kinesiologist, prevention, health exercise. .Uvod Sodobni nacin življenja z najrazlicnejšimi tehnologijami omogoca in tudi spodbuja telesno nedejavnost. Pomanjkanje gibanja oziroma sedeci življenjski slog je pomem­ben vzrok za mnoge kronicne bolezni so-dobnega casa, zato se kar sama po sebi ponuja ideja, da bi bilo telesno dejavnost potrebno sistematicno vkljuciti v sistem zdravja (Strojnik, 2016). Mnogo raziskav po­trjuje pomen telesne dejavnosti za zdravje, naj gre za preventivo pred kronicnimi bole-znimi sodobnega casa (tudi hipokineticne bolezni) in poškodbami gibalnega aparata ali ohranjanje oziroma vracanje visoke ravni funkcionalnih sposobnosti in samostojno­sti (EFSMA, 2018; Garber, Blissmer, Desche­nes, Franklin, Lamonte, Lee, Nieman, in Swain, 2011). Še posebej ucinkovita je sis­tematicna in namenska telesna dejavnost (terapevtska vadba) na nivoju primarne in sekundarne preventive, ki mora biti pri­lagojena potrebam posameznika v vseh življenjskih obdobjih. Cas je, da se zdravje populacije izboljša s prenosom strokovnih dognanj o terapevtskih ucinkih telesne de­javnosti v prakso (Hellénius in Sundberg, 2011), kot to s pozitivnimi ucinki že leta po­teka v nekaterih evropskih državah (Dan-ska, Finska, Švedska, Nizozemska (Kallings, 2016; Raustorp in Sundberg, 2014). Kolicina telesne dejavnosti je v pozitivni linearni povezanosti z zdravstvenim sta­njem posameznikov, kjer imajo najbolj telesno dejavni posamezniki najmanjšo možnost za nastanek in umrljivost zaradi kronicnih nenalezljivih bolezni (Warbur-ton, Nicol in Bredin, 2006). Zametki slabega zdravstvenega statusa v odraslosti izvirajo že iz otroštva, zato je že takrat smiselna promocija sistematicne in redne telesne dejavnosti oziroma aktivnega življenjskega sloga – dodatno pa razvijamo tudi gibalne in kognitivne sposobnosti otrok, s cimer v prihodnjih življenjskih obdobjih prepreci-mo akutne in preobremenitvene poškod-be (Škof, 2016). Na drugi strani ne smemo pozabiti na pozitivne ucinke kinezioterapi­je v sekundarni preventivi, kjer so lahko cilji povrnitev gibalnih sposobnosti, zdravstve­nih kazalcev, preprecevanje napredovanja bolezni ali odpravljanje dejavnikov tvega­nja, s cimer se srecujemo tudi pri vracanju športnikov v trenažni proces (Kisner, Colby in Borstad, 2018). Medtem ko vecina primerov dobre pra­kse pri vkljucevanju telesne dejavnosti kot nacina izboljšanja zdravja izhaja iz skan- Slika 1. Teoreticno razmerje med mišicnoskele­tnim fitnesom in samostojnostjo na premici ži­vljenja. S staranjem se slabšajo cloveške gibalne in funkcionalne sposobnosti. Vadba ima poleg ucinkov na zdravstveni status tudi pozitivne ucinke na gibalne sposobnosti posameznikov, s cimer se krivulja neodvisnosti (prikazana na gra­fikonu) pomakne v desno, kar gre z roko v roki s promocijo programa »aktivnega staranja« in vseh pozitivnih ucinkov na državni zdravstveni sistem in financni proracun (Warburton, Nicol in Bredin, 2006). dinavskih držav (Raustorp in Sundberg, 2014), je bil pionirski primer dobre prakse sodelovanja kadrov (zdravnik – diplomi­rani kineziolog – diplomirana medicinska sestra – diplomirani fizioterapevt) v Slove­niji izveden v Zdravstvenem domu Vrhnika leta 2015. Projekt Svetovalnice za telesni in gibalni razvoj, ki je delovala kot ambulanta v zdravstvenem domu in katere cilj je bil vrednotiti osebe, ki so v bile v ambulanto napotene s posebnim obrazcem – napo­tnico, in jih primerno obravnavati (vsak kader na podlagi svojih znanj in s povezo­vanjem med kadri), je na podlagi statistic­nih podatkov pokazal izjemno ucinkovitost tovrstnega delovanja tako glede izboljšanja zdravstvenih kazalcev z roko v roki s kazal­niki fizicne sposobnosti posameznikov, kot tudi glede razbremenitve osebnih zdrav­nikov in financiranja (Strel, 2016). Vkljuce­vanje kineziologa se je izkazalo tudi kot doprinos k delovanju tamkajšnjega Centra za krepitev zdravja. Projekt je bil velik, za­jemal je vse potrebne strokovne kadre in bil vkljucen v lokalno okolje, zato ga je v isti organizacijski obliki težko prenesti v druge zdravstvene domove. Namen prispevka je predstaviti obliko vkljucevanja kineziologa v delovanje Zdra­vstvenega doma Crnomelj. Gre za orga­nizacijsko obliko sodelovanja med kadri z uporabo napotnice za vadbo (NZV). Predstavljena pa bo tudi paleta možnosti za vkljucevanje in dejansko uporabno vre­dnost in doprinos poklica kineziologa na vseh ravneh preventivne in kurativne zdra­vstvene dejavnosti ter s tem smiselnost na­daljnjega vkljucevanja v zdravstveni sistem. .Vkljucevanjekinezio­loga v delovanje ZD Crnomelj Sodelovanje kineziologa z ostalimi kadri v Zdravstvenem domu (ZD) Crnomelj je od septembra 2016 do julija 2018 v grobem potekalo na treh podrocjih, in sicer je kine-ziolog opravljal dejavnosti v sodelovanju z Zdravstveno-vzgojnim centrom (sedaj Center za krepitev zdravja) po zastavljenem programu Nacionalnega inštituta za javno zdravje, v sodelovanju s fizioterapijo ZD Crnomelj (kinezioterapevtske obravnave posameznikov po opravljeni fizioterapev­tski obravnavi – porehabilitacijska vadba in korektivna vadba) in v sodelovanju z lo-kalno skupnostjo (individualna in skupinska vadba za skupine posameznikov s funkci­onalno manj zmožnostjo, npr. za osebe s posebnimi potrebami, starostnike, težje gibalno ovirane posameznike in podjetja). Širok spekter delovnih priložnosti zaposli­tve kineziologa v ZD preko projekta Mini-strstva za izobraževanje znanost in šport, Razvoj kadrov v športu 2016–2022, ki je financiran iz Evropske unije – Evropskih so-cialnih skladov, voden s strani Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez, v sodelovanju s Fakulteto za šport kot nosilko dodatnega specializiranega usposabljanja vkljucenih magistrov kine-ziologije, je sam po sebi zahteval rešitev po konkretizaciji in sistematizaciji delovnih obveznosti za uspešno vkljucitev poklica v zdravstveni sistem. Tako je bilo v preteklih letih narejenih in predstavljenih nekaj ver­zij t. i. napotnice za vadbo, kot smo poime­novali organizacijsko obliko napotovanja posameznikov na kineziološko obravnavo. Gre za povezovanje med zdravniki, medi­cinskimi sestrami, fizioterapevti in koncno kineziologom, ki omogoca neoviran in sistematiziran prehod posameznika z ugo­tovljeno funkcionalno manj zmožnostjo ali dejavniki tveganja med kadri, delujocimi znotraj ZD. Pozitivni odzivi na delo kineziologov v omenjenem projektu so med drugim bo­trovali tudi vkljucitvi kineziologov v delo­vanje Centrov za krepitev zdravja (CKZ) s projektom Ministrstva za zdravje »Model skupnostnega pristopa za krepitev zdravja in zmanjševanje neenakosti v zdravju v lo-kalnih skupnostih« z zacetkom v letu 2018 in vkljucevanje kineziologov v izvajanje de­javnosti v sklopu projekta »Letni program športa v Republiki Sloveniji« za leto 2018 s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Po uspešni prijavi na oba projekta ZD Crnomelj uspešno sodeluje z dvema ki­neziologoma. Vse vecje zanimanje za kineziološko obrav­navo je zahtevalo organizacijske ukrepe, ki so bili nacrtovani skozi pretekla leta in so v dokoncno veljavo stopili z omenjeno nad­gradnjo programov in okrepitvijo strokov­nega kadra. V ta namen je v nadaljevanju predstavljena zadnja verzija organizacijske oblike »Napotnica za vadbo«. Zajema a) predstavitev klinicne poti posameznika in vloge zdravnika, medicinske sestre in fizio­terapevta, b) opredelitev ciljnih skupin in c) opis poteka kineziološke obravnave. • Predstavitev klinicne poti in vloga zdravni­ka, medicinske sestre in fizioterapevta S pripravo klinicne poti smo v sodelovanju med kadri izdelali orodje, ki je temelj za racionalno, na temeljih znanstvenih do-gnanj utemeljeno obravnavo posamezni­ka. Poenostavljena klinicna pot predstavlja natancen, vnaprej zapisan protokol vseh aktivnosti med obravnavo dolocenega zdravstvenega stanja (Hajnrih idr., 2009). Na Sliki 2 je poleg sodelovanja med kadri prikazana tudi hierarhija napotitev na kine-ziološko obravnavo. Klinicna pot posameznika s ciljem kinezi­ološke obravnave se zacne z izpolnitvijo rubrike »napotitev – Kineziolog« na pripra­vljenem obrazcu, ki se nahaja v splošnih in šolskih ambulantah ter ambulantah družin­ske medicine. Obrazec je pripravljen tako, da po korakih zahteva vnos podatkov. Iz­polni ga zdravnik, diplomirana medicinska sestra (v ambulanti) ali diplomirani fiziote­rapevt. Izpolnjevanje obrazca s pomocjo osebnega zdravstvenega kartona posame­znika vzame približno minuto casa. Obraz­ci posameznikov se vsakodnevno zbirajo v ambulantah, na fizioterapiji in v prostorih CKZ. Do njih lahko dostopa kineziolog, ki napotitve tudi enkrat tedensko vnaša v za to pripravljen racunalniški program, preko katerega se vodi evidenca o uspešnosti kineziološke obravnave. Kineziolog nato s pisnim vabilom ali osebnim kontaktom pri­stopi do posameznikov, ki so bili napoteni na obravnavo. V primeru, ce zdravnik ali fi­zioterapevt oceni, da je pacient potreben obravnave v krajšem casu, je kineziolog dosegljiv osebno. Kot priloga (po privolitvi posameznika) se v obrazec dodajo še nekateri podatki o zdravstvenem statusu (Zakon o zdravstve­ni dejavnosti, 2018). Ti so namenjeni spre­mljanju posameznikov v casu programa vadbe in vrednotenju koncnih rezultatov vadbe za doloceno skupino pacientov z enako diagnozo. V prilogi so dodani para­metri krvne slike in krvnega tlaka, ki se z vadbo dokazano spremenijo na boljše (Di-meo idr., 2012: Mann, Beedie, in Jimenez, 2014), medikamentozna terapija in ostale specificne lastnosti posameznika, ki lahko predstavljajo omejitev pri telesni dejavno­sti. Kot prilogo napotitve na kineziološko obravnavo zdravnik lahko doda tudi cilje obravnave, obremenitveno testiranje, ce je bilo pri posamezniku izvedeno, ter možne kontraindikacije, omejitve ali morebitna na­vodila za vadbo. Fizioterapevt ob napotitvi pod priloge doda koncno fizioterapevtsko porocilo, morebitna navodila za vadbo in naroci posamezniku, da na kineziološko obravnavo prinese vse pretekle izvide. Kljub temu da v praksi obstajajo trenja na racun prekrivanja strokovnih kompetenc med diplomiranimi fizioterapevti in kine-ziologi (What does a kinesiologist do?, 2018), sodelovanje v ZD Crnomelj poteka po usta­ljenih, jasno dolocenih smernicah (Slika 3), pri katerih fizioterapevtska obravnava za­jema bolezenska stanja gibalnega sistema, njen cilj pa je lajšanje bolecine, preprece­vanje mišicnega neravnovesja, ohranja­nje in povrnitev gibljivosti, vzdrževanje in povrnitev mišicne moci ter ohranjanje pri­merne telesne vzdržljivosti. Na kineziološko obravnavo pa so napoteni posamezniki, ki so gibalno manj kompetentni, z namenom razvoja gibalnih sposobnosti (koordinacija gibanja, ravnotežje, gibljivost, mišicna moc, aerobna in anaerobna vzdržljivost), po­vecanja obsega športnih znanj in obsega telesne dejavnosti na višjo raven. Medtem ko je fizioterapevtski pristop najpogosteje individualen, kineziolog praviloma diferen­cira delo v manjši skupini (Strel, 2016). Delo kineziologa v primeru poškodb in obrab lokomotornega sistema kronološko sledi opravljenem delu diplomiranega fiziotera­pevta, zato je kineziološka obravnava po­imenovana tudi po-rehabilitacijska vadba. .Ciljneskupine Ciljne skupine posameznikov so bile opre­deljene glede na pozitivne rezultate dose-danjih raziskav, ki so zajemale usmerjeno vadbo pri zdravstvenih težavah posame­znikov (Henriksson in Sundberg, 2010). Cilj­ne skupine posameznikov, ki so lahko ne­posredno napoteni h kineziologu s strani zdravnika, diplomirane medicinske sestre ali diplomiranih fizioterapevtov v ZD Crno­melj na individualne ali skupinske obravna­ve, so starostniki (nad 65 let), prekomerno težki ali debeli posamezniki, diabetiki, hi-pertoniki, osebe z dislipidemijo, astmaticni pacienti, posamezniki z depresijo, pacienti z revmaticnimi obolenji, posamezniki z bolecinami v hrbtenici, posamezniki s sla­bo držo, posamezniki z obrabo sklepov, športniki ali fizicni delavci, ki so opravili fi­zioterapijo, vendar še niso pripravljeni na fizicne obremenitve, ki jih zahteva šport/ delo, onkološki pacienti po opravljeni te­rapiji, osteoporoticni pacienti, osebe, ki po­trebujejo ergonomsko obravnavo (sedeci poklici, fizicni delavci, otroci), osebe, ki po­trebujejo funkcionalno diagnostiko (vse od omenjenih skupin) in posamezniki, ki imajo povišane dejavnike tveganja za omenjene bolezni oziroma se za kinezioterapevtsko obravnavo odloci zdravnik iz drugega ra­zloga. Za vse omenjene skupine pacien­tov ima redna, sistematicna in usmerjena telesna vadba po priporocilih Svetovne zdravstvene organizacije (Global recom­mendations on physical activity for health, 2018), Evropskega združenja za medicino športa (EFSMA Trainning Recommenda­tions, 2018) in Ameriškega združenja za športno medicino (Garber idr., 2011; Nelson, Rejeski, Blair, Duncan, Judge, King, Macera in Castaneda-Sceppa, 2007) ter številnih ostalih organizacij pozitivne preventivne in kurativne vplive. Redna telesna dejavnost in primerna prehrana sta tudi oznaceni kot prednostno zdravljenje pri nekaterih kronicnih nenalezljivih boleznih, npr. dia­betes, debelost, dislipidemije, hipertenzija, bolecine v križu in ostale (Ah-See, 2015) in temelj za preprecevanje nastanka bolezni sodobnega casa že pri otrocih in mlado­stnikih (Škof, 2016). Posredno se h kineziologu napotujejo po­samezniki z drugimi specificnimi bolezen­skimi stanji, pri katerih je zdravnik ocenil primernost telesne dejavnosti, vendar želi opraviti pogovor s kineziologom zaradi možnih kontraindikacij in navodil za vadbo. .Kineziološka obrav­nava Kineziološka obravnava v ZD Crnomelj je celostna in se izvaja v vec delih. Na prvo srecanje se kineziolog pripravi z analizo spremenljivk zdravstvenega stanja napote­nega posameznika, ki so bile posredovane od zdravnika, medicinske sestre ali fiziote­rapevta v napotnici za vadbo. Prvo srecanje je namenjeno preverjanju pripravljenosti na vadbo z zdravstvenim vprašalnikom o pripravljenosti na vadbo (The Physical Activity Readiness Questionnaire for Every­one, 2018), zacetnim meritvam gibalnih in funkcionalnih sposobnosti posameznikov z baterijo testov in vprašalnikov, ki jih kine-ziolog izbere glede na zdravstveno stanje posameznikov, in merjenju telesne sestave. Pri nekaterih posameznikih ali skupinah se izpolnijo tudi vprašalniki. Na podlagi zacetnih meritev in zdravstvenih omejitev kineziolog pripravi in redno vodi program vadbe – kinezioterapije (Slika 4). Na koncu vadbenega programa kineziolog ponovno izvede izbrano baterijo testov/vprašalnikov za ugotavljanje gibalnih in funkcionalnih sposobnosti in izmeri sestavo telesa. Mo-rebitne laboratorijske raziskave se izvedejo samo po napotitvi zdravnika. Kineziolog tudi interpretira rezultate testov vadecim, za zdravnika pa pripravi koncno porocilo kineziološke obravnave, ki zajema zacetne in koncne rezultate gibalnih in funkcional­nih testiranj ter rezultate vprašalnikov. Kine-ziološke obravnave potekajo v telovadnici ZD Crnomelj in trajajo od 45 do 60 minut. Cas skupinskih obravnav je omejen na 2 obravnavi tedensko v obdobju dveh mese­cev, individualne obravnave pa so omejene na 10 srecanj. Obravnava se lahko podaljša s strani zdravnika ali kineziologa glede na dosežene cilje. .Razprava Vkljucevanje usmerjene telesne dejavnosti v preventivne in kurativne programe daje pozitivne ucinke v smislu zmanjševanja šte­vila poškodb, pojavnosti bolezni in temu pripadajocega manjšega števila klasicnih obravnav ter posledicno razbremenjeva­nja ostalih zdravstvenih delavcev. Hkrati znižamo porabo pripadajocih financ (Ding, Kolbe-Alexander, Nguyen, Katzmarzyk, Pratt, Lawson, 2017), zmanjšamo porabo zdravil in, kar je najbolj pomembno, izbolj­šamo kazalce zdravja, kognitivne in telesne sposobnosti, s cimer se izboljša kakovost življenja posameznikov. Sodelovanje med strokami in organizacijska oblika z vadbo na napotnico se je v nekaterih drugih drža-vah in pilotnem projektu na Vrhniki izkaza-la kot izjemno pozitivna (EFSMA Trainning Recommendations, 2018; Hellénius in Sun-dberg, 2011; Strel, 2016). Zdravniki, še posebej družinski, so pomem­ben motivacijski dejavnik za spremembo iz sedecega v dejaven življenjski slog. Izbor imena projekta Vadba na napotnico ima poseben pomen. Vkljucitev zdravnika v sistem napotitve pacientov v kineziološko obravnavo zaradi njegove avtoritete in ugleda ter zaupanja povzroci pri pacientih, da pristopajo veliko bolj resno h kineziolo­ški obravnavi (Schutzer in Graves, 2004). S tem naredimo prvi korak pri vkljucevanju premalo telesno dejavnih, kronicnih pa-cientov oziroma poškodovanih posame­znikov v program vadbe kot terapevtsko sredstvo za izboljšanje ali krepitev zdravja in povrnitev zdravja (Strojnik, 2016). Vzpo­stavljen pa je bil tudi boljši stik kineziologa z zdravstvenim osebjem, sistematicen sis-tem kinezioloških obravnav in sledljivost rezultatov le-teh. Pri sodelovanju diplomiranega fiziotera­pevta in diplomiranega kineziologa zaradi usmerjanja posameznikov na omenjene obravnave je kljucnega pomena poznava­nje kompetenc obeh strok s strani osebnih zdravnikov, ki so vodilni akterji napotitev, v drugi vrsti pa je zelo pomemben medse­bojni odnos, komunikacija in dopolnjeva­nje na relaciji fizioterapevt – kineziolog. S tem namenom so znotraj celotnega tima organizirani redni sestanki. Napotitev h kineziologu predstavlja nad­gradnjo obstojecih programov, ki se izva­jajo v ZD Crnomelj, in celosten pristop k re-habilitaciji posameznika, tudi po opravljeni fizioterapevtski obravnavi. Prav celosten pristop z opredelitvijo dejavnikov tveganja in primerno pripravljenim individualizira­nim ali diferenciranim programom vadbe za krepitev ali povrnitev zdravja je skupaj s spremljanjem rezultatov obravnave z meri­tvami gibalnih in funkcionalnih sposobno­sti in kazalcev zdravja temelj nadgradnje. S kineziološko oziroma kinezioterapevtsko obravnavo je »pacient« deležen dodatne strokovne vzpodbude, ki traja dalj casa in ima pozitivnejše ucinke od dosedanje pra­kse. Prihodnost osnovnega zdravstvenega varstva je namrec v interdisciplinarni, po­sledicno celostni obravnavi pacienta/po­sameznika, ki se mu nudi pomoc v smeri, da sam bolje skrbi za svoje zdravje (Zdrav­je 2020, 2018). Koristno in smiselno bi bilo torej kineziologe v prihodnje sistematicno vkljucevati v celostno zdravstveno obrav­navanje posameznikov. Medtem ko izpolnimo pogoj tipa, frekven­ce, trajanja in intenzivnosti vadbe za krepi­tev zdravja, cas vadbenega obdobja ostaja odprto vprašanje pri vkljucevanju strokov­nih dognanj v kineziološko obravnavo (Nel­son idr., 2007). Z namenom nudenja enakih pogojev vsem napotenim posameznikom (Zakon o pacientovih pravicah, 2018) so obravnave omejene na dva meseca in je uvedena cakalna doba. Pridobljene pozi­tivne ucinke telesne dejavnosti je namrec potrebno vzdrževati (Garber idr., 2011; Pine-do in Villanueval idr., 2018), za kar morajo poskrbeti gibalno manj zmožni posame­zniki samostojno. Tukaj se pojavi problem strokovne ponudbe usmerjenih vadb in infrastrukture za samostojno vadbo v lo-kalni skupnosti. Preventivno delovanje je tako pri vecini posameznikov, predvsem tistih, ki bi najbolj potrebovali strokovno pomoc, omejeno na trajanje kineziološke obravnave. Izvedba in uveljavitev opisanega sodelova­nja kineziologa z ZD Crnomelj predstavlja primer dobre prakse, ki bi se skozi pilotni projekt lahko prenesla tudi v delovanje ostalih ZD po Sloveniji, seveda z ustreznimi organizacijskimi in sistemskimi prilagodi­tvami ter dodatno usposobljenim kadrom. Program sodelovanja se tako po potrebi lahko dopolnjuje v sodelovanju z zdra­vstvenim osebjem in vodstvom zdravstve­nega doma. .Zakljucek Vkljucevanje novega profila v zdravstveni sistem se je izkazalo kot ucinkovito, upo­rabno in v zadovoljstvo obravnavanih, vendar pa je po drugi strani organizacijsko zahtevno in polno preprek, ki jih je možno odpraviti s sodelovanjem strok. Poznava­nje kompetenc kineziologa je bistvenega pomena za medsebojno sodelovanje in daje osnovo za vkljucevanje kinezioloških obravnav v zdravstveni sistem. Opisani sis-tem dela z uporabo napotnice za vadbo, ki temelji na prenosu znanstvenih dognanj o pozitivnih ucinkih telesne dejavnosti pri varovanju in krepitvi zdravja, predstavlja primer organizacijske oblike, ki bi jo bilo smiselno razširiti na ostale ZD po Sloveniji. Dolgorocni cilji vkljucevanja kineziologa v zdravstveni sistem so zmanjšanje pojav­nosti t. i. bolezni sodobnega casa, ki na­stanejo zaradi nedejavnosti, in izboljšanje kakovosti življenja otrok, mladostnikov, sta­rostnikov in zaposlenih, kar se kaže v izbolj­šanju zdravja in kakovosti življenja, pomeni pa tudi razbremenitev zdravstvenega ose­bja in gre z roko v roki z delovanjem novou­stanovljenih Centrov za krepitev zdravja ter zasleduje isti cilj. .Literatura 1. Ah-See, K. (2015). British National Formulary. London: BMJ Groupand the Royal Pharma­ceutical Society. 2. Dimeo, F., Pagonas, N., Seibert, F., Arndt, R., Zidek, W. in Westhoff, T. H. (2012). Aerobic Exercise Reduces Blood Pressure in Resistant Hypertension. Hypertension, 60, 653–658. 3. Ding, D., Kolbe-Alexander, T., Nguyen, B.,Katzmarzyk, P. T., Pratt, M., Lawson, K. D. (2017). The economic burden of physical inactivity: a systematic review and critical appraisal. British Journal of Sports Medicine, 51(19), 1392–1409. 4. EFSMA Trainning Recommendations. (10. 10. 2018). European Federation of Sports Medicine Associations. Pridobljeno iz: http://www.efsma-scientific.eu/wp-con­tent/uploads/2016/02/Table-training-rec­comm-08022016.pdf 5. Ehrman, J., Gordon, P., Visich, P. in Keteyian, S. (2013). Clinical Exercise Physiology. 3rd ed. Champaign, IL., USA : Human Kinetics. 6. Garber, C. E., Blissmer, B. Deschenes, M. R. Franklin, B. A., Lamonte, M. J., Lee, J., Nieman, D. C. in Swain, D. P. (2011). Quantity and qua­lity of exercise for developing and maintai­ning cardiorespiratory, musculoskeletal, and neuromotor fitness in apparently healthy adults: guidance for prescribing exercise. Medicine and Science in Sports and Exercise journal, 43(7), 1334–1259. 7. Global recommendations on physical activity for health. (10. 10. 2010). WHO – World Health Organisation. Pridobljeno iz: www.who.int/ dietphysicalactivity/factsheet_recommen-dations/en/ 8. Hajnrih, B., Kadivec, S. Kramar, Z., Marušic, D., Mate, T., Poldrugovac, M., Prevolnik Rupel, V., Simcic, B., Yazbeck, A. (2009). V D. Marušic in B. Simcic (ur.). Prirocnik za oblikovanje klinicnih poti. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. 9. Hellénius, M. & Sundberg, C. J., 2011. Physical activity as medicine: time to translate evi­dence into clinical practice. British journal of sports medicine, 45(3), 158. 10. Henriksson, J. in Sundberg, C. J. (2010). Ge­neral effects of physical activity V C. J. Sun-dberg. Physical Activity in the Prevention and Treatment of Disease. Stockholm: Swedish national institute of public health. 11. Kallings, L. V. (2016). The Swedish approach on physical activity on prescription. Clinical Health Promotion – Research & Best Practice for patients, staff and community, 6, 31–33. 12. Kisner, C., Colby, L. A. in Borstad, J. (2018). Therapeutic Exercise: Foundations and Tech­niques - 7th Edition. Philadelphia: F. A. Davis Company. 13. Mann, S., Beedie, C. in Jimenez, A. (2014). Differential effects of aerobic exercise, resi­stance training and combined exercise mo­dalities on cholesterol and the lipid profile: review, synthesis and recommendations. Sports Medicine, 44(2), 211–221. 14. Raustorp, A. in Sundberg, C. J. (2014). The Evolution of Physical Activity on Prescription (FaR) in Sweden. Schweizerische Zeitschrift für Sportmedizin Sporttraumatologie, 62, 23–25. 15. Nelson, M. E., Rejeski, W. J., Blair, S. N., Dun­can, P. W., Judge, J. O., King, A. C., Macera, C., A. in Castaneda-Sceppa, C. (2007). Physical activity and public health in older adults – recommendation from the American col­lege of sports medicine and the American heart association. Circulation, 116, 1094–1094. 16. Pinedo-Villanueval, R., Westbury, L. D., Syd-dall, H. E., Sanchez-Santos, M. T., Dennison, E. M., Robinson, S. M. in Cooper, S. (2018). He­alth Care Costs Associated With Muscle We­akness: A UK PopulationBased Estimate. Cal­cified Tissue International, 1-8. Pridobljeno iz: https://doi.org/10.1007/s00223-018-0478-1 17. Schutzer, A. K. in Graves, S. B. (2004). Barriers and motivations to exercise in older adults. Preventive medicine, 39, 1056–1061. 18. Strel, J. (2016). Fizioterapevt ali kineziolog? Pogled specialista družinske medicine. V J. Strel, G. Mišic, J. Strel in T. Glažar (ur.). Telesna zmogljivost za boljše zdravje in pocutje. Loga­tec: Zavod Fit Lab, 257–258. 19. Strel, J., Mišic, G., Strel, J., in Glažar, T. (2016). Zgodba o pilotnem projektu. V J. Strel, G. Mišic, J. Strel in T. Glažar. Telesna zmogljivost za boljše zdravje in pocutje. Logatec: Zavod Fit Lab, 344–386. 20. Strojnik, V. (2016). Recenzije. V J. Strel, G. Mi­šic, J. Strel in T. Glažar. Telesna zmogljivost za boljše zdravje in pocutje. Logatec: Zavod Fit Lab, 23–25. 21. Zdravje 2020: temeljna evropska izhodišca za vsevladno in vseživljenjsko akcijo za zdravje in blagostanje. (10. 10. 2018). Svetovna zdra­vstvena organizacija. Pridobljeno iz: www. nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/he­alth_2020_svn.pdf 22. Škof, B. (2016). Šport po meri otrok in mla­dostnikov, 2. dopolnjena izdaja. Ljubljana, Slovenija: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 23. The Physical Activity Readiness Questionnaire for Everyone. (10. 10. 2018). Canadian soci­ety for exercise physiology. Pridobljeno iz: http://www.csep.ca/view.asp?ccid=517 24. What does a kinesiologist do? (10. 10. 2018). Ontario kinesiology association. Pridobljeno iz: www.oka.on.ca/site/what-is-a-kinesiolo-gist 25. Zakon o pacientovih pravicah. (15. 10. 2018). Uradni list RS št. 15/08, 55/17. Pri­dobljeno iz: http://pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO4281 26. Zakon o zdravstveni dejavnosti. (15. 10. 2018). Uradni list RS, št. 23/05 - uradno precišceno besedilo, 23/08, 58/08 - ZZdrS-E, 15/08 - ZPa­cP, 77/08 - ZDZdr, 40/12 - ZUJF, 14/13, 88/16 - ZdZPZD in 64/17. Pridobljeno iz: http://pisrs. si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO214 27. Warburton, D. E. R., Nicol, C. W. in Bredin, S. S. D. (2006). Health benefits of physical activity: the evidence. CMAJ, 174(6), 801-809. Darjan Spudic, mag. kin. Vojna vas 21 8340 Crnomelj Tdarjan.spudic@gmail.si Luka Dobovicnik Vecdnevne športno-doživljajske dejavnosti in nekateri njihovi ucinki na otroke in mladostnike s custvenimi in vedenjskimi motnjami Izvlecek V clanku so predstavljene štiri vecdnevne športno-doživljajske dejavnosti (tridnevno pohodništvo in plavanje, petdnevno zimo­vanje, tridnevno kolesarjenje in pohodništvo ter osemdnevno jadranje) za otroke in mladostnike s custvenimi in vedenjskimi motnjami, ki smo jih oblikovali na podlagi psiholoških, vzgojnih, socialno pedagoških, kinezioloških in doživljajsko pedagoških te­oreticnih podlagah in so potekale od 1. 9. 2017 do 22. 9. 2018. De-javnosti so del prenovljenega in nadgrajenega celostnega vzgoj­nega programa Mladinskega doma Malci Beliceve (MDMB). Po mnenju izvajalcev in nekaterih spremljavah so najpomembnejši del celotnega intenzivnega vzgojnega in športno-doživljajskega programa, na podlagi katerega prihaja do bistvenega napredka in sprememb (sodelovanja, medvrstniške pomoci, manjše intenziv­nost in nižje frekvence negativnega izstopajocega vedenja, zmo­žnosti sklepanja konsenzov, ucinkovite komunikacije, povecane senzibilizacije za neverbalna sporocila, pozitivnega vpliva formi­rane skupine otrok na ostale udeležene otroke v projektu …) pri otrocih in mladostnikih s custvenimi in vedenjskimi motnjami v MDMB. Kljucne besede: športna vzgoja, projektno delo, doživljajska pedago­gika, custvene in vedenjske motnje. Multi-day sports and adventure activities and the effect on children and ado­lescents with emotional and behavioural disorders Abstract The following article presents 4 multi-day sports and adventure activities (three days of hiking and swimming, five days of winter vacations, three days of cycling and hiking and eight days of sailing) for children and adolescents with emotional and behavioural disorders, which were based on psychological, educational, socio-pedagogical, kinesiological, and experiential, pedagogical and theoretical grounds and which were in progress from 1st September 2017 until 22nd September 2018. The activities are a part of the adapted and upgraded comprehensive educational programme in the Youth care centre Malci Belic (YCCMB). According to the main executants, these activities are the most important part of the entire intensive educational and sports and adventure programme, which is resulting in significant progress and changes in children and adolescents with emotional and behavioural disorders in YCCMB (cooperation, peer support, lower intensity and frequency of negative behaviour, the ability of reaching a consensus, efficient communication, an increased sensibility to nonverbal messages, a positive influence of a formed group of children on other participating children in the project, etc.). Key words: physical education, project work, experiential pedagogy, emotional and behavioural disorders. Uvod Kot športni pedagog pri vzgojnem delu v ljubljanskem Mladinskem domu Malci Be-liceve (MDMB) se skupina, ki jo vodim, vec casa intenzivno ukvarja s športom. Razlog za to ni le v ciljih, ki jih obicajno povezu­jemo s cilji športne dejavnosti, ampak v dodatnih, drugacnih in raznovrstnih mo-žnostih terapevtskega vplivanja na skupino in posameznika (Vec, 2000). Pri tovrstnem skupinskem delu sledimo nekaterim po­membnim ciljem, predvsem spodbujanju skupinskih procesov, kot so kohezivnost, konformnost1, nastajanje norm in pravil, ter ostalim vedenjskim regulativom (Vec, 2000). Pedagogi opažamo, da vecina športnih dejavnosti v MDMB pušca vidne vzgojne in terapevtske (sociološke in psihološke) ucinke pri posameznikih ter bistveno pri­pomore k razvoju skupinskih procesov. Na tem podrocju so ti otroci in mladostniki najbolj prikrajšani, zato je nujno, da se de­javnosti lotimo po nacelih intenzivnega in skupnega sobivanja (Krajncan, 2007; Vec, 1998b). Zaradi znacilnosti disocialnih otrok in mladostnikov, ki bivajo v MDMB, bi mo-rali biti eni od pomembnejših ciljev dela z njimi, poleg usmerjenosti na sklope de­klarativne uspešnosti, ozavešcanje, prepo­znavanje in razlocevanje procesov znotraj skupine oz. oblikovanje skupinske dinami­ke (Vec, 2000). To je mogoce doseci zlasti s pomocjo izkustvenega ucenja, ki je po mnenju Marinška in Rajtmajerja (2017, str. 78) »spoznavni proces, ki ga uvršcamo med celostne spoznavne tehnike in je samo del doživljajske pedagogike«. Specificnost sku-pine disocialnih mladostnikov je ravno v tem, da je njihova usmerjenost na procese nelocljivo povezana z uspešnostjo oz. neu­spešnostjo soocanja z lastno drugacnostjo v širšem socialnem sistemu (Vec, 2000). Prav akcijski tip skupine (in ne diskusijski) je po mnenju Makarenka (1950), Redla in Wi­nemana (1984) ter Ruglja (2015) najzaneslji­vejša metoda dela z delinkventnimi in tudi drugimi otroki ter mladostniki v stiski. Šport pa je zagotovo sredstvo, prek katerega lah­ko uresnicimo cilje na podrocju vzgojnih, socioloških in psiholoških procesov (Tušak, 2012), pri tem pa Tušak (2012) izpostavlja pozitivno oblikovanje športne in splošne samopodobe, razvoj samodiscipline, mo-tivacije, osebnostne cvrstosti, frustracijske tolerance, razvoj ustreznega vrednotnega 1Konformnost pomeni skladnost stališc posa­meznika z normo, ki je bila sprejeta s strani veci­ne (Vec, 1998a). sistema, ki sloni na splošnih življenjskih vrednotah, razvoj delovnih navad, potrpe­žljivosti, odgovornosti in iniciativnosti ter zrelosti v socialnem, custvenem, intelek­tualnem in moralnem delovanju posame­znika. Vidne spremembe, ki niso le na strani mla­dostnikov, temvec tudi odraslih oseb, ki v intenzivna sobivanja oz. odnose vstopajo, lahko dosežemo šele takrat, ko se spre­membe dogajajo namerno in usmerjeno. Cono udobja presežemo, ko se soocamo z neprijetnostmi; brez napora, bolecine, strahov, neprijetnosti, ki spremljajo spre­minjanje zaznavanja samega sebe, v nobe­nem doživljajsko-pedagoškem procesu ne bomo dosegli strokovnih ciljev (Vec, 2006). Koncni cilj športnih in športno-doživljajskih dejavnosti v MDMB je doseci optimalno izkušnjo, ki po mnenju Csikszentmihalyi (1990) predstavlja trenutek, ki pogosto ni pasiven, receptivni sprostitveni cas. Ti tre­nutki se pojavijo, ko se cloveško telo ali um »raztegneta« do svojih meja v prostovolj­nih prizadevanjih, da bi dosegli nekaj, kar je težko ali vredno, pri tem pa ohranjata osredotocenost na realne cilje v mejah spo­sobnosti, ki se ujemajo z možnostmi za nji­hova udejanjanja (Csikszentmihalyi, 1990). Krajncan (2007), Kroflic (2017) in Vec (1998b, 2006) poudarjajo prevzgojni pomen špor­ta, predvsem doživljajske pedagogike, kjer je primarni vzgojni dejavnik intenzivna si­tuacija, v kateri otrok kljub naporu z nekon­vencionalnim vzpostavljanjem socialnih stikov spozna medvrstniško in medgene­racijsko sodelovanje, pridobi zaupanje v socloveka in spozna možnost izbire zani­mivega preživljanja prostega casa oz. dela življenja. Pri vkljucenosti strokovnega osebja je tre­ba paziti, da so v projekt vkljuceni ljudje, ki imajo stike z disocialnimi otroki in mlado­stniki, saj po mnenju Veca (2000) prisotnost nekoga, ki nima nikakršnih stikov z njimi, bistveno spremeni odnose in dinamiko skupine. Pedagogi vstopamo v skupine (razred) kot vodje in koordinatorji (Kobolt, 2009). Po mnenju Koboltove (prav tam) so za peda­gogovo uspešnost potrebni miselna in cu-stvena priprava vodje, razumevanje lastne vloge in trenutne situacije; le tako se bomo lahko pri skupinskem delu osredotocili na skupino in posameznike, ki sestavljajo to skupino. Trstenjak (1987, v Marinšek in Rajt­majer, 2017) opozarja, da šola oz. vzgojno--izobraževalni program raste in pade s pedagogi, zato se je treba spraševati po naši vlogi v razredu/skupini in družbeni odgovornosti. Pri vodenju skupine Kobol­tova (2009) poudarja pomen neprestanega preverjanja skupinskega cilja, sposobnost usmerjanja skupine v proces jasnega in razvidnega dolocanja ciljev, jasne strukture vsakega srecanja, prizadevanja oz. skrbi, da vsak clan najde prostor zase, na koncu pa skrbi za refleksijo in nacrtovanje prihodnjih dejavnosti. Vec (2008, str. 145) navaja, da » … v skupinah veckrat ni preprosto odkriti, kaj sploh je skupinski cilj, saj to, da so razlic­ni posamezniki usmerjeni k istemu cilju, še ne pomeni, da imajo skupinski cilj«. O sku­pinskih ciljih pa lahko govorimo le takrat, kadar sta za dosego cilja potrebna med-sebojna dejavnost in sodelovanje. »Šele takrat, ko ima skupina skupinski cilj, lahko zares govorimo o skupini, ce tega ni, lahko govorimo le o posameznikih, ki se nahajajo skupaj v istem prostoru in delajo podobne stvari s podobnimi nameni« (Vec, 2008, str. 145). Za dosego skupinskega cilja pa je po­treben cas, saj do njega, po mnenju Veca (2008, str. 145), »brez dolocene kolicine medsebojne interakcije oz. komunikacije sploh ne more priti«. Vodja ima skozi razlicne faze kljucno vlogo v razvoju skupine (Krajncan, 2007). Za vo­denje skupine lahko uporabi razlicne vlo­ge ali stile, ki pomagajo razviti skupino. Za vodenje skupine na prostem je po pogojni teoriji vodenja skupine (ang. conditional outdoor leadership theory – COLT), ki napo­veduje primeren stil vodenja na osnovah zanimanja vodje za nalogo, odnos in po­gojno naklonjenost, primerna kombinacija avtokratskega, demokraticnega in popu-šcajocega stila vodenja skupine (Krajncan, 2007). Opozoriti pa je treba, da spremem-be pogojev (nevarnost, skupinska enotnost …) lahko spremenijo stil vodenja skupine. Vcasih so ti pogoji celo boljša možnost za odlocitev za primeren stil vodenja, kot pa so razsežnosti nalog in odnosov (Krajncan, 2007). Pri tem Grant (2016, str. 201) opozarja, da vodja s svojim delovanjem ne sme pri­peljati skupine do skupinske miselnosti, ki je »hud nasprotnik izvirnosti«. Posamezne faze v razvoju skupine bi tež­ko enoznacno opredelili, saj se med seboj tesno prepletajo in ne sledijo ena drugi po pricakovanem vrstnem redu (Vec, 2000). Vec (2000) navaja sedem faz razvoja sku-pine (priprava, orientacija, zacetno struk­turiranje, faza konfliktov, faza zaljubljenosti, delovna faza, faza sovplivajocega sodelo­vanja, zakljucevanje, analiza), obicajno pa je v strokovni literaturi zaslediti teorije o petih fazah nastanka skupine: v prvi fazi se sku­pina zbere in zacne razvršcati naloge ter vzpostavljati odnose; v drugi fazi se pojavi medsebojna skrb in povezanost clanov; v tretji fazi se osnujejo pravila za naloge in medsebojne odnose; v cetrti fazi skupina deluje ucinkovito kot ekipa, omogoceno ji je, da lahko izpolni visoko raven v nalogah in medsebojnih odnosih; v peti, zadnji fazi pa se skupina zapre oziroma razide – cla­ni se zacnejo ukvarjati z drugimi nalogami in odnosi, obicajno znotraj nove skupine (Krajncan, 2007). Po mnenju Koboltove (2009) je poznavanje in prepoznavanje razvojnih faz v skupini temeljno za razu­mevanje skupinskega dogajanja in vode­nje razlicnih skupin. Avtorica poudarja, da so skupine razlicno dolgo na posameznih stopnjah, zato je pri skupinskem delu treba izhajati iz konkretne situacije ter »od tukaj in zdaj«, ob nekaterih dejanjih pa se je treba nemudoma odzvati, za kar pa je potrebna ucinkovita komunikacija, kar po mnenju Johnsona in Johnsona (1997; v Vec, 2005) pomeni, da si prejemnik razlaga sporocilo pošiljatelja enako, kot je le ta želel. Pozorni moramo biti predvsem na psihološki in se­manticni vidik obeh procesov (Vec, 2005). Zaradi izjemnega pomena skupinskega dela so nacrtovanje, izvedba in evalvacija športno-doživljajskih projektov v MDMB izhajali iz doživljajsko-pedagoških ciljev (Krajncan, 2007), nacel doživljajske pedago­gike (Krajncan, 2007), potreb posamezni­kov in skupine. S strokovno vodenimi de­javnostmi in pogovori smo pri delu sledili naslednjim ciljem, ki naj bi jih usvojili otroci: – doživljati obcutek pripadnosti skupini; – razvijati sposobnost sodelovanja in nu-denja medsebojne pomoci; – spoznavati, prepoznavati in se (na)uciti ustrezne verbalne in neverbalne komu­nikacije; – (na)uciti se konstruktivnega reševanja medsebojnih konfliktov in se usposobiti za ustreznejše sobivanje; – pridobiti zaupanje v socloveka; – prepoznavati lastno vlogo v skupini in pomen osebnega doprinosa za skupino oz. za individualni in skupinski napredek; in – nauciti se razlicnih znanj, spretnosti in vešcin ter osmisliti njihovo uporabo. .Predstavitevštirih vecdnevnih športno­doživljajskih dejav­nosti in nekaterih njihovih ucinkov V MDMB smo se odlocili, da bomo v šol­skem letu 2017/18 vstopili v dvoletni (od 1. 9. 2017 do 30. 9. 2019) projekt Strokovnega centra, ki ga financirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, izvaja pa ga konzorcij šestih slo­venskih vzgojnih zavodov in mladinskih domov v zahodni slovenski regiji. Celotni športno-doživljajski program s predvide-no spremljavo je natancno opisan v reviji Šport v clanku z naslovom Primer športno--doživljajskega programa za otroke in mla­dostnike z razvojnimi, vzgojnimi, socialnimi in psihološkimi primanjkljaji (Dobovicnik, 2018a). V nadaljevanju so predstavljene štiri vecdnevne športno-doživljajske dejavnosti (tridnevno pohodništvo in plavanje, pet-dnevno zimovanje, tridnevno kolesarjenje in pohodništvo ter osemdnevno jadranje), izvedene od 1. 9. 2017 do 22. 9. 2018, ki predstavljajo v prenovljenem in nadgraje­nem celostnem vzgojno-izobraževalnem programu MDMB pomemben, ce ne celo najpomembnejši del celotnega intenziv­nega vzgojnega in športno-doživljajskega programa, na podlagi katerega prihaja do bistvenega napredka in sprememb pri otrocih in mladostnikih s custvenimi in ve­denjskimi motnjami v MDMB. V petek, 13. 10. 2017 smo se s skupino od­pravili na prve tridnevne športno-doži­vljajski dejavnosti v šolskem letu 2017/18, ki so trajale do nedelje, 15. 10. 2017 zvecer. Poudarek je bil na pohodništvu, ki smo ga izvedli po Cateževi energijski poti in z vzponom na Sv. Vid nad Brežicami in vo­dnih dejavnostih v Termah Catež. Vmesni cas pa je bil zapolnjen s kulturnimi, likov­nimi in drugimi dejavnostmi. Med viken­dom smo pedagogi zaceli opažati zasnove sodelovanja in medvrstniške pomoci, cesar obicajno skupina v zacetni fazi vzpostavlja­nja skupinskih procesov v stresnem okolju (med tednom) ne zmore. Zimske športno-doživljajske dejavnosti smo izvedli med zimskimi pocitnicami od 19. 2. do 23. 2. 2018. Med zimovanjem smo izvedli šest smucarskih dejavnosti, vkljucno s smucarsko tekmo, dve sankaški dejavno­sti in nekatere druge dejavnosti na snegu (kepanje, izdelovanje snežnih skulptur …), poznopopoldanski pohod po Pohorju, šti­ri predavanja (o FIS pravilih, o astronomiji, predavanje lovca o naravi in živalih na Po-horju in predavanje o alpinizmu v Himala­ji) in dva likovna natecaja. Zimovanja se je poleg devetih otrok, ki že od septembra 2017 sodelujejo v intenzivnem športno-do­življajskem programu, udeležilo tudi osem otrok, ki v programu ne sodelujejo. Med skupino, ki dlje casa sodeluje v omenjenem programu, in ostalimi otroki smo pedagogi opazili bistvene spremembe v doživljanju, vedenju, komunikaciji in sodelovanju. Pe­dagogi pa smo bili enotni tudi glede pozi­tivnega vpliva že oblikovane skupine otrok na ostale otroke. Opaziti je bilo manjšo in-tenzivnost ter nižjo frekvenco negativnega izstopajocega vedenja pri ostalih otrocih, pomoc oblikovane skupine pri korekciji negativnega izstopajocega vedenja, ter nudenje pomoci oblikovane skupine pri vkljucevanju v dejavnosti in socializaciji. Športno-doživljajski vikend kolesarjenja in pohodništva smo izvedli med 1. 6. in 3. 6. 2018. Dejavnosti smo zaceli s kolesarjenjem od MDMB do železniške postaje Ljubljana, od koder smo se z vlakom peljali do Višnje Gore. Pot smo nato s kolesi nadaljevali skozi Ivancno Gorico, Radohovo vas, Šen­tlovrenc, Krtino, Malo Loko, Zagorico pri Catežu, Dolenjo vas pri Catežu in po 28 kilometrih prispeli do turisticne kmetije Obolnar na Obolnem, kjer smo bivali. Na-slednji dan smo se v dopoldanskem casu odpravili na štiriurni pohod. Del poti smo prehodili po Levstikovi poti in se povzpeli na vrh Cateža, pot nadaljevali do romarske cerkve na Zaplazu in prehodili daljšo kro­žno ucno pot po Zaplaških stezicah. Zadnji dan so otroci v jutranjem casu odigrali no-gometno tekmo, ob 11.00 pa zaceli s ko­lesarjenjem do železniške postaje v Višnji Gori, od koder je sledila vožnja z vlakom do Ljubljane. Dejavnosti smo zakljucili s cišce­njem in pospravljanjem kolesarke opreme ter analizo športno-doživljajskega vikenda. Ugotovili smo, da je bila v casu priprav in izvedbe tridnevnih športno-doživljajskih dejavnosti zmanjšana frekvenca in inten­zivnost disocialnega vedenja, poleg tega je skupino zaznamovala zmožnost skle­panja konsenzov, sodelovanja, ucinkovita komunikacija in povezanost. Vsi ucinki so bili plod predcasno postavljenih strokov­nih ciljev, dobre priprave, izbire primerne intenzivnosti pri dejavnostih, ki je pri otro­cih vzbudila ravno pravšnjo intenzivnost notranjih doživetij, predvsem pa plod celo­letnega intenzivnega vzgojnega programa, ki je temeljil na športnih in športno-doži­vljajskih dejavnostih. Ne zanemariti ne gre niti dejstva, da je bila to zadnja športno-do­življajska dejavnost v šolskem letu 2017/18 in je predstavljala vrhunec vseh dejavnosti (Dobovicnik, 2018b). Ceprav je skupina glede na preteklo šol­sko leto (2017/18) z odhodom ene deklice ostala skoraj nespremenjena, smo v špor-tno-doživljajski projekt jadranja, ki smo ga izvedli med 15. 9. in 22. 9. 2018 v okviru že veckrat izvedenega projekta Mirno morje, vstopili s številnimi zacetnimi težavami, ki so posledice dlje casa trajajocega odmora. Zato je bil naš namen ponovno vzpostaviti »skupinskega duha«, opredeliti individual-ne in skupinske cilje ter pri otrocih ozavesti-ti pomen postavljanja pravil, vzpostavljanja norm, konformiranja in drugih vedenjskih regulativov. Zavedamo se pomena vzgoj­no-izobraževalnih in socialno varstvenih programov v dlje casa trajajocem odmoru (poletne pocitnice, bolniška odsotnost ...), na kar opozarjajo Cooper, Nye, Charlton, Lindsay in Greathouse (1996), ki so pre­gledali 39 raziskav in z metaanaliticnimi postopki ugotovili, da dolgotrajni poletni odmor (poletne pocitnice) negativno vpli­vajo na sposobnosti otrok in mladostnikov. To potrjujejo tudi Downey, Hippel in Broh (2004) in poudarjajo, da so ravno zunajšol-ski dejavniki (npr. družina in okolje) glavni vzrok padca sposobnosti in vecanja neena­kosti. Posebno pozornost gre v nadaljeva­nju ob teh dveh dejstvih nameniti v casu poletnih pocitnic oz. dlje casa trajajocem odmoru vsem, posebej pa socialno ogro­ženim osebam s posebnimi potrebami, otrokom in mladostnikom iz mladinskih domov in vzgojnih zavodov. Vecina jih obi­cajno ta cas preživi v socialni šibkih okoljih, bivajo v neurejenih razmerah, v nefunkcio­nalnih družinah, so prepušceni sami sebi ali cas preživijo ob multimedijski tehnologiji. Vsako jutro smo se na jadranju zbujali med 6.00 in 6.30 in odšli na jutranji tek, ki je trajal približno uro. Dneve smo nato nadaljevali s skupinskim sestankom, kjer smo se do-govorili o poteku dneva in dolocili dnevne naloge. Vecerna srecanja so bila namenje­na pisanju dnevnika, izmenjavi izkušenj in analizi dnevnih dogodkov. Dopoldneve in popoldneve smo izkoristili za jadranje, ko­panje in skupinske dejavnosti, ki so smo jih organizirali ali pa smo se jih udeležili v ma-rinah Rogoznica, Trogir in Kaštela, kjer so za organizacijo dejavnosti – risanje zastave, skupinsko sestavljanje stolpa s pomocjo vrvic, delavnica prve pomoci, vožnja z in-validskimi vozicki, igra Iskanje skritega pri­jatelja idr. – poskrbeli glavni organizatorji. Pedagogi smo skrbno beležili odzive in ve­denje otrok. Med vsemi štirimi športno-do­življajskimi dejavnostmi je bilo opaziti manj verbalne komunikacije in vedno vec ne­verbalnega sporazumevanja. Vec (1998b) meni, da je razlog za to v senzibilizaciji za neverbalna sporocila drugih, ceprav je Me-hrabian (v Hartley, 1993; v Vec, 2005) ugoto­vil, da celotni vtis nekega sporocila oblikuje kar 70 % ali vec neverbalnih sestavin, ki jih je vsaj v zacetni fazi dela s skupino težje zaznati. Po drugi strani pa smo dvakrat dnevno intenzivneje sestankovali s skupi-no, enkrat zjutraj, da smo pregledali dnev­ni nacrt, drugic zvecer, ko smo izmenjali dnevne izkušnje, naredili evalvacijo dneva (odgovarjali smo na vprašanja »Kdo je kaj naredil?«, »Kaj je naredil?« »Zakaj je to na­redil – s kakšnim namenom je to naredil?«) in se pogovorili o morebitnih izboljšanjih medosebnih odnosov (odgovarjali smo na vprašanja »Ali bi želel kaj spremeniti in kaj?« in »Kako bi to lahko spremenil?«), nalog itd. Vsakodnevnemu vecernemu pogovoru je sledilo pisanje dnevnika. Namen vecernega druženja je bilo ucenje konstruktivnejšega vedenja in komunikacije, s katerim bi lahko bilo sobivanje nasploh v življenju teh otrok in mladostnikov prijetnejše. (Naj)pomembnejši del vseh projektov je bilo nacrtovanje, ki je vkljucevalo tudi pri­pravo vseh clanov na odpravo. Med pro-jekti smo bili pozorni, da je bilo kar najvec udeležencev projekta vkljucenih v vse faze projektnega cikla (nacrtovanje, izvedba, evalvacija), kar je po mnenju Krajncana (2007) nujnost doživljajskih projektov. Z nacrtovanjem projektov smo zaceli že mesece pred projekti, intenzivno pripravo s skupino otrok in mladostnikov pa smo zaceli dober mesec pred posameznim projektom. Srecanja so bila namenjena postavitvi osnovnih pravil, zahtev glede vedenja in osvojitvi osnovnega in speci­ficnega znanja ter vešcin posameznega projekta. Zajemala pa so tudi vzpostavitev »skupinskega duha«, zacetnega ustvarjanja skupine (predvsem na obeh prvih projek­tih v šolskem letu 2017/18 in 2018/19), opre­deljevanje individualnih in skupinskih ciljev. Srecanja so bila namenjena tudi nacrtova­nju vsakodnevnega življenja, delitvi nalog in vlog v skupini ter zacetku vzpostavljanja norm, konformiranja, sodelovanja vseh na enakopravni osnovi itd. Zanimivo je bilo skupino opazovati pri prehodu skozi faze razvoja skupine. Med izvedbo projektov je bilo zelo težko dolo-citi, v kateri fazi se nahaja skupina, saj smo imeli obcutek, da je skupina velikokrat v fazi konfliktov. Po mnenju Veca (2000) so lahko konflikti pri delu z disocialnimi otroki in mladostniki prisotni v vseh fazah razvo­ja skupine, saj je to narava njihove motnje. Navaja namrec, da si lahko pojav konfliktov v kasnejših fazah razlagamo s tem, da v takšni skupini struktura socialnega statusa ni tako konstantna kot v kakšni drugi sku­pini, ali da posameznik ali celotna skupina reagira na star obrambni nacin, ki je lahko posledica vecjih obremenitev, kot jih po­sameznik ali celotna skupina v danem tre­nutku lahko prenesejo. Velja poudariti, da proti koncu posameznega in po koncanem cetrtem projektu ni bilo manj konfliktov, so pa bili manj izraziti, nestrinjanja pa so bila izražena na bolj konstruktiven nacin. Ob zakljucku projektov so otroci in mladostniki prišli do spoznanja, da ni tako pomembno, kaj poveš, temvec kako poveš. Kaj hitro pa so tudi ugotovili, da s svojim vedenjem, še posebno na zelo majhnem prostoru, kot je na primer jadrnica, zelo vplivajo na vedenja drugih in socialno klimo v skupini, za vzdr­ževanje katere so poleg vodje soodgovor­ni vsi clani skupine. Na nacin komuniciranja pa jih je bilo treba zaradi narave njihovih motenj in posledicno nezmožnosti zagota­vljanja konstante v njihovem vedenju med dejavnostmi neprestano opominjati. Prav v konfliktnih situacijah pa so bile pri vodenju in usmerjanju skupine kljucne ucinkovite strategije ukrepanja in komunikacija. Ucin­kovite strategije ukrepanja so tiste, s ka­terimi dosežemo osnovni namen in so za otroke in mladostnike neškodljive (Redl in Wineman, 1984). Avtorja naštevata nasle­dnje tehnike odzivanja, ki smo jih poskušali uporabiti tudi pri našem delu: 1. ignoriranje vedenja, ki je umestno, kadar vemo, da bo vedenje prenehalo samo od sebe; 2. posredovanje s signalom, ki lahko ob pravocasni uporabi prepreci nadaljnje neprimerno vedenje; poudariti velja, da je pogoj za takšno ukrepanje dober odnos med pedagogom in otrokom ali mladostnikom; neuporabnost po­sredovanja s signalom pa se izkaže pri eskalaciji ali pri kompleksnih negativnih vedenjskih vzorcih; 3. neposredna bližina ali dotik; že sama bližina pedagoga mnogokrat prepreci konflikt, vcasih je za odvrnitev od dejanj dovolj le ocesni stik, obcasno pa dotik ali trepljanje po ramenih; 4. ena najpomembnejših in najucinkovitej­ših tehnik je vkljucevanje v otrokove interese, ki je tudi eden od nacel in ci­ljev doživljajske pedagogike (Krajncan, 2007; Marinšek in Rajtmajer, 2017); 5. povecana naklonjenost, pri kateri moramo paziti, da oseba zaradi tega ne razvije strategije vedenja, ki mu bo omogocala zlorabo strategije ukrepa­nja in ki lahko v skupini privede do neo­dobravanja ter skupinskega odklonilne­ga vedenja; 6. zmanjševanje napetosti s humorjem lahko v dolocenem trenutku zmanjša napetost, vendar si velja zapomniti, da ne moremo vedno reševati težav, še po­sebno vecjih, na takšen nacin; s humor-jem lahko iznicimo napetost, o težavi pa se kasneje pogovorimo s skupino in skupaj najdemo ustreznejši nacin izra­žanja napetosti; 7. pomoc pri ovirah ponudimo, ko otrok ali mladostnik na poti k cilju naleti na oviro, vendar moramo paziti, da jih pre­vec ne zašcitimo ali da ne postane otrok prevec odvisen od naše pomoci; 8. interpretacija pomaga razumeti situ-acijo z namenom, da bo otrok drugic ravnal drugace; 9. prestrukturiranje, ki pomeni opustitev tiste dejavnosti, zaradi katere se je sta­nje v skupini poslabšalo, in njena nado­mestitev z bolj zaželeno oz. ucinkovito dejavnostjo; na jadrnici in ob drugih pomembnih skupinskih dejavnostih si uporabe te strategije ukrepanja nismo mogli privošciti, zato smo morali v tem primeru najti rešitev v drugacni strate­giji; 10. opozarjanje; pozitiven ucinek metode se opazi, ko ima otrok pozitiven odnos do odraslega, ko je v sprošcenem stanju ali po napadu destruktivnosti; metoda je neucinkovita, kadar posameznik nima do dolocene stopnje razvitega ega in superega, ko ne ve, kakšno je primer-no vedenje, kadar ni med pedagogom in otrokom vzpostavljenega osebnega odnosa in ko otrok nima odnosa do prihodnosti ali kakšne druge stvari, na katero se sklicujemo; 11. neškodljiva odstranitev otroka ali mladostnika; to strategijo lahko upo­rabimo pri visoki ogroženosti otrok in mladostnikov, možnosti prenosa nega­tivnega vedenja na preostale clane sku-pine in takrat, ko posameznik potrebuje nasvet, s katerim si reši cast; pri tem pa moramo paziti, da ne naredimo škode na drugih podrocjih, da z odstranitvi­jo ne povzrocimo solidarnosti ostalih z njim, ga z ukrepom ne oznacimo za »grešnega kozla« ali »heroja«; pomemb-no pa je tudi, da ga ob odstranitvi nacr­tno zaposlimo; 12. fizicno omejitev uporabimo, ce pride do popolne izgube nadzora, poseg pa mora biti neškodljiv; 13. dovoljevanje in avtoritativna prepo­ved; prvo lahko uporabimo z namenom povzrocitve neke zavrte dejavnosti ali pa dejavnost pustimo z namenom, da ta postane hitro nezanimiva, še poseb-no v primerih, ko otrok ali mladostnik misli, da nas bo dejavnost vznemirila; drugo razumemo kot odlocno in jasno izraženo stališce (brez jeze in sovraštva), da neke oblike vedenja ni mogoce do-pušcati; 14. obljube in nagrade lahko uporabljamo za zacetek ali prenehanje neke dejavno­sti. Pomemben je cas med obljubo in nagrado – pomembno je vzdrževanje napetosti, da obljuba še vedno privlaci. Hkrati pa moramo biti pozorni, da otrok ne bi postal prevec orientiran na ugod­je in zacel s taktiziranjem (npr. »se spla-ca ali se ne splaca«). Tehnika ni primerna zaradi odnosa do prihodnosti, sposob­nosti interpretiranja sedanjosti v pra­vem odnosu do preteklosti, nesposob­nosti zaslužiti si, rivalstva med drugimi otroki in nesposobnosti sprejemanja neenake casovne razdelitve, fatalicne­ga koncepta življenja (s pogojevanjem jim povecamo njihovo zmotno mnenje, istocasno pa jim omogocimo situacije, kjer se lahko obrnejo proti nam) in za­gotovljene zadovoljitve brez pogojev – v nekaterih razmerah jih ne smemo vezati na pogoje; ce je za njih nekaj do-bro, naj to dobijo, kljub neprimernemu vedenju, ali obratno; in 15. kaznovanje in grožnje sta v istem od­nosu kot obljuba in nagrada, tehniki pa zahtevata dobro delovanje spoznavne­ga in kontrolnega mehanizma. Otrokov vrednotni sistem smo krepili z zgledom; z dejavnim vkljucevanjem (zani­manjem, sodelovanjem, udejstvovanjem …) v interesne dejavnosti otrok (Redl in Wineman, 1984); s povezovanjem primer-nega vedenja z moralnostjo (Grant, 2016); s pojasnili, kako ima slabo ukrepanje posle-dice za druge (Grant, 2016); s poudarjanjem vrednot in ne pravil (Grant, 2016) ter z osmi­šljevanjem spretnosti, vešcin in znanj. Pri izvedbi projektov smo na zacetku vsa­kega projekta uporabljali pretežno avto­kratski nacin vodenja skupine, predvsem zaradi usmerjenosti na naloge, kasneje, v osrednjih fazah, so bili stili vodenja razlicni, odvisni od dogajanja v skupini, na koncu projektov pa smo zopet uporabljali prete­žno avtokratski nacin vodenja skupine, saj je bilo zaznati, da so bili clani skupine za­radi prihajajocega slovesa podvrženi k bolj destruktivnim oblikam vedenja. Tu bi pou­darili tudi pomen komunikacije, predvsem komunikacije v obliki, kako nauceno znanje uporabiti v prihodnje, organizirati obletni­ce oz. druženja, ki bodo skupini olajšale zakljucke projektov in prehod v prihodnost (Krajncan, 2007; Vec, 2000). .Sklep Ob vseh opisanih športno-doživljajskih de­javnostih lahko hitro pomislimo na prijeten in dejaven odmor, vendar so bila vsa doži­vetja dalec od tega. Kljub dobrem nacrto­vanju in pripravi na projekte je bilo vse do konca med pedagogi obcutiti neznosno težo odgovornosti. Vsi štirje športno-doživljajski projekti, razen jadranja, so umešceni v takšni ali drugac­ni obliki v ucni nacrt osnovnih in srednjih šol. Prav tako kot vsi drugi trije projekti se lahko tudi jadranje v osnovnih in srednjih šolah, sicer v precej manjšem obsegu in v drugacni obliki, kot je izvedeno v MDMB, umesti v program poletne šole v naravi ali kot dodatno športno dejavnost, ki jo otro­ci ali mladostniki izberejo sami v domovih Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. V MDMB so pri pedagogih športne, pred­vsem pa športno-doživljajske dejavnosti zaželena oblika doživljajske pedagogike. Ceprav se mora v vse faze projektnega cikla vložiti veliko energije, casa, organizacijskih spretnosti in zagotoviti dovolj financnih sredstev, lahko trdim, da se glede na zazna­ne spremembe pri otrocih in mladostnikih, v športu kot mediju vzgoje, socializacije in psihološke krepitve, skriva velik potencial, ki ga je treba izkoristiti, pri tem pa zanemariti vloženo energijo, cas in financna sredstva, saj menim, da so vidne spremembe tera­pevtske narave tako obcutne, da je treba s takim nacinom dela nadaljevati. Kljub temu da je zaznanih kar nekaj pozitiv­nih ucinkov športnih in športno-doživljaj­skih dejavnosti, Efstratia (2014) poudarja, da so športno-doživljajske dejavnosti po­gostokrat marginalizirane s strani pedago-gov zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj s tega podrocja. Poleg tega je treba na tem mestu izpostaviti pomanjkanje financnih sredstev za izvedbo tovrstnih dejavnosti. Dolgorocne rešitve in trajni vplivi športno in športno-doživljajskih dejavnosti pa za­gotovo niso skrite v zacasnih projektnih rešitvah, ceprav smo pedagogi primora­ni ravno z njimi in prek njih iskati rešitve znotraj sistemskih možnosti, temvec v sistemski umestitvi teh dejavnosti v šolski kurikulum. Predstavljene dejavnosti gotovo kažejo pot do trajnih in ucinkovitih rešitev znotraj sistema. .Zahvala Zahvala za uspešno izveden intenzivni vzgojni in športno-doživljajski program gre vsem zaposlenim v MDMB, posebno sode­lavki Majdi Baric. .Literatura 1. Cooper, H., Nye, B., Charlton, K., Lindsay, J. in Greathouse, S. (1996). The Effects of Sumer Vacation on Achievement Test Scores: A Nar­rative and Meta-Analytic Review. Rewiew of Educational Research, 66(3), 227–268. 2. Csikszentmihalyi, M. (1990). Flow: The Psychology of Optimal Experience. New York: HarperCollins Publishers. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net/publicati-on/224927532/download 3. Dobovicnik, L. (2018a). Predstavitev intenziv­nega športno-doživljajskega programa za otroke in mladostnike z razvojnimi, vzgojni-mi, socialnimi in psihološkimi primanjkljaji. Šport, 66(1/2), 29–35. 4. Dobovicnik, L. (2018b). Tridnevne športno--doživljajske dejavnosti z otroki, ki bivajo v ljubljanskem mladinskem domu Malci Beli-ceve. Zbornik 31. strokovnega in znanstvenega posveta športnih pedagogov Slovenije. Prido­bljeno iz http://www.zdsps.si/index.php/ strokovni-posveti/zborniki 5. Downey, D., Hippel, P. in Broh, B. (2004). Are Schools the Great Equalizer? Cognitive Inequality During the Summer Months and the School Year. American Sociological Review, 69(5), 613-365. Pridobljeno iz https://www. researchgate.net/publication/228710205_ Are_Schools_the_Great_Equalizer_Cogni­tive_Inequality_During_the_Summer_ Months_and_the_School_Year 6. Efstratia, D. (2014). Experiential education trough poject based learning. Procedia – Social and Behavioral Sciences, 152(2014), 1256–1260. Pridobljeno iz https://www.rese­ archgate.net/publication/275537609_Expe­riential_Education_through_Project_Ba­sed_Learning 7. Grant, A. (2016). Izvirnost. Kako nekonformisti spreminjajo svet. Tržic: Ucila International, za­ložba d.o.o. 8. Kobolt, A. (2009). Skupina kot prostor soci­alnega ucenja. Socialna pedagogika, 13(4), 359-381. Pridobljeno iz http://www.revija. zzsp.org/pdf/Soc_Ped_2009-4.pdf 9. Krajncan, M. (2007). Osnove doživljajske peda­gogike. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Uni-verze v Ljubljani. 10. Kroflic, R. (2017). Možnosti uspešne (pre)vzgo­je pri športni vzgoji. Pridobljeno iz https:// www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc =s&source=web&cd=2&cad=rja&uact=8 &ved=0ahUKEwjUuICp3L7WAhUuS5oKH YPODAAQFggoMAE&url=http%3A%2F% 2Fwww2.arnes.si%2F~rkrofl1%2FTeksti% 2FSport%2520mladih%25202005%2520­-%2520prevzgoja%2520in%2520sport. doc&usg=AFQjCNHQWoUrSs06Mcq8M­-RYhIXm12Rk_g 11. Makarenko, A. S. (1950). Pedagoška pesnitev. Ljubljana: Mladinska knjiga. 12. Marinšek, M. in Rajtmajer, D. (2017). Šport v funkciji doživljajske vzgoje. Ljubljana: Amali­etti & Amalietti. 13. Redl, F. in Wineman, D. (1984). Agresivni otrok: povzetek. Ljubljana: Svetovalni center, Sekcija za skupinsko delo in osebnostno rast Dru-štva psihologov Slovenije. 14. Rugelj, J. (2015). Pot samouresnicevanja. Zdra­vljenje in urejanje zasvojencev in drugih ljudi v stiski. Ljubljana: UMCO.Tušak, M. [Matej] (2012). Vloga športa pri vzgoji in odrašca­nju. V Modeli vzgoje v globalni družbi, (str. 16–19). Pridobljeno iz http://eprints.ugd.edu. mk/5085/1/Dr.%20Miloseva%20Ljubljana. pdf#page=16 15. Tušak, M. [Matej] (2012). Vloga športa pri vzgoji in odrašcanju. Modeli vzgoje v global-ni družbi, 16-19. Pridobljeno iz http://eprints. ugd.edu.mk/5085/1/Dr.%20Miloseva%20Lju­bljana.pdf#page=16 16. Vec, T. (1998a). Socialno vplivanje. Šolsko sve­tovalno delo, 3(1), 13-19. 17. Vec, T. (1998b). Šport, ki ni zgolj šport: jadra­nje z disocialnimi mladostniki. Panika: širimo psihološka obzorja, 3(4), 28-31. 18. Vec, T. (2000). Skupinsko dinamicni procesi v skupini disocialnih mladostnikov. Panika, 6(1), 10-18. 19. Vec, T. (2005). Komunikacija – umevanje spora­zuma. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. 20. Vec, T. (2006). Jadranje – od doživljanja, pre­ko ucenja do užitka in nazaj skozi trpljenje v spremembo. V M. Zaplotnik, J. Hribernik, T. Stepišnik-Perdih in G. Rožanec (ur.), Z jadrni-co v morje doživetij (str. 27-28). Ljubljana: Dru- štvo za doživljajsko pedagogiko Slovenije. Pridobljeno iz https://severnica.files.word­press.com/2007/03/bilten06.pdf 21. Vec, T. (2008). Skupine in skupinska dinamika. Socialna pedagogika – med teorijo in prakso, 143-164. Luka Dobovicnik Mladinski dom Malci Beliceve, Mencingerjeva 65, 1000 Ljubljana Mateja Videmšek, Dušan Videmšek Igre na snegu in smucanje v okviru gibalnega/športnega programa Mali soncek Izvlecek Mali soncek je gibalni/športni program, v katerega je trenutno vkljucenih pribli­žno 70.000 predšolskih otrok v Sloveniji. Namenjen je otrokom od drugega do še­stega leta starosti. V prispevku smo pri­kazali vlogo iger na snegu in smucanja, ki so kot ena izmed pomembnih dejavnosti za predšolske otroke vkljucene v vse štiri stopnje programa: Modri, Zeleni, Oran-žni in Rumeni mali soncek. Stopnje se sis­tematicno nadgrajujejo in dopolnjujejo. Kljucne besede: Mali soncek, predšolski otroci, igre na snegu, smucanje. Snow games and skiing in the ‘Little Sun’ sports programme Abstract “Little Sun” (Mali soncek) is a sports programme that currently includes aroud 70.000 preschool children in Slovenia. It is intended for children aged two to six. The contribution demonstrates the importance of snow games and skiing which are among the key activities of the preschool children involved in the four levels of programme: Blue, Green, Orange and Yellow Little Sun. Levels systematically upgrade and supplement each other. Key words: Little Sun, preschool children, snow games, skiing. .Uvod Mali soncek je gibalni/športni program, ki ga je leta 2011 zacel izvajati Zavod za šport RS Planica v sodelovanju z nekaterimi stro­kovnjaki Fakultete za šport, Pedagoške fa-kultete ter vzgojiteljicami in ravnateljicami vrtcev. Mali soncek izhaja iz Zlatega soncka (nadgradnja Športne znacke – avtor Kristan s sodelavci), namenjen pa je otrokom od drugega do šestega leta starosti. Program izvajajo vecinoma vrtci, namenjen pa je tudi društvom, klubom in zasebni­kom v športu, ki izvajajo gibalne/športne programe za predšolske otroke. V program je bilo v šolskem letu 2017/18 vkljucenih 69.150 predšolskih otrok iz razlicnih obmo-cij Slovenije. Gibalni/športni program Mali soncek pred­stavlja posodobitev, dopolnitev, zlasti pa razširitev Zlatega soncka, saj posega tudi v prvo starostno obdobje. Vsebuje 4 stopnje: 1. Mali soncek – modri (za otroke od 2. do 3. leta); 2. Mali soncek – zeleni (za otroke od 3. do 4. leta); 3. Mali soncek – oranžni (za otroke od 4. do 5. leta); 4. Mali soncek – rumeni (za otroke od 5. do 6. leta). Prve tri stopnje (modri, zeleni in oranžni mali soncek) vsebujejo 8 razlicnih gibal­nih nalog, zadnja (rumeni mali soncek) pa 11. Program temelji na izbirnosti; pri prvih treh programih naj bi za usvojitev prizna­nja otroci opravili vsaj 5 nalog, pri zadnjem pa 7 nalog (Videmšek, Stancevic in Zajec, 2011). Vsaka stopnja oziroma podprogram torej vsebuje razlicne gibalne naloge, med dru­gim tudi igre na snegu in smucanje. .Pripravana smucanje in igre na snegu naj traja vse leto Otrokom je potrebno omogociti, da v vrtcu in doma vsakodnevno izvajajo razlicne gi­balne dejavnosti, zlasti na prostem, s cimer bodo razvijali gibalne in funkcionalne spo­sobnosti ter nekatere gibalne koncepte ozi­roma sheme. Izmed gibalnih sposobnosti, ki so še posebej pomembne pri smucanju, je potrebno izpostaviti zlasti koordinacijo gibanja, ravnotežje in moc (Videmšek in Pišot, 2007). Koordinacijo gibanja lahko razvijamo z izvajanjem sorazmerno zapletenih sesta­vljenih gibalnih nalog, z rokami, nogami, celim telesom, v ritmu, z razlicno hitrostjo in zahtevnostjo. Ravnotežje razvijamo z ro­lanjem, drsanjem, kolesarjenjem in drugimi gibalnimi nalogami, kot so hoja po crti, vrvi, gredi, hlodu itd. Moc nog lahko razvijamo z razlicnimi skoki (v globino: s štora, šved­ske skrinje itd.; v daljino: cez jarek, lužo itd.; v višino: cez elastiko, vrvico itd.) in posko­ki (s kolebnico, gumi twistom, iz obroca v obroc, cez dolocene oznake itd.). .Privajanjena smucar­sko opremo se lahko zacne že v vrtcu in doma Iz lepenke ali drsecih krp izdelamo impro­vizirane smuci, s katerimi otrok hodi in drsi po prostoru. Krpljico palice lahko damo po­sameznemu otroku med noge in ga vlece­mo po telovadnici. Tako bodo otroci prido­bili obcutek drsenja na vlecnici, še preden bodo stopili na sneg. Staršem svetujemo, da se tudi doma priva­jajo na pravo smucarsko opremo; naucijo se obuvati in zapenjati smucarske cevlje, nositi smuci, preizkušati smucarsko prežo, hojo, obracanje, prestopanje itd. Nedvo­mno bo otrok, ki se je že doma privajal na smuci, kasneje na snegu bolj motiviran in bo tudi hitreje napredoval. Gibalni/športni program Mali soncek je sestavljen iz 4 stopenj, ki se nadgraju­jejo, zato je zaželeno, da izvajalci predelajo celoten program. Vsebine si sledijo v logic­nem didakticnem zaporedju in predsta­vljajo dolocen tematski sklop. Pri vadbi je potrebno upoštevati vsa didakticna nacela, zlasti nacelo sistematicnosti in postopnosti, nacelo individualnega obravnavanja otrok in nacelo varnosti. • Modri mali soncek V okviru Modrega malega soncka se otroci igrajo na snegu. Skupaj z otroki lahko oblikujemo snežene­ga moža in razlicne druge snežne struktu-re. Namesto snežaka lahko otroci iz snega poljubno ustvarjajo na primer avto, kužka, muco in svojo umetnino« okrasijo s kamni, vejicami itd. Zelo radi s pomocjo vedra in lopatke oblikujejo torte in gradijo gradove. Foto: Nina Makuc. Vsi otroci uživajo v kepanju. Snežne kepe lahko mecejo v razlicne cilje. Na ograjo ali drevo lahko obesimo balon, ki ga morajo otroci zadeti s kepo. Lahko poskušajo za­deti lonec ali nos na snežaku. Spodbujamo jih, da mecejo kepe na razlicne nacine: z eno roko, z obema rokama, nad glavo, med nogami, dve kepi hkrati itd. Snežne kepe lahko kotalimo cez in skozi ovire, po poli­gonu … Otroke spodbujamo, kako visoko in kako dalec lahko vržejo kepo, s kakšne razdalje lahko zadenejo cilj, s kepo naj po­skušajo zadeti veliko kepo v mirovanju ali v gibanju … Sveže zapadli sneg daje možnost za raz­licne odtise; lahko raziskujemo živalske ali ustvarjamo svoje. Otroci se radi igrajo „Kdo bo naredil lepšo sliko?“. V novozapadlem snegu slikamo po snegu s svojim lastnim telesom. Hoja po zapadlem snegu je naporna, a zelo zabavna. Hodimo lahko z razlicno dolgimi koraki, izvajamo razlicne poskoke in si nato ogledamo sledi. Otroci bodo na zacetku veckrat padli, potem pa bodo kmalu zna­li hoditi in se na razlicne nacine gibati na snegu. Posebna izkušnja je hoja s krpljami, ki jih lahko izdelajo starši ali vzgojiteljice. Z drsno podlago, na primer lopato, krožni­kom ali bobom, se lahko spustimo po bre­gu navzdol. Z njimi se lahko zaradi varnosti spušcamo samo po gladkih in položnih terenih, nikakor pa ne preko skakalnic ali visokih grbin. Še vedno pa so zelo prilju­bljene in uporabne obicajne lesene sanke, ki so namenjene otrokom razlicnih starosti in tudi odraslim. Otroci naj vlecejo sani naj­prej skupaj z vzgojiteljico, nato pa poskusijo še sami. spoznava zimsko naravo, razlicne vrste snega, znacilnosti gibanja in drsenja skozi prostor, hkrati pa si razvija gibalne sposob­nosti, ki so pomembne pri smucanju. V primeru zelene zime lahko prav tako nekoliko prilagojeno izvedemo nalogo. Otroci se igrajo z nestrukturiranim materia­lom (peskom, listjem, kamencki …). Hodijo po kamenckih, jih mecejo cim dlje, s stor­žem poskušajo zadeti drevo, mecejo suho listje, ponazarjajo odpadanje listja itd. Otrok prejme nalepko, ce aktivno sodeluje pri športnem dopoldnevu. V primeru odso­tnosti otroka v vrtcu na dan, ko se športno dopoldne izvaja, naj vzgojitelji starše spod­budijo, da sami izvedejo športni družinski dan z izletom v gozd in igrami, v vrtec pa prinesejo fotografijo. Ko otroci uspešno opravijo nalogo, dobijo nalepko, ki jo skupaj z vzgojiteljico nalepijo v ustrezno okence v knjižici. .Zelenimali soncek V okviru Zelenega malega soncka se otroci navajajo na smucarske cevlje in smuci. Iz­ vajajo razlicne igre na snegu s smucmi. Znajo drseti na snegu in se obracati. Na snegu lahko izvajajo razlicna gibanja: hodijo z dolgimi koraki kot sloni, po prstih kot miške, nato še po petah in zunanjih ro­bovih cevlja; skacejo kot zajcki; hodijo skozi obroce, pod ovirami. Igrajo se razlicne ele­mentarne igrice, se lovijo in naredijo nekaj osnovnih gimnasticnih vaj. Za usvajanje osnovnih elementov smuca­nja pa so seveda potrebne ustrezne smuci. Otroci se morajo najprej privaditi na po­daljšano stopalo. V ta namen je smiselno, da se srecajo z razlicnimi drsenji – pred­vsem potiskanji in vlecenji. Na smuci se lahko prilagajajo s pomocjo razlicnih igric (Pišot in Videmšek, 2004): • hoja naravnost, v krogu, po vecji osmici, ki smo jo narisali v sneg, sprva pocasi, potem pa vedno bolj hitro; • vlecenje voza – otroka vlecemo po rav­nini; • potiskanje starega avtomobila – otroka potiskamo pred seboj; • hoja in drsenje po nekoliko nagnjenem terenu s podaljšanim korakom; • vožnja skiroja – drsijo z eno smucko, z drugo nogo se odrivajo, zamenjajo smucko na drugo nogo. Posameznega otroka primemo za roko in ga vlecemo na smuceh; vlecemo ga s po­mocjo smucarskih palic. Palico ima med nogami, tako da se z zadnjico opira na krpljico; otrok se tako navaja na vožnjo z žicnico. Otroci se postopoma naucijo obracati: Kdo bo narisal lepšo snežinko? Otroci prestopajo okrog svoje osi, okrog krivin, okrog zadnjih delov smuci. Za orientacijo jim lahko zapi-cimo manjši kolicek ali vejico pred, za ali ob srednje dele smuci. Lahko gremo na krajši sprehod ali pa po­stavimo ovire, okoli katerih otroci hodijo. Ce ima otrok težave, ga primemo za roko. Na zacetku bo lahko otrok med hojo dvi­goval smuci. Nekaj casa ga pustimo, nato mu pokažemo hojo brez dvigovanja smuci (s smucmi med hojo podrsamo naprej). V primeru zelene zime se otroci igrajo z nestrukturiranim materialom (peskom, listjem, kamencki …). Otroci znajo hoditi v smucarskih cevljih na plasticnih smuceh (ali improviziranih podaljšanih stopalih) brez palic po travi. Obracajo se tako, da imajo krivine skupaj. Izvajamo lahko razlic­ne gibalne igre, v katerih lahko preverimo otrokovo gibalno znanje. Ko otroci uspešno opravijo nalogo, dobijo nalepko, ki jo nalepijo v ustrezno okence v knjižici. .Oranžnimali soncek V okviru Oranžnega malega soncka se otroci igrajo na sne­ gu s smucmi; znajo drseti, se obracati in vstajati po padcu. Otroci izvajajo igrice drsenja na smuceh vedno bolj koordinirano in zanesljivo (Pišot in Videmšek, 2004): • v razkoraku se nagibajo v stran z upo­gibanjem ene in druge noge v kolenu izmenicno; • dotikajo se krivin in zadnjih delov smu-ci; • izvajajo poskoke z ene nogo na drugo; • naredijo širok razkorak z nogami, dvi­gne roke, nato izvede globok nihajoc predklon ter s snegom poškropi nazaj; • oponašajo živali – miške (otroci izvaja­jo kratke korake), slone (otroci hodijo z dolgimi koraki) itd. Otroci se naucijo obracati: Poglej me! Otroci obe palici zapicijo za seboj na eno stran, nato dvignejo smucko, ki je dlje od palic navpicno predse, jo z zadnjim delom zapicijo v sneg (pokažejo, kakšni so spodnji deli smuck), obrnejo za 180 stopinj, stopijo nanjo ter naglo pristavijo še drugo smucko. Obracanje sprva vadijo brez palic, nato pa z njimi. Pri ucenju prvih korakov na snegu seveda brez padcev ne gre; padci so del ucenja smucanja. Otroka naucimo, kako se bo naj­lažje pobral, ce pade. Pomagajmo mu tako, da mu razpletemo prekrižane smuci, ce je potrebno, tudi odpnemo vezi. Ce otrok pade na klancu, se postavimo pod njim, da ne zdrsi navzdol. Smucki je treba potegniti cim bolj pod telo, se nagniti naprej, opreti na palici in se dvigniti. Ko se bo otrok na ta nacin pobral na bregu, mora imeti smu-ci vzporedno z bregom (pravokotno na vpadnico), drugace se bo odpeljal navzdol. Otroka naucimo, da mora najprej postaviti smuci na spodnjo, nižjo stran smucišca. Po-skrbimo, da bo razpoloženje cim bolj spro-šceno in veselo. Foto: Nina Makuc. V primeru zelene zime se otroci igrajo z nestrukturiranim materialom (peskom, listjem, kamencki …). Otroci hodijo na pla­sticnih smuceh (ali improviziranih podalj­šanih stopalih) brez palic in s palicami po travi, vstajajo po padcu, se obracajo … Iz­vajamo lahko razlicne gibalne igre, v katerih lahko preverimo otrokovo gibalno znanje (npr. Dan in noc, Mama, koliko je ura? itd.). Otrok prejme nalepko, ce uspešno opravi naloge; nalepko nalepi v ustrezno okence v knjižici. • Rumeni mali soncek V okviru Rumenega malega soncka se otroci znajo vzpe­njati, spušcati po klancu in se varno zaustaviti. Ko je otrok pripravljen za spušcanje po bregu navzdol, izberemo blago strmino z iztekom v ravnini. Na zacetku je najbolje, da se otrok spušca od enega do drugega odraslega, ki ga caka na izteku. Vsak snežni poligon oziroma izbrano smu-cišce naj ima prostor za vzpenjanje otrok. Krajše razdalje lahko otroci premagajo sami s smrekastim ali stopnicastim vzpe­njanjem. Pri stopnicastem vzpenjanju otrok postavi smuci na robnike precno na strmino in »dela stopnice«, pri smrekastem vzpenjanju pa ima otrok sprednje dele smuci široko razklenjene, zadnje pa skupaj. Otrok naj uporablja tistega, ki je zanj naj­lažje. Ko se otrok že pocuti varnega, mu smuk naravnost popestrimo na naslednje nacine (Pišot in Videmšek, 2004): • izvaja smuk z nihanjem rok v odrocenju (pticek); • ploska pred in za telesom; • med smukom pocepne in se vzravna; • med vožnjo navzdol pobira predmete na eni in drugi strani; • smuca skozi predore, narejene iz smu-carskih palic, skozi razlicne penaste ovire iz pravljicnega sveta – prehaja iz visoke v nizko prežo; • izmenicno dviguje zadnje dele smuci – najprej v pocasnem ritemu (medved), potem hitrejšem (zajec); • izmenicno smuca po eni smucki; • prestopa iz smucine v smucino; • preskoci oviro – vejico, kepo itd. Foto: Dušan Videmšek. Danes so prirocne vlecnice in tekoce pre­proge na manjših, otroku primernih smu-cišcih že nekaj povsem vsakdanjega in za zacetnika tudi izredno prijazne za uporabo. Zelo je pomembno otroka že na samem zacetku nauciti tudi zaustavljanja na sne­gu. V ta namen je najlažje in naravno priti iz klinastega položaja s potiskom kolen nav­znoter v nižjo prežo – plug in tako ustaviti smuci (Pišot in Videmšek, 2004). Namesto alpskih smuci lahko uporabimo tudi tekaške in izve-demo nalogo s podrocja hoje in teka na smuceh. V okolici vrtca ali na zimovanju pripravimo pot, ki je dolga približno 500 metrov. Otroci hodijo na smuceh in išcejo skriti zaklad. Ce je teren zelo razgiban, lahko na mestih, kjer so naklonine, položimo preproge in s tem otrokom olajšamo gibanje. Otrok prejme nalepko, ce pot uspešno prehodi do konca. Foto: Mojmir Flisek. V primeru zelene zime se otroci igrajo z nestrukturiranim materialom (peskom, listjem, kamencki …). Otroci znajo hoditi na plasticnih smuceh (ali improviziranih plasticnih stopalih) brez palic in s palicami po travi. Vstajajo po padcu, se vzpenjajo na hribcek, se obracajo … Izvajamo lahko razlicne gibalne igre, pri katerih lahko pre­verimo otrokovo gibalno znanje (npr. Kdo se boji crnega moža, Bratec, reši me! itd.). Otrok prejme nalepko, ko uspešno opravi naloge. Nalepko prilepi v ustrezno okence v knjižici. .Potrebnašportna oprema in pripomocki Sani, lopate, smuci, celade in smucarske ce­vlje priskrbijo starši ali vrtec. Po dogovoru je možna tudi izposoja opreme med vrtci in pri raznih športnih organizacijah oziroma izvajalcih. V igre na snegu lahko vkljucimo tudi razlicne športne pripomocke, kot so obroci, palice, kiji, žoge, baloni itd., s kate­rimi popestrimo vadbo. .Sodelovanjestaršev Eden izmed ciljev Malega soncka je spod­buditi sodelovanje staršev. Na roditeljskem sestanku staršem predstavimo program s podrocja smucanja ter jim razložimo pomen dejavnosti na snegu za otrokov celostni razvoj. Razdelimo jim zgibanke z osnovnimi informacijami glede programa ter jih poskušamo navdušiti za aktivno so-delovanje. Cilj je dosežen, ce starši skupaj z otrokom aktivno preživljajo prosti cas na snegu ter se zanimajo za njegov telesni in gibalni razvoj. Pri nalogi »igre na snegu in smucanje« je aktivno sodelovanje staršev zaželeno predvsem pri procesu – vadbi na snegu v domacem okolju in na smucarskih pocitnicah ter v okviru športnega popol­dneva, ki ga organizira vrtec. .Sodelovanjemanj uspešnih otrok in otrok s posebnimi potrebami Otrokom, ki imajo težave pri prvih smucar­skih korakih, je treba posvetiti vec pozor­nosti in jim vadbo ustrezno individualno prilagoditi. Tudi manj sposobni otroci naj uživajo v igrah na snegu in se veselijo la-stnega napredka. Pomembno je, da igrice izvajajo skupaj z ostalimi otroki, ki jim po­magajo in jih spodbujajo. Pri Malem soncku je proces pomemb­nejši od zakljucne naloge. Vsi otroci, ki so vkljuceni v proces in se trudijo pri izvedbi nalog, naj dobijo priznanje. Priznanje namrec spodbuja otroke k sode­lovanju na naslednji stopnji Malega soncka oziroma k pozitivnemu odnosu do giba­nja v naravi ter športa nasploh (Videmšek, Stancevic, Zajec in Reberšak Cizelj, 2012). Otroci s posebnimi potrebami, ki so v vrt­cih integrirani v redne oddelke, so prav tako lahko vkljuceni v program iger na sne­gu. Potrebno jih še posebej motivirati in za vsak napredek pohvaliti. Treba je pridobiti tudi starše in jih navdušiti za sodelovanje in pomoc pri izvedbi iger na snegu. Za otroke s posebnimi potrebami vadbo na snegu prilagodimo, da bodo pri izvedbi uspešni. .Organizacija vadbe v heterogenih oddelkih V starostno heterogenih skupinah naj bodo pri dejavnostih na snegu otroci sku­paj vkljuceni v proces (ne glede na starost), pri cemer jim poskušamo vadbo kar se da prilagoditi. Še posebej je priporocljiva vad­ba z dopolnilnimi in dodatnimi nalogami, kjer so otroci razdeljeni v skupine glede na gibalne sposobnosti in znanje. Otrok naj pridobi nalepko »igre na snegu in smu-canje« tiste stopnje Malega soncka, ki mu ustreza glede na njegovo starost (Videm­šek, Stancevic in Zajec, 2011). .Literatura 1. Kristan, S. idr. (1997). Športni program Zlati soncek. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod za šport Slovenije. 2. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za naj­mlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 3. Videmšek, M., Stancevic, B. in Zajec, J. (2011). Mali soncek; gibalni/športni program za predšolske otroke. Ljubljana: Zavod za šport RS Planica. 4. Videmšek, M., Stancevic, B., Zajec, J. in Reber­šak Cizelj, M. (2012). Gibalni/športni program Mali soncek. Šport, 59 (1/2), 19–24. 5. Pišot, R. in Videmšek, M. (2004). Smucanje je igra. Ljubljana: Združenje uciteljev in trener­jev smucanja Slovenije. 6. Videmšek, M., Videmšek, D., Karpljuk, D., Breskvar, P. in Videmšek, T. (2018). Prvi koraki v svet športa. Ljubljana: Fakulteta za šport, In-štitut za šport. Prof. dr. Mateja Videmšek Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si Frane Erculj, Maja Ulaga, Anže Zdolšek Prakticna uporabnost reduciranega modela ekspertnega sistema potencialne uspe­šnosti v prostoru morfološko-motoricnih razsežnosti mladih košarkarjev izvlecek Na osnovi ekspertnega znanja in vecletnih raziskav smo na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani v preteklosti razvili številne vecstopenjski modele eksper­tnih sistemov za ugotavljanje potencialne uspešnosti (potenciala) košarkarjev. V pricujoci raziskavi predstavljamo in validiramo mocno reduciran model, ki ga sestavljajo tri morfološke in pet motoricnih razsežnosti, ki pomembno vplivajo na uspešnost igranja košarke. Rezultati validacije modela na osnovi meritev 41 mladih košarkarjev dveh državnih reprezentanc (U15 in U16) in ocen aktualne in prognosticne uspešnosti šestih košarkarskih ekspertov (trenerjev) kažejo na nizko stopnjo povezanosti med ocenami potencialne in igralne uspešnosti, ki ne dose-ga meje statisticne znacilnosti. Pri tem je povezanost med ocenami potencialne in aktualne uspešnosti (r = 0.22) nekoliko višja kot povezanost med ocenami po­tencialne in prognosticne uspešnosti (r = 0.09). Nizka stopnja skladnosti vsekakor terja razmislek o spremembi odnosov med spremenljivkami ter drugacnem obli­kovanju uteži in normalizatorjev. Predvsem pa bo ocitno potrebno model razširiti z nekaterimi spremenljivkami, ki merijo sposobnosti in znacilnosti, ki v pricujocem modelu niso zajete. Kljucne besede: košarka, ekspertni sistemi, validacija The practical applicability of the reduced model of an expert system of potential performance of young basketball players in terms of morphological-motor dimensions Abstract Based on expert knowledge and years of research, the Faculty of Sport, University of Ljubljana has developed many multi-stage models of expert systems for establishing basketball players’ potential performance (their potential). This study presents and validates a heavily reduced model which is composed of three morphological and five motor dimensions that affect substantially playing performance in basketball. The results of the model validation that was based on measurements of 41 young basketball players from two national basketball teams (U15 and U16) as well as assessments of actual and prognostic performance made by six basketball experts (coaches) show a low correlation between the assessments of potential and playing performance, namely the correlation does not achieve the threshold of statistical significance. Correlation between assessments of potential and actual performance (r = 0.22) is slightly higher than that between assessments of potential and prognostic performance (r = 0.09). The low correlation undoubtedly requires a change in relations among variables is considered as well as a change in the definition of weights and normalisers. It is clear that the model will have to be expanded by a number of variables measuring abilities and characteristics that have not been included in the current model. Keywords: basketball, expert systems, validation Šifra Naziv .Uvod USPEŠNOST Uspešnost igralca Selekcioniranje mladih košarkarjev in košar- +-MorfZnac Morfološke znacilnosti karic je zelo pomemben in zahteven pro-¦ +-Masa Masa telesa ces, ki se izvaja v razlicnih etapah njihovega ¦ +-EksterRaz Eksterne geometrijske razsežnosti ¦ ¦ +-VzdolzRaz Vzdolžne razsežnosti telesa razvoja. Oceno potenciala oz. nadarjenosti ¦ ¦ ¦ +-AV Telesna višina mladih košarkarjev podajo košarkarski ¦ ¦ ¦ +-ADV Dosežna višina ¦ ¦ ¦ +-DolzOkonc Dolžina okoncin strokovnjaki – trenerji na podlagi svojega ¦ ¦ ¦ +-ADZGO Dolžina roke strokovnega znanja. Zaradi morebitne su-¦ ¦ ¦ +-ADSPO Dolžina noge bjektivnosti in razlik v košarkarskem znanju ¦ ¦ +-PrecRaz Precne razsežnosti telesa ¦ ¦ ¦ +-PrecRazTr Precne razsežnosti trupa lahko prihaja do pristranskosti in napak ter ¦ ¦ ¦ ¦ +-ASR Širina ramen posledicno razlik med ocenami razlicnih ¦ ¦ ¦ ¦ +-ASM Širina medenice trenerjev (Štrumbelj, Erculj, 2012). Tovrstna ¦ ¦ ¦ +-PrecRazZg Precne razsežnosti zgornjih okoncin ¦ ¦ ¦ ¦ +-APKOM Premer komolca napoved (ocena) je lažja, ce je košarkar/ko-¦ ¦ ¦ ¦ +-APZL Premer zapestja šarkarica že v rani mladosti igralno (tekmo-¦ ¦ ¦ +-PrecRazSp Precne razsžnosti spodnjih okoncin ¦ ¦ ¦ +-APKOL Premer kolena valno) zelo uspešen ali pa ima ekstremno ¦ ¦ ¦ +-APGL Premer gležnja izraženo telesno višino, ki v košarki pred-¦ ¦ +-Obsegi Obsegi telesa stavlja pomemben dejavnik uspešnosti. ¦ ¦ +-ObsegZg Obsegi zgornjih okoncin ¦ ¦ ¦ +-AONL Obseg nadlahti Ocena potenciala je zahtevnejša pri igralcih ¦ ¦ ¦ +-AONML Obseg pokrcene nadlahti in igralkah, ki iz razlicnih razlogov niso spo-¦ ¦ ¦ +-AOPL Obseg podlahti sobni izraziti (uporabiti) svojega potenciala ¦ ¦ +-ObsegSp Obsegi spodnjih okoncin ¦ ¦ +-AOSL Obseg stegna na tekmi ali pri tistih s krajšim stažem tre-¦ ¦ +-AOSLS Srednji obseg stegna niranja (Baechle, Earle, 2008). Ovrednotenje ¦ ¦ +-AOGL Obseg goleni ¦ +-InterRaz Interne geometrijske razsežnosti potenciala oz. nadarjenosti mladih košar- ¦ +-MascTkivo Mašcobno tkivo karjev vsekakor predstavlja velik izziv tako ¦ +-KozGubTr Kožne gube trupa stroki (praksi) kot tudi znanosti, ki proucuje ¦ ¦ +-AKGH Kožna guba hrbta ¦ ¦ +-AKGT Kožna guba trebuha to problematiko. ¦ ¦ +-AKGPR Kožna guba prsi ¦ +-KozGubZg Kožne gube zgornjih okoncin Pri selekcioniranju in ocenjevanju poten- ¦ ¦ +-AKGN Kožna guba nadlahti ciala oz. nadarjenosti mladih košarkarjev ¦ ¦ +-AKGB Kožna guba bicepsa je trenerjem pogosto v pomoc širši ali ožji ¦ ¦ +-AKGP Kožna guba podlahti ¦ +-KozGubSp Kožne gube spodnjih okoncin nabor testov s katerimi skušamo na cim ¦ +-AKGS Kožna guba stegna bolj objektiven nacin oceniti raven razvito-¦ +-AKGG Kožna guba goleni +-MotorSpos Motoricne sposobnosti sti razsežnosti, ki so pomembne za uspe- +-KondSpos Kondicijske sposobnosti šno igranje košarke. Natancna in celostna ¦ +-Moc Mococena potenciala zahteva oblikovanje in ¦ ¦ +-HitraMoc Hitra moc ¦ ¦ +-EkspMoc Eksplozivna moc uporabo obsežnih testnih baterij, kar pa ¦ ¦ ¦ +-EkspMocN Eksplozivna moc nogje pogosto casovno, organizacijsko in tudi ¦ ¦ ¦ ¦ +-VOS Višina odriva stroškovno zahtevna naloga. V praksi zato ¦ ¦ ¦ +-EkspMocR Eksplozivna moc rok ¦ ¦ ¦ +-SZS Suvanje žoge sede obicajno uporabljamo bolj ali manj reduci- ¦ ¦ +-ElastMoc Elasticna mocrane baterije motoricnih (terenskih) testov, ¦ ¦ +-S20 Sprint 20 m ¦ ¦ +-3SM Troskok z mesta ki nam dajejo le parcialno informacijo in ¦ ¦ +-HHP Hitri poskoki v šesterokotniku grobo oceno o potencialu igralcev. Izbran ¦ +-Hitrost Hitrostnabor tovrstnih testov oz. meritev je zato ¦ ¦ +-HitAlt Hitrost alternativnih gibov ¦ ¦ +-HST Hitro stopanje pogosto kompromis med kvaliteto in ceno ¦ ¦ +-TAPR Taping z roko pridobivanja podatkov (Štrumbelj, Erculj, ¦ +-Vzdrzlji Vzdržljivost2012). ¦ +-AnAerVzd Anaerobno-aerobna vzdržljivost ¦ ¦ +-T800 Tek na 800 m V ekspertni sistem potencialne uspešno- ¦ +-VzdTreb Vzdržljivost trebušnih mišic ¦ +-DT60 Dviganje trupa sti košarkarja lahko zajamemo številne +-TehKoor Tehnicno znanje in koordinacijske sposobnostipomembne dejavnike (tako notranje kot +-BrezZoge Gibanja brez žoge ¦ +-TSS Tek s spremembami smeri zunanje), ki vplivajo na uspešnost igranja v ¦ +-TTP Tek, preža košarki in so dedno ali kako drugace pogo- ¦ +-TPS Tek, preža, skok jeni. Zunanji dejavniki uspešnosti vplivajo +-ZZogo Gibanja z žogo +-HitVodAg Hitrost vodenja in agilnost na izraženost notranjih in imajo le posre- ¦ +-V20 Vodenje 20 m den vpliv na potencialno uspešnost igralca, ¦ +-VSS Vodenje s spremembami smeri saj se odražajo že v notranjih dejavnikih. Z +-HitPod Hitrost podajanja ¦ +-PSE Izmenicne podaje v steno njim ugotavljamo potencialno uspešnost +-SpecKoorZ Specialna koordinacija z žogo (potencial) posameznega igralca (igralke), +-VRV Razlicno vodenje +-PPV Vodenje, podaja skupine igralcev ali celotne ekipe, s pomo- cjo katerega skušamo napovedati njihovo Slika 1. Model ekspertnega sistema v prostoru morfoloških in motoricnih razsežnosti, šifrant testov in vozlov. trenutno (aktualno) igralno uspešnost ali +------N o r m a l i z a t o r j i--------+ Ocena: >=4.5 >=3.5 >=2.5 >=1.5 Utež CP odlicno prav dobro dobro zadostno USPEŠNOST 100.0 +-MorfZnac 30.0 ¦ +-Masa 30.0 ¦ +-EksterRaz 22.0 ¦ ¦ +-VzdolzRaz 9.0 ¦ ¦ ¦ +-AV 3.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ +-ADV 3.5 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ +-DolzOkonc 2.5 ¦ ¦ ¦ +-ADZGO 1.5 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ +-ADSPO 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ +-PrecRaz 6.5 ¦ ¦ ¦ +-PrecRazTr 2.5 ¦ ¦ ¦ ¦ +-ASR 1.5 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ ¦ +-ASM 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ +-PrecRazZg 2.0 ¦ ¦ ¦ ¦ +-APKOM 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ ¦ +-APZL 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ +-PrecRazSp 2.0 ¦ ¦ ¦ +-APKOL 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ +-APGL 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ +-Obsegi 6.5 ¦ ¦ +-ObsegZg 3.5 ¦ ¦ ¦ +-AONL 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ +-AONML 1.5 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ +-AOPL 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ +-ObsegSp 3.0 ¦ ¦ +-AOSL 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ +-AOSLS 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ +-AOGL 1.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ +-InterRaz 8.0 ¦ +-MascTkivo 8.0 ¦ +-KozGubTr 3.0 ¦ ¦ +-AKGH 1.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ ¦ +-AKGT 1.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ ¦ +-AKGPR 1.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ +-KozGubZg 3.0 ¦ ¦ +-AKGN 1.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ ¦ +-AKGB 1.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ ¦ +-AKGP 1.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ +-KozGubSp 2.0 ¦ +-AKGS 1.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ +-AKGG 1.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 +-MotorSpos 70.0 +-KondSpos 34.5 ¦ +-Moc 19.5 ¦ ¦ +-HitraMoc 19.5 ¦ ¦ +-EkspMoc 8.5 ¦ ¦ ¦ +-EkspMocN 4.5 ¦ ¦ ¦ ¦ +-VOS 4.5 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ ¦ +-EkspMocR 4.0 ¦ ¦ ¦ +-SZS 4.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ +-ElastMoc 11.0 ¦ ¦ +-S20 4.5 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ ¦ +-3SM 3.5 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ ¦ +-HHP 3.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ +-Hitrost 6.0 ¦ ¦ +-HitAlt 6.0 ¦ ¦ +-HST 3.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ ¦ +-TAPR 3.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 ¦ +-Vzdrzlji 9.0 ¦ +-AnAerVzd 6.0 ¦ ¦ +-T800 6.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ +-VzdTreb 3.0 ¦ +-DT60 3.0 70 >=80 >=60 >=40 >=20 +-TehKoor 35.5 +-BrezZoge 14.0 ¦ +-TSS 4.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ +-TTP 5.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ +-TPS 5.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 +-ZZogo 21.5 +-HitVodAg 9.5 ¦ +-V20 5.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 ¦ +-VSS 4.5 70 <=80 <=60 <=40 <=20 +-HitPod 3.0 ¦ +-PSE 3.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 +-SpecKoorZ 9.0 +-VRV 5.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 +-PPV 4.0 70 <=80 <=60 <=40 <=20 Slika 2. Primer odlocitvenih pravil za branilce z utežmi in normalizatorji. uspešnost v bližnji oziroma daljni priho­ dnosti. Na osnovi ekspertnega znanja in vecletnih raziskav smo na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani v preteklosti razvili številne vec­stopenjski modele ekspertnih sistemov v katerih so dejavniki uspešnosti igranja ko­šarke predstavljeni hierarhicno. Ekspertno znanje s katerim smo oblikovali omenjene modele je bilo pridobljeno s pomocjo in-formacij iz tuje in domace znanstvene in strokovne literature, hkrati pa je tudi plod vecletnega lastnega raziskovalnega in stro­kovno - prakticnega dela (treniranja mladih košarkarjev). V veliki meri izvira tudi iz razi­skovanj naših najboljših mladih košarkarjev in košarkaric (Erculj, 1998; Erculj in Vicic, 2001; Dežman, Erculj, 2005; Erculj, Bracic, 2007; Erculj in sod. 2012; Štrumbelj, Erculj, 2012; Štrumbelj, Erculj, 2014), t. j. zbiranja, urejanja in analize podatkov, ki smo jih v preteklih letih dobili pri meritvah le-teh. Upoštevali smo tudi izsledke raziskav dru­gih domacih in tujih avtorjev, ki temeljijo tako na statisticnih, kot tudi na ekspertnih metodah obdelave podatkov (Baechle in Earle, 2008; Jakovljevic in sod., 2011; Jako­vljevic in sod., 2012). Pri ekspertnem modeliranju so nas, v struk­turi osebnosti igralca, zanimale predvsem t.i. bazicne lastnosti. Odlocitvena drevesa dejavnikov potencialne uspešnosti smo oblikovali iz elementov tistih treh podsis­temov, ki imajo po našem mnenju najvecji vpliv na uspešnost igranja v košarki. Gre za morfološke, motoricne in psihološke razse­žnosti psihosomaticnega statusa košarkar­jev in košarkaric oziroma njihov morfološki, motoricni in psihološki potencial. V nadaljevanju predstavljamo konkretne modele ekspertnih sistemov v prostoru vseh treh razsežnosti (morfoloških, moto­ricnih in psiholoških), kakor tudi konkretne rezultate modelov za izbrane skupine ko­šarkarjev in košarkaric kadetskih in mladin­skih reprezentanc Slovenije. Ker imajo posamezni dejavniki (razsežno­sti) razlicen vpliv na uspešnost igranja, smo njihov prispevek dolocili z odlocitvenimi pravili (utežmi), ki ponazarjajo medseboj­ne odnose elementov modela potencial­ne uspešnosti oziroma vrednosti vozlov drevesa. Ker se v košarki pojavlja vec tipov igralcev, ki se razlikujejo v modelnih razse­žnostih, smo navedeni postopek izvedli za vsak posamezen tip igralca (igralno mesto) posebej. Odlocitvena pravila smo tako dolocili za tista tri igralna mesta oziroma vloge, ki se najbolj pogosto pojavljajo v ko­ IGRALEC 1 IGRALEC 2 IGRALEC 3 IGRALEC 4 IGRALEC 5 Rezul C dC Oc. Rezul C dC Oc. Rezul C dC Oc. Rezul C dC Oc. Rezul C dC Oc. ----------------- ----------------- ----------------- ----------------- ----------------­ USPEŠNOST -8 4.4 -3 4.2 -3 4.1 -0 4.0 1 4.0 +-MorfZnac 21 2.9 8 3.6 28 2.6 24 2.8 12 3.4 ¦ +-Masa 21 2.9 8 3.6 28 2.6 24 2.8 12 3.4 ¦ +-EksterRaz 29 2.6 1 3.9 25 2.8 22 2.9 19 3.1 ¦ ¦ +-VzdolzRaz 52 1.4 -11 4.5 39 2.0 25 2.8 23 2.8 ¦ ¦ ¦ +-AV 170.5 25 45 1.8 179.7 76 -6 4.3 171.0 28 42 1.9 176.2 57 13 3.4 175.0 50 20 3.0 ¦ ¦ ¦ +-ADV 219 17 53 1.4 239 87 -17 4.8 222 26 44 1.8 226 41 29 2.6 228 49 21 3.0 ¦ ¦ ¦ +-DolzOkonc 60 1.0 -8 4.4 29 2.6 33 2.3 31 2.4 ¦ ¦ ¦ +-ADZGO 71.0 12 58 1.1 78.4 82 -12 4.6 74.4 41 29 2.5 74.5 42 28 2.6 74.8 45 25 2.8 ¦ ¦ ¦ +-ADSPO 94.0 8 62 0.9 104.3 73 -3 4.2 100.0 42 28 2.6 98.2 29 41 1.9 98.2 29 41 1.9 ¦ ¦ +-PrecRaz 10 3.5 7 3.6 38 2.1 34 2.3 -0 4.0 ¦ ¦ ¦ +-PrecRazTr 30 2.5 6 3.7 43 1.9 28 2.6 -12 4.6 ¦ ¦ ¦ ¦ +-ASR 37.7 49 21 2.9 38.9 76 -6 4.3 37.3 39 31 2.4 37.3 39 31 2.4 38.8 74 -4 4.2 ¦ ¦ ¦ ¦ +-ASM 27.3 26 44 1.8 28.1 46 24 2.8 26.3 10 60 1.0 28.1 46 24 2.8 30.6 94 -24 5.2 ¦ ¦ ¦ +-PrecRazZg ¦ ¦ ¦ ¦ +-APKOM 6.6 87 -19 -17 5.0 4.8 6.3 59 15 11 3.3 3.5 6.0 26 49 44 1.5 1.8 6.0 26 44 44 1.8 1.8 6.4 70 9 -0 3.5 4.0 ¦ ¦ ¦ ¦ +-APZL 5.6 92 -22 5.1 5.2 51 19 3.1 4.9 16 54 1.3 5.0 26 44 1.8 5.2 51 19 3.1 ¦ ¦ ¦ +-PrecRazSp ¦ ¦ ¦ +-APKOL 9.1 64 12 6 3.4 3.7 9.4 86 1 -16 3.9 4.8 22 8.9 2.9 45 31 25 2.5 2.8 8.7 27 4 43 3.8 1.9 9.3 80 -10 4.5 ¦ ¦ ¦ +-APGL 7.1 51 19 3.0 7.1 51 19 3.0 7.1 51 19 3.0 7.1 51 19 3.0 7.1 51 19 3.0 ¦ ¦ +-Obsegi ¦ ¦ +-ObsegZg ¦ ¦ ¦ +-AONL 16 0 27.7 3.2 4.0 75 12 11 -5 3.4 3.4 4.2 -9 -7 26.9 4.4 4.3 62 8 -1 8 3.6 4.1 3.6 28.8 87 32 30 -17 2.4 2.5 4.9 27.8 76 -6 4.3 25.1 32 38 2.1 ¦ ¦ ¦ +-AONML 29.2 72 -2 4.1 27.6 55 15 3.2 29.7 76 -6 4.3 29.2 72 -2 4.1 27.0 48 22 2.9 ¦ ¦ ¦ +-AOPL 24.5 62 8 3.6 24.5 62 8 3.6 24.7 67 3 3.8 24.7 67 3 3.8 23.6 36 34 2.3 ¦ ¦ +-ObsegSp ¦ ¦ +-AOSL 56.1 38 35 32 2.3 2.4 58.2 58 13 12 3.3 3.4 62.0 87 -11 -17 4.6 4.8 58.0 56 18 14 3.1 3.3 55.3 30 34 40 2.3 2.0 ¦ ¦ +-AOSLS 53.8 57 13 3.3 55.4 72 -2 4.1 59.5 95 -25 5.3 55.5 73 -3 4.2 53.5 54 16 3.2 ¦ ¦ +-AOGL 34.0 11 59 1.1 36.5 40 30 2.5 37.9 61 9 3.6 35.5 26 44 1.8 35.4 25 45 1.7 ¦ +-InterRaz 1 4.0 27 2.7 37 2.2 27 2.7 -7 4.4 ¦ +-MascTkivo 1 4.0 27 2.7 37 2.2 27 2.7 -7 4.4 ¦ +-KozGubTr 18 3.1 46 1.7 29 2.5 41 2.0 4 3.8 ¦ ¦ +-AKGH 9.0 65 5 3.7 8.6 69 1 3.9 10.0 55 15 3.2 10.4 51 19 3.0 8.0 74 -4 4.2 ¦ ¦ +-AKGT 13.2 59 11 3.5 27.0 3 67 0.7 13.2 59 11 3.5 20.4 20 50 1.5 14.0 55 15 3.2 ¦ ¦ +-AKGPR 9.6 32 38 2.1 15.0 1 69 0.5 12.2 8 62 0.9 11.0 17 53 1.3 6.8 70 0 4.0 ¦ +-KozGubZg ¦ ¦ +-AKGN 9.0 85 -16 -15 4.8 4.8 11.2 63 20 7 3.0 3.6 16.2 9 53 61 1.4 1.0 10.4 72 18 -2 3.1 4.1 5.2 99 -18 -29 4.9 5.4 ¦ ¦ +-AKGB 4.0 83 -13 4.6 6.2 51 19 3.1 10.4 4 66 0.7 7.0 38 32 2.4 4.8 73 -3 4.1 ¦ ¦ +-AKGP 5.6 89 -19 5.0 8.8 38 32 2.4 8.8 38 32 2.4 8.4 45 25 2.8 5.2 93 -23 5.1 ¦ +-KozGubSp ¦ +-AKGS 20.0 54 1 16 4.0 3.2 20.0 54 9 16 3.5 3.2 29.8 6 24 64 2.8 0.8 20.0 54 19 16 3.0 3.2 19.2 59 -7 11 4.4 3.5 ¦ +-AKGG 9.4 84 -14 4.7 11.8 68 2 3.9 9.2 86 -16 4.8 14.0 48 22 2.9 6.8 95 -25 5.2 +-MotorSpos +-KondSpos ¦ +-Moc -20 -20 -25 5.0 5.0 5.2 -8 -10 -12 4.4 4.5 4.6 -16 -24 -28 4.8 5.2 5.4 -10 -16 -21 4.5 4.8 5.1 -4 -4 -9 4.24.24.4 ¦ ¦ +-HitraMoc -25 5.2 -12 4.6 -28 5.4 -21 5.1 -9 4.4 ¦ ¦ +-EkspMoc ¦ ¦ ¦ +-EkspMocN ¦ ¦ ¦ ¦ +-VOS 52 93 -23 -23 -23 5.2 5.1 5.1 51 90 -5 -20 -20 4.2 5.0 5.0 57 99 -27 -29 -29 5.3 5.5 5.5 51 90 -21 -20 -20 5.0 5.0 5.0 44 46 1 24 24 3.92.82.8 ¦ ¦ ¦ +-EkspMocR ¦ ¦ ¦ +-SZS 82 94 -24 -24 5.2 5.2 74 58 12 12 3.4 3.4 82 94 -24 -24 5.2 5.2 81 91 -21 -21 5.1 5.1 82 94 -24 -24 5.25.2 ¦ ¦ +-ElastMoc -26 5.3 -18 4.9 -30 5.5 -22 5.1 -16 4.8 ¦ ¦ +-S20 3.38 93 -23 5.1 3.48 78 -8 4.4 3.22 99 -29 5.5 3.35 95 -25 5.3 3.50 73 -3 4.2 ¦ ¦ +-3SM 707 100 -30 5.5 661 96 -26 5.3 723 100 -30 5.5 650 93 -23 5.1 655 94 -24 5.2 ¦ ¦ +-HHP 6.9 96 -26 5.3 7.0 94 -24 5.2 6.4 99 -29 5.5 7.3 86 -16 4.8 6.8 97 -27 5.4 ¦ +-Hitrost 2 3.9 -3 4.1 -11 4.6 3 3.8 -19 5.0 ¦ ¦ +-HitAlt 2 3.9 -3 4.1 -11 4.6 3 3.8 -19 5.0 ¦ ¦ +-HST 7.1 77 -7 4.4 7.1 77 -7 4.4 6.3 94 -24 5.2 7.8 50 20 3.0 6.9 83 -13 4.6 ¦ ¦ +-TAPR 49 60 10 3.5 50 69 1 3.9 50 69 1 3.9 52 84 -14 4.7 55 96 -26 5.3 ¦ +-Vzdrzlji ¦ +-AnAerVzd -24 -29 5.2 5.4 -12 -26 4.6 5.3 -21 -22 5.1 5.1 -16 -22 4.8 5.1 15 -8 3.24.4 ¦ ¦ +-T800 179.0 99 -29 5.4 185.9 96 -26 5.3 190.0 92 -22 5.1 190.1 92 -22 5.1 199.4 78 -8 4.4 ¦ +-VzdTreb -15 4.7 17 3.2 -20 5.0 -5 4.2 61 1.0 ¦ +-DT60 63 85 -15 4.7 55 53 17 3.2 65 90 -20 5.0 60 75 -5 4.2 43 9 61 1.0 +-TehKoor -20 5.0 -6 4.3 -8 4.4 -5 4.2 -4 4.2 +-BrezZoge ¦ +-TSS 8.4 58 -10 12 4.5 3.4 8.9 56 -3 14 4.2 3.3 8.6 58 -3 12 4.1 3.4 8.7 57 9 13 3.6 3.4 8.9 56 8 14 3.63.3 ¦ +-TTP 9.8 87 -17 4.9 10.1 81 -11 4.6 10.4 74 -4 4.2 10.7 65 5 3.7 10.1 81 -11 4.6 ¦ +-TPS 10.1 91 -21 5.0 10.6 79 -9 4.5 10.4 85 -15 4.7 11.1 61 9 3.6 11.4 49 21 2.9 +-ZZogo +-HitVodAg ¦ +-V20 3.45 98 -27 -28 -28 5.3 5.4 5.4 3.52 94 -7 0 -24 4.4 4.0 5.2 3.41 99 -11 -6 -29 4.6 4.3 5.4 3.55 92 -14 -22 -22 4.7 5.1 5.1 3.65 81 -12 -5 -11 4.64.24.5 ¦ +-VSS 8.6 99 -29 5.4 9.7 42 28 2.6 9.6 51 19 3.0 9.0 91 -21 5.0 9.4 68 2 3.9 +-HitPod -20 5.0 -16 4.8 -18 4.9 -16 4.8 -18 4.9 ¦ +-PSE 8.7 90 -20 5.0 8.9 86 -16 4.8 8.8 88 -18 4.9 8.9 86 -16 4.8 8.8 88 -18 4.9 +-SpecKoorZ +-VRV 10.7 99 -27 -29 5.4 5.5 11.8 87 -13 -17 4.6 4.8 11.2 97 -14 -27 4.7 5.3 11.6 91 -5 -21 4.2 5.1 11.4 94 -18 -24 4.95.2 +-PPV 13.1 95 -25 5.2 14.0 77 -7 4.4 14.3 68 2 3.9 14.7 54 16 3.2 13.9 80 -10 4.5 Slika 3. Primer rezultatov modela ekspertnega sistema (drevesa rezultatov) v prostoru morfoloških in motoricnih razsežnosti (mladinska reprezentanca – branilci). Šifra Naziv PsihPot Psihološki potencial +-Sposob Sposobnosti ¦ +-ResProb Reševanje problemov ¦ ¦ +-IQ Reševanje problemov - kvaliteta ¦ +-Koncentra Koncentracija, pozornost ¦ ¦ +-TPPRA Pozornost - kvaliteta ¦ +-HitZazna Hitrost zaznavanja ¦ +-HP Hitrost zaznavanja - kvaliteta +-Motivac Motivacija ¦ +-OrienMot Orientacija motivacije ¦ ¦ +-EGO Motivacija k sebi ¦ ¦ +-TASK Motivacija na nalogo ¦ +-TekMot Tekmovalna motivacija ¦ +-SPSTP Tekmovalna motivacija - pozitivna ¦ +-SPSTN Tekmovalna motovacija - negativna ¦ +-SPSTM Motiv po moci +-OsebLast Osebnostne lastnosti +-CustReag Custveno reagiranje ¦ +-Anksioz Anksioznost ¦ ¦ +-SSTAI Anksioznost kot stanje ¦ ¦ +-PSTAI Anksioznost kot poteza ¦ ¦ +-PTVOB Obvladanje anksioznosti ¦ +-Agresiv Agresivnost ¦ ¦ +-Splosna Splosna agresivnost ¦ ¦ ¦ +-PIEAG Agresivnost ¦ ¦ ¦ +-PIENE Nekontroliranost (impulzivnost) ¦ ¦ ¦ +-PIEEK Eksploracija in kontrola ¦ ¦ +-PrenosAg Prenos agresivnosti ¦ ¦ ¦ +-BDTEL Telesna agresivnost ¦ ¦ ¦ +-BDBES Besedna agresivnost ¦ ¦ ¦ +-BDPOS Posredna agresivnost ¦ ¦ +-Nekonstr Nekonstruktivna agresivnost ¦ ¦ +-BDRAZ Razdražljivost ¦ ¦ +-SocNezaz Socialno nezaželena agresivnost ¦ ¦ +-BDNEG Negativizem ¦ ¦ +-BDSOV Sovražnost ¦ ¦ +-BDSUM Sumnicavost ¦ +-Umik Umik ¦ +-PIEDE Depresivnost ¦ +-PIESZ Samozašcita (opreznost) ¦ +-BDOBK Obcutki krivde +-SocPsiLas Socialno - psihicne lastnosti ¦ +-PIERE Reprodukcija (družabnost) ¦ +-PIEIN Inkorporacija (sprejemljivost) ¦ +-PIEOP Opozicionalnost in odbijanje +-TekLast Tekmovalne lastnosti +-PTVOS Osredotocenost na nastop +-PTVNE Negativna nastopna orientacija +-PTVRD Redukcija stresnih dogodkov Slika 4. Model ekspertnega sistema v prostoru psiholoških razsežnosti, šifrant testov in vozlov. šarki (branilce, krila in centre). Funkcijo ko-V nadaljevanju predstavljamo še primer ristnosti dolocajo normalizatorji in je lahko modela ekspertnega sistema košarkarja v linearna na poljubno majhnih odsekih. prostoru psiholoških razsežnosti in konkre­tne rezultate modela na osnovi podatkov Za surove vrednosti rezultatov (dejavni­pridobljenih s pomocjo testiranja psiholo­kov, razsežnosti) izracunamo aritmeticne ških razsežnosti. sredine in standardne odklone, s pomocjo keterih lahko oblikujemo normalizatorje in Prakticna vrednost (uporab­ tako ovrednotimo raven posameznih raz­ nost) modelov ekspertnega sežnosti (rezultatov) v drevesu uspešnosti. sistema potencialne uspešnosti Z normalizatorji postavimo meje rezultatov košarkarjev v posameznih spremenljivkah, ki jih izrazi-mo v absolutnih ali relativnih (standardizi-Modeli ekspertnih sistemov, ki so bili pred­ranih) vrednostih (centilnih). Neodvisnost stavljeni v predhodnem poglavju seveda modela od starosti igralcev skušamo zago-niso nekaj dokoncnega, ampak se scaso­toviti tako, da aritmeticne sredine rezulta-ma spreminjajo, tako kot se spreminja in tov, standardne odklone in normalizatorje dopolnjuje baza znanja. Izsledki znanosti izracunamo tudi glede na starost igralcev, in prakticne izkušnje bogatijo znanje eks- t.j. za vsako starostno kategorijo posebej. pertov zaradi cesar prihaja do modifikacij modelov. Izvajajo se korekcije odlocitve­nih pravil (uteži in normalizatorjev), kakor tudi samih testnih baterij (diagnosticnih postopkov). Na ta nacin skušamo še pove-cati prediktivno (prognosticno) vrednost in veljavnost modelov. Obstaja pa nevarnost, da ob pretiranem številu spremenljivk in preobsežne testne baterije model posta­ne prevec kompleksen, manj razumljiv in hkrati neprakticen za uporabo. Obsežni modeli terjajo namrec uporabo obsežnih testnih baterij, ki jih v praksi trenerji zaradi pomanjkanja casa, neustreznih trenažnih pogojev (pripomockov, vadbenih prosto­rov, merilnih tehnologij,..), lahko pa tudi za­radi pomanjkanja znanja in volje, ne želijo ali pa niso sposobni izvesti. Prakticna vrednost in veljavnost modelov ekspertnih sistemov se ugotavlja predvsem s povezanostjo rezultatov modela (poten­cialno uspešnostjo) in dejanske (igralne) uspešnosti ali ucinkovitosti. Rezultati prete­klih raziskav s katerimi smo ugotavljali prak-ticno vrednost in veljavnost ekspertnega sistema v morfološko-motoricnem prosto­ru predstavljenega v predhodnem poglav­ju (slike 1, 2, 3) kažejo na zmerno do viso­ko povezanost (r = 0,63 do 0,80) z igralno uspešnostjo ocenjeno s strani košarkarskih strokovnjakov in nekoliko nižjo povezanost (r = 0,45 do 0,65) z ocenami igralne ucin­kovitosti pridobljene na osnovi statisticnih parametrov igre (košarkarske statistike) (Er­culj, 1998). Na tej podlagi je bila oblikovana tudi testna baterija, ki se je uporabljala pri testiranjih nadarjenih mladih košarkarjev in košarkaric pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije v okviru priprav mladih reprezen­tanc in projektov Nacionalni program in Regijsko selekcioniranje (http://www.kzs. si/clanek/Projekti/Regijsko-selekcioniranje/ cid/93) in dolocanju njihovega morfološko--motoricnega potenciala. V zadnjem casu se je predvsem s strani ne­posrednih uporabnikov (trenerjev klubov in reprezentanc) pojavila želja in potreba po še bolj reduciranem modelu, ki bi vse­boval majhno število spremenljivk in hkrati ohranil cim boljšo predikcijsko (prognos-ticno) vrednost in uporabnost. Za potre-be košarkarske prakse smo tako oblikovali reducirani model potencialne uspešnosti, ki ga predstavljamo v nadaljevanju clanka. Prilagodili smo ga aktualnemu in uveljavl­jenemu diagnosticnemu postopku (testni bateriji), ki ga izvajajo mladi košarkarji in košarkarice na razlicnih kakovostnih ravneh (klubi, Regijsko selekcioniranje, Nacionalni program, reprezentancne selekcije). Testi, IGRALEC 1 IGRALEC 2 IGRALEC 3 IGRALEC 4 IGRALEC 5 Rezul C dC Oc. Rezul C dC Oc. Rezul C dC Oc. Rezul C dC Oc. Rezul C dC Oc. ----------------------- ------------------------ ------------------------ ------------------------ ----------------------- PsihPot 1 4.1 1 4.0 6 3.8 7 3.7 11 3.6 +-Sposob ¦ +-ResProb -24 -25 5.2 5.3 15 -2 3.3 4.1 -8 -2 4.4 4.1 -26 -28 5.3 5.4 27 30 2.6 2.5 ¦ ¦ +-IQ ¦ +-Koncentra 130 95 -25 -25 5.3 5.2 114 72 -2 35 4.1 2.2 114 72 -2 -23 4.1 5.2 135 98 -28 -29 5.4 5.5 102 40 30 24 2.5 2.8 ¦ ¦ +-TPPRA 28 95 -25 5.2 14 35 35 2.2 27 93 -23 5.2 33 99 -29 5.5 16 46 24 2.8 ¦ +-HitZazna -21 5.0 16 3.2 6 3.7 -14 4.7 26 2.7 ¦ +-HP 122 91 -21 5.0 108 54 16 3.2 111 64 6 3.7 118 84 -14 4.7 105 44 26 2.7 +-Motivac 6 3.8 -19 5.1 16 3.3 39 2.1 -6 4.4 ¦ +-OrienMot -2 4.1 -23 5.1 36 2.2 42 1.9 -2 4.1 ¦ ¦ +-EGO 21 64 6 3.7 29 98 -28 5.4 14 12 58 1.1 14 12 58 1.1 21 64 6 3.7 ¦ ¦ +-TASK 31 77 -7 4.3 33 90 -20 5.0 28 48 22 2.9 27 38 32 2.4 31 77 -7 4.3 ¦ +-TekMot 13 3.4 -16 5.1 -4 4.3 37 2.2 -10 4.7 ¦ +-SPSTP 71 70 -0 4.0 77 93 -23 5.1 75 88 -18 4.9 62 19 51 1.5 75 88 -18 4.9 ¦ +-SPSTN 23 13 57 1.8 27 36 34 4.1 23 13 57 1.8 21 7 63 1.2 25 23 47 2.8 ¦ +-SPSTM 43 50 20 3.0 56 100 -30 5.5 47 79 -9 4.5 49 89 -19 4.9 53 98 -28 5.4 +-OsebLast 15 3.6 4 3.9 10 3.7 11 3.5 9 3.7 +-CustReag ¦ +-Anksioz 21 -9 3.4 4.5 5 -23 3.9 5.2 12 3 3.7 3.8 8 -8 3.7 4.4 13 -10 3.64.5 ¦ ¦ +-SSTAI 28 89 -19 4.9 23 96 -26 5.3 38 51 19 3.1 28 89 -19 4.9 32 77 -7 4.4 ¦ ¦ +-PSTAI 32 77 -7 4.4 28 91-21 5.1 32 77 -7 4.4 33 72 -2 4.1 31 81 -11 4.6 ¦ ¦ +-PTVOB 33 41 29 2.5 45 99-29 5.4 31 25 45 1.8 40 90 -20 5.0 38 80 -10 4.5 ¦ +-Agresiv ¦ ¦ +-Splosna ¦ ¦ ¦ +-PIEAG 39 24 44 44 46 2.8 3.1 2.9 47 38 27 31 32 3.0 4.4 4.3 39 24 28 45 46 3.1 3.0 2.9 25 8 26 54 62 2.9 1.8 1.3 4 1 34 54 69 2.90.70.6 ¦ ¦ ¦ +-PIENE 51 44 26 4.9 51 44 26 4.9 72 16 54 2.1 51 44 26 4.9 21 85 -15 2.0 ¦ ¦ ¦ +-PIEEK 13 29 41 3.4 22 45 25 5.0 22 45 25 5.0 35 69 1 3.6 68 98 -28 0.7 ¦ ¦ +-PrenosAg ¦ ¦ ¦ +-BDTEL 3 23 46 47 2.9 2.8 8 94 34 -24 1.2 1.1 1 5 23 65 2.8 1.0 5 57 20 13 3.1 4.8 4 39 29 31 4.64.4 ¦ ¦ ¦ +-BDBES 6 24 46 2.9 5 12 58 1.7 8 62 8 4.3 9 79 -9 2.6 7 42 28 4.7 ¦ ¦ ¦ +-BDPOS 3 26 44 3.1 0 3 67 0.8 6 74 -4 3.1 2 14 56 1.9 4 41 29 4.6 ¦ ¦ +-Nekonstr 43 2.1 6 3.7 7 3.9 -13 4.5 9 3.7 ¦ ¦ +-BDRAZ 4 38 32 4.3 1 4 66 0.9 4 38 32 4.3 6 76 -6 2.9 3 21 49 2.6 ¦ ¦ +-SocNezaz 45 1.8 -4 4.2 2 3.9 -15 4.7 3 3.9 ¦ ¦ +-BDNEG 3 16 54 1.3 1 84 -14 4.7 1 84 -14 4.7 0 98 -28 5.4 1 84 -14 4.7 ¦ ¦ +-BDSOV 4 27 43 1.9 1 85 -15 4.8 3 48 22 2.9 1 85 -15 4.8 1 85 -15 4.8 ¦ ¦ +-BDSUM 5 33 37 2.1 4 52 18 3.1 3 71 -1 4.0 3 71 -1 4.0 5 33 37 2.1 ¦ +-Umik 26 2.4 8 3.8 -11 4.8 -4 4.0 4 3.6 ¦ +-PIEDE 62 31 39 2.1 35 72 -2 4.1 17 91 -21 5.0 35 72 -2 4.1 35 72 -2 4.1 ¦ +-PIESZ 84 90 -20 1.5 49 37 33 4.2 55 48 22 5.3 74 80 -10 2.5 74 80 -10 2.5 ¦ +-BDOBK 5 52 18 3.1 5 52 18 3.1 4 74 -4 4.2 4 74 -4 4.2 5 52 18 3.1 +-SocPsiLas -4 4.2 6 3.7 -2 4.1 19 3.1 -6 4.3 ¦ +-PIERE 67 62 8 3.6 75 73 -3 4.2 75 73 -3 4.2 52 38 32 2.4 87 87 -17 4.8 ¦ +-PIEIN 98 81 -11 4.5 87 68 2 3.9 92 74 -4 4.2 92 74 -4 4.2 92 74 -4 4.2 ¦ +-PIEOP 1 93 -23 5.1 41 43 27 2.6 25 68 2 3.9 33 56 14 3.3 33 56 14 3.3 +-TekLast -14 4.7 -18 4.9 32 2.4 42 1.9 0 4.0 +-PTVOS 39 87 -17 4.9 41 93 -23 5.2 30 31 39 2.0 23 4 66 0.7 29 24 46 1.7 +-PTVNE 20 78 -8 4.4 20 78 -8 4.4 26 30 40 2.0 25 38 32 2.4 17 92 -22 5.1 +-PTVRD 27 86 -16 4.8 28 92 -22 5.1 24 54 16 3.2 23 41 29 2.5 28 92 -22 5.1 Slika 5. Primer rezultatov modela ekspertnega sistema (drevesa rezultatov) v prostoru psiholoških razsežnosti (kadetska reprezentanca – branilci). ki jih zajema omenjena testna baterija so dokaj enostavni in zaradi dolgoletne in po­goste uporabe vecinoma dobro poznani v košarkarski praksi. Hkrati merijo sposob­nosti (razsežnosti), ki pomembno vplivajo na uspešnost igranja košarke. Uporaba takšnega, mocno poenostavlje­nega in reduciranega modela, ki je obli­kovan na osnovi majhnega števila testov (razsežnosti) je vsekakor ekonomicna in prakticna za uporabo z vidika porabe casa. Omogoca pogosto uporabo in spremljan­je ucinkov treninga, biološkega razvoja in sprememb v potencialu mladih košarkarjev in košarkaric. V preteklosti smo že ugotavl­jali povezanost surovih vrednosti rezul­tatov nekaterih morfološko-motoricnih testov, ki so zajeti v omenjenem modelu, z oceno trenutne in prognosticne uspeš­nosti trenerjev in ugotovili, da z njimi lahko pojasnimo le manjši del razpršenosti ocen trenerjev (Štrumbelj, Erculj, 2012; Štrumbelj, Erculj, 2014). Vprašanje pa je kakšna je vel­javnost in predikcijska vrednost modela kot celote oziroma kako dober prediktor aktualne (trenutne) in/ali prognosticne us-pešnosti je ocena potencialne uspešnosti, ki je produkt takšnega modela? Kako uspe­šno torej lahko z zelo reduciranim mode-lom ekspertnega sistema sploh definiramo potencial košarkarjev in košarkaric in napo­vemo trenutno uspešnost igranja košarke ter njihovo uspešnost v absolutni (clanski) kategoriji? .Metode V vzorec merjencev smo zajeli 41 mladih košarkarjev dveh selekcij državnih repre­zentanc Slovenije (U15 in U16). Vsi so bili zdravi in brez poškodb ter so prostovolj-no sodelovali v raziskavi. Glede na njihove igralne vloge sta trenerja obeh reprezen­tanc izbrani vzorec merjencev razdelila še na tri podvzorce oziroma tri osnovne tipe igralcev: • branilce (n = 16) • krila (n = 14) • centre (n = 11) V vzorec spremenljivk potencialne uspe­ šnosti smo zajeli tiste teste, ki smo jih upo­rabili v reduciranem modelu ekspertnega Šifra Sposobnost/test Enota Utež bran. Utež krila Utež centri USPEŠNOST Ocena potencialne uspešnosti 100 100 100 +-MORFOLOŠKE ZNACILNOSTI Morfološke znacilnosti 20 30 40 ¦ +-Vzdolžne razsežnosti Vzdolžne mere 12 23 34 ¦ ¦ +-TV Telesna višina cm 8 16 24 ¦ ¦ +-RR Razpon rok cm 4 7 10 ¦ +-Mašcobno tkivo Mašcobno tkivo 8 7 6 ¦ +-AMAS* Odstotek mašcobne mase % 8 7 6 +-MOTORICNE SPOSOBNOSTI Motoricne sposobnosti 80 70 60 +-Hitrost Hitrost pospeševanja 15 15 10 ¦ +-S20 Sprint 20 m s 15 15 10 +-Agilnost z žogo Agilnost v vodenju žoge 20 10 5 ¦ +-VSS Vodenje s spremembami smeri 6x5 m s 20 10 5 +-Agilnost v preži Agilnost v gibanju s prisunskimi koraki 15 15 15 ¦ +-TSP Gibanje s prisunskimi koraki 6x4 m s 15 15 15 +-Odrivna moc Odrivna moc v ekscen.-koncen. režimu 15 15 20 ¦ +-CMJ Skok z nasprotnim gibanjem cm 15 15 20 +-Specialna vzdržljivost Specialna vzdržljivost 15 15 10 +-H3015** Tek s stopnjevanjem hitrosti 30 - 15 pon. 15 15 10 *Delež in kolicino telesne mašcobe smo ugotavljali z analizatorjem telesne mašcobe in sestave Tanita, ki deluje na podlagi upornosti telesa (bio impe­danca) oz. BIA metode. Za izracun deleža telesne mašcobe je potrebno pred meritvijo vnesti spol, višino in starost merjenca (TANITA, How BIA works, 2018). **Vzdržljivostni test »30-15IFT« so natancno opisali v svojem delu Erculj in sod. 2012. Slika 6. Reducirani model ekspertnega sistema potencialne uspešnosti uporabljen v raziskavi. sistema potencialne uspešnosti (slika 6), Ocena trenutne (aktualne) uspešnosti* t.j. tri morfološke in pet motoricnih razse­ 5,0: trenutno najuspešnejši igralec (igralka) v selekciji žnosti (testov), ki predstavljajo del testne 4,0 - 4,9: igralec se nahaja med najbolj uspešnimi v selekciji baterije s katero so bili izmerjeni vsi igralci omenjenih dveh državnih reprezentanc v 3,0 - 3,9: igralec je po uspešnosti nadpovprecen, a ni med najboljšimi v selekciji sklopu skupnih priprav. Podrobnejši opisi 2,0 - 2,9: igralec je po uspešnosti v povprecju selekcije posameznih testov so objavljeni v nekate­ 1,0 - 1,9: igralec je po uspešnosti podpovprecen, a ni med najslabšimi v selekciji rih predhodnih raziskavah (Dežman, Erculj, 0 - 0,9: igralec se nahaja med najmanj uspešnimi v selekciji 2005; Erculj, Bracic, 2007; Erculj in sod. 2012). * Na oceno igralne uspešnosti ne smejo vplivati perspektivnost igralcev, rezultati testiranj ali igral- Vsem razsežnostim in spremenljivkam po- no mesto. tencialne uspešnosti (testom), ki smo jih zajeli v model smo na osnovi ekspertnega Ocena predvidene (prognosticne) uspešnosti** odlocanja dolocili odlocitvena pravila (ute­ži in noramlizatorje). 5,0: igralec ima izjemen potencial na osnovi katerega lahko predvidevamo, da se lahko razvije v V vzorec spremenljivk igralne uspešnosti igralca, ki bo v clanski kategoriji med najbolj uspešnimi evropskimi igralci smo zajeli oceno trenutne oz. aktualne 4,0 - 4,9: igralec ima zelo visok potencial na osnovi katerega lahko predvidevamo, da se lahko igralne uspešnosti in oceno predvidene razvije v igralca, ki bo v clanski kategoriji med najbolj uspešnimi igralci na nivoju države in lahko oz. prognosticne uspešnosti v absolutni postane clanski reprezentant Slovenije (clanski) kategoriji. V ta namen smo sestavili 3,0 - 3,9: igralec ima visok potencial na osnovi katerega lahko predvidevamo, da se bo razvil v igralca, ki bo v clanski kategoriji med bolj uspešnimi na nivoju države in lahko igra v klubu, ki dve loceni 6-stopenjski ocenjevalni lestvici. nastopa v 1. SKL Vprašalnik so izpolnili trener reprezentanc­ 2,0 - 2,9: igralec ima potencial na osnovi katerega lahko predvidevamo, da se lahko razvije v igral­ ne selekcije in dva njegova pomocnika (za ca, ki bo v clanski kategoriji igral v klubih, ki nastopajo v nižjih rangih tekmovanj (2. SKL in nižje) merjence iz svoje selekcije). Njihova nalo­ 1,0 - 1,9: igralec ima razmeroma skromen potencial na osnovi katerega lahko predvidevamo, ga je bila vsakega košarkarja uvrstiti v eno da se bo težko razvil v igralca, ki bi v clanski kategoriji igral v klubih, ki nastopajo v nižjih rangih izmed stopenj, z uporabo decimalnega tekmovanj (2. SKL in nižje) mesta pa razvrstiti tudi košarkarje znotraj 0 - 0,9: igralec ima zelo skromen potencial na osnovi katerega bi lahko predvidevali, da ne bo stopnje. Za potrebe nadaljnje obdelave mogel igrati niti v najnižjem rangu clanskih tekmovanj smo izracunali povprecje vseh treh ocen. Posamezni eksperti so uspešnost igralcev ** Ocena potencialne uspešnosti naj zajema oceno uspešnosti igralca v perspektivi, torej njegov ocenjevali samostojno in neodvisno drug absolutni domet oz. oceno predvidene uspešnosti v clanski kategoriji. Pri tem ima zelo pomemb­od drugega na osnovi naslednjih navodil no vlogo stopnja telesnega razvoja igralca (biološka starost), staž treniranja, igralno mesto, in seve­da tudi telesna višina in ostale telesne (morfološke) znacilnosti. in kriterijev: Za oblikovanje modela ekspertnega siste-ma potencialne uspešnosti in izracun re-zultatov potencialne uspešnosti smo upo­rabili racunalniški program SMMS, verzija 1.21 (metoda ND). Za vse zbrane podatke smo izracunali parametre opisne statistike. Povezanost ocen (rezultatov) potencialne uspešnosti z igralno (tekmovalno) uspe­šnostjo mladih košarkarjev smo preverjali s pomocjo Pearsonovih korelacijskih koefici­entov. Podatke smo obdelali s programom SPSS verzija 22.0. .Rezultati in razprava Potem, ko so merjenci opravili meritve iz­branih motoricnih sposobnosti in morfolo­ških znacilnosti smo za vsakega od njih, s pomocjo reduciranega modela ekspertne­ga sistema in programa SMMS, izracunali oceno potencialne uspešnosti (morfolo­ško-motoricnega potenciala). Primer ocen (rezultatov) potencialne uspešnosti prika­zuje slika 7. V nadaljevanju so izbrani eksperti (košar­karski trenerji) po navodilih in kriterijih, ki so navedeni v metodah ocenili aktualno in prognosticno uspešnost mladih košarkar­jev (tabela 1). Kljub temu, da gre za zelo selekcionirano populacijo košarkarjev (najboljši v državi v svoji starostni kategoriji) pa lahko zasle­dimo precejšen razpon v ocenah njihove aktualne uspešnosti. Ta govori o razlikah v njihovi trenutni igralni uspešnosti, po drugi strani pa tudi o precejšnji obcutljivosti oce­njevalcev. Podobno lahko recemo tudi za ocene prognosticne uspešnosti na osnovi katerih eksperti ocenjujejo, da imajo vsi izbrani košarkarji potencial, ki jim v bodo-ce omogoca igranje v clanski konkurenci, nekaterim celo na ravni clanske državne reprezentance. Tabela 1 Opisna statistika ocen potencialne, prognosticne in aktualne uspešnost mladih košarkarjev N Minimum Maximum Mean Std. Dev. OCENA_POT 41 1,40 3,80 2,5659 0,59859 OCENA_PROG 41 1,80 4,53 3,1260 0,78788 OCENA_AKT 41 1,03 4,80 3,0028 0,89443 OCENA_POT – ocena potencialne uspešnosti OCENA_PROG – ocena prognosticne uspešnosti OCENA_AKT – ocena aktualne uspešnosti Z namenom ugotavljanju prakticne vre­dnosti in veljavnosti reduciranega mode-la ekspertnega sistema smo ugotavljali povezanost med ocenami potencialne uspešnosti in ocenami dejanske (igralne, tekmovalne) uspešnosti (tabela 2). Skladno­stno (trenutno) kriterijsko veljavnost rezul­tatov validiranega modela smo ugotavljali na osnovi povezanosti med ocenami po­tencialne uspešnosti in ocenami aktualne (trenutne) uspešnosti igranja. Napovedano ali prognosticno veljavnost validiranega modela smo ugotavljali na osnovi poveza­nosti med ocenami potencialne uspešno­sti in ocenami prognosticne (predvidene) uspešnosti igranja v absolutni (clanski) ka­tegoriji. Tabela 2 Rezultati korelacijske matrike (tabela 2) kažejo na nizko stopnjo povezanosti med ocenami potencialne in igralne uspešnosti, ki ne dosega meje statisticne znacilnosti (niti na ravni 5 % tveganja). Pri tem je pove­zanost med ocenami potencialne in aktu­alne uspešnosti (r = 0.22) nekoliko višja kot povezanost med ocenami potencialne in prognosticne uspešnosti (r = 0.09). Povezanost med ekspertnimi ocenami ak­tualne in prognosticne uspešnosti igralcev, ki so jih prispevali trenerji je sicer statisticno znacilna, a tudi ta nižja od pricakovane. Tre­nerji ocitno v precejšnji meri diferencirajo aktualno in prognosticno uspešnost saj po­vezanost med obema ocenama ne dosega Rezultati povezanosti med ocenami potencialne, aktualne in prognosticne uspešnosti OCENA_POT OCENA_PROG OCENA_AKT Pearson Correlation OCENA_POT Sig. (2-tailed) N 1 41 0,093 0,565 41 0,220 0,168 41 Pearson Correlation OCENA_PROG Sig. (2-tailed) N 0,093 0,565 41 1 41 ,429** 0,005 41 Pearson Correlation 0,220 ,429** 1 OCENA_AKT Sig. (2-tailed) 0,168 0,005 N 41 41 41 **. Correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed). Šifra Enota IGRALEC 1 IGRALEC 2 IGRALEC 3 IGRALEC 4 IGRALEC 5 Rez. f(x) Ocena Rez. f(x) Ocena Rez. f(x) Ocena Rez. f(x) Ocena Rez. f(x) Ocena Ocena 3,5 p.d. 2,9 dob. 2,7 dob. 2,5 dob. 2,4 dob. +-MORFOLOGIJ 2,5 dob. 3,7 p.d. 3,4 p.d. 3,8 p.d. 1,2 zadov. ¦ +-TV cm 198 2,3 dob. 202 3,7 p.d. 200 3,0 p.d. 204 4,1 odl. 192 0,8 nezadov. ¦ +-RR cm 205 3,0 p.d. 207 3,7 p.d. 211 4,3 odl. 205 3,0 p.d. 191 0,3 nezadov. ¦ +-AMAS % 11,2 2,5 dob. 5,5 4,2 odl. 7,8 3,4 p.d. 7 3,7 p.d. 4,5 4,5 odl. +-MOTORIKA 4,1 odl. 2,4 dob. 2,3 dob. 1,7 zadov. 3,2 p.d. +-S20 s 3,16 2,4 dob. 3,37 0,9 nezadov. 3,33 1,1 zadov. 3,16 2,4 dob. 3 5,0 odl. +-VSS +-TSP +-CMJ +-H3015 cm pon. 8,91 7,45 43,85 19 4,0 3,9 4,6 5,0 p.d. p.d. odl. odl. 9,5 7,78 36,56 17 2,0 3,2 2,2 3,0 dob. p.d. dob. p.d. 9,07 8,13 35,56 17,5 3,1 2,5 1,9 3,5 p.d. dob. zadov. p.d. 9,66 9,48 37,09 16,5 1,6 -0,2 2,4 2,5 zadov. nezadov. dob. dob. 9,08 8,03 38,73 16,5 3,1 2,7 2,9 2,5 p.d. dob. dob. dob. Slika 7. Primer rezultatov reduciranega modela ekspertnega sistema oziroma ocen potencialne uspešnosti za centre. niti vrednosti 0.5 (tabela 2). Drugace pove­dano, verjetnost, da bo igralec, ki je trenu­tno uspešen, uspešen tudi v clanki katego­riji je po mnenju ekspertov (trenerjev) manj kot polovicna. Na osnovi teh rezultatov lahko sodimo, da je v starostni kategoriji U16 še težko napovedati uspešnost igranja v absolutni konkurenci (clanski kategoriji) oziroma so pri tej starosti tovrstne napove­di še precej tvegane. Bolj podrobne relacije med ocenami po­tencialne uspešnosti (rezultati modela ek­spertnega sistema) ter ocenami aktualne in prognosticne uspešnosti prikazujeta sliki 7 in 8. Ce sodimo na osnovi izracunanih vrednosti korelacijskih koeficientov (tabela 2) in relacij prikazanih na slikah 7 in 8 lahko za validira­ni model ekspertnega sistema ugotovimo nizko stopnjo trenutne in še nižjo stopnjo prognosticne veljavnosti. Na osnovi ugoto­vljene stopnje povezanosti je tudi ocitno, da s pomocjo uporabljenega modela le težko pravilno napovemo aktualno in še težje prognosticno uspešnost košarkarjev. Ne glede na to, da so v modelu zajete ne­katere sposobnosti, ki po mnenju strokov­njakov pomembno vplivajo na uspešnost igranja košarke pa lahko recemo, da model v tej obliki nima pomembne prakticne vre­dnosti. Ocitno zmanjšanje testene baterije oziroma števila spremenljivk modela eks­pertnega sistema predstavlja slab kompro-mis v škodo njegove prakticne vrednosti. Nizka stopnja skladnosti vsekakor terja raz­mislek o spremembi odnosov med spre­menljivkami ter drugacnem oblikovanju uteži in normalizatorjev. Predvsem pa bo ocitno potrebno model razširiti z nekateri-mi spremenljivkami, ki merijo sposobnosti in znacilnosti, ki v pricujocem modelu niso zajete. V bodoce nameravamo znotraj istega eks­pertnega sistema oblikovati razlicna odlo-citvena pravila za napovedovanje aktualne uspešnosti in prognosticne uspešnosti ter poskušati ugotoviti kateri model je najbolj povezan z ocenami aktualne uspešnosti in kateri z ocenami prognosticne uspešnosti. Na ta nacin želimo oblikovati locena in cim bolj optimalna modela za ugotavljanje ak­tualne in prognosticne uspešnosti. Poleg tega menimo, da bi bilo potrebno v prihodnosti sistem ekspertnega spremlja­nja nadgraditi in potencialno uspešnost (potencial) košarkarjev spremljati tudi z vidika košarkarskih spretnosti, s poudar­kom na tehniki vodenja in meta na koš. Sodobne tehnologije namrec omogocajo, da izmerimo na objektivno ovrednotimo tudi nekatere pomembne kinematicne pa-rametre pri vodenju žoge in metu na koš. Na osnovi tega želimo izdelati enoten ek­spertni model v prostoru morfoloških, mo­toricnih, psiholoških in tehnicnih razsežno­sti košarke in znotraj njega loceno postaviti odlocitvena pravila (uteži in normalizatorje) za model aktualne in prognosticne uspe­šnosti. .Literatura 1. Baechle, T.R. in Earle, R.W. (2008). Essentials of Strength Training and Conditioning / Natio­nal Strength and Conditioning Association. Champaign, IL: Human Kinetics. 2. Dežman, B. in Erculj, F. (2005). Kondicijska pri­prava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 3. Erculj, F., Bracic, M. (2007). Differences in the level of development of basic motor abili­ ties between young foreign and Slovenian female basketball players. Kalokagathia, 47 (3-4), 77-89. 4. Erculj, F. (1998). Morfološko-motoricni po­tencial in igralna ucinkovitost mladih košar­karskih reprezentanc Slovenije (doktorska disertacija). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 5. Erculj, F., in Vicic, A. (2001). Differences in mo­tivational dimensions of young basketball players in different playing positions. Acta Kinesiologiae Universitatis Tartuensis. 6 (Su­pplement)).108-111. 6. Erculj, F., Jakovljevic, S., Bracic, M., in Štrum­belj, B. (2012). Prirejeni intervalni vzdržljivo­stni test »30-15IFT« in njegova uporaba v košarki. Šport, 60 (1-2): 34-42. 7. Jakovljevic, S., Karalejic, M., Pajic, Z., Gardaše­vic, B. in Mandic, R. (2011). The influence of anthropometric characteristics on the agility abilities of 14 year-old elite male basketball players. Facta Universitatis Series: Physical Education and Sport, 9 (2): 141-149. 8. Jakovljevic, S., Karalejic, M., Pajic, Z., Macura, M. in Erculj, F. (2012). Speed and agility of 12- and 14-year-old elite male basketball players. Journal of Strength and Conditioning Rese­arch, 26 (9): 2453-2459. 9. Košarkarska zveza Slovenije, Projekt Regij­sko selekcioniranje. Pridobljeno 2.11.2018, iz http://www.kzs.si/clanek/Projekti/Regijsko--selekcioniranje/cid/93 10. Štrumbelj, E., Erculj, F. (2012). Povezanost morfološko-motoricnih razsežnosti z oceno trenutne in potencialne uspešnosti pri mla­dih slovenskih košarkaricah in košarkarjih. Šport, 60 (3/4), 97-102. 11. Štrumbelj, E., Erculj, F. (2014). Analysis of experts` quantitative assessment of ado­lescent basketball players and the role of anthropometric and physiological attribu­tes. Journal of Human Kinetics, 42, 267-276. 12. TANITA, How BIA works. Pridobljeno 2.11.2018, iz https://www.tanita.com/en/ howbiaworks/ prof. dr. Frane Erculj, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport frane.erculj@fsp.uni-lj.si Tanja Kajtna1, Lena Gabršcek2 Vkljucevanje invalidov v šport s psihološke perspektive Izvlecek Namen naše raziskave je bil na slovenskih tleh preveriti, v kolikšni meri se razlikuje blagostanje in zadovoljstvo z življenjem med invalidi, ki se ukvarjajo s športom (ne nujno na vrhunski ravni), in tistimi, ki se s športom ne ukvarjajo. Za cilja smo si zastavili primerjati custvena stanja, psihicno blagostanje in zadovoljstvo z življenjem pri špor­tno aktivnih invalidih in športno neaktivnih invalidih ter primerjati custvena stanja, psihicno blagostanje in zadovoljstvo z življenjem pri tekmovalno športno aktivnih invalidih in rekreativno aktivnih invalidih. V skladu s tema ciljema pa smo si zastavili tudi dve hipotezi. Pridobili smo podatke 289 udeležencev invalidov, od katerih je 109 tekmovalno aktivnih (55 na mednarodni ravni in 54 na državni ravni) ter 180 invalidov, ki so rekreativno aktivni ali pa športno sploh niso aktivni (100 redno, 58 obcasno ak­tivnih, 22 pa športno popolnoma neaktivnih). Po spolu je bilo udeleženih 166 moških in 123 žensk, 97 jih je imelo prirojeno poškodbo oziroma okvaro, 189 pa pridobljeno tekom življenja. Uporabili smo Lestvico zadovoljstva z življenjem, Brunelovo lestvico pocutij, Vprašalnik anksioznosti in Lestvico psihološkega blagostanja. Skupna slika opazovanih psiholoških lastnosti kaže na to, da je pri športno neaktivnih invalidih najvec doživljanja negativnih custev, da je pri njih najnižja kolicina psihološkega bla­gostanja in najnižje zadovoljstvo z življenjem. Nasprotno je najvišje zadovoljstvo z življenjem, najmanj doživljanja negativnih custev pri tekmovalno aktivnih športnikih invalidih, prav tako je pri njih najvišje psihološko blagostanje, vmes med njimi pa so rekreativno aktivni invalidi. Kljucne besede: šport invalidov, psihicno blagostanje, zadovoljstvo z življenjem, custvena stanja, anksioznost. Parasport from a psychological perspective Abstract The purpose of this research is to see if there are any differences in emotional states, psychological wellbeing and satisfaction with life among disabled people, who engage in parasports (not necessarily on a top level) and disabled people, who don’t do any sports. We also compared emotional states, psychological wellbeing and satisfaction with life between disabled people, who compete in parasports and disabled people, who engage in recreational sport. We set two hypothesis in accordance with those two purposes and obtained results from 289 disabled people, 109 of them engage in competitive parasports, 100 disabled peo­ple, who regularly engage in recreational sports, 58 who occasionally engage in recreational sports and 22 disabled people, who don’t do any sports whatsoever. 166 participants were male and 123 were female, 97 were born with disability and 189 attained their disability in the course of their lives. We used the Satisfaction with life scale, Brunel mood scale, State – trait anxiety inventory and Psychological wellbeing scale. Results show that disabled people, who don’t engage in sports, demonstrate the highest level of negative emotional states, that their psychological wellbeing is the lowest among our participants and that they are the least satisfied with their lives. On the other side, para-athletes (competitively active disabled people) are the most satisfied with their lives, experience the least negative emotions and experience the highest level of psychological wellbeing, while recreationally active disabled people place in between those groups of participants. Key words: parasports, psychological wellbeing, satisfaction with life, emotional states, anxiety. 1Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana 2Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana .Uvod Zdravje je kompleksen pojem, ki ga sesta­vljajo tri kljucne komponente, med kateri-mi je vzpostavljena kompleksna interakcija – te komponente so biološke, psihološke in socialne. Svetovna zdravstvena organiza­cija (WHO, 2002, v Wilhite in Shank, 2009) v svojem porocilu navaja, da sta za zago­tavljanje zdravja skozi življenje najbolj po­membni ustrezna športna aktivnost in pri­merna prehrana. Kljub temu pa vse razvite države porocajo o nezadostni aktivnosti prebivalstva, pri cemer so invalidi še bolj iz­postavljeni, saj je doseganje in vzdrževanje športnega udejstvovanja pri tej skupini lju­di še zahtevnejše (Wilhite in Shank, 2009). Na svetu je vec kot bilijon ljudi z razlicnimi vrstami invalidnosti in ceprav imamo števil­ne dokaze, da ima stalna športna aktivnost pozitivne ucinke na zdravje in funkcional­nost tako nasploh, kot pri invalidih, je verje­tnost za ukvarjanje s športom pri invalidih precej manjša kot pri ostali populaciji. Po porocanju Healthy People 2010 (Rimmer, Riley, Wang, Rauworth in Jurkowski, 2004) se kar 56 % invalidov ne vkljucuje v prosto-casne športne aktivnosti, medtem ko je ta odstotek pri »zdravi« populaciji precej nižji – 36 %. Vkljucevati se v športne aktivnosti in na ta nacin skrbeti za zdrav slog življe­nja je lahko pri invalidih velik problem, saj vecina športnih aktivnosti zahteva moc, vzdržljivost, ravnotežje ali koordinacijo, kar je pri invalidih nemalokrat oškodovano ali omejeno (Rimmer in Marques, 2012). Pri športnem udejstvovanju pa invalide ovira­jo še številne druge ovire, kot so težave s transportom in dostopnostjo, neprilagoje-no okolje (klancine, kopalnice, tuši ipd.), višji stroški in manjša dostopnost opreme, pri­lagojene invalidom, poleg tega pa je velik problem tudi neustrezna usposobljenost športnih trenerjev in ostalih strokovnjakov, ki niso dovolj informirani o tej tematiki. Ovi­ro pa predstavljajo tudi osebni dejavniki, ki zajemajo custvene in psihicne prepreke (Rimmer idr., 2004). Šport invalidov je v svetu prisoten že od leta 1888, ko so v Berlinu zaceli s prvimi programi, prilagojenimi gluhim posame­znikom (Wilson in Clayton, 2010). Eden glavnih mejnikov pa je cas po drugi sve­tovni vojni, ko je število invalidov skokovito naraslo. Sprva so invalide v šport usmerjali vecinoma v sklopu rehabilitacije, postopo-ma pa se je šport invalidov uveljavil tudi na tekmovalnem nivoju (Wilhite in Shank, 2009). Šport, tako rekreacijski kot tekmovalni, je zelo pomemben že v zgodnjih letih življe­nja, saj ima pozitiven vpliv na rast in razvoj. Otroci s pomocjo športa razvijejo razlicne vešcine, pridobijo znanja in se naucijo so-delovanja z drugimi. Zelo pomembno je, da že pri otrocih vzbudimo željo po špor­tnem udejstvovanju, saj s tem zmanjšamo verjetnost bolezni tako na fizicnem kot psi-hicnem podrocju tudi kasneje, v odraslosti. Še posebej rizicna skupina so na tem me-stu invalidi, ki so v še vecji meri podvrženi razlicnim obolenjem (pogostejša debelost, kardiovaskularne bolezni, mišicno-skeletne omejitve itd.) (Wilson in Clayton, 2010). Na biološki oziroma fizicni ravni šport pozitiv-no vpliva na regulacijo sladkorja v krvi in tako zmanjša verjetnost sladkorne bolezni, hkrati pa krepi imunski sistem. Pri starejših posameznikih šport vpliva na daljše obdo­bje samostojnosti pri vsakodnevnih opra­vilih. Športniki invalidi porocajo o manjšem številu poškodb, ki so posledica padcev, ak­tivnost zmanjša bolecino, povezano z artri­tisom, zmanjša pa tudi kognitivni upad, po­vezan s staranjem (Wilson in Clayton, 2010). Prilagojena vadba tako invalidom omogo-ca, da lahko izboljšajo pljucno kapaciteto, kardiovaskularno vzdržljivost in okrepitev mišic celo pri posameznikih s cerebralno paralizo. V eni izmed raziskav (Verschuren idr., v Wilson in Clayton, 2010) so dokazali, da je športna aktivnost dvakrat tedensko pri otrocih s cerebralno paralizo izboljšala njihovo mišicno neravnovesje, povecala moc iz 20 na 70 %, izboljšala hitrost hoje in imela na splošno dolgorocne pozitivne ucinke na njihovo zdravstveno stanje. Šport pa ima velik vpliv tudi na psihološko in socialno komponento zdravja. Invalidom tako pomaga pri vkljucevanju v skupnost in povezovanju z drugimi, kar vpliva na vecje sprejemanje samega sebe in svoje invali­dnosti ter posledicno višjo samopodobo (Anderson in Heyne, 2010), pomaga pa lah­ko tudi pri ucenju obrambnih mehanizmov ter tako deluje preventivno pred psihicnim boleznimi (npr. zmanjša simptome depre­sije, anksioznosti ipd.) (Wilhite in Shank, 2009). Šport je pomemben mehanizem za gradnjo koristnih medosebnih odno­sov, hkrati pa posameznikom nudi zabavo, sprostitev, zadovoljstvo, užitek in druženje (Wilhite in Shank, 2009). Med pozitivne ucinke športa invalidov, ki ima terapevtske, rekreacijske in tekmovalne karakteristike (Yazicioglu, Yavuz, Goktepe in Kenan Tan, 2012), umešcamo vecjo funkcionalnost, kompetentnost in samostojnost posame­znikov, okrepitev zdravja, vzpostavljanje odnosov, vecji optimizem in dojemanje ži­vljenja ter aktivnosti kot bolj smiselne (Wil­hite in Shank, 2009), poleg tega pa pomaga posameznikom, da se v vecji meri osredo­tocajo na svoje mocne plati in ne toliko na svojo invalidnost (Yazicioglu idr., 2012). Vsi ti ucinki lahko delujejo kot varovalni dejavniki, ki pripomorejo k boljšemu po-cutju in zdravju invalidov, kljub številnim oviram, s katerimi se sicer soocajo v vsak­danjem življenju (Wilhite in Shank, 2009). Raziskave so pokazale, da ima šport inva­lidov pozitiven vpliv na splošno zdravje in pocutje, na kvaliteto življenja nasploh ter kvaliteto družinskega in socialnega življe­nja (Yazicioglu idr., 2012). Zelo pomembni so tudi kontekstualni faktorji, ki se razliku­jejo od posameznika do posameznika, še posebej pa ima kljucen pomen podpora s strani okolja (npr. družina, zdravstveno osebje, širša okolica ...), ki pozitivno vpliva na posameznikovo udejstvovanje v športni aktivnosti. Šport invalidov pripomore tudi k ozavešcanju okolice o tej problematiki in manjšanju predsodkov, strpnosti s stra­ni širše okolice in sprejemanju invalidov v skupnost. Invalidi so s pomocjo športa v stiku z drugimi invalidi, ki imajo podobne probleme in lahko tako med seboj delijo izkušnje in nasvete (Wilhite in Shank, 2009). Glede na zgornje ugotovitve lahko skle­pamo, da ima šport velik vpliv na psihicno blagostanje, ki ga razdelimo na subjektiv-no in psihološko blagostanje. Subjektivno blagostanje opredeljujeta kognitivni vidik – zadovoljstvo z življenjem in emocionalni vidik – pozitivna in negativna emocional­nost (Diener, Suh in Oishi, 2003, v Kobal Grum in Musek, 2009). Na drugi strani Ryff (1989) kot glavne znacilnosti psihološkega blagostanja našteva sprejemanje samega sebe, pozitivne odnose z drugimi, avtono­mnost, obvladovanje okolja, smisel življe­nja in osebnostno rast. Pretekle raziskave so primerjale vrhunske športnike invalide in tiste posameznike invalide, ki niso špor­tno aktivni. Ugotovili so, da so prvi dosegali pomembno višje rezultate na fizicni, psiho­loški in socialni komponenti kvalitete življe­nja, pomembno višje pa je bilo tudi njihovo zadovoljstvo z življenjem (Yazicioglu idr., 2012). Namen naše raziskave je na sloven-skih tleh preveriti, v kolikšni meri se razliku­je blagostanje in zadovoljstvo z življenjem med invalidi, ki se ukvarjajo s športom (ne nujno na vrhunski ravni), in tistimi, ki se s športom ne ukvarjajo, pri cemer predpo­stavljamo, da bo psihicno blagostanje višje pri prvi skupini, torej pri posameznikih, ki Tabela 1 – Brunelova lestvica pocutij (Terry in Lane, so športno aktivni. Športi, s katerimi se ukvarjajo športno aktivni 2000) Cilji raziskave: 1. Primerjati custvena stanja, psihicno bla­gostanje in zadovoljstvo z življenjem pri športno aktivnih invalidih in športno neaktivnih invalidih. 2. Primerjati custvena stanja, psihicno bla­gostanje in zadovoljstvo z življenjem pri tekmovalno športno aktivnih invalidih in rekreativno aktivnih invalidih. V skladu z zastavljenima ciljema smo si za­stavili naslednji hipotezi: H1: Pri športno aktivnih invalidih se po­javlja vec pozitivnih custvenih stanj, vec psihicnega blagostanja in vec zadovoljstva z življenjem kot pri športno neaktivnih in-validih. H2: Pri tekmovalno športno aktivnih inva­lidih se pojavlja vec pozitivnih custvenih stanj, vec psihicnega blagostanja in vec za­dovoljstva z življenjem kot pri rekreativno aktivnih invalidih. • Metoda Udeleženci Pridobili smo podatke 289 udeležencev invalidov, od katerih je 109 tekmovalno aktivnih (55 na mednarodni ravni in 54 na državni ravni) ter 180 invalidov, ki so rekre­ativno aktivni ali pa športno sploh niso ak­tivni (100 redno, 58 obcasno aktivnih, 22 pa športno popolnoma neaktivnih). Njihova povprecna starost je 42, 50 let s standar­dnim odklonom 15,43. 36 udeležencev je imelo osnovnošolsko izobrazbo, 174 srednješolsko, 71 univerzi­tetno, 6 jih je imelo zakljucen magisterij ali doktorat, 2 pa nista navedla izobrazbenih podatkov. Po spolu je bilo udeleženih 166 moških in 123 žensk, 97 jih je imelo prirojeno poškod­bo oziroma okvaro, 189 pridobljeno tekom življenja, dva udeleženca pa tega podatka nista navedla. V Tabeli 1 so prikazani športi, s katerimi so se ukvarjali tekmovalno aktiv­ni invalidi. Pripomocki – Lestvica zadovoljstva z življenjem –SWLS (Satisfaction with life scale) (Diener, Em-mons, Larsen in Griffin, 1985) – lestvica vsebuje 5 vprašanj o zadovoljstvu z ži­vljenjem, na katera posameznik odgo­ invalidi Brunelova lestvica pocutij je pripomocek Šport število za merjenje custvenega stanja. Lestvica alpsko smucanje namizni tenis plavanje showdown ples na vozickih strelstvo šah ribolov tenis atletika kegljanje boccia curling goalball hokej na elektricnih vozickih kolesarstvo košarka odbojka sede ni podatka Invalidnost V Tabeli 2 so prikazani tipi invalidnosti ude­ležencev raziskave. Tabela 2 Tipi invalidnosti gluhost ali naglušnost slepota ali slabovidnost distrofija tetraplegija, paraplegija cerebralna paraliza motnja v duševnem razvoju amputacija nezgodna poškodba glave paralitik revmatiki drugo vori s 7-stopenjsko lestvico, pri kateri 1 pomeni popolno nestrinjanje, 7 pa po­polno strinjanje s postavko. Pavot in Di-ener (1993) sta naredila pregled razlicnih študij, ki so uporabljale ta vprašalnik, in v tem pregledu porocata a koeficiente od 0,79 do 0,89. 4 vsebuje 24 opisov custvenih stanj, ki so 8 razvršcena v 6 osnovnih podkategorij: 6 NAPETOST zajema custvena stanja: pani­1 cen, anksiozen, zaskrbljen, živcen; 4 JEZA zajema custvena stanja: nadležen, za­7 grenjen, jezen, zlovoljen; 4 UTRUJENOST zajema custvena stanja: iz­2 mucen, izcrpan, zaspan, utrujen; 6 ŽIVAHNOST zajema custvena stanja: živa­6 hen, poln energije, aktiven, buden; 10 DEPRESIVNOST zajema custvena stanja: 4 depresiven, malodušen, nesrecen, obupan; 2 ZMEDENOST zajema custvena stanja: zme­ 1 den, zbegan, neopredeljen, negotov. 4 – Vprašalnik anksioznosti – STAI (State 3 trait anxiety inventory) (Spielberg, 1970, 16 v Lamovec, 1988) je namenjen ugotavlja­11 nju stanja predtekmovalne anksioznosti. STAI X1 meri stanje anksioznosti – trenu­ 10 tno emocionalno stanje posameznika, za katerega so znacilni strah, zaskrblje­nost in napetost. STAI X2 meri potezo anksioznosti – anksioznost kot osebno­stno potezo, torej splošno predispozicijo posameznika, da zaznava dolocene situ-acije kot ogrožajoce in se nanje odziva z število razlicno stopnjo stanja anksioznosti. Ko­ 26 eficient zanesljivosti po retestni metodi znaša 0,54 za anksioznost kot stanje in 18 0,86 za anksioznost kot potezo. 11 – Lestvico psihološkega blagostanja 68 PWBS (Ryff, 1989). Lestvica vsebuje 84 21 postavk, na katera udeleženci odgovar­ 1 jajo na 5 stopenjski lestvici. Vprašalnik 31 meri 6 dimenzij, in sicer avtonomnost, obvladovanje okolja, osebnostno rast, 7 smisel življenja, sprejemanje sebe in 10 medosebne odnose. Posamezne pod­8 lestvice so po podatkih avtorjev visoko zanesljive. 87 Postopek V stik s tekmovalno športni aktivnimi smo stopili preko kontaktov Zveze za šport inva­lidov Slovenije, v stik z rekreativno športno aktivnimi invalidi pa preko razlicnih dru­štev invalidov. Udeležence smo obvestili o namenu raziskave in zaprosili za njihovo sodelovanje, pridobljene podatke smo ob-delali s statisticnim paketom IBM SPSS 21.0. Tabela 3 .Rezultati in razprava Primerjava psiholoških dejavnikov glede na nivo ukvarjanja s športom V Tabeli 3 vidimo, da se statisticno znacilne razlike v psiholoških dejavnikih glede na in-tenziteto vkljucevanja v športno aktivnost kažejo na mnogih podrocjih. Tako se nepo­sredno z intenzivnostjo vkljucenosti veca kolicina zadovoljstva z življenjem – športno neaktivni so najmanj zadovoljni s svojim življenjem, sledijo jim obcasno rekreativni invalidi, potem redno rekreativno aktivni, najbolj zadovoljni pa so s svojim življenjem tekmovalno aktivni invalidi, še posebej ti-sti, ki tekmujejo na najvišjem nivoju. Naše ugotovitve se tako ujemajo z ugotovitvami drugih avtorjev, ki menijo, da lahko športna aktivnost povzroci boljše sprejemanje sebe in lastnega okolja (Anderson in Heyne, 2010; Wilhite in Shank, 2009; Yazicioglu idr. 2012) – kot kažejo naši podatki, to velja tudi za športno aktivnost pri invalidih. Razlike se pojavljajo tudi na custvenem podrocju, športno neaktivni ter obcasno rekreativno aktivni so najbolj napeti in naj­bolj jezni, bolj redno vkljuceni v šport pa so bolj sprošceni in manjkrat doživljajo jezo. Zanimivo je, da se najmanj tako jeze kot na­petosti pojavlja ravno pri redno rekreativno M SD F p (F) mednarodna raven 25,28 5,38 4,69 0,00 državna raven 25,26 4,78 zadovoljstvo z življenjem rekreativno redno 23,78 6,89 rekreativno obcasno 21,71 6,51 ne 20,45 7,18 mednarodna raven 5,51 2,35 4,79 0,00 državna raven 4,90 2,53 napetost rekreativno redno 4,87 3,41 rekreativno obcasno 6,40 3,25 ne 7,80 3,45 mednarodna raven 5,11 2,36 6,14 0,00 državna raven 5,18 2,91 jeza rekreativno redno 4,48 3,23 rekreativno obcasno 6,26 3,47 ne 8,20 3,90 mednarodna raven 7,55 3,90 5,62 0,00 državna raven 7,66 4,12 utrujenost rekreativno redno 6,89 3,64 rekreativno obcasno 8,25 3,73 ne 11,87 4,63 mednarodna raven 4,74 2,62 5,56 0,00 državna raven 4,90 3,43 depresivnost rekreativno redno 4,29 3,44 rekreativno obcasno 6,08 3,62 ne 8,13 4,42 aktivnih invalidih, medtem ko tekmovalni mednarodna raven 13,70 3,71 3,82 0,00 šport nekoliko bolj spodbujata napetost državna raven 12,52 3,44 in jezo, kar je lahko razumeti zaradi inten­ živahnost rekreativno redno 11,40 4,10 zivnosti dogajanja, ki jo povzrocajo tekmo­ rekreativno obcasno 11,47 3,90 vanja. Podoben vzorec zaznamo tudi pri ne 11,07 3,51 utrujenosti in depresivnosti – obojega je mednarodna raven 5,89 2,76 3,76 0,01 precej vec pri redko aktivnih in neaktivnih državna raven 5,22 3,13 invalidih, manj pa pri športno bolj aktivnih. zmedenost rekreativno redno 5,18 3,32 Najvec živahnosti zaznamo pri tekmovalno rekreativno obcasno 6,57 3,99 aktivnih invalidih, še posebej pri tistih, ki ne 8,13 2,80 tekmujejo na mednarodnem nivoju, le ne­mednarodna raven 63,48 10,02 2,63 0,04 kaj malega bolj od neaktivnih pa se živah­državna raven 62,02 9,17 nost pojavlja pri rekreativno aktivnih invali­ obvladovanje okolja rekreativno redno 59,12 9,38 dih, predvsem pa se pri športno neaktivnih rekreativno obcasno 59,35 9,09 pogosto pojavlja zmedenost. ne 55,92 12,50 Pregled custvenih stanj nam pokaže, da se vec negativnih custev pojavlja pri športno neaktivnih invalidih, tekmovalno aktivni in-validi doživljajo vec pozitivnih custev, med-tem ko tekmovalna športna aktivnost cu-stveno doživljanje invalidov dodatno zacini še z nekoliko vec intenzivnosti, ki se kaže na primer v pogostejšem doživljanju jeze. Bolj­ši emocionalni vidiki so nekaj, kar so avtorji že izpostavljali kot pomemben dejavnik za kvaliteto življenja (Diener, Suh in Ois-hi, 2003, v Kobal Grum in Musek, 2009) in menimo lahko, da je ukvarjanje s športom v resnici varovalni dejavnik za sicer dokaj ranljivo populacijo (Wilhite in Shank, 2009; Wilson in Clayton, 2010). mednarodna raven 67,32 8,43 3,29 0,01 državna raven 62,73 11,78 osebnostna rast rekreativno redno 63,44 11,28 rekreativno obcasno 61,13 9,92 ne 56,31 14,42 Na podrocju psihološkega blagostanja se pojavljata dve statisticno znacilni razliki glede na intenzivnost ukvarjanja s špor-tom. Tekmovalno aktivni invalidi najbolj obvladujejo svoje okolje, še posebej tisti, ki tekmujejo na mednarodnem nivoju. To pomeni, da se najbolj znajdejo v novih si­tuacijah, da imajo nad dogajanjem okoli njih najmocnejši obcutek nadzora, da jih spremembe najbolj zmedejo in da so prila­godljivi. Verjetno je del razloga tudi veliko število izkušenj, ki jih doživljajo pri svojem tekmovalnem udejstvovanju. Tudi tekmo­valno aktivni na državnem nivoju dobro obvladujejo svoje okolje. Nekoliko manjši obcutek nadzora imajo tisti, ki so rekreativ-no aktivni, rekreativna dejavnost se tipicno dogaja v dokaj repetitivnem okolju, kjer je le malo sprememb, kar pomeni sicer, da bodo svoje lokalno okolje obvladali dobro, na širšem nivoju pa bo ta obcutek pri njih slabši. Najnižji obcutek obvladovanja okolja pa imajo športno neaktivni invalidi – za in-valide je slab obcutek obvladovanja okolja lahko dejavnik, ki bo zniževal psihološko blagostanje, saj se tudi objektivno pogosto srecujejo s številnimi ovirami. Glede na to, da se po podatkih raziskav kar 56 % inva­lidov ne vkljucuje v prostocasne športne aktivnosti (Rimmer idr., 2004), menimo, da bi že sama vkljucenost v šport zvišala ko-licino obcutka obvladovanja okolja, saj bi se dejansko naucili obvladovati neko novo okolje. Druga pomembna razlika pri teh skupi­nah pa se je pokazala pri osebnostni rasti. Najvec obcutka, da se osebnostno razvi­jajo, napredujejo in se izboljšujejo, imajo športniki invalidi, ki tekmujejo na medna­rodnem nivoju. Lahko bi rekli, da jim tek­movalne izkušnje dvigujejo samozavest, ta njihov napredek na osebnostnem nivoju pa je omogocen tudi skozi intenzivno ukvarjanje s športom, podobno sta ugota­vljala tudi Anderson in Heyne (2010) – šport skozi višanje samozavesti vpliva tudi na boljše sprejemanje sebe in svoje invalidno­sti. Nekoliko nižji obcutek osebnostne rasti imajo športno aktivni invalidi, ki tekmujejo na državnem nivoju, rekreativno aktivni in-validi, pri neaktivnih invalidih pa je obcutek osebnostne rasti krepko najnižji. Skupna slika opazovanih psiholoških la-stnosti kaže na to, da je pri športno neak­tivnih invalidih najvec doživljanja negativ­nih custev, da je pri njih najnižja kolicina psihološkega blagostanja in najnižje zado­voljstvo z življenjem. Nasprotno je najvišje zadovoljstvo z življenjem, najmanj doživlja­nja negativnih custev pri tekmovalno aktiv­nih športnikih invalidih, prav tako je pri njih najvišje psihološko blagostanje, vmes med njimi pa so rekreativno aktivni invalidi. • Sklep V raziskavi smo si zastavili dva cilja, želeli smo primerjati custvena stanja pri špor­tno aktivnih invalidih in športno neaktiv­nih invalidih ter preveriti tudi razlike med tekmovalno športno aktivnih invalidih in rekreativno aktivnih invalidih na tem po­drocju. Na istih skupinah nas je zanimalo tudi psihicno blagostanje in zadovoljstvo z življenjem. V skladu z zastavljenima ciljema smo si zastavili dve hipotezi in na tem me-stu ugotavljamo, da lahko sprejmemo obe hipotezi in ugotovimo, da se pri športno aktivnih invalidih pojavlja vec pozitivnih custvenih stanj kot pri športno neaktivnih invalidih – pri njih se pojavlja vec živahnosti ter tudi manj negativnih custev, kot so jeza, depresivnost, zmedenost in napetost. Pri tekmovalno športno aktivnih invalidih se pojavlja tudi vec pozitivnih custvenih stanj kot pri rekreativno aktivnih invalidih – v tej skupini je vec živahnosti, prav tako pa je pri športno aktivnih invalidih prisotno višje psihicno blagostanje kot pri športno neak­tivnih invalidih, in sicer imajo slednji manjši obcutek obvladovanja svojega okolja in osebnostne rasti. Prav tako lahko ugotovi-mo, da imajo tekmovalno športno aktivni invalidi višje psihicno blagostanje kot rekre­ativno aktivni invalidi in sicer imajo višji ob­cutek obvladovanja okolja in osebnostne rasti ter da so bolj zadovoljni z življenjem kot rekreativno aktivni invalidi. Naši rezultati torej kažejo, da ima ukvarjanje s športom pri invalidih številne pozitivne psihološke ucinke, tekmovalna športna ak­tivnost celo bolj kot rekreativna in menimo, da bi nadaljnje aktivnosti za zviševanje psi-hološkega blagostanja pri športnikih mora­le nujno vkljucevati intervencije, povezane s športom. Obenem pa so pricujoci rezulta-ti tudi dobra potrditev aktivnosti Zveze za šport invalidov – Paraolimpijskega komiteja Slovenije, da skozi spodbujanje športne ak­tivnosti invalidov spodbujajo tudi njihovo psihološko in splošno dobrobit. .Literatura 1. Anderson, L. S. in Heyne L. A.(2010). Physical activity for children and adults with disabi­lities: An issue of »amplified« importance. Disability and Health Journal, 3, 71–73. 2. Diener, E., Emmons, R. A., Larsen, R. J. in Grif­fin, S. (1985). The satisfaction with life scale. Journal of Personality Assessment, 49, 71–75. 3. Kajtna, T. (2006). Psihološki profil vodilnih slovenskih športnih delavcev – doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska Fakulteta, Oddelek za psihologijo. 4. Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo – razširjena izdaja. Ljubljana: samoza­ložba. 5. Kobal Grum, D. in Musek, J. (2009). Perspektive motivacije. Ljubljana: Znanstvena založba Fi­lozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 6. Kordiš, A. (2002). Emocionalna inteligentnost kot dejavnik socialne sprejetosti dijakov – di­plomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. 7. Krevh, A. (2003). Emocionalna inteligentnost kot dejavnik socialne sprejetosti dijakov – di­ plomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 8. Lamovec, T. (1988).Prirocnik za psihologijo motivacije in emocij. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze Edvarda Kardelja, oddelek za psihologijo. 9. Marjanovic Umek, L. in Zupancic, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstveno­raziskovalni inštitut Filozofske fakultete. 10. Rimmer, J. H. and Marques A. C. (21. 7. 2012). Physical activity for people with disabilities. Sneto z naslova: http://dx.doi.org/10.1016/ S0140-6736(12)61028-9 11. Rimmer, J. H., Riley, B., Wang, E., Rauworth, A. in Jurkowski, J. (2004). Physical Activity Par­ticipation Among Persons with Disabilities, Barriers and Facilitators. American Journal of Preventive Medicine, 26(5), 419–425. 12. Ryff, C. D. (1989). Happiness is everything, or is it? Explorations on the meaning of psycho­logical well-being. Journal of Personality and Social Psychology, 57, 1069–1081. 13. Terry, P.C. in Lane, A.M. (2000). Normative values for the Profile of Mood States for use with athletic samples. Journal of Applied Sport Psychology, 112, 93–109. 14. Tušak, M. in Tušak, M. (2001). Psihologija špor­ta. Ljubljana. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 15. Wilhite B. in Shank, J. (2009). In praise of sport: Promoting sport participation as a mechanism of health among persons with disability. Disability and Health Journal, 5, 116–127. 16. Wilson, P. E. in Clayton, G. H. (2010). Sports and Disability. American Academy of Physical Medicine and Rehabilitation, 1, S46–S54. doi: 10.1016/j.pmrj.2010.02.002 17. Yazicioglu, K., Yavuz F., Goktepe A. S. in Ke­nan Tan A. (2012). Influence of adapted sports on quality of life and life satisfaction in sport partivcipants and non-sport partici­pants with physical disabilities. Disability and Health Journal, 5, 249–253. 18. Yousefi, F. (2004). Levels of emotional awa­reness scale among Iranian gifted and non-gifted high school students. Psychological Reports, 95 (2), 504–506. izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport tanja.kajtna@fsp.uni-lj.si Saša Marija Ratnik Psihološki profil športnih strelcev z zracno puško in zracno pištolo v Sloveniji Izvlecek Streljanje, ki je eden izmed športov poletnih olimpijskih iger vse od modernega zacetka, ima tudi v Sloveniji dolgoletno tradicijo. V sodobnejših casih nosi zgolj športno funkcijo. Namen naloge je bil preuciti psihološke znacilnosti na populaciji strelcev z zracno pu­ško in zracno pištolo v Sloveniji. Raziskovanje je zajemalo merjenje agresivnosti, osebnostnih lastnosti, inteligentnosti, pozornosti ter anksioznosti kot predtekmovalnega stanja in kot osebnostne la-stnosti. Vkljucenih je bilo 50 strelcev iz Slovenije, ki so bili v namene raziskave razdeljeni po spolu, starostnih skupinah in po kakovosti, tj. med vrhunske, aktivne in rekreativne športnike. Rezultati kaže­jo, da v omenjenih psiholoških znacilnostih obstajajo razlike glede na spol, starost in glede na kakovost. Moški strelci naj bi bili bolj telesno agresivni, ženske pa bolj razdražljive. Med njimi obstajajo tudi razlike v sposobnosti pozornosti – izkazalo se je, da ta sposob­nost pri strelcih narašca do okrog 30. leta, nato pa pricne upadati. Dolocene razlike obstajajo tudi med športniki glede na kakovost. Vrhunski strelci so se izkazali kot najmanj agresivni. Predpostavlje-no je bilo, da obstajajo razlicni psihološki profili glede na kakovo­stne skupine. Diskriminantna analiza se je pokazala kot statisticno nepomembna, zatorej ne moremo govoriti o vec razlicnih profilih. Strelci so si torej po merjenih psiholoških znacilnostih podobni. Kljucne besede: strelstvo, psihološki profil, psihologija športa, šport, osebnost. Psychological profile of sporting shooters with an air rifle and an air pistol in Slovenia Abstract Since the beginning of modern times, shooting has been one of the sports disciplines at the Summer Olympic Games, and has a long tradition also in Slovenia. Nowadays, it only occurs in sports. The aim of this undergraduate thesis is to study psychological charac­teristics of the population of the air rifle shooters and the air rifle shooters in Slovenia. The research encompasses the measuring of aggressiveness, personal traits, intelligence, attentiveness and anxiety as a pre-competition state and as a personal trait. 50 shooters from Slovenia have been included into the research. For the purpose of the research they have been divided into groups according to their gender, age and quality status, i.e., they have been divided into groups of top athletes, active athletes and recreational ath­letes. The results show that there are differences in the mentioned psychological characteristics between the genders, age and qual­ity status. The male shooters are more physically aggressive and female shooters more irritable. There are also differences in their attentiveness capability level – the results show that the shooters’ capability increases up to the age of 30. Then it slowly decreases. There are certain differences also between athletes according to their quality status. The top athlete shooters have turned out to be the least aggressive. It has been assumed that there are different psychological profiles according to the quality status groups. The discriminating analysis has turned out to be statistically insignificant; therefore, we cannot talk about various different profiles. Thus the shooters are similar to one another measured according to the psychological traits they own. Key words: sport shooting, psychological profile, sports psychology, sport, personality. • Uvod Osebnost športnikov Psihologija osebnosti se pojavlja kot po­membno podrocje psihologije športa, zato je bila vkljucena v raziskovanje širšega psihološkega profila športnih strelcev. Med osebnostnimi lastnostmi in nastopanjem športnika naj bi obstajala dolocena po­vezanost, a za njo ne moremo trditi, da je razjasnjena ali tocno dolocena. Raziskovalci osebnosti športnikov (Tušak, Kos, Bednarik in Kos, 2002) menijo, da osebnostne la-stnosti dolocajo le majhen del variabilnosti športnih rezultatov, a ta del ni nikakor zane­marljiv. Njegova pomembnost se še pose-bej izkaže na vrhunskem nivoju športnikov, saj so znotraj dolocene športne panoge in discipline precej izenaceni – fizicna, tehnic­na in takticna pripravljenost športnikov so razvite na primerljivem nivoju. Razlike med pešcico vrhunskih športnikov pa ostajajo na psihicnem podrocju in tako psihološke karakteristike predstavljajo pomembno de­terminanto uspešnosti na nastopu. Podrobno poznavanje posameznika, ka­mor spada tudi poznavanje osebnostnih karakteristik, lahko omogoca izdelavo spe­cificne psihološke priprave za posamezne­ga športnika (Tušak idr., 2002). Torej pozna­vanje osebnostnih lastnosti nosi razlagalno in uporabno vrednost. Znana je povratna zveza med strukturo osebnosti in ukvar­janjem z dolocenim športom – dolocene osebnostne lastnosti determinirajo uspe­šnost nastopanja, hkrati pa tudi sam šport povratno vpliva na oblikovanje in razvijanje nekaterih osebnostnih lastnosti. Raziskave iz tega podrocja so se predvsem na zacetkih razvoja športne psihologije osredotocale na iskanje razlike in podob­nosti med razlicnimi skupinami – tako so primerjali športnike z nešportniki, uspe­šnejše športnike z manj uspešnimi in skupi­ne športnikov v razlicnih panogah (Vanden Auweele, Nys, Rzewnicki in Van Mele, 2001). Nekatere primerjave so predstavljene v na­daljevanju: – športniki naj bi bili v primerjavi z neš­portniki bolj ekstravertirani in odprti v komunikaciji z okoljem (Tušak in Tušak, 2001), psihicno stabilnejši ter manj anksi­ozni (Craty, 1989, v Tušak in Burnik, 2001; Allen, Greenlees in Jones, 2011), v vede­nju izkazujejo vec agresivnosti (Tušak in Petrovic, 1994, v Tušak in Burnik, 2001); – glede na uspešnost vrhunski športniki kažejo specificni psihološki profil, in si­ cer so bolj ekstravertirani, imajo razvito boljšo samopodobo, vec samozaupanja in doživljajo manj anksioznosti (Tušak in Burnik, 2001); – ženske naj bi bile v osebnostnih lastno­stih bolj podobne moškim, kakor pa to velja za splošno populacijo – izražajo nekatere osebnostne lastnosti, ki velja­jo za tipicno moške, npr. tekmovalnost, nižja nevroticnost, višja dominantnost, custvena stabilnost in nižja zavrtost (Kaj­tna, Tušak in Tušak, 2002); – starejši športniki, športniki z dolgoletni-mi izkušnjami, kažejo višjo predanost ukvarjanju z izbranim športom in izkazu­jejo vecjo mentalno trdnost, tj. zaupanje v svoje sposobnosti, obcutka nadzora nad lastno življenjsko usodo, prav tako pa imajo razvita bolj ucinkovita vedenja ob doživljanju stresa, pritiska in izzivov (Nicholls, Polman, Levy in Backhouse, 2009); – športniki individualnih športov kažejo višje izražene sposobnosti samokontro­le, samomotivacije in samoodgovorno­sti, v vecji meri pa je izražena tudi domi­nantnost, vztrajnost, pri njih prevladuje težnja po individualnosti (Tušak in Bur-nik, 2001). Na drugi strani pa športniki, ki se udejstvujejo znotraj ekipnih špor­tov izražajo višje razvito socialno inte­ligentnost, sposobnosti komuniciranja in reševanja konfliktov so ucinkovitejše, imajo boljše sposobnosti vodenja in so obcutljivi tudi na probleme drugih (Tu­šak in Tušak, 2001). .Intelektualnesposob­nosti Nekatere teorije osebnosti zajemajo tudi kognitivno podrocje, med drugim intelek­tualne sposobnosti. Slednje so zanimive tudi v športu. V raziskavo sta bili vkljuceni inteligentnost in pozornost. Inteligentnost Pomen inteligentnosti za športnikovo uspešnost se pokaže predvsem v smislu reagiranja v kljucnih trenutkih, ko se špor­tnik znajde v stresni športni situaciji. Prav tako pa je pomembna z vidika sposobnosti športnika, da si izoblikuje zdrav in konstruk­tiven pogled na sebe, svojo tekmovalno kariero in vkljucuje tudi odnos do sotek­movalcev, trenerja, javnosti ipd. Pomeni, da splošna inteligentnost vpliva na športniko­vo zaznavo trenažnega procesa, tekmoval­nih situacij in svoje vloge v tem procesu (Tušak in Tušak, 2003). Ena bolj uveljavljenih definicij inteligen­tnosti je Catell-Hornova teorija, ki razlocuje med fluidno inteligentnostjo Gf in kristalizi­rano Gc. Fluidna inteligentnost predstavlja temeljne nevro-fiziološke zmogljivosti za obdelovanje informacij. Raziskave iz podro-cja športa se sicer osredotocajo predvsem na emocionalno inteligentnost, vcasih tudi na koncept športne inteligentnosti, ki naj bi predstavljal sposobnosti gibanja in obvla­dovanja specificnih zahtev posameznega športa (Ding, 2012). Na športnem podrocju so raziskave splošne inteligentnosti redkej­še. Obstaja dolocena povezanost splošne inteligentnosti in uspešnosti nastopanja, vendar pri tem ni mogoce podati enostav­nih korelacij in interpretacije – vrhunski športniki ob merjenju inteligentnosti do-segajo višje rezultate v primerjavi z manj uspešnimi športniki (Tušak in Tušak, 2003) in so pogosteje nadpovprecno inteligentni (Havelka in Lazarevic, 1981). Pozitivno po­vezavo med bolj ucinkovitim, motoricno usklajenim gibanjem in inteligentnostjo kaže tudi slovenska raziskava mladostnikov (Planinšec in Pišot, 2006). Pomen inteligen­tnosti kaže tudi primerjava športnikov z in brez intelektualnih težav – pri igralcih na­miznega tenisa z intelektualnimi težavami so kazali oteženo ucenje takticnih vsebin (Van Biesen, Mactavish in Vanlandewijck, 2014). Pozornost Pozornost oz. koncentracija je pomemben aspekt uspešnega nastopa – tako na tek­movanjih, kakor tudi že ves casa pred njim in celo na treningih. V stanju popolne kon­centracije je posameznik osredotocen zgolj na eno stvar, vse ostale misli in vsi ostali dražljaji pa so izkljuceni. Nideffer (1979, v Tancig, 1987) glede na obseg loci med ozko in široko koncentracijo ter internalno (no-tranje) in eksternalno (zunanje) usmerjeno koncentracijo. Po tem modelu pozornosti (Moran, 1996, v Kajtna in Jeromen, 2007) je za strelca pomembno, da svojo pozornost usmeri ozko in zunanje, torej v tarco. Med strelskim tekmovanjem in tudi treningom se izmenjujejo intenzivnosti koncentracije. Visoko intenziteto je torej potrebno zoža-ti zgolj na tarco, izvesti strel, se po strelu za krajši cas nekaj sekund sprostiti in nato znova dvigniti intenziteto koncentracije za izvajanje novega strela. Velja, da cim višja je intenziteta, tem krajše je obdobje, ko jo po­sameznik lahko vzdržuje, saj visoka intenzi­teta pomeni tudi visoko porabo mentalne energije (Tušak in Tušak, 2003). Pomembno je racionalno upravljanje s pozornostjo, saj tak nacin športniku omogoca ucinkovitost skozi vso tekmo. Anksioznost – predtekmovalna anksioznost in anksioznost kot osebnostna poteza Predtekmovalna anksioznost je ena naj­pogostejših težav, s katero se srecujejo športniki, ki tekmujejo. Znacilne so zaskr­bljujoce misli, ki se povezujejo z motnjami telesnega delovanja – pojavljajo se avto­maticni odzivi telesa, ki so podobni tistim, ko se posameznik znajde v stresni situaciji. Oseba dobi mrzle roke, srcni utrip ji naraste, pojavijo se spremembe v respiratornem sistemu (plitko in hitro dihanje), mišicna napetost naraste. Tak stres lahko prepozna-mo tudi po naslednjih simptomih – oseba je slabega izgleda, njeno ravnanje je ne­rodno, nervozno in raztreseno, poroca o prebavnih težavah (Tušak in Faganel, 2004). Koncept predtekmovalne anksioznosti je sestavljen iz kognitivne anksioznosti in somaticne anksioznosti (Gee, 2010). Kogni­tivna predstavlja mentalno oz. kognitivno komponento, ki je sprožena s strani nega­tivnega pricakovanja uspeha oz. negativ­nega samovrednotenja, somatska kompo­nenta pa ob tem predstavlja fiziološki vidik, torej telesne odzive ob anksioznosti. Anksioznost se pojavi zaradi kombinacije osebnostne poteze anksioznosti in vpliva dolocenih stresorjev, ki ji športnik v zvezi s tekmovanjem doživlja. Zavoljo pozitivnih ugodnosti (obcutek (samo)potrditve, smi­selnosti vloženega truda in dela, pozornost javnosti, priznanja, nagrade) se srecujejo tudi s strahom pred neuspehom in trener­jevo zavrnitvijo, s strahom pred poškod­bami ali celo s strahom pred uspehom, pa ceprav si slednjega želijo. Tekmovanje lahko za športnika predstavlja zelo stresno situacijo. Pomembna je tudi športnikova in-terpretacija situacije. Tak pogled poudarja interakcijski model anksioznosti (Kajtna idr., 2002). V kolikor športnik situacijo dojema kot ogrožajoco, bo tudi nivo doživljanja anksioznosti višji. A vendar ta zveza ni eno­znacna. Dolocen vpliv imajo predhodne izkušnje in sposobnost spoprijemanja s stresno situacijo. Zato za predtekmoval-no anksioznost pravimo, da je situacijsko specificni konstrukt. Tudi doživljanje anksi­oznosti enoznacno – pojavlja se na konti­nuumu od blagih neprijetnih obcutkov, ki jih športnik še povsem obvlada, do visoke stopnje doživljanja anksioznosti z obcutji negotovosti in groze, ki nad športnikom popolnoma prevlada in ga paralizira. Na tem koncu kontinuuma posameznik ni zmožen ucinkovitega izvajanja svoje nalo­ge na tekmovanju (Tušak in Faganel, 2004). Anksioznost se pojavlja tudi kot osebno­stna poteza. Pomeni splošno predispozici­jo posameznika, da bo dolocene situacije zaznaval kot bolj ogrožajoce ter v skladu s tem pogosteje doživljal anksiozna stanja (Spielberg, 1966, v Kajtna idr., 2002). Posa­meznik jo razvije v primeru, ko je deležen ponavljajocih se dražljajev, ki vzbujajo an-ksioznost. Tako pride do habitualno pove-cane ravni vzburjenja in obicajno anksio­zno stanje pri posamezniku traja, cetudi je potencialno ogrožajoci dražljaj že prenehal delovati. Agresivnost Agresivnost je v športu precej preucevan pojav – tako v smislu aktivnega pristopa k tekmovanju kot tudi v smislu agresiv­nega vedenja do neke druge osebe. Pod pojmom agresivnosti poznamo veliko vec kot pa zgolj destruktivno vedenje. V najširšem pojmovanju naj bi agresivnost pomenila vsak aktiven pristop k okolju (Tu­šak in Tušak, 2003). Danes se agresivnost najpogosteje obravnava v smislu reakcij na doživljanje frustracije. Agresivno vedenje nastopi, ko je posamezniku onemogocena želena izvedba nekega dejanja. Frustra­cijski model agresivnosti sta dodelala že Dollard in Miller – pojav agresivnosti ve­dno predpostavlja obstoj frustracije (Miller, 1941). Tekmovalne situacije predstavljajo nemalo priložnosti za doživljanje frustra­cije. Agresivnost je možno razlikovati tudi glede na njeno smer (navzven in navznoter usmerjena) in obliko (posredna in neposre­dna agresivnost), kar se rezultira v številnih podvrstah agresivnega vedenja. V športu se obicajno razlikuje med instru­mentalno agresivnostjo, ki je obvladovana in posamezniku kot sredstvo zgolj pomaga pri doseganju cilja, in reaktivno agresivno­stjo, ki velja za nezaželeno, saj vsebuje na­merno po škodovanju drugemu subjektu (Tušak in Tušak, 2003). .Namen in cilji raziskave Cilj naloge je bil raziskati strukturo psiholo­škega profila športnih strelcev, ki streljajo z zracno puško in zracno pištolo. Raziskane so bile osebnostne poteze športnikov, spo­sobnosti koncentracije in fluidne inteligen­tnosti, prisotnost anksioznosti kot osebno­stne poteze in kot emocionalnega stanja pred tekmovanjem; zaradi vecjega števila odvisnih spremenljivk so le-te v celoti oznacene z besedno zvezo psihološke zna-cilnosti. Raziskovanje je potekalo v smeri ugotavljanja obstoja razlik v dolocenih psi-holoških znacilnostih glede na spol, starost in kakovost športnih strelcev. Koncni cilj je bil preveriti obstoj skupnih psiholoških znacilnosti, ki bi jih lahko pripisali športnim strelcem z zracno puško in zracno pištolo. .Metode Udeleženci V raziskavo je bilo vkljucenih 50 strelcev iz strelskih društev iz Slovenije, starih 16 let in vec. Vkljucenih je bilo 39 športnikov (78 %) in 11 športnic (22 %). Povprecna sta­rost znaša 30,62 let (SD = 12,87). Glede na razvojna obdobja po Levinsonu (1986) je struktura starostnih skupin sledeca: – 17 (34,0 %) udeležencev spada v obdo­bje prehoda v zgodnjo odraslost (17–21 let); – 10 (20,0 %) udeležencev spada v obdo­bje vstopa v zgodnjo odraslost (22–28 let); – 3 (6,0 %) udeleženci spadajo v obdobje prehoda tridesetih (29–32 let); – 6 (12,0 %) udeležencev spada v obdobje kulminacije zgodnje odraslosti (33–40 let); – 3 (6,0 %) udeleženci spadajo v obdobje prehoda štiridesetih (41–45 let); – 6 (12,0 %) udeležencev spada v obdobje vstopa v srednjo odraslost (46–49 let); – 5 (10,0 %) udeležencev spada v obdobje prehoda petdesetih (50–55 let). Glede na kakovost športnega nastopanja so bili razdeljeni v tri skupine, in sicer v sku­pino vrhunskih (N = 5), aktivnih (N = 25) in rekreativnih športnikov (N = 20). Razdelitev v omenjene skupine opredeljuje katego­rizacija, ki jo športniki lahko dosežejo po pravilih Olimpijskega komiteja Slovenija in so enotni za vse športe. Vrhunski športni­ki so bili opredeljeni kot športniki, ki imajo po kriteriju Olimpijskega komiteja Slovenije status svetovnega ali mednarodnega razre­da; aktivni športniki so bili opredeljeni kot športniki, ki imajo po kriteriju Olimpijske­ga komiteja Slovenije status državnega ali mladinskega razreda; rekreativni športniki so bili opredeljeni kot športniki, ki po kri­teriju Olimpijskega komiteja Slovenije ne dosegajo nobenega razreda (Olimpijski komite Slovenije, 2014). Pripomocki Uporabljeni so bili naslednji merski instru­menti. BFO – Big Five Observer ocenjevalni list (Ca-prara, Barbaranelli, Borgogni, Bucik in Bo-ben, 1997) za merjenje strukture osebnosti po modelu 'Velikih pet'. Uporabljeni sta bili moška in ženska oblika samoocenjevalne­ga lista BFO-S s 40 pari bipolarnih pridev­nikov, ki jih je potrebno oceniti na 7-sto­penjski lestvici. Lestvica meri naslednjih pet dimenzij: – ENERGIJA (E) zajema energicno in dina-micno delovanje posameznika, zgovor­nost, navdušenje, sposobnost samou­veljavljanja, prednjacenja in vplivanja na druge; – SPREJEMLJIVOST (S) se nanaša na oseb­nostne lastnosti, ki se povezujejo z razu­mevanjem drugih ljudi, s sposobnostjo ucinkovitega sodelovanja, z zaupanjem in odprtostjo do drugih in s potrebo nu-denja pomoci; – VESTNOST (V) predstavlja zanesljivo, na­tancno, redoljubno, vztrajno, trdno in delavno vedenje posameznika; – CUSTVENA STABILNOST (C) pomeni sposobnost kontroliranja lastnih custev, ohranjanje mirnosti oz. 'mirne krvi', rav­novesja. Pomeni odsotnost negativnih custvenih stanj in skrbi; – ODPRTOST (O) se nanaša na vidike oseb­nosti kot so ustvarjalnost, originalnost, radovednost, kultura, inteligentnost in odprtost za novosti (Caprara idr., 1997). Koeficienti zanesljivosti a posameznih di­menzij znašajo od 0,67 do 0,85 (Bucik, Bo-ben in Kranjc, 1997). Test nizov TN-10 (Pogacnik, 1995) je never-balni test za merjenje fluidne inteligentno­sti. Uporabljena je bila krajša 10-minutna verzija testa s tridesetimi nalogami. Na slovenski populaciji koeficient zanesljivost a znaša 0,84. Test pozornosti d2 (Brickenkamp, 1998, v Brickenkamp, Boben, Logar, Cuš in Gosar, 2008) meri sposobnost koncentracije na zunanje vidne dražljaje in koncentracijo. Sestavljen je iz 14 vrstic razlicnih ustreznih ali neustreznih znakov. Naloga testiranca je, da v kratkem casu poišce vse ustrezne znake. Dobljene spremenljivke, ki so rele­vantne za to raziskavo, so število in procent napak, skupni dosežek in mera koncentra­cije. Prva predstavlja surovo vrednost na­pak, ki jih posameznik naredi med reševa­njem naloge, druga pa delež napak znotraj predelanega dela testa. Tako predstavlja kvantitativni dosežek, natancnost in skrb­nost predelave testa. Skupni dosežek pred­stavlja kvantitativni dosežek, ki je korigiran za število napak – je torej število vseh pre­delanih znakov z odštetim številom napak. Zadnja spremenljivka je mera koncentraci­je, ki zaradi svoje natancnosti predstavlja ustreznejši skupni dosežek in ustreza šte­vilu pravilnih zadetkov. Koeficienti notranje zanesljivosti slovenskega vzorca za Test pozornosti d2 se gibljejo od 0,89 do 0,97. Vprašalnik anksioznosti, STAI (State-Trait Anxiety Inventory) (Spielberg, 1970, v La-movec, 1988) za ugotavljanje stanja pred­tekmovalne anksioznosti STAI X-1 in anksi­oznosti kot osebnostne poteze STAI X-2. Preizkušanec odgovarja na 40 trditev (20 za vsako izmed lestvic), ki opisujejo pocu­tje na dan tekmovanja (STAI X1) in obicajno pocutje (STAI X2). Odgovarja na 4-stopenj-ski odgovorni lestvici – nikakor, nekoliko, precej, zelo. Višje število tock pomeni višjo stopnjo anksioznosti. Vprašalnik agresivnosti BDHI – Buss and Dur­kee Hostility Inventory (Buss in Durkee, 1961, v Lamovec, 1988) za merjenje agresivnosti in zajema naslednjih osem oblik agresivno­sti: – telesna agresivnost: nanaša se na pripra­vljenost za fizicno obracunavanjem med osebami; – besedna agresivnost: predstavlja nega­tivni odnos, ki se izraža v nacinu (je pre­pirljiv, kricav) ali vsebini (grožnje, prekli­njanje, pretirana kriticnost) govora; – negativizem: to so vse oblike nasproto­valnega vedenja, ki vkljucujejo odkloni­tev sodelovanja, pasivno nestrinjanje in odkriti odpor proti avtoritetam, zako­nom in konvencijam; – posredna agresivnost: vkljucuje neu­smerjeno agresivnost, ki ni usmerjena na specificen cilj, npr. napadi besa, loputa­nje z vrati, opravljanje in zbijanje šal na racun drugih posameznikov; – razdražljivost: kaže se v pripravljenosti za izbruhe ob minimalnih izzivih, vkljucuje naglo jezo, ogorcenost, grobost in slabo voljo; – sovražnost: pomeni generaliziran obcu­tek zamere, ljubosumnost, sovražna cu-stva do vsega sveta, tako resnicnega ali umišljenega; – sumnicavost: predstavlja projekcijo so-vražnosti na druge posameznike in se kaže kot pretirana nezaupljivost, previ­dnost v odnosih z drugimi in preprica­nje, da nam drugi želijo škodo ali da nas zanicujejo; – obcutki krivde: je primer navznoter obr­njene agresivnosti, ki se kaže v obcutkih slabe vesti in v prepricanju, da smo mo-ralno neustrezni, da naše ravnanje ni bilo primerno (Buss – Durkee, 1961, v Lamo­vec, 1988). Vprašalnik je sestavljen iz 75 trditev, na ka­tere se odgovarja s TAKO JE ali z NI TAKO. Postopek Izpolnjevanje vprašalnikov in testov je v ve-cini primerov potekalo skupinsko, v manjši meri pa tudi individualno. Zbiranje podat­kov je potekalo v februarju, marcu in aprilu 2014. Skupine so zajemale do najvec osem udeležencev. Vsi vprašalniki in testi so bili tipa papir-svincnik. Ob apliciranju vprašal­nikov in testov je bil vedno prisoten vna­prej dolocen vrstni red merskih instrumen­tov, in sicer Test pozornosti (d2), Test nizov (TN), Samoocenjevalna lestvica BFO-S, Vprašalnik agresivnosti BDHI in Vprašalnik anksioznosti (STAI X-1 in STAI X-2). Po zbirnem postopku vseh podatkov in nji­hovem ovrednotenju je sledila obdelava. Potekala je s pomocjo programske opreme IBM SPSS Statistics verzije 20.0. .Rezultati Pred pricetkom statisticnih analiz podatkov so bile opravljene analize zanesljivosti upo­rabljenih merskih instrumentov in izracun opisnih statistik. Za izracun zanesljivosti oz. notranje konsistentnosti merskih in-strumentov je bil uporabljen Cronbachov a koeficient, oz. Guttmanova .2 v primeru negativnih korelacij med postavkami. Ko­eficienti zanesljivosti so zadovoljivo visoki (Tabela 1). Za preverjanje statisticno pomembnih raz­lik sta bila glede na porazdeljenost spre­ Tabela 1 obe spremenljivki, tj. mera koncentracije Koeficienti zanesljivosti za posamezne uporabljene merske instrumente in skupni dosežek, kažeta podobno sliko Merski instrument Cronbach a Guttman .2 Vprašalnik agresivnosti BDHI 0,84 - Test pozornosti d2 - 0,72 Test nizov TN-10 - 0,72 Vprašalnik anksioznosti STAI 0,84 - Samoocenjvalna lestvica BFO – S 0,76 - Tabela 2 Prikaz statisticno pomembnih razlik v merjenih spremenljivkah Primerjava Independent samples Mann-Whitneyev Spremenljivke spremenljivk glede na T-test (p) U-test (p) Telesna agresivnost -0,02* Spol Razdražljivost -0,02* ANOVA (p) Kruskal-Wallis H Test (p) Besedna agresivnost - 0,05* Starostne skupine Sovražnost Skupni dosežek -0,00* 0,00* - Mera koncentracije - 0,02* Besedna agresivnost Sovražnost Kakovost nastopanja Sumnicavost Obcutki krivde ---- 0,02* 0,03* 0,05* 0,02* Opombe: Prikazane so zgolj spremenljivke, za katere se je izkazala statisticna pomembnost ob pre­verjanju razlik glede na posamezne skupine. p – statisticna pomembnost, * – razlika je statisticno pomembna (p < 0,05). Tabela 3 Lastne vrednosti diskriminantne funkcije pri preverjanju hipoteze Lastna % pojasnjene Kumulativni Kanonicna Faktor vrednost variance % korelacija – prisotno je rahlo narašcanje do starosti od 29 do 32 let, nato sledi upadanje; – da je opazno statisticno odstopanje vrhunskih športnikov pri besedni agre­sivnosti, sumnicavosti, sovražnosti in obcutkih krivde od ostalih dveh skupin športnikov – vrhunski športniki se izkaže­jo kot najmanj agresivni. Pri preverjanju cetrte hipoteze, ki je pred­videvala razlike v strukturi psihološkega profila za posamezne skupine vrhunskih, aktivnih in rekreativnih športnikov je bila uporabljena diskriminantna analiza (Tabela 3). V okviru analize sta uporabljeni dve kano­nicni diskriminantni funkciji. Prva pojasni 58,0 % razlik med skupinami in druga 42,0 % razlik med skupinami. Moc povezanosti med diskriminantnimi funkcijami in skupi­nami se pri obema funkcijama pokaže kot zelo mocna. A nobena izmed funkcij ne nosi statisticne pomembnosti (Tabela 4). Slednje pomeni, da razlike v psiholoških znacilnostih udeležencev glede na njihovo kakovost nastopanja ne obstajajo. Ker diskriminantna analiza ni pokazala stati­sticne pomembnosti, smo si zastavili doda-ten raziskovalni problem, in sicer ali se vzo-rec športnih strelcev razlikuje od splošne populacije. Tako smo primerjali aritmeticne sredine vzorca in norme splošne popula­cije za vsako spremenljivko, primerjave pa prikazali s percentili (Slika 1). Za primerjavo percentilov so bile uporabljene slovenske norme v skladu s povprecno starostjo oz. 1 1,54 58,0 58,0 0,78 norme, ki so na voljo. 2 1,11 42,0 100,0 0,73 Opomba. Uporabljeni sta bili prvi dve kanonicni diskriminantni funkciji. Tabela 4 Wilksova lambda pri preverjanju hipoteze Test funkcij Wilksova lambda Hi – kvadrat df p 1 0,19 51,34 60 0,78 2 0,47 22,89 29 0,78 Legenda: df – stopnja svobode, p – statisticna pomembnost. menljivk uporabljena parametricni T-test v primerjavi z ženskim spolom, medtem oz. neparametricni test Mann-Whitneyev ko ženske porocajo o višji meri razdražlji-U-test ter parametricni test ANOVA oz. ne-vosti; parametricni Kruskal-Wallis H-test (Tabela 2). – da od zacetne visoke vrednosti v naj­mlajši starostni skupini od 16 do 21 let Iz rezultatov nadalje izhaja: praviloma obe obliki agresivnosti, tj. be­ – da moški izkazujejo statisticno po-sedna agresivnost in sovražnost, kažeta membno višjo mero telesne agresivnosti upadanje. Tudi na podrocju pozornosti Vzorec športnih strelcev v vseh oblikah agresivnosti kaže nižjo izraženost, medtem ko so vrednosti pri osebnostnih lastno­stih po Velikih pet bolj podobne normam populacije. Na podrocju pozornosti ude­leženci raziskave dosegajo rezultate nižje od normiranih vrednosti, medtem ko na podrocju inteligentnosti dosegajo višje re-zultate. .Razprava Ker število raziskav s podrocja strelstva in psiholoških znacilnosti, ki so bile merjene v tej raziskavi, ni veliko, so v interpretaciji veckrat predstavljene primerjave s športi, ki so po znacilnostih podobni streljanju. Tako je najpogosteje uporabljena primerjava z golfom ali lokostrelstvom. Za slikovitejšo 95 100 90 81 80 76 76 73 72 70 80 62 61 61 58 56 57 56 58 56 57 53 54 52 52 53 Percentil Slika 1. Primerjava percentilov aritmeticnih sredin vzorca udeležencev in norm splošne populacije za vsako spremenljivko. Vrednosti zapisane nad stolpici so posamezni percentili. Ranžirna vrsta percen­tilov je narejena glede na ranžirno vrsto vzorca udeležencev te raziskave. 60 51 50 47 50 40 30 20 10 0 Percentil aritmeticne sredine vzorca 50 51 50 50 50 48 46 43 41 28 Percentil norm ponazoritev so vmes natancneje predsta­vljeni posamezni elementi streljanja z zrac­no puško in zracno pištolo. • Razlike v psiholoških znacilnostih glede na spol Agresivnost je v športu sicer precej razi­skan pojem, a vendar je opazen primanj­kljaj raziskav s podrocja agresivnosti v športih, ki primarno ne veljajo za agresivne. O pomembno višjih rezultatih pri telesni agresivnosti porocajo moški, medtem ko ženske izkazujejo višjo raven razdražljivosti; ženske se torej hitreje vzburijo ob provoka­ciji, moški pa so bolj pripravljeni na telesni medosebni obracun. Ti rezultati so skladni z nekaterimi študijami (Lamovec 1988), tudi s podrocja športa (Coulomb-Cabagno in Rascle, 2006; McKenzie, Jackson in Dunstan, 1993). Omenjeni razliki med spoloma lahko povežemo z biološkimi dejavniki. Tušak in Tušak (2001) v razlagi vloge spola govorita ravno o telesni agresivnosti in razdražljivo­sti. Agresivnost moških se veckrat razlaga z vplivom moških hormonov, ki naj bi po­vecevali splošno vzburjenost in posledicno tudi povecevali agresivnost. Na drugi strani se pri ženskah agresivno vedenje kaže skozi razdražljivost, ki jo prav tako lahko razloži-mo s povecanimi hormonskimi spremem­bami. Tušak in Tušak dodajata še razlago z vidika socialnega ucenja spolnih vlog – od fantov je v družbi pricakovano, da zmorejo lastne obrambe predvsem s fizicno obliko agresivnosti, medtem ko so dekleta ucena predvsem v smeri besedne agresivnosti in drugih oblik posredne agresivnosti, med katere spada tudi razdražljivost. V strelstvu je težko pricakovati vidno izraža­nje agresivnosti, sploh v odnosu do naspro­tnikov, saj kakršnokoli usmerjanje pozorno­sti na nasprotnika ali na kakšen drug objekt za strelca predstavlja motec dražljaj. Tako je pricakovati, da bodo v vecji meri izražene posredne oblike agresivnosti, npr. razdra­žljivost, sovražnost in sumnicavost, ali pa-sivne oblike, kot sta besedna agresivnost in negativizem. Guilbert (2006), ki je preuce-val prisotnost nasilja v razlicnih športih, je poleg karateja, košarke, namiznega tenisa in plavanja vkljucil tudi streljanje. Preuceval je zaznavanje nasilnega vedenja, tj. fizicno, verbalno, psihicno in goljufanje. Strelci so v 56,7 % porocali o nezaznavanju agresiv­nega in nasilnega vedenja. Avtor raziskave strelce v splošnem oznaci kot neagresivne športnike. Raziskava (Tušak in Tušak, 2001) agresivnosti pri slovenskih vrhunskih špor­tnikih je prav tako podala rezultate v tej smeri – med vec športnimi panogami so strelci izkazovali pomembno nižje vredno­sti pri vseh oblikah agresivnosti v primerja-vi z drugimi športniki. Agresivnost v športu se preucuje tudi gle­de na stopnjo fizicnega kontakta tekmoval­cev. Streljanje pri tem spada med športne panoge brez kontakta. Znano je, da se s povecano frekvenco fizicnih kontaktov poveca verjetnost agresivnega vedenja in seveda tudi obratno (Conroy, Silva, New­comer, Walker in Johnson, 2001; Gardner in Janelle, 2002). Slednji dejavnik torej v športnem strelstvu predstavlja zmanjšano verjetnost za zaznano agresivnost. .Razlikev psiholoških znacilnostih glede na starostne skupine Besedna agresivnost in sovražnost sta obe najvišje izraženi v najmlajši starostni skupi­ni, tj. od 17 do 21 let. Udeleženci najmlaj­še starostne skupine, so torej najbolj pre­pirljivi in kricavi, njihov govor vsebuje vec groženj, preklinjanja in pretirane kriticnosti. Prav tako izražajo najvec generaliziranega obcutka zamere, ljubosumnosti, vec sovra­žnih custev do vsega sveta, tako resnicne­ga kot umišljenega. To lahko razlagamo z znacilnostmi obdobja odrašcanja. Udele­ženci raziskave v teh letih še spadajo v sre­dnje oz. pozno adolescentno obdobje, ki je splošno znano kot bolj razburljivo in upor­niško. Po omenjenem starostnem obdobju pri obeh vrstah agresivnosti sledi upad pod povprecje celotnega vzorca. Raziskave agresivnosti v povezavi s starostjo kažejo razlicne rezultate – nekatere kažejo na po­vecanje raznolikosti in pogostosti agresiv­nih vedenj s starostjo, druge kažejo upad, tretje ne prepoznavajo sprememb glede na narašcanje starosti (Tušak in Tušak, 2001). Specialne psihicne sposobnosti lahko po­membno opredeljujejo domet športnikove uspešnosti in med te sposobnosti vsekakor spada pozornost. Raziskovalci športnega streljanja (Hillmann, Apparies, Janelle in Hatfield, 2000) nanjo še posebej opozar­jajo. V naši raziskavi je do približno 30. leta starosti opazen rahel porast v sposobnosti pozornosti, nato sledi upadanje. Te rezulta­te lahko povežemo z znacilnostmi fluidne inteligentnosti, ki narašca do 30. leta staro­sti, nato pa kaže upadanje (Pogacnik, 1995); ta povezanost je že znana (Schweizer in Moosbrugger, 2004; Schweizer, Moosbru­gger in Goldhammer, 2005). V naši raziskavi Pearsonov koeficient korelacije med dosež­kom na Testu nizov in dosežkom na Testu pozornosti d2 znaša visokih 0,64 (p < 0,01). .Razlikev psiholoških znacilnostih glede na kakovost Kakovostne skupine strelcev so se poka­zale za razlicne na podrocju agresivnosti. Vrhunski, aktivni in rekreativni strelci so si medsebojno razlicni v samooceni svoje besedne agresivnosti, sovražnosti, sumni-cavosti in obcutkih krivde – statisticno pomembno odstopajo strelci iz skupine vrhunskih športnikov in so najmanj agre­sivni. Slednje ugotovitve lahko povežemo z ugotovitvami raziskovalcev (Davis in Mogk, 1994, v Kajtna idr., 2002), ki pravijo, da vr­hunski športniki obicajno kažejo najvecja odstopanja. O znacilnostih agresivnega vedenja med strelci sem podrobno pisala že pri inter-pretaciji prve hipoteze glede na spol. Allen, Jones in Sheffield (2011) so med golfisti preucevali obcutja pred in po tekmovanjih. Obcutja jeze in krivde so izražali predvsem po slabših nastopih, in sicer v primerih, ko so navajali internalne vzroke za slab nastop; jeza in napadalnost sta sicer poznana kot predhodnika agresivnega vedenja (Ber­kowitz, 1993, v Maxwell in Moores, 2007). Pogostejše slabe obcutke po manj uspe­šnem nastopu je pricakovati pri manj kako­vostnejših športnikih oz. pri novincih v do-locenem športu. Kakovostnejši športniki so obicajno že dlje casa prisotni v dolocenem športu, imajo bolj utrjeno samopodobo, zaradi cesar jih posamicni slabši nastopi ne omajajo v tolikšni meri (Allen idr., 2011). Tudi kitajska raziskava (Maxwell, Visek in Moores, 2009) agresivnosti v razlicnih športih naka­zuje, da je pri manj agresivnih športih – v primeru omenjene raziskave je to bil squa­sh – na višjih ravneh tekmovanja agresivno vedenje manj prisotno. Rezultati so torej skladni z našo raziskavo – najmanj agresiv­nosti izražajo vrhunski strelci. Opredelitev psihološkega profi-la strelcev S cetrto hipotezo smo se lotili raziskova­nja psihološkega profila športnikov glede na njihovo kakovost nastopanja. Rezultati kažejo dolocene razlike v psiholoških zna-cilnostih glede na kakovost udeležencev, vendar te razlike niso statisticno pomemb­ne. S slednjega lahko sklepamo na podob­nost oz. enakost v psiholoških znacilnostih vseh udeleženih v raziskavi. Tako lahko go-vorimo o enem psihološkem profilu strel­cev z zracno puško in zracno pištolo v Slo­veniji. Hipotezo številka 4 tako ne moremo sprejeti in jo zavržemo. Ker diskriminantna analiza ni podala po­datkov o psihološkem profilu strelcev, smo nadalje primerjali vzorec strelcev s splošno populacijo v merjenih spremenljivkah. V vseh merjenih dimenzijah agresivnosti se vzorec strelcev izkazuje kot manj agresi­ven v primerjavi s slovenskimi normami. Ti rezultati niso v skladu s študijami (Bara Filho, Ribeiro in Garcia, 2005; Tušak in Petro­vic, 1994, v Tušak in Tušak, 2003), ki pravijo, da se športniki v primerjavi z nešportniki vedejo bolj agresivno in dominantno. Kot možno razlago za slednje rezultate nava­jajo vpliv ukvarjanja s športom na razvoj posameznikove osebnosti. Športnik ob uspešnem nastopanju in pridobivanju na spretnostih pridobiva tudi pri lastnem ob­cutku prepricanosti v svoje sposobnosti, gradi si samozavest. To naj bi doprineslo tudi k bolj agresivnemu in asertivnemu vedenju nasploh (Urzeala, Popescu in Predoiu, 2014). Nekateri avtorji (Lemieux, McKelvie in Stout, 2002) opozarjajo na ka­tarzicno teorijo agresivnosti, po kateri bi pricakovali manj agresivnosti pri športnikih v primerjavi z nešportniki; katarza se nana­ša na zmanjšanje custvene napetosti, agre­sivnih vzgibov in motivov ob ukvarjanju s športom. Glede na naravo in znacilnosti strelstva kot športa, tako morda niti ni pre­senetljivo, da strelci izražajo manj agresiv­nosti od splošne populacije. Primerjava splošne populacije in vzorca športnih strelcev kaže na podobno izra­ženost vseh osebnostnih lastnosti v obeh skupinah. Podobni oz. isti percentili so za­vzeti na dimenzijah odprtosti in custvene stabilnosti. Manjše odstopanje je opazno tudi na dimenziji energije; strelci se izka­žejo za manj ekstravertirane (strelci – 47. percentil, populacija – 51. percentil), bolj sprejemljive (strelci – 48. percentil, popula­cija – 41. percentil) in manj vestne (strelci – 50. percentil, populacija – 56. percentil). Sprejemljivost vkljucuje sposobnosti ucin­kovitega sodelovanja, zaupanje in odprtost do drugih, kar so nekatere izmed potrebnih lastnosti športnika za doseganje uspeha; potrebne so v smislu sodelovanja z ekipo, zaupanje v njo, v delovanje trenerja ipd. Na drugi strani so poddimenzije vestno­sti (zanesljivost, delavnost, natancnost, redoljubnost, vztrajnost, trdnost) še bolj pomembne za uspešno delo v športu. To kažejo številne študije – vestnost napove­duje tako šolski uspeh (Ivcevic in Brackett, 2014), uspeh na delovnem podrocju, kakor tudi v športu. Kajtna (2012) ugotavlja, da je dimenzija vestnosti višje izražena pri špor­tnikih v primerjavi z nešportniki. Zato je toliko bolj presenetljivo, da športniki strelci na tem mestu dosegajo nižje rezultate. Ce­prav se statisticno pomembne razlike med kakovostnimi skupinami strelcev na podro-cju vestnosti niso pokazale, pa je vendarle nakazan trend v to smer. Najvec vestnosti izražajo vrhunski strelci (M = 45,00, SD = 8,09), manj pa rekreativni (M = 43,90, SD = 6,54) in aktivni strelci (M = 42,40, SD = 6,93). Povprecje splošne populacije znaša 44,50 tock (Caprara idr., 1997). Strelci v naši raziskavi kažejo manj ekstra­vertnosti, kar je sicer v nasprotju z vecino študij (Bara Filho idr., 2005). Sicer naj bi bila ekstravertnost bolj prisotna v timskih športih (Morgan in Castill, 1996; Eagleton, McKelvie in De Man, 2007). Ti rezultati torej niso povsem v skladu z nekaterimi študija-mi primerjav športnikov in nešportnikov. Morda je potrebno opozoriti na specific­nost vzorca, saj so v naši raziskavi zajeti športniki zgolj ene panoge, torej športnega strelstva. Za slovensko populacijo pri vprašalniku STAI norm ni. Za merjenje osebnostne poteze pa obstaja primerljiv podatek pov­precja študentov psihologije iz leta 1985. Povprecje naše raziskave glede na vzorec strelcev zajema 46. percentil, medtem ko bi povprecje študentov psihologije zajemalo kar 95. percentil. Slednje sicer zaradi speci­ficnih lastnosti vzorca ne moremo upošte­vati kot normo populacije, kljub temu nam ti podatki nakazujejo manj anksioznosti pri športnih strelcih v primerjavi s populacijo. Raziskava izkušenih strelcev s pištolo poda­ja rezultate v isti smeri – udeleženci so v sa­mooceni osebnostne poteze anksioznosti zavzeli rezultate pod 50. percentilom glede na tam uporabljene norme (Tremayne in Barry, 2001). Raziskave športnikov (Marftens in Gill, 1976, v Tušak in Tušak, 2003) dosle­dno kažejo na nižji nivo anksioznosti špor­tnikov v primerjavi z nešportniki. Glede na to, da se anksioznost kaže skozi bolj togo delovanje mišic in gibanje, predstavlja ovi­ro za streljanje, je pricakovano, da bi strelci znali nadzorovati lastno doživljanje anksi­oznih stanj. Haywood (2006) pravi, da ve-šcine obvladovanja psiholoških stanj pred tekmovanjem v športih, kjer je potrebno zadeti tarco (tj. športno strelstvo, lokostrel­stvo in golf), nosijo pomembnejšo vlogo kakor v katerih koli drugih športih. Sem spada tudi obvladovanje anksioznih stanj. Zahtevana preciznost pri izvajanju strela zahteva nižjo raven vzburjenosti. To od športnika zahteva, da se je ob nastopanju sposoben soocati z znaki predtekmovalne in medtekmovalne anksioznosti, tj. s povi­šanim srcnim utripom, potenjem, plitkim dihanjem, s tresenjem ipd. Haywood ob tem poudarja, da lahko v drugih športih z dodatnim gibanjem (npr. nekaj poskoki ali s kratkim tekom) športniki vsaj nekaj znakov predtekmovalne anksioznosti odpravijo, medtem ko pri streljanju strelec ostaja v staticnem položaju in obenem izvaja vrsto preciznih gibov. Abernethy (1993) opozar­ja, da so znacilnosti povezave med vzbur­jenjem in uspešnostjo nastopanja odvisne tudi od naloge, ki jo športnik izvaja. Za pre­cizne naloge s fino motoriko, med katere prišteva tudi streljanje, je potrebna spro-šcenost oz. nizka raven vzburjenosti. Sama sprožitev strela sicer ne predstavlja zaplete­ne motoricne naloge, vendar je za uspešno izvedbo naloge potrebno vse mišice telesa pripraviti do optimalne ravni sprošcenosti, da ne nosijo negativnega vpliva na gibanje orožja in proces oddaje strela. Oxendine (1970) dodaja, da visok nivo aktivacije po-leg fine motorike moti tudi kompleksne vešcine, koordinacijo in koncentracije. Vsi ti elementi so del streljanja. Tako ne pre­seneca, da je za uspešnost potreben nižji nivo anksioznosti. Tako kažejo tudi študi­je – manj anksiozni golfisti so nastopali uspešneje in obratno, bolj anksiozni gol­fisti so beležili slabše rezultate. Ta trend je bil opazen tako na tekmovanjih kakor na treningih (Weinberg in Genuchi, 1980). Doživljanje dolocene mere vzburjenosti je sicer nujna za uspešnost. Je tudi normalen odziv športnika, saj kaže, da je tekmovanje za športnika pomembno in se je le-ta za uspeh pripravljen truditi. Tudi športna psi-hologa in trenerja nekaterih najuspešnejših strelcev sveta Heinz Reinkemeier in Gaby Bühlmann (2013) pravita, da so napetost, vzburjenost in stanja anksioznosti nujni sestavni del športa, tudi v staticnih in na vi-dez umirjenih športnih disciplinah, kot sta streljanje in golf. Pomembno je, da špor­tnik zna in zmore ta neugodna fizicna in psihicna obcutja nadzorovati. Anksiozna in stresna stanja s povišanim srcnim utripom, plitko dihanje, glavoboli, obcutja mišicne napetosti poznajo tudi zmagovalci najve-cjih tekmovanj. Primerjava vzorca strelcev in splošne po­pulacije v rezultatih Testa nizov kaže na višje izražene sposobnosti inteligentnosti med strelci, kar je bilo tudi pricakovano. Merjenje inteligentnosti med športniki je sicer redko in tudi pogosteje so raziskova­ne izvršilne funkcije v smislu predvidevanja, nacrtovanja, uravnavanja lastnega vedenja za dosego cilja, reševanja problemov, spo­sobnosti vpogleda v situacijo ipd. (Lezak, Howieson, Loring in Hannay, 2004, v Arffa, 2007). Poleg same splošne inteligentnosti oz. G – faktorja je za športnike pomembna tudi telesno-gibalna inteligentnost. Le-ta predstavlja prednost tudi pri ucenju drob­nih motoricnih gibov (oz. finomotorike); slednji so sestavni del streljanja. Preverjanje in merjenje specificnih vrst inteligentnosti pri posameznih športnih panogah bi lahko bilo zanimivo in koristno. Zanimivi so rezultati primerjave strelcev in splošne populacije na podrocju pozornosti – strelci namrec na obeh merjenih podro-cjih skupnega dosežka in mere koncentra­cije dosegajo nižje percentilne vrednosti. Raziskava (Herbarth idr., 2008) na skupini golfistov kaže, da ni primerno enoznacno tolmaciti rezultatov na podrocju pozor­nosti. Primerjava izkušenejših golfistov in novincev v tem športu je opozorila na po­membnost razvite strategije upravljanja z lastno pozornostjo. Izkušenejši golfisti so bolj ucinkovito usmerjali lastno selektivno pozornost na pomembne senzomotoricne informacije iz okolja in tudi spušcali njeno intenzivnost med mirovanjem. Avstrijska študija (Doppelmayr, Finkenzeller in Sau­seng, 2008), ki se je ukvarjala z možganski-mi theta valovi in pozornostjo na vzorcu bolj in manj izkušenimi strelcev ugotavlja pomanjkljivost uporabe merskega instru­menta Testa pozornosti d2 - rezultati ele­ktroencefalografije (EEG) so pri uspešnejših strelcih pokazali na stalno povecevanje pozornosti pred oddajo strela, medtem ko Test d2 teh razlik med bolj in manj uspešni-mi strelci ni zaznal. Da uporabljeni merski pripomocek za merjenje pozornosti morda ni najprimernejši pokazatelj sposobnosti koncentracije nakazuje tudi naslednja štu­dija (Loze, Collins in Holmes, 2001), ki je bila narejena na strelcih z zracno pištolo. Ugo-tavlja, da so strelci v izvajanju strelov naj­uspešnejši v primerih, ko tik pred strelom niso maksimalno osredotoceni na vizualne dražljaje, tj. na tarco in namerilne naprave. Avtorji raziskave menijo, da na ta nacin strelci v zadnjih sekundah izvedbe stre-la zatirajo vizualne dražljaje, kar naj bi bil predpogoj za avtomaticno izvedbo strela. Kompleksnost pozornosti med izvajanjem strela nakazuje še ena študija (Hatfield, Lan­ders in Ray, 1984). Tik preden strelec strel sproži, možganska aktivnost kaže na priso­tnost alfa valov v levi možganski hemisferi; alfa valovi so znacilni za sprošcena stanja s pasivno pozornostjo. Hatfield to nenadno spremembo v možganskem valovanju raz­laga z inhibicijo oz. zatiranjem vseh nepo­trebnih kognitivnih procesov, ki za izvedbo strela niso pomembni. S tem posameznik pridobi na ucinkovitosti, alfa valovi pa na­kazujejo tudi na stanje zanosa oz. flowa. Podobni rezultati so bili ugotovljeni tudi pri golfistih, lokostrelcih in košarkarjih med iz­vajanjem prostih metov. Za pridobitev na­tancnejših podatkov o pozornosti pri strel­cih bi tako bilo v bodoce smiselno poseci tudi po pripomockih merjenja elektricne dejavnosti možganov. .Zakljucek Med strelci z zracno puško in zracno pi-štolo v Slovenijo torej obstajajo razlike v psiholoških znacilnostih glede na spol, starostne skupine in kakovost nastopanja strelcev. Psihološkega profila v skupinah vrhunskih, aktivnih in rekreativnih strelcev pa ni mogoce opredeliti. V interpretaciji so bile predstavljene nekatere pomanjkljivosti uporabe merskih instrumentov, zato bi bilo v prihodnje smiselno izboljšati nekatere vidike zbiranja podatkov. Raziskava nosi dolocene prednosti in doprinose. Raziska­ve s podrocja strelstva niso pogoste. Še redkejše so tiste, ki bi preucevale podrocja, ki so bila zajeta v tem delu. Študija torej predstavlja raziskovanje znanosti še dokaj nepoznanega podrocja. Ob tem, ko so pre­ostala podrocja psiholoških znacilnosti do-bro poznana, še vedno obstaja manko pri merjenju inteligentnosti športnikov. Naša raziskava zajema tudi to, kar razumemo, kot njeno dodatno vrednost. Pomembno je tudi raziskovanje agresivnosti. Slednja je sicer v športu precej dodelana in raziskana, vendar pa ne v športih, ki veljajo za neagre­sivne. .Literatura 1. Abernethy, B. (1993). Attention. V R. N. Singer, M. Murphey in L. K. Tennant (ur.), Handbook of research on sport psychology (str. 127–170). New York: Macmillan. 2. Allen, M. S., Greenlees, I. in Jones, M. (2011). An investigation of five-factor model of per­sonality and coping behaviour in sport. Jour­nal of Sport Science, 29, 841–850. 3. Allen, M. S., Jones, M.V. in Sheffield, D. (2011). Are the causes assigned to unsatisfactory performance related to the intensity of emo­tions experienced after competition? Sport & Exercise Psychology Review, 7, 3–10. 4. Arffa, S. (2007). The relationship of intelligen­ce to executive function and non-executive function measures in a sample of average, above average, and gifted youth. Archives of Clinical Neuropsychology, 22, 696–978. 5. Bara Filho, M. G., Ribeiro L. C. S. in Garcia, F. G. (2005). Comparison of personality characte­ristics between high-level Brazilian athletes and non-athletes. The Revista Brasileira de Me-dicina do Esporte, 11, 114–118. 6. Brickenkamp, R., Boben, D., Logar, S., Cuš, A. in Gosar, D. (2008). Test pozornosti d2: prirocnik [The d2 Test of Attention]. Ljubljana: Center za psihodiagnosticna sredstva. 7. Bucik, V., Boben, D. in Kranjc, I. (1997). Vpra­šalnik BFQ in ocenjevalna lestvica BFO za merjenje 'Velikih pet' faktorjev osebnosti: slovenska priredba [The big five question­naire (BFQ) and the Big five observer (BFO) as a measures of the five factor model of perso­nality: The Slovenian adaptation]. Psihološka obzorja, 4, 5–34. 8. Caprara, V., Barbaranelli, C., Borgogni, L., Bu-cik, V. in Boben, D. (1997). Model 'Velikih pet': Prirocnik za merjenje strukture osebnosti [The Big Five model instruments for the measure­ment of the structure of personality: Manual]. Ljubljana: Produktivnost d.o.o. 9. Conroy, D. E., Silva, J. M, Newcomer, R. R, Wal­ker, B. W. in Johnson, M. S. (2001). Personal and participatory socializers of the perceived legitimacy of aggressive behavior in sport. Aggressive Behavior, 27, 405–418. 10. Coulomb-Cabagno, G. in Rascle, O. (2006). Team sports players' observed aggresion as a function of gender, competitive level, and sport type. Journal of Applied Social Psycholo­gy, 36, 1980–2000. 11. Ding, J. (2012). The research on sports intelli­gence in China. V Y. Wu (ur.), Advanced tech­nology in teaching – proceedings of the 2009 3rd International conference on teaching and computational science (WTCS 2009) / Volume 2: Education, Psychology and Computer Scien­ce (str. 743–752). New York: Springer. 12. Doppelmayr, M., Finkelzeller, T. in Sauseng, P. (2008). Frontal midline theta in the pre--shot of rifle shooting: differences between experts and novices. Neuropsychologia, 46, 1463–1467. 13. Eagleton, J. R., McKelvie, S. J. in De Man, A. (2007). Extraversion and neuroticism in team sport participants, individual sport partici­pants, and nonparticipants. Perceptual and Motor Skills, 105, 265–275. 14. Gardner, R. E. in Janelle, C. M. (2002). Legiti­macy judgments of perceived aggression and assertion by contact and non-contact sport participants. International Journal of Sport Psychology, 33, 290–306. 15. Gee, C. J. (2010). How does sport psycholo­gy actually improve athletic performance? A framework to facilitate athletes' and coa­ches' understanding. Behavior Modification, 34, 386–402. 16. Guilbert, S. (2006). Violence in sports and among sportsmen: a single or two-track is­sue? Aggressive Behavior, 32, 231–240. 17. Hatfield, B. D., Landers, D. M. in Ray, W. J. (1984). Cognitive processes during self­-paced motor preformance: An electroen­cephalographic profile of skilled marksmen. Journal of Sport Psychology, 6, 42–59. 18. Havelka, N. in Lazarevic, L. (1981). Sport i lic-nost [Sport and personality]. Beograd: Sport-ska knjiga. 19. Haywood, K. M. (2006). Psychological aspects of archery. V. J. Dosil (ur.), The sport psychologist's handbook: A guide for sport-spe­cific performance enhancement (str. 549–566). Chichester: J. Wiley & Sons. 20. Herbarth, B., Baumeister, J., Schrader, T., Herwegegn, H., Liesen H. in Weiss, M. (2008). Neuromonitoring in golf putting task: discri­mination of skill level in different conditions. World scientific congress of golf. Predstavi­tev postra. 21. Hillman, C. H., Apparies, R. J., Janelle, C. M. in Hatfield, B. D. (2000). An electrocortical comparison of executed and rejected shots in skilled marksmen. Biological Psychology, 52, 71–83. 22. Ivcevic, Z. in Brackett, M. (2014). Predicting school success: comparing conscientiou­sness, grit, and emotion regulation ability. Journal of Research in Personality, 52, 29–36. 23. Kajtna, T. (2012). Nekateri psihološki vidiki rizic­nih športov [Some of the psychological aspects of high risk sports athletes]. Ljubljana: Fakulte­ta za šport. 24. Kajtna, T. in Jeromen, T. (2007). Šport z bistro glavo: Utrinki iz športne psihologije za mlade športnike [Clear-minded sport]. Ljubljana: Fun-dacija za šport. 25. Kajtna, T., Tušak, T. in Tušak, M. (2002). Razlike v psihološkem profilu bolj uspešnih in manj uspešnih športnikov. V M. Tušak in J. Bednarik (ur.), Nekateri psihološki, socialni in ekonomski vidiki športa v Sloveniji [Some psychological, social and economical aspects of sport in Slo­venia] (str. 71–85). Ljubljana: Univerza v Lju­bljani, Fakulteta za šport. 26. Lamovec, T. (1988). Prirocnik za psihologijo motivacije in emocij [Manual for Psychology of Motivation and Emotion]. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljublja­ni, Oddelek za psihologijo. 27. Lemieux, P., McKelvie S. J. in Stout, D. (2002). Self-reported hostile aggression in contact athletes, no contact athletes and non-at­hletes. Athletic Insight – The Online Journal od Sport Psychology, 4, 42–56. 28. Levinson, D. (1986). A conception of adult de­velopment. American Psychologist, 41, 3–13. 29. Loze, G. M., Collins, D. in Holmes, P. S. (2001). Pre-shot EEG alpha-power reactivity during expert air-pistol shooting: a comparison of best and worst shots. Journal of Sports Sci­ences, 19, 727–733. 30. Maxwell, J. P. in Moores, E. (2007). The deve­lopment of a short scale measuring aggres­siveness and anger in competitive athletes. Psychology of Sport and Excersice, 8, 179–193. 31. Maxwell, J. P., Visek, A. J. in Moores, E. (2009). Anger and perceived legitimacy of aggres­sion in male Hong Kong Chinese athletes: effects of type of sport and level of compe­tition. Psychology of Sport and Excersice, 10, 289–296. 32. McKenzie, A, Jackson, S. J. in Dunstan, T. (1993). Gender differences in acceptability of aggression in sport: a preliminary study. New Zealand Journal of Health, Physical Education & Recreation, 26, 22–26. 33. Miller, N. E. (1941). The frustration-aggres­sion hypothesis. Psychological Review, 48, 337–342. 34. Morgan, W. P. in Castill, D. L. (1996). Selected psychological characteristics and health be­haviors of ageing marathon runners: a longi­tudinal study. International Journal of Sports Medicine, 17, 305–312. 35. Nicholls, A. R., Polman, R. C. J., Levy, A. R. in Backhouse, S. H. (2009). Mental toughness in sport: achievement level, gender, age, expe­rience, and sport type differences. Personali­ty and Individual Differences, 47, 73–75. 36. Olimpijski komite. (2014). Aktualni seznam kategoriziranih športnikov [The current list of categorized athletes]. Dostopno dne 1.2.2014 na http://stara.olympic.si/sportna-kariera/re­gistracija-in-kategorizacija/aktualni-seznam/ seznam-kategoriziranih-sportnikov/. 37. Oxendine, J. B. (1970). Emotional arousal and motor performance. Quest, 13, 23–32. 38. Planinšec, J. in Pišot, R. (2006). Motor coordi­nation and intelligence level in adolescents. Adolescence, 41, 667–676. 39. Pogacnik, V. (1995). Pojmovanje inteligentno­sti [Conceptions of intelligence]. Radovljica: Didakta. 40. Reinkemeier, H. in Bühlmann, G. (2013). The psyche of the shot: sport psychology and competition. Dortmund: MEC GmbH. 41. Schweizer, K. in Moosbrugger, H. (2004). At­tention and working memory as predictors of intelligence. Intelligence, 32, 329–347. 42. Schweizer, K., Moosbrugger, H. in Goldham-mer, F. (2005). The structure of the relation­ship between attention and intelligence. Intelligence, 33, 589–611. 43. Tancig, S. (1987). Izbrana poglavja iz psiholo­gije telesne vzgoje in športa [Selected chapters from psychology of physical education and sport]. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo. 44. Tremayne, P. in Barry, R. J. (2001). Elite pi­stol shooters: psychological patterning of best vs. worst shots. International Journal of Psychophysiology, 41, 19–29. 45. Tušak, M. in Burnik, S. (2001). Osebnost al­pinistov [Personality of an climbers]. V J. Bednarik in M. Tušak (ur.), Šport, motivacija in osebnost, (str. 201–218). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 46. Tušak, M. in Faganel, M. (2004). Jaz – športnik: samopodoba in identiteta športnika [I as a at­hlete: self-esteem and identity of the athlete]. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 47. Tušak, M., Kos, R., Bednarik, J. in Kos, Z. (2002). Osebnostne lastnosti slovenskih vrhunskih športnikov [Personality characteristics of Slo­vene top athletes]. V M. Tušak in J. Bednarik (ur.), Nekateri psihološki, socialni in ekonomski vidiki športa v Sloveniji (str. 17–39). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 48. Tušak, M. in Tušak, M. (2001). Psihologija špor­ta [Sport psychology]. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 49. Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Psihologija špor­ta [Sport psychology]. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 50. Urzeala, C., Popescu, V. in Predoiu, R. (2014). Dimensions of the personality of athlete and non-athlete normal weight and overweight female students. Procedia – Social and Beha­vioral Sciences, 117, 395–401. 51. Van Biesen, D., Mactavish, J. in Vanlan­dewijck, Y. (2014). Tactical proficiency among table tennis players with and without intel­lectual disabilities. European Journal of Sport Science, 14, 403–409. 52. Vanden Auweele, Y., Nys, K., Rzewnicki, R. in Van Mele, V. (2001). Personality and the athle­te. V R. N. Singer, H. A. Hausenblas, C. M. Ja­ nelle (ur.), Handbook of Sport Psychology: 2nd edition, (str. 239–262). New York: Wiley. 53. Weinberg, R. S. in Genuchi, M. (1980). Rela­tionship between competitive trait anxiety, state anxiety, and golf performance: a field study. Journal of Sport Psychology, 2, 148–154. Saša Marija Ratnik, mag.psih. Center za socialno delo Pomurje – Enota Gornja Radgona Partizanska cesta 21, 9250 Gornja Radgona sasa.marija.ratnik@gmail.com Boštjan Jakše, Barbara Jakše, Stanislav Pinter Je zajtrk najpomembnejši, pomemben ali nepomemben obrok v dnevu? Izvlecek Zdrav in aktiven življenjski slog vkljucuje zdravo prehranjevanje, primerno intenzivno in pogosto gibalno dejavnost (po možnosti tudi v naravnem okolju), odsotnost kaje­nja, kontrolo vnosa alkohola, ustrezen odziv na stresne situacije in zadostno dnevno kolicino spanja. V zdravo prehranjevanje praviloma uvršcamo tudi redno zajtrkova­nje. Zajtrk je prvi obrok v dnevu, ki prekine post po najdaljši fazi spanja in je zaužit v prvih 2–3 urah faze budnosti. Vloga in pomembnost rednega uživanja zajtrka sta v konceptu priporocil uravnoteženega prehranjevanja že leta strokovno dobro uteme­ljeni in uveljavljeni v praksi. Številne epidemiološke raziskave danes zakljucujejo, da je redno zajtrkovanje prehranski oznacevalec prehranjevalnega vzorca, ki ga lahko upo­rabimo kot enega izmed napovedovalcev bolj zdravega nacina življenja. Vendar pa so, na drugi strani, številne intervencijske raziskave porocale o protislovnih rezultatih, povezanih z uživanjem ali z izpušcanjem zajtrka. Pri tem so ugotovile tako negativni in pozitivni kot tudi neznacilni ucinek uživanja oziroma izpušcanja zajtrka na sestavo telesa, kontrolo apetita, zdravje in doprinos k hranilno zadostnem prehranjevalnem vzorcu in na zmanjšano ali povecano tveganje za prezgodnjo umrljivost oziroma daljšo pricakovano življenjsko dobo. Obicajni potrošnik je zato ujet med priporocili uradnih zdravstvenih organizacij in objavljenimi protislovnimi zakljucki znanstvenih raziskav z razlicno zasnovo študij, kjer najvecji problem preucevanja predstavljajo razlicno definiranje zajtrka, vpliv razlikovanja med razlicno kvaliteto zajtrka in po­manjkanje dolgorocnih intervencijskih raziskav. Kljucne besede: zdrav in aktiven življenjski slog, zajtrk, uravnoteženo prehranjevanje, zdravje. Is breakfast the most important, an important or a not important meal of the day? Abstract A healthy and active lifestyle includes a healthy diet, suitably intensive and regular physical activity, absence of smoking, a con­trolled intake of alcohol, an appropriate response to stressful situations and a regular daily amount of sleep. A healthy diet usually also includes regular consumption of breakfast. Breakfast is the first meal of the day after the longest period of sleep and it is consumed within the first 2–3 hours after waking up. For years now, the role and importance of regular consumption of breakfast have been well-founded and established in practice as part of the recommendations of a balanced diet. Today, numerous epide­miological studies conclude that a regular consumption of breakfast serves as a dietary marker of a nutritional pattern of a health­ier lifestyle. On the other hand, various intervention studies have reported contradictory results connected with consuming or skipping breakfast. The studies have found a negative, positive, and non-significant effect of consuming or skipping breakfast on body composition, appetite control, health and the contribution to a nutritionally adequate dietary pattern and the effect on the reduced or increased risk of premature mortality or a longer life expectancy. An ordinary consumer is therefore caught between the recommendations of official health organizations and the published contradictory findings of scientific research, where the biggest problems are different definitions of breakfast, the influence of differentiating between different qualities of breakfast and the lack of long-term intervention studies. Keywords: healthy and active lifestyle, breakfast, a balanced nutrition, health. • Uvod Na podrocju prehranjevanja in zdravja obstajajo številne tematike, o katerih v jav­nosti prevladujejo miti, ki izhajajo bodisi iz potencialno napacnih povezav bodisi iz poslovne nepoštenosti bodisi iz iskre­ne zmote, kot posledice nerazumevanja obravnavanega podrocja. »Ali je zajtrk naj­pomembnejši obrok v dnevu?« je bolj re­toricno vprašanje, tako kot je na podrocju prehrane tudi: »Ali posameznik postane prekomerno težak oz. klinicno debel zaradi prekomernega vnosa ogljikovih hidratov in mašcob, premajhnega deleža gibalne de­javnosti ali vsakodnevnega dolgotrajnega sedenja?«. Dihotomna pritrditev ali zavrni­tev hipoteze o zdravem zajtrku brez opre­delitve njegove kvalitete je bolj problem marketinške ali medijske »obsedenosti«, ki sta lahko posledici pricakovanega vedenja potrošnika, kjer ta »zahteva« enostavne od­govore na kompleksna vprašanja razlicnih clovekovih podrocij. Številni dejavniki zdravega in aktivnega ži­vljenjskega sloga vplivajo na zdravje clove­ka – med njimi pa se zagotovo nahaja tudi prehranjevanje. Številni rezultati znanstve­nih raziskav priporocajo razlicno pogostost uživanja obrokov za vecji ali manjši vpliv na zdravje preucevanih oseb, kar predstavlja izziv pri posploševanju ugotovitev na šir­šo, obicajno populacijo. Vecina javnozdra­vstvenih avtoritet za prehrano in dietetiko (Gibney idr., 2018) uvršca redno zajtrkova­nje med nelocljive komponente hranilno optimalnega prehranjevanja. Slovenski Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ, 2016) prav tako navaja, da je zajtrkovanje najpomembnejši obrok v dnevu, in sicer za kontrolo telesne teže in sitosti, za pri­mernejše izbore v nadaljevanju dneva, za prispevek k priporocenem dnevnem vno­su hranil idr. Številne raziskave (Yokoyama idr., 2016; Zhang, Cordiero, Liu in Ma, 2017) povezujejo izpušcanje zajtrka z debelostjo, hipertenzijo, srcno-žilnimi boleznimi, nižjo kvaliteto prehranjevanja, slabšo inzulinsko obcutljivostjo, diabetesom tipa 2 in pove-canim tveganjem za predcasno umrljivost. • Pomembni vidiki uživanja ali izpušca­nja zajtrka Izziv pri razbiranju informacij glede po­membnosti uživanja ali izpušcanja zajtrka je lahko na eni strani povezan z dosega­njem priporocenega dnevnega vnosa hranil, potencialno odvisnim vedenjem, povezanim z obilnim okoljem visoko kalo­ricne in nezdrave hrane, v katerem živimo, in financnimi možnostmi razlicnih demo-grafskih skupin ljudi in na drugi strani z nacinom življenja (manj ali bolj sedece naravnana ali manj ali primerno gibalno aktivna populacija) in kulturo posame­zne družbe in sociološko pricakovanimi vedenji1. Poleg tega je ucinek uživanja ali izpušcanja zajtrka lahko povezan tudi z ve­likostjo in kvaliteto obroka (sestavo), pogo-stostjo uživanja drugih obrokov in razlicnih zgodovinskih razmer, ki so bile evolucijsko nekakšen neizogiben del clovekovega ra­zvoja2. Pri tem se lahko slednja spoznanja izkorišca za potencialno pozitivne ucinke na razlicne aspekte zdravja, in sicer lahko clovek sistematicno – zaradi (ne)znanja, verskega prepricanja ali financnega statu­sa – uporabi razlicne oblike kratkorocnih ali dolgorocnih (kronicnih) kaloricnih restrikcij (navadno 20–40 % manjši dnevni kaloricni vnos), razlicne oblike posta z razlicnimi ko­ristmi, in sicer obcasnega ali periodicnega posta in bodisi le z vodo ali le s sadnimi, zelenjavnimi ali kombiniranimi sokovi (od enkrat tedensko in nekajkrat tedensko do vec neprekinjenih tednov), razlicne oblike dvo- in vecdnevnega obcasnega ali peri­odicnega posnemanja posta (ohranjene koristi posta ob socasnem minimalnem tveganju, ki ga sicer predstavlja postenje, ki omogoca vecje zadrževanje ljudi na takšni intervenciji3) in casovno omejeno obdobje 1Med razlicnimi populacijami obstajajo uteme­ljene kulturne razlike, in sicer v smislu, katero hrano v povprecju uživajo ljudje na razlicnih predelih sveta in kdaj v dnevu je primerno jesti. Ne glede na razlicne poglede, ki sestavljajo kul­turne dejavnike, ima lahko odlocitev za uživanje zajtrka in odlocitev za to, kaj jemo in pijemo v zacetku dneva, znacilne ucinke na naše zdravje, dobro pocutje in kognitivno delovanje (Spence, 2017). V mnogokaterih družbah, kjer družina zaj­trkuje skupaj, zajtrkovanje (»miza«) dejansko po­vezuje družino, kar posledicno vpliva na številna vedenja družinskih clanov v nadaljevanju dneva. 2Za razliko od prehranjevanja ljudi v moderni družbi in udomacenih živali je vzorec naravnega prehranjevanja številnih sesalcev zaznamovan s prekinitvijo vnosa energije. Sposobnost delo­vanja na visoki ravni, tako fizicno kot mentalno, in sicer v daljših obdobjih brez hrane, je bila v evolucijski zgodovini cloveka najverjetneje te­meljnega pomena. Mnoge prilagoditve zaradi prekinjene oskrbe s hrano so se zato med se­salci, vkljucno s clovekom, ohranile, vkljucno z organi za vnos in skladišcenje hitro dostopne glukoze (zaloge mišicnega in jetrnega glikoge­na) in dalj trajajocimi energijskimi substrati, kot so mašcobne kisline v mašcobnem tkivu (Mat-tson idr., 2014). 3Prehranjevanje, ki na nek nacin posnema ucin­ hranjenja (npr. v ritmu 8–12 ur hranjenja in 16–12 ur postenja). .Definiranje zajtrka Zajtrk predstavlja prvi obrok v dnevu, ki je navadno zaužit zjutraj; takoj ali kmalu po nocnem pocitku. Hranilna sestava in ener­gijska vrednost se lahko med izbori zajtrka razlikujeta. Za nekatere je zajtrk sestavljen iz pecenih jajc, sira, slanine in kruha, za druge iz jogurta s kosmici, tretjim zajtrk predsta­vlja sendvic s salamo in sirom, cetrtim kruh, ki je namazan z marmelado ali z medom in z maslom ali margarino, nekateri si za zaj­trk privošcijo kavo in rogljicek itn. Razlicni zajtrki nedvomno povzrocajo razlicen uci­nek na energijsko bilanco, kontrolo sitosti, hranilno zadostnost prehranjevanja in na koncu na zdravje posameznika. Raziskoval­ci bi za verodostojne rezultate znanstvenih raziskav, ki bi odgovorili na vprašanje po­membnosti vkljucenosti zajtrka, potrebo­vali konsenz pri definiciji še primernega, ustreznega in neustreznega zajtrka, ki bi ga vkljucili v preucevanje posledic uživanja enega ali drugega zajtrka na nadaljevanje dneva. Ko govorimo o potrditvi ali zavr­nitvi hipoteze o pomembnosti uživanja zajtrka, v znanstveni literaturi naletimo na problem neenotnega definiranja zajtr­ka. Najbolj pogosto pojmovanje zajtrka je, da je to prvi obrok v dnevu po prijetnem nocnem »prostovoljnem stradanju«, ki mu sledi takojšnje hranjenje, kar je skladno z etimologijo besede »zajtrk« v anglešcini, in sicer »break-fast«. Problematika pri pre-ucevanju pomembnosti zajtrka (Betts idr., 2016) se zacne z njegovo vsebino, saj je ta lahko sestavljen iz razlicne kombinacije ma-krohranil. Ali je npr. obrok, ki vkljucuje kavo z mlekom in sladkorjem, lahko smatran za zajtrk? Tukaj gre, nadaljujejo raziskovalci, za izziv dojemanja vsebine zajtrka, agre­gatno stanje (trdno ali tekoce), konsenz o minimalnem vnosu kalorij obroka (50 kcal), ke daljšega posta na spoznane dedne poveza­ve, ki regulirajo procese staranja in raka, s cimer ustvarja sistemsko obnovo. Wei idr. (2017) so v nakljucno kontrolirani precni raziskavi primerjali dve skupini ljudi, in sicer eno na kontrolni dieti brez omejitev in drugo, kjer so imeli preucevan­ci 5 dni v mesecu v 3 zaporednih mesecih vna­prej pripravljene rastlinske obroke, ki posnemajo post, in sicer mikrohranilno bogate obroke, kjer se je njihova kaloricnost znotraj 5 dni zniževala s 1100 kcal (11 % beljakovin, 46 % mašcob in 43 % ogljikovih hidratov) do 700 kcal (9 % beljakovin, 44 % mašcob in 47 % ogljikovih hidratov). Av-torji zakljucujejo, da so 5-dnevni cikli na mesec, ki posnemajo post, varni, izvedljivi in ucinkoviti pri znižanju dejavnikov tveganja za prezgodnje staranje in razlicne kronicne bolezni (diabetes, rak, srcno-žilne bolezni). ki ga lahko še smatramo za zajtrk, in »timin-gu« (»casnosti«) zajtrkovanja (do 2 uri po bujenju, a ne kasneje od 10. ure dopoldne), medtem ko Timlin in Pereira (2007) k tej še vedno ohlapni definiciji dodajata tudi, da naj zajtrk ne presega 20–30 % skupnih dnevnih energijskih potreb, kar naj bi bil po njunem sprejet akademski standard4. Poleg definiranja zajtrka je tu še vprašanje, kaj po­meni »pomemben« ali »najpomembnej­ši« obrok v dnevu? Betts idr. (2016) se zato sprašujejo o ciljih, ki jih posameznik želi z zajtrkom zadovoljiti, in sicer ima lahko po­sameznik cilj zadovoljiti potrebo po obcu­tenju lakote, ucinek na dolgorocno zdravje, lahko pa predstavlja energijsko in hranilno »sredstvo«, ki je potrebno za uspešno gi­balno dejavnost, ki sledi zajtrku, idr., kar za posamezno osebo z razlicnimi cilji lahko predstavlja najpomembnejšo zadovolji­tev naštetih trenutnih potreb. Gibney idr. (2018) so s pomocjo Mednarodne pobude za raziskave zajtrka (»The International Bre­akfast Research Initiative«), ki vkljucuje na­cionalne podatke o raziskavah o prehrani iz Kanade, Francije, Španije, Velike Britanije, ZDA in z Danske, pregledali hranilne koristi uživanja zajtrka in naposled definirali opti­malni zajtrk, ki bi predstavljal vrednosti pri oblikovanju prehranske politike in enotnost sporocanja v pomoc potrošniku in v pove­zavi z javnim zdravjem. Njihova predlagana definicija zajtrka temelji na konsenzu, ki je posledica podrobnega pregleda definicij zajtrka v 14 objavljenih literaturah. Tako definirajo zajtrk (O'Neil idr., 2014) kot prvi obrok v dnevu, ki prekine post po najdaljši fazi spanja in je zaužit v 2–3 urah faze bu-dnosti. Sestavljen je iz hrane ali napitka, ki vkljucuje vsaj eno skupino živil, zaužit pa je lahko kjerkoli. .Razlicnividiki vezani na izpušcanje zajtrka V javnosti pogosto zasledimo trditev, da je zajtrk najpomembnejši obrok v dnevu. Številne raziskave porocajo, da je izpušca­nje zajtrka povezano s prekomerno telesno težo (Song, Chun, Obayashi, Cho in Chung, 2005), dejavniki tveganja za diabetes tipa 2 in srcno-žilnimi boleznimi (Farshchi, Taylor in Macdonald, 2005; Uemura idr., 2015) in s povecanim tveganjem za umrljivost iz ka- 4»Zajtrk je obrok hrane, ki se je zjutraj«, je zapisa-no v Slovenskem medicinskem slovarju. V nada­ljevanju je naveden primer za navadni zajtrk, ki je »sestavljen iz tople pijace in peciva« ter za popolni zajtrk, ki je »jutranji obrok s toplo pi­jaco, pecivom, maslom, marmelado in sadnim sokom« (Slovenski medicinski slovar, 2012–2018). terih koli razlogov (Yokoyama idr., 2016). Po drugi strani je prekomerna prehranjenost glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti pri ljudeh (The Global BMI Mortality Collabo­ration, 2016) in nezdrav (energijsko bogat in hranilno osiromašen) zajtrk lahko pred­stavlja zacetek prekomernega skupnega vnosa energije, ki je lahko tudi posledica odvisnega vedenja, ki ga povzrocajo dolo-cena rafinirana živila, njihove kombinacije, ojacevalci okusa in nacini priprave. Po tretji strani pa je lahko izpušcanje zajtrka poten­cialno povezano s kaloricno restrikcijo, ki je spoznana, sploh brez podhranjenosti, kot eno najucinkovitejših sredstev za številne zdravstvene koristi (Fontana, Meyer, Klein in Holloszy, 2004). Vendar pa dolgorocna kaloricna restrikcija, ceprav brez podhra­njenosti, ni nujno povezana z daljšo prica­kovano življenjsko dobo pri ljudeh, in sicer v primeru, ko ta ni socasno kombinirana z beljakovinsko restrikcijo (Fontana idr., 2016). Za splošno prepricanje, da zajtrk predstavlja najpomembnejši obrok v dnevu, do nedav­nega niso obstajali dovolj trdni (konsisten­tni) dokazi, ki bi podpirali to priporocilo, medtem ko so obstajali mnogo bolj trdni dokazi o pomembnosti pogostosti dnev­nega uživanja zadostnega števila obrokov in vkljucevanje prigrizkov in zadostne po­pite tekocine. Glavnina pregledov skupnih rezultatov epidemioloških in intervencijskih raziskav v zadnjih 5 letih dokazuje, da zajtrk morda ni najpomembnejši obrok v dnevu, a je vseeno zelo pomemben. .Vplivuživanja ali izpušcanja zajtrka na telesno težo in telesno sestavo Problem pri zagovarjanju dolocenega stali-šca in pri sprejemanju odlocitve vezane na zajtrkovanje navadno izhaja iz protislovnih zakljuckov znanstvenih raziskav, saj nekate-re zakljucujejo, da je zajtrkovanje potrebno za ustreznejši nadzor telesne teže (Brown, Bohan Brown in Allison, 2013), medtem ko druge sklenejo, da to morda ni res (Dhu­randhar idr., 2014). V 12-tedenski nakljucno kontrolirani raziskavi (Leidy, Hoertel, Do­uglas, Higgins in Shafer, 2015) so razisko­valci na 76 prekomerno težkih in klinicno debelih adolescentih (ITM 29,7), starih v povprecju 19 let, preucevali vpliv zajtrka z normalnim vnosom beljakovin (13 g), zaj­trka z vecjim vnosom beljakovin (35 g) in izpušcanja zajtrka. Raziskavo je zakljucilo 54 preucevancev, kjer so ugotovili, da sta skupini, ki sta zajtrkovali obrok z normal-nim in vecjim vnosom beljakovin, znacilno bolj izboljšali telesno sestavo v primerjavi s skupino, ki je izpušcala zajtrk, medtem ko je skupina z vecjim vnosom beljakovin izkusila še manjši obcutek lakote (tudi v primerjavi s skupino z normalnim vnosom beljakovin). To je posledicno pomenilo, da so preucevanci v tej skupini samoiniciativ-no zmanjšali skupni dnevni vnos energije, s cimer so bolj preventivno delovali zoper neželeno pridobivanje telesne mašcobe. V naslednji nakljucno kontrolirani raziskavi so Dhurandhar idr. (2015) preucevali 16-te­densko relativno ucinkovitost priporocila bodisi rednega zajtrkovanja bodisi izpu-šcanja zajtrkovanja na znižanje telesne teže pri 309 zdravih prekomerno težkih odraslih, starih med 20 in 65 let, ki so živeli obicajno življenje. Raziskava ni niti ovrgla niti potrdi-la ucinkovitosti obeh priporocil za izgubo odvecne teže (v kg), res pa je, da raziskava ni merila spremembe v telesni sestavi ali v metabolnih spremenljivkah, kot tudi ni merila ucinkovitosti razlicnih kolicin in kva­litet zajtrkov na izgubo teže, kar pomeni, da resni zakljucki, ne glede na velikost vzorca, niso možni. Brown, Bohan Brown in Allison (2013) pa so se lotili preverjanja te hipote­ze drugace. Raziskovalci so izvedli pregled 58 raziskav (od tega 8 nakljucno kontro­liranih), ki so preucevale vpliv uživanja ali izpušcanja zajtrka na telesno težo, in ugo­tovili, da ima zajtrkovanje pozitiven vpliv na zmanjšanje debelosti navkljub dvomljivim dokazom in potencialni pristranskosti raz­iskovalcev, zavajajocem porocanju števil­nih raziskovalcev, uporabi neustreznega jezika pri interpretaciji svojih rezultatov in zakljuckom drugih raziskovalcev5. Bohan Brown, Milanes, Allison in Brown (2017) so nedavno izvedli še sistematicni pregled in metaanalizo samo nakljucno kontroliranih raziskav (7 vzporednih, 1 navzkrižna, pri treh raziskavah pa so tudi zagotovili obro­ke), od katerih je bilo 5 izvedenih v ZDA, 3 pa so bile izvedene v Veliki Britaniji; od tega je bilo 7 raziskav izvedenih na odra­slih in 1 na adolescentih, starejših od 18 5Mekary in Giovannucci (2014) sta kot odziv na sistematicni pregled metaanalize 58 opazoval­nih raziskav (Brown, Bohan Brown in Allison, 2013) med drugim dodala, da za boljše razume­vanje fiziologije uživanja ali izpušcanja zajtrka potrebujemo vec nakljucno kontroliranih raz­iskav, sploh dolgorocnih, z boljšo zasnovo raz­iskave, in sicer z vkljucevanjem vpliva razlicnih nacinov prehranjevanja, s spremljanjem nivoja gibalne dejavnosti in z ohranjanjem skupnega kaloricnega vnosa med preucevanima skupina-ma. let. Avtorji, zavedajoc se omejitve števila raziskav, zakljucujejo, da trenutni dokazi nakljucno kontroliranih raziskav ne podpi­rajo splošnega priporocila za ali proti uži­vanju zajtrka v povezavi s kontrolo telesne teže. Betts idr. (2014) so šli še dlje. V okviru projekta »The Bath Breakfast Project« so v nakljucno kontrolirani raziskavi izvajali po­novljene meritve in spremljanja 33 ljudi, in sicer s pomocjo aparata DEXA, antropo­metrije, razlicnih komponent energijskega ravnovesja in drugih zdravstvenih marker-jev. Raziskovalci so zakljucili, da je vsako­dnevno uživanje zajtrka vzrocno povezano s termogenezo, in sicer zaradi vecje gibal­ne dejavnosti, zaradi sprememb presnove v mirovanju in zaradi (metodološko ome­jenih) dokazov o primernejših prehranskih izborih v nadaljevanju dneva. Raziskovalci niso izmerili znacilnih razlik v dejavnikih tveganja za srcno-žilne bolezni med tisti-mi, ki so redno zajtrkovali, in tistimi, ki niso, so pa izmerili bolj stabilen odziv krvnega sladkorja v popoldanskem in vecernem casu. Betts idr. (2016) so okviru »The Bath Breakfast Project« izvedli tudi serije nakljuc­no kontroliranih raziskav, kjer so preucevali povezanost uživanja ali izpušcanja zajtrka z nekaterimi dejavniki energijskega ravno­vesja in zdravja, in ugotovili, da uživanje zaj­trka samo po sebi, neodvisno od njegove kvalitete (sestave), ni povezano z vplivom na presnovo in termogenezo zaradi ostalih obrokov, ki sledijo. Glavnina znanstvenih raziskav v nasprotju s percepcijo javnosti nedvoumno ne potrjuje hipoteze, da je izpušcanje zajtrka povezano s pridobiva­njem telesne teže, ceprav je ta zakljucek posledica rezultatov pregleda interven­cijskih raziskav kratkega trajanja, nadalju­jejo avtorji. Avtorji zakljucujejo, da zajtrk potencialno lahko je ali pa tudi ni najpo­membnejši obrok v dnevu, vsekakor pa je pomemben obrok, ki v zasnovi znanstve­nih raziskav potrebuje hkratno merjenje razlicnih vidikov energijskega ravnotežja, ki bi bolj zanesljivo pojasnili vpliv uživanja ali izpušcanja zajtrka oziroma posameznih komponent zajtrka in interakcij teh kom­ponent. Betts idr. (2016) so se ukvarjali tudi z makrohranilno vsebino »pomembnosti« zajtrka, kjer je v primeru jutranje vadbe, ki sledi zajtrku, najpomembnejši vnos oglji­kovih hidratov, medtem ko je v primeru dolgorocnega zdravja bolj ustrezen urav­notežen zajtrk, ki vkljucuje vec zdravih živil. Raziskovalci so s sistematicnim pregledom 35 raziskav (Pendergast, Livingstone, Wor­sley in McNaughton, 2016), med njimi tudi nakljucno kontroliranih, preucevali razlic­ne deleže in razloge izpušcanja razlicnih obrokov pri mladih. Raziskava je pokazala, da je zajtrk najbolj pogosto izpušcen obrok pri preucevancih (14–88 %), sledita kosilo in vecerja (podoben delež). Konsistentno najbolj pogost razlog je bil pomanjkanje casa in nato cena (pomanjkanje denarja). Raziskovalci so ugotovili tudi druge razlo­ge, povezane z izpušcanjem obrokov, in sicer navajajo pomanjkanje obcutka lakote, percepcijo povezanosti izpušcanja vecerje z lažjo kontrolo telesne teže, prehranjeval­ne navade (izpušcanje zajtrka je pri mnogih del navade), verske razloge, okus obroka, (ne)obvladanje vešcin priprave obrokov idr. V eni zadnjih precnih raziskav (Barrett idr., 2018), ki so jo poimenovali »Dedipac stu­dy«, so raziskovalci na podatkih, ki so jih pri­dobili na 1.894 adolescentih iz 10 evropskih mest (iz 9 držav), preucevali povezanost med izpušcanjem zajtrka in prekomerno težo in debelostjo. Rezultati so pokazali, da 44 % žensk in 36 % moških izpušca zaj­trk, poleg tega pa ti zaužijejo manj vlaknin v dnevu kot tisti, ki zajtrkujejo. Pri moških so raziskovalci ugotovili tudi povezanost med izpušcanjem zajtrka in povecano te­lesno težo in debelostjo, predvsem pa so ugotovili drugacen makrohranilni vzorec prehranjevanja pri enih in drugih oz. manj ustrezen hranilen profil pri tistih, ki ne zaj­trkujejo. .Vpliv na bolezni in dolgoživost Izpušcanje zajtrka je lahko povezano s po­vecanim tveganjem za nastanek žolcnih kamnov, ob okolišcinah, da se sicer pre­hranjujemo znotraj 6-urnega do 8-urne­ga obdobja, kar se avtomaticno zgodi, v kolikor izpostavimo telo »izmenicnemu« postu na dnevni ravni (kjer gre dejansko le za casovno omejeno obdobje hranjenja), kjer zaužijemo zadnji obrok v dnevu ob 18.00 uri in prvi naslednji obrok po 10.00 uri naslednji dan (torej se v tem primeru izpusti zajtrkovanje) (Sichieri, Everhart in Roth, 1991). Raziskovalca Longo in Mattson (2014), ki sta izvedla pregled raziskav, ki so preucevale ucinke razlicnih oblik posta na metabolizem, glede na trenutne dokaze na živalih in ljudeh, povezanih z obcasnim ali periodicnim postom6, zakljucujeta, da ima­ 6Trenutne koristi razlicnih oblik posta so prav tako skladne s pregledi znanosti, ki so preuce­vali post pri razlicnih verskih skupnostih, in sicer pri muslimanih (»Ramazan« kot pomembna komponenta duhovnega in telesnega cišce­nja), kristjanih ali protestantskih kristjanih (npr. ta ti dve obliki intervencije velik potencial, v kolikor ju ustrezno vpeljemo v nacin ži­vljenja, in sicer predstavljata potencial tako za optimalno zdravje kot za zmanjšanje tveganja za nastanek številnih kronicnih bolezni, še posebej pri prekomerno težkih in sedece naravnanih ljudeh. Problem teh dveh oblik intervencij nastane pri otrocih, starejših in ljudeh s prenizko telesno težo, poleg tega pa se mora post, daljši od 1 do 3 dni, z vidika zagotovljene varnosti izvajati pod nadzorom zdravnika in v kliniki. Prav tako obstaja zaskrbljenost pri razlicnih neu­ravnoteženih obrokih, sploh tistih z nizkim kaloricnim vnosom, in sicer da negativno vplivajo na cirkadiani ritem (nadzor bio-loške ure), endokrini in gastrointestinalni sistem, poleg tega pa imajo razlicne oblike posta omejeno ucinkovitost na dolgoži­vost, razen ce so kombinirane s prehrano visoke hranilne in relativno nizko energij­ske gostote, kot je npr. prehrana številnih najdlje živecih populacij (»Blue zone«), ki je konsistentno povezana z dobrim zdravjem in dolgoživostjo. Ameriška zveza za boj proti srcno-žilnim boleznim (AHA; St-Onge idr., 2017) v svo­jem stališcu, vezanem na uživanje zajtrka, »timingom« in pogostostjo uživanja obro­kov v povezavi s srcno-žilnim zdravjem, navaja, da je na osnovi kombinacije epide­mioloških in klinicnih raziskav, narejenih na ameriških odraslih, redno uživanje zajtrka povezano z manjšim negativnim ucinkom na raven krvnega sladkorja in inzulinskega metabolizma. Avtorji zakljucujejo, da previ­dno namensko prehranjevanje v povezavi s »timingom« in pogostostjo uživanja obro­kov lahko vodi k bolj zdravemu življenj­skemu slogu in boljši kontroli dejavnikov tveganja za srcno-žilne bolezni7. Številne navade, vkljucno s številom obrokov in kvaliteto obrokov, lahko potencialno vpli­vajo na primarno preventivo zoper števil­ne pogoste bolezni. Izpušcanje zajtrka je »Church of Jesus Christ of Latter-Day Saints« in »The Seventh-day Adventist Church«), kjer imajo slednji dokazano daljšo pricakovano življenjsko dobo, ki jo raziskovalci pripisujejo siceršnjemu bolj zdravemu nacinu življenja, ki vkljucuje bolj rastlinsko prehranjevanje, vendar pa tudi odso­tnost kajenja in redno gibalno dejavnost (Patter­son in Sears, 2017). 7Raziskovalci AHA so v povezavi z zajtrkom in hranilno zadostnostjo prehranjevanja navedli tudi presecno študijo (»Bogalusa Heart Study«), kjer so na 504 preucevancih obeh spolov, belo- in temnopoltih, starih med 19 in 28 let, pokazali, da 74 % tistih, ki so izpustili zajtrk, skozi dan v telo ni vneslo niti 2/3 priporocenega dnevnega vnosa (PDV) vitaminov in mineralov, medtem ko je bilo tistih, ki so zajtrkovali in prav tako niso vnesli PDV-ja vitaminov in mineralov, 41 %. velikokrat smatrano kot nezdravo vedenje, ki je povezano s povecanim tveganjem za srcno-žilne bolezni, in sicer preko dia­betesa tipa 2, debelosti, visokega pritiska, povišanega holesterola idr. Po drugi stra­ni pa je zajtrkovanje povezano z dejavniki kot so sitost, zadosten dnevni vnos hranil, metabolna ucinkovitost celotnega prehra­njevanja in kontrola apetita (Uzhova idr., 2017). Zhang idr. (2017) so na 240 ljudeh z metabolnim sindromom v obdobju enega leta preverjali tudi hranilni vnos pri tistih, ki so izpušcali zajtrk, in tistih, ki so zajtrkova­ li. Raziskovalci so z vsakim preucevancem izvedli 3 nakljucno izbrane intervjuje, s ka­terimi so zbrali njihove prehranjevalne na­vade, in sicer na zacetku in po enem letu. Podatki so pokazali, da je zajtrk na zacetku leta izpušcalo 32,9 % preucevancev in po enem letu 17,4 %. Znanstveniki so preuce­vali tudi povezanost uživanja in izpušcanja zajtrka ne samo na telesno težo, pac pa tudi na kvaliteto prehranjevanja, hranilni vnos in metabolne dejavnike. Raziskava ni potrdila hipoteze, da izpušcanje zajtrka vpliva na telesno težo, hranilni vnos in iz­brane metabolne dejavnike tveganja pri preucevancih z metabolnim sindromom, kar po navedbah raziskovalcev nakazuje, da samo izpušcanje zajtrka najverjetneje ni zadosten podatek, ki bi vplival na merjene spremenljivke, in da morajo biti raziskave oblikovane tako, da bolj natancno razloci­jo med vplivom razlicnih tipov in kvalitet zajtrka na spremljane dejavnike. V raziskavi, ki so jo poimenovali »PESA Study« (Uzho­va idr., 2017), so na vec kot 4.000 ljudeh primerjali vpliv uživanja treh tipov zajtrka, in sicer visoko energijskega zajtrka (20 % dnevnega energijskega vnosa), nizko ener­gijskega zajtrka (5–20 % dnevnega ener­gijskega vnosa) in izpušcanje zajtrka (manj kot 5% dnevnega energijskega vnosa), na dejavnike tveganja za nastanek srcno-žil­nih bolezni. Raziskovalci so ugotovili, da je vsakodnevno izpušcanje zajtrka povezano s povecanim tveganjem za nastanek ne­koronarne in splošne ateroskleroze (otrde-lost in zadebelitev arterij zaradi nastanka mašcobnih plakov), in sicer neodvisno od prisotnosti konvencionalnih dejavnikov tveganja za srcno-žilne bolezni. Razisko­valci ene vecjih prospektivnih raziskav, in sicer na skoraj 27.000 moških Americanih, ki so se, po besedah raziskovalcev, v pov­precju dobro prehranjevali, so ugotovili, da je izpušcanje zajtrka povezano s 27-odsto­tno povecanim tveganjem za koronarne srcno-žilne bolezni v primerjavi s tistimi, ki so zajtrkovali, niso pa našli povezave s siceršnjo pogostostjo uživanja obrokov in srcno-žilnimi boleznimi. Avtorji izpušcanje zajtrka povezujejo z direktnim negativnim metabolnim ucinkom v smislu nezado­stnega vnosa vlaknin, makrohranil in mi-krohranil, še posebej v primeru, ko zajtrk ne vkljucuje žitarice, interpretacijo pa zaklju-cujejo s tem, da je redno uživanje zajtrka povezano z izboljšanjem zdravja (Cahil idr., 2013). Pregled 105 raziskav (Maki, Phillips­-Eakley in Smith, 2016), ki je preuceval tudi ucinek sestave zajtrka na metabolno zdrav­je, je pokazal, da sta obetavni strategiji za boljše metabolno zdravje uživanje zajtrka, bogatega z nepredelanimi žiti in z vlakni­nami iz žitaric, ob omejitvi vnosa rafiniranih ogljikovih hidratov, in pa zamenjava živil, bogatih z rafiniranimi ogljikovimi hidrati, z živili, ki vsebujejo nenasicene mašcobe in beljakovine. Yokoyama idr. (2016) so 20 let na vec kot 80.000 Japoncih, starih med 40 in 79 let, preucevali vpliv življenjskega slo­ga na umrljivost zaradi raka, bolezni obtocil in umrljivost iz razlicnih razlogov. Ugotovi­li so, da je izpušcanje zajtrka povezano z nezdravimi prehranjevalnimi navadami in povecanim tveganjem za umrljivost iz ka­terihkoli razlogov. Bi, Gan, Yang, Chen, Tong in Lu (2015) so izvedli sistematicni pregled in metaanalizo 8 raziskav, ki so v obdobju 6- do 18-letnega spremljanja 106.935 preuce­vancev evidentirale skupno 7.419 bolnikov z diabetesom tipa 2. Avtorji so preucevali povezanost izpušcanja zajtrka s povecanim tveganjem za nastanek diabetesa tipa 2 in ugotovili znacilno povezanost med izpu-šcanjem zajtrka in povecanim tveganjem za nastanek diabetesa tipa 2. .Pogostostuživanja obrokov, kvaliteta zajtrka in hranilna zadostnost prehranje­vanja Pogostost uživanja obrokov je lahko posre­dno povezana tako z uživanjem ali izpušca­njem zajtrka kot tudi z razlicnim ucinkom na zdravje. Ko govorimo o potencialnih prednostih uživanja zajtrka, je eden od pro-blemov pri razbiranju rezultatov in zakljuc­kov znanstvenih raziskav povezan s per-cepcijo, da je modro uživati redne obroke, in sicer 3 glavne obroke in 1–2 malici. Druž­ba in posameznik v njej razlicno dojemata pogostost uživanja obrokov. Nekateri imajo tri obroke, medtem ko drugi sledijo pravilu petih obrokov, kamor spadajo trije glavni in dve malici. V prvem primeru lahko posa­meznik 3 obroke porazdeli na dopoldansko malico, kosilo in vecerjo, kar pomeni, da v tem primeru zavestno ali kot posledica na­vade izpušca zajtrkovanje. Stote idr. (2007) so v nakljucno kontrolirani, precni, 8 tednov trajajoci pilotski raziskavi na 21 normalno težkih preucevancih merili ucinek pogosto­sti uživanja obrokov. Pri tem so spremljali ucinek uživanja 3 obrokov v primerjavi z uživanjem enega obroka dnevno, in sicer pri enakem makrohranilnem razmerju in energijskem vnosu. Raziskovalci med obe-ma protokoloma niso izmerili razlik v src­nem utripu, telesni temperaturi in vecini krvnih spremenljivk, vendar pa so preuce­vanci pri 1 zaužitem obroku dnevno poro-cali o povecanem obcutku lakote, medtem ko so imeli višji krvni tlak, nižjo telesno težo (manj podkožne mašcobe, a brez razlik v pusti mišicni masi in deležu vode), višji sku­pni, LDL in HDL holesterol in nižje vredno­sti kortizola. Ta raziskava nakazuje, da po­gostost uživanja obrokov brez zmanjšanja energijskega vnosa (kaloricne restrikcije) ne prispeva k zdravstvenim koristim, vendar so preucevanci v nekaterih raziskavah (Patter­son in Sears, 2017) porocali, da je uživanje le enega obroka v dnevu povezano s pove-canim obcutkom lakote, vendar pa ni razlik v napetosti ali pojavnosti depresije, jeze, izgube moci, utrujenosti ali zmedenosti. Aljuraiban idr. (2015) so v precni raziskavi na 2.696 ljudeh obeh spolov preverjali vpliv pogostosti uživanja obrokov, in sicer ne samo vpliv na ITM, pac pa tudi na kvaliteto prehranjevanja, in ugotovili, da je vecje šte­vilo manjših obrokov (6 in vec) povezano z nižjim ITM-jem in izboljšano kvaliteto pre­hrane. Raziskovalci dobljene rezultate pripi­sujejo povezanosti pogostosti uživanja obrokov z nacinom življenja. Avtorji raziska­ve nadaljujejo, da je namrec manjša pogo-stost uživanja obrokov v dnevu (manj kot 4, lahko tudi od 1 do 3 obrokov) lahko pove­zana z vecernim prehranjevanjem izven doma in to z energijsko bogato hrano nizke hranilne vrednosti (ocvrta hrana), uživa­njem alkohola in manjšim vnosom nizko energijske hrane visoke hranilne vrednosti (sadje in zelenjava). Slednje je lahko pove­zano tudi s slabšo kontrolo apetita, ki je posledica zaužitja le enega ali dveh neu­ravnoteženih obrokov v dnevu. Pregled 15 intervencijskih raziskav (Schoenfeld, Ara-gon in Krieger, 2015) je preuceval vpliv po­gostosti obrokov na spremembo v sestavi telesa. Rezultati tega pregleda prav tako ne omogocajo dokoncnih zakljuckov, ceprav nakazujejo na potencialne koristi uživanja vec rednih obrokov dnevno na sestavo te­lesa v primerjavi z manj pogosto zaužitimi obroki. Canuto, da Silva Garcez, Kac, de Lira in Olinto (2017) so opravili pregled 31 opa­zovalnih raziskav (2 prospektivni in 29 prec­nih) in preucili vpliv pogostosti uživanja obrokov na telesno težo oz. sestavo telesa. Njihovi zakljucki so bili drugacni od pred­hodnih pregledov opazovalnih raziskav, in sicer so ugotovili, da ni zadostnih dokazov, sploh v kolikor avtorji upoštevajo problem pristranskosti porocanja, ki bi nedvoumno potrdili povezanost pogostosti uživanja z bolj uspešno kontrolo telesne teže oz. bolj zaželeno telesno sestavo, so pa raziskovalci vseeno pri moških izmerili potencialno po­zitiven ucinek vecje pogostosti uživanja obrokov na ITM in visceralno debelost. Ka­hleova, Lloren, Mashchak, Hill in Fraser (2017) so na 50.000 odraslih, starih nad 30 let, prav tako preucevali vpliv števila obro­kov, trajanja nocnega posta, uživanja zajtr­ka in cas zaužitja najvecjega obroka na spremembo v ITM-ju skozi leta. Raziskava je uporabila podatke longitudinalne raziskave Adventist Health Study 2 clanov prote­stantsko kristjanske verske skupnosti (»Se-venth-day Adventist Church«), ki velja za eno izmed najbolj zdravih populacij v ZDA. Rezultati so pokazali, da sta manj pogosto prehranjevanje, brez uživanja prigrizkov, in uživanje zajtrka, ki predstavlja najvecji obrok v dnevu, povezana z ucinkovito pre­ventivno strategijo za dolgorocno kontrolo telesne teže. Uživanje zajtrka in kosila v raz­miku 5–6 ur in daljši nocni post (zgodnje zaužitje vecerje) sta prav tako povezani prakticni metodi za kontrolo telesne teže. Vodilna raziskovalka, dr. Kahleova, je za eno najbolj priljubljenih internetnih znanstve­nih spletnih mest, ScienceDaily (2018), o rezultatih raziskave dejala, da njihove ugo­tovitve potrjujejo najstarejši prehranski pre­govor: »Zajtrkuj kot kralj, kosi kot princ in vecerjaj kot berac«. Kahleova, Lloren, Mas-hchak, Hill in Fraser (2017) so v isti raziskavi preucevali tudi povezanost med pogosto­stjo in »timingom« uživanja obrokov in dol­žino nocnega posta na spremembe v ITM­-ju. Pri tej 7 let trajajoci kohortni raziskavi je zanimivo to, da so za preucevanje uporabi­li podatke iz študije Adventist Health Study 2, ki je bila izvedena na 50.660 odraslih, ki imajo v povprecju že dolgo znane bolj zdrave prehranjevalne navade (v povprecju zaužijejo 33 g vlaknin) in nasploh bolj zdrav nacin življenja in posledicno manj kronic­nih bolezni in bolj ustrezno telesno težo od povprecja ameriške populacije. Rezultati raziskovalcev so pokazali, da je pri vzorcu relativno »zdravih odraslih« obeh spolov8 manj pogosto uživanje obrokov brez po­gostih prigrizkov in s socasno rednim uži­vanjem zajtrka, ki je za namecek še najvecji obrok v dnevu, lahko ucinkovito »orodje« za vzdrževanje ustrezne telesne teže. Pri tem sta bila 1 ali 2 zaužita obroka dnevno povezana z nižjim ITM-jem v primerjavi z uživanjem 3 obrokov na dan, medtem ko so bili 3 zaužiti obroki na dan povezani z nižjim ITM-jem v primerjavi z vec kot 3 zau­žitimi obroki na dan. Avtorji so izmerili tudi povezanost med nižjim ITM-jem in 5- do 6-urnim razmikom med zajtrkom in kosi­lom in 18- do 19-urnim »nocnim« poste­njem (od kosila do zajtrka naslednji dan), kar lahko predstavlja uporabno prakticno strategijo uravnavanja ustrezne telesne teže, vendar avtorji zakljucujejo, da je lahko pristop pri mlajših ljudeh, ki so nagnjeni k prekomerni telesni teži, drugacen kot pri starostnikih, ki želijo izgubiti telesno težo, saj bi jim lahko predlagani prehranjevalni plan povzrocil neželeno prekomerno izgu­bo telesne teže. Raziskovalci predlagajo, da bi morale novejše preventivne in terapev­tske strategije, poleg povedanega, vkljuce­vati ne samo energijski in makrohranilni vnos, ampak tudi pogostost in »timing« uživanja obrokov. Wang idr. (2016) so izve­dli pregled 10 precnih raziskav brez pre­hranskih omejitev, ki je vkljuceval 65.742 odraslih preucevancev, kjer so ocenjevali pogostost uživanja obrokov v povezavi z energijskim vnosom in s tveganjem za de­belost. Rezultati pregleda raziskav poroca­jo, da je vecja pogostost obrokov povezana z manjšo pojavnostjo debelosti, vendar z vecjim energijskim vnosom, a avtorji zaklju-cujejo, da je pri tem vprašanju potrebno misliti tako na spremljajoce dejavnike, npr. nekonsistentnost definiranja pogostosti obrokov, velikost porcije in sestava zajtrka, kot tudi na rezultate nakljucno kontrolira­nih (ki jih primanjkuje) ali kohortnih razi­skav. Kahleova idr. (2015) so prav tako preu-cevali vpliv pogostosti uživanja obrokov na sestavo mašcobnih kislin v fosfolipidnem serumu. V nakljucno kontrolirani precni raz­iskavi na diabetikih tipa 2, ki je trajala 24 te­dnov, so 54 bolnikom najprej za 12 tednov predpisali hipokaloricno dieto v šestih obrokih (-500 kcal na dan), nato pa za 12 tednov v dveh obrokih (zajtrk in kosilo). 8Ko govorimo o zdravju, predstavljajo ti pre-ucevanci bolj zavedno ameriško populacijo, obenem so tudi nekadilci, ki vecinoma ne uži­vajo alkohola in uživajo manj mesa kot obicajna populacija, raziskovalci pa so v raziskavo vkljucili preucevance z širokim razponom ITM, starosti in razlicne nacine prehranjevanja preucevancev. Uporabljeni dieti sta bili sestavljeni na osnovi priporocil Evropske zveze za raziska­ve na diabetikih, in sicer sta vsebovali 50– 55 % kalorij iz ogljikovih hidratov, 20–25 % kalorij iz beljakovin in manj kot 30 % kalorij iz vira mašcob (manj kot 7 % iz vira nasice­nih mašcob, manj kot 200 mg holesterola dnevno in 30–40 g vlaknin dnevno). Obe dieti sta vsebovali enako kolicino kalorij, prav tako pa preucevanci v casu raziskave niso spreminjali svojih gibalnih navad. Raz­iskava je pokazala, da poleg kvalitete pre­hranjevanja na sestavo mašcobnih kislin v fosfolipidnem serumu vpliva tudi pogo-stost uživanja obrokov, v tej raziskavi pa je imelo manj obrokov pri enakem absolu­tnem vnosu mašcob boljši ucinek na zmanjšanje nasicenih mašcob v serumu. Pregled 25 raziskav (15 na ljudeh in 10 na živalih) z razlicno zasnovo raziskave, a po­vezano s preucevanjem vpliva pogostosti uživanja obrokov na skupni vnos hrane in telesno težo (Raynor, Goff, Poole in Chen, 2015), je pokazal, da vecja pogostost uživa­nja obrokov ni nujno povezana z vecjim energijskim vnosom in antropometrijo. Av-torji nadaljujejo, da to nasprotuje pogostim predlogom laicne javnosti, in sicer da vec zaužitih obrokov v dnevu ne pripomore k zmanjšanem energijskem vnosu ali izbolj­šani kontroli telesne teže. Precna raziskava na 565 indijskih adolescentkah, starih med 16 in 18 let (Jeyakumar in Ghugre, 2017) je razkrila pomemben podatek, ki vsebinsko pojasnjuje problem raziskav, ki ne pokažejo razlik v vplivu na hranilno zadostnost celo­tnega vzorca prehranjevanja v primeru uži­vanja ali izpušcanja zajtrka. Hipoteza razi­skovalcev je bila, da izpušcanje zajtrka lahko rezultira v hranilni nezadostnosti pre­hranjevanja, ce ne celo v kompenzacijskem vedenju prekomernega hranjenja v nada­ljevanju dneva. Avtorji so izmerili, da 28 % preucevank ne zajtrkuje, medtem ko med tistimi, ki uživajo zajtrk, kar 99 % preuce­vank ne zaužije energijsko zadostnega zaj­trka (62 % nezadostnost) in 97,5 % mikro­hranilno zadostnega zajtrka (22 % jih za zajtrk zaužije le caj), izmerili pa so tudi ma-krohranilno nezadostnost (71-odstotna be-ljakovinska nezadostnost in 11-odstotna nezadostnost v zaužitju mašcob). Razisko­valci so tudi ocenili, da dekleta naceloma zaužijejo dva tipa zajtrka; enega, ki vsebuje pekovski proizvod (biskvit ali razlicno peci­vo) in napitek (caj), in drugega, ki vsebuje tradicionalni zajtrk (nekaj ali vec živil, kot so žitarice ali riževi kosmici, zelenjava, strocni­ce, indijski kruh) in napitek (caj), kjer pa no-ben tip zajtrka ne zadovoljuje priporoce­nim mikrohranilnim vrednostim, ki naj bi jo imel zajtrk. Avtorji sklenejo, da je izpušca­nje zajtrka povezano s hranilno nezado­stnostjo prehranjevanja, in sicer je to bolj znacilno za preucevane adolescentke, ki so del družin z nižjo ekonomsko mocjo (naj­revnejša indijska populacija zaužije kar 50 % manj kalorij kot najbogatejša). Pri teh po­datkih je potrebno naglasiti, da tudi v Slo­veniji (Umar, 2017) obstaja znacilni delež ljudi, ki predstavljajo najrevnejši (petina) ali nižji srednji ekonomski sloj prebivalstva (56,7 %), vsled cesar so ti podatki pomemb­ni pri oblikovanju politike dostopnosti zdravih živil in informiranju ljudi o nezdra­vih živilih in nacinih priprave. .Vplivna kognitivno ucinkovitost Ceprav danes številne raziskave dokumen­tirajo spodbudne rezultate šolskega zajtrka kot strategijo, ki izboljšuje zdravje šolarjev in njihovih ucnih rezultatov, je potrebno dodati, da je hranilna kvaliteta zajtrka tista, ki doloca obseg izboljšanja kognitivnih sposobnosti. Dokazano je, da zajtrk z nizko glikemicno obremenitvijo izboljša kogni­tivno ucinkovitost, kar pomeni, da je po­trebno marsikje izboljšati šolske standarde obrokov, saj v splošnem vsebujejo prevec sladkorja in mašcob (Turner in Chaloupka, 2015). Sistematicni pregled 45 raziskav, ki so preucevale prednosti vpliva zajtrkovanja ali izpušcanja zajtrka na kognitivne in ucne sposobnosti šolskih otrok (sploh, ker je iz­pušcanje zajtrka med otroci in adolescenti najbolj pogost obrok, ki ga ti izpustijo), je pokazal, da glede na metodološke omeji­tve vkljucenih raziskav ni možno zanesljivo zakljuciti, kakšen vpliv imata sestava obro­ka ali redno zajtrkovanje na kognitivno de­lovanje. Avtorji zakljucujejo, da ima lahko zajtrkovanje potencialni vpliv na kognitiv-no delovanje in ucni uspeh, sploh pri ne­ustrezno prehranjenih otrocih (Adolphus, Lawton, Champ in Dye, 2016). Williams (2014) je izvedel sistematicni pregled 232 objavljenih clankov (intervencijske, precne in kohortne raziskave, pregledi znanosti, metaanalize), povezanih z vplivom uživanja razlicno kvalitetnih zajtrkov, s poudarkom na uživanju žitaric, ali vplivom izpušcanja zajtrka na telesno težo, hranilni vnos, razlic­ne dejavnike tveganja za kronicne bolezni, prebavo, dentalno, mentalno in kognitivno zdravje, gibalno dejavnost in športen na-stop ter umrljivost. Avtor navaja, da obstaja dovolj dokazov, da je razvil 21 zakljucnih tr-ditev, rangiranih od A (trdni dokazi, ki nam lahko služijo kot napotek za prakso) do D (šibki dokazi, do katerih je potrebno pri­stopati s previdnostjo), kjer nadaljuje, da je uživanje polnozrnatih žitaric za zajtrk eden izmed markerjev na splošno bolj zdravega nacina življenja z znacilno vecjim vnosom energije iz vira beljakovin, vlaknin, vitami­nov B skupine, kalcija in cinka v primerjavi s tistimi, ki za zajtrk uživajo izdelke iz rafinira­nih žitaric. Nadaljuje tudi, da je redno uživa­nje polnozrnatih žitaric povezano z nižjim ITM-jem in manjšim tveganjem za preko­merno težo, debelost in diabetes. Fulford, Varley-Campbell in Williams (2016) so z ma-gnetno resonanco pregledali vpliv skupine adolescentov obeh spolov na kognitivno delovanje, in sicer vezano na hranilni status preucevancev. Avtorji nadaljujejo, da, v na­sprotju z rezultati nekaterih nedavnih razi­skav, ki so dokazali, da uživanje zajtrka zna-cilno vpliva na kognitivno delovanje, niso izmerili znacilne spremembe v rezultatih v kognitivnih nalogah. Avtorji išcejo razloge v moci vzorca, vendar so vseeno izmerili povecano delovanje nekaterih delov mož­ganov odgovornih za kognitivno delovanje pri skupini, ki je zajtrkovala. .Drugipreucevani vidiki Zajtrk lahko na eni strani predstavlja prvo regeneracijo za vsa ponoci porabljena hranila, energijo za zacetek dneva in pri­ložnost za doseganje dela priporocenega dnevnega vnosa razlicnih hranil (pogo­stost obrokov, ki to omogoca), medtem ko na drugi strani omogoca lažjo kontrolo apetita (nadzor lakote) in ustreznejši izbor živil v nadaljevanju (bolj kot je posameznik sit, vecja je verjetnost, da ta sprejema bolj zdrave prehranske odlocitve v nadaljeva­nju dneva in obratno). Uživanje zajtrka v sodobni družbi predstavlja tudi pricakova-no skupno družinsko vedenje (za »mizo« povezuje družinske clane), kar je lahko po­vezano tudi s sprejemanjem informacij s strani strokovne javnosti na tem podrocju, medijev, vzgojno izobraževalnih ustanov in staršev. Ena izmed potencialnih prednosti rednega uživanja zajtrka je lahko povezana z ucinki prehranjevanja znotraj doma. Mo-deren clovek se danes pogosteje kot ka­darkoli prej v zgodovini prehranjuje izven doma, kar tipicno vkljucuje obroke vecje energijske gostote in nižje hranilne vredno­sti (Ayala idr., 2008). Wolfson in Bleich (2015) sta na skoraj 10.000 ljudeh starejših od 20 let preucevala povezanost prehranjevanja v domacem okolju s kvaliteto pripravljene­ga obroka in telesno težo. Avtorji zakljucu­jejo, da je pogostost uživanja znotraj doma, sploh uživanje vecerje, povezana z uživa­njem bolj zdrave hrane, ne glede na to, ali ima posameznik potrebo po izgubljanju telesne teže ali ne. Pregled znanosti (inter­vencijske raziskave), ki je med drugim preu-ceval tudi vpliv zajtrkovanja na ucinkovitost vadbe (Clayton in James, 2015), je pokazal, da izpušcanje zajtrka poveca verjetnost za vecji energijski vnos obrokov, ki sledijo. Raziskovalci so pri pregledu raziskav opa­zili tudi to, da skupina, ki zajtrkuje, pokaže boljše rezultate pri gibalni dejavnosti ali vzdržljivostnem nastopu v primerjavi s sku­pino, ki izpusti zajtrk, cetudi posameznik zajtrkuje 9 ur pred vadbo in uživa kosilo do popolne sitosti, in sicer 4–5 ur pred vadbo. .Zakljucek Zanesljivi znanstveni dokazi, da uživanje zajtrka predstavlja negativne ucinke na razlicne vidike zdravja, ne obstajajo, med-tem ko obstajajo relativno konsistentni znanstveni dokazi, da izpušcanje zajtrka lahko predstavlja neposredne ali posre­dne negativne ucinke na razlicne vidike zdravja. Glavni cilj uravnoteženega prehra­njevanja je razvoj zdravih prehranjevalnih navad, ki omogocajo ucinkovito kontrolo ustrezne telesne teže in zdravja. Epide­miološke raziskave, ki so pomembne, ker kažejo, kako se ljudje odzivajo in kakšne odlocitve sprejemajo v vsakdanjiku glede na vse okolišcine, ki jih predstavlja mode-ren nacin življenja, konsistentno kažejo, da je zajtrkovanje pozitivno povezano z ustreznejšo sestavo telesa, z vecjo kontrolo sitosti (ki potencialno prepreci prenajeda­nje v nadaljevanju dneva), z boljšo hranilno zadostnostjo prehranjevanja in z razlicnimi zdravstvenimi koristmi. Dobro zasnova­nih dolgorocnih intervencijskih raziskav je malo oz. jih prakticno ni, zato obstaja re-sen problem pri sprejemanju dokoncnih zakljuckov, ce uživanje zajtrka predstavlja prednost pred njegovim neuživanjem ali ne. Potrebne so nove kratkorocno in pred­vsem dolgorocno zastavljene intervencij­ske raziskave, ki bi preucevale vpliv razlicne kvalitete (makro- in mikrohranilne sestave) zajtrka v primerjavi z izpušcanjem zajtrka ob kontroli spremljajocih dejavnikov (tudi gibalne dejavnosti), in sicer znotraj enake pogostosti uživanja obrokov in ob enakem kaloricnem vnosu med primerjanima sku­pinama v posamezni raziskavi. Prav tako bi bilo smiselno raziskati potencialne razlike v vplivu na kontrolo telesne teže (telesno se­stavo), razlicne zdravstvene aspekte, sitost in hranilno zadostnost v primeru zajtrko­vanja znotraj svojega doma in izven njega. Ceprav lahko obstajajo razlicni individual-ni razlogi, zakaj bi lahko bil zajtrk smatran kot najpomembnejši obrok v dnevu, lahko sklenemo, da ravnotežje pregledov re-zultatov epidemioloških in intervencijskih raziskav kaže, da je zajtrk najverjetneje (le) pomemben obrok. Okarakteriziranost zajtr­ka kot najpomembnejšega obroka v dnevu je ta trenutek glede na obstojece dokaze potencialno ustrezna, a morda bolj zaradi ucinka pomembnosti na zavest in na bolj zdravo prehranjevalno vedenje ljudi, ki ga navadno predstavlja presežnik »naj-po­membnejši« obrok v dnevu. • Literatura 1. Adolphus, K., Lawton, C.L., Champ, C.L. in Dye, L. (2016). The Effects of Breakfast and Breakfast Composition on Cognition in Children and Adolescents: A Systematic Re­view. Advances in Nutrition, 7 (3), 590S–612S. 2. Aljuraiban, G.S., Chan, Q., Griep, L.M.O., Brown, I.J., Daviglus, M.L., Stamler, J. in the INTERMAP Research Group. (2015). The im­pact of eating frequency and time of intake on nutrient quality and body mass index: The INTERMAP Study, a population based study. Journal of the Academy of Nutrition and Dietetics, 115 (4), 528–536.e1. 3. Ayala, G.X., Rogers, M., Arredondo, E.M., Campbell, N.R., Baquero, B., Duerksen, S.C. (2008). Away-from-home food intake and risk for obesity: Examining the influence of context. Obesity (Silver Spring, Md.), 16 (5), 1002–1008. 4. Barrett, N., Riordan, F., Michels, N., Frost An­dersen, L., vant Veer, Moreno, L.A. (2018). Breakfast Skipping and overweight/obesity among European adolescents, a cross-secti­onal analysis of the HELENA dataset: a DEDI­PAC study. [version 1; referees: awaiting peer review]. HRB Open Res, 1, 19. 5. Betts, J.A., Chowdhury, E.A., Gonzales, J.T., Richardson, J.D., Tsintzas, K. in Thompson, D. (2016). Is breakfast the most important meal of the day? Proc Nutr Soc, 75 (4), 464–474. 6. Betts, J.A., Richardson, J.D., Chowdhury, E.A., Holman, G.D., Tsintzas, K. in Thompson, D. (2014). The causal role of breakfast in energy balance and health: a randomized controlled trial in lean adults. The American Journal of Clinical Nutrition, 100 (2), 539–547. 7. Bi, H., Gan, Y., Yang, C., Chen, Y., Tong, X. in Lu, Z. (2015). Breakfast skipping and the risk of type 2 diabetes: a meta-analysis of obser­ vational studies. Public Health Nutr, 18 (16), 3013–9. 8. Bohan Brown, M.M., Milanes, J.E., Allison, D.B. in Brown, A.W. (2017). Eating compared to skipping breakfast has no discernible be­nefit for obesity-related anthropometrics: systematic review and meta-analysis of ran­domized controlled trials. The FASEB Journal, 31 (1), supplement, lb363–lb363. 9. Brown, A.W., Bohan Brown, M.M. in Allison, D.B. (2013). Belief beyond the evidence: using the proposed effect of breakfast on obesity to show 2 practices that distort scientific evi­dence. The American Journal of Clinical Nutri­tion, 98 (5), 1298–1308. 10. Cahill, L.E., Chiuve, S.E., Mekary, R.A., Jensen, M.K., Flint, A.J., Hu, F.B. in Rimm, E.B. (2013). A Prospective Study of Breakfast Eating and Incident Coronary Heart Disease in a Cohort of Male U.S. Health Professionals. Circulati­on, 128 (4), 337–343. 11. Canuto, R., da Slivna Garcez, A., Kac, G., de Lira, P.I.C. in Olinto, M.T.A. (2017). Ea­ting frequency and weight and body composition: a systematic review of obser­vational studies. Public Health Nutr, 20 (12), 2079–2095. 12. Clayton, D.J. in James, L.J. (2016). The effect of breakfast on appetite regulation, energy balance and exercise performance. Proc Nutr Soc, 75 (3), 319–27. 13. Dhurandhar, E.J., Dawson, J., Alcorn, A., Lar­sen, L.H., Thomas, E.A., Cardel, M. idr. (2014). The effectiveness of breakfast recommen­dations on weight loss: a randomized con­trolled trial. The American Journal of Clinical Nutrition, 100 (2), 507–513. 14. Farshchi, H.R., Taylor, M.A. in Macdonald, I.A. (2005). Deleterious effects of omitting brea­kfast on insulin sensitivity and fasting lipid profiles in healthy lean women. Am J Clin Nutr, 81 (2), 388–96. 15. Fontana, L., Meyer, T.E., Klein, S. in Holloszy, J.O. (2004). Long-term calorie restriction is highly effective in reducing the risk for athe­rosclerosis in humans. Proceedings of the Na­tional Academy of Sciences of the United States of America, 101 (17), 6659–6663. 16. Fontana, L., Villareal, D.T., Das, S.K., Smith, S.R., Meydani, S.N., Pittas, A.G. idr. the CALERIE Study Group. (2016). Effects of 2-year calo­rie restriction on circulating levels of IGF-1, IGF-binding proteins and cortisol in nonobe­se men and women: a randomized clinical trial. Aging Cell, 15 (1), 22–27. 17. Fulford, J., Varley-Campbell, J.L. in Williams, C.A. (2016). The effect of breakfast versus no breakfast on brain activity in adolescents when performing cognitive tasks, as asses­sed by fMRI. Nutr Neurosci, 19 (3), 110–5. 18. Gibney, M.J., Barr, S.I., Bellisle, F., Drewnowski, A., Fagt, S., Livingstone, B. idr. (2018). Break­fast in Human Nutrition: The International Breakfast Research Initiative. Nutrients, 10 (5), 559. 19. Jakše, Bo. in Jakše, Ba. (2018). Is vegan diet appropriate for competitive artistic gym­nasts? Science of Gymnastics Journal, 10 (2), 153–178. 20. Jeyakumar, A. in Ghugre, P. (2017). Is lack of breakfast contributing to nutrient deficits and poor nutritional indicators among ado­lescent girls? Nutr Health, 23 (3), 177–184. 21. Kahleova, H., Lloren, J.I., Mashchak, A., Hill, M. in Fraser, G.E. (2017). Meal Frequency and Ti­ming Are Associated with Changes in Body Mass Index in Adventist Health Study 2. J Nutr, 147 (9), 1722–1728. 22. Kahleova, H., Malinska, H., Kazdova, L., Belino­va, L., Tura, A., Hill, M. idr. (2016). The Effect of Meal Frequency on the Fatty Acid Composi­tion of Serum Phospholipids in Patients with Type 2 Diabetes. J Am Coll Nutr, 35 (4), 317–25. 23. Leidy, H.J., Hoertel, H.A., Higgins, K.A. in Shafer, R.S. (2015). A high-protein breakfast prevents body fat gain, through reductions in daily intake and hunger, in »Breakfast ski­pping« adolescents. Obesity (Silver Spring), 23 (9), 1761–4. 24. Longo, V. (2018). The Longevity diet. Discover the New Science Behind Stem Cell Activation and Regeneration to Slow Aging, FIght Disease, and Optimize Weight. Penguin Random Ho­use, LLC. 25. Longo, V.D. in Mattson, M.P. (2014). Fasting: Molecular Mechanisms and Clinical Applica­tions. Cell Metabolism, 19 (2), 181–192. 26. Maki, K.C., Phillips-Eakley, A.K. in Smith, K.N. (2016). The Effects of Breakfast Consumpti­on and Composition on Metabolic Wellness with a Focus on Carbohydrate Metaboli­sm. Advances in Nutrition, 7 (3), 613S–621S. 27. Mattson, M.P., Allison, D.B., Fontana, L., Har-vie, M., Longo, V.D., Malaisse, W.J. idr. (2014). Meal frequency and timing in health and disease. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 111 (47), 16647–16653. 28. Mekary, R.A. in Giovannucci, E. (2014). Belief beyond the evidence: using the proposed effect of breakfast on obesity to show 2 practices that distort scientific evidence The American Journal of Clinical Nutrition, 99 (1), 212–213. 29. NIJZ (2016). Redni obroki in zajtrkovanje so del zdrave prehrane. Pridobljeno dne, 4.7.2018, s http://www.nijz.si/sl/redni-obro­ki-in-zajtrkovanje-so-del-zdrave-prehrane. 30. O'Neil, C.E., Vyrd-Bredbenner, C., Hayes, D., Jana, L., Klinger, S.E. in Stephenson-Martin, S- (2014). The role of breakfast in health: de­finition and criteria for a quality breakfast. J Acad Nutr Diet, 114 (12 Suppl), S8–S26. 31. Patterson, R.E. in Sears, D.D. (2017). Metabolic Effects of Intermittent Fasting. Annu Rev Nutr, 37, 371–393. 32. Pendergast, F.J., Livingstone, K.M., Worsley, A. in McNaughton, S.A. (2016). Correlates of meal skipping in young adults: a systematic review. The International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 13, 125. 33. Raynor, H.A., Goff, M.R., Poole, S.A. in Chen, G. (2015). Eating Frequency, Food Intake, and Weight: A Systematic Review of Human and Animal Experimental Studies. Frontiers in Nu­trition, 2, 38. 34. Schoenfeld, B.J., Aragon, A.A. in Krieger, J.W. (2015). Effects of meal frequency on weight loss and body composition: a meta-analysis. Nutr Rev, 73 (2), 69–82. 35. ScienceDaily (2018). Loma Linda Universi­ty Adventist Health Sciences Center. »Meal frequency and timing linked to BMI: New information on how the timing of meals impacts weight gain or loss.« ScienceDaily. ScienceDaily, 20 July 2017. Pridobljeno 5.7.2018, s https://www.sciencedaily.com/ releases/2017/07/170720094844.htm. 36. Sichieri, R., Everhart, J. E. in Roth, H. (1991). A prospective study of hospitalization with gallstone disease among women: role of dietary factors, fasting period, and die­ting. American Journal of Public Health, 81 (7), 880–884. 37. Slovenski medicinski slovar (2012-2018). Univerza v Ljubljani. Medicinska fakulteta. Pridobljeno dne, 8.8.2018, s https://www. termania.net/slovarji/slovenski-medicinski--slovar/5544711/zajtrk. 38. Song, W.O., Chung, O.K., Obayashi, S., Cho, S. in Chung, C.E. (2005). Is consumption of breakfast associated with body mass index in US adults? J Am Diet Assoc, 105 (9), 1373–82. 39. Spence, C. (2017). Breakfast: The most impor­tant meal of the day? International Journal of Gastronomy and Food Science, 8, 1–6. 40. St-Onge, M.P., Ard, J., Baskin, M.L., Chiuve, S.E., Johnson, H.M., Kris-Etherton, P. idr. (2017). Meal Timing and Frequency: Implications for Cardiovascular Disease Prevention: A Sci­entific Statement From the American Heart Association. Circulation, 135 (9), e96–e121. 41. Stote, K.S., Baer, D.J., Spears, K., Paul, D.R., Har­ris, G.K., Rumpler, W.V. idr. (2007). A control­led trial of reduced meal frequency without caloric restriction in healthy, normal-weight, middle-aged adults. The American Journal of Clinical Nutrition, 85 (4), 981–988. 42. The Global BMI Mortality Collaboration. (2016). Body-mass index and all-cause mor­tality: individual-participant-data meta­-analysis of 239 prospective studies in four continents. Lancet (London, England), 388 (10046), 776–786. 43. Timlin, M.T. in Pereira, M.A. (2007). Breakfast frequency and quality in the etiology of adult obesity and chronic diseases. Nutr Rev, 65, 268–81. 44. Turner, L. in Chaloupka, F.J. (2015). Continued promise of school breakfast programs for improving academic outcomes : breakfast is still the most important meal of the day. JAMA Pediatr, 169 (1), 13–4. 45. Uemura, M., Yatsuya, H., Hilawe, E.H., Li, Y., Wang, C., Chiang, C. idr. (2015). Breakfast Skipping is Positively Associated With Inci­dence of Type 2 Diabetes Mellitus: Evidence From the Aichi Workers’ Cohort Study. Jour­nal of Epidemiology, 25 (5), 351–358. 46. Umar (2017). IB revija. Pridobljeno, 23.7.2018, s http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_ upload/publikacije/ib/2017/IB1_2017-splet. pdf. 47. Uzhova, I., Fuster, V., Fernández-Ortiz, A., Or-dovás, J.M., Sanz, J., Fernández-Friera, L. idr. (2017). The Importance of Breakfast in Athe­rosclerosis Disease: Insights From the PESA Study. J Am Coll Cardiol, 70 (15), 1833–1842. 48. Wang, Y.-Q., Zhang, Y.-Q., Zhang, F., Zhang, Y.-W., Li, R. in Chen, G.-X. (2016). Increased Eating Frequency Is Associated with Lower Obesity Risk, But Higher Energy Intake in Adults: A Meta-Analysis. International Jour­nal of Environmental Research and Public He­alth, 13 (6), 603. 49. Wei, M., Brandhorst, S., Shelehchi, M., Mir-zaei, H., Cheng, C.W., Budniak, J. idr. (2017). Fasting-mimicking diet and markers/risk factors for aging, diabetes, cancer, and car­diovascular disease. Sci Transl Med, 9 (377), pii: eaai8700. 50. Williams, P.G. (2014). The Benefits of Breakfast Cereal Consumption: A Systematic Review of the Evidence Base. Advances in Nutrition, 5 (5), 636S–673S. 51. Wolfson, J.A. in Bleich, S.N. (2015). Is cooking at home associated with better diet quality or weight-loss intention? Public Health Nutr, 18 (8), 1397–406. 52. Yokoyama, Y., Onishi, K., Hosoda, T., Amano, H., Otani, S., Kurozawa, Y., & Tamakoshi, A. (2016). Skipping Breakfast and Risk of Mor­tality from Cancer, Circulatory Diseases and All Causes: Findings from the Japan Collabo­rative Cohort Study. Yonago Acta Medica, 59 (1), 55–60. 53. Zhang, L., Cordeiro, L.S., Liu, J. in Ma, Y. (2017). The Association between Breakfast Skipping and Body Weight, Nutrient Intake, and Me­tabolic Measures among Participants with Metabolic Syndrome. Nutrients, 9 (4), 384. Boštjan Jakše, prof. šp. vzg. Svetovanje na podrocju prehrane in gibanja bostjanjakse@hotmail.com Tim Kambic1,2, Jure Kolar3 Vpliv gibljivosti ledvenega dela hrbtenice in kolka na prisotnost bolecin pri športno aktivni populaciji Izvlecek Bolecina v križu je eden izmed najbolj pogostih zdravstvenih pojavov današnjega casa s nara-šcajoco prevalenco. Izkusi jo tako fizicno neaktivna kot tudi aktivna populacija. Cilj raziskave je bil ugotoviti pojavnost bolecin v ledvenem delu hrbtenice in povezanost bolecin s spremem­bami, gibljivostjo in mobilnostjo v spinalno-pelvicnem kompleksu. Izvedli smo prospektivno študijo, kjer smo nakljucno v vzorec vkljucili 96 telesno aktivnih preiskovancev v povprecju starih 26,9 ± 6,9 let, ki so prihajali iz štirih razlicnih športnih zvrsti. Preiskovali smo anatomska in funkcionalna odstopanja v gibljivosti ledvenega dela hrbtenice in kolcnega sklepa v povezavi z bolecino. V sklopu meritev smo uporabili štiri testiranja (Scho­berjev test, test ob zidu, standardizirano testiranje kolcne gibljivosti in FMS testiranje), podatke o stopnji bolecine smo dobili s pomocjo anketnega vprašalnika. Rezultati nakazujejo, da anatomska oblika in aktivna gibljivost ledvene krivine nista povezani z bolecino, prav tako pa tudi skupina, ki navaja višjo stopnjo bolecine (nad 6 tock), ni slabše opravila motoricnih FMS testov. Kolcna gibljivost nakazuje na bolecine v križu (p = 0,031), ven­dar je korelacija nizka. Naši rezultati dokazujejo, da klinicna testiranja ne uspejo v zadostni meri objektivno oceniti bolecino v ledvenem delu hrbtenice, zato za nadaljnje delo v praksi in raziskovanju svetujemo sistemski pristop k razširjenem obolenju. Kljucne besede: ledvena hrbtenica, bolecine v križu, športnik, gibljivost, biomehanika. The effect of altered flexibility of lower back and hips on pain occurence in sport active population Abstract Low back pain presents a global health burden with increasing prevalence in sedentary as well as sport population. The aim of this study was to assess the prevalence of low back pain and its associations with altered lumbar spine posture, flexibility and mobility in lumbar spine and hips. A total of 96 sport active participants from four different sports disciplines were randomly included into the prospective study, aged 26,9± 6,9 years. We assessed alterations, flexibility and mobility of lumbar spine and hips with the wall test, goniometry, Schoeber`s test and functional measurement system, respectively. The pain was assessed with low back pain questionnaire for athletes. There were no significant correlation between low back pain and anatomic alterations of lumbar spine or the flexibility, neither did higher de­gree of pain affect the functional performance in selected FMS tests. However, a low but significant correlation was obtained between higher degree of low back pain and decreased external hip rotation (p = 0,031). In our study the selected clinical tests failed to objectively assess the relations with low back pain, therefore we suggest more systemic approach both in science and practice in order to lower the prevalence of this global health problem. Keywords: lumbar spine, low back pain, athlete, flexibility, biomechanics. 1Oddelek za raziskovalno in pedagoško dejavnost, Splošna bolnišnica Murska Sobota, Murska Sobota, Slovenija 2Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija 3Metropolitanska Univerza v Cardiffu, Cardiff, Wales, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske .Uvod Hrbtenica je povezan kompleks kosti, živ­cev, mišic tetiv in ligamentov. Vsaka od naštetih komponent se lahko poškoduje, kar pa rezultira v bolecini in izgubi funk-cionalnosti oziroma mobilnosti. Ledveni del hrbtenice je eden kljucnih elementov posturalne adaptacije. V smeri kavdalno je s hrbtenico povezana medenica oziroma medenicni obroc. Ta je sestavljen iz dveh kolcnic, ki so nadalje sestavljene iz 3 zra-šcenih kosti (crevnica, sednica in sramnica). Na medenici najdemo nasadišca števil­nih mišic in ligamentov, ki ob intaktnosti ter dobrih elasto-mehanskih znacilnostih omogocajo gibanje in hkrati skrbijo za sta­bilnost. Hrbtenica in medenica imata sin-hrono vlogo v sklopu lokomotornega apa­rata in za nemoteno gibanje je potrebno pravilno delovanje obeh. Zaradi številnih anatomskih struktur, ki so vkljucene v gi­banje, beležimo nemalo mišicno-skeletnih težav, ki naj bi predstavljale glavni vzrok bolecine (Nacionalni inštitut nevroloških obolenj in kapi 2018). Bolecina v križu (BVK) je pogosto obo­lenje novodobne družbe. Pojavlja se pri številnih populacijah, zlasti pa je prisotna v zahodnjaški družbi (Middlekoop, 2011). Kljub številnim znanstvenim dokazom v zadnjih treh desetletjih na podrocju pato­loškega ozadja bolecin v križu je tovrstno obolenje še vedno prisotno, izjema ni tudi športna populacija. Po porocanju pregle­dnih prispevkov znaša prevalenca bolecin v ledvenem delu hrbta med 1 % in 30 % pri splošni populaciji, medtem ko med 10% do 15 % vseh športnih poškodb nastane zaradi poškodb ledvenega dela. Incidenca in pre­valenca varirata med športnimi panogami, pogostejša je bila bolecina ugotovljena pri gimnastiki (79 %), rokoborbi (59 %), med-tem ko incidenca pri nogometu, tenisu, ameriškem nogometu, golfu in dvigovanju uteži znaša med 30 % in 40 % (Mortazavi, Zebardast in Mirzashahi, 2015). Na vzorcu 1062 žensk je letna prevalenca bolecin v križu znašala 39%, splošna življenjska pre­valenca pa se je gibala med 17,9 % in 59,7 %. Bolecine v križu so med drugim povzro-cile daljšo odsotnost s trenažnega procesa (27,9 %) in tekmovanj (13 %) (Noormoham­madpour, idr.,2016). Ena izmed študij celo navaja mocno povezanost med trenažno obremenitvijo in nastankom BVK, poleg ur treninga pa sta dejavnika tveganja tudi predhodno obolenje v ledvenem delu in starost (Newlands, 2015). Poleg omenjenih dejavnikov tveganja poznamo še številne druge. Najpogosteje je težava mehanske narave zaradi staticnih obremenitev (na primer sedenje ali stoja) ter dinamicnih obremenitev (težje fizicno delo oziroma ponavljajoci se športno-specificni gibi). Po-škodbe in spremembe mehkih tkiv povzro-cijo spremembe ledvenega dela hrbtenice (Casazza, 2012), ki se jih pa diagnosticira z nekaterimi radiološkimi metodami (racu­nalniška tomografija, diagnosticni mišicno­-skeletni ultrazvok, magnetna resonanca, ipd. ), elektromiografijo in drugimi klinic­nimi provokacijskimi testi. Najveckrat pa omenjena diagnostika ni dovolj, temvec je potrebno upoštevati tudi psiho-socialne težave ter ekonomski status, kar je po mne­nju Matsudaira s sodelavci (2014) pomem­ben dejavnik tveganja, zlasti pri športnikih, kjer je na dolgi rok izjemno pomembna podpora družine, prijateljev in partnerja. Pomanjkanje psihološke ali socialne pod-pore lahko zavre fizicno dovršenega posa­meznika. Raziskav na temo makroskopskih spre­memb v ledveni hrbtenici ni veliko, prav tako pa so mnenja deljena. Dolan (1993) domneva, da zmanjšana aktivna gibljivost v sagitalni ravnini poveca sile v predklonu, kar lahko vodi do bolecin v hrbtenici, med-tem ko druga študija kaže, da je zmanjšana mišicna moc trupa pri adolescentih pove­zana z bolecino v križu, vendar ne z mo-bilnostjo hrbtenice v sagitalni smeri (Sjolie, 2001). V eni izmed študij so po slikanju z di­namicnim magnetnoresonacnim slikanjem ugotovili višjo hipermobilnost ledvenega dela pri ljudeh z nespecificno bolecino kot pri asimptomatski skupini (Kulig, idr., 2007). Nasprotno pa je ugotovila študija Kujale (1994), kjer se je mobilnost izkazala kot slab pokazatelj športnikove nagnjenosti k BVK. Velikost ledvene krivine (konkavna poste­riorno) je odvisna od naklona medenice, kota oziroma naklona (60°), ki ga oklepata crta, ki povezuje brdo in vrh sramnicne zrasti z njeno projekcijo na horizontalno ravnino (Tratnik, 2010). Odstopanje od tako imenovane fiziološke krivine smatramo kot nepravilno držo, ki lahko pripelje do bole­cin v križu. Študija Tsui-ja (2001) potrjujejo prisotnost višje stopnje BVK pri starostnikih, ki imajo v povprecju za 4° manjšo lordozo. Kombinacija zmanjšanega naklona križni­ce in zmanjšane ledvene lordoze lahko tudi povzroca BVK (Chaleat-Valayer, 2011). Na drugi strani pa številne študije kažejo pojavnost strukturne spremembe v led-venem delu hrbtenice pri asimptomatskih pacientih (Boden, 1990; Evcik, 2003 in Ba­ker, 2014). V zadnjih desetletjih je nastalo nemalo število raziskav, ki nakazujejo, da je zmanjšana gibljivost v kolku povezana z BVK (Sward 1990; Sjolie 2004; Van Dillen 2008). Murray (2009) je v svoji študiji ugo­tovil, da ima skupina amaterskih golfistov opazno zmanjšano tako aktivno kot pasiv-no notranjo rotacijo, ki je povezana z bole­cino v ledvenem delu hrbtenice. Na podlagi zgornjih dokazov je bil namen študije ugotoviti magnitudo in pojavnost bolecin v ledvenem delu hrbtenice ter hkrati ugotoviti povezanost med spre­membami gibljivosti in mobilnosti ledve­nega dela hrbtenice z pojavnostjo bolecine v ledvenem delu hrbta. .Metodedela Vzorec V raziskavo je bilo nakljucno vkljucenih 96 športno aktivnih preiskovancev s štirih športnih panog: obiskovalec fitnesa, no-gomet, košarka in tek. Vsi vkljuceni preisko­vanci so bili rekreativni, polvrhunski ali vr­hunski športniki obeh spolov s povprecno starostjo 26,9 ± 6,9 let. Vkljucitveni kriteriji so bili: udeležba pri vsaj 150 minut zmer-no intenzivne ali 75 minut višje intenzivne aerobne vadbe na teden z dodatnima vsaj dvema tedenskima vadbenima enotama vadbe za moc (WHO, 2010). Pri racunanju korelacije (med testi gibljivo­sti ledvene hrbtenice in kolka z višjo sto­pnjo bolecine) ter regresije (vpliva testov gibljivosti in mobilnosti na stopnjo boleci­ne) smo v vzorec vzeli le 34 takšnih, ki so porocali stopnjo bolecine višjo od 6 tock. Študija je bila pred pricetkom potrjena s strani Eticne komisije na podrocju športa Fakultete za šport, Univerze v Ljubljani (šte­vilka vloge: 1255/2017). Meritve so potekale v skladu s Helsinško deklaracijo in priporo-cili Ameriškega združenja za športno me-dicino za testiranje ljudi v športni znanosti. Opis merskih instrumentov V raziskovalnem delu smo uporabili struk­turiran anketni vprašalnik po Zamani (2014), ki so ga izpolnili preiskovanci in se nanaša na bolecino v križu. Od klinicnih testiranj smo izvedli štiri teste: Schoberjev test, test ob zidu za merjenje ledvene lordoze, mer-jenje obsega gibljivosti kolcnega sklepa (s postopkom goniometrije) v vse smeri in tri teste funkcionalnega (FMS) testiranja (globok pocep, prestopanje ovire in linijski izpadni korak). Anketni vprašalnik je povzet po Zamani (2014) in zajema vprašanja o pojavnosti bo-lecin v križu ob razlicnih dnevnih opravilih in aktivnosti. Prvi del se nanaša na demo-grafske podatke o spolu, starosti in športni disciplini. V drugem delu so izbrana vpra­šanja povezana s športnimi (obcutljivost na raztezne vaje, krepilne vaje oziroma vaje proti uporu, rotacijska gibanja in športno--specificna gibanja) ter dnevnimi aktivnost-mi (sedenje, hoja, spanec, ipd.). Vprašalnik je sestavljen iz 12 postavk. Vsa vprašanja so zaprtega tipa. Pri vsakem vprašanju so po­nujeni 4 možni odgovori. Vsak odgovor se tockuje od 0 do 3. Na koncu seštevek vseh tock rezultira v klinicni sliki pacientovega zaznavanja bolecine. Najvecje števil tock je 36. Predviden cas reševanja sta dve minuti. Glede na izbrano fizicno aktivno populaci­jo v casu meritev smo si postavili mejo 6 tock, ki je predstavljala bodisi višji ali nižji nivo bolecine. Namen vprašalnika je oce­na bolecine v križu pri nakljucno izbranih športno aktivnih posameznikih (Zamani, 2014). Schoberjev test – meritev gibljivosti led-venega dela hrbtenice v sagitalni ravnini. Preiskovalec poišce anatomsko mesto Spi­na Illiaca Posterior Superior in se pomakne medialno v isti liniji. Od te tocke preiskova­lec postavi svoj drugi palec 15 centimetrov više. Pacienta prosimo, da naredi predklon v trupu (ta mora biti brez bolecin). Razlika med nevtralnim položajem hrbtenice in koncnim je velikost gibljivosti hrbtenice v smeri fleksije. Za test uporabimo šiviljski trak in (po potrebi) alkoholni flomaster za oznacevanje tock (Tousignant, 2005). Test ob zidu (Wall test) – uporabljamo za ocenjevanje stanja ledvene lordoze. Merje­nec stopi do stene in vzravnano stoji. Pete, zadnjica, lopatice in zatilje so v stiku s ste­no. Merilec z roko seže v prostor ledvenega dela. Ce je od stene do hrbtenice prostora ravno za roko, smatramo, da je konkavnost krivine (posteriorno) normalna. V prime-ru nezmožnosti zdrsa roke skozi je krivina zmanjšana in ce je razdalja tako velika, da se preiskovalceva roka lahko pomika v sme­ri naprej-nazaj, govorimo o povecani krivini (Macdonald, 2016). Testiranje gibljivosti v kolcnem sklepu smo izvajali s goniometrom. Z uporabo goni­ometra smo izmerili gibljivost v kolcnem sklepu. Izmerili smo v razlicnih smereh v vseh treh ravninah (upogib, izteg, odmik in primik kolka). V odvisnosti od merjenja giba je preiskovanec zavzel bodisi položaj leže na hrbtu ali leže na trebuhu na mizi. Pri izvedbi testiranja sta sodelovala dva stro­kovno usposobljena preiskovalca, meritve so bile standardizirane. Dobljene rezultate smo izracunali na kotno stopinjo natancno (Jakovljevic in Hlebš 2010). Funkcionalno testiranje (Functional Move­ment Screening - FMS) – v sklopu funkcio­nalnih testiranj smo izvedli tri teste: globok pocep, prestopanje ovire in linijski izpadni korak. Pri omenjenih testih preverjamo med drugim motoricno kontrolo jedra te­lesa, gibljivost sklepov spodnjih udov, pr-sno ekstenzijo, ravnotežje, ipd. Pri vsakem testu je možno dobiti od 0 do 3 tocke, ki se seštevajo in na koncu predstavijo funkcio­nalno sposobnost merjenca. Celotno testi­ranje obsega sedem testov, pri katerem je možno doseci 21 tock. Abraham idr. (2015) ter Teyhen idr. (2014) so prišli do zakljucka, da 14,59 tock predstavlja mejo boljše ali slabše funkcionalnosti. V našem primeru zaradi manjšega števila izbranih testov, šest tock ali manj predstavlja mejo med dobro in zmanjšano kontrolo. Izracunali smo jo na podlagi relativnega deleža pri celotnem te­stiranju. Torej 14,59 tock od 21 predstavlja 69,5%. V našem primeru, kjer je od treh te­stov maksimalen možen izkupicek devetih tock, je absolutna vrednost istega deleža 6,21 tock. Višji rezultat pomeni višjo funk-cionalnost gibalnega aparata (Cook, 2014). Za izvedbo testiranj smo uporabili 6 rekvi­zitov, odvisno od vrste testa (šiviljski meter, navpicni zid, terapevtska miza, kotomer, plasticna palica, lepljiv trak ter elastika). Postopek zbiranja in obdelave podatkov Rezultati meritev zgoraj opisanih testov so v vecini številski. Meritve so se izvajale v sklopu hotela GO ter fitnes centra Fit Beat Gym v Celju meseca junija 2018. Preisko­vancem smo razložili potek meritev, mo-rebitne minimalne zaplete, zatem so pred pricetkom meritev podpisali pisno privoli­tev v sodelovanje v študiji. Zagotovili smo jim anonimnost rezultatov. Preiskovanci so bili najprej izmerjeni, nato so izpolnili strukturiran vprašalnik, katerega smo jim predhodno obrazložili. Povprecen cas iz­vajanja meritev na osebo je bil približno deset minut. Izvedli smo štiri teste, s kateri-mi smo merili razlicne parametre. Poskrbeli smo za intimnost merjencev, za vsa možna vprašanja smo jim bili na voljo ter sproti odgovarjali. Statisticno smo podatke obdelali v pro-gramskem paketu IBM SPSS 23 (SPSS Inc., Chicago, Illinois, ZDA). Podatke smo slo­govno uredili v programu Microsoft Excel 2013 (Microsoft Corporation, Redmond, ZDA). Opisnim spremenljivkam smo izracu­nali frekvence in frekvencne odstotke, šte­vilskim spremenljivkah pa smo izracunali povprecja in standardne odklone. Primerja­vo med dvema opisnima spremenljivkama smo izvedli z dvosmernim hi kvadrat (.²) testom. Za ugotavljanje povezanosti med testi gibljivosti ter stopnjo bolecine glede na vprašalnik o bolecinah v spodnjem delu hrbta smo uporabili Spearmanov korela­cijski koeficient zaradi predhodno kršene predpostavke o normalnosti porazdeli­tve, ki smo jo preverili s Shapiro-Wilkovim testom in vizualno pa s histogramom. Ja­kost korelacij smo interpretirali na podlagi priporocil iz literature (Leskošek 2017). Vse obdelave smo izvedli pri stopnji znacilnosti 5 %. .Rezultati V vzorec smo vkljucili 96 merjencev, od ka­terih je bila vecina moškega spola (72,9 %) (Tabela 1). V povprecju so bili preiskovanci stari 26,9 ± 6,9 let. Vecina merjencev je v vprašalniku porocala o stopnji bolecine v ledvenem delu manjši od 6 tock (64,6 %), pri ostalih je bila bolecina precej bolj izra­zita (35,4 %). Tabela 1 Spol in pojavnost bolecine v vzorcu f f(%) Moški 70 72,9 Spol Ženski 26 27,1 < 6 62 64,6 Stopnja bolecine (tocke) > 6 Skupno 34 96 35,4 100 Najvecji delež preiskovancev se je ukvarjal z vadbo v fitnesu, petino je igrala nogomet, ostali so se pa ukvarjali s tekom (18 %) ali košarko (14 %) (Slika 1). V Tabeli 6 je predstavljena opisna statistika testov mobilnosti ledvene hrbtenice in kol­ka za celoten vzorec. Povprecne vrednosti Schoberjeva testa so bile 6,70 cm fleksije v sagitalni ravnini. V sagitalni ravnini je pov­precje fleksije kolka znašalo 121°, ekstenzije pa 23°. V frontalni ravnini so povprecni re-zultati odmika kolka znašali 45°, primika pa 30°. Povprecne vrednosti rotacij so znašale 29° (notranja rotacija) in 35° (zunanja rota­Tabela 2 Opisna statistika testov mobilnosti ledvene hrbtenice in kolka ter stopnje bolecine µ S.D. Min Max dela hrbta, kolka kot tudi FMS testih. Schoeber upogib trupa (cm) 6,70 0,49 6,0 7,5 Tabela 4 Upogib kolka (°) 120,86 1,77 115,0 125,0 Izraznost bolecine v ledvenem delu hrbta ob Izteg kolka (°) 22,66 Enosklepna 2,46 15,0 25,0 spremenjeni lordozi in slabši mobilnosti mobilnost LH Odmik kolka (°) 44,79 0,69 42,5 45,0 Bolecina (tocke) in kolka Primik kolka (°) 29,79 0,78 27,5 Skupno 32,5 < 6 6 < Notranja rotacija kolka (°) 29,14 3,28 22,5 35,0 Spremenjena f 37 11 48 Zunanja rotacija kolka (°) 35,23 4,14 27,5 45,0 lordoza f(%) 59,7 % 32,4 % 50,0 % FMS Globok pocep (ocena) 2,36 Vecsklepna Mobilnost FMS Prestopanje ovire (ocena) 2,85 (FMS) FMS Izpadni korak (ocena) 3,00 0,48 0,24 0,00 2 2 3 f 62 34 96 3 FMS >6 tock f(%) 64,6 % 35,4 % 100,0 % 3 f 0 0 0 FMS <6 tock 3 f(%) 0,0 % 0,0 % 0,0 % cija). Pri obeh smo ugotovili veliko razprše­nost meritev. Srednje vrednosti pri testih FMS so varirale med 2,36 pri testu globok polcep pa vse do najvišje ocenjenega testa izpadni korak, kjer so vsi preiskovanci preje­li najvišjo oceno. Stopnja zaznave bolecine je bila nizka in je v povprecju znašala 6,35 tock±4,83 tocke. V Tabeli 3 je predstavljena opisna statisti­ka testov mobilnosti ledvene hrbtenice in kolka ter intenzivnost bolecine pri posa­meznikih z vecjo in manjšo stopnjo bolecin v ledvenem delu hrbta. Obe skupini prei­skovancev se z izjemo znacilno višjih vre­dnosti bolecinskih tock pri skupini z vecjimi bolecinami (>6 tock) med seboj bistveno ne razlikujeta v testih gibljivosti ledvenega Stopnja bolecine (tocke) 6,35 4,83 1 24 Legenda: N = 96; µ = povprecje; SD = standardni odklon; Min/Max = najnižje/ najvišje vrednosti. Tabela 3 Opisna statistika testov mobilnosti ledvene hrbtenice in kolka ter stopnje bolecine pri posame­znikih z razlicno stopnjo bolecin v ledvenem delu hrbta Stopnja bolecine v LH < 6 tock (N = 62) > 6 tock (N = 34) µ S.D. µ S.D. Schoeber upogib trupa (cm) 6,72 0,50 6,66 0,49 Upogib kolka (°) 120,85 1,86 120,88 1,61 Izteg kolka (°) 22,62 2,33 22,72 2,71 Enosklepna Odmik kolka (°) 44,80 0,69 44,78 0,72 mobilnost LH in kolka Primik kolka (°) 29,80 0,82 29,78 0,72 Notranja rotacija kolka (°) 29,35 3,32 28,75 3,21 Zunanja rotacija kolka (°) 35,48 4,14 34,78 4,15 FMS Globok pocep 2,39 Vecsklepna 0,49 2,32 0,47 MobilnostFMS Prestopanje ovire 2,84 0,25 2,88 0,22 (ocena testov FMS) FMS Izpadni korak 3,00 0,00 3,00 0,00 Stopnja bolecine (tocke) 3,63 1,41 11,32* 4,90 Legenda: µ = povprecje; SD = standardni odklon; *-p<0,001 – statisticno znacilna razlika v primerjavi <6 tock. Rezultati meritev testa ob steni kažejo, da je imela polovica preiskovancev spreme­njeno ledveno lordozo (50 %). Izmed vseh preiskovancev s spremenjeno lordozo je povecano bolecino v hrbtu porocalo zgolj 11 posameznikov (32,4 %), pri ostalih se po­dobna bolecina ni intenzivneje izražala (Ta-bela 4). Pri primerjavi bolecinskih tock gle­de na izvedbo testov FMS smo ugotovili, da v celotnem vzorcu ni bilo posameznikov, ki bi ne glede na stopnjo bolecine slabše (< 6 tock) opravili vse tri teste FMS. Pri ostalih pa smo ugotovili, da je vecji delež tistih z nižjo stopnjo bolecine (64,6 %). Kljub temu pa me posamezniki z vecjimi ali manjšimi bolecinami ni prihajalo do znacilnih fre­kvencnih razlik (.²=2,327; p=0,312). V Tabeli 5 je prikazana povezava testov gi­bljivosti ledvenega dela in kolka s stopnjo bolecine v ledvenem delu hrbta. Rezulta-ti kažejo, da prihaja do znacilne korelacije med testom gibljivosti zunanje rotacije kolka in stopnjo bolecine v ledvenem delu hrbta (p = 0,031). Korelacija med testom zunanje rotacije kolka in stopnjo bolecine je negativna in nizka (r=-0,371). Pri drugih Tabela 5 Analiza kolcne gibljivosti je pokazala, da Korelacije med testi gibljivosti ledvene hrbtenice in kolka z višjo stopnjo bolecine (6 < tock) v so povprecne vrednosti v treh ravninah ledvenem delu hrbta oziroma v vseh šestih smereh relativno Stopnja bolecine (tocke) Gibljivost LH in kolka r 0,195 Schoeberjev test upogib trupa p 0,268 r 0,194 Fleksija kolka p 0,271 r 0,053 Izteg kolka p 0,768 r 0,243 Odmik kolka p 0,165 r 0,173 Primik kolka p 0,328 r -0,049 Notranja rotacija kolka p 0,784 podobne standardnim vrednostim, ki jih navajata Jakovljevic in Hlebš (2012). Opazni sta bili predvsem odstopanji v transver­zalni ravnini, torej pri zunanji ter notranji rotaciji. Korelacija izvedena na podvzorcu 34 preiskovancev, ki so dosegli vec kot 6 bolecinskih tock v anketnem vprašalniku je dokazala zgolj statisticno znacilnost bole­cin z zmanjšano zunanjo rotacijo. Rotatorji stegnenice igrajo pomembno vlogo med gibanjem. Michel (2013) navaja, da ima m. piriformis poleg rotacijske funkcije tudi stabilizirajoco. Anatomski položaj zunanjih rotatorjev omogoca biomehansko dobro organizacijo med spodnjimi okoncinami in trupom. Na primer, ce je naš desni ud relativno fiksno postavljen na podlago, bo kontrakcija zunanjih rotatorjev povzrocila rotacijo medenice (in posledicno trupa) v levo smer. Takšen princip gibanja je vedno prisoten pri agresivni spremembi gibanja. Narava športa nogometašev in košarkarjev narekuje številne agilnostne spremembe, ki obremenjujejo rotatorje. Raziskave ka­žejo (Hicks, 2008; Delp, 1999), da imajo do­locene mišice, ki igrajo vlogo primarnih ali sekundarnih zunanjih rotatorjev (posterior­na vlakna m. piriformis, posteriorna vlakna m. gluteus minimus in anteriorna vlakna m. gluteus maximus), nasprotno rotacij­sko funkcijo (postanejo notranji rotatorji) ob fleksiji kolka nad 90°. Posledicno bi bilo smiselno vzeti še vadbeni nacrt merjencev obiskovalcev fitnesa, da bi dobili vpogled v frekvenco, obseg, gibalne vzorce, ki bi lah­ko obremenjevali rotatorje in celotno koli-cino treniranja spodnje polovice telesa. Ob palpaciji rotatorjev so bili ti pri vecini obcu­tljivi, dovzetni za bolecino, pri nekaterih pa verjetno v manjšem spazmu. Statiko ledvene krivine je imelo bodisi po-vecano ali zmanjšano 48 merjencev (50 %), toda povprecno število zbranih tock na anketnem vprašalniku je bilo 5,06, zato ne moremo zakljuciti, da spremenjena kri­vina vpliva na prisotnost bolecine. Od 48 preiskovancev, ki so imeli spremenjeno krivino, jih kar 37 izkusi nizko stopnjo (< 6 tock) bolecine. Obstajajo meta analiticni dokazi, ki kažejo na sovpliv številnih dejav­nikov na krivino ledvenega dela hrbtenice, med drugim spol, starost, indeks telesne mase, geografska komponenta ter šport, zato je posledicno težko dolociti normalno obliko ledvene lordoze (Been, 2014). Avto­rica je v meta analizo vkljucila vec kot 120 clankov, ki so preiskovali, opisovali in merili r -0,371 Zunanja rotacija kolka p 0,031 r -0,187 FMS globok pocep p 0,290 r -0,072 FMS testi FMS prestopanje ovire p 0,684 r/ FMS izpadni korak p/ Legenda: N = 34; r = Spearmanov korelacijski koeficient; p = statisticna znacilnost korelacije. testih gibljivosti in mobilnosti nismo zabe­ležili znacilnih korelacij. • Razprava Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv spre­memb v mehaniki in gibljivosti spinalno--pelvicnega kompleksa na bolecine v križu pri športno aktivni populaciji. Klinicna te­stiranja bi v primeru povezave lahko služila kot sredstvo fizioterapevtom, kondicijskim trenerjem, kineziologom in ostalim, ki ima­jo opravka s športno aktivno populacijo. Z uporabo testov dobimo povratne infor­macije o športnikovem mišicno-skeletnem stanju. Izbrani testi so lahko potencialno uporabno klinicno sredstvo, s katerimi bi evalvirali stanje posameznika, vendar bi se nadalje morala raziskati specificnost, zane­sljivost in veljavnost v povezavi s športno aktivno populacijo. V primeru dokazanega vpliva sprememb na bolecino bi bile po­trebne nadaljnje raziskave o specificnosti, zanesljivosti in veljavnosti izbranih testov. V sklopu preverjanja gibljivosti ledvenega dela hrbtenice smo ugotovili, da so imeli merjenci rezultate Schoberjevega testa v normalnem razponu (3,00-8,50 cm) ki je v skladu s porocili preteklih študij Cidem idr. (2012). Podobne povprecne vrednosti pri mlajših odraslih je dobil tudi Yen (2015), ki je preiskoval antropometricne znacilnosti tajvanske populacije. Avtor je prav tako ugotovil starostno specificno incidenco med velikostjo gibljivosti (po Schoberju) in starostjo, ki pa je obratno-sorazmerna. Povprecna vrednost našega testiranja je znašala 6,70 centimetrov v smeri fleksije. Spremembe gibljivosti ledvenega dela so v našem delu statisticno neznacilne, zato lah­ko sklepamo, da ne povzrocajo bolecine. Schoberjev test je ucinkovito klinicno testi­ranje pri obolenju, kot je na primer ankilo­zirajoci spondilitis. Tipicno za to bolezen je, da se vretenca od kavdalne proti kranialni smeri zarašcajo, pacient pa postopno izgu­blja višino na racun kifoticne drže. Takšne makroskopske spremembe pri športno ak­tivni populaciji niso opazne, kar bi lahko bil razlog za omenjene normativne vrednosti. razlicne dejavnike lordoze in z njo poveza­nimi znacilnostmi. Na drugi strani pa lahko test ob zidu poda napacne rezultate, saj ne vzame v zakup nekaterim anatomskim znacilnosti preiskovancev. Dober primer so metalci kopja, krogle ali sprinterji, saj ima­jo mocno hipertrofirano veliko zadnjicno mišico. Dodatno pa lahko na nezanesljive rezultate testa ob zidu vpliva tudi še ženski spol športnic, ki imajo fiziološko vecji delež adipoznega tkiva (Bohler, 2010). Debelina zadnjicnih mišic in mašcobe okrog mišic lahko vizualno poveca ledveno lordozo in s tem popaci rezultate testa. Takšni napaki bi se lahko izognili s slikovno diagnostiko, kot je na primer magnetna resonanca ali rentgenskim slikanjem, vendar je uporab­nost teh metod v praksi zaradi cene in potencialne škodljivosti precej vprašljiva. Držo lahko poleg inspekcije, goniometrije in radiološke diagnostike ocenjujemo tudi s tako imenovano fotogrametrijo. Gre za analizo fotografije ali videa, ki je posneta z visoko-frekvencno kamero. Posnete slike so nadalje posredovane na racunalnik, kjer se uporablja posebna programska oprema. Tehnika merjenja velja za zanesljivo, podat­ki pa so numericno merljivi. Z njo lahko merimo držo glave oziroma vratu, odstopa­nja lopatic, prsno kifozo in pa tudi ledveno lordozo ter položaj medenice (Deepika in Zubia, 2014). FMS testiranje je po mnenju nekaterih (Ki­esel, 2011; Frost, 2012) uporabna metoda za dolocanje izpostavljenosti športnim poškodbam. Kiesel (2011) je izvajal FMS testiranje na populaciji nogometašev in ugotovil statisticno mocno povezavo med slabo izvedenimi testi ter poškodbami). FMS testiranja se pogostokrat uporabljajo v pripravljalnem delu sezone kot preventiv-no sredstvo. Po našem vedenju pa zaenkrat še ni bila preiskana povezava med uspe­šnostjo opravljanja FMS testov ter bolecino v križu. Od 96 izbranih merjencev jih je 34 oznacilo bolecine v križu nad 6 tock, 62 pa je zbralo v anketnem vprašalniku manj kot 6 tock, vendar nihce med njimi ni v sklopu FMS testiranja dosegel manj kot 6 tock. Na podlagi naših rezultatov lahko sklepamo, da med posamezniki z malo simptomatski-mi bolecinami v križu in posamezniki brez bolecin v križu FMS testi ne morejo uspe­šno locevati. .Zakljucek Bolecina v križu predstavlja enega glavnih problemov današnjega casa, zato je razu­mevanje patoloških procesov izjemnega pomena tako za preprecevanje kot tudi zdravljenje. V klinicnem okolju je za zmanj­ševanje obolenja zadolžena multidiscipli­narna ekipa zdravstvenih delavcev. Obsta­jajo številni dejavniki tveganja, še vedno pa ostaja vprašanje, kaj vse in v kolikšni meri vpliva na bolecino v križu (Been, 2014). V raziskavi smo želeli preveriti kako izbrane spremembe mišicno-skeletnega sistema vplivajo na bolecino v križu pri športno ak­tivni populaciji. Za testiranje smo uporabili znanstveno preverjena, standardizirana in zanesljiva testiranja, s katerimi smo merili športno aktivno populacijo. Prišli smo do dokaj pricakovanih izsledkov, vendar na re-lativno majhnem podvzorcu preiskovancev z bolecinami v ledvenem delu hrbtenice. Glavna pomanjkljivost študije je bila neob-cutljivost nespecificnost testov, saj se Scho­berjev test navadno uporablja predvsem pri starejši, fizicno neaktivni populaciji z diagnosticiranim ankilozirajocim spondili­tisom, medtem ko je test ob zidu dostikrat nezanesljiv in poda napacne rezultate. Pri testiranju mobilnosti kolcnega sklepa sta sodelovala dva strokovno usposobljena preiskovalca, s cimer smo hoteli zagotoviti visoko zanesljivost meritev. Naši rezultati v manjši meri nakazujejo te­žave v kolcnem sklepu, ki so povezane z bolecino v križu, medtem ko ostali testi ne nakazujejo nobene znacilne povezave. Zdi se, da makroskopske spremembe in mobil­nost ledvene krivine ne vplivata na boleci-no pri športno aktivni populaciji. Prav tako rezultati FMS testiranj niso statisticno zna-cilno povezani z bolecino v križu. Gibljivost kolcnega sklepa je z nizkim statisticnim koeficientom povezana z bolecino v križu samo v smeri zavrte zunanje rotacije. Naši izsledki navkljub vsem omejitvam poudar­jajo pomen redne skrbi o dobri gibljivosti kolcnega sklepa kot preventivo pred bole­cinami v križu. Obenem pa naša raziskave kaže potrebo po nadaljnjem raziskovanju odvisnosti bolecin v križu od sistemskih pa vse do lokalnih dejavnikov, saj slednji ne uspejo v celoti pojasniti vecine izvora bo­lecine v ledvenem delu hrbtenice. .Literatura 1. Abraham, Allan, Sannasi, Rajasekar in Nair, Rohit. (2015). Normative values for the functi­onal movement screen in adolescent school aged children. International Journal of Sports Physical Therapy; 10 (1):29–36. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC4325285/. 2. Baker, Alexander, D.L. (2014). Abnormal Magntic-Resonance Scans of the Lum­bar Spine in Asymptomatic Subjects. A Prospective Investigation. Classic Papers in Orthopaedics; 245–247. Dostopno na : . https://doi.org/10.1007/978-1-4471-5451­8_60 3. Been, E. in Kalichman, Leonid. 2014. Lumbar Lordosis. The Spine Journal; 14 (1): 87–97. Do-stopno na: https://www.sciencedirect.com/ science/article/pii/S1529943013013855. 4. Boden, S.D., Davis, D.O., Dina, T.S., Patronas, N.J. in Wiesel, S.W. (1990). Abnormal magne­tic-resonance acans of the lumbar spine in asymptomatic subjects. A prospective investigation. The Journal of bone and joint surgery. American volume; 72 (3): 403–408. Dostopno na : https://www.ncbi.nlm.nih. gov/pubmed/2312537. 5. Casazza, A., Brain. (2012). Diagnoses and Tre­atment of Acute Low Back Pain. American Family Physician; 85 (4): 343–350. Dostopno na: https://www.optimahealth.com/docu-ments/clinical-guidelines/acute-low-back­-pain.pdf. 6. Chaleat-Valayer, Emmanuelle, Thiong, Jean­-Marc, Paquet, Jerome, Berthonnaud, Eric, Siani, Fabienne in Roussouy, Pierre 2011. Sagittal spino-pelvic alignment in chronic low back pain. European Spine Journal; 20: 634–640. Dostopno na: https://link.springer. com/article/10.1007/s00586-011-1931-2. 7. Cidem, M., Karacan I. in Uludag M. 2012. Normal range of spinal mobility for health young adult Turkish man. Rheumatology Inernational; 32 (8): 2265–2269. Dostopno na: https://link.springer.com/article/10.1007/ s00296-011-1953-4 8. Cook, Gray, Burton Lee, Hoogenboom J. Bar­bara in Voight Michael (2014). Functional Mo­vement Screening: The Use of Fundamental Movements as an Assessment of Function – Part 1. International Journal of Sports Physi­cal Therapy, 9 (3), 396–409. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC4060319/. 9. Deepica, S. in Zubia, V. 2014. Methods of Po­stural Assessment Used for Sports Persons. Journal of Clinical Diagnostic Research: 8 (4). 10. Dolan P. in Adams M.A. (1993). Influence of lumbar and hip mobility on the bending stresses acting on the lumbar spine. Clinical Biomechanics, 8 (4), 185–192. Dostopno na: http://www.sciencedirect.com/science/arti­cle/pii/0268003393900138#!. 11. Evcik, Deniz in Yucel Aylin (2003). Lumbar lordosis in acute and chronic low back pain patients. Rheumatology Inernational; 23 (4): 163–165. Dostopno na: https://link.springer. com/article/10.1007/s00296-002-0268-x. 12. Jakovljevic, Miroljub in Hlebš, Sonja (2012). Meritve gibljivosti sklepov, obsegov in dolžin udov. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta UL. 13. Kulig, Kornelia, Powers Christopher, M., Lan­del Robert, F., Chen, Hungweg, Fredericson, Michael, Guillet, Marc in Butts, Kim. (2007). Segmental lumbar mobility in individuals with low back pain: in vivo assessment du­ring manual and self-imposed motion using dynamic MRI. BMC Musculoskeletal Disorders; 8 (8): 2471–2475. Dostopno na: https://bm­cmusculoskeletdisord.biomedcentral.com/ articles/10.1186/1471-2474-8-8. 14. Leskošek, B. (2017). Korelacija: predmet »In-formatika in statistika v športu-Statistika v športu«, Fakulteta za šport, Univerza v Lju­bljani. Dostopno na: https://moodle.fsp.uni­-lj.si/course/view.php?id=24 15. Macdonald, Rod, Goode Daniela in Jongsma Adam (2016). Foundations of Professional Per­sonal Training (Second Edition). USA: Human Kinetics. 16. Matsudaira, Ko, Konishi, Hiroaki, Miyoshi Kota, Isomura, Tatsuya in Inuzuka Kyoko (2014). Po­tential Risk Factors of Persistent Low Back Pain Developing from Mild Low Back Pain in Urban Japanese Workers. PLoS One; 9 (4). Do-stopno na: http://journals.plos.org/plosone/ article?id=10.1371/journal.pone.0093924. 17. Mortazavi, J., Zebardast, J., & Mirzashahi, B. (2015). Low back pain in athletes. Asian jour­nal of sports medicine, 6(2). Dostopno na: doi: 10.5812/asjsm.6(2)2015.24718 18. Middelkoop van Marienke, Rubinstein, M., Sidney, Kujipers, Ton, Verhagen, P., Arianne, Ostelo, Raymond, Koes, Bart, W. in Tulder, van Maurits, W. (2011). A systematic review on the effectiveness of physical and rehabi­litation interventions for chronic non-speci­fic low back pain. European Spine Journal; 20 (1): 19–39. Dostopno na: https://link.springer. com/article/10.1007/s00586-010-1518-3. 19. Murray, Eoghan, Birley, Emma, Twycross--Lewis, Richard in Morissey Dylan. (2009). The relationship between hip rotation range of movement and low back pain prevalence in amateur golfers: an observational study. Physical Therapy in Sport; 10 (4): 131–135. Do-stopno na: http://www.physicaltherapyin­sport.com/article/S1466-853X(09)00075-3/ fulltext. 20. National Institute of Neurological Disorders and Stroke. Dostopno na: https://www.nin­ds.nih.gov/Disorders/Patient-Caregiver-Edu-cation/Fact-Sheets/Low-Back-Pain-Fact-She­et (8. 5. 2018). 21. Newlands, C., Reid, D. in Parmar, P. (2015). The prevalence, incidence and severity of low back pain among international-level rowers. British Journal of Sports Medicine; 49 (14): 951– 956. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm. nih.gov/pubmed/25645115. 22. Noormohammadpour, Pardis, Rostami Mo-hsen, Mansouria, Mohammed Ali, Farah-bakhsh, Farzin, Shahi M.H.P. in Kordi, Ramin (2016). Low back pain status of female uni­versity students in relation to different sport activities. European Spine Journal; 25 (4): 1196–1203. Dostopno na: https://link.sprin­ger.com/article/10.1007/s00586-015-4034-7. 23. Sjolie, Astrid in Ljunggren, Anne (2001). The Significance of High Lumbar Mobili­ty and Low Lumbar Strength for Currend and Future Low Back Pain in Adolescents. Spine; 26 (23): 2629–2636. Dostopno na: https://journals.lww.com/spinejournal/ Abstract/2001/12010/The_Significance_of_ High_Lumbar_Mobility_and_Low.19.aspx. 24. Sjolie, Astrid, Noreng. (2004). Low-back pain in adolescents is associated with poor hip mobility and high body mass index. Scan-cinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 14 (2), 168–175. Dostopno na: http:// onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1600­0838.2003.00334.x/full. 25. Sward, Lief, Bengt, Eriksson in Peterson, Lars. (1990). Anthropometric Characteristi­cs, Passive Hip Flexion, and Spinal Mobility in Relation to Back Pain in Athletes. Spine. Dostopno na: http://journals.lww.com/spi­nejournal/Abstract/1990/05000/Anthropo­metric_Characteristics,_Passive_Hip.7.aspx. 26. Teyhen, Deydre, S. in ostali. (2014). Normative Data and the Influence of Age and Gender on Power, Balance, Flexibility, and Functio­nal Movement in Healthy Service Members. Military Medicine: 179 (4): 413–420. Dostopno na: https://academic.oup.com/milmed/arti­cle/179/4/413/4160739. 27. Tousignant, M., Poulin, L., Marchand, S., Viau, A. in Place C. (2005). The Modified-Modified Schober Test for range of motion asses­sment of lumbar flexion in patients with low back pain: A study of criterion validity, intra- and inter-rater realibilty and minimu metrically detectable change. Disability and Rehabilitation; 27 (10): 553–559. Dosto­pno na: https://www.tandfonline.com/doi/ abs/10.1080/09638280400018411. 28. Tratnik, Ana (2010). Metode za vrednotenje nepravilnosti telesne drže. Diplomsko delo. Ljubljana, Fakulteta za šport UL. 29. Tsui, Taichi, Matsuyama, Yukihiro, Sato, Koji, Hasegawa, Yukiharu, Yimin, Yu in Iwata Hisa­shi. (2001). Epidemiology of low back pain in the elderly: correlation with lumbar lordosis. Journal of Orthopaedic Science; 6 (4): 307–311. Dostopno na: https://link.springer.com/arti­cle/10.1007/s007760100023. 30. Van Dillen, R., Linda, Bloom, J., Nancy, Gom­batto, P., Sara in Susco M., Thomas (2008). Hip rotation range of motion in people with and without low back pain who participate in rotation-related sports. Physical Therapy in Sport, 9 (2), 72–81. Pridobljeno iz: http:// www.sciencedirect.com/science/article/pii/ S1466853X08000278. 31. WHO, 2010. Global recommendations on physical activity for health. Pridobljeni iz: http://www.who.int/dietphysicalactivity/ publications/9789241599979/en/ 32. Zamani, Elham, Kordi Ramin, Nourian Ruhol­lah, Noorian Negin, Memari Amir Hosserin in Sharlati Mohammed (2014). Lowback Pain Functional DIsability in Athletes; Conceptu­alization and Initial Development of Questi­onnaire. Asian Journal of Sports Medicine, 5(4). Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih. gov/pmc/articles/PMC4335478/. Tim Kambic, mag. kin. Študent doktorskega študija Kineziologije Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport tim.kambic@gmail.com Jure Kolar, Tim Kambic Bolecine v ledvenem delu hrbtenice pri športnikih: od etiologije do zdravljenja Izvlecek Bolecina v križu predstavlja enega iz-med prevladujocih obolenj sodobnega casa, ki se pojavlja pri vecini starostnih skupin, izjema niso tudi športniki. Bole-zen predstavlja veliko financno breme za javnozdravstveno blagajno, zato sta preventiva in rehabilitacija kljucnega pomena. Še vedno smo lahko prica zelo slabem prenosu znanstvenih ugotovitev v prakso, obenem pa primanjkuje študij, ki bi potrjevale uporabnost posameznih prehabilitivnih intervencij na zmanjšanje obolevnosti. Omenjeno dejstvo še zlasti velja za mlajše športnike. V tem prispev­ku bomo na zacetku predstavili trenutno epidemiološko ozadje bolezni, zatem bomo predstavili etiologijo nastanka bo­lezni in najnovejše z dokazi opredeljene nefarmakološke pristope zdravljenja ter ovrednotili nekatere alternativne pristo­pe k zmanjšanju tovrstnega obolenja. Kljucne besede: bolecine v križu, etiologija, preventiva, zdravljenje. Lower back pain in athletes: from aetiology to treatment Abstract Low back pain is a major worldwide health problem in different age groups as well as in sports population. The symptoms present a huge public health burden, thus preventive and rehabilitation play a crucial role. There is a still large knowledge gap between scientific evidence and current practice, with scarce evidence investigating the effect of various prehabilitation interventions on low back pain morbidity, especially in youth sport. This article summaries the epidemiological basis of low back pain and present an aetiological background of the condition, with updated evidence based on non-pharmacological therapies. Moreover, the article also evaluates adjunctive treatment options for reduction of low back pain. Keywords: low back pain, aetiology, prevention, treatment. • Uvod Bolecine v križu (BVK) predstavljajo eno najpogostejših bolezni cloveštva zaradi rasti in staranja svetovnega prebivalstva. Obolenje prizadene vse starostne skupine in je povezano z ostalimi dejavniki tvega­nja, kot so sedec življenjski stil, kajenje, de­belost in nizek socialno ekonomski status (Clark in Horton, 2018). Ocene kažejo, da je približno dve tretjini prebivalstva tekom življenja izkusi bolecino v ledvenem delu hrbtenice. S tako velikim deležem obole­nja je bolezen uvršcena na drugo mesto glede pogostosti v ambulantni medicini in na tretje mesto glede na stroške zdravlje­nja (Weiss idr., 2010), takoj za rakavimi ter srcno-žilnimi obolenji. Incidenca ter preva­lenca bolezni sta tako veliki, da bi jo lahko obravnavali kot epidemijo oziroma družbe-no motnjo. Letna incidenca bolecin v križu odrasle osebe znaša 1,5 %–36 % (Hoy idr. 2010), življenjska prevalenca pa je ocenje­na na vec kot 70 % v industrijskih državah (Burton, 2004). V športni populaciji je BVK prav tako splošno razširjeno stanje, ki pov­zroca nemalo težav. Prevalenca bolecine je nižja v primerjavi s splošno populacijo (Triki, 2015). Dve desetletji nazaj je študija pokazala incidenco poškodbe med 1,1 % in 30 %, obenem pa je porocala o variiranju števila obolelih glede na športno panogo (Dreisinger in Nelson, 1996). Raziskave tudi v zadnjih letih potrjujejo podobne rezul­tate (Chan idr., 2011; Vela idr., 2011; Patel in Kinsella 2017). Med športne panoge z najpogostejšimi bolecinami v križu sodijo: nogomet, veslanje, plavanje, gimnastika, olimpijsko dviganje uteži, odbojka, igre z loparji (tenis, badminton, namizni tenis, ipd.) in triatlon (George in Delitto, 2002). Na drugi strani pa imajo športi, kot sta tek na smuceh in aerobika, nižjo prevalenco (Petering, 2011). Podobno kakor pri splo­šni populaciji je pri športnikih BVK samo--regulacijska bolezen, kar pomeni, da se težavnost simptomov scasoma ustavi, ima svoje vzorcne karakteristike in poteka v fa-zah izbruhov ter ponikanja. Znacilno zanjo je izboljševanje stanja z uporabo nekaterih enostavnih sredstev, kot so: sprememba te­lesne aktivnosti, blaga analgezija ter upora­ba metod fizikalne medicine in manualne terapije (sklepna mobilizacija ter manipula­cija) (Krabak, 2014). • Etiologija in dejavniki tveganja Etiologija je veda o vzrocnosti pojavov in se v medicinski terminologiji nanaša na is-kanje bolezenskih vzrokov, katerih pri BVK zagotovo ni malo. V nadaljevanju bomo omenili nekaj najpogostejših, ki jih srecamo v klinicnem okolju (Hoy idr., 2010). Sindrom fasetnih sklepov Fasetni sklepi ledvene hrbtenice so pogo-sto prepoznani kot vzrok bolecine v križu in prenesene bolecine v spodnji ud. Preva­lenca obolelih je visoka in predstavlja kar 27–40 % brez pridruženih diskopatij ali radi­kulopatij. Prevalenca osteoartritisa fasetnih sklepov je starostno specificna, kar pomeni, da s starostjo narašca. Pri populaciji med 60 in 69 let na nivoju vretenc L4/5 znaša kar 89,2 % (Datta idr., 2009). Hernija diska Zdrs medvretencne plošcice je pogosta poškodba, ki prizadene velik delež po­pulacije, prav tako pa je povezana s veliki financnimi stroški. Incidenca hernije diska je višja pri degenerativnih spremembah in ni nujno povezana z bolecino v križu, pov­zrocena pa je v primeru, kadar disk oziroma sredica diska pritisne na hrbtenjaco (Burke idr., 2013). Cas zdravljenja je razlicen, odvi-sen od konzervativnega ali operativnega zdravljenja in doslednosti pri rehabilitaciji. Earhart (2012) navaja, da se je 97,1 % pro-fesionalnih baseball igralcev vrnilo na tekmovalno-trenažni program v casu 6,6 mesecev. Slaba kontrola trupa Spremembe v mišicni aktivaciji so pri lju­deh z bolecino v križu opazne (Ferreira idr., 2010). Navadno je koaktivacija mišic glo­bokih plasti nižja, posledicno pa je koak­tivacija povrhnjih mišic vecja z namenom stabilizacije trupa. Posledicno je potrebna re-edukacija mišic, kot sta transversus ab-dominis in multifidus (Zazulak, 2008). Disfunkcija sakroiliakalnega sklepa (SI) Disfunkcija SI sklepa se pogosto pojavlja pri bolecini v križu in dimljah. Preiskovalec bi moral vedno pomisliti na težave s SI pri diferencialnem diagnosticiranju skupaj s herniacijo diska, lumbalne spinalne stenoze in sindroma fasetnih sklepov. Blok sakroilia­kalnega sklepa je veckrat povezan s torzijo crevnice glede na križnico (Ilaslan, 2010). Piriformis sindrom Piriformis sindrom je mišicno-skeletna pa-tologija, ki je povezana z mišico piriformis in se odraža kot bolecina v kolku. Razmerje med obolelostjo moških in žensk je kar 6 : 1 z vecjim deležem slednjih (Smoll, 2010). Obstajajo številni vzroki za nastanek, med katerimi Jankovic in Van Zundert (2013) navajata glutelano travmo, miofascialno prožilno tocko, sekundarno laminektomijo, bursitis mišice, hipertrofija in spazem miši­ce, absces idr. Šibkost m. gluteus medius Klinicna slika bolecin v križu je pogosto zaznamovana s šibkimi abduktornimi mi-šicami kolka (Bewyer, idr. 2009). Cooper (2016) je v svoji raziskavi ugotovil, da je prevalenca ljudi z bolecinami v križu višja, ce imajo oslabljeno mišico gluteus medius. Nadalje rezultati raziskave tudi navajajo, da je Trendelenburgov znak opaznejši, obcu­tljivost na palpacijo glutealne regije, velike­ga trohantra ter paraspinalnega mišicja pa je vecja. Bolecina nevrološkega izvora Nevropatija je bolezensko stanje, ki ga je težko opredeliti (Simpson idr., 2012). Gre za kronicno bolecino, ki pa se v percepci­ji razlikuje od mišicno-skeletne. Približno 7–10 % prebivalstva izkusi nevropatsko bolecino (Van Hecke, 2014). V podrocju ledvene hrbtenice lahko pride do nevro­patske bolecine zaradi vec razlogov, bodisi zaradi travmatskega ali netravmatskega izvora. Radikulpatija je ena izmed povzro-citeljev nevropatske bolecine v križu in je v ledvenem predelu najpogostejša (Iver-sen idr., 2011). Spinalne korenine (L1-L5) so tako utesnjene in povzrocajo iradijoco bolecino, ki traja vsaj 12 tednov (Iversen, 2011). Klinicno najpomembnejše veje, ki izhajajo iz lumbalnega pleteža, tvorijo iliohipogastricni živec, ilioingvinalni, fe­moralni in obturatorni živec (Schunke idr., 2006). Bolecine v spinalno-pelvicni regiji povzrocajo sakralne nevropatije. Gre za poškodbo senzo-motoricnega živca ali živ­cev, ki rezultirajo v nepredvidljivi bolecini. Dermatom perifernega živca nam pokaže specificno podrocje, kjer se bolecina lahko manifestira. Tako bo poškodba sakralnega pleteža rezultirala v bolecini pretežno po posteriorni strani spodnje ekstremitete. Klinicno najpomembnejše veje, ki izhajajo iz sakralnega pleteža, tvorijo ishiadicni, tibi­alni in peronealni živec (Nacionalni inštitut nevroloških obolenj in kapi, 2018). .Preventiva – katera sredstva so pravza­prav ucinkovita? Zdravljenje bolecin v križu za sabo pote­gne velik napor zdravstvenega osebja pri reševanju problema, izdatni financni stro­ški pa bremenijo javnozdravstvene prora-cune držav. Dodatno skrb vzbuja dejstvo, da bo vecina ljudi, ki se prvic srecajo z delom omejujocimi bolecinami v križu, v življenju imela vnovicne bolecine. Zabele­žena rekurenca znaša med 24 in 80 % (Hoy, 2010). Glede na epidemiološke podatke je pomembno ugotoviti, katera preventivna sredstva ucinkovito pripomorejo k prepre-cevanju bolecin v križu. Burton in sodelavci (2004) so naredili sistematicni pregled lite­rature, v katerem so predstavili znanstveno preverjene ukrepe proti bolecini v križu. Telesna vadba Vadba dokazano vpliva na izboljšanje stan­ ja in zmanjšuje bolecine v križu. Izvajana mora biti pravilno in sprva pod nadzorom strokovno usposobljene osebe. Težavnost naj bo zmerna, pri cemer pa ni povsem jasno dolocena frekvenca in intenzivnost (Qaseem, 2017). Middelkoop (2010) na­vaja nekatere pomembnejše komponente vadbe: vadba za moc, gibljivost in aerob­na vadba. Gibanja naj ne bodo balisticna. Ucinkovito sredstvo pa predstavlja vodna aerobika, zlasti v obdobju nosecnosti. Eden izmed pomembnejših aspektov, na katere mora športnik paziti pri telesni vadbi, je gibljivost in mobilnost kolka. Do-kazi ene izmed študij kažejo, da je zman­jšana gibljivost v kolku tesno povezana z bolecinami v križu (Van Dillen, idr., 2008). Terapevti in trenerji morajo zato obvezno natancno izmeriti stanja kolcne gibljivosti in v gibalni program prehabilitacije do-dati vadbo gibljivosti in mobilnosti. Drugi pomembnejši vidik pa je živcno-mišicna kontrola trupa, saj zagotavlja dobro sta­bilnost hrbtenice in trupa nasplošno. Sta-bilnost trupa Zazulak (2008) definira kot sposobnost telesa za vzdrževanje statis­ticnega položaja, ki omogoca optimalno trajektorijo trupa med gibalno motnjo. V raziskavi tudi porocajo, da so zapozneli mišicni refleksi (kompenzatorji) trupa sta­tisticno znacilni napovedniki za poškodbe ledvenega dela hrbtenice. Posledicno je deficit živcno-mišicne kontrole predob­stojeci dejavnik tveganja. Slika 1. Prikaz slabe spinalne kontrole s povratno zanko (Zazulak, 2008). Slika 1 prikazuje slabo spinalno kontrolo s povratno zanko. Porušenost samo enega segmenta lahko vpliva na ostale. V najslab­šem primeru celoten sistem postane ne­stabilen, kar vodi v nekontrolirano izpodri­vanje, ki lahko povzroca bolecino (Zazulak idr., 2008). Edukacija in informiranje Zavedanje posledic lahko pripomore k vecjemu varovanju zdravja. Ukrepi, kot so pravilno sedenje, veckratno razbremenje­vanje od dolgega sedenja ali velike kolicine aksialnega obremenjevanja hrbtenice, tele­sna aktivnost, preprecevanje debelosti ipd., so v najvecji meri odvisni od posameznikov samih. Pomembno je tudi predstavljanje pravilnega dvigovanja stvari, saj je predkla­njanje sestavni del vsakdanjika vseh ljudi. Ljudje navadno postanejo doslednejši, v kolikor jim vcepimo razmišljanje o skrbi za lastno zdravje (World Health Organisation, 2018). To dokazuje tudi raziskava Buchbin­derja in sodelavcev (2001), kjer so preko medijev promovirali javno zdravje v pove­zavi s prepricanji o bolecini v križu ter s tem zmanjšali odsotnost z dela v službi, prav tako pa so zmanjšali uporabo zdravstvenih storitev. Žal do danes še ni uporabne znan­stvene podlage v povezavi s promocijo preprecevanja bolecin v križu za športno aktivno populacijo. Ergonomija Ergonomija je veda, ki raziskuje in poskuša razumeti, kako okolje ter zunanji dejavniki vplivajo na pocutje in zdravje ljudi. Veda je interdisciplinarne narave in združuje števil­ne discipline, kot so na primer biomeha­nika, informatika, industrijsko oblikovanje, kineziologija, fiziologija in tudi psihologija. V 21. stoletju je raziskovanje na podrocju ergonomije mocno poraslo, posledicno pa z njim nastaja tudi vse vec podjetij, ki razvi­jajo cloveku prijazna tehnološka orodja. Er-gonomija na delovnem mestu je pomem­ben dejavnik, ki lahko vpliva na bolecine v križu (Alperovich-Nelson, idr.,2010). Nekate-re raziskave celo potrjujejo pomembnost uporabe vzmetnice primerne trdote za preprecevanje bolecin v križu. Manjša sto­pnja bolecine naj bi bila prisotna ob spa-nju na srednje trdi vzmetnici (Kovacs, idr., 2003). V splošnem pa še vedno primanjkuje zanesljivih znanstvenih dokazov, ki bi jasno vlekli zakljucke glede ucinka ergonomije na preprecevanje bolecin v križu (Driessen, 2010). Vsa nadaljnja sredstva nimajo dobro osnovane znanstvene podlage in jih zato ne moremo šteti med dokazane metode za preprecevanje bolecin v križu (Burton, 2004). Ledveni pas Poskusi dokazljivosti ledvenih pasov so bili izvedeni že pred casom. Burton (2004) na­vaja, da ni trdnih dokazov. Enako je dokaza-la tudi meta analiza, kjer ni bilo moc zaznati kratkorocnih kot dolgorocnih ucinkov no-šenja ledvenega pasu (Steffens, idr., 2016). Vložki za cevlje Vložki za cevlje veljajo kot ucinkovito or-topedsko sredstvo za prilagoditve stopal, toda v povezavi s preventivnimi ucinki v križu ni bilo narejenih randomiziranih štu­dij, zato jih ne moremo šteti k ucinkovitim sredstvom za preprecevanje bolecine v kri­žu (Steffens, idr., 2016). Manipulacija hrbtenice Manipulativna terapija hrbtenice dokazuje doloceno ucinkovitost v casu rehabilitacije, toda v casu preventive ne izkazuje nobe­nih uporabnih ucinkov (Burton, 2004). Ce želimo podati uporabne zakljucke glede preventivnih ukrepov, je potrebno razu­mevanje epidemiologije bolecin v križu in narediti sintezo znanstvenih dokazov, ki podpirajo vsak ukrep posebej. Po pregledu literature lahko vidimo, da obstaja omejen obseg znanstvenih odkritij pri preprece­vanju incidence bolecin v križu. Zdi se, da kombinacija vec ukrepov daje najboljše re-zultate, pri cemer ima telesna vadba najbolj uporabno vlogo. Žal slednjega ne moremo trditi za mlajše športnike, kjer še vedno pri­manjkuje dokazov glede ucinkovitosti po­sameznih ali kombinacij zgoraj opisanih intervencij na pojavnost BVK (Foster, idr., 2018). Za športno aktivno populacijo je še zlasti pomembno živcno-mišicno soraz­ merje, pravilne simetrije moci mišicnih sku-pin ter dobra kontrola trupa (Burton, 2004). • Rehabilitacija Preiskovalec, ki ocenjuje športnika z boleci-no v ledvenem delu hrbtenice, mora imeti v mislih dve dihotomni situaciji oziroma pristopa. Prvi velja za vecino športnikov, katerih napovedi so optimisticne. Tovrstna skupina se dobro odziva na neoperativno zdravljenje in posledicno je povratek na trenažni proces v razumnem casovnem okviru. Manjša skupina športnikov pa se sooca z vecjimi problemi (spinalna stres fraktura, kompresija živcne korenine) in zdravljenje na konzervativen nacin pogo-stokrat odpade. Bono (2004) navaja neka­tere pogoste vzroke za prisotnost bolecine v hrbtenici pri športnikih, med njih sodijo: Tabela 1 preobremenitev mišicnega tkiva, distenzija ligamentov, degenerativni procesi disku­sa, spondiloza, spondilolisteza, sindrom fasetnih sklepov, poškodbe apofizialnega obroca, stres fraktura križnice in drugo. Zdravljenje je v nadaljevanju razdeljeno v štiri skupine: pasivna fizikalna terapija, ak­tivna gibalna terapija, medikamentozno zdravljenje in manualna terapija. Najucin­kovitejša fizikalna sredstva pri akutnih in kronicnih bolecinah v križu so zbrana v Ta-beli 1 (Foster, idr., 2018). Pasivna fizikalna terapija Pod pasivno fizikalno terapijo razumemo vse modalitete, ki preko fizikalnih koncep­tov vplivajo na celjenje tkiva. Fizikalne de­javnike so naši predniki izkorišcali že pred casom z naravnimi viri in okoljem (sonce, voda, gozdovi, nadmorska višina, ipd.). Da- Fizikalna in ostala sredstva za zdravljenje akutnih in kronicnih BVK (Foster, idr., 2018) Nefarmakološka obravnava Akutna BVK (<6 tednov) Kronicna BVK (>12 tednov) Gibalna terapija Kognitivno-vedenjska terapija Spinalne manipulacije Masaža Akupunktura Joga Mindfullness Interdisciplinarna rehabilitacija Omejena uporaba na izbranih bolnikih Omejena uporaba na izbranih bolnikih Sekundarna oz. alternativna uporaba Sekundarna oz. alternativna uporaba Sekundarna oz. alternativna uporaba Nezadostni dokazi Nezadostni dokazi Nezadostni dokazi Primarno rutinsko sredstvo zdravljenje Primarno rutinsko sredstvo zdravljenje Sekundarna oz. alternativna uporaba Sekundarna oz. alternativna uporaba Sekundarna oz. alternativna uporaba Sekundarna oz. alternativna uporaba Sekundarna oz. alternativna uporaba Sekundarna oz. alternativna uporaba nes so naravne vire zamenjali umetni. Ucin­ki fizikalne terapije temeljijo v glavnem na fizioloških reakcijah organizma na fizikalne dražljaje. Med fizikalno terapijo štejemo: elektroterapijo, magnetoterapijo, hidrote­rapijo, krioterapijo in termoterapijo, terapijo s svetlobo, zvokom, hipobaricno terapijo in druge (Štefancic, idr.,2003). Nekatere vrste pasivne fizikalne terapije smo na podlagi sistematicnega pregleda literature Peterin­ga in Webba (2011) priredili v Tabeli 2. Aktivna gibalna terapija Aktivna gibalna terapija je sinonim kinezi­oterapiji. Posameznik izkorišca svoje moto­ricne in funkcionalne sposobnosti z name-nom vracanja funkcije. Gibalna terapija je najverjetneje najbolj pogosto uporabljena konzervativna terapija za zdravljenje kro­nicnih bolecin v ledvenem delu hrbtenice, ne pa tudi akutnih (Middelkoop, 2010). Ose­ba, ki predpiše gibalno terapijo, jo lahko naslovi tocno doloceni osebi ali pa celotni skupini. Vadeci lahko izkorišcajo maso la-stnega telesa, vadijo s pripomocki, napra­vami, izkorišcajo mehanske ucinke vode in podobne druge mehanizme. Vadeci lahko izolirajo posamicne mišice, krepijo dolo-cene mišicne skupine, v naprednejši obliki (zlasti športniki) pa lahko povezujejo že vec mišicnih verig. Vadbo definiramo tudi po obsegu, frekvenci in intenzivnosti. Middlekoop (2010) je v sistematicnem pre­gledu gibalnih terapij ugotovil, da med de­vetimi razlicnimi vadbenimi intervencijami, ki so se razlikovale po vsebini in uporablje­nimi vadbenimi sredstvi, ni bilo statisticno pomembnejših razlik v zmanjšani percep­ciji bolecine. Sherman (2005) dodaja, da je imela 12-tedenska intervencija joge supe­riorne ucinke v primerjavi z enako dolgim obdobjem klasicnega programa vadbe sestavljenega s krepilnim in razteznih vaj. Tabela 2 Uporabnost štirih modalitet pasivne fizikalne terapije (Prirejeno po Petering in Webb, 2011) Vrsta pasivne terapije Uporabnost Termoterapija (v širšem smislu) Dobra znanstvena osnova. Termoterapija znižuje bolecine. Pri akutnih stanjih se zdi, da ima površinsko gretje najvecji ucinek prvi teden po poškodbi. Ultrazvok Slaba znanstvena osnova. Pri akutni radikulpatiji je ultrazvocna terapija zmanjšala bolecine. Terapija z nizkoenergijskim laserjem zmanjšuje bolecine in Laser izboljšujejo gibanje. Ni še povsem jasno, katere valovne dolžine žarkov so optimalne. Elektroterapija (TENS) Raziskave ne nakazujejo na uporabnost transkutane elektricne stimulacije pri akutnih in kronicnih bolecinah v križu. Medikamentozno zdravljenje V medikamentozno zdravljenje spadajo razlicna zdravila (steroidna zdravila, neste­roidna protivnetna zdravila, mišicni rela­ksanti, opioidi, antidepresivi, itd.). Petering in Webb (2011) navajata, da imajo nesteroi­dna protivnetna zdravila in skeletno-mišicni relaksanti najvecji ucinek na zmanjševanje bolecine, vendar pa pacienti pri obeh lahko izkusijo znatne stranske ucinke, kot sta za­spanost ali omotica. Vendar pa je potrebno poudariti, da obe vrsti medikamentoznega zdravljenja nista bili nudili boljšega ucinka napram fizioterapevtski obravnavi ter spi­nalni manipulaciji. Tudi opioidi so v kontrol­ni skupini zmanjšali bolecino, vendar pa sta bila stranska ucinka Tramadola® glavobol in slabost. V ambulantni medicini je pogo-sto tudi zdravljenje z injekcijami. V vecini primerov se injekcija vbrizgavajo v vec lo-kacij, med drugimi intradiskalne, injekcije v sakroiliakalni sklep, epiduralne injekcije, proloterapija, ipd. Stall (2008) je preverjal ucinkovitost injektabilnega zdravljenja na subakutno in akutno bolecino v križu, pri cemer je upošteval vbrizganje kortikostero­idov ter lokalnih anestetikov. Ugotovitve se ne nagibajo na nobeno stran tehtnice, zato je ucinkovitost zaenkrat še pod vprašajem. Manualna terapija Petering in Webb (2011) navajata, da so ucinki manipulacije kiropraktika, osteopata in manualne fizioterapije znanstveno zane­sljivi in imajo tako kratkorocne, srednjeroc­ne in dolgorocne ucinke. Na drugi strani pa Bronfort (2008) zakljucuje, da obstaja zmerna korelacija med spinalnimi mani­pulacijami in zmanjšanjem bolecine ter da manipulacija skupaj s krepilnimi vajami ni superiornejša ucinkom medikamento­znega zdravljenja in vadbe (tako na kratki kot dolgi rok). Podobno zakljucuje tudi As-sendelft (2013), ki pravi, da manipulativna terapija nima statisticne oziroma klinicno znacilne prednosti pred ostalimi sredstvi (fizikalna terapija, vadba, analgetska te­rapija, ipd.), saj so rezultati pri pacientih z akutnimi ali kronicnimi bolecinami v križu enaki. .Zakljucek Bolecina v križu predstavlja enega izmed treh najpogostejših obolenj sodobnega casa, ki se še vedno slabša zaradi vecanja svetovnega prebivalstva in vecinskega staranje ljudi. Obolenje prizadene vse sta­rostne skupine in je povezano z ostalimi dejavniki tveganja, kot so sedec življenjski stil, kajenje, debelost in nizek socialno eko­nomski status. V najnovejših smernicah obravnave bole­cin v križu še vedno najdejo širok prepad med znanostjo in prakso, še posebej pa je potrebno biti pazljiv pri uporabi nekaterih sredstev pri zdravljenju akutnih ali kronic­nih bolecin. Pri kronicni obravnavi bolecin v križu se v prvi meri svetujeta gibalna terapija in kognitivno-vedenjska terapija, medtem ko ostale terapije lahko služijo zgolj kot dopolnilo. Kot skrajno sekundar-no sredstvo se svetujejo farmakološka ali kirurška obravnava. Na preventivni ravni še vedno primanjkuje dokazov glede ucinkovitosti razlicnih vad­beno-ergonomskih intervencij na pojav­nost bolecin v križu pri otrocih, medtem ko za odrastle obstajajo mocni dokazi o ucinkoviti gibalni preventivi z edukacijo. Na drugi strani pa se kaže neucinkovitost ledvenih pasov, vložkov za cevlje in ergo-nomskih sprememb na delovnem mestu kot sredstvo za zmanjšanje bolecin v križu. Na podlagi zgornjih dokazov lahko zakljuci-mo, da se je potrebno tovrstnega obolenja lotiti sistematicno znotraj interdisciplinar­ne ekipe strokovnjakov, kjer se v prvi meri uporabljajo oblike fizikalne terapije, šele na koncu se preide na medikamentozno ali pa celo kirurško obravnavo. Za zmanjšanje obremenitev na javnozdravstvene proracu­ne se svetuje bistveno vec proaktivnosti na nivoju primarne zdravstvene ravni. .Literatura 1. Alperovitch-Najenson, D., Santo, Y., Ma-sharawi, Y., Katz-Leurer, M., Usvaev, D. in Kalichman, L. 2010. Low Back Pain amon Professionl Bus Drivers: Ergonomic and Occupational-Psychosocial Risk Factors. Is­rael Medical Association Journal; 12 (1): 26–31. Dostopno na : https://www.ima.org.il/Medi-cineIMAJ/viewarticle.aspx?aid=40. 2. Assendelft, W. J., Morton, S. C., Yu El, Suttorp, M. J. in Shekelle, P. G. 2013. Spinal manipula­tive therapy for low-back pain. The Cochrane Database of Systematic Reviews; (1). Dosto­pno na : https://europepmc.org/abstract/ med/23440781. 3. Bono, Christoper. 2004. Low-Back Pain in At­hletes. The Journal of Bone & Joint Surgery, 86 (2), 382–396.Dostopno na : https://journals. lww.com/jbjsjournal/Abstract/2004/02000/ Low_Back_Pain_in_Athletes.27.aspx. 4. Bronfort, Gert, Haas, Mitch, Evans, Roni, Kawchuk, Greg in Dagenais, Simon. 2008. Evidance-informed management of chronic low back pain with spinal manipulation and mobilization. The Spine Journal; 8 (1): 213–225. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih. gov/pubmed/18164469. 5. Buchbinder, R., Jolley, D. in Wyatt, M. 2001. Population based intervention to change back pain beliefs and disability: three part evaluation. British Medical Journal; 23: 1516– 1520. Dostopno na : https://www.ncbi.nlm. nih.gov/pubmed/11420272. 6. Burke, M., Shane, Safain G., Mina, Kryzanski, James in Riesent, I., Ron. 2013. Nerve root anomalies: implications for transforaminal lumbar interbody fusion surgery and a re­view of the Neidre and Macnab classifica­tion system. Journal of Neurosurgery; 35 (2): 9. Dostopno na: http://thejns.org/doi/ abs/10.3171/2013.2.FOCUS1349. 7. Burton, A., Kim in ostali. 2004. European guidelines for prevention in low back pain; Chapter 2. European Spine Journal; 15 (2): 136–168. Dostopno na: https:// www.sciencedirect.com/science/article/ pii/S1521694205000240. 8. Chan, W., Carol, Mok, W., Nicola in Yeung, W., Ella. 2011. Aerobic Exercise Training in Addition to Conventional Physiotherapy for Chronic Low Back Pain: A Randomi­zed Controlled Trail. Archives of Physi­cal Medicine and Rehabilitation, 92 (10), 1681–1685. Dostopno na: http://www. sciencedirect.com/science/article/pii/ S0003999311003248. 9. Clark, S. in Horton, R. (2018). Low back pain: a major global challenge. The Lan­cet. 10. Datta, Sukdeb, Lee, Marion, Falco, Frank, J., Bryce A. David. In Hayek, Salim, M. 2009. Systematic Assessment of Dia­gnostic Accuracy and Therapeutic Uti­lity of Lumbar Facet Joint Intervetions. Pain Physician; 12:437–460. Dostopno na: http://www.painphysicianjournal.com/ current/pdf?article=MTIwMQ%3D%3D& journal=48. 11. Dreisinger, E., Thomas in Nelson Brain. 1996. Management of Back Pain in Athle­tes. Sports Medicine, 21 (4), 313–320. Do-stopno na: https://link.springer.com/arti­cle/10.2165/00007256-199621040-00006. 12. Driessen, T., Maurice, Proper, I., Karin, Tulder, W. Maurits, Anema, R., Johannes, Bongers, M., Paulien in Beek J., Allard. The effectiveness of physical and organizati­onal ergonomic interventions on low back pain and neck pain: a systematic re­view. Occupational & Enviornmental Medi­cine; 67 (4): 217–218. Dostopno na: https:// oem.bmj.com/content/67/4/277.short. 13. Earhart, J. S., Roberts, D., Roc, G., Gryzlo, S. in Hsu, W. 2012. Effects of lumbar disk herniation on the careers of professional baseball players. Orthopaedics; 35 (1): 43– 49. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm. nih.gov/pubmed/22229920. 14. Ferreira, P. H., Ferreira, M., L., Maher, C., G., Refshauge, K., Herbert, R. D. in Hodges, P., W. 2010. Changes in recruitment of transversus abdominis correlate with di­sability in people with chronic low back pain. British Journal of Sports Medicine; 44: 1166–1172. Dostopno na: https://bjsm. bmj.com/content/44/16/1166.info. 15. Foster, N. E., Anema, J. R., Cherkin, D., Chou, R., Cohen, S. P., Gross, D. P., ... in Tur­ner, J. A. (2018). Prevention and treatment of low back pain: evidence, challenges, and promising directions. The Lancet. 16. George, Steven, Z. in Delitto, Anthony. (2002). Management of the athlete with low back pain. Clinics in Sorts Medicine; 21 (1); 105–120. Dostopno na: www.sportsmed.the­clinics.com/article/S0278-5919(03)00060-7/ abstract. 17. Hoy, D., Brooks, P., Blyth, F. in Buchbinder, R. 2010. The Epidemiology of low back pain. Best Practice & Research Clinical Rheumato-logy; 24 (6): 769–781. Dostopno na: https:// www.sciencedirect.com/science/article/pii/ S1521694210000884. 18. Kovacs, F., M. in sodelavci. 2003. Effect of firmness of mattress on chronic non-speci­fic low-bacl pain: randomised, double-blin­ded, controlled, multicenter trail. Lancet; 15: 1599–1604. Dostopno na: https://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/14630439. 19. Krabak, Brain, J. (2014). Sports Medicine, An Is­sue of Physical Medicine and Rehabilitation of North America. Philadelphia: Elsevier. 20. Middelkoop van Marienke, Rubinstein, M., Sidney, Verhagen, P., Arianne, Ostelo, W., Raymond, Koes, W., Bart in Tulder W., Maurits. 2010. Exercise therapy for chronic nonspeci­fic low-back pain. Best Practice & Research Clinical Rheumatology; 24 (2): 193–204. Do-stopno na: https://www.sciencedirect.com/ science/article/pii/S1521694210000033. 21. Patel, R., Dilip in Kinsella, Elizabeth 2017. Eva­luation and management of lower back pain in young athletes. Translational Pediatrics, 6 (3), 225-235. Pridobljeno iz: https://www.ncbi. nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5532202/. 22. Petering, Ryan in Webb, Charles. (2011). Treatment Options for Low Back Pain in Athletes. Sports Health: A Multidiscipli­nary Approach; 3 (6): 550–555. Dostopno na: http://journals.sagepub.com/doi/ abs/10.1177/1941738111416446. 23. Sherman, K., J., Cherkin, D., C., Miglioretti, D.L. in Deyo, R.A. 2005. Comparing yoga, exerci­se, and a self-care book for chronic low back pain: a randomized, controlled trial. Annals of internal medicine; 143 (2): 849–856. Dosto­pno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub­med/16365466. 24. Stall, J.B., Bie, R., de, Vet de, HCW, Hildebran­dt, J. in Nelemans, P. 2008. Injection therapy for subacute and chronic low-back pain. Cochrane Database System Review; 16 (3). Do-stopno na; https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/18646078. 25. Steffens, Daniel, Maher, G., Chris in Pere­ira, M., S., Leani. 2016. Prevention of Low Back Pain. A Systematic Review and Meta­-analysis. JAMA Internal Medicine; 176 (2): 199–208. Dostopno na: https://jamanetwork. com/journals/jamainternalmedicine/fullarti­cle/2481158. 26. Triki, Moez, Koubaa, Abdessalem, Masmou­di, Liwa, Fellmann, Nicole in Tabka Zouhair (2015). Prevalence and risk factors of low back pain among undergraduate students of a sports and physical education institute in Tunisia. Libyan Journal of Medicine; 10 (10). Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih. gov/pmc/articles/PMC4355506/. 27. Vela, I., Luzita, Halday, E., Douglas in Dene-gar, Craig. 2011. Clinical Assessment of Low­-Back-Pain Treatment Outcomes in Athletes. Journal of Sport Rehabilitation, 20 (1), 74–88. Dostopno na: http://journals.humankinetics. com/doi/10.1123/jsr.20.1.74. 28. Weiss, D. Lyn, Weiss, M.Jay, in Pobre, Thomas. 2010. Oxford American Handbook of Physical Medicine & Rehabilitaton. New York: Oxford University Press. 29. World Health Organisation. Dostopno na: http://www.who.int/dietphysicalactivity/ factsheet_adults/en/ (25. april 2018). 30. Zazulak, Bohdanna, Chlowicki, Jacek in Re­eves, N. Peter. 2008. Neuromucular Control of Trunk Stability: Clinical Implications for Sports Injury Prevention. Journal of the Ame­rican Academy of Orthopaedic Surgeons; 16 (9): 497–505. Dostopno na: https://journals.lww. com/jaaos/Abstract/2008/08000/Neuromu­scular_Control_of_Trunk_Stability__Clini­cal.11.aspx Jure Kolar, dipl. kin, dipl. fiziot. Študent magistrskega študija športne medicine Metropolitanska Univerza v Cardiffu jjure.kolar@gmail.com JANEZ PAVCIC – devetdesetletnik V oktobru je dopolnil castitljivih devetdeset let, ki jih je z dušo in srcem posvetil športu. Rojen Notranjec, po starših Primorec. Zara-di ocetovega nestrinjanja s tedanjo italijan­sko oblastjo se je družina za pet let preselila na Gorenjsko, zacetek vojne vihre pa jih je zajel v Uncu pri Rakeku. Janez je bil med vojno najprej skriti partizanski sodelavec, maja 1944 pa se je prikljucil Dolomitskemu odredu. Bil je tudi ranjen. Z legendarno 29. hercegovsko divizijo je sodeloval pri osvo­bajanju Ljubljane. Po vojni je najprej služboval pri policiji, za­dnjih 17 let zaposlitve pa se je tudi poklic-no zapisal športu kot uslužbenec takratne ZTKO Bežigrad. Šport v vseh svojih pojav­nih oblikah (vrhunski, rekreativni in eduka­tivni) ga spremlja že od mladih nog. Najprej se je posvetil atletiki, kjer je bil tudi slovenski prvak in rekorder v teku na 3000 m z ovirami, pravo športno ljubezen pa je našel v teku na smuceh. Dvanajst let je bil državni reprezentant, nastopil je na olim­pijskih igrah leta 1956 v italijanski Cortini d‘Ampezzo, dve leti prej in dve ter šest let pozneje tudi na svetovnih prvenstvih v Fa-lunu, Lahtiju in Zakopanih. Olimpijske igre v ZDA leta 1960 mu niso bile usojene, saj takratna jugoslovanska reprezentanca tam ni sodelovala. Osvojil je sedem posamicnih naslovov državnega prvaka, poleg tega pa še 13 državnih naslovov kot clan klubskih štafet Enotnosti Ljubljana. Je tudi zmago­valec prvega državnega prvenstva Jugo­slavije v biatlonu. Po tekmovalni karieri se je posvetil trener­skemu delu. Državno smucarko tekaško reprezentanco je vodil na dveh olimpijskih igrah (Innsbruck 1964, Grenoble 1968) in na dveh svetovnih prvenstvih v nordijskem smucanju (Oslo 1966, Vysoke Tatry 1970). Izkazal se je tudi v vlogi organizatorja špor­tnih prireditev in promotorja zdravega športnega nacina življenja. Obcani Bežigra­da v Ljubljani so mu hvaležni za marsika­teri takrat novozgrajeni športni objekt. Pol stoletja je sodeloval na ljubljanskem »teku trojk«, 25 krat kot clan peterke oz. trojke, nato kot organizator. Z vsemi silami se je boril za postopen na­predek povojnega smucarsko tekaškega športa, kar se je posledicno kasneje izrazilo tudi z osvojitvijo prvih slovenskih medalj na najvišjih nivojih tekmovanj (Petra Majdic in Vesna Fabjan). Tako mu je uspelo v za-cetku sedemdesetih let prepricati vodilne v tovarni Alpina Žiri, da so priceli s proizvo­dnjo smucarsko tekaških cevljev (danes so svetovni ponos te blagovne znamke), so-deloval je z Elanom pri razvoju tekaških smuci (v tistem casu so pricakale tudi prvo zmago v tekaškem svetovnem pokalu), bil je med pobudniki za organizacijo prvega Trnovskega smucarskega maratona, traser številnih smucarsko tekaških prog po Slo­veniji, neutrudni urejevalec tekaških prog z motornimi sanmi na Pokljuki…Kot sam pravi pa je vrh njegovih organizacijskih prizadevanj predstavljala zadolžitev vodje tekaških prog na olimpijskih igrah v Saraje­vu, ki sta jih predhodno s sodelavcem Loj­zetom Ravnikom na Igmanu tudi trasirala. Tudi to nalogo je opravil z odliko. V okviru Smucarske zveze je deloval v vseh strokovnih telesih panoge. Bil je dolgoletni vodja Komisije za teke v okviru Zveze ucite­ljev in trenerjev smucanja. Vodil je usposa­bljanja vaditeljev, uciteljev in trenerjev ter sodeloval pri izdajanju strokovne literature. Vec kot štiri desetletja je bil tesno povezan tudi s Fakulteto za šport. Skupaj z bratom mag. Cvetom sta v študijskem letu 1967/68 pricela uvajati tek na smuceh v študijski program, kar je bila osnova za kasnejše for-miranje samostojne Katedre za nordijsko smucanje ter z njo povezanih sedanjih štu­dijskih predmetov. Bloudkov nagrajenec iz leta 1983 je zgled športnega nacina življenja. Še vedno je nerazdružljivo povezan z naravo in tudi s svojim legendarnim kolesom Ponijem, na katerem ga pogosto videvamo sredi pre­stolnice. G.Janez vse najboljše! Janez Pustovrh Herman Bercic Triglav – gora naših gora in simbol slovenstva Izvlecek V zacetku junija 2018 je bil v Mojstrani v Slovenskem planinskem muzeju organi­ziran dvodnevni posvet o Triglavu in tri­glavskem pogorju. Ob pomembnih oble­tnicah, povezanih s Triglavom, so številni strokovnjaki z razlicnih strokovnih po­drocij obravnavali posamezne vsebine, ki so bile tesno povezane in prepletene z ocakom Triglavom. V ospredju so bila podrocja »Triglav v zgodovini«, »Triglav kot simbol«, Triglav in dedišcina«, »Nara­va in Triglav«, »Triglav v luci turizma« in druga. S posameznih podrocij so bila do-dana nova spoznanja in ugotovitve, ki so obogatila že dosedanja védenja o našem najvišjem vrhu in gori vseh gora. Triglav kot simbol slovenstva je bil obdelan z vec zornih kotov in gledišc, ostaja pa temelj-no spoznanje, da je treba to velicastno goro, skladno z naravovarstvenimi naceli in trajnostnim razvojem, ohraniti tudi na­slednjim rodovom. Kljucne besede: Triglav, jubileji, simboli, slo­venstvo, pristopi, šolska mladina, družina, športni – gorski turizem. Triglav – the mountain of all mountains and the epitome of the slovenian identity Abstract At the beginning of June 2018, a two-day conference was held in the Slovenian Alpine Museum in Mojstrana on the subject of Mt Triglav and its mountain range. Mentioning important anniversaries associated with Mt Triglav, many experts from different fields of expertise delved into various subjects that are closely connected with the mighty peak. The key themes included “Triglav in history”, “Triglav as a symbol«, »Triglav and heritage«, »Nature and Triglav«, »Triglav in the light of tourism« and many more. New findings and discoveries were presented in various fields, thus adding important information to our knowledge about the highest Slovenian peak, i.e. the mountain of all mountains. Mt Triglav as the epitome of the Slovenian identity was discussed from several perspectives, however the recurring thought was that we must preserve this mighty mountain for the next generations in accord­ance with environmental principles and sustainable development. Keywords: Triglav, jubilees, symbols, Slovenian identity, approaches, school, youth, family, mountain sport tourism .Uvod O Triglavu in njegovem gorskem svetu je bilo že veliko napisanega. Ob letošnjem jubileju (2018), ko praznujemo 240. letnico prvega dokumentiranega vzpona na Tri­glav, pa je bil na zacetku poletja v Sloven-skem planinskem muzeju v Mojstrani orga­niziran dvodnevni strokovni posvet »Triglav 240«. Organizirali so ga Gornjesavski muzej Jesenice, Slovenski planinski muzej; Znan­stvenoraziskovalni center Slovenske aka-demije znanosti in umetnosti, Geografski inštitut Antona Melika in Univerza v Lju­bljani, Oddelek za zgodovino in Oddelek za geografijo. Vsebinsko je bila obletnici prvega vzpona na Triglav dodana tudi 240. obletnica prve upodobitve Triglava, 125. obletnica usta­novitve Slovenskega planinskega društva in 100. obletnica I. svetovne vojne in boje­vanja v gorah. To je bila tudi priložnost za obogatitev pisnega gradiva o Triglavu in njegovega bližnjega gorskega okoliša. Kraj posveta je bil namenoma izbran, saj muzej sam po sebi razkriva veliko tega, kar nas Slovence veže na planinski in gorski svet. Ta nam je skozi posamezna zgodovinska ob-dobja veliko dajal in nas povezoval. Vse do danes je slovenski narod ostal tesno pove­zan z gorskim svetom in s Triglavom. Zato je tudi obstal in simbolna oznaka »dežele na soncni strani Alp« med drugim govori tudi o narodni identiteti in narodovi pripa­dnosti. Kot je znano, nosi Triglav v sebi simbol slovenstva, hkrati pa je to najvišja gora na naših tleh. Ima pa še vec drugih pomenov, ki so povezani z lepotami gora, razsežnost-mi gorskega sveta in s povsem naravnim clovekovim odzivom, da bi ga dosegel in polno doživel. Vzponi in pohodi na Triglav so bili vselej izziv skozi vso našo planinsko, gorniško in alpinisticno zgodovino. Na posvetu, ki je bil zelo dobro organiziran in obiskan, je vec kot 40 avtorjev pripravilo 36 prispevkov. Ti so z razlicnih zornih kotov osvetljevali goro naših gora in odgovarjali na številna vprašanja, ki jih prinaša sedanji cas in razvitost sodobne informacijske teh­nologije ter razlicnih strok. Organizatorji in snovalci posveta so zato skrbno izbrali pro-gramsko zasnovo posveta in poskrbeli za uravnoteženo obravnavo. .Programskazasnova posveta Snovalci programa so želeli z vec zornih ko­tov ter znanstvenih in strokovnih podrocij obravnavati Triglav in triglavsko pogorje ter razkriti doslej še ne odkrita ali pa pre­malo pojasnjena spoznanja, ki so pove­zana s simbolom naših gora. Znano je, da je bil Triglav starim Slovanom sveta gora in božanstvo, zato so ga castili kot boga. Mnogo kasneje pa je postala gora mesto raziskovalnega in umetniškega navdiha, pa tudi simbol narodnega upora in ponosa. Skozi posamezna razvojna obdobja so se nizala spoznanja in ob prvih vzponih tudi izkušnje, povezane z neposrednim stikom z gorsko naravo in njenim okoljem. Danes prepoznavamo Triglav z vsem njegovim gorskim okoljem kot izjemno naravno in kulturno dedišcino, hkrati pa je simbolika naše najvišje gore vidna v mnogih obelež­jih. Zato upraviceno govorimo, da je Triglav poleg tega, da je najvišji vrh naših Julijcev, hkrati tudi simbol slovenstva. Navedeni posvet ni bil prvi v nizu obravnav in razprav o Triglavu ter o njegovem pome-nu za slovensko planinsko, gorniško in alpi­nisticno kulturo. Ob pripravah na dvestole­tnico prvega vzpona na Triglav je bila leta 1976 organizirana »javna tribuna«, prispevki pa so bili objavljeni v »Triglavskem zborni­ku« (1976). Nekaj let kasneje pa so bili še v nekoliko vecjem številu objavljeni v knjigi »Triglav gora naših gora« (Strojin, 1980). Na tej osnovi torej in ob željah dognati in spo­znati kaj novega je bila pripravljena vsebina posveta »Triglav 240« ter program preda­vanj in predstavitev. Organizatorji so se odlocili za tematsko raz­delitev po posameznih izbranih strokovnih in znanstvenih podrocjih. Naj na kratko na­vedemo nekatere vsebinske predstavitve po posameznih podrocjih. V okviru zgodo­vinske obravnave so bili med drugimi pred­stavljeni naslednji: »Kako je Triglav pristal v grbu Republike Slovenije«, »Aljažev stolp – zgodba z naslovnice leta 1895«, »Pravi zace­tek reševanja v slovenskih gorah: reševanje Antona Korošca 6. julija 1822 s Triglava« in drugi. V drugem programskem delu, kjer so se prepletala spoznanja s podrocij zgodovi­ne, geografije in geodezije, naj navedemo naslednje: «Po sledeh arhivskih dokumen­tov na Triglav: 0b 111 – letnici vzpona«, »Tri-glavski ledenik – sedem desetletij rednih opazovanj in meritev«, »Jugoslovanski kralj Peter II. Karadjordjevic na Triglavu«. Bilo pa je še vec drugih. V okviru športa in turizma ter tudi v povezavi z nekaterimi drugimi podrocji so bili med izbranimi predstavlje­ni tudi naslednji prispevki: »Triglav z vidika športnega turizma«, »Planinstvo na Fakul­teti za šport – od Golovca do Triglava«, »Tri-glav v športu«, »Triglavska severna stena in prvi vzponi« in še nekateri drugi. V skupini prispevkov, ki so govorili o dedi-šcini, arheologiji in zgodovini oziroma o njihovem prepletanju, so bile med drugimi predstavljene tudi naslednje teme. »Gorska identiteta Slovencev«, »Gorništvo in Triglav: sedanjost v luci njune prvobitnosti«, »Naj­starejše postojanke v Vzhodnih Julijskih Alpah« in »Triglav – moj dom ?«. V tem šir­šem izbranem tematskem podrocju je bilo tudi v povezavi z geografijo predstavljenih vec prispevkov in med njimi tudi naslednji: »Snežni plazovi v Triglavskem pogorju«, »Triglav sveta gora med mitom in resnic­nostjo«, »Gorsko vodništvo v Triglavskem pogorju – od nekdaj do danes« in »Pre­dlog Albina Belarja za zavarovanje Doline Triglavskih jezer (1908).« V sklepnem delu smo sledili predstavitvam, v katerih so se skozi prizmo dedišcine prepletala spozna­nja zgodovine, geografije in etnologije. Med posameznimi prispevki so bili tudi naslednji: «Bohinjska podružnica TK Skala«, »Dolocitev meje na Triglavu in vojašnica Morbegna«, »V spomin na 145. letnico gor­niškega društva Triglavski prijatelji (1872 – 2017)« in «Triglavsko podzemlje.« Tako zasnovan program dvodnevnega po­sveta, kjer so se prepletali slikovni in filmski prikazi z ustreznimi vsebinskimi razlagami, je bil v bistvu temelj za nova spoznanja. • Nekatera pomemb­nejša spoznanja posveta Glede na relativno veliko število prispev­kov in predstavljenih vsebin v nadaljevanju predstavljamo le nekatere med njimi. Mikša (2018) v clanku o »Gorski identiteti Slovencev« razkriva vsa zgodovinska ozad­ja in tudi sodobne poglede ne le razlic­nih strokovnjakov, marvec tudi Slovenk in Slovencev nasploh, o Triglavu kot simbolu slovenstva. Ta del slovenske naravne do-brine in narodne dedišcine naj bi bil zaradi svojega pomena zanimiv tudi za športne pedagoge. Našo pedagoško in strokovno dejavnost v temeljih povezujemo tudi z aktivnostmi v naravi, kjer imajo obiski pla­ninskega in gorskega sveta pomembno mesto. K temu pa je treba dodati še skrb za spodbujanje zavesti o pripadnosti svojemu narodu, ki ga imajo nekatere države visoko razvite. Športni pedagogi, zlasti pri vodenju pedagoškega procesa športa, lahko pri tem odigrajo pomembno vlogo. »Slovenske gore so se skupaj s Triglavom skozi posamezna zgodovinska obdobja in nacionalni boj trdno usidrale v narodno identiteto Slovencev in postale viden sim-bol razpoznavanja. Tako kot drugi alpski na­rodi smo tudi Slovenci v gorah skovali velik del narodne mitologije. Gorsko mitologijo smo uspešno prenesli v slovenski kulturni prostor, v katerem se ohranja in krepi ter ga hkrati zaznamuje« (Mikša, 2018). Ta spoznanja in védenja moramo neneh-no prenašati na mlade generacije, vse od osnovnošolskih generacij, preko srednje­šolcev do študentov oziroma univerzitetne ravni, kjer naj bi bila študentska populacija še zadnjic deležna nacrtnega in programi­ranega ozavešcanja. In to predvsem preko raznolikih dejavnosti v naravi, ki so pove­zane s planinskimi pohodi in gorniškimi turami. To bi torej moral biti pomemben prispevek našega strokovnega in pedago­škega delovanja k višji stopnji ozavešcanja in zavedanja o pomenu biti Slovenec ter o pripadnosti slovenskemu narodu. Prav s tem pa je povezan tudi Triglav, ki je postal pomemben in nezamenljiv simbol sloven-stva. Zanimiv prispevek »Triglav – moj dom?« sta predstavili avtorici (Mrak, Zupanc, 2018), ki govori o odnosu osnovnošolcev in odraslih prebivalcev Slovenije do Triglava. Z anketo, ki je zajela osem osnovnih šol iz razlicnih regij Slovenije, sta v pilotski študiji želeli od­govoriti na vprašanje »Ali je Triglav še sim-bol Slovencem«, posebej mladim. Hkrati je bilo postavljeno vprašanje odnosa do Tri­glava in tudi odnosa do slovenstva. Ucenci 6. in 9. razredov so izpolnjevali kratko anke-to, ucenci 3. razredov pa so izvedli nalogo risanja simbolov, ki naj bi bili povezani s slovenstvom in Triglavom kot pomemb­nim simbolom. S pomocjo izbranega vzor-ca odraslih oseb iz razlicnih krajev Slovenije pa naj bi ugotovili, kako odrasli vplivajo na prenos Triglava kot simbola na mlajše. S trditvijo, da naj bi vsak pravi Slovenec vsaj enkrat v življenju stal na vrhu Triglava, se je strinjalo 41,0 % odraslih anketirancev in slaba tretjina (31,0 %) ucencev. Odda­ljenost šole ali kraja od Triglava prav tako vpliva na odnos do našega najvišjega vrha in posledicno tudi do simbola Slovenk in Slovencev. Bližje, kot je kraj ali šola, vec je zanimanja za Triglav in za poti, ki vodijo k njegovemu vrhu. Med odraslimi anketira­nimi jih je 4,7 % že bilo na Triglavu, 39,0 % pa je bilo takih, ki to še nameravajo storiti. Triglav še ostaja simbol Slovencem, pa tudi mladim, vendar pa slednjim ob dolocenih izkušnjah, predvsem v družinskem okolju. Družina je namrec zelo pomemben dejav­nik pri ozavešcanju in oblikovanju odnosa mladih do Triglava in vsega, kar je poveza-no z njim. Najvecji vpliv družine se kaže pri bohinjskih ucencih, kjer je družina v 83,0 % že bila na Triglavu. Prepoznavanje Triglava kot pomembnega je med ucenci dobro, na kar gotovo vpliva poznavanje državnih simbolov, ki so zahtevani z ucnim nacrtom. Vpliv šole je pri tem pomemben, še zlasti pa imajo veliko vlogo ucitelji pri izbiri teme, s katero se ukvarjajo ucenci. Med zanimivejšimi predstavitvami naj omenimo prispevek vecjega števila avtor­jev (Mrak, Odar, Krek, Marolt, Breznik, 2018) z naslovom »Znacilnosti pristopov na naj­višjo goro v Sloveniji (Triglav, 2864)«. Av-torji so z izvedeno raziskavo želeli pridobiti najpomembnejše informacije in podatke o pohodih in turah na Triglav. Do njihove prve študije (Mrak s sodelavci, 2017) siste­maticnega zbiranja podatkov o vzponih na Triglav prakticno ni bilo. Glede na vsa­koletni vse številcnejši obisk Triglava, ki je ob prevec množicnem obisku v poletnih mesecih lahko ekološko oziroma naravo­varstveno motec, se postavlja vprašanje optimalnega (dnevnega) obiska Triglava in visokogorja nasploh. Doseci bo namrec treba dinamicno ravnovesje pohodov in vzponov, kjer pa moramo dati varovanju okolja vec poudarka kot doslej. V bistvu morajo biti gorske lepote in krajinsko bo­gastvo gora v ospredju naše obravnave. Dejstvo je, da Triglav z gorskim okolišem (in celotni Triglavski narodni park) predstavlja Sloveniji posebno vrednoto. Ta je mocno prisotna tudi v zavesti prebivalstva. To je bilo eno izmed vodil raziskovalcev, da bi pridobili potrebne podatke o smereh, po­gostosti in številu pohodov ter vzponov na Triglav. Želje in cilji raziskovalcev pa so bili s pomo-cjo izbranih vsebinskih vprašanj usmerjeni tudi tako, da bi lahko »prepoznali dinamiko in znacilnosti vzponov ter osnovne znacil­nosti gornikov, ki gredo na Triglav ter do-locili osnovni profil obiskovalca Triglava« (Mrak in sod., 2018). Velika vecina vprašanih (86,0 %) se je na Triglav povzpela vsaj en-krat, manjše število pa tudi veckrat. Zani­mivo je, da je kar 42,7 % vprašanih opravilo vzpon v enem dnevu, kar kaže na primer-no psihofizicno pripravljenost planincev in gornikov. Vec kot tretjina (38,0 %), pa je opravila navedeni vzpon v dveh dneh. V širšem obmocju Triglava je število noci­tev v planinskih postojankah pomemben posredni podatek za ugotavljanje števila vzponov na Triglav. V zadnjih dveh sezonah (2016, 2017) je bilo zabeleženih povprecno 34.000 nocitev na sezono. Kot navajajo av-torji pa je ob dejstvu, da je visok tudi eno­dnevni obisk, število vzponov še bistveno vecje. Ocenjujejo, da je skupno letno šte­vilo vzponov na Triglav vsaj med 50.000 in 60.000. Pricakovano se vecina odloca za vzpon v družbi oziroma v skupini do pet oseb. Takih je bilo na osnovi anketnih odgovorov 45,0 %, ena tretjina (33,0 %) gre v dvoje, manjši del planincev in gornikov (11,0 %) pa opravi vzpon samostojno. Za raziskovalce dinami­ke vzponov je bilo tudi zanimivo vprašanje, kakšno oziroma katero smer izberejo pla­ninci ali gorniki. Enodnevni pohodniki obi­cajno zacenjajo vzpon preko dolin Krme in Vrat, dvodnevni obiskovalci Triglava pa se raje odlocijo za pot iz Bohinja ali Pokljuke. Med planinci in pohodniki so torej po­membne razlike, pot iz Trente pa v enakem številu uporabljajo tako tisti, ki se odlocijo za enodnevno turo, kot tudi tisti, ki si za to vzamejo dva dneva. Razumljivo je, da planinci in gorniki najraje obiskujejo Triglav poleti in jeseni, v zim­skem casu pa je teh zelo malo (2,0 %). Ka­dar hodijo v skupini, se v vecini odlocajo za dvodnevno turo ali vec, ce pa so samohod­ci ali pa v dvoje, pa turo opravijo v enem dnevu. Najvec vprašanih (93,0 %) se je na pot proti vrhu odpravilo po markirani poti. Zakaj Slovenke in Slovenci tako radi obisku­jejo Triglav in kaj jim pomeni ta nevsakdanji vzpon? To je bilo smiselno vprašanje, ki si so ga zastavili tudi raziskovalci. Pohod na Triglav vecina anketiranih (54,0 %) visoko vrednoti, predvsem kot narodni simbol, hkrati pa kot najvišjo goro v Sloveniji. Raz­gledi z vrha in uživanje ob pogledih na neokrnjeno gorsko naravo in gorovje v so-sešcini so zelo cenjeni, prav tako doživetja na poti in v naravi nasploh. Zanimiva so tudi nakljucna srecanja z drugimi planinci in gorniki. Vse to uvršcajo med kakovostne izkušnje, še posebej pa so ponosni na tre­nutek, ko stopijo na vrh Triglava in podoži­vljajo pristno veselje ob Aljaževem stolpu. Motec dejavnik, ki spremlja številne gorni­ke na Triglav (73,0 %), je velikokrat prevec množicen obisk, saj se neprekinjena kolona obiskovalcev vije vse od Kredarice, preko Malega Triglava do vrha in seveda tudi na­zaj. Za nekatere (16,0 %), je nesprejemljivo tudi neprimerno vedenje planincev, še po­sebej motece pa je prekomerno pitje alko­holnih pijac in nerazumljivo odlaganje ter odmetavanje odpadkov. Raziskovalci navajajo, da so zaradi dobre prometne povezanosti in dostopnosti zla­sti v poletnem in jesenskem casu te poti zelo obremenjene, še posebej, ko gre za enodnevne vzpone. Dolina vrat je vsled tega najbolj priljubljeno in hkrati obreme­njeno izhodišce, zato bi skladno z naceli trajnostnega razvoja morali urediti tudi trajnostni dostop v dolino. Vzporedno s tem pa bi morali uvesti poseben nadzo­rovan režim za vzpon na vrh, še posebej v poletnem casu. Namrec trendi vzponov na Triglav kažejo na vsakoletno poveca­nje, kar v doloceni meri že ogroža naravno gorsko okolje, zmanjšuje varnost na poteh in znižuje raven doživljanja gorske narave ob vzponu. Zato »bodo potrebni doloceni ukrepi v obliki nacrtovanih in nadzorova­nih vzponov, ki bodo temeljili na okoljskih in socialnih kriterijih nosilne zmogljivosti« (Mrak in sod., 2018). Na posvetu v Mojstrani je s prispevkom sodeloval tudi avtor pricujocega clanka z naslovom »Triglav z vidika športnega tu­rizma« (Bercic, 2018). V njem utemeljuje smiselnost obravnave navedene tematike. Namrec tovrstne obravnave so bile do se­daj razmeroma redke in bolj ali manj po­vezane s posameznimi objavami razlicnih pohodniških in planinskih poti, ki so vodile v triglavski gorski okoliš in tudi na sam Tri­glav. Celostne obravnave Triglava z vidika športnega oziroma gorskega turizma, pri cemer imamo v mislih predvsem strokovno obravnavo, do sedaj nismo zasledili. Športni turizem je v bistvu sestavni del tu­rizma in fenomen današnjega casa. V šte­vilnih evropskih državah je visoko razvit in zavzema pomembno mesto v narodnem gospodarstvu. Postopno se razvija tudi v Sloveniji. Povezovanje športa in turizma je skladno s sodobnimi trendi preživljanja ak­tivnega oddiha, gorsko okolje pa izjemna naravna destinacija (obmocje) za sprošca­nje in pridobivanje novih moci za življenje in delo (Bercic in sod., 2010). Triglav in njegov gorski okoliš, ki ga smisel-no povezujemo s športnim turizmom, pa je mogoce obravnavati tudi z vidika posame­znih vrst športnega turizma. Posebej lahko govorimo o pohodniškem in gorniškem (gorskem) turizmu. Za Triglav in njegovo okolico, ki sta kar nekaj mesecev pod sne­gom, je zanimiva obravnava tudi z vidika zimsko-športnega turizma. V zvezi s tovr­stno obravnavo pa je zaradi postopnega dviga znanja in ozavešcenosti o ohranjanju naravnih danosti v gorskem okolju vse bolj v ospredju tudi trajnostni športni turizem. Glede na to, da je Slovenija alpska dežela in ima tako zelo dobre naravne pogoje, klimo in relief za razvoj pohodniškega in gorni­škega turizma, sta pohodniški in gorniški turizem vsekakor lahko pomembna dela ponudbe športnega turizma« (Bercic in so-delavci, 2010). To seveda še posebej velja za Triglavsko pogorje in sam Triglav s številni-mi ostenji in grebeni. Razvejanost poti v triglavskem pogorju je res velika, njihovo raznolikost pa spozna-mo, ko se odpravimo na vrh Triglava. Na osnovi dostopnega podatka je bila prva markirana pot iz Bohinja na Triglav urejena leta 1879. Od tedaj vodijo na Triglav številne markirane in zavarovane poti. Možni so do-stopi iz posameznih alpskih dolin in drugih izhodišc, kot so opisani v številnih izdajah planinskih vodnikov in prikazani na planin­skih kartah Planinske zveze Slovenije. Posejanost pogorja s planinskimi kocami omogoca pohodnikom in gornikom raz­meroma varne poti v smislu nacrtovanja posameznih gorniških tur. Ob upošteva­nju vseh napotkov in priporocil za gibanje v sredogorju in visokogorju v vseh letnih casih, o cemer je pred 40-timi leti posebej izcrpno pisal Šegula (1978), se ture lahko koncajo z velikim zadovoljstvom udeleže­nih planincev in gornikov. Triglav je s svojimi zasneženimi okoliškimi pobocji in najveckrat zadosti debelo sne­žno odejo, ki veckrat traja do zgodnjega poletja, vedno vabil pohodnike, gornike in turne smucarje, da bi okusili car zimske­ga vzpona in spusta na smuceh. Triglavski smuk je vsako leto privabljal znatno število ljubiteljev gora in smucanja, zlasti v spo­mladanski mesecih, pa tudi sicer v zimskem casu. Zasneženi Triglav je s svojimi gorskimi razsežnostmi privabljal številne gornike in alpiniste predvsem z neokrnjeno zimsko naravo in krajinskim bogastvom. Na osnovi navedenega je Triglav z gorskim okoljem posebej zanimiv tudi za razvoj zimsko--športnega turizma. Ko govorimo o športnem turizmu v pove­zavi s Triglavom in njegovim visokogorskim okoljem, moramo zaradi generacij Slovenk in Slovencev, ki prihajajo za nami, posebej upoštevati tudi nacela trajnostnega špor­tnega turizma. To v bistvu pomeni, da naj obiskovalci, posamezne izbrane dejavnosti, ki se izvajajo v navedenem gorskem okolju, torej pohodništvo, planinstvo, gorništvo ali alpinizem, upoštevajo sedanje in bodoce ekološke vplive ter potrebe okolja in oko­liškega prebivalstva. Gre torej za proces, ki naj Triglavu in njego-vi gorski okolici zagotovi zadovoljevanje raznolikih potreb in želja sedanjim gene-racijam, to isto pa naj omogoci tudi priho­dnjim rodovom. Trajnostni športni turizem naj bo torej predvsem prizanesljiv do na­ravnega, kulturnega in socialnega okolja, hkrati pa naj zagotavlja zadovoljstvo udele­žencem. V bistvu trajnostni športni turizem zagotavlja optimalno uporabo naravnega okolja, vzdržuje ekološke procese ter po­maga varovati naravne vire in biološko ra­znovrstnost (Mihalic, 2006, 2008). To mora v najvecji možni meri veljati tudi za Triglav in njegov gorski okoliš, še posebej zato, ker se nahaja v Triglavskem narodnem parku. .Zakljucek Posvet v Mojstrani je bil posvecen posame­znim obletnicam Triglava, med katerimi je prvi dokumentirani vzpon na našo najvišjo goro gotovo najpomembnejši. Ob števil­nih prispevkih in predstavitvah je prinesel nekatere nove ugotovitve in spoznanja. Raznolika in bogata programska zasnova je omogocala obravnavo Triglava in tri­glavskega pogorja z razlicnih strokovnih zornih kotov in gledišc. Z vidika narodne dedišcine in preteklega zgodovinskega toka dogodkov je Triglav v zavesti Slovenk in Slovencev globoko zasidran. Postal je na­rodov simbol upora in obstoja. V sedanjem 6. Mrak, N., Zupanc, A. (2018). Triglav – moj dom? V Zorn, M., Mikša, P., Lacen Benedicic, I., Ogrin, M., Kunstelj, A. M. (ur.). Zbornik Triglav 240. 269–277. Ljubljana: ZRC SAZU Geograf-ski inštitut Antona Melika. 7. Mrak, N., Odar, M., Krek, A., Marolt, M. in Bre­znik, K. (2018). Znacilnosti pristopov na naj­višjo goro v Sloveniji (Triglav, 2864 m) V Zorn, M., Mikša, P., Lacen Benedicic, I., Ogrin, M., Kunstelj, A. M. (ur.). Zbornik Triglav 240. 187– 203. Ljubljana: ZRC SAZU Geografski inštitut Antona Melika. 8. Strojin, T. in sod. (1980). Triglav, gora naših gora. Maribor: Obzorja Maribor. 9. Šegula, P. (1978). Nevarnosti v gorah. Ljubljana: Planinska založba Slovenije. Dr. Herman Bercic Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Profesor v pokoju herman.bercic@gmail.com Gorniki pri Aljaževem stolpu ob zatonu vecera. Foto fotografije s posveta: Herman Bercic casu pa vzpon na njegov vrh pomeni izje-tudi zaradi številnih planinskih koc in zave­mno doživljajsko izkušnjo ter duševno in tišc, ki omogocajo planincem in gornikom duhovno sprostitev, hkrati pa tudi notranjo nacrtovanje pohodov in tur v daljšem ca­obogatitev. sovnem obdobju. Ceprav je Triglav pozimi manj obiskan, pa so zato zelo cenjene zim-Triglav še ostaja simbol Slovencem pa tudi ske turno smucarske poti. S turnimi smu­mladim, vendar pa slednjim ob dolocenih carji pa te postajajo sestavni del zimsko­pridobljenih izkušnjah, predvsem v dru- -športnega turizma v triglavskem pogorju. žinskem okolju. Družina je namrec zelo Za prihodnost izjemnega visokogorskega pomemben dejavnik pri ozavešcanju in naravnega okolja, ki ga simbolizira Triglav, oblikovanju odnosa mladih do Triglava in pa je nadvse pomembno, da na osnovi vsega, kar je povezano z njim. nacel trajnostnega razvoja in trajnostnega športnega turizma, vse to ohranimo gene-Na posvetu so bili dani odgovori v zvezi z racijam Slovenk in Slovencev, ki prihajajo za znacilnostmi pristopov na najvišjo goro v nami. Sloveniji. Predvsem je smiselno sistematic­no zbiranje podatkov o vzponih na Triglav, ki jih do sedaj prakticno ni bilo. Vsakoletni .Literatura vse številcnejši obisk Triglava je ob množi­ci planincev in gornikov – zlasti v poletnih 1. Bercic, H. in sod. (2010). Šport v turizmu. mesecih – z vidika trajnostnega razvoja Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za in ohranjanja gorske narave že vprašljiv in šport. tudi motec. V najkrajšem možnem casu bo 2. Bercic, H. (2018). Triglav z vidika športnega potrebno odgovoriti na vprašanje optimal- turizma. V Zorn, M., Mikša, P., Lacen Benedi­ nega (dnevnega) obiska Triglava in visoko- cic, I., Ogrin, M., Kunstelj, A. M. (ur.). Zbornik gorja nasploh. Doseci bo treba dinamicno Triglav 240. 285–290. Ljubljana: ZRC SAZU ravnovesje pohodov in vzponov, kjer pa Geografski inštitut Antona Melika. mora biti varovanju okolja dano vec pou­ 3. Mihalic, T. (2006). Trajnostni turizem. Ljubljana: darka kot doslej. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. Poti, ki vodijo na Triglav, so mnogotere, 4. Mihalic, T. (2008). Trajnostni razvoj evropske­predvsem iz posameznih Alpskih dolin. ga turizma. Turizem 10–12. Dostopne so v vseh letnih casih, ceprav 5. Mikša, P., Ogrin, M., Glojek, K. (2018). Gorska se v zimskih razmerah v gore podaja manj identiteta Slovencev. V Zorn, M., Mikša, P., planincev in gornikov. Vse to je osnova za Lacen Benedicic, I., Ogrin, M., Kunstelj, A. M. pohodniški in gorniški (gorski turizem) v (ur.). Zbornik Triglav 240. 157–165. Ljubljana: celotnem triglavskem pogorju, še posebej ZRC SAZU Geografski inštitut Antona Melika. Lea Železnik, Branko Škof Osip tekmovalno najuspešnejših mladih v slovenski atletiki izvlecek V clanku je obravnavana problematika osipa mladih športnikov v tekmovalni atletiki. Vzorec je bil oblikovan na podlagi tablic AZS od 1993 do 2004. Za vsako obrav­navano atletsko disciplino smo vzeli po 10 tekmovalno najboljših mladih atletov. Zanimalo nas je, ali je osip raz-licen med sklopi atletskih disciplin (šprinti, skoki, meti in teki na srednje ter dolge proge) ter kolikšen delež mladih atletov iz starostne skupine U16 uspe doseci vidnejše re-zultate v clanski kategoriji na nacionalni in mednarodni ravni. Preucevali smo še dinamiko razvoja posamezniko­ve športne poti. Glavna ugotovitev raziskave je, da je osip v slovenski tek­movalni atletiki izredno velik. Dobili smo še nekatere za­nimive rezultate: (1) osip je neodvisen od sklopa atletskih disciplin; (2) tekmovalno najuspešnejši mladi atleti (prvih 5 na tablicah) dlje casa vztrajajo v atletiki, se pogosteje uvršcajo na velika mednarodna tekmovanja ter pogoste­je dosegajo državne rekorde kot tisti, ki niso povsem na vrhu v starostni skupini U16; (3) poleg tega pa zelo mladi (13- in 14-letniki) ter hkrati zelo uspešni atleti ravno tako pogosteje pridejo do clanske kategorije in so uspešnejši tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni. Kljucne besede: tekmovalna atletika, mladi talenti, identifika­cija in razvoj, zgodnja specializacija, osip. The most successful young Slovenian athletes` dropout Abstract In the article issues, related to dropout of young sportsmen in competitive athletics, are discussed. Sample was created on the basis of IAAF scoring tables from 1993 till 2004. We took 10 best young athletes from every chosen discipline. We were curious if there exist differences between complexes of those disciplines (sprints, jumps, throws, middle- and long-distance runs) and what percentage of young athletes (U16) manage to achieve visible results in absolute age category on national and international level. We also studied dynamics of individual`s development of sports career. The main finding of the research is that dropout in Slovenian competitive athletics is very big. We proved some more facts: (1) decrease is not influenced by the complex of disciplines; (2) competitively the most successful young athletes (first 5 on the scor­ing tables) insist in chosen sport longer, more often take place on greater international championships and more frequently hold national records in comparison with those youths, who are not on the top in age category U16; (3) furthermore very young (13 and 14 years old) and at the same time very successful athletes also more frequently reach the absolute age category and are achiev­ing better results on national as well as on international level. Key words: competitive athletics, young talents, identification and development, early specialization, dropout. .Uvod O vrhunskem športnem rezultatu govo­rimo, ko nivo clovekovih znacilnosti ter sposobnosti preseže raven pripravljenosti prakticno vseh ostalih (Škof, 2016). Ustvar­janje vrhunskega športnega dosežka se­stoji iz dveh poglavitnih procesov, in sicer iz identifikacije in izbora oziroma selekcije mladih talentov ter iz razvoja le-teh v vr­hunske športnike (Škof, 2016). Skoraj vsak otrok, ki je vkljucen v tekmovalni šport, ima svojega vzornika in sanja o nastopu na olimpijskih igrah, o medaljah ter prepo­znavnosti. Le redkim pa uspe uresniciti te otroške sanje. Razvoj vrhunske športne ustvarjalnosti je namrec dolgotrajen proces, ki na poti špor­tniku postavlja mnoge ovire in probleme. Pravzaprav do visoke uspešnosti vodi vec poti. V skladu z Ericssonovo teorijo usmer­jenega treninga naj bi bilo za dosego vr­hunskega rezultata v clanski konkurenci potrebnih vsaj 10.000 ur kakovostnega in ozko usmerjenega treninga oziroma vadbe (ang. deliberate practise), za kar naj bi špor­tnik potreboval vsaj 10 let (Ericsson, Kram­pe in Tesch-Römer, 1993). Ena od slabosti tradicionalnega modela razvoja športnika ter hkrati eden od možnih razlogov za velik osip v tekmovalnem športu otrok in mla­dostnikov je zgodnja specializacija. S tem izrazom oznacujemo enostranske, visoko intenzivne treninge, ki so ozko usmerjeni v tekmovalni uspeh (Škof, 2016). Športniki se že v otroštvu odlocijo za eno samo športno panogo, kateri posvetijo ves svoj (prosti) cas in v katero vložijo vso energijo. Glede na to, da je cilj doseci cim višjo tekmovalno raven, mladi športniki trenirajo prepogosto; vadba je prezahtevna. Tradicionalni model razvoja športnika je z raziskavami ovrglo že mnogo strokovnjakov, ker ta ne zadosti dinamicni in multidimenzionalni naravi ta­lenta. V primerjavi s tradicionalnim novejši modeli temeljijo na vkljucevanju otrok v raznovrstno vadbo s poznejšo specializa­cijo, zato jih tudi imenujemo sodobni mo-deli z divergentnim razvojem (Škof, 2016). Raziskovalci ugotavljajo, da bodoci elitni športnik ne potrebuje zgodnje specializa­cije, temvec se mora v mladosti ukvarjati z razlicnimi športi in na tak nacin pridobivati gibalno širino (Güllich, 2014; Güllich in Emri-ch, 2014). Število oziroma odstotek mladih perspek­tivnih športnikov, ki podležejo »težavam«, kot so prezahtevna vadba, slabi odnosi s trenerjem ali znotraj skupine, poškodbe, pomanjkanje motivacije, ter v mladosti opustijo tekmovalni šport, predstavlja po­jav, katerega strokovno imenujemo osip. Ce je otrok že od zgodnjega otroštva podvr­žen preresni vadbi, je prikrajšan za veselje, spontanost, ustvarjalnost in igrivost ter si zgradi slabšo samopodobo. Ker posledicno šport doživlja (custveno) negativno, ga za­pusti. Pri športnih aktivnostih, ki že otroke mocno usmerjajo v specializirano vadbo in tekmovalnost, sta izgorelost (ang. burn-out) ter osip mladih v tekmovalnem športu še vecja (Škof, 2016). V atletiki je najprimernejši cas vkljucevanja otrok v proces sistematicnega ukvarjanja od 10. do 12. leta starosti. Specializacija naj bi se vršila med 13. in 14. letom, vrhunski nivo pa atleti dosežejo po 18. letu starosti (Škof in Bacanac, 2007). Mnoge raziskave so že dokazale, da je osip v atletiki izre­dno velik, tako v Sloveniji (75 %; Bacanac in Škof, 2016), kot tudi drugod po svetu: na Finskem 75 % (Enoksen, 2011), v Nemciji in Veliki Britaniji od 50 % do 60 % (Vaeyens, Güllich, Warr in Philippaerts, 2009), v Bel-giji 80 % (Vanden Auweele, De Martelaer, Rzewnicki in Wylleman, 2004). V Ameriki beležijo vec kot 6 milijonov mla­dostnikov, ki se ukvarjajo s košarko med 6. in 17. letom starosti (Malina, 2010). Med izvajanjem procesa selekcije pa odpade ogromno perspektivnih mladih. Do najviš­je tekmovalne ravni, torej da si zagotovijo igranje v NBA-ligi, uspe priti le 440 posa­meznikov, kar predstavlja piclih 0,07 ‰ (Malina, 2010). To je samo eden od prime-rov, ki dokazujejo, da osip ni zgolj naklju-cen, da ni prisoten le v atletiki in da smo mu prica povsod po svetu, kjer poznamo tekmovalno obliko športa. Namen raziskave je bil ugotoviti velikost osipa med najbolj perspektivnimi mladimi atleti v Sloveniji, starimi od 13 do 15 let. Za­nimalo nas je tudi, ali je osip razlicen med sklopi atletskih disciplin. Ugotoviti smo želeli še, kolikšen delež mladih atletov iz starostne skupine U16 uspe doseci vidnej­še rezultate v clanski kategoriji na nacional­ni in mednarodni ravni, kakšna je njihova uspešnost v prehodnih starostnih skupinah (U18 – mlajši mladinci, U20 – starejši mla­dinci) oziroma kolikšen je osip na prehodih med starostnimi kategorijami. .Metodedela Preizkušanci Iz slovenskih atletskih tablic – od leta 1993 do vkljucno 2004 – je bilo za vsako leto po vrstnem redu uvrstitve izpisanih po 10 najboljših1 mladih atletov U16 (= under 16 years old) v posamezni atletski disciplini. Za vsak sklop smo dolocili eno ali vec disciplin (odvisno od zastopanosti – števila atletov): ŠPRINTI – 100 m; SKOKI – daljina in višina; METI – krogla (4 kg), kopje (600 g), disk (1 kg), kladivo (4 kg); TEKI – 1000 m in 2000 m. • Vzorec A: najboljših 10 atletov U16 iz vsake izbrane discipline za posamezno leto v obdobju 12 let – 1017 mladih perspektivnih atletov moškega spola, letnik 1978 in mlajši. • Vzorec B (po filtraciji) – v nadaljevanju »vzorec«: v ta vzorec je vsak tekmova­lec izbran le enkrat, in sicer s svojim najboljšim rezultatom po Mednarodnih atletskih tablicah IAAF (Mednarodna atletska zveza) na prostem iz leta 2017 – s tem se izognemo ponavljanju v raz­licnih disciplinah ter vec let. • Vzorec C – mlajši pionirji (13- in 14-letni­ki): oblikovan iz vzorca A. V raziskavo je bilo zajetih 566 pionirjev, starih 15 let ali manj. Njihova povprecna starost znaša 14,87 let. Vzorec sestavlja 187 metalcev, 165 skakalcev, 130 tekacev in 84 šprinterjev. Najvec mladih atletov je skakalo v višino, drugo mesto si delita teka na 100 in 1000 metrov, najmanj pa je metalcev kladiva. Z namenom ugotavljanja smiselnosti ozi­roma upravicenosti zgodnje specializacije ter odkrivanja še posebej talentiranih atle­tov smo iz vzorca A s filtracijo oblikovali še podvzorec C. Sestavljajo ga 13- in 14-letni atleti iz omenjenih devetih disciplin, ki so v izbranih letih zasedali najboljša mesta (10) v tablicah za starostno kategorijo U16. Zanimalo nas je, ce sploh so razlike – med vzorcem in podvzorcem – v razvoju posa­meznikove kariere ter ce so te statisticno znacilne. Podvzorec vkljucuje 178 zelo mla­dih perspektivnih atletov. Povprecna sta­rost teh merjencev je 13,92 let. V podvzor-cu je dalec najvec metalcev (kar 44,94 %), sledijo tekaci in skakalci – med katerimi je po številu predstavnikov razlike za enega atleta – najmanj pa je bilo izbranih šprinter­jev (samo 7,30 %). V podvzorcu so discipli­ne dokaj enakomerno zastopane. Najvec je skakalcev v daljino (13,46 %), sledijo tekaci na 1000 m (12,36 %) itn. Manj kot 10 % je vkljucenih le šprinterjev – tekacev na 100 m (7,30 %). 1Mlade atlete, ki so na atletskih tablicah za sta­rostno kategorijo U16 zasedali mesta od 1. do 5., smo poimenovali tekmovalno najbolj uspešni posamezniki. Atleti, uvršceni na mesta od 6. do 10., pa so v nalogi oznaceni kot tekmovalno manj uspešni posamezniki. Pripomocki Za oblikovanje vzorca A in analizo smo uporabili uradne Tablice Atletske zveze Slovenije (AZS) za tekmovanja na prostem: pionirske, mladinske in clanske. Operirali smo tudi s slovenskimi državnimi rekordi, in sicer smo pregledovali pionirske, mlajše in starejše mladinske, mlajše clanske ter clan­ske (od 1993 do danes). Mlajše clanske re-korde so zaceli beležiti šele leta 2009. Listo clanskih državnih rekorderjev do leta 2005 ter nekatere podatke o uvrstitvah sloven-skih atletov na najvecja mednarodna tek­movanja smo našli v publikaciji z naslovom 85 let slovenske atletike (glej seznam virov). Iz te knjige in na spletni strani AZS smo raz­brali še, kolikim izmed v vzorec vkljucenih pionirjev se je tekom športne kariere uspe-lo zapisati med 30 najboljših slovenskih atletov vseh casov v posamezni disciplini. Vec informacij o uvrstitvah na evropska ter svetovna prvenstva in olimpijske igre v razlicnih starostnih kategorijah smo morali poiskati na uradnih spletnih straneh Euro­pean Athletics, IAAF ter IOC (= International Olympic commitee – Mednarodni olimpij-ski komite). Postopek Analiza se je zacela z iskanjem atletov iz vzorca B v mladinskih in clanskih tablicah. Uporabljene so bile vse od 1994, ko so »prvi« v vzorec vkljuceni perspektivni atleti (letnik 1978) dopolnili 16 let ter postali mlaj­ši mladinci, do 2013, ko so 22 let dopolnili atleti, letnik 1991. Odgovarjali smo si na vprašanje, ce je posameznik razvil mladin­sko, clansko kariero (DA/NE), zato smo imeli opravka v glavnem z nominalnimi-dihoto­mnimi spremenljivkami. Pri pregledu mla­dinskih in clanskih tablic smo si izpisovali tudi mesta, na katera so bili atleti uvršceni smo se omejili zgolj na moško populacijo slovenskih atletov. Ker ima v našem prime-ru vecina spremenljivk nominalni merski nivo, smo statisticno znacilno povezanost oziroma razlike preverjali z dvosmernim .2­testom in s Cramerjevim V-koeficientom. Vse obdelave so bile izvedene pri stopnji tveganja 5 %. .Rezultati Osip in dinamika razvoja špor­ tne kariere uspešnih mladih atletov Kot je prikazano na Sliki 1, je clansko karie­ro razvilo le 15,19 % mladih perspektivnih atletov. Od vseh 566 v vzorec vkljucenih mladih atletov jih je le 70 % treniralo in tek­movalo v mlajši mladinski kategoriji. Od­stotek mladih atletov, ki so razvili starejše mladinsko kariero, je, kot kaže Slika 1, le za slabih 15 % nižji kot pri mlajših mladincih. To pomeni, da je cca. 15 % merjencev svojo kariero zakljucilo na prehodu med mladin­ Slika 1. Dinamika osipa do clanske kategorije. skima kategorijama (med 17. in 18. letom starosti). Velikost osipa smo primerjali tudi med sklo-pi atletskih disciplin, a se (majhne) razlike niso izkazale za statisticno znacilne. Uspešnost na nacionalni in mednarodni ravni Slika 2 prikazuje, koliko % mladih atletov se je v posamezni starostni kategoriji uvr­stilo na vecja mednarodna tekmovanja. Med najboljših 30 vseh casov v posamezni atletski disciplini se je uvrstilo 14,31 % zelo uspešnih mladih atletov – kar je precej vec, kot je bilo udeležb na mednarodnih tek­mah. Od vseh perspektivnih atletov U16 se jih je mlajše mladinskega EP in/ali SP udeležilo 45 (7,95 %). Od teh je do clanske kategorije uspelo vztrajati 28 atletom (62,22 %; Tabela 1). Korelacija med prvim parom spremen­ljivk je statisticno znacilna (.2 = 83,906; Cra­merjev V = 0,385; p = 0,00 0,682; nad spreje­mljivih 0,5 po Fieldu, 2009) in z Barlettovim testom sfericnosti (p < 0,000). Preverjena je bila multikolinearnost in na drugi strani singularnost s pregledom medsebojnih ko­relacijskih koeficientov (Field, 2009). Z namenom redukcije spremenljivk smo izvedli metodo glavnih komponent (John­son in Wichern, 1998) posebej za prve in druge meritve ter posebej za meritve z inercijsko napravo in silomerom. V vsaki skupini spremenljivk smo dolocili prvo komponento glede na skoke v »scree« dia­gramih. Z namenom ugotavljanja notranje konsistentnosti posamezne prve kompo­nente smo izracunali T koeficient (Ferligoj, Leskošek in Kogovšek, 1995). Z namenom preverjanja zanesljivosti mer-jenja (ponovljivosti z metodo retesta) in so­casne kriterijske veljavnosti smo izracunali Pearsonove korelacijske koeficiente med pari prvih komponent. Podatki so bili obdelani s programsko opre-mo IBM SPSS Statistics 20 (IBM Corporation, New York, ZDA) in Microsoft Office Excel 2013 (Microsoft, Washington, ZDA). Stati­sticna znacilnost je bila sprejeta z dvostran­sko 5 % napako. .Rezultati Slika 2 prikazuje reprezentativno krivuljo proizvedene sile v casu pri izvedbi potega pri prvih (modra) in drugih (rdeca) meri­tvah. Pozitivne vrednosti na ordinatni osi prikazujejo proizvedeno silo v koncentric­nem delu in negativne v ekscentricnem delu ponovitev vaje. Na grafu ugotovimo, da so krivulje po obliki podobne, kar kaže na tehnicno neoporecno izvedbo ponovi­tev. Ugotovimo tudi, da hitrejše izvedene ponovitve (rdeca) rezultirajo v višji najvecji proizvedeni sili v koncentricnem in ekscen­tricnem delu ponovitev vaje. Tabela 1 prikazuje opisno statistiko izmer­jenih spremenljivk obeh merjenj. Opazimo, da pride do razvoja višjih sil v ekscentric­nem delu ponovitev vaje in do razvoja viš­jih povprecnih sil in povprecne moci med izvedbo ponovitev vaje, ko je cas trajanja ponovitev krajši. Tabela 2 loceno po dobljenih prvih kom­ponentah prikazuje uteži posamezne spre­menljivke na dobljeno komponento. Vsaka glavna komponenta po ekstrakciji pojasni vec kot 80 % skupne variance spremenljivk. Na podlagi lastnih vrednosti je bil izracu­nan T koeficient zanesljivosti, ki kaže na dobro oziroma sprejemljivo notranjo kon­sistentnost spremenljivk znotraj vseh izra­ženih prvih komponent. Tabela 3 prikazuje korelacijske koeficiente med izraženimi prvimi komponentami. Ugotovljena je bila visoka in statisticno znacilna povezanost (Pi = 0,749) med kom­ponentama Moc_Inercija1 in Moc_Iner­cija2, kar pomeni, da so rezultati meritev spremenljivk moci na lastnem izdelanem merskem instrumentu zanesljivi oziroma visoko ponovljivi. Ugotovljena je bila tudi visoka in statisticno znacilna povezanost (PLC = 0,801) med komponentama Moc_Si­lomer1 in Moc_Silomer2, kar pomeni, da so rezultati meritev spremenljivk moci na uporabljenem certificiranem silomeru pri-cakovano visoko ponovljivi. Tabela 1 meritev spremenljivk moci na lastnem iz-Opisna statistika spremenljivk delanem merskem instrumentu veljavni v št. enot = 38 597,15 I - kon max 2 542,85 I - eks max 1 546,44 I - eks max 2 568,37 I - av 1 36,09 I - av 2 331,45 I - time 1 ,92 I - time 2 ,84 I - P 1 11,74 I - P 2 114,29 LC - kon max 1 594,06 LC - kon max 2 534,93 LC - eks max 1 621,27 LC - eks max 2 560,08 LC - av 1 346,45 LC - av 2 391,51 LC - time 1 ,82 LC - time 2 ,91 LC - P 1 98,48 LC - P 2 124,29 1324,93 1334,03 1554,66 1531,15 896,76 822,23 1,56 1,36 349,89 383,01 1371,33 1377,71 1406,95 1498,38 937,43 932,54 1,50 1,30 439,32 397,66 889,54 871,93 954,31 948,67 541,28 567,96 1,14 1,02 196,28 227,77 870,09 843,62 932,57 913,14 608,29 629,47 1,10 1,07 228,72 242,79 201,94 199,47 248,83 256,10 160,96 138,90 ,15 ,11 71,85 73,39 210,51 202,52 237,67 234,14 154,66 154,87 ,15 ,11 82,11 79,15 visoki meri. .Razprava Medtem ko so pri tradicionalni izotonicni vadbi za moc kot zunanja obremenitev najpogosteje uporabljene uteži in s tem sila gravitacije, inercijska vadba, ki predsta­vlja eno izmed možnosti vadbe za moc, kot obremenitev izkorišca masni vztrajnostni moment vrtece se kolutaste uteži (Alkner, Berg, Kozlovskaya, Sayenko, in Tesch, 2003; Norrbrand, 2011). Inercijski nacin obreme­njevanja mišic se sodec po izvedenih raz­iskavah po ucinkovitosti lahko primerja s tradicionalnim dviganjem uteži oziroma se v primeru prirastka mišicne mase pokaže tudi kot uspešnejša alternativa (Norrbrand, Pozzo in Tesch, 2010). Glavni koncept, ki mu avtorji pripisujejo najvecjo zaslugo za po­zitivne rezultate številnih študij, je ekscen­tricna preobremenitev. Zaradi le-te pride do pozitivne prilagoditve mišic na relativno višje sile v ekscentricnem delu ponovitev vaje v primerjavi s koncentricnim delom in do izkorišcanja elasticne energije mišic. Enako kot pri tradicionalni vadbi z utežmi Legenda. I – podatki pridobljeni z inercijsko napravo; LC – podatki pridobljeni s silomerom; kon – koncentricen del; eks – ekscentricen del; max – najvišja sila; av – povprecna sila ponovitev [N]; time – cas trajanja ponovitev [s]; P – povprecna moc ponovitev [W]; 1 – prve meritve; 2 – druge meritve. Ugotovljena je bila zelo visoka in statistic-v zelo visoki meri v primerjavi z že uvelja-no znacilna povezanost (P = 0,950) med vljenim merskim instrumentom. Ugotovlje­ i-LC1 komponentama Moc_Inercija1 in Moc_Si-na je bila tudi visoka in statisticno znacilna lomer1, kar pomeni, da so rezultati prvih povezanost (P = 0,845) med kompo­ i-LC2 meritev spremenljivk moci na lastnem nentama Moc_Inercija2 in Moc_Silomer2, izdelanem merskem instrumentu veljavni kar pomeni, da so tudi rezultati drugih Tabela 2 Rezultati analize glavnih komponent ,912 ,984 ,979 ,987 eks max ,929 ,960 ,970 ,980 av ,953 ,958 ,949 ,969 P ,971 ,946 ,921 ,913 time -,705 -,767 -,742 -,868 Lastna vrednost - . 4,044 4,290 4,199 4,459 % pojasnjene variance 80,872 85,808 83,981 89,186 Koeficient T 0,77 0,79 0,78 0,80 Legenda. Moc_Inercija1 – prva komponenta iz spremenljivk pridobljenih z inercijsko napravo na pr-votnih meritvah; Moc_Inercija2 – prva komponenta iz spremenljivk pridobljenih z inercijsko napravo na drugih meritvah; Moc_Silomer1 – prva komponenta iz spremenljivk pridobljenih s silomerom na prvih meritvah; Moc_Silomer2 – prva komponenta iz spremenljivk pridobljenih s silomerom na drugih meritvah. moramo z namenom razvoja dolocenih želenih mišicnih lastnosti in posledicno gibalnih sposobnosti dolociti temu prime-ren nacrt obremenitve – kar poimenujemo tudi metoda vadbe (Schoenfeld, Ogborn in Krieger, 2015). Pri inercijski vadbi se pojavi problem relativnega prilagajanja bremena, saj je intenzivnost vadbe odvisna od mase in polmera uporabljene kolutaste uteži in ne samo od mase bremena, kot pri tradici­onalni vadbi. V dosedanji literaturi primanj­kuje študij na to temo in je najpogosteje v uporabi izvedba štirih nizov po sedem ponovitev vaje, ki jih merjenci izvedejo z najvecjo hitrostjo potega. Tako pridemo že do druge pomembne spremenljivke, ki doloca prilagoditev mišic na obremenitev, to je hitrost izvedbe. Masni vztrajnostni moment uteži v vecji meri doloca mehansko silo na mišico, na-cin izvajanja ponovitev (hitrost in posle-dicno cas krcenja) pa dodatno metabolicni stres na mišico (Schoenfeld, 2013). Študije kažejo, da vadbe moci, pri katerih je upora­bljen višji masni vztrajnostni moment in se posledicno razvijejo manjše hitrosti in višje sile ter je cas kontrakcije pri potegu v vrvi podaljšan, v vecji meri vplivajo na hiper­trofijo in jakost mišic, medtem ko manjši vztrajnostni moment uteži z višjo hitrostjo Tabela 3 Methodology (17-50). San Francisco: Jossey-Korelacijski koeficienti med prvimi komponentami -Bass. Moc_Inercija1 P Sig. (2-tailed) ,749** ,000 ,950** ,000 ,734** ,000 Moc_Inercija2 P Sig. (2-tailed) ,723** ,000 ,845** ,000 Moc_Silomer1 P Sig. (2-tailed) ,801** ,000 Legenda. Sig. (2-tailed) – statisticna znacilnost testne statistike; ** – statisticno znacilno pomembna korelacija pri stopnji znacilnosti v višini 0,01. potega, manjšo silo in krajšim casom kon­trakcije v vecji meri vpliva na razvoj hitre moci (power) (Martinez-Aranda in Fer-nandez-Gonzalo, 2017; Naczk, M., Naczk, A., Brzenczek-Owczarzak, Arlet in Adach, 2014; Sabido, Hernández-Davó in Pereyra--Gerber, 2017). Lastna skonstruirana inercijska naprava omogoca relativno prilagajanje intenziv­nosti vadbe, lastna izdelana programska oprema pa omogoca graficno in numeric­no zajemanje podatkov o lastnostih pono­vitev med vadbo, kot sta proizvedena sila in moc. Ustvarili smo programsko opremo, ki nam omogoca objektivno vrednotenje posameznikovih zmožnosti ter trenutno kontroliranje in spremljanje posamezniko­vih sposobnosti skozi dalj casa trajajoc vad­beni proces. Lastnosti naprave nam torej omogocajo preizkušanje vpliva razlicnih kombinacij vadbenih spremenljivk (relativ­na velikost bremena – intenzivnost, število ponovitev v nizu, število nizov, odmor med nizi in nacin/tip izvajanja ponovitev) na mišicne lastnosti in posledicno gibalne in funkcionalne sposobnosti posameznikov. V procesu merjenja mišicnih lastnosti je pomembno, da ne prihaja do slucajnih in sistematicnih napak (Caroline Ruschel, Haupenthal, Fernandes Jacomel, de Brito Fontana, dos Santos, Dias Scoz in Roesler, 2015; Lima, Velloso, Almeida, Carmona, Ri­beiro-Samora in Tania Janaudis-Ferreira, 2018; Sonc, Vidmar in Hlebš, 2010), zato je bil namen raziskave preveriti kriterijsko veljavnost in zanesljivost oziroma ponovlji­vost merjenja na napravi. Ugotovili smo dobro notranjo konsisten­tnost uporabljenih spremenljivk (T > 0,8) (Armor, 1974). Z redukcijo spremenljivk z metodo glavnih komponent in nato meto-do retesta smo ugotovili visoko zanesljivost merjenja na inercijski napravi (Pi = 0,749) in zelo visoko veljavnost merjenja v primeru prvih in drugih meritev (P = 0,950, P­ i-LC1i LC2 = 0,845). Kljub temu da smo poskrbeli za standardi­zacijo postopka meritev, predvidevamo, da je na rezultate meritev zanesljivosti (pono­vljivosti) negativno vplivalo ucenje izvedbe vaj, saj je proizvodnja sile na napravi v veliki meri povezana s tehniko izvedbe ponovi­tev (Maroto-Izquierdo idr., 2017). .Zakljucek Iz pridobljenih podatkov uporabe lastne skonstruirane inercijske naprave in pro-gramske opreme lahko zakljucimo, (a) da so meritve spremenljivk moci na inercijski napravi za vadbo moci z lastno izdelano programsko opremo dobro notranje kon­sistentne in visoko zanesljive in (b) da so meritve zelo visoko vsebinsko veljavne ozi­roma relevantne. Dobri rezultati pri preverjanju merskih ka­rakteristik naprave nam torej omogocajo nadaljnjo zanesljivo in veljavno spremljanje lastnosti ponovitev vaj za moc v inercijskih pogojih. Spremljanje ucinkov vadbe z mer-jenjem spremenljivk moci pri manipulaciji z vadbenimi spremenljivkami, ki dolocajo ucinke na mišicne lastnosti, pa nam daje tudi temelj za raziskovanje najbolj eko­nomicne obremenitve za razvoj želenih lastnosti mišic na inercijskih napravah za vadbo za moc. .Literatura 1. Alkner, B., Berg, H. E., Kozlovskaya, I., Sayenko, D. in Tesch, P. A. (2003). Effects of strength training, using a gravity-independent exer­cise system, performed during 110 days of simulated space station confinement. Eur J Appl Physiol, 90(1-2), 44–49. 2. Armor, D. J. (1974). Theta reliability and fac­tor scaling. V H. Costner (Ur.), Sociological 3. Carroll, K. M., Wagle, J. P., Sato, K., Taber, C. B., Yoshida, N., Bingham, G. E. in Stone, M. H. (2018). Characterising overload in inertial flywheel devices for use in exercise training. Sports Biomechanics, pridobljeno iz: https:// doi.org/10.1080/14763141.2018.1433715 4. Ferligoj, A., Leskošek, K. in Kogovšek, T. (1995). Merjenje zanesljivosti in veljavnosti. V Metodološki zvezki, A. Ferligoj (ur.). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. 5. Field, A. (2009). Discovering Statistics Using SPSS. 3rd Edition. Sage Publications Ltd., Lon­don. 6. Fernandez-Gonzalo, R., Lundberg, T. R., Al­varez-Alvarez, L. in de Paz J. A. (2014). Mu­scle damage responses and adaptations to eccentric-overload resistance exercise in men and women. Eur J Appl Physiol, 114(5), 1075–1084. 7. Johnson, R. A. in Wichern D. W. (1998). Ap­plied Multivariate Statistical Analysis. Prentice Hall, New Jersey. 8. Komi, P. V., Linnamo, V., Silventoinen, P. in Sillanpää, M. (2000). Force and EMG power spectrum during eccentric and concentric actions. Med Sci Sports Exerc., 32(10), 1757– 1762. 9. Martinez-Aranda, L. M. in Fernandez-Gon­zalo R. (2017). Effects of inertial setting on power, force, work and ccentric overload du­ring flywheel resistance exercise in women and men. Journal of Strength and Conditio­ning Research, 31(6), 1653–1661. 10. Maroto-Izquierdo, S., García-López, D., Fer-nandez-Gonzalo, R., Moreira, O. C., González--Gallego, J. in de Paz, J. A. (2017). Skeletal mu­scle functional and structural adaptations after eccentric overload flywheel resistance training: a systematic review and meta­-analysis. Journal of Science and Medicine in Sport, 20(10), 943–951. 11. Naczk, M., Naczk, A., Brzenczek-Owczarzak, W., Arlet, J. in Adach, Z. (2015). Inertial train­ing: from the oldest devices to the newest Cyklotren technology. Trends in Sport Scien­ces, 4(22), 191–196. 12. Naczk, M., Naczk, A., Brzenczek-Owczarzak, W., Arlet, J. in Adach, Z. (2016). Efficacy of inertial training in elbow joint muscles: in­fluence of different movement velocities. J Sports Med Phys Fitness, 56(3), 223–231. 13. Naczk, M., Brzenczek-Owczarzak, W., Arlet, J., Naczk, A. in Adach, Z. (2014). Training ef­fectiveness of the inertial training and mea­surement system. Journal of Human Kinetics volume, 9(44), 19–28. 14. Norrbrand, L. (2008). Acute and early chronic responses to resistance exercise using flywheel or weights (doktorska disertacija). Karolinska Institutet, Department of physiology and pharmacology, Stockholm. 15. Norrbrand, L., Tous-Fajardo, J., Vargas, R. in Tesch, P. A. (2011). Quadriceps Muscle Use in the Flywheel and Barbell Squat. Aviation, Space, and Environmental Medicine, 82(1), 13–19. 16. Norrbrand, L., Fluckey, D., Pozzo, M. in Tesch, P. A. (2008). Resistance training using eccen­tric overload induces early adaptations in skeletal muscle size. Eur J Appl Physiol, 102(3), 271–281. 17. Norrbrand, L., Pozzo, M. in Tesch, P. A. (2010). Flywheel resistance training calls for greater eccentric muscle activation than weight trai­ning. Eur J Appl Physiol, 110(5), 997–1005. 18. Núñez, F. J., Suarez-Arrones, L. J., Cater, P. in Mendez-Villanueva, A. (2016). The High Pull Exercise: A Comparison Between a Versapul­ley Flywheel Device and the Free Weight. International Journal of Sports Physiology and Performance, 12(4), 527–532. 19. Sabido, R., Hernández-Davó, J. L. in Pereyra--Gerber, G. T. (2017). Influence of Different Inertial Loads on Basic Training Variables During the Flywheel Squat Exercise. Interna­tional Journal of Sports Physiology and Perfor­mance, 13(4):482–489. 20. Schoenfeld, B. J. (2013). Potential Mechani­sms for a Role of Metabolic Stress in Hyper-trophic Adaptations to Resistance Training. Sports Med, 43(3), 179-194. 21. Schoenfeld, B. J., Ogborn, D. I. in Krieger, J. W. (2015). Effect of Repetition Duration During Resistance Training on Muscle Hypertrophy: A Systematic Review and Meta-Analysis. Sports Medicine, 45(4), 577–585. 22. Sonc, M., Vidmar, G. in Hlebš, S. (2010). Zane-sljivost in veljavnost v slovenšcino prevede­nega vprašalnika o težavah zaradi fibromial­gije. Rehabilitacija, 9(1), 23–31. 23. Tesch, P. A., Fernandez-Gonzalo, R. in Lun­dberg, T. R. (2017). Clinical Applications of Iso-Inertial, Eccentric-Overload (YoYo™) resi­stance Exercise. Frontiers in Physiology, 8(241), 1–16. 24. World Medical Association (2013). Declarati­on of Helsinki Ethical Principles for Medical Research Involving Human Subjects. JAMA, 310(20), 2191–2194. 25. Vicens-Bordas, J., Esteve, E., Fort-Vanmeerha­eghe, A., Bandholm, T., Thorborg, K. (2018). Is inertial flywheel resistance training superior to gravity-dependent resistance training in improving muscle strength? A systematic re­view with meta-analyses. Journal of Science and Medicine in Sport, 21(1), 75–83. Darjan Spudic, mag. kin. Vojna vas 21 8340 Crnomelj darjan.spudic@gmail.si Mladen Kvesic*, Biljana Popeska**, Despina Sivevska**, Gregori Ignatov*** in Jera Gregorc**** Razlike v preživljanju prostega casa med študenti štirih držav Izvlecek Namen raziskave je bil ugotoviti, v cem se razlikuje preživljanje prostega casa bodocih uciteljev, ki živijo v razlicnih socio-kulturnih in ekonomskih razmerah. V vzorec smo zajeli 415 bodocih uciteljev, in sicer iz Bosne in Hercegovine (61), Makedonije (128), Bolgarije (166) in Slovenije (60). Vzorec spremenljivk je obsegal namensko skonstruiran vprašalnik, razdeljen v 4 sklope (osnovne informacije, možnosti za preživljanje prostega casa, vlo­ga univerze ter posameznikova športna aktivnost). Podatke smo obdelali z deskriptivno statistiko, primerjalno statistiko, analizo variance (oz. Welchev test) ter Games-Howell in Tukey HSD post hoc test (v programu SPSS, verzije 22). Statisticno znacilnost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p < 0,05). Ugotovili smo, da slovenski študenti vec casa namenijo ucenju kot študenti ostalih treh držav. Študenti vseh štirih držav preživijo povprecno enako casa na fakulteti. Slovenski študenti pogosteje delajo za preživetje, so statisticno znacilno manj pogosto v diskotekah in se s športnimi aktivnostmi intenzivneje ukvarjajo kot študenti ostalih treh držav. Študenti vseh štirih držav si želijo vec usmerjene ponudbe za prostocasne aktivnosti, izposta­vljajo premalo športnih tekmovanj znotraj fakultete (med letniki), premalo taborov in delavnic za priucitev razlicnih vešcin ter pogostejšo organizacijo športnih dogodkov. Kljucne besede: prosti cas, bodoci ucitelji, socio-kulturne in ekonomske razlike. Differences in leisure-time activities among students from four different countries Abstract The purpose of this research was to determine the difference of spending leisure time within teachers-to-be from different socio­cultural and economic conditions. The sample included 415 students, from Bosnia and Herzegovina (61), Macedonia (128), Bul­garia (166) and Slovenia (60). The sample of variables consisted of a deliberately constructed questionnaire, divided into 4 sections (basic information, leisure options, the role of university and individual sports activity). Data were processed with descriptive sta­tistics, comparative statistics, Anova (or Welchev test) and Games-Howell and Tukey HSD post hoc (in SPSS version 22). Every sta­tistically significant conclusion was accepted at the risk level of 5%. (p <0.05). We found out that Slovenian students spend more time on learning as students of the other three countries. Students from all four countries spend about the same time in college. Slovenian students are more likely to work for survival, they are statistically significantly less frequent in discotheques and are more intensively engaged in sports activities than students from the other three countries. Students from all four countries want more focused offers for leisure activities; they point out the lack of sports competitions within the faculty (between the years), lack of camps and workshops for studying different skills, and the more frequent organization of sporting events. Keywords: leisure, future teachers, socio-cultural and economic differences. *University of Mostar, Faculty of Science and Education at the University of Mostar, Matice Hrvatske b.b., 88000 Mostar, Bosna i Hercegovina ** Goce Delcev University, Faculty of Educational Sciences, Krste Misirkov bb, 2000 - Stip, Macedonia *** Sofia University “St. Kliment Ohridski”, Department of sport, 1331 Sofia, Bulgaria. **** University of Ljubljana, Faculty of Education, Kardeljeva plošcad 16, 1000 Ljubljana, Slovenia .Uvod Enotne definicije prostega casa in prosto-casnih aktivnosti ni. M. Kuhar (2007) trdi, da prosti cas ni le skupek prostocasnih aktivnosti ali prosta razporeditev casa, am-pak je prosti cas najpogosteje posledica percepcije posameznika tako do šolskih in službenih zahtev kot tudi do vsakodnevnih obveznosti, odgovornosti v družini, placa­nega dela ipd. Dumazedier (2012) prosti cas definira kot odsotnost službenih, dru­žinskih ali socialnih dolžnosti. Podobno meni Sharafoddin (2016), ki prosti cas ob-razloži kot odsotnost drugih zahtev, npr. odsotnost zahtev delodajalca (formalnih ali pricakovanih), odsotnost bioloških potreb (npr. spanja, prehranjevanja ipd.), odso­tnost skupnih opravil (npr. nakupovanja in komuniciranja) in odsotnost socialnih zah­tev (npr. opravljanja nalog). Zdi se, da je prosti cas podobno definiran, kot smo v preteklosti definirali zdravje. Zdravje je bilo namrec najpogosteje defi­nirano kot odsotnost bolezni. Definicija o tem, kaj je zdravje, se je nanašala na to, kaj zdravje ni. Danes pa se takšna definicija po­gosto pripisuje prostemu casu. Iz zgornjih definicij namrec vidimo, da je prosti cas de­finiran kot odsotnost t. i. zasedenega casa. Vendar je prav ta cas tisti, na katerega ima-mo sami najvecji vpliv in je zato odvisno od nas, kako ga bomo izkoristili. Prosti cas ima pomembno vlogo v življenju posameznika. Kljub temu da se tako defi­nicija kot npr. nacini preživljanja prostega casa in njegovo trajanje stalno spreminjajo, je njegova vloga v življenju posameznikov tema pogostih raziskovanj. Tomic in Hasa­novic (2007) trdita, da se v prostem casu širijo posameznikova kognitivna obzorja, bogati se njegovo custveno življenje, razvi­jajo se psihofizicne sposobnosti, spretnosti in navade. Na izbiro prostocasnih dejavno­sti pa vzrocno posledicno vpliva tudi posa­meznikovo zdravje (Paggi, Jopp in Hertzog, 2016). Pomen prostega casa v povezavi z zdrav­jem je tema številnih raziskav (Lawton idr. 2002, Menec in Chipperfield, 1997, Taylor­-Piliae idr. 2010). M. E. Paggi, D. Jopp in Hertzog (2016) predpostavljajo, da so pro-stocasne aktivnosti kljuc med zdravjem in dobrim pocutjem. Jopp in Hertzog (2010) pa menita, da je zdravje sicer pomemben, a ne edini kriterij za izbiro prostocasnih aktiv­nosti. Slednje je pomembno predvsem pri izbiri prostocasnih aktivnosti otrok, ki so ve-cinoma zdravi. E. Eratay in Aydogan (2014) trdita, da so motivi za izbiro prostega casa v razlicnih obdobjih razlicni. Tudi Aaltonen, Kujala in Kaprio (2014) menijo, da na izbiro prostocasnih aktivnosti v razlicnih obdo­bjih vplivajo razlicni dejavniki. Delitev prostocasnih aktivnosti (Ule, 2002) na t. i. pasivno izrabo (npr. neselektivno gledanje televizije, igranje igric, lenarjenje, poležavanje) in t. i. inteligentno ali aktivno izrabo prostega casa (npr. branje, športno udejstvovanje) se zdi smiselna, vendar je ob tem potrebno poudariti, da ni nujno le druga v vsakem trenutku boljša. V sodob­nem svetu kompulzivnega prenajedanja informacij na vseh podrocjih (tudi izobraže­valnih) je pomembno možganom obcasno nameniti ustrezen pocitek. Med aktivne prostocasne aktivnosti torej uvršamo tudi športne/gibalne dejavnosti. Na njihovo izbiro imajo delno vpliv oseb­nostni pogledi posameznika, njegove po­trebe ter interes, pa tudi zunanji faktorji, kot je npr. okolje in zmožnost njegove izrabe (Bouchard in Shephard, 1994; Bouchard, Blair in Haskell, 2007; Bauman idr., 2012). Pri oblikovanju osebnosti in identitete v casu adolescence ima izbira prostega casa še poseben pomen (Brajsa-Zganec, Merkas in Sverko, 2011). V tem casu se razvijajo po­sameznikove socialne vešcine, adolescenti se odlocajo o svojem poklicu, oblikujejo se jim nove življenjske okolišcine ipd. Eno skupino adolescentov predstavljajo štu­denti. To so bodoce vodilne osebe, ki bodo imele vpliv na razlicnih podrocjih življenja. Poseben vpliv na življenje posameznikov pa bodo imeli bodoci vzgojitelji in ucitelji. Umetnost uravnoteženja dela in prostega casa v uciteljskem poklicu Narava dela nekaterih poklicev se ne kon-ca na delovnem mestu. Kljub temu da se velikokrat tega dela izven delovnega me-sta in tam odmerjenega casa ne vidi, pa je zaposleni pogosto obremenjen z razmi­šljanjem, pripravljanjem, postavljanjem in dopolnjevanjem svojega dela za naslednji dan. Eden takih poklicev je gotovo uciteljski poklic. Uciteljski poklic zahteva nenehno spreminjanje, preoblikovanje, izobraževa­nje, prilagajanje in hkratno trdnost ucitelja v svojih prepricanjih, nacelih ipd. Hargrea­ves in Fullan (2012) ta poklic opredelita kot multidimenzionalno opravilo. Trdita, da je uciteljski poklic veliko vec kot umetnost, obrt, znanost ali celo vec kot kombinacija vsega naštetega. Muršak, P. Javrh in J. Kalin (2011) menijo, da se uciteljeva vloga v za­dnjih letih spreminja. Spreminjati in prilaga­jati pa se mora s tem tudi ucitelj. Razvijati mora svoje zmožnosti in ob tem ustvarjati okolišcine, ki bodo ucecim ponudile naj­boljše priložnosti za razvoj kompetenc, ki jih morajo pri doticnem ucitelju pridobili. Raziskave kažejo, da kakovost poucevanja pozitivno vpliva na dosežke ucencev (Ba­ird, Andrich, Hopfenbeck in Stobart, 2017; Rivkin, Hanushek in Kain, 2005; Valencic Zuljan idr., 2011). Kakovost poucevanja pa je v Evropski uniji umešcena med prva štiri prednostna podrocja (Komisija Evropskih skupnosti, 2008). Ob tem pa ne moremo najti ene vseobsegajoce definicije o tem, kaj kakovostno poucevanje je. L. Strang, J. Belanger, C. Manville in Meads (2016) v pre­secni študiji ugotavljajo, da so o kakovosti poucevanja deljena mnenja ter da je to osrednja tema v vseh izobraževalnih inšti­tucijah. Raziskovalci (Jespen, 2015) vseeno išcejo vzroke za boljše in slabše dosežke ucencev in jih pripisujejo kakovosti pou-cevanja. Jespen (2015) npr. ugotavlja, da imajo ucitelji vpliv na ucenceve dosežke, še posebej v zgodnjih letih ucenja. Trdi, da na ucencev uspeh vpliva uciteljevo izobra­ževanje. Celotno izobraževanje ima torej pomemben vpliv pri izobraževanju novih uciteljev, kar pa še posebej velja torej za fakultete, ki nacrtno izobražujejo bodoce ucitelje. Uciteljski (vzgojiteljski/trenerski) poklic ni enostaven, saj predstavlja pomembno vlogo v otrokovem/ucencevem razvoju. Prav zaradi uciteljeve vloge so izredno po­membne njegove osebnostne lastnosti, ki sodijo med najpomembnejše vzrocne dejavnike našega obnašanja in doživljanja (Musek, 2015). Rezaei (2016) meni, da se osebnost izoblikuje v zdravi družbi, v kateri posameznik razvija zdrave cloveške od-nose in duševno sreco. Taka družba lahko pomaga pri odlocitvah za posameznikovo ravnanje na delovnem mestu, na katerem bo ta posameznik zato bolj kvalitetno opravljal svoje delo. Ucitelju med drugim pripisujemo tudi pomembnost zgleda. Zgled odraslih je pomemben dejavnik pri odlocanju za pro-stocasne dejavnosti. Primer za prostocasne dejavnosti na gibalnem podrocju so med drugim raziskovali J. Zajec, M. Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunic (2010). Avtorji so ugotovili, da so tisti otroci, katerih starši so bolj gibalno dejavni, tudi sami bolj gibalno dejavni. Pozitivne ucinke gibalnih dejavnosti pa so v povezavi z zdravjem raziskovali mnogi raziskovalci (Lewis, Markides, Ottenbacher in Al Snih, 2018; Nelson idr., 2016). Ugotovili so, da ustrezna gibalna dejavnost zmanjšu­je tveganje za nastanek kardiovaskularnih in metabolnih bolezni, debelosti, simpto­mov anksioznosti in depresije ter izboljšuje zdravje kosti, srcno-žilni in mišicni sistem. Sinteza zgornjih povzetkov avtorjev, ki na eni strani poudarjajo pomen uciteljevega zgleda, težo njegovega poklica, pomen gibalnih dejavnosti za zagotavljanje psiho­fizicnega zdravja ter pomen uravnoteženja dela s pravo izrabo prostega casa in na drugi strani cas adolescence, ki pomemb-no vpliva na nadaljnje ukvarjanje z gibal­nimi/športnimi dejavnostmi, nas vodi do kriticne presoje o tem, kako bodoci ucitelji preživljajo prosti cas. Z ugotovitvami bi lah­ko vsi, ki imamo možnost stika z bodocimi ucitelji, iskali ustrezne rešitve, v kolikor bi se izkazala potreba po spremembi preživlja­nja njihovega prostega casa. Razlike med izbranimi državami v nekaterih aspektih študijskih programov Vse izbrane države naše študije geografsko gledano delno ali v celoti ležijo na Balkan-skem polotoku, pa vseeno vseh ne ume-šcamo na t .i. Balkan. Zupancic (2017) o tem spregovori kot o socialni geografiji. Skoraj desetletje prej že Zupancic (2009) poudari kako so se države Zahodne Evrope zacele povezovati v Evropsko unijo v casu, ko so se države, ležece na Balkanskem polotoku, drobile in osamosvajale. Ob tem so nasta­le ali pa so se še dodatno okrepile razlike v socio-kulturnem in ekonomskem stanju. Vse to je seveda vplivalo tudi na vzgojno--izobraževalni sistem. V našo študijo smo zajeli izbrane države, ka­terih vse univerze so do leta 2005 oz. 2006 stopile v Bolonjski študijski program. Uve­dle so kreditni sistem vrednotenja predme­tov, prevzele bolonjske ideje razmišljanja o prehodnosti študentov ter do neke mere razširile dotedanje štiriletno izobraževanje za ucitelje v sistem 3 + 2, 4 + 1 ali 5 + 0. V študijo smo zajeli bodoce vzgojitelje in ucitelje. Sistemi izobraževanja se med dr­žavami nekoliko razlikujejo. Ce se osredo-tocimo samo na ucitelja razrednega pouka, potem v Sloveniji študij poteka po sistemu 4 + 1 (240 KT + 60 KT). Po petih letih izobra­ževanja kandidat pridobi naziv »Magister profesor poucevanja na razredni stopnji” in uci v devetletni šoli od 1 do 5 razreda vse predmete. V Bosni in Hercegovini se študij lahko razlikuje med posameznimi entite­tami in znotraj tega še med posameznimi kantoni. V nekaterih primerih (npr. Vseucita­lište v Mostarju) traja študij razrednega po­uka pet let (4 + 1), medtem ko (npr. v istem mestu (Mostar) na Univerzi Ðemal Bijedic študij traja 4 leta) in se študentje po 4 letih lahko zaposlijo v šolstvu ter ucijo od 1 do 5 razreda. Tudi v Makedoniji in Bolgariji ima­jo diplomanti po 4 letih že možnost uciti v razredu s t. i. diplomo na 1. stopnji bolonj­skega študija. Ceprav imajo oboji možnost študiranja na 2. stopnji, pa ta ni pogoj za zaposlitev v šolstvu. Pomen univerze oz. fakultete pri izbiri prostocasnih aktivno­ sti Študije o tem, kako študentje porabljajo svoj cas, izbirajo razlicne merske inštru­mente. Neves in Stoakes (2017) poudarita pozitivne ucinke merskega inštrumenta »UK Engagement Survey«, ki poleg oce­njevanja nacina porabe prostega casa direktno meri vpliv tega casa na posame­znikove sposobnosti. Po njunem mnenju daje ta merski inštrument izobraževalnim inštitucijam pomembno informacijo o tem, kaj ponuditi študentom, da bodo cim bolje razvijali svoje potenciale. Univerza ima pomembno vlogo tudi izven izkljuc­no izobraževalnega procesa (Arbunic, 2006; Badric, Prskalo in Šilic, 2011; Bouillet, 2008; Budimir-Nunkovic, 2008; Gril, Puklek Levpušcek, Brecko in Štraus, 2004; Huzjan, 2010; Popeska, Ignatov in Sivevska, 2015). Isti avtorji so ugotovili, da študentje vecino svojega prostega casa namenijo druženju in zabavi in jih aktivnosti, kjer se pricakuje intelektualno angažiranje, ne zanimajo. Ne-ves in Stoakes (2017) ugotavljata povprec­no preživljanje delovnega dneva študenta. Študenti v njuni raziskavi v povprecju 36 % casa prespijo, 17 % jih izkoristijo za pro-stocasne aktivnosti, 10 % za delo, 14 % za izobraževanje, 4 % casa se prehranjujejo, 6 % potujejo, 13 % je nedefiniranega casa. Poudarita predvsem to, da je smiselno cas ustrezno izkorišcati in o tem tudi ozavešcati študente. Neves in Hillman (2017) pa ugota­vljata, da razlike v socialnih, financnih, kul­turnih idr. aspektih vplivajo na preživljanje prostega casa angleških študentov. Cas, ki ga študentje preživljajo v svojih pro-stocasnih aktivnostih, je povezen z osebno sreco, samouresnicevanjem, dobrim pocu­tjem (Brkljacic, Kalitema Lipovcan in Tadic, 2012). Ce tega casa študentje ne nacrtuje­jo (Andrijaševic, Paušic, Bavcevic in Ciliga, 2005; Brkljacic idr., 2012), se vecinoma zadr­žujejo pred racunalniki, TV in na socialnih omrežjih. Rezultat takega preživljanja pro-stega casa vodi do debelosti, slabe samo­podobe, anksioznosti ipd. (Buckworth in Nigg, 2004; Nuviala idr., 2011; Stone, McKen­zie, Welk in Booth, 1998; Gošnik, Špehar in Fuckar Reichel, 2011; Gril, Puklek Levpušcek, Brecko in Štraus, 2004). To pa je vzrocno posledicno zopet povezano z izbiro pro-stocasnih aktivnosti. Ob upoštevanju zgornjih raziskav, ki pou­darjajo pomen ustrezne izrabe prostega casa tako za osebni razvoj kot za kakovost življenja in dela na splošno, je zelo po­membno, da v casu adolescence, univerze pravocasno, strokovno in na pravi nacin ponudijo študentom možnost za ucinkovi-to izrabo prostega casa. Cilj te raziskave je ugotoviti, v cem se raz­likuje preživljanje prostega casa bodocih uciteljev, ki živijo v razlicnih socio-kulturnih in ekonomskih razmerah. Razlike želimo predstaviti v štirih sklopih (osnovne infor­macije, možnosti za preživljanje prostega casa, pomen univerze in posameznikova športna aktivnost) ter na podlagi dobljenih podatkov spodbuditi študente in odgovor­ne na univerzah za iskanje rešitev pri smo­trnejši izrabi prostega casa. .Metodedela Preizkušanci Vzorec predstavlja 415 študentov, ki se izo­bražujejo za enega od uciteljskih poklicev, in sicer iz Bosne in Hercegovine (61), Make-donije (128), Bolgarije (166) in Slovenije (60). V povprecju so stari 21,2 leti (SD +/- 1,8), pretežno ženskega spola (76,4 %), pov­precni uspeh v srednji šoli so imeli 4,26 (SD +/- 0,6), in sicer na šolski lestvici od 1 (neza­dostno) do 5 (odlicno). 80,7 % vseh študen­tov v celoti preživljajo starši, 14,9 % jih za preživljanje dela, ostali za preživetje skrbijo kombinirano (štipendije, starši, kredit ipd.). Pripomocki Vzorec spremenljivk zajema 21 vprašanj (zaprtega in polodprtega tipa). Vprašalnik je bil namensko skonstruiran za potrebe raziskave. Vprašanja so bila razdeljena v 4 sklope, ki smo jih skladno s teoreticnimi izhodišci o pomenu izrabe prostega casa (Brajsa-Zganec, Merkas in Sverko, 2011), še posebej v razlicnih življenjskih obdobjih (Aaltonen, Kujala in Kaprio, 2014), konstru­irali skladno z dosedanjimi raziskavami in oblikovali v štiri sklope: osnovne informaci­je, možnosti za preživljanje prostega casa, pripisovanje pomena univerzi pri organiza­ciji prostega casa in športna aktivnost med prostim casom. Postopek obdelave podatkov Podatke smo obdelali s statisticnim pa-ketom SPSS – 22.0 za Windows. Uporabili smo podprogram FREQUENCIES za izracun frekvence posameznih spremenljivk. Na številcnih spremenljivkah in tudi na ostalih ustrezno transformiranih spremenljivkah smo uporabili še nekatere univariatne, bi-variatne in multivariatne metode, in sicer za izracun opisne statistike podprogram DE­SCRIPTIVES, za ugotavljanje povezav med skupinami smo izbrali vec ustrezno trans-formiranih spremenljivk in naredili njihove kompozitne spremenljivke. Z Levenovo testno statistiko smo preverili homogenost varianc novih spremenljivk. Normalnost porazdelitve pa smo preverili s Kolmogo-rov-Smirnovim testom. Za primerjalno sta­tistiko smo uporabili analizo variance (oz. test Welch) ter Games-Howell in Tukey HSD post hoc test in za nominalne spremenljiv­ke hi kvadrat test. Statisticno znacilnost hi-potez smo preverjali na ravni 5 % tveganja Iz Slike 1 je razviden povprecen uspeh v Sklop 2: Možnosti za preživlja­srednji šoli. Najnižji uspeh so imeli študenti nje prostega casa iz BiH. Vpis na študij Pedagoške fakultete V drugem sklopu predstavljamo smo spre-v BiH je mogoc tudi brez mature, kar se menljivke casa, s katerimi želimo ponazoriti pozna torej tudi že z izhodišcnimi pogoji. razlike v možnostih izkorišcanja razlicnega Študenti ostalih treh držav so imeli statistic­ casa. no neznacilne razlike v ucnem uspehu. Iz Slike 2 pa lahko razberemo, kateri študenti Levenejev test homogenosti variance ni so bolj na plecih staršev kot drugi. 67,5 % pokazal statisticno znacilnih razlik, zato slovenskih in 78,3 % bosanskih študentov smo lahko uporabili analizo variance. Ta je pretežno vzdržujejo starši, medtem ko je ta pokazala (Tabela 1), da obstajajo statisticno odstotek v Bolgariji in Makedoniji cez 93 %. znacilne razlike tako v prostem casu kot v Slika 2 se nato povezuje tudi z naslednjim casu, ki ga študentje namenijo študiju, ne sklopom, poimenovanim možnosti za pre-pa tudi v casu, ko so študentje na fakulteti. življanje prostega casa. To pomeni, da imajo vsi študentje dnevno Tabela 1 Razlike v povprecnem preživljanju casa med študenti štirih držav Standardni Anova Srednja odklon Povpre­ Statistic­ N Stopnje vrednost Vsota cje kva-F na znacil­ prostosti kvadratov dratov nost SLO 60 3,82 1,3 MK 128 4,77 1,1 50,85 3 16,951 11,898 ,000** Ure prostega casa na dan BG 166 4,28 1,1 585,56 636,41 411 1,425 BIH 61 4,84 1,2 414 Skupaj 415 4,44 1,2 (p = 0,05). SLO 60 5,85 1,1 MK 128 5,59 4,6 3 4,955 ,692 ,557 14,86 .Rezultati Ure na fakulteti BG 166 5,50 ,9 2942,56 411 7,160 2957,43 Rezultate bomo prikazali po 4 sklopih. Pri BIH 61 5,16 ,5 414 tem bomo izbrali le nekatere spremenljivke Skupaj 415 5,53 2,6 posameznih sklopov. SLO 60 2,03 1,4 Sklop 1: Osnovne informacije MK 128 3,01 1,4 3 23,687 13,003 ,000** 71,06 Ure namenjene S Sliko 1 in 2 predstavljamo razlike med BG 166 2,84 1,2 746,85 410 1,822 ucenju 817,91 državami v povprecnem ucnem uspehu v BIH 61 2,00 1,2 413 srednji šoli in financno pomocjo, kar se je Skupaj 415 2,65 1,4 izkazalo za pomemben kazalnik za primer-javo ostalih sklopov. **vrednost je nižja od 0,05 približno enako casa, ki ga lahko po svoje oblikujejo. Post hoc analiza (Tukey HSD) je pokazala, da se razlike v prostem casu študentov med državami razlikujejo, in sicer tako, da imajo slovenski študentje najmanj proste­ ga casa (3,8 ure dnevno), kar je statisticno znacilno manj v primerjavi z vsemi ostalimi državami. Tudi Bolgarski študentje imajo statisticno znacilno manj prostega casa no znacilno ne razlikujejo. Iz Tabele 1 pa je razvidno, da so vsi študentje približno ena- Slika 1. Povprecen srednješolski uspeh. Slika 2. Prikaz financne pomoci med študijem. 145 od Bosanskih in Makedonskih študentov. Medtem ko se slednji v povprecju statistic­ ko casa na fakulteti, in sicer v povprecju za 1–2 uri vec, kot imajo prostega casa. Iz Slike 1 (prvega sklopa) pa je mogoce sklepati, da slovenski študenti poleg študija najvec casa namenijo za delo, saj jih le v 67,5 % preživljajo starši, medtem ko študente Bol­garije in Makedonije starši preživljajo v vec kot 93 %. Analiza je nadalje še pokazala, da so Slovenski študentje statisticno znacilno manj casa v diskotekah od študentov osta­lih treh držav. Sklop 3: Pripisovanje pomena univerzi pri organizaciji proste­ ga casa S crosstab (križanjem) primerjavo in izbiro hi kvadrat koeficienta smo primerjali izbra­ni spremenljivki zadovoljstva študentov s ponujenimi aktivnostmi. Razlike so bile statisticno znacilne. Najbolj zadovoljni so slovenski študenti, ki s 85 % ocenjujejo, da univerza ponuja ustrezne prostocasne aktivnosti, najmanj pa bolgarski, ki so to izrazili le s 16 %. Nadaljnja raziskava pa je pokazala, da prav bolgarski študenti naj­pogosteje koristijo ponujene možnosti, ce­prav jih imajo najmanj. Najboljšo ponudbo imajo slovenski študenti, pa se jih kar 45 % nikoli ne pridruži nobeni od ponujenih ak­tivnosti. Sklop 4: Športna aktivnost med prostim casom Najvecji delež slovenskih študentov (56,7 %) trdi, da so v svojem casu fizicno aktivni. Sledijo študenti iz BiH (36,1 %), Makedonije (32 %) in na koncu Bolgarije (22,3 %). Anali­za hi-kvadrat preizkusa pokaže, da so razli­ke statisticno znacilne. Nadaljnja analiza pa pokaže, kako si študenti fizicno aktivnost razlicno predstavljajo. V povprecju so naj­manj ur na teden aktivni slovenski študenti (2,7), sledijo bolgarski s 3 urami na deden, skoraj enako pa bosanski in makedonski (3,6 ure na teden). Levenejev test homoge­nosti variance ni pokazal statisticno znacil­nih razlik, zato smo lahko uporabili analizo variance. Ta je pokazala, da statisticno zna-cilne razlike med aktivnim preživljanjem prostega casa so. Post hoc analiza (Tukey HSD) je pokazala, da so razlike v aktivnem preživljanju prostega casa študentov med državami. Slovenski študenti se razlikujejo od bolgarskimi in makedonskih, medtem ko te razlike med slovenskimi in bosanskimi niso statisticno znacilne. .Razprava in zakljucki Skladno s prikazom rezultatov v štirih sklo­pih bomo tudi v razpravi sledili tej razde­litvi. Na vzorcu 415 študentov (bodocih uciteljev) iz Bosne in Hercegovine (61), Ma-kedonije (128), Bolgarije (166) in Slovenije (60) smo ugotavljali razlike v nekaterih ka­zalnikih izrabe prostega casa s ciljem ugo­toviti razlike v možnostih korišcenja proste­ga casa, ponudbi prostocasnih aktivnosti na univerzi in izbiri športnih dejavnostih med prostim casom. V prvem sklopu smo med drugim ugotovi­li, da morajo starši v Makedoniji in Bolgariji v 93 % preživljati svoje otroke med študi­jem, medtem, ko je odstotek slovenskih (67,5 %) in bosanskih (78,3 %) staršev nižji. Tudi Huzjan (2010) je ugotovil, da 21,7 % slovenskih študentov stalno dela za svoje preživetje, medtem ko jih 41 % dela obca­sno. V povezavi s tem podatkom, da najvec slovenskih študentov za svoje preživetje med študijem dela, je dejstvo, da imajo slo­venski študenti najmanj prostega casa na dan (v povprecju za eno uro), kar je razvi­dno iz Tabele 1. Zanimivo pa je, da te ure kompenzirajo z manj ucenja. Morda bi lah­ko to povezali z dejstvom, da so slovenski študenti zelo sposobni, saj imajo ob vpisu na fakulteto najvišje povprecje iz ocen iz srednje šole. V drugem sklopu smo za potrebe te razi­skave izbrali številcne spremenljivke, in si­cer ure. Zanimalo nas je, koliko casa porabi­jo študenti za razlicne dejavnosti. Ugotovili smo, da so vsi študentje približno enako casa na fakulteti, medtem ko se slovenski študenti statisticno znacilno manj ucijo in imajo tudi približno pol ure manj prostega casa od študentov ostalih treh držav. Hkrati pa slovenski študenti manj pogosto hodijo v diskoteke in na druge zabave, a vseeno menijo, da poleg študija najvec casa na­menijo zabavi. To se sklada s teoreticnimi izhodišci percepcije prostega casa M. Ku-har (2007), ki meni, da prosti cas namrec ni le skupek prostocasnih aktivnosti ali prosta razporeditev casa, ampak je prosti cas naj­pogosteje posledica percepcije posame­znika tako do šolskih in službenih zahtev, kot tudi do vsakodnevnih obveznosti, od­govornosti v družini, placanega dela ipd. V tretjem sklopu smo ugotavljali razlike v ponujenih prostocasnih aktivnosti na univerzah. Analiza je pokazala, da ima­jo slovenski študentje najboljše pogoje, da univerza uresnici kar 85 % študentom možnost kvalitetne izrabe prostega casa, medtem ko je teh študentov v Bolgariji le 16 %. Kar pa je tu zanimivo je to, da se 45 % slovenskih študentov nikoli ne pridru­ži ponujenim aktivnostim, medtem ko je teh študentov v Bolgariji 28 %. Glede na skopo ponudbo prostocasnih dejavnosti v Bolgariji (glede na mnenje študentov), pa se jih kar 64 % teh dejavnosti pogosto udeležuje. Torej ni problem v ponudbi. Je morda problem v prenasicenosti? Casa imajo približno enako, kompenzacija casa zaradi dela ni popolnoma vezana na prosti cas in poleg tega je tudi percepcija pro-stega casa slovenskih študentov nekoliko boljša, saj v povprecju menijo, da imajo vec prostega casa od ostalih. Ugotovili smo, da najvec casa spijo študenti BiH, sledijo študenti Bolgarije, Makedonije in Slove­nije. Statisticno znacilno vec študentov iz Bolgarije in BiH se v prostem casu druži s prijatelji kot študentov iz Slovenije in Make-donije. Slovenci pogosteje gledajo TV kot študenti vseh treh držav. Bolgarski in Ma-kedonski pa so pogosteje na racunalniških igricah. Glavni dve dejavnosti študentov iz BiH sta poslušanje glasbe in druženje s pri­jatelji. Branje knjig, pisanje ali kakšen ume­tniški hobi je pri vseh študentih zelo redko ali nikoli. Do podobnih rezultatov so prišli tudi Rupic in Buntic (2008), Bouillet (2008) in Huzjan (2010). Gril (2004) pa npr. ugota­vlja na vzorcu mladih med 12 in 26 letom starosti, da se s starostjo spreminjajo oblike preživljanja prostega casa tako, da starejši vedno pogosteje izbirajo aktivnejše obli­ke preživljanja prostega casa vendar ne v organiziranih oblikah. To lahko uporabimo kot iztocnico za naš zadnji sklop. V zadnjem sklopu (4) smo ugotavljali razli­ke v vkljucevanju v športne dejavnosti med študenti štirih držav. Ugotovili smo, da so študenti v povprecju aktivni skoraj 3 ure na teden. Slovenski študenti so najmanj casa tedensko aktivni, a so s svojim nacinom preživljanja casa najbolj zadovoljni. Sinteza pridobljenih podatkov in njihova primerjava s teoreticnimi izhodišci in po­dobnimi raziskavami nam odpira nekaj vprašanj in trditev za razmislek: – Široka ponudba ustreznih prostocasnih dejavnosti v Sloveniji še ne pomeni nji-hove izbire. V cem je problem? – Skopo in po mnenju študentov ne po­polnoma ustrezno ponudbo prostoca­snih aktivnosti v Bolgariji vseeno izbere vecina bolgarskih študentov. Ali je bolje “manj je vec”? – Prosti cas je relativen pojem in osebna percepcija je morda pomembnejša od dejanske metodologije ugotavljanja nje­govih minut na dan. .Literatura 1. Aaltonen, S., Kujala, U. M. in Kaprio, J. (2014). Factors behind leisure-time physical activity behavior based on finnish twin studies: The role of genetic and environmental influen­ces and the role of motives. Biomedical Rese­arch International, 1–8. 2. Andrijaševic, M., Paušic, J., Bavcevic, T. in Cili­ga, D. (2005). Participation in leisure activities and self-perception of health in the students of the University of Split. Kinesiology, 37(1), 21–31. 3. Arbunic A. (2006). Slobodno vrijeme djece otoka hvara i njihova dob. Odgojne znanosti, 8(1–11), 171–190. 4. Badric M., Prskalo, I. in Šilic, N. (2011). Razlike u strukturi slobodnog vremena izmedu uce­nika urbanih i ruralnih podrucja. V I. Prskalo in D. Novak (ur.), 6th FIEP European Congress Physical education (str. 58–64). Porec, Hrva­ška: Hrvatski kineziološki savez. 5. Baird, J. A., Andrich, D., Hopfenbeck, T. N. in Stobart, G. (2017). Assessment and learning: fields apart? Assessment in Education: Princi­ples, Policy & Practice, 24(3), 317–350. 6. Bauman, A. E., Reis, R. S., Sallis, J. F., Wells, J. C., Loos, R. J. F. in Martin, B. W. (2012). Correlates of physical activity: why are some people physically active and others not? The Lancet, 380 (9838), 258–271. 7. Bouchard, C. in Shephard, R. J. (1994). Physi­cal activity, Fitness and Health: The mo­del and key concepts. V C. Bouchard, R. J. Shephard in T. Stephens, (ur.), Physical Activi­ty, Fitness and Health. International proceedin­gs and Consensus Statement (str. 77–88). USA: Human Kinetics, Champaign, Ilinois. 8. Bouchard, C., Blair, S. N. in Haskell, W. L. (2007). Why study physical activity and he­alth? V C. Bouchard, S. N. Blair in W. L. Haskell (ur.), Physical Activity and Health (str. 3–19). USA: Human Kinetics, Champaign, Ilinois. 9. Bouillet, D. (2008). Slobodno vrijeme zagre­backih studenata: prilika za hedonizam ili samoostvarenje. Sociologija i prostor, 46(3–4), 341–367. 10. Brajsa-Zganec, A., Merkas, M. in Sverko, I. (2011). Quality of Life and Leisure Activities: How Do Leisure Activities Contribute to Su­bjective Well-Being? Social Indicators Rese­arch, 102(1), 81–91. 11. Brkljacic, T., Lipovcan, K. in Tadic, M. (2012). Povezanost izmedu osecaja srece I nekoih spekta provodenja slobodnog vremena. Na-predak, 153(3–4), 355–371. 12. Buckworth, J. in Nigg, C. (2004). Physical Acti­vity, Exercise, and Sedentary Behavior in Col­lege Students. Journal Of American College Health, 53(1), 28–34. 13. Budimir-Ninkovic, G. (2008). Hrestomatija slobodnog vremena. Jagodina: Pedagoški fakultet. 14. Dumazedier, J. (2012). Lazer e cultura popular. (4 izd.). São Paulo: Perpectiva. 15. Eratay, E. in Aydogan, Y. (2014). Study of the relationship between leisure time activities and assertiveness levels of students of Abant Izzet Baysal university. WCES: Procedia - Social and Behavioral Sciences, 191(2015), 2213–2218. 16. Gošnik, J., Špehar, N. in Fuckar R. K. (2011). Perspektiva kolegija tjelesna i zdravstvena kultura na visokim ucilištima - bodovanje predmeta u ects-u. V B. Neljak (ur.), 17. ljetna škola kineziologa Republike Hrvatske, zbornik radova „Stanje i perspektiva razvoja u podru-cjima edukacije, sporta, sportske rekreacije i kineziterapije” (str. 278–283). Zagreb, Hrvatski kineziološki savez. 17. Gril, A., Puklek Levpušcek, M., Brecko, B. in Štraus, M. (2004). Prosti cas mladih v Ljubljani: psihosocialna analiza potreb in možnosti za njihovo uresnicevanje. Ljubljana: Pedagoški inštitut. 18. Hargreaves, A. in Fullan, M. (2012). Professi­onal Capital: Transforming. Teaching in Every School. New York: Teachers College Press. 19. Huzjan, J. (2010). Student`s way of spending leisure time (Diplomsko delo). Ekonomsko – poslovna Fakulteta, Maribor. 20. Jepsen, C. (2005). Teacher characteristics and student achievement evidence from teacher survey. Journal of Urban Economics, 52(2), 302–319. 21. Jopp, D. S. in Hertzog, C. (2010). Assessing adult leisure activities: An extension of a self­-report activity questionnaire. Psychological Assessment, 22(1), 108–120. 22. Kuhar, M. (2007). Prosti cas mladih v 21. sto­letju. Socialna pedagogika (Ljubljana), 11(4), 453–471. 23. Lawton, M. P., Moss, M. S., Winter, L. in Hoffman, C. (2002). Motivation in later life: Personal projects and well-being. Psychology and Aging, 17(4), 539–547. 24. Lewis, Z. H., Markides, K. S., Ottenbacher, K. J. in Al Snih, S. (2018). The Impact of 10-Year Physical Activity Changes on 7-Year Mortality in Older Mexican Americans. Journal of Physi­cal Activity and Health, 15(1), 30–39. 25. Menec, V. H. in Chipperfield, J. G. (1997). Re­maining active in later life: The role of locus of control in seniors’ leisure activity partici­pation, health, and life satisfaction. Journal of Aging and Health, 9(1), 105–125. 26. Musek, J. (2015). Osebnost, vrednote in psihic­no blagostanje (Razprave FF). Univerza v Lju­bljani: Filozofska fakulteta. 27. Muršak, J., Javrh, P. in Kalin, J. (2011). Poklicni razvoj uciteljev. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 28. Nelson, S. H., Marinac, C. R., Patterson, R. E., Nechuta, S. J., Flatt, S.W., Caan, B.J., Kwan, M. L., Poole, E. M., Chen, W. Y., Shu, X. O. in Pi­erce, J. P. (2016). Impact of very low physical activity, BMI, and comorbidities on mortality among breast cancer survivors. Breast Cancer Res Treat. 155(3), 551–557. 29. Neves, J. in Hillman, N. (2017). HEPI / HEA 2017 student academic experience survey. York: Hig­her Education Academy. 30. Neves, J. in Stoakes, G. (2017). UKES, learning gain and how students spent their time. Hig­her Education Pedagogies, 3(1), 1–3. 31. Nuviala, A, Gómez-López, M., Pérez Turpin, J. in Nuviala, R. (2011). Lifestyle and Physi­cal Education. Journal of Human Kinetics, 27, 147–160. 32. Paggi, M. E., Jopp, D. in Hertzog, C. (2016). The Importance of Leisure Activities in the Relationship between Physical Health and wellbeing in a Life Span Sample. Gerontolo­gy, 62, 450–458. 33. Popeska B., Sivevska, D. in Ignatov, G. (2015). Comparison of leisure time between stu­dents of teaching faculties in Macedonia and Bulgaria with emphasis on sport activities. V M. Matijevic in S. Opic (ur.), International aca­demic conference – Researching Paradigms of Childhood and Education (str. 50–63). Zagreb: Faculty of Education, University of Zagreb. 34. Rezaei, Sh. (2016). The study and identification of the interests, incentives, and constraints of academics’, students’, and staffs’ leisure activiti­es in Tarbiat Modares University and the status of sport in it (Magistrska naloga). Iran: Tarbiat Modares University. 35. Rivkin, S. G., Hanushek, E. A. in Kain, J. F. (2005). Teachers, Schools, and Academic Achievement. Econometrica, 73, 417–458. 36. Rupic, J. in Buntic, J. (2005). Young people’s lifestyle and preferences in spending leisure time. V D. Milanovic in F. Prot (ur.), 4th Inter­national Scientific Conference on Kinesiology – Science and Profession – Challenge for the Future (str. 309–312). Zagreb: Faculty of Kine-siology, University of Zagreb. 37. Sharafuddin, Sh. (2016). Manner of prophets in the entertainment and leisure time. Jo­urnal of Studies in Islam & Psychology, 9(16), 27–54. 38. Stone E.J., McKenzie, T.L., Welk, G.J. in Bo­oth, M. (1998). Effects of physical activity interventions in youth: review and synthesis. American journal of preventive medicine, 15, 298–315. 39. Strang, L., Belanger, J. Manville, C. in Meads, C. (2016). Review of the Research Literature on Defining and Demonstrating Quality Teaching and Impact in Higher Education. England and Wales: Higher Education Academy. 40. Taylor-Piliae, R. E., Fair, J. M., Haskell, W. L., Varady, A. N., Iribarren, C., Hlatky, M. A., Alan S. Go in Fortmann, S. P. (2010). Validation of the Stanford Brief Activity Survey: Examining Psychological Factors and Physical Activity Levels in Older Adults. Journal of Physical Ac­tivity & Health, 7(1), 87–94. 41. Tomic, R. in Hasanovic, I. (2007). Mladi i slobo­dno vrijeme. Tuzla: OFF SET. 42. Ule, M., Kuhar, M. (2002). Sodobna mladina: Izziv sprememb. V V. Miheljak (ur.), Mladina 2000 (str. 40–78). Ljubljana, Maribor: Urad Re-publike Slovenije za mladino in Aristej. 43. Valencic Zuljan, M. (2011). Sistemski vidiki iz­obraževanja pedagoških delavcev. Ljubljana: Pedagoški inštitut. 44. Valencic Zuljan, M., Cotic, M., Fošnaric, S., Peklaj. C., Vogrinc, J. (2011). Izobraževanje strokovnih delavcev in njihov profesionalni razvoj. V Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji 2011. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 45. Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R. in Šimunic, B. (2010). Otrok v gibanju doma in v vrtcu. Koper: Univerza na Primorskem, Znan­stveno-raziskovalno središce, Inštitut za ki­neziološke raziskave, Univerzitetna Založba, Annales. 46. Zupancic, J. (2009). Politicnogeografska ana­liza Balkana. Dela - Oddelek za geografijo Filo­zofske fakultete v Ljubljani, 32, 85–134. 47. Zupancic, J. (2017). Socialna geografija. Clo­vek, prostor in cas. Ljubljana: Filozofska fakul­teta, Znanstvena založba Filozofske fakultete. dr. Mladen Kvesic, izr. prof. University of Mostar, Faculty of Health Studies Matice Hrvatske b.b., 88000 Mostar, Bosna i Hercegovina Janez Kovac Znacilnosti igranja športnih stav pri študentih ekonomskih smeri Izvlecek Clanek obravnava nakupne navade študentov ekonomskih smeri pri igranju stav na športne dogodke. Namen raziskave je bil ugo­toviti, koliko študentov se je že srecalo s stavami oziroma koliko od njih je uporabnikov športnih stav. Zanimala nas je pogostost igranja, kako so izvedeli za igranje stav, motive za igranje, pora­bljen znesek za igranje, slog igranja, mesto vplacila in izbiro ponu­dnika športnih stav. Podatke smo pridobivali na vzorcu študentov Ekonomske fakultete Ljubljana, Ekonomsko-poslovne fakultete Maribor, Fakultete za organizacijske vede Kranj in Fakultete za ma­nagement Koper. Raziskava je potekala v casu od 08. 04. 2017 do 04. 05. 2017 s pomocjo spletnega anonimnega vprašalnika. Na ta nacin smo dobili odgovore 216 študentov. Raziskava je pokazala, da ima vecina študentov že izkušnje s športnimi stavami. Najvec je takšnih, ki stavijo nekajkrat letno in so za stave izvedeli preko prijateljev. Najpogostejši motiv za igranje je zaslužek. Vec kot polovica anketirancev za igranje nameni do 10 € in najpogosteje vplacuje stave na športne dogodke na bencinskih servisih. Mo-ški so pogostejši uporabniki stav na športne dogodke, vecinoma samski in tisti, ki živijo v izven zakonski skupnosti. Ugotovili smo tudi, da se z vecanjem družinskih clanov znižuje pogostost stavlje­nja in da je samo stavljenje najbolj pogosto pri študentih, ki živijo v mestnem tipu naselja – študentskih domovih. Glede mesecnega dohodka, vrste fakultete, stopnje in nacina študija ni statisticno znacilnih razlik. Kljucne besede: študenti, športne stave, igre na sreco, nakupne nava­de, motivi za igranje, slog igranja. Charasteristics of sports betting among students from faculties of economics Abstract the article is discussing purchasing habits on sports betting among Economics students. The purpose of the research was de­termining how many students already participated in betting and how many of them are betting regularly. We were interested in frequency of betting, where students learned about betting, motives behind betting, amount used, style of betting, place of betting and betting provider. Data was acquired among students of Faculty of Economics Ljubljana, Faculty of Economics and business Maribor, Faculty of Organizational Sciences Kranj and Faculty of Management Koper between 08.04.2017 and 04.05.2017. 216 answers were acquired via anonymous web questionnaire. Research has shown that majority of students already has some betting experiences. Most of them only bets few times a year and their source were friends. Most common motive for betting is profit. More than 50% of all participants bets no more than 10 € in most common betting place gas stations. Gender analysis showed that man bet more often, even more so when they are single or living in non-marital partnerships. Research also con­cluded that betting frequency decreases with higher number of family members. Furthermore, betting was most present with students living in dormitories. We were unable to prove any statistical differences in connection with monthly income, type of faculty, degree of study or type of study. Key words: students, sport betting, games of luck, purchasing habits, motives behind betting, style of betting. • Uvod Ce želimo bolje razumeti obravnavano tematiko, zacnimo s samo zgodovino ozi­roma nastankom športnega stavljenja. Prvi zapisi njihovih poti segajo dva tisoc let v preteklost v cas starih Grkov in olimpijskih iger. Posluževali so se jih tudi stari Rimljani, ti so jih izvajali pri gladiatorskih igrah. Ka­sneje so se ohranile vecinoma nelegalno. Resneje jih povezujemo s konjskimi dirka-mi, ki so postale popularnejše med 19. ozi­roma v zacetku 20. stoletja. Las Vegas (ZDA) prav tako predstavlja košcek mozaika zgo­dovine stavništva na športne dogodke, saj so jih v petdesetih letih prejšnjega stoletja legalizirali in implementirali v svoje igralni­ce. Višjo dimenzijo obsega med športnimi navdušenci je konec 60-ih let prejšnjega stoletja prineslo spremljanje tekem preko televizijskih zaslonov. Najvecjo ekspanzijo pa je športno stavništvo doživelo z razvo­jem interneta. S tem so lahko potencialni in aktivni uporabniki dobili dostop stavljenja kjerkoli in kadarkoli. Porast se je zgodila tudi s povecanjem volumna razlicnih špor­tov, ki so se vkljucili na stavnice, kot tudi razlicnih nacinov stavljenja na športne do-godke (Mihelic idr., 1993; Milton, 2017). Pri nas se je stavljenje na športne dogodke organizirano razvilo z dolocitvijo Zakona o igrah na sreco in postavitvijo delniške druž-be Športne loterije Slovenije leta 1995. Njen namen je zbiranje financnih sredstev za de­javnosti športnih, invalidskih in humanitar­nih organizacij v Sloveniji. Skozi leta so na slovenskem trgu razvili in uveljavili že vec razlicnih iger – prve stave (stave na špor­tne dogodke), petica in e-igre (elektronske srecke), gol napoved (napovedovanje šte­vila golov), toto gol (napovedovanje izidov na 12-ih tekmah) (Zgodovina, b.l.). Ce želimo opredeliti nakupne navade po­sameznikov v nakupnem procesu, moramo zaceti z identifikacijo porabnika. Ena izmed veckrat poudarjenih definicij v slovenskem prostoru je zagotovo definicija avtorjev Da­mjana in Možine (1995, str. 27), ki opredelju­jeta porabnika kot osebo, ki ima možnosti (vire in sposobnosti) za nakup dobrin oz. storitev, ki jih ponuja trg, z namenom za­dovoljevanja osebnih ali skupnih interesov. Solomon (2001, str. 7) kot eden izmed tu­jih strokovnjakov opredeljuje porabnika kot osebo, ki ima potrebo ali željo, da kupi proizvod in razpolaga z njo skozi vse faze nakupnega procesa. Pojasni tudi, da kupec ni nujno porabnik, saj nekateri porabniki uporabljajo dobrine, ki jih niso kupili sami. Prav tako moramo opredeliti vedenje po­trošnikov, vendar se zaradi razlicnih vidikov definiranja le-tega v literaturi pojavlja mno­žica opredelitev, od katerih pravzaprav za nobeno ne moremo reci, da je napacna. Vedenje porabnikov lahko opredelimo kot vedenje, ki ga porabniki kažejo ob iskanju, nakupu, uporabi, opustitvi in vrednotenju izdelkov, storitev, idej, za katerega pricaku­jejo, da bodo zadovoljili njihove potrebe (Schiffman in Kanuk, 1997; povz. po Vuka­sovic, 2013, str. 31). Med opredelitvami je tudi razlaga Damjana in Možine (1998, str. 5), ki ga opredeljujeta kot proces, v katerem posamezniki odlocajo, kaj, kje in od koga kupiti izdelek, ter da takšno vedenje vklju-cuje tako mentalno kot fizicno aktivnost, ki je potrebna za odlocitev v procesu nakupa. Raziskave nakupnega vedenja poudarja­jo, da se porabniki v nakupnem procesu obnašajo v skladu s tem, da maksimizirajo svojo korist oz. zadovoljstvo. Obnašanje ni odvisno samo od vpliva družine in prijate­ljev, temvec tudi od razpoloženja, dohod­kov in demografskih spremenljivk (starost, spol, izobrazba …) itd. (Damjan in Možina, 2002, str. 11). Pridobitne organizacije zaradi posledic globalizacije, specializacije in vse vecje konkurence na trgu svoje porabnike vse bolj vkljucujejo pri oblikovanju, razvijanju in ponujanju izdelkov oziroma storitev. Po-membno je, da kupci poznajo dejavnike, ki vplivajo na vedenje porabnikov v procesu odlocanja o nakupu (Wang, Lo in Yang, 2004, str. 171). Avtorji postrežejo z razlicni-mi dejavniki, po vecini pa vsi upoštevajo podobne dejavnike, le razvršcajo jih raz-licno. Avtor knjige Trženjsko upravljanje Ko­tler (1996, str. 173) med seboj razlikuje štiri skupine dejavnikov odlocanja o nakupu: psihološki dejavniki, osebni dejavniki, druž­beni dejavniki, kulturni dejavniki. V nadaljevanju namenjamo pozornost tu­jim in domacim raziskavam na podrocju iger na sreco oz. igranja stav na športne dogodke, razvršcene glede na starost ude­ležencev v raziskavah. G. Ide-Smith in E. G. Lea (1988) sta v svoji raziskavi raziskovala razširjenost iger na sre-co med britanskimi mladostniki. V vzorcu preucevanih oseb je bilo petdeset 13 do 14 let starih oseb. Ugotovili sta, da je pri­sotnost iger na sreco zelo pogosta – 90 % proucevanih se je že srecalo oz. že stavilo, moški so bili pogostejši uporabniki stav kot ženske. Na pogostost stavljenja je imel vpliv dohodek posameznikov in faktor in-teligence. Igralni avtomati so bili pri obeh spolih najpogostejša oblika iger na sreco. Raziskava, ki je med drugim preverjala pogostost igranja iger na sreco med nor-veškimi mladostniki, starimi med 12 in 18 let (n = 3237), je pokazala, da samo 17,6 % vkljucenih v vzorec še ni igralo iger na sre-co. Obcasno jih je igralo 57,5 %, medtem ko je vsak teden igralo kar 24,9 % anketiran­cev. Med pomembnejšimi ugotovitvami raziskave je pokazatelj, da se iger na sreco poslužuje manj starejših od 25 let, kot pa mlajših od 25 let (Johansson, 2006). Raziskava na Hrvaškem opisuje populacijo srednješolcev na Hraškem. Vzorec zajema 1330 udeležencev na srednjih šolah v sed­mih mestih. Rezultati so pokazali, da se kar 36,6 % srednješolcev pogosto poslužuje igranja športnih stav. Prišli so do ugotovi­tve, da se glede na vrsto šole igranja pogo-steje poslužujejo ucenci tehnicnih srednjih šol kot gimnazijski ucenci in da je igranje športnih stav povezano z igranjem drugih iger na sreco. Rezultati so pokazali, da sre­dnješolci, ki pogosto stavijo, manifestirajo tudi druge oblike odklonskega obnašanja (Kranzelic, Hundric in Ricijaš, 2015). Raziskava Fakultete za uporabne študije v Novi Gorici, ki je bila izvedena v letu 2008, je ugotavljala prisotnost iger na sreco med splošno populacijo. Ugotovljeno je bilo, da se je skoraj 30 % anketiranih posluže­valo iger na sreco (najpogosteje nakup loterijskih listkov). Pri tem gre v vecji meri za moške, mlajše od 30 let, srednje izobra­žene, razvezane in samske osebe. Kar se tice športnih stav, so respondenti stavili na športne dogodke najpogosteje nekajkrat letno. Povprecno so na mesec za igranje namenili 29,27 €. Kot glavni razlog za igra­nje iger so vprašani navedli: željo po dobit­ku (51,04 %), zabavo oz. sprostitev (24,62 %), radovednost (19,31 %), druženje z ljudmi (2,37 %) in drugo (2,03 %) (Roncevic, Maka­rovic in Macur, 2008). Raziskava pogostosti igranja iger na sreco Univerze v Ljubljani se je osredotocila na študentsko populacijo (n = 521). Ugotovi­tve raziskave kažejo, da se je z igrami na sreco v zadnjem letu srecalo skoraj 40 % udeleženih v raziskavi. Najvecji delež je ti-stih, ki so igrali loto in srecke, sledijo igre v casinojih, športne stave in igre na interne­tu, ter nazadnje kockanje. Najpogosteje so igre na sreco zaceli igrati zaradi radovedno­sti, manj pogosteje zaradi možnosti hitre­ga zaslužka, nekaj pa je bilo takih, ki so se odlociti sodelovati zaradi prijateljev (Krek, Korac in Kumše, 2010). Raziskava med slovenskimi gospodinjstvi o igranju iger na sreco iz leta 2009 (n = 747) je pokazala, da vec kot dve tretjini udele­ženih v raziskavi vsaj enkrat letno igra igre na sreco. Prevladujejo mlajši moški do 31 let. Najpogosteje igrajo tisti s srednjo in poklicno izobrazbo. Raziskava je pokazala, da ženske igrajo redkeje – najveckrat zaradi visokega dobicka, moški na drugi strani pa veliko bolj redno – na tedenski oz. dnevni ravni. Glede na višino zneska vplacila je naj­višji delež igralcev, ki mesecno igranju na­menijo do 10 € (65,2 %). Moški udeleženci raziskave so se izkazali kot igralci, ki igrajo za višje zneske vplacil kot ženske. Analiza raziskave je pokazala, da je v slovenskem prostoru še vedno zelo priljubljeno igranje lota. Med tistimi, ki so mu naklonjeni, je ve-cina starejših od 46 let, srednje in poklicno izobraženih in z motivacijo po visokem za­služku. Pri uporabnikih športnih stav in in-ternetnih iger na sreco prevladujejo moški, stari 18–30 let z osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo. Najpogosteje prihajajo iz podra­vske in osrednjo slovenske regije. Podobni rezultati so se pokazali pri internetnih igrah na sreco in internetnih (športnih) stavah pri tujih ponudnikih iger na sreco (Agencija Giedon, 2009). Na osnovi dosedanjih raziskovalnih ugo­tovitev, ki smo jih v uvodu predstavili, smo pristopili k lastni empiricni raziskavi. Namen raziskave je bilo ugotoviti, koliko študentov se je že srecalo s stavami oziroma koliko od njih je uporabnikov športnih stav. Zanimala nas je: pogostost igranja, kako so izvedeli za igranje stav, motive za igranje, porabljen znesek za igranje, slog igranja, mesto vpla-cila in izbiro ponudnika športnih stav. .Metodologija Raziskovani vzorec Raziskovani vzorec je neslucajnostni pri­ložnostni vzorec študentov (n = 216). Na nivoju rabe inferencne statistike ga opre­deljujemo kot enostavni nakljucni vzorec iz hipoteticne situacije. V anketi je sodelovalo 127 študentk in 89 študentov, kar predsta­vlja 2,63 % od števila študentov ekonom­skih smeri javnih univerz v Republiki Slo­veniji v šolskem letu 2016/17. Sodelovalo je najvec študentov v starostni skupini od 23 do 27 let (43,5 %). Nekoliko manj jih je bilo iz starostne skupine od 18 do 22 let (39,8 %), sledili so študenti, stari od 28 do 35 let (11,1 %), nekaj študentov je bilo starejših od 35 let (5,6 %). Prevladujejo študenti, ki so samski (52,8 %), sledijo tisti, ki živijo v izven zakonskih sku­pnostih (tako imenovanem »koruzništvu«) (41,6 %). Najvec študentov je pod število clanov gospodinjstva (kot clani gospodinj­stva so mišljeni vsi, ki doma jedo in spijo, vkljucno z njimi) oznacilo štiri clane (39,8 %), sledijo študenti z dvema clanoma go-spodinjstva (22,7 %), nato s tremi clani go-spodinjstva (16,7 %) in nazadnje vec kot štirimi clani v gospodinjstvu. Najvec anketirancev biva pri starših (57,9 %), sledijo tisti, ki živijo v lastnem stanovanju (28,7 %) in na koncu tisti, ki prebivajo v štu­dentskih domovih (13,4 %). Med navedeni-mi tipi naselja najvec anketirancev prebiva v mestnem tipu naselja (43,1 %). Sledijo tisti, ki živijo na vasi (36,6 %), in tisti z najmanj­šim deležem (20,4 %), ki prebivajo v prime-stnem tipu naselja. Pri analizi anketirancev glede mesecnega prihodka ni prihajalo do vecjih razlik, najvec je takšnih z 250 do 500 € prihodka, najmanj pa pricakovano tistih, katerih mesecni prihodek presega 1000 €. Najvišji delež študentov, ki so sodelovali pri reševanju ankete, je bilo iz Ekonomske fakultete Ljubljana (39,4 %), sledili so štu­denti Ekonomsko poslovne fakultete Ma-ribor (24,5 %), samo nekoliko manj je bilo študentov Fakultete za management Koper (22,7 %) in najmanj študentov Fakultete za organizacijske vede Kranj (13,4 %). Najvec respondentov je obiskovalo 1. stopnjo štu­dijskih programov (59,3 %). Pod 1. stopnjo razumemo visokošolski strokovni študij oz. univerzitetni študijski program. Sledijo študenti 2. stopnje magistrskega študijske­ga programa oz. enovitega magistrskega študijskega programa (39,8 %). Samo 0,9 % je študentov 3. stopenjskega študija oz. doktorskega študijskega programa. Od vseh študentov je bilo takšnih, ki študirajo po nacinu rednega študija, 93,5 % in 6,5 % izrednih študentov. Pripomocki Uporabili smo anonimni anketni vprašal­nik, ki je bil vsebinsko razdelan tako, da so bila v prvem delu vprašanja o objektivnih dejstvih (spol, starost, zakonski stan, clani gospodinjstva, tip naselja, tip bivanja, me-secni prihodek), sledila so vprašanja o izo­brazbeni strukturi (naziv fakultete, študijski program, nacin študija) in nazadnje vpraša­nja, usmerjena na dejavnike, ki vplivajo na igranje stav na športne dogodke. Slednja so se navezovala na to, ali anketiranci v prvi vrsti sploh stavijo ali ne. Za tiste, ki so na to vprašanje odgovorili pritrdilno, so se vpra­šanje navezovala še na pogostost igranja, kako so izvedeli za igranje stav, motive za igranje, porabljen znesek za igranje, slog igranja, mesto vplacila in izbiro ponudnika športnih stav. Postopek zbiranja in obdelave podatkov Sestavljen anketni vprašalnik smo oblikova­li v spletnem programu 1ka, ki nam je omo­gocil, da so anketiranci preko nagovora k izpolnjevanju ankete s klikom na povezavo zaceli z izpolnjevanjem. Študente navede­nih fakultet smo pridobili preko družbene­ga omrežja Facebook, in sicer preko skupin, ki združujejo študente bodisi po posame­znih študijskih smeri bodisi letnikih študija. Zbiranje podatkov je potekalo v casu od 08. 04. 2017 do 04. 05. 2017. V tem casu je na povezavo do spletne ankete kliknilo 1385 študentov, od tega je v celoti rešilo vpra­šalnik 216 študentov. Podatke smo obdelali s programom SPSS, pri tem smo uporabili frekvencne distribucije (f%) in hi-kvadrat preizkus (.2 – preizkus). .Rezultati Najprej predstavljamo rezultate analize razširjenosti igranja stav na športne do-godke. Ugotovitve kažejo, da je kar 41,7 % anketiranih študentov že igralo oziroma je uporabnikov stav na športne dogodke. Od študentov, ki so uporabniki športnih stav, jih najvec igra športne stave nekajkrat le­tno (64,4 %), sledijo tisti, ki se poslužujejo igranja nekajkrat mesecno (22,2 %), nadalje tisti, ki stavijo nekajkrat tedensko (8,9 %) in tisti študentje, ki stavijo vsak dan (4,4 %). Najvec študentov je za igranje stav na športne dogodke izvedelo preko prijate­ljev (74,4 %), drugi najpogostejši odgovor – preko brskanja po spletu (8,9 %), sledi od­govor – preko sošolcev (2,8 %). Ostali so za igranje športnih stav izvedeli preko staršev, sodelavcev. Odgovori, da so za športne sta­ve izvedeli preko oglaševalskih medijev, so bili minimalni. Zanimiva je analiza motivov za igranje stav na športne dogodke. Zastavili smo si hipo­tezo. Hipoteza 1: Dejavnik, ki v najvecji meri predstavlja motiv za igranje stav na špor­tne dogodke, je možnost zaslužka. Tabela 1 igralne kvote, število športnih dogodkov Število (f) in strukturni odstotki (f%) študentov po motivih za igranje stav na športne dogodke enega stavnega lista itd. Strinjanje Motivi za igranje sploh ne še kar zelo skupaj Druženje s prijatelji, sošolci, znanci… 46,70 % 47,80 % 5,60 % 100,00 % Nacin preživljanja prostega casa 50,00 % 44,40 % 5,60 % 100,00 % Možnost zaslužka 8,90 % 26,70 % 64,40 % 100,00 % Vznemirjenje 16,70 % 40,00 % 43,30 % 100,00 % Izziv/ preizkus poznavanja športa 17,80 % 47,80 % 34,40 % 100,00 % Nacin sprošcanja 51,10 % 36,70 % 12,20 % 100,00 % Iz tabele je razvidno, da je najbolj pogost motiv za igranje stav na športne dogodke možnost zaslužka (64,4 %). Sledi vznemir­jenje (43,3 %), izziv/preizkus poznavanja športa (34,4 %), nacin sprošcanja (12,2 %) in z enakim rezultatom nacin preživljanja pro-stega casa ter druženje s prijatelji, sošolci, znanci … (5,6 %). Sledijo rezultati, vezani na kolicino pora­bljenega denarja za igranje stav na športne dogodke, mesto in izbiro ponudnika špor­tnih stav. Glede na to, koliko denarja študenti obi­cajno porabijo za igranje stav na športne dogodke mesecno, je 90 študentov odgo­vorilo sledece: 54,5 % jih za igranje nameni do 10 €, sledijo tisti, ki za igranje namenijo od 11 € do 30 € (19,3 %). Nadalje sledijo tisti, ki namenijo za igranje od 31 € do 60 € (11,4 %), enak odstotek (4,5 %) si delijo tisti, ki na­menijo od 61 € do 100 €, in tisti od 101 € do 150 € mesecno, ter prav tako tisti, ki za sta­ve namenijo nad 250 €, in tisti, ki ne vedo, koliko denarja namenijo mesecno (2,3 %). Analiza odgovora na vprašanje, kje študen-ti najpogosteje vplacujejo stave na športne dogodke, je pokazala, da vec kot polovica študentov vplacuje stave na bencinskih servisih (54,4 %). Sledijo tisti, ki stave naj­pogosteje vplacujejo preko spleta (31,1 %), nato na igralnih avtomatih (8,9 %) in najred­ nogometna tekma Celje – Maribor) je na stavnicah predstavljen v obliki števcnega zapisa (npr. 101453), ki ga zapišemo na stav­ni list. Pri tem lahko stavimo na razlicne izi­de tekme. Razlicni izidi so med seboj ovre­dnoteni z razlicnimi kvotami. Te pomenijo faktor, s katerim pomnožimo vložek, ki smo ga na dolocen športni dogodek vplacali (npr. ce smo vložili 10 € na zmago nogo­metna kluba Celje, pri cemer je le to imelo kvoto 2, smo ob zmagi omenjenega kluba priigrali 20 €). Stavnice ponujajo veliko šte­vilo razlicnih športnih dogodkov raznovr­stnih športov, na katere lahko uporabniki stavijo (npr. tocen rezultat konca tekme, vsota zadetkov na tekmi, katera ekipa prva zadane itd.), ob razlicnih predpostavkah – npr. višini vplacila posameznega dogodka, Tabela 2 Ce zacnemo z povprecnim številom do-godkov, ki jih študenti izberejo za posa­mezen stavni list, lahko recemo, da 68,9 % študentov stavi do 5 parov na posamezen list, 6–10 parov na posamezen stavni list stavi 27,8 % študentov in nad 10 parov na posamezen list stavi 3,3 % študentov. Rezultati povprecne višine igrane kvote (množitelj z višino zneska vplacila) na po­samezni vplacan stavni listek: do kvote 2 stavi 37,8 % anketirancev, od kvote 2,01 do 5 kvote jih stavi 32,2 %, od 5,01 do 10 igrane kvote 14,4 % in nad kvote 10 stavi 15,6 % udeležencev raziskave. Pridobili smo rezultate, namenjene pov­precni višini vplacila posameznega stavne­ga listka (v €) – od 2 € do 4,99 € 46,7 %, od 5 € do 10 € je 38,9 %, nad 10 € je 14,4 %. V nadaljevanju smo osvetlili vlogo nekate­rih demografskih podatkov pri igranju stav na športne dogodke. Zastavili smo si nasle­dnjo hipotezo H2. Hipoteza 2: Obstajajo razlike v uporabi stav na športne dogodke glede na spol študen­tov: moški so pogostejši uporabniki stav na športne dogodke. Med ženskami in moškimi obstaja statistic­no znacilna razlika v uporabi stav na špor- Strukturni odstotki (f %) študentov po igranju športnih stav glede na spol. SPOL IGRANJE STAV Moški Ženski Skupaj f% f% f% Da 66,30 % 24,40 % 41,70 % Ne 33,70 % 75,60 % 58,30 % Skupaj 100 % 100 % 100 % keje na poštnih poslovalnicah (5,6 %). Še vedno se najvec študentov odloca za slovenske ponudnike športnih stav (63,3 %). Sledijo tisti, ki izberejo tako tuje kot doma-ce ponudnike (23,3 %) in najredkeje samo tuje ponudnike (13,3 %). Nadalje so obravnavani rezultati sloga igra­nja športnih stav, da bi bolje razumeli potek igranja športnih stav. Sledi krajša razlaga o nacinu igranja. Športna stava je napoved izida nekega negotovega športnega do-godka. Športni dogodek oz. igrani par (npr. Tabela 3 Število (f) in strukturni odstotki (f %) števila igranja športnih stav po številu družinskih clanov. Igranje stav da 1 72,20 % število družinskih clanov 2 3 4 24,50 % 50,00 % 40,70 % vec kot 4 44,40 % skupaj 41,70 % ne 27,80 % 75,50 % 50,00 % 59,30 % 55,60 % 58,30 % skupaj 100,00 % 100,00 % 100,00 % 100,00 % 100,00 % 100,00 % tne dogodke (.2 = 37,766, P = 0,000). Mo-ški pogosteje stavijo kot ženske. P = 0,000 precej mocno se kaže vloga spola. Na tej osnovi potrjujemo hipotezo številka 2. Glede na starost anketiranih ni statisticno znacilne razlike v stavah (.2 = 3,762, P = 0,288). Opazimo sicer, da starejši udele­ženci nekoliko manj posegajo po igranju športnih stav kot mlajši. Glede na zakonski stan obstaja statisticno znacilna razlika (.2 = 26,016 , P = 0,000). Frekvence kažejo, da med tistimi, ki stavijo najvec, stavi najvec samskih, med tistimi, ki pa ne, pa so po­roceni in tisti, ki živijo izven zakonske sku­pnosti. Postavili smo si še hipotezo H3. Hipoteza 3: Obstaja razlika glede na šte­vilo družinskih clanov in uporabo stav na športne dogodke. Predpostavljamo, da je posluževanje stav pogostejše v primeru manjšega števila družinskih clanov. Obstaja statisticno znacilna razlika glede na število clanov (.2 = 14,010 , P = 0,007) in igranjem stav. Med tistimi, ki stavijo, je najvec takih, kjer je samo en clan v gospo­dinjstvu. Z vecanjem družinskih clanov se znižuje pogostost stavljenja. S tem smo potrdili hipotezo H3. Statisticno znacilna razlika obstaja tudi glede na tip naselja, kjer študentje bivajo, in uporabo športnih stav (.2 = 16,350 , P = 0,000). Najpogosteje stavijo študentje v mestnem tipu naselja, manj tisti iz prime-stnega okolja in najmanj tisti, ki prebivajo na vasi. Glede na tip življenjskega okolja se kaže tendenca (P = 0,0579), da pogosteje stavijo tisti, ki bivajo v študentskem domu, manj pa stanujoci pri starših. Rezultati kažejo, da ni statisticno znacilnih razlik glede mesecnega dohodka in stavlje­nja. Prav tako tudi, iz katere fakultete priha­jajo študentje in stavljenja. Po rezultatih so­dec lahko recemo, da študenti Fakultete za management Koper nekoliko manj stavijo kot študenti Ekonomsko-poslovne fakul­tete Maribor in Fakultete za organizacijske vede Kranj. Statisticno znacilne razlike se ne kažejo tudi pri stopnji študija in pri nacinu študija – opazimo samo, da redno vpisani študenti nekoliko bolj stavijo kot izredno vpisani študenti. Ce zakljucimo, je iz rezultatov mogoce sklepati, da na stavljenje bolj vplivajo eko­nomski kot socialni dejavniki. Študenti eko­nomskih smeri kažejo podobne vzorce na­kupnih navad ne glede na izbiro fakultete, stopnjo, nacina študija in višino dohodka. .Razprava Namen raziskave je bilo ugotoviti, koliko študentov se je že srecalo s stavljenjem oziroma koliko od njih je uporabnikov športnih stav. Ugotovili smo, da je takšnih študentov kar slaba polovica od vseh sode­lujocih. Najvec je takšnih, ki igrajo športne stave nekajkrat letno, torej vec kot polo-vica. Da so igre na sreco zelo priljubljene med mladimi, so pokazale že vse zgoraj omenjene domace in tuje raziskave. Po re-zultatih raziskave med norveškimi mlado­stniki (Johansson, 2006) lahko sklepamo, da je odstotek vkljucenih v igre na sreco vsee-no višji med tistimi, starimi do 25 let, kot pa nad to starostjo. Da je igranje bolj prisotno v tem obdobju, lahko povežemo s samimi razvojnimi fazami v obdobju mladostni­štva, ko mladi zaradi razlicnih motivov in namenov preizkušajo in raziskujejo razlicne stvari (Poljšak-Škraban, 2004). Kot najbolj pogost motiv za igranje stav na športne dogodke se je v naši raziskavi pokazala možnost zaslužka. Želja po dobit­ku je bila prav tako navedena kot najbolj pogost motiv za igranje iger na sreco med splošno populacijo v raziskavi fakultete za uporabne študije (Roncevic, Makarovic in Macur, 2008). Študija pogostosti igranja iger na sreco med študentsko populacijo pa je postregla z drugimi rezultati – med najbolj pogosto navedenim motivom je bila radovednost, vendar je bila možnost zaslužka prav tako prisotna (Krek, Korac in Kumše, 2010). Rezultati, vezani na kolicino porabljenega denarja, mesto in izbiro ponudnika špor­tnih stav, so pokazali, da vec kot polovica anketiranih za igranje stav na mesec name-ni do 10 €. Podoben delež se jih za izbiro mesta vplacila odloci za bencinske servise in kljub vsem ponudnikom, se anketirani še vedno pogosto odlocajo za slovenskega ponudnika športnih stav. Glede na slog igranja anketirancev lahko povzamemo, da vec kot polovica anketira­nih za posamezno vplacilo nameni 2 €–10 € in napiše do 5 kombinacij igralnih parov. Kvota (množitelj z višino zneska vplacila) ponavadi ne presega višine 2. Brez zadrž­ka lahko ocenimo, da se rezultati gibljejo v smeri nizko tveganega stavljenja sodec po višini igrane kvote in številom dogodkov kot tudi višini vplacila. Študenti ekonom­skih smeri ocitno strmijo k ustvarjanja do-bicka s previdnostjo – relativno nizko kvoto in malo igralnih parov kot tudi višino mo-žne izgube. Raziskava med drugim odkriva tudi zve­zo med pogostostjo stavljenja in spolom igralca. Iz rezultatov je razvidno, da moški pogosteje stavijo kot ženske. Najpogosteje so to samski anketiranci oziroma ce pove-mo drugace, z vecanjem družinskih clanov se znižuje pogostost stavljenja. Med tistimi, ki pogosteje stavijo, jih najvec prebiva v mestnem tipu naselja, natancneje v štu­dentskih domovih. Ena izmed najvecjih študij v Avstraliji (n = 15,000) je raziskovala rizicne faktorje za igranje iger na sreco gle­de na spol. Ugotovili so, da so ženske, ki so bolj dovzetne za igranje iger na sreco, stare 18–24 let, bivajo v skupnem gospodinjstvu, najpogosteje se poslužujejo igralnih avto­matov, hitrih sreck in »binga« zaradi zabave in možnosti zaslužka. Na drugi strani moški, ki se bolj poslužujejo iger na sreco – v isti starostni skupini, so nizko izobraženi, žive-ci v skupnem gospodinjstvu, brezposel­ni, prav tako se najpogosteje poslužujejo igralnih avtomatov, obiskov v kazinojih in stavljenja na športne dogodke, motivi pa podobni kot pri ženskah – zabava in mo-žnost zaslužka (Hing, Russell in Tolchard, 2016). Statisticno znacilne razlike se ne kažejo gle­de na višino mesecnega dohodka in prav tako ne po izbiri fakultete, stopnji študija in nacinu študija. To je presenetljivo, saj lah­ko vidimo skupne vzorce stavljenja med njimi. Ne glede na izbiro fakultete, starosti in nacina študija, študenti uporabljajo po­dobno taktiko pri igranju stav na športne dogodke. .Sklep clanek sporoca, da igre na sreco, v našem primeru športne stave, spremljajo cloveka že tisocletja. Njihova moc preživetja je v kombinaciji prijetnega oziroma zanimive­ga z možnostjo zaslužka z relativno nizkim vložkom. Empiricno raziskovanje razkriva temeljne znacilnosti in zakonitosti delova­nja. Ob tem velja opozoriti na metodološke omejitve raziskav in posledicno omejitve dobljenih rezultatov. Naša raziskava je raz­krila podobne vzorce nakupnih navad med študenti ekonomskih smeri pri igranju stav na športne dogodke. V našem primeru bi bilo smiselno nadalje preuciti nakupne navade na vecjem vzorcu študentov eko­nomskih smeri in ne-ekonomskimi smeri. Predpostavljamo, da bi odkrili statisticno znacilne razlike. • Literatura 1. Agencija Giedon. (2009). Raziskava med slo­venskimi gospodinjstvi o igranju iger na sreco. Ljubljana: Fundacija FIHO. 2. Damjan J. in Možina, S. (1995). Obnašanje po­trošnikov. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 3. Damjan J. in Možina, S. (1998). Obnašanje po­trošnikov. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 4. Damjan, J. in S. Možina. (2002). Obnašanje potrošnikov. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 5. G. Ide-Smith, S. in E.G. Lea, S. (1988). Gam­bling in Young Adolescents. Journal of Gam­bling Behavior, 4 (2), 110–118. 6. Hing, N., Russell, A. in Tolchard, Barry Nower. (2016). Risk factors for gambling problems: analysis by gender. Journal of Gambling Stu­dies, 32 (2), 511–534. 7. Johansson, A. (2006). General risk factors for gambling problems and the prevalence of pathological gambling in Norway (Doctoral thesis). Trondheim, Norwegian University of Science and technology, Faculty of medici­ne. 8. Kotler, P. (1996). Marketing management – Trženjsko upravljanje. Ljubljana: Slovenska knjiga. 9. Kranzelic, V., Dodig Hundric, D. in Ricijaš, N. (2015). Sportsko kladenje i druga rizicna po­našanja hrvatskih srednjoškolaca. Hrvatska revija za rehabilitacijska istraživanja, 57 (2), 41–56. 10. Krek, M., Korac, T. in Kumše, Z. (2010). Igranje iger na sreco med študentsko populacijo Univerze v Ljubljani. Raziskave in razprave, 3, 61–80. 11. Mihelic, D., Darovec, D., Vianello, T., Volcanšek-Babic, B., Zorman, M. in Horvat, J. (1993). Hazard. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. 12. Milton, J. (2017). History od sports betting. Privzeto iz https://www.bigonsports.com/ history-of-sports-betting/ 13. Poljšak-Škraban, O. (2004). Obdobje adole­scence in razvoj identitete. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 14. Roncevic, B., Makarovic, M. in Macur, M. (2008). Raziskava o igrah na sreco. Prevzeto iz http://www.loterija.si/files/www.loterija. si/druzbena_odgovornost/spl-fuds-raziska­va-o-igrah-na-sreco-2008.pdf 15. Solomon, M., Gary, B. in Soren, A. (2001). Consumer Behavior. A European Perspective: Prentice Hall Europe. 16. Vukasovic, T. (2013). Vedenje porabnikov: celo­vit pristop k raziskovanju vedenja porabnikov. Celje: Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije. 17. Wang, Y., Lo, H.P. in Yang, Y. (2004). An inte­grated framework for service quality, cu­stomer value, satisfaction: Evidence form China´stelecommunication industry. Infor­mation Systems Frontiers, 6 (4), 325–340. 18. Zgodovina (b.l.). Privzeto iz https://www.e­-stave.com/Opodjetju/Opodjetju.aspx Janez Kovac, mag. prof. inkl. ped. kovac.janez57@gmail.com Damjan Slabe, Urška Petek, Eva Dolenc, Rok Macek Poznavanje prve pomoci v primeru omrzlin med planinci, alpinisti in gorskimi reševalci Izvlecek Uvod: Omrzlina je poškodba tkiva, ki nastane zaradi vpliva zunanje temperature, nižje od 0 °C. Kadar pride do omrzli­ne, je pomembna pravilna prva pomoc ter varen in cim hitrejši transport poškodovanca v zdravstveno ustanovo, da se prepreci hujše posledice omrzlin. Namen: Med obi-skovalci gora ugotoviti raven teoreticnega znanja o omr­zlinah, njihovem preprecevanju in ukrepih prve pomoci. Metode dela: Uporabili smo deskriptivno metoda dela. Spletni anketni vprašalnik je izpolnilo 558 oseb iz razlicnih regij Slovenije, ki se uvršcajo v skupine planincev, alpini­stov in gorskih reševalcev. Rezultati in razprava: Anke­tirani dobro poznajo dejavnike tveganja in preventivne ukrepe za nastanek omrzlin, dobro vedo, kateri so najbolj izpostavljeni deli telesa. Vecinoma poznajo tudi osnovne ukrepe prve pomoci pri omrzlinah na terenu. Nižjo raven znanja smo ugotovili v poznavanju pravilnih ukrepov prve pomoci pri oskrbi omrzlin v zavetju, ki so kljucni za preprecevanje posledic te poškodbe. Obstajajo razlike med znanjem po skupinah anketiranih, kar smo pricako­vali. Znanje gorskih reševalcev, vodnikov Planinske zveze Slovenije, alpinisticnih inštruktorjev in gorskih vodnikov (strokovni kader) je boljše kot pri planincih, tecajnikih, pri­pravnikih in alpinistih. Pri vseh skupinah obstaja tveganje za nastanek omrzlin, zato je treba vse ljubitelje gora se­znanjati s pravilno prvo pomocjo pri tej poškodbi. Kljucne besede: omrzlina, preventiva, prva pomoc, dejavniki tveganja. First aid knowledge in case of frostbite among mountaineers Abstract Introduction: Frostbite is tissue damage caused by outer temperature below 0 0C. When it comes to frostbite, proper first aid and the quickest possible transport of the injured to a health facility are of great importance to prevent further consequences of frostbite that could be more serious. Objective: discover the level of theoretical knowledge about frostbites, their prevention and first aid measures among mountaineers. Methodology: We used the descriptive method of work. The internet questionnaire completed 558 mountaineers from different Slovenian regions. Results and discussion: Respondents are more successful in rec­ognizing chilblain than frostbite; they know preventive measures, body parts that are most exposed to frostbite, and risk factors; they can also distinguish between superficial and deep frostbites. The survey showed lower level of knowledge in giving first aid in a shelter. Mountaineers are more exposed to the risk of frostbite and hence they need to be properly informed and trained in giving frostbite first aid. Key words: frostbite, prevention, first aid, risk factors. • Uvod Omrzlina je poškodba tkiva, nastala zaradi vpliva zunanje temperature pod 0 °C. Gre za lokalno poškodbo, ki se najpogosteje pojavi na okoncinah in obrazu, najveckrat med vojaki in alpinisti (Hanford idr., 2017; Woo idr., 2013; Harirchi, 2005). Pojavnost omrzline v Sloveniji je pet do deset prime-rov letno (Gorjanc idr., 2012). V raziskavi na vzorcu 637 alpinistov (narejena med tistimi, ki plezajo na višini vec kot 2000 m) jih je 467 navedlo, da so že imeli omrzlino v za­dnjih dveh letih (Harirchi idr., 2005). Omrzline se glede na globino poškod-be tkiva najpogosteje deli na štiri stopnje (Harirchi idr., 2005; Gorjanc, 2005). Prvi dve stopnji zajemata poškodbo povrhnjega tkiva, tretja in cetrta stopnja predstavljata globoke omrzline. V prvi stopnji poško­dovani obcuti odrevenelost, bolecino in mravljincenje v prstih. Koža postane bleda, morda pomodri. Ob segrevanju postane koža rdeca, vendar to ne pušca trajnih po­sledic (Gorjanc, 2005). Poškodovani imajo najveckrat omrzlino prve stopnje (Harirchi idr., 2005). Pri drugi stopnji omrzline koža postane bleda, na prizadetih delih se v 12 urah pojavijo mehurji z bistro tekocino. Zmanjšana obcutljivost na mraz in dotik ter motnje znojenja so posledice druge sto­pnje omrzlin. Ko poškodba preide v tretjo stopnjo, bolecina poneha, pojavi se popol­na neobcutljivost. Predhodno modrikasta koža posivi, na njej se pojavijo mehurji s krvavkasto vsebino. V tem primeru sledi iz­guba tkiva. Bolecina in obcutek na prizade­tem delu izgineta v cetrti stopnji (Gorjanc, 2005), le-ta nastane najredkeje (Harirchi idr., 2005). Na nastanek omrzline vplivajo hladen le­tni cas, visoka nadmorska višina, kronicne bolezni, droge in drugo. Splošni dejavniki tveganja za nastanek omrzline so še pitje alkohola, kajenje, brezdomstvo, psihiatric­ne motnje, nenacrtovana izpostavljenost mrazu z neprimerno opremo, predhodne poškodbe zaradi mraza, nekatera zdravila, delovni pogoji ... (Hanford idr., 2017). Pla­ninci, alpinisti in gorski reševalci morajo za varno izvajanje dejavnosti v takšnem okolju cujejo okoljski potenciali za ekstremne vre­menske razmere, obenem pa ugotavljajo, da se veca tudi udeležba na podrocju tele­sne dejavnosti v ekstremnejših vremenskih razmerah. Kadar v neugodnem okolju, ki ga dolocajo zlasti mraz, veter, sneg ali dež, pomagamo poškodovancu, mu najprej razrahljamo oblacila in cevlje, mokra oblacila zame­njamo s suhimi in ga zašcitimo pred mra­zom. Ce je poškodovanec pri zavesti, mu ponudimo topel sladek caj in ga spodbu­jamo h gibanju (Gorjanc, 2006). Mednaro­dne smernice za prvo pomoc in oživljanje (IFRC, 2016) svetujejo, da ko dosežemo zavetje (koco, šotor, bivak), prizadetemu ogrevamo poškodovani del le v primeru, ko ni tveganja, da bi prišlo do ponovnega zmrznjenja. Ce je le možno, pri hudih omr­zlinah zacnemo z ogrevanjem najkasneje v prvih 24 urah po nastanku poškodbe. Po-škodovani del potopimo v vodo s tempe­raturo od 37 °C do 40 °C za 20 do 30 minut ne glede na stopnjo omrzline tkiva. Kadar uporabljamo kemicne grelce, jih ne pola­gamo neposredno na kožo, saj lahko zaradi visokih temperatur povzrocijo opekline. Ko je poškodovani del ogret, je treba narediti vse, da preprecimo ponovno zmrznjenje in omogociti hiter in varen transport v na­daljnjo strokovno oskrbo. Dokler ne pride poškodovanec v zdravniško oskrbo, mu poškodovani del zašcitimo s sterilno gazo, ki jo položimo tudi med omrzle prste, in ud imobiliziramo (Gorjanc 2006; Cassan idr., 2011). V Sloveniji vsako leto pride do primerov nastanka omrzlin, gore obiskuje vse vec ljudi, tudi pozimi (Planinska zveza Sloveni­je, 2018). Namen te raziskave je bil ugotoviti raven teoreticnega znanja o omrzlinah, nji­hovem preprecevanju, dejavnikih tveganja in prvi pomoci med planinci, alpinisti in gorskimi reševalci v Sloveniji. spol .Metodedela Na osnovi aktualnih smernic prve pomoci (Ahcan, 2006) smo vsebinsko oblikovali an-ketni vprašalnik za zbiranje podatkov. Le-te smo zbirali s pomocjo programa za izdela­vo spletnih anket 1KA. Prošnjo za reševanje s poudarkom na prostovoljnosti in anoni­mnosti smo poslali po elektronski pošti po principu snežene kepe posameznikom in uredništvom spletnih strani (Planinska zve­za Slovenije, Gore in ljudje, Friko), na naslo­ve planinskih društev, alpinisticnih odsekov in postaj Gorske reševalne službe Slovenije. Anketa je bila aktivna od 11. septembra 2016 do 25. septembra 2016. Obdelava pri­dobljenih podatkov je potekala s pomocjo programa Microsoft Office Excel 2010 in IBM SPSS Statistics 24 (za dekodiranje po­datkov v skupine). Rezultati odgovorov skupin planinci, al­pinisti in gorski reševalci so v prvem delu (preventiva omrzlin) predstavljeni skupaj, v delu prva pomoc pa loceno. Skupin sicer med seboj nismo primerjali, saj je bil vzo-rec gorskih reševalcev majhen (n = 23). Tudi zaradi narave aktivnosti (planinci zahajajo v hribe, gorski reševalci pomagajo ponesre-cenim v gorah) in predhodnih usposabljanj znanj teh skupin ni smiselno primerjati. .Rezultati Anketni vprašalnik je v celoti izpolnilo 558 oseb, od tega je bilo 353 moških (63 %) in 205 žensk (37 %). Povprecna starost vseh je bila 35 let. Najvecji delež anketiranih (61 %) se je opredelil kot planinci (n = 342; med-nje so šteti tudi vodniki PZS), 34 % je alpi­nistov (n = 193; hodijo v alpinisticno šolo, so alpinisti ali alpinisticni inštruktorji), 5 % pa gorskih reševalcev (n = 23). Vecji del (54 %) vprašanih zahaja v hribe 10 let in vec (Slika 1). Podrobnejša analiza vzorca poka­ nositi primerno obutev in oblacila ter imeti ustrezno znanje in vešcine za soocenje z zahtevnimi vremenskimi razmerami, kar DEMOGRAFSKI PODATKI starost skupina leta ukvarjanja z dejavnostjo najvec pripomore k preprecevanju omr­zlin (Harirchi idr., 2005). Cappaert idr. (2008) 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% poudarjajo, da je pomembno razumeti po- ODSTOTEK ODGOVOROV ANKETIRANCEV škodbe zaradi mraza, njihovo preventivo, prepoznavanje in zdravljenje, saj se pove-Slika 1. Demografski podatki anketirancev. ali dobro seznanjeni (35 %) z omrzlinami so gorski reševalci. Le 3 % planincev je ozna-cilo, da so z obravnavano tematiko dobro seznanjeni (Slika 2). Ce primerjamo samooceno znanja med skupinami anketiranih, ki se z dejavnostjo ukvarjajo »zase« (planinci, tecajniki v alpini­sticni šoli in pripravniki, alpinisti; skupaj 74 odstotek odgovorov anketi ranih 100% 80% 60% 40% 20% 0% planinci alpinisti gorski reševalci delno seznanjen seznanjen dobro seznanjen seznanjenost Slika 2. Primerjava samoocene seznanjenosti z omrzlinami med razlicnimi skupinami anketiranih. %), in tisto, ki dejavnost poucujejo oziroma so odgovorni »za druge« (vodniki PZS, al­pinisticni inštruktorji, gorski vodniki; skupaj že, da je od 558 oseb 44 % planincev, 17 % gorski vodniki 1 %. Za analizo rezultatov so vodnikov PZS, 21 % tecajnikov alpinisticne združeni v skupine. 22 %), ter skupino gorskih reševalcev (4 %) ugotovimo, da je samoocena znanja prica­ šole ali pripravnikov, 9 % alpinistov in 4 % Najvecji delež (61 %) le delno seznanjenih z alpinisticnih inštruktorjev. Gorskih reševal­omrzlinami je planincev; seznanjeni (52 %) kovano najboljša pri gorskih reševalcih. Z omrzlinami je dobro seznanjenih najvecji delež gorskih reševalcev (35 %), najvecji delež iz skupine odgovornih »za druge« je cev je 4 %, najmanjši delež pa zastopajo 100% odstotek odgovorov anketiranih 80% 60% 40% zase za druge 20% gorski reševalci 0% delno seznanjen seznanjen seznanjenost dobro seznanjen s tematiko seznanjenih (61 %), najvecji de­lež tistih, ki sodijo v skupino »zase«, pa je s tematiko delno seznanjenih (62 %) (Slika 3). Med anketiranimi je 14 % planincev, 36 % alpinistov in 52 % gorskih reševalcev že imelo omrzlino oziroma so se soocili s pri­merom omrzline na terenu (Slika 4). Na lestvici od 1 do 4 (1 – ni tveganja, 2 – majhno tveganje, 3 – veliko tveganje, 4 Slika 3. Primerjava samoocene seznanjenosti z omrzlinami med razlicnimi skupinami anketiranih, ki so – zelo veliko tveganje) so anketirani v pov­ locene glede na to na kakšen nacin se ukvarjajo z dejavnostjo. precju najvišje ocenili tveganja za nastanek omrzline za prste (3,9), nos in ušesa (3,8) 100% (Tabela 1). odstotek odgovorov 80% Glede naštetih dejavnikov tveganja so se 60% vsi anketirani strinjali, da na nastanek omr­ 40% da zlin vplivajo nizke temperature ozracja in 20% ne izpostavljenost vetru (99 %). Dobra polovi- ca vseh (55 %) se strinja, da vpliva nikotin; slaba polovica (47 %), da vpliva neprimerna imeli sami ali bili sooc eni s primerom omrzline (nezdrava) prehrana (Tabela 2). Slika 4. Odstotkovna razporeditev odgovorov o pojavnosti omrzlin med razlicnimi skupinami anke-Anketirani poznajo preventivne ukrepe za 0% rancev anketi tiranih. Tabela 1 Povprecje ocen vseh anketiranih za stopnjo tveganja za nastanek omrzline po razlicnih delih telesa stopnja tveganja deli telesa povprecje standardni odklon prsti 3,9 0,38 nos 3,9 0,41 ušesa 3,8 0,47 4 = zelo veliko tveganje lica roka komolec 3,5 3 2,2 0,64 0,72 0,67 koleno 2,1 0,66 vrat 2 0,75 rama 1,9 0,61 1 = ni tveganja trebuh 1,4 0,57 ww preprecevanje omrzlin. Vecina se jih strinja, da je potrebno poskrbeti za ustrezna obla-cila (99 %), hrano in pijaco (97 %), preveriti vremensko napoved (96 %) in biti fizicno dobro pripravljen (98 %). Bolj neenotni so glede uporabe kreme in grelnega telesa (termofor ali grelne blazinice) (Tabela 3). Najvecji delež pravilnih odgovorov pri ukrepih prve pomoci na terenu je med gorskimi reševalci (> 90 % pravilnih od­govorov pri vseh trditvah), najnižji pri pla­nincih. Slaba polovica planincev (44 %) bi pri nastanku omrzline na terenu poklicala in pocakala na pomoc gorskih reševalcev, enako bi naredilo 35 % alpinistov. Poškodo­vani del bi drgnilo s snegom 35 % planin­cev, 13 % alpinistov in 9 % gorskih reševal­cev, kar je napacno (Tabela 4). Tabela 2 Rangirani deleži odgovorov anketiranih glede na strinjanje s trditvijo, da našteti dejavniki tveganja vplivajo na nastanek omrzlin odstotek odgovorov dejanski vpliv možni dejavniki tveganja anketiranih za trditev VPLIVAJO nizke temperature ozracja 100 % izpostavljenost vetru 99 % uživanje alkohola 94 % predhodne poškodbe zaradi mraza 93 % tesna oblacila 86 % VPLIVAJO nekatere kronicne bolezni ( npr. sladkorna bolezen) 80 % izpostavljenost dežju 75 % doživljanje stresa 68 % nikotin 55 % nezdrava (neprimerna) prehrana 47 % tema 42 % NE VPLIVAJO izpostavljenost soncu 23 % kašelj 23 % Ce primerjamo samooceno znanja med skupinami anketiranih, ki se z dejavnostjo ukvarjajo »zase« (planinci, tecajniki v alpini­sticni šoli in pripravniki, alpinisti; skupaj 74 %), in tisto, ki dejavnost poucujejo oziroma so odgovorni »za druge« (vodniki PZS, al­pinisticni inštruktorji, gorski vodniki; skupaj 22 %), ugotovimo, da je delež pravilnih od­govorov pri vseh ukrepih prve pomoci v primeru nastanka omrzline v zavetju (z izje-mo kdaj zacnemo ogrevati omrzlino) vecji pri skupini, ki se ukvarja z dejavnostjo »za druge« (Tabela 6). .Razprava V raziskavi je sodelovalo 558 oseb, ki se ukvarjajo s planinstvom, z alpinizmom ali gorskim reševanjem. Anketirani so bili povprecno stari 35 let, vec kot polovica se z dejavnostjo ukvarja že vsaj 10 let, kar pomeni, da smo anketirali osebe, katerih obisk gora ni le »muha enodnevnica«. 61 Pravilne ukrepe prve pomoci v zavetju – planincev bi omrzlino drgnilo s snegom in % anketiranih sodi v skupino planinci, 34 % ogrevanje omrzline v prvih 24 urah od na-nekaj manj kot polovica (46 %) bi omrzlino je alpinistov in 5 % gorskih reševalcev, zato stanka poškodbe z vodo pri temperaturi 37 grela v topli vodi; 75 % bi jo sterilno pokrili so bili rezultati v podpoglavju prva pomoc do 40 °C, odstranitev nakita in imobilizacija in oskrbeli, 46 % pa imobilizirali. Za ogre-predstavljeni loceno po skupinah. Podrob­uda, tableta aspirina – pozna najvecji delež vanje omrzline v topli vodi se je opredelilo nejša analiza vzorca pokaže, da je od 558 gorskih reševalcev. Planinci slabo pozna-59 % alpinistov in 87 % gorskih reševalcev oseb 74 % tistih, ki se z dejavnostjo ukvar­jo pravilne ukrepe oskrbe omrzline. 32 % (Tabela 5). jajo »zase« (planinci, tecajniki v alpinisticni Tabela 3 Deleži odgovorov anketiranih glede na strinjanje s trditvami o preventivnih ukrepih za nastanek omrzlin strinjanje s trditvijo preventivni ukrepi drži ne drži ne vem Uporabimo ustrezne sloje oblacil (odvajanje vlage, zašcita pred vetrom in mrazom) glede na telesno dejavnost. 99 % 0 % 1 % Namažemo se s kremo. 36 % 53 % 11 % S sabo nesemo grelno telo (termofor ali grelne blazinice), da se bomo lahko ob morebitnem mrazu pogreli. 20 % 72 % 8 % Ob napovedi lepega vremena v zimskem casu ne bomo potrebovali kape in rokavic. 1 % 99 % 0 % Poskrbimo za zadosten vnos kalorij in tekocine. 97 % 2 % 1 % Oglejmo si lokalno vremensko napoved za Slovenijo. 96 % 3 % 1 % Poskrbimo za ustrezno fizicno pripravljenost. 98% 1 % 1 % Tabela 4 Primerjava deležev pravilnih odgovorov o ukrepih prve pomoci na terenu pri nastanku omrzline med skupinami anketiranih odstotek pravilnih odgovorov po posamezni skupini trditve o prvi pomoci na terenu planinci alpinisti gorski reševalci Razrahljamo tesna oblacila; mokra oblacila zamenjamo s suhimi, zašcitimo pred mrazom (kapa, rokavice). 99 % 99 % 100 % Poškodovancu damo piti toplo tekocino (npr. caj). 88 % 90 % 100 % Poklicemo in pocakamo na pomoc gorskih reševalcev. 56 % 65 % 91 % Poškodovani del zacnemo drgniti s snegom. 65 % 87 % 91 % Poškodovancu damo piti alkoholno pijaco. 95 % 98 % 96 % Tabela 5 Primerjava deležev pravilnih odgovorov o ukrepih prve pomoci v zavetju pri nastanku omrzline med skupinami anketiranih odstotek pravilnih odgovorov po posamezni skupini trditve o prvi pomoci v zavetju planinci alpinisti gorski reševalci Poškodovani del drgnemo s snegom. # 68 % 88 % 91 % Poškodovani del zacnemo ogrevati v prvih 24 urah od nastanka poškodbe. 74 % 84 % 87 % Ob pojavu mehurjev le-te predremo. # 87 % 95 % 100 % Ce poškodovanec ni alergicen, mu lahko damo aspirin. 47 % 62 % 74 % Poškodovani del ogrevamo z vodo pri temperaturi 37 do 40 °C. 46 % 59 % 87 % Ce med transportom obstaja možnost vnovicne poškodbe, poškodovanega 39 % 43 % 61 % mesta ne ogrevamo. Poškodovancu odstranimo vse, kar bi oviralo krvni obtok (ura, prstan). 95 % 97 % 96 % Poškodovani del ne potrebuje zašcite (gaze, povoji). # 75 % 82 % 100 % Omrzlino na udu imobiliziramo. 46 % 44 % 83 % # Nepravilne trditve Tabela 6 Primerjava deležev pravilnih odgovorov o ukrepih prve pomoci v zavetju pri nastanku omrzline med skupinami anketiranih, ki so locene glede na to, na kakšen nacin se ukvarjajo z dejavnostjo odstotek pravilnih odgovorov po posamezni skupini trditve o prvi pomoci v zavetju »zase« »za druge« gorski reševalci Poškodovani del drgnemo s snegom. # 74 % 81 % 91 % Poškodovani del zacnemo ogrevati v prvih 24 urah od nastanka poškodbe. 78 % 76 % 87 % Ob pojavu mehurjev le-te predremo. # 89 % 93 % 100 % Ce poškodovanec ni alergicen, mu lahko damo aspirin. 47 % 71 % 74 % Poškodovani del ogrevamo z vodo pri temperaturi 37 do 40 °C. 47 % 64 % 87 % Ce med transportom obstaja možnost vnovicne poškodbe, poškodovanega 38 % 50 % 61 % mesta ne ogrevamo. Poškodovancu odstranimo vse, kar bi oviralo krvni obtok (ura, prstan). 96 % 96 % 96 % Poškodovani del ne potrebuje zašcite (gaze, povoji). # 75 % 83 % 100 % Omrzlino na udu imobiliziramo. 40 % 61 % 83 % # Nepravilne trditve šoli in pripravniki, alpinisti); 22 % tistih, ki se z dejavnostjo ukvarjajo »za druge« (vodniki PZS, alpinisticni inštruktorji, gorski vodni­ki), in 4 % gorskih reševalcev. Smiselno bi bilo razširiti vzorec gorskih reševalcev, kar je dobra iztocnica za nadaljnje raziskova­nje. Le-to podpira tudi dober odziv vseh anketiranih, obravnavana problematika je aktualna. Med anketiranimi je namrec 14 % planincev, 36 % alpinistov in 52 % gor­skih reševalcev že imelo omrzlino ali so bili sooceni s primerom omrzline na mestu nastanka. Ce te skupine združimo, je 23 % vseh anketiranih odgovorilo pritrdilno. Pojavnost omrzlin med alpinisti je torej ve­lika, kar potrjujejo tudi Hanford idr. (2017) in Harirchi idr. (2005). Od navedenih je bilo najvec, kar 88 primerov, omrzlin na prstih rok in nog, ti deli telesa so navedeni kot najveckrat pomrznjeni tudi pri rezultatih sorodnih raziskav (Harirchi idr., 2005). Ob ocenjevanju tveganja za nastanek omrzlin na posameznih delih telesa so anketirani vecinoma pravilno ocenili, da so tovrstnim poškodbam najbolj izpostavljeni prsti, nos, ušesa in lica. Poudarjamo, da je pomembno poznavanje preventive in prve pomoci pri omrzlinah za vse, ki zahajajo v gore ne glede na to, ali se s tem ukvarjajo intenzivno ali le obcasno. Anketirani navajajo, da je njihova seznanje­nost s tem podrocjem le delna (predvsem planinci), pri gorskih reševalcih pa pricako­vano dobra. Spodbudno je, da je samoo­cena seznanjenosti boljša pri tistih, ki se z dejavnostjo ukvarjajo »za druge« (vodniki PZS, alpinisticni inštruktorji, gorski vodniki), in gorskimi reševalci, samoocenili so se z tem, da so seznanjeni ali dobro seznanjeni. Vec tistih, ki se z dejavnostjo ukvarja »zase« (planinci, tecajniki v alpinisticni šoli in pri­pravniki, alpinisti), je le delno seznanjenih. Iz tega ne moremo vedeti, ali bi anketirani dejansko znali narediti vse ukrepe, da bi preprecili nastanek omrzlin oz. primerno oskrbeli omrzlino. Ob pregledu slovenske literature nismo našli nobene aktualne bro-šure na temo omrzlin. Tudi knjiga, ki je izšla pri Planinski zvezi Slovenije, z naslovom Podhladitve, omrzline in druge poškodbe za­radi mraza (Wilkerson idr., 1990) nakazuje, da je v Sloveniji morda cas za novejšo verzi­jo publikacije o prvi pomoci pri poškodbah zaradi mraza (podhladitve, omrzline, oze­bline), ki bo dostopna vsem obiskovalcem gora. Preventivno proti omrzlinam delujejo na­slednji ukrepi: primeren kalorijski vnos in dovolj tekocine, primerna oblacila in obu­tev (vecplastna), izogibanje prekomernemu potenju s prilagajanjem hitrosti, primerna izbira ture, izogibanje alkoholu in kajenju, preverjanje opreme, rokavice brez prstov (palcniki), preverjanje vremena, preverjanje moci vetra, izogibanje dolgotrajnemu mi-rovanju, izogibanje utrujenosti in dotikanju kovin v ekstremno nizkih temperaturah, skrb za urejenost nog, vodje odprav mora­jo biti primerno usposobljeni, vnaprej izde­lani protokoli medicinske oskrbe (Handford idr., 2005). Anketirani poznajo nekatere preventivne ukrepe za nastanek omrzlin, vecina se jih strinja, da je treba poskrbeti za oblacila, hrano in pijaco, preveriti vre­mensko napoved in biti fizicno dobro pri­pravljen. Bolj neenotni so glede uporabe kreme in grelnega telesa (termofor ali grel­ne blazinice). Pri trditvi, da s sabo nesemo grelno telo (grelne blazinice, termofor), da bi se ob morebitnem mrazu lahko pogreli, je 20 % anketiranih odgovorilo pritrdilno. Zanimivo bi bilo natancneje raziskati, v kakšni meri termoforji oz. sedaj bolj upora­bljane grelne vrecke preprecujejo omrzline in kako pogosto jih gorniki uporabljajo kot preventivo. Kot vemo, se v literaturi v pri­meru nastanka omrzline priporoca toplo vodo, saj se ob stiku s telesom toplota hi-treje prevaja kot pri uporabi suhe toplote (Cappaert idr., 2008). 37 % ljudi je bilo mne­nja, da nanos kreme na kožo preprecuje na­stanek omrzlin. Laskowski (2000) navaja, da je z nanosom zašcitne kreme dvakrat vecja možnost za nastanek omrzlin kot v prime-ru neuporabe kreme. Hkrati avtor ugota­vlja, da ni nikjer navedeno, kako uporabljati oziroma ne uporabljati zašcitna mazila ob dejavnostih na prostem. V naši raziskavi ni­smo definirali, za kakšno kremo gre, saj tudi rezultati tujih raziskav zakljucujejo isto ne glede na vrsto kreme. De Buck (2018) ugo­tavlja, da uporaba mazil iz emolientov (npr. voski) ni dobra preventiva proti nastanku omrzlin, pravzaprav lahko povzroci še ve-cje tveganje za omrzline. Za preprecevanje nastanka omrzline je pomembno tudi, da poznamo kronicne bolezni, ki povecujejo tveganje (sladkorna bolezen, bolezni šci­tnice …) (Cappaert idr, 2008). Dež, veter in nizke temperature so pomembni dejavniki tveganja za nastanek omrzlin (Cappaert idr., 2008). Anketiranci niso vedeli, da poleg vetra in nizkih temperatur tudi dež vpliva na nastanek omrzlin. Premalo so ozavešce­ni o vplivu nikotina, ki povzroca oženje žil, in s tem povecuje tveganje za nastanek omrzlin (Cappaert idr., 2008). Tudi rezultati o nezdravi prehrani kot dejavniku tveganja nakazujejo, da anketirani gorniki premalo vedo, da je poraba kalorij v hribih vecja in da je zato treba poznati živila, s katerimi vzdržujemo bazalni metabolizem, ohra­njamo primerno temperaturo telesa in pre­magujemo fizicni napor (Laskowski, 2000). Podhladitev je tema, ki je tesno povezana z omrzlinami in bi jo morali gorniki prav tako dobro poznati. Na osnovi teoreticnih odgovorov anketira­nih sklepamo, da bi pri dajanju prve pomo-ci ob pojavu omrzlin na terenu vecina an-ketirancev ukrepala pravilno. Najvecji delež pravilnih odgovorov (> 90 %) pri ukrepih prve pomoci na terenu je med gorskimi re-ševalci. Slaba polovica planincev (44 %) bi pri nastanku omrzline na terenu poklicala in pocakala na pomoc gorskih reševalcev, enako bi naredilo 35 % alpinistov. Poškodo­vani del bi drgnilo s snegom 35 % planin­cev, 13 % alpinistov in 9 % gorskih reševal­cev, kar je nepravilen ukrep. Planinci slabo poznajo pravilne ukrepe za oskrbo omrzline v zavetju. 32 % planincev bi omrzlino drgnilo s snegom in manj kot polovica, 46 %, bi omrzlino grela v topli vodi; 75 % bi jo sterilno pokrili in oskrbeli, 46 % imobilizirali. Za ogrevanje omrzline v topli vodi se je opredelilo le 59 % alpini­stov in 87 % gorskih reševalcev. Rezultat, da je delež pravilnih odgovorov pri vecini ukrepov prve pomoci v zavetju v primeru nastanka omrzline vecji pri skupini, ki se ukvarja z dejavnostjo »za druge«, je ena od spodbudnih ugotovitev naše raziskave. Poškodovani del je potrebno ogreti pri temperaturi 37–40 °C (Gorjanc, 2006). Niti polovica vseh gornikov ni vedela, da je tre­ba ud imobilizirati in da ob možnosti vno­vicnih poškodb med transportom poško­dovanega uda ne ogrevamo. Za oskrbo je potreben ustrezen material; komplet prve pomoci vedno vzame s seboj v gore ali plezališce 80 % alpinistov (Dolenc in Slabe, 2012). Komplet mora vsebovati ves potreb­ni material za oskrbo omrzlin. .Zakljucek Znanje s podrocja oskrbe omrzlin med obiskovalci gora, še zlasti planincev, bi lah­ko izboljšali z novo napisano literaturo na temo poškodb zaradi mraza s poudarkom na omrzlinah. Te vsebine bi lahko posredo­vali v sklopu razlicnih osnovnih in dodatnih usposabljanj ljubiteljev gora. Poleg tega je pomembno tudi izobraževanje strokovne­ga kadra, ki sodeluje pri razlicnih oblikah usposabljanja planincev, alpinistov in gor­skih reševalcev v okviru Planinske zveze Slovenije. .Literatura 1. Ahcan, U. (2006). Prva pomoc. Prirocnik s prakticnimi primeri. Ljubljana: Rdeci križ Slo­venije. 2. Cappaert, T. A., Stone, J. A., Castellani, J. W., Krause B. A., Smith D. in Stephens, B. A. (2008). National athletic trainers‘ associati­on position statement: environmental cold injuries. Journal of Athletic Training, 43 (6), 640–658. 3. IFRC - International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies. (2016). Interna­tional first aid and resusciation guidelines. Dostopno prek: http://www.ifrc.org/Global/ Publications/Health/First-Aid-2016-Guideli­nes_EN.pdf 7. 4. 2018 4. De Bruck, E. (2017). Does the use of emolli­ents prevent frostbite to the face? Emerg Med J, 34 (11), 763–764. 5. Dolenc, E. in Slabe, D. (2012). Ali obstajajo razlike v znanju prve pomoci med alpinisti in športnimi plezalci. Šport 1-2, 123–127. 6. Gorjanc, J. (2005). Omrzline. Planinski Vestnik, 105 (7), 10–12. 7. Gorjanc, J. (2006). Omrzline. V U. Ahcan (ur.) Prva pomoc. 1. izd. (str. 436–444). Ljubljana: Rdeci križ Slovenije. 8. Gorjanc, J., Ahcan, G. U., Veselko, M., Milcinski M. in Mekjavic I. B. (2012). Sodobna obravna­va bolnikov z omrzlinami. Zdravniški Vestnik, 81 (10), 699–709. 9. Harirchi, I., Arvin, A., Vash, J. in Zafarmand V. (2005). Frostbite: incidence and predispo­sing factors in mountaineers. British Journal of Sports Medicine, 39 (12), 898–901. 10. Hanford, C., Owen, T., Imray H. E., C. (2017). Frostbite. Emerg Med Clin N Am 35, 281–299. 11. Laskowski-Jones, L. (2000). Responding to winter emergencies. NURSING, 30 (1), 34–40. 12. Planinska zveza Slovenije. (2018). Predstavite. Dostopno prek: https://www.pzs.si/vsebina. php?pid=1 1. 4. 2018. 13. Wilkerson, J. A. , Bangs, C. C. in Hayward, J. S. (1990). Podhladitve, omrzline in druge poškod-be zaradi mraza. Ljubljana: Planinske zaveza Slovenije. 14. Woo, K. E., Lee, J. W., Hur, G. Y., Koh, J. H., Seo, D. K. Choi, J. K., idr. (2013). Proposed treatment protocol for frostbite: a retrospective analysis of 17 cases based on a 3-year single-institution experience. Archives of Plastic Surgery, 40 (5), 510–516. doc. dr. Damjan Slabe Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Zdravstvena pot 5 damjan.slabe@zf.uni-lj.si Ajda Kolman, Vedran Hadžic, Maja Pajek Disfunkcija mišic medenicnega dna pri športnih pedagoginjah Izvlecek Namen raziskave je bil ugotoviti, ali telesna dejavnost in pogo-stost telesne dejavnosti v mladosti in sedanjosti vplivata na dis-funkcije mišic medenicnega dna (MMD) pri športnih pedagogi­njah. Zanimalo nas je, ali dejavniki, kot so starost, število rojstev in pogostost izvajanja vaj za MMD, vplivajo na pojav disfunkcij MMD. Poleg tega smo preverili, kakšno je zavedanje o pomenu MMD in poznavanje vaj za njihovo krepitev pri športnih pedagoginjah. V raziskavo je bilo zajetih 93 športnih pedagoginj, starih 25–65 let. Z analizo podatkov smo ugotovili, da se 31 % športnih pedagoginj srecuje z disfunkcijo MMD. Športne pedagoginje, ki so se v mlado­sti ukvarjale s plavanjem, odbojko in borilnimi vešcinami, imajo se­daj težave z disfunkcijami MMD. Športne pedagoginje se zavedajo pomena pravilnega delovanja MMD in znajo oceniti primernost vaj za krepitev MMD. Kljub temu menimo, da je njihovo znanje pomanjkljivo, saj jih 33 % ne ve, komu so namenjene vaje za kre­pitev MMD, obenem pa jih je veliko vecje število napacno ocenilo, v katerem starostnem obdobju bi morali zaceti z izvajanjem vaj. Športne pedagoginje bi morale pogosteje ozavešcati ucence/va­dece o pomenu MMD in vajah, s katerimi lahko krepimo te mišice. S primernim preventivnim ukrepanjem namrec lahko preprecimo težave z MMD v kasnejših življenjskih obdobjih. Kljucne besede: mišice medenicnega dna, disfunkcija mišic medenic­nega dna, inkontinenca, telesna dejavnost, športne pedagoginje. Pelvic floor disfunction of physical education teachers Abstract The purpose of research was to determine whether physical activity and its frequency amid physical education teachers (P.E. teachers) in their youth and as well as in the present influences the presence of pelvic floor dysfunctions among them. We were interested in the question if factors such as age, number of births and frequency of pelvic floor muscle exercises affect the oc­currence of pelvic floor dysfunctions. Additionally, we reviewed if P.E. teachers are aware of the pelvic floor muscles’ role and exercises for their strengthening. 93 sport educators, aged between 25 and 65 years, participated in the research. Through the analysis of the gathered data, we found out that 31% of P.E. teachers face pelvic floor dysfunctions. P.E. teachers, who were swim­mers, played volleyball and practiced martial arts in their youth, have now issues with pelvic floor dysfunctions. P.E. teachers are aware of the importance of pelvic floor muscles and their proper functioning and know how to assess the appropriateness of pel­vic floor muscles exercises. Nevertheless, we believe that their knowledge is partly inadequate, since 33% of the interviewees did not know for whom the pelvic floor muscles exercises are intended. Moreover, many of them wrongly assessed the age in which individuals should start to practice the exercises. P.E. teachers should more often raise awareness among pupils/ practitioners about the importance of pelvic floor muscles and exercises, which can strengthen these muscles. With appropriate preventive measures, problems with pelvic floor muscles at later stages can be prevented. Key words: pelvic floor muscles, pelvic floor dysfunction, incontinence, physical activity, education teachers. • Uvod »Mišice medenicnega dna (MMD) ležijo na dnu medenice, zapirajo medenicni izhod in potekajo od sramnice spredaj do trtice zadaj. Optimalna funkcija MMD je vitalnega pomena, da se oseba lahko socialno uvelja­vlja, živi polno življenje, se giblje in je tele­sno dejavna,« pravijo Pori idr. (2001). Telesna aktivnost ima pozitivne ucinke na telo in izboljša psihicno pocutje. Motnja v delovanju MMD je pogosta posledica sta­ranja, nosecnosti in poroda, kljub temu pa se strokovnjaki s tega podrocja ne zave­dajo ucinka telesne aktivnosti in razlicnih športov na MMD. Pojav disfunkcij MMD pri športnicah si lahko razlagamo kot posledi-co šibkih vezivnih tkiv in visoko intenzivnih aktivnosti in aktivnosti, ki vkljucujejo pred­vsem skoke in poskoke (Firšt, Šcepanovic in Hlebš, 2005). Nepravilno delovanje vodi v disfunkcije MMD. Najbolj pogoste disfunkcije so: urin-ska inkontinenca, fekalna inkontinenca, zdrs organov male medenice, nepravilno­sti polnjenja in praznjenja secnega mehur­ja, disfunkcija iztrebljanja blata (zaprtje), seksualna disfunkcija in sindromi kronicne bolecine (Bø, 2002). Te disfunkcije se lahko pojavijo same ali v kombinaciji z drugimi. Na žalost zdravstvena skupnost sama ne razume popolnoma etiologije teh pogojev in kako jih najbolje zdraviti (Khan in Wall, 2008). Na razširjenost motenj MMD bo pomemb-no vplivalo spreminjanje demografskih podatkov. Samo v Združenih državah se bo število žensk med 65. in 84. letom do leta 2050 podvojilo. Potreba po zdravstvenih storitvah, povezanih z medenicnim dnom, se bo dvignila za dvakratni delež prebival­stva (Khan in Wall, 2008). Norton (2008) navaja, da se bo povecalo število žensk, ki išcejo zdravljenje zaradi motenj delovanja MMD, v bližnji prihodnosti za približno 50 %. Namen raziskave je bil ugotoviti prisotnost disfunkcij MMD pri športnih pedagoginjah. Dolocene oblike vadbe lahko škodujejo MMD, zato nas je zanimalo, s katero telesno dejavnostjo so se športne pedagoginje ukvarjale v mladosti in s katero se danes. S tem smo ugotovili povezanost med špor­tno dejavnostjo in disfunkcijami MMD. Številne raziskave kažejo, da je zavedanje o pomenu MMD in poznavanje vaj za nji­hovo krepitev pri splošni populaciji slabo, zato smo želeli s to raziskavo ugotoviti poznavanje problematike pri športnih pe­dagoginjah. Za to vsebino smo se odloci­li, ker se vedno vec predstavnic ženskega spola sooca s težavami, kot sta urinska in-kontinenca in fekalna inkontinenca. Vecina žensk se seznani s pomenom MMD šele v casu nosecnosti. Športne pedagoginje bi tukaj lahko odigrale pomembno vlogo pri ozavešcanju ucencev/vadecih že v osnovni in srednji šoli. MMD bi morali nameniti vec pozornosti. .Metodedela 93 športnih pedagoginj, ki so se odzvale povabilu Zveze društev športnih pedago-gov Slovenije za sodelovanje v raziskavi, je prostovoljno izpolnilo anketni vprašalnik. Vse preucevane osebe so bile ženskega spola, stare od 25 do 60 let. Pogoj za so-delovanje v raziskavi je bil, da aktivno po­ucujejo športne vsebine (vodenje vadb, športna vzgoja itd.). Raziskava je bila pred zacetkom odobrena s strani Eticne komisije na podrocju športa Fakultete za šport, Uni-verze v Ljubljani. Uporabili smo anketni vprašalnik, ki je zaje­mal 17 vprašanj, od tega 13 zaprtega tipa, 1 odprtega in 3 kombiniranega tipa. Vpraša­nja so se nanašala na športne pedagoginje, njihovo športno udejstvovanje v mladosti in sedanjosti ter njihove disfunkcije MMD. Zanimalo nas je, ali se športne pedagogi­nje zavedajo pomena pravilnega delovanja MMD, kakšno je njihovo poznavanje vaj in ali o tem redno ozavešcajo ucence/vadece. Za obdelavo podatkov smo uporabi­li osnovne statisticne metode. Osnovne analize so bile izvedene kar neposredno v spletni aplikacija 1KA, poleg te aplikacije pa smo uporabili tudi Microsoft Office Excel 2013 ter racunalniški program IBM SPSS Statistics 23 za Windows. .Rezultati in razprava Zanimalo nas je, ali vrsta in intenziteta športa, s katerim so se športne pedagogi­nje ukvarjale v mladosti, vpliva na disfunk­cijo MMD v njihovih kasnejših življenjskih obdobjih. Kot prisotnost disfunkcije MMD smo šteli pritrdilni odgovor na katerega od vprašanj o uhajanju urina, blata ali vetrov med telesno dejavnostjo ali o negativnem vplivu težav MMD na spolno življenje. V skupino z disfunkcijo MMD je bilo uvršce­nih 29 (31,2 %) športnih pedagoginj v vzor-cu. Od vseh anketirank, vkljucenih v vzorec, se jih je 55 (59 %) v mladosti ukvarjalo z rekre­ativnim športom, 38 (41 %) pa ne. Najvec – 20 (19,8 %) športnih pedagoginj – se je v mladosti rekreativno ukvarjalo s tekom. 9 (8,9 %) jih je smucalo, 8 (7,9 %) se jih je ukvarjalo z gimnastiko, kolesarjenjem, od­bojko in rokometom. Sledijo športi, kot so ples (6,9 %), atletika (5,0 %), plavanje (5,0 %), hoja, hoja v hrib (4,0 %), igre z loparji (4,0 %) in borilni športi (4,0 %) (Slika 1). Med športnimi pedagoginjami, ki so se v mladosti rekreativno ukvarjale s plavanjem (n = 5), jih ima vecina 4 (80 %) disfunkcijo MMD. Med tistimi, ki se s plavanjem niso ukvarjale, je takih 26,1 %. Razlika v deležih je statisticno znacilna (p = 0,018). Vecji de­lež športnih pedagoginj z disfunkcijo MMD je tudi med tistimi, ki so se v mladosti re-kreativno ukvarjale z odbojko (62,5 %) v pri­merjavi z ostalimi (25,6 %). Razlika v deležih je statisticno znacilna. Ugotovili smo, da so se športne pedagoginje z disfunkcijo MMD v mladosti pogosteje ukvarjale z rekrea­tivnim športom kot tiste brez disfunkcije MMD (p = 0,040). V povprecju so telovadile 1-krat tedensko vec. 67 (72 %) športnih pedagoginj se je v mla­dosti ukvarjalo s tekmovalnim športom, ostalih 26 (28 %) pa se ni ukvarjalo s tek­movalnim športom. 14 (17,9 %) se jih je v mladosti tekmovalno ukvarjalo z atletiko, 11 (14,1 %) s plavanjem, 9 (11,5 %) z roko­metom in 8 (10,3 %) z odbojko in košarko. Sledijo športi, kot so gimnastika (9,0 %), smucanje (7,7 %), drugo (5,1 %), igre z loparji (3,8 %) in ples (3,8 %) (Slika 2). Med športnimi pedagoginjami, ki so v mla­dosti trenirale plavanje ali borilne vešcine, obstaja statisticno znacilno vecji delež ta­kih s težavami MMD v primerjavi z ostalimi. V vzorcu jih ima med bivšimi plavalkami 63,6 % disfunkcijo MMD v primerjavi z 31,4 %, ki plavanja niso trenirale. Obe športni pedagoginji, ki sta se ukvarjali z borilnimi športi, imata disfunkcijo MMD v primerjavi s 35 % tistih, ki se z borilnimi vešcinami niso ukvarjale. Nygaard, Thompson, Svengalis in Albright (1994) porocajo, da ima 28 % špor­tnic težave z uhajanjem urina. Športnice, ki imajo najvec težav, izhajajo iz športov: gimnastika 67 %, košarka 66 %, tenis 50 %, hokej 42 %, atletika (tek) 29 %, plavanje 10 %, odbojka 9 %, softball 6 % in golf 0 %. O podobnih rezultatih raziskave porocajo tudi Thyssen, Clevin, Olesen in Lose (2002). Ugotovili so, da je vec kot 50 % vrhunskih športnic in profesionalnih baletnih plesalk že imelo težave z urinsko inkontinenco. Delež uhajanja urina med razlicnimi športi je bil: gimnastika 56 %, balet 43 %, športna aerobika 40 %, badminton 31 %, odbojka 31 %, atletika 25 %, rokomet 21 % in košarka 17 %. Poleg tega nas je zanimalo, ce dejavniki, kot so starost, število rojstev, vrsta in intenziteta telesne dejavnosti, pogostost izvajanja vaj za MMD, vplivajo na disfunkcije MMD pri športnih pedagoginjah. V starostni skupini do 45 let ima disfunkcijo MMD 27,8 % an-ketiranih športnih pedagoginj, v starostni skupini 45 let in vec pa 33,3 %. Razlika v deležih ni statisticno znacilna (p = 0,573). Med anketiranimi športnimi pedagoginja-mi, ki niso rodile, jih ima 13,6 % disfunkcijo MMD, med tistimi, ki so rodile, pa 36,6 %. Razlika je statisticno znacilna (p = 0,042). Ceprav delež anketirank z disfunkcijo MMD s številom porodov narašca, pa razlike v deležih niso statisticno znacilne (p = 0,191) (Tabela 1). Na vprašanje, ali se športne pedagoginje v prostem casu ukvarjajo s telesno dejavno­stjo, je odgovorilo 92 anketirank. Od tega se jih 87 (94,6 %) ukvarja s telesno dejavno­stjo, 5 (5,4 %) pa nikoli ni športno aktivnih. V najvecji meri se ukvarjajo s tekom (39 oz. 21,0 %), hojo in hojo v hrib (32 oz. 17,2 %). 28 (17,2 %) športnih pedagoginj kolesari, 12 (6,5 %) se jih ukvarja z igrami z loparji in pilatesom. 11 (5,9 %) anketirank obiskuje Tabela 1 funkcionalno vadbo, 9 (4,8 %) jih plava. 8 (4,3 %) se ukvarja z odbojko in jogo. Stati­sticna obdelava podatkov je pokazala, da ni statisticno znacilne asociacije med vrsto prostocasne telesne dejavnosti in prisotno­stjo disfunkcije MMD. V primerjavi z našo raziskavo Hygaard, DeLancey, Arnsdorf in Murphy (1990) navajajo, da je 33 % žensk, ki so se ukvarjale z rekreativnim športom, opazilo inkontinenco med vsaj eno vrsto vadbe, od tega jih je bilo 13 takšnih, ki še nikoli niso rodile. Najvec žensk, ki so ime­le težave z inkontinenco, se je ukvarjalo s tekom. Bø in Aschehoug (2007) navajata, da klinic­na priporocila priporocajo trening MMD vsak dan. Rezultati raziskave so pokazali, da najvecji odstotek (40 %) športnih pe­dagoginj izvaja vaje za MMD 1–2-krat na teden, sledijo jim športne pedagoginje, ki nikoli ne izvajajo vaj (34 %). Najmanj (6 %) športnih pedagoginj izvaja vaje 5–7-krat na teden (Slika 3). Pogosteje, kot izvajajo anke­tirane športne pedagoginje vaje za krepi­tev MMD, vecji delež je med njimi takih, ki imajo disfunkcijo MMD, a razlika v deležih ni statisticno znacilna (p = 0,094). (Ocitno vecji delež športnih pedagoginj v vzorcu vaje izvaja kurativno in ne toliko preven­tivno.) Zanimalo nas je tudi, ali se športne peda­goginje zavedajo pomena pravilnega delo­vanja MMD in ali znajo oceniti primernost vaj za krepitev MMD. 92 (99 %) športnih pedagoginj se strinja, da je krepitev MMD primerna tudi za osebe, ki težav z njimi še nimajo. Na vprašanje, kako bi opisali pra- Povezava med disfunkcijo MMD ter starostjo in porodom DMMD ne DMMD da f f% f f% .2/LR P Starostna skupina < 45 45 in vec Porod Porod ne Porod da Število porodov 1 porod 2 poroda > 2 poroda brez 26 72,2 10 38 66,7 19 19 86,4 3 45 63,4 26 16 64 9 25 64,1 14 4 57,1 3 19 86,4 3 27,8 33,3 0,317 0,573 13,6 36,6 4,13 0,042 36 35,9 42,9 13,6 4,75 0,191 Slika 3. Pogostost izvajanja vaj za MMD. Slika 4. Opis pravilnega krcenja MMD. Slika 5. Primernost vaj za MMD. vilno krcenje MMD, je odgovorilo 91 špor-(Slika 4). V raziskavi, izvedeni leta 2005, je na tnih pedagoginj, od tega jih je 86 (94,5 %) vprašanje, ali vedo, kako se vaje izvajajo, le odgovorilo pravilno, 5 (5,5 %) pa napacno 33 % športnic in 39 % prostovoljk iz kon­ trolne skupine odgovorilo pritrdilno, od teh je 28,6 % športnic in 53,6 % prostovoljk iz kontrolne skupine vaje zadovoljivo opisalo. Druge so vaje opisale kot »stiskanje ritnih mišic«, »pritiskanje, kot bi hotel urinirati«, »prekinjanje curka« itn. (Firšt, Šcepanovic, Hlebš). 60 (65 %) športnih pedagoginj meni, da bi vaje za MMD morali/e izvajati tako ženske kot moški, 33 (35 %) pa jih meni, da so vaje primerne samo za ženske (Slika 5). Vaje za MMD so primerne tako za ženske kot za moške. But, Palfy in Glodež (2013) navaja­jo, da je urinska inkontinenca prisotna tudi pri moških, vendar se pri njih ta motnja v primerjavi z ženskami pojavlja vsaj dvakrat redkeje. Potrdimo jo namrec lahko pri 17 % vseh moških, starih 60 let in vec. Operaci­ja prostate je eden od glavnih vzrokov za urinsko inkontinenco pri moških. Najvec sodelujocih športnih pedagoginj meni, da je treba zaceti izvajati vaje za MMD v starostnem obdobju 20–40 leta (54 %). 19 (20 %) športnih pedagoginj meni, da bi vaje morali zaceti izvajati prej, med 12–20 letom oz. pred 12. letom starosti (to meni 16 oz. 17 % anketiranih). 8 (9 %) športnih pedagoginj pa je bilo mnenja, da bi vaje morali zaceti izvajati kasneje, po do-polnjenem 40. letu starosti (Slika 6). Ugoto­vitve raziskav kažejo, da so mnenja glede tega, kdaj zaceti z izvajanjem vaj za MMD zelo razlicna. Haslam (1997) meni, da pred­stavlja dobro priložnost za seznanitev žen­sk z vajami za MMD šola za starše (Bizilj in Šcepanovic, 2007). Friš, Šcepanovic in Hlebš (2005) navajajo, da so vaje ustrezna preven­tiva urinske inkontinence, zato bi bilo prav, da bi zaceli že v šoli otroke seznanjati s to težavo. Nekateri avtorji predlagajo, da bi se otroci ucili vaje za krepitev MMD tako, kot se ucijo umivati zobe. Na vprašanje, kako pogosto športne pe­dagoginje ozavešcajo ucence/vadece o pomenu MMD in vajah, s katerimi krepi-mo te mišice, je odgovorilo 92 anketirank, od tega jih 17 (18,5 %) ozavešca redno, 46 (50 %) vcasih in 29 (31,5 %) nikoli (Slika 7). Promocija kontinence se mora zaceti že v zgodnjih otroških letih. Šcepanovic in Hlebš (2003) sta ugotovili, da je zavedanje o pomenu vaj za MMD med slovenskimi sre­dnješolskimi mladostniki pomanjkljivo. 44 % mladostnikov za vaje še nikoli ni slišalo, s tem pa sklepajo, da ne poznajo funkcije MMD ali težav, ki se lahko pojavijo zaradi njihove disfunkcije. krepitev MMD? 50 50 40 30 16 19 20 8 10 0 46 60 40 17 20 0 .Sklep Namen raziskave je bil ugotoviti, ali telesna dejavnost in pogostost telesne dejavnosti v mladosti in sedanjosti vplivata na dis-funkcije MMD pri športnih pedagoginjah. Zanimalo nas je, ali dejavniki, kot so starost, število rojstev in pogostost izvajanja vaj za MMD, vplivajo na pojav disfunkcij MMD. Preverili smo še, kakšno je zavedanje o po-menu MMD in poznavanje vaj za njihovo krepitev pri športnih pedagoginjah. Rezultati raziskave so pokazali, da se 31,2 % športnih pedagoginj srecuje z disfunk­cijo MMD. Športne pedagoginje so se v mladosti najpogosteje ukvarjale z rekrea­tivnimi športi, kot so: tek, smucanje, gimna­stika, kolesarjenje, rokomet, odbojka, ples, atletika in plavanje. Statisticna obdelava podatkov je pokazala, da je najpogosteje prisotna disfunkcija MMD pri športnih pe­dagoginjah, ki so se rekreativno ukvarjale s plavanjem (80 %) in odbojko (62,5 %). Ugo-tovili smo, da so se športne pedagoginje z disfunkcijo MMD v mladosti pogosteje ukvarjale z rekreativnim športom kot tiste brez disfunkcije MMD. V povprecju so bile aktivne 1-krat tedensko vec. Poleg rekrea­tivnega športa nas je zanimalo, s katerimi tekmovalnimi športi so se športne peda­goginje najpogosteje ukvarjale v mladosti. Rezultati so pokazali, da so se ukvarjale z atletiko, plavanjem, odbojko, rokometom, košarko, gimnastiko in smucanjem. Ob-delava podatkov je pokazala, da obstaja statisticno znacilno vecji delež takih s te­žavami MMD, ki so trenirale plavanje (63,6 %) in borilne vešcine (100 %). Tukaj mora-mo omeniti, da sta se samo 2 športni pe­dagoginji tekmovalno ukvarjali z borilnimi vešcinami. Rezultat nas je presenetil, saj nismo pricakovali, da bodo najvec težav imele tiste športne pedagoginje, ki so se v mladosti ukvarjale s plavanjem. Številne predhodne raziskave navajajo, da so najpo­gostejši športi, kjer se pojavlja disfunkcija MMD, gimnastika, balet, atletika, košarka, rokomet in odbojka, kjer so velike sile na podlago (številni skoki in poskoki). V tek­movalnem športu ni bilo statisticnih razlik v intenzivnosti med športnimi pedagoginja-mi z disfunkcijo MMD in ostalimi. Preverili smo tudi, ali je prisotnost disfunkcije MMD posledica drugih dejavnikov tveganja, kot sta starost (45 let in vec) in porod, a v vecji meri ni prisoten kateri od teh dejavnikov. Poleg tega nas je zanimalo, ali dejavniki, kot so starost, število rojstev, vrsta in intenziteta športne dejavnosti, pogostost izvajanja vaj za MMD, vplivajo na disfunkcije MMD pri športnih pedagoginjah. Med spremenljiv­kama starost in disfunkcija MMD ni statistic­no znacilnih sprememb. V starostni skupini do 45 let ima 27,8 % anketiranih športnih pedagoginj disfunkcijo MMD, v starostni skupini 45 let in vec pa 33,3 %. Pojavi pa se statisticno znacilna razlika med spremen­ljivkama porod in disfunkcija MMD. Med športnimi pedagoginjami, ki nikoli niso ro­dile, jih ima 13,6 % disfunkcijo MMD, med tistimi, ki so rodile, pa 36,6 %. Ceprav delež anketirank z disfunkcijami MMD s številom porodov narašca, pa razlike v deležih niso statisticno znacilne. Športne pedagoginje se v prostem casu najpogosteje ukvarjajo s športi, kot so: hoja, hoja v hrib, tek, kole­sarjenje, igre z loparji, pilates in funkcional­na vadba. Ugotovili smo, da ni statisticno znacilne povezave med vrsto prostocasne dejavnosti in prisotnostjo disfunkcije MMD. Enako nismo dokazali razlik v pogostosti vadbe med športnimi pedagoginjami, ki imajo, in tistimi, ki nimajo disfunkcij MMD. Zanimalo nas je še, ali obstaja statisticna povezanost med pogostostjo izvajanja vaj za MMD in disfunkcijo MMD. Razlika v dele­žnih ni bila statisticno znacilna. Zanimalo nas je, ali se športne pedagogi­nje zavedajo pomena pravilnega delovanja MMD in znajo oceniti primernost vaj za kre­pitev MMD. Od 91 športnih pedagoginj, ki so odgovorile na vprašanje, se vecina (94 %) zaveda pomena pravilnega delovanja MMD. 92 (98,9 %) športnih pedagoginj se zaveda, da so vaje za MMD primerne tudi za osebe, ki težav z njimi še nimajo. Ugo-tovili smo, da je znanje o MMD pri športnih pedagoginjah vseeno pomanjkljivo, saj jih 33 % ne ve, kdo naj bi izvajal vaje, veliko jih je napacno ocenilo, v katerem starostnem obdobju bi morali zaceti z vajami. Sklepa-mo, da je to posledica tega, da 61 % špor­tnih pedagoginj še nikoli ni obiskalo delav-nice ali izpopolnjevanja na to temo. Promocija kontinence in s tem preprece­vanje disfunkcij MMD se mora zaceti že v zgodnjih otroških letih. Tukaj lahko odigra pomembno vlogo športni pedagog. Rezul­tati raziskave so pokazali, da 31,5 % špor­tnih pedagoginj nikoli ne ozavešca svojih vadecih/-ucencev o pomenu MMD in va­jah, s katerimi lahko krepimo te mišice. Ce bi vsi športni pedagogi redno ozavešcali vadece/-ucence, bi se ti lahko v kasnejših življenjskih obdobjih izognili disfunkcijami MMD. Boljše znanje športnih pedagogov o MMD bi pripomoglo k temu, da bi se tako rekreativni kot vrhunski športniki redkeje srecevali s pojavom inkontinence. Menimo, da bi bilo dobro v prihodnje v anketo zajeti vecje število športnih peda­goginj, saj bi tako pridobili bolj reprezen­tativen vzorec, ki bi bil verjetno skladnejši z ustaljenimi stališci teorije. Poleg tega bi bilo dobro, da bi nekdo po zgledu naše raziska­ve anketiral kontrolno skupino (pribl. 100 žensk) in rezultate med seboj primerjal. • Literatura 1. Bø K. (2002). Physiotherapeutic techniques. V: MacLean AB (ur.), CardozoL (ur.). Inconti­nence in Women. London: RCOG Press, 2002: 256–78. 2. Bø, K. in Aschehoug, A. (2007). Overview of physical therapy for pelvic floor dysfunction. V Bø, K., Berghmans, B., Mørkved, S. in Kam-pen, M. (Eds.). Evidence – Based Physical The­rapy for the Pelvic Floor: Bridging Science and Clinical Practice (str. 119–132). Philadelphia: Churchill Livingstone Elsevier. 3. Bizilj, I. in Šcepanovic, D. (2007). Zaveda­nje pomena vaj za mišice medenicnega dna med študenti visoke šole za zdravstvo. Obzornik zdravstvene nege, 41, 85-91. Prido­bljeno iz http://www.obzornikzdravstvene­nege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=f3be2487­-ea37-40f2-b4a1-9911dae7295f 4. But, I., Palfy, M. in Glodež, S. (2013). Uhajanje urina in prekomerna aktivnost secnega me-hurja pri bolnikih, ki obiskujejo ambulanto zdravnika družinske medicine: vseslovenska presecna raziskava na podlagi vprašalnika. Zdravniški vestnik, 82, 225–233. 5. Firšt, D., Šcepanovic, D. in Hlebš, S. (2005). Po-gostost urinske inkontinence in poznavanje vaj za mišice medenicnega dna pri športni­cah in kontrolni skupini. Fizioterapija, 11. kon­gres fizioterapevtov Slovenije, 13 (2), 103–114. 6. Khan, F.G. in Wall, L.L. (2008). Pelvic Organ Prolapse. V Haslam, J. in Laycock J. (Eds.). The­rapeutic Management of Incontinence and Pelvic Pain, Second Edition (str. 249–263). London: Springer. 7. Norton, C. (2008). Fecal Incontinence. V Ha-slam, J. in Laycock J. (Eds.). Therapeutic Ma­nagement of Incontinence and Pelvic Pain, Se­cond Edition (str. 199–211). London: Springer. 8. Nygaard, I., DeLancey J.O., Arnsdorf, L. in Murphy, E. (1990). Exercise and incontinence. Obstet Gynecol, 75(5), 848 – 851. 9. Nygaard, I. E., Thompson, F. L., Svengalis, S. L. in Albright, J. P. (1994). Urinary incon­tinence in elite nulliparous athletes. Ob-stet. Gynecol, 84, 183–187. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/greenjournal/ Abstract/1994/08000/Urinary_Incontinen­ce_in_Elite_Nulliparous.5.aspx 10. Pori, P., Pori, M., Jakoveljevic, M., Šcepanovic, D. (2012). Zdrava vadba ABC. Ljubljana: Špor­tna unija Slovenije. 11. Thyssen, H. H., Clevin, L., Olesen, S. in Lose, G. (2002). Urinary incontinence in elite female athletes and dancers. Int. Urogynecol. J., 13, 15–17. Pridobljeno iz https://link.springer. com/article/10.1007%2Fs001920200003?LI= true 12. Šcepanovic, D. in Hlebš, S. (2003). Zavedanje pomena vaj za mišice medenicnega dna med slovenskimi srednješolskimi mladostni­ki. Fizioterapija, 10. kongres fizioterapevtov Slovenije, 11 (1), 75–86. Ajda Kolman, diplomantka kineziologije Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport ajda.kolman@gmail.com