List 23.
Na česa naj gospodar pazi, kadar dnar na
posodo jemlje ?
Kadar kdo dnarja na posodo potrebuje, je se ve da pervo, da človeka dobi, ki dnar ima in ga mu posoditi hoče.
Dobro bi sicer bilo, če bi mogli povedati, kje se dnar izposojati zamore, al tega nismo v stanu. To se namreč ravna po okoljšinah kraja, kjer človek živi, in po druzih razmerah, v kterih gospodar živi.
Ali tistim, ki žele dnarja na posodo, saj dober nauk dati, kje da naj ga na posodo nikdar ne jemljejo, to smo v stanu jim povedati, — varovati jih namreč odertnikov (vohernikov). Odertniki posojajo tudi dnar in večidel še raje ko drugi pošteni ljudje,— al oni nimajo za nobeno drugo stvar serca, kakor za žakelj svoj. Kadar odertnik kaj posoja, ni dovoljen, da se mu plačajo postavne obresti (činži), — nak! on hoče višje obresti; on išče še drugih dobičkov; on ne da celega zneska na posodo vzetega dnarja; on iz-tirjuje potem tudi brez milosti celi dolg, ki se z mnogimi postranskimi nadavki na silen znesek naraste, in ker to večidel v takem času stori, ko dolžnik naj manj plačati zamore, se dostikrat primeri, da revež pride na kant.
Tedaj seje treba varovati odertnikov! Navadno slabo znamnje je že to, ako tisti, ki dnar posoja, ni zadovoljen z dolžnim pismom, ampak da hoče, da mu dolžnik menico (Wechsel) podpiše. Res je, da po postavah vsakdo, ki se po pogodbi (kontraktu) zavezati more, tudi menico izdati sme. Vendar so menice prav za prav le za tergovce (kupčevavce) in za take ljudi, ki večkrat in veliko z blagom ali dnarjem ba-rantajo, veliko kupujejo in prodajajo, tedaj mnogo plačil imajo. Kmetovavec ali gospodar pa, ki dnarja na posodo iše, ga potrebuje večidel za delj časa, in za tak dolg je navadno dolžno pismo popolnoma zadosti, če se tudi posojilo le za kratek čas vzame. Večidel pa pride upnik, kteri le na menico posoja, s tim izgovorom, da pravi: menica ne prizadeva toliko stroškov kot dolžno pismo, — dolžnik ne potrebuje tako drazega štempeljna za menico, kakor za dolžno pismo, — pri menici ni treba vpisovanja v gruntne bukve (vtabuliranja), — vse je hitro in na kratko opravljeno itd. To je sploh vse resnica — ali za kmeta je to nevarna resnica, ktera ga zamore na kant pripraviti. Dosto žalostnih skušinj nam to spričuje.
Ker so se tedaj poslednje čase tudi med kmete menice vrivati začele, se nam potrebno zdi, jim razjasniti to reč in jim pred oči postaviti, kako nevarno je podpisati menico, ako jo ima odertnik v rokah. Čujte !
Z menico se lože goljufa, izposojeni dolg se lože večji zapiše kakor v dolžnem pismu. Kadar pride upnik z menico pred sodnijo, se ne praša kakor pri navadnih dolžnih pismih: ali je dolžnik, ki je menico podpisal, tudi res zapisani znesek prejel, ali v dnarji ali v blagu, ali je dnar izposojen bil ali dolg na kakošno drugo vižo se naredil.   Kadar je dolžnik menico pod-
pisal, in če je menica sicer prav narejena (za to pa že upnik skerbi), mora dolžnik, kakor hitro ga upnik toži, brez zaslišanja celi znesek v treh dneh plačati, sicer ga po postavi menjopravna eksekucija zadene. Ako toženi dolžnik v teh treh dneh ne plača, ima tožnik pravico polastiti se premoženja dolžnikovega ali pa dolžnika berž zapreti dati.
V ti nevarnosti je kmet, kteri podpiše menico za dolg, ki ga je naredil. Treba je tedaj, da vsak to nevarnost pozna. Nekteri jo sicer že poznajo, pa se tolažijo s tim, da bojo do tistega časa že plačali dolg, ali pa jim upnik prigovarja, da jih bo že čakal ene dni več, če bi ne mogli plačati. Al naj se var-jejo, da jih njih gotovost ne goljufa; znajo okoljšine priti, kterih pred vediti ne moremo: ali bomo v stanu plačati. Pa tudi upnik včasih z vso dobro voljo ne more predolgo čakati, če se noče sam sebe v škodo nesti in dolžniku še večjih stroškov na glavo nakopati. Pa tudi s tim se upnik izmuzne iz svoje obljube, da da menico naprej, ki pride v druge roke, — potem mu sam pomagati ne more, ako bi tudi hotel. Tri dni ima le časa; v tem času bi moral dohtarja (advokata) iskati, ki bi sodnii pismo predložil, da to in to mu je upnik obljubil ali kak drug vgovor napravil, — pa pri vsem tem ima tožnik pravico, za varšino dolga ga eksekvirati, ga tedaj tudi rubiti itd. To vse prizadene veliko stroškov, in če gospodar ni vajen vseh teh potov, v kakošne zadrege pride! Zakaj pri menicah je postava ojstra, nagla. Naj tedaj kmet na to vižo nikdar ne jemlje dnarja na posodo! Sicer naj pa nikdar ne misli, da menica je vselej le majhen kos papirja, na kterem so nektere besede natisnjene (drukane) in se le znesek, ime in dan vpiše, — menica zna popolnoma podobna biti dolžnemu pismu, le to je razloček, da v dolžnem pismu se ne sme nikjer beseda menica (VVechsel) brati. Naj tedaj vsak tako pismo dobro prebere in pregleda: ali najde kje besedo „Wechsel"; kakor hitro najde besedo to, najtacega dolžnega pisma nikar ne podpiše, ako se ne hoče podati v nevarnost, ki jo žugajo menice.
(Konec sledi.)
List 24.
Na česa naj gospodar pazi, kadar dnar na
posodo jemlje?
(Konec.)
Povedali smo od tega našim gospodarjem, kje naj si nikar ne izposojajo dnarja, in kakošnega dolžnega pisma naj nikar ne podpisujejo. Radi bi jim sedaj tudi še povedali, k j e naj ga išejo na posodo, — al tega, kakor smo že rekli, nismo v stanu, ker to se ravna po mnogoterih okoljšinah, v kterih se tisti znajde, ki dnarja potrebuje. Vendar jim hočemo kaj malega nasvetovati, kar bi jim utegnilo v prid biti.
Dnar se izposoja ali od kakega premožnega moža, ali pa iz kake javne (očitne) dnarnice, posojilnice itd.
Moža najti, ki nam more in hoče kaj posoditi,je lože ali težje, kakor je kdo tu in tam bolj znan, in kakor se včasih ravno primeri, da zadene na človeka, ki ima dnarja odveč. Do tacega moža pa pridemo ali naravnost sami, ali pa po mešetarjih, ki nam pomagajo, da nam kdo kaj posodi. Pri tacih mešetarjih, če niso pošteni ljudje, se je pa treba varovati, da za prijaznost, ktero so nam skazali, ne terjajo prevelikega plačila, in za tega voljo je treba vediti^ kaj postava o tem pravi. Po postavi ne sme mešetar, ali, če je tudi več mešetarjev, ne smejo vsi skupaj več za mešetarstvo terjati, kakor od 100 goldinarjev le 30 kraje. Kar čez to vzamejo, ali kar si pod kterim koli imenom čez to izgovore, je zoper postavo, ki take, če izposojevavec toži, s povračilom dvojnega zneska kaznuje.
Javnih, cesarskih ali ne cesarskih zalogov ali dnarnic je več, pri kterih se tudi včasih dnar na posodo dobiva, postavimo, posojilnice, hranilnice (šparkase), cesarske kaše, ki imajo shranjene otroške dnar je, fare, ki imajo cerkvene dnarje itd.
Kjer koli se nam bo tedaj dnar na posodo dal, se bo treba z dolžnim pismom zavezati, da bomo činž odrajtovali in dolg ob izgovorjenem času povernili; v poroštvo tega se dolžno pismo na njivo, senožet, hišo ali kako drugo posestvo dolžnika vpiše (vtabulira). Le med posebno dobrimi znanci se kaj tacega ne terja. Ravna se pa v tem navadno tako, da upnik ne izroči dnarja dolžniku pred, dokler dolžno pismo ni vtabu-lirano. To je pa tudi potreba, zakaj upnik mora gotovost v rokah imeti, da je izposojeni dnar zavarovan (zažihran), ker na samo besedo, da na gruntu ali posestvu njegovem ni nobenega dolga ali da ga je le .tako malo, da se novi upnik nima škode bati, se upnik ne mora zanašati, zakaj vtem, ko gospodar novega posojila iše, se zna kak drug upnik prenotirati na ravno tisto posestvo, in dolžnik še morebiti sam tega vedil ni.
Kakor tedaj dolžnik upniku ne more za zlo jemati, ako mu ne da dnarja pred, dokler ni dolžno pismo v gruntne bukve vpisano, tako pa tudi upnik ne sme dolžniku zameriti, če on, dokler ni še dnarja zares prejel, od upnika terja, da mu da nasprdtnflfsi} t kterem pravi, da _v_dolžnem pismu imenovanega zneska še odštel ni, ampak da ga bo še le takrat, ko
^*-'     -^, IMI                      ,„, i -—^—^——— ¦ ii    IWW), in m i .
bo dolžno pismo pravomočno vtabulirano. Taki nasprotni list je potreben dolžniku, sicer je v veliki nevarnosti, ako upnik ni pošten človek ali če nenadoma umerje in dolžno pismo v druge roke pride, kise derže tega, kar je v dolžnem pismu zapisanega, čeravno zna biti, da dolžnik še ni dnarja prejel. V tacih okoljšinah ni potem druzega dokaza, kakor da se tistemu, ki na tako krivo dolžno pismo toži, razsodna prisega (Haupteid) naloži.
Kdor pa iz javnih cesarskih ali druzih zalogov ali dnarnic dnar na posodo jemlje, večidel tek nasprotnih pisem ne potrebuje, ker je že zadosti, akomudotična kancelija pisanje v roke da, da bo berž po vtabuli-ranem dolžnem pismu dnar prejel. Kdor iz kakošne tacih dnarnic hoče dnarja na posodo dobiti, mora celi naj novejši izpisek (ekstrakt) iz gruntnih bukev in pa osnovo dolžnega pisma, kakor ga misli narediti , predpoložiti. Javni cesarski ali drugi zalogi izposojajo dnar le proti postavnemu zavarovanju. Postavna varnost kakšnega posojila pa se tista imenuje, kedarvsi na hišo že poprej vpisani dolgovi s tem novim dolgom vred polovice prave hišne vrednosti ne presežejo, — pri zemljiših (gruntnih) pa, če ne presežejo dveh tretjin vrednosti. Javne (očitne) dnarnice pa ne posojajo rade dnarja na same hiše brez zemljiša, pa tudi na mline brez zemljišane..
Po „Now. kal. hosp. cesk.cc