anez STEHE' wav ZNANSTVENI cianek ZADOVOLJSTVO Z DEMOKRACIJO V SLOVENIJI. DESE T LET KASNEJE Povzetek. Fomžend in zmagoraki [»vhoda, pa naj bo lo v političnem in ideološkem pogledu ali pa v ekonomskem in v pogledu socialne varnosti, drugače ocenjujejo ivalnnst delo-van/a demokratičniga režima v praksi. Pomembna so ludi pričakovanja posameznih skupin v času prelotmi Zloinost prehoda v Sloveniji Je v marsičem relativizirala pričakovanja. tako da Je zanimivo na podlagi analiz podatkov iz anketne raziskave Demokratizacija ugotavljati, kakšno težo imajo pri pojasnjevanju zadovoljstva z demokracijo ekonomski in politični dejavniki Ugotovitve kažejo, da je pomembna zlasti sedanja opremljenost za tekmovanje na trgu Specifično pa prispeva k zadovoljstvu tudi dimenzija /loliiične umeščenosti v smisht podpore trenutne vlade in strank v koaliciji Pozitivne izkušnje glede pravičnosti političnega delovanja lahko prispevajo k nadaljnjemu iiltje-vanju demokracije. Ključni pojmi; zadovoljstvo z demokracijo, iranzicija. konsolidacija demokracije, /x)stsocializem. ekcmomski dejavniki. [mlitični dejavniki, empirična analiza lIvgled na dilemo, kdo so zmagovalci in kdo poraženci tranzicije. Desetletje obdobja prehoda je dovolj dolga doba, da se pokažejo rezultati. Pri razločevanju med poraženci in zmagovalci v časovni tlimenziji so pomembne izhodiščne pozicije, doseženo .sedanje stanje in perspektive v prihodnosti. Tako nas v okviru naše analize konkretno zanima, kako stanje in .spreminjanje politične in ekonomske situacije tako posameznika kot daižbe vpliva na ocenjevanje ' l)r. Janez .ilebe. docenl na tiUiiilleii za itrnibene ivile p tjubljanl. TEORIJA IN PRAKSA let 37. 5/2000. str 864-883 fcuH'Z ^Tr.BH iloseženega glede demokracije Rezultat nam lahko |K>knže, kateri problemi so pi i oblikovanju odnosa do deniokracije danes v ospredju. Koliko je pri tem pomemiv na dolgoročnejša, z zgodovinskim spf)minom posredovana in s soclalno-kulturno ume.ščenostjo določena dediščina |.>retcklosii, ki s svojt> persistenco odzvanja na daljši rok? Koliko gre za spremembe in izbolj.šave o/, izgube ki sn iiercipirane in občutene na primerjavah med preteklostjo in sedanjostjo? Ter koliko vpliva sedanja situacija, sama in skozi projekcijo v prihodno.st? Vprašanje zackjvoljstva z demokracijo je sprožilo veliko zanimanje v [jovezavi z vprašanjem domnevnega upadanja podpore demokraciji in legitimiteti režima, v primeru, če je nezadovoljstvo zelo razširjeno in dolgotrajno. V tlosedanjem raziskovanju je ta tema pomembna tudi kot samostojna razsežnost odnosa do političnega režima, kjer je v ospredju razi.skovanje dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje odnosa do realnosti delovanja demokracije in ne gole podpore idealu Odnos do dekn anja demokracije .se v večji meri oblikuje skozi pert ipirane koristi in izgube na način racionalne izbire, je podvrženo večjim nihanjem koi podpora idealu, ki je bolj vrednostno utemeljena in stabilna. Utemeljitve problema in teoretska izhodišča, uporabljena pri pojasnjevanju odno.sa do demokracije v kontekstu uveljavljenih demokracij, .so v veliki meri uporabna tudi pri konceptualizaciji v kontekstu izgrajevanja in kon.solidacije demokracije v prehodu. .Skozi številne študije sta .se kot pomembna potrdila dva sklopa dejavnikov, ekonomski in |X}li-tični. V okviru pr\eg.i je stopnja zadovoljstva odvisna od posameznikovega .socialnega položaja. Tu demokracija nastopa kot sredstvo pri maksimiranju blagostanja. r$olj ko po,sameznik izraža materialno pomanjkanje in nezadovoljstvo, prej za to dolži socialno nepravičnost politične ureditve. Fkonomska presoja ima vpliv z več vidikov: izboljšanje položaja glede na preteklost, aktualni položaj, in jiričakovane-ga bodočega položaja, in vse to na indi\iilualni ravni skozi "egoistično" ocenjevanje in na ravni družbe, t i. sociotropske ocene ali pogled bankirja. Drugi sklop |>olitično obarvanih dejavnikov upošteva kopico potencialnih virov percijnrane u.spešnosti ali neuspešnosti, kar zadeva uresničevanje vpliva oz. specifičnega intere.sa razredno ali nazorsko opredeljene .-skupinske pripadno.sti. Demokracija je v prvi vrsti zaznamovana z dejstvoni obstoja svobodnih volitev. Poraz ter nepartic-ipacija pri izvršni oblasti lahko vodi, zlasti če ga pri določeni grupaciji spremlja občutek, da nimajo niti teoretičnih možnosti za uspeh, k obtoževanju zaradi neupf)števanja pravil igre in nezadovoljstvu s pravičnostjo uredit\e. Zadovoljstvo z demokracijo je tako po pričakovanjih porazdeljeno sorazmerno uspešnosti in vplivu strankarske usmerjenosti, ki .se ji prišteva posameznik, pri aktualni oblasti, odvisno pa je tudi od splošne odtujenosti in subjektivno dojete politične moči in vpliva na politične otiločitve in dogajanje. Navedene splo.šne razlage fenomena zadovoljstva z demokracijo lahko neko liko prilagotlimo posebno.stim zgodovinskega okvira, ki ga predstavlja postsocial-izem. Sama po sebi je tranzicija obdobje tako socialnih kot političnih menjav položajev. Pri tem igrajo pomembno vlogo pričakovanja, ki so jih posamezni akterji vlagali v spremembe. Tako kot tudi razširjene teorije o krizi demokracije na Zahodu odnos do demokracije teinatizirajo skozi krizo pričakovanj (Weil, 1989; Kaase in Newton, 1999), je ta razlaga še kako primerna tudi v specifičnem Jcnwz ŠTEBF_ pomenskem okviru posisocializma. Pričakovanja ob prehodu so bila hudo potencirana v primerjavi z realnostjo počasnih sprememb, posebej izrazito zaradi poslabšanja ekonomske situacije ob gosi^darskem prestrukturiranju. Strukturno pogojene nepriviligirane pozicije iz prejšnjega režima so ohranjene ali celo poglobljene, ob tem ko so posamezne skupine pričakovale hitro izboljšanje (Cebulak, 1997). K temu razočaranju je, v političnem kontekstu postsocializma, mogoče prišteti tudi fenomen reafirmacije političnih strank na.slednic komunizma in spremljajoče ideološke dedi.ščine, ki Se podpihuje nostalgijo za preteklostjo. V kontekstu postsocializma je nezadovoljstv o, kar je posebnost v primerjavi z ustaljenimi demokracijami, porazdeljeno tudi glede na to, kdo je zmagovalec in poraženec j^rocesa tranzicije, kjer zmaga iti poraz štejeta nekaj samo v primerjavi s pričakovanji in izhodišči. Tako ohranitev privilegijev iz časa socializma ali pa vsaj ne prevelika izguba za skupino, ki jih je deležna, najbrž pomeni uspeh, medtem ko "nepoprava krivic" pri tistih, ki so bili prej prikraj.šani, lahko najbrž subjektivno pomeni neus|jeh. Tako se razredna struktura |X).stsocializma oblikuje ne samo glede na absolutni položaj, temveč pomembno tudi gletle na spremembo v primerjavi s prej in glede na usklajenost različnih dimenzij socialnega položaja kot sta ekonomska moč in vpliv ter politična in družbena moč nasploh. Pogledi in ocene ljudi v času spremenib niso odvisne sami od .sedanje situacije, ampak .so posredovani skozi zgodovinsko izkušnjo in poglede na preteklost, hkrati pa skozi upanje in perspektive, ki jih prinaša prihodnost. Uspešnost demokracije na individualnem nivoju, z gledi.šča posameznika državljana, se po teh izhodiščih ocenjuje torej glede na občutek prikrajšanosti v ekonom.skem in političnem pogledu. Zadovolj.stvo ali nezadovoljstvo ne pomeni avtomatično tudi sprejemanja ali nesprejemanja demokracije kot vrednote. Četudi nezadovoljstvo ne pomeni tudi antidemokratično usmerjenost, pa vsak demokratičen sistem črpa svoj kapital zaupanja in podpore prej iz zadovoljstv a kot iz nezadovoljstva. Dolgo trajajoče nezadovoljstvo, ki se ne da kanalizirati v vpliv in temu sledeče spremembe, lahko po daljšem času pripravi |x>gojc, ko prikrajšanost in občutek nepravičnosti vodi v anomijo in družbeno nezaupanje. Takšni pogon predstavljajo lahko plodna tla za iskanje nedemokratičnih in populističnih "rešitev" za izhod iz položaja. Ocenjevanje legitimnosti demokratičnega sistema ima v obdobju konsolidacije demokracije posebno težo. Množična podpora, zaupanje in zadovoljstvo z demokracijo so kot eni od njenih kaz:ilcev |X)tencialna šibka točka konsolidacije (Fink-Hafner, 1993; Wel.sch in Carrasc|uero, 1995; Mishier in Rose, 1996). Poleg agregatnih ravni zadovoljstva in trendov skozi čas (za Slovenijo glej Toš, 1999), je v okviru vprašanja trdnosti in ohranjanja demokracije, za boljšo identifikacijo problemov i/i ponujanje rešitev, dobro poznati dejavnike oblikovanja zadovoljstv a. Samo delovanje in preživetje demokracije je odvisno od več kot zgolj agregatnih nivojev javne podpore, odvisno je tudi od distribucije zadovoljstva med pomembnejšimi družbenimi pod.skupinami, odlagi negaiivnih izkušenj iz preieklosli, v .smislu "negativne tolerance", pripravljeni marsikaj potrpeti (Mishier in Rose, 1996:557), je sama neučinkovitost demokracije lahko slab indic za prihodnost v regiji, ki je izpisala nekatera najbolj boleča poglavja zgodovine dvajsetega stoletja. Dejavniki, ki vplivajo na zadovoljstvo z demokracijo Naš cilj je konceptualno zajeti vpliv subjektivno dojetih dobičkov in izgub ob razočaranju nad režimom. Posredno želimo identificirati tiste, ki v trenutni kon-stelaciji po svojem občutku neupravičeno izgubljajo. Naslednja definicija zadovoljstva z demokracijo dobro zajema ta pomen: "Kar nas zanima, so odzivi ljudi na to, kako se obnese demokracija v delovanju, to je ustavna realnost države in ne odnos do ideala, ureditve kot take." (Anderson in Guillory, 1997:70). Indikator zadovoljstva z demokracijo po svoji neposredni veljavnosti (face validity) meri naklonjenost oz. "presojo legiiimiieie neformalni strukturi režima - se pravi strukturi, ki karakterizira demokratičen proces - in tako konstituira realnost demokracije" (Fuchs, 1993:242), pri čemer je v ospredju ocenjevanja moralna usmerjenost ali presoja pravičnosti (Weil, 1989:686; Przeworski,1991: 30-31; Kaase in Newton, 1999:85-86). V empiričnem pristopu ugotavlj;mja odnosa do demokracije se teoretične dis-tinkcije, ki izhajajo iz filozofskega razmisleka, kažejo skozi stališča običajnih posameznikov pogosto manj razločno (Anderson in Guillory, 1997). Kako ločiti splošnejSo podporo demokraciji od specifičnega zadovoljstva z delovanjem demokracije, tega pa nadalje od neposredne podpore vladi, če so vse tri koncejv tualno različne sestavine v merjenju empirično dokaj pomešane. Desetletje, je po mnenju nekaterih, prekratek čas, da bi ljudje lahko razlikovali spremembe v vladah znotraj režima od režima kot takega (Mishier in Rose, 195)6:557). Vendar konkretno postavljenemu vprašanju "nezadovoljstva z delovanjem demokracije" v okviru empirične analize ne moremo odrekati neposredne pomenske veljavnosti, skladne z zgornjo skoraj operacionalno definicijo, tako da je bolj stvar previdnosti pri interpretaciji in vprašanje za analizo, ali se v tem morda ne skriva neko splošno izraženo nez;idovoljtvo do trenutne oblasti ali ne gre morda za osebno nezadovoljstvo nasploh ali pa gre za povsem samostojno dimenzijo v specifičnem pomenskem okviru (primerjaj Fuchs, 1993; Kornberg in Clark, 1994; Montero, Gunther in Torcal, 1997). Ekonomski dejavniki Povezava trdnosti demokracije z ekonomsko uspešnostjo je klasična tema raziskovanja na makronivoju. primerjav med državami in agregatno skozi čas (glej npr. Bourkhart in Lewis-Beck, 1994). Po predpostavkah, ekonomski dejavniki kot so inflacija, nezaposleno.st, rast BDP, ki vplivajo na priljubljnost vlade in stranke na oblasti, posrccliui delujejo lutli na .šii.ši vitlik ocenjevanja učinkovitosti režima (Clarke, Dult in Kornberg. Posamezne od teh kazalcev bi lahko z makro- nivoja, kjer nastopajo kot agregatne spremenljivke, prenesli na nivo po.sameznika kot občutek materialne ogroženosti ler blagostanja. VpraSanje je, v kolikšni meri percepcija ekonomske uspešnosti s sirani državljanov vpliva na podporo posameznih vklikov političnega sistema (Anderson, Ciuillory, 1997: 72). I.judje ocenjujejo perspektive demokracije tmli na podlagi pričakovanj o izboljšanju o.sebnega blagostanja in temu ustrezni podpori (Welsch in Carrasquero, 1995:620; .Mishler in Kose (1996). Ocene ekonomskih pogojev - tako retrospektivne kot pros|->ektivne, tako nacionalne (sociotropske ocene) kot osebne ocene (egocen-trične) po leh splošno sprejetih predpost:ivkah lahko vplivajo na oceno uspešnosti demokracije (I.ewLs Beck. 1988; Kornberg in Clark, 199i). post-socializnui je, zgodovinsko gledano, izhodi.šče primerj:ive prav ekonomska neučinkovitost prejšnjega režima, ki je pripomogla k razp:Klu njegove legilimitete. Temu ustrezno .so bila nereali.stično visok:i prič;ikovanj;i do novega režima, ki ga zaznamuje za.sebiKj gospodarstvo in tržna ekonomija. Nedvomno so bile optimistične n;ipovedi, dane v času prehoda. neuresničlji\e na kratki rok (tJebulak. 1<)97:112). Politični odziv na tranzicijo je. tej predpostavki, v kontrastu "previ.s{)kih" pričakovanj izboljšanja zaradi prehitrih obljub ob preobratu in dejanskeg;i poslabšanja (Przeworski, 1991; povzeto po Evans in Whitelield, 19'J5:'i87: eagar, 199.3:58; Duch, 1995). Kot je ugot:ivljal že Tocqueville pri raziskovanju lr;uicoske revolucije, lahko ptjiitični sLstem pade ravno v času, ko se napovedujejo izbolj.šave raznter, pr:iv zaradi nara.ščajočih pričakovanj in slabljenja tradicionalnih lojalnosti (Lip.set, 1994). Prav t;iko kot na z:ihodu tudi v |x>st-.socializmu držav;i ne more s čarobno paličico rešiti vseh problemov, zato je n;miesio pri out-putih. da bi z;igotovili večjo podporo sistemu, potrebno znižati pričakovanja (Schumpeter; povzeto |x> Weil, 1989; in npr. Fink-Hafner, 1993:22). Podobno kot je v zahodni demokraciji razočaranje (di.senchantment) nad učinkovitostjo, je tudi v tranziciji dejavnik nezadovoljstva. Ta dejavnik se še okrepi, ker so bila pričakov;ui-ja ob prehodu v smislu svobode političneg;i delovanja in človekovih pra\ ic vsaj v enaki meri Uidi ekonomsko obarvana (Welsch in Carrasquero, 1995:621). Po analogiji s tezo o konvergenci, tla imajo Ijutlje, katerih predstave o demokraciji .se ne ujemajo z realnostmi političnega življenja v tleželi, manj pozitiven tidnos do tlemokracije (Kornberg in Clark, 1994), bi lahko .sklepali, d;i bo v jX)stsocializntu razočaranje in nezadovoljstvo z demokracijo še zlasti močno povez;mo z ekononi-skimi dejavniki. Bremena gospodarskih sprememb v času prehotla so bila neenakomerna razporejena. Posamezniki, ki materialno uspevajo v danem obdobju, botlo bolj zatlt> voljni s potekom reform in (Kjsredno tudi z tleltjvanjem noveg:i režim;i (Ptwers in Cox, 1997:620). Po teoriji racion;ilne izbire bo sistem, ki prinaša večje koristi, tleležen večje podpore. Tu primerjalntj gletlano .stari režim sicer nima kakih |X)sebnih ;Kiutov, saj negativne ekonomske izkušnje iz obdobja pred prehodom predstavljajo skoraj neizčrpno zalogo [xidpore reformnim ukrepom, ki so usmerjeni k povečevanju blaginje (Waldron-.Moore, 1999). Četudi je bilo materialnt) blagostanje prej dokaj nizko, pa je bila zagotovljena vsaj socialna varnost in zaposlitev. I'rehoci pa spremlja povečana .socialna ogroženost. Tako kljub relativni ekonomski iispe.šnosti .Slovence gletle na primerl|ive tlržave prehotla, nekateri domnevajo, da je "le majhen ilel ljudi z tiružbenimi spremembami velikt) pritlobil, meil njimi pa je zelo pomemben delež ti.stih, ki so bili že v komunističnem režimu priviligirani" (Žagar, 199.3 59). .Socialna menjava pozicij naj bi šla torej cek) v nasprotno smer od pričakovane. Ta teza o ohranjanju ali celo izbolj.šanju elitne |K>zicije bi nakazovala možnost, da bo določena skupina ektinomsko uspešnih hkrati zadovtiljnih z demokracijt) in s st)cializmom. Temu nasproti bo subjektivna izguba potencialne no\'e elite, ki t)staja v ozadju, .se pravi poražencev, .še mliko večja. V post-socializmu tako poleg golega delovanja ekonomskega nezatlovoljstva nastopa še |X)sretlujoči dejavnik interpretacije in razumevanja zgodovinskih okf)liščin prehoda. Pomembno ni le it), kaj se je zgotlilo, ampak tudi, kaj [Kj.samezni ljudje mislijo, da bi se moralo zgodili (Powers in Cox, 1997:617). Us|>ešnosi .se po de.seiletju prehoda že kaže skozi vzpostavljeno ekonomsko in socialno diferenciacijo. Novi dejavnik razrednega razlikovanja .so razlike v oijreinl-jenosti za tekmovanje v pogojih ilelovanja liga. Analize nakazujejti večanje polarizacije razrednih neenakosti (Evans, 1997:217). Objektivne razlike v izobrazbi, slartisli, poklicu, vplivajo na doživljanje ekonomskih sprememb v času traiizicije, in na razlike v pričakovanjih. Ce .se te razlike prevajajo lutli v pn).stor političnega vpliva, je drugo vprašanje? Tu lahko pietipo.stavimo .součinkovanje ekonomskih in političnih tlejavnikov, saj bodo "brez učinkovitega predstavljanja njihovih interesov poraženci' procesa iranzicije - med katerimi .so delavski razretl, starejši in nezaposleni - težje videli prednosti liberalne demokracije" (Evans 1997:208; avtor na tem mestu navaja Przeworkega, 1991). Ob součinkov;inju in pogojev:inju ekonomske marginaliziranosti in politične nemoči lahko pričakujemo relativno nižje zadovoljstvo z tlemokracijo ob hkratni nostalgiji za preteklim sistemom. Povečanje negotovosti za .skupine, ki so bile prej varne (Finifter in .Mickiewicz, 1992:858), je vse prej kot dobra osnov;i zatlovt)ljsiva z tlemokracijo. Politični in psihološki dejavniki Sklop političnih tlejavnikov je bil v do.sedanjih obravnavah zadovoljstva z demokracijo v postsocializmu tlokaj zanemarjen. Odno.s do političnega sistema .se ne oblikuje .samo na potllagi outputov, ekonomskih rezultatov delovanja, ampak tudi na potllagi txlnosov in delovanja političnih subjektov kot .so stranke, koalicije, vlada in drugih Poanta demokracije je v tem, da v poštenem tekmovanju na volitvah eni zmagajo, drugi pa .so poraženi (Antler.son in Guillory, 1997). Sama po .sebi izguba še ne |xjmeni. da se ix>raženec obrne proti sistemu. .Svoje lahko prispeva neodzivnost političnih dejavnikov kot so ktialicije, stranke v tipi)Ziciji in neodražanje volilnih rezultatov v vlatlni sestavi itd. (Weil 1989:68.3). Poraz na volitvah bo b<}lj boleč, če na tiblasti dalj časa vztraja samo ena politična stran, kar je tudi eden od indikatorjev konsolidacije tlemokracije na makro-nivoju (Fink Hafner, 1993). V splošnem poraženci volitev kažejo manjše zadovoljstvo s sistemom. Ce tisti, ki so v manjšini, tudi na dolgi rok nikdar ne postanejo večina, se občutek nepravičnosti Se okrepi (Anderson in Giiillory, 1997). Če na (X>dlagi volilnega sistema rezultati volitev omogočajo oblikovanje enostrankarske vlade, je poraz bolj boleč, kot pa če se oblikuje široka koalicija, kjer imajo tudi "i^raženci" še vedno ohranjen svoj del vpliva na izvršno oblast. Vse to nas prepričuje, da bo volilna odločitev posameznika na predhodnih volitvah vplivala na zadovoljstvo z demokracijo, kjer bo oddani glas za vladujoče stranke pomenil večje zadovoljstvo. Tudi podpora in zaupanje trenutni vladi je podoben dejavnik, ki ga lahko interpretiramo kot eno od sestavin posameznikovega občutka politične odzivnosti oziroma zastopanosti. Torej lahko pričakujemo visoke korelacije odnosa do vlade in zadovoljstva z demokracijo (Montero, Gimdier, Torcal, 1997:142). Nezadovoljstvo z demokracijo je v tem primeru izenačeno z opozicijo trenutni vladi ali zaradi tega, ker ljudje ned i fe renči rano enačijo demokracijo s trenutno politično garnituro, ali pa ker trenutno vlado dojemajo kot enega od krivcev za slabo stanje demokracije. Poleg politične usmerjenosti v strankarskem smislu in pri podjxjri vladi, je pri pojasnjevanju zadovoljstva z demokracijo pomembna tudi splošnejša odzivnost politike na pobude državljanov in zaupanje ali pa razočaranje nad strankami. Kazalce učinkovitosti politike (efficiacy) po analogiji z ocenami ekonomskega blagostanja lahko interpretiramo tudi kot dodaten faktor socialnega razlikovanja v simbolnem smislu, ocen |X)litične moči oz. uspešnosti, vpliva po.sameznika (Evans in VChitefield, 1995:495). Poleg ekonomskih razlik v blaginji, je lahko politična deprimiranost, ki je prav tako socialno pogojena (skozi npr. religiozno pripadnost, starost, spol, razred in izobrazbo), pomemben faktor naraščanja nezadovoljstva z delovanjem demokracije. Razumljivo je, da podpora vladujoči ojxriji vpliva na podporo demokraciji Dodaten faktor pa je splošno zaupanje opozicije vladajočim strankam in simpatizerjev vladajočih strank opozicijskim, ki kaže, koliko .so v okviru demokratičnih pravil igre dojete možnosti menjave oblasti (Toka, 1995:358). Stopnja tega medsebojnega političnega nezaupanja je posredno kazalec ob.sega polarizacije demokratične kulture, kjer bi tranzicijske države prej uvrstili med polarizirane kot konsenzualne, kar dodatno pogojuje povezovanje občutka političnega poraza z nezadovoljt\om z režimom (Anderson in Guillory, 1997). Če si ljudje medsebojno zaupajo, laže sprejemajo različne politične in ekonomske strategije, ki morda ne predstavljajo njihove lastne usmeritve, vendar jih tolerirajo kot pravične, kot rezultat večinske volilne podpore (Waldron-Moore, 1999). Demokracija pomeni izkušnjo z menjavami vlad, s tem, da včasih zmaga tudi nasprotnik, vendar je ravno v tej točki nezaupanje v Vzhodni Evropi še zelo razširjeno. Podobno kot tema o ekonomski uspešnosti, je tudi tema o psihološki odtujenosti posameznika v moderni atomizirani družbi služila kot okvir za pojasnjevanje upada zaupanja v zahodnih demokracijah na agregatni ravni (Kornhauser; povzeto po Kaa.se in Newton, 199938). Tudi to temo lahko prenesemo v okvir post-socialističnih družb. Tudi tu pričakujemo dokaj razširjeno atomizacijo zaradi konvergenčnega poteka modernizacije in pomnožičenja družb, povezanih le Se preko televizije in z močno oslabljenimi mikrosocialnimi vezmi. Pomnožičenje družbe je bilo pod vplivom socializma še okrepljeno s tem, ko je delov;ilo v smeri prevzemanja avtonomnega tlriižbenega in društvenega organiziranja, zlasti tistega z morebitnim političnim ali vrednostno drugače usmerjenim predznakom kot pa je bila predpisana ideologija (Tomka, 1991; Toka, 1995). Kljub pričakovanjem o nara.ščajoči vlogi, je organiziranje civilne družbe v posi-socializmu pre.senetljivo nemočno (Cebulak, 1997:115). V novih demokracijah je, podobno sopogojevanju ekonomske uspešnosti in dentokratičnosti, povečevanje zaupanja odvisno od do.sežene demokratizacije in obratno, t;iko da ob slabi dedi.ščini avtoritarnih režimov ni pričakovati hitrega vzpona enega in drugega (Torcal in .Montenero, 1999). Obstoj avtonomnega civilnodružl>enega organiziranja je tudi pomemben dejavnik vz|X)stavljanja demokratične kulture in učenja demoknicije, kjer državljani lahko prakticirajo svoj vpliv na državo. Ravno ta priložnost pa je v postsocial-izmu omejena (Lip.set. 1994). Artikulacija interesov se v tem primeru oblikuje na ravni masovnih kolektivitet (Evans, 1997). na kar kaže tudi sindrom okrepljenega nacionalizma v bivših socialističnih družbah po razpadu nasilne ideološke homog-enizacije. .Vpatija in odtujenost se še potencirata v povezavi s .slabim ekonomskim položajem kot posledico občutka brezizhodnosti in nemoči, da se stvari spremenijo. Ta po\'ezava socialnega nezadovoljstva s političnim nezaup;injem se npr vse izraziteje kaže v nekaterih post-socialističnih deželah skozi vedno nižjo volilno udeležbo (Cebulak. 1999:114). Ob neodzivnosti oblasti, je v teh okoliščinah pripravljenost za nostalgijo za starimi časi ter sprejemljivost za ideje, ki za tak.šen |X)ložaj obtožujejo demokracijo, seveda okrepljena (Žagar, 1993:59; Evans, 1997). .Med specifično psihološkimi faktorji lahko pcisplo.šeno družbeno nezaupanje kot indikator nizke vključeno.sti oz. integriranosti v družbo in kot skrajni izraz razočaranosti nad |X)litiko in življenjem v dani družbi nasploh štejemo kot pomemlx>n korelat z;idovoljstva z demokracijo (Kornberg in Clark, 1994:552). Post.socialistične družbe so v marsičem še %'edno "množične družbe". Disaffection - ali |X}litična odm;iknjenost - je, v nasprotju z nezadovoljstvom s konkretno vlado ali ix)litično usmerjenostjo, ki nastane na podlagi razJcoraka med nasplošno pozitivno [X)dporo režimu in negativno percepcijo načina njegovega delovanja, vsebinsko oprcdeljen;i kot nezaupanje in sumničavost do kakršnihkoli medčloveških povezovanj, ki se verjetno oblikuje v zgodnji .socializaciji in tako deljuje kot dolgotrajnejša, bolj globoko vsajena razsežnost odnosa do družbe (.Montero, Gunther, Torcal. 1997:136-137). Za umeščanje vseh prej omenjenih dejavnikov nezadovoljstva v okvir pripadnosti posameznim družbenim kategorijam in skupinam, bomo dodatno preizkusili standardne spremenljivke, ki so se kot pomembne izkazale že v preteklosti. V družbah prehoda identifikacija zmagovalcev in poražencev ni samo trenutno politično obarvana in ciklična zadeva, povezana z volilnim krogom in opozicijskim statu.som (Fuchs, 1993), temveč je dodatno povezana z vsebino pričakovanj ob spremembi režima. Zato je pomembna identifikacija nosilcev različnih pričakovanj in njihova trenutna izpolnitev le-teh. Seveda gre pri tem za večplastno razgrnitev - v raz.sežnostih socialnega, osebnega in ekonomskega blagostanja ter v razsežnosti vrednot in predstav o tem, kaj je najpomembnejša sestavina demokracije - popravljanja krivic, človekovih pravic, svobode govora, medijev, socialnih pravic, tržne ekonomije itd. V obdobju prehoda tako lahko potencialno ideiitificiraino posamezne skupine ali življenjske [xiu, ki jasno kažejo na subjektivno izgubo ali dobiček (Cebulak, 1997; Finlier in Mickiewicz, 1992), kdo je torej pričakoval od spremembe režima največ in dobil najmanj. To .so najprej atributi, ki v času sprememb pomenijvedujejo kontinuiran (jomen delitev, ki se oblikujejo skozi odnos do |)reteklosti in pripisovanje krivde ali zaslug z;i sedanje razmere, in tuili ekonom.sko osnovano ocenjevanje .setlanjili razmer je i)Osredov;ino skozi inter-j>ret;icije \loge ;ikterjev, ki so v ol)tiobju prehotki delovali (Powers in Cox, 1997:628^. Podatki in metoda Podatke za analizo so zbrali v anketni terenski raziskavi iz serije Slovensko javno mnenje (SJM) (Toš et al, 1999). ki je deloma ponovitev istoimenske raziskave iz leta 1991. Anketiranje je potekalo osebno s stand;irdiziranim vpra.šalnikoiii, izvajalec terenske faze raziskave je bil Center za javno mnenje in množične komunikacije pri Fakulteti za družbene vede, jiodatki so za sekundarne) analizo na voljo s posredovanjem Arliiva družboslovnih podatkov. Vzorec z;i anketo je večstopenjski sistematični slučajni vzorec po .skupinicah na jTOpulaciji neinstitiici;inaliziranih ' At)l' Arlitv IJriižhtMihimili /W<«feiatijah, ter trenutni volilni nameri, o.stali imajo vrednost 0). Ekonomske prediktorje merijo po trije .staiulardni indikatorji egocentričnih (zase osebno) in sociotropskih (.ekonomska situacija v Sloveniji), v ča.sovni dimenziji prospektivnih (naslednje leto) ter retrospektivnih (po 19% ter |)red 1990), ocen izboljšanja (pripisana vrednost 3), ostaja enako (2) ter poslabšanja (1) materialnega oz. ekonomskega položaja (.MacKuen, Erik.son in Stimson, 1992). Politični aspekt poraženosti merita dve spremenljivki: volilna izbira leta 1996 za \ ladnc pozicijske vs. vse ostale stranke (levosredinskima pozicijskima strankama DESUS, LDS smo pripisali vrednost 3, desnosredisnki pozicij.ski SLS vrednost 2, vsem ostalim 1 pri vpra.šanju o o volilni Izbiri 1996), ter stopnja z;iupanja sedanji vladi. Spremenljiv ke politične učinkovitosti ter odtujeno.sti (Reef in Knoke, 1999: 113 in sledeče; Citrim in Muste, 1999: 465 in dalje) delimo na tri poddimenzije. .sestavljene iz po tiveh indikatorjev: - percipirano strankarsko odzivnost sestavljata mnenji glede trditev "Stranke nudijo možnost sodelovanja v politični dejavnosti" in "Stranke služijo le interesom njihovih voditeljev", sešteta sta optimistična odgovora. - subjektiv^ni politični vpliv: "Danes lahko v Sloveniji vsak pove svoje ninen|e o najpomembnejših zadevah" ter "Navadni ljudje so vedno odrinjeni od oblasti" - razočaranost nad ix>litiko oz. politični cinizem: "Politkom raje ne zaupaj" ter "Danes .se s politiko ukvarjajo le tisti, ki bi se s tem radi okoristili". Zadnji indikator iz tega sklopa je spremenljivka socialne izključenosti oz. družbenega kapitala (Whiteley, 1999), merjen .skozi vpra.šanje o zaupanju "ljudem, ki govorijo v~aS jezik" s pripisanimi vrednostmi od 4 - "v celoti", 3 " "precej", 2 -"malo" do 1 - "nič". Glavnina analiz je narejenih z običajno linearno multiplo regresijsko analizo. Ta nam ocenjujeje direktne vzročne učinke številsko interpretiranih neodvisnih spremenljivk, ki trenutno nastopajo v modelu, na odvisno spremenljivko - v našem primeru številski indeks zadovoljstva z demokracijo. Prikaz rc7Ailtatov Ekonomski dejavniki Ekonomske razmere, tako posameznika kot ocena situacije v državi, so običajno med najpomembnejšimi determinantami ocenjevanja splošnega stanja v državi. Pričakujemo lahko pomemben vpliv ludi na ocene delovanja demokracije. V prikazu rezultatov upoštevamo časovno so.sledje, po katerem se splošno ekonomsko pogojeno "razočaranje" nad demokracijo nalaga v zaporedju ocenjenega poslabšanja položaja glede na iDrejšnji režim, nato glede na leto volitev ter končno v prihodno.sti glede na danes, v nekakšni trajektoriji revščine vedno večje socialne diferenciacije med poraženci in zmagovalci tranzicije (Evans, 1997). Tabela t: Standardizimni regresijski koejicienti ekonomskih dejavnikov zadovoljstva z delovanjem demokracije Beta Sig. Beta Sig. Hcta Sig. Osebni materialni položaj v primerjavi z pred 1900 0,17 0,000 0,05 0,172 0,02 0,624 Ekonomske razmere v držwi glede na pred 1990 0,23 0,000 0,15 0,000 0,13 0,002 Osebni materialni položaj po 1996 0,20 0,000 0,19 0,000 Ekonomske razmere v državi po 1996 0.14 0,000 0,11 0,004 Osebni ekonomski [>oložaj v prihodnosti 0,13 0,000 Ekonomska situacija v državi leta 2000 0,08 0,036 R' 0,13 0,18 0,21 Dokazi o vplivu materialnih razmer na ocene stanja demokracije si v literaturi deloma nasprotujejo, včasih se kažejo izrazito, v posameznih primerih pa so odsotni (Evans in Whitefield, 1995, Waldron-.Moore, 1999; Kornberg in Clark (199-4). Rezultati (tabela 1) potrjujejo pomemben vpliv percepcije ekonom.skih razmer na oceno demokracije, saj vse spremenljivke skupaj pojasnijo kar dobrih 20% variance odvisne spremenljivke. Dolgoročno retrospektivno ocenjevanje je nekoliko bolj navdahnjeno s pogledom na celoto, saj ima primerjava stanja ekonomije danes in v prejšnjem režimu nekoliko večji vpliv na oceno delovanja demokracije kot pa oseben "pogled skozi denarnico" v istem časovnem raz|x>nu. .Med kr;itko-ročnimi retrospektivnimi ocenami in pri kratkoročnih pričakovanjih, ki najbrž v večji meri odsevajo posameznikov dejanski položaj in z njint povezano negotovost preživetja v danih razmerah, .se kaže nekaj večji vpliv pogleda skozi egoistično izraženo lastno korist, ob .še vedno opaznem "pogledu bankirja", ki lastno korist vidi v makroekonomskih razsežjih in skozi to presoja splošno .stanje v državi. Konsekvence rezultata za legitimacijo režima skozi agregatno izraženo količino zadovoljst\a bi pomenile, da se v trenutnih slovenskih razmerah relativne gospodarske stabilnosti in blaginje v primerjavi z večino drugih po.stsocialističnih držav v napovedi ne nakazuje grožnja prevelike erozije "zaupanja". Se\'eda po drugi plati naraščanje .socialne diferenciacije in negotovo.sti po.sameznih .skupin prebivalstva poglobi nezadovoljstvo z režimom. Po naših izhodiščih je pri ocenah delovanja demokracije pomembno dojemanje pravičnosti danega režima, in glede na dediščino visoke socialne varnosti vsega prebivalstva v preteklosti, je prag tolerance pri tem dokaj nizek. Politični in psihološki dejavniki Politična razmerja in njihov vpliv na zadovoljstvo z dentokracijo smo opazovali skozi dve skupini spremenljivk. V prvi smo upoštevali individualno strankarsko opredelitev do vladnih ali strank trenutne pozicije. Po predvidev;mjih iz uvoda bo volilna podpora za stranke, ki so ostale v manjšini in ki se ne prevede v moč n;i način političnega odločanja in uveljavljanja interesov, vodila k večjemu nezadovoljstvu z režimom. Bolj ko so poraženci na volitvah potisnjeni stran od oblasti in dlje ko to traja, večje bo nezaclovoljst\'o. V takšnih razmerah poraženci podvomijo, če so neformalna pravila igre pravična, ali dajejo vsakemu od udeležence\-možnost zmage. Se pravi, da izrazijo nezadovoljst\'o z delovanjem demokracije v praksi, kar je definicija naše odvisne spreemnijivke. Rezultat, prikazan v tabeli 2, kaže rahlo pozitiven vpliv podpore pozicijskim strankam. Iz primerjave dveh multivariatnih modelov .se da razbrati, da je večji del vsebine omenjene spremenljivke vsebovan v splošnein zaupanju delu vlade. To izstopa kot prevladujoči korelat zadovoljsrva z tlemokracijo. Tako se |X)trjujejo tista pričakovanja iz uvodne diskusije o dilemah koncepuializacije, ki so govorila o dokajšnjem nerazločevanju abstraktnih in bolj konkretnih "objektov" vrednotenja političnega sistema ter močnein enačenju učinkovitosti vlade ter splošnej.šega zadovoljstva z režimom. Analiza je torej pokazala, da bo tisti, ki je zadovoljen s postavljeno vlacio, to zadovoljstvo prenesel tudi na raven režima. Ta fenomen nikakor ni samo značilnost novih demokracij, ampak poix)lnoma običajen rezultat tudi v konsolidiranih demokracijah {Kornberg in Clark, 1994). Tabela 2: Standardizircmi regrestjski koeficienti političnih dejavnikov zadovoljstva z delovanjem demokracije Beta Sig. Beta Si^. Zaupanje vladi 0.38 0,000 Volilna izbira 1996 (pozicija) 0.07 0,008 0,13 0,000 Strankarska odzivnost 0,12 0.000 0,14 0,000 Politični vpliv 0.09 0,002 0.11 0.000 Razočaranost nad politiko 0,06 0.058 0,14 0,000 Zaupanje soljudem 0,08 0,006 0,14 0,000 R" 0,28 0,15 Drugi sklop spremenljivk političnih dejavnikov zadovoljstva z demokracijo meri percepcijo odzivnosti politike ali subjekti\'no nemoč, odtujenost ler razočaranost nad pt)litiko. Izmed spremenljivk iz tega sklopa imajo vse približno enako velik in statistično značilen pozitivni vpliv na zadovoljstvo z demokracijo (tabela 2). Vseeno izgleda, da sta odmaknjenost oz. razočaranje nad strankami ler razočaranje oz. cinizem nad politiko nasploh nekoliko lx)lj pomensko ujeta v sploSno (ne)zadovoljstvo z demokracijo kol pa sama, nekoliko bolj osebno naravnana, ocena vpliva na politiko. Ta slednja po tem, ko smo upo.šievali ostale spremenljivke vključenosti v |x>liiiko in odnosa do vlade, nima več tako izrazitega samostojnega vpliva. Opazno povezanost z zadovoljstvom z demokracijo kaže tudi zadnja spremenljivka v modelu, to je spremenljivka "socialnega kapitala" oz. splo.šnega zaupanja sonarodnjakom. Ta se očitno tudi sama, kot od političnega dokaj neodvisna dimenzija splošne družbene "izključenosti", skrajne izolacije posameznika, prevaja na razočaranje nad režimom. Skupaj le vrste sprenienljivke politične oz. družbene izpolnjenosti |x>sameznika pojasnijo nekaj nad 20% variance odvisne spremenljivke, kar je nekje enakovredno sklopu ekonomskih dejavnikov. Skupni vpliv dejavnikov zadovolj.stva Končni model pojasniive zadovoljstva z demokracijo vključuje tudi skupino demografskih spremenljivk (tabela 3). Večina od teh že na nivoju bivariatnih zvez ne |X)kaže posebno močnih povezanosti. Korelacije nad 0,1, ki so hkrati tudi statistično značilne, kažeta spremenljivki izobrazba in dohodkovni razred. Po podrobnejšem preverjanju lahko ugotovimo, da je večino te povezanosti mogoče pojasniti z materialnim položajem samim, hkrati pa je, kot smo lahko ugotovili doslej, to dominamna os razlage zadovoljstva z režimom. Tako se v muliivariatnem modelu že samo znotraj demografskih spremenljivk ves vpliv izobrazbe izčrpa skozi sj^re-menljivko uvrstitve na lestvici tlohodkov. Med zanimivej.šimi je povezano.st religiozno.sti, merjene .skozi navado obi.sko-vanja cerkve. Ta je pozitivno povezana z zadovoljstvom z demokracijo, kar lahko pojasnjujemo morda z večjim pragom, kapitalom vnaprejšnje tolerance do demokracije, vernih, če primerjamo stopnjo verske svobode v prejšnjem režimu in sedaj. Poudariti kaže, da je bivariatna povezanost celo nižja v primerjavi z multi-variatno, saj tu vpliv izobrazbe in tlohcKikovnega razreda deluje ravno obratno kot v prejšnjem primeru, namreč v smer okrepljene dejan.ske |X)vezano.sti odvisne in neodvisne spremenljivke. Podobno religioznosti, gre tudi spremenljivko podpore stranki naslednici Zveze komunistov razumeti v smi.slu ideološke investicije v preteklost, pri čemer bi pričakovali nasprotovanje in nezadovoljstvo s sedanjo ureditvijo. Če pa bi .se to lastnost dalo razinneti bolj v smi.slu adaptacije, bi pri simpa-tizerjih ZLSD pričakovali hkratno podporo tudi sedanjemu režimu, katerega značilnost v Sloveniji je odsotnost kakšnih ostrejših ukrepov "popravljanja krivic". Kar ,se kaže kot rezultat v seštevku plu.sa in minusa je, da podpora ZLSD nima nobenega vpliva na zadovoljstvo z demokracijo! Slednje ugotoviae lahko ilustriramo s serijo prikazov bivariatnih povezanosti med izbranimi spremenljivkami v modelu |x> treh demografskih spremenljivkah (graf I). Višja izobrazba močno pozitivno |7ri|X)more k zaupanju v učinkovitost strank. Ostale spremenljivke ekonomske moči in političnega vpliva .so ravno tako |X)zitivno povez:me z izobrazbo. Posebnost je nelinearen vpliv na stopnički d|>ore trenutnih oblastnih pozicij v tlružbi. Se pa, kar je z^t našo razlago in glede na izhodišča, postavljena v uvodu, ta pojasnitev ne izčrpa samo skfizi goli pogled skozi želodec. Mimo golih ekonomskih ocen imajo tudi preostale spremenljivke še vedno opazen vpliv, zlasti ocene učinkovitosti in odzivnosti politike. Iz tega sledi, da za okrepitev zadovojstva z demokracijo ni dovolj, da .so v ekonomskem pogledu slovenski državljani, kot kažejo primerjave z ostalimi tranzicijskimi državanji, relativno dobro postavljeni. Z vidika krepitve trd-no.sti demokracije je ravno tako pomembno krepiti občutek moči in vključenosti v politiko kot v demokraciji u.staljenega načina izražanja svojih intere.sov in nato tudi dejanskega vpliv;! največjega števila prebivalcev na politične odločitve. Ce so ekonom-ski problemi že sami kar težko obvhidljivi, pa je morda potrebno počakati celo generacijo, da se bo počasi vzpostavilo splošno družbeno zaupanje, cement ki drži skupaj dmžbo. Vpliv te spremenljivke se kaže persistentno mimo vseh ost;ilih spremenljivk v modelu. V družbah, kjer uspejo kljub vsem razlikam vzpostaviti tudi del .skupnostne identifikacije, ki ni samo množična podpora simbolom in voditeljem na način propagande, ampak del izkušnje in sodelovanj;! pri skupnostnili rečeh vsakega drž:ivljana posebej, bo tudi podpora in zadovoljstvo z demokr;icijo bolj trdno. Z;ikljiiček Osnovno vprašanje naše analize je bilo temporalna umestitev dejavnikov legit-imitete demokracije. V kolikor gre za ekonomsko pogojene ocene delovanja demokracije, imajo te vsekakor v logičnem smislu izhodišče v preteklosti. Pri tem pa je, kolikor je v tržnem gospodarstvu prevladujoča osnova socialne diferenciacije opremljenost za tekmovanje na trgu poklicev, odločilna pobuda za oceno uspešnosti demokracije časovno v sedanjosti. To potrjuje tudi izstopajoč direktni ' Ču p ilobuiScn del variance spremenl/irt. verfelno okrtig ImsIedIca na/take merjenja, kije pti lired/iii.. O/Kizorilo dolgujemo Andreju Rusu vpliv sedanjih kraikoročnih ocen osebne in niakro-ekoiiomske uspešnosti. Če bi šli vendarie odkrivat korenine dlje v preteklost, je tu dediščina prejšnjega režima kljub vsemu še vedno prisotna, npr. pri ntanjši uspešnosti družbenih slojev, ki so si svojo poklicno kariero zastavili pod predpostavko prevlade industrijskega sek torja. Pri tem post.socializeni sploh ni edinstven, gre le za to, tla je bil prejšnji poli tični sistem soodgovoren za zapoznelo in prepočasno ekonomsko prestrukturi ranje v primerjavi z zgledom razvitejših. I.ahko rudi, da so v posameznih primerih osnove ekonomske uspešnf)sii "podedovane" na privilegijih iz prejšnjega režima, denimo skozi izkori.ščanje prednosti pri lastninjenju ali pa skozi izkoriščanje ".socialnega kapitala", vz(X)stas ljenih meneclžerskih in političnih metlosebnih vezi še iz prej.šnjega sistema (primerjaj Kus, 1999). V razvojnem smislu lahko, upoštevaje te pomisleke, zaključimo, da je perspektiva trdnosti demokracije zagotovljena ob zagotovljeni prosperiteti in v kolikor so iiaraščujoče .socialne razlike percipi-rane kot pravične Ob tem je na polu revščine lahko v pomoč skrb države za socia-lo tistih, ki imajo v tej tekmi manj .sreče. .Skladno z ugotovitvami mnogih študij, tako na makronivoju kot analiz na nivoju posameznikov, lahko zaključimo, da poleg ekononjskih dejavnikov v ocenah pravičnosti delovanja demokracije, j>omembno odzvanjajo tudi politično obarvane izgtibe ali dobički Potrjena je izjemno tnočna povezanost zadovoljstva z demokracijo s .strankarsko podporo za pozicijo ali opozicijo, skupaj z zaupanjem delovanju vlade. Poleg tega, da l.ihko privzamemo, da ekonr)niska ii.spešnost že sama povečuje podporo vlade, ima slednji dejavnik "zaupanja" občuten samostojen vpliv na demokracijo. Ta pa se ne izčrpa .samo na ravni strankarske podpore političnim opcijam, pač pa. kar je izstopajoča posebnost novih demokracij, tudi skozi ocene odzivnosti strank in vključenosti ali izključenosti iz političnega vpliva. Strankarska identifikacija je v novih demokracijih še vedno v povojih. Zato je ta opazen vpliv nezaupanja strankam na nezadovoljstvo z demokracijo lahko pomembna ugotovitev. U.spešnost demokracije je na daljši rok močno odvisna od vzpostavitve predstavništva individualnih interesov. Četudi so na voljo tudi volit-vatn alternativne politične poti izražanja nezadovoljstva, kot npr. demon.stracije, družbena gibanja in druge oblike političnega anagažiranja, je vendar strankarska preglednost in ujetost v temeljne interesne ločnice družbe, ki rezultira v volilnih podporah, pomemben dejavnik zagotavljanja uspešnosti delovanja demokracije. Če tudi ta dejavnik ocenimo .še z vidika časovne komponente, gre verjetno tu za nekoliko dolgoročnejši proces sirukturiranja strank in njihovega uveljavljanja, saj je tu izkušenj iz preteklosti, na kateri bi l.ihko gradili, še manj kot pa na gospodarskem področju. Državljani se demokracije učijo skozi delovanje. Izkušnje s strankarskim življenjem lahko po.stopno izgrajujejo demokratično kulturo, ki dolgoročno pomeni zlasti doživeto izkušnjo tega, da lahko na volitvah zmaga zdaj ta zdaj ona opcija in da so torej menjave oblasti nekaj običajnega tudi za trenutne poražence. Vpra.šanje trdnosti demokracije v času, ko ni pravih alternativ, ob "koncu zgodovine", ni več vpra.šanje podpore ali ne. Skladno z večino empiričnih študij lahko zaključimo, da rezultati ne nakazujejo črnega scenarija. Slovenija je relativno ekonomsko dobro stoječa in se trudi preboleti tudi "otroške bolezni" demokracije. volitev, oblikovanja vlad in koalicij. Ti problemi na daljši rok niso vi. (1997): Cla.ss inequality and the formation of political interests in Kastern Kurope, Archives Kuropeenncs de Sociologie. 1997. 3S. 2. 207-234. livans, Ci. in S. Whitefield (1995): The Politics and l-conomics of Democratic &)mmitmeni. »riti.sh Jt)urnal of Political Science, 25. 485-514. Kinifter, A. W. in K. Mickiewicz (1992): Redefining the political system of the USSR: Ma.ss su|> |Tort ft)r political change, American Political Science Review, «6, 857-874. Fink-Hafner, Danica (1993): Uspešnost utrjevanja demokracije na Slovenskem: Nekateri kazalci, v: D. Kink-Hafner in H. Strmčnik: Problemi konsolidacije demokracije: Politološki dnevi Ankaran '93 (Zbornik referatov), I.jubljana, Slovensko |X)litološko društit). Huclis, D. (1993): Trends of Political Support, v: D. »erg-Schlo.sser in K. Rytlewski (l-d.s.): l>olitical Culture in Germany, Houndmill.s, Macmillan. Kaxse, M. in K. Newton (1999): Zaupanje v vlado, I.jubljana, Liberalna Akademija in Znanstvena knjižnica FDV. Kornberg, A. in H.D. Clark (1994): Beliefs About Democracy and Satisfaction with IX-mocratic Government: The Canadian Cxse, Political Research Quartely. Vol. 47, No3. 537-563. Lewi.s-Bcck. M.S. (1988): F.c<>noniics and lilections: The major Western Democracies. Ann Arbour, University of Michigan Pre.ss. Lip.set, S.M. (1981): Political Man: Tlie .St)cial Bases of I'olitics, Baltimore, John Hopkins University Pres (lixpanded edition). l.ipsct. S.M. (1994): The social rci|uisits of democracy revisiled. American Si>cit)l()j{ical Review, Vol. 59,1.s.s.1, 1-22. MacKuen, M.H., R .S. l-rik-son in J.A. Siini.son (1992): 1'casanLs or bankers: TJie American electorate and the U.S. cconomy, American ("olitical Scicnce Review, 86, 597-611. Mishier, W. in R. Rose (1996): Trajectories of fear and hope. Comparative political studies, Vol. 28, No. 4, 555-581. Montenero, J.R., R. Gunther in M. Torcal (1997): Democracy in Spain: I.egitimacy, Discontent, and Disaffection. Studies in Comparative International Development, Vt)l. 32, no. 3, 124160 Powers, D.V. in J.H. Cox (1997): lichees from the past: the relationship between satisfaction with economic reforms and voting behavior in Poland, TIic American Political .Science Review, Sep. Przeworski, A. (1991): Democracy and the market: political and economic retbrni in liastern liurope and I.atin America, Canrhridge, Cambridge University Press. Reef, M.J. in D. Knoke (1999): Political Alienation and Hfficacy, v: J.P.Robinson, PR. Shaver in I..S. WrighLsnian, Measures of Political Attitudes, San Diego, Academic Press. Rus, A. (1999): Social capital, corporate governance and managerial discretion, Ljubljana, Faculty of Social Sciences. Toka, G. (1995): Political Support in ICa-st-Central Hurope, v: H-D. Klingemann in D. Fuchs: IJeliefs in Government: Citizens and the State, Oxford, Oxford University Press. Tomka, M, (1991): Secularization or Anomy.> Interpreting Religious Change in Communist ■Societies, Social Compass 38(1), 93-102. Torcal, M. in J R. Montenero (1999): Facets of social capital in new democracies: The formation and con.scquences of .social capital in Spain, v: J.W.Deth, M. Maraffi, K. Newton, PK Whiteley (i:ds.). Social Capital and I'uropean Demix-racy, London, Routledge. To.š, N. (1999): Zaupanje Slovencev v demokratični sistem. Ljubljana, Liberalna Akademija in Znanstvena knjižnica KDV. ToS, N., A. Grizold, A., L IJruszt, J. .Simon in S. Barnes (1999): Sloven.sko javno mnenje 1999/1: Demokratizacija v vzhodno-evropskih državah (mednarodna raziskava) in Nacionalna varnost [datoteka podatkov], Ljubljan;), Fakulteta za družbene vede. Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 1999 [izdelava ] in Arhiv družboskivnih podatkov, 2000 (distribucija J Waldron-Moore, P. (1999): liastern liuwpe at the crossroad of democratic transition. Comparative Political Studies, Hevely Hills, 32-62. Weil, FD. (1989): The .Sources and .Structures of U'gitimition in Western Democracies: a con-.solidation Model Tested with Time-Series Data in Six Countries Since World War II, American Sociological Review, Vol. 54 (October: 682-708). Welsch, H. J. in J.V. Carra.squero (1995): Democratic decon.solidation in Venezuela? Performance and normative legitimacy. International Social .Science Jtiurnal. Paris, Vol. 47, Lss. 4; 615. Whiteley, PF (1999): The origins of social capital, v: J.W.Deth, M. .Maraffi, K. Newton, PF Whitelcy (Kds.), .StKial Capital and l-uropean Democracy, Ixindon, Routledge. Žagar, M. (1993): Na pott v dcmokracijo: Nekaj značilnosti procesov demokratizacije in prehoda političnega monizma v pluralizem, v: D. Fink-Hafner in B. Strmčnik: Problemi kon-.st>lidaciic demokracije: Politolo.ški dnevi Ankaran 93 (Zbornik referatov), Ljubljana, Slovensko politološko društvo.