.


1934 * ZOREC: STISKI SVOBODNJAK * 87. Ž\

Ivan Zorec
Stiski svobodnjak
















• •
















•*










v


























*


























VEČERNIC

STISKI SVOBODNJAK

POVEST IZ DRUGE POLOVICE XV. STOLETJA

SPISAL

IVAN ZOREC

»BELIH MENIHOV« DRUGA KNJIGA

SAMOSTAN V TURŠKI SILI

19)4

IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA

TO IZDAN JE JE REDNA PUBLIKACIJA ZA ČLANE

DRUŽBE SV. MOHORJA



NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU, R. Z. Z O. Z.

(FRAN MILAVEC, CELJE)

Cvetni teden leta 1471. je bil kaj hladan. Sam sveti
Valentin, ki ima ključ do korenin, zime še ni in ni
mogel ogreti in ptiči so, da bi dejal, kar le molčali,
ko jih je sveti Gregor silil, da bi se že dali na oklice.
Saj je ob jutrih skoraj zmrzovalo, a sonce, če se je kaj
pokazalo skozi zatlačeno nebo, je bilo motno in brez

moči.

Skrb je tiščala tlačana, žival in priroda sta bili
otožni — vse je težko čakalo polajšanja.

»Kaj bo?« so tlačani obupovali. »Nobene poklaje
za živino nimam več.«

» l udi jaz sem že razkril kozelc in pokrmil slamo.«

Marsikje so klali živino, da ne bi poginila od lakote.

»In spomladna sev se bo zamudila kar preveč.«

»Da, star mesec je, oves bi lehko sejali, pa še
odjuge ni.«

»E, lastovke so se vrnile, v hosti že grulijo divji
golobi — tudi zime mora biti konec.«

»Naj bi je bilo kmalu!«

Čez dan, dva je nenadoma res potegnil tak jug,
da je lasal strehe in žvižgal po hosti.

Hiša svobodnjaka Trlepa v Malem Gabru, zdolaj
zidana, zgoraj lesena stavba iz močnih hrastovih brun.
je tisto dopoldne bila polna družinčadi in vasovavcev.
Nekateri so se tiščali velike peči, drugi so delali.

jarme in pluge, belili
tudi kolovrati so brneli
pa je sedela prva dekla
Marijana, čedna, še mlada ženska, in pridno tkala,
snovalnica ji je trkajoče tekala med nitmi snutka.

Piš je zunaj naraščal in žvižgal okoli vogalov.

»Le meni verjemite, obesil se je kdo, sicer hudič
ne bi plesal s tako vihro!« je rekel star hlapec in
odložil ogoljeni žil, ki mu je pravkar napravil novo
kambo.

Popravljali so sedla in čevlje,
toporišča, grabijišča in kosišča;
in motovila cvilila, za statvami

6

»Ali pa vešče za letos poskušajo tisto svojo peklensko
mažo in vršijo v oblakih,« je veroval drugi.

»Na Medvedjeku mora zdajle grdo zebsti menihe
in njili ljudi,« se je star hlapec spomnil.

»Izsekali in izžgali pa so vendarle že ves hrib,«
je drugi hlapec vedel. »Lepih njiv si bodo udeluli,
moča jih ne bo zamakala, po ves dan bodo imele sonce.«

»Delo ob takem vremenu je pusto in hudo; premokro
je in prevetrovno.«

»Dosti jih je, kurijo si, ves hrib se kadi.«

»Ne verjamem, da bi jim gorelo in jih kaj prida
grelo.«

»Kjer je dim, je tudi ogenj.«

»Če je tako, pa pojdi in trsko prižgi ob konjski
figi, kadar se še kadi.«

Hiša se je zasmejala, dokaz je bil prehud, prepira
je bilo konec.

»Menihi so sprva mislili, da bi zasadili trsja; pa
so se premislili, preveč je na burji, ka-li.«

»Prav so storili, saj je trsja zadosti na Primskovem
in na Debelem hribu, njiv pa res manjka povsod.«

»Da jim le šumbreški grad po vsem velikem trudu
ne bi zabrodil katere!« se je tlačan, ki je nasajal
motike, domislil na glas.

»Kako? Dal jim je Medvedjek, da ga udelajo; nič
jim ne more.«

»Šumbrežan je trd, zvit in lakomen.«

»Ne boj se, opat ni učen samo na sveto pismo, znal
ga bo po parkljih.«

Gospodar Trlep, velik, lepo rasel tridesetleten mož
s širokimi pleči in z ozkimi kolki, je dvignil oči. Pogled
izpod košatih obrvi, ki so se nad nosom stikale, mu je
bil oster, bodeč. Jarem, neke like je pravkar dolbel
vanj, je prislonil ob mizo v kotu, odprl lino na oknu
iz svinjskega mehurja in se zagledal po dolini ob
Temenici.

Hudo mu je bilo, da nikomur na vsem svetu ne
tako ... Ni in ni mu zdravega zaroda. Žena Katarina —
pred sedmimi leti jo je dobil na Brezovcu pri Stični —
je vsa bolehna in slabična, odkar jo ima; če zanosi,
rodi mrtvo ali pa tako nebogljenče, da se mu brleča
lučka življenja utrne, še preden ga odstavi ... Tudi

7

zadnji porod tam po svečnici je bil nesrečen, uboga se
ne more opomoči, kar medli in Ilira. Ali jo mrazi, da
seka z zobmi, ali pa jo kuha vročina, da vse gori iz
nje... Vešča s Police in vešča s Primskovega ji ne
uganeta leka. Da jo je kdo urekel, menita... O, kdo
bi želel zla Katarini, dobri, tihi ženici? Tako je potlej
še tja v Ljubljano stopil do učenega moža. Pa tisti mu
je klatil takih, da res ni bilo za nikamor. Vedeti je
hotel, kar nihče zvedeti nikoli ne sme, in mu naposled
razodel, da je ženina bolezen z zvezd. Ko je prvič
spoznala moža, je omledno česnal, sta bili njena in-
njegova zvezda v razstavi, ki jima ni bila prijazna,
in ženskost se je ženi razbolela...

In zdaj čaka še vešče z Dolge njive, pa ti mrhe
babje ni od nikoder.

»Nemara je tudi ona res v oblakih, da je še ni
semkaj!« je nejevoljno trenil z mislimi in se obrnil.
Lasata in bradata glava se mu je dotikala skoraj stropa.
Ozrl se je po delu. Svetli, gosti lasje so mu padali čez
visoko čelo, ko se je z neprepolnim, zagorelim in
mladostnim licem sklanjal k temu, k onemu.

»Streme pričvrsti bolj trdno!« je kratko velel
hlapcu, ki mu je popravljal sedlo. »In hiti, nemara
pojdem v Stično.«

Davi je z Brezovca pridirjal sel, svobodnjak
Brezovšek da je hudo zbolel, Katarino bi rad še
videl ... Nak, ženi res ne kaže praviti tega, škoditi

kar sam in skrivaj mora na Brezovec.

zastrmolel po dolini.

V hišo je stopil domači tlačan Kopič, še za dober
komolec večji od Trlepa, hrust, da mu ni bilo nič,
posukati tudi najmočnejšega vola. saj je bil kitast
in stegnat in čez pleča širok kakor vrata od poda.
v roke pa ga je bilo toliko, da bi z dlanjo lehko pokril
naj večji svinjski pisker. Na Trlepovem svetu je imel
kočo in zaplato njive in je bil samski človek blizu
štiridesetih let, pa samija ga je hudo hudo tiščala
in na vso moč si je prizadeval, da bi se oženil. In
katero je vprašal, vsaka mu je odkimala, tako se je
zbala strahovitega dedca. On sam se na vsem svetu
ni bal nikogar; le če ga je Trlep pogledal s tistimi

bi

J 1

utegnilo;
In je spet

8

hudimi očmi, ali če je kje zagledal belo haljo stiškega
meniha, je strepetal in prebledel od neke čudne tesnobe.

Tudi zdaj je obstal za vrati, gola stebrasta kolena
pod kratkimi irhastimi hlačami so drhtela, lopataste
roke so mu bile na poti, oči pa, krotke in vdane, so bole
v Trlepa, ki je dalje gledal skozi okno.

»Gospodar,« je čez čas strahoma zinil, »gospodar,
sapa vam je podrla kozelc.«

»Star je bil,« je Trlep rekel malomarno in še iskal
v dolino. »Kod ti baba guzasta hodi?« je mislil že
drugam.

»Tikoma tal mu je odkrhnila stebre,« je velikan
še primeknil.

Gospodar ni rekel nobene, oni pa je vase potegnil
sapo in skoraj zavečal:

»Pa moji koči je proč in proč posnela streho in jo
razsula po rebri... Kako bom zdaj?«

Trlep je molčal, nihče se ni upal nič reči, le dekla
Marijana se je zasmejala:

»O ti ubožec — zdaj se pa res ne boš mogel oženiti,
ko še strehe nimaš nad seboj!«

Velikanu so se razprle podočne kosti, usta raztegnila
in razkleščila — zatulil bi bil, razkuzmana brada se
mu je že tresla, pa se je Trlep obrnil in ga pogledal.

»Nič ne maraj, Kopič,« mu je dejal, »pojdi in
semkaj prenesi, kar imaš! Streho, delo in jelo boš imel
lepo pri meni.«

»Aha,« je silni tlačan otročje prikimal prijaznemu
povelku in se obrnil, da bi izpred hudih oči brž bušil
na piano; pa se je že zravnal preveč, ka-li: ob gredo,
ki je šla pod stropom, je trčil z glavo, da se je hiša
skoraj zamajala.

»Glej ga!« je Marijana jasknila izza statev, malo
ker se je ustrašila, malo da bi se postavila pred drugimi,
češ, tudi jaz smem pri tej hiši reči katero. »Kaj bi rad.
da še naša hiša zgrmi na kup?«

»Ali si se močno pobil ?« je Trlep vprašal in karajoče
trenil po dekli. Vznejevoljilo ga je. Dekla se preveč
štuli; kakor bi gospodinja bila ona, se dela, odkar žena
s postelje ne more več.

»E, kaj to! Da se le greda ni kaj premeknila!« se
je Kopič opravičeval in nerodno mašil skozi vrata.

9

Družinčad bi se bila zasmejala, pa gospodar je
trdo pogledal po sobi.

Peč je toplo žebtela, kruh se je pekel. Umesila ga
je stara Trlepka, gospodar ni pustih da bi ga bila dekla.
Ali mati ga je zmogla res težko. Stara je in sitna, skrnina
jo šiva že vso zimo. V drugem koncu hiše ima kot in si
ječeče greje in preklada boleče ude.

Trlep je spustil lino v oknu in odprl vrata, ki so
ob peči šla v sobico, kjer je žena čakala zdravja.

»Kako je?« je vprašal in pokleknil ob zglavje.
Z očmi je šel po postelji, da bi popravil odejo, če bi
bilo treba. Pa kaj bi prestiljal, saj ji ubogo telesce kar
tone v plevnico, odeja komaj ve, ali kaj pokriva.

»Kakor zmerom,« se je Katarina nasmehnila samo
z očmi in trudno segla po njegovi močni roki, ki ji je
s čela mehko in lehko božala vlažne lase. »Ali še ni
vešče?« je tiho vprašala in ga slabotno stisnila za roko,
kakor bi mu z roko hotela povedati: »Ljubim te, mož
in prijatelj moj!«

»Že vse dopoldne oprezujem, pa je ne spazim,« je
vzdihnil na glas.

»Zdoma je kam... O, naj pride ali ne, anti mi tudi
ona ne bo mogla pomagati... Pa saj nase ne mislim več
— le ti se mi smiliš, ti. Kaj boš z bolno ženo?«

Njen obup ga je zabolel. Da bi skril bridkost, je
sklonil glavo in jo nežno pritisnil ob njeno vroče lice.
S polti, iz razpletenih las in iz blazine ji je puhtel
kiselkast mok znojnosti in preležanosti.

»Ne, ne govori tako, moja ljuba!« ji je mehko
šepetal na uho. »Saj boš okrevala, prav kmalu boš
shodila, le upaj, veruj — baba z Dolge njive je neki
posebno umetalna in zvedena.«

Katarina se je po sili nasmehnila: njegova kocinasta
brada jo je šegetala po licu in vratu in njegova ljubezen
ji je bila zlata sreča tudi v nesrečni bolezni.

»Bolj bi zaupala menihu,« se je domislila z upanjem.
»Učen je, vsake bolezni se loti prav in jo užene.«

»Menihu —?« je strahoma dvignil glavo. »Moški da
bi te mečkal in gledal?« je trpel v neumni ljubosumnosti.

»Saj je zdravnik in svet mož,« se je bolno smehljala
in mu z drobnimi, bledimi prstki česala razmaličeno
brado. »In zaupam mu.«

10

»Prav, no, prav,« se je vdajal, »precej bom zdirjal
ponj, če ti tudi ona z Dolge njive ne bo vedela pomoči.«

Glava se mu je spet pobesila k ženinemu licu. V
tihem, nežnem pomenku sta dolgo tako ždela.

— Oni v sobi so se oddehnili, ko jih niso več pasle
gospodar jeve oči. Pogovor jim je tekel tiho in le z delom
odsekano.

»Kaj bo?« je stari hlapec mignil proti sobici. »Ne
bo prestala, predolgo ne shodi.«

»Ko bi bil ostal vsaj otrok,« je druga dekla Neža
vzdihnila. »Vedomec mu je izpil kri, nebogljenčku.
Ivanjskih rož bi bili tačas morali nastlati okoli postelje,
pa bi ga bil odgnal duh Šentjanževec.«

»Molči, zijalo!« je hlapec tiho siknil. »Če sliši
gospodar, ti stopi na peto in ti razčehne rogovilo!«

»Žena, ki roditi ne more,« je stara predica razodevala
malo bolj tiho, »naj kar vstane in trikrat steče okoli
hiše, počasi prekobali leso in potlej naj spet leže pa bo

vse prav.«

»Ali zate ne bo prav, čeljust neumna!« je hlapec
tešil neprevidni babji jezik.

In da se res ne bi kaj primerilo, je začel praviti
o starih časih, kako so psoglavci vreli v dežel. A ko teh
ni bilo več, so pritisnili tuji graščaki, ki tačas niso bili
tako nečloveški kakor so zdaj. Ljudstvu ni bilo velike
sile, samo malikovavcev je še bilo dosti med nami. Pa
ti je sveti Bernard v Stično poslal belih menihov, da bi
oznanjali pravega Boga in da bi nas učili modrega
kmetovanja. Še sam je potlej prišel med nas. V Stični
je tačas tudi maševal. Ko je umrl, so mu v stiški cerkvi
za spomin postavili oltar.

Drugi se je domislil graščakinje, ki je bila prav
nevarna vešča.

»Binkoštno soboto zvečer,« je pravil, »ti tista grajska
baba spazi hlapca, ko je zaspal. Brž vrže nanj konjsko
brzdo, hlapec, glejte, se spremeni v konja, baba, hop!
nanj in hajdi v oblake in na Kum. Tam se onegavi
s hudičem samim, konj se nekako razbrzda in je spet
človek in vidi vse — fej te bodi! saj ni, da bi pravil...
Ko nrasica grajska potlej pride, da bi jezdila domov,
ji hlapec urno vrže brzdo na glavo. Zdaj je ona kobila,
ki ga med oblaki nese domov. Hlapec jo da lepo v hlev

tl

in drugi dan pokaže gospodu, češ, da jo je ponoči ujel
na travniku.«

»Graščakinja, pa da je bila taka?« so dvomili.

»Baba je baba; bolj ko je gosposka, manj prida je!«

' »Kako pa je bilo potlej?« bi bili radi še vedeli.

»Kako? Kobila je gospodu všeč. Hlapcu ukaže, naj
jo razbrzda in ji da zobati. Ko ji ta res sname uzdo, na,
je kobila spet grajska gospa. Gospod in ona prav dosti
plačata hlapcu, da bi molčal; na smrtni postelji pa je
le povedal.«

»O, vešče so res vse hudičevske, malokateri je
zaupati. In koliko škode ti napravijo, kadar se namažejo
s listo peklensko mažo in dvignejo v oblake! Samo prav
hud blagoslov cerkvenega gospoda jih prežene.«

»Kako, da stiški menihi nočejo z blagoslovom rotiti
hude ure?«

»Pravijo, da je to prazna vera.«

»Čudno. Župniki drugod se ne branijo. Če oblačica
količkaj zagrgra, že ti stojijo ob oknu in delajo križe
proti nebesu.«

»Prazna vera sem, prazna vera tja: meni sam stiški
opat, kakor je učen in svet, ne izbije iz glave, da so
vešče ob hudi uri vendarle v oblakih. Saj se nekaterim
hudičevkam tako mudi nakvišku, da se še namazati ne
utegnejo zadosti in da potlej s točo cepajo na zemljo,
a vsaka kakor mačka, nič se ne pobije. Tudi v zrnu
toče se je že dobil babji las. Pa naj še kdo reče, da ni
tačas vešča bila v oblakih!«

»No, tisto one z Dolge njive, saj ji je priti semkaj,
vprašaj, kdaj je bila poslednjič.«

»Nak, tega pa ne!« se je oni ustrašil. »Rajši bi
opolnoči šel na Požarnico, kadar najbolj straši.«

Potihnili so vsak v svoji misli. Iz sobice se je
zaslišalo nerazločno govorjenje.

Trlep se je dvignil s kolen, da bi spet šel za delom.

»Kaj pa mati?« je Katarina še hotela vedeti.

»Peči se tiščijo, stokajo in molijo.«

»Pa gospodinjstvo? Marijana menda šari kar po
svoje, odkar so onemogli tudi mati. Nič me ne vpraša,
nič mi ne pove.«

»Kako: nič?« je debelo pogledal. »Ali te ne vpraša
vselej sproti, kaj in kako ji je početi v gospodinjstvu?«

12

»Nak, že dolgo je ni bilo, nič ne vem, kaj se godi.«

Mož je od togote komaj dihal, pa se je premagoval
zaradi bolne žene. »No, le stoj, precej bo drugače!« je
dejal in šel.

Marijane ni bilo za statvami, treščil je v kuhinjo.

»Kaj delaš?« jo je mirno vprašal.

»Za južino pripravljam,« je odvrnila in se ni ozrla.

»In kaj ti je gospodinja velela skuhati?«

»E, kaj bi tiščala vanjo, če sama vem?« se je
poudarila in ga čez ramo prijazno pogledala.

Nobene ni več rekel, le vrata v sobo je odprl in
poklical Nežo.

»Marijana pojde še danes od hiše,« je dejal zarde¬
vajoči Neži. »Pojdi, vprašaj gospodinjo, kaj ti je
skuhati za južino! In hitra bodi, kuhe se precej loti!«
Potlej se je obrnil in trdo velel Marijani, ki ga je
strahoma gledala zdaj bleda, zdaj rdeča: »Južinaj.

pospravi svoje cunje in se mi precej poberi!«

Domišljava dekla, ki je težko čakala, da gospodinja
stegne pete, in ki se je v mislih že videla na njenem
mestu, je zatulila od jeze in sramu.

Ali on je ni več pogledal, k materi je stopil in ji
povedal, kaj je storil in zakaj.

»Škoda Marijane,« je mati momljala z zapečka.
»Močna, pridna je bila in zmerom prijazna; take ne boš
dobil več.«

Kar nenadoma se mu je posvetilo. O, res, prijazna
je bila, še preveč. Zdaj je vedel, da se mu je nastavljala,
odkar je Katarina morala iz rok dati kuhalnico. »O ti
mrha!« ga je grelo. »In jaz sem mislil, da je le nerodna,
nesramežljiva!«

— Vešča je naposled le prišla. Bila je stara, vsa
guzasta in tenka kakor kol iz plota, vendar živa in
urna. Rumenkljati, bradavičasti in kakor suha drobnica
na peči sfrknjeni obraz se ji je sklonil nad Katarino
in ni trenil z nobenim živcem. Opazovala, otipavala
jo je vešče in izpraševala dolgo, potlej se je zravnala
in zasukala kakor vrtavka, se spet sklonila in jo
zagovorila:

»Otok, pojdi na kost, s kosti na meso, z mesa na
dlako, z dlake na trato in pojdi devet komolcev pod
trato — tam ostani, nikoli več se ne gani!«

13

Katarina jo je poslušala vsa odrevenela od strahu
in skrivnostnosti; mož ji je stal ob zglavju in jo božal
po znojnem čelu.

Potlej je vešča iz torbe vzela ščepec črne, dva
ščepca zelene in tri ščepce rumene štupe in vse skupaj
dala v piskrc.

»Na tole živega kropa, za tri očenaše dolgo naj
pokrito stoji, potlej osladi z medom in izpij!« je velela
in sela ob vznožje.

Trlep je poklical Nežo, vešča se je zguznila vase
in zamislila.

»Kaj meniš?« jo je Katarina
jo boš ugnala, boš?«

Starka je z brezzobimi usti nekaj tiho skomljala;
čez čas je počasi dejala: »Hm, poskusila bom.«

Katarina je vzdihnila in se ozrla po možu. A njemu
so se ustnice zatresle, oči pobesile — bledica, kakršna
trene po bukovju, če mu piš vetra obrne listje, ga je
oblila.

Neža je v leseni skledici prinesla tiste zavrelice,
vešča je bolnici z levico privzdignila glavo in ji z desnico
nudila priskutne pijače; potlej ji je na čelo položila
obe roki, se ji srepo zagledala v oči in ji čez čas rekla
očasi in veleče: »In zdaj ... zaspi... trdno ... spi.. .
o jutri osorej!« Nepremično jo držeč z očmi, je ritenski
odšla iz sobice.

Za njo je šel Trlep, potrt in preplašen, a vešča je
pred vežo postala in se zagledala po nebu. Pooblačilo
se je, piš je ponehaval.

»Zdaj pa bo,« je dejala kakor sama sebi, »odjuga

bo.«

boječe vprašala. »Ali

Vaščani so stopicali okoli vogalov lesenih, nizkih,
s slamo kritih koč in plaho pod streho podili bosopeto
otročad, ki je tiščala na piano; vešča je tu, bali so se.
da otrokom ne bi nakanila urokov.

Tudi Trlep jo je gledal po strani in izpod klobuka,
ni se je upal kar naravnost vprašati, kaj misli o ženini
bolezni.

»Do jutri osorej bo spala,« je baba dejala sama.
»nobenih bolečin ne bo čutila.«

»In bo potlej zdrava?«

»Zlo je, Trlep, zlo; ne vem ti še reči prave.«

14

»Pomagaj, umčtalna si, vse te hvali

kolikor

hočeš/ti > dam, vse življenje ti bom hvaležen!« je s

1 )reklanim in drhtečim glasom moledoval ponosni mož,
U sicer nikoli ni brusil nobenega praga, da bi koga
kaj prosil.

Vešči je zaupanje bilo všeč, važno se je zagledala

V, tim 5  ’ ‘ ^

»Moči zemlje so velike,« je skrivnostno šepetala,
»posebno pa blagoslovljene ...«

»Kaj misliš — zares?« jo je čez dolgo razumel in
se zgrozil vraže.

»Bog ne bo zameril... saj ve, da pojde za dober
namen .., Če ni že prekesno, ji bo z njo odleglo precej.«

Premolknila sta v isti skrivnostni misli in grozi in
pobesila oči.

»Drevi skrbi, da bo družinčad vsa s poti, ko se
vrnem po polnoči,« je spet šepetala in gledala proč.
»In ne z menoj in z nikomer nikoli ne govori o tem!«
»Ne hodi, baba nesrečna, bojim se, greh je!«

Zdaj ga je pogledala in se mu podsmešno namrdnila,
češ, kaj se delaš!

.• Umeknil je oči in si z rokami pokril obraz. Vera
in prazna vera sta se podili — misel je božala Katarino
in se bala. Ko je iz rok dvignil obraz, je bil že sam,
vešče ni bilo več.

Pogled mu je šel čez dolino ob* Temenici in po
drugi strani čez polje do Kuščarjeka, pa ni videl ne
doline in ne polja — gledal je vase, strašno mu je bilo
hudo. . 1 1

»O ljubi Jezus, kdaj sem se pregrešil grdo, da me
pokoriš tako?«

Spomin je gledal rajnke otročičke, jih ljubil,
kakor skopuh ljubi svoj zaklad, in za njimi žaloval
v nedopovedni bridkosti... In zdaj vene, hira — nemara
želumira tudi Katarina.

' »Kaj sem ti storil, o sveti Bog?« se je pravdal
z Bogom. »Prizanašaj vsaj njej, ki je nedolžna...!«

• • Misli so nenadoma srečale grd spomin.

Tlačanka, ki ji je pred leti pohabil moža, da je
sam laže mogel do nje, ga divje gleda in nanj roti
kazen božjo; za njo ob berglah zuza izkolčeni mož in

15

se bliža bolj in bolj ... Pogled njunih oči ga zdaj peče
prav v srce.

»O Marija, pomagaj!« je ječal v spoznanju, da ga
pokori tisti greh.

Vse življenje vsak dan moli na čast Matere božje,
prosi je skoraj nikoli nič ne. Ampak zdaj, ko mu velika
nadloga budi vest, jo kliče na pomoč, kakor po materi
vpije otrok, če se zgubi: »Pomagaj Katarini, o sveta

Mati...!«

Vrnil se je v hišo. Žena res trdno spi in pokojno diha.

»Umna je ta vešča!« se je čudil. »Otela jo bo!«
je že upal.

Pokleknil je ob postelj in odmolil sedem zdravih
Marij. Stiski opat ga je tako učil, češ, da se Marija
razveseli ob vsaki zdravi Mariji, čeprav jo moli velik
grešnik.

Uho mu je ujelo prhet konj. »Kaj je? Kdo je?«
ga je dregnilo. Bušil je venkaj.

II.

Na dvorišču se je motala četica tovornikov.

»O Krajinčani, kaj pa vi?« jih je spoznaval. Bili
so tlačani s Sel pod Šumbregom.

Prileten Krajinčan v irhastih hlačah in visokih
škornjih, v kratkem kožuhu in s polhovko na glavi
je brž stopil predenj in ga ponižno pozdravil. S Prim-
skovega tovori vino za grad na Šumbregu; gora Lisec
ne daje vina, da bi ga grajski marali, posebno gospa
je huda na tisti kisli vrisk; konji so se upehali, tudi
ljudje bi se radi oddehnili; naj ne zameri, da so se
ustavili na Trlepovini.

Trlep je kimal in velel hlapcu, naj iz senice napeha
pred konjiče sena.

»Gospodar, veste kaj?« se je Krajinčan odhrkaval.
da bi našel pravo besedo. »Jehata, še nekaj me tišči.«

Trlep ga je vedečno pogledal.

»Jehata, velika sitnost, saj pravim,« je oni mencal.
»S sebo j imam dekle, Smoletu v Žubini, boter ji je, sem
jo hotel pustiti.«

»Česnaj bolj umno, da bom vedel, kaj bi rad!« mu
je presekal besedo. »Zakaj se je hočeš znebiti?«

16

»Turki so ji predlansko leto odgnali očeta, ob
mater je bila že prej. Zdaj je pri meni, prijatelja
sva bila z njenim očetom. Ali grajski valpet vozi za
njo, jehata, ves je neumen nanjo in nič prida ga ni,
dedca. In tudi grajsko gospo je že preslepil, da je
ukazala, naj dekle po praznikih pride v službo na grad.
Zdaj veste, kaj jo čaka... Jehata, moram mu je
umekniti izpred smrčka, sicer ji bo joj.«

»Zakaj pripoveduješ to meni?« se je Trlep obregnil.

Krajinčan se ni dal zmotiti, dalje je pravil:

»Smole bi jo vzel k sebi, če bi smel. Pravi, da bi
ga stiski menihi trdo prijeli, če bi jih spravil v zamero
in sitnost pri Šumbrežanu, saj bi grad precej roke
stegnil za svojo tlačanko.«

»Hm —,« je Trlep malomarno pokimal.

»Pa sem dejal, da bi se posvetoval z vami. Vaša
beseda dosti zaleže v samostanu. Jehata, pomagajte
siroti, otmite jo!«

Trlep je sprevidel silo, vendar je pogledal v tla
in se zamislil. Hm, samostan ne bo šel dražit graščaka
in ne bo njemu, Trlepu, ki mu je žena bolna, dovajal
mladega dekleta.

»Najprej v hišo, tu ne bomo stali!« se je spomnil
gostinjske navade. Premrli tovorniki so radi šli pod
streho in so, kjer je že bilo, poseli med delavce in
vasovavce; mlada Krajinčanka se je spravila za statve,
da ne bi bila brez dela.

Trlep je Neži velel, naj prinese kruha in hruškovke.

»Založite, pijte, dolga vam bo še pot!« jih je povabil
in se ozrl po Krajinčanki: »Glej jo, kako je ime tebi.
ki si tako pridna?«

»Liza mi pravijo.«

»No, Liza, pusti tisto, za mizo sedi!«

Sramežljivo se je branila po šegi, izza statev je
vstala, ko ji je tudi stari Krajinčan velel:

»Semkaj pridi, kruha se ne brani!«

Komaj dvajset let je bila stara, pa velika, močna
in zdrava, v obraz bela in rdeča, lilija in nagelj,
s svetlimi lasmi, ki so se ji izpod čiste peče kodrali
)0 vratu; oči so ji bile velike in modre, trepalnice
olge in goste, glas zveneč in sladak. Pisan životnik
ji je objemal zdravo polni život, pasal jo je štiri prste

s

17

širok, čedno pleten pas, a čez temno volneno krilo,
segajoče nad členke, jo je pobešeno vezal sklepanec
iz svetle medi.

»Čvrsta je... Kaj se ji mara!« je Trlep vzdihnil in
se spomnil bolne Katarine.

Čez čas se je Krajinčan zgenil, kakor bi se domislil
česa važnega, mignil Trlepu in šel venkaj; ta za njim,
pa nič rad ne.

»Jehata, gospodar, še nekaj me tišči,« je Krajinčan
hitel, »pa vpričo vseh nisem hotel praviti.«

»Kaj takega?« ga je Trlep ustavil nekoliko neje¬
voljen; zgovorni mož se mu je zdel prevsiljiv.

»Gospod Ambrož —.«

»Potepivni brat grofa s Šumbrega?«

»Aha!« je oni pokimal. »Na Primskovein me je
prestregel in mi velel, naj vam povem, da bi za kakov
čas rad prišel pod vašo streho. K tlačanom, pravi, ne
pojde, preslabo letino so imeli lani.«

»Nak, ne bom se ogibal te gosposke sneti, naj le
ostane, kjer je!«

»Zdaj se obeša pri vikarju na Primskovem. Nemara
mu je že usušil vse sode, pa bi se rad vgnezdil drugje.«

»Kar precej mu koga pošlji povedat, da se mi ne bo
prismolil semkaj! Za lenuha pri meni ni kruha.«

Gospod Ambrož, brat grofa na Šumbregu, je bil
spotika rodbini in vsej gospodi v deželi. Rajnki oče
mu je na gradu izgovoril kot, pa sinu Ambrožu je
menda bil pretesan in prepust, nikoli ga ni grel dolgo.
Misli so mu iskale nepokojno življenje, srce je hrepenelo

E  o čudovitih prigodah med svetom, na jezo in sramoto
rata graščaka je begal od vasi do vasi. Ob dobroti
svobodnjakov in tlačanov, ki se jim je zdelo imenitno,
gostiti plemiča, je živel brez skrbi in veselo pil domače
vino, za zahvalo pel stare pesmi in pravil čudne povesti,
polne grozovitih strahot in zamotanih prigod.

»Ali ti jih ve!« so ga občudovali. »Pred njim se
lehko skrije tudi sam šentvidski vikar, čeprav mu
beseda teče, da bi ga človek, lačen in žejen, poslušal
tri dni vkup.«

Pa streha vaške koče ga nikjer ni imela za dolgo:
kar nenadoma ti je utihnil sredi pesmi ali povesti in
poniglavo odšel, ne beseda ne vino, nič ga ni zadržalo.

2

Več. 87.

18

»Kakor deseti brat — nikjer mu ni obstanka in
miru,« so plaho gledali za njim. »Da le ni kaj zameril?«
»Uklet je, le meni verjemite.«

»Nemara da. Njegovi ljudje so ga urekli in ukleli,
ker noče živeti med njimi.«

»Grajska gospa, pravijo, ga hudo ujeda; ni ji všeč,
ker pije in ker rad Katero zine za tlačana.«

»Da, ona, to vsi povedo, je prava hudoba. In zmerom
je na preži in voha za njim, rada bi mu izkazala, da je
zdaj in zdaj bil pijan.«

»O, pa ji je zaman! Še nihče ga nikoli ni videl
pijanega.«

»Hvala Bogu, kavelj je: več ti ga nese v sebi kakor
bi ga na sebi!«

»Saj bi se mu prebito zanohtalo, če bi ga kdo zatožil,
da je bil pijan! Kar šest ogrskih goldinarjev bi moral

E lačati za kazen, ali pa bi ga udarila nemilost deželnega
neza.« %

»S čim bi plačal?« so se smejali. »In nemilost?
Ha-ha, skrb ga je te!«

Gospod Ambrož se pač ni dosti menil za gosposko;
le toliko je pazil, da ni zašel s samostanske gospoščine.
Povsod drugod bi ga bila rodovina po sili lovila in po
svoje krotila.

»Samostan je zatišje svete vere,« je rad povedal,
če je bil prave volje, »samostanska gospoščina pa je
zavetje svete svobode.«

Na samostanski gospoščini se res ni smel primeriti
ne poboj ne umor in nič takega, kar bi žalilo božji mir
— treuga Dei. Samb da je bil pošten, pa je lehko v miru
živel, kdor je pribežal pod krivo opatovo palico.

— Trlep in Krajinčan sta se spogledala, misli, ki so
bile pri gospodu Ambrožu, so se jima vrnile.

»Pa tudi bolezen imam v hiši,« je Trlep vzdihnil že
mirneje, »veseli lehkoživec bi mi bil za samo napoto.«

»Le stojte, precej mu dam vedeti,« je oni pokimal
in iz hiše poklical mladega tovornika. »Na Primskovo
skoči,« mu je velel, »gospoda Ambroža poišči in mu
povedi: Gospodar Trlep ima v hiši hudo bolezen, gostov
za zdaj ne more sprejemati. — Ali si razumel? Ponovi,
kaj ti je sporočiti!«

Tovornik je ponovil prav in šel.

19

Moža sta se spet zamislila.

»Kaj bi z Lizo?« se je Krajinčan domislil velike
skrbi. 1

»Saj res!« je tudi Trlep dvignil oči. »Danes sem
od hiše dal prvo deklo, drugo bi potreboval.«

»Jeliata, vzemite Lizo, pri vas bo na varnem.«

»Saj bi jo, pridna je in močna. Anti veš, prej moram
vprašati grofa.« '

»Ta ne bo dovolil, valpet mu bo na ušesih, pa gospa
nemara tudi.«

»I, dekle naj kar uide in se kje skrije vsaj za prvi
čas!« '

»Valpet bi jo našel, če bi se udrla na dno pekla.«

Trlep molče pogleda v tla, Krajinčan se udari po
čelu:

»Gospodar, jeliata, že vem: Gospod Ambrož naj jo
odvede kakor po sili! Grajski bodo zaradi njega potlačili
vse. Ali ne?«

»Pokliči, Primož, onega nazaj! Stvar se plete tako.
da bo prav posebna.«

Gosposki je Trlep rad nagajal, kjer je le mogel; le
samostanu se ne bi rad zameril. Morda pa ne bo hudega,
saj se opat sam zmerom rad požene za preganjanega.

Primož je skočil na hrbec. dal dlani ob usta in
zatrobil: ’

»O-o-o Urba-a-an — naza-a-aj!«

Mladi tovornik, ki je prišel že do Stranj, se je
obrnil.

"■ »Tako. Gospod Ambrož Vam nemara že jutri kane
v hišo,« je Primož rekel. »Za kdaj bi se domenila?
Moram vedeti, da se Liza pripravi in — nastavi, ka-ka!«

Trlep je malo premislil in rekel:

»Danes tri dni. ko se bo znočilo, naj se Liza mudi

E  od vasjo. Tam jo bo popal jezdec in odnesel. — Pokliči
izo, da pove, ali bi hotela.«

»Jehata. ne kaže ji že zdaj praviti. Iz babje ne¬
umnosti bi kaj zinila prekmalu. Sam ji bom dopovedal
vse in ji zabičil, kako se ji je vesti danes tri dni.«

• »Kaj pa, če sama rada vidi valpta?« je Trlep skoraj
strahoma vprašal. »Ali je — lep, všečen:«

»O, sovraži ga in boji se ga, toliko mara zanj kakor
za belega ščurka na solati!« \ .

2 *

20

»Kaj je
enkrat.

čeden?« je Trlep hripavo vprašal še

»E, kakor vrana pod kolenom!«

»Pokliči Lizo!«

Pritekla je iz hiše, Trlep jo je vprašal:

»Ali bi hotela za deklo priti k naši hiši?«

»Bi, rada.« se je nasmehnila.

»Prav. Kdaj ti je priti in kako. boš že še zvedela.«

»Da,« se je Krajinčan vteknil in ji velel: »A zdaj
pokliči naše. dalje pojdemo.«

Oči so Trlepu spet hodile za njo in je niso spustile,
ko je stopila h konju, da bi sela nanj. Brž je pristopil
in ji pomagal.

»Ali se kaj možiš, Liza?« jo je tiho vprašal. »Kaj
pojdeš težko s Sel?«

»Kdo me bo jemal, siroto, ko sem sama in uboga?«
je takisto tiho vzdihnila in zuznila v sedlu, da bi sedela
bolje.

Trlepov hlapec je ffledal od daleč in se čudil: »Na
konja ji je pomagal. Trlep — tlačanki...! In sladka
se ji...  Kaj neki plete?«

Gospodar je ujel debeli hlapčev pogled; sam ni
vedel, zakaj, sram ga je postalo.

»Tako. Bojr vas obvaruj!« so tovorniki pozdravili.

»V milosti božji tudi vas!« jim je kimal in gledal
za njimi.

ITT.

Čudnih, čisto novih misli, ki so ga potlej obletavale
ves dan, se ni mogel oteti. Kamor je pogledal, koder je
hodil, povsod je srečeval krotki pogled sinjih oči.
povsod je videl zdravje in moč lepe Lize.

Ko se je znočilo, je šel h Katarini. Še zmerom je
spala mirno, trdno. Pokleknil je ob postelj in molil
večerno molitev. Liza se mu je utrnila iz spomina, misli
so šle za veščo, groza ga je bilo njene namere.

Na jispi je zaropotalo.

»Ali je spomin?« se je ustrašil in doteknil ženine
roke. »Nemara pa je maček skočil za mišjo?« se je miril.

Ni šel leč, bedel je. Proti polnoči si je odrezal
brtavs kruha, v lončen vrč natočil vina, vse vkup
spravil v torbo in šel zdoma.

21

»Za Katarino,« je šepetal spotoma, »ne zame . ..«

Noč je bila oblačna in kaj temna; komaj je lovil
stezo, ki ga je skozi hosto vodila na Požarnico, golo
in napeto planoto sredi hostnega goščavja.

»Menda ni greh?« je po malem dvomil in mislil
o svojem davnem dedu. »Če je dan za žive, je noč lehko
za mrtve,« se je skoraj plašil.

Tisti ded je bil čuden, svojeglav mož, ve stara
pravljica. V jezi je ubil tlačana, ki se mu je nekaj
upiral, in stiski opat ga je udaril s cerkveno kaznijo,
da za pokoro še v cerkev ni smel leto in dan. Zato je
menihom bil gorak, kar videti jih ni mogel. Smrt je
prišla ponj prav nagloma, samo naročiti je še mogel,
naj ga pokopljejo na Požarnici, da mu meniška halja
tudi groba ne bo ometala... Potlej se je kmalu slišalo,
da na Požarnici rado straši. — In zdaj on, pozni vnuk.
po stari šegi nosi kruha in vina na grob, kadar ga kaj
posebnega boli in tišči.

Še vselej ga je bilo groza, a nocoj ga je še bolj,
ker ve, kam je tudi vešča šla ob tej strahotni uri. Z
groba se je kar urno obrnil in odpompljal domov.

»Da le baba ne bi privršala prej!« se je bal. »Videti
bi jo kdo utegnil ali ogovoriti in ves veliki čar bi bil

zaman ...«

A vešča je prav tačas tihotapila k pokopališču
v Šentvidu. Suhe veje v topolovki pred vhodom poko¬
pališča so z vetrom cvilile in govorile: Nikar! •

Strah jo je bilo, s pobešenimi očmi je stopila na
posvečena tla. Počenila je ob bližnjem grobu in z
nožičem, ki ji je na tenki verižici visel s pasu, brž
odrezala grudico zmrzle prsti, jo zavila v platneno krpo
in na ves splav zbežala proti Malemu Gabru.

Veter je žvižgal — vedela je: mrlič, ki mu je vzela
prsti z groba, vrši za njo. Če bi se pod pazduho ozrla
za seboj, bi ga videla. Od groze vsa trda se je križala
narobe in očenaš molila od konca nazaj, da bi se
užaljeni rajnki vrnil v tihi, oskrunjeni domek ...

— Trlep se je pripodil s Požarnice. Pa komaj je
stopil v vežo, že je mati na pragu iz svojega konca
zajavkala:

»I, kod pa se drvajsaš ponoči? Nisem mogla zaspati,
ves čas sem te čakala.«

22

»Nekamo sem moral iti, mati,« se je zasopel na¬
smehnil preveliki materini skrbi. »Zdaj pa le zaspite,
tudi jaz bom. Kaj vas nič več ne šiva po kosteh, da
vstajate?«

»O, me, me! Potlej mi pa še ti cveliš starost in
kopičiš strahu in skrbi!« je z vzdihi potožila in se
umeknila.

V veliki sobi je ukresal luč na trsko, jo zateknil
v prstan čelesnika in čakal.

Vešča je kmalu prisopihala, nič ga ni pogledala,
tiho po prstih smuknila h Katarini in ji pod zglavje
porinila blagoslovljene prsti.

Katarina se je drugi dan prebudila, kakor je vešča
dejala.

»Kar dobro mi je, bi rekla,« se je smehljala možu

in vesci.

On je žarel od veselja, vešča jo je pregledovala,
pobešala oči in pripravljala še drugih zeli za zdravilni
napoj.

»Spanje jo je okrepilo pa misli, da ji je bolje,«
je zunaj šepetala Trlepu. »Jutri stopi po meniškega
zdravnika, tako ti pravim!«

»Saj ji je vendar bolje,« se je plašil in branil, da
bi mu moški zdravil ženo.

»Prej bi me bil poklical, zdaj sem tudi jaz ob vso
moč,« je godrnjala ob misli, da se blagoslovi jena zemlja
ni izkazala. »In na dolgo nit nikar ne predi tega, sicer
ji še menih ne bo mogel pomagati!«

Še nekaj bi bil rad rekel, pa ga je prehitela:

»Molči in stori, kakor sem ti velela!« je rekla in
šla. Starobitna domačija, polna nadloge in žalosti, je
omrtvevajoče gledala za umno veščo, ki je tonila ob
Temenici.

Trlep je obstal na mestu in ni vedel, kaj bi; hudo
pa mu je bilo tako, da bi bil lehko jokal kakor otrok.

»O Marija, Mati božja, kaj bo, kaj bo?« je vzdihoval.
»Če je obupala tako umctalna vešča, tudi menih ne bo
več vedel, kje prijeti... Ampak jutri vendarle pojdem

ponj.« . • '

Ves potrt je šel h Katarini, da bi ji povedal. Spala
je ali dremala. Lice ji je žarelo, težko, nemirno je
dihala. Tiho se je umeknil, skrb in žalost sta šli z njim.

23

IV.,

Kmalu popoldne je res prišel gospod Ambrož,
takole štiridesetleten, še močan, zdrav človek v črni
žametni obleki, ki je bila za vratom in okoli zapestja
z dehorjevino obšita, sicer pa že precej zanemarjena
in posvaljkana, s kratkim mečem ob bedru in z nizko,
okroglo čepico na glavi. Bil je vesele volje, vinski
sopuh je vejal iz njega.

Trlep se ga je skoraj ustrašil, čisto je že pozabil,
da mu je bilo priti. Že od včeraj se tudi Lize ni utegnil
več spomniti, drugih misli in skrbi je imel v glavi.

»Vina nimam več doma,« se je opravičeval, ko je
stregel čudnega gosta. »V goro pojdem ponj še te dni.
Pa poskusite tegale sadjevca, saj je rezan, da je kar
piten.«

»Kjer ni rib, je tudi rak že riba,« se je gosposki
klatež smejal. »Nič ne skrbi, kar je, je dobro!«

»Saj bi bil že šel, pa mi je od rok in hudo bolezen
imam v hiši,« mu je začel praviti svoje križe in da
pojde jutri še po meniha.

»No, nič ne maraj,« ga je gospod tolažil,
v telesu je strup bolezni, obenem pa tudi moč, ki ga
zmore.«

»Strup?« se je ustrašil.

»V vsakem bitju je strup.«

»Tudi v človeku, ki je podoba božja?«

»V njem še posebno hud. A zmorejo ga tudi zeli.
njim zaupaj!«

»Tri vešče so jo zalivale z zeliščno zavrelico in vse
iri so omagale; zdaj bi utegnil pomagati res le še menili.«

»Ali tako zaupaš menihom?« se je gosposki gost
podsmešno ozrl vanj.

»Učeni so, sveti so, pomagajo radi, če le morejo.«

»Morda. Pa jaz sem jim že preveč gledal na prste
in sem videl, da so oni tudi ljudje in krvavi pod kožo.«

»Kaj veste, da ste gledali prav?« Ni mu bilo všeč,
da prihajač tako govori o menihih. »Ne gre nam, soditi
jih — častiti jih moramo in slušati, ko nas učijo, in
hvaležni jim biti, če nam pomagajo.«

»Seveda, saj so vsi sami svetniki!« se je plemič
smejal.

»Veš,

24

»Če grešijo, se tudi pokorijo noč in dan ob molitvi,
delu in postu.«

»Saj ne rečem,« je gospod Ambrož, svoboden,
nikomur pokoren mož, popravljal, »vam so res pri¬
jatelji in dobrotniki. Meni, glej, niso, bratovi babi
verjamejo vse, preveč so si v komolec z našo rodovino.«

Kadar je bil vinski, je brez preudarka črnil vsako
gosposko in rad tudi pozabil, da ga pestuje svobodnost
samostanske gospoščine.

Trlep se je smehljal in pobešal oči.

»Verjemi ali pusti,« je oni gnal svojo, »glej, do
mrtvega mrzim vsakega graščaka, čeprav sem se rodil
v gradu. Tudi samostan je graščak. O, graščak ima vse:
zemljo in tlačana, na njegovi strani so krivična pravica,
vsa moč in vsa oblast.«

»Če bi sami bili graščak, ne bi govorili tako.«

»Bi! Odkar sem pobegnil z gradu, spoznavam vaše
življenje: ubogo je, zasluži, da bi bilo lepše...«

Trlep ga je debelo pogledal, a bil je previden,
nobene ni hotel reči, pobesil je spet oči.

»Veš, čemu se ne morem prečuditi?« je gosposko
zmene nenadoma udarilo ob mizo. »Da ste svobodnjaki
in tlačani take mevže!« je vpil. »Grad je eden, okoli
gradu vas je kakor mravljincev, a kadar se gradu hoče,
počne z vami, kar ga je volja!«

Trlep je s pobešenimi očmi odkimaval in molčal.

»Kaj molčiš, hudič?« se je gospod Ambrož ugreval.
»Če si res svobodnjak, zakaj tlačanov ne naščuješ. da
bi zavreli in se uprli? Vstani, klada, samo vstani in
udari, vse bo šlo za teboj!«

»Kam? V pogubo!« je Trlep tiho, nerad rekel.

»Sit si, že vidim, svobodnjak si, trpljenja vsecra ne
vidiš, čeprav živiš med samimi trpini. Zgenil pa bi se,
pa še kako bi se zgenil, ko bi bolelo tudi tebe!«

Pogovor se Trlepu ni zdel prav varen. Pijane
gosposko bi kje izčesnalo, kaj sta napletala, pa bi bili
vsi križi dol! Brž ga je zasukal tako, da je gosposki
uskok začel praviti le o šumbreški gospoščini.

»Kakov je valpet?« je gospod Ambrož povzemal.
»O, pes, pravi pes, ki popada, ščuvaj ga ali ne! Tlačani
se ga bojijo bolj ko vešče, toče in moče.«

»Nekateri se je že unesel, tudi ta se nemara še bo.«


25

»Ta že ne, njega še ne bo konec, se zdi, baba
mojega brata mu daje potuho. Še Turki ga niso zmogli.
Ko so predlansko leto vreli po naših krajih in je moralo
dušo spustiti toliko dobrih ljudi, jim je tudi valpet
prišel v pesti, pa se je vendar še izmotal. Vidiš, hudič
varuje svojega, saj Bog ga ni otel, psa malopridnega.«

Zdaj mu je Trlep oprezno razodel, da bi za deklo
rad vzel tlačanko Lizo s Sel, pa ve, da ne bi nič opravil,
če bi graščaka prosil zanjo. Valpet neki streže po njej,
dekle je v grdi nevarnosti. Saj bi šel in bi jo kar odvel,
ko se ne bi bal sitnosti z gradom in zamere v samostanu.

»Hoj!« je gospod Ambrož zavpil in se nato zamislil,
»jaz se ne bojim nobene sitnosti, nobene zamere! Če
hočeš, opravim to stvar.«

»Kaj bi res bili zatorej?« se je Trlep delal.

»O, še v pekel bi šel po kocino iz hudičevega repa
samega, če bi le ujezil grad in hudobivno babo svojega
brata!«

Pa tudi misel, da bi otimal mlado žensko, kakor
vitez ujeto kraljično, mu je bila močno všeč in se mu
je zdela prav čudovita prigoda.

»Nevarno bo,« se je Trlep domislil. »Če bi vas
spazil valpet, bi z ofrožjem planil nad vas.«

»Nič se ne boj, ne bom ga klical,« se je gospod
Ambrož že bal za prigodo. »Če se mi bo pa nastavljal,
se bom že spomnil, zakaj mi je meč.«

»In jaz bi bil kriv poboja, greha, ker sem vas
spustil v to.«

»E, kaj! Nobeno dejanje ni samo po sebi greh;
ko se ga zaveš in obtožiš, postane res greli,« je gosposko
zmene zavijalo.

»O, že vem,« se je Trlep miril. »Kopič pojde z vami!
Tako se nihče ne bo upal blizu. Pa tudi vi sami brez
nuje nikar ne ščuvajte velikana!«

Ko sta se domenila vse, je Trlep poklical Kopiča
in mu velel:

»Jutri nekamo pojdeš z gospodom Ambrožem. Pomni
dobro, da ti je storiti vse, kar bo gospod velel. — Ali
si me razumel?«

Kopič je umikal oči in strahoma obetal, da bo
pokoren na besedo, a ko mu je gospodar pokimal, je
urno mrknil venkaj.

26

Gospod Ambrož se je smehljal za njim. »Ti, s tem
brdavsom bi ukrotil devet gradov!« se je zresnil. »O, in
takile rastejo med vami, pa jih obrniti ne znate prav!«
je že vpil. »S Kopičem bi se jaz upal umehčati najtrši
grad!«

Trlep je molčal, misli so mu begnile drugam. Vzdihnil
je in stopil k ženi. Bedela je, vročične oči so ji gorele,
čakala ga je.

»Ti,« je boječe dihnila, »ni mi dobro, menih naj
pride!«

»Precej jutri pojdem ponj!« je hripavo rekel.

»Ne zameri, da je tako, ampak samo on bi utegnil
še pomagati. — Kaj meniš?«

Kolikor je le mogel, jo je tolažil, dokler ni spet
zadremala od same slabosti. Noč je prebedel ob njenem
zglavju.

V.

Stiški opat Urh, star, bolehen mož, je tisto jutro
.v svoji sobici stal pred bralnim stojalom ob oknu in bral
iz velike in debele knjige, ki je bila ob robovih in na
vogalih okovana s srebrnimi ploščicami; pa za pobožno
branje kar ni mogel zbrati duha; kakor da v sobici ne
bi bil sam, se mu je zdelo. Ozrl se je, vendar oči so mu
posnele samo praznoto in samostansko preprostost. Ob
stenah so bile police, polne knjig. Pred vsako je stala
široka klop. Na eni izmed njih je ponoči spal in podnevi
zaužival jed, kadar zaradi bolezni ni mogel iti v skupno
obednico. Postelje ali mize ni bilo, tudi nobene slike na
steni; le še klečalnik z razpelom se je stiskal v kot.

»Kaj je vendar?« je iskal vase in pokleknil na
klečalnik, a tisti čudni nemir ga tudi v molitvi ni minil.

Vstal je in šel v cerkev. In komaj se je zatopil
v pogovor s pričujočim Bogom, že je Brezovškov hlapec
prisopihal z bratom cerkovnikom.

»Gospodar umira,«
prišli, prevideti, prosi.«

»O,« je opat mislil, »to je bilo? Duh... angel...
kaj vem?«

Hitro se je pripravil in odpravil. Zvon je glasno
molil za njim, ki je Boga in tolažbo nesel bolniku.

je zasopel šepetal. »Ko bi ga

27

Tudi menihi po samostanu so pomolili, le pater Evstahij
je otožno pobešal oči.

Mladi pafer je bil Čeh. Ušel je mogočnim husitom
in po dolgih blodnjah in nevarnostih pribežal v Stično.
Med belimi menihi, ki jih je vsa dežela častila in
spoštovala, se je kmalu in lchko udomačil, kar hitro
se je tudi naučil ljudskega jezika, le od daleč podobnega
češčini, in z vsem srcem je želel, da bi služil ljudstvu,
ki mu je dalo novo domovino, l ih, s pobešenirai očmi,
ponižen, vsem uslužen je ves gorel posebno za dušno-
pastirsko delo.

»Premlad je, da bi pasel duše,« so odmajevali opat
in stari patri.

Pater opat je bil vesel gorečega duhovnika, ki si je
prtil opravkov in dolžnosti, da jih skoraj zmagovati ni
mogel vseh, vendar ga je tudi krotil po malem:

»Fuge, tace, cpiiesce — beži pred vsem, kar bi te
odvračalo od Boga; molči znotraj in zunaj, da boš
poslušal Boga; ne vznemirjaj si srca in duha, da boš
počival v Bogu! To je skrivnost samostanske skrivnosti.«

Mladi gorečnih je slušal, a delovni duh mu je
vendar še in še iskal poti do ljudstva. Opazil je, da
imajo tlačani malo molitev za cerkev in da se jim še
te mešajo. Kako bi jim pomagal ? Kar se mu je prinesla
nenadna, čisto nova misel: šel je in v domačem, ljudskem
jeziku napisal spovedno in obhajilno molitev...

A zdaj, ko je gledal za patrom opatom, mu je bilo
kar hudo.

»Zakaj pater opat, ki je star in nadložen in ki ima
dela in skrbi zadosti in preveč?« je zavidal.

Kar se je spomnil, da bosta opat in bolnik zdajle
molila molitev, ki jo je spisal on. Tiče mu je zažarelo
od veselja, prejšnja otožnost se mu je polegla.

»Da, tako sem tudi jaz v dušnopastirskem delu!«

Opat najbrž še ni prišel do Brezovca, pa ti je brzi
sel iz gradu v Žužemperku pozvonil na samostanskih
vratih: pater Lavrencij naj bi brž brž prišel zdravit
grofično Adelo — ves grad je pokonci, tako je zbolela
kar nenadoma.

»Bog nas varuj!« se je pater Lavrencij, že prileten
mož, naglo prekrižal. »Pa ne, da se je kuga spet usejaia
med nas!« se je spomnil, kako neusmiljeno je ta grda

28

morivka pred leti pometala Dolenjsko stran; ustrašil
se je, vendar je brez pomude hitel pomagat.

»Tako,« se je oskrbnik pater Fortunat smehljal
sam vase, »eden je šel zdravit dušo, drugi pa telo —
Bog obema blagoslovi dobro delo!«

VI.

Trlep je prav tisto jutro vstal zavred in se odpravil
po meniškega zdravnika. Konj je bil leliak; spočit,
kakor je bil, je še dosti spešno dirjal po veliki cesti
proti Stični, ki jo je odjuga že precej mehčala.

»Pomladna sev se bo zakesnila, zemlja še dober
mesec ne bo za orjo,« je v mislih kmetoval in se oziral
po njivah, ki jih je kopneči sneg razodeval bolj in bolj.
Vonj vlažne zemlje se je dvigal, v gošči so peli ptiči,
kos je nemirno vpil: »Kje si bil, kaj si sadil?«

Pod Gradiščem je pripeketal iz hoste in preudaril:

»Prevred je, v samostan mi še ne kaže hoditi, kar
na Brezovec pojdem prej.«

Svobodnjaka Brezovška je hudo vilo. Ondan se je
polakomnil srnjakov in zajcev, po gričih in jarkih je
begal za njimi in se pregrel; huda pljučnica ga je zdaj
dušila.

»Kaj pa Katarina, da je ni?« je stokal Brezovšek.
»Nikoli več je ne bom videl, o moj Jezus! Kaj še ni
shodila?«

»Jutri pride, jutri,« se je Trlep lagal, da ji z resnico
ne bi umoril že skoraj umirajočega očeta. »Danes ji
sami ni dobro.«

Bolnik, star, slabičen mož, je nemirno tipal po
odeji, ječal in gledal v vrata.

»O, bil je,« se mu je delalo v vročičnih mislih,
»spomin je bil. Snoči je pod oknom milo ječalo ... Ali
je šlo meni, ali j,e pomenilo Katarini...?«

»Že gredo!« je pastir pritekel s preže povedat, da
opat prihaja z Bogom.

Vsa družinčad je šla Bogu naproti, bolnik je ostal
sam, bolno po blazini obračal glavo in se bal smrti.

Ko je opat opravil,« se je Trlep čudil. Brezovšek,
glejte, se je čisto spremenil: prej cmerav, obupan, ti
zdaj sije od nečesa lepega in pokojnega.

29

Z opatom, ki se je kmalu napotil domov, je šel tudi
Trlep; od Brezovska so mu misli begale h Katarini.
»Mož je slab, hčere ne bo videl več,« ga je ščemelo.

»Kako je Katarini?« se je opat ozrl vanj, kakor bi
bil slišal njegove misli.

»Tako, da sem prav za prav zaradi nje prišel v
Stično,« mu je tožil o trdovratni ženini bolezni. »In zdaj
me je poslala po patra Lavrencija, do nobene vešče
nima več zaupanja.«

»Če se le prekesno nista odločila?« je opata skrbelo
po vsem, kar je slišal.

»Pater Lavrencij bo pomagal.«

»Če bo le mogel! Zaupaj pa tudi duhovnemu
zdravniku! Moč vere in molitve včasih dela čudeže,
človek jih ne more.«

»Saj zaupam.«

»Da, vem: če bolnik umrje, je kriv zdravnik; če
okreva, je pomagal svetnik,« se je opat smehljal.

»Vem, da sem grešnik, Bog me tepe vendarle preveč.«

»Tudi svetniki so grešili, pa so se zveličali, ker so
se spokorili. Ali ne veš, da Bog ne zapusti človeka, ki
se mu zaupa? In da res kaznuje le greh, ko te tepe
z nadlogo?«

»Boli pa Katarino, ki je nedolžna?« se je upiral.

»Moli, Materi božji se priporoči in Bog ti bo preložil
križ, ali pa dal moči, da ne boš omagoval.«

Trlep je molčal, opat je sklenil: »Dokler ti je
Marija mati, ti je Jezus brat in Bog ti je oče — to
pomni in ne godrnjaj zoper voljo božjo!«

Oči so opatu šle v dolino; begale so čez polje in se
ozirale po nebesu. »Če se vreme ne bo sprevrglo kaj
kmalu, bo povodenj,« je v skrbeh videl, da se Stičnica
že skoraj razliva.

»Kaj meniš,« je čez čas vprašal Trlepa, »ali ne bi
bilo bolje za polje in za travnike, če bi potok tekel
bolj na desno, ondodle mimo Rup?«

»Bolje, bol je,« ga je Trlep razumel. »Ko bi tekel
vsaj bolj globoko, tudi zamakal ne bi preveč.«

Opat je kimal, molčal in že preudarjal drugo misel:

»Na Medvedjeku, saj veš, udelujemo svet, da do-
borao njiv.«

»Da, dosti jih bo.«

30

»Če hočeš, jih vse doboš v najem.« ,

»Za koliko let?« je popal; zemlje je bil lačen
zmerom. -

»Do smrti, če hočeš, za zmerom. Razdeli jih
med gabrovske tlačane, veseli jih bodo, zemlje imajo
premalo. Užitek bodo imeli sami, obenem pa tudi ti
in mi.«

Trlep je bil novih njiv kaj vesel; a da samostan
ne bi zanje jemal primernih dajatev, jim je brž vedel
grdih napak.

»Svet visi kakor streha, z vozom bo težko do njih.«

»Za prvega ti ne bo nič voziti tja; vozil boš le
z njiv, pot je zložna in zmerom navzdol.« .

»Suša se jim bo rada poznala.«

»Prisojne so, vse bo zorelo lepo in hitro,« se je
opat smehljal.

»in ilovnate so, težko jih bo ugnojiti.«

»Ne bo treba,« se je spet smehljal, spregledal ga
je; »gnoja ne boš vlačil, kjer je hosta gnojila že toliko
vekov. Za komolec globoko in še bolj je mastne črnice;
če jo boš razpraskal vsaj z nohti, ti bo rodila in plodila
kakor Adamu v raju.«

Prišla sta v Stično.

Na samostanskem dvorišču se je trlo vse črno
tlačanov. Pritovorili so platna, volne in kožuhovine,
medu, voska in vina. Samostanski bratje so sprejemali
blago, pater Fortunat ga je plačeval z žitom in s sočivjem
in meril zvrhoma — po vaseh je bila velika stiska za
živež, povsod je krulila lakota.

»Patra Lavrenci ja ni doma — ?« se je Trlep ustrašil,
ko je pater Evstahij povedal opatu, da je odšel v
Žužemperk.

»Brez skrbi, kar domov pojdi!« mu je opat svetoval,
»za patrom Lavrencijem precej pošljem sla, naj iz
Žužemperka po bližnjicah krene naravnost h Katarini.«

Na dvorišče so se pripodili učenci samostanske šole.
Ušesa so jim bila še polna učenosti, ki jim jo je iz
računstva vtepal pater učitelj.

A zdaj je lepa učenost pozabljena, dečki se igrajo
viteze in Turke, snežne kepe zmagujejo med vriskom
in smehom, pojemajo — vitezi naženo upehane Turke
v kot dvorišča.

31

»Davi je do nas prišel neki potnik,« se je pater
Evstahij domislil. »Pravil je o turški nevarnosti, ki se
je že močno bojijo v dolenjih deželah.«

»Turki?« se je Trlep spet ustrašil ob misli, da bo
treba bežati. »Pa kam, kako s tako bolno ženo?«

»Kje je tisti mož?« je opat hotel vedeti.

»V gostinjski sobi.«

Vsi trije so šli tja. Pater Fortunat jih je prestregel.

»Nikar pod streho ne jemljimo klateža!« je svaril.
»Brat kuhar ga je nasitil, možakar se je spočil, dalje
naj gre. Kdo ve, ali ni ogleduh, ki se je potulil, češ,
da je bolan?«

Pater opat se je molče nasmehnil.

Popotni se je grel ob peči. Z rokami se je oprl
ob klop in počasi, težko vstal.

»Kaj torej veš o Turkih?« ga je opat vprašal.

»Po Hrvati ji sem hodil in slišal, da se v Bosni zbira
Turka kakor listja in trave.«

»Kdo ti je pravil?« ga je opat gledal nejeverno.

»Gradovi se popravljajo, ljud pospravlja, kar se
skriti da — vsi vedo, da bo Turek zdaj zdaj udaril
čez mejo.«

»Kdaj si odšel od ondod?«

»Mesec se je že enkrat pomladil med tem.«

»In kam si se namenil?«

»Vsaj do Ljubljane ali pa še dlje, da me Turki
ne dobodo.«

»Človek je povsod v božjih rokah,« je pobožni
samostanec dejal kakor sam vase.

»In je še bolj v božjih rokah, če si pomaga tudi
sam,« je klatež vedel svojo. »Saj daleč menda ne bom
več prišel. Bolan sem, ves truden in slab, preveč strada
in glada sem prebil po obubožanih krajih, ki sami
nimajo več kaj dati v usta.«

Opat Urh ni dosti verjel plahemu klatežu, nobene
posebne nevarnosti se ni bal.

»Ostani tu, da si opomoreš,« je naposled pokimal
popotnemu.

»O, vedel sem, da me ne boste podili od praga!«
se je hvaležno nasmehnil.

»Patra zdravnika ni doma; ko se vrne, ti bo pomagal,
da tudi okrevaš.«

32

»Kajne, spotoma nisi molčal, tlačanom si pravil
povsod, kaj jim preti?« je Trlepa skrbelo.

»Povsod sem oznanjal, kar vem. Pa mi niso radi
verjeli, češ, Turek pride rajši na jesen, ko so pridelki
pod streho; v grad me skoraj nikjer pustili niso. Samo
cesarski glavar v Metliki me je poslušal rad, čeprav je
menda že vedel več kakor jaz.«

Opat se ni bal. Kako bi Bog dopustil, da bi mu
nejevernik skrunil svetišče?

A Trlep je klatežu verjel in se hudo bal. Vso pot
proti domu so ga pestile skrbi, kaj bo. O, gorje si ga bo
vsem, ki se ne bodo utegnili razbežati! Turki jih bodo
poklali ali pa v sužnost odgnali. Gorje si ga bo tudi
vasem in cerkvam! Vse bodo zgorele in le pogorišče
bo razkopaval, kdor bo ostal živ in doma. In Katarina.
Katarina! Kam bi jo umeknil, ko je bolna, da bi ti
v rokah umrla, če bi jo prenašal?

»Bog nebeški,« je obupoval, »vse tvoje zapovedi,
glej, sem izpolnjeval, zdaj izpolni svojo obljubo tudi
ti —: usmili se nas! Res nisem storil več, nego si ukazal,
zato pa te tudi ne prosim več, nego si obljubil...«

Kar ga je spet srečal spomin davnega greha.

»Zanj udari mene, prizanašaj nedolžni!« se je
pravdal z Bogom.

Kadar je hodil iz Stične ali odkod drugod, se je
v Šentvidu rad ustavljal in z obaltnimi šalami dražil
občutljive Šentvidce, ki so gosposko gledali po sebi
in se samo čez ramo menili s človekom, če ni bil njih
vrste. Za danes mu ni bilo do šale, le povedal jim je,
kaj je zvedel v Stični, in se spet v hudih skrbeh brez
pomude mrtvičil proti domu.

Ko je nad malogabrovsko dolino prijahal vštric
Kuščarjeka, se je spomnil Mirenske jame, ki se sredi
njegove hoste globoko in skrito udira med pokončnimi

pečinami.

»ITm, vsaj daleč ni,« je spet mislil na Katarino;
»prav tja bi se morali skriti ljudje in živina. Na
Primskovo bi nemara že bilo predaleč.«

Dvignil je oči, I rlepovina ga je gledala čez položne
rebri; z ostrogo je pošegetal konja in prhnil domov.

»Ko bi le menih prišel kaj kmalu!« je na dvorišču
vzdihnil in skočil s konja.

33

VIL

Na gradu v Žužemperku so imeli goste z bližnjih
gradov. Gospodar Pankracij Turjaški, grof z razsežno
slavo velike bogatije in prevzetije, se je pred kratkim
vrnil z velikaškega zbora v Gradcu in je zdaj sosedom
važno pravil novice od ondod.

»In še tako vam povem,« je vpil iz vina, ki ga
je z gosti pil že dva dni, »varnost med nami me je
začela skrbeti. Da cesar le gre in tako napravi z našim
Vipavcem Andrejem Baumkircherjem!«

»Da,« je Rudolf Višenjski revskal, »cesar se pri
njem zadolži in ko bi moral poravnati dolg, ga hinavsko
zvabi v Gradec in pogubi!«

»Baumkircher je cesarja že trikrat otel iz smrtne
nevarnosti, zdaj je dobil zahvalo za to!« je Ivan
Šumbreški, daljni sorodnik grofa Pankracija, jezno
govoril.

»Anti tak je rod Habsburgov!« je kimal Friderik
Rauber s Krav jeka. »V letopisih stoji in ustna izročila
vedo, da je lakomen in nehvaležen.«

»Meni se je cesar zameril že tačas, ko je podse
grabil dediščino zadnjega Celjana in iz dežele rinil
njegovo vdovo Katarino,« je gospod Marko s Kozjeka
godrnjal in gledal po vseh.

»bkop je, noben žid ne tako, na denar je kakor
mačka na salo, ves mrtev je nanj, gospodariti z njim
pa le ne zna.«

»Saj res: Kam gredo davki za vojsko zoper Turke?
Plačevati jih moramo vsi, posvetni in cerkveni, še zizni
otrok in berač na cesti.«

•»In zdaj, ko že ves svet ve, da se Turek zbira
v Bosni, cesar spet nima denarja za vojsko in prti še
večji turški davek!«

»Predaleč si od piskra, da bi vedel, kaj se kuha
v njem,« se je grof Pankracij čebljal po pleši. »Le to je
gotovo, da se boš J urka moral otepati sam, če zve
za tisto skrinjo zlatnikov,, ki jih skrivaš v kleti.«

»Bog nas varuj!«

»Da, naše dolenje dežele naj zvesto plačujejo
turški davek in se bojujejo same, če se morejo in
kakor se morejo!«

•s

Več. 87.

34

»Morda pa nam Turek to pot prizanese.«

»Dokler kopita turških konj ne bodo bila zemlje
v gorenjih, nemških deželah, cesar vojske ne bo zbral,«
je Rauber vpil. »To je že tako.«

Grof Pankracij se je spomnil ženina svoje hčere
Adele. Te dni mu je priti snubit. Bahavo se je napihnil
in rekel:

»Cesarski glavar Viljem, ženin moje hčere Adele,
mi je poslal glas, da me bo obiskal za praznike. Le
stojte, on bo že vedel, kako je s Turki.«

»Kako?« je Višenjski povedal. »Benečani jih ščujejo
zoper nas, ves svet to ve!«

»Da, beneški tovorniki, ki tržijo med nami, so jim
ogleduhi.«

»Vsakega Laha, ki se nam hodi sladkat, bi morali
pognati!«

»E, kaj!« se je gospod s Kozjeka upiral. »Vsak Lah
pač ni ogleduh. Ampak grofje na Krupi so vsega krivi
in pa Frankopani: grizejo se in ko obnemore jo, pa kar
Turka kličejo na pomagaj. Le tako se je nejevernik
navadil potov v naše kraje.«

»Hoj, tvoja žena Ana je Frankopanka,« se je grof
Pankracij posmehnil Šumbrežanu.

Ta je prebledel, vendar mirno odvrnil:

»Kaj ti je storila, da je ne pustiš na miru?«

»Saj ji nič nočem, kar tako sem rekel, ker govorimo
o Frankopanih; ne zameri!«

Za čas so umolknili in se zagledali v odprto široko
peč, ki je čvrčala z mokrim kurivom in bolj kadila
sobo kakor grela.

Okoli vogalov silnega gradu je zavijala sapa, nebo
je bilo zatlačeno z nizkimi oblaki; na žaganju, prisutem
ob zunanjo stran okna, se je boječe priklanjal ptiček
in tožil, da je lačen in da ga zebe.

»Ko le ne bi še snežilo!« se je Kozjek bal. »Zima je
letos predolga. Strn se duši pod snegom, plesen jo
nemara tudi že redči.«

»Če odjuga kaj kmalu ne bo polizala snega, se bo
spomladno delo preveč odrinilo.«

»Kaj bomo počeli?« je Višenjski vzdihnil in desno
nogo prejezdil čez levo koleno. »Že lani je letina bila
pod nič. letošnja pa tudi ne kaže, da bo kaj boljša.«

35

»In kako bomo potlej davkov napehali cesarju, če
tlačani spet ne bodo zmogli desetine in drugih dajatev?«

»Trdo jih primi, pa bodo zmogli!« se je grof Pankracij
zgenil. »Tlačan zmore vse, samo pritisniti ga moraš!«

Gostje so molčali, ni se jim zdelo, da bi gostiteljeve
modrosti razpletali dalje. Ali vino se ga je prijemalo
bolj in bolj, mož je postajal, oblasten in glasan.

»Ne bodite cunje — rogati hudič vas pobral!« je
vpil. »Če boste premehki, vas bo tlačan varal in vam
kral ob davščini in desetini.«

»E, kaj!« je Kozjek obupno zamahnil z roko. »Kjer
nič ni, še cesar pravico zgubi.«

»Udari, pa boš videl, da je!« je učil grof Pankracij,
ki je vsej deželi bil znan po neusmiljenosti do tlačanov.
»In kaznuj, če mu izkažeš utajo ali krajo, nikar naj se
ti ne smili, ker je kral v sili! V sili — kaj se to pravi?
Vsak tat krade v sili. Roko mu odsekaj, pa je!«

»Ni kraja, če ob slabi letini utajijo kaj pridelka,«
se je Rauber upiral. »In le kadar jih sila žene, res
izmaknejo srno ali zajca v lovišču.«

»Kaj to ni tatvina? Ne spreglej mu je, češ, otroke
ima, nasititi jih mora; tudi divjačina ima mlade, pa
ji ni prizanašal!«

»Kakor bi poslušal svojega valpta, se mi zdi,« je
Šumbrežan kimal hudemu sorodniku.

»Pameten je tvoj valpet, Boga zahvali zanj! Moj

i ’e šleva. Misli, da je zadosti, če tlačana pretepe do
rvavega in potlej vrže v ječo, kjer se živinče tlačansko
leno liže! Nič ječe, kaznuj strašno, kazen naj vidijo vsi,
za strah jim bo!«

»Kdo bo pa delal, ko bodo vsi pohabljeni?«

»Če jih imaš premalo, ker se ti kotijo prepočasi,
kaznuj brez pohabe: palec mu stisni v lisico in privij,
da kri brizgne izpod nohta, pa ti bo tlačan voljan in
pokoren za zmerom!«

Tale Pankracij je bil res silovit človek, a delal
se je še hujšega, kadar je bil vina poln. Samogoltno je
mislil le, kako bi bolj bogatel in nasladno živel ob delu
drugih. Jesti in piti, izprazniti čevo in mehur, nečistovati,
kopati se in spati — to mu je bilo sedem blagrov, v njih
ga nihče ni smel motiti.

3 *

36

»Da, še predobro se godi tlačanu, zato rad tresoriti
in se rebri, kjer le more!« mu je Šumbrežan pritegoval.

»Meniška gospoščina mu daje potuho, saj vemo!«
se je Rauber domislil.

»Menihi so nam res za samo napoto,« je tudi Višenjski
godrnjal.

»Živi pošteno in s tlačanom ravnaj človeško, pa ti
jih ne bo čutiti!« je Kozjek usekal.

»Menihom ni kaj reči, res ne,« je vedel tudi gospod
z daljnega Mehovega. »Sredi noči se shajajo k molitvi
in še pred dnem bero mašo; a čez dan delajo, molijo
in skrbijo, da se ne godi krivica in ne dela greh.«

»V samostanu je dosti svetinj, nič ne rečem,« se
je Višenjski otresal; »svetosti ni toliko, sicer ne bi
podpihovali tlačanov.«

»Da, komur se zdi, pa jo pocedi pod opatovo krivo
palico in ti z biriči še ponj ne smeš,« je Rauber kimal.
»Tako potlej ni čudno, da so meniške vasi velike in
polne ljudi, naše pa zanikarne in napol prazne.«

»Prevelika strogost ni dobra,« je Kozjek modroval;
»spridi ti najlepše žrebe in prežene tudi najbolj krotkega
tlačana.«

Grofu Pankraciju ugovarjanje ni bilo všeč, drugam
je hotel speljati besedo.

»Kaj pa vendar gospod Ambrož?« je podsmešno
vprašal sorodnika Šumbrežana.

»Že dolgo nisem nič slišal o njem,« je ta odgovoril
počasi. »Pomlad je, morda se kje ženi, ker ga ti nisi
maral za zeta,« je brž uščenil; sitno mu je bilo, da
ga mogočni Pankracij vpričo vseh šegeče z nerodnim
bratom.

»Da, manjka mu plemiške zavesti,« je Pankracij
tiščal dalje in nalašč preslišal napomenek, da se je
Ambrož ono leto nekoč zagledal v njegovo hčer Adelo.
»V mladosti se je preveč družil s svobodnjaki, tlačani
in menihi, tako zdaj zaničuje svoj rod in svoj stan.«

»Le pusti, s teboj se je družil najbolj, ko še nisi bil
— kako bi rekel? — tako visok!«

»Pa sva se večkrat sporekla, ker je že tačas rad
zagovarjal tlačane.«

»Vidiš, prav zato se je potlej na Turjaku močno
sprijaznil z Viljemom, ki je tudi rad postajal med

37

tlačani. Stoj, zdaj se spominjam, ondan je Ambrož
nekaj govoril, da pojde za kakov čas v Metliko,« se je
brž zlagal.

>Kaj bi on z Viljemom, s cesarskim glavarjem?«

»Prijatelja sta, Ambrož mu je obljubil, da mu bo
na svatbi pel pesmi, kakršnih tvoj grad še slišal ni.«

»Vem, da ne in jih tudi nikoli ne bo, njegovih že
ne!« se je Pankraciju potegnil obraz. Vstal je in šel ven,
hčere Adele se je spomnil.

VIII.

Grofična Adela si je včeraj izmislila, da bi za
praznike odpotovala v Mekinje pri Kamniku; obiskala
bi rada starejšo sestro Matildo, ki se je že lansko leto
ponunila v mekinjskem samostanu.

»Kam boš ob tem vremenu in v tako daljo?« se je
oče upiral. »Viljem pride iz Metlike, ti pa zdoma, kakor
da bi bežala.«

»Ne maram ga!« se je kujala. »Zmerom bi me bilo
groza, če bi morala živeti tam doli, v tistih nevarnih

krajih.«

»Pri njem boš bolj varna, kakor si tu, le molči!«
jo je tolažil.

»Rajši pojdem še jaz, kjer je že Matilda.«

Pa res. Prav nič ji ni do ženina, saj ni več mlad.
in pozna ga komaj le na oči, srce ji ga nikoli ne kliče.
A zdaj bi mu morala kazati prijazno lice.

»Če bo Viljem utegnil, bo po praznikih svatba!« je
oče, vinski in neprespan, nejevoljno pribijal besedo za
besedo. »Zaročena sta že iz mlada. Njegovemu rajnkemu
očetu in meni je tačas bilo iti na vojno; preden sva
odšla, sva vaju zvezala.«

Adela je vedela, da je taka zaroka skoraj poroka
in da je nihče ne sme razdirati brez velikega vzroka.

»Pa kako bi ga jemala, če srce nič ne ve zanj?«
se je v mislih bala. »Kaj se mara Matildi!« je blagrovala
sestro, ki pokojno živi med pobožnimi redovnicami.
»Ali ne bi bilo najpravše, če bi se res tudi jaz umeknila
svetu in skrila v častiti samostan?« se je iskala. »Nak,
Viljema že ne, prepust je in preresen, sami Turki mu
blodijo po glavi, še nasmehniti se ne zna in besede

38

so mu redke in kratke kakor človeška sreča,« ga je
zametovala.

In davi je zbolela nalašč. Delala se je, da jo lomi
krč. V strahu so brž poslali po meniha.

Pater Lavrencij se je pridrevil, grofinja ga je
spremila k Adeli, krščenice so se umeknile na hodnik.

»Saj ji ni nič,« so šepetale, »razvajena je, kar tako
se valja po postelji.«

»Brez dela je, predobro se ji godi.«

»In za prazen nič neslanari menihu, da morda ne
more do zaresnih boinikov.« '

»Nič ji ni, nič! Še davi se je kopala z vodo, ki so se
v njej prekuhale deteljne pleve.«

»Pa zobe si je očistila s platneno krpo, kakor bi jih
ji bilo komu kazati.«

»In potlej se je naličkala in načičkala, kakor bi
čakala ženina, ne pa meniha.«

»Da, kar lepa je. S čim neki si maže lica?«

»O, jaz vem! Rdečilo je iz pražilke in stolčene
soldatkove gomoljike.«

Klepetulje so se razbežale, grof Pankracij je prihajal
od gostov in šel k hčeri.

»Kaj ji je?« je kar vpričo nje vprašal patra.

»Nič. Zdrava.«

»Če pravi, da je bolna, je bolna!« Ni maral, da bi
kdo, čeprav je menih, na laž postavljal njegovo hčer.
ki je grofična.

. »Ne, ni bolna, le brez skrbi.« je pater tolažil in ni
vedel, da s tem jezi mogotca. »Samo umišlja si, da je
bolna. Delo, razvedrilo bi ji pregnalo misli na bolezen.
Svetoval bi tudi lov ali potovanje.«

»Kaj pa možitev?« je grof rdel, ker je pater nevedoma
potuho dajal hčeri.

»Ne bi ji škodila «

Zdaj je rdela Adela, menihove besede so postajale
nevarne njeni svobodi.

CrT*of je s patrom šel ven, mati grofinja se je od-
dehnila: »IT val a Bogu, da si le zdrava!«

»Če ne bom smela potovati v Mekinje, bom bolna,
nikomur se ne bom pokazala, tudi Viljemu ne!«

»No, le stoj, saj boš šla, preprosim očeta,« se je
mati vdajala.

39

Pater Lavrencij se ni več zadrževal v gradu. S slom,
ki mu ga je opat res poslal, se je neutegoma odpravil
v Mali Gaber. Pot čez Cvibelj, Morišče in Reber je bila
slaba in zamudna. Tlačani so ga ustavljali skoraj povsod
in prosili, da bi tu pogledal bolnika, tam spovedal
starčka, ki ne more več do cerkve, in da bi tu in tam
svetoval.

Od tlačanov so mu misli uhajale v žužemperški grad.

»Tu toliko siroščine,« se je oziral po ubožnih seliščih
in vaseh, »tam pa do strahote bogatije in prevzetije.
Tlačan trpi in dosti molitve stori, grad pa se pase in
hinavči še pred Bogom. Kar bogatin daruje Bogu, zaradi
sveta daruje, ali pa ker drugam zvesti ne more. Sin je
grbast ali slabičen: v samostan mora; hčerka je šepasta,
grda ali sicer pohabljena: za nuno je dobra! Potlej pa
se svet čudi, da redovniki in redovnice niso sami svetniki
in same svetnice ... Ampak tisto razvajeno grofično v
Žužemperku, zdrava je kakor hren in na oči čedna, njo
naj bi dali v samostan!«

Prišel je na gospoščino gradu Šumbrega. In dlje
ko je šel, hu jših tožb je slišal zoper grad.

»Grad ni sit nikoli,« so nekateri posebno tožili. »Vse
da gre za davek, pravi; cesar da hoče tako.«

»In valpet, ta pes, res dan za dnem rohni po vasi
in pobira zdaj živino in kuretino, zdaj med, platno in
kožuhovino, vse, in mu še ni dosti.«

»Časi so taki, stiska je huda povsod,« jih je menih
učil in miril: »davki so res veliki, vendar potrebni, da
se vojska zbere in pripravi zoper Turka.«

»Kaj menite, da Turek res spet prilomasti?«

»Bog ga nas varuj!«

»O, neki klatež je včeraj po vaseh pravil, da bo
turška nadloga zdaj zdaj tu.«

»Vse je mogoče,« je pater kimal. »Pazite, ob ne¬
varnosti se razbežite in poskrijte!«

Premolknili so v veliki skrbi. Čez čas je tlačan
vzdihnil:

»Saj bi potrpeli marsikaj, če bi valpet pustil na
miru vsaj ženske.«

»Samo na samem naj ga dobom kje, pa jih bo pustil
za vselej!« je z zobmi škripal oče, ki mu je šumbreški
valpet spridil hčer.

40

»Ne ubijaj! je zapoved.«

»Ne prešuštvuj! pravi precej druga.«

»Da, pravi,« je pater kimal. »Bog ga bo udaril že
na tem svetu in kaznoval ob sodbi.«

Tako je pater Lavrencij komaj sredi poldne prišel
do Šumbrega in se spotoma zglasil na gradu.

IX.

Gospodu Ambrožu, gosposkemu potepinu s šum-
breškega gradu, tisto dopoldne pri Trlepu ni bilo miru.
Zajtrkoval je čebulo s kruhom, za primako bi mu bil
potreben vsaj vrč vina, pa ga ni bilo. Trlep je že rano
odšel v Stično. Tako še za pogovor ni imel nikogar.
Čas mu je tekel prepočasi, prigoda, ki jo bo imel z Lizo.
ga je šegetala.

»Kopic,« je od žeje ves hripav poklical velikana.
»Osedlaj konja, po svetu pojdeva!«

Ko je zajezdil, se je ozrl po Kopičil. »Glej ga,«
je vprašal, »kje pa imaš konja ti?«

»Ne upam se nanj, preveč me je, križ bi mu raz¬
klenil, pravi gospodar. Pa nič se ne bojte, tudi tako
vas bom dohajal.«

»In tudi čekana nimaš? Kako pa boš, če bo treba
udariti ?«

»Ali bo tole zadosti?« je velikan pred kolarnico
pobral kratko soro in jo pokazal.

»Gali jot!« je gospod Ambrož tiho dejal, se prekrižal
in zdirjal po cesti proti Velikemu Gabru; žeja ga je
podila, čebula se mu je pehala, primake je potrebovala.

Kjer je v Velikem Gabru danes lepa Jerajeva
domačija, je tačas gospodaril praznik — pol svobodn jak,
pol tlačan — Jakob Mirenčan. Tu je gospod Ambrož
razjahal, a h konju je že stopil Kopič.

»Kaj si me res dohajal?« se je plemič čudil.

Kopič se je molče smehljal; še upehal se ni, konj
pa se je upenil.

Iz hiše je stopil gospodar in se nasmehnil:

»O, kaj ste vi, gospod Ambrož? Le noter, le noter!«
ga je vabil.

Družinčad je tudi tu bila pri delu v topli sobi.

41

Gospod Ambrož si j e z velikim vrčem primskovškega
vina željno omrsil hripavost, jezik se mu je razvozlal,
vse ga je zvesto poslušalo, takih je vedel.

»Da, ni vam sile pod tako streho,« se je naposled
še domislil, »veste pa vendar ne, da je tale domačija
že prav stara.«

»Nemara, da je,« je gospodar kimal; plemičeva
pohvala mu je bila močno všeč. »Hiša je zidana in
trdna, kakor bi kdaj bila gradič, ka-li.«

»Saj je tudi bila, gradič je bila. Pred dobrimi sto
leti — prav tisto jesen je vino tako obrodilo, da ga je
za en goldinar bilo poln voz — jo je imel Martin
Mirenški, bogat svobodnjak, kar skoraj plemič.«

»Plemič?« je družinčad začudeno zinila.

»Kako pa je obogatel?« je gospodar vedečno vprašal.
»S kmetijo ni leliko bogateti.«

»Kakor dandanes so po teh krajih tudi že tačas
umno redili dosti živine. Mirenški jo je skupoval in
z dobičkom prodajal v Ljubljano in Trst. Tudi kmetoval
je umno. Pri stiških menihih se je tega naučil.«

Zgovorni plemič je lepo počasi pil, pa vendar ves
čas vedel, kam mu je še iti. (dava mu je bila polna
veselih misli, vino ni dobilo prostora v njej, vse je
zlezlo v noge.

Popoldne se je že nagnilo močno, ko je vstal, da bi
se odpravil. »Malo preveč sem se nacejal,« si je kimal,
ko je čutil mahedravost nog. »Bog vas obvaruj!« se je
poslovil in dal poriniti na konja; v sedlu se je kmalu
zbistril. »Trlep mora biti že doma; da bi le že skoraj
šel tudi po vino,« ga je skrbelo.

Jahal je počasi in se menil s Kopičem. Šumbreg je
bil še daleč.

X.

Trlep se je vrnil iz Stične, kmalu ko je žeja na pot
pognala gospoda Ambroža. Katarina je po malem dre¬
mala; slaba je bila.

»Samo, da bi pater že prišel!« je vzdihoval in jo
milo gledal. »Pater jo bo otel, prav gotovo jo bo otel,«
je trdno upal. Težko ga je čakal, Judje niso težje čakali
Mesije. A po preudarku je vedel, da bi utegnil priti
šele popoldne.

42


Kar ti je prikrevljala primskovška vešča: »Kako
je Katarini, bom pogledala.«

»Ni treba,« jo je prestregel, »pater zdravnik bo
prišel.«

»Moškemu jo boš dal gledati?« ga je ščuvala.

»Sama želi.«

»Bolnik ne ve zmerom, kaj hoče. Ali ti bi moral
pomniti, za kaj smo vešče.«

»Tri ste jo mečkale, morda tudi zamečkale.«

»Klical si nas prekesno, zdaj ji pa naprtiš, da jo bo
onegavil še moški.«

»Kaj ti ne zdraviš tudi moških?«

»Saj sem že stara in sem vešča.«

»Tudi menih je star, je zdravnik in je duhovnik.«

Vešča se je namrdnila in nejevoljno odšla. Bala
se je za ime in zaslužek. Umna glava ji je vso pot
ko varila hude zdrahe, da bi jih nakani la menihom in
Trlepu.

— Pater Lavrencij je tačas sedel v gradu na
Šumbregu in pestil graščakinjo Ano, prevzetno in hudo
žensko.

»Letina je lani bila slaba, tlačani ne zmorejo čez¬
mernih dajatev,« ji je dopovedoval, kar je slišal
spotoma.

»Cesar nas terja za turški davek, zbrati ga moramo.«

»Saj so ga tlačani že plačali, kolikor je bilo dolo¬
čeno.«

»Pa je še premalo. Ali naj grad doklada iz svojega?«
»Tudi grad bi moral kaj utrpeti.«

Gospa se je zasmejala na glas: »Kaj bo samostan
sam plačal vse?«

»Kakor je pravično, je že ob letini pobral dajatve
svobodnjakov in večjih tlačanov; drugo je res utrpel

sam.«

»Grad tega ne bo storil noben.«

»Prav in krščansko bi bilo, plemenita gospa!«
»Vendar težko, prečastiti!« se je veselo nasmehnila.
Pater je spoznal, da govori zaman. Zardel je ob
drugi misli in dejal:

»Prav težko pa nemara ne bi bilo, krotiti vsaj
valpta, da se krivica ne bi godila in greh ne delal.«
»Kam merite, prečastiti?«

43

Povedal ji je, kako valpet strahuje tlačane in da
je spridil tlačansko hčer.

»Da,« je pokimala, »valpet je gradu zvest, pa tudi
mlad je in zdrav in rad veselo živi.«

»To ga vendar ne opravičuje!« se je ogreval.
»Tlačan ga ne more klicati na odgovor, vi bi ga morali.«

»E, kaj! Deklina naj zahvali Boga, da ji tega ni
storil pastir,« se je smejala. »Čemu tlačanka neumna
zdaj jadikuje nad mlekom, ko se je že zagrizlo: kar je,
pa je, popraviti se ji ne da več, pazila naj bi bila!«

»A kaj bi dejali, plemenita gospa, če bi se bilo kaj
takega primerilo vaši grofični?«

Ni se mogel premagati, moral ji je reči to. Spomnil
se je namreč njene edine hčere, ki je močno bila v
jezikih, dokler je zvita mati ni vsilila mlademu graščaku
na Grumlovu pri Radohovi vasi.

»Prečastiti, grajska hči se ne sme primerjati tla¬
čanski deklini!« ga je užaljeno zavrnila.

»Res je, ne more se!« je pomembno vrnil.

»Sicer pa se le pomirite,« je zadovoljno pokimala,
ker ni razumela njegove opombe. »Valpet se ne bo več
mušil po vaseh. Že po praznikih pride na grad v službo
tlačanka Liza iz vasi tamle doli, ob njej se bo nemara
ukrotil in umehčal.«

»Ali jo snubi?«

»Kaj bi z njo?« se je smejala. »Kar tako. Všeč mu
je. Mislim, da bo tako prav na vse plati.«

Patra Lavrencija je pogrelo, odpravil se je. Ob
vratih je nesramni ženski še rekel: »Bog vas bo sodil
za to in za vse!«

Na dvorišču je opazil Trlepovo deklo Marijano.
»Kaj pa ti tu?« se je začudil.

»Služim.«

»Služiš? Kdo ti je dovolil iti s samostanske go-

v v •

sposciner«

»Zdaj sem že tu, pa je!«

Molče se je obrnil in šel. »Tako torej?« je skomljal
sam vase. »Strašna graščakinja nam odvaja tudi že
tlačane? Res, samo malopridne, pa vendar: sme ne,
pa je! Škoda Marijane, tu se bo čisto zavrgla.«

Pred Bečem je srečal gospoda Ambroža in Kopiča.
»Kam pa, kam?« se je čudil.

44

»Na lov, na lov,« je gospod Ambrož mencal, ker
se je bal, da ga vedečni menih ne bi preveč ovohljal.
»Če bi zvedel, kam grem in po kaj,« ga je premikalo,
»bi bili vsi križi dol!«

»Saj zdaj ni čas za lov,« je pater odmajeval.
»Pustite žival na miru, svoj čas ima, pomlad je!«

»Za to, ki jo lovim jaz, je prav zdaj čas,« se je
norčavi plemič smehljal.

Pater ga ni razumel, lotil se je Kopiča: »Medved,
mrcina, je iz brloga, le dobro ga zagrabi!«

Kopič je ves drhtel, meniha se je bal kakor živega
ognja, nobene ni vedel odgovoriti.

Pa patru ni bilo do govoričenja, v Mali Gaber se
mu je mudilo.

XI.

Sredi popoldneva je p
o vino. Trlep mu je
in ga odvedel h Katarini.

»Pomagajte,« je obupani mož prosil, »pomagajte!«

Ko je pater videl slabično, izmučeno in uvelo
telesce trpeče Katarine, se mu je skoraj inako storilo.
Potlej ga je popala sveta jeza na trmoglavega Trlepa
in mazaške vešče; vendar se je premagal, vpričo bolnice
ni rekel nobene Žale.

»Ni bilo prav, da si porodnico preveč silil z vinom,«
je splošno grajal. »Vino ni zdravilo. In sobica je tesna,
temna. Okence je premajhno, odpira se menda nikoli
ne, saj je na zunanji plati prisuto z žaganjem! Zrači
in pometaj, ti pravim, peri in čisti, pa ne boš bolan
zlepa!«

»A kako je z menoj?« je Katarino skrbelo.

»Vsi smo v božjih rokah.« se je pater izmikal. »Dal
ti bom zdravil. Zaupaj in moli. Materi božji se priporoči!«

Zunaj je Trlepa trdo prijel: »Zakaj me nisi klical

prej?«

»Ali je hudo?« je ta drhte vprašal; po pravici se ni
upal odgovoriti.

»Bojim se, da ji ni več pomoči. Poskusil bom
vendarle.«

»Molili bomo.«

»Da, samo čudež, mislim, bi jo otel.«

iter Lavrencij res prišel na
neučakljivo skočil naproti


45

»Prav, pa čudež.«

»Čudeži se ne godijo več, vsaj ne po naši potrebi.«

»V cerkvi nam pripovedujete, da se godijo še, samo
zmerom kje prav daleč,« je trmoglavil. »Naj se godijo
tudi pri nas!«

Menili se je nasmehnil in rekel: »Dokler je človek
zdrav, ima vse polno želja; ko zboli, pogreša samo
zdravja in — čudeža.«

Trlep je molčal in vzdihoval.

»No, ne drži se tako!« ga je pater tolažil. »Človek
sem in ne morem vedeti, ali ni božja volja, da bo
Katarina še prav zdrava.«

Nesrečni mož ga je gledal na vse oči in globoko
požiral tolažilne besede.

»In če bo spet za kaj in bo čutila, da ni več sama,
jo precej pošlji na očetni dom. Tam naj ostane, dokler
si ne opomore.«

»Hm, kaj pa jaz?« se je rebril. »Ali naj bom brez
žene ? «

»Ne bo te konec, živina!« se je pater delal hudega
in srepo gledal zdravega hrusta. »Moli in ne misli
zmerom le nase!«

Preden je šel, se je spomnil: »Spotoma sem se
zglasil na Šumbregu. Kaj pa počne tam Marijana?
Videl sem jo.«

Trlep mu je povedal, da jo je spodil in zakaj.

»Prav si storil,« ga je pater pohvalil. »Precej sem si
mislil, da je malopridnica. Škoda je je vendarle. Pa
kako je zašla prav tja?«

»S tovorniki, ki so se tisti dan mudili tu, je
najbrž šla,« mu je pravil na široko in preudarjal, ali
bi mu omenil tudi Lizo. »Če bo Ambrož kaj opravil, bo
samostan zvedel tako ali tako,« se je premislil in je
ni vzel v misel.

XII.

Gospod Ambrož in Kopič sta prišla že blizu Za¬
gorice, kar ti je Kopič poslal ob groblji kamenja.

»Tu me je lani skoraj pičila kača,« je Kopič momljal.
»Najrajši bi razmetal to kamenje.«

»Zdaj te ne bo, nič se ne boj,« se mu je Ambrož
smehljal s konja. »Kako, da se še nisi oženil?« je čez

46

čas vprašal otročjega velikana, da bi govorila o čem
drugem.

»Saj bi se bil že rad, pa se me je vsaka zbala, češ,
da me je preveč.«

»Ajdovska deklica bi bila zate.«

»Kakova pa je?«

»Močna, velika, da je strah in groza.«

»Ne bi se je ustrašil.«

»Če se ne bi mogel kamenčkati z mlinskimi kamni,
kakor se ona, bi te brdavsnila, da bi odskočil bogve
kam.«

»Pa vendar se je ne bi bal!« je čedalje bolj junačil.

»In velika ti je, da je joj. Veš, z eno nogo ti stoji
na Šumbregu, z drugo pa na Primskovem, kadar v
Temenici pere.«

Kopič je molčal, le debelo ga je gledal.

»Kajne, s tako ne bi bilo nič?« se je gospod Ambrož
držal na smeh. »No, nič ne maraj, saj je ni več. Živela
je tačas, ko so po naših krajih zidali gradove.«

»Aha!« se je velikan oddehnil.

»Veš, imela je tudi več bratov. Dva izmed njih
sta si obenem zidala grad na Šumbregu in grad na
Kozjeku, kladivo pa sta imela eno samo in si ga po¬
dajala s hriba na hrib.«

»Tačas bi bil rad živel,« je Kopič vzdihoval:
»nemara bi bil tudi jaz zrasel kaj bolj na visoko in
na široko, da bi se bil lehko kamenčkal z mlinskimi
kamni!«

»Potrpi, Bog ti še zmerom lehko ubere ženo, ki bo
zate.«

»O, ko bi jo le skoraj!« je še bolj vzdihnil.

»Že vem!« se je gospod Ambrož udaril po čelu.
»Zdaj se spominjam, na Primskovem sem videl žensko,
ki bi ti prav bila po meri in po teži!«

»Ko bi le res bilo.« se je velikan bal, da mu gospod
spet pripoveduje pravljico.

»Govoril sem z njo; lehko ti rečem, da je ni kaj
manj kakor tebe, močna pa je tako, da se nihče ne upa
z njo v zakonski jarem.«

»Ali je še mlada?«

»Za nekaj zim je mlajši od tebe, težko jo boš
krotil.«

47

Kopic je bil ves pokonci; najrajši bi se bil obrnil
in zadrevil na Primskovo.

»Uskočila je svibenski gospoščini, zdaj je stiška
tlačanka,« je gospod Ambrož poredno mežikal; »moral
bi pač prositi Trlepa in stiškega opata, da ti dovoli to
ženitev.«

Kopič se je ustrašil. Nak, rajši sam, kakor menihu
pred oči...

»Zakaj pa je uskočila?« je vprašal, da se ne bi
videlo, kako se je ustrašil.

»Ubila je grajskega biriča, ker jo je moral na
tlako.«

»O-o-o!« se je Kopič čudil, velikanka mu je bila
všeč. »Ne boji se, udariti zna — res, ta bi bila zame!«

»Vendar ni brdavsasta in zagovedna,« mu je gospod
Ambrož božal srce, »krotka je, prijazna in — da boš
vedel — tudi lepa, prav všečna.« Nalašč se je nekoliko
lagal.

Ljubezen, nemilo daljna in neutolažena, je raz¬
ganjala silnega velikana. Siromak je molče poniglavih
pod pazduho tiščal soro, kakor bi bila le preperel natič,
in vzdihoval.

Gospod Ambrož bi mu bil še dalje božal srce, pa
sta že prišla blizu Sel, pripraviti se je bilo treba.

Ni se še dobro zmračilo, ko je pod Seli zavil v
goščo in mignil Kopičil, naj se skrije tudi on.

»Koga se bojite?« je velikan poprijel soro in se
ozrl. »Kar pokažite mi ga!«

»Saj se ne bojim, le oddehnil bi se rad. preden
pojdeva na grad.«

»Na grad?« se je oni skoraj ustrašil; grad je grad,
vsakdo se ga boji, nihče ga ne zmore.

Gospod Ambrož še ni hotel povedati kar naravnost,
zakaj sta prišla tako daljo, velikan bi se mu v svoji
preproščini utegnil še upreti.

»Ali imaš še na umu, kaj ti je gospodar ukazal
včeraj?« ga je previdno vprašal.

»Da mi je slušati vas.«

Baš mu je hotel zabičiti, naj brez potrebe ne ubija,
če bi s kom prišlo do poboja, pa je pod vasjo na pomagaj
jeknil ženski glas.

»Pomagajva!« je brž zasukal konja. »Hitro, hitro!«

48

Dobra dva lučaja od ondod je tudi tlačan Primož
tekel na pomagaj in vpil:

»Jejhata, kaj ji hočete? Ali je ne poznate? Jejhata,
saj je Liza!«

Liza se je po mačje otepala dveh grajskih hlapcev
in po babje vreščala.

»Brž zvežita, na konja jo vrzita!« ju je valpet
priganjal. »In na grad!«

Nekje se je zakesnil in zdaj spotoma nameril na
Lizo. Samo pogledal jo je, pa ga je prijel tak cepetec,
da je hlapcema ukazal, naj mu jo spravita na grad;
saj gospoda ni doma, gospa pa se ne meni za take stvari.

»Jejhata, ljudje, pomagajte!« je Primož kričal, kar
je mogel.

Pa sta pridirjala gospod Ambrož in Kopič.

»Preženi jih!« je gospod Ambrož ukazal. »Dekle
pa brž predme posadi na konja!«

Kopič je zarjul in z dvignjeno soro planil naprej.

Grajska človeka sta se ustrašila divjega velikana,
izpustila Lizo in se umeknila. Valpet je potegnil meč,
a ko je spoznal gospoda Ambroža, je tudi on pobegnil
Kopičil, ki se je baš zadrevil še proti njemu.

»Jejhata, jejhata!« je Primož na videz jadikoval
in gledal za grajskimi.

Tudi Liza je še vreščala in debelo gledala gospoda
Ambroža; pričakovala je Trlepa samega. Primož ji ni
povedal nič razločnega.

Gospod Ambrož ie mignil. Kopič jo je popal in
kakor otročička na rahlo posadil predenj: vse tri je brž
vzel mrak in jih dal poti, ki je šla v Mali Gaber. —

»TTaha!« se gospod Ambrož tiho smeje in gleda
Lizo. ki še vsa trepeče in se strahoma ozira.

Kopič hodi spred, da se konj ne plaši. »Kaj je
pičilo gospoda, da otima tlačanke in jih vodi na
Trlepovino?« ga skrbi. »Trlep bo hud, še meni bo
zameril, ker sem pomagal.« Neprijazno se ozira in
momlja sam vase.

Gospod Ambrož z levico previdno vodi konja,
z desnico pa čez pas drži Lizo in jo tišči k sebi,
nerodne misli ga šegečejo. Saj mu ni, da bi dejal,
nič do žensk; ljubši sta mu korec vina in brtavs kruha
z meseno klobaso, zdajle mu je vendar žal, da je že

40

tako pameten... Mirenčanovo vino se kuha v njem
in dobiva prostora tudi v glavi... Le noč je oblačna,
nihče ga ne vidi, odkod jezdi, nihče ne ve, da nosi

E  len izpred smrčka šumbreškega psa... O, prigoda bi
ila imenitnejša in čudovitejša, če bi ga gledale vsaj
zvezde... \

Ko so minili Zagorico, so se oblaki trgali in raz¬
mikali, zvezde so si mežikale, mesec jim je svetil.
Cisto tenka plast megle, kakor bi jo sprel pajek, je
rahlo visela nad dolino, v Beču so lajali psi, čez polje
je tekel zajec.

Gospod Ambrož se je udobrovoljil. »Kako je, lepa
Lizika?« je v vinskosti tiho vprašal in se sklonil k
obrazčku, ki mu je slonel ob prsih.

»Ne vem,« je preprosto rekla in ga odrinila z
obema rokama. »Pijan je,« se je zbala in z očmi po¬
iskala Kopiča, ki je srdito koračil pred konjem.

Gospod Ambrož je umolknil, neprijeten spomin
ga je našel.

Da, ono leto — z očetnega gradu tačas še ni uhajal
med tlačane — se je mušil okoli žužemperške Adele in
jo nekoč, ko se je napil za pogum, objel kar po sili.
Prevzetna grofična mu je skoraj oči izpraskala, tako
se je ujezila. In vendar je potlej prosil brata, da jo je
zanj snubil pri očetu Pankraciju.

»Tz glave si jo izbij!« mu je brat nejevoljno po¬
vedal. ko se je vrnil ves srdit. »Nikoli je ne doboš, te že
ne!« Razodeti mu vendar dolgo ni hotel, kako zaničljivo
ga je zavrnil ponosni bogatin in kako se je posmehovala
Adela.

Žalitev ga je skelela, vendar je rekel: »Kaj nima
dosti gradov? Samo Sotesko naj bi ji dal za doto, pa
bi bilo!«

»Pojdi, sam mu dopovej to!« je brat godrnjal.

Ni šel. iz glave si je pognal prevzetnico, odpustil
ji pa vendar še ni in ji nikoli ne bo.

»O, če bi jo tačas bil kar ugrabil!« je zdaj pre¬
udarjal in zdaleč gledal Trlepovino, ki jo je mesečina
oblivala. »Tako se me nemara ne bi bila branila in
nihče naju ne bi bil silil na dvoje.«

Nocojšnja prigoda mu ni bila več tako všeč, kesal
se je, da ni tačas doživel svoje.

4

Več. 87.

50

»Kako neki se bo motalo vse tole?« se je vendar
smehljal sam vase. »Brat, to vem, bo zaradi Lize sitnosti
delal samostanu, opat bo degal Trlepa — še mene bi
kdo utegnil kaj usekovati. Kar Kopica moram prikleniti
nase, da me bo varoval.«

Na Trlepovini jim nihče ni prišel naproti; tiho je
bilo, kakor m v hiši imeli mrliča.

XIII.

Veliko sredo je v Šentvidu bil sejem, tako imeniten,
da so sejmarji vanj vreli tudi iz prav daljnih krajev.

Na ta sejem je Trlep vsako leto postavil živinčad,
ki se čez zimo ni izkazala, da bi bila za rejo. A letos
se mu ni dalo zdoma, Katarina je bila hudo hudo slaba.
Tako je velel staremu hlapcu, naj s pastirjem žene sam
in proda tri jarme junih volet.

»Jejhata, kaj si sam?« ga je na sejmišču opazil
Primož.s Sel. »Kje pa je gospodar?«

»Dom varuje,« je hlapec pokimal.

»Le naj, in dobro naj varuje,« je Krajinčan skriv¬
nostno pravil. »Grad že ve, kje je Liza, valpet strašno
rohni in me pesti, da je joj! Še na Trlepovino bo
prilomastil.«

Hlapec je malo pomislil, pogledal v tla in mignil
pastirju, ki mu je pomagal goniti.

»Hitro hitro skoči domov in tiho povej gospodarju,
kar si slišal zdajle!«

Pastir se je nerad obrnil, čez glavo mu je bilo.
preveč sejma bo zamudil.

Primož je rad hodil po sejmih, čeprav ni prodajal
ne kupoval, sama navada in vedečnost sta ga gonili.
Tudi zdaj se je brez velike pomude spustil med sejmarje.

Na tratini pod Starim trgom je bila že velika gneča.
Muk govedi iz Gabra, Žubine, Zagorice in drugih vasi;
rezget konj s Temenice in iz Doba; meket hribske in
krajinske drobnice; krni poljskih prascev: vse to je
s krikom in vikom sejmarjev raslo v čezdalje večji
hrup in vrvež.

Primož se je motal povsod, postajal in se čudil.

Pod pokopališkim zidom je Ribničan razstavil rešeta
in rete, lesene žlice, kuhalnice in kebliče, piskre, sklede

in latvice, za otroke pa lončene igrače. Nasmehnil se je
zvestemu sejmarju Primožu.

»Pretetu ne buodi, sejem nej vreden nič — kupi
kaj vsaj ti!« . \

»Ali imaš ribniški bas?«

»Dejlav sem ga, dej lav, pa mi je koritu ratalu. In
še tiikaj ga nej mam, piijskam sem ga pusti v doma.
Kupi kar petelinčka, ki piska odzad.«

Tudi šentvidski obrtniki so bili tu. Vsak je kar pred
vežo razložil obutev in usnje, železne vile in kopače,
motike in rovnice, lopate in pralice, sekire in nože, kose,
srpe, vejnike in vinjake, sekala in tolkala, burkle in
rablje — ves Šentvid je bil sejmar, vpil je in hvalil,
ar je čez zimo pripravil za prodaj.

V kotu nasproti cerkvenega stopnišča so si mazači
in glumači postavili šotore.

Mazač v dolgi črni halji učenega zdravnika in s
šilnatim črnim klobukom na glavi je kričal:

»Le sem, kogar zob hudo boli: skoraj brez bolečin
mu ga izderem do korenin!«

Pol za denar, pol pa kar tako prodaja tudi drago¬
ceno mažo iz gadje masti in stolčenih račjih oči.

»Le sem, če te skrnina drži: z mažo se maži, pa se
ti ugreje kri, da te nič več ne boli!«

Ima tudi prav poseben sok iz skrivnostnih rastlin.

»Le sem, kdor težko zaspi: zaužij ga samo kapljice
tri in spal boš lepo vse ljube noči!«

O-ho-ho — pa ne samo to, še nekaj pri njem se
dobo: podlesek, ob mladem mesecu utrgan in posušen,
Čudoviti podlesek, ki ga je močno zagovoril umetalen
čarovnik iz daljnega vzhoda.

»O-ho-ho, to pa res ni kar tako ... Kdor hoče, na
uho mu povem, več tukaj reči ne smem...«

Pred šotorom glumačev so zdajci zahreščala trobila
piskačev; iz podstrešnega okna visoke hiše je prišla
mlada ženska, oblečena v skoraj moško obleko, in z
dolgo preklo v rokah stopila na vrv, ki je bila pet
sežnjev visoko napeta čez trg. Hrušč piskačev je na¬
raščal, pojemal, sejmarski hrup je onemel, po vrvi
se je nad trgom zvirala spretna glumačica.

»Križ božji — pala bo!«

»Ne bo — s hudičem je zmenjena!«

52

»Da — človeško to res ni!«

Clumačica je z vrvi zginila v podstrešje, pred šotor
je stopil našemljen in smešno naličkan moški.

»Le noter, noter!« je vabil. »Nihče od vas takih še
videl ni, kar tu notri se skriva čudovitih stvari!«

Kakor za dokaz je odgrnil kratko zaveso: Lutke
močnih vitezov in strašnih Turkov so se sekale z meči
in bole s kopji, da je kri brizgala iz njih.

Sejmarji, preprosti možje, ki še nikoli niso videli
takih čudes, so vsi odreveneli in brez diha strmeli.

»Bij! Bodi!« jih je nenadoma popalo in zagnalo
proti šotoru.

Našemljeni glumač je spustil zaveso in zakričal:

»Le noter, noter! Čudili se boste pravi, živi morski
deklici, videli boste poldrug seženj dolgo živo kačo in
slišali boste sto let staro babo, strašno umno in dobro
veščo, ki vsakomur pove srečo.«

Pa sejmarji so se že zbistrili. »Zakaj je ne pove
tebi?« so se zasmejali in razlezli po sejmišču.

Mnogo jih je po bližnjici hitelo v Stično, za njimi
tudi Primož, da bi stiški Materi božji potožil skrbi,
ki mu jih grad prti zaradi Lize.

»Jejhata, če izvohajo, da sem vedel, kaj se pri¬
pravlja, me za pete obesijo ali pa z zemlje poženo in
za hlapca vzemo na grad.«

Pred samostansko cerkvijo je že bilo nekaj Sti-
čanov, zvon je klical še drugih. V starinskih klopeh
obakraj velikega oltarja so molili in peli menihi, od
vrha do tal zagrnjeni v široke bele halje.

Med molitev in petje belih menihov so dihale orgle,
zdaj govoreče z nežnimi, sladkimi zvoki, zdaj žuboreče
kakor potoček, ki teče ob samostanu, zdaj šepetajoče
kakor pohleven dežek po slamnati strehi.

Ko so molitve bile v kraju, je opat Urh bral mašo.
Vsa cerkev je klečala, vsakdo je vedel, da prejme
štirideset dni odpustka, kdor je pri opatovi maši in se
mu da tudi obhajati.

»Kaj se mara Stičanom!« je Primož pikal po maši.
»Odpustkov si nabero, da ob smrti z n jimi kam ne vedo.c

»In božjo pot imajo kar pred vežo,« so mu še drugi
pomagali.

»Pa ni kazno, da bi se kaj dosti rinili v cerkev.«

53

»Zato jim bo pred sodbo bolj težko.«

»Da: bliže cerkve, bliže pekla.«

»Jiho, Krajinčan,« se je Stičan oglasil, »zdaj že
lehko potrkaš na samostanska vrata, da ne boš lačen
popoldne, ko boš spet tekal za kozami.«

Primož je molčal, sram ga je bilo lačnosti.

»Le pojdi, le,« mu je še drug Stičan vračal. »Danes
vsakdo, ki pride prosit, dobo fenig denarja in dva
hlebčka op resnega kruha.« '

To je zmoglo Krajinčana. »Saj res,« je dejal,
»patra opata bi rad videl od blizu.«

Pred samostanskimi vrati je pater Fortunat z bra¬
tom vratarjem delil miloščino.

Primož se je prihulil s klobučkom v roki, pater mu
je pokimal: »Primož s Sel, kajne?«

»Jejhata, kaj me poznate?« se je ustrašil.

»Tak tak si?« ga je menih meril. »Marijano, tisto
Trlepovo butaro, si spravil na Šumbreg?«

»Jejhata, saj je nisem jaz, sama je šla.«

»Kaj te ni došla ondan, ko si tovoril s Primskovega?«

»I, je.«

»In ji nisi svetoval, naj gre v službo na grad?« ga
je skušal.

Primož se je ustrašil, da bi bil skoraj počenil. Res
ji je svetoval. Upal je, oči se bodo valptu, malopridnežu,
obrnile vanjo, Lize ne bo več iskal. Jejhata, le kako je
menih to zvedel?

»Za noben svet me ni vprašala,« je mencal in si
mislil, da manj greši, če se neumnega kaže, kakor če
se laže.

»Na očeh ti vidim, da se lažeš, kakor pes teče,« ga
je pater dalje pestil. »In zdaj se brž zlaži, kam si dal

Lizo.«

»Jejhata, nikamor je nisem dal jaz,« se je spustil
v novo tajbo; »vzeli so jo, kaj vem, na konju so jo
odnesli.«

. »Kdo?« je pater silil, čeprav je že vedel.

»Gosp —,« bi se bil skoraj zarekel, pa je preplašen
brž sapo potegnil vase in umolknil.

Slabovoljen je potlej spravil dar in hitel na sejem.
In ni mu bilo žal, da ni videl patra opata; njemu, jej¬
hata. se ne bi bil znal tako izmikati.


XIV.

Opat, ki je sicer rad hodil med tlačane, danes ni
prišel ven. Na klečalniku pred razpelom se je menil
z Bogom, dokler ga zvonec ni poklical v obednico.

Obednica je bila velika sobana s preprostimi mizami
in stoli; le opatov stol ob koncu mize je bil večji in je
imel naslonjalo s križčkom na vrhu. Trije bratje so
po opatovi zahvalni molitvi prinesli jedi in pijače.
Sicer je bilo tiho, vsi so po samostanski šegi molčali,
samo pater Evstahij, ki mu je med obedom bilo brati
pobožno berilo, je sekal tišino.

V posvetovalnici, kamor so potlej šli vsi vkup, je
opat tožil:

»Po vsej deželi je huda stiska za živež. Naši tlačani
stradajo, da je joj. Pater Fortunat, kako je z žitnico?«

»Prazni se, to zimo smo za tlačane močno segali
vanjo. Do letine je še dolgo in ni kazno, da bo kaj
dosti prida.«

»Ljudje hudo trpijo,« je opat govoril, kakor bi
prosil. »Pristradajmo, pomagajmo, Bog nam bo po¬
magal.«

»Pa dajmo, siroščina je res velika. Sli lehko še
danes gredo pravit po vaseh, naj tlačani pridejo po
živež, da jim vsaj prazniki ne bodo prežalostni.«

Opat je zadovoljen pokimal.

»Kaj pa šole?« se je čez trenotek domislil. »Nekaj
učencev se nam je došolalo.«

»Da,« se je iz zamišljenosti vzel pater Tadej, ki je
na skrbi imel šolan je. »Nekateri že prav dobro znajo
latinski, grški in hebrejski; višjih naukov bi jim dala
le še Bolonja ali' Padova.«

»Pošljimo jih tja, tako se prostor napravi drugim
učencem,« je opat spet pokimal. »Z mnogih gradov se
že odašajo; prav učni pa bi bili tudi dečki svobodnjakov
in tlačanov.«

Vsi so se spogledali, pater Fortunat je rekel:

»O, nadarjeni so, to že; vendar se bojim, da gospoda
ne bi radi videli, če bi se njih otrok šolal z neplemiškim
dečkom.«

»Pa tudi dovolili ne bi tlačanu, češ, kdo bo pa
delal?« se je pater Evstahij spomnil.

55

»Mi svojim ne bomo branili,« je opat rekel po
kratkem premisleku. »In šolali bomo otroka le tistemu
plemiču, ki tlačanu ne bo zaviral šolanja.«

»Plemiči bodo zamerili,« se je pater Fortunat bal.

»Pa naj!« je opat odločil in patru Tadeju naročil,
naj po lastnem preudarku sprejme v šolo vsakogar,
ki je učen.

»Seveda,« mu je ta goreče pritegoval, »saj nam je
naloga, delati in učiti. Bogu smo dolžni in svoji vesti,
da mladine nikjer in nikdar ne pustimo znemar. Kako
divje raste mladi svet in nikogar ni, da bi uravnaval
nerodno, slepo rašč! Zamuda v vzgoji pogubi dušo in
telo.«

»Prav res,« je opat kimal še veseleje. »Če posvetna
gosposka skrbi le za utrjevanje mest in gradov, naj bo
vsaj pri nas ljubezen, skrb in pravičnost za ljudstvo in
za vzgojo mladine!«

Pater Fortunat in pater Evstahij sta preklicala svoj
pomislek in se rada vdala.

Opat je čez čas znižal glas in povedal:

»Za turški davek nas spet terjajo.«

»Saj smo ga že plačali,« se je pater Fortunat čudil.

»Ni jim ga bilo zadosti, še terjajo. Velik je, trem
graščinam vkup ne bo dati tolikšnega. Ali smo kaj
denarni?«

»Kupčija z blagom, ki so ga tlačani dali v zameno
za živež, nam je vrgla nekaj.«

»Hvala Bogu!«

»Časi so slabi,« je pater Fortunat stiskal, »lavna
blaginja je vsak dan manjša. Dobro moramo gospodariti.
Samostan ne dobiva več daril in podpor, siromakom in
popotnim izdaja prav dosti.«

Opat je razumel previdnega patra oskrbnika. Verske
zmede mamijo mesta in gospodo, husitstvo jih z daljnega
severa širi semkaj na jug. Posebno škodljiv je nauk,
da so dobra dela nepotrebna za zveličanje duše. Tako
je dobrotnikov zmerom manj, a davki rastejo in cesar
hoče še posebnih dajatev za svoje sorodnike. Ali ni
ukazal, da se dota zbere njegovi sestri Katarini? Stična
je morala dati kar pet sto goldinarjev, več kakor vsi
drugi samostani na Kranjskem vkup ... Misli so mu za
trenotek uskočile še drugam.

56

Odkar so pred desetimi leti ustanovili škofijo v
Ljubljani, posvetna duhovščina povsod rovari zoper
stiski samostan. Beli menihi s strogim in pobožnim živ¬
ljenjem učijo in utrjujejo nravnost in češčenje Matere
božje po vsej Dolenjski strani; trdo delajo na polju,
tlačane privajajo umnemu kmetovanju in s samostansko
šolo širijo ljudsko prosveto; v obredne molitve uvajajo
domač, ljudski jezik; pomagajo, če le morejo, siromakom
in bolnikom — in vendar jim posvetni duhovniki, neuki
po umu in neduhovski po življenju, zamerijo — češ,
tlačani v drugih župnijah in gospoščinah uporno dvigajo
glavo in tiščijo pod krivo opatovo palico.

Po teh neprijetnih mislih je vprašal patra Lavren-
cija: »Kaj je grofični v žužemperku?«

»E, nič; zdrava je kakor hren.«

»Od ondod ste šli k mladi Trlepki, kajne?«

»O, ta bo pa kmalu sklenila, se mi zdi; mazaške
vešče so jo spridile.«

»Ali so bile zraven, ko ste jo preiskovali?«

»Ne, samo Trlep je bil.«

»Škoda,« je opat dejal, »vešče vas obrekujejo, da
preradi zdravite ženske.«

»Grdobe!« je starček zdravnik nejevoljno mrmral.
»Mazaško ti spridijo bolnika, potlej pa objedajo zdrav¬
nika, ki mora popravljati za njimi.«

»Posihmal zdravite ženske zmerom le vpričo vešče,«
je opat svetoval.

Med tem in takim pomenkom je z Medvedjeka
pridirjal sel, neki tlačan da se je močno usekal v nogo.
Pater Lavrencij je s slom urno odjahal tja.

»Saj smo poslali po primskovško veščo,« je sel
spotoma pravil, »pa ni hotela priti, naj le vi pomagate,
je mrha dala vedeti.«

XV.

Na Šum bregu so tiste dni bili kaj hudi. Ambroža
jih je bilo sram in ujedalo jih je, da je Liza ušla.

»To je stisko maslo!« je graščankinja pihala. »Me¬
nihi so naščuvali Ambroža, ponižati so nas hoteli.«

»Tlačanka je morda bila všeč tudi Ambrožu,« se je
graščak po sili smejal. »Pa naj jo ima, če se mu kri
greje, saj je pomlad.«

57

»O, ne!« je huda gospa vrela. »Tisto dopoldne je
menih maslaril tod in pod kreljuti jemal tlačansko
uboštvo in devištvo; on sam, nihče drugi ne, je potlej
premotil Ambroža.«

»Nikar ne natolcuj, ko ne veš nič zaresnega!«

»Zakaj ga pa ne zavirajo, ko njih tlačanom devetka
stare čenče in ko sramoti sebe in nas?«

»Svoboden je, kdor je na njih gospoščini.«

»Pa ne, da bi tudi Liza postala zdaj svobodna?«

»Malo manj ko da.«

»In to boš dal veljati kar tako?«

»Govoril bom z opatom. Tlačanka se bo vrnila zlepa
ali pa se ne bo vrnila, biričev ne smem pošiljati na
samostansko gospoščino!« je nejevoljen dejal in šel
v Žužemperk, da bi se posvetoval z grofom Pankracijem.

Grof Pankracij se je široko smejal, ko je slišal, kaj
tišči bratranca.

»Če Ambrož ne bi bil tudi l urjačan, bi že vedel,
kako bi ga bilo ukriviti,« je hacal po sobi in podsmešno
gledal sorodnika.

»Brata mi pusti kar na miru!« je ta rdel, »ni
hudoben, le norčav je in lehkomiseln.«

»In zaradi njegove norčavosti in lehkomiselnosti se
nam smeje ves svet!«

»Naj se, prava reč!« je Šumbrežan revsknil. »A
kako bi jaz uščenil menihe, to mi povej!«

Grof Pankracij se je ustavil sredi sobe in se za¬
gledal v tla.

»Kaj jim hočeš?« se je zresnil. »Saj ti niso storili
nič žalega.«

»Bog ve, ali mi res niso naščuvali brata, da je
prenašal tlačanko?«

»Beži, tega sam ne verjameš!«

»Zakaj bi mu sicer dajali potuho?«

»Hvaležen jim bodi, da ti na svojem marajo brata,
ki doma biti ne more zaradi... no, saj veš!«

»Oh, kaj pa hočem?«

»Hlače obleci in sam jih nosi!«

»Tlačanko naj mi vrnejo!« je Šumbrežan rekel, da
je kaj rekel; sorodnikova opomba ga je spekla.

»Nobena ti ne manjka, le preštej jih!«

58

»Kako, da ne?«

»Kaj nisi zanjo dobil tiste dekle? Sicer pa le pojdi
do opata. Preudaren mož je, rad si bo dal dopovedati,
če ti je pravica.«

Šumbrežan je molčal, le-oni je začel govoriti o
drugih stvareh.

»Našega Viljema za praznike ne bo semkaj,« je

E ravil z nekim poudarkom. »Da ne more, je poslal glas.
e pomni, Turke ti voha.«

»Zakaj ne pove razločno, da bi se pripravili?«
»Pripravljen moraš biti zmerom!«

»Tako po praznikih ne bo še svatbe?«

»Adela pojde jutri v Mekinje. Tam bo ostala,
dokler turška nevarnost ne mine.«

»Kaj pa, če se ti ponuni tudi ona?«

»Viljemu je zaročena že iz mlada, ne more se
ponuniti!«

Vendar se je nekoliko zamislil. Zakaj se mu hči
tako brani ženina?

Tudi Šumbrežanu so misli šle svojo pot; na glas je
vprašal:

»Kaj torej bi mi svetoval? Domov pojdem.«
»Hlače obleci, z menihi se zbogaj!« je Pankracij
zagodrnjal.

Nobene mu ni vedel vrniti, nepotolažen in nepo-
svetovan je klamal po slabih potih proti Šumbregu.

— Medtem se tudi njegova žena Ana ni mogla po¬
miriti. Tlačanska samovoljnost in meniška nagajivost,
Ambroževa neumnost in moževa nemarnost, vse to jo
je strašno bolo.

Ko je mož odšel v žužemperk, je poklicala valpta
in mu velela:

»Na Trlepovino pojdi, če si za kaj, in odnesi Lizo!
Branil ti nemara nihče ne bo, gospodar je gotovo na
sejmu.«

Valpet je odbral tri hlapce in šel.

»Kdor bo kaj silil v nas, ga kar prebodite!« jih je
spotoma učil.

» l udi gospoda Ambroža?« so se biriči spogledovali.
Rekel ni več ne take ne take, le z roko je zamahnil
in se nejevoljno namrdnil.

59

XVI.

Liza se je navadila novega doma, lepo, skrbno mu
je gospodinjila. Kar je dala v skledo, je bilo dobro
in tekovito. Gospodarju in družinčadi je bila prav po
volji; tudi Katarina jo je videla rada. Liza ji je znala
postreči prav všečno.

»Res, prav, da je tista one od hiše,« je bolna go¬
spodinja kmalu opomnila stari Trlepki. »Nič prava ni
bila, previsoko se je že nosila.«

»Delavna pa je Marijana bila, delavna,« je stara
nekoliko vlekla.

»O, tudi Liza je neki pridovna in spešna za vsako
delo. In sirota je, in rešila se je malopridnega valpta,
in pohlevna je in rada pri hiši.«

»Da bi le ostala za dolgo,« se je stara vdajala. »Ni
lepo za hišo, če si preveč prebira posle.«

Liza je tisto dopoldne bila v hlevu in molzla. Pri¬
jetno ji je bilo čepeti v somraku in z glavo ob kravjem
vampu vdihovati sladkobni vonj pršečega mleka. Krave
so jo poznale že vse. Tale sivka je krotka, kar oblizuje
se, če jo pobožaš po vratu ali pošegečeš za rogom;
tistale maroga je nekoliko huda, renči in pulia, če se ji
približaš, šele pest mrve jo pomiri; prav prijazna je
dimka, prežvekuje in gleda stran, ko jo molzeš; le
rdečka tamle je ob molži muhasta: brca, stopica in se
umika, vime jo nemara boli.

Trlep je blizu doma oral za oves, Kopič mu je vodil
voli. Žival je bila od truda vsa zadihana in slinasta,
ni se še navadila hudemu delu, na vzratih se je od-
dihovala in nerodno obračala. Po razorih so racale
vrane, v hosti so na ves glas peli ptički, sonce je sijalo,
lep dan je bil.

Kopič je mencal in iskal, kako bi rekel, naposled
je zinil: »Gospodar, za žensko vem, ki bi me marala.«

»Ponjo pojdi, čas je pravi; če se ženijo ptički,
zakaj se ti ne bi?«

»Ko bi še vi šli z menoj,« je prosil.

»Kje si jo izteknil? Kakova je?«

Povedal je, kar je vedel po gospodu Ambrožu.

»Kaj je sam še ne poznaš? I, kako bom pa snubil,
če ne vem, ali ti bo všeč?«

60

»Bo, bo; tudi marala me bo.«

»No, le stoj, po praznikih bova stopila.«

Kopic je bil ves živ. Vedel je, kje je tista, ki mu je
prava po meri, in se mu je zdelo, da ne prebo več brez
nje... In čast Bogu, Očetu nebeškemu — da se le
gospodar ne upira... Od hvaležnosti bi bil najrajši
pokleknil pred Trlepa, svet bi bil obrnil zanj, taka
strahovita moč je plala po njem.

»Samo z opatom se boš še prej moral pomeniti,«
je Trlep malomarno rekel. »Tudi on mora dovoliti.«

»Ju!« je Kopič zatulil od strahu. »Do opata si pa ne
upam.«

»Še nikomur ni storil nič žalega, tudi tebe ne bo
zlasal,« se je Trlep poredno smehljal.

»Lepo vas prosim, opravite tudi to vi!«

»No, bom pa, če ni drugače,« se je vdal in tudi
naveličal počasne orje. »Žival je pretrudna, nehajva za
danes.«

»Hoj!« je velikan dobrovoljno zarenčal in izpregel
voli. »Poskusiva sama!« je prijel za plužne in potegnil.

»Ne nori, glej ga!« se je gospodar smejal in za
brazdo komaj še lovil drevo, tako spešno ga je
vlekel. »Nehaj, grdo je. da bi s človekom oral!«

»E, kaj!« se je Kopič prikupoval. »Saj ni težko,
kar dajva!«

Po cesti je pritekel pastir, ki ga je hlapec
s sejma, in ves zasopel povedal, kaj je Primož svetoval.

Trlep je molčal, Kopič je tiho renčal. Novica ga je
presenetila.

»Ali smem iti nazaj?« je pastir prosil, v sejem se
mu je mudilo.

»Le,« mu je gospodar dovolil. »Ali je dosti živine?«

»Pravijo, da je že več let ni bilo toliko.«

»Anti bosta težko prodala,« je vedel. »V ceno ne
prodajajta, rajši priženita domov!«

Pastir se je obrnil, da bi šel. »Volek,« se je še
nasmehnil Kopičil, »kako se boš otepal muh, ko repa
nimaš?«

Kopič ga ni poslušal. Trlep je gledal v tla.

»Naj ti povem že zdaj,« je gospodar velel silnemu
Kopičil, »ubiti ne smeš nikogar, če bi s Šum brega res
prišel kdo, saino zapodi ga, da veš!«

Kopič

poslal

61

»Kogar se bom priteknil danes, bo ob tisti priči
mrzel!« je velikan nevarno renčal.

»Ne pri tika j se ga! Kaj si pozabil, da na stiski
gospoščini ne sme biti poboja?«

»Ce se branim in ga trčim preveč, ne morem po¬
magati.«

»Nikar, ti pravim! Opat bi ti naprtil cerkveno
kazen. In da tak v cerkev ne smeš, vendar veš. Kako bi
se potlej ženil? Pod smreko, ka-li?«

To je prepričalo Kopiča in ukrotilo. Orala sta dalje
in molčala. Kopič si je v mislih slikal nevesto velikanko
in ženitev z njo; Trlep se je smehljal, češ, kaj se mi
mara, kar dva takale hrusta bom imel, ko še tista veli¬
kanka pride na Trlepovino; prebito bosta zalegla pri
delu in povsod. Gradu in njegovih biričev zaradi Lize
se ni bal prav nič.

A prav tačas se je valpet z biriči tiho prihulil in
oprezno ozrl. Liza je s polno kablico mleka stopila iz
hleva. Joj, ustrašila se je, da še zavpiti ni mogla.

»Zdaj pa le hitro k meni na konja!« ji je valpet
sikaje ukazal. A ko ga je vsa odrevenela le gledala,
je skočil s konja in jo popal kakor kragulj pišče.

»Joj! Pomagajte!« je zavpila na ves glas in se uprla,
kolikor je mogla.

»No, pomagaj mi kdo!« se je tudi on zadrl na
biriče, ki so obsedeli na konjih.

»Na pomagaj!« je Liza še huje vpila in se ga
otresala, ga praskala in brcala.

Trlep in Kopič sta zaslišala krik in na ves splav
pritekla. Tudi vaščani, kolikor jih je bilo doma, so
privreli in vsak je imel kaj v rokah.

»Stoj! Kaj hočeš?« je Trlep zarjul in popal topo-
rišče, ki se je sušilo ob drvarnici; tudi Kopič je že
pobral težak kol in se nameril, da bi udaril.

Valpet in biriči so vedeli, da se jim ni bati poboja,
prehude so cerkvene kazni, ki jih strogi opat naprti

1 >rav trdo; naperili so sulice in čakali, sami niso vedeli,
m j.

Liza je pobrala prazno kablico in se umeknila na
vežni prag, tu je obstala vsa v strahu, kaj bo.

»Česa se drzneš na mojem svobodnem domu?« je
Trlep, ves bled od togote, zarohnel na valpta.

62

»Po tlačanko Lizo sem prišel,« je valpet sopihal
in si brisal krvaveči obraz, ki mu ga je Liza opraskala.

»Kdo ti je velel?«

»Kaj ti mar?«

»Zakaj z orožjem in biriči, če ti je pravica?«

»Tlačanko sem, pa mir besedi!«

»Kdo ti je dal pravico do nje?«

»Naša je!«

»Ne več, zdaj je stiška!«

»Zvežite jo, na konja mi jo dajte!« je valpet ves
rdeč ukazal biričem, pa dedci so se gledali in obotav¬
ljali, Kopiča so se bali in hudega Trlepa.

»Kopič, pokaži jim pot!« je tudi Trlep ukazal.

Velikan je poprijel kol in zarenčal, valpet in biriči
so odskočili in pobegnili.

Trlep se je malo zagledal v tla, bled je bil, potlej
pa poklical soseda tlačana in mu velel:

»Precej zdajle steci v Stično, patru opatu natanko
povej, kar si videl in slišal!«

Tlačan je skočil, Trlep se je obrnil in tiho vprašal
Lizo:

»Ali ti je kaj storil?«

»Samo ustrašil me je.«

»Nič ne maraj, saj ga ne bo več,« se ji je nasmehnil
in mimo nje šel h Katarini, da bi jo pomiril, če se je
plašila.

Katarina je spala, pri njej je bila njegova mati.
»Ni dobro,« je šepetala, »že nekaj dni prav dosti spi
in je skoraj nič ne boli.«

Oblila ga je še večja bledica kakor prej zunaj,
usta so se mu zgenila, oči zalile s solzami.

»Kaj je bilo?« je mati vprašala, da bi mu dala
drugih misli. »Gledala sem skozi okno. Kaj so biriči
hoteli?«

Povedal ji je in mati je očitajoče vzdihnila:

»Prav treba ti je bilo še tega!«

Ko se je tlačan vrnil iz Stične, je povedal:

»Pater opat je bil hud in nejevoljen, dejal je, da
ste vsega tega krivi vi sami.«

Trlep je stisnil pesti in škrtnil z zobmi. »Ne vdam
se, še nikomur se nisem nikoli vdal!«

63

XVII.

Šumbrežan je tisto popoldne res prišel do opata.

»Za aniverzarij — ustanovne maše bi se rad zmenil
z vami,« je hinavčil, da bi ga spravil v dobro voljo.
»Saj veste, Turjačani imamo grobnico v vaši cerkvi.«

»Prav,« je opat mirno prikimal in ga pogledal
z dolgim pogledom.

»Maša naj se opravlja vsako leto po trideset dni
zaporedoma, med mašo naj na oltarju vselej gori štiri
in dvajset sveč.«

»To je zelo nenavadno,« se je opat upiral.

»Prav to je: svet naj ve, da se maša bere za
Turjačane!«

Opat je odma je val z glavo in pobešal oči.

»Ali je greli?« je grof vprašal.

»Ničemurno je, a to je greh.«

»Velik?«

»Ni smrten.«

»Če ni, naj se zgodi, kakor sem rekel.«

»Saj pravim, ničemurno^t na oltarju je vendarle
greh.«

»Kolikor je pregrešna, jo bom lehko zagovarjal
pred Bogom. Saj Bog ve, da sem grof, ne meščan ali
celo tlačan ...«

Opat je odločno odkimal, do take ustanove mu
res ni bilo.

Graščaka je pogrelo, da je kar naravnost rekel:

»Pa govoriva kaj drugega! — Ali veste, da je Liza,
tlačanka s Sel, utekla v stiško gospoščino?«

»Vem,« je opat pokimal.

»In da ne bi bila smela, tudi veste, kajne?«

»Da, institutiones — zakonik rimskega prava nekaj
določa o tem. Generaliter — po vrhu so mi določbe
znane, in specie — natanko se jih ne spominjam dobro.«

»Samo, da kaj veste o njih, pa se bova lehko po¬
menila,« se je graščak hudobno namrdnil.

»Naj pogledam še v acta reposita — stare spise;
zdi se mi, pred leti sem si nekaj zapisal.«

S police je vzel zavojec starih papirjev, ga raz-
motal, malo prebrskal in si prikimal:

64

»Aha, tu je ... Star regale — kraljevska ali cesar¬
ska pravica tlačana veže na gospoščino. Če tlačan uide
v katero drugo gospoščino, ga domača ne sme tam s silo
loviti, marveč sme le zahtevati, da ji ga ta stricte —
precej izroči, vrne. A kdor se s takim tlačanom poroči,
postane tlačan tudi sam, čeprav bi dosihmal bil. svo¬
bodnjak.«

»Dobro ste si zapisali. Kaj mislite ukreniti zdaj,
da se tlačanka stricte vrne k svoji gosposki?«

»Ali je res ušla?« se je opat nasmehnil. »Kaj je
ni ugrabil vaš brat?«

»A vaš tlačan mu je pomagal.«

»Naš tlačan je le gledal, kako se streže taki stvari.«

Na hitro je povedal, da je valpet z biriči napal
tlačanko in da mu jo je iz hudobivnih rok gospod
Ambrož le vzel in jo otel oskrumbe.

»Tega nisem vedel,« se je graščak nekoliko zmedel.

»In ne veste, da valpet preveč strahuje tlačane in
nekrščansko lovi ženske, ki so mu všeč? Ali nima
nobenega gospodarja?« je opat trdo poprijel in se

f >ritožil, kako je graščakinja zaničljivo zavračala patra
.avrencija, ko je grajal neusmiljenost in razuzdanost.

»Zdaj vem samo to, da imam pravico do tlačanke
Lize!« se je oni otresal.

»In da jo lovite z biriči?«

»Po zakoniku, ki ste ga brali pravkar, ne. Zato sem
prišel, da urediva, kar je prav.«

»Še prej paste poslali valpta in biriče na Irlepovino,
kajne? Pred nekaj urami bi skoraj bilo prišlo do poboja
z njimi.«

»To ni res, pater opat!«

»Vprašajte valpta, pa boste zvedeli, da je vendarle

res.«

»Jaz mu tega nisem velel!«

»Čudno. Kdo je gospodar na Šumbregu?« ga je
opat stiskal.

Šumbrežan se je v zadregi izzvijal.

»Veste, kaj?« mu je opat hotel pomagati. »Podarite
mi Lizo, lepše bo na vse plati in svet bo manj govoril
o prigodi vašega brata.«

»Ugrabiti jo dam! Kakor je ušla, tako naj se vrne!«

65

»Nikar! Trlep je silovit človek, svojega svobodnega
doma si ne bo dal žaliti. Po vaši krivdi bi se storil grd
greh poboja na samostanski gospoščini.«

»Tak je grad brez moči?«

»Nedotekljiv je, kdor išče varstva pod’ krivo opa¬
tovo palico,« ga je opat mirno zavrnil. »Tlačanka pa,
ki je zares utekla z naše gospoščine in ki je zdaj na
Šumbregu, ni nedotekljiva; saj veste!«

»Sama je prišla, nihče je ni ugrabil.«

»Ne bi je smeli sprejeti.«

»Vrnem jo, vrnite Lizo tudi vi.«

»Za Lizo vam dam ono drugo.«

Mirno mu je dopovedoval, da je tako najbolje in
da se vsaj nedolžna sirota obvaruje pogube, ki ji je
tam pretila.

»Nobenega miru ne bi imel doma.«

»Napravite si ga!«

— Tako je Šumbrežan čisto strt in potrt jezdil

domov.

»Ha, tudi opat ve, da sem prevoljan do žene,« ga je
vso pot skelelo. »In vsega tega je kriv spet Ambrož!«

Lehkoživemu bratu je bil gorak vselej, kadar so
ga pekle domače nevšečnosti.

»Kod neki se klati zdaj?« je nejevoljen mrmral
predse.

Pa gospod Ambrož se tisti dan ni klatil nikoder.
Pil je pri vikarju v Šentvidu.

Vikar je bil sredn je star, vesel gospod, z Ambrožem
sta bila prijatelja.

»Svatbe, glej, v Žužemperku le še ne bo,« je dražil
potepivnega plemiča. »Ženin ne utegne ali pa se kuja «

Ambrož se je zaničljivo nasmehnil in odmahnil
z roko.

»Vidiš, zdaj snubi, dokler je nevesta še doma,«
se je veseli vikar smehljal.

»Kam pa misli?« je gospodu Ambrožu ušlo.

»Jutri zavred pojde v Mekinje. — Kaj bo, če se ti
ponuni?«

Gospod Ambrož je molčal in mislil neko posebno
misel.

Ko se je vračal na Trlepovino, je srečal patra
Lavrencija. Menih mu je očital zmede, ki jih je na-

5

Več. 87.

"ti

66

pravil s tlačanko in ki jih je dopoldne valpet še bolj
zamotal.

»Pater Lavrencij,« je potlej pravil Trlepu, »tisti,
ki rezari tod okoli, me je prestregel in pestil zaradi
Lize.«

»In kaj ste mu rekli?«

»I, povedal sem, kaj ji je pretilo tam, in ga vprašal,
ali samostan morda hoče, da jo zdaj ugrabim tebi in
vrnem valptu.«

»Kaj pa pater?«

»Da je prav, kakor je; samo tebe da bo opat še
preteto krivil za to. Le pripravi se!«

»Nič se ne bojim,« je odmajeval in pravil, kako je
Kopič napodil valpta in biriče.

»Dokler boš Kopiča imel pri hiši, se ti res ni treba
bati nikogar. Kopič ti je strahoten galijot!«

Trlep je molčal, nekoliko ga je vendarle skrbelo,
kaj bo rekel opat. Molčal je tudi gospod Ambrož, čez
čas pa nenadoma planil:

»Ti, ali bi mi za jutri dal konja in Kopiča?«

»Nak, če mislite na poboje ali kaj takega!«

»Nič se ne boj, v noben precep te ne spravim.«

Na tako besedo mu je Trlep dovolil.

XVIII.

Valpet, tako sramotno pregnan s Trlepovine, je ves
togoten grmel na Šumbreg. Sram ga je bilo in gospe
se je bal, a najbolj ga je ujedalo, ker je vedel, da se
mu je Liza odmeknila pač za zmerom. Saj je Marijana
resda všečna in prav voljna, z Lizo se vendar ne da
primerjati.

Graščakinja ga je spazila, poniglavo ji je povedal,
kako je bilo. Huda ženska ga je prezirno, mrtvo gledala
in mu naposled podsmešno očitala:

»Lep junak si mi, to že moram reči! Zmaguješ pri
tlačanki, če se braniti ne more; ko pa ti zoper stopi
pravi mož, strepečeš in zbežiš — sram te bodi!«

Ponižan in osramočen ji je šel izpred oči.

Na dvorišču ga je srečala Marijana. Vedela je,
kam ga je poslala gospa in po koga ga je poslala.


67

»Tisti velikan vam je zastavil pot?« je že vedela
po biričih. »O, ni čudno, vse so se bili že prej domenili.«
»Kaj? Kdo?« je hlastnil.

In je povedala, kako sta ondan Trlep in Primož

stikala glavi.

»Ponjo je prišel gospod Ambrož, kajpa; Primož in
Trlep sta vedela, da se ga grajski človek ne bo do-
teknil,« je ugenila. »Velikan je bil z njim le za vsako
silo in da bi Lizo varno prenesel na Trlepovino.«

»Primož, praviš?« je še enkrat popal in ga precej
dal poklicati na grad.

»Za koliko si prodal Lizo?« je režal v drhtečega
tlačana.

»Jejhata — prodal? Komu?«

»Kaj se nisi s Trlepom domenil zanjo, ko si se
vračal s Primskovega?«

»Jejhata, pogreznil se jaz, če vem, kaj mislite «
*e je Primož v obupu veril.

»Hoj, ti,« je mignil biriču, »pogrezni ga v najgršo
vozo, da se bo spomnil!«

Še je tresoritil po dvorišču in si umišljal grozovite
muke za tlačana Primoža — na, pa ti je graščak prišel
domov skoraj nenadoma, ponižan, užaljen in hud ko
sam tresk.

»Kdo ti je velel, pobojev iskati na Trlepovini?«
je vpil na valpta, da je vse vkup letelo. »Ha, kdo?«

Valpet je prestrašen molčal. Strmel je, da gospod
že ve, resnico mu povedati, to je čutil, pa zaradi gospe
vendarle ne sme.

»Primož in Trlep sta se domenila za Lizo, gospod
Ambrož je imel Trlepovega konja in s seboj njegovega
tlačana velikana,« se je izmikal.

»Molči, ti sam si stregel po njej, nobene babe mi
ne pustiš na miru; ni čudno, če uhajajo!«

»Primoža sem že priprl.« se je dobrikal.

»Zakaj? Kdo ti je velel? Precej mi ga privedi.«

Valpet je ves poparjen šel ponj.

»Jejhata, saj nisem ...« je obupani Primož začel,
pa graščak ga ni poslušal.

»Ob tej priči mi valpta spravite tja, kamor je on
dal tlačana!« je trdo ukazal biričem. »Naj tudi sam
spozna, kako je tam doli!«

5 *

68

Strah in sram sta vila valpta. Ves podrt je prosil
za zamero, ali graščak je mignil biričem, priganjač je
moral z njimi.

»Mrkni!« je potlej revsknil še v Primoža. Ubogi
mož je planil domov, togotni graščak se je zadrevil

k v • °

zern.

Krščenice so potlej pravile, da je v gospenji sobi
vrelo, kakor še nikoli ne.

XIX.

Vreme se je ubrisalo, grof Pankracij je res dovolil,
da se je grofična Adela s krščenico veliki četrtek prav
rano napotila v Mekinje. Krdelce suličarjev jo je varo¬
valo na nevarnem potovanju. Grofična je jahala spred,
krščenica je zaostala med suličarji, da bi ji pot bila
prijetnejša. Pa možaki so sprva bili pusti in zaspani,
le konji so zdravo in veselo prhali v jutrnji hlad. Cesta
se je odmikala Krki in stegovala proti Višnji gori.
Ko se je trudno vzpela na Peščenjek, je posvetilo sonce.

»Poglej, poglej!« je suličar pokazal na jaso ob
cesti. Dva lisjaka sta se molče, a srdito popadala, še
hrup na cesti ju ni prepodil.

»Kaj neki si žival hoče ob tem času?« so se čudili.
»Čudno.«

»Pa res!« se je domislil še drug suličar. »Ondan
sem ob Krki videl srnjake, kako so se boli, dokler ni
eden izmed njih pal v vodo.«

»E, Bog ve, kaj si videl,« je tovariš dvomil. »Srnjaki
se bodejo šele tam poleti.«

»Vem, vem. Saj zato pravim, da je čudno in da
pomeni kaj hudega.«

»Že nekaj noči se utrinjajo zvezde, kakor bi se
bližal sodnji dan; a snoči so nad močvarami migljale
vešče — vse to zdaj, na pomlad!«

»In na jasnem nebu se ti nenadoma zgosti teman
oblak. Ali so kobilice? Zdaj? Gledaš, gledaš, oblak
izpuhti, kakor bi ga izbrisal.«

»Znamenja so. Vedi ga Bog, kaj pomenijo?«

»Nič priča ne. Klateži, kupci in pevci begajo po
deželi in pripovedujejo stvari, da mravljinci gredo po
tebi, ko poslušaš.«


69

»Nekaj velikega, usodnega se bliža. Žival ne koti,
ptica ne znaša gnezda, bosta skoraj vsa grozotno molči
— vse se nečesa boji.«

»Še čarovniki se bojijo. Če se jim le da prilika,
izrežejo srček negodnemu otročetu, ki se še rodilo ni,
in ga požro še vročega, da bi bili nevidni, ko udari ura
groze.«

»Mili Jezus!« se je krščenica križala.

»Znamenja na zemlji in znamenja na nebu, hudi
davki in velika stiska ljudstva so napoved še večjih
nadlog in bridkosti.«

»Le grad se nič ne spremeni; trd je, roka mu je
dolga, malha nikdar polna.«

»In davščino ti pobira, kakor bi ta bila zadnja;
ljud že komaj diha.«

»Vselej težko dihaš, preden ti je udariti...«

»Ne bo drugače, počilo bo!«

»Kdaj?«

Oni ni utegnil odgovoriti. Grofična Adela je vrh
Peščenjeka pridržala konja, zbala se je boste v Stehanu.
Zdaj so jahali vsi vkup, molčali in pazili, ta bosta je
prav nevarna.

In komaj so presopihali Peščenjek, pa sta ti iz gošče
bušila jezdec in strašan velikan s srednje dolgo soro
v rokah. Sprva so se ustrašili, a ko so spoznali gospoda
Ambroža, so se zasmejali, le grofična Adela je stisnila
ustnice in prebledela. Sram jo je bilo očetnega sorod¬
nika.

»Stojte!« je gospod Ambrož zavpil, Kopič pa dvignil
soro in preteče zarenčal. »Vsi nazaj, samo grofična
z menoj!« je rezko ukazal in prijel za uzdo njenega
konja.

Suličarji so obstali in se spogledali. Vrata nebeška,
kaj je? Nekaj ni prav, udariti bi bilo treba, če ta ne bi
bil gospodov sorodnik. A kam jo vleče, kaj ji hoče?

Kopič je gledal zdaj sulica rje. zdaj gospoda Am¬
broža. Gospoda je čudna. I ale Ambrož ima menda prav
posebne mevlje. Same babe bi prenašal. Kam neki misli
s to gosposko strgu-ljo? Pa ne spet na Trlepovino?

Grofična si je opomogla od prvega strahu in za¬
vpila: »Kaj gledate? — Pomagajte!« Posegla je po uzdi

70

in revsknila v Ambroža. »S poti se mi spravi, zmene
pijano!«

Gospod Ambrož se je molče obrnil, njenega konja
potegnil za seboj v goščo in mignil Kopiču.

»Kaj hočeš?« je hripavo kriknila in segla po uzdi.
»Ali noriš?«

Gospod Ambrož tudi zdaj ni rekel nobene, kar za
seboj jo je vlekel in preteče gledal.

»Jezus —! Pomagajte!« je vpila na ves glas.

»Tiho!« je revsknil in jo pogledal, da je od strahu
onemela.

Suličarji so nastavili sulice in se pognali za njo.
a Kopič jim je z dvignjeno soro zaskočil pot: »Nazaj,
če ne, bo joj, joj!«

Malo so. se umeknili, obstali in se tiho menili,
kaj bi.

Na jasi, okoli in okoli obrasli z visokim drevjem,
je gospod Ambrož mrko ukazal Adeli: »Razjahaj!«

»Jezus, Marija — kaj vendar hočeš?« je trepetala.

Skočil je s konja, uzde njenega konja ni spustil,
in še trje rekel: »Dol!«

»Saj ne znam,« je začela ihteti, tako se ga je bala.
»Še nikoli nisem razjahala sama.«

»Vsaka tlačanka zna, ti, razvajenka, ne znaš!« jo
je poniževal in ji potlej pomagal na tla. »Zdaj sva
vkup! Preden te obesim na tistole vejo, mi povej, kaj
sem ti storil, da si me tako zasmehovala, ko sem ono
leto predle polagal svbjo ljubezen?«

»Ali si živel tako, da bi zaslužil spoštovanje?«

»Komu sem storil kaj žalega?«

»Uskočil si iz stanu, potepel, zapil si se na sramoto
nam vsem — in tak si me hotel dobiti?«

»Pa veš, da nisem doma imel po stanu in da mi je
bilo hudo in da sem te ljubil?«

Adela je molčala in se v roke jokala.

»Zdaj imam v teh hribih tlačansko kočo,« se je
namrdnil, rekel pa vendar trdo: »Tja pojdeš z menoj,
da mi boš, kar mi zlepa biti nisi hotela!«

»Ljubi Ambrož, če si še mož, ubij me, obesi me
kakor si rekel, samo ponižuj me ne več!«

»Kam si se namenila s suličarji?« je vprašal, kakor
da ne misli odnehati.

71

»V Mekinje, v samostan.«

»Kaj ste svatbo odrinili?« je pobesil pogled.

»Uprla sem se.«

»In zdaj bi se hotela ponuniti?«

»Ponuniti,« se je brž zlagala.

»To je druga,« je počasi dejal. »Na potu v sveto
življenje te ne bom zaviral. — Zajahaj!« je velel in ji
pomagal na konja.

Jahala sta na cesto in oba molčala.

Kopič je v strahu imel suličarje in režal vanje,
če se je kdo le genih

»Ne zameri mi te prigode,« je gospod Ambrož
rekel še zmerom plahi grofični, ko sta prišla na cesto,
>in pomni, da si zaslužila malo strahu in da bi se bil
prejle vsakdo, ki še ni uskočil iz stanu, čisto drugače
menil s teboj ...!«

Mignil je Kopiču, velikan je pobesil soro in stopil
s ceste, krdelce je molče odpeketalo.

Grofična, še vsa v čudu, se je čez čas obrnila in
suličarjem zabičila, naj nikomur ne pripovedujejo, kaj
se je godilo v Stehanu. Počasi se je pomirila. Prigoda
se ji je zdela že kar lepa, smehljala se ji je.

Ko so prišli iz Stehana, je sonce, po rosni noči
čisto in svetlo kakor dekliško oko, za dobro jutro že
naprelo milijone in milijone žarkih niti po mladovnem
svetu. Konji so v mirnem drncu veselo prhali. Zdajci
pa se je tudi s poti med njivami na levi strani zaslišal
konjski prhet in peket. Šuličarji so poprijeli sulico,
brž medse vzeli grofično s krščenico in se-pripravili.

»Ha, zdaj bomo udarili, čeprav pride devet veli¬
kanov!« so se možaki dušali.

Na veliko cesto je s krdelcem suličarjev pridirjal
mlad plemič. V opremi grofičnih spremijevavcev je
zagledal turjaški grb in se vljudno povedal:

»Krištof Lamberg sem z Boštanja, na Zaprce pri
Kamniku potujem.«

»Jaz v Mekinje,« je počasi odgovorila in ga pre¬
merila. Bil je star malo čez dvajset let, po telesu skoraj
velikan, sicer pa skromen in prikupen.

»O, tako imava isto pot!« je skoraj zankal in io
vroče pogledal. Všeč mu je bila, pogleda skoraj uraek-
niti ni mogel z nje.

72

»Ko bi le vreme lepo ostalo vso pot,« je rekla, da
je kaj rekla.

»Vreme je res pravično,« se je nasmehnil in jo še
topleje pogledal. »Če angel potuje, se nebo raduje.«

»Le kaj bi rekli, če bi deževalo, ko takih veste
ob tem zares lepem jutru?« se je samo na pol po¬
smehnila, ker ni vedela, ali ne bi morala biti prav za
prav nekoliko huda.

»O, če bi deževalo, veleplemenita grofična, bi rekel,
da se nebo z vsemi oblaki, ko gleda vas, od veselja
smehlja do samih solza!«

Zdaj se je nasmehnila tudi ona. »Glej ga, ta jih ve
vse drugačnih, kakor tisti pusti Viljem,« se je spomnila
ženina in zresnila ob misli na čudnega Ambroža.

Zgovorni Krištof jo je čisto udobrovoljiL še preden
so prišli do Ljubljane.

V Ljubljani so počivali in si ogledovali mesto.

Po ozkih ulicah so gomazeli meščani in vreli na trg
ob Ljubljanici. Tlačani iz mestne okolice so popravljali
mestno obzidje in trebili široki jarek, ki je bil okoli
njega, mestna zijala so v gručah postavala in jim
gledala pod roko.

»Bog pomagaj,« je Adela vzdihnila, »tako je ven¬
darle res, da bi Turek utegnil pridivjati?«

»Žal,« je Krištof zamišljen pokimal. »Nihče ne
dvomi več. Tudi na Boštanju smo se pripravili. —
Kaj pa žužemperk?«

»Žužemperk je močan in zmerom pripravljen.« je
opomnila. »In če ne bi bil, bi se lehko umeknili na
Turjak, ki je še močnejši.«

»Da, Turjak se ne bi podal tako brž.«

»Nikoli ne!« je poudarila, bila je prav turjaško

ponosna.

»O, vesel bi bil, če bi vedel, da ste ob turški ne¬
varnosti res na Turjaku,« mu je ušlo.

Zardela je in ga molče pogledala. Zdaj je zardel
tudi on in umeknil oči... Ilm, čisto prikupen je tale
Lamberg, lepo ti zna govoriti, mlad je in močan, samo
rodovina njegova je premalo imenitna ...

Konji so se odpočili, obe krdelci sta se napotili
dalje, planine z belimi vrhovi so se jim bližale bolj in
bolj.

73

XX.

Tisti veliki četrtek dopoldne je Trlep gnojil sa¬
dovnjaku, molil na čast svete Trojice in v prazni veri
tresel drevje, da bi rodilo dobro. Oba hlapca sta gnoj
vozila na njive, Kopič ga je silovito trosil.

»Da bi le prazniki že minili!« je Kopič neučakljivo
mislil na ženitev z velikanko. »Precej bo treba iti, da
se baba ne zamekne kam drugam, ali pa da se Trlep
kaj ne premisli.«

Samo: kaj je Trlepu? Molči, poniglavi, z ničimer
ne da do sebe, najrajši je sam. Ona je res hudo bolna,
pa tega se je že lehko navadil. Še umrla bo, pravijo.
Oh, potlej pa Trlepa ne bo spraviti na tako pot...

Stara Trlepka je sina poklicala z vrta in tiho,
v presledkih razodela:

»Pripravi se. Katarina je slaba. Ugaša. Ne bo več
dolgo.«

Kakor podsekan se je zrušil tja ob postelj, zastrmel
v bledi, uveli obraz in zaihtel brez besedi.

Katarina je malo pridvignila veke, ga motno po¬
gledala in spet zadremala.

»Nikar!« ga je mati tolažila in božala po glavi.
>Saj ne moreš pomagati. Moli, vdaj se, namenjeno ji je
bilo tako.«

Izrinila ga je ven, da bi se pomiril.

Na dvorišču je neodločno postal. Po licu so mu •
drsele debele solze. Stopil je sem, stopil je tja, pa od
žalosti ni vedel, kaj bi počel, kam bi se dal.

S podstrešja je prišla Liza, kurjih gnezd je iskala.
Jajca, ki jih kure zneso veliki četrtek, so za valitev
najpravša.

Inako se mu je storilo, pogledal je proč in šel spet
na vrt. — Oh, Katarina je dosihmal skrbela za to
gospodinjsko delo, zdaj ga opravlja dekla. Kar neka
rnržnja zoper Lizo ga je skoraj dajala, kakor da tudi
ona odriva gospodinjo, se mu je zdelo ... Pred ulj n ja¬
kom je postal ves poniglav. Še vselej so ga ljube
čebelice zlahka zvedrile, zdaj jih skoraj videl ni, za¬
man so mu brnele okoli glave.

Ob ozkih stegneh, ki so še dandanes pod vasjo,
da se hudournica odceja in da ima živina kod s paše

74

domov, je počasi prišel gospod Ambrož, od davišnje
prigode se je že spočil.

»Glej ga, kaj ti valpet še zdaj blodi po glavi, da se
držiš kakor pepelnica?«

Ko je slišal, kaj je, se je zresnil in sočutno rekel:

»Vem, hudo ti je, vendar je mati prav rekla: Vdaj
se, moli!«

»Kako, kako?«

»Veruj, da je Bog dober, usmiljen in moder, pa bo!<

Trlep je trmoglavo zmajeval, le-oni se je nekoliko
ujezil:

»Kako čuden je človek, ki ljubi! Ljubezen ga
izvotli in izprazni, ožme in stre, sama sebičnost ga je
potlej še!«

Trlep je v prazno gledal, ni ga razumel.

»Čudež se zgodi, duša se ji uleži počez, samo da se
ti ljubezen ne rani, kajne?« ga je gospod Ambrož
rahlo karal. »Ali bi rad, da ti žena, če je človeška moč
ne more več oteti, še dalje hira in umira? In ne daš.
da bi že prebila, ko ozdraveti ne more? Veruj, Bog
že ve, kaj je zanjo najpravše, ne pravdaj se z njim.
če jo hoče oteti in k sebi vzeti!«

Premolknil je; čez čas se je nasmehnil:

»Saj ti jih pravim, stiški menili jih ne bi vedel
pravših! Veš, včeraj sva s šentvidskiin vikarjem nekaj
pila in vmes govorila same take modre in svete stvari,
pa se me bržkone še kaj tistega drži...«

»Vem, da je vse res, kar ste rekli — pa vendar .. .<

»Če veš, verjameš, ne brodi dalje! Verjemi pa še
to, da je tudi vino nrav dobro zdravilo za otožno srce:
žalost ti lepo odplahne, moči ti da, drugo srce in
moško voljo.«

Gospodar ga je zdaj razumel že bolje. Šel je z njim
v hišo in predenj porinil velik vrč vina.

»Duša, zdajle se pa malo umekni: ploha bo!« se je
modri gospod Ambrož nasmehnil in si z obema rokama
za dolgo nastavil vrč; potlej je zadovoljno cmoknil:

»Ha, tale ploha se mi je kaj prilegla, zato ti bom
povedal še eno, ki sem jo sliša 1 včeraj: Vikar ve, da
ti je opat v najem dal Medvedjek in da se šumbreški

valpet neki že usti, kako te bo grad tam še v živo tipal.«

75

Trlep, kakor da ni slišal.

»In vidiš,« se je gospod Ambrož že domislil, »zdaj
je  prilika, naščuvaj tlačane, ne bo ti težko, lačni so
zeml je, udari po gradu, sicer te bo vil on, da boš pomnil
za dolgo!«

»Kaj mi pa more?« se je Trlep našel. »Medvedjek
je meniški.«

»Je meniški, je. Šumbrežan bo vendar zahteval
tretji del desetine, baba ga ščuje tako, ker se ji je pater
Lavrencij nekaj zameril ondan in ker si ti pod streho
vzel Lizo.«

»Zemlja, ki jo samostan udela iz host in puščav,
je po stari pravici njegova last, desetina z nje prej¬
šnjemu lastniku ne gre več.«

»Desetina se deli v tri dele, tega ne pozabi!«

»Vem. Prvi del gre samostanu, drugi del za siro¬
make, ki jih samostan živi, tretji del — da, ta bi šel
prejšnjemu zemljiškemu lastniki^ ampak po stari pra¬
vici samostan tega ni dolžan, kolikor vem jaz.«

»Prav veš, pa Šumbrežan bo zahteval prav ta, tretji
del, ker se mu je tudi opat nekaj zameril, ka-li.«

»Kako vendar sme?« je Trlepa res že skrbelo.

»Ne sme, pa vendar bo. Kar pripravi se!«

Trlepa je poparilo. Grad je grad, vse je mogoče.
Ko se je malo opomogel od novih skrbi, je upal:

»Šentvidski gospod se morda moti ali pa slišal ni
prav, kar je slišal.«

»Ne moti se, verjemi mi. Sam ne vem, kako, ampak
gospod res ve vse, kaj se govori in kaj se godi blizu
in daleč.«

»Medvedjek sem že obljubil tlačanom, varovati ga
bomo znali!« je Trlep stisnil pesti.

»Hoj, tak si mi všeč, vidiš!« ga je gospod Ambrož
udaril po rami.

»Naj si gospod Ambrož sam dalje gasi žejo,« je
Trlep že menil z mirnim glasom in spet šel h Katarini.
Ob njeni postelji je ostal ves dan in vso noč.

Katarina je ves čas dremala in se dramila, slabično
šepetala sama vase in spet dremala; proti jutru se je za
kratko čisto zavedela in z motnimi očmi obstala na možu.

»Kako je, ljuba?« jo je vprašal. »Ali bi kaj rada?«

76

»Samo, da si tu,« je zašepetala s slabotnim glaskom
in pomolčala. »Oh, rajnko mater sem videla,« je spet
skomljala; »okoli in okoli je bila tema, — mati so stali
v veliki svetlobi — klicali so me ... Zdaj vem — umrla
bom — prav kmalu ...«

»Moja ljuba, ljuba...« je zaječal in lice pritisnil
ob njeno lice. »Nikar, ne govori tega!«

»Odpusti mi — mož moj, če sem te kdaj jezila.
V nebesih bom zate molila, da boš zdrav in da boš
dolgo živel.«

Ihta mu je zagatila grlo, nobene ni precej mogel

reči.

»Katarina, ljuba!« je potlej duškal in jo božal
po uveli roki..

»Prosila bi te nekaj.«

»Kaj bi rada, ljuba?«

»Da ne ostani — brez gospodinje predolgo ...«  je
dejala že prav trudno in spet zadremala.

V sobico je stopila mati Trlepka. »Ali spi?« je tiho
vprašala. Pokimal je in vstal. »Ne križaj se tako,«
ga je tiše karala, »saj vendar nisi otrok, da ne bi vedel,
kaj bo zdaj zdaj. — No, le pojdi, bom že jaz tu,« mu je
velela ven, da bi se umiril in prevetril v jutrnjem hladu.

Na vežnem pragu je postal in se razgledal.

Liza si je v deževnici pod kapom prala lase, da
je do leta osorej glava ne bi bolela. Kakor kodelja gosti
in kakor ovsen otep svetli lasje so se ji v mokrih pre¬
denih usipali do pod pasa, vanje se je lovila zarja,
ki se je pravkar užigala, z njih drsela po rosi na vrtu.
se višala in oznanjala vsej soseski, kako čudovito lepe
lase ima tale Liza; hlapec je iz hleva na vodo gnal
konje, da bi se napojili še pred sončnim vzhodom in
tako za to leto obvarovali konjskih bolezni.

»Saj res, veliki petek je,« je razumel Lizo in hlapca
in se nameril k čebelam; spotoma se je tudi sam spomnil
šege in rekel hlapcu: »Nihče naj ne hodi orat, zemlja
je danes mrtva; tudi živina ne sme delati ta dan.«

Pred uljnjakom je že sedel gospod Ambrož in
gledal čebelice, ki so stražile ob žrelu in tekale po bradi.

»Sonca čakajo, da bi šle na ber.« jih je razumel.

77

Po mislih mu je brodila včeranja prigoda. Dobro
se mu je zdelo, da je strahoval Adelo in se ji vsaj
nekoliko maščeval.

»Ali Pankracija bo počila kap, ko bo zvedel, od
togote ga bo!« se je zavedal, da je vse vkup veljalo
prav za prav le košatemu grofu in vsej prevzetni
Turjaški zalegi...

Zaslišal je hojo in se ozrl.

»Kako je?« je vprašal in se zagledal v Trlepov
neprespani in otožni obraz.

»Slabo. Ne bo več dolgo.«

»Vdaj se, čeprav ti je hudo. Saj je še Jezus moral
umreti.«

Trlep je s pobešenim pogledom molčal, oči se mn
niso mogle pobrati s tal.

»Danes se bom postil,« je gospod Ambrož čez dolgo
rekel, »nobene jedi ne bom užil, da bi Bog gospodinji
dal lehko in mirno zadnjo uro, če ji je res namenjena
že zdaj.«

Trlep ga je hvaležno pogledal, Ambrož pa se je še
domislil, da nobena pijača vse leto ne škodi, če se
veliki petek vzdržiš vsake pijače.

»Tudi vina ne bom poskusil danes, da bo pokora
res velika in prava.«

»Ali boste kar ob vodi?« se mu je gospodar začudil.

»Ne pomnim, kdaj sem jo pil poslednjič; tudi
danes je ne bom!«

Premolknila sta vsak v svojih mislih.

»Po patra Lavrencija bi stopil,« je gospod Ambrož
potlej svetoval. »Umen gospod je, morda bi ji še kaj
pomagal.«

»Preden ste se včeraj vrnili s Kopičem, se je gredoč
z Medvedjeka oglasil. Vse je zaman, je dejal. Samo
spovedal jo je, jutri naj pošljem po vikarja, da jo
obhaja, mi je velel.« ;

Le-oni ni vedel kaj reči, misli so mu že begnile spet
čisto drugam.

»Grom Elijev, hudo bo, ko Pankracij zve!« se je že
nekoliko kesal. »Prilomastil bo z vso vojsko biričev ali
me bo pa kje prestregel — vsi Kopiči me potlej ne
otmo!«

78

XXI.

Trlep je gospoda Ambroža pustil pri uljn jaku iu

• O, p ^

že živi, zemlja v naročju greje kali in puhti iz kadečih

šel med njive po vsaj trohico miru in tolažbe

olje

se krajev, nad njimi migota sonce in topi komaj vidne
meglice, zrak je že vonjiv, topel — ljuba pomlad, kako
si lepa, dobra!

Po cesti je pridirjal sel in gospodu Ambrožu izročil
pisan list. Šentvidski vikar piše: ^Vdri se v zemljo ali
kamor hočeš, samo nastavljaj se nikar nikjer, grof
Pankracij že ve za Stehan, od togote je čisto z uma.
pogubil te bo, skrij se, za božjo voljo, na dno pekla.
Bog tako ne mara več zate, žeja te udušila, zaletel
vrtoglavi!«

»Te-te-te!« je gospod Ambrož tleskal z jezikom in
se plašno oziral. Sel je dirjal domov, za njim jo je
uprasnil še sam. »Saj se mi je zdelo, da sem ga grozo¬
vito počil!« je momljal napol zadovoljen, napol uplašen.
Ognil se je velike ceste in pompljal čez Grm in Šent-
pavel, Šentvid in pod Gradiščem naravnost v Stično.

Po vseh potih so gospodarji hiteli v Stično. Kdor
je le zmogel, je za siromake prinesel po tri hlebčke
presnega masla in kruha in jih položil na oltar, da bi
živina bila zdrava in da bi polje obrodilo dobro.

Gospod Ambrož jih je prehiteval vse, strah je
teptal za njim.

»Če le ni pater opat kam šel?« ga je zaskrbelo, ko
se je pokazal širni samostan.

Pater opat je hodil po polju, molil in se menil
l  zemljo... Potok bo res trena obrniti bolj na desno
Škoda je polja, preveč ga drži na dvoje. Pot na njive
in z njiv bo potlej lažja. Ondodle je svet nižji, zamaka
ga rado, za travnike bi bil pa kar dober ... Umni menih
se je razgledal po polju; vesel'ga je bil. Samo tale rž
ne kaže dobro. Redka je, sneg jo je predolgo dušil.
Ko bi se le opomogla, saj je lepo zelena in kakor živa.
Bilo mu je, da bi jo pobožal, kakor oče po laščkih
poboža ljubega otroka ...

»O, kaj pa vi?« se je potlej doma začudil gospodu
Ambrožu. »Ali ste prišli na spoved?« se je pošalil.


79

»Velik greh me ne tišči noben, povedati bi pa res
imel kaj.«

»Da, tisto z Lizo je bilo nerodno; kar ste pa včeraj
počeli v Stehanu, je bilo tudi nespametno.«

»Kako pa že veste?« se je skoraj ustrašil.

»Neki lovec vas je skrivaj opazoval na plani cesti
in v gošči.«

»A tako je zvedel tudi Pankracij?« je razumel in
povedal, zakaj je plašil grofično Adelo in da se je zdaj
prišel skrit.

»Da, le ostanite tu. In ne razkazujte se okoli, saj
tisto gostovanje po vaseh res ni primerno za vas.«

»Hm, godilo se mi je dobro in tudi slabo. Dobri
časi so kratki, slabih ni zlepa konec. Najhuje mi je
zmerom bilo samo doma na gradu,« je rekel s čisto
drugim glasom in otožno pobesil glavo.

»Kako pa je v Malem Gabru, na Trlepovini?« mu
je opat drugam obrnil misli.

In gospod Ambrož je pravil o Katarini in Trlepovi
žalosti, o Lizi, kako je srečna, da se je otela valpta,
o močnem Kopiču, ki varuje vse in išče nevesto, in
o tlačanih, kako so veseli njiv na Medvedjeku.

Med tem je prišel pater Fortunat in ga spremil v
sobico, kjer mu do bivati.

»Hvala Bogu!« je begunec vzdihnil in se naslonil
ob okno. »Tu bom na varnem, v nobenem gradu ne bi
bil tako. Samostan je res zavetišče ubogim in pre¬
ganjanim,« je mislil in gledal v Stičnico, ki je šumljala
pod njim. »Samo nekoliko prehitro sem pobegnil s Trle-

E ovine,« ga je bilo sram. »Brez besede in zahvale, kakor
i se mi bilo kaj zamerilo.«

Trlep je drugi dan sejal jaro všenico. hlapca in
Kopič so vlačili. Sonce je sijalo, vrana na topoli je
opominjala: »Ora-at — ora-at!«

Doma je bilo hudo. Pastir je že davi tekel po
vikarja. Katarina je medlela bolj in bolj. Pri njej je
bila stara Trlepka in jo pazila. Zdajci se je ustrašila
in skočila ven.

80

»Brž, brž pokliči gospodarja — hudo je!« je velela

Lizi.

Ta je z dvorišča bušila na piano, pa z njive so že
hiteli, na cesti so bili zagledali vikarja, ki je nesel
Boga. Zdaj je Trlep opazil tudi Lizo, se ustrašil in
stekel na ves splav domov, drugi pa Bogu naproti.

Liza je bila bleda, nobene ni mogla reči, samo
z roko je pokazala v hišo, Trlep je brez besede šinil
mimo nje.

Katarina se mu je za spoznanje nasmehnila, od-
zunaj je primolil zvonček, k umirajoči je prišel Bog. —

Vikar je odšel. Katarina je bila čuječa, mirna,
skoraj vesela. Gledala je zdaj moža, zdaj Trlepko, ki
sta se sklanjala nad njo; čez čas je mignila Lizi. Ta je
brž pristopila, ji popravila blazino in s čela obrisala
pot. Po dolgem pogledu ji je bolnica slabično zašepe¬
tala: »Ostani pri hiši — mati ne zmorejo sami...«
Potlej je oči obrnila v Trlepa, kakor dih sapice na njivi
je tiho dejala: »Moj m...« Beseda ji je zamrla v hro¬
penju, oči so ji zastale. Trlepka je začela moliti na
glas. Trlep se je zgrudil ob postelji, rame so se mu
tresle in glava omahnila na ženino roko, ki je mrtvo
obležala po odeji. Tudi Lizo je zmoglo: zaihtela je
v roke in pokleknila.

Katarina je ugasnila kakor sveča, ki dogori. Trlepka
ji je zatisnila oči — oh, hudo, hudo je bilo na Trlepovini.

Mrtvaški oder je v hiši stal še osem dni po pogrebu:
šega je bila taka. Pogrebci so prihajali vsak dan in
nanj navzkriž polagali po dve svečki, a preden so se
razšli, so jih na oder postavili okoli in okoli, prižgali
in kleče odmolili molitev za rajnko gospodinjo.

Osmi dan so oder razdrli in v cerkvi opravili
sedmino. Trlep je po sedmini doma pogostil vse po¬
grebce in se jim zahvalil. Katarina je bila po šegi
pokopana prav in lepo, so vedeli vsi in se razšli na delo.

Na Medvedjeku so njive bile vse žive. Tlačani so
orali in sejali. Veseli so bili lepih, skrbno udelanih
njiv. Sonce jih je gledalo, med travniki se je mudilo
Temenici, čeznjo so s Primskovega migljale bele zida¬
nice — lepo, toplo je bilo.

Le Trlepu ni bilo pomladi, nobena stvar ga ni
mogla razvedriti. Brez besed je poniglavi!, žalost za

81

rajnko ga je pekla v čezdalje hujši bolečini. In kamor
se je ozrl, povsod je videl kakšno sled po Katarini.
Od vsega hudega bi bil najrajši tulil na ves glas.

»Nikoli se ne bo utolažil,« je družinčad šepetala
in gledala za njim.

»Dokler si ne bo ubral drage,« je stari hlapec
momljal v brado. »Saj tako domačija ne more ostati
brez gospodinje.«

Katarinina smrt je prav bridko udarila tudi Kopiča.

»Oh, zakaj ni počakala še neke dni? Vso ženitev
mi je zavrla, morda za vselej! Kdo bo zdaj šel snubit
zame...?« je velikan, ljubezni željan, milo vzdihoval
in silno obupoval.

XXIII.

Po praznikih sta se graščak in graščakinja na
Šumbregu zbogala.

»Izpusti že valpta,« se je ona še nekaj držala, »saj
ni kriv on, jaz sem ga poslala v Mali Gaber.«

»Prej bi bila povedala.«

»Saj sem ti, pa nisi dal do sebe,« se je branila.
»Sicer pa je zaslužil malo pokore, ker je tačas slabo
opravil.«

»Zakaj si ga poslala? Nikdar več mi ne stori kaj
takega!«

»Bilo mi je za čast in pravico gospoščine.«

»In si jo ponižala.«

»Ne jaz, nekdo drug.«

Graščak je vedel, da meri vanj in v Ambroža,
vendar je molčal. Tudi ona je premolknila, preden je
povedala:

»Valpet ni tačas storil Primožu nobene krivice.
Zvitorepi tlačan je vedel za vse in sam je z Lizo čakal
Trlepovih ... Dekla Marijana bi prisegla, da sta Primož
in Trlep ugenila, kdo naj odnese Lizo.«

Nalašč je govorila, kakor da je Ambrož hlapec
Trlepov in nalašč Ambrožu ni dala pravega imena.

Graščaka je speklo, v togoti je dal poklicati Pri¬
moža.

»

spravi

Po pravici povej, kako si pleteničil, da si Lizo
il k Trlepuf« ga j

je pestil.

Več. 87.

82

»jejhata, nič nisem pleteničil,« je Primož obupno
tajil.

»Kaj si pa napletal s Trlepom, ko si tovoril s
Primskovegar«

»Prosil sem ga, da bi mi dal mernik žita; otroke
imam, lačni so.«

»Za mernik žita si prodal Lizo?«

»Jejhata, nak, nak!«

»A kaj je Liza tisti večer počela zunaj vasi in kaj
si ti oprezoval tam?«

»Jejhata, nesna kokoš se je bila nekamo zateknila
pa sva jo iskala.«

»Le stoj, jaz ti jo bom našel!« mu je graščak
zapretil in ukazal biriču: »Po valpta pojdi v vozo!<

Valpet se je zamazan, shujšan in slab prilomil pred
gospoda, le oči so se mu svetile živo in preteče.

»Primož je res kriv, pripri ga!« mu je graščak
velel, kakor bi se mu s tem že opravičil za krivico
»In izposti ga, da bo pomnil!«

Tlačan je tulil, valpet ga je pehal pred seboj, v
vozi pa mu je tiho rekel:

»Molči, nič hudega ti ne bo, sam bom skrbel zate.
da boš res pomnil.«

In mu je še tisto uro prinesel kruha, mesa in vina
Primož je strmel, a valpet se je tiho smejal: »Kar jej
in pij in bodi brez skrbi, nobene sile ti ne bo!«

Iz ljubezni in usmiljenja ni delal tega. Neusmiljena
ječa ga je vendar čisto spremenila. Kakor je dosinma)
delal vse v prid gradu, tako mu bo posihmal storil vse
v kljub, se je v ječi vsak dan sto potov zarekel.

Že čez nekaj dni mu je graščak ukazal:

»Izberi si biričev, na Medvedjek pojdi in preženi
Trlepove tlačane. Zemlja je tudi moja, sam jo bom
delil, kadar in komur bom jaz hotel!«

Valpet je navidezno hud prilomastil na Medvedjek
»Vse pustite, domov se poberite, vam veleva gospod
s Šumbrega!« je vpil. »Sam bo, pravi, delil zemljo.«

»Trlep nam jo je že dal, z njim se zmenite, če ni
kaj prav,« so se tlačani branili.

»Pojdite odtod zlepa!« jim je svetoval. »Meni nič
mar. komu gre pravica.«

83

Tlačani so se čudili mirnemu valptu in se spogle¬
dovali. A kaj so hoteli? Šli so. In naravnost k Trlepu.

Trlep jih je poslušal in gledal v tla. Potlej si je
brž osedlal konja in se zapodil v Stično.

Pater opat mu je velel po kratkem premisleku:
>Povej tlačanom, naj mirno delajo. Če jih bo pa kdo še
nadlegoval, mi sporoči precej!«

Trlep se je pomiril, a preden je šel domov, je
poiskal tudi gospoda Ambroža.

»O, ti sif« se mu je ta začudil in brž opravičil,
da je ondan pobegnil tako brez besede. »Katarina je
prebila, praviš? Bog te potolaži!«

Trlep ga je molče poslušal. »Kopič vas strašno
pogreša,« je naposled povedal, »Najprej mu napravite
skomine po neki bunki, zdaj vas pa ni, da bi ju spravili
vkup.«

»Saj res, samo malo naj še potrpi! Pater opat že
kroti Žužemperčana. Mislim, da bom kmalu spet smel
med svet.«

Pater opat je precej na Šumbreg poslal opomin,
naj si grad ne lasti zemlje, ki jo je samostan udelal.
in naj ne pozabi, da ima opat pravico izobčiti vsakogar,
ki nagaja ali celo škoduje samostanu.

Šumbrežan je od togote kar poskakoval, ko je to
poslušal.

»Ali zdaj verjameš, da so menihi zoper nas?« ga je
žena bezala. »O, ponižati nas hočejo, ponižati!«

»Težko je to reči kar tako,« se je branil, ker je
vedel, da ga sili v zdraho z menihi; bal se je žene.
še bolj pa opata.

»Kdo drugi nego menih je Ambrožu dal neumno
misel, loviti Adelo?« ga je podpihovala. »Zakaj bi ga
sicer skrivali zdaj in zagovarjali?«

Pater opat je res prav tačas hodil v Žužemperk, da
bi pomiril grofa Pankracija. Visoki mož se je res
naposled vdal in verjel, da je Ambrož v vinskosti in
zgolj iz norčavosti prestregel Adelo.

Gospodu Ambrožu ie bilo skoraj kar hudo, ko je
zvedel, da spet sme med svet. Samostanska tihota med
delavnimi, pobožnimi menihi ga je čisto sprevrgla.

Opat, navajen človeku gledati v dušo, je precej
opazil njegovo zamišljenost.

6 *

84

{

»Kam pojdete?« se mu je smehljal. »Poštenemu
človeku je sicer dobro povsod, doma vendar najbolje.«

»Na Šumbreg pa že ne, rajši pred pekel!«

»Vidim, Šumbreg se vam je zameril. Ostanite tu,
saj bi se navadili tudi nas.«

In gospod Ambrož je povedal, kako navadil se je
že. »Vendar vem, da nisem za kuto.«

»Saj vam je ne ponujam,« se je opat smejal.

Patru oskrbniku je dostikrat nerodno, bosti se
s trgovci in iz samostana izostajati, kadar mu je hoditi
na daljne samostanske kmetije. Za to službo bi samo¬
stan potreboval posvetnjaka.

Gospod Ambrož je popal z obema rokama in ostal
v samostanu. Svobode ni pogrešal, med ljudi je dosti
hodil. Tudi z grofom Pankracijem se je primerno zbo-
gal, živel brez skrbi in jezdaril po vsej Dolenjski strani.

Sprava pa ni bila všeč šumbreški graščakinji.

»Ali verjameš vsaj zdaj, kar trdim že zmerom?«
je rinila v moža. »Tudi Pankracija so preslepili, Am-
)rož bo spet koledoval brez zavir.«

»Ne bo, saj se je unesel in v samostanu privezal.«

»Kaj res ne čutiš, da ponižuje tebe, če ti brat
hlapčuje samostanu?«

Pa ni čutil tako, kakor je mislila žena; opatov
opomin ga je vendar hudo ujedah Sitno mu je bilo tudi,
poslušati ženino zasmehovanje. Ha, pokazati ji je hotel,
da se prav nič ne boji samostana.

»Na Medvedjek pojdi!« je spet ukazal valptu.
»Z vso silo jih preženi, nihče ne sme več tja, kdor
k meni ne pride po pravico; tako jim povedi!«

Valpet je slušal, a to pot je med tlačani na Med¬
vedjeku opazil tudi Trlepa; na samem mu je brž po¬
vedal, kaj graščak hoče.

»Vendar se ne vdaj,« ga je podpihoval, »nobene
pravice nima več do te zemlje!«

Trlep je molčal in ga pisano gledal.

»In pozabi tisto, da sem tačas s silo prišel na
I rlepovino,« se je zamolklo opravičeval. »Veš, moral
sem.«

»Jaz sem gospodar, svoboden, nikomur tlačansko
pokoren mož,« se je Trlep trdo oglasil. »Kdo si ti, da
me kar tičeš?«

9

85

»Že prav, gospodar Trlep, dobro vam hočem. Samo
molčite, nihče ne sme zvedeti, kaj sem vam svetoval.«

Trlep mu je pomirjen segel v roko in molče po¬
kimal.

Valpet je mirno šel z biriči proč in se suho smehljal
sam vase: »Ne bom ti več pes, da bi gonil tlačane!«
Mislil je Šumbrežana, še zdaj mu ni odpustil.

Tudi Trlep je šel domov in precej v Stično sporočil,
da je grad spet zaviral delo na Medvedjeku.

XXIV.

Liza je pravkar s Temenice prinesla poln škaf
perila in ga urno razobesila po vrtu.

Trlep jo je občudoval, ni mogel drugače, tako
mikavna je bila v moči in zdravju. Prišel je bliže in
ji povedal, da se je šumbreški va pet že nekaj unesel.

»Kaj me mislite poslati nazaj?« se je ustrašila.

»Ali bi rajši ostala tu?«

»Da, bojim se valpta.«

»Nič se ne boj!« se je nasmehnil. »Tu ostani, saj
ti je tudi rajnka velela tako.«

»Rada, rada!« je pokimala in ga hvaležno pogledala.

Stopil je še k materi, ki si je na soncu grela boleče
ude. Za njim so šle lepe Lizine oči.

»Skrbiš me, glej,« je mati od bolečin pačila obraz
in stokala. »Vse bo šlo na nič, če boš še dalje pobešal
glavo. Kaj pa hočeš vendar? Žalost ti ne obudi žene.
Pozabi! Naj počiva v miru. Ali je nismo pokopali lepo.
nismo žalovali zadosti in molili zanjo? Smo. V nebesih
je. Ali domačija je tu in potrebuje gospodinje, ne
žalosti. Jaz ne morem več, vsa sem polomljena.«

»Tudi Katarina mi je naročala tako,« se je spomnil,
vendar je rekel: »I, mati, ali ne bi bilo grdo, če bi že
zdaj mislil na to?«

»Kaj grdo? Vsakdo ve, da drugače biti ne sme. Ali
boš z deklami živel?«

Zardel je in odšel za delom, ki ga je klicalo. Za
vogalom je srečal Lizo in se ji nasmehnil.

»Kako je zdrava in lepa!« je spet vedel. Ta misel
ga ni več pustila. Dokler je rajnica žena živela, je
Lizo gledal le z veselo zavestjo, da jo je otel malo-

v


86

pridnemu biriču; zdaj je videl tudi njeno lepoto in
zdravo ženskost.

Lizi so misli begale na Primožev dom. joj, kaj bi
bilo, če bi se res morala vrniti? In če se gospodar spet
oženi? Ali je ne bi nova gospodinja zrinila proč?

»Kar šla bi, preden me kdo prežene,« je pre¬
udarjala. Kajpak, k Primožu ji ne bi kazalo iti. Pre¬
veliko družino ima, težko se preživlja. Pa tudi grad bi
jo trdo prijel, ker mu je ušla.

»Oh, ko bi imela vsaj še očeta!« se je spomnila
in tiho razjokala. »Sam večni Bog vedi, kje so in kako.
če pač še živijo ...?«

XXV.

Šumbrežan je doma čakal valpta in je bil ves divji,
ko mu je ta povedal, da se je na Medvedjeku spel
moral umekniti. Spomnil se je Primoža. Ha, tudi ta je
kriv zdrahe, ki se vanjo grad mota! Spodil bi ga z do¬
mačije in na grad vzel za hlapca, pa Kaj, saj bi s tem
udaril najbolj samega sebe, ker od hiše ne bi dobil
davščin in desetine. Preseli pa ga lahko na domačijo,
ki ji je umrl tlačan brez otrok in ki ni kaj pridovna.
Naj Primož pomni, kdaj je zvitorepil zoper grad!

»Pojdi, če se ne bojiš tudi Primoža,« je potlej
ukazal valptu, »izpusti ga in precej preseli na Lu-
keževo!«

»Kaj pa Primoževo?«

»Tja mi dobodi drugega, kogar hočeš in odkoder
hočeš! tn brez pomude!«

Primož je od obupa omedleval, ko mu je valpet
pravil, kaj bo.

»Jejhata, kako z domačije? Zakaj?« je jadikoval.
>Rodil sem se na njej, moji otroci tudi; ves naš rod.
odkar se pomniti da, je trpel z njo...! Nak in nak —
nočem, kleče in s povzdignjenimi rokami bom prosil,
preklical bo.«

»Tiho bodi, Primož, zaupaj meni, graščak te še
poslušal ne bo!« ga je miril. »Ob tlaki in desetini,
le molči, povsod bom zamižal, bolje se ti bo godilo

kakor dosihma!.«

Obupani tlačan je poniglavil domov, da bi se pri¬
pravil za selitev, valpet pa je poklical grajskega biriča.

87

»

črnikastega, godrnjavega in že starikavega moža, ki
je bil sit gosposke službe in ki si je že dolgo želel spet
pravega, kmečkega dela.

»Kaj se mi je primerilo z Lenko, tako veš, kajne?«
mu je opomnil mlado tlačanko, ki jo je imel na vesti.
>Kriv. sem bil le jaz, ona je prav pošteno dekle.«

»Da, vsi to vedo, vsem se smili,« mu je hlapec
pritegnil.

»Vzemi jo, Marko, če te mara, ne bo ti sile.«

Hlapec se je zagledal predse in molčal.

»Ali ti ni na oko, ka-li?«

»O, je! Samo ne na roko. Kdo pa sem, kaj pa
imam? Mar naj živim z njo kar na rokah?«

»Ne, ne, na Primoževo vaju dam,« mu je naposled
dopovedal.

Lenki je bilo hudo pod očetno streho. Vsi so jo
ujedali zaradi nesreče, ki ji jo je naprtil divji valpet;
tako se ni dosti branila grajskega Marka, še Bog, da
jo mara tako.

»Lep ni, dober pa je, dober,« so ju obirali, ko sta
se jemala.

»Po hudičje črno lice ima, po medvedje brunda
in momlja,« so oponašali godrnjavega Marka.

»Lenka pa lehko do komolca zahvali Boga; glejte,
domačijo ima in moža.«

»In valpet da jima je pomagal? O, zdaj vem: svet
se bo podrl ali pa bo vojska, preveliki čudeži so se
začeli goditi.«

»Valpet se je res čisto spremenil. Primož ga kar
prehvaliti ne more.«

»Da se le ne bi spet sprevrgel!«

Primožu je vendar bilo strašno hudo. Na Lukeževo
je že prenesel vso beračijo pohišja, sam pa še ni šel
izpod strehe. Po prazni koči se je prestopal iz kota
v kot in skrival oči, polne otožnih solza.

»Ali se boš umeknil kaj kmalu?« sta v gnezdo
tiščala Marko in Lenka.

»Bom, saj bom,« je kimal in gledal proč. ni se
mogel ločiti. Ljubezen, zrasla vsa z delom, s trudom
in spominom, ga je držala za noge in roke.

Ob predpečku je postajala žena, pobešala glavo
in tiho ihtela v predpasnik; tudi njej je bilo hudo.

88

iti odtod, koder je trpela z otroki in gospodinjila
v ljubezni.

Otroci sami so onemeli in začudeni strmeli v praz¬
nino, ki je koči razmeknila stene in ki jih je plašila.

»V tejle koči je zibka tekla našemu rodu in meni,«
je Primož govoril kakor sam s seboj; »čez tistile prag
so mi pogrebci odnesli očeta in mater; tele stene so
slišale naše molitve in tožbe — o, vsak prašek tu mi je
svet, pa vendar moram proč ...«

»Molimo še enkrat!« je ona dejala in se prekrižala
na glas. Med molitvijo ju je zmogel hlipajoč jok, tudi
otroci so cvileče zavečali vanj.

Primož je pokleknil ob hišni prag in ga poljubil:
»jaz in vsi naši smo te obrusili!«

»Oh, zdaj je proč — nikoli več!« je žena po-
ihtevala.

A on je poljubil še podboje in rekel: »Pojdimo
v imenu božjem, druga vrata nas bodo bila po petah!«

Žena je še huje zaihtela, segla v peč po ugasel
ogorek in si ga uteknila za nedrje, da bi z njim v drugi
dom prenesla svetost domačega ognjišča. Potlej se je
obrnila in šla za možem.

Otroci so večali in se je držali za krilo. Na pragu
je postala in jih po vrsti prekrižala.

XXVI.

Valpet je potlej povedal graščaku, kako je uredil
obe domačiji.

»No, vsaj to si uganil prav!« je sitni gospod
revskal. »Pa tudi na Medvedjeku mora obveljati moja!
Jutri pojdem tja sam, povej hlapcem!«

Valpet je sklical hlapce in jim povedal.

»Prišlo bo do poboja, gospod je osat in trmast,«
jim.je govoril. »Varujte svojo kožo, duše se vam pa
Bog usmili — opat vas bo vse udaril s cerkveno kaznijo
in z uroki, težko se jih boste še kdaj oteli.«

» I akale služba je res pasja!« so se biriči spogle¬
dovali. »A kaj nam je početi?«

»Premislite sami, meni nič mar!« je dejal in šel
po opravkih. Za njim se je prihulil star hlapec in tiho
vprašal: »Kaj, ko bi se kako uprli?«

89

Ni mu zaupal, skomignil je z ramo in rekel: »Sto¬
rite, kar vam pamet veleva!«

Pustil je zbeganega hlapca in šel k Primožu.

»Graščak sam pojde jutri s kopo biričev na Med¬
vedjek. Steci brž do Trlepa in mu prav skrivaj povej,
hvalo ti bo vedel.«

Primož se je res zadrevil v Mali Gaber. Vračal se
je vesel; v vreči je oprtiv nosil pol mernika zmesnega
žita, Trlep mu ga je dal za važno sporočilo.

Tako so se Gabrovci lehko dobro pripravili za
drugi dan. S poljskim orodjem je vsak imel tudi čekan,
Kopič pa spet kar tisto soro. 'Trlep si je opasal meč
in zajezdil konja. Kakor vojskovodja je jahal pred
njimi.

Kmalu dopoldne je Šumbrežan prihrumel s kopo
biričev.

• Tlačani so skočili vkup, Trlep je zajahal malo
naprej, z njim je bil Kopič.

»Kaj pomeni to?« je presenečeni Šumbrežan zavpil.
»In na mojem svetu?« ,

»Ne mezga j te mi po njivah, obsejane so!« je zavpil
tudi 'Trlep. »In ne nagajajte nam več, z menihi se
zmenite!«

»Preženite jih odtod!« je graščak ukazal biričem.
» Tegale,« je pokazal Trlepa, »mi pa zvežite in na grad
odženite!«

Kopič je zarenčal in pogledal Trlepa.

Trlep je molčal in pisano gledal, le tlačani so vpili
in vihteli čekan: »Kar poskusite!«

»O psi tlačanski!« je Šumbrežan hropel od togote.
Še nikoli ni slišal, da bi se tlačan upal upirati. Ali so
pač tlačani? Vedejo se, noben svobodnjak se ne bi
upal tako! To je res meniška potuha! »Udarite jih po
gobcu!« se je zadrl na biriče.

Biriči so se oprezno bližali, a I rlep je zavpil:
»Stojte, na samostanski zemlji ne sme biti poboja!«

»Zvežite ga!« je graščak revsknil.

»Stojte, pravim še enkrat!« je Trlep dvignil roko
in Kopičit velel: »Kdor se le pritekne tlačana, ga po¬
tolci!«

Kopič je že ves čas grdo gledal in preteče renčal,
zdaj je poprijel soro.

90

»O ti!« je Šumbrežan stisnil skozi zobe, se z golim
mečem zapodil proti Trlepu in zamahnil. Tudi Trlepu
je meč blisknil iz nožnice in izpod roke udaril tako
silovito, da je graščaku meč odletel iz roke.

Trlep se je zaničljivo obrnil proč, vteknil meč
v nožnico in ukazal Kopiču:

»Zapodi jih!«

Velikan je zarjul in skočil, a Šumbrežan, bled
kakor zid, je že planil, biriči pa za njim.

Kopič je, kakor da teče, na mestu teptal in se
smejal.

»Dobro si opravil!« ga je Trlep pohvalil. »Poberi
graščakov meč in mi ga daj! Tako. Jaz pojdem zdajle
v Stično, ti ostani še kakovo uro tu, da jim posvetiš,
če bi se vrnili.«

Opat je kar obstal, ko je Trlep vse razpovedal
in mu izročil graščakov meč. Nikoli ne bi bil verjel,
da si bo Šumbrežan upal tako kljubovati. In precej je
na Šumbreg poslal pisanje, naj se grof Šumbreški vsaj
v osmih dneh opraviči, ker je kalil božji mir na samo¬
stanski gospoščini.

Tudi gospod Ambrož ie debelo gledal, ko je po¬
slušal Trlepa. Ali je brat ob pamet, ka-li? Če se precej
ne zboga s samostanom, ga bo cerkvena kazen ponižala,
da bo joj. Še izobčiti bi ga utegnil onat, pravico ima.
Šumbrega bi potlej bilo konec. Vse Iri se ga ogibalo,
vse zaničevalo, še tlačani se mu ne bi več morali po¬
koriti. In vrhu tega še taka sramota: kmet je z mečem
premagal graščaka, tlačani so ga podili!

»Kai se nisi mogel umekniti brez boja?« je po
strani gledal Trlepa. »Saj si vendar vedel, da bo opal
sam segel v to stvar.«

»Ali sem začel jaz? Samo branil sem se.«

»Pač, in vendar si ga preveč ponižal.«

»Veljalo je: on ali jaz.«

»Na vse plati bi bilo lepše, če bi se bil umeknil
in počakal, da bi opat rekel svojo.«

»To je nemara res,« je preudarjal, ko je jezdil
domov. »Morda sem se res nekoliko zaletel? Graščak
je vendarle graščak.«

Naposled ga je popala trma: »E, kaj! Tudi jaz sem.
kdor sem. nikomur se ne dam!«

Ponosno je dvignil glavo in dirjal domov.

Cesta je lezla v klanec, za njim je ob desni strani
kakor kokoš na gnezdu široko sedela stara domačija
svobodnjaka Radoha, okoli nje je bila velika vas
njegovih in samostanskih tlačanov — današnja Rado¬
hova vas.

XXVII.

Radoh, čezpetdesetleten, že malo osivel, pa še trden
mož, je že zdaleč zagledal Trlepa in mu pomahal, naj
se ustavi; obenem pa je zaklical na zelnik: »Maruša,
v hišo, mizo brž pogrni!«

»Razjahaj,« je vabil Trlepa, »odpočij se in povej
kaj, junak, ki gradove krotiš!«

Trlepu se je dobro zdelo, skočil je s konja in segel
v roko staremu prijatelju.

Z zelnika je pritekla Maruša, najstarejša Radohova
hči, in si gredoč spustila krilo, ki si ga je med delom
zateknila pod pas, zardela in smuknila v hišo.

»Kako se ti je naredila,« je Trlep dobrovoljno
dejal, ko je pogledal za njo. »Kaj je še nič ne možite?«

»Ne dam je, komur bi bilo,« je Radoh počasi po¬
vedal. »Saj se ji ne mudi. O svečnici je izpolnila eno
manj ko dvajset let. Lehko še počaka, praznih rok
ne pojde od hiše. — I, kako pa zdaj ti?« je obrnil.

Trlep se je spomnil rajnice žene, obraz mu je

E otemnel. Radoh je sprevidel, da je nerodno postavil
esedo, brž jo je popravil:

»Stopi noter, da boš povedal tisto z Medvedjeka
Slava ti kakor ogenj vihra že po vsej soseski.«

Šla sta v hišo, Trlep se je udobrovoljil.

Radohova domačija je bila večja od Trlepovine.
tudi hiša je bila lepša in prostornejša. Na pogrnjeni
mizi je bil pod prtičem cel hlebec soržičnega kruha,
ob njem majhna solnica in dolg, svetal nož z roženim
ročajem, a sredi mize vrč reznega vina z Debelega
hriba ob Temenici.

Gospodar je prijel vrč in dejal:

»Bog te sprejmi — dolgo te že ni bilo pod mojo
streho!« Zmerno je srknil iz vrča in ga postavil pred
gosta, rekoč: »Dobro zdravje!«

Trlep je odpil, prileglo se mu je, pot ga je užejala.

92

Gospodar je hlebcu z nožem prekrižal dno, odrezal
krajček in rekel:

»Ureži si, prigrizni; včeranje peke je, Maruša ga
je umesila«

Pila sta in govorila o Šumbrežanu.

»Prav postavil si se,« je Radoh hvalil, »vsak bi se
moral tako, pa bi kmalu bilo drugače!«

Trlepu ni bilo več do pohvale, po malem je že
sprevideval, da bi nemara bilo vendarle bolje, če se ne
bi bil bol z osatim mogočnikom.

»Rajši bi videl, da bi Turka mogel tako pregnati.«

»Bog nas varuj, kaj res misliš, da bi utegnil spet
prilomastiti?« .

»Da tako ne bi! Kam se mislite skriti?«

»Nekateri se bodo z živino potuhnili v hoste, drugi
jo hočejo uprasniti na Gradišče, jaz pa bi najrajši
bežal v Višnjo goro. Trdna je, ono leto je dobila novo
debelo obzidje. Kam pa ti?«

»Vidite, če ne bi bilo Medvedjeka in zdrahe zaradi
Lize, bi me za tisti čas morda Šumbrežan vzel na grad;
tako pa bom moral bežati na Primskovo.«

»Beži no! Gospoda misli samo nase. Grad se zapre,
tlačan pa naj počne, kar hoče! Grad je vsak zmenjen
s Turki. Ali si že slišal, da bi se Turki kaj mudili
s katerim? Ko pa se divjaki pobero, se gradovi odpro
in ti požro, kar si otel Turkom.«

»Da nas le prehiteli ne bi!« je J rlep kimal. »Te
dni pošljem oglednike, da ob Hrvatiji zvedo, kaj Turki
počno.«

V sobo je prišla Maruša, da bi pozdravila gosta.
Preoblekla se je nekoliko, čisto pečo si je zavezala,
prikupna je bila in prijazna.

»Bog te sprejmi, TrlepU je gostu segla v roko,
»Kje si pa bil? Pa ne, da si spet lasal kakovega gra¬
ščaka?«

»O Maruša marušasta, glej jo no, kakova ti je!«
se ji je smehljal. »Škoda te bo, če te Turki ujemo«

»Kopica nam daj, pa me ne bodo.«

»Kar Kopiča bi rada?« jo je dražil. »Kaj bi s teboj?
Pa tudi ubral si je že tako, da si bo moral dobro
pljuniti v roke, kadar jo bo hotel kaj krotiti«

93

Resnega pogovora je bilo konec, Trlep se,je od¬
pravljal. Radoh in Maruša sta šla z njim do dvoriščnih
vrat.

»Kmalu se spet kaj oglasi!« je Radoh rekel. »Mati
božja te obvaruj!« mu je želela ona. »Bog te usliši!«
se je zahvalil in jo pogledal z nekoliko daljšim po¬
gledom.

Ni bila nizka in dosti je je bilo, vendar se mu je
zdela majhna.

»Liza je večja, močnejša in — lepša,« se je ne¬
nadoma spomnil dekle.

Zamislil se je. Oči so mu v daljo gledale Lizo,
kakor dosihmal še nikoli ne, ušesa so poslušale materine
besede, naj si izbere gospodinjo ... Ozrl se je, za njim
je gledala lepa Radohovina, na njivi za njo je bila bela
lisa. Ali je Maruša? Nasmehnil se je in izpodbol konja,
a oči so mu v dalji spet našle Lizo in se ji smehljale...
Misli so od nje begale na Šumbreg in v Stično in že spet
v Radohovo vas. Cesta se je stegnila po višini ob hosti,
Trlepovina je že pomežiknila iz drevja. Pustil je veliko
cesto in pod vasjo Cesto po bližnjici zdirjal domov.

Dan se je nagnil v zaton.

Mati in Liza sta v skrbeh čakali gospodarja.

»I, za božji čas, kod si pa hodil ves dan?« je mati
zajavkala, ko je dobre volje skočil s konja. »Od samih
skrbi bi bila skoraj skoprnela!«

»V Stično sem moral iti, mati.«

' »Zakaj se nisi gredoč oglasil, da bi bila vedela?«

»Mudilo se mi je, mati!«

»In kaj si, za sveto ime božje, počel na Medvedjeku?
O moj Jezus, v grob me boš spravil, takih mi pri¬
zadevaš.«

»Moral sem, branil sem se, mati.«

»lu si posekal graščaka? Žalostna Mati božja, kaj
bo pa zdaj?«

»Samo zapodila sva ga — kajne, Kopič?« je po¬
kimal velikanu, ki je prišel na dvorišče.

Kopič je dobrovoljno renčal, Liza ga je gledala
z žarečimi očmi. »Ali ti je junak, tale Kopič!« ga je
tiho občudovala. »Otel je mene, zdaj pa tlačane in
gospodarja! In samega graščaka je ustrahoval!«

94

XXVIII.

Gospodu Ambrožu se je brat smilil, pomagal bi mu
rad, da bi se spravil z opatom.

»Ali ne bi bilo prav, če bi jaz stopil na Šumbreg?«
je prosil opata. »Morda bi ga vendarle uklonil?«

»Da, pojdite, pojdite!« je opat zagrabil. »In meč
mu vrnite!« je pokazal na orožje, ki ga je Trlep pri¬
nesel.

Drugo jutro zavred je gospod Ambrož res jahal
na rojstni grad Šumbreg. Ko so se mu grajski zidovi
pokazali iz šume, mu je mila otožnost stisnila srce.
Pred njim so migljala otroška in mladeniška leta, vsak
kamen ob poti je napominjal že skoraj pozabljeni spo¬
min ...

Pred Seli ga je srečal Primož.

»Kako je?« mu je Ambrož pokimal.

»Ne dobro ne prav slabo,« se je tlačan hvalil in
mu pravil, kako ga je graščak pestil zaradi Lize in
kako mu je valpet pomagal v stiski.

»Kaj res?«

»Res. Valpet se je čisto sprevrgel, vedi ga Bog.
zakaj. Da bi le ostal tak!«

»Valpet — pes — je postal človek?« se je gospod
Ambrož čudil, ko je po strmem griču kobalil na grad.

V gradu ga je prestregla graščakinja: »Kaj bi pa
ti rad?«

' »Kaj?« se je ustavil. »Ali nisem prišel domov?<

»Mislila sem, da si že pozabil, kje si doma.«

»S čim bi ti mogel bolj ustreči?«

»Ali si me prišel to vprašat?«

»Brez skrbi, tebe se nikoli ne spominjam. — A zdaj
moram govoriti z bratom.«

»Kaj bi mu rad?« «

»Njemu bom povedal.«

»Meni povej!«

»Kdo si ti?« se je ujezil in obrnil proti bratovi
sobanici.

»Kam rineš?« mu je zastopila pot. »Nikogar noče
videti, hude volje je, ti si je kriv!«

»Jaz da, ti seveda ne! Krotka, kakor si,« jo je grdo
pogledal, da se mu je plaho umeknila.

95

Graščak je ždel ob oknu in topo buljil predse.

»Na, meč sem ti prinesel nazaj,« je gospod Ambrož
dejal in mu ga položil čez kolena.

»Kje si ga dobil?« je graščak zardel.

Povedal je in mu svetoval, naj se brž ukloni opatu
in pošlje spravno darilo za siromake.

»Ne morem, vse bi se mi smejalo.«

Prerivala sta se dolgo, graščak se ni podal, gospod
Ambrož je žalosten in jezen odšel.

»Kaj ti je hotel?« je graščakinja hotela vedeti.

»Tebi nič mar!« ji je nejevoljno odgovoril, kakor
se ji ni upal še nikoli.

Debelo ga je pogledala in zajokala: »O, že vem.
zoper mene te je ščuval!«

Tlačanske solze ga nikoli niso mečile, ženine so ga
vselej čisto ukrivile. Brž brž se ji je zarekel, da je
Ambrož še v misel ni vzel.

»Ne?« jo je speklo. »Kajpa, ker me zaničuje.«

»Ne zaničuje in ne spoštuje, le na miru te pusti,
stori tako tudi ti!«

»Pa kaj ti je hotel?«

Povedal ji je. Ona pokonci, da ne pa ne, samostanu
se je treba upreti.

A on je preklel Medvedjek, Trlepa, samostan, vse
in se zadrevil v Žužemperk.

Šumbrežanovo neumno prerivanje s tlačani in kri¬
vično kljubovanje samostanu je bilo grofu Pankraciju
močno čez glavo. Bal se je, da bo opatu zdaj zdaj
zadosti in da bo udaril. Pa bo vsa rodovina na sramoti,
jeziki vse dežele se bodo hudobno brusili ob Turjačane.
Siten, godrnjav je čepel doma, še do tistih blagrov, ki
jim je vse življenje stregel tako zvesto, mu ni bilo več
dosti.

»Hudiča, kaj se res že staram?« je robantil in
iskal, ob koga bi se spoteknil.

»Hoj, ti,« se je lotil žene. »Turkov nemara vendar¬
le še ne bo. Po Adelo bom poslal. Saj se je menda že
nagledala redovnic in naslišala njih molitve?«

»Pusto ji tam ni, sicer bi se bila že vrnila,« je
odpeljavala. »In rada je s sestro, kar pusti jo!«

»Če se je Turek premislil, bi Viljem utegnil,« je
našel staro misel. »Priprave za poroko naj se kar začno!«

96

»Poroka — zmerom: poroka! Kaj siliš, saj ji ne bo
odšla, kadar bo, prekmalu bo. Ko bo Viljemova, ne bo
več naša.«

Grof je vzdihnil, sinov se je spomnil: »Ko bi se
vsaj onadva že napasla sveta!«

»Kaj nisi Trojana ti sam poslal v daljne nemške
dežele, čeprav se je branil?«

»Branil — branil,« jo je oponašal. »Otrok je še bil,
ni vedel, da mora po svetu, če se hoče izučiti vojne
umetnosti in viteških čednosti. A zdaj je star dvajset
let, zdoma je tri leta, lehko bi se že vrnil.«

»Bog ve, kaj ga zavira, da ne more domov.«

»Konrada si ti izrinila iz hiše,« je godrnjal. »Spri¬
dila in izrinila. Zmerom si mu dopovedovala, da je
kakor ustvarjen za višje šole. Tako je tudi sam, ko je
opravil stiško šolo, začel tiščati za tujo učenostjo v
latinski deželi. Kaj počne, sam večni Bog vedi! Štu¬
dentje so polni vseh muh. Učijo se najrajši s kocko
in čašo — in z žensko!«

»Nak, Konrad že ne. IJči se, učenjak bo. Pobožen
je. Morda bo opat, morda škof.«

»Da, samo ne vitez in junak, in to imaš na vesti ti!«

»Pred Bogom bom to lehko zagovarjala.«

»Anti veš. — No, Adela mora domov, sicer se mi
še ona ponuni!«

XXIX.

Grofični Adeli je v Mekinjah bilo prav lepo. Tihota
samotnega samostana po vsej deželi češčenih klarisinj
ji je bila močno všeč. Skrivnostni čar reda v molitvi,
v delu, v zabavi jo je kar osvajal. Miselnost, željnost,
navade, vse se ji je, sama ni vedela, kdaj, obrnilo in
namerilo v ozki, ravni tir, ki je po njem mirno polzelo
samostansko življenje.

Mir ji je nekoliko kalil le Krištof Lamberg. Skoraj
vsak dan je pridirjal z Zapre, v sprejemnici sedel
prednjo in si z lepimi rečenicami prizadeval na vso
moč, da bi se ji prikupil.

»Prečastita mati opatica, ne dopuščajte, da bi me
toliko obiskoval,« je prosila, ko jo je opatica nekoč
vprašala, ali ji je mladi velikan morda ženin. »Ni mi
ženin.«

97

»Samo rad bi bil, kajne?« se je opatica Barbara
Polec smehljala. »Pa že prav. O priliki bom rekla
besedo njegovemu stricu na Zaprcah; Krištofu samemu
ne morem, preljubezniv je, smili se mi.«

Že drugi dan je Krištof Lamberg prišel spet: mlad,
velik, močan. Po šegi nakodrani svetli lasje so se mu
izpod bagrene čepice usipali do širokih pleč; obraz je
rdel od pričakovanja, oči se svetile in smehljale; obleka
mu je bila pretkana z zlatimi in s srebrnimi nitkami,
ob bedru mu je bingljal lehak meč.

Opatica res ni mogla drugače, preljubeznivo jo je
pozdravil in prelepo prosil, Adelo je dala poklicati.

»Grofična, po slovo sem prišel,« je začel z nizkim
glasom in pomolčal; ker je molčala, je nadaljeval:
»V Metliko pojdem, da bom pomagal cesarskemu gla¬
varju, ko bodo Turki prilomastili.«

»V Metliko?« se je nekoliko zmedla.

»Za slovo in spomin bi vam rad dal tole,« je segel
v žep in ji pomolil zlat prstan v lični škatlici. »Izdelal
ga je najboljši kamniški zlatar, sam sem mu gledal
pod roko, da bi bil spominek vreden vas.«

»Ne zamerite,« je zardela, »darila, kakor je lepo,
si ne upam sprejeti.«

»Zakaj ne?« je težko dihal. »Kdo vam brani?«

»Cesarski glavar v Metliki...«

»Ženin?« je hripavo vprašal.

Pokimala je, oči ni dvignila.

»Zakaj mi niste že prej povedali tega?«

Molčala je. Res bi mil bila morala razodeti, ko je
opazila, kam meri. Pa ni, saj se je Viljema branila
zmerom in ji je ženin samo po volji drugih. A zdaj
se je rada izgovorila z njim.

»Ne zamerite!« je prizadet vstal, se spoštljivo pri¬
klonil in šel; prstan je pustil kar na mizi.

Kako je prišel v mesto, sam ni vedel, tako mu je
bilo hudo. Na trgu ga je srečal mlad plemič, Kozma
Hohenwart, in se veselo zasmejal:

»Čudež božji, kaj si še živ? V kopališču imajo
rebulo, angelci bi jo pili, ti rečem; in dve Italijanki
dan za dnem prepevata pesmi, da bi se človek valjal
od miline, in živi sta, lepi, veseli, starec bi se ogrel —
tebe pa od nikoder!«

7

Več. 87.

'•98

.. .. . i,\

Krištof Lamberg se je res osamil, odkar je spozna)
Adelo. Mesto, dasi veselo in polno razkošja in gospode,
ga ni mikalo, kakor ga je še lani. Za nič ni več maral,
ne za prijatelje ne za razposajene zabave v gosposkem
kopališču, le Adelo mu je srce iskalo in oboževalo. —

In zdaj? Zdaj je vedel, da se svet podira na vse
njegove lepe sanje.

»Stric nekaj bolj boleha, ne smem ga puščati sa¬
mega,« se je izgovarjal prijatelju.

Doma se je stricu spovedal. Stric ga je gledal dolgo,
tiho, potlej je rekel: »Siromak, previsoko si segel!«

»Kaj previsoko? Ali Lambergi nismo nič?«

»O, smo, Turjačanu približno do kolen; više ne.«

»Le stojte, stric, še do glave jim bom!«

»Boš. Mlad si, močan, zdrav; in učen v državnih
in vojaških vedah — ves svet ti je odprt.«

»Ne pojdem v Metliko, premislil sem si,« je ne¬
nadoma povedal.

»Ne hodi, bolje bo tako. Na Dunaj kreni, nova
pota se ti dado od ondod.«

»Tudi tja še ne pojdem. Malo bom počakal, morda
se kaj sprevrže.«

»Čakaj,« se je stric domislil. »Opatico dobodi na
svojo stran. Pomagal ti bom. Njen brat Peter je župnik
v Moravčah. Kadar pride k njej, se vselej oglasi tudi
pri meni. Njegova beseda dosti zaleže pri sestri.«

»Hvala, ovinkov ne maram, še manj pa milosti.«

Odgovor je bil stricu prav všeč.

»Tudi čakal ne boš, da bi se kaj sprevrglo?« mu
je brž nastavil.

»To pač, pa ne dolgo.«

Res ni. Čez tri dni so suličarji grofa Pankracija
prišli po grofično Adelo.

XXX.

Komaj se je grof Pankracij tačas domenil z ženo,
naj se Adela vrne iz Mekinj, pa ti je, siten, kakor je že
bil, zvedel še za Šumbrežanovo sramoto na Medvedjeku.

»Vsega je kriva tista njegova zoprna Frankopanka!«
te godrnjal sam vase. »Otrok nima, skrbi nobene, početi
kaj ne ve, pa ti beza in v nesrečo peha slabičnega moža!«

In Šumbrežan se je pridrevil v Žužemperk.

99

»Že vem, vse vem!« je grof Pankracij revskal in
ga osato meril. »Sram te bodi!«

Šumbrežan ni precej vedel, kaj bi rekel, kar le
mencal je in iskal, kako bi začel.

»Kaj ti nisem že ondan rekel, da obleci hlače?«
ga je oni dalje pikal. »Ali pa tisti svoji one pusti, naj
sama rogovili, tako vsaj Turjačan ne bo v sramoti!«

»Mislim, da bi moral drugače govoriti o moji ženi,«
je tiho ugovarjal. »Nikoli ti še ni storila nič žalega.«

»Meni tudi mogla ne bi, mož sem, ne šleva!«

»Kaj me toliko grizeš? Saj sam sprevidim, da sem
se morda res nekoliko prenaglil. Svetuj mi rajši, kako
bi popravil brez ponižanja.«

»Vsak svet tebi bi bil zaman, žena bi te vendarle
presukala!« je hudi grof revskal. »Ali tole bom storil:
Sklical bom vse Turjačane, naj odločijo, ali ti je še
pustiti Šumbreg, dokler ne doboš hlač nazaj.«

Šumbrežan se je ustrašil; čez čas je rekel: »Če bi
se le še zdaj izmotal kako, pa bi bilo. Nikoli več se ne
bi zaletel.«

»Kakor da te opat ni posvaril že trikrat! Ali si se
podal? Nisi se, smel se nisi, Frankopanka ni pustila!«

Oni je molčal, še žene se ni več upal zagovarjati.

»In veš, kaj bo zdaj?« je grof Pankracij tiščal.
»Izobčen boš!«

Šumbrežan se je še bolj ustrašil: »Kaj mi je storiti?
Saj menda še ni prekesno?«

»Sam veš.«

»Da le prehudo ne bi bilo!«

»Kakor bo, pokore ne bo zadosti, zaslužil si naj¬
večje ponižanje!«

»Petanovo kmetijo v Zagorici bi dal, če bi mi samo¬
stan prizanesel.«

Žužemperčan ga je še dolgo prav trdo prijemal,
naposled mu je vendarle obljubil, da bo čez nekaj dni,
ko se v samostanu malo pomirijo, šel do patra opata
in da bo zmašil primerno spravo.

»Saj opat ni tak, da ne bi dal do sebe. Dober mož
je. Še brata ti je preskrbel, za zahvalo kljubuješ samo¬
stanu. l ak si!«

»Ambroža nisem podil proč, potepel se je.«

7 *

100

»Vem, ti ga podil nisi, Frankopanka pa!« se je grof
spet ujezil. »Včasih sem bil hud nanj, zdaj vem, da je
bil siromak. Pri tlačanih si je moral iskati strehe in
prežitka ... Da te le sram ni!«

Šumbrežan je molčal. Kaj pa je hotel? Ženi je
potepeni brat Ambrož res bil zmerom na poti. Saj ga
je tudi danes komaj spustila v grad ...

XXXI.

Ko je gospod Ambrož jezen odhajal z gradu, se je
spomnil, kako je otimal Lizo.

»Kaj neki počno na Trlepovini?« si je rekel in pod
Zagorico krenil na desno proti Malemu Gabru.

Na Trlepovini so ga bili veseli. Ti len ga je nalival
z vinom, Liza se mu je skrivaj smehljala, ježe z njim
se je spominjala; le mati ga je gledala po strani, ni
marala gosposkega postopača; Kopič pa se ni upal
blizu, kar zunaj je prežal, skrivaj bi prosil gospoda,
da bi šla po velikanko.

»I, kje pa je Kopič?« se je gospod Ambrož do¬
mislil. »Kar sem obljubil ondan, bi zdajle spotoma
opravil, ovinek ne bo prevelik.«

Trlep se je nasmehnil. »Pokliči ga!« je velel Lizi.

Liza je skočila ponj, Kopič je zardel in prišel.

»Ali si še zmerom tistih misli?« ga je gospod
Ambrož vprašal nedoločno, da mati in Liza ne bi
vedeli, kaj je.

Kopič je le pokimal, od veselja ni mogel ziniti
nobene.

»Pripravi se, zdajle pojdeva!«

»Precej, samo v pražnje hlače še brž skočim!« je
bušil venkaj in se kmalu kmalu vrnil.

»Kakov na si?« se mu je Liza smehljala. »Stre¬
mena si vendar pod veži!«

Pa sta šla.

»Kam pa gresta?« je mati hotela vedeti.

»Še sam ne vem dobro, mati,« se je Trlep tajil.

Liza je gledala za njima, vprašati pa se ni upala.

Snubca sta šla čez Stranje in Žubino, gospod
Ambrož na konju, Kopič peš, pa vendar je prehajal
konjika, tako se mu je mudilo.

101

»Kam pa viješ, prč srboriti?« ga je gospod Ambrož
dražil. »Kaj te mre res tako žene? Nikar no! Saj si je
ne boš vrgel kar čez ramo in odnesel, klek te potipal!
Šentvidski vikar bo pVej še potreben, jaz vaju ne
morem zvezati, glej ga!«

Tako sta res kmalu prišla na Primskovo.

»Zdaj pa malo počakaj,« je gospod Ambrož velel,
>pri gospodu vikarju se moram malo zglasiti.«

Žejen je bil, dolgo ga ni bilo na piano. Kopič je
nepočakljivo mendral in klel gospodo, ki na dolgo nit
prede vsako stvar in ki ji časa ni mar.

Potlej sta se spustila v Mišji dol. Vasica, skrita
v tihi, odročni dolini, je molčala, še sonce jo je videlo
malokdaj. A zdaj je bilo poldne. Pred raztrgano bajto
v rebri je sijalo še, na pripeki je ležala silna ženska.

»Moj, ti, butara!« je gospod Ambrož vpil. »Še na
drugo stran se obrni! Kaj nimaš nobenega dela?«

»Kaj tebi mar?« je usekala, glave pa ni dvignila.

»Izpuli plotnico iz plota,« je dobro vol j no rekel
Kopiču, »po one jo poči, da bo klada lena vstala!«

»Kaj? Kdo me bo? Kdo?« je zarežala in se oprla
na komolec. Zagledala je gosposkega človeka, mislila,
da je kdo s svibenske graščine prišel ponjo, in se
nerodno skopala pokonci. »No, kaj je, kaj?«

Kopič je gledal kakor zaboden vol, oči so mu iz¬
stopile, dihati je pozabil. »Ta pa, ta!« jo je požiral.

Velika je bila, široka, vse na njej strašno obilno:
roke, noge, trup, vse, Kopiča samega ni bilo kaj dosti
več. Stara je morala bili že čez trideset let, lice ji je
bilo široko in zagorelo kakor zrel lešnik, oči buiječe
in bolšjerjave.

»Kaj bi rada, vidva?« je še enkrat preteče vpra¬
šala. »Če sta od gosposke, kar brž stecita, če ne, vaju
zmlinčim!«

»Prikleni zver!« se je gospod Ambrož nasmehnil
Kopiču. »Potlej bom govoril z njo.«

»Saj nisva od gosposke,« jo je ženin miril. »Le
govorila bi rada s teboj.«

»Če nista, pa nista,« se je pomirila.

»Ali si bolna, da poležkuješ, ko je toliko dela
povsod?« jo je gospod Ambrož vpraševal. »Kako pa
ti je ime?«

102

»Urša. Kaj bom bolna! Delati nočem več kakor
se mi zdi, pa je!«

»Pusto ti je pa vendarle brez dela, kajne?«

»Nič! Ležati je prav lepo,«• se je zasmejala, da so
se ji pokazali veliki, kakor repa beli zobje.

»Le stoj, ko se omožiš, boš pa morala tudi delati.«

»O, ubila bi ga, kdor bi me silil!«

Gospod Ambrož je malo pomolčal in pogledal
Kopiča.

Velikan je bil bled, oči so mu temnele.

»Ali bi mi dala požirek vode?« jo je gospod
Ambrož prosil. »Žejen sem.«

Velikanka se je obrnila proti bajti. Vrata niso
bila ozka in nizka, a ko jih je odslonila, se je vendar
morala obrniti po strani in pripogniti, da se je zmašila
noter.

Gospod Ambrož je brž rekel Kopičil: »Ne bova
snubila, kajne? Saj vidiš, da je neumna in lena. Kaj
ti bo taka? Ne zameri, zmotil sem se.«

»Prava bi pa bila, še marala bi me nemara,« ga je
oni milo gledal.

»Kje jo boš pa imel? Trlep te lene zveri ne bo
maral pod streho.«

Kopič je pobesil glavo. Da, Trlep! Vzdihnil je in
poniglavo pokimal: »Pa pojdiva!«

»Stopi z menoj, da pridem do Temenice,« mu je
pokimal tudi gospod Ambrož. »Od ondod ti ne bo
daleč v Mali Gaber.«

Kobali la sta po stezah Debelega hriba in se spu¬
ščala v dolino ob Temenici.

»Jaz res nimam sreče,« je Kopič vzdihoval.

»Večjo ko pamet. Boga zalivali, da se nisi zarekel.
Kaj te ne bi bilo škoda, če bi se zavrgel s takole mrho?«

»Ali velika je in močna.«

»Velika je res, neumna pa kakor konj in tudi že
starikava; vse tisto obilno, kar ti je na njej tako
všeč, je že ohlapno in mlahavo — no, vsaki stari kravi
raste vamp.«

»Pridovna res ni, mlada tudi ne več, zame bi pa le
bila prava, se mi zdi še zdaj.«

»Vidim, že vidim: čisto neumen si. Ali si se nazobal
konopelj, ali si iskal podlesek in se zmešal z njim?«


103

»Oh, zmerom govorite tako, da človek ne ve, kaj
mislite.«

»Verjemi, kar ti pravim, pa bo prav.«

»Morda bi pa le bila dobra?« je Kopic še zmerom
gnal svojo. »Saj bi jo umečil.«

»Kako bi voziti učil starega vola?«

Kopič je molčal, hudo mu je bilo, samstvo ga je
tiščalo.

»Vem, da se še nisi musal pri nobeni babi,« ga je
gospod Ambrož gledal. »Vreden si pridne, mlade žene.«

»O, kje jo bom vzel? Katera me pa mara?«

»Kaj ti Liza ne bi bila všeč, glej ga? Močna je,
pridna, prijazna.«

»Liza?« se je skoraj ustrašil. »Pa kako! Samo go¬
spodarja se bojim.«

»Zakaj neki? Kaj jo bo Trlep jemal, ka-li?«

»In ali bi me marala?«

»Vprašaj jo, ženin prečudni! Če boš tako neroden,
pojdeš res z lilijo v nebesa.«

»Bojim se, da me tudi ona ne bi marala.«

»Kaj bi se bal! Nekaj pravice imaš do nje, saj si jo
otel valptu.«

»I, kaj je niste vi?«

»Jaz sem jo samo nesel, na konja si mi jo dal ti.
Kaj si že pozabil ? Prilizni se Lizi, ti pravim, s Trlepom
bom že govoril jaz, ko bo treba.«

XXXII.

Stara I rlepka je čezdalje linje pestila sina, naj si
že vendar kje ubere gospodinjo.

»Saj vem,« je sitnarila, »jaz se ti ne smilim; vedi
pa vsaj, da za domačijo ni dobro, ni lepo, če je le
v rokah dekel.«

Pa tako hudo ni bilo. Liza je bila prav pridna in
skrbna za vse. Trlep je je bil vesel in ji zaupal vse.
Sitno mu je bilo le, ker se mu je zdelo, da sosedje
nekako izpod klobuka gledajo lepo deklo.

/ato si je tiste dni že dvakrat umislil izgovor, da
je kakor po opravku prišel k Radohu.

104

Stari prijatelj ga je rad videl, Maruša pa je prav
žensko čutila, da oči mladega vdovca hodijo za njo;
misel, ki se ji. je ponujala bolj in bolj, jo je prijetno
skrbela: »Ali bi res bilo mogoče?«

»Ni napačna, ne,« so Trlepove oči zmerom bolj
vedele; »čedna je, nič ji ni reči, in zdrava se zdi.
kakor hren.«

O, Trlep je že kar rad hodil v Radohovo vas, tudi

E  opoldne pred svetim Jurijem je prišel tja. Radoli je
il nekje po vasi, Maruša je bila sama doma in je
sprejela gosta.

Trlep se je spomnil vraže za večer tega dne in se
nasmehnil:

»Ali boš, Maruša, nocoj vsejala repo?«

»Bi jo,« se je smejala v zadregi in rdela, »bi jo.
če bi vedela, kdo mi jo bo pomagal okopavati.«

»Kaj bi rekla, če bi prišel jaz?«

Zardela je še bolj in ga naravnost pogledala, da bi
videla, kaj misli.

»Če vprašaš moško,« je čez čas počasi rekla, »ti
odgovorim tudi jaz zares.«

»Odgovori, Maruša, vprašal sem moško,« je dejal
in jo prijel za roko.

»Kadar hočeš, pa
in ga vdano pogledala

Radoh je prišel domov, Maruša se je umeknila.
Trlep je vprašal kar naravnost:

»Kaj bi rekli, če bi snubil Marušo?«

»Že?« se je Radoh ustrašil; prekmalu mu je bilo
po Katarinini smrti.

Trlep je brž povedal, kako ga mati pesti dan za
dnem in da je ne bi rad cvelil z odlašanjem. »Maruša
je voljna, pravkar sem jo vprašal.«

»Kar si povedal, ni brez nič; tvoja mati misli prav;
tudi jaz sem voljan.«

Zmenila sta se, poroka naj bi bila po binkoštih.

F >a brez hrupa in zabav, da se ne bo kdo zgledoval,
n nihče naj za zdaj še nič ne zve. —

Gabrovci so vedeli za Trlepova pota k Radohu.

»Glejte, dober sin je,« so ga sodili, »kako ti sluša
mater.«

pridi, voljna sem,« je tiho rekla
. »Samo očeta vprašaj prej.«

103

»Kaj pa hoče? Stara pravo ve, ko ga sili v ojnice.«

»Saj res. Vdovec je gorak za devet samskih.«

»Še Liza bi ga sicer ujela, preveč jo čisla.«

»Kaj veš? Oči so mu jo nemara že iskale. Ali bi se
sicer bil toliko pehal zaradi nje in se pretepal z valptom
in graščakom?«

»Komaj. A kaj bi z njo, s tlačanko? Premogoč je
in prezagoveden, da bi se ponižal do dekle.«

»Samo na oči je tak, sicer pa je mehak človek.«

»Rajnko je res hudo ljubil in lepo živel z njo.
Bog mu bo dal srečo, vreden je je.«

»Maruša bi pa res prava bila zanj. Kdo ve, ali sta
se že kaj zvadila? Obletu je jo zadosti.«

»Samo kmalu naj skočita vkup, kmalu.«

»O, saj ga stara dega in beza ven in ven. Bržkone
se ji ne zdi varno, da bi Liza gospodinjila še dalje.
Navadila bi se, on pa tudi, pa bi bilo za zmerom.«

»Ti, Liza^ je res všečna in pridovna.«

»Je. Ali pa veš, da v nedrjih nima posušenega
podleska s prav trdnim zagovorom? Vsi pogledi jo
lovijo, tako ti je na oko, mlada in lepa, kakor je.«

»Pa res. Še Kopič je začel mendrati za njo, včasih
kar pogleda ne more sneti z nje.« —

Skrb vedečnih sosedov je bila prevelika, Liza z
nobeno mislijo ni lovila kuhalnice na Trlepovini. Po¬
nižna in tiha se je trudila, da bi prav služila domačiji,
ki ji daje varen kotiček in miren prežitek.

Tisto popoldne, ko je Trlep snubil Marušo, je ujela
rumenega metulja in ga ob mraku po kosili dala kra¬
vam, da bi do leta osorej imele dosti in dobrega mleka.

»Jutri je god svetega Jurija — . Da le ne bi kaj
opustila,« je mislila na šege ob tem dnevu.

Na dvorišču je pastir začel pokati z bičem.

»Le pokaj še!« mu je velela. »Vešče nocoj rade
hodijo mlest tuje krave; pokanje jih prežene.«

V nedrju je imela križček iz letošnje glogovine,
že davi pred soncem si ga je bila pripravila. Zdaj ga
je brž pritrdila na hlevna vrata in praznoverno za¬
pretila:

»Ne boš, vešča hudobivna, nocoj molzla naših krav
— ne boš z mlekom omočila vimena svojim kravam,
da bi našim vzelo mleko!«

106

»Kako si pridna, Liza,« jo je pastir hvalil. »Kakor
da si letos že videla kačo!«

»Ti si bržkone videl le slepca, preveč postavaš, če
gospodarja ni doma.«

Že je zinil, da bi ji odbrusil, pa je Kopič prišel
izza vogala.

»Ali naj ti, Liza, drv iz drvarnice prinesem pred
peč?« se ji je prikupoval.

»Saj res, le prinesi, Kopič, le,« se mu je smehljala.
»Dosti je, Kopič, dosti!« mu je potlej branila.

»S čim pa naj ti še kaj ustreženi?« se ji je dobrikal.
»Ko mi bo treba, te bom že prosila.«

Kopič se je zadovoljen umeknil. Noč se ie storila.

rr 1 • ' vi | v ^

Lrlepovina je sla lec.

Liza si je, preden je legla, po postelji navzkriž
vsejala ščepec repnega semena in verujoče dejala:
»Bog in sveti Jurij, pomagajta mi sejati to repo —
tisti, ki bo pravi ljubi moj, mi jo naj pride okopavat!«

Ni še zaspala, pa so na vasi zapeli koledniki: »Sveti
Šentjurij — Jurij že trka na duri — duri: eno hlačo
ima zeleno, eno ima rumeno ...«

Tri ep je poskočil, skrb ga je vzdignila: »Semkaj
bodo prišli, obdarovati jih bo treba.« A kaj bi storil,
ni vedel. Gospodinji je opraviti to šego... Kdo je
gospodinja? Vsa gospodinjska dela ima na skrbi Liza.
Vzdihnil je, zmajal z glavo in stopil k materi: »Koled¬
nikom, mati, bi kaj dali,« je prosil. »Kar Liza naj da,
saj me ne slušaš,« ga je nekoliko držala v precepu.
»Ne, mati, vi dajte, lepo vas prosim!«

Liza se je že oblekla in čakala, da bi jo Trlep

B oklical. Kmalu je slišala, da mati daruje kolednikom.

strašila se je; zdaj je vedela, k hiši bo prišla druga
gospodinja.

Nič več ni mislila na repo, ki jo je sejala nocoj,
nobena želja ji ni uhajala do neznanega ljubega; spo¬
mini, daljni in otožni, so se ji tiho bližali... Oh, kako
sama je na vsem božjem svetu ... Če bi mati še živela,
bi njej potožila vse hudo, kar je že prestajala in kar
bo nemara še morala, precej bi ji bilo laže; pa ko bi
vsaj imela še očeta... očeta... A sam večni Bog ve,
kako siromak strašno trpi v daljni Turčiji, če pač še

v • •

živi. ..


107

XXXIII.

O bližajoči se turški nevarnosti je že vsa dežela
vedela toliko, da so se začeli bati tudi beli menihi
v Stični. Kar ti je prišel še pater Egidij, opat cistercija¬
nov v Kostanjevici, in jih še bolj oplašil.

»Cesarski glavar v Metliki na vso sapo zbira voj¬
ščake,« je pravil. »Prežuni so mu izvohali, da se bo
bosenski paša zdaj zdaj z veliko vojsko zagnal v naše
kraje.«

»Mati božja bo prosila za nas,« je stiski opat Urh
veroval. »Bog nas bo otel tudi iz te stiske.«

»Bo, seveda bo,« se je kostanjeviški opat prekrižal.
»Ali mi se bomo vendarle umeknili v mesto; trdno je,
Krka ga varuje.«

»Kaj pa Pleterje?« se je pater Tadej zanimal;
prijatelja je imel med menihi kartuzijanci.

»Nagovarjamo jih, da bi se z nami skrili v Ko¬
stanjevico, pa nočejo.« Malo je pomolčal, potlej je
nadaljeval: »Zamerili smo se jim, kakor ste se jim vi
sami. Tudi mi ne pustimo, da bi si lastili naših kmetij.«

»Zase upam,« je opat Urh rekel v zadregi, »kmalu
bodo sprevideli, kako se motijo, ko mislijo, da jim
delamo krivico.«

»Saj se njih prior Gregor ne bi gnal tako, če ga
oskrbnik ne bi podpihoval in zapeljeval.«

»Anti taka je moč zemlje,« se je pater Eortunat
domislil. »Človeka kar osvoji, njen je od zibelke do
krste.«

»Da, osvoji ga in rada tudi — oslepi. Kako bi sicer
prior Gregor pretil, da bo kmetijo, ki smo si zanjo
navzkriž, zastavil graščaku na Mehovem?«

»No, mi se ne bomo več dolgo boli s priorjem
Gregorjem,« je opat Urh povedal. »Laže bomo pre¬
boleli zgubo, kakor bi zamero pri Bogu in pri ljudeh,
če bi se zdraha gnala predaleč.«

»Mi pa zemlje res ne moremo pogrešati nobene,«
je opat Egidij zmajeval z glavo; »premalo je imamo
in pretrdno vemo, da gre pravica nain.«

»Ali ne bi bilo lepše, če bi se oba, vi in prior, lepo
zbogala?«

108

»Prav zato sem prišel,« je opat Egidij poprijel.
»Prosim, posredujte, dopovejte mu, kako zoprn nam je
vsak prepir in kako težko bi pogrešali kmetijo.«

»Hočem,« je opat Urh precej obljubil. »Kar z vami
pojdem.«

»Saj se res mudi, da se ta stvar uredi. Človek sicer
ne ve, ali bo jutri še živ, turška nevarnost je prevelika
in že preblizu. Pa tu gre za bodočnost naslednikov,
najbolj vendar za pravico in za mir.«

»Turki — Turki —,« je pater Tadej pozabljivši
mislil na glas. »Kaj, ko bi res priorali?« Strah ga je
bilo že misli same, šolo je imel na skrbi.

»Morda se bodo obrnili kam drugam,« bi bil opat
Egidij rad potlačil strah, ki ga je prinesel.

»Solarje vendar moramo spraviti na varno,« je pa¬
ter Tadej še popri jemal.

»Saj Bog ne bo dopustil, da bi se kdo doteknil tudi
nas,« ga je opat Urh miril. »V našem mirnem samostanu
so otroci najbolj na varnem.«

»Stiški dvorec v Ljubljani bi jih varoval še bolj,«
se je pater učitelj zmerom bolj vznemirjal. »Tja jih
pošljimo, odgovorni smo zanje.«

»No, prav,« se je opat vdajal. »Če ne zaupate Stični,
pa jih odpravite v Ljubljano.«

Pa miru še ni bilo. Pater Fortunat, samostanski
oskrbnik, se je bal za cerkvene dragocenosti in za tržno
blago v skladišču.

»Pošljimo v Ljubljano tudi to,« je silil.

»Kaj pa tlačani?« je opat opomnil.

»O, tlačani se bodo že znali skriti. Mi skrbimo le,
da otmemo, kar imamo za cerkev in zase.«

»Pa naj bo še to,« se je opat spet vdajal. »Kar
torej imate za prodaj, le stovorite tjakaj; drugo pa naj
ostane v božjem varstvu tu.«

Potlej se je pripravil za pot v Kostanjevico. A pre¬
den je odpotoval z opatom Egidijem, je v obednici še
stopil pred kip Matere božje.

»Naša ljuba Gospa,« je po nenadnem domisleku
goreče rekel, »zavetnica si naša, varuj mi samostan
tudi v moii odsotnosti, vodi ga, v Tvoje presvete roke
izročam oblast in skrb svojo ...« In se je prekrižal in
Materi božji čez roko obesil samostanski ključ. —


109

Ko sta oba opata prišla do Malega Gabra, se je
stiski opat spomnil jezikov, ki so se brusili ob Lizo
in Trlepa.

»Pri Mirenčanu v Velikem Gabru počivajte,« je
rekel in razjahal pred Trlepovino, »precej pridem za
vami.«

Na prag se je ob burklah priloraila stara Trlepka
in se veselo začudila imenitnemu obisku.

»Kaj ste sami, mati?« jo je pozdravil.

»Vsi so zunaj, sama sem. Pa le noter, saj bo precej
prišel kdo, gotovo so vas opazili.«

Po rebri za domačijo je res že pripompljal Trlep.
Mati se je pomeknila v hišo, da bi mizo pripravila
za gosta.

»Kako se ti kaj godi?« je opat vprašal.

»E, hudo,« je Trlep vzdihnil; »odkar ni več Kata¬
rine, je prav hudo.«

»Nikar! Mož je bolj moški, kadar moško trpi nad¬
logo, kakor tačas, ko se valja v sreči in veselju. Trp¬
ljenje, ki te pokori in ki ga trpiš voljno, je za dušo.
kakor pohleven dež za zemljo.«

»Bog mi je vendarle prehitro vzel Katarino ... In
kako sem molil za njeno zdravje, kako sem prosil po¬
moči tudi Mater božjo...«

»Grešiš, ko tako govoriš. Ne omahuj, če Bog hoče.
kar človek noče.«

»Oh, ko bi jo videl enkrat samkrat še — zdaj
molim samo še za to.«

»Neumnost je, prazna vera, če veruješ, da se duh
rajnice žene spreletava po svetu. Moli zanjo, tako si
z njo in ji skrajšaš vice.«

Trlep je molčal. Mati je prišla spet na prag in
prosila, da bi gospod vendarle stopil v hišo.

»Kje je Liza?« je opat vprašal, ko se je oteščal
s kruhom in z medico.

»Na njivi je, pleve.« je Trlep povedal.

»Hm!« je opat iskal besedo. »Ni mi prav všeč, da

i o imaš pri sebi tudi zdaj. Premlada je; morda tudi
a j spogledljiva ...«

Trlep je zardel in pokazal na mater: »Mati so bo¬
lehni. Kako bi bil brez močne, zdrave dekle?« je za¬
molklo rekel.

110

»Oženi se! Saj se moraš že zaradi domačije. Pa le
hitro, da se ti kaj ne skodelja.«

»J 0 ]!« je mati zajavkala. »Saj sem mu tudi jaz
zmerom na ušesih in ga malo manj kakor s povzdig¬
njenimi rokami prosim, da bi si poiskal pravo gospo¬
dinjo!«

»Čisto prav, mati,« ji je opat kimal. »Gospodinja
k hiši, da se greh ne zvadi.«

»Ko se Katarini še grob ulegel ni?« se je Trlep
branil; sram ga je bilo kar priznati, da si je že ubral
drugo gospodinjo. »Kaj bi rekli, če bi že zdaj z ženito-
vanjsko mislijo prišel do vas?«

Opat se je nekoliko zmedel, potlej pa je rekel:
»Vsem boš prišel v jezike, če boš z Lizo še dolgo sam.
Mlada je, neumna je, vdovec si, priložnost vse stori.«

»Nak, tisto pa ne!« se je mati brž vteknila. »Lizi
ni kaj reči, prav pridna je in pametna, a greh je mogoč
povsod, tudi brez nje.«

Trlep sam je že hotel osorno odbrusiti, a ker se je
mati tako lepo potegnila zanj, se mu je zdelo, da je
spet majhen, nebogljen otrok, ki ga varuje dobra mati.
Ljubezen in hvaležnost sta ga zmogli, sklonil se je nad
materino roko in jo poljubil.

Tudi opata je genilo. Vstal je in molče šel. S konja
je Trlepu dal roko, da je poljubil prstan na njej.

»Trlep, zaradi matere ti zaupam.«

Ni mogel drugače, moral je malo podražiti opata,
ki ga res po nedolžnem pesti zaradi Lize: »Če bi jo
mogel vzeti, se mi ne bi zgodilo nič.«

Opat ga je debelo pogledal in mu rekel: »Ali ne
veš, da si ob svobodo, če vzameš tlačanko?«

»Vem, Šumbrežan bi si lastil tudi mene. Pa samo
poskusil naj bi!«

»Vidiš, že spet pretiš.«

»Branil bi se. Pa menda ne bi bilo treba. Saj tudi vi
ne bi dopustili, da se vam tuja gospoščina vriva v vašo.«

»Pazi, Trlep, nikar!« je opat vzdihnil in izpodbol
konja. »Zvitorepec me je pregledal,« je spotoma mrmral.
»A če res vzame Lizo, bo zdraha s Šumbrežanom to pot
še posebej huda.«

S ceste med Malim in Velikim Gabrom so se mu oči
vselej smehljale lepi dolini ob Temenici, le danes zanjo

111

ni imel pogleda. Pobešal je glavo, nič vesele misli niso
šle z njim. Peklo ga je, kaj Trlep plete, hudo skrbelo,
kako bi zbogal Kostanjevico in Pleterje, a opat Egidij
mu je spotoma tudi že dopovedal, da turški strah res
ni več prazna beseda.

»Nemara je pa le prav, da se samostanski učenci
umaknejo v Ljubljano?« je začel verovati. »Patri uči¬
telji se preveč bojijo in potlej malomarno učijo, češ.
saj ne vem. ali bom jutri še živ.«

XXXIV.

Pater Tadej in pater Fortunat sta se z učenci in
s tovorniki že drugo jutro prav zavred napotila v Ljub¬
ljano. Druščina je bila tolikšna, da za vse še konj ni
bilo zadosti in da sta si jih morala izposoditi pri tla¬
čanih. Spred je jahalo nekaj suličarjev, za njimi so se
po dva in dva vrstili čvrčeči učenci, med njimi tudi
molčeči in zmerom zamišljeni pater Tadej, potlej vsi
tovorniki in odzad spet suličarji.

Učenci so se veselili spremembe. Ljubljane še nihče
izmed njih ni videl, zdaj so vsi že komaj čakali, da bi
prišli tja. »Kakova je neki?« so ugibali. »Ali je kaj
dostikrat večja in lepša kakor je Šentvid?«

Tudi samostanskim tovornikom in suličarjem je
pot bila močno všeč. Predolgo so pogrešali življenja
na cesti in hudo žejni so že bili mestnega vrvenja.

»Bogve, ali se je že omožila tista vesela Vipavka,
ki. na Starem trgu toči tako pribito pitno vino?« so se
spominjali mlade, muhave vdove.

»Kako neki? Saj ne da do sebe ne meščanu ne
deželami.«

»Ali sam Kurent ni imel tako veselega življenja,
kakršnega bi imel tisti, ki bi umehčal to živo ženico.«
je vzdihoval suličar, ki se je vselej, kadar je prišel
v Ljubl jano, zaman mušil okoli trdovratne gostilničarke.

»Potrudi se, glej ga!« so ga dregali. »Samo na
kolena si jo dobodi, pa boš precej lehko opatu od¬
povedal službo. Saj vidiš, pretiho je zate v Stični.«

Še preden se je dobro prebudilo sonce, so pre-
sopihali Peščen jek in se spustili po pusti cesti skozi
mračni, nevarni Stehan.

112

Cvrčeči učenci so onemeli, žareče oči so jim stra¬
homa iskale v goščavo ob cesti.

»O, jaz se nikogar ne bojim!« je petnajstletni
deček junačil in tovarišu kazal bodalce, ki ga je doma
izmamil samostanskemu hlapcu in skril pod obleko.

»Jaz tudi ne!« je tovariš šepetal. »Kar komaj
čakam, da bi se nas kdo lotil; veš, lepo od strani se
bom zaprašil v prvega roparja in ga bom podrl in
s konjem pomendral.«

»Da jih le preveč ne bi prišlo nad nas!«

»Kaj ni tudi nas dosti?«

Suličarji in vodiči tovornih konj so se mirno po-
ovarjali, nobenega napada se niso bali. Kdo bi se upal
aj, če je beli menih med njimi? Tudi ropar ima dušo
in se boji strašne cerkvene kazni in izobčenja. Pazili
so pa vendar ob vsakem ovinku, ob vsaki večji gošči,
saj človek res ne ve, kakovi malopridneži prežijo nanje.

»Preden pridemo iz Stehana, bomo mokri,« je star
suličar momljal in gledal po nebu, ki se je na zahodu
nenadoma začelo preprezati z deževnimi oblaki.

»Ko bi vsaj do Smarija prišli še po suhem; tam
bomo počivali in vedrili, če bo treba.«

»Bog daj vreme, sicer se bo cesta razmočila in pot
potegnila, da ne bomo do opoldne v Ljubljani.«

»Če nas u jame dež, se bo potlej vse popoldne ubilo
s snaženjem konj in opreme.«

»Da, in tako ne boš mogel precej iti sleparit na
Stari trg!« se je poredni suličar smejal.

»Le molči,« je drug tolažil, »že drevi ti bo Vipavka
rezgetala, da boš še ob tisto pamet, kolikor je imaš.«

Malo so premolknili in se zameknili v misli o ve¬
selem življenju, ki jih čaka v Ljubljani.

»Čudno, da so nas menihi na pot poslali danes, ko
je petek,« se je nekdo domislil.

»Da, v petek ne kaže začenjati važnih opravil.«

»V petek je Bog umrl, petek je nevaren dan.«

»Tudi za tovorno živino ni varen: krvomočna utegne
postati.«

»Pa res. Živina je tudi Bogu ljuba, ker ga je v
Betlehemu prva pozdravila in ga potlej v mrzli staji
grela s svojo sapo.«

»Vse je bilo vkup, že včeraj bi bili lehko odšli.«

1

113

»Kaj ne veš, da tudi četrtek ni dan za potovanje?
Pogani so ga praznovali na čast bogu Perunu.«

»Petek je petek, k tisti Vipavki danes res ne
pojdem.«

»Saj res. Nocoj se odpočijmo in očedimo, jutri pa
mora pri njej od mize kar teči!«

»In nohte si uredimo, preden mine dan. Kdor si
v petek reže nohte, dobi trdne zobe, ki ga nikoli ne
bole.«

»V Šmariju bomo utegnili. In pusto nam ne bo,
meh vina je na zadnjem konju, prav veseli bomo prišli
v mesto.«

»Kdor se v petek veseli, ga v nedeljo srce boli,«
se je oni spet spomnil vesele krčmarice na Starem trgu.
»Nak, drevi ne pojdem nikamor!«

»Če se le ni komu že zarekla?«

»Prava reč!« je suličar zamahnil po zraku. »Ljub¬
ljana je polna lepih, živih deklet — tudi v petek ti
marsikatera rada da besedo.«

»Hoj,« se je postaren suličar domislil, »samostan
je čisto brez varuha, tu smo skoraj vsi, ki udariti
znamo; drugi so šli z opatom. Ali na to kaj mislite?«

»Tega me ni treba biti skrb. Menihi naj gledajo
in skrbijo!«

»Kaj pa, če nam patra ukažeta, naj se precej
vrnemo v Stično? Potlej se ti bo samo še sanjalo
neumno o Ljubljančankah.«

Molče so se spogledali in zakleli, ta v jezi, drugi
v smehu.

»Ti, to bi se utegnilo primeriti. V Ljubljani nas
meniha res ne potrebujeta prav posebno.«

»Kaj, ko bi kar vprašali patra Fortunata?« je suličar
vrtel. »Pater Tadej te še sliši ne, zamišljen, kakor je.«

»Vprašaj — jaz se že ne upam,« se je umikal tisti,
ki mu je Vipavka najbol j blodila po glavi. »Samo po¬
gledal bi me, pa bi ugenil, kaj me premika.«

»Da, menihu se ne potajiš tako lehko; še danes bi
moral krevsati v Stično.«

Iz goščave obakraj ceste je opojno dihal vonj
muževne hoste in ptiči so peli. V daljavi se je oblačica
vlekla nekamo za sinje gore. Konji so hrzali, Šmarije
se je bližalo, čutili so ga.

8

Več. 87.

114

»V samostanu utegne biti še prebito vroče, če je res,
kar so Kostanjevčani, ki so prišli z opatom Egidijem,
pravili bratu vratarju.«

»Turka bomo videli, to je kakor amen v očenašu,
Stične ne bo pustil na miru.«

»Ne bo. Gotovo je zavohal, da odtod ne bi šel
praznih rok.«

»Ifm, od blizu ga ne bi bilo dobro gledati, Turka,
preveč ga je.«

» Tlačani že v gradišča in skrivališča vozijo živež
zase in poklajo za živino, to dobro vem.«

»Tudi Trlep zbira prežune, da bi jih na prežo
poslal v dolenje kraje.«

»Da, med najmočnejšimi zvitorepci jih izbira.«

»Z njimi neki pojde tudi tisti strašni Kopič.«

»Ali ne bo preneroden? Prežun mora tihotapiti,
se skrivati.«

»Že, že; dobro ti pa le dene, če imaš ob kakovem
ravsu pri sebi takega galijota. O, Kopič zaleže dosti.«

XXXV.

Po prazniku vnebohodu je Trlep naposled vendarle
določil prežune.

»Do vešče bi stopili še prej,« so se izbrani Gabrovci
menili. »Naj nam baja, preden pojdemo!«

In so še tisti večer šli na Primskovo in prosili veščo,
naj jim pove usodo, ki jih čaka v daljnih krajih.

»Kdo vas sili tja?« je vprašala in pest brsti vrgla
na ognjišče, da bi jih bolje videla.

»Trlep.«

Vešča ne reče nič, samo zamisli se, gleda v tla in
jih več ne vidi. Kako neki bi ponagajala Trlepu?

»M ud i se nam,« so silili.

Baba molči, počasi stopi pred prag in se zagleda
v zvezdnato nebo. Ko se vrne, z grebljico pošari v ogenj
in za vsakega posebej po tleh vrže sedem šibi n. Po legi.
kako so pale navzkriž, jim baja strahovite nevarnosti,
ki jim pretijo. »Ostanite doma,« jih plaši, »bolje bo za
vas!«

»Pojdemo, Trlep je ukazal,« so trmoglavili.

»Pa pojdite, zaleteli slepi!« je godrnjala. »Samo
krvi vam še vzamem, da tudi materam leliko pokažem
nesrečo, ko se bodo jokale za vami.«

In je vsakemu izmed njih vzela nekaj kapljic krvi
in jo spravila po lončkih.

Prežuni so potrti, oplašeni šli domov.

Drugo jutro prav zavred so se napotili v daljne
dolenje kraje, da bi pozvedeli, v katero stran se Turki
mislijo vliti. Petero jih je bilo. Z njimi je šel tudi
Kopič, da bi udaril, če bi bilo potrebno. Vsak je imel
čekan, čez ramo torbo z živežem in za pasom še dolg
nož, Kopič sam pa le torbo in tisto svojo soro.

»I, kakov pa si, Kopič?« so ga dražili. »Ali ti Trlep
ni zaupal čekana?«

»Kaj bi z njim, če imam tole?« je velikan po zraku
zavihtel soro, da so se vsi pripognili.

»Pa kako pražnji si ves. V najlepše hlače si skočil.
Kaj misliš, da gremo snubit?«

»E, nočem, da bi golorit zdrsnil v pekel, če bi me
Turek poturčal.«

»Pa ne, da bi se ga bal že zdaj? Veš, če te dobi
v precep, se kar lepo potuli, pa mu jo morda še uneseš.«

Velikan ni nič zameril, molčal je in veselo gledal
po dolini ob Temenici. Onkraj Zaplaza. glej, je že
vstajala zora, a ko so prišli na Medvedjek, je vsa že
rdela v jutrnjih meglinah.

»To pomeni kri,« so prežuni verovali in se spo¬
minjali vešče.

»Da, turško kri,« je Kopič rekel in spet zamahnil
s soro.

Nihče mu ni nič odgovoril, besede primskovške
babe so jim še bile v ušesih.

Za njimi je dremavo gledala domača vas, le Trle-
pova visoka streha se je že oblivala z zorno bleščavo.
Vrh Medvedjeka se je iz meglovja svetila velika
grmada lesovja, fratja in dračja. Ko se bo Turek
bližal, bo zagorela in bo z dimom in svitom oznanila
nevarnost.

Kopič se je oziral po Malem Gabru, iz srca se mu
je budila druga, še lepša zora in se mu dajala na vse
lice... Misli so iskale Lizo in se ji skrivaj boječe
smehljale... Kako. skrbno mu je napolnila torbo in

116

kako pobožno ga je potlej pokrižala... Na čelu in na
ustnicah še čuti toplino njenih prstov; njena nežna skrb
ga meči do inakosti, v ušesih mu še zvončkljajo besede:
»Ti, previden bodi — zdrav se vrni in kmalu!« Oh.
nihče mu nikoli ne da lepe besede, vsi vpijejo nanj
ali pa se mu smejejo, kakor bi bil malo štramljast; le
Trlep je do njega človek... A zdaj, glejte, se je še
izkazalo, da Liza ni samo lepa, marveč da ima tudi
srce ...

»Velika res ni in tako močna, kakor tisti brdavs
tam v Mišjem dolu, zato pa je dobra in všečna,« si jo
je bližal; srce mu je bilo polno radostnih misli.

Cesta se je prebesila v Dolge dole, ondod se dan še
ni budil, hosta je spala v globoki temačnosti. Pusta
tihota se jim je zdela nevarna; roparji, klateži tu radi
prestrezajo popotnega. —

»Oh, kako dobra pridruga bi bila Liza!« je Kopič
čuvstvoval že v največjih željah in molče le kimal,
ko so se prežuni menili, da bosta po dva in dva hodila
obakraj ceste, nekoliko za njimi pa Kopič in še oni peti.

»Le pazi, Kopič!« so mu naročali. »Če se kaj pri¬
meri, ne glej, ne čakaj, s soro ga potiplji!«

»Do mrtvega?« se je počasi jemal iz dalje.

»Če jih bo več, udari kar po vseh; samega pa ujemi,
da ga izprašamo.«

Prišli so iz doline, hoste je zmanjkalo. Cesta je
lezla na klanec, jutro si je mencalo oči. Zdajci so
postali vsi obenem: vrh klanca, glej, je človek bol
v nebo in se bližal. Brž so se umeknili s ceste in mu
ob kraju pripogniv šli nasproti, da bi ga prijeli.

»Primi ga!« so zavpili in skočili na cesto.

»Stojte!« se je mož, siv in zanemarjen, v čudni in
raztrgani obleki, mirno nasmehnil, kakor človek, ki
je navajen nevarnosti. »Kaj bi radi?«

»Kdo si? Odkod? Kam greš? Po kaj?« so ga ob¬
stopili.

» Turkom sem ušel, domov bežim.« je brž rekel
in se že veselo začudil: »O, glejte no, saj ste Gabrovci!«

Možje so osupli zastrmeli vanj, le Kopič je stegnil
roko in zarjul od veselja: »Damijan, o Damijan — ti si.
te že poznam, s Sel si — Bog te sprejmi!«

117

Zdaj so ga spoznali tudi drugi, mu stiskali roko
in ga vsi obenem izpraševali, da dolgo ni mogel po¬
vedati nič.

»Kje so že Turki?« so tiščali vanj. »To povej, samo
to brž povej!«

»Morda so že blizu; ne vem, ušel sem jim.«

In je pravil, da je bil suženj turškemu bogatinu
v Bosni. Turek ni grdo ravnal z njim, graščak v naših
krajih grje počenja s tlačanom. — Turki pa se res
pripravljajo, kakor list j a in trave jih je, zdaj zdaj bo
joj. Njega so določili, da bi jim kazal pot po domačih
krajih; ker se je branil, je bil tepen po turško.

»Po turško? Kako pa je to?«

»Hudo, strašno hudo. Čisto golega so me vznak

E rivezali na hlod, obakraj so se ustopili po trije turški
udiči in so me premlatili od palca na nogi do pleše
na glavi.«

»In si ostal živ?« so komaj dihali, Kopič pa je
renčal in stiskal soro.

» Tako, da so me obrnili še na drugo plat. Zdaj me
je bolelo in ščemelo spred in zad, od bolečine sem se
zagrizel v hlod in omedlel.«

»Pa si rekel, da so lepo ravnali s teboj.«

»Saj me niso bogatinovi; bičali so me, vojaški,
mestni biriči, ker sem se upiral, da bi Turke vodil
v naše kraje.«

»Tudi jaz bi se bil upiral,« so vsi pokimali.
»Zavedel sem se potlej na ležišču v gospodarjevi
hiši. Ležal sem v samih mažah in povojih skoraj štiri¬
najst dni; še malo, pa sem okreval.«

»In ušel, kajne?«

»Če bi bil le mogel! A prišli so spet nadme, ali sem
že kaj bolj voljan, da bi šel z njimi. Jaz da ne pa ne.
.Ne nori, človek ! 4  mi je tudi sam gospodar prigovarjal.
.Zdaj ne boš le tepen, za jermen na široko ti tudi kožo

E osnamejo s hrbta; če boš tak trdin, ti olupijo ves
rbet.‘ — Malo sem pomislil in se vdal. Vzeli so me
medse in učili jahati, ker sem se že prej lagal, da ne
znam.«

»O zvitorepec — že razumem!« so se smejali.
»Ondan, dobrih deset dni je tega, so se odpravili
na pot.«

118

»Jezus — že?« so se prežuni ustrašili. »Kje so, kam
gredo?« Povedali so, da jih je Trlep poslal na prežo.
Zvedeti morajo, kje že je Turek in kam ga satan žene.

»Daleč ne morejo biti več. Zdaj nemara razsajajo
še po Hrvati ji, tam se neki posebno radi mudijo. Od
one lod se bodo razlili po naših krajih, sicer ne bi bili
morali mene, naj jim kažem pot.«

Izvidna četa, ki tiplje pred veliko vojsko, ga je
vzela s seboj. Dali so mu neobrzdanega konja, ki je
tako izučen, da nikamor ne gre od drugih konj. V Hrva-
tiji se je od čete utrgalo nekaj jezdecev in jahalo daleč
pred njo; z njimi je moral tudi on. Sredi neke hoste so
jim pot zastopili oboroženi tlačani.

»Tlačani?« so se čudili. »Kaj se niso bali?«

»O, Hrvatje se jim ne umikajo dosti, še iščejo
jih in napadajo, Turki se jih bojijo. Tudi zdaj so brž
pobegnili nazaj, moj konj pa za njimi. A jaz sem kakor
po nerodnosti omahnil, zdrsnil s konja in se potuhnil
v hosto.«

»Ha, dobro si jih pretental.«

Z velikim ovinkom je potlej po dnevi in po noči
bežal proti domu. Več dni je blodil po hosti in prišel
do reke. Široka ni bila, globoka pa. Na glavo si je

E ri vezal obleko in torbo in se pognal v vodo. Mrzla je
ila; a preplavati mu jo je bilo, čeprav bi bila tudi
krop. Vse je srečno prestal, hvala Bogu, kmalu bo spet
na ljubih Selih.

»Na Selih, glej, ti ni več kaj iskati,« je Gabrovec
rekel nerodno.

»Kaj ni Lize?« se je ustrašil. »Kje je otrok moj?«
Povedali so mu, kaj je hčeri pretilo in da je zdaj
pri Trlepu. /

»In, vidiš, tale jo je otel iz Valptovih parkljev,« so
pohvalili Kopiča. »Če njega ne bi bilo, bi ji bilo strašno
hudo; zdaj ji je pa prav lepo.«

»Kopič, kako bi ti kdaj odvrnil to?« se je Damijan
zahvaljeval in z obema rokama držal Kopiča za rokav.
Kopič je rdel in nerodno molčal.

»No, saj bova še govorila.« se je Damijan smehljal;
»dalje moram. Lizo bi že rad videl.«

Kopič je zinil, nekai je hotel reči, pa je le zatulil
od nekega skritega veselja.

119

»Če res greste na prežo,« je Damijan še rekel, ko
se je obrnil po cesti, »se potov ogibajte vseh, ko pridete
čez Gorjance. Turki potujejo sicer samo po dnevi, jaz
sem hodil tudi po noči, pa vendar bi utegnili biti že
blizu.«

Tako so se ločili in šli svojo pot.

Kopič, ki je bil ves čas kar zmešan po čudovitem
srečanju z Lizinim očetom, se je zdajci obrnil. »Počakaj
no malo!« je zaklical in stekel za Damijanom. »Ti,«
ga je od zadrege ves zadihan vprašal, »če je bilo tisto
otepanje zaradi Lize res kaj vredno, mi lepo povej:
kaj bi rekel, če bi te kdaj prosil, da bi mi dal svojo
hčer?«

»O ljubi Kopič, saj veš, da bi je v boljše roke
nikoli ne mog el dati!«

»Je že prav! Nič drugega me že ves čas ni tiščalo,«
mu je velikan stisnil roko prav rahlo, pa vendar tako,
da je Damijan stopil na eno nogo in zavpil od bolečine.

Kopič ga ni utegnil več poslušati, za tovariši je
stekel.

»Ali si mu naročil, naj Trlep da mašo brat zate?« so
ga dražili. »Nikar se preveč ne boj, saj bomo pazili,
da te Turek ne dobi v precep.«

A Kopič jih je tako pisano pogledal, da so utihnili.
»Kaj mu je?« so se čudili, ker se je uprl zasmehovanju.
Res, ni mu bilo do besedičenja z njimi pa moška beseda
z Damijanom mu je zbudila samozavest. Najrajši bi se
vrnil v Mali Gaber, čeprav ve, da se ne sme. Bolečina
hudega koprnenja ga je skelela.

»Oh, prav navzkriž mi je prišlo tole stikanje za
Turki!« je vzdihoval. »Če bi bil doma, bi vsaj že zvedel,
ali me Liza mara ali ne.«

XXXVI.

Pater opat se je s spremstvom vračal iz daljne
Kostanjevice. Zdrahe ni mogel poravnati. Kartuzijam
v Pleterjah niso bili za zboganje, če jim cistercijani
ne prepuste kmetije, a ti so takisto gnali svoj prav.

»Zaman sem šel v tako daljo, Bog obojim daj mir
spoznanja,« se je menil sam s seboj. »Morda jih bo
nadloga izučila, če so Turki res že na potu.«

120


O Turkih je slišal toliko, da se mu je kar mudilo
domov. Zavetna se mu je zdela samo še Stična, saj jo
varuje Mati božja. Brez postanka pa le ni mogel mimo
Malega Gabra. Trlep ga je prestregel in mu povedal,
da je Lizin oče pribežal iz turške sužnosti in razodel,
kam so se Turki namenili.

»In kje je Damijan zdaj?«

»Še pri meni. Lize se drži in od veselja skoraj nori.«

»Šumbreški je, tja bi moral.«

»Na vse srce prosi, da bi smel ostati tu.«

»Hm,« se je opat zagledal predse, »za zdaj naj pač
ostane. A kaj bo rekel gospod Šumbreški?«

»Kar je rekel, ko so mu ga vzeli Turki: nič! Nobene
pravice nima, da bi ga iskal tu. Če mu je toliko do
njega, ponj naj bi bil šel na Turško!«

Pa Šumbrežan je res valpta poslal na Trlepovino.

»Po Damijana sem prišel,« je valpet povedal Trlepu.
»Moral sem, saj veste.«

»Vzemite ga, če sam hoče z vami. Siliti ga ne smete,
na samostanski gospoščini ste,« je Trlep pokimal in
poklical Damijana.

»Nak, ne grem!« se je ta odrezal. »Povejte na gradu,
da se turške sužnosti nisem rešil zato, da bi prišel spet
v grajsko.«

»Gospod hoče, da prideš in poveš, kje si bil in
kako.«

»Od tod do grada je tako daleč, kakor je od grada
do tod: sem naj pride sam, pa mu bom povedal rad,
kako mi je bilo, odkar nisem več njegov tlačan.«

»Tlačan si njegov še.«

»Ne več! Gospod se je zaprl v trdni grad in dopustil
Turkom, da so nas pobili ali pa polovili in odgnali. Tako
nisem več grajski, prei turški. Ne gradu. Turkom sem
ušel, opatova kriva palica me varuje zdaj.«

Valpet se je skrivaj nasmehnil, pomežiknil in od¬
jezdil.

Šumbrežanovo poseganje v stisko gospoščino ni to
pot Gabrovcev kaj posebno bolo, drugih skrbi so imeli
preveč, Turki zdaj zdaj utegnejo privreti; poskriti,
pospraviti je treba ljudi, živo in mrtvo blago.

Na Primskovo so spravili najprej stare ljudi in
otroke in potlej s tovornimi konji tja znosili še živež.

121

orodje in vse, kar se je dalo oteti. Živino so segnali
v hosto in ji tudi v Mirenski jami napravili staj. Zdaj
so čakali samo še prežunov, da zvedo, ali se je umekniti
že tudi njim.

Še bele menihe v Stični je začelo skrbeti, preveč
in prerazličnih novic so zvedeli o Turkih.

»Kam se bomo zatekli, kje poskrili cerkvene drago¬
cenosti?« je pater Fortunat silil. »V Ljubljani utrjujejo
obzidje, vsi vedo, da bo kaj hudo.«

»Da, bližnji tlačani so tudi že svoje stvari znosili
na Gradišče in živino skrili v Veliki boršt,« je pater
Evstahij vedel. »Vsaj knjige in rokopise spravimo kam!«

Opatu se je hudo zdelo, zapustiti samostan.

»Komu bi se mogli bolje zaupati, kakor Materi
božji, ki je naša zavetnica?«

Ometati opatovega zaupanja niso mogli, niso smeli,
le verovali so, da bi jih Mati božja rajši varovala, če
bi bili za trdnim obzidjem... O, da stiški samostan
še nima obrambnega zidovja!

Gospod Ambrož je svetoval, da bi se skrili v Višnjo
goro ali pa na Kravjek, ki je tudi prav trden.

»Zakaj ne kar v Žužemperk?« se je opat smehljal.
»Grofična Adela je tam in grof Pankracij; do Šumbrega
potlej tudi ni več daleč.«

»Žužemperk kljub vsemu — da; Šumbreg — ne!«
se je gospod Ambrož zgenil. »S Šumbrega bi, vem da,
pobegnili rajši med Turke, kakor pa poslušali in gle¬
dali tisto njegovo pokoro!«

»Z gospo graščakinjo bi bilo res hudo,« mu je pater
Lavrencij pritegnil. »Ostanimo kar tu, več bo miru!«

»Na Šumbreg res ne bi mogli,« je opat pokimal.
»Šumbrežan še ni obžaloval, še ni poravnal, kar se je
pregrešil zoper samostan ...«

XXXVII.

Grof Pankracij je bil Šumbrežanu obljubil, da ga
bo zbogal s samostanom. Prišel je v Stično, z njim pa
tudi Adela. Ko se je pozdravljal s patri, je grofična
hitro povedala opatu, da bi se rada ponunila; gospod
opat naj ji za božjo voljo pregovori očeta, da ji ne bo
branil.

122

dal

»Zakaj bi radi v samostan?« jo je opat skušal. »Kaj
vas žene? Saj ste nevesta.«

»Sem, pa brez lastne volje,« je šepetala. »Možitve
ne maram ne s tem ne s kom drugim. Za svet nisem,
bojim se ga, pomagajte mi, presvetli gospod opat!«

»Bom, grofična, boin,« ji je obetal, preden je z gro¬
fom Pankracijem šel v svojo bivalnico.

»Zaradi Šumbrežana sem prišel,« je grof začel.
»Rad bi, da se nerodna zdraha poravna.«

»Trikrat sem ga posvaril, osem dni sem mu dal
za premislek, da stori, kar gre po pravici in šegi,« je
pater opat povedal skoraj trdo. »Minilo je vseh osem
dni, oglasil se še zdaj ni.«

»Saj bi se bil, pa se smel ni; žena mu ne pusti.«
»Žena mi nič mar, on naj gleda!«

»Prizanesite mu, Petanovo kmetijo v Zagorici bo
za spravo.«

»Ali je tudi vam dosti do poravnave?« je opat čez
čas vprašal.

»Sorodnik mi je, mojega imena je.«

»Prizanesem mu zaradi vas; če mi tudi vi ne od¬
rečete neke prošnje.«

»Naj jo spoznam.«

»Grofična Adela je nevesta.«

»Da, cesarskemu glavarju Viljemu Turjaškemu v

Metliki«

»Ne več, drugega ženina si je izbrala.«

»Ni res, pater opat!« je grof bušil kvišku. »Kdo se
je upal?«

»Jezus.«

»Ni mogoče, otrok se moti!« je ponosni grof v roke

f )obesil glavo in zaječal, » lega ne smemo storiti Vi-
jemu.«

»In če se ji odpove on sam?«

»Ne more se, ne bo se!«

»Pa vendar?«

»Ni več njegova, če se ji odpove.«

»In naj bo Jezusova?«

Grof je molčal, opat je rekel:

»Pošljite jo spet v Mekinje, tam naj počaka gla¬
varjeve odločitve.«

Umolknila sta in se zamislila.


123

»Kaj naj povem Šumbrežanu ?« je grof potlej vprašal.

»Da bodi, kakor ste rekli. Obžalovati pa bo tudi
moral, kar je počel na Medvedjeku, in obljubiti, da si
ne bo več lastil tlačanke Lize, ki je zdaj pri Trlepu
v Malem Gabru, kakor mu tudi jaz pustim tlačanko
Marijano, in odpovedati se bo moral Damijanu, ki je
ušel iz turške sužnosti in pribežal k Trlepu. Zato pa se
bo vsako leto zanj brala spominska maša, vendar ne
tako, kakor je želel ondan.«

»Tudi tiste nerodnosti ni kriv on,« je grof za¬
govarjal. »Njegova zoprna Frankopanka je hotela imeti
tako gizdavo mašo. In zdaj razumem, zakaj vam je
tako gorka.«

»Gospod šumbreški bo
o pred mašo ob desetih
»To mu povejte sami, sose<
glasil že sam.«

Potlej sta govorila o Turkih.

»Pridite v žužemperk vsi, dokler nevarnost ne
mine!« je grof vabil.

Opat se je zahvalil, za beg se odločiti ni mogel.
Prav vesel pa je bil sprave in še bolj miru za Gabrovce.
Samo Trlep in Liza sta mu še begala misli. Kako bo
z njima, kako?

XXXVIII.

Binkoštno soboto je Trlep z blagoslovljeno vodo
kropil polje, da bi ga Sveti Duh otel toče in slabe
letine. Njive so bile same in tihe, nihče ta dan ni smel
delati, Sveti Duh sam je nad njimi in rosi po zemlji.

»Dežuje po malem, hvala Bogu, dobra bo letina,«
je Trlep veroval, ko se je razoglav, kropeč in moleč,
obrnil domov. »Če o binkoštih ne dežuje, ima všenica
dve plevi.« t  ’

Mm, za koga bo letina? /a Turka, ki bo razdejal
vse, požgal in pomendral? O, ko bi se otel vsaj ves ljud.

Zamišljen je doma osedlal konja in se zadrevil
v Radohovo vas. Radoh je že vedel, da se bo treba kam
umekniti. Trlep ga je silil, da bi si izbral Primskovo.
»Blizu je in varno in vkup bomo,« se je smehljal za¬
rdevajoči Maruši.

po šegi storil obljubo to
dopoldne,« je opat določil,
lom graščakom bom raz-

124


»Ali pa bo prostora za vse?« je Radoh še dvomil,
Višn ja gora se mu je zdela bolj varna, čeprav je precej
od rok.

»Bo, bo. Saj veste, tabor okoli cerkve Matere božje
je prav prostoren; majhna pa tudi nista tabor okoli
cerkvice svetega Petra in tabor okoli cerkvice svetega
Miklavža. Trije taki svetniki nas lehko vse vzamejo
pod streho in lepo varujejo.«

Radohovci so se odločili in začeli že binkoštno
nedeljo seliti na Primskovo. Trlep je bil ves dan z njimi
in jim pomagal.

Doma sta bila Liza in njen oče sama.

Liza se je že na vse jutro umila z všenično roso.
da je do leta oči ne bi bolele, in je potlej odprla okna
in vrata, da bi Sveti Duh prišel v hišo.

»O Liza, kako si pridna in skrbna,« se ji je Da¬
mijan smehljal. »Le glej, da boš taka tudi, ko boš
imela lasten dom.«

»Oh, kdo mi ga bo

Damijan je malo
kaj ga je Kopič prosil.

Liza je molčala in še bolj rdela.

»Kaj si s kom drugim v besedi?« jo je vprašal.

»Nisem,« je dejala in zbežala; sitno ji je bilo.

Damijan je milo gledal za njo. Tudi rajnka žena
je bila taka: ljubezni je je bilo sram.

»Da bi se Kopič le že vrnil,« je želel. »Njegove roke
bodo varne za Lizo in dobre tudi; lehko bosta živela,
saj je Trlep nekaj več zemlje že obljubil zvestemu
Kopiču.«

Pa prežunov še in še ni bilo s preže. Ali se jim je
kaj primerilo? Vse je skrbelo, Trlepa najbolj.

»Previdni so, kolikor sem videl, in srčni tudi, ni
se bati zanje,« je Damijan miril.

»Če jih le pocestni razbojniki niso kje raztepli?«
je Trlepa grizlo. »Ali pa, da jih Turki niso ujeli?«

Sosedje so silili, da bi jih šli iskat.

»Počakajmo še, Bog ve. kaj jih zadržuje.« se je
Trlep še upiral. »Na poti pride vse naproti. Morda so
prav zdajle na hudi preži.«

Ali materam pogrešanih prežunov to ni bila velika
tolažba. Kar k vešči so šle na Primskovo in ji nesle

dal?« je zardela,
pomolčal in ji potlej povedal.


125

jajec, masti in moke, da bi jim bajala, ali so sinovi

V V • •

se živi.

»Aha, ste že tu!« se je napihovala. »Trlep vain je
umesil to peko skrbi in žalosti; kar njegov menih naj
vam baja, saj vse bolje zna kakor jaz!«

»Trlep že ve, kaj dela, na miru ga pusti!« so se
ženske ujezile. »Tudi po menihu ne opletaj s svojim
grdim jezikom, nič ti ni storil!«

Vešča jim ni odvrnila nobene. Potuhnila se je in
čez predpeček stegnila v peč, da bi odstavila zeli, ki so
v lončkih vrele ob kupu žerjavice. Bistra glava je
spoznala, da bo kako drugače morala potipati Trlepa
in patra Lavrencija. Zdaj ji je kazalo, pomiriti ženske,
bala se je za darove danes in še kdaj. Malo je še rez¬
ljala zoper samoglavega Trlepa in zoper vsevedeče
menihe, potlej je pa vendar poiskala lončke s sesirjeno
krvjo, ki jo je ondan vzela prežunom. Počasi je na-

f >ravila platnen stenj, ga poteknila v kri in prižgala:
učka je zabrlela.

»Še je živ,« je materi pokimala in prižgala še druge
štiri lučke. »Živi, glej, so še vsi, trpijo pa dosti,« je
previdno bajala še drugim materam. »Ali pa se še
vrnejo kdaj, za zdaj ne morem vedeti.«

XXXIX.

Tisto nedeljo dopoldne je gospoda z bližnjih in
daljnih gradov vrela v Stično, pota pa so bila polna
tudi tlačanov, zakaj vse je hotelo videti, kako bo pater
opat mečil prevzetnega gospoda s Šum brega.

Pred veliko mašo, ki se je po navadi pela ob
desetih, je bila prostorna cerkev kar polna. V srednji
ladji so tlačani stopali na prste in iztezali vratove, da
bi bolje videlo gospodo, ki so jo menihi razposadili na
posebne sedeže v prečni ladji pred obhajilno mizo.
Odtod pa do velikega oltarja se je zbrala vsa samo¬
stanska družina patrov in bratov. In strahotno tiho je
bilo vse: orgle so molčale, meniški psalmi se niso gla¬
sili, na oltarju ni gorela sveča nobena. Oči vseh so se
upirale tja gor, kjer je ob evangeljski strani na vzvi¬
šenem svojem sedežu sedel pater opat Urh z belo mitro
na glavi in s krivo opatjo palico v roki.

126

Zdajci se je pater opat dvignil, med patrom pri¬
orjem in patrom subpriorjem počasi prišel navzdol do
sredine presbiterija — duhovnišča in spregovoril z
močnim glasom:

»Sveta dolžnost, o dragi verniki, mora stiškega
opata, da s samostansko družino častitih patrov in
bratov skrbi za dušni in telesni blagor vseh, ki jim
božja previdnost daje živeti na ozemlju našega staro¬
davnega samostana. Skrbeti mu je posebno, da se tu
ne dela greh in nikomur ne godi krivica. Grešnika
svari, uči in po dolžnosti pokori, da siromak spozna
zmoto in se skesa greha in spokori zanj. Taki sta mu
duhovniška pravica in dolžnost — vsi veste to.

Božja volja ga je pa tudi postavila za zemljiškega
varuha samostanske gospoščine, da bi bil pravičen go¬
spod tlačanom in odločen zavetnik preganjanim in
vsem, ki varstva in pomoči iščejo na ozemlju naše,
Bogu posvečene gospoščine. Deželni knezi so že ob
ustanovitvi našega samostana za vse večne čase z naj-
hujšimi kaznimi zapretili vsem svojim podložnim ple¬
mičem, meščanom in tlačanom, če bi s krivičnim de¬
janjem ali s silo orožja kršili treuga Dei — božji mir,
koder vlada naša opat ja palica; in sveti oče papež
Gregor Deveti je po oglejskem očaku Bertoldu takisto
za vse čase pooblastil stiškega opata, da sme s cerkveno
kaznijo pokoriti in tudi izobčiti vsakogar, ki škodo
prizadeva samostanu ali krši njegov božji mir in ki
po trikratnem svarilu in opominu tega ne poravna in
ne obžaluje — vsi veste tudi to.«

Malo je premolknil, glas se mu je za spoznanje
prelomil, ko je nadaljeval:

»Slavna rodovina veleplemenitih grofov Turjaških,
gospodov na Turjaku, v Zužemperku in na Šumbregu,
je vsej deželi znana ne samo po svoji mogočni gospo¬
ščini, marveč tudi po veliki dobrotljivosti in pobožnosti.
Kronika — časopis našega starega reda jo že več vekov
piše med svoje naj večje dobrotnike. Zato mi je bilo
silno hudo, ko je veleplemeniti grof Ivan Turjaški,
gospod s Šumbrega, samostanu kratil zemljiško pravico
na Medvedjeku in z orožjem preganjal našega svo¬
bodnjaka in naše tlačane. In trikrat sem ga posvaril
in opomnil, pa vse trikrat zaman. Daši mi je bi o hudo.

127

sem se, pomneč svojih dolžnosti do samostana in tla¬
čanov, odločil z žalostjo v srcu, da ga po pravici, ki mi
gre že iz davnine, ustavim na poti krivice in pogube.
A ker je naposled vendarle spoznal svojo zmoto in ker
nikomur ne želim ponižanja, sem voljan, vpričo vas.
o dragi verniki, poslušati njegovo obljubo, da se ne bo
več spozabil, kakor se je.«

kakih je opat Urh povedal s poudarkom ob vsaki
besedi in se počasi vrnil na svoj sedež.

Pater ceremoniar — obredničar je odprl obhajilno
mizo in po sredi duhovnišča odvedel gospoda Šum-
breškega na listno stran oltarja, odmotal listino, ki sta
jo bila Šumbrežan in opat napisala sporazumno, za
pričo podpisala pa grof Pankracij Turjaški in plemič
Marko Kozjek.

Gospod Šumbreški, zdaj bled, zdaj rdeč, je po¬
kleknil pod obstransko stopnico in je listino, položivši
roko na oltar in obrnivši se proti sedečemu opatu,
prebral glasno in jasno:

»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. —
Ivan grof Turjaški, gospod na Šumbregu, zase in za
svoje naslednike potrjujem vse zemljiške pravice na
Medvedjeku samostanu očetov in bratov cistercijanov
v Stični; odpovedujem se užitku, ki ga je ondi imel
Šumbreg; za zveličanje svoje duše istemu samostanu
na večne čase darujem kmetijo, ki jo v Beču ima
tlačan Martin Petan.«

Ko je prebral, je listino darilnico položil na oltar
in se močno priklonil patru opatu.

»In obžalujem, da sem kljuboval samostanu, in
obetam, da tega nikdar več storil ne bom,« je še rekel
in se še enkrat priklonil opatu, a pater ceremoniar se je
priklonil njemu in ga spremil na sedež med gospodo.

Zdaj so sveče na oltarju zagorele, orgle so zabučale
•kakor vihar po tihem mraku, slovesna maša se je začela
— groza, ki je je cerkev do zdaj bila polna, je splah¬
nela, Bog je nastavil uho gospodu in tlačanu in poslušal
njiju molitev ...

Po maši je gospoda šla v samostansko obednico,
pater opat jo je povabil na kosilo in pomenek.

Tlačani so postajali pred cerkvijo in si kimali.

»Da te, dobil jih je po repu, nihče še ne tako!«

128

»Premislite, vpričo vse cerkve ga je pater opat
pestil, pa le-oni je moral kar molčati in jih na debelo
požirati!«

»O, če bi pater opat le vsako nedeljo tako vil in
krivil vsaj enega takega, pa bi se tudi gospoda unesla!«

Vso pot domov so gospodi strgljali korenček in do
komolca hvalili Boga, da niso podložni taki prevzetni
gospodi, marveč da lepo v miru živijo pod krivo opa¬
tovo palico, ki zna tako prebito zamahniti tudi po
mogočnem graščaku.

»Ko bi le mogel tako napraviti tudi s Turkom!« je
prileten tlačan vzdihoval.

»Morda ga to pot ne bo do nas. Saj pater opat moli
neki vse noči, da bi nas Bog obvaroval teh divjakov.«

»Bog se nas usmili!«

»Dokler se menihi ne plašijo in se gospoda še upa
iz gradu, se tudi nam ni bati.«

»Zakaj pa so Šentvidci zbežali na Gradišče, Ga¬
brovci in Temenicam pa na Primskovo?«

»Trlep jih je oplašil s tistimi prežuni, ki jih še ni.«

»Ne boš! Trlep prebito dobro ve, kaj dela.«

XL.

Gabrovski prežuni so med tem tihotapili že prav
v daljnih krajih. Ogibali so se cest in vasi, hodili molče
in oprezno, da še ptica, ki je čvrčala na veji, ni nehala
peti. Ali so Turki blizu, ali so še daleč, jim nihče ni
mogel povedati, žive duše ni bilo nikjer, pusto in
prazno je bilo povsod.

»Izučilo jih je,« so govorili o previdnih tlačanih.
»Turki ti privro kakor huda ura: naglo in sam ne veš.
odkod.«

»Trlep je vendarle ugenil pravo, ko nas je poslal
na prežo. Nesreča bo manjša, če naši zvedo zadosti
kmalu, da Turki gredo.«

Ko so se neko jutro zavred izkopali iz samotnega
senika, so opazili, da se vrhovi višjih hribov užigajo.

»Jezus — Turki!« so se spogledovali. »Tlačanske
straže zažigajo grmade, Turek je tu!«

»Žar se dviga tudi iz dolin — Turki požigajo vasi...
Bog se usmili, res so že tu ...« “

129

»Kje? Kje?« je Kopic poprijemal soro in renčal.
»Ali jih bomo?«

»O, čez vse vode, čez vse gore jo brž ustrizimo
domov, da nas ne ujemo!«

»Nak, skrijmo se, zvedeti moramo, kam dero!« je
drug svetoval. »Pokaj smo sicer šli tako daljo?«

»Skrijte se ali pa kar bežite — jaz jih počakam
tamle na poti!« je Kopič renčal še huje. »Bom le videl,
kateri smrček turški bo šel dalje, dokler mi bo v
parkljih tale sora!«

»če ti je v glavi še kaj nezblojenega uma, boš
storil samo, kar ti bomo veleli mi!« so ga krotili. »Ali
pa te zatožimo Trlepu, da nisi slušal!«

Kopič se je Trlepa bal. Zamera pri njem, kaj
menite, bi mu utegnila ovreči Damijanovo besedo. Po¬
niglavo se je vdal previdnim tovarišem in se z njimi
skril v gošči ob poti.

Od strahu in pričakovanja vsi zadihani so molče
nastavljali uho in se ob vsakem šumotu vetra spo¬
gledovali.

»Ali ne bi bilo bolje, če bi se res zadre vili domov?«
je mlad prežun šepetal tovarišu. »Soseska čaka našega
sporočila. Kaj, če nas Turek prehiti kod drugod?«

Preden mu je oni utegnil odgovoriti, se je kar na
brž zaslišal zamolkel peket konjskih kopit. Prežuni so
si plaho pokimali in se pomeknili bliže poti.

»Kopič, da mi ne zablodiš katere!« je najstarejši
prežun zabičeval renčečemu velikanu. »Stori samo, kar
ti bom velel!«

Silni dedec je renčal vase in stiskal soro, da je
skoraj voda kapala iz nje.

Po poti se je v opreznem drncu bližalo kakovih
deset čudnih konjikov. Na majhnih, iskrih konjih so
kakor pribiti sedeli brkati in bradati možaki v kratkem
kožuhu, rdečih hlačah in s krivo sabljo ob sedlu.
V obraz so bili črnkasti, strahotni na oči, glave se jim
je na debelo ovijala rdeča pasica.

Gabrovci so si vsi bledi kimali, samo Kopič je
prostodušno zijal v Turke, ki so še bolj in bolj bližali.
Sonce je pogledalo čez vrhove, konjiki so se ustavili
skoraj vštric Gabrovcev in poskakali s konj. Eden
izmed njih je ostal pri konjih in jih vse obenem držal

9

Več. sr.

130

za vajeti, drugi so z obrazom proti soncu pokleknili
na tratino ob potu, dvigali roke, vstajali in se klanjali
— molitve jutrnjice so opravljali svojemu Alahu.

Gabrovci so strmeli. »Turki — z glavo in peto!«
so jim oči vedele. Najstarejši je zašepetal Kopiču:
»Skoči in jih potolci — konje in tega, ki jih varuje,
primemo mi.« . .

Kakor bi ga kdo sprožil, je Kopic završal na tratino
in že z enim samim mahom podrl skoraj vse, samo dva
sta odskočila, pa tudi tista dva je precej dotekel in
potepel na tla.

Turek pri konjih se je tako ustrašil, da je kar
otrpnil, ne zavpiti ne pobegniti ni mogel. Pa tudi
utegnil ne bi bil: Kopičevi tovariši so z vzdignjenim
čekanom skočili nadenj. Zdaj je strahoma jeknil:
»Nemoj, brate!«

Gabrovcem se je čekan pobesil, Kopič je pritekel
in debelo pogledal: »Kaj se bojite enega samega?«

»Tega vzamemo s seboj, čuden Turek je!« so dejali.

»Nisem Turek,« je ujetnik rekel. »Kristjan sem
iz Bosne.«

»Pa moriš in požigaš med kristjani?« so ga boli
izpod čela. '

Bošnjak jim je počasi razodeval, da Turki na rop
silijo tudi bosenske kristjane. »Saj ste videli, da nisem
molil po turško,« je rekel in se krščansko prekrižal.

Najstarejšemu Gabrovcu ni moglo v glavo, da bi
tale Turek res bil kristjan. Bal se je zvijače, ni mu
zaupal, čeprav je videl, da se je pokrižal, kakor se
gospod križa pred oltarjem.

»In kam ste se namenili ti in onile?« je pokazal na
pobite Turke.

»Poslali so nas, da bi iskali in pregledali pot.«

• »Kje so drugi? Kam gredo?«

»Proti velikemu mestu te dežele pojde vsa vojska,
ki se v manjših krdelih že vali za nami.«

»Zveži mu roke,« je gabrovski vodja ukazal Ko¬
pičil, »odzad mu jih zveži, s seboj ga vzemimo in
bežimo domov!«

»Kaj pa konji?« je drug vprašal. »Lepi so.«

Res so bili lepi: iskri, z vitkim, poslikanim životom,
vzhodnega rodu in plemenite krvi; eden izmed njih je


131

na stegnu imel vžgano zobčasto znamenje, biti je moral
iz imenitnega hleva.

»Saj res, škoda bi jih bilo pustiti tu, tudi konje
vzemimo s seboj!«

Kopic je Turku zvezal roke in mu pokazal zobe:
»Če se boš spotoma trgal in uhajal, te pogubim, kakor
sem onele!«

»Ne bom — samo toliko mi narahljaj vezi, da mi
ne zastane kri,« je Turek prosil.

»Da, konje vzemimo s seboj,« je vodja odločil.
»Jahali bomo, mudi se nam. Tudi Turek naj jaha, samo
noge mu priveži ob stremena in roke za moj povodec.«

Kopič se ni upal na konja, križ bi razklenil lepi
živali, se je bal.

»Kar zajezdi ga,« se je Turek smejal. »Dva taka
nese kakor nič!«

Konjiči so bili res trdni, prežuni so z ujetnikom
dirjali domov po dnevi in po noči. Strah jih je podil,
za njimi je bliže in bliže žarelo nebo, grmade in vasi
so gorele. In ves čas so obpotnim vasem oznanjali
turško nadlogo, ki se kakor hudournik vali iz dolenjih
krajev. Tlačani, kolikor se jih še ni poskrilo, so se
razbežali. Za njimi so otožno mežikale prazne vasi.
Prešeren grad nad njimi, obzidan in zaprt, je gledal
okoli sebe in ni videl solza in gorja; sit je bil, bogat
in brez srca ...

Kopiču je srce zastajalo, ko so se v dalji že raz-

[ >oznavali vrhovi domačih hribov. »Ali je Damijan
;aj povedal Lizi in Trlepu?« ga je skrbelo. »In če je, ali
se ne smeje vsa soseska?« je renčal vase. »Kaj bo, če bi
me Liza marala vendarle, pa bi se upirala Trlep in
pater opat?«

Skrbi in težave so ga pestile vso pot. Misel, da se bo
morda že v eni uri izkazalo, ali bo kdaj dobil Lizo
ali ne, ga je pekla, da bi bil najrajši tulil.

Po Medvedjeku so zdrsnili v Veliki Gaber, a velika
vas je bila že prazna, goreče grmade so ljudi pognale
v zavetje gradišč in skrivališč.

»Hvala Bogu, umeknili so se!« so se prežuni od-
dehnili in brez nomude zdrevili proti Malemu Gabru.

»Kaj, če tudi tu ni več nikogar?« so se ozirali po
tihem, umrlem domačem svetu.

132

»I, kar na Primskovo jo bomo ucvrli, tam so ne¬
mara res že vsi.«

»Nak, Trlep nas čaka, če nihče drug ne več,« je
Kopič vedel svojo in se skoraj bolj bal kakor veselil.

In res jih je Trlep s tremi prav močnimi tlačani
prestregel že pred vasjo in od začudenja obstal, ko je
med njimi zagledal ujetega Turka. Tlačani so zavpili
od togote in planili, da bi potolkli prekletega nejever-
nika, a Kopič ga je skril za svoj široki hrbet in zarenčal:

»To bi bili lehko storili mi sami, kakor smo z dru¬
gimi. Pa le stojte, pobijali jih boste še lehko, saj jih je
za nami ko listja in trave!«

Tako so prežuni povedali, kako je bilo, in Trlep
je brž velel najmlajšemu prežunu: »V Stično k opatu!
Povej, kar veš, in priteči na Primskovo!«

Sel je oddirjal, Trlep je z drugimi in s Turkom
bežal na Primskovo.

V samostanski obednici se je gospoda malo zasedela
in zagovorila o Turkih.

»Saj jih nemara ne bo,« je nekdo upal. »Ljudje
se plašijo vse preveč. Na pomlad ne bodo hodili, jesen
bi jim vrgla več.«

»Kdo ve? Grmade so gorele.«

»Turkov pa le še ni. Neumen tlačan je kje zažgal
kup fratja in brstja, oplašeni stražarji ob turških
grmadah pa so brž idcresali ogenj v grmado.«

»Če bi le bilo tako! In če bi človek vsaj vedel,
v katero stran se bo Turek ulil, če bo prišel res,« je
grof Pankracij dvomil.

»Najbolje bi storili, če se preveč ne bi mudili,«
se je gospod Višenjski že bal.

»Bog ve, ali je res, da so Gabrovci ujeli nekega
Turka?« je gospod Rauber s Krav jeka vprašal in po¬
gledal opata. Po maši je slišal nekaj zvoniti.

»Nič še ne vem,« je opat odkimal. »Če je res, mi
bo svobodnjak Trlep že dal vedeti.«

»Kadar bo sam hotel?« je oni nejevoljno dvignil
obrvi. »Mislim, da bi to moral storiti prav precej in vam
izročiti ujetnika!«

133

Opat je pomolčal. V obednico je prišel brat vratar
in povedal, da je pridirjal Trlepov sel in da hoče
govoriti s patrom opatom.

»Naj pride kar semkaj!« je pater opat velel, ker
je slutil, da bo novica važna.

Vratar je privedel Gabrovca, vsega zaprašenega
in trudnega.

»Kaj je?« ga je pater opat vprašal.

»Prav hudo, pater opat: Turki so blizu!«

»Kje? Kje?« so zavpili vsi obenem in poskočili.
»Brž povej!«

»Kje so že zdaj, ne vem; čez dan, dva bi utegnili
biti že tu, če ne prej. Jahali smo skoraj brez počitka,
vrnili smo se pred dobro uro.«

»Kaj si tudi ti bil na preži?«

»Bil.« In jim je pravil, kako je bilo in da zdaj tudi
zadnji tlačani že vsi vro v tabore.

»In kje imate ujetnika?«

»Trlep ga je odgnal na Primskovo.«

»Zakaj ne semkaj?« je pogrelo gospoda Rauberja.

Gabrovec ga je pisano pogledal in pomolčal.

»Trlepovi prežuni smo ga ujeli, Trlep sam ve, kako
je pripreti ujetnika,« je čez čas rekel precej trdo.
»Kdor bi ga rad videl, pravi Trlep, naj ga pride gledat
ali pa naj si ga gre lovit sam, saj jih je še prav dosti.«

Nekateri so se zasmejali, drugi so se zadrli, da si
tlačan upa tako odgovarjati.

»Ali ne veš, da bi ga morali izročiti patru opatu,
ki je vaš gospod?« je gospod Rauber revskal.

»Če bi pater opat ukazal, bi ga Trlep morda poslal
semkaj.«

»Prav gotovo pa ni, kajne?« je onega grelo.

»Trlep zmerom ve, kaj dela. — Velel mi je,« se je
obrnil v opata, »naj vam, pater opat, povem, da se brž
brž kam zaklonite.«

Pater opat se mu je zahvalil in bratu vratarju
ukazal, naj brat kuhar dobro postreže upehanega sla.

Gospodje plemiči so se nemo gledali.

»Zdaj je skoraj gotovo, da bomo videli Turka,« je
dihnil gospod Višenjski.

»Čisto gotovo. Da bi ga vrag!«

»In tako naglo se je to zasukalo.«

134

»Turek prihrumi vselej le prav naglo.«

»No, ne oojim se ga, grad je trden,« je grof Pan¬
kracij rekel.

»Da bi se le tudi tlačani dobro poskrili.«

»Kaj mi mar! Njih skrb.«

»Če bi tistega ujetnika imeli tu, bi ga izprašali in
bi zvedeli, kam se turška nadloga vali.«

»Da, kaj boste storili z ujetim Turkom?« so vpra¬
šali patra opata.

»Kaj? Trlep naj ga ima, saj ste slišali, da zmerom
ve, kaj dela,« se je pater opat smehljal. »Jaz res ne bi
vedel, kaj bi počel z njim.«

»V Ljubljano bi ga poslali deželnemu glavarju.«

»Saj ga ni naročil,« se je pater opat spet nasmehnil.

»A kaj boste s Trlepom, ki se vam upira?«

»I, saj se ne. Po lastni volji in pameti je na prežo
poslal ljudi, ne jaz ne deželni glavar mu tega nisva
velela, hvale pa smo mu vsi dolžni za skrb in pre¬
vidnost.«

Pametni odgovor ni bil prav všeč samovoljni go¬
spodi, češ, opat ima za tlačana premehke roke, le
gospodi rad kaže zobe. Trlepov sel je vendar tako
oplašil vse, da so se kar precej razbežali po gradovih.

Tudi sel se ni utegnil kaj dolgo krepčati, čeprav je
bil strašno potreben krepčila in počitka. Ali Trlep mu
je ukazal, naj hitro opravi in priteče v tabor na Prim¬
skovo. Kar stoje je torej pomašil dve, tri grize kruha
in mesa, bušil vase vrček vina in po bližnjicah prhnil
proti Primskovemu.

XLII.

Kakor na mravljišču, če gosenica pade nanj, je
završalo v primskovškem gradišču okoli cerkve Matere
božje, ko je Trlep privihral s prežuni in Turkom.
Otroci so zavečali, ženske zavreščale na pomagaj in
moški poskočili s čekani in z noži, tak nepokoj in
poplah sta nastala že zaradi enega samega Turka.

Trlep jih je'pomiril in jim ob kratkem povedal,
kako in kaj. A oči vseh so še zmerom strahoma držale
ujetnika, hripavi glasovi so vpili: »Ubijte ga, pre¬
kletega!« »Za peto ga obesite!« »Po turško ga natepite
in na kol nateknite!«


»Tiho!« je Trlep zavpil. »Ali smo kristjani, ali smo
T urki ? «

Ujetnik je tam stal z rokami za pasom in se delal,
kakor da ves vriše njemu nič mar. Bil je velik, suhljat
in koščat, a mišičast možak z dolgimi črnimi brki, ki
so se mu ob ustnih kotih otožno pobešali, kakor dva
veveričja repa. V obraz je bil teman, izpod košatih
obrvi so se mu bliskale vroče oči, uprte nekamo daleč,
kakor človeku, ki ga zmaguje otožnost.

Trlep ga je začel izpraševati, pa Bošnjak je bil
mrk in kratek v odgovarjanju. Nemara se je zavedal,
da se mu kroji sodba, ki ne kaže, da bi bila milostna
sredi teh srditih ljudi.

»Odsekaj mi že glavo!« je temno rekel Trlepu.
»Kaj je za to treba toliko besedi?«

»Saj nisem Turek.«

»Tudi jaz nisem, povedali so ti.«

»Ali imaš kaj svojih ljudi?«

»Nimam.«

»In bi rad domov?«

»Stati je bolje ko hoditi, sedeti bolje ko stati.«

»Govori, da te razumem!«

»Ležati je bolje ko sedeti, umreti bolje ko živeti
brez svobode — ubij me že, kaj me slepiš s svobodo,
ki je zame več ni!«

»Morda te bom osvobodil; samo Turki naj se prej
odvlečejo.«

»Ubij me!« je ujetnik godrnjal. »Saj veš, da ne bi
živ prišel do Bosne, čeprav bi vedel za pot.«

»Kristjan sem, Bog bi me udaril, če bi te pogubil
mirnega.«

Ujetnik je zardel in vzdihnil, Trlep mu je obrnil
hrbet in se nameril po opravkih.

»Da se mi ga nihče ne pritekne!« je zabičil možem,
ki so stali okoli Turka in se nejevoljni razmikali. »A ti
mi ne uhajaj!« je temu še zapretil z roko.

»Kaj pravite, sosedje?« je dolgopet Žubničan go¬
drnjal. »Ali Turki tudi tako pestovajo našega človeka,
ki ga ujemo na človečjem lovu in odženo bogve kam?«

»O, saj je Damijan pravil, kaj z njim počno!« mu
je sosed pritegnil. »Vsaj pretepsti bi morali to turško
zver!«

136

»Če bi ga začeli tolči, ne bi več vstal, tako bi mu
vsak pritisnil, hudiču turškemu!«

»Da, jaz res ne vidim in ne vem, kaj se Trlepu
melje v glavi, da ga ni dal pogubiti kar precej.«

»Ta turška pošast pa se vendar drži kakor zarja¬
vele klešče; nemara zato, ker klati več ne more in
požigati.«

»Mislim, da bi mi Bog laže odpustil grehe, kolikor
mi jih je že šlo čez hrbet, če bi temu grdogledemu
zlodeju med rebra porinil nož ali pa vsaj odrezal nos
in ušesa — pa naj se Trlep potlej obesi ali pa ne!«

»Ne klopoči takih! Trlep že ve, kaj se sme. In
potipal bi te, da bi ga pomnil.«

Trlep je iskal svoje in Radohove, pa ni našel
nikogar. Po tesnem prostoru med obzidjem in cerkvijo
so se gostile gruče beguncev. V eni izmed njih je stal
Kopič in nerad pravil, kako je Turkom drobil betice.

»Saj ni bilo nič,« se je branil občudovanju in
pohvali, »samo dvakrat sem jih posnel s soro, pa ni
mignil nobeden več.«

»Dobro delo si pa le storil; še pesmi te bodo pele,
glej, Kopič!«

»In vsa soseska ti je hvaležna, da si tako pridoval
našim prežunom.«

»Le še naprej bodi tako hud! O, ko bi imeli še dva
Kopiča, pa bi bili brez skrbi!«

»Saj bi gospodar Trlep že sam zalegel prav dosti,«
se je velikan branil.

»Pa res,« je nekdo pokimal. »Prejle je prišla tudi
Urša, tista velikanka iz Mišjega dola.'Tako ste res že
trije pravi vkup.«

Kopiču je bilo sitno. Navajen je bil, da so se nor¬
čevali iz njegovih strahovitih moči — na, zdaj ga pa
povzdigujejo in hvalijo kar zares. In skrbelo ga je, ali
se je tudi Trlepu prikupil toliko, da mu ne bi branil
Lize, če bi ga marala.

»Trlep mi ni rekel še nobene.« je povedal. »Če le
ni hud, da vseh tistih Turkov živih nisem prignal?«

»Beži, beži!« se je Damijan smehljal. »Tudi Trlep
ti ve hvale, kakor zaslužiš.«

Kopič ga je veselo pogledal, a oči so se mu srečale
s pogledom Lize, ki je Damijanu stala za hrbtom in

137

strmela v silnega moža. Temu je postalo še bolj ne¬
rodno. Brez diha jo je gledal, z rokami ni vedel kam,
kar vroče mu je bilo.

Mimo je prišel Trlep in vprašal, kje so mati.

»V cerkvi so. Ali naj jih pokličem?« je Liza od¬
govorila in stopila k njemu. »Z njimi je tudi Maruša.«

»Ni treba, ni treba!« je branil. »Le naj molita.«

»Oče so mi napravili ognjišče,« je povedala. »Kaj
naj skuham?«

»Kar hočeš, samo dobro naj bo! Iz naše sklede naj
danes jedo prežuni; tudi Bošn jaka napasi, potreben je.«

»Bom,« je pokimala. »Ali naj jim še prej dam
požirek vina? Trudni so.«

»Vidiš, pozabil sem. Skliči jih in jim postrezi!«

Radoha je našel zunaj. Skrbni mož je z nekimi
tlačani pregledoval zid in soseščino.

»Tole,« je Trlepu kazal kamenje, ki je ležalo okoli
obzidja, »znesimo noter, da bomo imeli kaj metati
po turških beticah; tistole drevo posekajmo, preblizu
mi je, z njega bi Turki strelice prožili med nas.«

»Le stojte, precej bom velel ljudem, naj vam sto¬
rijo po volji.«

»Če vsak pobere le en sam kamen in če nekaj
drugih zastavi sekiro, je v trenotku opravljeno vse. —
Pa da ne pozabim: samostanu bi dal vedeti, kaj je,
da se tudi menihi umeknejo kam.«

»Še z doma sem jim poslal sla. — A kaj pravite
mojim prežunom? Ali niso kaveljni?«

»Posebno Kopič ti je tič.«

»Je, res. Žene si pa le ne more ubrati nikjer, vsaka
se ga boji, češ, da ga je preveč.«

»Ženska je neumna vsaka: ko ga dobo, ji ga je pa
rado kar premalo. Ali Kopiča res oženi, vreden je
dobre žene.«

»Tale velikanka iz Mišjega dola mu je včasih že
nekaj blodila misli; zdaj bo prilike zadosti, da se
zvadita.«

Gruča okoli Kopiča se je med tem gostila, vsak je
še in še hotel slišati prigode s turške preže. Pristopila
je tudi velikanka Urša in na vse oči kar požirala
Kopiča. Pa ta se ni dosti menil zanjo, oči so mu hodile
čez ljudi in iskale Lizo.

138

Velikanka je odštorkljala in se ustavila ob gruči,
ki je po svoje izpraševala Turka.

»Kristjan, praviš, da si?« je star mož po strani
gledal Bošnjaka. »In si prišel morit kristjane in jim
požigat vasi?«

»Turek nas sili, slušati moramo,« je ujetnik že
zgovorneje pravil.

»Aha, Turek vam je graščak, kajne?«

»Zakaj se mu ne upreš?« je Urša revsknila.

Bošnjak jo je debelo pogledal, najbrž še ni videl
take velikanke.

»Zakaj se pa mi ne upiramo graščaku, ki tudi ni
nič prida in ki nas takisto sili, kar nam ni po mislih?«

Urša je molčala in čudno gledala koščatega in
velikega Bošnjaka.

»Trlep nam je velel, naj pazimo, da je tale turški
kristjan ne potegne spet med Turke,« se je oni stari
mož domislil. »Urša, ki si trdnih pesti, ti ga vzemi na
oko, pa bomo brez skrbi!«

Urša ni rekla nobene, ujetnika je kar le gledala.

»Kopič,« je Liza prosila, »stopi, stopi, prežune mi
skliči, pa tudi Turka privedi, Trlep je ukazal, napasti
in napojiti jih moram.«

»Nič se ne trudi, lepa Liza,« so se prežuni branili,
»saj so mi že mati vsega zadosti dali pod zobe; tudi
Bošnjaka nismo pozabili.«

»Za Bošnjaka ureži malo večji kos!« je Urša po¬
pravljala, ko je Liza rezala kruh.

»Saj je brtavs tolikšen, da se bo brkaču roka po¬
besila,« je Kopič grdo pogledal velikanko, ker ni rad
slišal, da bi kdo revskal v Lizo.

»Na — na!« se je Liza nasmehnila in odrezala še
večji kos.

»Hvala ti, dobra duša!« je Bošnjak odklonil drugi
kos. »Že tega mi je preveč.«

»Ješč pa nisi, ješč!« ga je Urša grajala in pre¬
udarjala, kako bi mu še kaj ustregla.

»Premoti ga, Urša, premoti,« so se ji smejali. »Tako
bi morda ostal med nami in bi ga lehko vzela kar
s seboj v Mišji dol.«

»Urša je prelena, delati noče, od lakote bi umrl
pri njej, čeprav ni ješč.«


139

»Kaj veš?« je še drug navidezno ugovarjal. »Če bi
imela dedca, pa še takega, kakršnega nima med nami
nobena, bi se mrha že še upregla kje, da bi vlekla
za dva in še več, če bi jih kaj bilo!«

Urša je rdela, rada bi bila zavrela, pa se upala ni;
Bošnjaka bi oplašila, se je bala.

Bošnjak se je nasmehnil. Urša je pogledala proč,
srečna je bila.

Ko so drugi dražili Uršo, je Kopič pomagal Lizi,
ki je pripravljala kuho.

. »Ali se res nisi nič bal Turkov?« ga je tiho izpra¬
ševala. »Oče pripovedujejo, da so hudi kakor zveri.«

»Kaj bi se jih bal! Kar s soro sem mahnil, pa jih
ni bilo več.«

»Joj, kaj, če bi bili privihrali še drugi?«

»Kaj? Še enkrat bi bil mahnil, pa bi jim podrobil
betice in se vrnil.«

»Da si se le vrnil! Mi, glej, smo se že bali, da so
vas dobili in pobili.«

»Tudi ti si se bala, Liza?«

»Kaj se ne bi, ko vem, da si upaš preveč?«

Rad bi bil rekel nekaj posebnega, pa beseda, ki bi
bila prava, se mu ni dala. 'Težko je dihal in jo molče
gledal; šele čez čas je hripavo dejal: »Vse turške

vojske bi se lotil še danes, če bi vedel, da bi se ti
prikupil.«

»Nikar, Kopič, nikar!«

»Kaj pa bi ti bilo bolj všeč?«

»Molči, v nobeno nevarnost ne sili več, da ine spet
skrbelo ne bo tako!«

»O Liza... ali res?« je drhtel in jo požiral z očmi.

Ni utegnila odgovoriti. Trlepova mati je z Marušo
prišla iz cerkve. Primskovška vešča jima je šarala
naproti.

»Je, hudo bo, hudo!« je piskala. »Le kaj je Trlepu
bilo, da je poslal po Turke?«

Ponosna Trlepka nikoli ni kaj marala te opravljive
babure.

»Kaj ti veš!« jo je tudi zdaj zavrnila prav kratko.
»V cerkev pojdi in moli, da nas Bog ne pozabi — ljudi
pa vsaj zdaj ne objedaj!«

140

»Pa res!« ji je tiho pritrdila tudi Maruša, ko sta se
bližali Lizinemu ognjišču. Vešča je pisano gledala in
pomignila Maruši, da se je ustavila.

»Verjemi vsaj ti,« je starka šepetala v Marušo,
»tale Turek bo ušel in privedel nad nas še druge.«

Maruša se je smehljala hudobiji, kaj reči ni hotela,
zamere se je bala, vešča je strupena zadosti.

»Trlep bi moral obesiti Turka, če se ga tisti neumni
Kopič ni upal pogubiti!« je starka še dalje šepetala.
»Pa le dopovedi kaj Trlepu, dedcu samovoljnemu, če
moreš! In stara ga še zagovarja, kakor ga je jemala
pod kreljut, ko je pater opat od njega podil tisto po¬
tuhnjeno Lizo... Ile-he, pa menih je že vedel, zakaj
se zagovednež tako drži Krajinčanke . .. Še tukaj tišči
vanjo, prejle sem videla, kako sta nekaj naklepala ...«

Zdaj je popalo tudi Marušo. »Trlep mi je ženin!
Kako se upate tako govoriti o njem?« je togotno za¬
vpila in šla.

»Če ti je ženin, le glej, ali ti bo tudi zakonski mož!«
je vešča pihala za njo.

Maruša je sprva sklenila, da bo molčala in opa¬
zovala; kdo ve, nemara je babnica res kaj videla...
Pa že se je zasramovala nezaupanja do ženina in mu
je precej povedala vse.

Trlep se ni jezil kaj posebno, le Kopiča je poklical
in mu razodel, kaj vešča trobezlja. »Pojdi,« mu je
velel, »dopovej ji zlepa, da jo bom zapodil ^enkaj, če
bo še dalje delala zdrahe.«

»Vidiš, tako je,« se je Radoh smejal. »V staii babi,
posebno, če je vešči, ni nič več ženskega, sama hudo¬
bija je je še, a ta je taka, da ji peklenik sam ni kos.«

»Da, mir in složnost sta nam potrebna, hudoba
babja pa ti brusi jezik in kleplje zdrahe...«

Kopič je precej bušil k vešči. »Ti, baba,« je renčal
vanjo, »povem ti enkrat, vedi za zmerom: Če boš še kaj
nad Trlepom otresala svoj dolgi jezik in če mi boš,
prikazen nepogledna. onečejala Lizo. ti razpotegnem
čeljusti in te čez obzidje zalučim po Primskovem, da ti
hudiči in vešče vsega Kuma več ne staknejo suhih
koščic! Dobro me pomni, baba hudobivna!«

Vešča se je ustrašila. Kopič je resda krolak. ali
v togoti’ pravijo, je zverina.

»Kaj sem ti storila, da mi, siroti stari, pretiš tako
grdo?« je lovila sapo.

A Kopic se je molče obrnil in šel. »Malo preveč
sem jo postrašil,« se mu je že smilila, »saj tisto o Lizi
vem, da ni res ... Pa le naj se boji, da bo vedela za
drugič,« je že spet renčal sam vase in vedel, da bi
v sončni prah zdrobil vsakogar, ki bi mu žalil Lizo.

Vešča je čutila, da jo je Maruša zatožila in da je
le Trlep naščuval strahotnega velikana. Mržnja, ki jo
je kuhala do ponosnega svobodnjaka, odkar je ni več
pustil do bolne Katarine in je rajši poklical patra
Lavrencija, ji je začela vreti in kipeti. Počenila je ob
cerkveni zid, brado stisnila med kolena, hude misli
so ji pokazale grdo pot.

Dvignila je glavo in opazila Uršo, ki je z očmi
pasla Bošnjaka. Počasi je prišarala do nje in jo po¬
tegnila za krilo.

»Le glej ga,« je šepetala, »saj dobila ga nikoli ne
boš, presamogolten je Trlep, ne bo. ti ga dal.«

Velikanka je zazijala: Vešča, glejte, mi je ugenila
želje in misli! Nobene se ni upala odgovoriti vsevedeči

v v •

vesci.

»Da, dokler bo Trlep živ in zdrav, ga ne boš dobila,
tegale že ne, ti pravim še enkrat!« je starka rekla
nekoliko glasneje.

»Če že veš vse,« je Urša drhtela, »nemara tudi
zmoreš dosti — pomagaj mi!«

»Ubij Trlepa ali vsaj pohabi, pa ti ne bo nobene
zavire več, in jaz ti bom pripravila ljubezenski napoj
za Turka, da se te bo držal kakor laščec krave.«

Urši so se stisnile strašne pesti in zasvetile velike
bolšjerjave oči.

XLH1.

Iz Stične je prišel Trlepov sel in povedal, da mu
menihi niso kaj posebno verjeli, kar jim je pravil
o Turkih; kakovih je gospodi robil o Trlepu in ujet¬
niku, je pa zamolčal; bal se je Trlepa.

»Morda jim nisi povedati znal vsega?« se je Trlep
budil. »Ali si vsaj kaj slišal, kam se bodo skrili?«

»Brat kuhar je dejal, da jih bo že Mati božja
varovala tam, kjer so.«

142

Trlep je zmajal z glavo in se zamislil.

Dva, tri dni je pretikal misli, kaj bi storil, da bi
otel menihe. Vedel je, pater opat je tih mož, tako svet
in ves le v molitvi, da nemara res ne ve, kaj preti
samostanu. Ukazal je, naj mu osedlajo konja.

»Kam pojdeš?« je Trlepka javkala. »Kaj ne veš,
da je zdaj nevarno po vseh potih? Da se pred Turki
drevi jo klateži in plenijo po praznih vaseh? Kako
lehko bi se te lotili kje!«

»Nič se jih ne bojim, mati!« jo je tolažil. »Menihi
so pa res v nevarnosti; dopovedati jim moram, naj se
umeknejo.«

»Joj, bojim se,« mu je šepetala tudi Maruša, »ne¬
kaj mi pravi, da ne bo prav, če res pojdeš.«

»E, kaj,« se je smehljal, »čez Debeli hrib, Šentpavel
in po bližnjicah skočim, pa bom v treh urah že nazaj.«

Urša se je ves čas motala okoli njih in poslušala,
zdaj je tiho šla ven.

»Kam pa, Urška turška?« so se ji stražarji pred
vrati smejali. »Kdo bo pa stražil Turka? Še spelje ti
ga katera, boš videla!«

»Nekaj sem pozabila v Mišjem dolu,« je vpila že
od daleč in pompljala navzdol.

Trlep je stal ob konju in se otresal matere in
Maruše, ki sta ga prosili za križe in težave, da ne bi
hodil sam in da bi rajši poslal drugega sla.

»Nobenega miru ne bi imel, če sam ne bi šel,« jima
je pokimal in šel s konjem. V dolini ga je zajahal in
se zapodil po stezi ob Debelem hribu.

»Kopič,« je Liza med tem poklicala velikana, »glej,
mati in Maruša bosta skoprneli od strahu in skrbi, ker
je gospodar šel sam. Lepo te prosim, skoči za njim, bodi
z njim, tako bosta brez skrbi!«

Velikan je že popal soro in bušil za gospodarjem.
Dobro se mu je zdelo, strašno je bil vesel, da mu Liza
tako zaupa. Samo to ga je skrbelo, kaj bo samovoljni
mož rekel. Tiho je šel za njim, kmalu mu je bil skoraj
za petami.

Trlep ga ni čutil, počasi je jahal skozi goščo, misli
so mu pobešale glavo. Komaj je dobro prišel v goščo
za hribom, je konj dvignil ušesa in se spoteknil. Iz
grma je skočila Urša in z dolgim kolom zamahnila


143

po jezdecu. Ubila bi ga bila, če se ne bi bil urno nagnil
nazaj in če konj ne bi bil malo odskočil. Tako je težki
kol zadel ubogega konja, da se je vzpel in od bolečine
zarezgetal. Dobila pa jo je tudi Urša. Kopič jo je s soro
dregnil v kolk, zarenčal in ji pokleknil na hrbet.

Gospodar se je iz zamišljenosti ustrašil tako. da je
zavpil šele zdaj:

»Urša, kaj si obsedena ali kaj ti je?«

»Zver je zver, prikleniti bi jo morali!« je Kopič
renčal in ji roke vil na hrbet.

»Kaj sem ti storil, da si šla nadme?« jo je Trlep
vprašal že trje.

»Turka bi rada,« je končno povedala, »pa vešča mi
je rekla, da mi ga ne boste hoteli dati — ubijem naj
vas, če ga hočem dobiti, je dejala.«

»Zdaj vidite, da je res zver, prav nevarna zver!«
je Kopič renčal. »Uvijte mi dvoje, troje močnih trt.
da jo zvežem!«

Ko sta ji roke zvezala na hrbtu, je nerada vstala;
bala se je, da jo bosta obesila.

»Ženi jo nazaj!« je Trlep velel Kopičil. »Sodili ji
bomo, ko se vrnem. Zveži še veščo, tudi njej gre sodba!«

»Ali me ne bi počakali, da pojdem z vami?« je
velikan prosil. »Saj vidite, pota so res nevarna.«

»Zdaj bom že pazil, nič se ne boj! Ostani v gra¬
dišču in straži obe babi!«

Pa vešča je kmalu spazila, da Kopič žene Uršo.
Ustrašila se je, presoje pa ni zgubila. »O ti spak!« je
kramljala s stražarji ob vratih. »Še nekih rož moram
natrgati, takih, ki so dobre za rane!« Tako je šla in je
ni bilo več nazaj.

Ko je Kopič pri ti ral zvezano Uršo in povedal, kaj
je bilo, je nastal vrišč. da ga je Radoh komaj ukrotil.
Cepec, čekan, nož so se vzdignili, da bi pogubili zlo¬
činko, Kopič sam jo je moral braniti.

»Sodba bo, ko se vrne Trlep!« jih je pomiril. Uršo
a zvezal še na nogah in čez pas z verigo priklenil
stari lipi.

Trlepka, Maruša in Radoh niso mogli prehvaliti
previdne Lize in zvestega Kopiča.

»Le molčita,« so jima govorili, »Trlep vama ne bo
pozabil tega in mi vsi tudi ne!«

E

I

144

Zdaj šele se je Kopic zaletel in vprašal Lizo tiho:

»Kako naj rečem, če me bo Trlep vprašal, kaj bi
si izbral za dar, ker sem mu pomagal?«

»I, kar bi najrajši.«

»O Liza —!« se je dušil. »Tebe bi rajši kakor devet
zim brez snega, rajši ko vse na svetu! Ali bi me
marala?«

»Marala! Kaj ti me niso obljubili že oče? Sam me
vprašaš pa šele zdaj!« se mu je smehljala in šla za
delom.

Kopič od veselja in sreče ni mogel nič. Stal je tam
in poslušal njene besede, ki so mu bile še v ušesih
in ki so mu dale drugo srce in drugo življenje. Domislil
se je Urše, kako je tačas venomer mislil nanjo in kako
trdo jo je povezal zdaj. Skoraj zasmilila se mu je, saj
mu je po ovinku pomagala do tega srečnega dne . ..
Šel je in ji rahleje zvezal roke, ki so ji res že kar
odmrle pod trdo vezjo.

»No, le stoj, tnalo neumno!« je dobrovoljno renčal
vanjo. »Trlepu se bo jeza spotoma kaj unesla, morda
te ne bo pogubil, čeprav zaslužiš.«

Urša ga je občudovala. »Močan si,« je preprosto
rekla. »Nikoli nisem mislila, da bi me kdo dobil podse
— ti, glej, pa si me!«

Kopič se je zasmejal in šel k Lizi, da bi jo gledal.
In vesel je bil, ker je vešča ušla; njo bi res utegnil
stresniti, da je ne bi bilo treba več soditi.

XLIV.

V Stični je Trlep najprej poiskal gospoda Ambroža.

»Hoj!« se ga je ta razveselil, ko je slišal, zakaj je
prišel. »Pravo si ugenil, da si prišel sam — jaz, glej,
ne morem in ne morem preveriti opata, da bi jo bilo
treba kam ulekniti!«

»Kaj pa samostanske dragocenosti? Ali so jih po¬
slali v Ljubljano?«

»Nak. niso. Prav preslepiti pa sem moral opata, da
smo s poti spravili vsaj največje. Le pater Evstahij je
smel zbrati skoraj vse listine, knjige in rokopise.«

»Kateremu gradu ste zaupali dragocenosti in pa¬
pirje?« je Trlep kimal.

145

»Lovski koči v Velikem borštu!« se je gospod Am¬
brož nasmehnil. »Tja gor, mislim, I urek ne bo nosil
smrčka.«

»Da le klateži ne bi kaj zavohali.«

»Ukrenil sem, da nekaj samostanskih suličarjev
varuje tisto kočo.«

»A kam pojdejo menihi?« je Trlep povedal svojo
veliko skrb.

»Kam? Nikamor!« je gospod Ambrož skoraj zavpil.
»Ko bi hoteli vsaj v Veliki boršt!«

Trlep je šel nad opata. Pa ta se mu je le smehljal,
češ, samostana se vendar ne bodo lotili tisti one, Turki,
ali kdor že so.

»Tudi Mul

drugi tod okol

»Ker se vi ne!« je Trlep tiščal. »Vse nesreče boste
krivi le vi, tako vam povem! Turki so že v deželi.«

»Dežela je velika, Stična je majhna in skrita.«

»Stična je bogata. Turki vedo to, verjemite mi!«

Pa opat Urh je mislil, da bi storil velik greh. če bi
menihom velel, naj zapustijo tihi, skupni dom, in da bi
ga kdo še dolžiti utegnil, češ, glejte, samostan je raz¬
pustil in menihe zadre vil po svetu.

»Zgodi se volja božja!« je odkimal s sivo glavo. —

Trlep je škrtnil z zobmi in odšel jezen in žalosten.

Z višine se je še enkrat ozrl po velikem samostanu
in vzdihnil: »Ali te bom videl še kdaj, o staro središče
in zavetišče naše?«

Bil je dan pred svetim Rešnjiin Telesom. Zvonovi
samostanske cerkve so peli pozdrav velikemu prazniku,
njih pesem se je razlivala po dolini in dvigala v gri¬
čevje. Trlepu se je inako storilo, odkril se je in poslušal,
a pot se je prebesila. Stična je zginila, zvonovi so
utihnili...

»Nikdar več je ne bom videl!« je vzdihnil in pognal
konja. »Turki jo bodo razdejali, pa je...«

Ko je truden in nejevoljen prikrevsal na Primskovo,
so se razjokale mati, Maruša in Liza.

»Ali ti nisem zadosti branila, samoglavec?« je mati
javkala. »Zdaj veš, kaj se pravi riniti v nevarnost!«

»O, kako prav sem slutila!« mu je Maruša očitala
skozi solze in smehljaj.

javci in Poljci, Stičani in Metnajci in vsi
i se 4ie mislijo umikati z doma.«

10

Več. 87.

146

Le Liza si je molče brisala oči, Kopič je stal ob
njej in je bil srečen.

Trlep ni odvrnil nikomur nobene, le vprašal je:

»Kje je vešča?«

»O, unesla jo je, ko je zavohala, da ji ni šlo po
volji,« so mu pravili.

»Kdo ji je povedal?«

»Hudič — kdo pa? Zmenjena je z njim.«

»Kje je Urša? Pa ne, da je ušla tudi ona?« je
pogledal Kopiča.

»Priklenil sem jo; ni mogla,« je ta povedal. »Tudi
je preneumna.«

»Kaj ji gre, možje?« je Trlep vprašal množico.

»Za veščo bi dejal, da jo obesimo brž ko brž. Za
Uršo ne bi mogel reči tega; vešča jo je zapeljala, pa
šlevkasta je tudi nekoliko.«

»Jaz pravim: Turka ji dajmo!« je razsojal drug.
»Naj ga ima, morda se ji bo pamet kaj učistila!«

»Če ne bi bila baba, bi rekel: Pretepimo mrho,
potlej šele ji ustrezimo z dedcem!«

Trlep je rekel, da ji vse odpusti, naj gre, kamor
hoče, a po Turka lehko pride, ko bo spet mir v deželi.

Kopič jo je razvezal. Velikanke je bilo sram, vsi
so renčali vanjo, zavedati se je začela, da ni ravnala
rav. Skesano je Trlepa prosila za zamero in mu ob-
jubila, da mu še v mislih ne bo več zoprvala.

»O Liza, kako bi se zahvalil tebi?« se je Trlep
obrnil k zardevajoči tlačanki.

»Še zmerom vam nisem povrnila, kar ste zame
storili vi.«

»S pridnostjo in poštenostjo si odslužila vse.«

»Tako vas prosim, da Kopičil ne bi odrekli, kar vas
bo prosil,« je pogumno povedala.

»Kopiču ne odrečem nič, zvest mi je bil v sili in
življenje mi je rešil danes. — Kaj bi rad, Kopič?«

»Lizo!« je velikan skoraj zatulil.

»Imej jo, če te mara! Za doto vama na užitek dam
še eno njivo in drugo kočo tudi postavim za vaju.«

Liza je dobro vol j no dregnila nerodnega Kopiča in
s Trlepko in Marušo šla v cerkev.

Kopiču so se odpirala nebesa. Od sreče in veselja
ni vedel, kaj bi počel. Kar tam na mestu je mencal

fi

147

in se smehljal, še rajši bi bil tulil in hraste pulil, da bi
se mu odcejala moč, ki je v nedopovedni radosti pokala
po njem.

»Na, vidiš,« mu je stari Trlepov hlapec kimal, »zdaj
si jo pa le izteknil, nevesto, ki se te ne boji!«

»O, še posukala ga bo, da se je bo kmalu bal on!«
so se dedci smejali.

»Da, če jo bo dobil res,« je nekdo poredno dvomil
na glas. »Opat še ni rekel svoje, to pomnite!«

Kopič se je ustrašil, da bi bil skoraj počenil. Res je,
zadnja, taka ali taka, bo opatova. Kakova bo? Kaj, ko
bi se menih upiral? Križ božji, tako bi bilo vse zaman.

»Hm, da, šumbreška je Liza bila, in sam zlodej
ga vedi, kaj ti gosposka še nazvitorepi iz tega.«

»Ni me skrb — saj je zdaj stiška. Zavira bi bila le
ta, da je zanj premlada,« je porednež mežikal.

Kopič je renčal v dobrodušnem smehu, češ, kaj pa
česnate, zakaj premlada?

»Ti, tega nisi povedal slabo,« je drug šaljivec malo¬
marno klavžal, kakor da ne vidi l rlepa. »Pater opat res
ne privoli rad zakona, če se ženin in nevesta ne skla¬
data lepo tudi po letih.«

»I, kaj to mar njemu?«

»O, mar, mar! Pravi, da se zakon rad krha, če sta
si mož in žena v letih preveč na dvoje.«

»Saj to je res!« je nekdo brž pritegnil. »Glejte,
pameten mož je tale naš opat.«

»Zato pa rečem in pravim, da ne bi bil rad Kopič,
ko mu jih bo opat drobil.«

»Za živo glavo, kaj res meniš, da bi Kopič sam
moral predenj? Saj bi lehko kar Trlep zanj zinil
dobro besedo.«

»Nak! Pater opat vselej hoče govoriti z ženinom
samim.«

»Aha, da ga še kaj pesti! O, trdo ti zna prijeti,
trdo!«

»Ubogi Kopič, sam Bog vedi, kaj mu bo moralo
še čez hrbet, preden se bo smel musati ob Lizi.«

Take so utrinjali tja do mraka. Vse se je smejalo.
Kopiču pa je šlo le kar na jok. Joj, da bi šel pred
meniha? Kar sam in celo v samostan? Nak in nalc —
rajši bi se zaprašil v vso vojsko Turkov, rajši bi se tri

10 *

148

dni dal za lase obesiti, rajši bi se golorit zbudil sredi
cerkve, vse, vse rajši...

Tisti večer so beguni na Primskovem dolgo sedeli
ob ognjih in pili primskovško vino, ki so ga iz hramov
prenesli v gradišče, da ga Turki ne bi uničili.

Med veselimi je poniglavil le Trlep. Skrbelo ga je,
kod se bo razlival turški val in ali se bodo stiški menihi
naposled le kam umeknili.

XLV.

V Stični je samo gospod Ambrož s hlapci skrbel,
da bi otel več ko več samostanskih potrebščin. Zoper
opatovo voljo in skrivaj jih je vso noč odbiral in po
hlapcih in tlačanih pošiljal v Veliki boršt. Po strmoviti
rebri nad samostanom je še pred dnem postavil stražo,
da bi na očeli imela dolino in da bi brž sporočila, če bi
videla kaj sumljivega.

Dan svetega Rešnjega Telesa je bil lep, sončen.
Menihi so s preostalimi tlačani opravili procesijo, po¬
tlej so bližnji in daljni postali pred samostanom, da bi
se kaj pomenili.

»joh, strašnih časov smo učakali!« je tlačan go¬
voril v gruči mož. »In nihče se ne zmeni, da bi nam
pomagal. Le davke so drli z nas, češ, da vojsko zbirajo
zoper Turka!«

»Kje je zdaj vojska?« je še drug tožil. »Turki
pridejo, kadar utegnejo, in lomastijo, koder hočejo.«

»In kje je gospoda? Ha, če nas ne zna ali noče
obvarovati Turkov, ji ne tlačanimo več in ne pasimo
lakomnega gradu!«

»Ali pa se sami zmenimo s Turki, kakor so se neki
zmenili po drugili deželah.«

»Pač res. Saj je tudi gospoda v besedi z njimi.
Kdaj ste še slišali, da bi se Turki kaj dosti mudili
z gradom?«

»Nikoli! Pridero kakor vihra, sam ne veš, kdaj in
odkod, in se vselej lotijo le tlačana in cerkve ...«

»Gospoda je vsa pasja, nemara nas je res prodala
Turkom!«

»O. prekleti Turki! Vse ti vzemo ali pa požgo in
ruzdeno!«

149

»In moža ločijo od žene, otroka od staršev, gole
in bose in nečloveško strahovane tirajo s seboj ...«

»Pa uboge ženske, mlade in nedolžne, kaj morajo
prebiti sramote in muke!«

»Bog nas je pozabil, ves pekel se je odprl.«

»Gorje tudi tistemu; ki ostane živ in doma. Ob vse
je: kar je pustil Turek, ti potlej vzame grad.«

»O, prekleta gospoda! Zdaj, glej, je ni več nikjer.
Z biriči in drugimi hudiči se je zaprla v grad, še v
cerkev in k procesiji ni od nikoder bilo nobenega
grajskih.«

»Da, po vseh grajskih travnikih bi lehko pasel,
noben birič te ne bi pretepal in ti živine jemal; tudi
srnjaka in jelena bi gonil, zajca zalezoval in medveda,
pa te nihče ne bi tiral v ječo in ti strojil kože.«

»Hm, kar praviš, ni ne za na ramo ne za na voz.
Kaj meniš, da se grad ne bo spet odprl in te poiskal?«

»To je res, tako res, kakor bi privezal in pribil!«
»Saj res, kaj bi česnali, kakor bi hodili po temi
sence. Vsega hudega bo še zadosti, pa prav

in iskali
kmalu.«

»Jaz

v 1 • •

ce bi jo

rečem in pravim, da bi vendarle bilo prav.
kam uleknili, dokler ne vemo, kje se Turki
ze napenjajo.«

»Menihi se nič ne ganejo, tudi nam, mislim, še ni
treba nikamor.«

»Saj res: odmekni pete, pa ti v vas prigolomišijo
klateži, ki so takisto radospravni in tatinski.«

Možje bi bili še nekatero rekli zoper Turke in
gospodo, pa se je v rebri nad samostanom bas tačas
oglasil rog — dogovorjeno znamen je, da si raža vidi
sumljive stvari.

Tlačani so onemeli, potlej pa zavpili kar v en glas:
»Jezus. Marija — Turki!«

Straža, ki jo je gospod Ambrož postavil tudi v
lino samostanskih zvonikov, je začela biti plat zvona,
a zbegani tlačani in samostanci so zdaj tudi sami opazili
dim za Krko. za Muljavo in povsod ondod okoli.

»Turki... Turki!« je vse vpilo in begalo okoli
samostana.

Gospod Ambrož je bušil iz samostana in zavpil:
»Bežite... bežite!«

150

E

Tlačani so vreščali, begali po dolini in po rebri in
se iskali, pa tako zmešani so bili od strahu, da niso
bežali v hosto in goščo, kar tam okoli so motoglavili.

Gospod Ambrož je spremljal opata in nekaj starih
menihov, ki so se le neradi namerili v reber proti
Velikemu borštu.

»Bežimo!« so tlačani vpili, češ, tudi menihi že
bežijo.

A mlajši menihi so se še obotavljali; rešili bi bili
radi cerkveno posodje. Tekali so po cerkvi, izbirali,
puščali, zgubljali, pobirali in se naposled gledali, ne
vedoči, kaj bi.

»Molimo... molimo!« je pobožen menih jeknil in
se na kolena zgrudil pred velikim oltarjem, a drug
se je že domislil, brž odprl tabernakelj in použil sveto
hostijo, da je Turki ne bi oskrunili.

Zunaj je krik naraščal: »Bežimo! Turki!«

Po dolini z Mrzlega polja se je čez veliko cesto
roti Stični ulival širok val urnih konjikov in se po
apljah razlival za beguni, ki so, kakor piščeta pred
kraguljem, bežali vsi navzkriž. Kar je bilo mladih in
brzopetih, so nekateri ušli v Štorovje in v virsko ska¬
lovje, druge so Turki polovili, povezali in odgnali proti
samostanu; stari in nadložni še do tja niso mogli,
omagali so. Strašni divjaki niso marali nobenih zamud
in zavir: med vpitjem in smehom so jih sekali s sabljo
in boli s sulico ...

Gospod Ambrož je med tem z opatom in tistimi
starimi menihi prišel na vrh Vinograda. Tu so postali
in gledali navzdol. Turki so po polju lovili begune in
se bližali samostanu.

Plemič, lomila ga je sveta jeza, je nespoštljivo
revskal v opata:

»Kdo neki so tistile vitezi, ki sekajo in bodejo
uboge tlačane? Pa ne, da bi bili Turki? Morda so res,
kaj menite? Dežela je sicer velika, a prišli so prav
v Stično, na božjo pot so prišli...«

Opat Urh se je spomnil pametnega Trlepa, z ro¬
kami si pokril obraz in zaihtel na ves glas, menihi
starčki pa za njim.

»Bežimo dalje!« je gospod Ambrož rekel nekaj
tiše in mirneje. »Če nas spazijo, jim ne uidemo več.«

I

151

Veliki val turške vojske je oblil samostan. Sto in
sto konjikov je poskakalo s konj in zagrmelo v cerkev
in v meniško bivališče. Še drugih sto in sto se je razsulo
po tlačanskih kočah. Odtod so navlekli platna, kožu¬
hovine in kar je imelo kakovo vrednost, iz hlevov pa
živine in krme iz senic. Preden sta minili uri dve, so
polovili zakesnele menihe in na Tekavnici nagrmadili
dragotin in oblačil, srebrnega in zlatega cerkvenega
posodja, živeža, živine in vsega.

V skalno duplino na Tekavnici se je zarinil ubežen
tlačan in zdaj ves trd od strahu iz bližine gledal in
poslušal, kaj Turki počno. Žlobudrali so jezik, ki ga ni
razumel prav do kraja, toliko ga je pa vendar dohajal,
da je vedel, kaj hočejo.

Plena jim še ni bilo zadosti. Strahovati so začeli
ujete menihe, češ, kje samostan skriva še drugih, večjih
vrednot.

Menihi pa ali niso vedeli ali povedati niso hoteli:
molčali so in gledali v tla.

Divjaki so vpili in jih lasali za brado.

»O križ božji, bridkih jim prizadeno, našim go¬
spodom!« je tlačan drhtel od strahu.

Naposled so jih slekli do golega in jih po turško
pretepli.

»Bog se usmili!« je skriti tlačan škripal z zobmi.
»Ali nebo res nima nobene strele več, da bi udarila
v te turške pošasti?«

Mnogo menihov ni prestalo strašnih muk, umrli so
mučeniške smrti.

Strašni Turki so naposled konjem na rep privezali
še žive menihe in ujete tlačane, zažgali cerkev, samo¬
stan, vso vas in odjahali, odkoder so prihrumeli.

Tlačan je gledal, kako so se ujetniki spotikali za
prehitrimi konji in kako so oplašeni konji brcali v živi
privesek in kmalu vlekli le na pol žive ali že mrtve
žrtve.

»O Žalostna Mati božja stiška

skriti mož sočutno vzdihoval in gledal

pomagaj!« je
i gieciai po dolini.

Turški konjiki so se nejevoljni ustavljali, odve-
zavali mučence in jih v jezi mesarili z nožem, s sabljo
ali sulico. Vse polje proti Muljavi je bilo krvavo in
posejano z mrtvimi ali umirajočimi mučeniki...

152

Z rebri pod Velikim borštom so ubegli menihi kleče
gledali muko svojih samostanskih bratov in se na ves
glas jokali.

Samostan* in cerkev sta treskajoče gorela s pla¬
menom in se rušila sama vase ... Le pepel in razval
sta ostala, kjer je že čez tri sto let stal slavni stiški
samostan, tihi dom dela, molitve in pokore, za vso
Dolenjsko stran pa največje središče pravice, dobrote
in učenosti. —

XLVI.

po

Trlep je tisto dopoldne bil ves nemiren. Mencal je
gradišču sem, mencal je tja in revskal v begune.

Kar ti je straža v cerkvenem zvoniku naznanila,
da vidi dosti dima izza Krke in Muljave.

»Turki!« je vse gradišče zavrelo. »Jezus, Marija —
Turki!«

Trlep se je prekrižal, rekel pa ni nobene, le pisano
je pogledal okoli sebe in vzdihnil.

»Pripravimo se!« je Radoh tiho rekel in mu po¬
kimal. »Bog vedi, ali se posebno krdelo Turkov ne
bliža že tudi nam. Veli, naj moški stopijo za obzidje
in naj se vsi drugi tudi pripravijo za pomoč!«

O, pa ni bilo treba nobenega povelka. Tisti dim
tam v dalji je pognal pokonci vse. Možje in mladeniči
so se z beti in s čekani postavili za obzidje, ženske in
nadložni so znašali kamenje, da bi ga brambovci bičali
po Turkih, otroci in stari pa so s povzdignjenimi ro¬
kami v polni cerkvi na ves glas pomoči prosili Mater
božjo.

Trlep je z Radohom mirno urejal obrambne pri¬
prave, hvaiil tu, grajal tam in gledal dim, ki se je izza
iribja dvigal v nebo.

»Jezus, kako je neki v Stični?« ga je grelo. »Ali
so se oteli, ali so jih Turki zajeli?«

»Tamle okoli je zdajle vroče,« je tudi Radoh mom¬
ljal sam vase. »Ubogi ljudje, če se niso kam zaklonili!«

»O, tlačani so se razbežali, menihi me pa res
skrbijo,« se je razodeval Radohu. »Kar v Stično bom
stopil, videti moram, kaj je.«

»Kar je, je; pomagati ne moreš, nikamor mi ne
rini!«

»Pa vendar moram zvedeti, kako je v Stični.«

»Kaj ti mar Stična? Za Primskovo skrbi in neumen
ne bodi!«

»Hudo mi je, ne morem pomagati.«

»Nikar! Kdo te je Stični postavil za varuha?«

Vrela sta tako glasno, da sta pristopili tudi frlepka
in Maruša.

»O ti topoglavec, kaj spet noriš?« je Trlepka jav¬
kala. »Le pojdi, samo mene pogubi prej, da se grizla
ne bom več zaradi tebe!«

»Ali so ti menihi več kakor mati in jaz in mi vsi?«
mu je Maruša očitala in ga*milo gledala skozi meglo
zatajenih solza.

Da, videl je njene solze in se jih je bal; njena
ljubezen ga je božala, rad bi bil rekel kaj ljubega,
pa svoji ljubezni do nje ni v besedi mogel dati pra¬
vične podobe in izreči zares resnične misli o skrbi za
stiške menihe.

»Pa zakaj ne bi šel, da bi vsaj videl, kako je v
Stični?« se je tiho upiral.

»Počakaj, glej ga, dokler ne veš, kako bo tukaj!«

»Saj res, kam bi hodil, ko ti iz vsakega grma utegne
planiti Turek?« je pritikal starec iz gruče, ki se je
zgrinjala okoli njih. »Stične ne boš rešil, če so jo Turki
obstopili, le sebe boš pogubil prav po nepotrebnem.«

»1, pa naj kdo drug stopi v Stično, da ne boš
mencoritil,« je sosed svetoval. »Kdo bi šel?« se je ozrl.

»Jaz!« je zavpila Urša in se prerinila pred Trlepa.
»Jaz pojdem, samo povejte, kaj mi je storiti!«

l rlep jo je debelo pogledal, drugi so se zasmejali:
»Saj res. Urša naj gre! Brdavsasta je zadosti, samo
v roke ji dajte kaj trdega, pa se bo tudi vrnila srečno!«

»Ali na Turka mi popazite malo, da je dedec ne
ulekne kam!« je velikanka skrbela in gledala po vseh.
»In da lačen ne bo!«

»O, le brez skrbi, Urša uršasta!« so ženske regljale.
»Obenj ne boš!«

»E, kaj, saj si bo še danes ujela drugega, ki bo
čvrst ko dren in živ ko gliva!«

»No. Bog daj srečo!«

Pa Urša jih ni poslušala, le kar Trlepa je gledala
in čakala, kaj ji bo naročil.

154

»Ti za to pot nisi,« ji je Trlep počasi odkimal;
»res nisi. Iti moram sam.«

»Kako bi šli, če so mati hudi in Maruša žalostna?
Naj stopim jaz, naj, saj se ne bojim nikogar!«

»O, vem, da si upaš dosti,« se je posmehnil.

»In vse bom opravila po besedi, le brez skrbi
bodite!«

Med tem je Liza odnekod privlekla Kopiča.

»Hoj, pa naj z menoj gre še tale, če mislite, da
sama ne bi opravila,« je Urša veselo zavpila in za ramo
stresnila Kopiča, da je velikan skoraj omahnil. »Ali si
zatorej, da bi z menoj šel gledat Stično in odganjat
Turke?«

Liza mu je že prej dopovedala vse, lehko je od¬
govoril:

»Pa brez tebe, štor štorasti!«

»Zakaj? Ali misliš, da bi ti bila za napoto?« je
mehko odgovorila in ga krotko pogledala s tistimi ve¬
likimi, bolšjerjavimi očmi, da sprva ni vedel, kaj bi
odvrnil.

»Po kaj bi v tako daljo hodila za Turkom?« je
potlej rekel prazno. »Saj ga imaš tu.«

»Ali zabavljaš? Še eno tako mi zini, pa* te nikoli
več ne pogledam, čeprav si edini človek, ki me je
zmogel!«

»Kaj te ni Turek tudi?«

»Je, seveda me je — ker si bil ti prelesen!«

»Aha, zdaj te je pa useknila!« so se smejali vsi,
še Liza, ki je tudi vedela, kako sta Kopič in gospod
Ambrož snubila tole strahovito bunko.

»V Stično da je treba stopiti?« je Kopič nalašč
preslišal smeh in se obrnil do Trlepa.

»Da, a pojdem sam.«

»Naj grem z vami!«

»Ne, tako mi bo pot spešnejša.«

»A varnejša, če bom šel z vami jaz.«

»Ha, prav zalo pojdem tudi jaz, otepajta se me
ali pa ne!« je Urša pribijala.

Trlepka in Maruša sta se spogledali, pomirilo ju je,
da bo Trlep ob sebi imel oba brdavsa.

»No, pa pojdimo vsi trije!« je Trlep prijazno dejal
in se tiho zasmejal. Vdanost obeli silakov ga je zmogla.

155

In so šli. Peš; tudi Trlep; konj bi jih izdajal z rez¬
getanjem. Oborožili pa so se vsi kar po svoje. Kopic je
obse tiščal tisto ljubo soro, Urša si je preskrbela dolg
in težak čekan, Trlep sam je imel meč in pač tudi čekan.

»Ha, ubogi Turki, ki se bodo srečali s temile tremi!«
se je gradišče primskovško smejalo, ko so silni velikani
pompljali v dolino.

Za njimi so migljale oči Trlepke in Maruše, Lize in
— Turka, srce, polno ljubezni, je komaj dohajalo v
daljo tipajoči pogled.

»Da bi se le srečno vrnili vsi in prav hitro!«

A komaj so prišli za Debeli hrib, so izza Gradišča
nad Šentvidom opazili dim.

»Stična!« je Trlep dihnil. »Jezus, Stična gori!«

»Hm,« je rekel Kopič, »hm,« mu je pritegnila llrša.
»Gori — pa kaj hočemo?«

Trlep je postal. Ali bi vendar šel v Stično, ki je
več ni? Kaj ne bi bilo pravše, če bi se vrnil in če bi
varoval gradišče na Primskovem, kakor želijo vsi?

Kopič in Urša sta šla kar dalje. Trlep se je vzel
iz misli in pohitel za njima.

»Res je,« je umoval, »nikoli ne omaguj na pol
pota, hiti naprej, zmerom naprej, če hočeš kam priti!«

Zamikali so se po odročnih stezah in na skrivaj
bližali Stični. Nad njo so postali in se zagledali v ka¬
deče se razvaline samostana in vasi.

»Kje so menihi?« je Trlep vzdihnil.

»Morda že v nebesih.« je Urša rekla trdo. »Zmerom
so toliko vedeli o nebesih, zdaj pa so lehko res tam.
Jaz sem rajši še tu in bi zdaj rada vedela, kje so
tlačani.«

»Tlačani so se rešili, za menihe pa se močno bojim,«
je Trlep popravljal uršasto Uršo.

»Bog ve. ali so se. Če se niso, se jim utepa, še pred
nebeškimi vrati jih odrivajo.«

»Pojdimo bliže, morda bomo kaj zvedeli,« je Trlep
silil in se čudil Urši. Da je močna in uporna, je vedel:
a zdaj je spoznal, kako oster ji je tudi jezik.

Že pri prvi st iški hiši so našli turško sled. Pred
vezjo zgorele, še kadeče se hiše je ležal mož brez glave
in ves razsekan in krvav. Njegova, do dvoriščnega
plota zatrkljana siva in močno plešasta glava je z od-

156

prtimi, kakor v nebo vpijočimi očmi pričala o grozi
tega dne.

»O prekleti!« je Trlep hropel.

Kopič je preteče renčal, Urša je na kratko dihala.

»O Bog, vsaj deset mi jih daj v roke!« se je veli¬
kanka tresla od togote.

Kaj pa je tamle? Joj, skozi trebušček in prsi je
na plotnico nataknjeno zizno otroče.

»Otročiček... ubožček!« se je Urša zajokala na
ves glas. »Bog nebeški — ne deset: sto, vsaj sto Turkov
mi daj v roke!«

Za plotom je vznak ležala čisto gola ženska, mati
tegale mučenčka na plotnici. Mrtva. Obraz ji je bil
spačen v trpeč izraz, rane pa ni bilo videti nobene.

»Zverine turške — do mrtvega so jo mučile!« je
Trlep zaječal od usmiljenja in se obrnil proč.

»Nadnje! Nadnje!« je Kopič renčal in stiskal soro.
»Ne postajajmo več!«

Urša si je odvezala predpasnik in z njim pokrila
golo mučenico. »Zdaj pa le pojdimo!« je rekla skozi
zobe, rjave oči so se ji preteče užigale.

Prišli so do samostana. Še je gorel in se treskajoče
v vsej veliki razsežnosti rušil sam vase.

Trlep je z rokami na obrazu vzdihoval: »O menihi,
menihi — kaj je, kje ste?«

Iz tistega skrivališča na Tekavnici je prilezel be¬
gun tlačan in povedal, kaj se . e z nekaterimi menihi
godilo pred nekaj urami. »Tja e stopite in poglejte!«
je pokazal z roko.

In so videli gole, do nespoznave raztepene meniške
mrliče, še v smrti nagnusno onečaščene.

Urša je zardela in umeknila pogled. Trlep je s Ko-
pičem in tlačanom pobral razmetano meniško obleko
in z njo pokril oskrunjene mučence.

»Kje so Turki?« je velikanka revsknila v tlačana.
»Kje so, povej brž, če ne, te lučim po Tekavnici, da se
boš razletel v sončni prah!«

»1, šli so, odkoder so prišli, tande čez Krko ne-
kamo. Čast Bogu, da so se pobrali! Ali bi ti, glej jo.
videla nemara rajši, ko bi še klali po Stični?«

»Pojdimo!« je Trlep hripavo rekel in se nameril
v Veliki boršt.

157

»Kaj bi tam gori?« je Urša s peto udarila ob tla.
»Za Turki pojdimo, za Turki!«

Trlep jo je molče pogledal, pa tako ostro, da vso
pot ni zinila nobene več.

V Velikem borštu je opat obupaval z ubežnimi
menihi. Ko je zagledal Trlepa, se je razjokal. »Zakaj
te nisem slušal?« je poihteval. »Vest me peče, da bi
umrl.«

»Nič ne obupujmo, vse bo spet. dobro, Bog bo
pomagal!« je Trlep tolažil, čeprav ga  je jezik srbel.

Menihi so se odločili, da se bodo preselili v Šentvid,
dokler se samostan ne popravi.

Gospod Ambrož je bil prav vesel te odločitve.
»Tako bova z vikarjem v Šentvidu ugenila že še ka¬
tero!« si je mislil, na glas pa je rekel:

»O, kdaj pa boste v Malem Gabru že kaj svatovali?
Da me ne pozabite tačas! Posebno rad bi bil na Ko-
pičevi svatbi.«

»Ne vem, z gospodom patrom opatom bo treba še
prej govoriti,« je Trlep resno odgovoril.

Kopič se je ustrašil, Urša je pogledala v tla.

»Kaj je?« se je opat vteknil.

»Ženil se bom, treba mi je, saj ste me silili že sami.«

»Da, oženi se, precej se oženi!«

»Tudi tale moj Kopič bi se rad. Vzel bi tisto šum-
breško Lizo, saj se je spominjate.«

»Naj se vzameta!«

»Tale devica bi pa rada uzakonila tistega turškega
človeka, ki so ga moji prežuni ujeli tako srečno.«

»Ne bom branil, če mož prestopi v našo vero,« je
opat počasi pokimal, pa Urša se je že zadrla:

»Nak, o nak, Turka jaz jemala že ne bom!«

»Saj ni pravi Turek.« jo je Trlep miril. Urša ga je
samo še debelo gledala.

Kopič je videl nesrečo in obup menihov, nič več
se jih ni bal, moško je rekel:

»Svatovali prav veselo ne bomo, časi so preža-
lostni.«

»Ne, ne!« se je pater opat jemal iz otožnosti. »Sva-
tujte, živite in veseli bodite pa meni krščansko od¬
pustite, da vam v stiski in nesreči nisem bil previden
vodnik.«

%

158

Trlepa je opatova potrtost zmogla, kar zajokal bi
bil; pa je šel z obema silakoma.

XLVII.

V gradišču na Primskovem so jih Trlep, Kopic in
Urša hudo skrbeli.

»Turki so jih kje prestregli,« so se bali.

Straže v cerkvenem stolpu so strmolele proti Stični
in vpile, da je ondi videti dosti dima.

»Jezus — gori, Stična gori!« je ljudstvo ječalo.

Trlepka in Maruša sta se skrili v cerkev in ihteli
pred Marijinim oltarjem, skrb in molitev sta iskali
prenaglega in pregorečega Trlepa.

»Bolj bi mu bila morala braniti tudi ti,« je stara
zunaj očitala Maruši.

»Kaj mu nisem, kolikor sem mogla? Pa saj se vrne,
boste videli, da se vrne.«

Radoh ju je mrko gledal in brambovce seganjal
za obzidje. »Pripravite se, Turek utegne privreti zdaj
zdaj! In ne bojte se, zaupajte si, pa nas ne zmore!«

»Nič se ne bojimo, dobo jih, le pride naj!« so
fantini junačili. . 1 :  • - v.. - -v, ^^

»Prav, prav,« je hvalil. »Vendar, vi, mladi, slušajte
starejše, ne vihrajte v boju in ne jokajte, če koga piči
sulica ali uprasne sabl ja. Na dlani si brž s slino razmoči
malo prsti, zmazek pritisni na rano, pa bo kmalu dobro.«

Brambovci so se na gosto ustopili za obzidje in
zagledali po dolinah, odkoder bi Turek prilomastil.

Radoh je še tekal po gradišču, ukazoval in tolažil.

»Kaj se pa vedve cmerita?« se je skrben in osat
spoteknil ob Trlepko in Marušo, ki sta zdaj kolovratili
po taboru. »Trlep pozna nevarnost in ve, kako se ji je
ogniti in jo izpod vreti. Lizi pomagajta, babi trapasti,
pri kuhi ji pomagajta, ali pa v cerkev in molita. Samo
tu mi ne razkazujta cmeravosti, ko še vesta ne, ali je
je res treba!«

Saj res: takale cmera bi še možaka za obzidjem
ušibila in oplašila.

Lizi ni bilo več treba velike pomoči. Sosede so
pospravljale in pomagale, a skrivaj tudi jokale, Turkov
so se strašno bale.

i

159

Kar so ti stražarji in brambovci zagnali: »Trlep —,
Trlep!«

Po vsem gradišču je završalo, oči vseh so držale
Trlepa, Kopiča in Uršo, ki so iz Mišjega dola kobalili

navkreber.

A Trlep je prišel ves mrk in tih, tudi Kopič in Urša
sta se držala trdo.

»Stične ni več,« je trudno povedal in potlej pravil,
kaj so videli in slišali.

»O žalostna Mati božja stiška!« so ihteli. »Kaj pa
drugod?«

»Kdo ve? Po Suhi Krajini in kočevski strani je
moralo biti hudo; našim vasem se ni zgodilo nič.«

»O, hvala Bogu! Zdaj pa kar brž domov!«

»Dokler je Turek v deželi, nismo varni,« je Trlep
svaril. »Potrpimo še nekaj dni.«

»Za Turki se vlačijo klateži. Včasih so hujši ko
Turki. Vsaj nekaj stražarjev naj bi šlo domov.«

Trlep jim je počasi pritegnil in pogledal Kopiča.

»V Mali Gaber pojdem jaz,« se je Kopič oglasil.

»Jaz tudi,« je Urši ušlo od hvaležnosti do Trlepa.

»Kdo pa ti bo pestoval Turka?« so jo dražili.

»Z menoj pojde!« Zdaj šele se je ozrla po Boš¬
njaku. Le za spoznanje se mu je nasmehnila, pa na¬
smehnila se je brez nejevolje. Trlep ji je že spotoma
dopovedal, da njen varovanec ni zaresen Turek.

»Saj res, laže se bosta zvadila na samem,« so se ji
smejali. »Ti, Kopič, pa nekoliko pazi, da ga Urša ne
uduši, če bi  j« gnalo preveč. In na dvoje ju drži ali pa
Uršo prikleni, dokler ju ne sklene šentvidski vikar!«

* * *

Vasi so oživele. Zahvalne molitve so klečale, delo
je pelo, ljudstvo je spet bilo mirno in veselo.

Gospod Ambrož je kmalu jezdil od vasi do vasi
in na raboto klical ljudi, da bi se zažgani samostan
brž brž popravil.

V Šentvidu se je zglasil pri vikarju. Ta je spet
vedel že vse novice.

»Turki so to pot najbolj udarili po cerkvah in
samostanih. Zažgali so Pleterje in Stično, Bistro, Ve-
lesovo in Mekinje.«

160

»Mekinje tudi?« se je gospod Ambrož ustrašil.

»Nič se ne boj, Adela še ni bila tam.«

Plemič se je oddehnil.

»A zdaj pojde. Viljem je zvedel za njeno željo
in se ji je pametno odrekel, stari se je tudi podal —
še ti si jo izbriši iz stare glave! Ni te ljubila, zdaj bo
zate vsaj molila.«

Gospod Ambrož je pokimal in vzdihnil.

»Našega samostana je škoda,« je brž obrnil po¬
govor.

»Nič ne mara j, kmalu si spet opomore.«

Bistri vikar je opazil, da prijatelja ščemi, čeprav
se taji; porinil je predenj velik vrč vina: »Na, pij,
izplahni si srce in stisni zobe, če te boli še kaj.«

Gospod Ambrož ga je molče pogledal in pil.

»Zdrav, vesel bodi, gospod Arno rož! Vino pij, zme¬
rom bodi mož, babe pusti na miru, nobena te ni vredna,
Sam bodi, pomeniši se mi vendarle nikar ne: kuta ni
zate. Kadar ti je hudo, moli, odleglo ti bo. Potlej se
napi j po pameti, zdrav boš in vesel!«

Dolgo sta se menila, vmes sta pa pila.

Bog je dober. Nameril je šibo. udaril ni preveč.
Ljudstvo je že pozabilo, kar je prebilo, življenje teče
svojo pot pri nas in povsod.

»Na Trlepovini bo zdaj lepo,« se je gospod Ambrož
domislil. »Trlep se oženi, Kopič se oženi, Urše in
Bošnjaka tudi ne bo mogoče ločiti!«

»Bog je Trlepa milostno pogledal. Mož zasluži.
Lepo je živel z rajnko ženo, pošteno jo je ljubil.«

»Hoj, kakove hruste bo imel pri hiši!«

»Samo Bošnjaka moram še nekoliko obtesati po
naši veri, preden ga priklenem k tisti uršasti Urši.«

»Še pater opat bo vesel sreče na Trlepovini,« se je
gospod Ambrož spet spomnil samostana. »Le patrom
bo še dolgo pela prav tenka.«

»Nikar no!« mu je vikar odganjal otožnost. »Hu¬
dobija je pogubila, kar je v samostanu človeškega,
minljivega; ni je pa sile, ki bi za zmerom zatrla moč
njegove božje naloge.«

Življenje, vere, upanja in ljubezni polno, je kli¬
calo tudi s pogorišč in morišč...

I

t

C ot: ISS


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

0 id000075574



✓

/


/




N



0








*



\



%







>

















































.*









i


it ■ t 'm  *% *# *

jrfp*

/ *F-* H

•»* ;•*.•

*OTws»