
SPISI

KRIŠTOFA ŠMIDA.

Poslovenjeni

mladini v zabavo in pouk.

VII. zvezek:

jagnje. — 5^ ar ^ e l < z  gore.

aSa

Novo mesto.

Tisk in založba J. Krajec naši.

1909 .

JAGNJE


Poslovenil

P. Florentin Hrovat.

Drugi nespremenjeni natis.

A

Movo mesto.

Tisk in založba J. Krajec nasl.

110247

Kazalo:

Jagnje:

Stran

Anica in njena mati .......  5

Gospa Podgorska in njena hči Milica ....  11

Osoda mater.Id

Anica in Milica.22

Tujec.27

Dragotinovo življenje.33

Kako je prišel Dragotin v ta kraj ....  42

Dragotinov rednik.46

Splošno veselje v vasi.52

Otroška veselica.59

Starček z gore:

Pobožni oče Martin.69

Ne zanašajte se na časno imetje. .Teden trenutek ga

vzame.74

Kjer je največja sila — je božja roka mila . . 79

Kdo je bil starček z gore?.84

Dobra vzgoja je najdražji dar nebes ....  89

Lakomnost in zavid uničita srečo obitelji ... 93

Za dežjem solnce sije, lepše solnee rumeno . . . 108

Prvo poglavje.

Anica in njena mati.

Anica, uboga deklica kakih deset let stara,
je nabirala jagode v gozdu. Bilo je vročega po¬
letnega popoldne; na solnčnatih krajih je solnce
pripekalo, da ti je bilo vročine skoprneti. Niti
najmanjši vetrič ni pihljal. Njen beli slamenček
ni zamogel zadrževati pekočih solnčnih žarkov.
Vroči pot se ji je cedil po čelu in lici so ji bili
rudeči ko pirh. Vendar je marljivo nabirala jagode,
ne ozrši se ni na desno, ni na levo. Obrisavši si
vroči pot raz čelo s svojim belini robcem, reče
veselo: „Saj delam in se potim za svojo bolno
mater. Za denar, ki ga dobim za jagode, zamo.gli
si bodo kupiti kako okrepčavo v hudi bolezni. “
Proti večeru gre s polno pletenico rudečih
jagod v roči proti domu. Nebo se stemni in prične
deževati. Vedno glasneje šume deževne kapljice
po drevji, iz.daljave pa se čuje bobneče grmenje.
Ko pride iz gozda, nastane hud .vihar; goram
jednako se na nebu kupičijo temni oblaki in vlije
se huda ploha. Anica si poišče v nizkem grmovji,
daleč proč od visocih dreves, varnega zavetja, Tu
je hotela počakati dotle, da nevihta preneha.

Krištof Šmid, VII. 1

6

Na jedenkrat pa čuje v bližnjem jelšovem
grmovji žalostno vpitje, skoraj kakor jokanje ma¬
lega otroka. Dobre, usmiljene deklice ni zadrževal
niti dež in vihar, niti blisk in grom, da ne bi šla
pogledat, kaj je. Gre tja, in glej, bilo je majhno,
nežno jagnje, ki je bilo vse premočeno, mraza se
treslo in ni znalo, kam.

„Oj uboga, revna živalica!" reče Anica. „Ne
smeš tu poginiti, ne! Hočem te vzeti seboj domu."
Rahlo vzame jagnje v naročje in hiti ž njim, kakor
hitro je nevihta potihnila, proti mali, s slamo
pokriti domači hišici.

Stopivša v nizko, a snažno izbico, vsklikne
veselo: „0, glejte,.. glejte, ljuba mati, kaj sem
našla! Vidite, čuda lepo jagnje! Oj, kako srečna
sem bila! Hočem ga lepo rediti; nedolžna živalica
pa mi hode v veselje!“

Bolnica, težko se sklonivši v postelji, podpre
glavo z rokama, ozre se na svojo hčerko ter ji
reče: „Ljuba Anica, pač si V nedolžnem veselji
pozabila, da ima mala, nežna živalica vže svojega
gospodarja. Le zgubila se je; moraš jo dati nazaj.
Jagnje je gotovo bogatega kmeta v Hrastji. Tujega
blaga ne smemo niti čez noč v hiši obdržati. Nesi
jagnje še danes tja."

Sedaj se zasliši hripav glas skozi okno. „To
bi bilo pa jako nespametno. Kedo naj bi bil tako
tankovesten!“ Glas je bil zidarja, ki je malo hišico
ravno nekoliko popravljal ter skozi odprto okno
Čul ves pogovor. Mati in hčerka pogledate proti
oknu. Zidar pa jima prične modrovati tako-le:
„Kaj me gledate tako osupneno in debelo! Saj

t

vama hodom le dobro. Žival zakoljemo in razde¬
limo! Imeli bodemo za večerjo dobro pečenko, za
kožico dobimo pa tudi nekaj novcev. Imoviti kmet
ima nad sto lepih, velikih ovac; ni mu dokaj mar,
ima li tudi to mlado jagnje, ali pa ne. Hočem ga
brzo zaklati. Nikar se ne bojte; saj nas nihče ne
vidi; na-me pa se smete zanesti. Znam molčati,
kakor ta le zid.“ Tako beseduje in vrže z ome-
talnico malte na steno.

Anica se prestraši moževega govorjenja. Pre¬
grešna se ji sedaj zdi misel, da bi obdržala jagnje,
Zatoraj reče zidarju: „Ni pošteno, kar svetujete.
Kar ne vidi človeško oko, vidi pa Bog. Vi pa,
ljuba mati, ste me prav učili; le čudim se, da mi
samo ob sebi vže poprej ni prišlo na um. Seveda
bi jagnje rada, rada obdržala; ali Bogu moramo
radi pokorni biti . 11  Pri teh besedah ji stopijo solze
v bistre, modre oči. Jagnje vzame zopet v naročje
ter se napoti ž njim proti Hrastju, dasiravno se
ni še popolnoma zvedrilo in se je solnce pomikalo
vže proti zatonu.

Ko pride Anica v Hrastje, stala je gospodinja
se svojim najmlajšim detetom v naročji ravno pred
hišnimi durmi, večji otroci pa so stali poleg nje.
Strme so občudovali mnogobarveno mavrico, ki se
je videla v svojih lepih'sedmerih barvah na temnem
nebnem oboku. Kazaje z roko otrokom krasno
mavrico, reče gospodinja: »Poglejte lepobarveno
mavrico in hvalite Onega, ki jo je naredil. V švi¬
gajočem blisku in strašnem gromu nam razodeva
ljubi Bog svojo moč in veličastvo, v prijaznej ma¬
vrici pa nam kaže svojo dobrotljivost in ljubezen . 11

1 *

8

Anica je veselo opazovala sedaj krasno mavrico,
sedaj vesele otroke, in molčala, da je zginila
mavrica. Potem pa postavi jagnje na tla ter pove,
kje in kako ga je našla.

„Prav lepo in pošteno je, da si še na večer
in celo v dežji sem gori prišla. Prav dobra in
poštena deklica si“, reče ji kmetica.

„Istinito, prav dobra in poštena deklica je!“
pravi gospodar, ki je ravno stopil iz hiše. „Dragi
moji otroci! tudi vi morate biti in ostati tako
blagi in pošteni, kakor je ta revna deklica. Bolje
je, da nimate nobene ovce v hlevu, in ste vrli in
pošteni, kakor pa da imate poln hlev ovac in ne¬
pošteno srce. Pošteno srce je revni deklici velelo,
naj nese jagnje svojemu gospodarju. Tako srce pa
je bolje, nego vsi zakladi srebra in zlata. Tega
zaklada nam nihče vzeti in ukrasti ne more."

France, stareji sin bogatega kmeta, steče
sedaj v hlev in pripelje staro ovco. Brzo steče
jagnje k nji ter se ji dobrika veselo. Anici to
jako dopade in reče: ,.Ni mi žal vže radi veselja,
ki ga ima mlado jagnje, da sem ga še danes pri¬
nesla nazaj. Seveda se mi jagnje jako dopada in
bi ga bila rada obdržala . 11

„Veš kaj, Anica;?" reče jej kmet. „Ker si
tako poštena in imaš toliko veselja nad^ nedolžno
živalic-o, hočem ti jagnje podariti, a ne sedaj. Ker
ne more brez mleka živeti, bi lakote poginilo. Gez
kakih štirinajst dni pa bode vže močno dovolj, da
se bode živelo ob krmi; takrat ti ga prinese
France. “

9

,.Potem pa pazi na jagnje!“ reče jej kmetica.
„Prav lahko ga bodeš vzredila. Ko nabiraš jagode,
ali pa pleteš nogavice, paseš ga lahko; tudi lahko
nasušiš toliko mrve, kar je potrebuje za zimo. Ko
doraste, poplačevalo ti bode trud z mlekom in volno,
kar bode tebi in materi na korist prišlo. “

„Da, da, če vama ide po sreči, priredite lahko
celo čedo ovac", pristavi stareji sin.

Potem postreže dobra kmetica Anici še z mle¬
kom in sirovim maslom. Tudi ji da še velik kos
lepo rumenega sirovega masla, zavitega v zeleno
trtno perje in pa nekaj jajec, da nese materi domu.
„To-le pa nesi svoji materi in jim reci, da jih
lepo pozdravim in želim, da bi jim Bog kmalu dal
zopet ljubo zdravje", govori kmetica, zlagaje jajce
Anici previdno v predpasnik.

\ 7 eselo hiti Anica po zeleni dolini proti domači
hišici. Med tem se je nebo razjasnilo; prijazno se
je lesketala večernica na nebu; tudi majhen krajec
meseca, ki se je danes po mlaji prvikrat zopet
prikazal, razsvetljeval je večerni mrak. Po zeliščih
in cvetlicah, ki so razširjale prijetno vonjavo, držale
so se še deževne kapljice. Jako lahko je bilo Anici
pri srci.

„Po vsaki nevihti sta nebo in zemlja vedno
lepša; ali tako lepa in prijazna nego ta večer nista
se mi zdela še nikoli"; misli si.

Ko pride domu, pove to svoji materi. „Vidiš,
ravno to je, kar sem ti vedno pripovedovala",
rečejo ji mati. „Veselje dobre vesti je; kedar
delamo dobro, napolnjuje sladki mir naše srce. Bog
nam da po naši vesti spoznati, da je z nami

»

10

zadovoljen. Oj, Anica, slušaj vedno glas svoje vesti,
in stori vsakikrat le to, kar je dobro in Bogu do-
pada. Dobro veš, da sve revni in nimave posvetnega
bogastva. Pa ohranive le vedno čisto vest, in dovolj
sve bogati; tudi nedolžnega veselja nama potem
ne bode manjkalo: da, najblažje in najslajše veselje
bodeve uživali. “

Sedaj je Anica vsaki dan preštevala dni, kedaj
dobi jagnje. Pogledala bi bila tudi vsaki dan v
koledarček, ko bi bil pri hiši. Tako pa je sleherni
večer pogledala na luno ter šla veselo spat. „Kedar
bode polna luna, dobim svoje jagnje 11 , mislila si je.

Slednjič je nastopila polna luna, in se pričela
tudi vže vidno manjšati: ali jagnjeta še vedno ni
bilo. Anica čaka in čaka ter slednjič izgubi vse
upanje. „Gotovo ne bodem videla več nežne živa-
lice“, reče necega večera, sede vsa žalostna poleg
postelje svoje bolne matere:

„Le počakaj ter se tolaži, da obljuba dolg
dela“, rečejo ji mati.

Kar se odpro vrata in v sobo stopi veseli
deček, France, z jagnjetom in polnim košem zelene
krme. Anica poskoči veselja, poklekne k jagnjetu,
ter ga prične božati. „Oj, kako veliko in lepo je
med tem postalo. Skoro bi ga več ne poznala!
In kako lepo belo kodrasto volno ima! O, sedaj
sem ga še le vesela!“ Tako in jednako razodeva
Anica svoje veselje nad nežno živalico.

„Hotel sem ti jagnje vže pred nekaj dnevi
prinesti. Pa oče so rekli: „Pusti ga še nekaj časa
tu; potem bode še lepše in večje zrastlo 11 , de
nato France.

11

„Ti in tvoji starši ste res dobri 11 , reče deklica.
„0, da bi ne bila tako revna, in bi ti mogla tudi
kaj podariti! Pa iz prve volne, ki je dobim od
jagnjeta, spletem ti lepe nogavice. Videl bodeš,
da resnico govorim. 1 '

Deček se poslovi, Anica pa pelje jagnje v
mali hlev, ki je bil poleg hišice, in mu nameče
krme. Jagnje se je kmalu privadi in postane tako
krotko, da ji je kruh iz roke in jo povsod spremlja
kakor psiček. Anici je bilo treba jagnje le po¬
klicati, in veselo je priskakljalo k njej. Ce so jo
mati semtertje gledali in videli, koliko veselja ima
z jagnjetom, rekli so ji čestokrat: Kaj ne, Anica!
sedaj se ne kesaš, da si me slušala in nesla
jagnje nazaj?"

„0, ljuba mati, kakor me jagnje uboga na
klic, hočem tudi jaz vas ubogati. Saj dobro vem,
da me veliko bolj ljubite, nego jaz svoje jagnje",
odgovori deklica.

Drugo poglavje.

Gospa Podgorska in njena hči Milica.

Vas, v kateri je živela Anica, stala je na
obnožji zaraščenega hriba. Zgoraj je molel iz
košatega hrastovja star grad z visokim stolpom.
V njem je bivala nekaj tednov sem gospa pl. Pod¬
gorska. Grad je bil nekdaj njena last; po smrti

12

soproga ji je bil pa odločen le za bivališče do
njene smrti. Ker je bil grad precej zapuščen,
preskrbela je s potrebno opravo le nekaj sob, iz
katerih je bil lep razgled po okolici. Sedaj je
živela tli v tihej samoti, ter ji je bila na skrbi le
vzgoja jedine hčerke Milice, ki je bila jako lju-
beznjiva deklica Anične starosti.

Kolikor časa je bilo dobiti jagod v gozdu,
prišla je Anica skoraj vsaki dan v grad. Milica
je najraje od nje kupovala jagode in jo je sploh
imenovala le svojo vljudno oskrbovalko z jagodami.
Pile so pa tudi jagode, katere je Anica nabrala,
popolnoma zrele in rudeče kakor škrlat. Tudi
skledica, v kateri jih je prinašala, bila je vedno
snažna in bela kakor sneg. Pa tudi njeni roki in
vsa njena obleka, če tudi je bila priprosta, je bila
vedno čista in snažna.

Sedaj pa Anice ni bilo vže celili- osem dni v
grad. Čestokrat se pritoži Milica, kateri so bile
jagode ljubše, nego vse druge sladčice, zakaj da
deklica z jagodami toliko časa ne pride. Necega
jutra pride Anica zopet v grad. Kuharica gre v
sobo, da naznani gospej, Anica pa počaka zunaj.
Milica pride precej ven ter ji reče: „Zakaj si me
pustila toliko časa brez jagod? To ni lepo. Saj
veš, da jih kupujem le od tebe. Ako se bodeš
tako malo zmenila za-me, ne bodem več kupovala
jagod od tebe.“

Anici stopijo solze v modre oči.

„Oj, milostiva gospica! 11  zdihne, „moja mati
so vže vso spomlad bolni. Ta teden pa jim je bilo
tako slabo, da jih tudi le za jedno uro nisem

smela zapustiti. Še le včeraj zvečer jim je neko¬
liko odleglo. Danes sem pa z dnevnim svitom hi¬
tela v gozd, da zaslužim zopet nekaj novcev za
bolno mater. “

„Zakaj mi nisi vže popreje povedala o ma¬
terini bolezni? Moja mati niso trdosrčni do revežev.
V tej sili in potrebi bi vaju gotovo ne bili pustili
brez podpore 11 .

„Vem, da ste vi in vaša mati jako usmiljeni
do revežev. Ali moja mati pravijo: Kolikor časa
si kedo sam zamore služiti vsakdanjega, kruha, ne
sme biti drugim v nadlego. Veliko je takih revežev,
ki ne morejo prav nič delati. Bilo bi greh, takim
kruh krasti", odvrne Anica.

To govorjenje Milici jako dopade. „Le po¬
čakaj nekoliko tu", reče ji prijazno in hiti v
sobo, da govori z materjo. Njena mati, gospa
Podgorska, je hotela sama videti Anico. Milica jo
pelje v sobo in Anica se ne začudi malo lepi
sobni opravi. Strme gleda lepe, z raznimi cvetli¬
cami pobarvane stene, veliko ogledalo z zlatim
okvirom, lepe omare in mize iz svitlega, črnkastega
lesa, naslonjačo in stole, prevlečene z zeleno svilo,
in gladka tla, v katera so bile vložene razne po¬
dobe. Svoje žive dni še ni videla kaj tacega. Nekaka
groza jo spreleti pri pogledu na to krasoto, kal¬
ne upa si stopiti naprej.

Gospa je sedela pri mizi poleg okna in pletla.
Na prvi pogled se ji prikupi plaha deklica v revni,
a snažni obleki iz domačega platna s priprostim
slamnikom na glavi, katerega je lepšal šopek de¬
loma cvetočih, deloma zrelih jagod, držeč v tresočej

14

roki skledico jagod. Stala je še vedno pri vratih
ter plaho gledala.

„Le pridi sem, le pridi 11 , reče ji prijazno; „ni
se ti treba bati 11 .

Ko stopi Anica par korakov po sobi, zagleda
v zrcalu svojo lastno podobo. Nikdar še ni videla
tako velikega zrcala; njeno doma je bilo komaj za
dober pedenj veliko. Prvi trenotek je menila, da ji
gre nasproti druga deklica z jagodami, ki jo hoče
spodriniti pri kupčiji. Strme obstoji. Najbolj čudno
pa se ji zdi, da je ta deklica ravno tako oblečena,
da ima ravno tak slamnik z jagodovim šopkom,
in dajednako skledico jagod v roči drži. Ali kmalu
zapazi svojo zmoto in rudečiea jo oblije.

Gospa Podgorska se prijazno smeja zmoti
nedolžne deklice ter skrbno povprašuje po bolni
materi. Anica postane zopet bolj srčna ter razločno
odgovarja vsakemu vprašanju. Ko pa pripoveduje
o revščini in bolezni svoje ljube matere, ne more
se več joka zdržati. Prične ihteti in debele solze
ji kapajo po rudečili licih.

„Nikar ne jokaj, ljubo dete ! 11  reče ji blaga
gospa. „Od sili dob hočem jaz skrbeti za tvojo
dobro mater. Samo povej mi, kje stanujete ? 11

„V zadnji hišici, tam doli v vasi. Saj se od
tod skozi okno vidi slamnata streha med drevjem 11 ,
odgovori vže bolj srčno Anica.

„Dobro“, reče gospa. „Pa še kaj lepo je videti
belo hišico z rumenkasto streho. V tej snažni
hišici toraj bivajo tvoja mhti? Kako jim je pairne ? 11

./Rozalija Hostnik jim je ime. Ljudje v vasi
pa jih zovejo le ubogo Rozalijo 11 , de deklica.

15

Blaga gospa da deklici trikrat toliko novcev,
kakor so bile jagode vredne; na vrh pa še veli
napolniti posodo, v kateri so bile poprej jagode,
s tečno juho za bolno mater.

„Istinito, Anica je jako ljubeznjiva in blaga
deklica 11 , reče gospa svoji Milici, ko je Anica
odšla. „Da je pri vsej svoji revščini zgled snaž¬
nosti in reda, to še ne omenim ne. Nad vse pa
jo povzdiguje njena otroška ljubezen do svoje bolne
matere. Tako blago srce, polno otroške ljubezni
je več vredno, nego vse bogastvo sveta. Oj, draga
Milica, ko bi jaz zbolela in onemogla, kakor Anična
mati, ali bi bila tudi ti tako skrbna za-me, stregla
mi tako ljubeznjivo in toliko za-me storila? Oni
čas bode jedenkrat gotovo tudi za-me prišel 11 .

Milica, kateri so solze vže v oči stopile, ko
je poslušala Anico pripovedovati o bolezni matere,
oklene se sedaj svoje matere in reče ihte: „Bog
obvaruj, da bi vi zboleli in revni postali. Raje naj
ljubi Bog meni pošlje bolezen. Ako bi pa vendar bila
božja volja, da zbolite; potem bi gotovo to storila
za vas, kar stori dobra Anica svoji materi ! 11

„Bog te blagoslovi, drago dete, za to svojo
otroško ljubezen. O, ostani vedno tako blaga, in
doživela bodeš na zemlji še mnogo veselih dni. Le
verjemi mi, da da Bog srečo vže na zemlji vsa¬
kemu otroku, ki resnično ljubi in spoštuje svoje
starše. Le zapomni si, — in spomni se na me,
tudi Anica bode dočakala še veselejše dni 11 , reče
gospa.

Mej tem je Anica veselo hitela proti domu.
Jako je razveselilo mater, kar ji je Anica pravila;

16

tudi tečna juha je ubogi ženi, ki vže dolgo ni
okusila tečne juhe, prav dobro teknila. S sklenje¬
nima rokama se ozre pobožno proti nebu ter reče
svoji hčerki: „Glej, ljuba Anica, Bog svojih ven¬
dar nikoli ne zapusti. Vedno pomaga še o pravem
času. Zaupajve tudi v bodoče na njega, zraven pa
spolnujve zvesto svoje dolžnosti. G-lej, ljuba Anica,
ko bi ne bila iz otročje ljubezni do mene nabirala
tako skrbno jagode, in ne slušala mojega opominje-
vanja k rednosti in snažnosti, pač bi naju ne bila
doletela sreča, da se je naji usmilila blaga gospa
in ljubeznjiva gospodična v najini revščini. Nobeno
dobro delo ne ostane brez plačila. Bog se poslu¬
žuje tega, da omeči blaga srca ter nas reši iz
potrebe 11 . —

Tako je govorila mati svoji hčerki.

Tretje poglavje.

Osoda mater.

Drugi dan je bila ravno nedelja. Zvečer je
sedela Anica poleg postelje svoje bolne matere in
čitala na glas iz neke knjige z milim ljubeznivim
glasom prav razločno in počasi. Svoja domača hišna
dela je bila vže opravila in tudi svoje jagnje na¬
krmila. Bil je prav lep večer in zahajajoče solnce
je pošiljalo svoje zadnje žarke mej trtnim perjem

17

v malo izbico. Na jedenkrat pa stopi v sobico
gospa Podgorska se svojo hčerko Milico.

„Oj, milostiva gospa in Milica!“ — vsklikne
Anica in vstane. Bolnici pa so stopile solze v oči;
tako je bila ginjena, ker jo je blagovolila obiskati
milostiva grajska gospa.

Gospa se zadovoljno ozira okoli po majhni
stanici. Stene so bile bele, kakor sneg; skledice
in ploščeki v skledniku ob zidu snažni in svetli;
miza, klop in stoli so bili snažni in brez prahu,
tla pa čisto pometena. Tudi posteljna oprava in
obleka bolne žene je bila snažna, — če tudi na
videz revna. Gospa sede na stol poleg postelje, na
katerem je poprejc sedela Anica. Jako jo je veselilo
slišati, da Anica vse tako lepo v redu ima. Tudi
pogleda knjigo, iz katere je Anica ravno čitala.
Pohvali jo zaradi gladkega in razločnega čitanja;
slišala jo je še, stopivši skozi vrata. Na omari
poleg stene zapazi gospa tudi pletarico z ročnimi
deli; pregleda delo, in bila je z materinim in
s hčerkinim delom popolnoma zadovoljna.

„ Gotovo niste tukaj doma. Niste se v tej
vasi naučili tacih ročnih del, in vaša hčerka ne
tukaj citati. Kaka osoda vas je pač sem pripe¬
ljala ?“ — reče gospa.

„Da, res je, huda in težka osoda me je za-
dela“, odgovori bolnica.

Potem pa pripoveduje tako-le: „Moj mož je
bil oskrbnik v nekem gradu daleč od tukaj. Živela
sva še le komaj dve leti skupaj prav srečna in
zadovoljna, kar nastanejo francoske vojske. Gospodar
je s svojo obiteljo zbežal in nas ni mogel vzeti

18

s seboj. Svetoval mu je pa, naj vstopi v vrsto
brambovcev svoje domovine. Jaz seveda s svojo
malo hčerko, ki takrat še govoriti ni znala, nisem
mogla iti za njim. S solzami v očeh smo se po¬
slovili. Oj, bilo je zadnjikrat, da sem ga videla!
Pisal mi je sicer semtertja, da je zdrav in da se
mu dobro godi; na jedenkrat pa mi dojde žalostna
vest, da je hudo ranjen, in kmalu potem, da je
za ranami umrl. Ne da se popisati moja žalost.
Oj, oj, bil je dober, blag mož, in skrben oče!
Ne znam, kje počivajo njegove kosti, njegova duša
upam, pa se v nebesih veseli.

Sedaj sem prišla s svojo hčerko v veliko
revščino. Sla sem nazaj k svojim staršem. Ali
tudi to okolico je zadela vojska z vsemi nezgodami.
Moji starši so prišli ob vse svoje imetje, in umrli
kmalu potem na neki nalezljivi bolezni, katero
je razširjala vojska. Bila sem primorana zapustiti
svojo domovino. Svoje malo imetje sem kmalu
skupaj spravila; saj nisem imela skoraj druzega,
kakor te-le roki. Hodila sem dolgo po svetu; sled¬
njič sem prišla v to vas. Tale hišica je bila ravno
prazna. Dobri gospodar, čegar lastnina je, dovolil mi
je, da se smem v njej naseliti, če bodem njegovi mali
hčerki učila šivati in plesti. Razume se, da sem z
veseljem sprejela to ponudbo. Res sem vže veliko pre¬
trpela, pa ljubi Bog je še vedno skrbel zame ter mi
pomagal v vsaki sili do tega trenotka, daje  pri¬
peljal tudi vas, blago dobrotnico pod mojo streho.
Bodi mu zahvala za vse — za trpljenje in veselje ! 11

Gospa Podgorska je pazljivo poslušala bolno
ženo in solze ji stopijo v oči. Potem pa reče:

19

,.0h, moja osoda je vasi zelo podobna; le še brit-
kejša. je. Jaz sem izgubila, kakor vi, svoje starše
in ljubega moža, pa tudi svojega j edinega sina.
Moj mož je bil poveljnik konjiškemu polku. Bil je
smrtno ranjen vže v prvi bitvi, v kateri se je
jako odlikoval, in ki se je nesrečno izšla. Kakor
hitro sem cula to žalostno vest, hitela sem. s svo¬
jima otrokoma k njemu. Pa bila mijelejedino še
ta tolažba, da sem ga še jedenkrat videla. Izdihnil
je v mojem naročji svojo dušo in zatisnila sem mu
oči. Kaj je čutilo oni trenutek moje srce, zamorete
si misliti, povedati mi ni moči.

Po nesrečni bitvi je bežalo vse pred sovraž¬
nikom. Ceste so bile kar natlačene ljudi in vozov.
Slehern je hotel rešiti vsaj nekaj svojega imetja.
Gnječa ljudi je tudi mene naprej vlekla, da skoraj
sama nisem znala kam. Moja otroka, ljubeznjiv
deček v četrtem letu svoje dobe in ta-le hčerka,
ki še ni imela jednega leta, množila sta še mojo
skrb in žalost. Ko sem prišla do Donave in hotela
čez most, bila je gnječa vojaških vozov s smod¬
nikom, topovi in ranjenimi vojaki, ki so vsi hoteli
ob jednem čez priti, tako velika, da se mostu niti
približati nisem mogla. Med tem je solnce vže zašlo.
Ne daleč od nas pa so se še bojevali, da zavarujejo
prehod čez reko. Pa vedno bližje se sliši pok topov.
Oj, ta večer je bil najstrašnejši v mojem življenji!
Nekaj begunov se polasti nekoliko bolj dolj ob reki
neke ladje, da bi prišli na ono stran. Iz usmiljenja
vzemo tudi mene z otrokoma v ladjo. Ali ladja
je bila tako natlačena ljudi, in bili so tako nevešči
vožnje, da se preveč nagne in potopi.

20

Nek častnik zapazi z onostranskega brega našo
nevarnost; pošlje nam brzo na pomoč dva vojaka
z majhnim čolnom, jedinim, ki je bil ravno pri
rokah. Ravno v tem trenutku so nas dosegli, ko
se je naša ladja potopila. Mene in mojo hčerko,
katero sem trdno v naročji držala, rešili so z ve¬
liko silo iz valov in naju prinesli na polmrtvi na
suho. Moj sin pa je našel smrt v valovih; nič več
ni bilo o njem slišati 11 .

Pri teh besedah gospa obmolkne, solze se
ji udero in zakrije si svoj obraz z belim robcem.
Ko se nekoliko umiri, prične zopet tako-le pri¬
povedovati :

»Skoraj gotovo bi bila tudi jaz s svojo hčerko
mraza poginila, ako bi naju ne bil na svoj voz
vzel nek usmiljen gospod, ki se je ravno mimo
peljal in tudi bežal pred Francozi. Ali strah in
groza pri potopu ladje, vedna žalost in bridkost
radi smrti svojega soproga in drazega sinčka, in
pa razne težave na begu so mi nakopale hudo,
nevarno bolezen. Ko sem zopet ozdravela, jela
sem še le misliti na druge hude nasledke te dvojne
smrti. Ker je umrl moj soprog brez možkega de¬
diča, pripadlo je naše imetje deželnemu gospodu.
Ta-le naš grad, kjer sedaj bivam, spremenili so
precej v bolnišnico za bolne in ranjene vojake.
Radi viharnih in razburjenih časov sem morala
tudi dolgo brez pokojnine živeti. Ker nisem imela
lastnega stanovanja, bila sem prisiljena najeti si
v mestu stanovanje in odrajtovati prav visoko
najemščino. Slednjič sem res prišla v revščino in
trpela pomanjkanje. Ko so prišli zopet mirneji

21  —

časi, odkazala se mi je primerna vdovska pokoj¬
nina. Tudi znesek za prejšna leta so mi izplačali.
Za bivališče pa so mi odkazali del tega gradu, ki
je bil nekdaj naša last. . Ali izguba soproga in
sina se ne da nadomestiti. Kakor velika je tudi
ta izguba, ima vendar tudi ta dobiček zame, da
me je trpljenje naučilo Boga spoznavati in ljubiti,
in imeti usmiljenje z bližnjim, ki je v nesreči in
revščini. Kaj pa si tudi hočemo na svetu več
želeti, nego da pošteno shajamo, in miren pro¬
storček, kjer v miru živimo, zvesto Bogu služimo
in po moči svojemu bližnjemu v potrebah pomagamo,
v veselem zaupanji, da bodemo naše ljube rajne
zopet jedenkrat videli na onem svetu in se za
vselej ž njimi združili“.

Med takimi in jednakimi pogovori je čas hitro
tekel; bilo je vže pozno. Gospa Podgorska pogleda
na uro in vstane.

Preden odide, popraša še bolnico: „Ali ste

poklicali vže zdravnika ?“

„Oj, še ne“, odgovori bolnica. „Veščega
zdravnika ne morem pri sedanjih razmerah; za
kakega mazača pa ne maram".

JPrav je tako!" odgovori gospa; „kajti bolje
je nič, nego kak mazač".

Pri odhodu ji še obljubi, da hoče svojega
zdravnika k nji poslati, in jo potolaži, da bode
z božjo pomočjo kmalu bolje. Tudi veli, naj pride
Anica vsak dan v grad po jed za svojo bolno
mater; želeč obema „lahko noč" se napoti s svojo
hčerko Milico proti gradu.

Krištof Šmid, VII.

2

Četrto poglavje.

Anica in Milica.

Čez nekaj dni obišče gospa Podgorska z
Milico zopet bolno Rozalijo. Bila je vže veliko bolja.
K temu je veliko pripomoglo zdravilo in pa tečna
hrana iz gradu. Sedela je vže na klopi pri mizi
in pletla. Zapazivši blago gospo in dobrotnico,
hitro vstane ter ji hiti nasproti, in debele solze
hvaležnosti ji teko po bledem lici. Ni zamogla
z besedami izraziti svojo hvaležnost. Gospa Pod¬
gorska sede na drugi konec mize. Prinesla je s
seboj pletarico z ročnimi deli in pričela plesti.
Milici je pa dovolila, da sme iti z Anico na vrt,
ki se je razprostiral od koče doli do potoka; bil
je last onega kmeta, ki je tako ljubeznjivo sprejel
Rozalijo pod svojo streho.

Materi ste se razgovarjali o žalostni osodi,
ki ju je zadela, hčerki pa ste se kratkočasili in
razveseljevali na vrtu. Anica pokaže Milici tudi
svoje krotko jagnje. Neizrečeno se je Milica veselila
nedolžne živalice. Ker se je vzgojevala v velikem
mestu, poznala je ovce le po podobah iz svoje
knjižice, v katerej so bile naslikane razne domače
in inozemske živali. Nikdar še ni videla živega
jagnjeta. Jagnje je pustilo, da ga je Milica božala,
jedlo je iz njenih rok zeleno perje in zelišča,
katera mu je dajala; hitelo je še za njo, češ, naj
mu da še več. Samega veselja nad nedolžno živalico
je bila kar raz sebe. Njena srčna želja je bila,

23

da bi tudi ona imela tako jagnje. Vendar ni raz¬
odela te svoje želje Anici. Mislila si je: „Za ves
svet ne bi hotela pripraviti uboge Anice ob to
njeno jedino veselje 11 .

Ko je odšla gospa Podgorska s svojo hčerko
Milico, povedala je Anica svoji materi, koliko
veselja je imela grajska Milica z jagnjetom. Sedaj
rečejo Mati: „Poslušaj me, Anica! Milica in njena
mati ste nama storili veliko dobrega. Brez nju bi
bila znabiti sedaj vže v hladni zemlji; ti pa bi
bila sirota brez očeta in matere. Spodobi se, da se
tudi medve skaževe hvaležni po svoji moči. Za-
mogla bi tudi ti Milici storiti jedno veselje; pa
bojim se, da bi ti bilo pretežko. Ko bi bila jaz na
tvojem mestu, vem, kaj bi storila ! 11

„Moje jagnje bi ji dali ! 11  seže Anica brzo
materi v besedo. „To hočem tudi jaz ! 11  vzklikne.
„Precej jutri naj ga vže ima. Miličina mati mi je
ohranila naj dražje, kar imam na svetu, — vas,
ljubo mater. Zakaj bi Milici ne dala z veseljem
to, kar mi je za vami najljubše, — svoje jagnje 11 .

„Jako me veseli, da imaš tako hvaležno srce.
To je več vredno, kakor pa, da bi ti kedo odtehtal
jagnje' z zlatom 11 , rečejo ji mati.

Zena sp spomni, da ima med svojimi rečmi
še trak iz rudeče svile in nekaj pozlačenih niti.
Precej poišče te reči, sede k mizi in naredi iz
svilnega traku za jagnje lep Zavratnik. Vanj vplete
začetne črke Miličinega imena. Podarila je namreč
Milica beli robec Anici. V jeden vogel robčev so
bile všite začetne črke Miličinega imena. Jed-
nake črke je vpletla v Zavratnik. Hotela je še ta

— 24

večer dovršiti delo. Anica je materi zvesto po¬
magala pri delu; vdevala jim je iglo, izbirala naj¬
boljših niti ter jim jih podajala. Proti polnoči je
bilo delo izvršeno; Anico je lepi Zavratnik tako
veselil, da skoraj zaspati ni mogla samega veselja.

S prvo jutranjo žarijo je šla deklica z jag¬
njetom k potoku, da prav čisto opere nežno ži-
valico. In glej, njegova volna je bila bela kakor
sneg. Sedaj dene žena jagnjetu Zavratnik okoli
vratu. Rudeči, svilnati Zavratnik je kaj vrlo pri-
stojal jagnjetu z belo, kodrasto volno. Dopadljivo
in radostno ogledujete Anica in mati nežno živalico,
kar nagledati se je ne morete.

Sedaj nese Anica jagnje v grad. Najprej e gre
v kuhinjo k svoji stari znanki, kuharici, ki je
bila vedno prav prijazna do Anice. Z njo se po¬
svetuje, kake bi najpriličneje oddala Milici svoje
malo darilce. Tudi stari kuharici je lepo ozaljšano
jagnje jako dopadalo in pohvali Anico zaradi te
misli. Vzame jagnje, gre in tiho odpre vrata v
dvorano, kjer je ravno bila Milica s svojo materjo.
Gospa je sedela pri odprtem oknu in pletla, Milica
pa je na glas čitala iz knjige. Bili ste tako za¬
mišljeni v svoje delo, da niste nič zapazili. Sedaj
potisne kuharica brzo jagnje skozi vrata, zapre jih
zopet ravno tako tiho in gre nazaj v kuhinjo.

Mati in Milica niste zapazili, kaj se je zgo¬
dilo. Jagnje pa je ostalo pri vratih, oziralo se
nekaj trenotkov plaho okoli, potem pa pričelo glasno
bleketati. Milica se ozre ter reče: „Oj, Aničino
jagnje!“ Hitro skoči k stranski mizi, vzame košček
kruha, ki ji je ostal od zajuterka in ga pomoli

nežni živalici. Jagnje, ki še nič ni jedlo to jutro,
teče precej k nji ter je iz roke. Milica ga je bila
jako vesela. Jagnje pa se ji je. zdelo danes še
veliko lepše, nego včeraj. Se večje veselje pa je
imela, ko zapazi na Zavratniku začetne črke svo¬
jega imena z zlatom vpletene. Iz teh spozna, da
je Anica podarila njej nežno živalico.

„0j, kako blago srce ima vendar Anica; po¬
darila mi je najljubše, kar ima. Skoraj si ne upam
vzeti jagnje. Kaj menite vi, ljuba mati, kaj naj
storim ?“ reče Milica. ■

,,Jagnje moraš vzeti; če ne, bi razžalila dobro
deklico. Anico bodem pa vže odškodovala za njeno
darilce", rečejo mati.

Milica brzo hiti v kuhinjo, da pokliče Anico.
Hotela je sicer Anica precej iti domov, pa ku¬
harica je ni pustila. Dolgo je morala pregovarjati
plaho deklico, preden jo je spravila v sobo.

Med tem je poiskala gospa Podgorska v svoji
omari zlat, na katerem je bila na jedili strani
izrezana podoba jagnjeta.

„Jako hvaležno srce imaš, ljubo dete“, reče
zarudeli deklici, katero je Milica za roko pripeljala
v sobo. „Dala si moji hčerki darilo, katerega bi
ji gotovo ne bila prodala za nobeden denar. Vzemi
v znamenje njene hvaležnosti to-le zlato jagnje“.
Pri teh besedah ji ponudi zlat.

Anica je bila v veliki zadregi; ni znala, bi li
darilo vzela ali ne. Bala se je, da ne bi razžalila
Milice in gospe, če ne vzame darila. Vendar pa
se ji ni zdelo prav, da bi si dala svojo hvalež-

26

nošt poplačati. V tej veliki zadregi ji stopijo
solze v oči.

Ko se nekoliko ojači, reče odločno: „Oj, ni¬
kakor ne, milostljiva gospa! Cekina ne morem in
ne smem vzeti. To bi mi pokvarilo vse moje ve¬
selje. Le gola hvaležnost mi je velela, naj podarim
Milici — kot neznatno znamenje hvaležnosti —
svoje jagnje, do katerega je razodevala toliko dopa-
dajenja. Nikakor ne smem za dolžno hvaležnost
vzeti tolikega plačila 11 .

Če tudi ste ji še prigovarjali, naj vzame
zlat, vendar je ostala trdna.

Gospej Podgorski je dopadla ta nesebičnost
revne deklice bolj, nego njeno otroško darilo.

„Tudi prav! 11  reče ji gospa. „Hočem te pa
obdarovati na drug način, ki bolje pristoja tvojemu
blagemu mišljenju. Zaradi tvojega blagega srca
bodi od sedaj tovarišica moji Milici. Ni se bati,
da bi se v tvoji druščini pokvarila in navzela
slabega mišljenja. Le pridi vsak dan v grad, da
bodete skupaj delali. Bodem vže še videla, kaj mi
je dalje storiti 11 .

Ko pride Anica domu in pove svoji materi,
kaj se je zgodilo, bili so mati z njenim vedenjem
popolnoma zadovoljni.

„Ali spoznaš sedaj 11 , rekli so ji, „da je istina,
kar sem ti čestokrat pravila. Najrevnejši otrok, ki
si prizadeva iz vsega srca biti dober, najde sled¬
njič vendar le ljudi, ki ga bolj čislajo zaradi nje¬
govega blagega srca, nego da je v svilo in zlato
oblečen. Nasproti pa tudi najbogatejša in najzaljša
deklica, — če nima blagega srca, — ne odide

27

zasluženemu zaničevanju; nikdar ne bode vživala
one srece ?  da bi jo čislali in ljubili dobri ljudje.
Blago, dobro srce je, ki nas istinito srečne, vesele
in zadovoljne dela, in pa da nas ljudje čislajo in
spoštujejo 11 .

Peto poglavje.

Tujec.

Gospa Podgorska je spoznala po Zavratniku,
s katerim je bilo ozaljšano jagnje, da ume Rozalija
izvrstno vezti (stikati). Vendar se vže dolgo ni
ukvarjala s tem delom, ker v vasi ni nihče zahteval
tega dela; pečala se je le s pletenjem in šivanjem.
Sedaj ji je gospa Podgorska dala mnogo zaslužka,
ter ji tudi od drugod preskrbela mnogo dela te
vrste. Uboga Rozalija si je s tem zaslužila toliko,
da je lahko shajala; razun tega ji je to delo
dajalo priliko, da je prišla čestokrat v grad.

Podgorski gospej se je začetkoma smilila
uboga Rozalija le iz milosrčnosti. Ko je pa imela
priliko, da jo je bolje spoznala, spremenilo se je
usmiljenje v spoštovanje in ljubezen. Vedno večje
veselje ji je delalo občevanje ž njo. Ljudje so
se sicer čudili, češ, da tako prijateljsko občuje
gospa plemenitega rodu in soproga polkovnikova z
revno vdovo priprostega vojaka. Blaga gospa pa
se je temu smejala in rekla tako: „Pač mi ne

28

bodete odrekali, da moj soprog, hrabri polkovnik,
ni bil vojak?. Ravno to, da sta bila oba hrabra
vojaka, moj in njen soprog, ter umrla častne smrti
za ljubo domovino, prikupilo mi jo je nad vse.
Jednaka osoda obeh pa naji je še tesneje združila.
Uboga vdova je, kakor jaz; morala je mnogo,
mnogo pretrpeti, kakor jaz. Vrh tega ima tudi. le
jedino hčerko, kakor jaz. Najini hčerki ste v letih
jednake d6be in se prisrčno ljubite. Da, odkrito¬
srčno priznavam, da bi bila popolnoma zadovoljna,
ko bi bila moja draga Milica tako blaga in dobra,
kakor je Anica, in Miličina mati tako blaga in
vrla duša, kakor je Aničina mati. Seveda, v člo¬
veški družbi odločujejo čestokrat vnanje okolščine
našo družbo in tovaršijo. Pravo vrednost daje člo¬
veku vendar le blago in krepostno srce. In glejte,
ta revna vdova je jako blaga, pohlevna in poštena.
Pokazala je to v nezgodah. Je iz srca krepostna
in pobožna in pa tudi jako razumna in naobra-
žena. Istinito ! čast mi je, da jo smem zvati Svojo
prijateljico..

Podgorska gospa je odlikovala svojo prija¬
teljico tudi od dne do dne bolj. Vsako nedeljo, je
hodila k sveti maši v cerkev v vasi. Ali nikdar
ni šla po božji službi mimo revne koče, da ne
bi se vsaj za nekaj trenotkov oglasila pri Rozaliji.
Čestokrat je naročala tudi Anici, kije prišla skoro
sleherni dan v grad, naj tudi mati pridejo ž njo.
Kmalu ste dohajale obe popoludne v grad. Grajska
gospa ,s svojo hčerko in priprosta vdova z Anico
so sedele za mizo, prijazno se razgovarjale in iz¬
delovale razna krasna ženska dela nekaj ur skupaj.

29

Po dovršenem delu ste materi pili navadno
kavo ali čaj, deklici pa ste jedli kruh s sirovim
maslom. Proti večeru pa so šle skupaj na sprehod
proti vasi.

Necega lepega poletnega večera so šle vse v
prijazni dobo v gozd, ki se je razprostiral ob holmci,
na katerem je stal grad. Lepe senčnate stezice,
posute z belim peskom, so se vile sem ter tj e po
senčnatem gozdu. Ob potili pa so stale lepe klopi,
da si se lahko odpočil. Po dnevi je bila jako huda
vročina; še proti večeru je bilo zelo soparno. Pod¬
gorska gospa sede tedaj s svojo tovaršico na kame-
nito klop, katero so obsenČevali košati dobi. Ker
je bil od tod krasen razgled, sedela je najraje tu.

Milica in Anica ste šli še dalje v gozd. Vsaka
je imela pletarico v roki. Bile so ravno maline
zrele. Milica je vže zdavnaj želela, da bi jih sama
nabirala v gozdu. Pelje jo toraj Anica v gozdu
na oni kraj, ki je bil izsekan in zaraščen z mali-
ničjem. Kaj pridno ste trgali deklici zrele, lepo
dišeče jagode, ki so jima kaj dobro dišale. Sedaj
je rekla ta, sedaj ona, da so na tem malinci še
lepši jn bolj zreli. Najlepše in najdebelejše pa
ste devali v pletaričico, da jih nesete gospej.
Jagnje, ki ju je spremljalo, skakalo je po osovji
semtertje, pokušalo travo sedaj tu, sedaj tam, ali
pa je objedalo listje različnega grmovja, oddaljuje
se vedno bolj in bolj od deklic.

Kar zapazi Milica tujega mladeniča, ki jagnje
boža in pazljivo ogleduje njegov Zavratnik. Milica
in Anica hitite brzo tje, kajti bali ste se, da ne
bi vzel Zavratnika ali pa še celo jagnjeta. Mladenič

30

se ozre ter ju zapazi. Bil je lepe postave in
cvetočih lic; imel je črno obleko, na glavi pa
majhen, okrogljičast klobuček. Plaho se ozira na
Milico in solze se mu leskečejo v očeh. Slednjič
se z desno spoštljivo odkrije, v levi pa drži zlat
prstan. Deklici se to jako čudno zdi ter jo vidno
osupne.

„Oprostite, gospiea 11 , reče ji, zapazivši njeno
boječnost in osuplost. „Nič žalega nisem name¬
raval z jagnetom, ki je vaše, kakor sedaj vidim.
Opazoval sem le črke, ki so vpletene v Zavratnik.
So li začetne črke vašega imena? 11

,.Da“, odgovori Milica, „začetne črke mojega
imena so. M. pl. P. pomenijo moje ime. Zovem
se Milica pl. Podgorska 11 .

„Milica! Milica! vam je ime? 11  vsklikne mla-
deneč ves raz sebe.

Milica se jako preplaši zaradi njegove raz¬
burjenosti. Menila je, da ni pri pravi pameti;
bilo jo je nekako groza in tesno pri srcu.

„Pojdi, greve 11 , reče Anici, „tu ni prijetno 11 .
Pri teh besedah jo prime za roko ter hoče ž njo
brzo iti k materi. —

Neznani mladenič se mej tem zopet pomiri
ter reče prijazno: ...Prosim, počakajte le še nekaj
trenutkov! Imam zlat prstan, v katerega so vrezane
jednake črke. Le poglejte ga: M. pl. P. Radi tega
sem opazoval tako radovedno črke na Zavratniku.
Jako rad bi zvedel, čegav je ta zlati prstan. Zelo
važno bi bilo to za-me 11 '

Potem de žalostno: „Vaš, seveda, ta prstan
ne more biti; kajti poleg črk je tudi letnica 1812.

31

Za one dobe pač še niste bili na svetu. Ta misel
mi je podrla zopet vse upanje".

„Moji materi je ravno tako ime", reče na
to Milica.

„Tako!“ vsklikne zopet mladenič; „znabiti
je pa vendar le mogoče! Oj, kaj če bi bil zlati
prstan vaše matere, bi li ne mogel ž njimi govoriti?"

„Prav lahko", odgovori Milica; „saj so le par
korakov od tod, tam doli v senci. Le idite z menoj!“

Mladenič gre z njo, Anica z jagnjetom pa je
stopala za njima.

Ko so se približali kameniti klopi, obstoji
plaho mladenič nekaj korakov zadaj ter opazuje
nekoliko trenutkov molče Podgorsko gospo. Njegovo
rudeče lice je obledelo, in roka, v kateri je držal
prstan, jela se mu je tresti. Vendar pa se kmalu
zopet osrči, stopi bliže, prikloni se vljudno, omeni
kratko čudni dogodek s črkami na Zavratniku in
prstanu ter ji poda prstan.

Podgorska gospa vzame prstan v roko. Ko
pa zagleda začetne črke, zavpije glasno, — in
bila bi se zgrudila na tla, da bi je ne bila Roza¬
lija prestregla.

„Za božjo voljo, od kod imate ta prstan!"
reče, ko ji preide prvi strah. „To je zaročni prstan
mojega rajnega soproga! Le poglejte, tale prstan
na moji roki je ravno tak in ima iste Črke. Dal
mi ga je moj rajni soprog kot ženin. Nosim ga
vedno na roki, kot drag spomin na svojega rajnega
nepozabnega mi soproga. Oj, brzo, brzo mi po¬
vejte, vrli mladenič, kje ste dobili ta prstan? Od
kod ste? Kaj so vaši starši?"

32

Mladenič obledi še huje ter se trese po vsem
životu. „Moj oče so umrli na bojišči za domovino",
reče, ko se je nekoliko umiril. „Moja mati so
bili lepa, blaga gospa, nosili so Črno o’ . m in
mnogo jokali za mojim očetom. Imel sem tudi še
majhno sestrico; zvali so jo Milico. Mati so se
peljali z nama preko Donave. Ladja se je poto¬
pila. Meue so rešili iz valov; bil sem takrat v
četrtem letu svoje starosti. Od one dobe nisem čul
ni besedice več o ljubi materi in dragi sestrici.
Ta prstan pa so našli v zavitku pri moji obleki.
Pripoznali so mi ga kot moje imetje. Druzega ne
znam povedati o svojih starišili in svoji domovini.
Ime mi je pa Dragotin".

„Oj, moj ljubi Dragotin!" reče sedaj gospa
ter se oklene mladeniču okoli vratu. „Moj izgubljeni
sin si. Istinito, saj si živa podoba svojega rajnega
očeta. Oj, dobrotljivi Bog! kako prečuden si v
svojih sklepih in naredbah!" reče zopet, ozrši se
s sklenjenima rokama proti nebu. Potem pa zopet
prične objemati svojega Dragotina in močiti njegovo
zalo lice s solzami. Mladenič je bil tega nepri¬
čakovanega snidenja tako prevzet, da ni zamogel
spregovoriti druge besede, nego le: „0 mati, o
ljuba mati! O Bog,.kako dobrotljiv si!"

Milica je stala poleg, oziraje se na Anico in
tudi veselja jokala. -Milica", rečejo slednjič mati,
,,Miliča, o poglej vendar svojega brata! Dragotin,
Dragotin, glej tu svojo sestro! O, pozdravita se
vendar tudi vidva!"

Dragotin objame in poljubi jokaje svojo sestro,
in ihti: „0 moja draga sestra! O, ljubi Bog, kako

33

nepričakovano veselje si mi pripravil, ko sem tako
nenadoma našel svojo mater in sestrico!“ Tudi
Milica ni zamogla prevelicega veselja druzega iz¬
ustiti, nego le: „ Ljubi, dragi brat!“

Vsi trije pa so bili tako neizmerno srečni in
si imeli j eden drugemu toliko povedati, toliko j eden
druzega popraševati, da so pozabili na vse drugo.
Solnce je bilo zašlo vže za goro, in nastajal je
mrak, pa vsega tega niso zapazili. Slednjič jib
opomni Rozalija, češ, čas je, da se vrnejo proti
domu. Podgorska gospa gre sedaj proti gradu,
držeč z vsako roko jednega svojih otrok, Rozalija
in Anica pa ste šli za njimi.

Šesto poglavje.

Dragotinovo življenje.

Podgorska gospa je priredila sedaj v gradu
malo gostijo, kar se je pač dalo narediti v tem
kratkem času. Milica je pogrnila mizo z lepim
kot sneg belim prtom, dve sveči na srebrnih sve¬
tilnikih ste se odsevali v bliskeči mizni opravi.
Mej večerjo je sedel Dragotin med materjo in sestro;
tudi Anica z materjo je morala ostati pri večerji.
Gospa je rekla: „Brez vaju in vajinega jagnjeta
bi svojega ljubega sina skoraj gotovo ne bilanašla 11 .

34

Dragotinu, utrujenemu težavne poti, je dišala večerja
prav dobro. Mati in sestra pa niste mogli samega
veselja skoraj nič jesti; le vedno ste se ozirali na
njega. Popraševale ste ga sedaj to, sedaj ono.
Vendar ste ga še le po večerji prosili, naj jima
pove vse dogodke svojega življenja. Dragotin je
to prav rad storil ter pričel tako-le pripovedovati:

„Od onega večera, ko so me na pol živega
potegnili iz vode, preživel sem dobo svojih otroških
in mladeniških let pri nekem jako častitljivem žup¬
niku onostraii Donave. Vedel bi jako malo ali pa
nič iz svojih otroških let in o ljubih starših, ko
bi mi ne bil čestokrat ponovil blagi gospod onega,
kar sem mu zamogel o tem povedati kot otrok v
četrtem letu svoje dobe. Se celo onega trenutka,
ko se je potopila ladja, spominjam se le kakor
v sanjah. Blagi gospod župnik pa, ki biva blizo
onega nesrečnega kraja, poizvedel je skrbno vse,
kar se je mene tikalo, ter mi je čestokrat opisal z
živimi barvami oni strašni večer in noč. Vojska z
vsemi nezgodami je zadela okolico, jednako hudi
uri, ki v malo trenutkih ugonobi vse polje. Dve
vasi ste goreli, in proti nebu švigajoč plamen je
na daleč okoli razsvitljeval okolico; nebo se je
videlo od požara žareče in odsevalo v mimo te¬
koči reki. Kakor bi se čul grom hude nevihte,
tako zelo je grmelo streljanje topov; da, tudi strel
iz pušk se je čul vedno bliže. Več družin, očetje,
matere in otroci so vže pribežali na ta kraj deloma
peš, deloma na vozeh, pa niso mogli več dalje.
Kep opisljiva je bila gnječa in zmešnjava. Tudi hiša
blagega župnika je bila natlačena begunov. Imel

35

je dovolj posla, da jili potolaži in po moči pogosti.
Na jedehkrat se začuje močno trkanje na hišna
vrata. Odpre jih, in pred vrati je stal vojak z
majhnim jokajočim dečkom v naročji. Ta deček
sem bil jaz 11 .

„Za božjo voljo, gospod župnik 11 , reče blagi
vojak, »usmilite se tega revnega otroka in sprej¬
mite ga v hišo. Ne vem, kaj bi počel ž njim. V
tem-le premočenem zavitku je otrokova obleka in
pa še nekaj družili reči. Vsemite jih — moram
brzo dalje iti“. Usmiljeni duhovnik me ljubeznjivo
vzame v svoje roke, vrli vojak pa hiti dalje, rekši
le še: „Z Bogom! Bog vam povrni stotero ! 11

Častitljiv duhoven je pač znal zvedeti od mene
toliko, da so bili moj oče častnik in v vojski
usmrteni, in moja mati z malo sestrico na begu
skoraj gotovo utonili v Donavi. Pač je poizvedoval,
če ste znabiti vendar le ušle strašni smrti. Ko
je mimrla nevarnost, šel je sam v bližnje kraje ter
popraševal po vas. Naletel je celo na ljudi, ki so
bili onega strašnega večera tudi na nesrečni ladji.
Vsi so mu jednoglasno potrdili, da je vdova utonila
z malim sinčekom. Le nekaj malo ljudi je vrgla
deroča reka nazaj na breg, od katerega so v ne¬
srečni ladji odrinili. Nevrjetno pa je, da bi bil
kedo iz mej ponesrečenih prišel srečno na ono stran.
Blagemu možu se sicer to ni zdelo neverjetno, vendar
ni mogel dolgo zvedeti kaj gotovega. Zaradi vojske
je prenehalo vse občevanje mej mejnima bregovoma.
Ko so pozneje zopet dohajale novice iz onostran-
skega brega, trdili so vsi, da ni nihče videl gospe,

— 36  — '

ki bi bila podobna oni vdovi; skoraj gotovo je
toraj našla nesrečno smrt v valovih Donave.

Usmiljeni župnik me je sedaj pridržal pri
sebi, in me vzgojeval. Bil je prav ljubeznjiv, vže
precej prileten mož, pravi prijatelj otrok. Moja
otroška leta bi pač ne mogla biti srečnejša, nego
so bila, pri tem možu. Bil je vedno vesel in pri¬
jazen ter me znal voditi zjednim migljajem. Kajti
vse njegovo vedenje je bilo, če tudi prijazno in
ljubeznjivo, vendar le vedno nekako resno in častit¬
ljivo. Imel šem veliko spoštovanje do njega, in
za ves svet bi se ne bil predrznil mu le v naj¬
manjši reči nasprotovati in nepokoren biti.

Najprvo mu je bilo na skrbi, da me je pod-
učeval v krščanskem nauku. Kar mi je pripo¬
vedoval, bilo je vse jasno, mikavno in prisrčno,
da sem začel iz vsega srca ljubiti dobrotljivega
Boga in svojega Odrešenika. Učil me je tudi čitati
in pisati. Ker je zapazil, da sem bistre glave,
učil me je tudi družili koristnih predmetov zlasti
latinskega jezika in zemljepisja. Kmalo sem se
priučil toliko latinskega jezika, da sem čital latinske
knjige. Vse, kar sem čital, moral sem v materin
jezik preložiti in lepo spisati. Tako sem napisal
več zvezkov, katere je dal lepo vezati. Imel sem
veliko veselja nad temi zvezki. V kratkem času
sem se priučil toliko latinskega jezika, da sem
razumel vsako knjigo, če je bil sploh zapopadek
primeren moji zmožnosti. Pozneje me je učil tudi
grškega jezika.

Okolo prijaznega poslopja se je razprostiral
velik vrt za razno povrtnino in cvetice, in pa vrt

37

za ovočje. Ko sva se nekaj ur učila ali čitala,
šla sva na vrt ter ondi nekoliko časa delala; kajti
cvetice in ovočno drevje je oskrboval sani; jaz pa
sem mu pomagal pri tem delu. Tako sem se za
vedrile priučil požlahtnovati drevesa in cvetice
gojiti. Služila nama je pa ta zabava tudi kot po¬
čitek. Po zimi in ob deževnem vremenu se je
bavil z risanjem in slikanjem. V tej stroki je bil
pravi umetnik. Tudi mene je risanje in slikanje
veselilo. Dovolil mi je pa to le kot nekako darilo
za mojo pridnost v učenji družili predmetov. Pod
njegovim izvrstnim vodstvom sem tudi v tej umet¬
nosti jako napredoval. Tako mi je mej prijetnim
in koristnim opravilom tekel dan za dnevom. Bil
sem tako srečen in zadovoljen, kakor le kak otrok
v liiši skrbnih staršev biti zamore.

Dobri župnik je moral mej tem časom pre¬
trpeti tudi marsikako nezgodo. Nezgode vojske so
ga hudo zadele. Vojaki, katere je imel vedno v
hiši, in pa vojskne doklade so mu pobrale mnogo,
mnogo novcev. Jedenkrati pa so sovražni vojaki
njegovo bivališče do čistega oplenili ter odnesli,
kar je bilo le kaj vrednega. Za svojo osebo gaje
to malo brigalo, ali jaz sem mu bil na skrbi; na¬
meraval me je poslati na visoke šole. Če tudi so
bili njegovi dohodki jako pičli, vendar si je bil
nekaj prištedil. S tem me je mislil vzdrževati.
Vojska pa mu je vzela vse; pri teh okoliščinah
mu je bilo to popolnoma nemogoče. Kadi vojske
je bil sam češče v denarni zadregi.

Imel pa je na Dunaji prijatelja iz mladeniške
dobe. Le-ta je imel radi svoje visoke službe mej

Krištof Šmid, Vil. 3

plemstvom in učenjaki mnogo prijateljev. Temu je
pisal in ga prosil, naj preskrbi priliko revnemu
mladeniču, za katerega je dosihdob sam skrbel
in vzgojeval, da bode zamogel obiskovati visoke
šole, ker kaže jako veliko zmožnosti. Precej je
dobil povoljen odgovor, da me koče sam prijazno
sprejeti v svojo hišo in skrbeti za-me. Jaz naj se
pa podvizam, pisal je, da dospem o pravem času
v stolno mesto, ker se bodo šole kmalu pričele.
Tudi moram popreje narediti nekako preskušnjo.

Nek kupec, ki je blagega župnika češče ob¬
iskal, bil je ravno na poti v te kraje. Ponudil se
je župniku, da me zastonj pelje sem. Ker sem se
tako skoro polovico poti peljal zastonj, sprejel je
župnik z veseljem to ponudbo.

Nikdar ne bodem pozabil onega jutra, ko
sem se poslovil od svojega dobrega krušnega očeta.
Blagi mož, s častitljivim obrazom in sivo glavo,
me objame še jedenkrat in moči moje lice s sol¬
zami. Potem pa mi je govoril tako-le: ,,Ljubi Dra¬
gotin, prišel je trenutek, da moraš v Široki svet.
V naši tihi, samotni vasi, menim, videl in slišal
si le dobro. V velikem glavnem mestu, kamor
pojdeš sedaj, bo drugače. Prišel bodeš sicer v
hišo dobrega, blagega moža; tudi po mestu bodeš
spoznal mnogo blagih ljudi; pa videl boš tudi
mnogo slabih zgledov in čul marsikaj slabega. O,
Dragotin, ne pozabi mojih naukov in opominjevanj;
ne daj se zapeljati; ostani vedno vrl in blag
mladenič! “

Pred vsem ti bodi draga in sveta naša vera. Ona
je najdražji zaklad, katerega imamo tu na zemlji,

39

in prava nebeška jed za našo neumrjočo dušo. Bodi
vedno spodobno in pobožno pri očitni božji službi;
pa tudi v svoji tihi sobi povzdiguj pogostokrat
svojega duha k Bogu. Nikdar ne pozabi- da te
povsod vidi božje oko; s tem prepričanjem delaj
vse. Njemu potoži svoje križe in težave, in zaupaj
vanj. Ne zapusti in pozabi ga; in tudi on te na
veke ne bode zapustil in pozabil!

Cul bodeš pogosto lahkomišljeno govorjenje zo¬
per našo sveto vero. Studi tako govorjenje! Kedor živi
po naukih naše svete vere, spozna vže v svojem
srci, da je od Boga. Vže več nego sedemdeset let
skušam to. To je najlepši dokaz njene resničnosti.

Ne stori nikdar kaj hudega, in ne ravnaj
nikdar proti glasu svoje vesti! Ne druži se in ne
občuj nikdar z ljudmi, ki se šalijo z nedolžnostjo
in sramožljivostjo in imajo greh za šalo. Ogibaj
se jih kakor strupene kače. Takovo lahkomišljeno
govorjenje in mišljenje je zapeljalo že marsikate¬
rega zalega, cvetočega mladeniča, da se je vdal
kratkemu vživanji pregrešnega veselja, pa mu je
vzelo telesno in dušno zdravje in ga pahnilo v zgodnji
grob. - Ohrani sveje srce čisto in nedolžno; s tem
ohraniš tudi rudečo barvo svojih lic, živost svojih
oči, mir svoje vesti in veselost svojega duha. Prvi
pogled, če te še kedaj vidim, povedal mi bode,
če si še dober in nepokvarjen mladenič.

Bodi neutrudljiv pri delu svojega poklica!
Blag in lep je poklic dijaka. Katerikoli stan si
bodeš izvolil v bodočnosti, bodi si, da postaneš
zdravnik, uradnik ali duhoven, v vsakem slučaju
ti bode izročen časni in večni blagor tvojega bliž-

3 *

40

njega. Jako žalostno bi bilo, ko bi si resno ne
prizadeval, da si prisvojiš vseli potrebnih vednosti
za svoj bodoči poklic. Potem bi jedenkrat delal
iz zadolžene nevednosti mesto v blagor človeštva
le na njegov kvar. Leta učenja so čas setve;
porabi , dobro ta dragi čas setve, preden mine. Le
tako smeš misliti na dobro žetev. Videl si v naši
vasi, kako se morajo kmetje truditi od zore do
mraka, prenašati vročino in mraz, ter napeti vse
moči, da prežive sebe in plačajo davke, ki so po¬
trebni za vzdrževanje raznih uradnikov. Delaj toraj
tudi ti neumorno, da bodeš zamogel tudi ti kedaj
delati za blagor onih, ki toliko za nas trpe in de¬
lajo; glej, da jim ne bodeš nepotrebno breme,
ampak na korist!

Semtertje si pa privošči tudi kako nedolžno
veselje; nikar pa ne pripusti, da bi čutne slasti
gospodovale v tvojem srci! Kedor se uda igri,
pijančevanju, plesu in jednakemu razveseljevanju,
postane s časom suženj svojih strasti. Ce tudi oči-
vidno ne stori nič hudega, vendar ni več kreposten
in blag. Neokroteno nagnenje po čutnem razve¬
seljevanji zamori v našem srci vsak čut za vse,
kar je istinito blago, lepo in dobro; stori nas
nezmožne, da bi vživali tako blago veselje.

O, ljubi Dragotin! znabiti je zadnjikrat, da
me še vidiš. Imam vže čes sedemdest let in nisem
več daleč od groba. Ne moreš reči, da nisem sku¬
sil mnogo, in da ne poznam ljudi in sveta. In
kakov dobiček bi imel, da bi ti govoril neresnico
in te učil napačno? Verjemi mi toraj — in ostani
blag in kreposten. In glej, če ostaneš dober in

41

blag, bode le tvoja sreča in korist. Ako bi pa
kedaj zašel na napačna pota in postal hudoben,
bode zopet tebi samemu na kvar; vse zlo zadelo
bode zopet le tebe. Ljubi Dragotin, ostani, ostani
vedno kreposten in blag!“

Dobri, blagi starček je sedaj vzel še zadnja
zlata iz omare. Mnogo novcev je bil porabil vže v
to, da mi je omislil potrebne obleke ter me pre¬
skrbel s potnino. Podaril mi je še ta zlata, ki ju
tu vidite, ter mi rekel: „Vzemi še to malo, Dra¬
gotin, kar pa naj ti bode za največjo silo, in pa
še to-le knjigo, ki je več vredna, nego vse zlato
— sveti evangelj! Več ti sedaj ne morem dati.
Živi in vedi se tako, kakor te uči sveti evangelij;
ostani bogaboječ, blag in dober, potem si dovolj
bogat 11 .

,,Blagoslovi me še jedenkrat s tresočo roko in
s solzami v očeh, objame me še jedenkrat, poslovi
se od mene, jaz pa sem šel jokaje skozi vrata 11 .

Na novo so stopile Dragotinu solze v oči,
ko je to pripovedoval; tudi njegovi materi in
sestrici in drugim so tekle debele solze po lici.

„.Ta župnik 11 , rečejo mati, „je istinito jako,
jako blag mož. Kaj plemenitega je, usmiliti se
revne sirote tako prisrčno in s tolikimi žrtvami.
Istinito je vrlo delo, toliko časa, truda in stroškov
posvetiti neznani siroti, in slednjič darovati tudi
še slednji novčič, da bi ga vzgojil v vrlega moža.
Le krščanska vera zamore človeško srce tako ne¬
sebično in usmiljeno storiti, ter vse ljudi brez raz¬
ločka z jednako ljubeznijo objeti 11 .

42

Sedmo poglavje.

Kako je prišel Dragotin v ta kraj?

Dragotin obmolkne nekoliko trenotkov ter
si obriše solze. Potem pa tako-le pripoveduje:
„Kupec, ki me je sprejel na svoj voz, je bil prav
ljubeznjiv mož in prav kratkočasen drug - . Znal mi
je vedno kaj novega povedati, da bi le odvrnil
moje misli na spomin bridkega ločenja. Sedaj mi
je pripovedoval kako mikavno povest, sedaj zo¬
pet postavil kako zagonetko, ali pa zapel ali za¬
žvižgal kako prijetno pesem. Vsako vas mi je
znal po imenu imenovati; v mestih pa, skozi ka¬
tera sva šla, pokazal mi je vse znamenitosti, če
so sploh le bile katere. Kake tri ure hoda od tod
sem se poslovil od njega; kajti moral jo je kreniti
po drugi poti. Želel mi je srečo in blagoslov božji
k mojemu namenu; opominjal me k marljivosti in
zaupanji na Boga. Tudi je še preskrbel, da bode
nek voznik moj zaboj, v katerem imam svoje
malenkosti, pripeljal za menoj. Potem mi stisne še
celo nekaj novčičev v roko, poslovi se in odpelje
po svojem opravilu..

Tudi od tega dobrega moža sem se poslovil
s težkim srcem. Bil sem sedaj ločen od vseli znanih
ljudi. Mej tem sem šel peš dalje. Ko se je solnce
nagnilo proti zatonu, potoval sem ravno skozi ta
gozd, ki obdaja grad. Vročina dneva in pa dolga
hoja, katere nisem bil vajen, prevzela me je jako.
Da se nekoliko odpočijem, sedem v senco pod

košato bukev. Nad vse krasen je bil pogled na grad,
ki se vzdiguje iz košatega gozda, katerega je za¬
hajajoče solnce zlatilo z zadnjimi žarki. Vzel sem
list papirja iz svoje listnice ter pričel risati grad.
Vendar sem kmalu dejal iz rok pričeto risanje. Za¬
hajajoče solnce, tihota samotnega gozda in bliža¬
joča noč so mi budili žalostne čute v srci; strah
me je spreletel. „Oj, mislil sem sam pri sebi, vže
se mrači, pa še ne vem, kje bodem prenočil. Več
ur hoda, na okoli ne poznam žive duše, tujec sem
mej njimi. Moj ljubeznjivi rednik, od katerega sem
več dni hoda oddaljen, je že jako prileten; zna-
biti ne bodem več videl njegovega častitljivega
obličja, svoje dobre starše pa — sem komaj
poznal. Moj dobri oče trohne vže dolgo v hladni
zemlji, mati pa, Bog zna kje, žalujejo po njih“.
Pri tem premišljevanji mi stopijo solze v oči in
pričel sem jokati. Vzel sem prstan, katerega mi
je izročil blagi župnik. — „0 moj Bog“, zdihnil
sem, „tale prstan imam po svojih starših; on je jedina
zapuščina, katero imam revna sirota po njih! Te-le
črke na njem so začetnice očetovega ali pa ma¬
terinega imena, jaz pa še niti ne znam za ta imena.
Ta-le prstan so nosili ali oče, čegar roka vže
zdavnaj trohni v grobu, ali pa moja dobra mati,
ki znabiti vendar le še žive. Da, znabiti so bivali
kedaj v ravno tej okolici, znabiti bivajo še sedaj,
jaz uboga sirota pa ne vem za-nje“.

Premišljevaje to, bilo mi je tesno pri srci;
Čuti b ritke otožnosti in blaženega upanja se me
polaste. Padel sem na kolena, sklenil roki in pričel
moliti tako: „0 dobri Bog, le ti jedino veš, če

44

moja ljuba mati še žive. Le ti me zamoreš k ma¬
teri pripeljati, če še žive. Oj, znabiti si pripustil
po svoji modri previdnosti, da mi je prišel ta :
prstan v roke. Črke, ki so vanj vrezane, mo
lahko pod tvojim vodstvom pripeljejo k materi.
O, ljuba, draga mati, če še žive, objokujejo me
kot vže zdavnaj mrtvega. Prepričani so, da sem
kot nežen deček utonil v Donavi. Oj, koliko ve¬
selje bi bilo za nje, pritisniti me kot mladeniča
na materino ljubeče srce. Koliko veselje za me,
videti njih materino prijazno obličje, zahvaliti se jim
za vse, kar so mi dobrega storili, ko še njih lju¬
bezni ceniti nisem mnel. O kako srečen bi bil,
ko bi se jim zamogel sedaj zahvaliti ter jim biti
podpora na stare dni! O dobri Bog, oče vdov in
sirot, če mati še žive, privedi, privedi me v njih
naročje! Usliši mojo otročjo molitev in daj mi, da
najdem svojo mater 11 .

Ko sem še vedno tako molil ter zrl s solznimi
očmi proti modremu nebu skozi veje košate bukve,
zaslišim na jedenkrat šumenje v bližnjem grmovji.
Ozrem se tje ter zagledam nežno jagnje. Zlate
črke na rudečem Zavratniku pa so i'ni bliščale
od žarkov zahajajočega solnca v oči. Neka čudna,
nepopisljiva slutnja,, neko notranje iznenadenje me
spreleti. Zdelo se mi je, da me obseva neka
nebeška svitloba, da se v nekaki nebeški svitlobi
črke žare. Menil sem, da čutim okolo sebe pri-
čujočnost božjo, in zdelo se mi je, da se veje
dreves spoštljivo vklanjajo in listje trese in Šumija
spoštovanja do dobrega stvarnika. Zdelo se mi je,
da čujem nek notranji glas: „Bog je uslišal tvojo

45

molitev!“ Tako je tudi bilo; moja slutnja me ni
prekanila. Jednako nebeški prikazni je prišla v
beli obleki obsevani od zahajajočih solnčnih
žarkov moja sestra proti meni, in iz njenih ust
sem prvikrat čul ime svoje drage matere. Tako,
ljuba mati, me je ljubi Bog pripeljal po svojih
nezapopadljivili potih v vaše naročje in tvoje, ljuba
sestrica 11 .

„Tako je, dragi Dragotin!" rečejo mati;
„ ljubi Bog nas je zopet vse tri združil. Tebe, pre¬
dragi Dragotin, je vzel meni kot nežnega dečka
ter te izročil blagemu možu, ki te je iz gole
krščanske ljubezni bolje vzgojil, nego bi te bila
zamogla jaz, zapuščena vdova; da, kakoršne vzgoje
bi ti tudi kaka kneginja niti za drag denar ne
bila zamogla preskrbeti. Pripeljal te je pa zopet
nazaj v moje naročje kot vrlega mladenča, ter mi
spremenil solze žalosti, ki sem jih pretakala zaradi
tvoje izgube, v solze veselja in radosti. Vse je prav
naredil, in vsa njegova pota so pota modrosti in
ljubezni. O, ljuba otroka, zahvalimo se mu iz
vsega srca in molimo v tihi ponižnosti njegovo
nerazumljivo previdnost!" Po teh besedah obmolk¬
nejo vsi v*tihi molitvi, le njih srca so govorila
hvaležno molitev Vsegamogočnemu. Tudi Rozalija
in Anica ste sedeli tiho s sklenenimi rokami, s
solznimi očmi in s srcem polnim hvaležnosti in
molitve; komaj ste si upali dihati.

Čez nekoliko časa reče zopet Dragotin: „Oj,
koliko veselje bode imel blagi starček, moj drugi
krušni oče, ko zve to prečudno naredbo božjo! Se
nocoj mu moram sporočiti ta veseli dogodek".

46


Bilo je vže preko polnoči, ko je prišel Dra¬
gotin v svojo sobo. Ali bilo mu je nemogoče iti
preje spat, nego da sporoči veseli dogodek svojemu
dobrotniku. Sede k mizi, ki je stala v sobi, in
prične pisati list svojemu dragemu redniku, častit¬
ljivemu župniku, tako obširno in navdušeno, da je
še sedel pri goreči sveči in pisal, ko so prvi
solnčni žarki skozi okno prisvetili in spodrinili
lučino svetlobo.

Osmo poglavje.

Dragotinov rednik.

Kakor v nebesih, tako zadovoljno je živel
sedaj Dragotin v očetovem gradu. Kolikor bolj je
spoznaval svojo mater, toliko bolj je moral čislati
blago gospo. Od dne do dne je tudi vedno bolj
ljubil svojo sestro, ki je bila neumorno delavna,
pa vedno vesela. Njegov prihod v Podgorski grad
je imel pa še drug. dober nasledek zanj. Grad, ki
je bil v poprejšnji dobi imetje njegovega očeta
in dedov, imela je mati le do smrti za vžitek.
Sedaj pa je zamogel kot možki dedič grad kot
dedščino očetovo za se zahtevati. Prebivalci po
vaseh in selih pa so bili po običaji one dobe nje¬
govi podložniki. Njegova mati mu je vsa vesela
razkazala vse po gradu, po okolici in posestvo, ki

>

47

je bilo grajščinsko. Tudi mu je pripovedovala mnogo
o njegovem bodočem poklicu, da bode zamogel
dokaj storiti na blagor prebivalcev te prijazne
doline.

Necega popoldne je sedela Podgorska gospa
z Dragotinom in Milico med takimi pogovori na
hrastovi klopi, ki je stala pred vnanjimi grajskimi
vrati na lepem prostoru z belim peskom posutim.
Dve košati lipi pa ste delali senco okolo priproste
hrastove mize sedečim. Na jedenkrat zapazijo, da
gre po poti proti gradu častitljiv starček; lasje so
mu bili beli; oblečen je bil v črno, dolgo suknjo
in držal v roki dolgo potno palico. Klobuk s ši¬
rokimi krajevci je držal pod pazduho. Dragotin
ozrši se, vsklikne ves raz sebe: „0 moj Bog! to
je moj nekdanji rednik!“ Brzo skoči kvišku ter
hiti z razpetima rokama nasproti svojemu dobrot¬
niku. „Ali je mogoče! Vi ste, častiti gospod žup¬
nik! Kako vendar pridete sem?“

„Dragi Dragotin!“ odvrne župnik, „ko sem
prejel tvoj list, brzo sem se odločil za daljno pot
tu sem navzlic svoji visoki starosti. Iz važnih
vzrokov se mi je zdelo potrebno; da, jako potrebno.
Tudi je bila moja prisrčna želja, da spoznam mater
in sestrico svojega rejenca ter se tudi osobno vde-
ležim veselja, katero je pripravil ljubi Bog vsem
trem, na tem kraji, v svoji domovini 11 .

Dragotin je objel in poljubil svojemu dobrot¬
niku roko, mati in sestra pa niste mogli najti dovolj
besed, da bi izrazile blagemu možu svojo hvaležnost.

Častitljivi starček, katerega je pot po strmem
hribu proti gradu jako utrudila, sede sedaj k njim

48

na klop. Grajska gospa mu ponudi kako okrepčilo,
pa 'blagemu starčku sedaj ni bila mar jed in pijača.
Pričel je ginljivo govoriti o čudovitih potih božje
previdnosti. Tudi je povedal, kaj je seda]' storiti
Dragotinu, da ga bode deželni knez pripoznal kot
pravega dediča in vlastnika Podgorskega gradu.
Tudi je mnogo in obširno govoril o tem, kaj se
bode treba Dragotinu še vsega učiti, da bode moder
in blag gospodar svojim bodočim podložnikom.

Mej tem je prišla Rozalija s svojo hčerko po
navadi v grad. Podgorska gospa ju predstavi ča-
stitljevemu župniku.

„ Poglej te, gospod župnik “, rekla je, „ta-le
je ona blaga deklica, ki je k naši neizmerni
sreči toliko pripomogla s tem, da je podarila Milici
svoje jagnje, in ta-le žena pa je njena mati, ki
je vpletla v Zavratnik osodepolne zlate črke“. Bla¬
gega župnika je jako veselilo, da je imel priliko
poznati dobro ženo in njeno hčerko; obe je prijazno
pozdravil.

Gospa je sedaj naročila Rozaliji, naj čaj s
kruhom in sirovim maslom , vred, ter vina in sadja
prinese na mizo pod lipo. Milica in Anica pa se
splazite tiho proč; ozaljšate jagnje, ki je bilo vedno
snažno in belo ko sneg, z lepimi venci, denete mu
zlatopleteni Zavratnik okoli vratu ter ga pripeljete
župniku pokazat. Prijazni starček ga veselo ogle¬
duje in gladi z roko. Potem pa reče gospej in
Milici tako: „Seznanile ste me z dvema osebama,
ki zaslužite vse spoštovanje, in po katerih vama
je ljubi Bog toliko srečo in veselje pripravil; da,
niste pozabili še celo tukaj-le na jagnje, kije tudi

49

ne vede mnogo k temu pripomoglo. Sedaj moram
pa tudi jaz vas seznaniti z možem, kije za Bogom
prvi vzrok tega veselega dogodka, z onim možem,
ki je storil največje delo, ki ga človek storiti za-
more ter vam s tem pripomogel k vaši sedanji
sreči. Menim onega blagega vojaka, ki je srčno
skočil v Donavo z nevarnostjo za svoje lastno živ¬
ljenje ter rešil našega ljubega Dragotina, kot nežno,
nezmožno dete iz valov deroče reke.

Mnogo je moral pretrpeti blagi mož od one
ddbe, ko je izvršil to vrlo dejanje. Naj vam povem
ob kratkem. Bil je v več bitvah, moral pretrpeti
neizrekljive nezgode ter bil slednjič hudo ranjen.
Naložili so ga in še več druzih ranjencev na vo¬
zove, da jih peljejo v bolnišnico. Prigodilo se je
pa, da je šla dolga vrsta vozov z ranjenci mimo
hiše nekega barvarja, ki je bival zunaj nekega
malega mesta poleg vode. V tej hiši je vrli vojak
bival za dobe vojske nekaj tednov. Barvarju, čegar
hiša je bila predrznosti vojakov najbolj razpostav¬
ljena, koristil je sila mnogo ter mu rešil imetje in
življenje. Barvar gleda ravno skozi okno na dolgo
vrsto vozov, ki so šli mimo hiše. Mej ranjenci za¬
pazi tudi svojega nekdanjega znanca in varha, ki
se je težko sklonil na vozu ter milo pogledal proti
oknu. Brzo hiti barvar k vozu ter prijazno pozdravi
svojega starega znanca; poprosi častnika, ki je
spremljal ranjence, naj mu izroči v skrb na pol
mrtvega ranjenca. Častnik praša vojaškega zdrav¬
nika; le-ta pa se izjavi, da itak mož ne bode
živel dotlej, kakor sto druzih ne, da dospo do
vojaške bolnišnice; umrl bode skoraj gotovo vže

50

na poti. Naj ga le neso v hišo usmiljenega moža,
nagla in dobra postrežba mu bode življenje neko¬
liko podaljšala, ali vsaj zlajšala zadnje trenutke
njegovega življenja.

Milosrčni barvar sprejme tedaj svojega nek¬
danjega znanca in dobrotnika v svojo hišo. Cesar
ni nihče pričakoval, — zgodi se. Skrbna postrežba
in spretnost ondotnega zdravnika rešite vrlemu možu
življenje. Ostal pa je vendar dolgo časa jako slab;
ni bil za daljno pot, niti za težka dela. Barvar,
jako petičen mož, ki je kupčeval na široko, obdrži
ga jako rad v svoji hiši. Vešč v knjigovodstvu,
oskrbuje mu marljivo in na tanko vodstvo računov
in druge dopise. Od dne do dne sta se bolj spo¬
znavala in ljubila; živela sta v pravi bratovski
ljubezni in zastopnosti.

Na jedenkrat pa se vse izpremeni. Komaj je
vrli vojak do dobrega okreval ter zadobil zopet
poprejšne moči, kar pošteni barvar nagloma umrje.
Gotovo bi ne bil pozabil v zadnji oporoki svojega
prijatelja, ako bi ga smrt ne bila prehitela. Vse
njegovo imetje je prišlo v roke sorodnikom. Bar-
varijo so prodali, vrlega moža pa pognali s praz¬
nimi rokami po svetu. Moral je iti s trebuhom za
kruhom. Najprvo je hotel iti do svojega polka, da
dobi odpust, ker je ostala njegova leva roka ne¬
koliko hroma. Pot ga pelje blizo moje župnije.
Radovednost ga žene zvedeti, kaj se je zgodilo z
otrokom, ki ga je rešil iz vode. Obiskal me je —
ravno nekaj dni potem, ko je odšel Dragotin. Jako
me je razveselilo zopet videti vrlega moža. Obdržal

51

sem ga pri sebi ter premišljeval, kje bi mu pre¬
skrbel kako primerno službo.

Kar dobim Dragotinov list — z nepričako¬
vano veselo novico. Zdelo se mi je jako potrebno,
da vzamem vrlega moža s seboj; kajti mislil sem
si, mož, ki je rešil onega leta dečka iz vode ter
mi ga v vzgojo izročil z zavitkom vred, v katerim
je bila njegova obleka in pa osodepolni prstan, je
pač najzanesljivejša priča, da je Dragotin istinito
pravi sin Podgorske gospe, o katerem so menili,
da je v Donavi utonil. Razim tega sem bil pa
tudi prepričan, da bode Dragotin gotovo hvaležen
rešitelju svojega življenja ter mu na svojem po¬
sestvu preskrbel primerno službo, in to toliko bolj,
ker je jako pošten in v vseh gospodarskih rečeh
vešč in izurjen mož“.

„Kje pa je? kje je?“ vsklikne ob jednem
vsa obitelj.

Župnik se zaobrne ter migne čedno oblečenemu
možu, ki je spodobno stal nekaj korakov zadaj,
prime ga za roko in predstavi Podgorskej gospej,
„Tukaj le je oni vrli pogumni mož. Ime mu je
Janez Hostnik!“

„Janez Hostnik!“ zavpije Rozalija vsa raz
sebe ter ga bistro pogleda. „Saj je moj mož ta,
katerega sem že več let kot mrtvega obj okovala “.
Brzo hiti k njemu ter ga tresoč se samega veselja
prijazno pozdravi in objame.

Vse je zopet iznenadila ta nepričakovana
naredba božje previdnosti. Mož pa je stal ka¬
kor okamenel. Dolgo je trajalo, da se je zavedel
te nepričakovane sreče in pričel veselja jokati.

52

Neizrečeno vesela Rozalija »reče sedaj svoji hčerki:
„0, Anica, tvoj oče so! Pozdravi in poljubi jih!“
Anica, ki je dosedaj stala poleg s sklenjenima
rokama, približa se plaho svojemu očetu; le ta pa
jo objame in pritisne na ljubeče očetovo srce ter
ji moči obraz s solzami veselja. Vsi trije so imeli
jednako veselje, kakor pred nekaj dnevi Podgor¬
ska gospa, Dragotin in Milica.

Ko se je nekoliko poleglo prvo veselje, pri¬
stopi še Dragotin bliže ter objame ves ginjen svo¬
jega rešitelja. Gospa in Milica pa mu podate pri¬
jazno roko obsipaje ga z zahvalami. „0d tega tre¬
nutka 11 , reče mu gospa, „ morate z ženo in hčerko
Anico ostati pri nas v gradu; nikdar več se ne
bodete ločili od nas. Kedar pa, kakor upam, nazaj
dobim svoje imetje, oskrbovali bodete tako službo, s
katero bodete gotovo po vsem popolnoma zadovoljni 11 .

Deveto poglavje.

Splošno veselje v vasi.

Podgorska gospa ni hotela precej razglasiti,
da je tuji mladenič, ki biva pri njej v gradu, njen
sin. Hotela se je nekaj dni svoje sreče veseliti
v tihi samoti. Kočijaž pa, ki je sem pripeljal
župnika in njegovega spremljevalca ter pustil
konje v gostilnici v vasi, raznesel je vse. Ko je
na večer kočijo snažil in konje napajal, prišlo je

več vaščanov, ki so ravno s polja šli; popraševali
so radovedno, čegava je kočija. Kajti tuja kočija
je bila kaj nenavadnega za samotno vas. Voznik
jim odgovori: „Pripeljal sem gospoda župnika, ki
je izredil vašega mladega gospodiča".

„Kaj še!“ rečejo mu vaščanje, „gospodič je
utonil še kot otrok v Donavi!"

„0 ne!" zavrne voznik. „Prav zdrav in cvetoč
mladenič je! Sedaj je vže v gradu pri svoji ma¬
teri. Seveda bi bil utonil, ko bi ga ne bil rešil
oni mož, ki se je z župnikom pripeljal v tej kočiji.
Jaz sem .hlapec gospoda župnika; ko je bil gospodič
še majhen, posadil sem ga čestokrat na tega-le
»starega pramčka", ki ga tu vidite, da ga je jez¬
dil na polje ali pa na travnik. Dragotin je pa
tudi istinito vrl gospodič; imel me je pa tudi, sta¬
rega Janeza, vedno prav rad! Lahko ste veseli,
da bodete imeli tako vrlega grajščaka; bode vam
na blagor". j,

Hitro kakor blisk se je razširila novica po
vasi in okolici, da še živi baron Dragotin, ki je
bil tam gori na gradu rojen in krščen v Podgorski
župnijski cerkvi, katerega so pa starši nekaj
mescev po rojstvu vzeli se seboj in o katerem so
menili, da je vže zdavnaj mrtev. Vse iz vasi, staro
in mlado hiti proti gradu. Ker pa zapazijo ljudje,
da so grajski pod lipami pred gradom, obstoje v
neki daljavi. Kmalu se nabere velika množica,
očetov, mater in otrok. Okoli mize sedoči jih v
prevelikem veselji in razgovoru ne zapazijo precej.

Najprvo zapazi gospa zbrano množico ter praša:
„Kaj pa hočejo ti ljudje?" Kuharica, ki je vže

Krištof Šmid, VII. 4

drugič prinesla vrele vode za čaj, ker se je prva
ohladila, odgovori: „Kadi bi videli mladega go¬
spodiča Dragotina; ravno kar so šele slišali, da
je tu“.

Gospod župnik reče na to: ,.Kaj lepo je to
o ljudeh; to mi dopada. Dovolite, milostljiva gospa,
da jim jaz predstavim svojega rejenca, kot bodočega
grajskega gospoda in njim spregovorim neka,] besed 11 .
Častitljivi starček vzame svojo žametasto kapico
s svoje sive glave, vstane ter stopi nekaj korakov
naprej, ozre se s solznimi očmi proti nebu, potem
pa prične govoriti tako:

„Starši in otroci, očetje in matere,, sinovi in
hčere, stopite bliže in čtijte, kako veselje je pri¬
pravil ljubi Bog blagi gospej in vam!

Bog, brez čegar vednosti ne pade vrabec raz
strehe in ki je preštel vse naše lase, je prečuden
v svojih potih in obrne vse modro v naš prid.
Stari Bog, oče vdov in sirot, stiskanih in trpečih
še živi. Usmili se jih čestokrat na tako čudovit
način, da to jasno vidimo in tako rekoč z roko
prijeti zamoremo. Niti najmanjše .dobro ne pusti
neskončno pravični povračevalec brez plačila; češče
poplača vže tu na zemlji prav po nebeško 11 .

Potem jim pove glavne poteze iz Dragotino-
vega življenja, ki so bile ljudem še neznane. Po¬
tem jim pa govori še tako-le:

„Glejte, tako je povrnil Bog Podgorskej gospej
njeno človekoljubno dobrotljivost, katero je skazala
revni, bolni Rozaliji, ki se je imela za vdovo
ter objokovala svojega moža vže kot mrtvega; tako
lepo je povrnil tej istinito blagi gospej usmiljenost,

katero je skazovala Anici, hčerki uboge Rozalije!
Ral jej je doživeti največe veselje, ki si ga je
kot vdova zamogla želeti; našla je zopet svojega
ljubega sina, o katerem je mislila, da je mrtev.

Obilno je blagoslovil Bog tudi Miličino usmi¬
ljenje do revne deklice in njeno prijazno dobrot¬
ljivost, ki ne pozna ošabnosti. Občevala je z revno
Anico tako prijazno in ljubeznjivo, kakor bi bila
Anica njena sestra. Zato pa je dodelil ljubi Bog
dobri gospici nepričakovano veselje, da je zopet
našla svojega lastnega brata.

Obilno je poplačal ljubi Bog tudi Rozaliji,
ker je svojo bolezen in revščino prenašala udana
v voljo božjo, in vzrejevala svojo hčerko tako
lepo; vodila jo po poti poštenosti, učila jo hva¬
ležnosti, marljivosti, snažnosti in vseh družili čed¬
nosti. Ta dobra vzgoja je prinesla torej materi
vže sedaj najlepši sad ter spremenila njeno trpljenje
v veselje.

Lepo je povrnil Bog dobri Anici njeno usmi¬
ljenje do zgubljenega jagnjeta, njeno pokorščino do
matere, njeno poštenost, da je nesla jagnje lastniku
nazaj, njeno hvaležnost, ki jo je nagnila, da je po¬
darila jagnje Milici. Te njene čednosti so ji pridobile
naklonjenost grajske gospe in njene hčerke Milice;
bile so povod, da je zopet našla svojega očeta.
Bodo jej pa gotovo tudi v bodoče v večo srečo,
nego najdražji zakladi in še toliko bogastvo.

In kako čudovito je pripeljal Bog mladega
vašega gospoda v naročje svoje matere! Mislila
je, da je vže zdavnaj mrtev. S tem je blagoslovil
njegovo pridnost, njegovo pokorščino in lepo vedenje

4 *

— 56

od nežne mladosti; poplačal mu je otročjo ljubezen
in spoštovanje do svoje matere, katere še poznal
ni in uslišal njegovo gorečo, presrcno molitev v gozdu.

Kako očividno je poplačal tudi vrlo dejanje
tega hrabrega vojaka! Dobri mož je skočil v
vodo poln srčnega usmiljenja, da reši življenje
otroku žalostne vdove z nevarnostjo svojega lastnega
življenja. Zato se je pa ljubi Bog usmilil tudi nje¬
gove žene in otroka; rešil ju je iz revščine in po¬
manjkanja ter obudil blaga srca, ki so se ju usmi¬
lila. Našel je zopet ženo in otroka, o katerih ni
zamogel nič zvedeti po najskrbnejšim popraševanji.
Po tolikih prestanih križih in težavah čakajo sedaj
očeta, mater in hčerko boljši dnevi.

V dosego vsega tega pa se je poslužil ljubi
Bog nedolžne, brezumne živalice kot orodja, tegale
jagnjeta, katerega tu vidite s cvetlicami ozaljšanega.
Ljubi Bog je pripustil, da se je izgubilo; vodil je
Aničine stopinje, da ga je našla; dal je vrlemu
kmetu misel, naj jej ga podari. Potem je dal zopet
misel materi in Anici, naj ga podarite Milici; in
slednjič pripelje tako rekoč jagnje mladeniču na¬
sproti, da ga pripelje v naročje ljube matere. Po
jagnjetu mu je dal zopet očetovo dedščino in imetje
ter s tem pripravil tudi vam veliko srečo. Kajti
zamorem vas zagotoviti, da je Dragotin vrl mla¬
denič, boji se Boga in ljubi svojega bližnjega. Bode
vam in vašim otrokom dober in blag gospod.

Kako bi vas v nefliar pustil Bog, ki je
skrbel za življenje jagnjeta? Z večjo ljubeznijo in
usmiljenjem skrbi za vas, kakor je skrbela usmi¬
ljena deklica za jagnje.

Vsak pogled na jagnje nas spominja tudi
onega jagnjeta, ki je daroval svojo kri za vse ljudi
in se čestokrat primerjal dobremu pastirju. Da, on
čegar služabnik sem, čegar evangelij oznanujem,
je večno zvesti, ljubeznjivi pastir nas vseh. Pozna
vse svoje ovce, imenuje jih po imenu; kliče jih z
milim glasom; vlada jih ljubeznjivo s pastirsko pa¬
lico, varuje jih nevarnosti, pase jih na dobrem trav'-
niku zveličavnih naukov, zgubljene skrbno išče in k
sebi vabi ter bi vsako rad na svoji rami nesel v
nebesa. Zaupajte mu toraj iz vsega srca!

Slušajmo pa tudi zvesto njegov glas in ga
ubogajmo in storimo dobrega, kolikor le zamoremo.
Kajti kakor vidite, poslužuje se Bog naših dobrih
del, da pripravi nam in drugim veliko veselje ter
časno in večno srečo. Ko bi na priliko milostljiva
gospa ne bila tako usmiljenega srca do revne bolne
Rozalije; ko bi Milica ne bila tako prijazna do
revne Anice; da, ko bi jej ne bila podarila onega
robca; ko bi Anica iz samopridnosti ne bila hotela
jej podariti jagnje, ali pa ko bi Aničina mati ne
bila iz hvaležnosti izdelala lepega Zavratnika; ko
bi ne bil imel Dragotin tolike otročje ljubezni do
svoje matere, ne bi bil tolikanj hrepenel po njej
in tam v gozdu tako goreče molil: ne hilo bi se
vse tako pripetilo, in .današnji dan bi ne bil za
nas vse tako vesel dan. Tako je \'sako, tudi naj¬
manjše dobro delo nam in drugim v blagoslov.
Dobra dela so biseri, in božja previdnost ne pusti,
da bi se izgubili, marveč nam jih spleta v venec.
Vrla dejanja so zlati klepi, katere združi Bog v
zlato verigo lepih in veselih dogodkov.

— 58  —

„Vi pa, moji ljubi otroci“, konča župnik svoj
govor, obrnivši se proti otrokom, „odrasli, ki ste
me tako pazljivo poslušali, in vi mali, ki se ozi¬
rate le na nežno, belo jagnje, ki stoji v vaši
sredi, vse ozaljšano z venci in cvetlicami, — o
vas vse naj blagoslovi Bog, in dodeli, da ostanete
nedolžni kakor jagnje ter tako krotki in potrpež¬
ljivi, kakor je ono; ako bi kedaj prišli v neusmi¬
ljene roke, kakor marsikatero jagnje! On, kije
dal svoje življenje za svoje ovce, naj vas nosi na
svojih rokah in v svojem srci. Naj vas sprejme v
svoje mogočno varstvo, kedar grozi pohujšanje
vašej nedolžnosti, kakor deroči volk krotkemu ne¬
dolžnemu jagnjetu, — saj ste vi njegove ovčice!
Naj na veke ne pripusti, da bi se izgubili od nje¬
gove čede“.

Tako je govoril župnik. Njegovo obličje je
razsvetljevalo zahajajoče solnce, in njegovi častit¬
ljivi beli lasje so se svetili v svitli večerni zarji.
Stal je pred njimi kakor kaka nebeška prikazen
s proti nebi obrnjenimi solznimi očmi. Vsem, ki
so ga poslušali, stopile so solze v oči; srce pa jim
je prešinilo novo zaupanje do Boga, ki vse prav
stori, — ter ga pokrepčalo, kakor rosa, ki je vže
krepčala cvetlice po dolini. Ginjeni in polni dobrih
sklepov so šli dobri ljudje proti domu. „lvaj lepo
je bilo“, govorili so med seboj na potu proti domu,
,,takega splošnega veselja gotovo še ni bilo, kar
stoji vas“.

Deseto poglavje.

Otroška veselica.

Podgorska gospa jo sedaj šla z Dragotinom
v stolno mesto, da predstavi svojega zopet najde¬
nega sina deželnemu knezu ter ga prosi, naj jej
zopet izroči njeno imetje. Častitljiv starček in vrli
Hostnik sta ju tudi spremila, da spričata, da je
Dragotin istinito [travi sin Podgorske gospe. De¬
želni knez jo milostljivo zasliši, najde navedene
dokaže kot popolnoma vrjetne ter zaukaže, naj se
ji imetje nemudoma izroči. Vendar pa zaukaže
tudi, naj Podgorska gospa oskrbuje imetje dotle,
da doseže Dragotin postavno starost.

Vsa vesela sc vrne Podgorska gospa z druščino
v svoj grad. Župnik ostane še nekaj dni v gradu,
[totem se pa vrne nazaj k svojim ljubim župljanom.
Se solzami v očcli se poslove od njega gospa, Dra¬
gotin in Milica. Kmalu potem je odšel tudi Dra¬
gotin, z vsem preskrbljen veliko bolje nego popreje
na visoke šole. Vrlega Hostnika pa, ko je dobil
odpust od vojakov, obdržala je gospa za oskrbnika
v gradu. Ker je bil tudi vešč logar, izročila mu je
tudi nadzorstvo gozdov, ki so bili jako obširni.

Dragotin, dovršivši vseučilišče z jako dobrim
uspehom, in vrnivši se iz daljnega potovanja, na
katero se je podal, da se še dalje izobrazi, pre¬
vzel je sedaj sam gospodarstvo. Mej tem je vže
tudi Milica vrba dorasla in bila cvetoča, zaiti
deklica. Necega večera sedi zopet vsa obitelj na

60

hrastovi klopi poleg' grajskih vrat. Pastirji so
gnali ravno ovce iz paše, katerih je gospa redila
prav mnogo. Tudi ono jagnje se je pomnožilo v
malo čredo, katero si je Milica prilastovala kot-
svoje posebno imetje. Dragotin in Milica sta se
kratkočasila s tem, da sta štela ovce in jagnjeta.
Ko čeda odide, reče mati: „Sedaj, otroka, lahko
izvršimo, kar smo nameravali vže dolgo. Deda je
dovolj mnogobrojna. Ravno jutrajšni dan bode zopet
obletnica, v kateri je meni in vama, draga otroka,
Bog po onem jagnjetu pripravil toliko veselja,
katerega pa se je udeležila tudi vsa vas in oko¬
lica. Naj je jutrajšnji dan toraj dan veselja za
otroke vse okolice. Da, tudi starši naj imajo svoj
delež!” Gospa gre sedaj z Dragotinom in Milico
na dvorišče, izbere iz mej čede gotovo število ovac
ter veli ovčarju, naj jih posebej zapre. Drugo
jutro pa veli deklam, naj ovce lepo opero in dekle
so se podvizale, da jih osnažijo prav lepo. Bile
so ovce skoraj bele kakor sneg; vrhu tega jih
Milica in Anica ozaljšati s pisanimi trakovi.

Sedaj povabi gospa vse otroke iz vasi in
okoli ležeče doline, ki so obiskovali šolo v Pod-
gorji, naj pridejo popoldne ob dveh v grad. Otroci,
dečki in deklice, so prišli veselih obrazov; da,
vže skoro jedno uro pred odločenim časom so stali
zbrani v prazniški obleki pred grajskimi vrati.
Ob določenem času se odpro vrata, da vstopijo.
In glej! na njih veliko začudenje je stala na dvo¬
rišču dolga miza, skoro tako dolga kot dvorišče.
Bila je obložena z raznovrstnimi jedili, potvicami,
kolači in jednakimi jedili, koje otroci ljubijo, in

61

čednimi pletaricami, iz katerih so otrokom nasproti
gledala rttdeea jabolka, višnjeve češplje in rumen¬
kaste hruške. Tudi so stale na mizi velike ste¬
klenice s temno rudečim vinom. Sedaj so sedli
otroci na vsako stran k dolgi mizi, in sicer na
jedilo dečki, na drugo pa deklice. Od vseli jedil
so dobili v obilni meri. Tu je bilo videti le ve¬
sele obraze. Otrokom so kaj dobro dišale jedi;
'/■raven pa tudi niso pozabili piti temno rudeče vino
na zdravje gospe, Dragotina in Milice.

Ko so se vsi nasitili, začujejo se na jeden-
krat vesele pastirske piščalke. Ovčarjevi sinovi so
prišli s to veselo godbo na dvorišče; bela lepo
ozalšana čeda jim je sledila, stari ovčar pa je ko¬
rakal najzadnji. Veliko veselje so delale otrokom
lepe ovce; sedaj je rekel ta, sedaj oni: „Oj, kako
so lepe! Tako lepili belih ovac s pisanimi trakovi
pač še nismo videli".

Koliko pa je še le bilo veselje otrok, ko so
zvedeli, da bode gospa lepe ovce med nje razdelila
in sicer tako, da dobe otroci jedne hiše po jedno
ovco. (lospa je hotela razdeliti mej otroke ovce po
sreČkanji, da bi bila razdelitev za otroke toliko
bolj kratkočasna in se ognila vsaki tudi dozdevni
pristranosti. Vsaka ovca imela je na vratu obešen
listek s številko. V velikem lonci pa je bilo ravno
toliko listkov s številkami. Sedaj je moral jedcu
otrok za drugim vzeti po jeden listek iz lonca.
Kakor hitro je potegnil otrok listek, zapiskali so
pastirji na svoje piščalke ter delali godbo dotlej,
da so izmej čede našli ovco z jednako številko na
vratu. Ne da se popisati hrepenenje otrok, da bi

hrzo na vrsto prišli, radovednost katero ovco bode
dobil ta ali oni, in pa veselje, ko so mu ovco iz¬
ročili. Po vsem dvorišču se je razlegalo veselo
vpitje.

Ko je dobil vsak otrok svojo ovco, napotili
so se proti vasi. Pastirji s piščalkami so šli pred
njimi, za njimi otroci, vsak s svojo ovco; zadnji
pa je šel ovčar sam. Jednako slavnemu sprevodu
so stopili v vas. Ljudje pa so se jako čudili,
slišati veselo pastirsko godbo in veseli vrisk otrok,
ter videti krasno ozaljšane ovce; niso znali, kaj
vse to pomeni. Slišati pa, da je grajska gospoda
otroke tako bogato obdarila, — ni bilo veselju
ne konca ne kraja. Marsikaterim staršem so sto¬
pile solze hvaležnosti v oči zaradi milosrčnosti
grajske gospe.

Tudi onim hišam, kjer niso imeli šolo obisku¬
jočih otrok, poslala je Podgorska gospa po jedno
ovco. Onim usmiljenim ljudem pa, ki so za one
dobe sprejeli revno Rozalijo v svojo kočo, podarila
je deset lepih ovac. Tudi ni pozabila onega vrlega
kmeta in njegove žene, ki sta podarila Anici
jagnje ter jo vrhu tega še pogostila. Ker je bil
jako imovit ter imel sam mnogo ovac, naredila mu
je drugo veselje. Povabila ju je prihodnjo nedeljo
v grad na obed. Čestokrat je potem kmet pripo¬
vedoval, da mu je ta čast ljubša, nego da bi mu
bila Podgorska gospa podarila tudi sto ovac.

Drugi dan so prišli vsi gospodarji iz vasi
praznično oblečeni v grad, da se zahvalijo za to
dobroto Podgorskej gospej. Ob tej priliki pa jih
je Dragotin nagovoril tako-le:

63

..Znano vam jfe, da sem prišel pred nekaj
leti v te kraje kot reven mladenič. Nisem imel
skoro nič druzega imetja, nego potno palico v
roki. Po jagnjetu mi je pomagal Bog, da sem
dobil nazaj očetovo dedščino in postal gospodar
tega gradu in imetja. Vsi, moja mati, sestra in
jaz želimo, naj bi dobrota, katero nam je ljubi
Bog skazal po jagnjetu, ostala v blagem spominu
še tudi našim in vašim naslednikom ter jim bila
na korist in v blagoslov. Cujte tedaj možje, kaj
smo sklenili.

Pravico, pečati se v naši vasi z ovčarstvom,
je imel dosihdob jedino posestnik gradu. Od da¬
našnjega dne naj vsak gospodar vživa to pravico
in sme pasti svojo čedo po graščinskih pašnikih.
Za začetek tega so podarili moja mati vašim otro¬
kom ovce. Bog naj blagoslovi ta pričetek.

Upam, da si bodete z ovčjerejo zboljšali tudi
poljedelstvo, ker bodete imeli več gnoja. Pa tudi
revnejšim, ki nimajo lastnih njiv, bode mleko in
volna prav koristila.

Skrbel bodem tudi, da bodo volno, katero
bodemo dobivali, v vasi sami izdelovali v razno
blago; upam, da bode kmalu prišla doba, da sc
bode vsa volnena roba, ki se potrebuje po okolici
za obleko, doma izdelovala. Bog daj svoj blagoslov
k temu !“

Dragotinova želja se je tudi istinito izpolnila.
Nekdaj revna Rozalija, sedaj oskrbnikova žena,
in njena hči Anica ste podučevali dekleta presti
volno in plesti nogovice. Tudi je skrbel Dragotin,
da se je naselil v vasi jeden suknjar in jeden

— 64

klobučar. Izdelovali so tekom časa v vasi sukno
raznih vrst in barv, ravno takisto tudi raznovrstne j
klobuke in nogavice. Veselja je čestokrat Drago¬
tinu igralo srce, videti, da staro in mlado nosi
obleko iz domačega blaga. Tudi je bilo videti po ^
vsej dolini lepše in bolj obdelano polje, ki je ro-|
dilo obilnejše pridelke. Vidno se je boljšalo bla¬
gostanje prebivalcev, ker jim ni bilo treba potro¬
siti toliko novcev za obleko, katero so popreje
drago kupovali v bližnjem mestu.

Milica pa se je bavila najbolj z vezenino.
Od svoje male čede si je pripravila volne, ki je
bila izvanredno lepa. Oskrbnik Hostnik je pokazal
ob tej priliki tudi nepričakovano še drugo vednost.
Pri svojem nekdanjem dobrotniku barvarji se je
priučil barvati volno v raznovrstnih barvah ; tudi
je umel raznim glavnim barvam dati različne sto¬
pinje od najsvitlejše do najtemnejše. Milici je bilo
možno iz te različno barvane volne vezti jako lepe
vezenine. Dragotin ji je risal podobe za take
vezenine, Anica pa ji je marljivo pomagala. Ve¬
zali ste pisane vence in nežne posodice s evetič-
nimi šopki raznovrstnih barv, razne cvetlične grme,
na katerih je bilo videti na pol pa tudi popolnoma
razcveteno cvetje; da, tudi podobe celih okolic,
na katerih So bili zeleni gozdi, skalovje, slapi in
druge jednake naravne krasote.

Dkoli podobe pa se je ovijala vinska trta z
rumeno zelenim in zagorelo višnjevim grozdjem ali
pa jo je kinčala kaka druga olepšava. Tekom časa
je prav lepo oskrbela Milica jedno celo dvorano v
gradu z jednako vezenino. Mizni prt, prevleka sto-

65

lov in naslonjač in preproga po tleh je bila tako
vezana. Kedor koli je stopil v sobo, čudil se je
lepoti živih barev in krasnim podobam.

Ker pa je bila prav za prav vsa lepo bar¬
vana volna, katero je Milica za jednaka dela ra¬
bila, od onega usodepolnega jagnjeta, naslikal je
Dragotin, sedaj vže Podgorski grajščak, lepo, ve¬
liko podobo, predstavljajočo oni nepozabljivi mu
trenutek, ko je po jagnjetu našel zopet svojo mater
in sestro. Čisto spredaj na klopi pod lipami je
narisal mater s tovarišico Rozalijo.

Dalje v gozdu je bilo videti Milico, Anico
in njega samega, v sredi med njimi pa je stalo
jagnje. V jednej roki je držal prstan, s kazalcem
druge roke pa je kazal na zlate črke, ki so bile
razločno videti na rudečem Zavratniku. Milica je
kazala z raztegnjeno roko proti kraju, kjer je se¬
dela njena mati, kakor bi hotela reči: „Tam-le
j e! “ Dragotin je naslikal podobo v prav živih bar¬
vali; tudi posamezne osebe je bilo razločno na
sliki spoznati. Nepopisljivo lep vtis so delale osebe
z jagnjetom, katere je obsevalo zahajajoče solnce
mej temno senco košatega gojzda. Obesil je sliko
v zlatem okviru v ono sobo. Pod sliko pa je za¬
pisal z zlatimi črkami besede: „Po d božjim

vodstvom".

StarčeK z gore.

Poslovenil

P. Florentin Hrovat.

I.

Pobožni oče Martin.

Pred več kot pet sto leti je živel star pobožen
mož v jako prijetnem in lepem kraji na Tirolskem,
mej visokim skalovjem v skalnati votlini. Vse po
okolici ga je ljubilo in spoštovalo kot dobrega
očeta in pomočnika v potrebi. Njegovo plešasto
glavo je obdajal le še zadaj venec snežnobelib
las. Prijazno obličje je kazalo ljudem le ljubezen
in mir. Njegova častitljiva postava je pridobila
z neko čudno močjo srca vseli, ki so ga poznali.
Pomagal je z dobrim svetom ali v dejanji vsem,
ki so potrebovali pomoči. Prijazno je svaril one,
ki so zgrešili pravo pot. Na svojem malem vrtu,
ki je obdajal njegovo bivališče, prideloval si je
pičlega živeža, ki ga je potreboval. Bil je vedno
veselega in zadovoljnega srca ter najlepši zgled
krepostnega kristijana, ki vže na zemlji nosi raj
v svojem srci.

Ni čuda, da si je mož pridobil neomejeno
zaupanje vseh, mej katerimi je bival. In istinito,
bivalci po okolici so ga spoštovali kot svetnika;
najbolj pa so ga še ljubili otroci.

Krištof Šmid, VII. 5

70

Kako so bili otroci veseli, kedar je prišel
starček; to je bilo živo in veselo mej mladino!
Vsak se je podvizal, da prvi poljubi roko starčku
z gore, — tako so ga zvali. Oj kako veselo ga
je spremila tropa otrok do bivališča svojih staršev.
Tudi ti so pozabili na svoje križe in težave, da
se radujejo lepili naukov, s katerimi jih je umel
osrečiti starček.

Ob lepih nedeljah popoludne je zahajala vaška
mladina tudi k njemu na goro. Tu ji je pripove¬
doval prijazni starček veliko lepega o vsemogoč¬
nosti, modrosti in ljubezni nebeškega Očeta. Po¬
kazal ji je, kako očetovsko skrbi za vse stvari.
On daje, da solnce sije, da dež in rosa napajata
našo zemljo, da tako rodi potrebnega živeža. Ljubi
Bog preživi tudi ptice pod nebom, oblači krasno
pisane cvetice po polji in jim daje zdravilnih moči,
s katerimi zadobi človek in žival v bolezni pomoči.

Tako so postali ondi otroci vsi drugačni. .Njih
srce je gorelo za dobrega nebeškega Očeta, kate¬
rega so iz vsega srca ljubili in želeli, da ga nikdar
ne razžalijo. Nek mladeniški ogenj je prešinil veli
obraz starčkov, videti okoli sebe navdušeno mla¬
dino, ko je kleče hvalila stvarnika, ki je vse tako
modro naredil. Čestokrat so se teh shodov vdele-
ževali tudi starši; v očeh vseh so se svetile solze
veselja in ginjenja.

Neko nedeljo popoldne je bilo, ko se nek
-mal deček rine bliže starčka in veselo zakliče:
„0 poglejte vendar, oče Martin, kako lepega ptiča
imam tukaj-le notri! O še mnogo lepši je, kakor
so oni, ki pri nas doma po cveticah letajo! Kako

lepo se mu lesketajo krila! Ali veste, kako je pri¬
šel noter? Oče so orali njivo ob bregu; jaz pa
sem tekal po brazdi za njimi, pobiral kamenje in
igraje se prav skrbno iskal okoli sebe. In glejte,
našel sem podolgovato rujavo reč; pač tako dolgo
in debelo kakor je tale moj prst; pa imela je
mnogo še veliko lepših obročkov, kakor jih oče
vrezujejo v držala za nože. Prav všeč mi je bila
čudna stvar. Veselo jo vzamem se.seboj domu in
skrijem tukaj-le noter; zapazil sem namreč, da
miga se svojimi obročki ter se je bal. Dolgo se
nisem več zmenil za to čudno stvar; danes pa sem
našel lepega metulja; rujava stvar pa je bila raztr¬
gana. Le poglejte, kako ferfoli semtertja in hoče ven!“
Starček se nasmeja; otroci pa se gnetijo okoli,
hoteč videti lepega ptiča ter zvedeti, kako je prišel
noter. Nekedo ga je moral vendar le noter zapreti.
Dobri starček reče otrokom, naj bodo lepo mirni
in tihi. Potem pa jim prične tako-le pripovedovati:
„Tu imate, ljubi otroci, nov dokaz vsemogočnosti,
ljubezni in modrosti dobrega nebeškega Očeta, Ta
belinee, ki ga vsi občudujete, bil je zaprt v rja¬
vem mešičku, katerega si našel na polji. Vsi be-
linci, katere vidite okoli frfoleti, bili so zaprti v
jednacih neznatnih mešičkih; prilezli so pa iz njih,
kakor pišče iz jajca. Le poglejte, kako lep je
sedaj, in kako neznaten je bil popreje. Ali mnogo
časa je preteklo, da zamore sedaj se svojimi krili
okoli letati.

Začetkoma je bil ta belin — kakor sploh vsi
metulji — drobno jajčice, kakor proseno zrno.
Iz tega je prilezel črv, ki ga imenujemo gosenico.

Ta hitro raste. Nevkretno se plazi s kratkimi in
mnogimi nogami po rastlinah in drevjh Gose¬
nica je neizrečeno požrešna- da, jeden dan požre
več, nego tehta. . Ko pa se je nažrla in dorasla,
prične se pripravljati za novo spremenjenje. V ta
namen ne žre več, zleze v kak kotiček ali pa v
zemljo ter leži mirno. Sedaj izgubi noge, gobec in
oči; koža ji postane debela in trda. Gosenica ne
zamore več okoli laziti, žreti in gledati. Imenu¬
jemo jo v takem stanu bubo; in takova buba be- :
lina je bila ona stvar, katero je našel mali Jožek
na njivi svojega očeta. Dolgo počiva tako; sled¬
njič razpoči mešiček in iz njega prileze krasen me¬
tulj, ki ferfota se svojimi lepimi krili semtertja.
Nekateri letajo samo po noči, po dnevi pa spe,
takove vrste je-tudi ta, ki ga imate pred seboj;
zategadel ga še niste nikoli videli; po dnevi je
spal skrit.

Prečuden je Večni v vseh svojih delih! Vže
sem vam omenil, da so vsi metulji, kolikor časa
okoli lazijo kot gosenice, neizrečeno požrešni; da,
še več požro nego tehtajo. Ako bi vaši voli in
krave potrebovali jeden dan toliko klaje, kolikor
tehtajo, kedo bi jih zamogel rediti? Kako veli¬
častnega in dobrotljivega se kaže Bog do male
gosenice! Vsakej je odločil drugo zelišče v hrano,
in raje pogine lakote, nego da bi se dotaknila
druzega zelišča. Dobri Bog vam je dal o tem
metulji tudi lepo predpodobo vašega lastnega izpre-
menjenja po smrti. Odločil je vaši duši to troh-
Ijivo, raznim slabostim podvrženo telo v bivališče
za poskušnjo, da bi pobožno živeli in njegovo sveto *

voljo 'izpoluovali. Kakor je ta metulj lep in krasen
prilezel iz mešička, tako bodete tildi vi po smrti
še veliko lepši in častitljivši vstali iz vaših umr-
jočili teles. Vživali bodete tam gori v nebesih —
vsi izpremenjeni — neizrekljivo veselje. O njem
nam sam Jezus Kristus veli: „Kar  nobeno oko ni
videlo, nobeno uho ni slišalo, to je pripravil Bog
onim, ki ga ljubijo

Ljudje so tega Čudnega moža zvali sploh le
„oče Martin 11 . Nihče pa ni znal, kedo bi prav za
prav bil in od kod je prišel. Po njegovih bogatih
darilih in izkušenosti so po pravici sklepali, da
mora biti plemenitega stanu in da je obhodil vže
mnogo sveta. Ostala jim je pa vedno uganka, kaj
hi ga bilo pripeljalo iz šumečega sveta v to tiho
puščavo. Sam ni do sih dob črhnil o tem niti
besedice. Nihče pa se ga ni upal prašati kaj o
tem. Ko je nekdaj žugala živinska kuga revnim
prebivalcem pobrati njih imetje, našel ga je nek
pastir mej tem skalovjem. Potoži mu svojo bedo.
S svojo vednostjo v zdravilstvu je umel starček
odvrniti protečo nevarnost; prebivalci niso imeli
mnogo kvara zaradi kuge. Onim, katerim je bolezen
pobrala živino, dal je denarja, da so si zamogli
kupiti drugo. Revnim prebivalcem teh krajev je
pomagal v marsikateri stiski ter si postavil s tem
v njih srcih hvaležen večen spomin.

74

II.

Ne zanašajte se na časno imetje. Jeden
trenutek ga vzame.

Bilo je jasnega zimskega dne. Starček je
ravno zapustil prebivalce te male vasice ter kora¬
kal proti svojemu gorskemu bivališču. S solzami v
očeli so zrli za njim, da se jim slednjič izgubi iz
pred oči med gorami, ki so še lesketale od zaha¬
jajočega solnca v svoji beli odeji. Danes jim je
govoril posebno živo in ginljivo; posebno ljubez-
njivo pa se je poslovil od otrok.

„Slišali ste“, rekel jim je, „veliko lepega o
vašem Izveličarji■ slišali ste, daje  iz ljubezni do
ljudi, ki so mu bili tako nehvaležni, postal človek,
majhno dete, — če tudi mu je bilo vse pokorno,
kar je v nebesih in na zemlji. Trpel je mraz, la¬
koto in žejo, kakoršne vi ne morete pretrpeti; živel
je v velikej revščini ter bil pokoren svojim staršem;
rastel pa je od dne do dne v modrosti in pobož¬
nosti. Da si sta nebo in zemlja njegova, ni imel
'toliko svojega, kamor bi bil položil svojo glavo.
Trudil se je, da pripelje ljudi zopet na pravo pot
katero so zgrešili, — da bi jih zamogel kedaj v
nebesih z večnim veseljem poplačati; da je tretji
dan po svojem trpljenji častitljivo vstal od mrtvih
iz groba, v katerega so ga položili. Čez štirideset
dni pa je šel s svojo lastno močjo v nebesa k
svojemu in našemu ljubemu očetu, da pripravi ondi
bivališče onim, ki ga ljubijo. Glejte, ljubi otroci,

naš nebeški Izveličar biva še vedno mej nami.
Sliši, vidi in ve vse, kar mi mislimo, govorimo
in delamo. Prijazno in ljubko se nam smehlja in
nas blagoslavlja, kedar delamo dobro; žalosti pa
se in nas kaznuje, kedar delamo hudo, in smo mu
nepokorni. Molite vsak dan, moji ljubi otroci, ter
prosite nebeškega Očeta, naj vam da moč in mi¬
lost, da ostanete vedno dobri in blagi. Prizade¬
vajte si, da nikdar ne žalite svojega dobrega ne¬
beškega očeta z grehom. Iz ljubezni do vas je
poslal svojega sina na svet, da je umrl na križi
strašne smrti ter nas rešil večnega pogubljenja.
Če bodete tako živeli, videli sc bodemo zopet je-
denkrat v svetih nebesih ter se na vse veke vese¬
lili našega plačila v nebesih za pobožno krepostno
življenje na tem svetu

Tako je govoril pobožni starček; stisne še
jedenkrat vsem za slovo roko ter odide.

Premišljevaje ta lepi nauk, podali so se ljudje
k počitku. Vže naprej so se veselili dneva, ob
katerem jih hode častitljiv mož zopet obiskal ter
jim povedal zopet kaj lepega. Oj, dobri prebivalci
pač niso slutili nesreče, ki bode zadela okolico.

Pilo je ravno proti polnoči, strašno grmenje
jih zbudi iz spanja. Tihoto temne noči je motil
strašen vihar, katerega je spremljeval šum in bob¬
nenje, kakor po leti oh hudi uri, ko sjp čuje grom
iz daljave.

„Oj, za božjo voljo! Kaj je to P vpijejo pre¬
strašeni prebivalci, hite iz postelj ter zrd v temno
noč. Hudi piš, ki jim je medel sneg v obraz,
zapodi jih v hiše nazaj. Težko so pričakovali

76

jutra. Pričeli so tudi laže dihati, ko proti jutru
poneha veter ter je bilo po okolici čuti vse mirno
in tiho.

Ali katero pero je v stanu opisati žalost in
stok nesrečnih ljudi v jutru! Videli so, da je do¬
lina zajezena se sneženim plazom. Mali potok, ki
je tako mirno šumljal po dolini, vijoč se sedaj na
to sedaj na ono stran, je naraščal v veliko reko,
ki je preplavljala dolino. Sneženi plaz je mirnemu
potoku zaprl odtok. Narasla voda je vže dosegla
hiše. Vse je jokalo in vpilo. Matere so si priza¬
devale rešiti, kar jim je najljubše na svetu, —
svoje otroke. Hiteli so ž njimi na bližnje hribovje.
Videl si pa tudi vrlega sina, ki je nesel na hrbtu
svojega starega očeta iz naraščajočih valov; tu jo
zdihovala deklica v vodi ter klicala na pomoč.
Bila je splošna stiska in zmešnjava. Vse je bežalo
ter se skušalo rešiti!

V tej stiski so se spomnili tudi starega Mar¬
tina, njih največjega dobrotnika, na planini. Oj,
kraj njegovega bivališča je pokrival sneženi plaz.
Prebivalci so izkušali priti do njegovega bivališča;
pa ves trud in znoj je bil zaman. Klicali so ga po
imenu, pa le jek jim je odgovarjal na njih klic.

Potrtega srca pridejo odposlani nazaj s to
žalostno vestjo. Oni, ki so se pripravljali, da od¬
kopljejo svojega dobrotnika, pobesijo žalostno svoje
roke, ki so bile za težavno delo vže pripravljene.
Z gotovo smrtjo starčka pa jim je izginilo tudi
vse upanje v tej bedi. Potrebovali bi najbolj nje¬
govega sveta in pomoči. S tem je prikipela njih
beda do vrhunca.

Gotovo ste že slišali v šoli, ljubi otroci, da
je Tirolska kronovina v našem cesarstvu najbolj
gorata dežela. Vrhunci gora so tako visoki, da
segajo skoraj do oblakov. Tudi so po leti in po
zimi pokriti z večnim snegom in ledom. Če potuješ
preko teh dežel, ne zamore se tvoje oko napasti
te naravne krasote. Čaroben je pogled na te se
snegom in ledom pokrite gore zjutraj ali pa zvečer,
ko jih obseva solnce. Zdi se ti, da so iz samih
zvezdic in dražili kamenov. Tako lepo se ti leske¬
tajo v oko!

Vse te težko pristopne ledenike obiskujejo
potovalni, ki imajo največjo radost nad tem. Ali
poti so jako strme, ozke in nevarne. Tudi je treba
iti preko prepadov, da se ti lahko zvrti v glavi.
Kaj lahko se potniku izpoddrsne, da telebi v pre¬
pad, kjer najde svoj grob. Po teh gorah, katere
zovemo sploh „planine“ (alpe) raste jako tečna
paša za živino; pa tudi mnogo, mnogo zdravilnih
rastlin. Zato gonijo po teh krajih poleti živino na
planino. Živina si išče tu mej skalovjem hrane,
ki je tu jako tečna. Zato pa daje veliko boljše mleko,
ko po dolinah. Proti večeru se zbere živina na
klic svojega pastirja k planinski koči. Ko pa
proti jeseni po planinah postane mrzlo, poda se
planšar s svojo čedo zopet v vas. Zgodnji sneg
pokrije zopet planine.

Čestokrat pa se pripeti po teh se snegom po¬
kritih gorah, da kak ptič ali veter na vrhunci
kake gore ali skale sproži majhen kamenček ali
kepo snega. Ta se prične po snegu valiti. Kmalu
postane velika kepa, ki vedno bolj in bolj

7 8

narašča, da slednjič izkorenini cele gozde, vali
jih se seboj proti dolini ter pokrije in opustoši se
strašnim ropotom in gromom najlepša sela in mesta
po dolini. Mesto teli vidiš sedaj le goro snega in
ledu! To imenujemo lavino ali snežen plaz. Tak
snežen plaz je prihrumel tudi v našo dolinico ter
jo opustošil.

Glejte, znabiti je bila nedolžna ptica, ki je
dala povod tej strašnej nesreči. V jednem trenutku
je plaz pokončal vse, kar so si marljive roke leta
in leta postavile in prislužile. Mnogo teli dobrih
ljudi je našlo nepričakovano, nenadno smrt, dru¬
gim je pa vzel vse imetje ter jili postavil na be¬
raško palico. Taka je z imetjem tega sveta! deden
trenutek nam lahko vse vzame. Ni naše; z božjo
previdnostjo mora tje, od koder je, — v zemljo,
ki ga nam je dala. Nikar toraj ne navezujmo
svojega srca preveč na minljivo bogastvo in imetje,
ki ga nam lahko pokonča nezgoda vsak trenutek.
Prizadevajmo pa si marljivo, da si nabiramo za¬
kladov, ki imajo večno vrednost, katerih nam ne
more vkrasti tat niti povodenj pokončati. Taki
zakladi so: vednost, modrost in krepost duše. Če
imamo te dušne zaklade, srečni smo, če tudi nam
kaka časna nezgoda pobere vse naše imetje. —

79

III.

Kjer je najveeja sila, — je božja
roka mila.

Nobeno pero ne zamore opisati kvare in bede,
ki jo je vzročil sneženi plaz po tej do sili dob
srečni dolinici. Bila je spremenjena v veliko je¬
zero, iz katerega so molele le strehe hiš. Po gla¬
dini jezera pa so plavala izkoreninjena drevesa,
razno orodje in mrtve živali. Mej tem je bilo vi¬
deti tndi kak čolnič z ljudmi; skušali so rešiti še
kak ostanek njih razdejane sreče. Po višavali pa
so tavale matere zdihovaje in tarnaj e se svojimi
• otroci v naročji. Otroci so stegali nežne ročice
proti materam ter jih prosili: „0j, mati, kako smo
lačni, dajte nam kruha!“ Se solznimi očmi so se
matere ozirale proti nebu, kajti niso imele niti
skorjice kruha, da bi ga dale svojini lačnim otrokom.

Na večer se zbero prebivalci se svojimi ma¬
lenkostmi, katere so, rešili, na neki visočini okoli
ognja, ki so ga zakurili. Težkega in tužnega srca
so pričakovali prihodnjega dne, da primejo za potno
palico in se razkrope križem sveta za kruhom. Oj,
kako težko je pač bilo dobrim ljudem pri srci, ker
so nenadoma izgubili vse, kar so si leta in leta s
potnim obrazom in žuljevimi rokami pridobili! Le
živa vera na ljubega nebeškega Očeta in trdno
prepričanje, da bode tudi to njih bedo obrnil na
dobro, dajala jim je srčnost, da so voljno prena¬
šali bedo. Sveta vera je vlivala tolažbo v njih
žalostno srce. Vsi vdani v voljo božjo se se ozrli

80

še jedenkrat na svoje imetje, ki je bilo pokopano
v valovih naraslega potoka. Tudi so se še spom¬
nili z žalostjo svojega dobrotnika, starega očeta
Martina, ki je izvestno našel svoj grob pod sne¬
ženim in ledenim hribom. Preden so se razšli,
sklenili so, da se prihodnje poletje zopet zbero
tukaj in si prično staviti svoja bivališča. Potem
se razidejo po obljudenih selih in sosednjih deželah
ter prosijo podpore milosrčne ljudi. Tudi so si
iskali službe pri vitezih in posestnikih.

V teh časih je bilo, ljubi otroci, po naši
lepi domovini Avstriji, še jako žalostno, pusto in
divje. Ni bilo še gosposke, pri kateri bi bil za-
mogel razžaljeni iskati zadoščenja in pomoči. Go¬
spodovala je za te dobe le sirova sila in moč.
Kedor je bil močnejši in mogočnejši, vzel je sla-
bejšemu vse, kar mu je le zamogel vzeti. Take
krivice in sirovosti so počenjali tako zvani roparski
vitezi. Viteze so zvali one ljudi, ki so bili zaradi
lastnih ali pa njih pradedov zaslug odlikovani iz
mej druzih. Pozabivši svoj blagi namen, da bi
varovali slabe in sirote, stavili so ti trdne gradove
po vrhuncih gora ter napadali in ropali svoje so¬
sede in druge ljudi. Razvaline tacih gradov vidite
še dandanes po naši domovini. Večinoma so bili
ti plemiči vojaki, poveljniki peščici najemnikov.
Te plemiče so zvali viteze, — čast, katero je po¬
delil deželni knez le krepostnim, pobožnim plemi¬
čem. Morali so pa biti nekaj časa pri kakem vitezu
v službi; potem še le so dosegli vitežtvo. Bili so
zvesti, pošteni in krepostni, vendar pa nevedni. —
Le malo jih je umelo Čitati, še manj pa podpisati

81

svoje ime. Le se srčnostjo in močjo sc je zamogel
odlikovati vitez za one dobe. Smodnika Se niso
imeli. Njih navadno orožje je bil meč in sulica.
Obleka iz jekla — oklep.—'jih  je varovala v
boji ran.

Naši ubogi ljudje niso bivali blizo kakega
viteza. Živeli so več let popolnoma ločeni od sveta
v samotni dolinici. Omenjena nezgoda jih je pre¬
gnala med svet. Nikamor se niso imeli v sili zateči.
Ondi pa, kjer so menili dobiti v svoji bedi pod¬
pore, zapodili so jih čestokrat z grdimi besedami.

Ne bodite toraj trdosrčni do ubozega bližnjega
in sobrata; če mu ne zamorete pomagati, skazite
mn vsaj solzo usmiljenja in sočutja. Revež čuti
vse bede tega življenja dvojno. Ob dnevu plačila
vam bode povrnil tudi najmanjše delo, ki ste ga
revnemu storili, oni, ki pretehta vsa vaša dejanja.
Zahvalite se Bogu, da živite v dobi, v kateri
vam ljubezen in modrost cesarjeva preskrbi v vsem
pravico in pomoč, kjer koli jo potrebujete. Ubo¬
gajte pa tudi radi vaše predpostavljene, ki skrbe
za vaš časni in večni blagor. Potem bodete do-
padli ljubemu Bogu, ki vas bode blagoslovil v
vsem vašem življenji.

Vže je zginil led in sneg; zvončki in druge
pomladanske cvetice so lepšale zelene travnike in
livade. Škrjanci so veselo žvrgoleli v zraku ter
oznanjevali ljubo pomlad in hvalili svojega Stvar¬
nika. Vsa narava se je veselila novega življenja.
Le naši nesrečni ljudje so žalostno korakali proti
svoji domovini. Po svetu so morali pretrpeti brez
mere nadlog in težav. Vendar si niso toliko pri-

hranili, da hi imeli upanje povzdigniti se k po¬
li rej Suj emu blagostanju. Otožnega srca in misli,
kaj bode v bodočnosti, zbrali so se na dogovor¬
jenem kraji. Pogled na njih domačo dolinico jim
je na novo zbudil spomin na njih nezgodo in trp¬
ljenje. Le brezskrbni otroci so veselo pozdravljali
jeden druzega in hiteli veselo naprej pred žalost¬
nimi starši. Sedaj jim pride nasproti zvesti „sultan ",
laja veselja videti svoje stare znance in se dobrika
sedaj jednemu, sedaj drugemu. Zapazivši zvesto,
žival, pozabijo za nekaj trenutkov svojo žalostno
osodo, ter stopajo veselejšega srca po poti, ki je
držala v dolinico. Ali kako vsi osupnejo, ko za¬
gledajo mesto podrtih hiš, lepo vas z novimi hiši¬
cami. Sredi vasi pa je proti nebu molil zvonik
majhne cerkvice. Menili so vže, da so se mej teni
v prijazni dolinici naselili drugi prebivalci ter jim
vzeli še to, kar jim je pustil sneženi plaz; kar tresli
so se strahu. Naglo pa zgine nesrečnim ljudem
ves strah, ko jim pride iz vasi nasproti star mož.
Prijazno jih pozdravi ter nagovori tako:

„Kaj se obotavljate iti v vas, da zopet sprej¬
mete v last vaše imetje, katero vam je pripravil
mej vašo nenavzočnostjo dobri oče Martin z gore.
Vže na vaših obrazih vidim, da nič kaj ne vrjamete
mojim besedam. Pa idite in prepričajte se sami
o resnici tega. Sleherni bode našel zopet svoje
imetje v obilnejši meri. Sredi vasi pa imate tudi
vrh tega še lepo cerkvico. V njej zamorete sleherni
dan častiti in hvaliti svojega Stvarnika ter ga pro¬
siti, naj ohrani vaša srca čista in krepostna. Tudi
ga prosite, naj vas v bodoče varuje večje nesreče.

Oče Martin pozdravlja vse prav prisrčno ter želi,
da bi prav srečno in zadovoljno živeli v novili bi¬
vališčih ter kmalu dospeli do prej snega blagostanja.

Tudi vam poroča, da je v duhu vedno mej
vami, če tudi ga je božja previdnost poklicala iz-
mej vaše srede zaradi nekih gotovih opravil. Hoče
se veseliti vaše sreče ter vas podpirati, kedar koli
bodete potrebovali njegove pomoči 11 .

Tisoč in tisoč zgledov nam kaže, ljubi otroci,
da nič tako zelo ne vpliva na človeka, kakor ne¬
pričakovan strah ali nepričakovano veselje, često¬
krat se je vže pripetilo, da so ljudje umrli radi
strahu ali veselja, ki se ga niso nadejali. Postavite
si prav živo pred oči naše nesrečne ljudi! Živeli
so srečno in zadovoljno, jedna noč jim je pokončala
nenadoma vse; postali so na jedenkrat naj večji
reveži, ter v tej bedi dolgo živeli. Prišedši v svojo
domovino, menili so, da sojini vzeli tudi še slednje
imetje. Na jedenkrat pa se spremeni njih beda v
največo srečo in veselje, če to dobro premislite,
zamorete si nekoliko misliti, kako jim je bilo pri
srci, ko so culi to veselo vest.

Nekateri so kakor okameneli zrli proti vasi;
drugi so veselja skakali in se smejali kakor bi bili
ob um; drugi zopet so popadali na zemljo ter jo¬
kali veselja. Z jcdno besedo, zdelo se ti je, da
so vsi izgubili pamet in postali blazni.

Ko so se nekoliko pomirili in jeli zavedati,
obstopili so veselo moža ter ga spremili z veseljem
v svojo vas. Tu je odkazal slehernemu svojo hišico.
Dolgo se niso zamogli zavedati, so li vse to sanje,
ali pa gola resnica. Vsak je hitel gledat po svoji

— 84

hiši, in glej! — našli so vse, živino in razno
orodje v tako lepem stanu, da si bolje niso za¬
megli želeti. Sedaj se zopet spomnijo svojega
starega očeta Martina, pa tudi o starem možu, ki
jim je prinesel veselo vest, in na katerega so v
veselji pozabili, ni bilo ni duha ni sluha več.

Zbrali so se v n er k vi ter se zahvalili dobremu
Bogu za njegovo očetovsko dobrotljivost, katero je
tako lepo razodel nad njimi. Le o osodi svojega
dobrotljivega očeta z gore niso nič vedeli in znali.
Saj je dobrega starčka plaz podsul, in vendar še
mej njinn živi in dela. Vsaj to kaže njih nepri¬
čakovana sreča.

IV.

Kedo je bil starček z gore?

Jedinost, sreča in mir so kraljevali zopet
med prebivalci prijazne dolinice. Veselo in pridno so
opravljali svoja dela. Le nekaj jim je manjkalo.
Dobrega očeta Martina ni bilo mej njimi. Njih
popolno veselje in zadovoljnost je kalila misel:
„Oj, kje je pač naš dobri oče Martin?"

Največe veselje so imeli še nad lepo cerkvico.
Popred niso imeli cerkvice v vasi; morali so daleč
iti, da so prišli do najbližje. Sedaj so vživali to
dobroto v svoji vasi; kajti duhoven iz bližnjega
kraja je imel vsakih osem dni službo božjo v tej

I cerkvi. Vsi so vedeli, da jim je vse to preskrbel
dobri starček z goi*e. Kje pa sedaj biva, zakaj
ni več mej njimi? — to je bila vsem uganka,
katere si niso zamogli razjasniti.

Na sv. večer zapazijo nekateri, daje cerkvica
nenavadno razsvitljena. Nekov strah jih spreleti.
Slednjič imajo vendar toliko poguma, da gredo
; gledat, kaj je vzrok tej nenavadni prikazni. Stra¬
homa in tiho odpro vrata. Pa strah in veselje pre¬
šine vse, ko zapazijo pri oltarju klečati in moliti
svojega starčka očeta Martina. Obdajala gaje neka
čarobna svetloba, kije vedno bolj obledevala in na¬
posled čisto zginila. Na jedenkrat so v gosti temi.
Iz strahu zgrabi j eden druzega in vsi zbeže.

Od tega trenutka so imeli vsi starčka za neko
višje bitje iz onega sveta. Izgubili so vse upanje,
da bi ga še kedaj na zemlji videli.

Poprejšnje blagostanje se je med naše prebi¬
valce v tihi dolini zopet vrnilo. Listje je vže jelo
padati z drevja. Kar prihiti nekega dne nek kmet
s polja domu ter pripoveduje, da se bliža vasi tolpa
v jeklo oblečenih jezdecev. Ravno so jo zavili po
ovinku, ki pelje v vas. Strahoma pričakujejo va-
ščanje, kaj bode iz tega. Ni jih še popolnoma
zapustila prva osupnost, že pridirja v vas lepo
napravljen jezdec, ter jim naznani, da bi njegov
gospod rad govoril nekaj besed s prebivalci vasi.
Prosi toraj vse, naj se zbero na onem kraji, kjer
jim je oče Martin tolikokrat dajal lepe nauke in
dobre svete; zato so zvali ta kraj tudi trg očeta
Martina. Preden so zamogli kaj odgovoriti, bil je
jezdec že daleč iz vasi.

Krištof Šmid, VII. 6

86

Ljudje, katere je nezgoda in žalostna osoda
storila nekako nezaupljive, niso se nadejali ni e
dobrega. Hudo jim je bilo srce, ko so se bližali
določenemu prostoru. Tu so jili čakali vže jezdeci.
Njih lepa jeklena oprava se lesketa v solnčnih
žarkih, kakor bi bila iz samega srebra in zlata.
Veličasten je bil pogled na nje mej črno oblečenimi
vaščani. Strme so stali, ter se tresli strahu, pri-
čakovaje, kaj bode sedaj. Največji in najlepši vitez
je mej tem že skočil raz penečega se konja. Le
mislite si iznenadenje zbrane množice, ko vzame
vitez z glave svoje lepo zlato čelado, ki mu je do
sedaj zakrivala obraz, — ko spoznajo, da je tuj
vitez njih ljubljeni oče Martin. Kakor bi svojim
lastnim očem ne vrjeli, stoje in srpo gledajo starčka;
kajti menili so, da imajo pred seboj prikazen. Polni
spoštovanja popadejo na svoja kolena. Pa ljubez-
njivi starček jih kmalu prepriča o njih zmoti.

..Nikar se me ne bojte 11 , nagovori jih z lju-
heznjivim, znanim jim glasom. „Še sem človek,
kakor takrat ko sem bival med vami. Le obleko
in opravo imam drugo. Prišel sem le, da bi vas
videl še jedenkrat, preden umrjem, in da hi se
veselil z vami vred, če vas najdem srečne. Božja
roka, ki čuje nad menoj, pripeljala me je bila po
čudnih potih med vas; ravno tako čudovito meje
vam zopet vzela, da je marsikako moje dejanje za
vas nerazvozljiva zagonetka. Da vam to razvozlam
in vas pomirim, prišel sem zopet k vam. Pa kje
so vaši otroci, moji ljubljenci.

Hitro so šli po otroke, ki so radovedno gle¬
dali iz-za hiš in plotov. Oj, kako so bili veseli,

87

ko so slišali, daje njih ljubi oče z gore zopet tukaj !
Vsi hite veselo na oni kraj. Na jedenkrat pa ob¬
molkne veseli krik otrok, ko zapazijo mesto svojega
ljubega starčka, moža v svitli obleki, — le glava
mu je bila še podobna. Boje se, hočejo zbežati.
Oče Martin pa jim prijazno reče: „Ali me več ne
poznate, ljubi otroci? Me li več nimate radi? 11

Slednjič postanejo otroci bolj zaupljivi in se
zbero v krogu okoli starčka, ki je bil vkljub svoji
železni opravi še. ostal stari prijazni oče Martin.
Tudi staršem se je povrnila prejšna ljubeznjivost
in odkritosrčnost do očeta Martina. Čutil seje kaj
srečnega v tej druščini; stopili so mu v spomin
dnevi, katere je prav srečno preživel mej temi
dobrimi ljudmi. Zato reče nekako otožno: „Oj, ko
sem bival med vami, bil sem pač veliko srečnejši,
nego sem sedaj ! “

„Seveda se vam to čudno in nevrjetno zdi;
pa vendar je tako. Izvestno ste že čestokrat za¬
vidali kakemu mogočnemu in imovitemu možu, ter
si želeli, da bi bili na njegovem mestu! Ali vrjemite
mi, denar in imetje še ne stori človeka sreč¬
nega in zadovoljnega. V marsikateri palači bivajo
prepir, nezadovoljnost, zavid, sovraštvo in trpljenje,
o katerih se vam v vaših kočah niti ne sanja.
Marsikateri bogatin radi teli vzrokov ne more spati
po noči na mehki postelji. Tudi najboljša jed mu
ne diši. Vi pa po svojem delu sladko počivate na
trdi postelji; ste zdravi in zadovoljni, če imate
vsakdanjega potrebnega kruha, da ne trpite
gladu. Zadovoljni in srečni ste, kar je bogatin le
redko krat. “

0 *

88

„Vnanji blišč in imetje si ljudje žele večinoma
le radi tega, da bi zamogli brez dela in truda
zložno živeti. Radi tega pa človek ni na svetu; za
to bi ne potreboval neumrjoče duše; jesti, piti in
spati zamore tildi neumna živina. Namen človeka
na svetu je drug — veliko imenitnejši. Vse svoje
moči mora v kratkem svojem življenji obračati na
to, da vedno bolj spoznava in ljubi svojega stvar¬
nika, ter postaja tako vedno bolj kreposten in
moder. Vse svoje moči naj rabi v to, da oblaži
svoje srce. V ta namen mora skupno z vsemi ljudmi
delati. Le nedolžno in krepostno srce vas zamore
istinito osrečiti, da bodo dnevi vašega življenja
tekli v krogu blazih ljudi v veselji in zadovoljnosti“. —
„Kako pa ste se vi vedeli v tem času, kar vas
nisem videl? Ste li postali pobožnejši, krepostnejši
in pridnejši? Ste se li spominjali mene?“ reče po
kratkem oddililjeji otrokom ter se obrne proti njim. —
Otroci se gnjetejo okoli ljubljenega starčka
ter v jedni sapi odgovore: „Oj, ljubi oče, vsak
dan smo molili v vaši cerkvi k ljubemu Bogu ter
ga prosili, naj bi se vam dobro godilo in vas kmalu
pripeljal k nam nazaj. Neizrečeno smo veseli, ker
ste zopet prišli k nam. Kaj ne, sedaj nas ne bodete
več zapustili ?“

Tudi stariši so pristopili ter si prizadevali, da
pokažejo hvaležnost svojemu dobrotniku ter ga pre¬
govore, da odsilidob zopet ostane pri njih.

Oče Martin pa jim odgovori tako:

„Ljubi moji, le potolažite se. Hočem Vam
povedati najznamenitejše črtice iz svojega življenja.
Totem bodete spoznali sami, kaj mi je storiti. Tudi

89

vam, dragi tovariši, — reče svojim spremljevalcem,
— bode marsikaj bolj jasno, kar je bilo do sedaj
v vaših očeh temno. Prišel je čas, da zgine vsaka
skrivnost in stopi gola resnica na dan. Prečudna
in težavna so bila pota, po katerih me je vodil
Bog v mojem življenji. Pa neomahljivo je bilo moje
zaupanje v njegovo ljubezen; moje upanje trdno
kakor skala. Skusil sem pa tudi čestokrat, da me
varuje njegova mogočna roka. Ni me zapustila v
potrebi in nevarnosti. Naj se toraj ozrem še jeden-
krat na svoje preteklo življenje, da si pridobimo
iz tega poduka in tolažbe za bodočnost." .

V.

Dobra vzgoja je najdražji dar nebes.

Zvečer so se zbrali zopet vsi prebivalci doline
okoli starčka. Vse je bilo tiho in mirno; oči
vseh so bile obrnene na starčka, ki je pričel pri-
povedati tako-le:

„Grrof Hugo Ilmenski je bil najbogatejši in naj¬
pogumnejši vitez v vsej deželi, zraven pa neolikan
in sirov ter neobčutljiv za nežna veselja ljudi. V
družbi jednako sirovih tovarišev je našel največjo
zabavo na lovu in pri pojedinah, če tudi je bil
vže v štirdesetem letu svoje dobe, ni mu bilo mar,
da bi si bil poiskal zveste tovarišice in gospodinje.
To je bilo njegovim sebičnim sorodnikom jako po

godu, češ, tako bodemo podedovali mi njegovo
neizmerno imetje, Zato so ga po moči odvračevali
od ženitve.

Grof je slušal svet sebičnih sorodnikov dotlej,
da ga ni izmodrila neka izkušnja. Xecega dne jo
je popihal njegov oskrbnik z denarjem, gospodar¬
stvo pa je pustil v največjem neredu. To je grofa
neizrečeno peklo. Tudi grajski duhovnik, jako ča¬
stitljiv mož, kije videl slabo gospodarstvo in nered,
jel mu je prigovarjati, kako dobro bi bilo za vse, J
da si poišče dobre soproge in gospodinje. S tem
se povrneta sreča in mir v grad. Sedaj grof trdno i
sklene, da si poišče tovarišice in gospodinje. Kmalu
je našel mej hčerami vitezov gospodično, ki se mu
je zdela po njegovi volji in želji. Poprosi njene
stariše, naj mu jo dajo za ženo. Seveda so iz srca
radi privolili želji mogočnega in imovitega grofa
Ilmenskega, ki je imel na izbiro nevest najpleme¬
nitejših staršev. Prav po knježevo se je praznovala
poroka.

Berta Skalogorska, tako je bilo soprogi ime,
slovela, je po vsej okolici kot najlepša in najpobož-
nejša žena. Bila je v dvajsetem letu svoje dobe,
nedolžna in ljubeznjiva kakor angelj. Potrpežljivo
je prenašala čemernosti in sitnosti svojega soproga,
če tudi je vže večinoma opustil svoje sirovosti ter
jo ljubil iz vsega srca. Čez leto dni dobi grof sin¬
čka; sedaj je njegovo veselje prikipelo do vrhunca.
Na botrino povabi vse viteze iz okolice. Pri sv.
krstu so sinčku dali ime Adalbert. — Ta sinček
— Adalbert  — sem bil jaz! Odsihdob sem
bil svojemu očetu največje veselje na svetu. Niso

91

se več toliko zmenili za lov in druge veselice.
Njihovo veselje je bilo pri meni in materi. Tako
so tekla mojim staršem leta kakor trenutki. Njih
želje in upanje so bile v tem, da postanem vrl in
hraber vitez.

S tem pa je niojim sorodnikom slana poparila
vse upanje na bogato dedščino.. Ves njih srd in
sovraštvo sta zadela sedaj mene in našega starega
duhovna. Prisegli so, da se hočejo maščevati nad
nama; čakali so le ugodne prilike, da izvrše svoj
sklep. Ali modri starček je pregledal njih hinavska
srca; za to je tem pazljivejše čul nad menoj in mojo
srečo. Učil me je spoznavati ljubega Boga; tudi
me je učil brati in pisati. Moj oče pa je obračal
svoj čas deloma za lov, deloma v to, da me je
učil raznih vitežkih vaj. Srčno ga je veselilo, videti
me, kako se bojujem se svojo leseno sabljo se
svojimi tovariši, katere sem navadno premagal.
Tako sem doživel šesto poletje. Vse nade mojih
staršev so se jele spolnovati nad menoj; bili so po
vsem z menoj zadovoljni. Bil sem živ in pogumen,
pa tudi poslušen, dober in kreposten; če tudi so
si skrivaj prizadevali moji sovražniki zadušiti v
mojem srci vsako kal dobrega in blagega. Jedina
napaka mojega srca je bila neka ošabnost in pre¬
vzetnost, ki so mi jo oče vcepili v srce; vsled tega
sem zaničeval nizke in reveže, čestokrat si je pri¬
zadeval moj modri učenik, da bi zatrl to napako
v mojem srci; moji sovražniki pa so jo hoteli po¬
rabiti, da bi me končali. Ali Vsegamogočni me je
očetovsko varoval v sredi hudobnih in uničil vse
njih zlobne naklepe!

Prizadevajte si vže sedaj, ljubi otroci, da
postanete blagi in krepostni. Ubogajte radi svoje
starše'; le dobro nameravajo z vami, če tudi sedaj
tega še ne izprevidite. Cisto, nedolžno srce je več
vredno, nego vse bogastvo sveta. Če tega nimate,
ste revni in nesrečni, ko bi bilo vaše imetje vredno
tudi milijone. V vaših mladih letih je lahko vcepiti
kal dobrega v srce; nemogoče vam pa bode to v
starih letih. — Kratko je to življenje, kmalu umrje
telo, naša duša pa živi večno na drugem svetu, ko
se je ločila od tega telesa. Če je tukaj delala je
dobro, kar le j edino nas zamore storiti istinito
srečne, potem se bode v nebesih veselila svojih
dobrih del in vživala veselje, ki je večno. Pa tudi
muke bodo večno trpele, če ste na tem svetu hu¬
dobno živeli. Ko ste zapustili ta svet, ne zamorete
se več vrniti, ne več popraviti, kar ste zamudili.
V večnosti se zamore le krepostni in pobožni ve¬
seliti. Prav veli pesnik:

„V življenji tvojem naj povsod
Pošteno bo srce!

Gospodovo ohrani pot
V zvestobi vadi se!

Potem boš skozi .srečne dni
Veselo potoval,

In slednjič tudi brez skrbi
Se smrti boš udal.

In vse potem ti, bo lehko,  ,,

Kar koli boš počel,

Ce v žeji tudi pil vodo.

Boš zraven še zapel.

— 93  —

Hudobnež dela se boji,

Ker to mu je težko,
Krivice mnogo pa stori,

Kar tepe ga močno.

Ne sije lepa mu pomlad,

Mu polje ne rodi,
Bogastva ves si le zaklad
Po krivem pridobi.

Za njega svet je poln strahu
Vsak vetrec ga oplaši,

Se v grobu ni ga zanj miru,
Ker vse za njim kriči.

Zatorej tvoje naj povsod
Pošteno bo sreč,

Gospodovo ohrani pot,

V zvestobi vadi se!"

VI.

Lakomnost in zavid uničita srečo
obitelji.

Veseli so sedeli moj oče v naslonjači; mati
pa so predli. RaZgovarjala sta se o moji bodočnosti
ter si domišljevala najlepših nad in zidala zlate
gradove v zraku. Rad sem poslušal očeta, ki so
mi pripovedovali o slavnih činih mojega deda.
Djal sem očetu: „Videli bodete, ljubi oče, da bodem
jaz ravno tako vrl in kreposten vitez, kakor je bil
ded.“ Nenadoma stopi strežaj v sobo ter reče očetu:

94

^Milostljivi grof! oče Anzelm žele z vami govoriti";
tako je bilo namreč ime grajskemu duhovnu. .. Xa
nagloma je gospodu prišlo slabo. O neki imenitni
zadevi bi radi govorili z vami. Zatorej vas prosijo,
da bi prišli za nekaj trenutkov k njim.“

Oče se podajo brzo k duhovnu; bil je jako
slab in onemogel in ležal na postelji.

Ko zagleda očeta, začne tako govoriti:

„Prav da ste prišli, milostljivi grof! Vidite,
jako slab sem. Ure mojega življenja so seštete, ih
kmalu bodem zapustil ta svet. Preden pa zatisnem
svoje oči za zmiraj, rad bi vam razodel nekaj, kar
zadeva mir in blagor vaše hiše. Dolga izkušnja in
opazovanje ste me dovolj prepričali, da vaši sorod¬
niki in prijatelji ne mislijo tako dobro in blago z
vami in vašim sinkom, kakor se na videz hlinijo,
in kakor vi menite. Komaj čakajo vaše smrti, da
se polaste vašega imetja, po katerim se jim vže
dolgo sline cede. Ne bil bi vam še omenil tega
sumničenja niti z besedo! Ta nepričakovana bo¬
lezen, in da ne stopim s to skrivnostjo pred sod¬
nika, razvozlala mi je jezik. Preden zatisnem svoje
oči, zdela se mi je sveta dolžnost, da vas opozorim
na to nevarnost. Skrivno in tiho razgovarjanje vaših
-sorodnikov, strah, ki ga kažejo, kedar pridete ne¬
pričakovano mej nje, nestanovitno oko, ki po¬
štenega pogleda ne more prenesti, vse to svedoči
in potrjuje moj sum. Seli, ki skrivaj prihajajo in
odhajajo, predrznost in nesramnost, s katero za¬
peljujejo v razne napake in laži vašega dečka, ki za¬
haja v njih družbo, ne sluteč nič hudega, vse to
daje gotovost mojemu sumu. Podite tedaj modri in

— 95  —

previdni; varujte se, dokler je še čas, da ne pride
kes prepozno. “

Tako je svaril previdni mož mojega očeta.

Moj oče so stali po teli besedah osupnjeni,
kakor bi jih bila zadela strela iz jasnega neba.
Do sedaj je grof zaupal popolnoma svojim sorod¬
nikom; ti naj bi bili izdajavci? — Tega ni mogel
umeti vsake hudobije prosti mož. Menil je tedaj,
da, je pošteni starček le preskrben, zato si domi-
šljuje to. Poslovi se prav mrzlo od previdnega
starčka z besedami: „Hočem stvar na tanko pre¬
iskati. Ali bodete se prepričali, da ste bili pre-
boječi in presumljivi, in da ste se varali. “ Po teh
besedah zapusti grof sobo.

Vendar pa je začel bolj na tanko opazovati
vedenje svojih dozdevnih prijateljev. Pri treznem
premišljevanji se ga polasti tolika skrb za svojega
drazega mu otroka, da je ves zamišljen in čemeren
cele dni taval po gozdu. Tudi materi se je očetovo
vedenje zdelo čudno in nenavadno. Kmalu je spo¬
znal, da sumničenje izkušenega starčka ni gola do¬
mišljija. Odsihdob je postal silno sumljiv do vsacega.

O tem času je bila ženitnina moje tete, naj¬
mlajše sestre moje matere. Tudi oče in mati sta
bila v svate povabljena. Oče niso šli radi; slednjič
so se morali udati. Da bi me oče grof obvaroval
vsake nevarnosti in zalezovanja, vzel me je k sebi
na konja, češ tako mi je s svojim varstvom vedno
na strani. Ali, oj, ta dan je bil ravno oni nesrečni
dan, katerega so si zlodeji izbrali za svoje zlodelstvo.

Bila sva vže precej daleč od našega gradu;
pot se je zavila ravno mimo neke samotne hiše

96

sredi temnega gozda. Na jedenkrat se prične konj
mojega očeta plašiti in vzpenjati, kakor bi mu
pod kopiti gorelo. Kakor blisk hitro skoči s poti
ter dirja mej drevjem in grmovjem skozi gozd. Z
največo močjo so se oče še vzdržali na konji; a bilo
jim je napeti vse sile. Raz konja skočiti pa ni
bilo več*moči; kajti postajal je vedno bolj divji in
plah, hoteč vreči raz sebe jezdeca, katerega je
drugače nosil tako voljno in ponosno. Trdo sem se
oklenil očeta, ki so se priporočali božjemu varstvu.
Na jedenkrat pa grofa zadene veja ob glavo, da
izgubi zavest. Spremstvo mojih staršev je sicer
hitelo brzo za nama. Ali nemogoče jim je bilo, da
bi šli za splašenim konj cip po gozdu in grmovji.
V jednem trenutku sva jim izginila izpred oči.

Vdarec vzame očetu ravnotežje, omahnejo in
obtičijo z nogo v stremenu. Konj vleče jezdeca se
seboj po grmovji in kamenji dotlej, da je konj
obnemogel in poginil. V takem položaji so našli
drugi dan oglarji očeta v gozdu. Menili so, da je
grof mrtev. Ko so pa videli, da je še nekoliko
živ, nesli so ga v kočo ter mu pomagali in stregli
kakor so pač vedeli in znali. Prišel je sicer zopet
nekoliko k sebi, ali huda mrzlica radi mnogih ran
mu je zopet vzela zavest, da je bledel. —

Ko se grof čez nekoliko dui zopet zave, bilo
je njegovo prvo vprašanje po svojem sinu. Seveda
mu niso znali oglarji ničesa o njem povedati.
Solze se mu udero po lici; sklene svoji roki ter
prične tarnati tako: „0, moje dete, o moje ubogo
dete!“ Potem zopet izgubi zavest in pade nazaj
na postelji.

97

Slednjič se je vendar posrečilo ljudem, da so
izvedeli njegovo ime. Brzo se odpravi jeden oglar¬
jev na pot proti gradu, da naznani nesrečo gro¬
fovo. Pa žalibog tudi v gradu je bilo vse v zme¬
šnjavi in v naj večjem neredu.

Ko so zvedeli mati o nesreči, ki se je pri¬
petila očetu in meni, zgubili so zavest. Še bolj pa
jih je potrla žalostna vest, ki so jo prinesli seli, da
I o očetu in meni ni sluha ne duha po vsej okolici.
Mati pri tem poročilu zopet izgube zavest. Čez
nekoliko časa okrevajo sicer na telesu, a duh je
bil omamljen, — zblaznili so. V blaznosti so pre¬
jokali nekaj dni, potem pa zginili iz gradu, da
živa duša ni znala kam.

Zvesti prijatelji so objokavali nezgodo, ki se
je pripetila očetu in vsej obitelji. Vitez Urh, sin
očetove sestre, je prevzel začasno gospodarstvo v
gradu. Vže prve dni svojega gospodarstva si je
nakopal sovraštvo svojih podložnih, ker jih je ne¬
usmiljeno stiskal. Tako so bile reči v gradu, ko
pride sel, z veselo novico, da grof še živi. Lahko
si mislimo veselje, ki ga je vzročila ta vest po
gradu. Napeli so vse moči, da preneso grofa v
njegov grad, ki je bil jeden dan hoda od kraja,
kjer je ležal bolnik. Vkljub skrbni postrežbi se
mu je le počasi povračalo zdravje; kajti vest o
nesreči svoje soproge in sina ga je na novo potrla,
malo ne do smrti. Vendar je zmagalo njegovo
trdno in močno telo bolezen ter je popolnoma
ozdravel. Le neka otožnost ga ni več zapustila
ter ga delala čemernega, Ogibal se je ljudi in
druščine.

98

Mo je neko temno, viharno noč. Veter je
tulil po samotnih hodiščih in zarjavele veterniee
so škripale na stolpih gradu v nočni tihoti, kakor
hi se kosale z vetrom. Grofu ni bilo v sobi ostati;
njegova otožnost ga žene na dvorišče v temno noč ;
tu mu je bilo nekako dobro in lahko pri srci.
Zamišljen stopa dalje po temi, da pride v najskrajni
kot dvorišča. Zdelo se mu je, da čuti tiho trkanje
na majhna stranska vrata. — Menil je začetkoma,
da se mu le dozdeva, ter se splazi bližje. Sedaj
nekdo zopet potrka in popraša tiho: „Ste li vi,
vitez Urh?“

Grofu postane nekako tesno in čudno pri srci.
Nehote potegne zarjaveli zapah, odpre in praša:
„Kaj pa hočeš ? 11

Glas mu odgovori zunaj: „Vaš stričnik Ljude¬
vit Vas pozdravlja ter pošlje tale list. Če mu imate
kaj odgovoriti, prišel bodem jutri ob tej uri sem . 11

,,Dobro ! 11  zamrmra vitez, in vzame list, ki mu
ga je pomolila neznana oseba skozi majhna vrata;
potem zapre vrata zopet z zapahom.

Hitro tolče vitezu srce, drži list v roki. Boji
se ga odpreti ter sklene počakati do jutra. Pa
neka notranja radovednost ga sili storiti to še
nocoj. Brzo gre tiho v svojo soho, prižge luč in
se poda k grajskemu duhovnu v sobo. Ta je vže
spal; zbudi ga iz spanja, da bi mu prečital list.

Oj, list je bil tako strašen, da so častitljivemu
starčku stopile solze v oči. Vitez pa se je tresel
jeze po vsem životu in se zgrudi na stol, ki je
stal v sohi.

99

Vsebina lista pa je bila ta-le:

Blagorodni gospod vitez! — Veselite se, vse
nam gre srečno izpod rok in dosegli bodemo ko-
nečno vendar naš namen. Vem, da ste radovedni
zvedeti, kako se nam je posrečil naš naklep. Glejte,
prav lahko! Najpredrznejši mojih slug, Fridbert,
vtaknil je konju starega grofa v uho tlečo gobo,
zavito v list, imel je sinčka pri sebi na konji;
tudi je narezal brzdo. Ko je pričela tleča goba
konja peči v ušesu, pretrga brzdo, skoči z jezdecem
s poti proti gozdu, ter dirja mej drevjem in grmov¬
jem kakor blisk hitro. V gozdu nekje je vrgel
gotovo jezdeca z otrokom vred raz sebe. Tu bodeta
počivala dotlej, da ju sodni dan zbudi trobenta iz
dolzega spanja. Šest ur hoda na okrog do sedaj
ni duha ne sluha o njih. Mladega grofiča so gotovo
raztrgale divje zveri. Ce se je stari grof tudi kako
rešil, vendar gotovo ne bode preživel zime. Nje¬
govo ženo bomo spravili v kak oddaljen grad; in
vse neizmerno imetje starega grofa bode naše.
Bodite pa previdni zlasti proti staremu grajskemu
duhovnu. Kakor ste mi pisali, sluti nekoliko naše
naklepe in je obudil v starem grofu nek sum do
nas. Pišite mi kmalu, kako naj se vedem dalje;
glejte da pričeto delo dobro končate.“

To je bilo preveč za grofa. Jeze ves'raz sebe
skoči s stola, iztrga duhovnu list iz roke in reče:
„Oj, zlodeji, le počakajte! Jaz vam hočem delo
dovršiti, da vam bode donelo po ušesih! Stari
Hugon vam hoče pokazati, da ima v sebi še toliko
moči in srčnosti, da zamore z lastno roko usmrtiti
še kak ducat takih tičev!“

100

To rekši hiti, brzo po stopnjicak v svojo sobo
po meč. Ž njim hiti proti sobi, kjer je bival vitez
Urli. Vrata so bila zaklenjena. Z močjo mladeniča
buti v vrata, da se razdrobe in razlete na kosce, j
Soba je bila prazna. Nezvesti lopov je šel ravno
k onim vratom, kar čuje, da se je odprl zapah;
tudi vidi moža, ki je šel z listom v roči proč in
ravno proti njemu. Hitro stopi v stran. Kolik strah
ga izpreleti, ko zapazi, da je prišel grofu v roko
list, o katerem bi le sam moral in smel znati. 1
Slutil je vsebino lista in tudi nasledke. Zdelo se
mu je jako primerno, da jo popiha iz gradu, ko
ima še priliko. V naglici zbere svoje reči, ki jih
je ravno zamogel pograbiti skupaj. Ravno je hitel
proti onim vratom, kar ga sreča čuvaj se sveti 1-
nico; škripanje vat ga je opozorilo.

„Za božjo voljo, kam pa hočete iti tako
pozno, vitez ?“

„ Jako se mi mudi! Brzo moram iti k puščav-
niku tam doli v gozdu. On je vešč zdravnik. Va¬
šemu grofu se meša v glavi; zna zblazniti kakor
gospa. Treba je hitre pomoči!“

„Ali za Boga svetega! zakaj nam ne poveste
o tem ni besedice? Je li tako nevarno bolan?"

„Skoraj gotovo!" odgovori vitez.

Rekši to, hiti brzo skozi vrata.

Čuvaju se to zdi jako čudno. Potem pa prične
sam s seboj modrovati tako:

„In to mi pove tako hladno? Kedar je grof j
bolan, smeje in veseli se vitez, mi pa žalujemo.
Kedar pa je grof zdrav in vesel, in se vsi tega

101

veselimo, pobesi glavo in ne more poštenemu člo¬
veku pogledati v oko.“

Tako modrovaje sam se seboj, pride ravno
do vitezove sobe, ko zapazi grofa vsega besnega
v prazni in odprti sobi. Čuvaj res meni, da je
gospod zblaznil.

„Le pomirite se, milostljivi gospod!“ — prične
tolažiti grofa. „Yitez je šel ravno kar iz gradu po
zdravnika, ki vas bode gotovo ozdravil.“

„Je zlodej vendar le pete odnesel? Na noge!
po konci! kar vas je v gradu! Zasedlajte brzo
konje! Idite za njim, če tudi okrog sveta!" vpil
je grof, da je odmevalo po vsem gradu.

Vse se je zbudilo iz trdega spanja. Zgrabli
so za orožje, a nihče ni prav za prav znal, kaj
pomeni ta šum. Zbrani tropi pa vse na tanko
razjasni in razloži grajski duhoven, ki je hitel za
razburjenim grofom. Sedaj so še le vsi razumeli
vzrok hrupa, — in kar se je bilo pripetilo po¬
prejšnje dni.

V nekoliko trenutkih je bila na odhod pri¬
pravljena četa oboroženih vojščakov z grofom na
čelu. Prišedši na plan razkrope se na vse strani.
Vso okolico so preiskali, pregledali vsak grm in
kot. Vže se je pričelo daniti in že je razsvitljevalo
solnce s prvimi žarki okolico; pa zlodeja še niso
zasačili.

Mera njegovih hudobij pa je bila v božjih
očeh vže polna. Maščevanje ga je doletelo ondi,
kjer se je najmanj nadejal.

Ravno jo je zavil grof s svojimi vojščaki ob
ovinku visoke skale. Zdi se mu, da čuje nek stok.

Krištof Šmid, VII. 7

— 102

Krene jo na ono stran, od koder je prihajal glas.
Oj, čudo! tu so našli ob znožji skale viteza Urha,
katerega so vso noč iskali in zasledovali. Padel
je bil raz skalo.

Stari grof Hugon mu nastavi meč na prsi
rekoč: ,Tu tedaj je konec tvojega zlodejstva! V
mojej oblasti si! Povej, kje je moj sin in moja
žena! Če ne, — prebodem ti srce ta trenutek, da
greš v pekel po svoje peklensko plačilo, ki si ga
zaslužil v obilni meri.“

„Oh, usmilite se me," — zdihuje nesrečnež.
„0 tem, kar me prašate, vem ravno to, kar vi.
Ali za božjo voljo prizanesite mi! pomagajte mi,
ker silno trpim! “

„Zlodej! si mar imel usmiljenje, ko si s pe¬
klensko zlobnostjo sklenil umoriti mene, mojo
dobro ženo in mojega nedolžnega sina zarad
preklicanega denarja! Kaj sem ti storil žalega,
da si vničil mir in srečo mojega življenja? Ven¬
dar te nočem soditi po pravici in zasluženji?
Hočem te prepustiti tvoji osodi in slušati glas
božji, ki mi veli po sv. pismu: „Moje  je  ma¬
šo  e v a nj  o!“

Izgovorivši te besede, zajaha zopet ter dirja
s svojimi proti limonskemu gradu. Tu se mu kri
zopet ohladi. Njegovo blago srce se zopet pokaže
tako, kakoršno je bilo v resnici.

Po dolgem notranjem boji veli svojim slu¬
žabnikom : „Jezdite brzo nazaj! Prinesite bolnega
viteza v grad! S svojo glavo ste mi porok, da se
mu ne pripeti nič žalega. “

103

Po skrbni postrežbi svojega blagega dobrot¬
nika, katerega je več nego trikrat umoril, okreval
je hudobnež zopet polagoma.

Lice grofovo pa je pričelo bledeti, in živost
oči je ugasnila. Zopet so pričele krvaveti nevarne
rane, katere je dobil, ko ga je vlekel konj za
seboj. Bled in upadel se je počasi pomikal proti
grobu. Za-nj ni bilo več veselja na tem svetu.

Bilo je polnoči. Vitez Urh, ki je popolnoma
okreval, premetaval se je po postelji semtertje, ker
ni mogel spati. Na jedenkrat zaškripljejo vrata na
tečajih, in visoka, suha podoba stopi v ječo. Zdelo
se mu je, da vleče težko za seboj polno vrečo.
Počasi se mu bliža, globoko ležeče oči so žarele
kakor živo oglje. Strah izpreleti viteza pri tem po¬
gledu. Ali mislimo si še njegov strah in trepet,
ko spozna v tej prikazni svojega dobrotnika.

Trepetaje po vsem životu, komaj zajeda:
„Kaj hočeš ?“ — Njegova slaba vest je videla v
tej podobi le maščevalca za svoja zlodejstva. Pri¬
kazen pa prične govoriti tako: „Le na slabi nitki
visi še moje življenje. Kmalu bodem zaslišal glas,
ki me bode poklical pred večnega sodnika. Prav
po volji mi je ta klic; vse veselje mojega živ¬
ljenja si mi uničil ter porinil smrtno bodalo de¬
vetkrat v moje srce. Nočem pa nesti sovraštva v
ono deželo, kjer kraljujeta le mir in ljubezen. Ho¬
čem te rešiti iz pogubljenja, v katero si se sam
pahnil. Hočem ti dati tudi v roko pripomočkov, ki
naj te dalje varujejo hudobije. Vzemi tu precejšni
del mojega imetja, ki je bil vzrok, da si mi nako¬
pal toliko žalost in bedo. Gotovo bode zadostovalo,

104

da zamoreš pošteno živeti. Ali beži iz tega kraja
v dalnje dežele. Vrata na prosto so ti odprta;
poboljšaj se, — če ne — ti bode sledila kazen za
petami, in te doletela, ko se ne bodeš nadejal.“

Rekši to, vrže vrečo denarja na tla, da se je
ječa potresla. Potem pa se' splazi zopet počasi
skozi vrata.

To blago vedenje grofovo je vendar hudob¬
neža presunilo, hotel je za njim, da se mu zahvali.
Pa bil je tako strahu prevzet, da se ni mogel
ganiti. Napne vse moči, da pride zopet k moči;
zadene na ramo vrečo z denarjem ter se splazi
tiho in tresoč se na dvorišče. Tu je služabnikov
jeden že držal osedlanega konja in njegov meč.
Molče izroči vitezu konja in meč ter hiti nazaj v
grad, kakor pred kužnim; da celo psi so cvilili
žalostno dotlej, da je zapustil zlodej grad, kakor
bi črtili hudobneža, s katerim so morali doslej
bivati pod jedno streho.

Zamišljen v svojo osodo jezdi vitez Urh dalje,
zidaje si zlate gradove v zraku o svoji bodočnosti.
Vže se mu je pričelo gnjusiti njegovo poprejšnje
početje in življenje. Da bi šel po svetu svojega
dobrotnika v tuje dežele, — to se mu je zdelo pa
vendar le pretežavno. Za tega del sklene, da se
oglasi še jedenkrat pri svojem prijatelji in poma¬
gači, če tudi ga vest svari pred tem. Napoti se
proti gradu svojega sorodnika Ljudevita; menil je,
da ga bode gotovo veselo in prijazno sprejel. Z
njegovo pomočjo si je menil zopet pridobiti svoje
imetje, katero je izgubil radi svojega zločinstva in
kamor si sedaj ni upal iti. Tudi je menil, da bode

105

potem zamogel z oboroženo močjo zahtevati po
smrti grofa Hugona svojo dedščino.

Toda prevaral se je. Ljudevit, njegov nek¬
danji tovariš in sodeležnik zlodej stva, mu je zaprl
vrata pred nosom.

To jako razsrdi in razžali viteza Urha. Nje¬
gova stara strast se zopet vzbudi. Tudi je bil sedaj
imovit; saj je nosil celo vrečo denarja. Z denarjem
si kmalo najine tolpo oboroženih mož. Ž njimi
napade grad Ljudevita, da bi se maščeval za nje¬
govo nezvestobo. Pa kaj zamore peščica proti
množini mogočnega Ljudevita! Napad so hrabro
odbili, napadnike pa pobili, vjeli ali pa zapodili v
beg. Le vitez Urh se je bojeval s srčnostjo leva.
V trdovratnem boji pa ga zadene mah sekire, —
in mrtev se zgrudi na tla. Tako žalostno smrt je
storil zlodej, ki je tako brzo pozabil svojih trdnih
sklepov.

Ta zgled naj vam je, ljubi otroci, živa priča
kako težko se je povrniti zopet na pravo pot čed¬
nosti onemu, ki je nastopil pot pregrehe.

Stari grof Umenski pa je pešal od dne do
dne. Oslabel je tako zelo, da ni mogel več iz
postelje. Necega lepega poletnega večera veli, naj
ga neso k oknu, da bode dihal čisti zrak, ki ga
je vidno okrepčal.

„Oj, kako hvaležen sem dobremu nebeškemu
očetu za njegove dobrote, ki mi jih skazuje še ob
smrtni uri! Jako dobro se počutim! Pokličite
vendar še moje dobre ljudi, ki so mi ostali zvesti
v vseh okoliščinah mojega burnega življenja!“ —
reče staremu duhovniku, ki je sedel poleg njega.

10G

Starčku so pri teh besedah stopile solze v oči;
hitro je spolnil željo bolnikovo. — Tiho so se
zbrali zlužabniki okoli bolnika. Ali solze so jim
zadržavale jezik, ko zagledajo svojega gospoda
vsega bledega in upadlega in tako blizo smrti,
če tudi se jim je prijazno smehljal.

„No toraj z Bogom! moji zvesti! Spominjajte
se me kedaj in molite za-me. Če sem vam v po-
prejšnih letih dal s svojim lahkomišljenim ve¬
denjem in dejanjem slab zgled, ali vam pripravil
kako bridko uro, odpustite umirajočemu njegove
napake, katere srčno obžaluje. Tudi bi vse rad
popravil, če bi zamogel. Zahvalim se vam iz vsega
srca za ljubezen in zvestobo, katero ste mi skazovali
vse žive dni. Oskrbel sem vse svoje časne reči;
tudi vas nisem pozabil; sedaj sem pripravljen na
trenutek, ob katerem bodem moral stopiti pred
sodnika. Pa ne jokajte in žalujte, moji dragi!
Saj se bodemo zopet videli jedenkrat ondi, kjer
ni več solza, — ampak večni mir in nepopisljivo
veselje. 11

Tako je govoril grof ter podal slehernemu
roko v slovo. S solznimi očmi so se poslovili od
svojega gospoda, katerega so iz vsega srca ljubili.
Dolgo govorjenje ga je jako utrudilo. Reče, naj
ga peljejo zopet v posteljo, kjer je precej mirno
in tiho zadremal. Tako je bilo do polnoči; skrbnemu
duhovnu se zdi, da traja spanec predolgo. Rahlo
prime grofa za roko, oj, bila je mrzla, — blagega
moža ni bilo več. Jok in zdihovanje se razlega po
gradu, in odkritosrčne solze podložnikov so škropile
njegovo mrtvo truplo.

107

Oj, kako srečna je taka smrt! kako tolažljivo,
če jokajo za nami dobri in blagi ljudje ter nas
blagoslavljajo!

Reven in nezmožen si zagledal luč sveta; še
znal nisi, da živiš; bil si preslab, da bi se zamogel
ogibati nevarnosti, ki so ti pretile; bil si nezmožen,
da bi si zamogel sam iskati živeža. Ko so prečuli
mati brez števila noči pri tvoji postelji, in te mej
tolikimi skrbni vzgojili v človeka, da se zavedaš,
sedaj pa te vabi od vseh strani zapeljivi svet ter
ti obeta veselje. Trudiš se, da bi sledil za tem
veseljem, vžival veselje in zadovoljnost, pa vse
to te prekani in pripelje v zemljo, iz katere si
vzet. Bil bi izgubljen, in žalosten bi bil konec tvo¬
jega, življenj a. Ali od zgoraj ti je dan zvest angelj,
ki obrača tvoj pogled gori proti nebu ter ti pravi:
,, Drugačen je tvoj namen, kakor družili neumnih
stvari. Potem moraš pa tudi v sebi zatirati slabo
poželjenje, ki te vabi k hudemu, vleče na zemljo.
Slušaj rad njegov glas, ki te kliče na strmo,
težavno pot kreposti. Hvali te, če slušaš njegov
glas ter pobožno in krepostno živiš. Svari in
graja te, če se hočeš podati na gladko pot pre¬
grehe in delaš hudo. Sleherni sliši njegov glas;
pa gorje onemu, ki noče slušati ta notranji glas
ter hiti slepo, kamor ga vabi in vleče slabo po¬
željenje. Na pragu večnosti, ko bodemo morali
zapustiti zemljo in njeno veselje, takrat bodemo
zopet slišali razumljivo glas tega angelja. Ali gorje
mu, ki še le v tem trenutku sliši njegov glas;
strašen bode zanj ta -glas! Ni se trudil, da bi
dosegel svoj namen, povzdignil se h kreposti,

108

ponižal se je pod neumno žival in pogreznil v hu¬
dobijo in pogubljenje. Dobro bi bilo sedaj za-nj,
da bi bilo konec vsega; pa njegova duša bode
večno živela. In ono,stran groba, v kraljestvu
resnice in luči, se ne more približati druščini ne¬
dolžnih. Njegovo onostransko življenje je le nasledek
takega zemeljskega življenja. Prejel bode toraj tako
plačilo, kakoršno si je tukaj zaslužil.

Ta angelj, ljubi moji, je naša vest. Ta tvoj
notranji sodnik ti jasno kaže in pravi, kaj je dobro,
blago, kaj slabo, pregrešno. Slušaj vedno njegov
glas in se ogibaj greha. Cuj nad svojim srcem."

VII.

Za dežjem solnee sije, lepše solnee
rumeno.

Še se spominjate," — pripoveduje oče Martin
dalje, da so me izgubili oče v gozdu onega straš¬
nega dne, ki je prinesel nam vsem toliko bede
in žalosti, ko so butili ob vejo in izgubili zavest.
(Je tudi v nezavesti, držali so me tako trdo v na¬
ročji, da me je konj dolgo ž njimi vred vlekel po
gozdu. Še le potem so me izpustili iz rok, ko so
jili moči popolnoma zapustile. Čez nekaj časa do¬
bim zopet zavest. Videl sem, da sem Čisto sam
sredi gozda. Bilo mi je jako tesno pri srci; pričel
sem milo jokati in zdihovati. Bil sem zelo lačen.
Počasi sem taval po gozdu semtertje, pa nikjer

109

ni bilo videti ali slišati žive duše. Žalostno je bilo
v tem trenutku moje stanje. Brez strehe, oslabljen
in bolan sem menil, da bodem moral umreti lakote
ali pa me bode raztrgala kaka divja zver. Oj,
kako sem hrepenel in zdihoval po očetovej hiši!
Oj! koliko dobrot, katerih popred še nisem vedel
ceniti, vžival sem tam! Oj, kako nezmožen sem bil
sedaj, ker ni bilo pri meni dobrega očeta in ljube
matere, ki bi zame skrbeli, me varovali.

Oj, otroci, ubogajte radi in z veseljem svoje
starše; s tem jim bodete povrnili vsaj nekoliko
ono ljubezen, s katero voljno prenašajo ves trud,
skrb in težave tega zemeljskega življenja, da bi
videli le vas srečne in dobre. Bog sam je obljubil
onim otrokom, ki ljubijo in spoštujejo svoje starše,
da bodo dolgo živeli in jim bode dobro na zemlji.
Svoje prekletstvo pa je zažugal onim hudobnim
otrokom, ki ne ubogajo in spoštujejo svojih staršev.

V tej strašni sili sem goreče molil in zdiho¬
val k nebeškemu Očetu ter ga prosil, naj se me
usmili ter mi pomaga v tej zadregi.- Čutil sem se
potolaženega; kmalu sem tudi sladko zaspal, ker
sem bil zelo truden. Nič žalega se mi ni pripetilo
po noči. Spal sem do belega dne in se zbudil, ko
je bilo solnce vže visoko na nebu. Oj, zdelo se
mi je, da mi je prinesel le novega trpljenja, od
nikoder nisem zamogel pričakovati pomoči. Lakota
mi je vzela vse moči in rane so me bolele tako
zelo, da mi ni bilo moči dalje iti. Ostal sem na
onem kraji, kjer sem spal in milo jokal.

Ležal sem kake pičle pol ure, kar zaslišim
v daljavi lajanje psov. Oj, kako veselo mi je bilo

— 110

srce! Videl sem se vže rešenega; mislil sem, da
sem vže doma pri svojih ljubili starših. Pričel sem
vpiti na vso moč in klicati na pomoč, da bi opo¬
zoril na-se ljudi, ki so znabiti v okolici. Res me
kmalu obstopijo možje, katere pa je bilo strašno
pogledati. Osorno me vprašajo, od kod sem, in
kako sem prišel sem. Povedal sem jim vse, kar
sem le vedel in znal; potem sem jih prosil, naj
me peljejo domov k staršem. Popreje pa naj mi
dajo kaj jesti, ker sem silno lačen, in vže dva
dni skoraj nisem nič jedel. Posedli so na tem
kraji po zemlji, dali mi kos kruha in vode ter se
mej seboj prav živo razgovarjali. Oj, kako sem
bil vesel tega koščeka suhega kruha in vode; bolj
mi je dišalo, kakor najokusnejše jedi in najboljše
vino. Iz vsega srca se zahvalim dobremu Bogu za
to okrepčalo; tudi sem ga prosil naj omeči srca
teh mož, da bi me kmalu peljali nazaj k mojemu
očetu. Vže sem bil v duhu mej domačimi, ter jim
pripovedoval, kaj vse sem pretrpel v tem času, ‘f —
ali dobri Bog je sklenil drugače.

Možje, v katerih roke sem prišel, bili so
ljudje one vrste, ki so preleni, da bi se živeli ob
delu svojih rok. Z goljufijo in tatvino so živeli ob
žuljih družili ljudi. Jako veseli so bili, da sem
jim prišel v pest. Nadejali so se za-me visoke od¬
kupnine. Precej so poslali sela v grad, ki je bil
kakih dvanajst ur daleč od tod, da poizve skrivaj,
kako in kaj. Sel je prinesel žalostno vest, da o
grofu ni duha ne sluha, grofinja pa je žalosti
zblaznila in izginila iz gradu, da ne ve živa duša,
kam. Sklenili šo toraj, da me vzemo s seboj ; ob

111

ugodni priliki jim bodem vže še prav prišel. Vsak
dan sem se nadejal rešenja; pa zaželjena ura ni
hotela priti. Dolgo so me vlačili s seboj okoli;
na moja vprašanja nisem dobil odgovora.

Pa mera njih hudobij je bila polna. Razni
jako predrzni ropi prisilijo grofa Jurija Visoko¬
gorskega, da sklene predrzne roparje pokončati.
Povsod jih zasleduje in preganja. Lopovi, mej
katerimi sem živel, niso se smeli več prikazati na
dan. Jedno celo leto me vlačijo s seboj po svojih
skrivališčih. Ko jim je bil sovražnik vže tako blizo
za petami, da sem jih zadrževal na begu, pustili
so me v gozdu. Tu me je našel vitez Visokogorski.
Celo se mu izvedri, ko zve, kedo sem. Obljubil mi
je, da hoče prav po očetovsko skrbeti za-me. Vzel
me je s seboj v svoj grad. Vzgojeval in ljubil
me je, kakor svojega lastnega sina.

Vse imetje so oče zapustili mojemu stricu,
materinemu bratu, če bi se nikoli več ne zvedelo
o meni in moji materi.

Vže je bil nastopil dedščino. Ker pa je vitez
Urh zgubil življenje v boji, in si je njegovega
imetja prisvojil Ljudevit, postal je s tem jako
mogočen. Z vojsko napade strica, premaga ga ter
si prisvoji po krivici imetje mojega očeta in mojo
dedščino.

Tako nam je povedal ondotni duhoven, ki
je bil prijatelj našemu grajskemu kaplanu. Tudi
me je precej spoznal ter mi skazoval vso ljubezen
in dobrotljivost.

Vitez Visokogorski mi je bil pravi oče in
prijatelj odsihdob. Vzgojiti me je hotel v vrlega

112

viteza, ki naj bi se maščeval nad sovražniki in
krivičniki svojega očeta.

Potoval sem s sinom svojega dobrotnika
skoraj po vsej Evropi. Potem sem šel ž njim v
Azijo, v sveto deželo. Bojeval sem se tu, kjer je
naš Izveličar'živel tri in trideset let, učil ljubezen
in slednjič prelil svojo drago kri v naše odre¬
šenje. Prišla pa sva v sužnost Turkov; morala
sva tri leta opravljati najtežavnejša dela na polji,
kakor pri nas živina. Slednjič je vendar le napočila
ura rešenja. Mnogo, mnogo težav nama je bilo
treba prestati, da sva vendar srečno dospela v
svojo domovino. Povsod so naju sprejemali prav
prijazno in ljubeznjivo.

Nek čuden dogodek pa je spremenil marsikaj
v mojem življenji.

Na svojem potovanji sva šla tudi v Italijo.
Tu naletiva na nekega mladega moža. Ime mu
je bilo Hano. Živel je o tem, kar so mu podarili
milosrčni ljudje. Potoval je namreč, od sela do sela
ter brenkal na svoje citre in pel pesmi v svojem
jeziku. S tem je dobil toliko, da se je pičlo pre¬
živel. Jako je bil vesel, ko naji spozna po jeziku,
za svoja rojaka. Prosi naji, naj ga vzameva s
seboj v domovino. Usmilim se ga, ter ga sprejmem
v svojo službo. Na potovanji se mi je zdel zvest
sluga. S svojim brenkanjem na citre nama je
pripravil marsikako kratkočasno uro ter naju
vedril. Iz najinih pogovorov je zvedel, da sem
grof Ilmenski, in da se moram varovati zalezo¬
vanja viteza Ljudevita, ko bi zvedel kaj o meni;
kajti nisva mu nič prikrivala.

— 113  —

Prišedši v svojo domovino, okregal sem ga
jedenkrat ostro radi neke napake, ki sem jo za¬
pazil. To ga hudo razkači. Pozabivši dobrot, ki
sem mu jih storil, misli, kako bi se maščeval nad
menoj. Potulmež me izda zavratno v roke mojemu
najhujšemu sovražniku vitezu Ljudevitu. Pregovori
me, da sem jezdil nekega dne na sprehod. Služab¬
niki viteza Ljudevita so prežali na-me, zgrabili me,
zvezali in odpeljali kot jetnika v grad Ilmenski,
moje imetje.

Izdan po svojem slugi in zapuščen od vseh
ljudi, zdihoval in stokal sem v temni ječi jedno
celo leto. Gnjila slama mi je bila ležišče; trd,
plesnjiv kruh in voda sta bila moj vsakdanji živež.
Zlobni Ljudevit je sedaj menil, da se mu ni treba
nikogar več bati. Brezskrbno se je udal vsem hu¬
dobijam. Za trdno sem menil, da ne bodem nik¬
dar več gledal rumenega solnca; pričakoval sem
le bližnje smrti, ki me bode oprostila vsega trp¬
ljenja in preselila v boljše življenje, kjer ni hinav¬
cev in zlobnežev.

Ali božja roka je čida tudi v temni ječi nad
menoj. Prišlo mi je rešenje v trenutku, ko sem
se ga najmanj nadejal.

Necega dne me zbudi iz mojih sanj šum in
ropot, ki sem ga čul v temni ječni tihoti. Nap¬
nem uho, da bi slišal, kaj je. Najedenkrat se
odpro skrivna vrata moje ječe na tleh. Skozi vrata
se prikaže zagrnjena podoba, držeč svetilnico v
roki. Prikazen vrže ogrinjalo raz sebe, — in pred
menoj stoji častitljiv starček oče Anzelm. Svitloba
svetilnice, katere se je v teku jednega leta oko

114

popolnoma odvadilo, omotila me je popolnoma.
Preden sem se dobro zavedal, držal me je starček
yže v svojem naročji.

..Oj, revni, ubogi Albert! v tako žalostnem
stanu te moram zopet videti? Ali beži, beži iz te
jame zlobnežev!" govori starček.

Bil sem tako iznenaden in prestrašen, da ni¬
sem mogel ziniti besedice. Tiho sem šel za njim.
Po skrivnem podzemeljskem liodišči me pripelje
na prosto. Tu mi pokaže zaklad denarja. Izročili
so mu ga moj rajni oče na smrtni postelji, češ,
naj ga porabi za kak dober namen. Zakopal in
skril ga je bil tukaj. Potem pa se žalostno poslovi.
Nisem potem več videl blagega starčka.

Nobeno pero ne more opisati niti jezik izraziti
čutila, ki sem jih čutil v tem trenutku! Bil sem
zopet na prostem! Le oni bi si zamogel nekoliko
domišljevati moje veselje, ki ie bil v jednaki
okolščini.

Pokleknil sem ter sc pod milim nebom pre-
srčno zahvalil nebeškemu Očetu za to nepričako¬
vano milost. Vsaka misel na maščevanje je izginila
iz mojega srca. Sel sem v vašo tiho in mirno do¬
linico ; tukaj sem našel skozi štirideset let v vaši
sredi mir in pokoj, katerega sem drugod zastonj iskal.

Neko jasno zimsko noč me pokličejo k neki
umirajoči ženi v kočo, ki je stala nekaj ur od tod.
Ravno sem jo zavil okoli velike pečine, kar se pri¬
vali plaz v vašo dolino. Ko bi ne bil tako hitel
k umirajoči ženi, bil bi me plaz živega pokopal.
V velikih skrbeh radi vas sem hitel proti koči in
tukaj sem našel — svojo mater. Dobri nebeški

115

Oče mi je izpolnil zadnjo željo; sedaj zamorem
mirno umreti. Sicer je še tema blaznosti pokrivala
njenega d uka, pa preselila se je v mojih rokah v
boljše življenje, kjer kraljuje večni mir, in kjer
zgine vsaka tema, ki nas tukaj obdaja, — kjer se
bodemo jedenkrat tudi mi vsi zopet videli. „0,
moj Albert!“ bile so njene zadnje besede.

Se jedna dolžnost mi je bila na srci, da pri¬
pomorem svojemu prijatelju sinu viteza Visoko¬
gorskega, kot pravemu dediču mojega imetja do
pravice, Se jedenkrat sem zgrabil za orožje. Z
veliko močjo napademo grad lakomnega Ljudevita.
Po hudem in trdem boji smo zmagali. Ljudevit
sam je padel v boji ter tako končal svoje slabo
življenje.

Prav lahko mi je bilo s svojim velikim imet¬
jem najeti delavcev, ki so odpeljali vodo ter po¬
stavili hiše in spravili vse v poprejšni red. Ker
sem vas v duhu in po opazovalcih povsod spremljal,
dajal sem vam o tem nejasna poročila. Sedaj vas
moram zopet zapustiti, da dovršim pričeto delo.
Potem pa se bodem vrnil nazaj k vam, da umrjem
mej vami.“

Oče Martin je tudi ostal mož beseda. Vrnil
se je nazaj v svojo dolino. Dolgo je tukaj v sredi
svojih živel še srečno in zadovoljno kot pušcavnik.
Vse ga je ljubilo in častilo kot svojega očeta. Vži-
val je na stare dni v obilni meri zadovoljnost,
srečo in ljubezen, kar mu v mladih letih malo¬
pridneži niso pustili. Slednjič je sladko v Gospodu
zaspal. Njegov grob so močile gorke solze blagih
ljudi; — gotovo najlepši grobni spomenik!

116

Na njegov grob pride tudi tuj mož. Držal je
v roki citre, s katerih je ubiral milo doneče gla¬
sove in milo prepevaj e prosil odpuščenja.

Zmoto si odpustil milo?

Zvodeneli je tolažilo
Smehljaj tvoj z neba!

Mir potem mi bode plača,

Katerega zdaj zjeda leača
Mojega sred!

Bil je Hano, ki ga je bil izdal Ljudevitu.
Solze mu zaduše glas; pa zdelo se mu je, da v
soglasji z glasovi citer šepeta listje „amen“ —
zgodilo se je! Citre omolknejo, in mož se izgubi
od tod.

&

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000346717

sBmm

J. KRAJEC nasl. v Rudolfovem

knjigarna, tiskarna in knjigoveznica

ter trgovina s papirjem,
različnim pisarniškim in šolskim orodjem.

Zaloga tiskovin za cerkve, županstva In šole,

Iz lastpe zaloge se posebno^priporočajo:

Spisi Krištofa Šmida.

I. zvezek: Ljudevit Hrastar. — Golobček. Poslovenil P. Hugolin

Sattner. (Drugi natis.) Mehko vezan 60, trdo 80 v.

II. ' „ Jozafat, kraljevi sin Indije. Posl. P. Flor. Hrovat. (Tretji

popravljeni natis.) Mehko vezah 60, trdo 80 v.

III. , c  Pridni Janezek in hudobni Mihec. Posl P. FlorJHrovat.

(Drugi natis.) Mehko vezan 80 v, trdo f K. r

IV. „ Kanarček. Kresnica. Kapelica v gojzdu. Posl. P. Hu¬

golin Sattner. (Drugi uatis.) Mehko vezan 40,
trdo 60 v.

V. „ Slavček. —Nema deklica.'Posl. P. Flor. Hrovat. (Drugi

natis.) Mehko vezan 40, trdo 60 v.

VI. , Ferdinand. Posl. P. F. Hrovat. (Drugi natis.) Mehko
vezan 60, trdo 80 v./''

VII. „ Jagnje. Starček z gore. P. Flor. Hrovat. Mehko

vezan 70, trdo 90 v.

VIII. „ pirhi. — Ivan, turški soženj. — Krščanska obitelj

(družina). Posl. P. Flor. Hrovat. (Drugi natis.)
Mehko vezan 60, trdo 80 v.

IX. „ Hmeljevo cvetje. — Marijina podoba. Poslov.'P. Flor.

Hrovat (Drugi natis.). Mehko vezan 60, trdo 80 v.
X. „j  Ludovik, mladi izseljenec. Posl. P. Flor. Hrovat. (Drugi
natis.) Mehko vezan 60, trdo 80 v.

XI. ., Najboljša dedščina."— Leseni križ. Poslovenil P. Flor.

Hrovat. (Drugi natis.) Mehko vezan 40, trdo 60 v.'

XII. „ Roza Jelodvorska. — Izdalo Katoliško tiskovno -društvo

v Ljubljani. Mehko vezan 60, trdo 80 v.

XIII. „ Sveti večer. Posl. Fr. Salezij. Mehko vezan 60, trdo 80.

XIV. „ Povodenj. — Kartuzijanski samostan. Posl. Fr. Salezij.

Mehko vezan 60, trdo 80 v.

XV. „ Pavlina. Posl. Fr. Salezij. Mehko vezan 60, trdo 80 v.

Narodne biblioteke

izšlo je dosedaj 60 snopičev $o 30 v. . ■/

Tisoč in ena noč.

01 snopičev po 40 vinarjev/