1

59. zvezek.

■

• /* ^  . 4  '

Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1907 .

Natisnila tiskarna dražbe sr. Mohoija v Celovcn.

Slovenske

VEČERNICE

pouk in kratek čas.

W

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

59. zvezek.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

J. M. Dovič:

Kovač in njegov sin.

Povest

L

gostilni Popustkovi je bilo živahno.

Velika izba je bila polna gostov. Pili so, da
je krčmarju srce poskakovalo. Na zapečku je sedel
šegavi Diguž in raztegal harmoniko. Izba se je komaj videla
iz dima in prahu. Plesali so, jedli in pili, peli in kričali,
da so rosna okna šklepetala.

Bil je Šentjanžev dan — dan poslov. Hlapci in dekle
so se selili od gospodarja do gospodarja, vozili svoje
skrinje in preštevali pa zapij ali zaslužene denarce.

Zunaj je bil mrzel zimski dan. Sneg je pokrival dol
in plan in sani so cvrčale po ledeni cesti. Lačne vrane
in čopasti vdebi so brskali po cesti, vsiljivi vrabci so
trkali na okna in se stiskali pod podstrešjem.

Pri mizi za durmi je sedel človek pri petdesetih letih.
Obleka in lica so kazala, da je moral biti kovač. Črno
zamazana srajca je gledala izpod rjavega rokavnika in
začrnela lica so bila zabuhla in na obrvih so se lesketale
sajaste pičice. Izpod trepalnic je gledalo dvoje živih oči,
ki so znale človeka očarati. Črna, polna brada je slonela
na prsih, nad bledimi ustnicami so štrlele neglajene brke
tja v beli svet in izpod kape s strešico so se kodrali raz-
mršeni lasje. Svoje noge je molel po izbi, tako da se je
marsikateri plesalec zadel ob nje. Ena hlačnica je bila
zavihana, druga je opletala po raztrganih opankah.

l«-

4

Bila je miza polna pivcev, in marsikateri se je obrnil
do znanca kovača. Toda ta je le malo govoril, prikimaval
in odkimaval, majal z ramami in migal, tem hitrejše pa
nosil kozarce na usta. Zamišljeno je zrl po izbi in videlo
se je, da nekoga išče ali pričakuje. Večkrat mu je pogled
ušel skozi okno.

Kar zažvenketajo zvonci na cesti. Pridirjal je čil
konj v saneh, na njih pa sta sedela na živo pobarvani
skrinji dva človeka. Eden je bil fant pri petindvajsetih
letih, drugi deček pri petnajstih letih. Ta je držal vajeti v
roki in ustavil pred gostilno.

Kovač je že stal na pragu in klical prihajajočega fanta.

..Martin, pojdi pit! w  reče kovač. „Ti pa, Lojzek, kar
pelji skrinjo domov, da se konj ne prehladi.“

In Lojzek požene konja, Martin, novi hlapec Rebrov,
pa vstopi s kovačem.

Kovač je bil samski in je koval kmetu Rebru v nje¬
govi kovačnici že izza mladih let. Klicali so ga navadno
za „Čmoka“, a da se je pisal Reber, kakor njegov gospodar,
in da mu je bilo ime Urh, to je malokdo vedel. Sploh je
bilo njegovo rojstvo zavito v temo in vedelo se je le to¬
liko, da je svojemu gospodarju v sorodstvu. Priimek „Čmok“
je pa dobil še kot otrok. O veliki noči so otroci ,,štručali“
s pirhi. Ako je kdo drugemu jajce z jajcem ubil na „peti“
in „špiculji“, so takemu pirhu rekli „čmok“. Urh je rad
klical o velikonočnih praznikih po vasi: „Celo jajce!“ Pa
so mu odgovarjali: „Špiculjo navrzi!“ „Štručali“ so ali
„tilkali“, in če ni bil „penj w , pa je bil „čmok“. In Urh je
znal dobro štručati. Če je nasprotnik še tako tiščal jajce
z roko, je že prišel Urh kako do njega in od strani udaril
jajce in tako dobil stavo. Po cele peharje je tako nabral
čmokov, ubitih pirhov, in jih dal sekati z novci. Kadar so
bili že precej od krajcarjev razsekani, jih je pa dal v
„soldate“, kakor je rekel, to se pravi, da jih je snedel.
Urh se je še ves teden mastil s temi čmoki. Tako so mu
otroci nekaj iz zavisti, nekaj iz nagajivosti dali ime Cmok.
To ime mu je ostalo vse življenje. Urh se ga je navadil
in ljudie tudi, in nihče ga ni drugače klical kakor Re¬
brov Čmok.

Ko stopita v izbo, hlapec in Čmok, sta se kmalu za¬
čela vrteti. Čmok je pribijal speto, da se je pod potresal,
toda plesati ni znal dosti. Plesal je bolj drugim v zabavo
kakor sebi. Martin pa je poprašal najprvo Kolenčevo deklo

5

Barbo, če gre na okrog. In šla je rada, saj bosta zdaj z
Martinkom najbližja soseda. Brž sta si imela toliko pove¬
dati in Barba mu je naslikala vse razmere v Rožnem dolu,
seveda po svoje.

„Le tega Cmoka se drži, ta ima veliko moč,“ mu je
rekla naposled.

In Martinek je zopet sedel k mizi poleg kovača.

„Le čvrst bodi, pa mene se ne boj,“ mu reče kovač.
„Črn sem res, pa kaj se hoče? Danes zjutraj sem že tri
konje podkoval in ni se mi ljubilo preoblačiti. Saj nisem
šel v cerkev. Za te krčmarje , y  ki nas skubejo, je pa že
dovolj rokavnik črez rame. Črn sem, Martinek, kakor
sam peklenšček. Človek ne more drugače pri takem delu,
da se ne umaže. Ali pod kožo pa imam tudi jaz srce, in
sicer srce tako, da se gre meriti z najnedolžnejšo deklico.
Ha, ha, ha!“ se je Čmok prisrčno nasmejal in udaril na
prsi. Gostje pri mizi so se tudi smejali: „Hi, hi, hi!“ Hlapec
Martinek pa je zamišljeno slonel na mizi in poslušal. Ni
razumel svojega sopivca. Otresne z glavo in zakliče godcu,
kateremu vrže stari štirec na harmoniko: „Polko! u

Brž so se jeli pariti na sredi izbe. Martinek je na
besedo Čmokovo stopil k bližnji mizi, kjer je sedela lepa,
mlada deklica poleg svojega očeta.

„Uršika, ali greš?“

In dekle je zardelo, pogledalo očeta, Rebrovega mli¬
narja. Ta pa je dvignil glavo potrjevaje.

Uršika je bila res lepa deklica, kakor ravnokar raz¬
cvetel makov popek. Ni čuda, da je bila Martinku povšeči.
Kakor vrtalko jo je sukal po izbi in vseh oči so bile na
nju obrnjene. Marsikdo je zavidal Martinku in marsikomu
je bilo žal, da se ni že prej obrnil do Uršike. Niso si
upali, ker je bil oče poleg nje. Ali Čmok je znal vselej
pravo struno zadeti. Hlapec je s hvaležnim očesom pogledal
najprvo kovača, potem pa mlinarja. Prisedel je in dal za
stari bokal.

„Ti si našega prejšnjega oljarja brat, kaj ne da? w
povpraša mlinar Martinka.

„Ste zadeli, oče! Ali sem mu podoben?“

„Kakor brat bratu,“ odgovori smejaje se mlinar.

„Tako priden je bil tisti oljar, pa dober kakor dober
dan v letu,“ poseže Uršika vmes. „Kadar je odkod prišel,
vselej mi je prinesel malisnih jagod.“

6

„Ti imaš rada melisne, Uršika ?“ vpraša hlapec ljubez¬
nivo in upre svoje modre oči v dekličje.

„Takrat sem bila še otrok in tudi volk na sladkor,
zdaj pa ne več,“ odvrne Uršika, kakor bi se sramovala
otročjih let.

„Pa kaj imaš zdaj najrajši ?“

„Naj oče povedo. “

„Le povej, le, Uršika, da imaš pomaranče in medeno
potico najrajši.“

Takoj je Marti nek poklical krčmarja, ki je kmalu
prinesel medeno potico na mizo.

Zopet je Martinek prisedel Čmoku. Ta pa se je delal,
kakor bi nič ne videl in ne slišal.

„Kolenčevo Barbo spet noge srbe, Martinek!“

„Ali meniš, da mi Uršika ne bo zamerila?“

Pri tem vprašanju so se Čmoku oči zabliskale. Za¬
bliskale so se tako, da je Martinek mislil, da vidi pred
seboj samega vraga. Kakor bi ga strela zadela, tako ga je
zadel ta Cmokov pogled. Nikoli več ni zaželel kovaču
nasprotovati. Kar dvignilo ga je nekaj izza mize in brž je
stal pred Barbo.

Diguž je zagodel „balcar“.

Barba je bila že črez tridesetkrat Šentjanževi dan na
svetu preživela, služila je že črez dvajset let v Rožnem
logu, nekaj časa pri Rebrovih, zadnjih osem let pa pri
Kolenčevih. Bila je močna, trdna, pa zgovorna ženska.
Dobro se ji je zdelo, da jo Martinek že drugič vabi na
ples, in zato je odprla nekaj več svojega srca.

„Veš, Martin, ta-le Cmok ima veliko moč,“ je ponav¬
ljala, ko sta se počasi sukala po izbi. ^ In Martin je bil
ravnokar o tem prepričan, ko ga je Čmok pogledal s
svojimi očmi. Zato je hitro potrdil Barbi:

„To je pa res, Barba! Že danes sem skušal. Ali ne
zna tudi čarati?“ povpraša jo prav na tihem.

„Martinc, tebi se obetajo še zlati dnevi. Že vidim, da
me razumeš. Povem ti pa, da se Reber in Kolenec ne mo¬
reta živa videti. Zato tudi nimata rada, da se posli med
seboj kaj menijo. Pa tako-le, veš, tam doli pri Reberci, pri
potoku, kamor prat hodimo, precej nad kovačijo, tam pa
sc že da katera reči. Ti boš konje napajal, jaz bodem pa
cunje prala. Saj me razumeš ?“

Diguž je močno pritisnil harmoniko.

7

,,Sedi in pij, 44  reče kovač hlapcu. Ta je z veseljem
prijel za kupico in močno potegnil. Potem pa je nesel
kozarec še k Barbi in rekel: „Pij, Barba, ki znaš tako
dobro plesati! 44

In Barba je nastavila Martinov kozarec na usta in
pokusila.

„Kar zvrni ga, Barba, saj nima kosti. 44

Precej časa je preteklo, da je Barba izpraznila kozarec.

„Ali znaš »štajariš«, Martine? 44

„Znam že, pa ga že davno nisem. 44

„Pa poskusi. Nekaj ti imam še povedati/ 4

Martin je bil v zadregi.

„Počakaj,“ pravi in se vrne h kovaču.

„Barba bi rada »štajariš« plesala. 44

„Saj ga ne zna, 44  odvrne hitro kovač. „Če hočeš
»štajariš« plesati, pleši ga z mlinarjem. To znajo le stari
ljudje. 44

In Martin je bil takoj pripravljen. Barbi je na tihem
povedal, naj počaka, sam pa stopi k mlinarju in ga popraša,
če gre štajariš plesat.

„Veš, Martine, jaz sem že prestar za to in se mi ne
ljubi. Uršika pa ga je v mlinu že večkrat plesala z oljar-
jem in ga zna ravno tako kakor jaz. E, kje so časi, ko
sva ga rajala s tvojo rajno materjo. Na marsikateri svatbi
so naju občudovali. 44

Kdo je bil bolj vesel tega odgovora kakor Martin.
Takoj je potihnilo po izbi. Diguž je stresel par ,jodelnov 44
iz harmonike, zaukal in štajariš se je pričel.

Martinek in Uršika sta se sama gugala in zvijala na
plesišču. Kolikorkrat sta zavila roke nad glavami, sta si
kaj povedala na uho.

„Ali ti je Barba kaj pravila? 44  popraša Uršika.

„0 je, je, dosti vem. 44

„Veš, Kolenec bi rad mene spravil v svoj mlin, pa
sama ne grem. Tistemu Juriju, Kolenčevemu mlinarju, pa
kar nič ne zaupam. Saj je že prileten, vdovec je, pa je
tako neumen. 44

„Aha, tistega Jurija pa poznam. Pravil mi • je moj
brat včasih o njem. Služila sta skupaj v Kačarje ve m mlinu. 44

„Pa nič pošten ni. Ljudje se vedno pritožujejo, da
jemlje preveliko merico. 44

„Nič se ne boj, Uršika! Dokler sem jaz na Rebri, se
le na me zanesi. 44

8

„Vedno lazi za mano. Če le ženem goved napajat,
brž mi je za petami. Enkrat mi je poslal po pastirici
svileno ruto, pa sem mu jo nazaj poslala . 44

„Prav si imela, Uršika ! 44

Pa sta se zmotila, Martin in mlinarjeva hči. Nekateri
so se zasmejali, Uršika je ušla s plesišča k očetu, Martin
pa je sam ostal na sredi izbe. Proti Barbi se je ozrl. Ta
pa se je že zasukala ob mizi, namignila z roko, in ploskala
sta z rokami.

„Diguž, drugo kito , 44  zakliče Rebrov hlapec in »šta-
jariš« se je nadaljeval.

„Bravo, Martine , 44  se oglasi Čmok za mizo in pohvali
hlapca, ki si je znal tako dobro pomagati iz zadrege.

Dim se je valil v kolobarjih iz izbe, kolikorkrat je
kdo odprl duri, prah se je polegel po mizah in klopeh,
Diguž je položil harmoniko za peč, sam pa se je postavil
na sredo izbe in uganjal vsakojake burke.

Ravnokar je stopil v hišo Rebrov pastir Lojzek.

Diguž se razkorači pred njim, ga ogleduje in zine s
povzdignjenim glasom:

„Poslušajte! Kdor mi pove, koliko knofov ima Lojzek
pri hlačah pa mu bodem eno prav fletno zapel in zagodel . 44

Vsi pivci obmolknejo in ogledujejo Rebrovega pastirja.
Eden pravi, da štiri, drugi šest, tretji enega. Toda nihče
ni uganil. Kar se oglasi kovač in pravi:

„Lojzek pri hlačah nima nobenega knofa, zato ker
je včeraj popoldne vse zaigral . 44

Vsi se zasmejejo in Diguž takoj potegne Lojzku
rokavnik raz hrbet, da se prepriča, ali je Čmok resnico
govoril in dobil stavo. Zasuče ga okrog in okrog in glej
— res je imel Lojzek svoje naramnice na lesenih klincih,
ki so mu držali hlače po koncu.

Smehu ni bilo ne konca ne kraja, Lojzek se je malo
sramoval, pa naposled le pove, po kaj je prišel.

„Martin pa Čmok, pojta domov, so oče rekli. Bosta
konja še danes podkovala, ker gredo jutri z njim v mesto . 44

„Lojzek, pij! Očetu pa povej, da ga bova že jutri
zjutraj podkovala. Danes je naš dan, jutri pa gospodarjev . 44

In Lojzek je izpraznil kozarec, pa stekel zopet domov,
da opravi Čmokovo naročilo.

Diguž je že držal v rokah harmoniko, sedeč na
zapečku. Zahrkal je s hripavim glasom, zinil in zapel s
spremljanjem harmonike:

9

Komar pa z muho pleše, tralala!

Da se zemlja trese, hopsasa!

Na sredi izbe pa se je vrtil kovač sam, plesal po
taktu držeč kozarec v roki in spremljajoč Diguža s svojim
tenkim glasom:

Muha se spotakne, tralala!

Nogo si izmakne, hopsasa!

In Čmok se nalašč zavali po tleh, držeč kozarec
kvišku. Brž skoči godec iz zapečka, pojoč:

Gredo po zdravnika, tralala!

Sila je velika, hopsasa!

Čmok leži na tleh in pije, pa izpije vino. In zopet
pojeta:

Preden on priteče, tralala! v

Muhi kri odteče, hopsasa!

Tako so uganjali posli burke pozno v noč. Dekle
so že šle zvečine domov ob solnčnem zahodu, hlapci pa so
še pili in peli vso noč.

Ko pa je Klcniški mežnar zazvonil beli dan, sta se
Čmok in Martin vlekla proti domu. Kregala sta se, ker
ni bilo meseca na nebu, a podkovala sta vendarle pri
luči Kebrovega Šarca. Nato sta legla k počitku. Martin v
hlev, Čmok na senico.

Tepeškanje sta zamudila.

II.

To je bilo lepo, pa je še, tam v Rožnem logu. Pod
Slemenskim vrhom, tam ob turškem taboru, je izvirala
Reberca, ki je požirala sproti vse studence na levo in
desno in ob deževnem vremenu je narastla v dolini v velik
potok, ki je že preplavil polje in loge. A to je bilo le
včasih, nekatera leta spomladi. Sicer pa je Reberca ubirala
precej redno svojo strugo in le v največji suši so usahnili
studenci v toliko, da ni bilo več mogoče mleti in rezati.

Potok se je torej zvijal po Rožnem dolu, na levo in
desno, tudi pošev. Kakor srebrna luskinasta kača se je
videl s Slemena, in beli prodovi ob suši so se zdeli kakor
bele štrene, po zelenem logu raztegnjene. Na levo se je
stegal breg, ki se je izgubil polagoma v ravnini, a na tem
bregu — Reber so ga klicali — je domoval kmet Reber.
Dokler je segalo oko, od zelenega podnožja ob potoku, pa
tja črez greben, poln razoranih njiv, in gori do Slemenskega

10

vrha, zaraščenega s hosto, je segalo zemljišče Rebrovo.
Z gozdom vred ga je bilo črez dvesto oralov. Ob potoku
sočnati travniki, zasajeni z vrbami, jelšami, jagnedi, pod
bregom vrsta njiv, a nad njivami breg, ki je izgledal spo¬
mladi kakor raj. Drevo pri drevesu, zdaj črešplje, zdaj
hruške, zdaj črešnje, zdaj breskve, zdaj jablani, zdaj orehi
so se vrstili skozi in skozi, od pomolja pa do podolja, od
podnožja pa do grebena, ki je nosil na svojem hrbtu dve
dolgi vrsti ozkih njiv. Onostran grebena, gori proti Slemenu,
je oko zagledalo le jelko na vrhu, bukev po bregu, vmes
oa so bili posamič nasajeni hrasti, mecesni, borovci in
ipe. Od obeh strani so držala pota navzdol in navzgor in
ena glavna cestica, ki se je ovijala grebena, nasuta z belim
gramozom, se je videla in svetila oddaleč kakor srebrn
pas nevestin.

Misli si, dragi bralec, v sredi te skupine, tam nad
pisanimi njivami, med cvetočimi drevesi, hišo enonadstropno,
z dvema vrstama zelenokrižastih oken naokrog, s hrasto¬
vimi škodi jami krito ostrešje, tam na desno dolgo poslopje,
ozko, koder se skriva do petdeset glav živine, nad levo
vezan kozolec z dvajsetimi okni in desetimi peroti. Tvoje
oko se spusti malo niže in vidi pod hlevom še hleve, koder
prebiva do trideset prašičev, na drugi strani pa skednje
in senice, široke in visoke, da je lahko z vozom v njih
obrnil. Kajpada pri Rebrovih niso pogrešali sušilnice za
sadje, ne uljnjaka, ne terilnice.

Na to posestvo je torej prišel Prahov Martin iz Ajdo¬
vega zrna za velikega hlapca. Zato se naj bralec ne čudi,
da smo precej prvo poglavje začeli s prihodom Martina,
ki je prišel jeseni od vojakov in je že kot dvanajstleten
deček kake pol leta v kovačnici pri Cmoku pomagal, pa
smrt očetova ga je vlekla domov, ker je bolehna mati
sama težko izhajala, starejši brat pa je bil za oljarja izučen
in je služil. Črez dve leti mu je pa umrla mati. Doma
sta brata dala v najem, Martin je šel tudi služit. Bil je do
vojaškega nabora pri kmetu Suknetu na Ajdovem zrnu
za hlapca. In zdaj ga je Cmok nagovoril, naj se vdinja
pri Rebru. Pa se je.

hoda lepota Rožnega dola ni še pri kraju. Onstran
potoka je tudi breg, toda greben njegov ni tako ozek
kakor na Rebri. Če stopiš na vrh, se ti odpre cela planina
in kmet Kolence, ki je tu domoval, je imel največ svojih
njiv na ravnem in travniki so se mu ob potoku le malo

11

namakali. Vsa skupina te tokave je imela nekako podobo
upognjenega kolena, in odtod menda hišno ime Kolenec.
Cesta iz dola na breg se ni ovijala, ampak se je vlekla
naravnost ob bregu navzgor. Po bregu je bilo tudi obilno
sadnega drevja, a ta drevesa so bila še primerno mlada
in poznalo se je, da je novodoben gospodar na posestvu.
Zdaj se je vrstila vrsta jablan, samih rajnet, zdaj zopet se
je križala vrsta samih parmen, angleških in spet francoskih.
Tudi kos drevesnice z lepim uljnjakom smo našli tam na
obronku; za hišo, z opeko krito, se je odpiral lep, okusno
ograjen in s stezami posut vrtec, v njem pa poleg domačih
zelenjav mnogo dišečih rožic. V prvi vrsti so se zibali
naglji, dišal je majaron, dišala meta, se barvile georgine
in se drobile marjetice. Druga vrsta je kazala po gredicah
salato za salato, od motovila do endivije; tretja vrsta je
obsegala češenj in čebuljek, južni in debeli koren, repico
in redkvico. In spet se je pokazala vrsta rdečih in rumenih
vrtnic, ki so ves vrt začarale s svojim puhom in duhom.
Toda kdo bi našteval vse te vrste in vse te razlike, kdo
bi opisal ves ta red in vso to lepoto? Saj je že hladnica
vsa premrežena in preprežena z divjo vinsko trto, na oknih
se skušajo pravilno izpeljani žeravci, sloneči na lesenih
treščicah, pred vratmi pa se vrste na levo in desno v ve¬
likih posodah košati oleandri. Pa kaj še? Celo ljuba vinska
trta, prava trta, z amerikansko cepljena, se solzi v deseterih
brajdah po vrsti in daje priliko, poskusiti se tudi v vino¬
gradništvu.

Tudi njegovi gozdi so se raztezali tja gori do vrha
Slemena, toda tako obsežni niso in tudi tako zaraščeni
ne. Govedi niso imeli toliko kakor pri Rebrovih, toda
lepša je bila in hlevi so bili vzorno urejeni. Njiv je bilo
več, a travnikov manj kakor pri Rebrovih.

Tak je bil torej Kolenčev dom.

Kmeta Reber in Kolenec sta kraljevala v Rožnem
logu. Kmetovala sta in vladala, kosala se in pravdala,
nagajala in spet mirovala.

Toda v dolini, v Rožnem logu, je bilo še več družin.
Precej pod Slemenom je imel Reber svoj mlin in svojega
mlinarja, malo bolj v nižavi spet Kolenec svojega. Kolenec
je imel tudi žago, Reber pa kovačnico že na koncu loga
ob potoku. Tudi nekaj bajt je bilo posejanih ob vznožju,
nekaj na to stran, nekaj na ono stran potoka. Reberca je
bila naravna meja obeh kmetov.

12

Od kovačnice dalje se je Reberca spustila po ravnini
in četrt ure od tam je bila vas Klenica z župnijsko cerkvijo
in s šolo.

Ko se naša povest pričenja, sta bila Reber in Kolenec
v razporu. Zidali so novo mežnarijo, ker so staro hišo
porabili za šolo. Mežnar je imel sicer svoje tesno stano¬
vanje v šoli, toda vedno sta se prepirala z učiteljem in
možje so začeli uvide vati, da bode treba mežnarju umisliti
novo stanovanje, zlasti še, ker sta imela mežnar in učitelj
oba vedno večjo družino. Tudi višja gosposka je pritiskala
na to, in župan kakor župnik sta oba podpirala to zadevo.
Največji nasprotnik novi mežnariji je bil Kolenec. Njegova
stranka je pri občinskem odboru poudarjala, da ni nikoli
dala mežnarju dovoljenja za ženitev, da naj se mežnarija
izroči staremu mežnarju, ki ima svojo hišo, in ki ga je
župnik radi pijančevanja in nereda v cerkvi odslovil,
orglanje pa naj prevzame učitelj. Novi mežnar je bil
namreč obenem organist. Več let se je vlekla ta zadeva,
naposled pa je vendarle Kolenec propadel. Zato pa je na¬
gajal, kjer je le mogel, župniku in županu, in je tudi z
neko pritožbo dosegel toliko, da ni plačal vseh doklad,
ki so bile zanj določene, da jih plača za novo mežnarsko
poslopje. Ker dovoljena vsota namreč ni zadoščala za novo
stavbo, je občinski odbor še napravil novo naklado, pa
brez konkurenčne obravnave. In te Kolenec ni hotel pla¬
čati, češ, daje  občinski sklep neveljaven, ker take naklade
ne spadajo v občinsko področje.

Zupan Rogelj in prvi občinski svetovalec Pavel Reber
sta torej na vso moč pazila, da Kolenca kod drugod
pristrižeta za tistih 30 kron, katerih Kolenec ni hotel
plačati.

III.

Oče Reber je stal dopoldne po Šentjanževem z bičem
v roki in čakal, da Martin napreže konja. Namenjen je bil
v mesto, ki je bilo uro vožnje oddaljeno od Rožnega loga.
Bil je mož pri petinpetdesetih letih, čokat, srednje velikosti.
Gladko obrit obraz ga je delal čednega in vidrovka na
glavi, nekoliko na stran obrnjena, ga je kazala srčnega.
Visoke golenice so mu segale črez kolena, žametast telov¬
nik se je svetil z dolgo, gosto vrsto belih gumbov, višnjeva
„cafra“ mu je visela okrog vratu in oblečen je bil v kožuh
s tankimi rožami ob robeh in po šivih.

13

„ Martin, kar je bilo, je bilo. Včeraj je bil tvoj dan,
a zdaj se pa le drži, kakor se to za takega fanta poda.
Danes imaš še dan za počitek, konje pa le opravi. “

„Je že prav tako, oče,“ odgovori Martin, vesel, da ni
bilo hujše nevihte.

V tem pride hišna gospodinja iz hiše. V roki je imela
zelen, kosmat koc, ki ga lepo razgrne po vozičku, da so
rese visele navzdol. Bila je to velika ženska, srednje rejena,
pa čednega obraza. Malo je govorila, pa veliko povedala.
Oblečena v sivo krilo in črno kočemajko, je stopala po¬
časi po dvorišču.

Oče Reber naredi z bičem križ pred konjem, sede
na voz, potegne za zavoro, nategne vajeti in bič položi
poleg sebe.

„Ne pozabi kupiti vreče soli. Srečno!“

„Bog daj,“ odvrne gospodar in Šarec je potegnil. .

„Ata, štruce ne pozabite prinesti,“ oglasi se petnajst¬
letna deklica na pragu. Bila je bosa in je hitro zopet stekla
v hišo in gledala skozi okno za odhajajočim očetom.

„Micek, brž, brž za peč, da se ne prehladiš,“ pokrega
Reberna mati ljubeznivo svojo hčerko in ustnice se ji za¬
dovoljno potegnejo na smeh. Nato se obrne do hlapca,
ki je nesel kolomaz v kolamo, in pravi:

„No, Martine, kako pa je bilo včeraj? Ali ti je Čmok
dosti novega povedal ?“

Hlapec je bil skoro v zadregi.

„Dobro smo pognali včerajšnji dan, vendar me glava
boli in ne ljubi se mi jesti. Ko bi pa imeli, mati, kaj črnega,
bi mi prav ustregli. “

Gospodinja se je nasmejala in je vedela, kako moškim
postreči. Zato je rekla:

„Le pojdi z mano, Martine!“

Malo čudno je gledal hlapec, ko mu gospodinja iz
kuhinje prinese korec.

„No, vodo že zunaj dobim,“ si je mislil. Ali vzel je
vendarle korec v roke. In glej! V korcu je bila — črna kava.

„Mati, vas bodem vselej rad ubogal. Vi poznate
moške.“

„Bolj kakor ti ženske, Martine!“

Hlapec je malo čudno pogledal. Kaj, Reberna že
morda ve, kaj se je včeraj godilo? Najbolje je, da sem
odkritosrčen, si misli, in takoj začne pripovedovati precej
na drobno, kako je bilo prejšnji dan pri Popustku.

14

Gospodinja se je včasih nasmejala, včasih srpo pogle¬
dala, naposled pa dejala:

„Martine, Čmoka le rad imej, toda vselej ga pa ni
treba poslušati. Je dober človek, toda gorje mu, kdor se
mu zameri . 44

In hlapec je šel iz veže, osnažil in ogladil konje, pa
jih gnal na vodo.

Tam pri potoku ga je že čakal Čmok, ki je ravnokar
odprl svojo kovačnico.

„Martine, danes še ne bomo delali. Grkovtu podkujem
konja na ojstro, ker gre še danes v gozd, drugega nič.
Potem gremo piko dret k Popustku. Pridi popoldne za
menoj . 44

In tako je bilo. Gostilničar Popustek je tisti dan še
veliko pijače iztočil.

Tudi Reber se je nazaj grede oglasil pri Popustku.
Pa z voza ni šel. Na vozu sta pila s krčmarjem bokal vina.
Pravil mu je, da je sin premeščen k nadomestni rezervi
in da na pomlad že pride domov. Vesel je bil Reber te
novice, Popustek pa mu ni dal odloga, dokler ni Martin
sedel na voz in se odpeljal s konjem domov. Reber stopi
v gostilno in tam je dobil tudi svojega prijatelja, župana
Roglja.

„Eh, veš kaj, danes sem pa vesel, kakor že davno
ne. Vesela bode šele moja ženska, ko ji hlapec pove, da
Jožek pride domov. Kaj meniš, ali ni to veliko? In sem
prepričan, da je to največ tvoja zasluga, ljubi moj prijatelj,
oče župan! Fant ti bo hvaležen. Mlad si še, mlajši od
mene, toda zagotovim te, da bode moj sin še večja tvoja
opora, kakor sem jaz. Saj jaz ne bom več dolgo gospo¬
daril. Naveličal sem se in leva noga mi zmerom nagaja.
Ko bi gospod župnik danes mene v roke dobili, rečem ti,
da bi jim veliko obljubil . 44

In oče Reber je dal še za več bokalov. Toda dolgo
časa se ni mudil v gostilni, kakor tudi njegov prijatelj
Rogelj ne. Ob solnčnem zahodu sta odšla domov, dasi je
bila na ono stran hiše med mladimi še godba in ples. Po
potu pa je Reber Roglju povedal še to-le:

»Veš, v kratkem bodeš imel ogled za mojo žago.
Kolenec se bode upiral na vse kriplje, pa ne bode nič
opravil. Sem že govoril danes v mestu z odvetnikom . 44

„Jaz bodem storil vse, kar je v moji moči . 44

In prijatelja sta se razšla.

15

Reber je imel devet otrok, pa vsi so pomrli, največ
jih je vzela nalezljiva bolezen griža. Ostala sta le dva pri
življenju: Jožek, ki je bil pri vojakih, in pa najmlajša,
Micika. Reber je imel še dva brata in dve sestri. Oba sta
bila oženjena, eden v Ajdovem zrnu, eden pa v Žeravici.
Tudi sestra je bila omožena v Porečju, druga sestra je
bila neomožena doma, pa je pred tremi leti umrla. Bila je
najstarejša. Agata ji je bilo ime. Pred petdesetimi leti je
bila že zrela za možitev. Pravili so, da bi jo bil Kolenčev
oče rad vzel. Pa stari Reber je bil odločno zoper to in ni
hotel nič slišati o tem. Rebrova in Kolenčeva hiša se že
od nekdaj nista mogli. Stari Kolenec, ki je bil takrat komaj
dvajset let star, se je oženil drugod. Vendar pa je Agata
povila nezakonsko dete, ki so ga krstili za Urha. Toda
krščen ni bil v Klenici, ampak daleč tam blizu Trsta,
koder je imel Reber neko daljše sorodstvo. Agate takrat
ni bilo kake dve leti domov in ljudje so govorili, da se
je šla učit kuhat in šivat. Ženske pa ti govorici niso dosti
verjele in so se na tihem posmehovale. Toda Agata se je
vrnila in nihče več ni mislil na pretekle dogodke.

Kakih deset let potem pa je Reber dobil v kovačnico
nekega dečka iz daljnih krajev. Stric njegov, stari Miha,
je že lezel v dve gubi in ni mogel več sam opravljati
težkega kovaškega posla. Nekega dne torej je Spančkov
Jurij, ki je vsak teden vozil v mesto, pripeljal v kovačnico
štirinajstletnega dečka Urha. Bil je živahen, priden in pre¬
brisan. Stari Miha ga je imel rad in izučil se je pri njem
popolnoma kovaškega posla. Ko pa je bil dvajset let star,
ga je Reber poslal tudi v podkovsko šolo za eno leto, da
se je izučil dobro konje kovati, pa tudi živino zdraviti.
Kmalu, ko se je vrnil, so ga napravili tudi za občinskega
mesogleda. V tem pa je umrl stric Miha in Urh je postal
samostojen. Oženil bi se bil rad, pa Reber mu ni dovolil,
češ, da se mu ne mudi. Popustkova Franica mu je bila
zelo všeč, pa niti Popustek, niti Reber nista hotela nič
slišati o tem.

Franica se je kmalu potem omožila drugam, Urh pa
ni hotel več ostati v kovačnici in je odrinil po svetu.
Kake dve leti ni nihče vedel zanj, dasi so večkrat po njem
popraševali. Reber je dobro vedel, da mu je Urh mnogo
odlegel, in s kovačem, ki ga je dobil namesto njega v
kovačnico, so bili ljudje malo zadovoljni. Urh, ali kakor
so mu ljudje navadno rekali „Čmok“, je popotoval po raznih

16

krajih. Naposled pa se je naveličal in vrnil se je domov
močno izpremenjen. Prej tako vesel, odkritosrčen, potrpež¬
ljiv, zdaj pa zadirljiv, otožen in potuhnjen. Tudi pijače
se je močno navadil in popil je vse, kar je prislužil. Toda
delavec je bil še vedno dober. Zaupal ni nikomur razen
svoji materi, Rebrovi Agati, ki je stanovala v bajti nad
Rebrijo. Tja je zahajal najrajši po noči in z materjo sta se
najbolj razumela in pomenila. Toda revica je bila že stara
in bolehava, tako da ni mogla Urha voditi tako, da bi bilo
prav. Nekaj jo je premagala slepa materina ljubezen, nekaj
pa staro maščevanje nad tistimi, ki so ji zagrenili življenje.
Tudi je Urha že toliko premagala strast, da ni bil več
zmožen, nastopiti pot možatosti in poštenega življenja.
Postal je navaden pijanček, ki je delal rad za kozarec vina
ali kupico žganja. Največje njegovo veselje je bilo, da je
koval, zdaj konje, zdaj zopet spletke. Ljudje, ne tuji, ne
domači, ga niso spoštovali, toda bali so se ga; mladi ljudje
pa so ga imeli radi, ker je rad zabaval in zabavljal, splet¬
karil in varil. Ako mu je kdo kaj plačal, je bilo prav,
ako pa ne, je bilo tudi prav. Samo da je imel za vino in
žganje. Le če se mu je kdo zameril, o takem je vedel
dovolj slabega povedati in mu nagajal, kjer in kakor je
mogel. Ali mu je poslal račun na zaostalem dolgu, ali pa
mu ni napravil, kar je obljubil, zlasti takrat, kadar je na¬
ročeno orodje najbolj rabil. Rebru ni plačeval nič najem-
ščine, le koval mu je zastonj.

Pred tremi leti je umrla Agata. Bil je lep pogreb,
pogrebščina velika. Pa Urh ni prišel blizu. Le pokropit je
prišel po noči svojo mater. Od tistega časa naprej je bil
Urh cel Čmok. Sedem dni ni pokusil nobene jedi, razen
pijače. Pa tudi v kovačnico ni šel. Reber ga je mislil po¬
gnati, pa ni se ga upal. Bal se ga je. Vrhutega mu je bil
dober pomočnik proti Kolenčevi hiši.

Nihče ni tako težko videl Čmoka kakor Kolenec.
Kadar je namreč s paragrafi ugnal svojega nasprotnika,
takrat se je pokazal Cmok in mu naredil križ črez račune.
Ko postavim ni hotel plačati tistih trideset kron za mežnarijo,
brž mu je Čmok eno zasolil. Naznanil ga je ?  da mu je
svinja poginila za nalezljivo boleznijo, pa jo je sam po¬
kopal. Dobil je šest dni zapora ali šestdeset kron kazni.
Tako mu je podvojeno vrnil. Občina pa je dobila dvakrat
trideset kron v ubožno blagajno.

In tako se je pesem nadaljevala.

IV.

Bilo je po Svečnici. Topli, solnčni dnevi so nastopili.
Sveče ob strehah so se tajale in sneg je že skoro izginil.

Stari Kolenec je mislil, da ne dočaka več spomladi.
Ni bil ravno bolan, toda star je bil. Črez osemdesetkrat
je že gledal spomladi v naročje. Lep, jasen, topel solnčni
dan ga je privabil iz zapečka na jasno. Tam pred uljnjakom
je sedel in zrl na čebele, ki so kukale iz prašnice. Videlo
se je doli po Rožnem logu. Pogled mu je uhajal tja proti
kovačnici. Bridek nasmeh se je vrtil na njegovih izsušenih
ustnicah.

Topli solnčni žarki so ga spravili v dremoto. Trepal¬
nice so se stisnile in stari mož ni slutil, da stoji tam za
vrtno ograjo njegov — sin.

„Oče, ali se grejete ?“

Mož pogleda in se prestraši. Ozre se, pa pravi bolestno:
„Kaj me boš mučil do zadnje sape?“

„Nič vas ne mučim, oče! Samo poglejte to-le, pa od
daleč, od blizu ne. Ali vam je znana ta pisava ?“

Cmok je bil. Izpod srajce je privlekel v rdečo cunjo
zavit papir in ga razgrnil.

Starcu so se noge šibile. Hitro vstane, kakor bi bil
mladenič, in skoči za papirjem. Toda Cmok smeje od¬
skoči in pritisne papir na hrbet. Stari Kolenec zopet sede
na klop in globoko vzdihne.

„Čemu ti bo to,“ zopet začne. „Daj sem ali raztrgaj.
Saj veš, da ti nič ne koristi!“

„Pa zakaj vam je toliko za ta papir, ako nič ni
vreden ?“

„Saj veš, da je za take reči najbolje, da se pozabijo. “
„Pa se ne bodo, oče moj! Na smrtni postelji mi je
dala mati ta papir in je rekla: »To je tvoja dota!« Te
črke, četudi so pisane z vašo krvjo, so mi ljube, so mi
edini spomin moje matere. Te črke so moja moč, moje
imetje, moja kri, moje vse. In te bi vam dal?“

„Jaz sem pisal, ko nisem vedel, kaj delam. Strast me
je vodila. Tvoja mati me je prisilila. “

„Prisilila? Ni res! Vi ste jo prisilili, ko ste ji obetali,
da jo vzamete. Vi ste jo zapeljali, vi ste jo storili nesrečno.^
„Saj bi jo bil vzel, pa niso pustili.“

„Ni res! S povzdignjenimi rokami vas je prosila, da
ji ne napravite te sramote. Takrat je bil čas. Pa vi se

Večernice. 59. zv.

2

18

niste zmenili za njo. Norčevali ste se in ste rekli, da jo
bodete tožili, če le zine, da ste ji vi vzeli poštenje.“

„Zdaj ti tako nič ne pomaga ta papir, ker je pisanje
na njem že zastarano/*

„To bodo odločili drugi, ne vi.“

„Pusti me pri miru, saj vidiš, da sem že na robu
groba/*

„To vidim. Toda poravnati se mora vse na tem svetu.
Tudi vi morate popraviti, kar ste zagrešili, drugače vas
bo ta papir tožil pri sodbi božji.**

Starec se je zganil. Roke in noge so se mu tresle.
Pa reče: „Urh, kaj naj poravnam?**

„Ali se vam jaz nič ne smilim, — vaš sin?**

„Kaj želiš? Ivan ti napravi kovačnico, če hočeš, na
ti strani vode.**

„Naj bi bil bratov hlapec, kaj ne? Drugega nimate
za me?**

„Kaj hočem jaz, saj veš, da imam samo kot izgo¬
vorjen/ 4

„Pa pritisnite, saj veste kako!“

„Ali naj storim celo družino nesrečno ?**

„Saj ste jo že davno. Toda dovolj besedi, da vas
preveč ne potarem. Rečem vam samo to: Moj sin je živ,
čvrst, pri vojakih je zdaj. Pa pride kmalu od tam. In tedaj
mu sporočim: Le pridi, da enkrat vidiš, kje je tvoj oče
doma, ne doma, kje stanuje.“

„Ti imaš sina?** začudi se oče.

„Bog že za to skrbi, da se greh kaznuje. In povem
vam: ako vašo Reziko obljubite mojemu Janku, no, potem
raztrgam ta papir, drugače ne “

,,Urh, ali ne veš, kaj je sorodstvo ?**

Kovača je zadnja beseda preplašila. Ni mislil na to.
Pa brž vse domisli:

„To se že da tudi napraviti s spregledom. Pa z Bogom!
Srečno večnost, če se ne vidiva več na tem svetu, moj oče!**
In Cmok se obrne po dolini. Za debelo hruško po-
stoji in gleda, kaj se premika tam doli po cesti. Več mo¬
žakov je.

„Aha,** si misli, „županski ogled je danes za Rebrovo
žago. To bo pa zopet nekaj za me.**

In odkuri jo za potokom proti mlinu.
vStari Kolenec pa je še sedel na klopi pred ulj n jakom.
Zima ga je tresla in slabo mu je bilo. Do dna srca ga je

19

pretresla novica, da ima Urh sina. Morda pa ni res ? Morda
je Urh le lagal, da ga je strašil? Na stara leta, pa take
težke poskušnje!

Cmok se je že v mlinu pogovarjal z mlinarjevo
Uršiko, ko so možje prišli na lice mesta.

Spredaj je korakal župan Rogelj in njegov drugi sve¬
tovalec Škopnik, za njima je šel Kolenec. Bil je siv na
glavi, strast se mu je brala na obrazu in v rokah je držal
cel zavoj papirjev. To so bili prepisi aktov, katere mu je
napravil brat Anton, notar v mestu. Tam onostran Reberce
pa je mahal Reber, njegov sin Jožek, ki je prišel pred
štirinajstimi dnevi od vojakov, in hlapec Martin.

Župan prebere ulogo Rebrovo za napravo nove žage
in popraša mejaša Kolenca in žagarja njegovega, ali ima
kdo kaj ugovarjati?

Kolenec takoj razgrne svoje papirje in začne našte¬
vati različne vodne postave.

„Kdo izmed nas to razume? To je stvar višje go¬
sposke. Danes se gre samo za to, ali imate vi, Kolenec,
kako škodo pri svojem mlinu ali žagi, ako Reber naredi
svojo žago?“

„Seveda jo imam. Kolikor bode Reber zrezal, toliko
zaslužka meni uide,“ odvrne Kolenec.

„To meni nič mar,“ se zadere Reber. „Na žago lahko
vozi vsak, kamor hoče. Saj ni več tlake. “

„Pa vode ne bode dosti pri moji žagi in mlinu. Zaprl
mi bode Reber vodo, kadar se mu bode zljubilo.“

„Tega ne sme storiti in če stori iz škodoželjnosti,
ga lahko naznanite, a  odvrne župan.

„Yi držite z Rebrom in jaz ne potrdim današnjega
ogleda,“ odreže se Kolenec.

„Zakaj pa nas potlej kličete, če ne potrdite ?“

V tem hipu stopi iz mlina Čmok. Tudi mlinar in več
žensk se pokaže na pragu.

„Tega pa ne smemo trpeti, da bi kdo zasramoval
našega župana, ki ga vsak pozna, da je pravičen in po¬
štenjak, u  se oglasi Čmok z močnim glasom.

„Kaj to tebe mar?“ odvrne še Kolenec, toda zdaj ni
bilo moč več mirno govoriti. Ženske so začele vpiti nad
Kolencem in ga zmerjale: „Požeruh, slepar, norec!“ Martin
ga je sunil v rebra. V tistem hipu ena izmed žensk vrže
škaf vode nanj. Začel se je pravi pravcati pretep. Zablisknil
se je celo nož v roki Kolenčevega žagarja. Martin pa je že

2*

20

pobral krepelec in mahnil po žagarjevi roki. Toda nesreča
je hotela, da je udaril Rebrovega Jožka, ki je v tistem hipu
skočil za žagarjem, in sicer po glavi z vso močjo. Jožek
se je zgrudil na zemljo. Vsi so se prestrašili. Ženske so jele
rjuti, Kolenec in žagar pa sta tekla, kar sta mogla, ob
potoku proti domu.

Močili so Jožka z vodo, kri mu ie tekla curkoma
po licih.

Malo se je zavedel, pa zopet padel v nezavest, ko ga
prineso v hišo. Takoj je letel mlinar po konja, napregel
in se peljal v mesto po zdravnika.

V.

Rebrovega Jožka so prinesli na smrekovih vejah
domov. Položili so ga na posteljo in opazovali. Nič se ni
zavedel. Poslali so po župnika, ki si je vse prizadel, da
bi mladeniča oživel. Dejal ga je v sv. olje, mu dal odvezo
in papežev blagoslov, toda zavedel se Jožek vendarle ni.

Hipoma se je zvedelo na okrog, kaj se je pripetilo.
Stari Kolenec je padel v omedlevico. Tresli so ga in tresli,
dokler se ni zavedel. Brž je izrazil željo, da želi s sinom
sam govoriti. In govorila sta precej časa sama v hiši.
Potrt, bled, preplašen se je mladi Kolenec pokazal v vežo.
Rekel je dekli, naj brž gre po župnika, ker oče ne bodo dolgo.

Ko pa je v Klenici zazvonilo za večerno molitev, se
je stari Kolenec že poslovil od tega sveta.

Nič boljše skoro ni bilo pri Rebru. Zdravnik se je
pripeljal iz mesta in Jožka vendar-le napravil, da se je
zavedel. Poslali so še enkrat po župnika, da ga je obhajal.
Jožek je imel veliko rano na sencih in črepinjo prebito.
Zdravnik je svetoval odločno, naj ga peljejo v bolnico.
Tam ga bodo operirali.

'Pako se je tudi zgodilo. Jožku so zdravniki dvakrat
prežagali lobanjo. Črez dva dni so mu že dali upanje, da
ozdravi.

V tem pa so orožniki stikali za Kolenčevim žagarjem.
Ta je bil brat mlinarja Jurija in sila oduren pa surov
človek. Zato so se ga ljudje bali. Kolenec pa ga je imel
rad, ker mu je dostikrat pomagal pri kaki spletki do Re-
brove hiše. Še celo Cmok, ki se ni bal nikogar, se je
žagarja Matevža najrajše izognil. Bil je Matevž hudoben
človek.

21

Edini, ki se Matevža ni bal, je bil Martin, Rebrov
hlapec. Ta namreč je bil sila močan in je Matevža nekoč
tako opral ob tla, da je ta tri dni čutil posledice padca.
Žagar se ni bal nikogar in se je zanašal le na svojo pest
in če treba — tudi na svoj nož. Toda Martin mu je bil kos.

Ali tisti dan Martin ni miroval. Peklo ga je, da je
udaril po Jožku. Strašno mu je bilo hudo in Rebrovka ga
je komaj potolažila, češ, da on ni kriv. Težka je bila taka
tolažba, toda Rebrovka je bila modra in junaška žena, ki
je znala tudi take družinske udarce prenesti.

Kajpada so bile tudi Martinu ure preštete. Orožniki
so prišli ponj. Daši jim je po pravici povedal, da je po
nesreči udaril po Jožku, je vendar moral v ječo.

„To se bode pozneje izkazalo, kdo je kriv,“ zavrne
ga orožnik. Vendar so mu dovolili, da je šel z orožniki
iskat žagarja. Iskali so ga do večera, pa Bog ve, kod
je že bil žagar Matevž. Martin je sam šel v ječo.

Pri Kebrovih je bila doma velika žalost. Tako so se
veselili edinega sina, da pride od vojakov. In zdaj? Komaj
je bil štirinajst dni doma, pa taka nesreča! Oh, kako se
je Reber kesal, da ni Jožek ostal pri vojakih. Kako ga je
skrbelo, ako ne okreva. Micika pa se kar ni mogla poto¬
lažiti. Še celo posli so jokali in želeli Jožku skorajšnjega
zdravja. Vrhu tega je bil zdaj še ob hlapca. In kdo je po¬
bijalec Jožkov? Njegov hlapec Martin.

Tam na Kolencu pa je bilo dvoje bitij, ki je vendar
le imelo sočutje do Rebrovih. Dekla Barba se je močno
kregala nad žagarjem, ravno tako hči Rezika nad očetom.

„Čemu vedno te zdražbe? Kaj je tega potreba, da se
sovražimo, kakor bi ne bili kristjani? Oh, kakšna sramota
se napravlja obema hišama! Nič več ne ostanem doma,
ako ne bo tega prepira enkrat konec. Naj naredi žago,
če jo hoče!“

„Saj veš, da stric ne dovoli tega.“

„Kaj stric! Njemu je lahko, ki ga ni doma. Ali morate
res strica vedno poslušati? Samo nemir dela v občini. In
koliko ste plačali in boste še, ker ste tako trmasti.^

„Tiho,“ se zadere Kolenec proti hčerki.

Rezika pa le nadaljuje: „Ne morem molčati in dolž¬
nost moja je, da vam povem.“

Pa Kolenec odide iz hiše.

Nič veselega, mirnega življenja ni bilo pri Kolenčevih.
Ni ga bilo prej, a zdaj ga je še manj. Tudi posli niso radi

22

ostajali pri hiši in celo Barba je napovedala, da gre proč.
Prej je bilo še, ko je Martin gonil živino na vodo. Z njim
se je marsikaj pomenila, pa mu tudi marsikaj potožila. Ali
zdaj Martina ni bilo več. Le pastir Lojzek je gonil živino
na vodo.

Kolenka je bila sitna in čemerna. Bila je bolehava in
zato malokdaj dobre volje. Le Reziko so posli radi imeli
in ona je bila pravzaprav gospodinja. Kolikokrat se je že
ta ali oni posel napovedal, da odide, toda ljubeznivost in
dobro srce Rezike ga je ustavilo. Tako je tudi Barba na
njeno prošnjo še ostala pri hiši.

Pri Rebrovih se je spomladi obrnilo na bolje. Jožek
je okreval toliko, da je prišel iz bolnice domov. Ali močno
se je izpremenil. Shujšal je, zadovoljnost je izginila iz nje¬
govega obraza in zamišljeno je hodil okrog. Ljudje so
dejali, da se mu včasih malo meša.

Stari Reber pa vendarle ni odstopil od svojega na¬
mena. Še enkrat je vzdignil županski ogled in potem začel
staviti žago. Kolenec ni več ugovarjal. Tudi on je postal
zamišljen in otožen, odkar mu je oče umrl. Žena ga je
večkrat poprašala, zakaj je tak. Toda Kolenec je zkomizgnil
z ramama in molčal. Kar mu je oče povedal na smrtni
postelji, to ga je peklo v dno srca. Nič več ni imel nobe¬
nega pravega veselja in česarkoli se je lotil, vse se mu
je zdelo pusto in dolgočasno.

Le kovač Cmok je živel tako, kakor bi se nič ne
bilo zgodilo. Še celo Jožkova bolezen ga ni ganila in zdelo
se mu je, da je božja volja tako, da Jožko ne bode gospo¬
daril na Rebri. Smilil se mu je edino hlapec Martin, ki je
moral radi svoje gorečnosti dva meseca prebiti v ječi.
Toda na poletje se je povrnil k Rebrovim in zopet se je
začelo staro, dasi močno izpremenjeno življenje.

Tudi žagar Matevž se je zopet pokazal v Rožnem logu.
Skrival se je, pa so ga vendarle zasačili. Toda dobil ni
niti toliko zapora, kolikor Martin. Na jesen je zopet hodil
po Kolenčevi žagi, ali jezilo ga je močno, ko so kmetje
vozili mimo njena na Rebrovo žago. Prav malo je imel
hlodov na žagi, Rebrovega mlinarja fant, ki je prišel od
vojakov, pa je žagal na Rebrovi žagi. Bilo je prijetno v
žagi in v mlinu, zakaj na žagi se je sukal France, Uršikin
brat, v mlinu pa je pomagala očetu Uršika. Martin in Jožek
sta rada zahajala na žago in Martinu je bilo žal, da ni
izučen žagar ali mlinar.

23

VI.

Bil je topel spomladni dan.

Barba je z lopato premetavala zemljo v vrtcu, Rezika
pa je z grabljami rahljala zemljo, da poseje vanjo, salato,
motovilček in druge zelenjave.

„Ali si slišala, Rezika, da je Rebrov Jožek že doma?"

„Ata so pravili, da je. Ali je popolnoma zdrav?"

„Ko bi bil Martin še, bi ti jaz že vedela povedati.
Tako pa ta Rebrov Lojzek malo ve povedati. Rekel je, da
je čisto zdrav. Cmok pa je pravil pri Popustku, da so se
mu možgani močno pretresli in da nikdar več ne bo po¬
polnoma okreval."

„Božec! Meni se smili! Dober fant je bil in lepega
vedenja. Jaz sem ga tako rada imela."

• „Pa zdaj ga nimaš več?"

In Barba se je naslonila na lopato pa pomenljivo
pogledala Reziko. Ta je otrnila z očmi in rekla:

„Barba, ti si poredna!"

„Kar nič ne obupaj, Rezika! Če je Cmoku po volji,
gotovo ti ne uide. Ali Cmok je Cmok in sam peklenšček
ne ugane njegovih misli. Zdi se mi, da bode Cmok še
marsikatero izkuhal, dokler, dokler ..."

Barba si ni upala izreči stavka do konca. Rezika pa
je le vlekla z grabljami po gredici, dasi je bila prst že
davno zrahljana. Zamislila se je globoko in skrbi .so ji
polnile trpečo dušo.

Bila je sloke, nežne rasti, kakor iz voska vlit obrazek
je žarel izpod pisane rute in rdeče ustnice so trepetale
kakor razcveli mak v rži, ko ga veter zmajuje. Že je je¬
seni štiriindvajsetkrat praznovala svoj god. Do štirinajstega
leta je bila gojenka uršulinskega samostana, od takrat pa
je vedno bivala doma. Le nekaj mesecev je prebila v mestu
pri svojem stricu notarju, kateremu je stregla in kuhala
njena starejša sestra Ivana. Na potezah obrazovih se ji je
poznalo, da je trpela mnogo na telesu in na duhu. Tudi
roke so bile zdelane na dlanih. Bila je pridna in modra
gospodinja ter je svojo mater daleč prekašala.

„Barba, ali je res, da se Uršika in Martin rada
vidita?"

„To pa to, Rezika! Tudi mlinar vč za to in gotovo bi
bila drug predpust na svatbo povabljena, da ni prišel ta
preklicani ogled zavoljo žage."

„Pa kar na roko se bi vzela?"

24

»Saj ima Martin svojo hišo v Ajdovem zrnu. Pa zdaj
jo ima v najemu. Sicer pa bi ga Rebrov mlinar vzel pod
svojo streho. Martin bi bil za hlapca, kakor je bil doslej.
Uršika bi pa pomagala v mlinu in — zibala."

»Rezika, pojdi gori!" oglasi se materin glas iz hiše.

Deklica takoj nasloni grablje na ograjo ter steče iz
vrta v hišo.

Kolenka je bila že petdeseto leto prekoračila. Suha,
visoka in upognjena žena je kazala izpod obrvi dvoje
živih oči, ustnice pa so izražale grenkobo in bolest.

»Rezika, ali veš, da je Jožek doma?"

»Ravnokar sem slišala."

»In ti je znano, da Jožek ni več pri pravi pameti?"

Dekle se je prestrašilo.

»Poglej, kako Bog kaznuje zavist in škodoželjnost,"
nadaljuje mati. »To ti povem zato, da ne boš več mislila
nanj, na tega norca Jožka."

Rezika je prebledela.

»Vem pa, da niti meni niti Kolencu ne bode mogoče
dolgo časa gospodariti. Oba sva bolehna in ne več zmožna
voditi tako veliko gospodarstvo. Ti pa imaš tudi že vso
pamet skupaj in čas je, da si poiščeš ženina."

Rezika sede na klop in zre materi v oči.

»Rezika, oče ve že za ženina. Gotovo ti bo všeč, ker
je tudi njemu všeč."

Rezika vzdihne in vpraša:

»In kdo je ta, mama?"

»Iz mesta je. Učen človek in čeden. Kakšnih trideset
let mora imeti."

»Pa kako ga morete tako hvaliti, ker ga niti ne po¬
znate?"

»Saj ga tudi oče ne pozna. Nekdo mu je pravil od
njega in rekel, da tebe pozna. Najbrže te pozna še od
takrat, ko si bila tri mesece pri stricu."

Rezika se zgane. Vstane in gre po svojih opravkih.
Bil je čas, da pristavi kosilo.

»Torej ženina imajo za me pripravljenega. In jaz ga
niti ne poznam ne. To bo zopet nekaj lepega."

Rezika pogleda skozi kuhinjsko okno tja črez Rožni
log in debele solze se ji vdero po licih.

»Moj Bog! Kako sem jaz nesrečna!" Izjokala se je
kakor otrok, mislila na levo in desno, naposled pa sklenila,
da piše v mesto svoji edini sestri, naj ona prevzame

25

Kolenčevo posestvo. Same pa se je polaščala misel, da bi
dala slovo domači hiši pa odšla v samostan. Toda stariše
pustiti kar tako? In ali bode Ivana sprejela njeno ponudbo?
Ali bo hotela iz mesta zopet na kmete? Ali bode Ivana
tako skrbna za očeta in mater kakor ona?

Brez odločitve je skuhala kosilo.

Bilo je po južini. Rupert, hlapec Kolenčev, daljnji
sorodnik njegov, je sedel na sodu, ležečem na dvokolesnih
garah. Žvižgal je nalahkoma in brezskrbno zrl tja po trav¬
nikih. Velik vol je vlekel vodo po klancu navzgor, vpre¬
žen v oj niče. Vol je zavil okrog vogla in se ustavil pred
hišo v hruškini senci. Bil je navajen, ker je že tolikokrat
pripeljal vodo iz Reberce.

Pred hišo na klopi je Rezika razkladala v zavitkih
spravljena razna semena.

„Rezika, ali boš sejala ?“

„Posejati mislim nekaj semen po vrtu. Pa zdi se mi
še malo prezgodaj.^

„Ne bo prezgodaj, ne, saj že drevje tako brsti in
videl sem včeraj v gorah že črešnjo cveteti. “

Rupert je izpregel vola, nato pa je sedel na klop
poleg Rezike. Bil je zal mladenič.

„No, Rezika, kako je že kaj ?“

„Tako, tako, Rupert. Kdaj bo že prišel dan, da bi
mogla enkrat zopet tako veselo peti, kakor si ti ravnokar
žalostno žvižgal ?“

„Ali veš, katero sem žvižgal?“

,,Kako bi ne vedela? Saj se mojemu srcu tako prilega. “

Rupert je umolknil. Nato je zopet zažvižgal tisto, ki

P 1 avi  • „Ko ptičica sem pevala,

sem sladke sanje sanjala;
oh, zdaj pa nikdar, nikdar več,
veselje preč je, preč . . .

Rezika in Rupert sta se dobro razumela. Rupert je
bil že več let pri hiši in je veljal za velikega hlapca. Zato
se je Rezika v vseh gospodarskih zadevah z njim posve¬
tovala, dasi je bil Rupert bolj potreben šole, kakor Rezika.
Mati se je za gospodinjstvo malo brigala zadnja leta, pa
tudi Kolenec je ostajal dostikrat od doma ter se je največ
mudil pri delavcih gori v gorah, kjer je že par let bukve
in hraste sekal in vozil na žago. Za kmetijstvo se ni dosti
menil. Le prodajal je in kupoval. Obdelovanje polja pa je
prepuščal Rupertu.

26

„Rezika, ali bodeš še dolgo časa taka ? 44  popraša zopet
Rupert deklico in se poredno nasmej a.

„Eh, Rupert, tisto me je malo mar. Mati bi radi videli,
da bi se omožila. Tudi oče bi mi ne branili. Pa — 44

„Pa — 44  poprime Rupert, „pa — kaj je ? 44

,,Pisati sem že mislila sestri Ivani, naj ona pride
domov, jaz bi pa — 44

„Pa — no kam ? 44

Rezika se je nasmehnila, pa ni odgovorila.

„Kaj skrivaš pred mano, Rezika, saj veš, da ti dobro
želim . 44

„Ne upam se ti povedati. Hud boš . 44

„Ali morda misliš zopet na samostan ? 44

Rezika zardi, pa potrdi.

„Ne vem, če bode kaj kruha iz te moke. Mislim pa,
da te je to najbolj užalilo, ker Jožek ni več to, kar je bil . 44

,Jožka imam rada, kakor sem ga imela, tudi ko bi
bil res prišel ob pamet, kakor pravijo. Toda na Jožka ne
mislim, ker veš, da stariši moji tega ne bi nikdar dovolili.
Pač pa mi nekega drugega nasvetujejo, ki ga ne poznam
niti jaz, niti stariši. Čmok ga menda pozna . 44

Rupert skoči po koncu in nevoljen zakliče:

„Že zopet je ta Čmok vmes! Čudno je vender to, da
brez tega človeka ne more nič miniti.“

Pa se zamisli, mladi Rupert, zroč v tla. Nato sede
poleg Rezike, jo poboža po licih, in pravi:

„Ne boj se, Rezika! Jaz bodem že zvedel zanj . 44

„Nikar, Rupert! Pusti Čmoka pri miru. To je nevaren
človek. Ne poznaš ga še. Četudi zna biti hudoben, toda
dobrega srca je pa vendarle, za kogar je. Morda dobro
misli. Poprašaj Barbo in ta ti bo več vedela povedati . 44

Rezika je odšla za voglom na vrt, koder je Barba
še z lopato rezala zemljo.

„Oh, Rezika, tako dolgo te ni! Mati so že prašali
za te . 44

Deklica se ozre in zagleda mater na klopi pred
uljnjakom.

„Ali vam je hladno, mama? Pojdite rajši v hišo, da
se ne prehladite. To solnce je še premalo toplo za vas . 44

,,Dobro mi dene, Rezika! Samo slabosti me obhajajo.
Prinesi mi malo vode . 44

„Ali vam prinesem tudi Marijaceljskih kapljic ? 44

„Pa jih prinesi . 44

27

In deklica je stekla v hišo, pa prinesla materi vode
in kapljic.

Nato je Rezika mater odpeljala v hišo.

Rupert pa je prišel s škarjami v roki na vrt. Namenil
se je obrezati trte ob brajdnikih na koncu vrta.

„Vroče je, Barba, vroče, kajneda?“

„Pa še kako, Rupert! Mislim pa, da je bilo tudi tebi
vroče, ko si sedel pred hišo na klopi . 44

Rupert postane rdeč kakor kuhan rak, pa se zadere
nad deklo:

„Molči, baba, kaj je bilo kaj napačnega ?“

,,Jaz nisem baba, ampak Barba . 44

„Ti imaš res povsod svoj nos. Zato si tako malo
prekopala . 44

„No, Rupert, le potolaži se, saj razumeš šale. Prav
je, da potolažiš Reziko. Ona je revica . 44

„Torej si poslušala za voglom, ko sva se midva po¬
govarjala ? 44

„Ne za voglom, čemu neki? V hiši sem bila in pri
odprtem oknu sem vaju gledala in poslušala / 4

„No, kaj je bilo kaj posebnega? Po licih sem jo po¬
božal. Ali je to pregrešno ? 44

„Nič hudega, Rupert! Samo to mi povej, kdo neki
je ta ženin Rezikin, ki ga tako skrivajo ? 44

„To bodeš ti boljše vedela kakor jaz, ker se s Čmo-
kom razumeta . 44

„Midva se s Cmokom toliko razumeva, kakor vidva.
Povem ti pa, da bodem že zvedela, kako in kaj je s to
stvarjo . 44

„No, le pozvedi, Barba! Hvaležen ti bom za to . 44

In Rupert je šel na delo.

Tiho je bilo po logu, le iz kovačnice so se culi udarci
kladiva, ki je je Cmok vrtel nad razbeljenim železom.

VII.

Veliki teden je kovač Urh rad vzel v roko sak in
vilice ter šel lovit y  ribe po Reberci. Seveda ni imel pravice,
toda za to se je Cmok malo zmenil, kadar je hotel kaj
doseči ali ponagajati. Prepričan je bil v dnu svoje duše,
da ima na Rebrovem pravice kot služabnik in kot sorodnik,
skrivno pismo pa mu daje pravico na Kolenčevim, da stori
lahko marsikaj, česar drugi ne more.

28

Kolenec je vedel, da Cmok lovi ribe, dasi ima on
ribji lov v najemu. Jezilo ga je in večkrat že je mislil
naznaniti Cmoka kot ribjega tatu. Toda tisto, kar mu je
oče povedal na smrtni postelji, tisto ga je vselej ustrašilo,
da ni storil kaj takega proti Cmoku. Bal se ga je. v

Ni se ga pa bal Rupert. Ko je zvedel, da je Cmok
zopet ribe lovil, je to povedal orožnikom. Ti so prišli do
kovača, toda Cmok je tajil. Poprašal je orožnike, kdo jim
je to naznanil? Povedali so mu sicer, da Kolenec ni ovadil,
toda ovadnika mu niso povedali. Pa kaj takega se kmalu
izve. Rupert je bil v gostilni pri Popustku in malo vinjen
se je pobahal, da bode Cmoka spravil v ječo.

Cmok je odločno tajil, da je kradel ribe v Reberci.
Ko mu orožniki povedo pričo — Rebrovega Lojzka —
se Cmok še ni vdal in zahteval je ime ovadnika, češ, da
ga bode tožil radi krive obdolžitve. Cmok .se je namreč
popolnoma zanesel na Lojzka, da ga ne izda, in res se
je Lojzek čisto potajil.

Prišel je dan, da gresta Cmok in Lojzek v mesto k
sodišču. Po poti pa sta imela tak-le pogovor:

„Lojzek, žagar Kolenčev pravi, da si ti rekel njego¬
vemu fantu: »Jaz sem pa vašo ribo jedel«.“

„Res sem rekel tako,“ odvrne Lojzek.

„Ako te sodnik vpraša, potrdi le, da si tako govoril,
toda ne pozabi pristaviti, da pravimo tistemu mesu, ki
ga ima prašič ob hrbtišču, tudi riba, in tako meso si ti
jedel, reci.“

„Bom že, stric! Toda kaj, če bodem moral priseči?^

„Prisege ti ne bodo dali, ker nisi še zadosti star.
Samo v roke boš segel sodniku in mu obljubil, da bodeš
po rcsrtici govoril.“

Cmok je dobro naučil svojega Lojzka. Kar čisto so
mu verjeli pri sodišču in Cmok je bil oproščen.

Se tisti dan pa je Cmok vložil tožbo zoper Ruperta
radi krive obdolžitve. Pa Rupert je bil tudi oproščen.

Kolencu ni bilo po volji, da se je Rupert zapletel v
pravdo s Cmokom radi ribolova. Saj jc dobro vedel, da
s ('.mokom najbolje izhaja, ako se ga izogiblje. Toda dolgo
ni trajalo, da se je Cmok maščeval nad Rupertom. Kolen¬
čev pastir namreč je gonil krave na vodo. Pa kdo ve, da
so se živali zadnje čase naenkrat navadile hoditi črez vodo
na Rebrov travnik. v  Spoznalo se je, da so sočnati travnik
že znatno popasle. Cmok je še s soljo poštupal ob napaja-

29

lišču travo, da so krave še z večjo slastjo žrle. Nič ni
pomagalo, da se je pastir jokaje jezil in tepel krave, od¬
ganjajoč jih s travnika. Živali je silno dišala solnata trava
in še preden so pile, so hitele nekatere onkraj potoka.

Seveda je Čmok gospodarju pokazal popašeni travnik
in naznanil županstvu. Dva cenilca sta prišla cenit popašeno
travo. Cenila sta škode trideset kron. Kolenec je moral
plačati trideset kron odškodnine.

Kolenec se je jezil nad Rupertom, da ga je zopet
zamotal v prepir z Rebrovo hišo in pil je še bolj kakor
prej, dasi bolj na tihem. Doslej je pil vino, odslej se je
vdal tudi žganim pijačam. Vendar v gostilne ni zahajal.
Mati in hči ga je večkrat popraševala, kaj mu je, da ni
nikdar dobre volje, toda pravega odgovora ni dobila niti
hči niti mati.

Zopet se ga je lotila stara strast, da ne odneha, in
jel je pogostoma letati v mesto k bratu. Pripovedoval mu
je po svoje, toda skrivnost, ki mu jo je oče izročil na
smrtni postelji, ni hotel ali smel razodeti bratu. Hči Ivana
ga je sicer pregovarjala, da naj pusti sosedove v miru,
toda brat ga je potrjeval v misli, naj le vrača sosedu.

Ko je nekega dne prišel iz mesta domov, je poklical
zidarja Spalka in ga vprašal, za koliko v bi mu postavil
kovačnico tam doli ob Reberci. Hotel je Cmoku postaviti
tekmeca.

Ni bilo dosti neprilik. Jeseni je že stala Kolenčeva
kovačnica ob Reberci in tudi kovača so hvalili, da zna
posebno dobro pluge podstaviti. Toda Cmok se ni dosti
zmenil za to. Pač pa je sklenil, Kolenčevega kovača neko¬
liko poskusiti.

Čmok je dal namreč na kovačnico nabiti z velikimi
črkami popisan papir, na katerem se je bralo to-le: „Vsak
posestnik, ki bode v Rebrovi kovačnici dajal delat celo
leto, mu bode Cmok konje zastonj koval.“

Posestniki so se tega polakomnili in res je Čmok
obdržal vse boljše posestnike.

Kolenčev kovač je tarnal gospodarju, da nima dovolj
dela in še preden je prišlo novo leto, jo je kovač odkuril.

Kolenčeva kovačnica je ostala prazna. Prej je tudi
Kolenec dajal delat Cmoku, zdaj pa je uro daleč — v
Žeravico gonil konje k podkovanju.

Nič ni bilo zadovoljnosti pri Kolenčevih. Tudi Rupert
se je naveličal, in ko bi ne bilo radi Rezike, potegnil bi

30

jo bil že strani. Rezika pa je vedno težje prenašala gospo¬
dinjske skrbi. Vedno bolj se je je polaščala misel, da bi
pustila dom in šla v samostan. Sicer je vse neprilike pre¬
našala z neko zunanjo hladnostjo, toda v srcu ni bilo miru,
sreče in zadovoljnosti. Ves svet se ji je zdel tako pust, in
da ni bilo Ruperta, kar poslovila bi se bila od doma za
vselej. Vendar starišem še ni resno razodela svojega načrta
za prihodnjost.

Bilo je o prazniku sv. Rešnjega Telesa. Doslej je bila
navada, da je bil ob procesiji vselej prvi blagoslov pri
Kolenčevi kapelici. Letos pa se je tudi to zasukalo drugače.
Kolenčeva hiša je bila zadnja leta proti župniku, ker je bil
ta na Kebrovi strani, zato se je župnik Kolenca izogibal.
Reber ga je že prej nagovarjal, da takoj napravi kapelico,
ako mu župnik obljubi, da bode prvi blagoslov pri njegovi
kapeli. Pa župnik ni hotel procesije v strankarske namene
izkoriščati. Ko pa je Kolence jel zabavljati ne samo pri
občinskih sejah, ampak tudi javno, po gostilnah in doma,
črez duhovnike, se je župnik odločil. Brž so zložili nekaj
stotakov za novo kapelico lurške Matere božje. Reber pa
je zvozil potrebne stvari, in ob prazniku sv. Rešnjega
Telesa je že bil blagoslov pri Rebrovi kapelici, dasi ni
bila še docela izgotovljena. Prizadel si je za njo zlasti
Rebrov brat, ki je bil župnik v Ajdovem zrnu.

Ta dogodek je Reziko najbolj zbodel v dno duše.

pNo, zdaj smo prišli tudi pri župniku v zamero. Meni
ni vec prestati. Povem vam, mati in oče, da jaz ne ostanem
več doma. Kdo bi živel tako kakor v peklu? Jaz pojdem
v samostani

„Aa, ti v samostan,“ se Kolenec divje zasmeja. „Ni-
kdar ne — moja hči v samostan. Doma boš in moža boš
dobila. w

„Ali ti je toliko za svoje stariše, Rezika ?“ nadaljuje
mati. „Dokler si bila mlada, sva bila dobra. A zdaj, ko
sva se midva postarala, pa naju hočeš zapustiti? Tako
srce imaš ti?“

Tudi doma ni bilo več pravega sporazumljenja od
tistega časa.

Rupert in Rezika sta kovala nove naklepe, toda brez
upa do zmage. Le Barba se ni dosti zmenila za vse to in
je bila vesela, da je Martin zopet prišel domov.

„S tem se da kaj govoriti,“ je dejala, ko je šla s
perilom z vode.

31

„Saj je Martin tudi mož na svojem mestu,“ je dejala
Rezika. „Vse ga uboga, kar reče on, in odkar je domači
Jožek bolehav, le njega vse posluša. No, Čmok je njegov
prijatelj in to je dovolj.“

„Bodi še ti, Rezika ?!“

In Barba se je zlovoljno nasmejala.

Rezika pa je bila notranji boj, valovi so se zaganjali
v barko njenega srca, potopiti so jo hoteli —. Oh, ali ni
več rešilne deske?

VIII.

9

Bilo je avgustove dneve. Pri Rebrovih so pričakovali
strica župnika. Ze mnogo let ga ni bilo doma; letos pa je
obljubil, da pride za teden dni domov. Željno so ga pri¬
čakovali. Oh, toliko so mu imeli povedati, potožiti!

Marsikaj se je izpremenilo tekom leta. Reber je bolehal,
Reberna je postala zamišljena, Jožka je zapuščal spomin,
le Micika se je brzo razvijala.

Že so mislili, da bode Jožek veselje in ponos starišev
in hiše. Toda nesrečni prepir s sosedovimi je tako za¬
grenil mirno življenje na Rebri.

Jožek sam je šel po strica. Župnik se je prestrašil
svojega nečaka. Tako je bil čvrst, močan, zdrav, vesel,
bistre glave, ko se je poslavljal pri njem, odhajajoč k vo¬
jakom. In zdaj? Suh, bled, z brazgotino načelu, zamišljen,
slabega spomina. Pogovarjala sta se na vozu, pa župnik
je takoj opazil, da ga spomin trenotno zapusti. Komaj je
povedal, da ima Kolenec svojo kovačnico, že je zopet črez
pet minut ponavljal taisto. Vesel se je župnik vsedel na
voz, češ, da za teden dni odloži svoje skrbi, toda pogovor
z Jožkom ga je užalostil.

„Ta že ne bo gospodaril na Rebri,“ si je mislil.

Kmalu sta obstala z vozom pred domačim pragom.
Vsi so župnika-strica z otroško vdanostjo pozdravili in
mu poljubili roko, le oče Reber mu je molče podal žuljavo
desnico.

Najprvo se je oglasila Micika in hitela pripovedovati
stricu vsakojake domače novice. Povedala mu je, koliko
imajo piškov, koliko pujskov, kazala mu je, kakšna obla¬
čilca so ji kupili mama, kako so čebele rojile, kako so
kapelico ovenčali ob procesiji.

Mati Rebrna je zopet potožila, kako so jim Kolenčevi
nasprotni, kako je postavil kovačnico, kako se Čmok

32

čudno vede, kako gre sosedovim vse narobe, kako je z
Jožkovo bolno glavo.

Globoko je vzdihnila naposled žena, rekoč: „Bog nas
poskuša!“

Brat je zopet razkladal svoje težnje in skrbi, tako
da je hitro preminil prvi dan počitnic.

Župnik Reber je bil že blizu sedemdesetleten, pa še
vedno trden možak. Sivi lasje so mu venčali glavo, ki je
že lezla med rame. Bistre, črne oči pa so še vedno veselo
in živahno gledale v beli svet. Najrajši je sedel na vrtu
pri čebelah, ali pa je korakal pred novo kapelico lurške
Matere božje in snoval načrte, kako bi se lepo in okusno
dovršila. Stanoval je v hišici, koder je prebivala pred leti
njegova umrla sestra Agata. Odkar je ona umrla, ni nihče
stanoval v nji. Le Cmok je včasih zlezel skozi duri v
podstrešje.

Župnik je že prej večkrat imel misel, in tudi zdaj je
ponavljal, da bi se dal upokojiti in stara leta preživeti
v domačem logu. Postaral se je, opešal je, in da ni imel
pomočnika, bi že davno ne bil več mogel opravljati svojih
službenih poslov. Že parkrat je izrazil željo po pokojnini,
toda sosedni tovariši so mu odsvetovali, češ, saj ima po¬
močnika.

V domačem krogu so dnevi hitro potekali. Vse se je
nekako predrugačilo s stričevim dohodom. Zdelo se je,
kakor bi častitljiv starček donesel mir v Rožni log. In
res se je za to tudi prizadel. Nič ni pomagalo, da so mu
domači ugovarjali, naj ne hodi za Kolenčevimi. Povabil je
s pismom Kolenčevega brata notarja, da pride za kak dan
iz mesta v Rožni log, ker se ima z njim več važnih stvari
pomeniti. Notar se je odzval povabilu in napovedal dan
prihoda. Tudi njemu se je zdelo, da brat ne hodi več
pravih potov in skoro mu je bilo žal, da je preveč netil
ogenj sovraštva med sosedoma. Pisal je župniku, da se ta
in ta dan popoldne ustavi pred Popustkovo gostilno in
tam naj ga počaka.

Tako je. tudi bilo.

V nedeljo popoldne so se pozdravili v stranski sobi
pri Popustku župnik Reber in notar Kolence, župnik Kle-
niški in župan Rogelj.

Najprvo se je oglasil za besedo župnik Reber in
predlagal, da sprejmejo povabilo domačega župnika, ki je
želel, da gredo v župnišče na razgovor.

33

Domači župnik jih je posadil okrog kamenite mize na
vrtu v hladnici in kuharici ukazal prinesti dobrega vina.
Jeziki so se kmalu razvozljali, od vremena in letine so
prišli na razmere v Rožnem logu, in takrat je poprijel
besedo domači župnik ter v ognjenih besedah dokazal
škodljivost večletnega prepira med Kolencem in Rebrom.

Župnik Reber vstane in pomoli roko notarju: „Ali
ste voljni prevzeti ulogo pomirjevalca, gospod notar ?“

„Jaz sem za spravo, ker tudi sam uvidevam, da je
treba temu enkrat konec napraviti. Toda ulogo pomirjevalca
sprejmite vi, gospod župnik, ker to bolj pristoji vašemu
stanu kakor mojemu.“

„Ali jaz tudi težko pomirjujem, ker sem brat Rebrov,
kakor tudi vi, ker ste brat Kolenčev. Prosil bi torej doma¬
čega župnika in župana, da bi prevzela to nalogoč

Župnik je bil zadovoljen posredovati, župan Rogelj
pa se je branil, češ, da je njemu težko tako delo. Naposled
je pa vender obljubil, da bode župniku šel na roko.

In tako se je zgodilo. V tem ko so na župniškem
vrtu trkali s kozarci v znamenju sprave, se je tam za
gostim grmovjem ob vrtni ograji premikala človeška podoba.

„Že mislijo, da je vse poravnano in poglajeno, kakor
tlak v župnikovi veži. Mislijo, pravim, toda korak do iz¬
vršitve je še velik. Teh mož, ki so zbrani ob kameniti
mizi, nima nihče tako velikega koraka. Račun delajo brez
krčmarja. In ta krčmar sem jaz P

Človeška podoba se je zasukala in sklonila po koncu.
Kakih petkrat se je prestopila in že je bila na cesti.

Mrak se je delal in zavladala je precejšnja tema.
Vendar je bilo dobro poznati, da ta podoba ni bil nihče
drugi kakor kovač Čmok. Saj župnikova kuharica ga je
dobro poznala, ko je korakal po cesti mimo okna.

Dosti je bilo govorjenja po vasi tisti dan popol¬
dne. Kaj takega pa že davno ni bilo, da bi notar stopil v
župnišče. Ko so se pri župniku poslovili, je notar še ob¬
iskal svojega brata. Dobil ga je že pri Popustku. Nekaj mu
je pošepetal, potem pa se kmalu odpeljal nazaj v mesto.

Čmok se je zadovoljno zibal v veži, ko so prihajali
in odhajali gostje. Delal je proti vsakemu gostu slane in
neslane opazke. Ko je odhajal notar, je zaklical kovač:

„Star človek se ne predela. Pa če se, kmalu umrje. “

Neprijetno so dimile te besede odhajajočega notarja,
in še dolgo v noč je pretehtaval Čmokove besede.

Večernice. 59. zv.

3

34

„Resnico je govoril, toda ni nobenih pravil brez
izjem/ 4  zaključi notar svoje premišljevanje.

Barba Kolenčeva pa bi bila rekla, ko bi bila slišala
kovačeve besede: „Čmok veliko ve, več kakor drugi ljudje."

Toda Barbe ni bilo tisto popoldne v vasi, da bi kaj
slišala. Pač pa jo je drugo jutro — bil je sopraznik in ljudje
so prišli k sv. maši — župnikova kuharica ustavila pred
cerkvijo in ji povedala, kakšne želje imata Reberški in
Kolenčev gospod.

„Le ne skrbi, Anica, še danes bodem govorila z Mar¬
tinom. Nekaj dni pa naj gospod župnik le še počakajo s
svojo mislijo. Me ženske znamo tako stvar veliko bolje
napeljati."

Opoldne je Martin napajal kobile. Malo čudno se mu
je zdelo, da Barba danes opoldne hodi prat, zato reče že
od daleč:

„Kaj imate pleni-ee za prati, da se ti tako mudi?"

„Kaj, plenice, Martin ! Teh pri nas še ne bo tako
kmalu. Bodo prej v mlinu."

„Barba, le počasi," reče Martin, vendar se mu je videlo,
da je rad slišal o plenicah.

„Martin, ali veš nekaj novega?"

„Vem, vem, pa bode težko kaj kruha iz te moke."

„Pa zakaj? Ali ti nisi za to?"

„Jaz sem, toda . . .“

„No, toda .. . Cmok, kaj ne, ni za to?"

„Uganila si."

„Pa misliš ti, da župnik in notar nimata take moči
kakor kovač?"

„E, ne verjamem. Čmok ostane Cmok. Kdo bi bil
njemu kos?"

„Pa kaj hoče kovač?"

„On mi je rekel, da naj le počakam, da župnik odide."

„Boji se ga torej vendarle, župnika."

„Tega ravno ne. Toda noče župnika žaliti."

„Hm, to so čudne reči!"

„So, so," zamrmra Martin in zamišljen odide.

Barba ni bila zadovoljna s hlapčevim odgovorom. Ko
pride domov, stopi v kuhinjo k Reziki.

„Rezika, z Martinom ne bo nič. Boji se Cmoka."

Rezika je bila silno vesela, kakor že davno ne, ko je
izvedela, kaj sta strica uganila. Zato ni mogla iztrpeti, da
ne bi sama začela spravo izvrževati.

35

Drugi dan po sv. maši, ki jo je daroval Reberški
stric, gre sama v zakristijo in pove mežnarju, da bi rada
nekaj govorila z Reberskim gospodom.

Župnik Reber odgovori mežnarju, naj pride Rezika
v župnišče.

Po zajutrku sta bila župnik in Rezika sama v hištrni.
„Gospod župnik! Kdo je bolj vesel te novice kakor
jaz, da mislite odpraviti staro sovraštvo med sosedi. Ako
vam morem kaj postreči, sem na razpolago in prosim, da
bi jutri maševali na dober namen/*

„No, Rezika, ti si bila vedno pridna deklica,** reče
župnik in jo potrka po rami. „Zato sem preverjen, da mi
bodeš tudi v tej stvari stala na strani. Povej očetu in
materi, da imam jaz dobre namene in da naj povesta, kaj
bi rada, da se jima ustreže.**

„Nič drugega, gospod župnik, da vi kovača Cmoka
odpravite od hiše. Ta je, ki dela zgago in zdražbo.**

,,Tako? Je verjetno? Če se prepričam, da je res to,
kar si zdaj govorila, bodi uverjena, da bom to storil, se¬
veda če bode v mojih močeh. Oglasi se črez par dni zopet
pri meni in povedal ti bom, kaj sem opravil.**

Se tisto dopoldne je župnik govoril z bratom. Ta je
bil takoj pri volji.

„Le odpravi ga, če ga moreš, jaz ga ne morem.**

„Bi tudi ne bilo lepo, ko bi ga zapodil od hiše na
stara leta. Toda obljubi mu, da mu kupiš kod drugod
kovačnico/* . v  • ’

Reber se zamisli, pa izjavi: „Tudi to bom storil/*
„Dobro,** reče župnik. Ko pa so opoldne pokosili,
namigne župnik kovaču, naj pride po obedu k njemu.

Cmok je nekaj zagodrnjal, toda prišel ni župniku na
obiske. Mislil si je, da ga bode župnik najbrž prijemal
zaradi pijančevanja, in zato ni šel.

Župnik naroči hišni gospodinji, da naj ga ona privabi
k njemu. Pa Cmoka le ni bilo.

Na večer pa se župnik, idoč na izprehod, sam od¬
pravi, da poišče Cmoka v kovačnici.

Ravno sam je bil pri delu. - • • *

„Kaj želite, gospod župnik ?**

„Pridi vendar k meni, da bodeš popravil ključavnico,
ki se je potrla pri vežnih vratih.** ;  • *”

Govorila sta še to in ono in kovač je obljubil, da pride
h gospodu župniku. - •’* <• *. «

3 *

36

Drugo jutro, ko je župnik maševal, res pride Čmok
v stričevo stanovanje in hitro popravi ključavnico.

Župnik se vrne, opazi takoj popravljeno ključavnico,
toda Cmoka ni bilo, da bi govoril s stricem.

Župnik ga zopet obišče v kovačnici. Dolgo časa je
sedel na klopi in čakal, da so odšli vsi, ki so imeli kaj
opraviti v kovačnici. Nato pa pristopi župnik in pravi resno:

„Urh, ali si zadovoljen v Rožnem logu ? 44

„Sem / 4

„Ali bi šel kam drugam, ko bi ti kdo kovačnico
podaril ?“

„Ne!“

„Pa prav zadovoljni niso tukaj s tabo! 4<

„Kdo je to rekel ?“

„Reber že . 44

„No, če ni, se to lahko pomaga / 4
Župnik ni več izpraševal kovača. Ta pa je zvečer
šel po klancu navzgor in se ustavil pred hlevom Kolen¬
čevim. Ta je ravno konja izpregel, prišedši iz gozda.

„Pa ti tukaj, Urh? Kaj te je prineslo semkaj ? 44

„Ali me hočeš v svojo kovačnico ? 44

„Tebe? Kaj sta se z Rebrom skregala ? 44

„To tebe nič mar. Povej, ali me hočeš ? 44

Kolenec je z veseljem sprejel Čmokovo ponudbo.

Drugo jutro na vse zgodaj je Čmok zmetal vse svoje
kovaško orodje črez potok, in ko so ljudje dohajali, jih
je vabil, naj gredo črez most na to stran Reberce.

Čmok je bil Kolenčev kovač.

IX.

Župnik Reber ni dosegel zaželjenega uspeha. Potrtega
srca se je vračal na svojo župnijo. Tudi pri Rebrovih
niso bili zadovoljni, da jim je Čmok pobral kopita. Zdaj
bode zopet Rebrova kovačnica stala prazna. Pa nič ne dene,
saj Reber ni bil ravno gladoven človek, da bi le Čmok
dal mir.

Kolenec je imel sicer resno voljo, pomiriti se s so¬
sedom. Toda ko se mu je na enkrat Čmok ponudil za
tovariša, ga je hitro minila volja, pogajati se s sosedom.
Zdaj bo Cmok na moji strani, si je mislil, in to je meni
dovolj. Tisti nadležni duh, ki ga je mučil noč in dan v
podobi črnega kovača, tisti duh je stopil v ozadje, in Ko-

37

več njegovih naklepov.

Toda Čmok je ostal stari kovač tudi na desnem bregu
Reberce. Kolencu sicer ni dosti segal v njegove račune,
pač pa je Rebru grenil življenje. Martin je bil še vedno
njegov prijatelj, toda skriven. Nasprotno pa ga Rupert ni
mogel in z Reziko sta bila še vedno te misli, da Čmok
nič dobrega ne namerava.

Mir pa se je vendarle naselil v Kolenčevi hiši, v
tem. ko je na Rebri dan na dan Čmok igral kako skrito

ulogo.

Nekega jesenskega dne je prikorakal v vas popotni
človek. Ustavil se je pri Popustku, naročil steklenico vina
ter odložil svojo culico.

Bil je čednega obraza, nekoliko začrnelega, pod nosom
se je vihalo dvoje močno nasvedranih brk in ob ušesih
se je kodralo dvoje črnih zaliscev. Plave, pa mogočne oči
so zrle po hiši, na rokah pa se je poznalo, da je mladenič
delaven človek. Star je moral biti okrog petindvajset let.

„Odkod pa ti, dečko,“ popraša ga krčmar.

„Bil sem po svetu in sem izučen kovaški pomočnik.
Prihranil sem si nekaj novcev in zdaj bi rad na kmetih
prevzel kako kovačnico/*

Popustku pride takoj na um Rebrova prazna kovačnica,
toda ne pove mu precej tega, ampak ga radovedno še na¬
dalje poprašuje:

„Kje si pa doma?“

„Doma sem pa precej daleč od tod. Le nekaj ur hoda
je še do Trsta.“

„Pa zakaj nisi šel domov?“

„Mati mi je umrla. Oče pa je Bog ve kod. Nimam
svojega doma.“

Krčmarju je bil mladenič vedno bolj povšeči in kar
žal mu je bilo, da nima sam kovačnice. Črez dalje časa
pride Popustek zopet v izbo in reče:

„Veš, ti, četrt ure odtod je kmet, ki ima prazno ko¬
vačnico. Morda ti jo on da v najemi

„Kako se pravi tam?“

„V Rožnem logu. Kmetu pa je ime Reber. “

Ko bi bil Popustek pri teh besedah strogo v oči po¬
gledal rokodelcu, bi jih bil ta gotovo umaknil. Tako pa
Popustek ni dosti opazoval mladeniča. Pokazal mu je na
pragu pot v Rožni log in še pristavil:

38

„be to ti moram povedati, da je tam v Rožnem logu
še en kmet, po imenu Kolenec. Ta ima tudi kovačnico
onstran potoka. Ima pa kovača, ki mu pravijo Cmok. Ta
bode tvoj nasprotnik. Prej namreč je ta bil v Rebrovi
kovačnici . 44

„Je že dobro; zahvalim za pojasnilo . 44

Rokodelec je hitro odšel proti Rožnemu logu.

Zamišljeno je stopal po bregu navzgor in srce mu je
močno udarjalo. Daši ni še nikoli stopal po ti dolini, ven¬
dar se je vedel, kakor bi mu bilo vse znano: kraj in ljudje.

Pred kapelico Matere božje postoji, se odkrije in
opravi kratko molitev. Nato pa hiti urnih korakov proti
Rebri.

„Dober dan, mati! Ali je gospodar doma ? 44

Rebrna stoji v veži pred popotnikom in ga pogleduje.
Čudno se ji zdi, da ne prosi daru, ampak poprašuje po
gospodarju.

Gospodinja mu veli, naj stopi v izbo.

„Kaj bi pa radi ? 44  ga brž popraša.

„Izučen kovaški pomočnik sem in sem slišal, da pri
vas potrebujete kovača . 44

„Odkod si pa ? 44

„Tam od Krasa. Učil sem se po mestih kovaškega
dela, sem odslužil vojake in kmetijsko šolo sem izdelal / 4

Rebrna ga strme ogleduje in nezaupljivo reče:

„Ne vem, če bosta kaj napravila z gospodarjem. Zdiš
se mi preučen za našo kovačnico . 44

„Le pokličite gospodarja ! 44

In Rebrna gre iskat moža, ki je bil v hlevu. Brž mu
pove, kdo ga čaka v hiši. Obenem mu razodene, da ji fant
prav ugaja, samo ne verjame, da bi bil za kmečko kovač¬
nico. Je pregosposk, je dejala.

Rebra je gnala radovednost v hišo.

„Torej ti bi rad prevzel kovačnico ? 44

„Da, oče, ako se pogodiva. Koliko pa zahtevate na
leto najemščine ? 44

„Mislim, da bode najbolje, ako nekaj tednov poskusiš.
Potem se že pogodiva. Zakaj, ne maram, da bi se prenaglil.
Zdiš se mi še premlad, da bi na leto prevzemal . 44

„Kaj mi ne zaupate ? 44

In popotnik potegne iz malhe listnico ter jo položi
na mizo ter reče: „Tu notri sta dva stotaka. Spravite jih.
ako mi ne zaupate .* 4  . . ,

39

Reber se je začudil.

„No, no, že vidim, da si moški človek. Zato ti pa
rečem: najemščine ne boš dal nič, samo orodje bodeš sam
napravljal, ako ga kaj polomiš, in meni bodeš zastonj delal,
kar bode kovaških del pri moji hiši. Velja pa naj to za
pol leta. Za nadalje se bomo še pomenili. Kaj pa hrana ?“
„Ali bi je ne mogel imeti pri vas?“

„Ko bi bil ti kmečke hrane navajen, ne rečem. Tako
pa si služil po mestih in jedel samo meso. Pri nas ga pa
ni vsak dan, ampak samo o praznikih. Poprašaj doli v
gostilni pri Popustku.“

„Pa če sem zadovoljen z vašo hrano ?“

„No, če si, pa poskusi. Saj si lahko pozneje prebereš.^
„Velja, oče!“

Segla sta si v roke.

„Kako ti je ime?“

„Vsak dan Janez. Po mestih so mi rekli tudi Ivan
ali Janko. Kakor hočete, pa me kličite. w
„Katero ime pa najrajše slišiš ?“

„Najrajše Janko. Tako se tudi podpisujem.“

„Torej, Janko, le pameten bodi! Ne bo ti žal. Imel
bodeš tudi soseda onstran potoka. Gotovo ti bode nagajal.
Pa se ne zmeni dosti zanj. Je izgubljen človekč

Janko je globoko izdihnil pri zadnjih besedah. Pa
premaga se in pravi:

„Ali bi mi precej pokazali kovačnico ?“

„Listnico le spravi v malho. Že vidim, da si varčen
človek. Pa pojva!“

Ko je debeli ključ zarožljal v ključavnici, se je takoj
pokazal iz Kolenčeve kovačnice Čmokov obraz. In ko sta
Reber in Janko zopet odšla iz kovačnice proti Rebri, se
je Cmok oziral za njima. Čisto izpremenjen mu je bil obraz,
in kdor bi ga bil tisti hip opazil, bi ne mogel verjeti, da
je to srpi pogled in ježaste brke Čmokovega obraza. Čisto
mile poteze so se zbirale na njegovih licih, ustnice so se
držale na smeh in iz oči so prilezle debele solze.

Gledal je za svojim novim sosedom, in ko se je
Janko ozrl — hote ali nehote — sta se srečala s pogledi
— oče in sin.

X.

Precej drugi dan se je že novi kovač sukal po Rc-
fcrovi kovačnici. Ljudje so hitro zvedeli po Popustku, da

40

je Reber dobil novega kovača. Janko se je vedel prijazno,
pridno delal in ljudem brzo postregel. Sicer so pravili, da
dražje računi kakor Cmok, toda dela je imel vedno dovolj.
Kdor pa ni takoj dela plačal, ga je Janko zapisal v svoj
zapisnik.

Kmalu so začeli hvaliti mladega kovača. Bil je tudi
umen in vsako orodje je znal spretno popraviti ali novo
napraviti. Najbolj so ga kmetje cenili zato, ker je umel
konje tako izvrstno podkovati. Če je bil konj še toliko
ravnodilec, mu je Janko že vedel rog tako izpodrezati in
podkev tako pribiti, da ni konj šepal.

Janko pa se je razumel tudi na druga dela. Kmetijska
dela so mu šla od rok, kadar je bila sila, kakor ob košnji
ali mlatvi, in je rad pomagal na polju. Najbolj pa so ga
cenili pri živalskih boleznih. Če je komu kaka goved
obolela, brž so prišli Janka vprašat za svet. Imel je na
polici v kovačnici vsakovrstne rože, mazila in štupe. Imel
je tudi knjige, iz katerih je zajemal svojo vednost.

V nekaj mesecih je bil Janko najpriljubljenejša oseba
v vasi. Le nekaj se je ljudem čudno zdelo. Mislili so nam¬
reč, da bode kovač onstran potoka zopet napovedal svo¬
jemu tekmecu konkurenco. Pa to se ni zgodilo. Čmok je

privoščil svojemu sodrugu vso čast in zaslužek, ter se ni
nikoli jezil črezenj. Še celo hvalil ga je in večkrat sta se
črez potok pogovarjala. Včasih je prišel Čmok tudi v ko¬
vačnico k Janku in sta imela prav živahne pogovore.

Seveda to ni bilo po volji Kolencu. Pa kaj je hotel?
Vedel je, da se Čmok ne bode dosti menil za svete svojega
gospodarja.

Reber je bil jako vesel, da je dobil dobrega in spret¬
nega kovača. Rad ga je imel, skoro rajši kakor svojega
sina. Janko je bil pri Rebrovih kakor domač in z Jožkom
sta si bila dobra prijatelja. Vendar tudi Rebrovi niso radi
videli, da sta Janko in Čmok tako prijateljsko med seboj
občevala.

„Pazi, Janko! Ta Čmok zna biti tudi hudoben. Nikar
se preveč ne pečaj z njim . 44

Mladi kovač se na te besede Jožkove bridko na¬
smehne, in pravi:

,,Nič se ne boj za me. Moj sosed onstran potoka se
bode še poboljšali

„Pijanec se spreobrne, kadar se v jamo zvrne, pravi
pregovor / 4

41

Janko je molčal. Bolelo gaje, da imajo ljudje Cmoka
za pijanca. Kakor je bil vedno zadovoljen in vesel, tako
pa se vendar ni mogel ubraniti misli, da zanj ne cveto
rožice v Rožnem logu. Dostikrat se je na tihem razjokal
in obžaloval, da ima takega očeta. Toda čut spoštovanja
in ljubezni je vselej prevladal v njegovem srcu.

„Vi, ljudje, ne poznate mojega očeta!“ je zdihnil in
se potolažil.

Kovač Janko je kmalu zaslovel daleč na okrog.
Hvalili so ga, da mu ga ni para, in res je bil mojster v
svoji stroki. Tudi ključavničarska dela je skoro vsa znal
izvršiti. Vrhu tega ga je zanimalo vsako drugo delo. Brigal
se je tudi za kmetijstvo, in ko je na pomlad dobil tudi
učenca, Rebrovega Lojzka, se je tem bolj zanimal za živino-
zdravništvo in za kmetijska opravila. Vedno bolj se ga je
laščala želja, da bi kupil kako zemljišče in da bi bil sam
svoj gospodar. Ali kolikorkrat je to omenil svojemu očetu,
je ta odmajal z ramami in rekel:

„Le počakaj, Janko! Čakajo te še lepi časi v Rožnem
logu. Le potrpi in bodi tak, kakor si bil doslej. Tam gori
na Rebri in tam za Kolenom bodo kmalu iskali mladega
gospodarja.“

Janko je umolknil, toda zdelo se mu je, da so vse
to le očetove sanje. Preskromen je bil, da bi gojil take
misli. Res je, da bi bil Rebrov Jožek težko da za gospo¬
darja, res je, da bode Kolenčeva Rezika gospodinja, toda
zanj so to previsoki načrti, skoro nedosežni.

Zlasti je Janka peklo, da so zadnje čase ljudje že
nekaj govorili, kakor da bi bil Janko podoben kovaču
Urhu. Kakor se je hitro udomačil, tako ga je skrbela pri-
hodnjost in ugibal je, da on ni rojen za Rožni log.

Bilo je v mesecu, ko vse poganja iz tal in raz drevje.
Žita in trave so zelenele, drevesa so cvetela, trta je od¬
ganjala, ptiči so žvrgoleli, sinje nebo se je raztegalo nad
zemljo in solnčni žarki so se lomili nad vodo.

Janko je prišel od nauka in sedel za kovačnico ob
potoku, tam na hrastovi klopici pod orjaškim orehom.
Plave oči njegove so se zibale nad jablano, ki je stala ob
potu in se odela v samo belo cvetovje. Že so cvetovi od-
letavali in plavali v zraku ter padali na travo. Cvetoča
jablana je zazibala Janka v kipeče misli.

„Cvet za cvetom odpada, pa ga ni več. Le nekaj dni
je, kar so oživeli na vejah lepe jablane, ti belo-rdeči

42

cvetovi, pa že odpadajo, že so izpolnili svojo nalogo v
življenju. Kako je to hitro! Tak cvet si tudi ti, pa — 44

Janko je pogledal pod jablano, se sklonil in videl...

Človeška podoba se je zazibala tam za grmovo mejo.

Pisano krilo je zašumelo za mejo, bel, mrežast robec
je zajadral v zraku, nežna roka se stegne gori na zeleno
rušno, ki je na pol tičala, na pol lezla po strmi pečini
navzdol. Roka se je stegnila visoko, tako da je Janko
videl celo telesce mlade deklice, toda rušne in jelenovega
jezika na rušni ni mogla doseči.

Plaho se ozre okrog, kakor da bi želela kakega po¬
močnika.

Komaj se ozre, že vidi mladeniča, ki brzih korakov
meri pot do pečine.

Janko stoji pred Rebrovo Miciko.

„Aha, si ti tukaj, Janko! Dobro, mi bodeš pomagal.
Veš, nabrala sem že vsake vrste cvetlic po travniku in za
grmovjem. Toda ta jelenov jezik, ki moli doli s pečine, se
mi zdi tako lep. Mislim, da bi Mamka božja ne bila po¬
polnoma zadovoljna z mojimi šopki, ko bi ne bilo vmes
jelenovega jezika. Tako lepo se poda vmes, ta divja zel
med nežnimi travniškimi cvetlicami / 4

Janko je poslušal zgovorno deklico. Saj jo vidi vsak
dan, še po večkrat, toda danes, ko se je stegala za rožami,
se mu je zdela vsa drugačna. Kar očaran je bil in tako
ljubko se ji je smejal, ko mu je pravila o svojih nego-
vankah. Toda brž se zave svoje zadrege in skoro ga je
bilo sram, da je stal pred njo kakor kak štor in zateleban
gledal vanjo.

„Micek, a  reče resnobno, „nikar tako predrzno ne
stegaj roke tu gori po skalovju. Ali ne veš, da gadje do¬
mujejo tu gori ? 44

Deklica se prestraši in zardi.

„Na to res nisem mislila , 44  pravi ter odstopi za par
korakov od pečine. Brž pobere na tleh ležeče cvetlice in
jih pomeče v košarico.

Janko pa ubere stezo, ki je držala za pečino navzgor.
Hotel je od zgoraj doli priti do zaželjenih rož.

Micika je sedla h košarici in jela viti cvetlice v venec.
Obljubila je Majnikovi kraljici, da ji vsako nedeljo splete
svež venec v kapelici.

Bila je še čisto mlado, nedolžno dekle, dasi precej
visoko, toda šibko, saj je bilo šele šestnajst let staro.

43

Brezskrbno, vendar pa zavedno je zrlo tja po Rožnem logu
in na pol kleče, na pol sede je izbiralo z eno roko cvetlice,
z drugo je držalo začeti venec. Dvoje modrih oči je motno
gledalo izpod trepalnic in skozi mrežasti robec so kukali
gosti, kostanjevi lasje. Bel obraz kakor vosek, sicer pa
nič izrednega na obraznih črtah. Nos, usta, podbradek, lica
vse pravilno, pa navadno. In bas ta skrajna pravilnost je
delala dekličji obraz čeden.

,Janko, pazi, da ti ne izpodletij zakliče Micika in
skoči po koncu. Toda Janko je že vrgel jelenji jezik z rušo
vred Miciki ravno v košaro.

„Zadeneš pa dobro, Janko!'“

Ali mladenič je le še stal na robu pečine in nekaj
opazoval. Zrl je pod skalo. Zdelo se mu je, da je nekaj
živega pod njo. Brž odreže palico, ki je molela doli od
drenovega drevesa, jo prekolje in podreza z njo pod rjavo
skalo.

„Micika, beži v stran!“

Dekle odskoči, Janko pa na palici privleče izpod
skale modrasa.

„Le poglej ga, kakšen rožiček ima na glavi,“ pravi
Janko. Modras piha in pomalja jezik proti njemu.

Micika pa je že pred kapelico klečala in molila. Do¬
cela je bila prepričana, de je sam angel varih poslal kovača.
Ko bi se bila ona le še stegala za rožami, gotovo bi jo
bil gad pičil. Iskreno je molila in zahvaljevala nebeško
kraljico za odvrnitev nesreče. Ko pa je kovač vrgel mo¬
drasa na tla in tudi sam zopet splezal navzdol, je Micika s
hvaležnim srcem zrla za Jankom.

„Ali si videla, Micika, kaj te je čakalo? Sama Mati
božja te je varovala, ker jo imaš rada.“

„Res je, Janko! Pa tebe tudi ne bom pozabila nikoli.“

Kovač je videl, kako ga je deklica pogledala s hva¬
ležnim očesom. Ginjen je bil tudi on, srce mu je bilo tako,
kakor če bi s kovaškim mehom vanj pihal.

„Nekaj ti bom dala za spomin, kaj hočeš, Janko ?“

„Micika, le spleti vse rožice za Marijo, meni pa od¬
stopi ta-le jelenov jezik.“

In Micika prime za jezik, sname Janku klobuk, ter
mu ga pripne za trak.

Kakor sablja tako je mahal jezik Janku raz klobuk
ter se zibal v zraku.

„Divje rože — divjemu možu, kajne da, Micek?“

44

In deklica se je nasmejala, pa je stekla proti domu.

Mladi kovač je slonel ob skali, ki je štrlela izpod
brega, in s palico pritiskal v precepu se zvijajočega modrasa.
Zamišljeno je zrl vanj in črne pošasti so se vrtele pred
njegovimi očmi. Zli duh ga je napadal in zdelo se mu je,
da njegovo življenje ni nič vredno. Kaj, ko bi to glavo
v precepu pritisnil na svoja prša?

Pa brž se zave, stopi s črevijem modrasu na glavo,
pritisne dvakrat, trikrat, potem pa zatakne palico s kačo
v luknjičasto skalo — v spomin vsem mimogredočim.

Nato stopi h kapelici in iskreno moli. Kip lurške
Matere božje je ves v vencih in šopkih. Dišeče mošnjice
se menjavajo z zvezdnatimi marjeticami, mušje kukovice so
pomešane z rumenim Šebenikom, višnjeve velikonočnice se
vrste z divjimi repnicami, ponosna preslika stoji med
drobno vrholiko, poljsko smiljko in pomladanskim peto-
prstnikom.

Janko moli, pa ogleduje te različne cvetke. Trudi se,
zbrati duha, toda roka, ki je spletala te cvetlice v vence,
roka, ki se je stegala na skalnato pečino za jelenovim
jezikom, roka, ki se je tresla pred modrasovim jezičkom,
ta roka je motila zbrano molitev mladega kovača.

Solnce se je skrilo za okrogli oblaček. Janko vstane,
pogleda na klobuk z dolgim zelenim peresom, pa krene
po cesti, ki vodi v vas.

Tam onostran mostu je stala kapelica sv. Jožefa.
Tudi ta je bila ozaljšana s cvetlicami — pa suhimi. Iz suhih
rož spleten venec je visel pod obokom, le na oltarčku sta
stala dva zelena žeravca in dve vazi z vijolicami in šmar¬
nicami.

Janko postoji, pa zakliče s ceste: „Rezika, še za me
en očenaš!“

V kapelici se obrne deklica, visokostasa in bleda.
Bila je Kolenčeva.

Stopi na prag in gleda za mladim kovačem: „Torej,
ta naj bi bil moj ženin ?“

Bisernate kapljice so zletele po licih navzdol. Rezika
je stala in gledala, dokler se Janko ni skril za voglom
Popustkove gostilne.

Nato je zopet pokleknila in gledala nepremično sedaj
na sliko sv. Jožefa v dolbini, sedaj na sliko žalostne Matere
božje nad oltarčkom.

Molila je pobožno — molila tudi za mladega kovača.

45

XI.

Janko je sedel pri Popustku. Sedel je med možmi
pri javorjevi mizi. Pomenkovali so se o lepih žitih in
brstnih drevesih, o vremenu in o kupčiji, o živini in ženitvah.

„Martin bode vendarle vzel mlinarjevo Uršiko, kajne
da, Janko , 44  reče dolgi možak na voglu mize.

„Tisto pa. Gospod župnik želč, da bi bila še do kresa
poroka . 44

„Kaj pa ti, Janko? Ali se tebi kaj mudi ? 44  zopet začne
dolgi mož z rdečimi lasmi.

„Meni pa se še nič ne mudi. Moja nevesta mora še
rasti , 44  odvrne Janko šaljivo.

„Najbolje bi bilo, da bi Reber kovačnico vzdignil za
eno nadstropje / 4  poseže vmes spet drugi.

„Čemu to, saj ima Reber bajto prazno . 44

„Ta je za Rebrovega gospoda . 44

„Pa ko bi župnik vedel, kakšen fant je Janko, bi mu
rade volje prepustil bajto . 44

„Pustimo to, možje! Povedal vam bom rajši, kako
sem jaz danes modrasa ubil . 44

Vsi so poslušali, Janko pa pripoveduje.

„Nevesta mora še rasti, kajne da, Janko , 44  pristavi
dolgi mož z rdečimi lasmi, ko mladi kovač konča svoje
pripovedovanje.

Mladenič je zardel, pa takoj se ojunači in pravi:

„Oče, vi imate pa strašno veselje, koga ženiti. Po¬
vejte mi torej, katero ste meni namenili ? 44

Dolgi možak se nasmehne, pomisli, pa počasi izusti:

„Tiste, ki slišijo na ime »Rezike« so najbolj pripravne
za take fante, kakor si ti . 44

Možje se spogledajo, eden pa reče karajoče:

„Ti, Kvatrnik, imaš predolg jezik . 44

„Odkritosrčnost je lepa čednost , 44  odvrne mož z rde¬
čimi lasmi.

Janko pa je spreminjal barve na licih, stiskal ustnice,
pa zaklical: „Popustek, jaz bom plačal ! 44

In mladi kovač je odšel. Možje so mu sicer rekli,
naj ne zameri, češ, da se je Kvatrnik le šalil, toda Janko
takih šal ni rad poslušal. Vsak sum na preteklost njego¬
vega sorodstva ga je užalil.

Janko je srečal na cesti svojega očeta. Vračal se je
s hribov, kamor je šel gledat neko bolno goved.

46

„Že domov, Janko? Pojdi, greva nazaj.“

„Nisem dobre volje danes, oče! Tisti rdečelasi Kva-
trnik me je užalil. a

„Že vem, zakaj, Janko! Ne ženi si kaj takega k srcu.
Le počakaj še do druge pomladi. Zdaj se bode oženil
Martin, potlej pa prideš ti na vrsto. Vse po vrsti, kakor
so hiše v Trstu.“

„Vas ne razumem, oče! Saj veste, da mi ni toliko za
ženitev, kolikor za dobro ime.“

„Dobro ime — M\  Kaj pa imaš ti za dobro ime?“
„Ali bi mene toliko cenili, ko bi ne imel dobrega
imena ?“

„Zakaj pa mene cenijo, ali bolj prav, so me cenili,
dasi nimam, po človeški sodbi, dobrega imena ?“

„Vas cenijo zaradi sposobnosti in dobrotljivosti, ne
cenijo vas pa radi — no, saj veste, kaj mislim.“

„Prav imaš, sinko. Jaz sem pijanec. in nekdaj sem
bil tudi pol babjeka. Zato me ne cenijo. Pri tebi tega ni
in to je prav za te. Saj veš, da sem ti v vsakem pismu
poudarjal: Pri tisti mizi ne posedaj, koder pijo iz bokala,
in tistih žensk se izogibaj, ki letajo same za moškimi.
Glej, da izvršiš nalogo, katero ti je dal tvoj oče. Jaz bi jo
bil lahko izvršil, pa po tvojem povedano — dobro ime me
je oviralo. Tebi pa dobro ime ni na potu, samo glej, da si
moder in odločen, in da izvršiš načrt, ki ti ga je odkazal
Bog, kakor ga je meni. Rožni log je bil nekdaj eden, pa
greh ga je razklal, krepost ga naj zopet zedini. Kolenec si
po rojstvu, Reber bodi po — saj veš, kaj mislim.“

Janko je poslušal kosa, ki je žvižgal v bližnjem le-
ščevju, pa se mu je zdelo, da ne žvižga prav.

„Oče, vi mislite predaleč. To ne gre.“

„Fant, meni ne ugovarjaj. Nisem navajen na to. Stori
tako, kakor sem rekel — pa mir besedi 1“

In Cmok je lezel dalje, počasi v vas, posnemajoč z
žvižganjem pevajočega kosa v grmovju.

Janko je gledal za njim. Marsikomu se je zdel ta
Cmok uganka, pa tudi Janko je začel sumničiti, ali misli
res dobro z njim.

Počasi je stopal tudi on proti domu in premišljeval
očetove nakane.

„Saj dober je moj oče, komur hoče biti. Zlasti jaz
sem užival doslej od njega dobrote, kakršnih je deležen
med sto komaj eden otrok takega pokolenja kakor sem

47

jaz. Tudi to vidim, da ima on veliko moč v Rožnem logu.
Zato se mi zdi verjetno, kar on namerava. Toda čudno je
vendarle, da bi tak človek, ki mu je dobro ime deveta
skrb, premogel toliko. Tudi si razlagam, odkod ta njegova
moč. Saj mi je pismo, ki ga hrani vedno pri sebi, že po¬
kazal. Pa vendarle, ali Reber nima toliko moči, da bi ga
obvladal? Če je nima Kolenec, imeti bi jo vendarle moral
Reber. Zdi se mi, kakor bi ležalo neko prokletstvo nad
Rožnim logom. Pa — kdo ve, ali ni beseda mojega očeta
opravičena? Ali nima tudi on svojega deleža na Rebri?
Seveda ga ima. Toda zakaj potem igra tako ulogo? Ali
ne bi mogel biti pošten človek kakor Reber? Ali morda
ni sposoben? In če vendarle živi tako tja v en dan, tedaj
mora vendar vzrok temu biti ta, da nima dobrega imena.
In če oče odklanja sebi nalogo, katero mora, kakor pravi,
izvršiti, tedaj je to vendarle znamenje, da je izgrešil svoj
poklic — pogreša dobrega imena. In če on meni nalaga,
da izvršim njegov načrt, je to zopet znamenje njegove one¬
moglosti. Vse potrebne lastnosti ima, še več jih ima kakor
jaz, pa vendarle se ne čuti sposobnega. Res, poštenost, to
je prva stvar, da človek more izvršiti kaj velikega.

In ta moj oče, ki sam prizna, da je pijanec, da je bil
nekdaj tudi pol babjeka, ta moj oče me je vedno tako
lepo učil. Kolikokrat me je opomnil, naj se varujem žensk,
kolikokrat mi je zapisal v pismo: bodi pošten! Sam pijanec,
pa je tako skrbel, da se nisem poprijel pijančevanja. Spo¬
znam tudi, da me zato toliko časa ni poklical k sebi, ker
se je bal, da bodem pri njem videl preveč slabih zgledov.

Dober mož, poln lepih čednosti je ta moj oče, toda
dostojno živeti, krščansko živeti pa noče. Kdo ve, zakaj ?“

Janku so se porajale nove, vedno težje misli.

„Morda pa moj oče ni prepričan v svojem srcu, da
je prav tako, kakor nas uči naša sv. vera? Morda se mu
zdi vse bolj zunanja stvar, le bolj tako za parado? Morda
misli, da je vera samo zato na svetu, da se ljudje lažje
krotijo. Ah, skrbi me, da je moj oče mož brez vere.“

Janko je hodil hitreje. Pa se ni obrnil po cesti na
Reber, ampak po stezi v gozd. Mučne misli so se ga lotile
in ni se jih mogel iznebiti. Hotel jim je priti do dna.

„Moj oče je torej izgubil vero? Meni jo pa vendarle
privošči. To je torej dokaz, da želi meni to, česar sam
nima. On šteje srečnega tega, ki je veren, pa on ni veren,
ni srečen. Čudno to! Sebi ne privošči, drugim pa. Ali je

48

%

to verjetno? V šoli so nam duhovniki pravili o indiferen-
tistih, to je o ljudeh, ki se ne brigajo za vero, kakršno
kdo ima. Pravijo, da je človek le pošten, naj bode v ti
ali oni veri, to je vse eno. Ali je moj oče indiferentist?
Ne more biti, ker sam ne živi pošteno. Za me pa mu tudi
ni vse eno, kako živim in verujem . 44

In zopet ni mogel Janko razvozljati vozla. Že daleč je
prišel na vrh rebri. Mesec se je zibal nad glavo in nebroj
zvezdic je bilo posutih po nebesu.

Janko sede na smrekov štor in gleda skozi meglo,
ki se je razvlekla po dolini.

„Učili so nas tako in tako. Izkušnja pa dostikrat
drugače pokaže. Tudi moj oče je zajemal modrost od matere
in krščanskih učenikov. Pa izkušnja ga je predrugačila.
Toda zakaj ne uporablja svoje izkušnje tudi pri meni ? 44

Janku se je zasvitalo. Vstane. Zebsti ga je začelo.

„Volje ni, volje! Da bi moj oče imel voljo, kakor jo
imam jaz, bilo bi drugače. Preveč so ga strasti dobile pod
se — in zdaj ne more drugače, pravi sam. Volje ni. Srce
mu je preveč pokvarjeno, razjedeno od strasti . 44

Janko je stopal hitrih korakov po stezi navzdol, zopet
poln lepih misli, med katerimi se je svetila tudi ta, da hoče
očeta spraviti na pravo pot.

Mesec se je zakril za oblake. Pa le nekaj časa. Ko
je Janko stopal po cesti na Reber, je bilo svetlo skoro
kakor po dnevu.

Pri Rebrovih so še imeli luč.

XII.

Tam ob Reberci za mostom so napajali živino in prali.

Barba Kolenčeva je pribijala s perilom na perilnik,
da je odmevalo daleč na okoli. Tudi Rebrova Micika je
prala cunje na široki, kameniti plošči.

„Ali boste kmalu svatovali, Micek , 44  popraša Barba
mlado deklico.

„Martin pravi, da še to pomlad. Oče pa pravijo, da
na jesen . 44

„Uršika bode dobila dobrega fanta.“

„Res dober fant. Pa črez Jankota ga ni . 44

„Prav imaš, Micek! Veš kaj, jaz bi nikoli drugega ne
hotela kakor kovača, ko bi bila v tvoji koži . 44

Deklica se veselo nasmehne, pa pravi: „Res je, pa
saj veš, da na to ni misliti . 44

49

„ Zakaj pa ne? Kaj meniš, da mora Janko ravno kovač
ostati? Vaš Jožek se tako ne bo nikoli ženil. In dom boš
imela ti, nihče drugi. Oče so tudi že stari in bolehavi,
mati se bodo naveličali, in mislim, da ni več daleč čas,
da bodo jeli snubači hoditi okrog vaše hiše."

„Barba, Barba! Ti si poredna," reče deklica. Toda
besede dekline so ji bile po volji.

Barba je gledala izpod čela in opazovala Rebrovo
Miciko.

„Le drži se Jankota, ne bo ti žal, Micek!"

„Pojdi no, pojdi! Kaj misliš, da ne vem, da me izkušaš?
To ni nobena skrivnost, da bode vaša Rezika vzela Jankota."

„Kdo je to rekel?"

„Saj vsi ljudje govore o tem."

„Ljudje že govore, pa se motijo. Le zapomni si, dekle,
da Barba več ve kakor ljudje."

In dekla prestane s pranjem, se nasloni na perilnik,
ter zašepeče deklici:

„Micek! Jaz ti to povem, da Rezika nikoli ne bo
Jankotova. Cmok vse ve in ve tudi to, kar jaz vem. Cmok
ima veliko moč in vem dobro, da on hoče, da bode Tanko
tvoj !"

Deklica je zardela do ušes. Umolknila je in z opranim
perilom odšla domov. Zamišljeno je stopala po stezi mimo
kovačnice.

„Micek, ali si že oprala?"

„Sem že, Janko."

„Ali greš pogledat, kakšne pante sem napravil na
svojo skrinjo?"

In deklica stopi v kovačnico. Začudeno ogleduje po¬
črnjene pante na poslikani skrinji z lepimi okraski.

„Kaj pa boš deval v to skrinjo, Janko?"

„Vse tisto, kar mi je najdražje in najljubše."

Deklica se zasmeje in pravi:

„Kaj neki je tebi najljubše?"

„Težko bi ti povedal, Micek!"

„Najbrž prihranjeni novci!"

„Za novce mi ni toliko, dasi je tudi teh potreba. Pa
poglej, no!"

In Janko obrne ključ v ključavnici ter odpre skrinjo.

Na pokrovu je visel — jelenov jezik.

„Divja roža za divjega moža," vzklikne deklica in
pobegne iz kovačnice.

Večernice. 59. zv.

4

50

Plaho se je ozrla na okrog. Nihče je ni videl. Le
tam od one strani potoka v kovačnici se je zdelo, da nekdo
pokašljuje.

Rebrova Micika je bila tisti dan jako raztresena.
Parkrat jo je pokarala mati, češ, da je vsa razmišljena.

Obešala je perilo na vrtu.

„Ali ne vidiš, da se zbirajo gosti oblaki na nebu in
da bo kmalu dež ? 44

Micika je zopet pobirala perilo in nesla sušit pod
streho.

Napravljala je krmo za pujske. Stresla pa je boljšo
mlečno jed v korito, kjer so jedli veliki prašiči, namesto
prascem.

In ko je opoldne prinesla kosilo na mizo, so rekli,
da je kaša plovka. Micika jo je pozabila osoliti. Martin pa
je takoj ponagajal:

„Micek, kaj to pomeni, da kaša ni osoljena?“

„Najbrž ima uroke , 44  pristavi dekla.

„Rože je nabirala pri kovačnici , 44  reče zopet kravji
pastir.

Pa Micek zadnjih dveh stavkov ni slišala. Najbrže
bi jih tudi ne prenesla iz ust pastirjevih in deklinih.

Oče Reber in mati sta med tem sedela v hramu pri
mizi in kosila.

„Nekamo čudno se mi vidi , 44  pravi gospodinja, „da je
Micika danes tako razmišljena. w

„Že dalje časa opažam tudi jaz, da je nekaj / 4  pristavi
Reber in odloži žlico. „Slišal sem govorico, da Janko gleda
za njo, pa ne morem verjeti. Fant se mi zdi premoder, da
bi mislil na kaj takega . 44

„Veš, Pavle, žensko srce je uganka. Res je mlada,
naš Micck, pa zdi se mi, da je prišel tisti čas, ko mlad
človek začne premišljevati, zakaj sta dva spola na svetu . 44

„Toda v takih zadevah je treba ostro nastopiti. Ako
se enkrat taka reč začne, jo je težko ustaviti . 44

„Res je to! Pa treba se je prej dobro prepričati . 44

„Saj tega ti ni treba praviti, da na kaj takega niti
misliti ni, da bi se Janko ženil — pa pri nas. Kovač pa
gruntarsko hčer — ha! Razen tega je Janko nezakonski,
oče njegov nezakonski, pa taka izguba. 4 "

„Urh je res izgubljen človek, toda Janko je pa mla¬
denič, ki ga je treba iskati daleč na okoli. Tako moder,
pošten, pa razumen, in vsako delo mu stoji k rokam.

51

Srečna bo pa vendarle, katera ga dobi, in tisto ni, da bi
mu branili ženiti se. Saj lahko stanuje v bajti, ali pa se
kovačnica vzdigne za eno nadstropje, kar že davno na¬
meravaš. “

„No, no, ti bi bila pa že brž pripravljena. Le počasi.
Ne rečem, da fant ne zasluži ženske, toda ženili ga bomo
mi. In to bi bila moja želja, da bi Janko vzel mlinarjevo
Uršiko. Sicer pa ne verjamem, da bi Janko ostal v naših
krajih. Ko bi Cmoka ne bilo, kdaj bi jo že bil odpihal."

„Pavle, nikar ne segaj predaleč! Saj veš, da prisiljena
reč ni dobra, in ko bi to bilo, da bi Janko vzel Uršiko,
bi si Martina nakopal za sovražnika. Saj je Martin tudi
dober fant in zdi se mi, da sta Uršika in Martin že davno
odločena za skupaj. Zato tudi ne zadržuj tega zakona in
ubogaj župnika, ki žele, da se ta dva poročita. Martin ti
bo zvest še bolj kakor prej in zakon obeta biti srečen.
Ženske tudi marsikaj ugibajo in zdi se mi, da je najbolje,
ako se Martin poroči še to pomlad."

„Tega pa že ne. Kdo pa bo delal po letu? Martin je
vdinjan za celo leto pri meni."

„Naj le bo; saj lahko ostane pri nas. V tem pa se
novi hlapec lahko vsega privadi in ne bo ga treba zopet
tebi učiti celo leto."

„Ta je pametna, mati! Naj bo. Toda povem ti, da
paziš strogo na Miciko. Povej ji tudi, če še ne ve, da sta
Janko in Micek v bližnji žlahti, četudi od nezakonske
strani. Kri je kri. Ako ji to razodeneš, tedaj ji niti na
misel ne pride več, akoravno bi utegnil Janko kaj takega
misliti"

Odmolila sta in Reber je šel za delom. Reberna pa-
je pospravljala po mizi in premišljevala, kako bi hčerki
pogledala na dno srca.

Micika je pomivala.

„Micek, Martinova svatba bode kmalu."

„Ali res? Kaj pa oče? Ali ne bodo več branili?"

„So rekli, da ne."

,.Kdo pa bode potem pri nas za velikega hlapca r*

„Katerega pa misliš, da bi bil pravi? Groga je prestar,
Miha pa za to ni. Novega bo treba poiskati."

„Veste kaj, mati? Najboljše bi bilo, da bi bil Janko."

Mati začudeno pogleda. Hči pa brezskrbno nadaljuje:

,,Janko razume vsako delo in očetu se ne bode treba
prerekati z družino. Jožko bode tudi zadovoljen z Jankom,

4 *

52

ker sta prijatelja. V kovačnici bode pa lahko delal Lojzek,
Janko ga bode nadziral in včasih tudi sam malo pomagal.
Vrhu tega je Janko domač človek, torej zanesljiv vse
drugače kakor tujec. 44

„Domač človek — kako to misliš ? 44  In mati pogleda
hčerko v oči.

„1 no, saj veste, da je naša kri. 44  In deklica se po¬
redno nasmeje.

„Kdo ti je to povedal?“ popraša mati še resneje.

„Zakaj pa skrivate pred mano, kar že skoro vsi
ljudje vedo? Saj je vendar Janko Cmokov sin, Cmok pa
je moj bratranec/ 4

Mati je bila vsa iz sebe. Ni pričakovala, da hči tako
dobro vse ve. Zato ji le še reče:

„Ako veš, da je tako, potem se pa nikar ne obnašaj
do Janka tako, da že ljudje slabo govore o tebi. 44

„Kaj govore? 44  Hči je vprašala skoro osorno, tako
da je materi pošla vsaka beseda. Hči pa nadaljuje:

„Nikar ne verjemite vsaki ženski, kar vam prinese
na ušesa. Proti domačemu človeku se menda vendar ne
smem osorno obnašati. Saj je pošten človek in ali nama
more kdo kaj napačnega očitati? Ako imam rada Jožka,
zakaj bi ne smela tudi Janka? 44

Materi so se lasje ježili in ni slutila, da je hčerka
v kratkem času postala tako zavedna. Prej še tako otročja,
tako krotka, tako vesela, zdaj pa tako zavedna. Saj bi
kmalu več vedela kakor mati.

Reberna je pogledala hčerki v srce, kakor je želela.
Ni se varala v svoji slutnji in prepričana je bila, da brez
nič ni ta Mickina naklonjenost do Jankota. Pa kdo jo je
tako poučil? Janko? Menda vsaj ne. Morda je zopet Cmok
zadaj ?

Gospodinja je sedla na klop pred hišo in potresala
piščancem proso. Premišljevala je, kako hoče možu raz¬
odeti svoje izkušnje.

XIII.

Bil je tisti teden po binkoštih. Martin in Uršika sta
bila binkoštne praznike oklicana drugič in tretjič. Svatba
se je izvršila. Janko in Micika sta bila drug in družica.

Dva dni so kolesa mirovala v mlinu. Pili so in jedli,
plesali in peli, da se je tlak potresal in okna šklepetala.

53

Drug in družica sta se že štirinajst dni prej vadila
plesati. Na podu sta se vrtela in poskušala vsakojake plese,
kakor polko in valjček, mazurko in celo »štajariš«. Stari
Groga jima je bil učitelj.

„Stari mlinar je posebno spreten plesalec. Če boš
znal dobro plesati, se mu boš posebno prikupil. Tudi Uršika
je spretna plesalka.“

Tako je hlapec Groga dajal srčnost Janku, kateremu
se je ples zdel pravzaprav nespametna igra. Pa kakor
povsod, tako je Janko tudi na svatbi hotel veljati kot
prvi fant.

Skoro vsak večer sta se vrtela na podu, seveda brez
vednosti očeta in matere.

In ko je Janko tako vrtel svojo sorodnico po pod-
nicah, se mu je zdela vedno lepša.

„Veš kaj, Micek, ko bi se jaz ženil, ne vzel bi nikdar
druge kakor tebe.“

„No, no, Janko, le počasi! Ali ne veš, da sva si
močno v žlahti?“

,,-To že vem. Pa tudi to vem, da imajo naš župnik
veliko moč. Če gospod župnik hočejo, pa se midva lahko
poročiva. “

Micika se je zamislila.

„Nekaj drugega je, Micek! Jaz sem kovač, ti si pa
gruntarska hči in tvoji stariši ne bodo nikoli dovolili, da
bi jaz tebe vzel.“

„Ali stariši lahko zadrže tako stvar? u

Lahko, dokler si ti še mladoletna. “

Deklica sloni na dverih podovih in gleda pred se.
Pa pravi, uprši svoje oči vanj:

„Ali misliš ti, da jaz ne bi mogla čakati sedem let
na te?“

Janko se nasmeja, pa pravi:

„Tisto že verjamem, toda nekaj drugega je.“

„Kaj ne, da ti ne bi mogel čakati sedem let?“

Dekle upre živo oči v Jankota, ta pa povesi trepalnice,
in pravi otožno:

„Micek, kaj me imaš tako za slabega?“

Oba sta obmolknila.

Groga pa je poslušal za podom ta pogovor. Pokazal
se je v tem hipu izza vogla in zaklical:

,.Kaj se tako učita plesati? Eh, vidva ne bosta za
skupaj. Mlada kri je nevarna, je lahkomišljena. Ali mislita,

54

če sedem let čakata drug na drugega, da vama bode Reber
potem prepisal svoje posestvo? Prej bode Reberca nazaj
gori po strugi tekla, kakor boš ti, Janko, po Rebri gospo¬
daril. Le zapomni si to!"

Oba sta se prestrašila osornega pogleda in trde besede
hlapca Groge.

„Groga, ne boj se! Nisva tako neumna, kakor si ti
pameten. Če se človek pripravlja na svatbo, se že sme tudi
malo pošaliti. 1 "

„To niso šale, Janko! Le pameten bodi, kakor si bil
doslej."

„Groga, imaš že prav, saj nekaj. Samo to te prosiva,
da nikomur ne zineš o tem, kar sva govorila, tudi Cmoku
ne," pravi deklica.

„Ah, Cmok ve več, kakor mi vsi trije vemo."

Micika jo je pobrala za podom in hlevom v kuhinjo,
Groga je namešaval slamo in seno, Janko pa je postavljal
slamoreznico, pilil kline in z oljem mazal vijake.

„Veš, Janko, tvoje misli niso prenapačne, in ko bi bil
jaz toliko mlad in bi toliko vedel kakor ti, bi se tudi ne
branil, vgrizniti v tako potico. Toda povem ti še enkrat,
da bodi pameten in nikar ne kaži, da bi ti bilo kaj za
Miciko. Ona je še otrok, ti pa imaš že vso pamet vkup
in zato pusti, molči, čakaj! Le glej, da bodeš gospodinji
ustregel, kakor si doslej. Kar ona poreče, to bo."

„Je prav tako, Groga! Toda vedi, da meni ni toliko
za Rebrovo zemljišče, kolikor za Miciko. Živela bodeva
tudi brez Rebri."

„Ti pa vedi, da je Bog iz Adamovega rebra ustvaril
Evo. Micek bo na Rebri, drugod ne. Jožko pa je tako
vedno bolj ob um in ni za to. Stari Reber se je že tudi
naveličal in ne bo čakal, da bi Micek postala polnoletna.
Samo pravi človek naj se oglasi in takoj mu bode Miciko
porinil."

„Meni torej je ne bi privoščili?" vpraša kovač otožno.

„Ko bi Cmoka ne bilo in ko bi bil ti od grunta
doma."

„Groga, ti govoriš pametno. Pa čakajmo boljših časov,"
reče Janko in odide v kovačnico.

Svatba se je izvršila. Bilo je res prijetno in Janko
pa Micika sta se vrtila v mlinu, kakor bi bila najeta. Tudi
mlinar se je nazadnje razkoračil ter plesal s Kolenčevo
Barbo svoj »štajariš«. Ta je namreč skrivaj zvečer odšla

55

na svatbo. Bila je rada včasih dobre volje, a še rajši je
kaj novega slišala in gledala.

Cmok je sedel v veži pri javorjevi mizi in delal
opazke na mimoidoče mlade ljudi. Nekaj starejših in nekaj
mlajših fantov je sedelo okrog njega in so zbijali vsako-
jake šale.

Hipoma so izginili iz veže. Nekaj minut pozneje pa
so že Čmoka posadili v lesene gare ter ga vozili ob Reberci
navzdol proti vasi.

Cmok je sedel mirno v dvokolnici in pušil tobak.
Dva fantalina sta vozila voziček, dva druga sta privezala
srobrot ob sori in držala za dolge konopce. Dva sta stopala
ob strani in držala roki ob Čmokovih ramah. Kovač sam
je imel na glavi veliko papirnato kapo v obliki krone. Ob
rami mu je visela velika mrežasta mantila in v roki je
držal visoko palico.

„Kralja peljemo, našega kralja, kralja iz Rožnega
loga,“ so klicali fantje.

Ljudje pa so se zbirali v gruče in se smejali. Starejši
so se umikali za vežna vrata, mlajši pa, zlasti otroci, so
tekali za » kraljem«.

Cmok je pokadil in nasadil pipo na vrh palice.

„Umaknite se, kralj se pelje,“ so zopet klicali.

Pred Popustkom se ustavijo in spredaj še dva fanta
priprežejo na dolgi srobrot. S smrekovimi vejami so ob¬
suli sedež na »kraljevem vozu«, ob vznožju pa so nastlali
polno kopriv.

Cmok se je držal strašno imenitno na svojem vozu.
Črnikavi obraz mu je srpo gledal izpod pozlačene krone,
le ustnice so se držale na smeh. Cmok je ljubil to veselje,
ljubil tako, kakor nobeno drugo na svetu, kadar se je
hotel poveseliti. Biti je morala že posebna priložnost, da
se je dal za kralja voliti in voziti. Takrat on ni varčeval
z denarjem in dal je fantom za pijačo, da se je miza
kopala v vinu.

Že nekaj let je preteklo, odkar se je zadnjič vozil v
»kraljevem vozu«. Starejši ljudje so ga imeli za norca,
toda Cmok je hotel s tem pokazati, da stori v Rožnem
logu, kar hoče.

„Rožni kralj, kaj zapove vaša milost?“ ga popraša
eden izmed fantov.

„Sodček piva mojim zvestim služabnikom, u  odzove
se kraljeva milost na vozu.

56

In Popustek je postavil sodček pred hišo na klop,
ga nastavil in pili so, da se je »kralju« brada majala.

„Ali odrinemo, vaša milost? 44  popraša ga kovačev
Lojzek.

„Lojzek, nazaj na svatbo! 44

In zopet se je kraljevi voz pomikal ob Reberci na¬
vzgor. Kralj pa je delil milosti.

„Lojzek, ti si zvest moj služabnik. Zato ti obljubim,
da bodeš še prvi adjutant mojega sina. 44

Tam ob cesti se je smejal hlapec Groga.

„Groga, ti si namenjen še za velike reči, čeprav si
že star. Prvi skrivni svetovalec boš mojemu sinu. 44

Onstran Reberce je stopala proti mlinu dekla Barba.

,,Barba, ti pa boš kuharica na kraljevem dvoru. 44

Smejali so se, da so skoro popokali, in večkrat so se
kraljevi služabniki ustavili, pričakujoč, da kralj zopet
podeli kako milost.

Kolenčev žagar Matevž se je tudi prikazal pri vratih.

„0, starih grešnih kosti Matevževih tudi ne smemo
pozabiti. Žagar Matevž bo povišan za rablja v mojem
kraljestvu. 44

Norec, le počakaj, te bo že konec. 44

Matevž se je umaknil, fantje so se zasmejali, pa ne vsi.
Vedeli so, da Matevž ne pozna šal in da je silno hudoben.

Pllapec Groga jc dobro vedel, kaj so pomenile besede,
ki jih je imel (Imok navado govoriti, kadar se je vozil na
garah kot kralj že precej vinjen, in njegove besede so se
navadno tudi izpolnile.

Zato sta jih Groga, pa tudi Barba dobro pretehtala.

Kralja so peljali dalje. Vse se je smejalo, vsi svatje
so prihiteli naproti Rožnemu kralju. Le eden je bil, ki se
je umaknil. Drug Janko ni mogel v takih okolnostih
gledati svojega očeta.

Bili so veseli, zbijali so šale, toda Janko je stal za
stopami v mlinu in gledal skozi okno kaplje, ki so kapale
skozi leseno strugo na dno potoka.

Noč se je. napravila, temna noč. Nebo so prepregli
oblaki in droben dežek je rosil na zemljo. Svatje so se
umaknili pod streho in rajali dalje. Tudi fantje so se po¬
mešali med plesalce.

Cmok pa se je splazil v skedenj in se zaril v slamo.
Sanjal jc kraljeve sanje. Ko pa je že odbila polnoč, se je
prebudil. Vstal je in korakal proti domu.

57

Noč je bila, temna noč in droben dežek je rosil na
zemljo. S težko glavo je kovač Urh lezel za potokom.

Ko je prišel do brvi, se je plazil po vseh štirih črez
njo. Klel je in govoril sam sebi: „E, tako življenje pa nič.
Norec sem, mi je rekel včeraj Matevž. Hm, tak norec!
Menjam pa vendar ne z nobenim, z Matevžem pa že celo
ne. Umorov pa vendar nimam na vesti, kakor ta-le Matevž,
ta rabelj!“

Čmok je prilezel črez brv in stopil zopet na noge.

Stopal je mimo lesene hišice žagarja Matevža. Popri-
jemal se je za zid — tema je bila kakor v rogu. Tišina
je vladala naokrog, le tam od mlina doli so se čuli glasovi
harmonike in hripavih svatov. Voda v potoku je šumela
in v temi so se iskrile vodene kaplje, padajoče iz lesene
struge v potok.

Urh je stopal dalje za potokom, počasi, vedno posku¬
šajoč s stopali, če šer stoji na trdih tleh. Zdelo se mu je,
da je nekaj zašuštelo za njim. Ozre se, pa ni ničesar opazil.
Že je zopet na stezi. Urnejših korakov se bliža kovačnici.

„Tako se kralj vrača domov. Ha, kralj, Rožni kralj!“
In zasmejal se v  je divje, da se je razlegalo v temno noč.

('mok! Čmok! Čmok!

Trikrat se je čul, pa ne glas, ampak udarec.

Urh se je zgrudil na zemljo pred svojo kovačnico.

,,Matevž, rabelj ! u  zakliče Urh in ni se več zavedel.

Čule so se le stopinje bežečega človeka.

Že se je petelin oglašal na plotu in naznanjal ju-
tranjice.

Urh se je prebudil. Sklone se po koncu, pa ne more
vstati. Silno ga je zabolela glava. Kar črno se mu je
delalo pred očmi. Krvave lise so se poznale na čelu in
sencih. Klobuk je ležal na tleh.

Z velikim trudom se splazi do potoka in si spere
rane na glavi. Strjena kri se je odmakala.

Dvakrat mu je prišlo slabo. Pa trdna Čmokova na¬
rava je premagala. Počasnih korakov se priplazi do vrat
kovačnice in sede na klop k mizi, ki je stala pod lopo.

,,Za rablja sem ga postavil v svojem kraljestvu, pa
meni je najprvo vrat zavil. Ha!“ Čmok poseže za srajco
in privleče umazano cunjo na dan. ,,Dobro, da me ni

58

oropal, ta rabelj! Hu, kako me glava boli! Črepinjo imam
prebito. Pa kako me zebe, da se ves tresem. Pa naj bo,
saj enkrat mora tudi kralj umreti. M

Počiva na mizi, pa zopet se zdrami, potegne papir
iz cunje in začne brati:

„Jaz podpisani Franc Kolenec, posestnik v Rožnem
logu, izjavljam, da je po moji smrti vse moje imetje, po¬
hištvo in zemljišča, prava in edina last Urha Rebra, ne¬
zakonskega sina Agate Reber z Rebri, tako da nima nihče
drugi pravice do mojega premičnega in nepremičnega
imetja v  kakor moj nezakonski otrok Urh Reber. “

Cmok prebere ter se zamisli. Hudi duhovi mu obleta¬
vajo dušo.

„Čemu bi še živel na zemlji? Za nobeno rabo nisem
več. Danes ali jutri, je vseeno. “

In privleče iz žepa nož, s katerim je konjem kri
puščal. Hladnokrvno pritisne noževo klino na žilo odvod¬
nico na levici. Curkoma je kri bruhnila, potem pa polagoma
tekla iz prebodene žile.

Urh obrne nož in ga pomoči v kri.

S svojo lastno krvjo je še napisal z debelimi črkami
pod pisanjem Fr. Kolenca naslednjo oporoko:

„Moj glavni in edini dedič je Janko, moj sin neza¬
konski, kovač v Rožnem logu.“

Cmok se je podpisal in zopet zavil papir v cunjo ter
potisnil za srajco.

Kri pa je le tekla počasi. Pa Čmok stisne z desnico
žilo na levici in kri se je ustavila. Hotel je zaspati, pa ni
mogel. Mraz ga je tresel, da so mu zobje šklepetali. Silne
bolečine so ga napadale. Pa na Boga se ni spomnil.

Čmok je začel sanjariti.

„Tako torej umira Rožni kralj! Ha! Prav je imel
Matevž, ki mi je rekel, da sem norec. Pa dvorni norec ne
bom jaz, ampak Jožek z Rebri. Ta rabelj Matevž misli,
da me je s svojim udarcem ubil do smrti, pa me ni.
Reči pa vendar ne bodo mogli, da je on ubil Rožnega
kralja. Vzel si je življenje sam! Ha! Hu! Kako me boli!
Kdo bo držal, ker tako zebe. Roka mi je utrpnila. Vrag
vzemi vse vkup, samo Jankota naj varuje Bog! . .

In Urh izpusti žilo, Kri je tekla po mizi.

„Hi, hi-ah, Marija!“

Urh se je ozrl proti kapelici lurške Matere božje.

Prepozno!


59

Zopet prime krčevito za žilo. Barve na licih so iz¬
ginile, oči so steklenele, ustnice so se stiskale, sapa je
pojemala.

„Marija, če je mogoče!.. Milost! Smrt je huda! Pa
moja smrt, kaj bo? Milost! Ah, da me je satan premotil!
Tekel bi, letel bi do župnika, ko bi mogel. Odvezo, od¬
vezo! Angeli božji, vsi svetniki in svetnice božje, poma-
i gaj te! Ne morem več . . . Milost, o Marija . . . Marija ...
Marija . .."

Urh je zaspal — za vselej ...

Tiho je bilo naokrog, le kos je žvižgal v grmu in v
daljavi je še skovikala sova. Jutranja rosa je škropila tla
*• in jutranji zvon je naznanjal beli dan.

Svatje pa so še rajali, brez skrbi in veselo.

Le eden je bil, ki ni spal, pa tudi ne plesal v Rožnem
logu. Žagar Matevž se je počasi plazil za mejo in ozirajoč
se oprezno šel pogledat, ali Cmok še leži v svoji krvi. Kol
je ležal na tleh, toda Cmok je sedel pred kovačnico.

„Glej, vraga, ni se še iztegnil."

Že je Matevž hotel stopiti po kol in še enkrat udariti
po Cmoku, kar začuje stopinje. Prestraši se in zbeži.

Tam onstran potoka je stopical kovač Lojze s svatbe.
Delal se je dan in treba bode iti na delo. Saj konje mora
podkovati, kar jih priženo to jutro.

Približavši se kovačnici je čul neke stopinje onstran
potoka. Pa se ni za to zmenil. Pač pa zagleda pred kovač¬
nico Urha, sedečega in slonečega za mizo. Že od daleč je
videl lužo krvi na mizi in pod mizo.

Hitro zakliče: „Čmok, alo, po koncu!"

Pa tisti hip, zaglcdavši kri, se prestraši in boječe
* zakliče črez potok: „Čmok, kaj pa je?"

Brž skoči v potok, prebrede vodo v črevljih in stoji
pred Urhom. Potrese ga za rame, dvigne mu glavo, kliče
ga — nič glasu, nič znamenja — Urh je mrtev.

Brž steče na Reber, povedat žalostno novico. Gospo¬
dinja je omedlela. Reber pa brž pošlje Lojzeta do mlina,
da Janku počasi sporoči nenadno vest.

Lojze pokliče Jankota iz hiše in pravi: „Brž pojdi
domov. Cmok sedi pred kovačnico s krvjo oblit in ne
vemo, ali je živ, ali je mrtev."

Janko prebledi, pogleda Lojzeta v oči, pa teče do
kovačnice. Bilo je tam že polno ljudi, ki so govorili:
„Ubil ga je nekdo."

60

„Sam se je ubil . 44

„Žilo si je prerezal / 4

Bil je to tužen, neznosen trenotek za sina.

„Moj oče, moj oče ! 44  je klical in objemal mrtvega očeta.

Ljudje pa so se zgražali: ,Janko — pa sin Cmokov ? 44

Napravili so nosilnico iz vej in položili na njo mrtveca.
Janko pa je posegel očetu za srajco in umazano cunjo
vtaknil v svojo malho.

XV.

Pri Kolenčevih so sedeli Janko, Rezika in stara dva
Kolenca okrog javorjeve mize.

Stara Kolenka je pokašljevala, Kolenec se je držal
grdo, Rezika je zrla nepremično v steno, Janko pa je sedel
trdo na stolu in govoril:

„Prebral sem vam torej se enkrat to pismo. Pokazal
tudi in prepis imate v roki. Želim torej, da se v kratkem
izvrši prepis posestva . 44

^Počakaj še, Janko, da pride moj brat notar in hči
Ivanka domov . 44

„Ne morem čakati. Drugače meni ni več obstanka v
Rožnem logu , 44  reče odločno kovač.

„Pa notar utegne oporoko ovreči in kaj potlej, Janko , 44
vpraša Kolenec.

„Me ne skrbi. Moj oče se je že pri več odvetnikih
posvetoval o tem in vsi so mu rekli, da je pravica na
njegovi strani , 44  odvrne zopet kovač.

Rezika se je odstranila.

„Najlepše bi se izteklo, ko bi Janko snubil Reziko , 44
pravi mati.

,,Nimam nič zoper to, mati! Toda Rezika se ne misli
možiti, in rekla mi je sama, da pojde v samostan . 44

„E, kaj tisto, ženske se hitro premislijo, ako kaže , 44
odvrne Kolenec.

Poznalo se je postaranemu možu, da zadnja leta
njegova niso bila vesela. Zaupno in koprneče je obrnil
svoje mokre oči v mladega kovača.

Ta pa mirno odgovarja:

„Prisiljena reč ni dobra, oče! Ne skrbite za njeno
prihodnjost. Ako se omoži, ji že jaz preskrbim tako doto,
da je ne bo sram. Tudi Rupert lahko ostane pri meni.
Vama bodem napravil lepo stanovanje, tudi Ivana ima vedno
pot odprto proti domu. Mene se nikar ne bojte . 44

61

„Morda imaš pa že katero izbrano, da se Rezike
braniš ?“

In Kolenka ostro pogleda Janku v oči.

„Pustimo ženitev. Kakor sem rekel: V osmih dneh
se odločite, ako ne, nastopim tožno pot. Z Bogom!“

In Janko odide v svojo kovačnico. Ozira se po polju
in bregu okrog in vse mu je tako ugajalo, kakor še nikdar
ne. Pa je pogledal svet na ono stran potoka: iz drevja je
zrla Rebrova hiša.

„Lep je ta Rožni log in srečen bi bil, ko bi bil ves
moj. Morda so moje misli predrzne, pretirane, lakomne,
toda kaj hočem? Oče mi je rekel, naj izpolnim nalogo,
katere on ni mogel.“

Ptiči so žvrgolcli v meji, vinske jagode so se že
pokazovale v vinogradu, tu pa tam je še cvetela kaka za¬
poznela jablana.

Janko je korakal po klancu navzdol. Visoko leteče
misli so mu polnile dušo, prihodnjost se je razgrinjala
pred njim, tako bujno, tako srečno, tako bogato. Tam gori
za kapelico pa se je svital obraz izvoljene device, ki naj
ga osreči za vse življenje.

„Morda ve, da sem tukaj? Morda sanja o zlati sreči?
Morda ji je oče privolil v zakon?"

Tako blizu se mu je zdela vsa sreča, pa vendar še
tako negotova. Kaj pa, ko bi notar vendarle ometaval
oporoko? Pa naj se mu posreči? Pa naj ostane Janko
na cedilu? Ali je potem še kaj upanja na Rebrovo deklico?
Saj je še tako negotovo, da bi se stari Reber podal. Visoko
leteče misli so ga hipoma potrle na tla. Moreče skrbi so
zopet razjedale njegovo dušo.

„Pa kaj zato? Ali gre ali ne gre? Po pošteni poti
sem prišel v Rožni log, po poštenem potu zopet odjadram
tja v beli svet. Bog naj obrne, kakor se mu prav zdi!"

Janko je zopet ves teden pridno delal v kovačnici in
premišljeval očetovo smrt.

„Saj je morda še bolj prav, da grem odtod. Ljudje
ne bodo pozabili nikdar, da sem Cmokov sin. Saj tako
drugega ne delajo, kakor obirajo mojega očeta in se nor¬
čujejo iz njega, ga zasramujejo in preklinjajo. Tudi pri
Rebrovih me nimajo več tako radi. Pa kaj? Moj oče je
vendarle bil Cmok in želel mi je dobro, skrbel za me,
kakor malokateri oče za svojega sina. Bog bodi milostljiv
njegovi duši. Morda pa vendar ni pogubljen? Zadnji tre-

62

nutki človeka radi izpreobrnejo. Morda je umrl s kesanjem
v srcu? In če je imel popolni kes? Res leži pokopan
med samomorilci tam za mrtvašnico. Toda človeška sodba
je zmotljiva. Nekaj mi vedno pravi, da moj oče ni obupal.
Saj ni bil tako hudoben. Življenske razmere so ga tako
daleč pripeljale. Bog bode že presodil pravo . 44

Tolažilne misli so prevevale Jankotovo dušo.

Prišel je mesec majnik. Trava je odcvetela in žita
so jela rumeniti. Janko je pomagal Rebrovim pri košnji.
In takrat se je večkrat primerilo, da sta bila Janko in
Micika sama.

„Vcš, Micika, Kolenec se je vdal brez tožbe. Na jesen
se mislim jaz preseliti h Kolencu . 44

„Hvala Bogu! Toda kaj bode z Reziko?“ brž popraša
deklica.

,Jeseni gre v samostan. Je že vse dogovorjeno / 4

„ Božica ! 44

„Zakaj božica? Tudi jaz bi šel precej, ko bi mogel."

„Ti, Janko? Kaj pa jaz ? 44

„Ko bi mogel, pravim. Toda zdi se mi, da brez tebe
ne bi mogel živeti . 44

,Janko, Janko! Ti se šališ . 44

„Nič se ne šalim, Micika! Na jesen stopim pred
tvojega očeta in mu porečem: Ali mi dajte MicikcT/ali pa
grem od tod . 44

Deklica povesi oči in obmolkne. Solnčni žarki .so
se lomili pod robcem na njenih licih in rdeče ustnice so
zatrepetale v tajni ljubezni.

„Micika, ali si moja ? 44  In Janko jo prime za roko.

Micika pa odgovori: „Saj veš, da sem, ako le oče
ne bodo branili . 44

In Janko je zopet hitel metati seno na kopice, Micika
pa grabiti. Bilo je še precej sena za pospraviti v kopice
in mrak se je delal.

Tam v bližnjem grmovju se je že slavec oglašal.

Pa tudi na drugem koncu travnika sta hitela posprav¬
ljati seno v kopice dva človeka. Martin in Uršika sta se
smejala in pogovarjala.

„Veš kaj, Uršika! Tako se mi zdi, da ta-le par na
onem koncu travnika tudi ni kar tako brez nič. Pri Ke¬
brovih sicer na to niti ne mislijo, toda kaj vse se na svetu
ne zgodi. Janko je tako že gospodar pri Kolencu, kakor
sem slišal , 44  pripoveduje Martin.

63

„Jaz sem pa tudi slišala, da Rezika ne mara za
Janka," reče brž Uršika.

„Seveda ga ne mara, ker ima Janko že drugo izbrano."

Uršika je pogledala proti onemu koncu. Janko je
ravno v roke segal Miciki.

„Poglej, poglej, Martine, kaj imata!"

„Ali nisem rekel, Uršika, da ni tako brez nič vse
to? Ej, stari Cmok je poznal ljudi in od njega sem se jaz
marsikaj naučil. Tudi za te se imam zahvaliti Cmoku."

„Ali res, Martine? Pa kako to?"

„Kar namignil mi je, ko sem prišel prvikrat v vas.
Saj veš, to je bilo takrat, ko smo pri Popustku Šentjan-
ževca poganjali. »Ta-le bo za te,« je rekel. Pa je pokazal
na te."

»Škoda je bilo vendarle tega Cmoka," pravi Uršika.
„Kako, da je tako žalostno končal?"

„E, božja pota so čudna. Pustiva to, Uršika! Bog
daj pokoj njegovi duši!"

Skoro ju je bilo strah. Obmolknila sta oba.

Tam iz gozda se je oglašala sova in skovikala svojo
mrtvaško pesem.

XVI.

V Klenici so praznovali tisti dan farnega patrona,
sv. Jerneja. Pri Popustku je bilo na obeh konceh hiše
polno gostov. Tudi Diguž je vlekel svoje harmonike. Na
levo so se vrteli mladi, na desno pa so modrovali mo¬
žakarji.

Tudi Janko je bil pri Popustku. Z Lojzetom sta
sedela v kotu pri rdeče pobarvani mizi. Lojze je bil ta
dan silno dobre volje, zakaj Janko ga je napravil za ko¬
vaškega pomočnika.

Ni pa bil vesel Janko. Zamišljen je sedel za mizo in
vlekel na ušesa besede možakov, ki so v kamri prereše-
tavali dnevne novosti.

„Kaj mi je danes pravila moja stara! Čudno je, skoro
neverjetno, pa mogoče je vendarle," pravi rdečelasi Kvatrnik.

„Kaj pa takega, sosed," ga poprašujejo.

»Mladi kovač, o katerem pravijo, da je Cmokov sin,
je postal gospodar pri Kolencu."

»Kolence mu bode dal Reziko?" se čudijo možakarji.
„Pa vendar ne. Tak gruntar, kakor je Kolenec, pa bi dal
svojo hčer kovaškemu pomočniku?"

64

„Rad bi jo mu dal, rad, 66  pravi rdečelasi sosed, „pa
je Janko ne mara. 66

„Kako pa drugače? Saj se mora vendar priženiti,
drugače ni mogoče, 66  ugibajo drugi.

„Je mogoče, je. Tako je, da bode Janko izbiral, ne
pa Rezika. 66

„Oho, kako to? 66

„Vse Kolenčevo je kovačevo, 66  pravi Kvatrnik. „Barba,
Kolenčeva dekla, je pravila moji sosedi, ta pa moji ženi,
da je Cmok imel pismo, ki spričuje, da je bil Cmok go¬
spodar pri Kolencu, ne pa Kolenec. Saj se morda še spo¬
minjate, da je bil stari Kolenec oče tistega otroka Urha,
nezakonskega sina Agate, Rebrove sestre. Porodila ga je
tam nekod pri Trstu, pri svojih sorodnikih. In ta kovač
Janko je zopet nezakonski sin Urhov ali Cmokov. Ujel ga
je nekod, ko je popotoval po svetu kot kovaški pomočniki

„Čujte, čujte, kaj pride vse na dan. Včasih sem že
slišal nekaj takega zvoniti, pa kdo se je dosti zmenil za
take govorice o preteklosti pijanega Cmoka, 66  zopet mo¬
druje drugi.

„Aha, zdaj pa vemo, zakaj sta se Reber in Kolenec
Urha tako bala. Nič čudnega, saj je imel obadva na vrvici, 66
zine sosed Kvatrnikov.

„Srečcn je pa vendarle ta kovač!“

„E ja, srečen pa nesrečen. Saj veš, Cmokov sin pa
vendarle ostane. 66

„Ali moč njegova bode še večja kakor je bila moč
starega. Pošten človek, priden in razumen. E, ta bo še
marsikaj obrnil v Rožnem logu. 66

,,Pa to še ni vse, kar je pravila moja stara, 66  pravi
zopet Kvatrnik in popije kozarec vina. „Zdaj pride še nekaj,
kar vas bo osupnilo. To ji je pravil žagar Martin, ki še
vedno zahaja k Rcbrovim na delo. 66

„No, no, Kvatrnik, kaj takega? 66

,Janko se ženi pri Rebru. 66

„E spaka, pa saj ni res? 66

„Tako je! Danes dopoldne ga je kovač vprašal za
Miciko. 66

„0, o, o, kaj vse se ne zgodi na svetu. Ali pa jo mu
bode stari Reber tudi dal ?“

„Strašno je hud. Ves dan leta okrog hiše in kolne.
Rebcrna se je skrila pred njim, dekle pa je ušlo, najbrž
k stricu na Ajdovo zrno/ 6

65

„0h, oh, kaj poreče župnik, brat Kebrov?“

„No, no, ko bi bil jaz v Rebrovi koži, bi je mu tudi
ne dal. Tak prihajač, pa bi zapovedoval po vsem Rožnem
logu. Reber naj se le drži in prav ima, če se drži. Tudi
možje moramo zoper to nastopiti. Rogelj naj mu ne da
županskega dovoljenja za to ženitev. Kovač naj že vzame
Reziko, ako ni drugače, Micike pa ne,“ konča postarni
možak.

„Rezika gre v samostan, pravijo. a

„Ha, tako? E, to se bode še vse preobrnilo.“

„Kaj pa Rupert? Ali bodo tega kar tako zapodili od
hiše? In Rebrov Jožek? Ali res ni za nobeno rabo? a

Tako so modrovali, ugibali in svetovali možakarji
pri kozarcu vina. Postajali so vedno glasneji.

Pa tudi v drugi sobi so bili podobni pogovori. Rupert
je dajal fantom za pijačo, da je teklo od mize. Barba se
je vrtela še vedno urno po podnicah ter pripovedovala
Rupertu vsakojake stvari. Tudi Rebrov Jožek je čepel tam
v kotu in se neumno smejal plesalcem.

„Ti, Rupert, le nikar se ne jezi. Veš, meni Micika
dosti pove in kar ve Micika, to ve tudi Janko,“ pošepeče
Barba potrtemu Rupertu.

„In kaj ti je Micika povedala ?“ vpraša brž Rupert in
zvedavo upira oči v Barbo.

„Toliko že, da ti rečem: bodi pameten in nikar ne
nasprotuj Jankotu, kakor si nasprotoval Čmoku,“ pravi
Barba in pogleda zraven sedečega Jožka. Temu pa pravi:

„Pa tudi ti bodi pameten, Jožek, in rad imej Jankota.
On je dober človek. :c

„Dober, res,“ odvrne Jožek, smejoč se neumno. ,.Midva
sva tako prijatelja. Že trikrat me je danes klical pit. u

„Kaj ti veš, Jožek,“ odvrne Rupert. „Ali jaz vem,
Barba, da Janko snubi Miciko.“

Barba se malo zlobno nasmeje, pa pravi:

„Rupert, Micika je sedaj res Jankotova, pa ne bo dolgo.
In da je tako, je to tvoja sreča, w  reče Barba kratko in
odločno.'

Rupert se zatopi v mladostne spomine. Z Miciko
Rebrovo sta skupaj hodila v šolo, ker je bil Rupert že iz
mladega pri Kolenčevih. Stariši so mu zgodaj pomrli.
Stanovali so v Žeravici. Njegov brat je s štiriindvajsetimi
leti prevzel domačijo, on pa je ostal pri svoji teti Kolenki.
Micika mu je bila že od nekdaj precej všeč, vendar ni

Večernice. 59. zv.

5

66

nikomur tega pravil. Na ženitev seveda doslej ni mislil.
Bil je premlad za to, pa še v vojaških letih. Sicer je imel
precejšnjo doto od doma, toda teta mu ni doslej še ničesar
obljubila. Odkar je Janko postal gospodar pri Kolenčevih,
se je Rupertu ohladila mržnja do Čmokovega sina. Ko pa
je izpazil, da Janko lazi za Kebrovo Mieiko, je zopet vzki¬
pela stara mržnja. Daši sam ni imel dosti upanja, da bi
kdaj zasnubil Mieiko, ali Jan kotu je pa tudi ni privoščil.
On je bil vendar gruntarski sin, Janko pa prihajač brez doma.

Barbine besede so Ruperta nekoliko pomirile. Začel
je postajati dobre volje in tudi prisedel k Jankotu. Ta pa
je malo govoril zamišljeno zrl po hiši, poslušal pa molčal.
Le Lojzetu je privoščil več besedi. Vedno še mu je šumel
po ušesih dopoldanji pogovor z Kebrovim očetom. Ni pri¬
čakoval, da ga tako sprejme. Toliko, da ga ni vrgel črez
prag. Nič več mu ni obstanka pri Rcbrovih. Niti za račun
si ga ne upa iti vprašat.

Reber je divjal kakor razkačen lev in vse je bežalo
pred njim.

„Ali naj se preselim v svojo kovačnico na desno
stran Reberce? Ah, saj ne bo več miru. Preblizu je. Ali
naj se kar preselim h Kolencu? Tudi težko kar tako na
nagloma. w  Ti dve vprašanji sta Jankotu največ belili glavo
tistega popoldne.

Ko pa se je naredil večer, so Jankota pogrešali pri
Popustkovih. Nikomur ni povedal, kam da gre, razen Loj¬
zetu. Ta je bil sedaj njegov edini prijatelj. Ljudje so ga
zavidali, odkar je tako hitro obogatel in niso ga več tako
cenili, odkar se je pokazal kot Cmokov sin. Pri Kolen¬
čevih so ga gledali po strani, pri Rebrovih pa se je tako
zameril.

„In Micika? Kaj hoče, kaj more ona, revica? Saj je
rekla, da bo moja, ako ji oče ne bodo branili. In sedaj vem,
pri čem da sem/

Počasi je stopal Janko po stezi, ki je držala v gozd.
Bilo je jasno. Zvezde so sijale na nebu, mesec je kazal
prvi krajec, nobena sapa ni pihala po polju.

Janko sede na hrastov štor in gleda v dolino. Ni bilo
megle nad Reberco. Belila se je v drevju Rebrova hiša,
luč je svetila pri Kolenčevih, potok je šumel po dolini.
Tako lepo se je Jankotu vselej zdelo, kadar je z višave
gledal v nižavo, z rebri v log. Danes pa se mu je videlo
pusto in prazno.

67

Nič ni slišal, nič ni videl; glavo je stisnil v pesti in
motal globoke misli. V bližnjem grmu je slavec cijikal in
drobikal svojo večerno pesmico.

„Kam grem? Že sem dospel do vrha griča, že sem
se mislil obrniti, povzpeti, pa — glej! Kamen je izpodletel
in padel sem ... Pač, še bi se pobral, ko bi le tista-le
deklica tam doli v Rebrovi kamrici ostala stanovitna. Pa
kaj? Ne morem ji zameriti. Samostojna ni, kakor sem jaz.
E, Micika ne bo znorela zaradi mene, meni pa se je tako
prigabilo življenje, vsaj v Rožnem logu. Kaj bi še lazil tu
okoli, ko me vse zaničuje. Kaj mi pomaga lepi Rožni log,
ako pa ni miru, ni sreče v srcu. Dosegel sem skoro svoj
namen, izvršil nalogo, katero mi je oče naložil, toda srce
je prazno, ni srečno, želi si nazaj časov, ko sta še strah
in up pretresala moje drobovje.

Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal —

Srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.

„Ne, ne morem se pritožiti, da mi sreča ni bila mila.
Bogu moram biti hvaležen za njo. Ali tega nisem dosti
premislil, da stalne sreče ni najti na zemlji. Srečen je le
tisti, ki srečo pričakuje onstran groba.

Kaj me še veže na ta svet? Ali mati? Kdaj jo že
krije črna prst tam daleč za gorami. Ali oče? Tudi on je
sklenil svoje nemirno življenje. Brata nisem poznal nobe¬
nega, sestrna roka ni božala moje glavice.

In sedaj so me pustili na cedilu tudi tisti, ki so me
radi imeli. Radi imeli? Pač, ker sem jim pridno in zvesto
služil. Ni ga več, ki bi ga mogel pritisniti na svoje srce.
Le hvaležna dušica Lojzetova se še lovi okrog mene.

Sam sem, tako sam pod božjim solncem. Brez doma,
brez svojcev, brez prijateljev sedim tu in ne vem, kam bi
se obrnil.

Tri križe dobim o božiču na svoj hrbet. Že sem
menil, da se za vselej ustanovim v Rožnem logu. Sladko-
zveneče misli so omamljale mojo dušo, srečna prihodnjost
se je odpirala pred mano, že sem mislil, da držim srečo
za pas, pa mi je izdrknila. Kaj naj samotarim tam gori
pri Kolenčevih, ko me ljudje ne marajo. Saj bi me še
Rezika ne hotela pogledati z lepim očesom. E, kaj!

Mlad sem še. zdrav tudi, imetja ne pogrešam. Prodal
bom svoje zemljišče, pa pojdem zopet po svetu. Pa vendarle!

5 *

68

Čemu bi grenil življenje tem ljudem v Rožnem logu? Saj
so vendar kri moje krvi. Rajši naj se ločim mirno od tod,
kakor sta se ločila Abraham in Lot. Pa Rezika pač ne
zasluži, da bi ji zagrenil življenje. Dobro dekle je.

In Miciki naj kalim veselo življenje? Naj si izbere
ženina, kakršnega hoče! Tudi Rupert ni napačen fant, in
Jožek je revež in usmiljenja vreden. Pa ta Rebema! Ta
modra žena! Ali ni bila ves čas tako dobra do mene?
Bog ve, če je ne boli srce hujše kakor mene? In zopet
Kolenka? Ta je že tako z eno nogo v grobu, Kolenec pa
tudi ni srečen, dasi ni on zagrešil grehov svojega očeta.

Res, dobri ljudje prebivajo v ti dolini, četudi so starci
trdi možje. Pa naj bodo, saj imajo morda vendarle prav.
Izkušeni so bolj kakor jaz in že vedo, kaj delajo. “

Mesec se je skril za oblak. Janko vstane in odhiti v
dolino.. Naravnost gre proti kovačnici, prižge luč, pospravi
vse najpotrebnejše stvari v kovceg, sede k mizi in začne
pisati.

Napisal je dolgo pismo, pa je je zapečatil in spravil
v malho.

Janko odide proti vasi.

Pri Popustku so še rajali.

Kovač pokliče Lojzeta iz hiše, mu nekaj zašepeče na
uho in izroči zapečateno pismo.

Segla sta si v roke. Lojzku je priplavala debela solza
na lice.

„Do svidenja v mestu, Lojzek P

„Bog vas sprejmi, mojster!“

Janko hitro odrine iz vasi. Pred cerkvijo se globoko
prikloni, prekriža, pa se zopet povrne v Rožni log.

Ustavi se pred kapelico. Precej časa iskreno moli,
pa odhaja proti Rebri.

Stopil je za hišo, potrkal na okno, pa zaklical:

„Micika, brez zamere, z Bogom!“

Ni čakal odgovora. Brž stopi zopet na cesto, ki je
peljala v vas.

Šel je skozi in ni se ustavil poprej, dokler ni zagle¬
dal nad mestom zvonikovih streh, ki so se žarile v prvih
žarkih jutranje zarje.

Še je čul petelina v bližnji vasi, nato so se oglasili
mestni zvonovi, naznanjajoč beli dan.

Bil je prvi dan meseca septembra.

Janko je začel novo življenje.

69

'A' 'A*

Še so prihajala pisma v mesto za Jankom. Pa Janko
jih ni več čital. V par tednih je odpotoval gori na Štajersko.

Vstopil je kot brat pri očetih kapucinih.

V Rožnem logu je še treskalo nekaj tednov. Kolenčev
notar se je pokazal v Rožnem logu in pretil, da ovrže
Čmokovo oporoko. Rebrov župnik je pisal bratu, da naj
le dobro pazi na hčerko, ljudje pa so govorili toliko in
toliko, se čudili in hudovali, se smejali in hvalili . . .

Jankotovo pismo so hranili v lepi škatlici pri Re-
brovih. V pismu je stalo, da naj je Rupert gospodar pri
Kolenčevih, Micika pa njegova gospodinja ...

Pa se je res tako zgodilo.

Rezika je šla k uršulinkam.

Ksaver Meško:

Ob zatonu leta.

V daljavi za gorami tone dan,
in krila siva mrki mrak razteza
črez gore, hribe in črez snežno plan.

V tišino mraka svet se ves pogreza
in ves drhti. Gospod, z menoj ostani,
z roko mogočno čuvaj me in brani...

MraČi se že... In v večnost Čas hiti,
in tiho leto novo že prihaja.

„Kaj pač prinese tek njegovih dni ?“
vprašanje tesno v srcu se poraja;
drhti srce: Gospod, z menoj ostani,
z roko mogočno čuvaj me in brani!

Pod varstvom tvojim — česa se bojim?
Oprt ob tebe — Česa naj se plašim?
Prinese srečo? — Tebi jo zročim.
Prinese boli? Saj sc jih ne strašim! —
Le ti pri meni, o Gospod, ostani,
z roko mogočno čuvaj me in brani

• • •

Ivo Trošt:

Do vrha.

Slika.

odbregom je prav čedna kapelica lurške Matere
božje. Marsikdo se ustavi na razpotju, se prekriža
po lepi stari navadi in počasti nebeško Kraljico
vsaj s pobožnim vzdihom, potem si pa misli: lično delce
ta-le kapelica. Gotovo jo je sezidal posestnik one-le dvo¬
nadstropne hiše, ki se na nji ponosno blesti v zlatih črkah
napis „Lovro Strnad“ brez vsakršnega dostavka.

Toda moti se neznani ugibalec.

Ako pogleda kapelico bliže, lahko prebere na pročelju,
da so jo postavili hvaležni podbreški občani svoji milostni
Materi v petdesetletni spomin razglašenja verske resnice o
brezmadežnem spočetju; nad stranskima obokoma pa mu
naznanjajo uklesane črke, da so skladali za njo domači
občani z delavci iz bližnjega kamenoloma. Nikjer ni po¬
sebnega oznamenila, da bi bil kaj več dal za kapelico
Lovro Strnad.

Zidava je res podobna, tudi barva in robovi ob voglih
so taki, kakor jih ima Strnadova hiša; mogoče, da je obe
stavil isti mojster, najbrž je bil za obe stavbeni podjetnik
prav Lovro Strnad, saj je bil povsod prvi, kjer je kazal
krajcar zaslužka, toda plačal je samo svojo ponosno
zgradbo — mali gradič, pri kapelici je pa celo zaslužil.
Za take stvari ni imel drobiža, pa ga tudi ni nihče silil,
da bi dal kaj več. Take požrtvovalnosti ni od njega pri¬
čakoval nihče. Zato so Lovru očitali pobožnjaštvo, ki se
ga drži samo tam povsod, kjer mu vrže gotovega dobička.

71

Malo se je zmenil Strnad za take očitke.

Stalno si je bil začrtal pot, ki je hodil po njem. Iz
tira bi ga ne spravil niti sam angel varih. Blesteči napis
na pročelju njegovega doma je pomenil brez vsakršnega
pojasnila, da je tukaj ustanovljeno podjetje in trgovina —
za vse, kar pomnožuje bogatemu Lovru Strnadu itak silno
bogastvo.

„Pa da se ne umiri, da ne mara pokojno uživati
plodov svojega truda,“ so se popraševali ljudje in dostavljali:

„Yse je njegovo — vsa vas, malone vsa občina in
obsežna okolica mu je dolžna. Njegovi so širni travniki
do Ljubljanice, njegovi temni gozdovi do samega krimskega
slemena; njegov kamenolom, trgovina, gostilna, žaga, mlin,
skladišče lesa doma in v mestu. Hišo ima, da niti grof ne
lepše. Skozi okno pogleda, kadar hoče, in vidi. kakor daleč
neso oči: vse njegovo. Vidi lahko tudi sosednjo vas in
sredi vasi na hribcu župno cerkev sv. Vida s pokopališčem.
Tam se mu pomudi oko med vrstami križev, med vrstami
grobov onih, ki že počivajo v Bogu. Tam se spočije sled¬
njič tudi on sam. Lahko bi pa počival tudi že sedaj v
življenju. Drugim naj pusti nabiranje bogastva, sam ga
ima dovolj, preveč ... Že sedaj bi lahko užival telesni
pokoj in mislil in skrbel za dušni mir po smrti. Ni dobro,
preveč vezati duše na posvetni mamon: pohlep oslepi . .

Tako in še huje so zavidali sosedje Strnada.

Danes je že tako, da zavidamo vsakogar, ki ima groš
več od nas. Strnad je pa imel mnogo, da, veliko grošev.
Ko bi tudi ne župani! že celo vrsto let po deželnih in ce¬
sarskih postavah, je bil takorekoč mali bog vsi širni oko¬
lici z ličnimi cerkvicami na hribeih, s snažnimi vasicami
ob vznožju; po Ljubljanici vozijo njegovi čolni les in
kamenje v mesto, do Ljubljanice prevažajo po železnem
tiru les in kamenje. Pri njem je sleherni dan kakor živ
semenj. Stanovalci domačih in sosednjih vasi vozijo k
njemu na prodaj les, drva, žito, živino: od njega pa jemljejo
štacunsko blago, železnino, orodje, vino. apno. Hodijo na
posodo po denar in donašajo obresti v denarju ali poljskih
pridelkih. Ker se mu boje zameriti, pijo črez mero. Tedaj
se jim razveže jezik, da hvalijo Lovra, kakor najeti; na¬
slednji dan pa zabavljajo, da je oderuh, ki ima za nič vino,
da je dovolj bogat in bi lahko posojal kar tako. Kmalu
jih pa zopet obide potreba, da pridejo ponižni, skesani
prosit podaljšave, potrpljenja , ..

72

Pravcati semenj dan za dnem. Strnad zapisuje, računa,
se pogaja, kupuje, prodaja — večinoma sam. Drugim ne
zaupa mnogo. Vendar ga hvalijo v lice in trde, da ga ni
blizu ne daleč človeka, ki bi mu mogel očitati nepoštenost.
On molči in dela ter prejemlje po isti ceni hvalo in grajo.

Takšen je bil Lovro Strnad, takšen ostane. Kjer čuje,
da je na prodaj košček zemljišča, gozd, les, hiša, kdo drugi
je kupec kot Strnad?

„Še to mora biti moje — vse moje prav do vrha na
Krimu,“ si je mislil. „Potem bom lahko izpregel. Počival
bom ter gledal skozi okno na vrh Krima. Še to in to moram
doseči, moram ...“

Da je le došel prodajalec, gotovo sta se pogodila.

Zato so ljudje, ki jim je bolj mar tuja sreča kot
lastna, že dvomili, da bi bili pošteni viri Strnadovih do¬
hodkov. Trdili so, da je najbrž v zvezi s samim rogačem,
ki mu donaša denarje.

Strnad šteje že nad šestdeset let svojega dobičko¬
nosnega življenja. Še vedno je priden kot mravlja in
živahen kakor pred četrtstoletjem. Život mu je postal ne¬
koliko obilen, ne preveč, a lahna rdečica na licu je zanes¬
ljiv dokaz, da je Stvarnik možu poštenjaku ohranil trdno
zdravje.

Oni dan je šel na Krim in se prehladil.

Danes upira pomladno solnce svoje žarke v visoka
okna, kakor da poživlja hišnega gospodarja: ,,Ej, Lovro,
pridi v božjo naravo! Veseli se življenja, budecega se vse¬
povsod. Dovolj si skrbel za pokoj na stara leta!“

Prav izzivajoče se je upiralo solnce v kapelico in
strmo pečino nad kamenolomom. Morda bi bilo rado po¬
kukalo v Lovrovo sobo in poprašalo, kaj misli o njegovem
zdravju tam se mudeči zdravnik. To radovedno solnčece!
Ali se mu smili bolni Lovro?

H

V

Malega posestnika sin, si je mislil Lovro Strnad, ko
je dovršil ljudsko šolo, da je človeku še najbolje, ako je
zadovoljen z malim. Želel si je skromne sobice, nič večje
kakor tako, da bi lahko stala v nji njegova postelj in bilo
bi dovolj. Dela se ni strašil. Kjer je pa delo, je tudi jelo,
je ponavljal in se v svoji skromnosti ni bal bodočnosti.
Delal je in varčeval za lastno sobico. Neki trgovec je videl

73

njegovo marljivost, varčnost in sposobnost sploh, pa ga je
povabil k sebi, da se izuči v trgovini. To je dobro došlo
razumnemu dečku, ki je uganil, da se po tem potu še
najlažje postavi na svoje noge: svojo sobico bo imel in
svojo streho.

Gospodar ga je čislal in zelo cenil njegovo marljivost.
Leto za letom mu je zviševal plačilo. Denarje je pa deček
zopet dajal v — kupčijo. Tako je rastel njegov kup kar
obenem na dveh straneh, zakaj gospodar je delil ž njim
potem čisti dobiček. Skromna sobica se je ob tem razširila
najprej v veliko sobo z mnogimi okni, pozneje celo raz¬
delila v več sob in kuhinjo, jedilne shrambe, kleti, hleve —
skratka v mogočno lastno hišo. Tam bo užival sadove
svojega truda v miru in pokoju.

Po očetovi smrti je prejel nekaj dote in jo vestno
priložil vidno se zvišajočemu kupu prisluženih in prihra¬
njenih denarcev. Slednjič ga je povabil gospodar, naj bo
njegov drug v trgovini. Skupno hočeta deliti ves dobiček.
Tudi to se je zgodilo, in sicer ne na škodo Lovra Strnada.
Njegovo premoženje se je množilo od dne do dne, kakor
da počiva na njem poseben blagoslov božji.

Ko je umrl gospodar, se ni mogel več sporazumevati
z njegovim sinom. Ločil se je od njega, prišel Podbreg in
začel samostojno trgovino. Marljivost in varčnost in sreča
ga niso ostavile več. Sezidal je ogromno poslopje za trgo¬
vino in gostilno, kupil mlin in žago, trgoval na drobno
in debelo, da je slednjič skoro nehote ugnal nasprotnika —
sina nekdanjega gospodarja. Vsi so mislili, da sedaj ustavi
pridobivanje bogastva, kupičenje vrednosti ter pojde zares
uživat zasluženi pokoj. Nič. Lovro Strnad je poiskal v
okolici najbogatejšo žensko, jo zasnubil in pripeljal na
svoj dom kakor pravcati podbreški grof. S tem je pomnožil
svoje bogastvo in prikupil več travnikov in gozdov. So¬
sedje so začeli strmeti ob njegovi sreči. Tudi njegova
ženka ga je občudovala ter tiho opravljala gospodinjske
posle v hiši; svojega moža pa ni umela, čemu si kupiči
toliko imetja. Vedno je snoval kak nov načrt

„Še to moram izvršiti. Kri in meso mora postati moja
misel, potem pojdem počivat.“

..Saj je že vse tvoje od Ljubljance do Krimskega
vrha/* mu je ugovarjala žena.

„Miruj, Anica,“ ji je rekel. „Kako sladko bova poči¬
vala potem, le pomisli!“

74

Anica je slušala; verjela mu pa ni.

Otrok tudi niso imeli pri Strnadovih.

Lovro je ostal stari Lovro in vedno starejši Strnad:
vse je hotel kupiti in vse imeti. Oni dan je slišal, da je
na prodaj tisti mali košček zemlje na vrhu Krima, ki je
stala na njem lesena piramida. Mnogo ni vreden tisti svet
in veliko ga ni, toda Lovro si je mislil: „Potem bo zares
vse moje — do vrha in še na vrhu. Ko bom doslužen
trgovec v pokoju, mi bo uhajal pogled kar s postelje skozi
okno na oni košček zemlje, na tratico in skalovje na vrhu
v sladki zavesti, da sem jih pridobil jaz, da so moje.“

Došel je prodajalec in Lovro se je dvignil ž njim po
dolgi strmi poti, po topečem se pomladnjem snegu na vrh
Krima. Ob vznožju so ju že pozdravljali kimajoči zvončki
in ob prisojnih rebrih trobentice, gori višje pa samo še
pomladanski teloh in zimzelen. Proti vrhu sta gazila po
snegu. Tedaj se je prehladil Lovro Strnad.

Danes gleda zlato solnčece skozi na pol zastrta okna
v njegovo spalnico, da bi zvedelo, kaj meni zdravnik o
njegovi bolezni. Že tretji dan ga drži v postelji; bolezen
se pa preminja, pravijo, na tretji, sedmi in deveti dan —
na bolje ali na slabeje, kdo ugane?

Kakor senca je hodila Strnadovka k bolniku in od
bolnika. Zdravnik je preiskoval bolezen, sestavljal diagnozo,
si popravljal naočnike in nabiral obraz v zelo resne poteze.
Strnadovka se ga je bala.

No, solnce je bilo poštenejše od zdravnika. Uganilo
je pa tako-le: Zdravnik iz same ozirnosti ne mara razodeti
skrbni ženki resnice. Bolnikovo votlo hropenje, pojema¬
joča telesna moč, njegovo mrtvaško lice, ali ne pomeni
vse to, da je blizu konec? Ko dospe potnik do vrha, stopa
navzdol.

Opoldne so mu že peli vsi štirje zvonovi pri sv. Vidu.
Peli so pa tudi po vseh podružnicah in naznanjali žalostno
novico, da je Lovro Strnad nastopil zasluženi pokoj. Dosegel
je počitek, ki je stremil po njem vse življenje, a ne na
kupu pridobljenega bogastva, marveč na hribcu pri župni
cerkvi sv. Vida — na pokopališču.

Ali je ob koncu spoznal grozno prevaro, ki ga je
mamila od prve zavednosti pa do smrti? Morda.

Kakor v prešerni samopašnosti so se poigravali soln-
čni žarki na steni poleg mrtvaške postelje Lovra Strnada.
Najbrž bi bili radi pisali na njo njegovo dosedanje življenje

75

in beležili s tresočimi rokami — neizogibni konec, obenem
konec grozne prevare. Saj je bilo življenje Lovra Strnada
ena sama prevara.

Ob zahajajočem solncu se je samotno blestel „Lovro
Stmad w  na pročelju lepe gosposke hiše, gradiča, a med
živimi je ostal samo njegov spomin. Ljudje so obžalovali
njegovo smrt in njegovo vdovo. Tako bogat in tako sam,
ona pa tudi nič manj osamljena na stara leta. Njegovi
sorodniki jo bodo sovražili, ker jim bo na poti zaradi
bogate dedščine, ki bi jo bilo itak vsem dovolj, ali člo¬
veški pohlep je kakor volk: večja kakor je staja, ki je
zašel vanjo, tem huje trga in davi. Saj se tudi Strnadu ni
godilo bolje, ko se je hital za dozdevno srečo.

Danes se je na pokopališču sv. Vida njemu odpiral
grob in grob njegovi dolgi prevari. Ječč so peli vsi štirje
zvonovi. Njih glas je tužno donel tudi po daljnjih hribih,
odmeval iz nižave celo na vrh Krima, na oni košček trate
in skalovja, ki ga Lovro Strnad vendar nikdar ni mogel
nazvati svojega skozi okno zaželjcnega počivališča.

Iz groba pri cerkvi sv. Vida ga ni mogel videti, ko
se je zgrnila nanj zemlja ob velikanski udeležbi sorodnikov.
Ljudje so opažali, da jih je vedno več — kakor gob po
dežj u.

H Ofe

V

Še danes se ustavi marsikak popotnik Podbregom
pred kapelico lurške Matere božje. Mogoče je tudi, da si
misli: Ta-le zidava hiše in zidava kapelice svedočita enega
mojstra, enega gospodarja. Toda nad velikimi vrati, ki je
nekdaj skozi nje vrvelo bučno življenje, ni več blestečega
napisa v zlatih črkah. Sorodniki so se pravdali z vdovo
za bogato dedščino, slednjič s kladivom odpravili zlati
napis raz zid in prodali lepo hišo-gradič v tuje roke.

Mnogo je bilo dedščine in dolga pravda.

Črno oblečeni vdovi niso mogli prikratiti v hiši do¬
smrtnega bivališča, kakor bi ga bili radi, da bi imela hiša
višjo ceno. Kakor senca hodi po stopnicah, iz sobe v sobo,
kakor duša pokojnikova iščoča še vedno miru in pokoja,
ki ga ni mogla najti v življenju. Sedaj šele se včasih do¬
zdeva vdovi, da pomalem umeva njegovo usodno prevaro
ter moli za milost njegovi duši. — Solnce pa upira svoje
žarke kakor nekdanje dni v okno dvonadstropne hiše in
spominja vdovo boljših časov, ko ni vedel Lovro Strnad,

76

ni vedela ona sama, kako bridko se varata v življenju.
Mlin ropoče in žaga bobni ob vodi, kamenje in les vozijo
po železnem tiru k Ljubljanici, v kamenolomu odmeva sle¬
herni dan dleto in kladivo. Dohodek in dobiček seveda
spravljajo drugi. Tudi ljudje ne prihajajo in odhajajo več
z denarjem, z obrestmi: vse so izterjali dediči, nekatere
dolžnike zarubili, pregnali v Ameriko z rezkimi kletvicami
na ustnih.

Pomladi vendar prepeva v vrbju ob vodi slavec in v
gozdu si šušte smreke v vrhovih na glas povest o izgub¬
ljenem življenju.

Jože Bekš:

Zadovoljnost.

pfekaj mi leži na srcu,
da bi boli se razplakal —
toda boljše, da bi solnca
vsedobrotnega pričakal...

Solnce mi srce ogreje
in prežene nvsli črne —
solnce je, ki zadovoljnost
tolikanj iskano vrne.

In če zadovoljnost imam,
kdo srečnejši je od mene?
Zdi se mi, kot da vse trate
meni klile bi zelene,

vse prostrano žitno polje
meni bi v pozdrav šumelo,
in v logčh poslednje ptičje
grlo meni v radost pelo.

O, če čutim zadovoljnost,
zdi se mi, da vsa človeška
srca bijejo kot moje,
in da bitja vsa nebeška

.sreči moji se smehljajo. —
Nad gorami solnce vstaja;
mir se seli v dušo mojo,
zadovoljnost jo oslaja ...

Juraj Pangrač:

Dajte mu nazaj, kar je

njegovega

T

Povest.

Gorenjskega so mi pisali, da Polajnarjevega Jozveta
ni več med živimi. Žalostno pismo govori, da se
je zgodilo, kakor je bil on sam prerokoval: Ležal
je na smrt bolan, in še malo je pritegnilo in še malo je
pritisnilo in po njem je bilo: umrl je Jozve in se podal v
neznano večnost.

Naznanili so, da ni težko umrl. „Jaz grem k Očetu, a
je dejal večkrat med boleznijo. In ko so ga vprašali, če
se boji umreti, jim je odgovoril: „To enkrat nič ni, kaj
bi se bal! Saj vsak smrt prestoji, jo bom že tudi jaz. A
sodbe se bojim, sodbe, ker ne vem, bo li .srečna ali ne.
Toda jaz imam trdno upanje, da bo srečna: jaz grem k
Očetu, k svojemu Očetu grem, ki je v nebesih, po mir

grem ...“

Zabolelo me je, ko sem bral na svoje oči to žalostno
pismo, to žalostno novico. Jozve uživa sedaj večni mir, on
je torej umrl; jaz pa še nisem storil tega, kar sem mu bil
obljubil. On je odšel v neznano večnost; jaz pa še nisem
pisal v njegovo rojstno vas, kakor sem rekel, da bom, da
mu naj dado mir. Bog se ga je usmilil in mu dal mir,
večni mir. Jaz pa še nisem pisal, naj puste v miru njega,
ki tako ljubi svojo domačo grudo, svoj rojstni kraj, brez-

niško župnijo. Jaz še nisem pisal in jih prosil in jim za¬
bičal naj poravnajo, kar so zakrivili nad njim, siromakom;

78

naj mu dado nazaj, kar je njegovega; naj ga postavijo
zopet na častno mesto, s katerega so ga izpodrinili zavistni
ljudje, s katerega so ga pahnili. — Bog se ga je torej
usmilil ter mu podelil mir, ki ga mu ljudje v življenju
niso privoščili: jaz pa še nisem pisal njegovim rojakom,
naj mu dado nazaj orgle, zvonove in monštranco ... naj
store, da bo zopet mogel pritiskati meh v prelepi cerkvi,
da bo smel zopet gledati prelepo monštranco, zvoniti zvonke
in tako čarobnomile zvonove brezniške. Jaz jim še ni¬
sem pisal, naj zlepa poravnajo s siromakom, ki tako želi
v miru živeti na domači sveti grudi, med sorojaki. Jaz še
nisem storil tega, jaz še nisem izpolnil obljube, pa pride
glas, žalostni glas, ki pove, da ga ni več med živimi, da
je umrl Jozve Polajnar.

Jozve, ti si šel k Očetu, kakor si sam dejal, da pojdeš.
Jaz vem, da se ti sedaj ne godi slabo, saj uživaš mir,
kakršnega ti ljudje niti dati niso mogli. Vem pa tudi, da
se boš celo v nebesih razveselil, ko zveš, da sem ti iz¬
polnil vročo, srčno tvojo željo in pisal Brezničanom. Naj
storim torej vsaj sedaj, ko te ni več med nami, kar sem
ti bil obljubil v življenju. Pisal bom! Naj izve svet, kdo
in kaj si bil ti, Jozve Polajnar. Naj izve in bere, da se bo
izpolnilo, kar so prerokovale jezične ženske ob tvojem
rojstvu, ki so trdile, da boš še slaven mož, in se bo bralo
o tebi v bukvah kakor o Štempiharju in Lambergarju iznad
Begunj, ali pa o Martinu Krpanu z Vrha od sv. Trojice.
Ber<5 in zvedč naj pa zlasti Brezničanje, da se malo po¬
kesajo, ker niso spoznali moža, ki je živel med njimi,
marveč celo dopustili, da so bile prošnje njegovega srca
glas vpijočega v puščavi

I.

Tretja fara od brezniške, doli pod planino Dobrčo, so
mirne Leše. Tam sem jaz tedaj otroke učil ob delavnikih,
ob nedeljah in praznikih pa vodil petje in orglal v cerkvi
sv. Jakoba. In enkrat, ko sem ravno odprl pri prvi maši
registre, se prigodi, da me dregne pod rebra moj dobri
prijatelj, lešanski župan, ter mi šepne na uho: „Poglej nazaj;
oni-le veliki mož ob oknu, ki ima vdte uprt pogled, prav
rad meh goni. Reci mu, naj ga gre pritiskat, mu boš storil
veliko veselje.“

Ozrem se. Zadaj v gruči zagledajo moje strmeče oči
silnega človeka, čigar glava je molela visoko preko drugih.

79

Stal je nepremično, kakor da je iz lesa. Pogled je imel
uprt vdme in niti trenil ni z očesom, ko sem mu pogledal
v obraz. Zdelo se mi je, da prosijo njegove oči, naj ga že
uslišim, naj mu že dovolim, naj mu že rečem, da gre pri¬
tiskat meh. Stal je še vedno nepremično in gledal vdme
kakor vojak pred poveljnikom, pričakujoč povelja. Pomig¬
nem mu tedaj in pokažem z očmi, kam naj gre.

Umel me je dobro. Z lahnim nasmehom in v znak
svoje hvaležnosti počinka z glavo, nato pa je bil koj pri
mehu. Skrbno je odložil ondi dežnik in palico, ki ju je
vedno nosil s seboj, ter se zatopil v svoje opravilo, ki mu
je tako nenadno došlo. Opazil sem, kako so neznanemu
človeku zažarele od veselja oči, ko je stopil k mehu.
Stavim, da je bil velikanski možakar tedaj bolj vesel kakor
siromak, ki je zastavil zadnjo šestico starega denarja, pa
zagleda v nedeljo po prvi maši vse tri stavljene številke
rdeče na deski pred loterijo.

Vso mašo sem se zatajeval, a ves čas mi je bil ta
nenavadni človek, ki ga še nikdar v življenju nisem videl,
pred očmi. Bil je to velikan, pravi velikan. Zdelo se
mi je, da šele sedaj prav spoznam in vem, kakšen in kolik
je moral nekdaj biti Martin Krpan z Vrha od sv. Trojice,
kakor se bere o njem, in Brdavs in Štempihar in drugi
taki velikani, katerim še imena več ne vem.

Komaj sem pričakal, da je minila maša. Tedaj pa kar
naglo zapustim hram božji, a pred cerkvenimi vratmi me
že prehiti nenavadni mož ter veli: „Gospod, danes sva pa
dobro delala. u  Nato mi pogleda v oči in kima z glavo in
se tako veselo smeje, kakor da se je pravkar odpravil na
svatbo. Pritrdim mu ter vprašam: „Kume, pa odkod ste,
odkod, da vas ne poznam ?“

„Ho-ho! Kaj me ne poznate? Saj me pozna vsako
otroče sedem fara daleč naokoli, kaj še v znanju! Le po¬
trpite, me boste že še spoznali in zvedeli, kdo in odkod
da sem.“

Ogledal sem si natančneje možakarja. Resnično po¬
vedano, takega robavsa še nisem videl svoje žive dni ne.
Človek bi se ga moral res prestrašiti, ko bi ga srečal
tako-le kje na samem in bi ga ne poznal. Slišal sem po¬
zneje, kar so ob njegovem rojstvu prerokovale babnice:
Da bo velik kot gora in širok kot polje ter da bo močan
in silen, kakor se sliši o starih ljudeh, ki so igrali z mlin¬
skimi kameni ter klatili z njimi zvezde z neba. loko sncn

80

ta ni bil, seveda, to rečem, da ne; to pa z zagotovostjo
trdim, da bi se ne bilo zdravo skušati ž njim, ko bi čutil
človek v svojih udih tudi sedemkrat toliko moči, kakor
na priliko kak dobrodušni „kranjski Janez", ali pa zviti
ogrski huzdr; zakaj neznanec je bil zastaven in znesen
ter širok — kaj bi rekel — kakor sosedov žehtni čeber,
in velik, da me je v resnici zabolelo v vratu, ko sem mu
pogledal v obraz, tako je padla glava nazaj. Menda je za¬
znal, da ga opazujem, kar mu pa bržčas ni bilo všeč; pa
tudi drugi, ki so ga poznali, so obstali ter se mu muzali
in ga gledali, kakor medveda v zverinjaku. Reče mi tedaj
na uho: „Gospod, stopiva v stran, rad bi vam nekaj po¬
vedal, nekaj zaupal, a vpričo toliko zijal nerad pravim
take reči!"

Stopila sva za prvo hišo.

„Gospod," reče sedaj velikan, „ veliko prošnjo imam
do vas. Slišal sem, da ste dober človek, zato imam za¬
upanje do vas. Nekaj bi mi napisali, nekaj zelo važnega
za me, eno pismo, prošnjo!"

„Vse bom storil, kar je v moji moči. Najpametneje
je, da greste kar z menoj v šolo. Tam sva sama in nihče
naju ne bo motil in napisal vam bom, kar boste rekli in
kakor boste želeli."

Tako sem odgovoril. A kmalu bi mi bilo žal, da sem
tako odgovoril; zakaj neznanega človeka sem se že skoro
zbal, ko sva stopila za hišo, kaj bi šele bilo pri meni v
sobi, kjer ni žive duše in bi bila z velikanom sama. A teh
neprijetnih in nepotrebnih misli me reši neznanec sam, rekoč:
„Vi greste sedaj zajtrkovat k županovim, sem že zvedel,
da ste tam na hrani; a pozneje pridem k vam, se reče, če
mi dovolite in me uslišite, za kar vas prosim. Vi znate
pisati, to vem, tega ne vprašam, ker ste študiran človek.
In pisali bi mojim rojakom Brezničanom, da naj poravnajo,
kar so zakrivili."

„Kaj ste z Breznice doma?"

„1, seveda!"

„Vse vam bom napisal, kar in kakor boste želeli,
samo povejte mi: Kdo pa ste vi?"

„Kdo? —Jaz  sem nesrečni človek iz Breznice!" je
zavzdihnil ter odkrival svojo bol srca. „Ali Brezničanje
so grdi ljudje, to vam rečem. Veste da: zvonove so mi
vzeli, od orgel so me odstavili in naposled so me še iz
cerkve vrgli! Tega pa jaz ne morem trpeti, zakaj jaz

81

tega nisem zaslužil!.. To meni tudi škoduje, na duši in
telesu mi škoduje, pa še prav zares!“

Daši možaka nisem docela razumel, sem vendar za¬
znal, da so ga morali zavistni ljudje pripraviti ob kruh,
ob zaslužek. Takemu korenjaku — velikanu delajo sitnosti
ljudje — pritlikovci! Ali je to mogoče? Osupnjen se pri¬
mem za glavo... Pride mi na misel: Bržčas je oblago-
darjen .silni mož z obilo družino in sedaj jej ne more
rezati kruha, kar se stori milo tudi — velikanu. Vprašam
ga torej: „Ste oženjeni, kaj ne?“

„Oho, tega pa ne, tega! Oženjen pa nisem, oženjen!
,Katera .se omoži, sev težave položi/ pravijo; pri možakih
je pa ista. — Oh, Bog me varuj zakona, ki bi mi naprtil
same težave in bridkosti, ki jih imam že sedaj črez glavo.
Veste, ženitev je ugnitev: je, ali pa ni, pa rajše ni! Vidim,
kako se godi po svetu. Po nekod se zmerjajo, preklinjajo
in tepejo — otroci pa poslušajo in sc spotikajo nad last¬
nimi stariši! To ne gre! Tega že ne, da bi se jaz oženil!
Bom rajše dajal od samega sebe odgovor!“

Začuden nad temi besedami rečem: „Modro govorite!
Možu, ki ve prave besede postaviti na pravo mesto, ne
more nihče ugovarjati. Jaz upam, da se bo zgodilo, kar
želite. Pošteno in z moško besedo bova vse obrazložila
in utemeljila, in Brezničanje vas morajo uslišati!“

„Kaj ne da? Uslišati me morajo! Zvonovi so moji,
pa je amen! Od orgel me ne bodo več podili, pa tudi iz
cerkve me ne smejo več becati, to enkrat ne gre, pa smo
prijatelji. Pisala bova, naj velja, kar drago. In Brezničanje
se naj vdado zlepa, pa je mir besedi. a

„Tako je!“ mu pritrdim ter mu rečem: „Sedaj mi
boste pa vendar povedali svoje ime, da vem, s kom ob¬
čujem/*

„Da, da! Sedaj, ko sva že tako daleč v besedi, vam
povem, kdo da sem: Jaz sem Jozve Polajnar, nesrečni
človek z Breznice. Vse drugo zveste pozneje. “

„Jozve Polajnar, nesrečni človek z Breznice , 116  sem
mrmral tiho pred se. Zdelo se mi je tedaj, da sem ga že
toliko pridobil, da bo voljan ustreči moji radovednosti. In
ker mi je njegova mogočna postava tako močno ugajala,
sem ga vprašal: „Pa ste bili vojak, kaj ne, Jozve?“

„Ndka, vojak pa nisem bil!“ mi odkima Jozve. Za¬
čudim se temu in rečem: „Pa kako to, da ne? Saj tak
junak, kakor ste vi, zadene za celo vojsko. Vse sovražnike

Večernice. 59. zv.

82

bi vi podrobili, če ne z oslovsko čeljustjo, kot nekdaj
velikan Samson Filistejce, pa s kopitom puške, ki bi jo
vam dali v roke.“

„Vi nič ne veste!“ me zavrne Jozve. Nato pa začne
praviti: „Saj so me že pod mero vzeli ter me ogledovali
na vse strani. Celo tako nevšečni so bili gospodje, da so
mi še na zobe gledali, kakor konju, ki je naprodaj. In jaz
sem vSi mislil: Jozve, sedaj pa gremo na vojsko! Pale nič
ni bilo; prelomasten in pretežak sem se zdel gospodom. —
Prvi listek sem dobil ravno tisto nedeljo, ko so Dolžanov
gospod novo mašo peli. — Pa so bili tudi otročji tisti
gospodje na naboru. Veste da, izpraševali so me celo, če
res v kotlu zajuterk kuham in če je res, da kar iz škafa
pijem, kadar sem žejen. Jaz sem jim zatrjeval, da ne in ne,
a gospodje so le silili vame in nekaj govoričili, da veliko
drugače ne more biti. Sedaj so me vprašali ti ,pipci 4  —
človek jim ne more drugače reči — če imam dosti devet
vatlov kontenine za srajco. Jaz sem imel že dosti tega
nepotrebnega govorjenja, pa sem jim vendarle še prikimal
in rekel, da dosti, in da še nekaj blaga ostane, če se samo
za eno srajco ureže. Gospodje so si pomežikavali in se
režali na vsa usta, a jaz sem tedaj zarentačil in zavpil:
,Šembrana bodi, recite, povejte, ali me marate ali ne, da
vem! Jaz grem domovZ Naglo skoči tedaj nek škric k
meni, me pocuka in potaplja po rami, rekoč: Jozve, nič
ne bodi hud! Lej, saj mero imaš tako, kot nobeden drugi
ne, in uverjeni smo vsi, da si močan za devet drugih;
toda vedi: to je križ, ker nima cesar puške, ne sablje, ki
bi bila za te, ne suknje, ki bi ti bila prav in bi mogel
vanjo zlesti/

,Torej nisem za vas ? 4  sem vprašal.

,Ne/ so odgovorili.

,Je vseeno dobro! Zdravi/ sem rekel in odšel.

Fantje, ki so jih potrjevali, .so bili vitki ko jelke v
gozdu. Ko so pripeli domov, so govorili: ,Nas so vzeli k
vojakom, nas, ki smo šibki, Jozveta pa ne, ki je tak junak/

,Pa kako je to, da niso Jozveta potrdili ? 4  so izpra¬
ševali ljudje in se čudili. Fantje .so pa odgovarjali: ,Kaj
bi ga potrjevali, saj ni Jozve za na vojsko. V tak čeber
kot je on, bi koj treščilo. Prva svinčenka, ki bi priletela,
bi ga zadela, in po njem bi bilo. Zato ga ne marajo/

,Pa kako je to, da za vas marajo, ki ste vitki in
šibki, za Jozveta pa ne, ki je tak hrust ? 4  so izpraševali

83

dalje. Fantje pa so se potrkali na prsi ter odgovorili: ,Mi
pa, mi! Nas so pa vzeli, nas! Lejte: krogle, ki bodo pri¬
letele, bodo sfrčale mimo nas dalje, ker nismo taki čebri
kot Jozve, in nas ne bodo zadele. Zato so nas potrdili,
zato nas bodo poslali na vojsko, Jozveta pa ne . 4

Tako so torej odgovorili fantje, se še enkrat potrkali
na prsi in zaukali naglas in se razkropili po vasi . 44

Sedaj sem zvedel, zakaj ni bil Jozve vojak. Hotel
sem ga še izpraševati, zakaj silno mi je bil všeč velikanski
možakar, a on mi reče: „Gospod, vi morate sedaj k za-
juterku, jaz imam pa tudi svoje opravke. Težko bi mi
delo, da bi se prismodilo mleko županovi materi, ko bi
vas o pravem času ne bilo doli, ali pa ko bi morali vi
zaradi moje sitnosti srebati postano kavo, ki ne stori dobro
na prazen želodec. Zato pa za sedaj zdravi! Se že vidiva,
kakor dogovorjeno . 44

,,Dobro, kar v šolo pridite ! 44

„Pridem ! 44

Ločila sva se.

II.

Ko sem nameril korak k županovim, sem začutil v
svojem srcu neke posebne čute, nek ponos, da mi je bilo
usojeno govoriti danes z možem, kateremu smo mi drugi
pravi pritlikovci. V čast sem si štel, da je ogovoril danes
velikan Jozve Polajnar mene — pritlikovca. Zdelo se mi
je, da je Jozve podoben Martinu Krpanu, čigar podobo,
olepšano po bujni svoji domišljiji, sem nosil v srcu. Seveda,
nekaj razlike sem že opazil. Martinov klobuk na pr. je
bil širokih krajev, Jozvetov pa ozkih, z jermenom obšitih;
in Martin ni nosil rdečega dežnika kakor Jozve, ampak
angleško sol; tudi ga ni spremljala po njegovih potih palica,
kakor Jozveta, ki jo je vedno s seboj nosil, nego suha
kobilica, ki jo je prenašal preko jarkov in zametov, če se
mu je ustavila na potu. To torej razlika; a podobna sta
si bila pač v tem, da sta oba korenjaka od pete do glave,
oba velikana, prava velikana. In dobro je storilo mojemu
srcu, da sem danes videl Jozveta, velikana z Breznice. In
blagroval sem mater Slovenijo ter ji klical, naj se raduje
in od veselja poskakuje, saj je vstal drugi Martin Krpan,
prikazal se je nov velikan, nova zvezda na domačem
nebu ... In v teh mislih in v teh občutkih prestopim prag
županove hiše.

6 *


84

Istinito sem menil, de me bo vse gledalo, vse obču¬
dovalo, da sem imel priliko govoriti z velikanom Jozvetom,
ki je naše gore list A na moje veliko začudenje me za¬
frkne zgovorna mati županja takoj ob vstopu, rekši: „Eh,
da se vam le ljubi poslušati tega bebca! Bog ve, kake
neumnosti vam je natvezil! 44

„Polajnarjevega Jozveta menite ? 44

„1, seveda! Saj ta je bebast in vi ga poslušate!“

Ostrmel sem. všam sebi nisem mogel verjeti, kar sem
slišal na svoja ušesa. Ko bi kdo drugi drznil tako uniču¬
joče izreči besedo o možu, ki .sem ga pravkar koval v
zvevde, bi ga zavrnil, da je nesramen lažnivec, tat imena
in časti svojega bližnjega; a županja ni nikdar lagala, o
istinitosti njenih besed nisem mogel, nisem smel dvomiti,
zato je tudi nisem mogel zavrniti, in pri srcu mi je bilo
hudo ... Pride mi na misel, da utegne županja le pomo¬
toma tako govoriti; vprašam jo tedaj naglo: „Mamica, pa
koga mislite? Morda je več Polajnarjev, jaz sem govoril
z Jozvetom, kakor je sam rekel, da je, z velikanom/ 4

„1, saj je pravi! Saj sem ga videla. Pred cerkvijo vas
je prehitel, in potem sta po kratkem nagovoru stopila za
sosedovo hišo. Ljudje so se spotikali nad tem, zmajevali
z glavo in govorili: ,Naš učitelj je, pa gre z norcem go¬
voriti! In z njim govori kakor z nami 4 / 4

„Norec je! 44

Obmolknil sem. Lepa slika velikanova je bila obsen-
čena. A rajše bi dal, ne vem koliko, da bi ne bila one¬
častila županja s svojo odkrito, a trpko besedo velikana
v moji duši. Morda ga celo po krivem sodijo. Naenkrat
se mi je zazdelo, da so gledale njegove oči, ko so se usta
smejala, nekam otožno. Morda ga peče krutost pritlikovcev,
ki ga pitajo z norcem, a on jih v svoji dobrodušnosti
noče žaliti in se maščevati nad njimi. A naj bo že kakor¬
koli. Kmalu prideva skupaj in jaz ga izprašam do zadnje
pičice. Morda velikan vkljub .svoji moči tudi vsled tega
trpi . . . Obmolknil sem torej in sedel za mizo.

Kava mi ni dišala. Zdelo se mi je, da je postana.
Ne pokusim je več.

„Kaj pa, da ne jeste? Saj morate biti vendar že po¬
trebni! Čakajte, zavrem vam mleka. 44

Četudi sem se branil, vendar je bilo kmalu postavljeno
pred me na mizo. In ko je pokusim, je bilo v resnici pri¬
smojeno. .Spomnil sem se, da je velikan tako prerokoval,

85

in še bolj sem bil vnet zanj. Položim tedaj žlico na mizo
in hočem oditi; a dobra županja, to videti, gre in pokliče
moža: „Lej, nič ne je danes učitelj; posili mu ti. pravim. “

Nje mož in moj prijatelj, priljubljeni župan lešanski,
ki me je v cerkvi dregnil pod rebra ter opozoril na veli¬
kana Joz veta, se je istinito trudil z menoj tiste nedelje
jutro. Njemu na ljubo sem naposled izpil skodelico mleka,
dasi nisem čutil nobene potrebe. Nato ga vprašam: „Povej,
ali je res ali ne, da je velikan Jozve Polajnar — recimo
— malo prismojen ?“

„Kaj nisi spoznal tega iz njegovega govorjenja ?“

„Ne, saj je tako pametno govoril. a

„Pa je prismojen! Boš kmalu spoznal in se prepričal
sam, da je. Le poslušaj, povedal ti bom vse, kar vem o
njem.“

In začel mi je praviti. Izvedel sem, kaj in kako je z
Jozvetom, velikanom. In srce me je zabolelo. Oh, zvedel
sem, da je Jozve Polajnar, moj velikan, zares norec. Pravil
pa mi je župan to-le:

III.

Jozve Polajnar je bil, kakor smo že slišali, rojen v
brezniški fari na Gorenjskem. Kdaj, tega ravno ne vem;
to pa vem, da ga je bil oče, ki je bil prismuknjen in do¬
cela babjeveren, koj ko so prinesli sinka od krsta, položil
na hišni prag ter gledal, kam se bo detetu obrnila glavica.
Stara vera namreč uči: Ako se detetu, položenemu po krstu
na hišni prag, obrne glavica na ven, tak pojde po svetu;
ako se obrne na not, tak ostane doma; ako se pa^ dete
ne zgane, tak umre ob letu. In rečeno je še to-lc: Če se
pa ne zgodi tako, kakor ta vera uči, se pa kako drugače.

Stari je torej gledal, kam se bo detetu na hišnem
pragu obrnila glavica. In videl je, da na ven. „Kar dobro
j e! “ je zavpil tedaj veselo. „Po svetu pojde, tako je uso¬
jeno! I, saj drugega ne bo kazalo. Kar dobro je! a

Mati je zajokala in zatarnala: „Oh, po svetu bo moral,
tako je usojeno! Oh, zakaj si ga položil na prag, da smo
morali pred časom izvedeti krutost njegove usode!“

Stari ni poslušal žene, nego zgrabil je naglo dete na
pragu ter ga položil v zibelko. A očetove trde roke so le
preokorno delale; zakaj dete, trdo in nerodno položeno v
zibelko, je glasno zavpilo in zajokalo, tako žalostno, da
so morale priti ženske ter ga miriti in tolažiti. A mali

86

Jozve se ni dal utolažiti. Jokal in upil je venomer: „Uve,
uve, uve! Uve, uve, uve! 44

„Ga slišiš, Polajnarca, kako ti joka in poje Jozve,
da ne, ne, ne; po svetu ne, ne, ne! 44  so opozorile sedaj
ženske mater, ki je še vedno tarnala in jokala, da je sinku
tako usojeno. In Polajnarca je napela uho in zazdelo se
ji je, da Jozve res joka, da Jozve res upije: „Uve, uve,
uve! Po svetu ne, ne, ne! Jaz ne, ne, ne! Uve, po svetu
ne, jaz ne! 44

„Nič se ne boj, Polajnarca, ta ne pojde po svetu!
Saj slišiš, kako vpije, da ne, ne, ne!“ je rekla od žensk
ena. Druga pa pristavi: „Lejte, tako mlad črviček to. pa
ti tako ugovarja in vpije, da ne, kar mu ni všeč; kaj bo
še, kadar doraste! 44

„Jaz pravim, 44  povzame besedo zopet prva, Jaz pra¬
vim, Jozve že ne pojde po svetu! Ndka, ne pojde, tako
rečem! Ampak zrastel bo, tako rečem, da bo velik kot
gora in širok kot polje. In tako rečem, močan bo, kakor
se sliši o starih ljudeh, ki so zvezde klatili z neba. In
vs'e se ga bo balo, tako rečem, in nikamor ne pojde. 44

„Hm, še slaven mož bo enkrat ta Jozve, pa še prav
zares, ti rečem, 44  meni sedaj druga. „Slaven, da se bo v
bukvah bralo o njem, kot o Lambergarju znad Begunj,
ali o Štempiharju in Martinu Krpanu! 44

Čeprav ni mogla mati vsega verjeti, kar so ženske
govorile, se je vendarle utolažila ob tem razgovoru. —
„Da le po svetu ne pojde, pa je dobro!“ je rekla hvaležno
in naredila konec ženskinim prerokbam. In da ne pojde
po svetu, o tem je bila sedaj uverjena; zakaj Jozve je s
svojim jokom še vedno ugovarjal, da je, še komaj rojen,
že odločen za po svetu; vpil je še vedno: „Uve, uve, uvč!
Uve, uve, uve! 44  In materi se je zdelo, kaj zdelo! — čisto
natanko so slišala njena ušesa, da ugovarja sinek: „Po
svetu ne, ne, ne! Jaz ne, ne, ne! Uve, uve, uvč! 44

IV.

Ko je Jozve shodil, ga je oče, ki je bil torej slabe
pameti, privezal na motvoz, vzel palico in pognal, rekoč:
„Hej, na pašo! 44  In Jozve je brez obotavljanja poskočil, in
uprasnila .sta jo pod goro. Včasih je stopal mirno, po naj¬
večkrat pa je skakal in tekal, na vrvi navezan, tako raz-
borito semintja, da je stari moral miriti: „Bohoh6! Jozve,

87

bohoh6!“ In ko to ni pomagalo, in je očeta minila potr¬
pežljivost, je dvignil jezno roko, in vrv je švrknila in
opletla dečka po bosih nogah.

Izprva ljudem, to videti, ni bilo prav. Glasno so ugo¬
varjali, da to vendar ne gre, da bi stari z otrokom, če je
tudi le njegov — od norčavega bebca — počenjal tako
kakor drugi z živino: navezaval ga na vrv ter gonil pod
goro. A prismojeni starec se je znal vsekdar izrezati: „He-
hej! Kaj bom vola gnal pod goro, ki ga nimam! In če ne
verjamete mojim besedam, da se dobro napase moj Jozve
pod goro, pa pojdite gledat in prepričali se boste na svoje
oči, da je res, kar govorim jaz, ki sem oče njegov. “

„1, kaj hočemo: norec je norec!“ so rekli sedaj ljudje
ter pustili oba pri miru. In oče je bil vesel, da so ju pu¬
stili pri miru. Sedaj je gonil nemoteno sinka na pašo in
ni se mu bilo treba ustavljati in prereka vati ljudem, ki ga
niso hoteli umeti. Le kadar je bil sinek posebno norčav
ter je poskočil iz voj niče in se zaletel v grm za potjo, se
je stari zopet ustavil, da je izvlekel nagajivca iz trnja, nato
ga pa zopet pognal dalje. In sinek je zopet poskočil in
skakal in norel dalje, na vrvi navezan, oče pa je dalje
miril in vpil: „Bohoh6! Bohohoho!“ in opletal z vrvjo. In
ko sta prinorela pod zeleno goro, ga je izpustil stari z
vrvi in velel: „Sedaj se pa le pasi, sedaj se pa le napasi!“

„Saj travica ni za nič, oče!“

„Pa grm grizi!“

Jozve se je zapolctel sedaj pod grm. Njegove bistre
oči .so zagledale lepe rdeče jagode. Teh se je nazobal, teh
se je naužil dosita. Oče pa je tačas presedel ob robu na
skali ter nepremično gledal tja dol proti koči. Skoro pre¬
maknil se ni. Le z roko je zamahnil včasih, da je odgnal
nadležno muho. In ko se je Jozve prav dosita nazobal
jagod ter prav po svoji volji naletal po strminah in goli¬
čavah, je naposled zavpil: „Ho-h6, oče! Kje ste?“

Jozve je vedel, kje ždi oče, on ga je videl, a je vse¬
eno tako zavpil. In oče je vselej, kadar je zaslišal .sinkov
glas, poprijel za vrv in odgovoril: „Jo-jo! Tukaj sem!“
In ko je sinek pridrvil do njega, ga je navezal, in odnorela
sta domov. Tako se je godilo dan na dan. A ko so minuli
vsi sadeži pod goro, je rekel sinek: ,,Oče, paša je minula,
sedaj ostaneva doma. i(  In stari je prikimal in spravil vrv
do drugega leta pod streho.



88

Nekoč je obiral in tri Jozve lešnike pod goro, stari
pa ždel, kakor po navadi, na skali ob robu ter zrl nepre¬
mično v dolino. Prigodi se tedaj, da se grozno pokadi iz
Polajnarjeve koče v dolini; za nekaj trenotkov bukne
ogenj iz slamnate strehe in v hipu je bilo vse poslopje
v ognju.

Ko stari zapazi, da gori koča doma, skremži obraz
in gleda temno na kraj nesreče. Toda, da bi vstal in hitel
pomagat, to mu niti na um ne pride. Lepo mirno sedi
dalje na skali in niti ne zgane se ne. Naenkrat mu zginejo
temne misli in obraz se mu zjasni. Zdajci vstane. Z rokami
začne ploskati in se krohotati na vse grlo. „0, to je prav,
to je prav! Vsi bodo pogoreli, vsi!“ začne vpiti in kimati
zadovoljno z glavo. Nato se obrne navkreber in zavpije
za sinkom: „Ho-h6! Kje si?“ In sinko, ki ni bil daleč, je
priletel k očetu, se mu prekucnil pred nogami in zavpil:
,Jo-j6! Tukaj sem!“ Oče pa je rekel tedaj, kazaje s-prstom
na kraj nesreče: „Jozve, ali ne vidiš?“

„Vidim! Koča gori, naša koča!“ odgovori Jozve
hladno. In oče je zavpil: „Alo, domov!“

Ko sta jo cvrla v dolino, sta se ob koleno tolkla in
krohotaje vpila: „0, to je prav, to je prav! Vsi bodo po¬
goreli, vsi L

Ljudje, to slišati, so zmajevali z glavo, stiskali pesti
in popraševali: „He-hej, Polajnar! Pa kdo bo pogorel,
kdo? Zakaj je to prav, zakaj?“ In oba sta se krohotala
dalje in stari in mladi je odgovarjal: „0, to je prav, to je
prav! Vsi bodo pogoreli, vsi, kar jih leze in kar jih gre!
Le zgore naj, le zgore, ti grduhi, ti ščurki vnemami, ki
jih je toliko v naši koči.“

„Ščurki! A-a-a! Oh, norci!“ so vzklikavali vprašaj oči
ljudje, obžalujoč uboga norca ter zmajevali z glavo. Norca
sta pa drvila dalje in vpila: „To jim je prav, to jim je prav!“

V.

Tisto jesen, ko je dopolnil Jozve štiriindvajseto leto,
so mu svetovali poredni navihanci iz vasi, naj vstopi v
šolo. „Lej ga,“ so dejali, ,,zakaj bi se ne zapisal. Sedaj imaš
vso pamet skupaj, se boš prav zlahka učil. In kadar boš
enkrat prav gladko bral, kakor birič, ki kliče ob nedeljah
pred cerkvijo, in ti bo tekla roka po papirju, kakor za¬
kotnemu pisarju iz Radovljice, ki kuje kmetom pravde,

89

sebi pa svetle križavce, kaj se ve, če te potem nekega
lepega dne ne posade na županov stolec. In ti, Jozve, bi
nam modro županoval, ker bi ne imel drugih skrbi na
glavi kakor županovanje. To se ve, da ne zastonj! Jozve,
županu nese, da sam ne ve, koliko! Saj veš: kličejo ga
sem, kličejo ga tja in pota so draga dandanes; naredi
pismo temu, potni list drugemu, zapiše eno, dve čire-čare,
in — denarci zažvenkečejo na mizi, lepi denarci, zasluženi
za mizo, na lepem. Se boš mar branil, Jozve, belega kruha?
Vstopi v šolo, ti rečemo, in kadar se izučiš, ti je vse
odprto. “

Tako so mu pravili, tako so mu svetovali vaški na¬
vihanci. Jozve sicer ni rekel na to ne bev, ne mev, a njih
besede so mu šle v srce. Razmišjal je to reč po dnevi in
po noči ter se naposled odločil, da pojde res v šolo: „Naj
velja, kar drago, naj bo Brezničanom všeč ali ne, jaz se

zapišem, pa je amen.

Za mesec dni je stopil h gospodu učitelju ter mu
razodel svoj sklep: „Sila bi me veselilo, ko bi se naučil
brati in pisati, da bi tako le malo ložje živel na svetu,“
je dejal ter prosil za sprejem v prvi razred.

Učitelj je bil resen mož in je vedel, kako je zJozve-
tom. Rad bi ga bil odslovil na lep način, zato mu reče:
„Vse lepo, Jozve! Ali pomisli, ti si odrastel, že cel mož.
Saj bi se moral vendar sramovati, da bi sedel z malimi
šolarčki v isti klopi in kramljal z njimi po otročje. To
vendar ne gre! Otroci in vsi pametni ljudje bi se ti
smej ali. “

Na to Jozve istinito ni pomislil. V prvem hipu je bil
zares v zadregi, kaj bi storil, ali bi se zapisal v šolo ali
ne; zakaj pridružiti se malim paglavčkom ter z njimi vred
prebirati iz abecednika in škrtati s trdim pisalom po tab¬
lici, to mu res ni dišalo. Toda kaj sc hoče! Enkrat mora
pričeti, če hoče kaj več postati. In to znanje bi mu kori¬
stilo, on je bil o tem docela prepričan; to znanje bi mu
utegnilo zares pripomoči, da ga izvolijo nekega lepega
dne za — župana, kakor so uganili na vasi fantje, česar
bi se ne branil Jozve. Jn zaradi te časti se že velja neko¬
liko potruditi in tudi — zatajiti med vaškimi malički. In
naposled: Prava reč bi tudi bilo, ko bi on z malimi otroki
vred pohajal v šolo! Sprva ga bodo že čudno gledali, to
je res, ter se mu morda celo muzali natihoma, kar bi mu
seveda ne bilo všeč; ali nazadnje se človek vsemu privadi,

90

in on bi pač mogel prevzeti mirno vse otroške nagajivosti
ter bi se niti ne zmenil za zbadljivosti od te ali one strani.

Take misli so rojile Jozvetu po glavi ter ga bodrile
in mu dajale pogum. Odločno je tedaj odgovoril gospodu
učitelju, ki je menil, da se jejozve že premislil: „Gospod,
nič ne bo hudega, kar zapišite me! Vse ovire in težave,
ki se mi stavijo na tako važno pot, hočem premagati in
se pridno učiti, da boste brez dvoma zadovoljni z menoj.
Kar zapišite me!“

Učitelj je zmajeval z glavo ter motril Jozveta s paznim
očesom. In zasmilil se mu je veliki otrok, učenec-velikan.
A ker ni takoj odgovoril, je to dalo povod, da so šinile
Jozvetu težke misli v glavo. „Aha, ta mi ne privošči belega
kruha,“ si misli sam pri sebi, a tega ne razodene gospodu
učitelju, nego reče: „Gospod, nič se ne bojte, nobenih
težav vam ne bom napravljal!“

„Za to se ne gre, Jozve, 44  je odgovoril učitelj mirno.
Nato odpre veliko knjigo, prime za pero ter veli važno:
„Dobro, če pa le želiš v šolo, te pa vpišem/ 4
„0 kajpak, kajpak, kar vpišite me!“

„Kdo pa si ti? 44  vpraša učitelj z resnim, uradnim
obrazom, dasi je dobro poznal Jozveta.

„1 kdo! — Kaj me ne poznate? Jaz sem Jozve Po¬
lajnar. 44

„Kako je očetu ime? 44
„Oče. 44
„In materi? 44
„ Mati. 44

„Kako se pravi pri hiši? 44

„Pri nas. 44

Jozvetu se je dobro zdelo, da je preč prvo poskušnjo
tako dobro prebil. „Dobro sem se odrezal, 44  si misli, „da
bi se mogel le na vsako drugo vprašanje tako dobro od¬
rezati. 44  Učitelj je pa zopet s paznim očesom motril velikega
otroka, ki je stal pred njim. Srce mu je bilo žalostno in
on reče: ,Jozve, ti si prestar, ti nisi več za šolo, jaz te
ne morem vpisati! 44

Ta odgovor je Jozveta docela potrl. In učitelj je
videl njegovo dušo, njegovo žalostno dušo. Zasmilil se mu
je tedaj še bolj ta veliki otrok, in on reče usmiljeno, ko
Jozve le prosi, da bi bil vseeno sprejet, tako reče: „Pa
boš hodil redno v šolo ter se pridno učil, Jozve? 44

„Da, da! To je gotovo! 44

91

„Tedaj pridi jutri popoldne ob eni v šolo.“

„Kakor ukažete! Pa le trdo me imejte, vas prosim

j

da se bom kaj prida naučil. Zal vam ne bo, to rečem,
da ne.“

Kdo je bil sedaj bolj vesel kot Jozve. Drugi dan je
že s torbo preko ramen in z rdečo marelo pod pazduho
ves srečen hitel v šolo.

Ko je poznal že črki i in u, je stopal mogočno po
vasi. Otroci so se nabrali okoli njega in vpili: „Jozve, i,
u!“ In Jozve je sedaj razpel svoj veliki rdeči dežnik, odprl
na široko svoj abecednik in s prstom kazaje vpil: „i, u!“
In otroci so prijemali učenca-velikana za suknjič in ga
cukali sem, cukali tja ter vpili z njim vred: „i, u!“ In
sprevod se je pomikal dalje, in vedno več drobiža se je
pridružilo, a tudi vedno več zijal se je prikazalo na pragu
hiš. In fantje, ki so svetovali Jozvetu, naj se vpiše v šolo,
so si meli roke in pomežikovali zmagonosno, češ, dobro
se je obnesla ta šala. Jozve si je pa to pomežikovanje v
svoj prid razlagal. „Lejte, žito gre v klasje,“ si je rekel
sam pri sebi, „fantje mi že činkajo, da me izvolijo za
župana.“ To je bilo smeha in krohota!

V šoli mu je šlo vse po sreči. Otrokom se je pri¬
kupil, ker jim je nabiral lešnikov pod goro, in z gospodom
učiteljem sta si bila tudi dobra prijatelja, ker se je Jozve,
kakor je sam pravil, lahko učil. Kar naenkrat pa je obesil
šolo na klin. Nek učenec, ki enkrat ni dobil lešnikov, je
zabrusnil namreč Jozvetu v obraz: „Ti si neumen, veš! a

Kakor da bi udarila strela z jasnega, se prestraši
Jozve teh besed, pa vendar vpraša naglo: „Pa kje si to
slišal ?“

„Doma.“

„Pa misliš, da sem res?“

„Seveda si; drugače bi pa tako velik ne hodil v šolo.“

Jozve je grozno zatulil ter zbežal sredi pouka iz
šole. Tablico je razbil na drobne kosce, abecednik in torbo
pa sežgal. Od tistega dne ni nikdar več prestopil šolskega
praga.

VI.

Jozve je tako rad poslušal zvonove, da je, kadar so
zapeli, kar obstal in se strme zazijal v ono stran vasi,
kjer se ponosno dviga iznad drugih streh veliki stolp
župne cerkve brezniške. In ko so mu udarjali mogočni

92

glasovi zvonov vedno lepše, vedno milejše, vedno vablji-
vejše na uho, ni mogel dolgo strpeti doma. Vrgel je delo
iz rok, poskočil od veselja ter stekel, kakor bi ga veter
nesel, pod goro. A tudi pod goro ni imel obstanka; zvonovi
so ga z nepremagljivo silo vlekli k sebi.

Nekoč se je približal farni cerkvi in zlezel v stolp.
In v stolpu, kjer so pod spretno roko starega Cerkvenika
tako lepo peli zvonovi, je Jozve stegal roke. da bi ulovil
vrv in zvonil, njegove oči so pa gledale tako vdano in
proseče v starega moža, kakor da bi govorile: „Stric, iz¬
pustite že vrv, oh, dajte mi že zvonove!“ In stari Cerkve¬
nik je izpustil vrv in mignil Jozvetu: „Primi!“ In Jozve
je poprijel za vrv in Jozve je zvonil. Bil je srečen, kakor
še nikoli v življenju. Njegova duša je poskakovala in
vriskala od veselja.

Od tedaj pa je hodil redno zvonit Jozve.

Stari Cerkvenik je že onemogel in le s težavo je
lezel po strmih lestvah v stolp. Tudi zvrtelo se mu je že
rado. Kaj čuda torej, da je z veseljem sprejel Jozveta,
posebno še, ker mu je ta brezplačno in radostno opravljal
ta posel. Jozve je pa veselega srca hvalil Boga in dobro¬
dušnega Cerkvenika, ki mu je prepustil zvonove. In tako
je postal Jozve v kratkem sam gospodar stolpa in zvonov.

Oh, kako rad je zvonil! Zvonovi so bili njegovo naj¬
večje veselje, njegovo vse. Prirastli so se mu k srcu kakor
nobena druga reč ne na svetu. Ob njih je pozabil na vse,
tako rad jih je poslušal.

To se je vzravnaval sedaj Jozve ponosno, to je hodil
pokonci po vasi, češ, poglejte ga, ta je tisti, ki so mu po¬
korni zvonovi. Ta je tisti, pod čigar roko pojo ob sloves¬
nih praznikih tako ubrano in veličastno in tako strašno in
proseče ob ognju in hudi uri, ki mu brne in ječe tako
žalostno in tožeče ob pogrebu, kakor da bi jokali.

Ljudje se pa niso dosti zmenili za Jozveta. „Da nam
le zastonj dela, pa je dobro,“ so govorili.

Nekateri so se pa celo jezili in godrnjali venomer:
„Saj bo treba zvonove preslikati, da sc mu ne razveznejo,
tako dela. Pobil bo zvonove, tako razbija. Tz tečajev bodo
popadali, ko nimajo miru pred njim!“

Posebno cerkvene pevke so mu bile gorke, ker je po
celo mašo zvonil, da še peti niso mogle. ,,V roke ga moramo
vzeti, u  so si rekle, samo tega niso mogle določiti, katera
bi se ga lotila; zakaj vsaka sc je bala norca-velikana. En - j

93

krat pa se jim ponudi prilika. Jozve se je ravno pogo¬
varjal z duhovnim gospodom. „Sedaj je ura,“ so rekle
in pogum jim je zrastel. In pozdravile so spodobno go¬
spoda, se vstopile nato pred Jozveta ter zaregljale vse vprek:
„Ti, jozve Polajnarjev! Me ne moremo peti, me ne bomo
pele, če boš ti celo mašo zvonil. Samo pozvanjaj, da se bo
vedelo, kdaj so glavni deli, drugega pa nič, tako ti rečemo,
tako zahtevamo me, drugače ne gremo več na kor. Si nas
razumel ?“

Jozve se ni zmenil za te besede. Še vredno se mu ni
zdelo, da bi odgovoril. Za tri je delal v zvoniku, zato se
ni bal nobenega, zato si ni mislil, da bi mu mogel kdo
kaj reči.

Pevke je užalilo, da ni maral Jozve niti odgovoriti,
da bi se opravičil. In zavpile so in zaregljale iznova: „Pa
kaj misliš, Jozve, da zvoniš celo mašo, da nas motiš celo
mašo? Odgovori, ti rečemo in obljubi, da ne boš celo
mašo brenkal P

Jozve je pogledal gospoda, češ, vi ste moj gospodar,
drugi nobeden, vi edini mi smete in morete kaj reči, ne
pa te mile Jere, ki drugega ne znajo, nego samo jaskati
kakor kure na gnojišču. In tudi sedaj ni odgovoril dekletom
in se opravičil.

To pa je bilo prehudo za dobra, nežno čuteča dekleta.
Užaljena so se obrnila h gospodu ter izpovedale odločno:
„Gospod, dokler bo Jozve zvonil, ne gremo me na kor.
Vi sami veste, kako težko je peti v naši cerkvi, ako zvo¬
novi vedno brenčeč

Jozve se je tedaj zaničljivo posmehnil pevkam ter
jim zabrusil v obraz: „Kaj pa se usajate ve? Jaz vas ne
poznam, jaz takih ne poslušam P

Jeza je vrela v vročekrvnih pevkah, da so se jim
pordela še bolj rdeča lica, in prišlo bi do praske, da ni
še o pravem času modri gospod odredil potrebnega. Pevke
je pomiril in odslovil z zagotovilom, da bo že on, župnik,
uredil, kar bo spoznal za pravo, da zvonjenje ne bo več
motilo petja.

Dekleta so odšla, ne da bi pogledala Jozveta. Sedaj
pa je omenil gospod: „Jozve, ti res zvoniš celo mašo,
tega ne smeš več P

Jozvetu je zaprlo sapo. „Mar boste pevke poslušali,
gospod ?“ je izustil za nekaj časa ves iz sebe.

94

„Pevke so me le opozorile na to, jaz sam sem te
hotel o tej reči poučiti. Lej, Jozve, tudi mene motiš, ker
zvoniš med pridigo. To torej opusti in samo med glavnimi
deli sv. maše pozvanjaj/*

„Gospod, ali me tudi vi sovražite?**

„Nikakor ne, Jozve, midva ostaneva prijatelja, samo
ubogati me moraš, vidiš, jaz imam velike skrbi/*

„Gospod, jaz ne bi rad, ko bi prišla midva navzkriž,
zakaj jaz vas imam zelo rad. Zato pa: če vi tako želite,
bom pa tako storil; zakaj vaša želja je moj ukaz/*

„Saj sem vedel, Jozve, da me rad ubogaš; zato pa
med pridigo nikar ne zvoni in med mašo samo pozvanjaj,
da ne bo nepotrebnih sitnosti.**

„Bom storil, kakor rečete. Jaz sem vaša ovčica, vi
ste moj gospod, vas bom poslušal v vsaki reči.**

Po tem v  dogodku je stopal Jozve nekam nemirno
proti domu. Žalostno je zmajeval z glavo ter šepetal: Za¬
vistni so mi, sovražijo me ljudje.** In še bolj žalostno je
stopal dalje.

Jozve je bil trdno prepričan, da bo storil tako, kakor
so mu ukazali gospod; toda zvonjenje mu je prešlo že v
kri in mozeg, in ko so zopet zapeli zvonovi v njegovi
roki, ni mogel nehati. In pevke so se zopet po pravici
jezile in pritoževale, in ker Jozve vzlic opetovanim opo¬
minom ni ubogal, so ga morali gospod odstaviti od zvonov.

Jozve ni mogel verjeti, da res ne sme v zvonik. Šele
ko mu je gospod potrdil, je spoznal, da je resnica to.
Tedaj pa je zatulil divje in zbežal v gore. A ko se je
zopet prikazal v vas, ga je karal stari vrtoglavi Cerkvenik,
ki se je moral sedaj zopet sam plaziti in lesti po navpičnih
lestvah v stolp in prijemati za vrv, tako ga je karal:
„Jozve, pa zakaj nisi slušal, pa zakaj nisi slušal?** A Jozve
ni odgovarjal. Zbežal je h koči. Ob voglu je obstal in
gledal nemo in otožno tja v svet. Bil je žalosten, da nikoli
tako. Menil je, da mora počiti srce.

Poznal je Jozve vse zvonove. • ,,Grajski poje,** je za¬
vzdihnil v soboto popoldne ter zamahnil z roko, kakor
da hoče odgnati te glasove, ki so mu brneli na uho tam
od večnolepega, divnega Bleda, raja slovenske zemlje,
brneli tako vabljivo, tako otožno. A glasovi so le brneli.
Sedaj se je oglasil zvon iz Radovljice, veliki, potem belski,
begunjski in naposled domači, brezniški. Kako otožno so
peli zvonovi, kako srce pretresujoče. Jozve ni smel poslu-

95

sati teh glasov. Zbežal je pred njimi, zbežal pod goro, a
od tam so se slišali še otožneje, še bolj srce pretresujoče,
kakor da bi jokali. In Jozve je jokal z njimi.

VII.

Dobri gospod vidi njegovo veliko žalost. Zasmili se
mu v dno duše. Pokliče ga tedaj pred se in mu veli:
,Jozve, kaj se ti zdi: niso li orgle lepše kakor zvonovi;
ne pojo li lepše kakor zvonovi ?“

„Gospod, brez zamere, nikoli!“

„1, lepo pa vendar pojo orgle. Se ti ne zdi, kaj ?“
„Tisto že, tisto! Lepo pojo orgle, ne rečem, da ne;
a tako lepo kot brezniški zvonovi še angelci v nebesih ne,
tako vam povem. Ah, kako mi je hudo po njih, kako so
me veselili!“

Poslušaj me, kar na kratko se bova pomenila. Po¬
trebujem pritiskača za meh. Če te je volja, Jozve, pa pre¬
vzemi to službo.“

„Kar udariva, gospod, kar udariva! Gonil bom meh,
da bodo pele orgle, kakor še nikoli ne.“

In od tega časa je gonil Jozve meh na koru. Sicer
ni mogel pozabiti zvonov, in všeč mu je bilo, da je stari
Cerkvenik tako malo zvonil, meneč, da ga bodo ljudje
pogrešali in zopet postavili k zvonovom, a meh je pa le
tudi rad gonil. In v kratkem se je tako uživel v to novo
častno službo, da je sam sebi priznal: „Hm, saj je res to,
da orgle tudi lepo pojo.“

Kadar so pele orgle tiho in mirno, je tudi Jozve pri¬
tiskal tiho in mirno; Bog varuj, da bi ga bil tedaj kdo
motil v njegovih lepih mislih. A kadar so zadonele mo¬
gočno in veličastno, v polnih akordih, se je tudi on zravnal
mogočno poleg mehov ter ponosno zrl po cerkvi. Zdelo
se mu je, da prihaja v teh veličastnih, polnih zvokih velika
noč s svojim slovesnim spevom: aleluja, aleluja! Večkrat
je po službi božji pocukal gospoda učitelja, ki je vodil
petje, ter mu zašepetal ves vesel: „Dobro sva naredila, kaj?“
„Sevcda, Jozve!“

„Pa vam je že kdo tako dobro gonil meh?“

„Nihče še ne, Jozve, to znaš samo ti.“

Jozvetu se je zasvetil obraz. Zopet je stopal ponosno
po vasi, češ, le glejte ga, takega mehača ne bo več pod
brezniškim zvonom }

96

A zopet je storil Jozve nekaj, da so ga morali od¬
sloviti od orgel.

Nekoč se je zdelo Jozvetu, da pojo gospod pred
oltarjem lepo, da še nikoli tako; kar vrela jim je iz srca
vzvišena cerkvena pesem. In pevci na koru, Jozve se jih
ni mogel naposlušati; ena pesem lepša od druge in vsaka
je segla Jozvetu globoko v dušo, da je kar trepetalo od
sreče njegovo srce. Jozve si misli: „Če bo tako lepo v
nebesih, pa kar rad pustim orgle in zvonove, pa se pre¬
selim tja gor.“ Pa se prigodi, da prav tedaj zapoje gospod
pred oltarjem: „Dominus vobiscum!“ Stare orgle brezniške
so zaškripale, ko je položil na nje izurjene svoje prste
gospod učitelj, a glasu ni bilo iz njih. Pevci so se spogle¬
dali in sredi odgovora umolknili, ker so mislili, da morda
prav ne odgovarjajo, da vpije zato nad njimi strogi pevo¬
vodja, ki je budil le Jozveta iz spanja, iz lepih misli, v
katere se je bil utopil in pozabil pritisniti meh. In tako
se je prigodilo, da se je začulo po cerkvi namesto odgo¬
vora: ,et cum špiritu tuo‘ — [ozvetov glas, ki je zbegano
in čisto na glas popraševal: „Pritisniti? Kaj, kaj, kaj ? LC

In to se je zgodilo v cerkvi pri slovesni službi božji.
Ljudem je ušel smeh. In morali so zopet Jozveta odvreči
od orgel, od meha.

Vlil.

Sedaj ni imel ničesar več, vzeli so mu vse, vse. Oh,
zakaj so mu dali, če so taki, da so mu zopet vzeli! Zvonil
je lepo, da nobeden ne tako pod brezniškim zvonom, a
sedaj so za Jozveta sami veliki tedni, zanj ga so šli zvo¬
novi za vedno v Rim. In orgle! Kako je pazil, da bi ne
bilo nikoli preveč, ne premalo sape, da bi orgle vedno
lepo pele, a za plačilo so ga pahnili stran, stran.

V morju svojih bridkosti in srčne žalosti se je za¬
tekel k Bogu pred veliki oltar. In ko je gledal tam gori
Boga v prelepi monštranci brezniški, je pozabil za hip na
svojo veliko žalost, na pekoče svoje gorje. Oh, tam pred
monštranco, tam je lahko molil, tam mu je šla molitev
prav iz srca, ko so njegove oči gledale Boga v beli hostiji.
In v molitvi je našel tolažbo, uteho. In kadar se ga je
polastila tista neizrečena praznota in zapuščenost srca,
kadar so ga zgrabili zopet križi in težave z vso svojo
silo in težo in ga tiščali k tlom kakor obsojenca na smrt,
tam pred prelepo monštranco je zadobil zopet mir, je našel

97

zopet tolažbo, in butaro, ki so mu jo naprtili na ramena,
ko so ga pahnili od zvonov, orgel, je lažje nosil. Tam je
potožil vse svoje gorje, tam je izlival iz svoje duše srčne
molitve. In zdelo se mu je, da ga Bog sliši, da ga Bog
umeje, edino Bog, v prelepi monštranci brezniški.

Kako ga je veselila prelepa monštranea. Koder je že
hodil in kjer je že bil, nikjer še ni videl monštrance, ki
bi bila tako prijazna v njegovih očeh, tako mila njegovemu
srcu, kakor brezniška.

Sedaj je hodil v cerkev pred oltar. Tam so ga umeli.
In tam je izlival iz svoje duše goreče, srčne molitve. Več¬
krat je molil: „Kriste, usmili se nas! Lej, vsem odpustim,
samo daj, ljubi Bog, da bom kmalu umrl in da pridem k
tebi v nebesa; gori mi pa daj, te prosim, da bom zvonil
na nebeške zvonove. Po orglah in zvonovih brezniških
mi je zelo hudo, pa še prav zares!"

In ko je enkrat gledal Boga v beli hostiji v prelepi
monštranci brezniški, je bil tako zamaknjen, da se je spo¬
zabil in so mu ušle kar na glas sredi maše iz njegovega
prepolnega srca te-le besede: „Oh, kako je lepa monštranea
brezniška!"

Ljudje so se spogledali, Jozve se je pa stisnil, sklonil
glavo in še bolj pobožno molil. Sveta molitev mu je kar
vrela iz žalostnega njegovega srca. In zamislil se je zopet
v Boga v lepi beli hostiji in zagledal se je zopet v mon-
štranco, v prelepo monštranco brezniško, in zopet mu je
ušlo, zopet so izgovorila njegova usta na glas: „0 Bog, daj
mi v nebesih zvonove in orgle!" In ljudje so se zopet
spogledali in zašepetali, zašepetali med daritvijo sv. maše.

Po sv. maši ga je poklical duhovni gospod ter mu
rekel: „Jozve, ti boš moral hoditi v zakristijo k sv. maši."

„0h gospod, vse so mi vzeli, bodite vsaj vi usmiljeni
in pustite me v cerkvi, pred ljubim Bogom, pred prelepo
monštranco brezniško!" je zaprosil Jozve in njegov obraz
je zajokal, njegova duša je zatrepetala. „Saj ne bom nikoli
več! Pustite me v cerkvi, pri mojem Bogu!"

„Pa res ne boš nikoli več molil naglas sredi maše?"

„Gospod, nikoli, nikoli več!"

Jozve je bil prepričan, da nikoli več. Zato je zatrdil
iznova: „Gospod, preje bom dal dušo iz telesa, kakor pa
govoril še kdaj v cerkvi."

„Pa pojdi še v cerkev, k svojemu Bogu: pa moli še
pred oltarjem"

Večernice.

59. zv.

7

98

In Jozve je hodil dalje v cerkev in molil pred oltarjem,
a nekoč se je zopet spozabil.

Ko je bilo povzdigovanje, je globoko zavzdihnil Jozve,
povzdignil svojega duha in srce k živemu Bogu v beli ho¬
stiji — ah — in zopet je na glas molil: „0 moj Bog, kako
si ti dober, daj mi v nebesih zvonove!“

Tako so izrekla njegova usta na glas, da je cula
vsa cerkev. In ko so izrekla, je zaslišal Jozve samega
sebe in domislil se je, kaj je zopet storil. In bridko se mu
je storilo pri srcu, da se je bilo tako zgodilo, in njegova
duša, njegova uboga duša je zatrepetala, je zaplakala od
svetega strahu in ves je bil zmešan. Domislil se je, kar
je bil gospodu obljubil. ,,Preje bom dal dušo iz telesa,“ je
rekel, „kakor da bi se še kdaj tako zgodilo. “ In vendar
se je zgodilo.

Jozve se je stresel in ni vedel, kaj bi storil, in še
bolj je bil zmešan. In v tej zmešnjavi je zavpil in v tej
zmešnjavi je zaprosil, iz srca globin, iz vse duše: „Ojej,
gospod, sedaj-le sem se pa zopet zmotil. Oh, odpustite!
Nikoli več!“

Tako je zaprosila, tako je zajokala njegova duša na
glas v cerkvi sredi maše.

Vele roke starega Cerkvenika so ga prijele: „Jozve,
z menoj v zakristijo, od tam se tudi vidi monštranca.“

Jozve je pograbil svoje reči: klobuk, palico in rdečo
marelo, ki jo je vedno s seboj nosil, ter šel za starim
Cerkvenikom negotovih korakov kakor jagnje v mesnico.
Po sv. maši mu je resno dejal duhovni gospod: „Jozve, ti
moraš v zakristijo hoditi, ti ne smeš nikoli več pred oltar,
kadar mašujem! Ti begaš ljudi v pobožnosti, pa tudi mene
jako motiš pri najsvetejšem opravilu.“

Jozve je stal in poslušal kakor pribit. Z obraza se
mu je bralo, da bo storil vse, kar mu poreko. Izgovarjal
se ni, saj je vedel, da ne more nič pomagati.

„Si me razumel ?“ je vprašal gospod.

„0, sem, sem!“ je odgovoril Jozve obupno, pogledal
v stran in solze so mu stopile v oči. Vzeli so mu še
monštranco, tolažbo, vse.

IX.

Vse to mi je pravil lešanski župan, moj prijatelj, tisto
nedeljo po prvi maši, ko sem vprvič videl Jozveta, veli¬
kana — norca. Njegovi ženi nisem mogel verjeti, da je

99

Jozve res norec; a pripovedovanje prijateljevo me je ove¬
rilo o tem. In v. srce me je zabolelo, da je res tako.

Prikazala se je sedaj še častita mati županja v sobo.
A preden je odnesla prazno skodelico izpred mene z mize,
sem ji rekel: „Pa kaj bi pravil, saj veste, Jozve je torej
res norec! 44

„Seveda je! Pa zato ga ni zametavati, človek je ven¬
darle, človek z neumrjočo dušo/ 4  je odgovorila županja.

Sedaj je že lepše govorila županja o njem, in to je
delo dobro mojemu srcu.

„Zadnjič mi je tožil Jozve/ 4  je pravila županja dalje,
„kako mu je hudo, da so ga odvrgli od zvonov, Pa sem
mu svetovala: Jozve, pa kje drugje poskusi. — ,Sem že/
je odgovoril, ,a me povsod pode iz zvonika 4 . 44

„Seveda, ko pa ne pozna nobene mere/ 4  je pristavil
župan. „Zlepa ga ni spraviti od zvonov, ako jih ima enkrat
on v rokah. 44

„Pravil je Jozve z velikim veseljem/ 4  je nadaljevala
županja, „da je zvonil pri sv. Jurju nad Bistrico od četrte
do pete ure popoldne za našo tretjo mater. Vprašala sem
ga, kdo je ta tretja mati. In on mi je pojasnil: „Prva naša
mati je Marija/ 4  je dejal; ,,druga je naša lastna mati, tretja
naša mati pa je cesarica. 44  — „Torej si zvonil za umrlo
cesarico? 44  — „Da za umrlo cesarico, za umrlo cesarico
Elizabeto, našo tretjo mater sem zvonil. Pa jaz bi še rad,
to je moje veselje. 44

„Pravi čudak je res ta Jozve/ 4  vzkliknem.

„Da, to je res/ 4  reče županja. „A kadar ima popolnoma
svetle dneve, govori kot kak modrijan. Cula sem o njem
že marsikaj, kar kaže, da mož ni vedno neumen; a človek
si ne obdrži vsega v spominu. 44

X.

To se ve, da sem nestrpno pričakoval velikana, ki
je moral vsak čas priti v šolo, da mu napišem pismo na
njegove rojake Brezničanc, pismo, ki jih naj vzbudi iz
spanja, da dad6 nazaj, kar je njegovega, da dad6 nazaj
zvonove, orgle in monštranco.

Kako lepo sem mislil izprva o velikanu, kako lepa
podoba je vstala v moji duši o tem nenavadnem človeku!
A z eno besedo, kruto izgovorjeno — norec! — je bila ta
lepa, veličastna podoba razbita, raztrgana na drobne kosce;

70

100

ostal je v moji duši samo še — norec. Ah, on je res norec!
Lahko bi se ponašali z novim Martinom Krpanom, z novim
Štempiharjem, z novim velikanom Krištofom, ki je naenkrat
vstopil med nas, a mi ga nismo spoznali.

Naposled sem menil, da vendar ni tako hudo, če je
prav velikan norec. Saj norci igrajo marsikdaj kaj ime¬
nitne vloge v življenju. Kakor se bere, jih rede še sedaj v
daljnih deželah vladarji na dvorih zaradi kratkočasja. Pi¬
satelji so ustvarjali norce v marsikateri povesti. In ko bi
poznali norca-velikana Jozveta Polajnarja, stavim, da bi ga
bili uvedli že zdavno v njih kraljestvo.

Ugibal sem sedaj, kaj mi bo vse razodel Jozve, o
čem bom še vse čul danes iz ust norca-velikana, kar je
dosedaj še skrito mojim očem ali celo očem vsega človeštva.
Ni čuda tedaj, da sem ga pričakoval nestrpno. In naposled
ga zagledajo moje oči. On prihaja, on, velikan, norec.

Prvo, kar sem sedaj že od daleč zapazil na velikanu,
je bila njegova obleka. Pomislite, iz sto in sto krp je bila
skrbno sešita, in ko se je približal, sem videl, da je jako
snažna. In naenkrat se domislim, da sem že videl take
ljudi na pustni torek. Da, da! Tudi pustni norci nosijo
obleko, sešito iz sto in sto krp, samo da je ta živobarvana
in kričeča, Jozvetova pa je bila enobarvna, ubrana. In milo
se mi je storilo, da je ta mož norec. Že od daleč se mi
je smejal. Ah, on je norec, norci se smejajo brez vzroka,
kar kaže njihovo topost, mračnost duha.

Vse na svetu je minljivo; tudi moje lepe, svetle misli
o mogočnem in slavnem novem velikanu so minile. Pred
dobro uro še sem gledal v Jozvetu velikana, sedaj norca.
Po telesu je res da velikan Jozve, a po duhu pritlikavec,
čisto pritlikav pritlikavec, še več, popačen pritlikavec, norec.

Prišel je tedaj Jozve k meni in brez nepotrebnega
govoričenja pričel govoriti v prilikah. „Gospod, u  je rekel,
„kaj bi vi rekli na to, prosim vas, sodite: Gospodar na¬
jame delavca. Ta mu cepi tri dni drva. In namesto treh
sežnjcv mu jih naseka sedem. Kaj bi vi rekli na to, prosim,
govorite!“

Govoril je Jozve mehko. In gledal je v mene kakor
otrok, ki dela križ, v mater, da izve, ga je li naredil prav
ali ne. V resnici je stal pred menoj on, velikan, kakor
otrok, ki se da oviti okoli prsta, ter gledal v me z motre¬
čimi, odgovora pričakujočimi očmi. In odgovoril sem mu
na njegovo prvo priliko in vprašanje. „Kaj bi rekel nato?

101

Jaz sam ne vem, kaj bi rekel; a to vem, da bi pohvalil
pridnega delavca ter mu dal za njegov trud trojno plačilo. 4 *
Sedaj pa se je razkoračilo to veliko dete, oči so se
mu zasvetile in zasmejal se mu je cel obraz kakor ciganu,
ako mu pomoliš namesto vinarja cekin suhega zlata v dar,
in zavpila so njegova usta glasno in krepko: „Tako je!
Vi ste mož! Vi ste modro presodili ! 44

In ko se je poleglo njegovo veliko veselje nad mojim
suhoparnim odgovorom, je odprl usta in velel: „Sedaj pa
;poslušajte dalje! Ta delavec, ki se je tako trudil, pa leže
c počitku tretji dan opoldne, ko dovrši delo in zaspi. In
prigodi se, da pride ravno tedaj gospodar s svojimi hlapci
v gozd in dobi trudnega delavca spečega. Kaj bi storili vi
s tem delavcem ? 44

„Hm, kaj bi storil? Slekel bi suknjič, ga zvil v klopčič
ter ga mu dal pod glavo za blazino. In hlapcem bi ukazal:
Slecite še vi suknjiče in odenite z njimi pridnega delavca.
In kadar bi se prebudil, bi mu rekel: Spi dalje, siromak,
da se ti povrnejo izgubljene moči, ki si jih žrtvoval v
moj prid . 44

„Tako se govori! Vi ste modri sodnik! Vas naj po¬
sluša ves svet ! 44  je hitel z veselim obrazom navdušeno. —
„Pa poslušajte še dalje! Ko se je ta delavec odpočil, je
vstal ter od veselja zavriskal. Kakšne kazni je bil vreden ? 44

„Kakšne? Polič rujnega vinca in kos belega kruha
za prigrizek . 44

„Tako je, tako je ! 44  vpije sedaj Jozve ves iz sebe in
si menca zadovoljno roke in od veselja poskakuje.

Kar naenkrat pa se mu zresni lice, čelo se mu zgu-
banči in pogleda temno in izgubljeno pred se, kakor da
bi se Bog ve kaj prigodilo. Vzame palico v roko, zamahne
z njo proti svojemu rojstnemu kraju.

Mene je bilo skoro strah pred Jozvetom. Ves se je
bil izpremenil. Prej je bil videti kot prijetni pomladni
vetrc, sedaj se mi je zdel kot strašen, ljut vihar. Globoko
je zavzdihnil in z votlim glasom je klical: ,,Brezničanje,
Brezničanje! Pridite in poslušajte preroka! Pridite in čujte
najmodrejšega sodnika! Pridite in čujte, ko govori naj-
modrejši od modrih meni v prilog in vam v pogubo, Bre¬
zničanje, Brezničanje, o pridite vendar in čujte svojo sodbo !‘ 4

Globoko je dihal Jozve, ko je govoril te besede. In
ko jih je izgovoril, mu je ohlapnila roka in naslonil se je
na zid, da se umiri. In ko se je nekoliko umiril, se je

102

obrnil proti meni ter mi odkrival svoje srce: „ Gospod, jaz
sem tisti delavec in Brezničanje so moj gospodar. Ko sem
jim delal za tri druge, so me odvrgli in poslali drugam,
rekoč: ,Preveč dela ! 0  Ko sem pri drugem delu zaspal, so
prišli hlapci in mi v obraz bili. In ko sem vstal in od
veselja zavriskal, so me vrgli črez prag in zapodili.

Gospod, to se je zgodilo šestinosemdesetega leta. In
od tedaj nosim to sramoto v svojem srcu, od tedaj že
trpim. Kako zelo trpim, to veva samo midva: Bog in jaz.
Šestinosemdesetega leta so me zapodili in za plačilo so mi
dali ime norec. In to ime se me sedaj drži kakor klop
kože. Tega imena se ne iznebim, če bežim na gore ali se
skrivam v dolinah. To ime se ne izbriše, ko bi tudi zlezel
visoko nad zvezde, ali pa se zakopal tristo sežnjev globoko
ood zemljo. To ime se sedaj ne zmije, ko bi se slekel iz
tože, tako ne. Staro in mlado, otroci in odraščeni, vsi me
pozdravljajo: ,Norec gre, norec gre ! 0  Sedem fara naokoli
mi kličejo tako v pozdrav naproti.

Gospod, to boli, to skeli in to že od šestinosem¬
desetega leta dalje. O, tega leta ne bom pozabil nikdar!
To leto mi je prineslo nesrečo za nesrečo. Najprej so
me zapodili iz zvonika. ,Preveč dela , 0  so rekli in odvzeli
so mi zvonove. Nato so me odstavili od meha. ,Zaspal je,
da ne pojo orgle , 0  so rekli in mi zaprli pot na kor. Na¬
posled so me še iz cerkve vrgli. ,Vriska v cerkvi , 0  so rekli,
in sedaj ne smem več pred oltar, da bi gledal ondi pre¬
lepo monštranco, da bi potožil ondi svoje gorje Bogu,
skritemu v beli hostiji. Vzeli so mi vse in ničesar mi niso
pustili, kar je drago in ljubo mojemu srcu. Ostal sem sam
na svetu, sam, brez zvonov, brez orgel, brez monštrance.
A jaz ne morem biti sam. Zvonovi me vabijo: ,Pridi že,
pridi v naše višave ! 0  In orgle me kličejo: ,Kje si, kje si,
da te ni več blizu, da te ni več v naše kraljestvo ! 0  In mon-
štranca, kadar je izpostavljena, in jaz vem, kdaj je, zvonovi
in orgle mi povedo, — monštranca me vleče, vleče v cer¬
kev, a ko pridem do cerkvenega praga, mi ljudje zastavijo
pot, in jaz moram nazaj, nazaj brez monštrance, brez orgel,
brez zvonov. In takrat jokajo zvonovi, in jaz jokam z
njimi. In jaz jokam, in zvonovi jokajo z menoj. In moja
duša trpi, in moje srce trpi, sam Bog v nebesih ve, kako,
da nobeden ne tako, in to že od šestinosemdesetega leta sem.

Oh, ubogo moje srce, nikdar ne bo ozdravljeno! Jaz
bi že ozdravel in pozabil na vse, kar se je zgodilo, ko bi

103

srca ne bilo tu notri! A srce mi vedno zopet zagreni
iznova moje trpko in neznosno življenje. Grem črez tri
gore, črez tri vode v sedmo faro in poslušam v sedmi
fari zvonove, orgle, gledam v sedmi fari monštranco. Za
en dan, dva, se utolažim in pozabim na dom, a potem se
mi vzbudi zopet nekaj v srcu, neko hrepenenje, neko domo¬
tožje ali kaj, ki me tira zopet nazaj, nazaj v mili domači
kraj, da zaslišim zopet zvonove, ki jokajo z menoj, ki
žalujejo, čutijo z menoj. In ko me privede korak na do¬
mačo zemljo, se mi umiri srce. A ko zapojo znova domači
zvonovi, mi zatrepeče znova v prsih srce, in en dan, dva

še prenesem doma, potem pa moram vzeti zopet potni les

v roko in se odpraviti po svetu, daleč, daleč za tri gore.
In tako sem večni popotnik. Nikjer ne najdem miru, ki

sem ga tako potreben. Žene me naprej, naprej in potem

zopet nazaj, nazaj na domačo grudo in jaz trpim, trpim.
Oh dajte mi nazaj, dajte mi nazaj, moje zvonove, vi, moji
rojaki! Imejte usmiljenje in storite že skoro, da se že od¬
počijejo enkrat večnega popotnika trudni koraki na domači
sveti grudi brezniški. Uslišite že skoro, vas prosim, glas
vpijočega v puščavi!“

Tako je govoril Jozve in odkrival svojo bol srca. In
ko je zaklical svojim rojakom Brezničanom in jih zaprosil,
naj že uslišijo glas vpijočega v puščavi, je omahnil na zid,
zaihtel kakor otrok ter na zidu sloneč pretakal v svoji
neizmerni žalosti bridke solze.

Jaz še nisem nikdar naletel na moškega, ki bi jokal.
In danes sem gledal vpričo mene jokati moža velikana,
norca Jozveta. Pretreslo me je v dno duše.

Zdelo se mi je, ko sem čul njegove globoke vzdihe,
da vidijo moje oči preroka Jeremija stati na razvalinah
jeruzalemskih, ki plaka nad razdejanjem tega mesta. Jokal
je Jozve pretresljivo in obupno kakor morje ob ljutem,
neznosnem, pogubnem viharju. Vzdihoval je in ječal kot
živi grobovi nad zemljo, ki jih tlači. Stegoval je roke kot
zavrženi iz peklenskega ognja po rešilnem angelu. Tožil
je kot jesenski vetrovi nad golim strniščcm in pustim
goličavjem. Molil je kot umirajoča nevesta, prosil kot stiskani
in preganjani, sklepal roke kot ljubeča mati ob zibelki
bolnega otroka, ko ji trga smrtni angel milo dete iz naročja.

Jaz sem stal poleg Jozveta in ga tolažil. Sedaj ne vem
več, ali bi vedel ali ne, da bedim, ako bi me tedaj kdo
prijel za ramo in mi zaklical: „Vzbudi se iz sanj in vstani!"

104

Globoka žalost Jozvetova me je čisto prevzela. Bila je
tako velika, da se ne da popisati. In ko je bil najbolj ža¬
losten, je zavpil Jozve kakor iz groba: „ Rojaki moji, po¬
slušajte moj glas in dajte mi nazaj, nazaj, kar je mojega!“
Ljudem, katerim manjka kak čut, so za nadomestilo
drugi čuti bolj razviti. Znano je na priliko, da so slepci
oblagodarjeni z jako finim tipom, ki jih vsposablja, da se
morejo podati tudi brez vodnika po svetu. Vidimo češče
berača slepca, ki s palico v roki ne zaide tako zlahka.
Jozve je sicer imel vse čute, a njegov um je bil skaljen,
bil je torej na umu bolan, norec. Odkar sem videl njegovo
veliko žalost, sem trdno prepričan, da ima norec odveč v
srcu, kar mu manjka v glavi. Srčna stran norčeva je raz¬
vita kot nobenemu zdravemu človeku. Norec čuti radost
ali gorje vse drugače kot mi. Zato pa so norci tudi od te
strani vsega obžalovanja vredni siromaki.

Jaz sem stal vedno poleg Jozveta v njegovi veliki
žalosti ter ga tolažil. Daši so bile izprva moje besede bob
ob steno, so našle pozneje le odmev v njegovi duši in
naposled se je utolažil. In ko se je utolažil, so bile prve
njegove besede: „Gospod, pišite mojim rojakom, tako jim
pišite: Mi slišimo in vemo, da se temu možu krivica godi
in se za njega poženemo . 44

Tedaj pa je pogledal pri oknu moj prijatelj, lešanski
župan, in zavpil: „Hehej! ITa bo deset, v cerkev, kdor
noče zamuditi ! 44

Pogledal sem na uro. „Saj res , 44  pravim, „treba bo
iti. Jozve pa po maši zopet pridite . 44

„Nič ne bom hodil, pomenila sva se itak vse. Prosim
vas samo, pišite na Breznico. Kako, tega vas ne bom učil,
saj sami veste bolj kot jaz, kako se beseda moško zastavi.
Dado naj mi nazaj, kar je mojega, pa je mir besedi. Po¬
vejte mi, obljubite mi, ali boste pisali ?“

„Bom, Jozve, na to se zanesite!“

„Potem je pa vse dobro. Jaz grem sedaj. Pozdravljeni!“
Podal mi je desnico in odšel.

Razmišljal sem sedaj, kaj storiti, da bi se korenito
odpomoglo ubogemu možu; samo pisanje, jaz sem dvomil,
da bi pomagalo. In kaj naj vse pišem, na koga? Posvetoval
sem se s svojim prijateljem. A ta mi je na moje veliko
začudenje odsvetoval pisati.

,,Tedaj misliš, da ne pisati?“

„Na noben način ne ! 44

105

Vdal sem se mu v toliko, da bom še vso zadevo
sam razmislil, in nisem pisal.

Za nekaj dni pa pride Jozve vdrugič k meni. Že na
pragu me vpraša: „Ali ste že pisali ? 44
Še ne, Jozve ! 44

n

11

ii

Pa boste ? 44
Bom.

u

„Tako prosim, pa kmalu . 44

In odhitel je izpred mojih oči, da še besede nisem
mogel izpregovoriti z njim. Sklenil sem pa sedaj, da pojdem
sam in prosim za Jozveta. In ko sem razodel ta svoj sklep
prijatelju, je ta odgovoril: „Le ! 44  A preden sem mogel na
Breznico, je bil že zopet Jozve pri meni in me vprašal:
„Ste že pisali ? 44

Hočem mu obrazložiti, kaj nameravam, a on je le
tiščal v me z vprašanjem: „Ste že pisali ? 44

„Še ne , 44  sem odgovoril.

Tedaj pa je Jozve zatulil, da sem se ga prestrašil,
mi pogledal zaničljivo v oči in rekel srdito: „K tebi ne
pridem nikoli več; tak si kot drugi ! 44

Ni se dal pogovoriti, odšel je. Tedaj sem ga bil videl
zadnjič. V tem pa sem bil prestavljen za sedem fara nižje
od Leš, doli v ravne Vodice, kjer ni ne vode ne vodice,
pa se vendar žabe rede in rastejo gobe, da jih nosijo
vodiški gobarji celo v Ljubljano prodajat. In kar iznenada
mi piše prijatelj, da je Jozve umrl. Začutil sem v svojem
srcu velik dolg in zazdelo se mi je, kakor da so prišli
rubit mojo dušo.

XI.

Jozve je imel skoro cel tisočak denarja, ko je ležal
na bolniški postelji. Vprašali so ga tedaj, komu bo denar
zapustil. In Jozve je odgovoril: „E, kaj denar! Imejte ga,
pa je mir besedi, mene pa zastran te reči na miru pustite,
jaz bom umrl . 44  A ko so ga poučili, da mora testament
narediti in odločno povedati, komu voli denar, če hoče, da
bo veljala njegova zadnja volja, je pa velel, naj pokličejo
tri može. In ko so prišli možje, je rekel Jozve: „Tako je
moja zadnja volja: Dve četrtini svojega premoženja volim
za zgradbo brezniške ubožnice, kjer naj imajo ubogi naše
fare svoje zavetje, da ne bodo pod kapom konca jemali.
Ste razumeli ? 44

106

„Smo “ so odgovorili možje in se prijeli za glavo, da
je Jozve tako modro ukrenil. „Saj ni tako neumen, 44  so si
šepetali, „a mi smo ga imeli za norca/ 4  Jozve pa je govoril
dalje: „Tretjo četrtino zapuščam za popravo farnih zvonov,
četrto pa brezniškim pevkam, da ne bodo godrnjale, ako
bom zopet zvonil kdaj, če ozdravim, kar so mi že oblju¬
bili naš dobri gospod, ko so me spovedali. To je moja
zadnja volja. Sedaj pa mir besedi zastran te reči, rečem. 44

,Jozve, imaš še kako drugo željo, 44  so vprašali možje.

„Še eno! Povejte ljudem, da nisem norec. 44

„Kdo to reče, da si? Saj si take pameti, kot mi drugi.
To si sijajno zopet danes pokazal, ko si tako modro od¬
redil zastran svojega premoženja. 44

„Pa so mi vendar ljudje rekli, da sem norec! 44

,Jozve, kaj vsega ljudje ne izbleknejo, a na njih
besede ne sme moder človek nič dati. 44

„Pa vi ste jim verjeli? 44

„Jozve, kdo bi kaj takega verjel, ki te pozna. Lej, saj
še županu reko, da je norec, in vendar vsak pameten
človek ve, da to ni resnica. 44

„To je res, to je res! Vi veste torej, da jaz nisem
norec. 44

„Vemo, Jozve! 44

„0h, povejte še drugim, da Jozve Polajnar ni norec. 44

Obljubili so mu, da bodo tako po vsej fari povedali,
in Jozve jim je rekel: „Sedaj bom lažje umrl. 44

Ljudem je bilo žal, da so ga kdaj žalili v življenju
in so ga prihajali obiskat. Tudi fantje so prišli, ki so toli¬
kokrat uganjali norčije iz njega. Zmenili so se, da hočejo
zložiti zanjga, kolikor je potreba, da mu olajšajo zadnje
ure ter mu kupijo, kar bo le poželel. V soboto popoldne,
ko je delopust zvonilo, so ga prišli obiskat in ga vprašali:
„Jozve, kaj bi še rad? Kar povej, vse ti storimo. 44

Jozve se je skusil vzdigniti v postelji, a je omahnil
nazaj; bil je že v zadnjih vzdihih. „Slišite, slišite? 44  je rekel
s pojemajočim glasom. „Zvonovi me vabijo, zvonovi me
kličejo. Ah, vzdignite me, primite me, še enkrat bi rad
videl monštranco, orgle, zvonove. Ah, vzdignite me, da
gremo, sedaj zvoni. 44

Vzdignili so ga fantje, da bi ga nesli, a jim je v rokah
umrl. Njegove zadnje besede so bile: „Oh, monštranca
brezniška, kako je lepa! In Bog je v nji, v lepi beli hostiji.
Bog, ki me bo k sebi vzel in mi dal zvonove, nebeške zvonove/'

107

Konec.

Sedaj sem pisal. Jaz bi rekel z Jozvetovimi besedami:
Mi slišimo in beremo, da je Jozve Polajnar umrl. Sedaj se
mu slabo ne godi. On je v nebesih. In če imajo gori
zvonove, drug jih ne bo dobil v roke kot Jozve, to vem,
da ne; saj Bog je dober, in v nebesih se človeku vsaka
želja izpolni.

Jaz sem torej pisal. Naj se zgodi, kakor so prero¬
kovale ženske ob njegovem rojstvu, da se bo bralo o njem
še v bukvah kakor o Lambergarju in drugih. Storiti sem
bil to dolžan vsaj sedaj, česar prej nisem, ko je še živel
Jozve. To bodi pisan spomenik Jozvetu, izklesan od mojega
zarjavelega peresa, dolžan sem mu ga bil postaviti, a upam,
da bodo prišli, če že niso, tudi drugi do spoznanja ter
tebi, ljubi Jozve, za vse gorje, ki so ti povzročili — ali
vede ali nevede, tega ne vem, to pa vem, da so ti ga —
postavili kamenit spomenik na grob in napisali gori, da
tu notri počiva Jozve Polajnar, ki je tako ljubil zvonove,
orgle in monštranco.

Kadar pojdem na Gorenjsko, bom obiskal tudi tvoj
grob, ljubi moj Jozve, in te prosil, da mi odpustiš, ker
sem ti šele po tvoji smrti izpolnil vročo željo in pisal
Brezničanom. In če bo stal na tvojem grobu spomenik, in
jaz vem, da bo, tedaj bova nemara oba vesela: jaz, da so
ti postavili spomenik, ti pa, ki brez dvoma pritrkavaš na
veliki nebeški zvon gori pri ljubem Bogu, ko boš gledal
doli z nebeških višav in boš videl, da se te še spominjamo.

Starogorski:

Mrtvaški zvon.

Saj bil je tvoj se božji Sin
za nas vse daroval,
zato, Gospod, mu bodeš mil
saj je dovolj prestal!“

Žalobno je od cerkve zvon
donel v širno plan,
naznanjal svetu je ta don :
»končal je pot zemljan P

žalobno je od cerkve zvon
donel iz temnih lin,
naznanil kraju je ta don:

»slovo je vzel trpin !“

Postal pri delu je možak,
odkril glavo resno:

»Gospod, sodnik mu bodi blag,
vzemi ga na desno !

Kompoljski:

Stariši,

vadite otroke ubogljivosti!

i na svetu tako bogatega, pa tudi ne tako revnega
človeka, da bi mu ne bilo treba ubogati. Otrok
uboga stariše, dekla gospodinjo, žena moža, in
tudi gospodar mora izpolnjevati, kar mu ukaže deželska
ali duhovska gosposka. Vsaka, četudi še tako imenitna
služba, ima nad seboj še višjo in imenitnejšo, ki zapove¬
duje nižjim. In kdo je dandanes tako samostojen in svo¬
boden, da ni nikomur podložen? Nihče. Vsakdo, bodisi
kmet, rokodelec, obrtnik, uradnik, revež ali bogatin, vsak
ima svojega predstojnika, kateremu mora biti poslušen.
Zato lahko rečemo, da mora vsak ubogati od berača pa
tja do cesarja na prestolu. Zakaj tudi cesar je podložen
postavam.

Kdor pa noče ubogati izlepa, ta mora izgrda. Otroka
strahujejo stariši, šolarja učitelj, učenca rokodelstva pomoč¬
nik in mojster, odrastlega pa ta ali ona gosposka po postavi.
Kdor se ne priuči izpolnjevati povelj in ukazov v mladosti,
ta se navadi v starosti. Ako se ni deček navadil doma
ubogati, se navadi v šoli; in če še tu ne zadosti, se gotovo
navadi pri vojakih, ako je za to. In kdor se ne priuči
poslušnosti ne doma, pa tudi ne v šoli ali morda pri vo¬
jakih, tega izuči v tej lepi čednosti druga šola, ki ji pravimo
življenje. Življenje je pa huda šola, in gorje onemu, kate¬
rega mora učiti šele življenje te ali one stvari, in stokrat
gorje tistemu, katerega uči šele življenje ubogati!

109

Zato naj se vsakdo vadi ubogljivosti v mladosti, da
se mu je ne bode treba v poznejših letih.

Kako pogosto tožijo stariši, da so otroci neubogljivi.
Desetkrat ali še večkrat je treba reči, preden kak otrok
kaj stori; in še potem morda jezika nazaj. In kakšen križ
je s takim otrokom, to ve le tisti, kdor ga ima. Koliko
jeze in žalosti užijejo stariši takih otrok, kolikokrat se
morda v solzah topi mehko materino srce! In vse to samo
zaradi neubogljivosti.

Seveda niso vsi otroci taki. Dobijo se družine, ki
imajo prav pridne in ubogljive otroke. Samo pogledati ga
je treba, samo reči eno besedo in že stori, kar hočemo.
Žalibog, da niso taki otroci pregosto sejani, četudi si jih
žele vsi stariši. Kaj je temu vzrok?

V naslednjih vrsticah hočemo podati nekaj navodil,
po katerih se je ravnati, ako hočemo, da bodo naši otroci
res ubogljivi. Naj bi jih slovenski stariši večkrat pazljivo
prečitali in se po njih tudi ravnali! Potem bodo kmalu iz¬
ginile tožbe o neubogljivosti otrok. S tem bodo pa sebi
prihranili marsikatero nepotrebno besedo, ali celo jezo in
žalost, svojim otrokom bodo pa mnogo koristili. Zakaj,
ako se navadijo ubogati v mladosti doma, bodo lahko
ubogali in izpolnili tudi v poznejših letih, kar jim bosta
velevala poklic in življenje.

Zapoved in prepoved,

Ako hočem ubogati, mi mora kdo kaj veleti ali za¬
povedati. Če to povelje ali zapoved izpolnim, potem sem
ubogal. Zapove se mi pa lahko, da kaj storim, ali pa kaj
opustim, kar sem nameraval ali morda že hotel storiti.
Kadar se mi zapove, da ne smem česa storiti, pravimo, da
se mi je prepovedalo. Tako imamo zapovedi in prepovedi.

Seveda se zapoved in prepoved med seboj dosti ne
razločujeta. Kar velja o prvi, isto velja tudi o drugi. Obe
je treba poslušati, obe izpolniti ali ubogati. Zato velja vse
tisto, kar bomo govorili o zapovedi, tudi o prepovedi.

Vsako delo moramo opravljati po nekih pravilih; ako
hočemo imeti uspeh, v  se moramo držati pravil, katere za¬
hteva dotično delo. Če hočemo, da bode nam njiva dobro
rodila, jo moramo prav izorati, prav povleči, prav sejati
in prav obdelovati. Vsakdo ve, da ni vseeno, kako je njiva
izorana, povlečena, posejana in obdelana.

110

Tako se moramo držati tudi pri zapovedih in pre¬
povedih nekih pravil, če hočemo, da bodo naši otroci res
ubogljivi. Najprej moram prav zaukazati otroku, potem
more ta šele ubogati.

Pri zapovedih in prepovedih se moramo držati na¬
slednjih pravil:

1. Zapoved mora biti dosledna ali neizpre-
menljiva.  To se pravi: Kar smo danes zapovedali ali
prepovedali, tega ne smemo jutri dovoliti ali prepoved
preklicati, ampak mora ostati za vedno — ali vsaj za dolgo
časa — tako.

Proti temu pravilu se stariši menda največkrat pre-
greše. Dado se omehčati otrokovim prošnjam ali solzam
in takoj dovolijo, kar so ravnokar prepovedali. Recimo,
otrok hoče imeti škarje, a jih seveda ne dobi. Začne se
kisati, in mati mu jih hitro da, da otrok utihne. Stariši
dostikrat v naglici ali jezi otrokom marsikaj prepovedo,
ko postanejo boljše volje, jim pa seveda dovolijo. Še večkrat
se pripeti, da oče otroku kaj prepove ali mu ne dovoli.
Materi se pa otrok smili, in mu da ravno tisto stvar, seveda
skrivaj, da oče ne vidi.

Kaj sledi iz tega? Otrok kmalu spozna, da lahko dobi
s prošnjami in z jokom, česar ne more dobiti zlepa. Kadar
vidi, da stariši niso ravno dobre volje, tedaj počaka, da
mine nevolja. Česar ne dobi pri očetu, to dobi pri materi,
četudi na skrivaj, ali pa narobe. Tako otrok uvidi, da je
vse odvisno takorekoč le od slabe ali dobre volje starišev
in od njegovega joka, ne pa od stvari same. Stori torej
lahko, kar hoče, in tudi dobi, kar hoče, samo počakati mora
pravega trenotka in obrniti se na pravo osebo.

Zato bodimo v zapovedih dosledni. Ne dajmo se omeh¬
čati ne otrokovim prošnjam, pa tudi ne joku. Kar enkrat
rečemo, to mora veljati, tega ne smemo izpremeniti. Kar
velja za otroka pri očetu, mora veljati tudi pri materi in
obratno. Zakaj, kar eden zida, tega ne sme drugi podirati,
drugače ni stavba nikdar gotova. Še bolj velja to pri
vzgoji, ker tu treba strogo paziti na doslednost.

2. Zapoved mora biti izvedljiva,  to je: otrok
mora biti zmožen, storiti s svojimi močmi in zmožnostmi to,
kar zahtevamo od njega.

To se nam zdi tako samoobsebi umevno, da nočemo
izgubljati po nepotrebnem besedi. Vsak razsoden človek
lahko uvidi, kaj zmorejo otrokove moči in česa ne. Nihče

111

ne bode ukazal otroku, recimo, prinesti mernik pšenice,
ko je ima odrastli človek zadosti. Zato ne velevajmo otrokom
stvari, katerih ne morejo izvesti, ker presegajo njih telesne
ali duševne moči!

3. Zapoved bodi razločna.  Otroku se zapove
ali prepove enkrat samo toliko in v taki obliki, da si lahho
zapomni. Zato bi bilo napačno, ako bi zapovedali več stvari
naenkrat in morda še celo tako nejasno, nerazločno, da bi
si jih otrok ne mogel zapomniti. Še slabše je, ako otroku
ob istem času mnogo stvari zapovemo in mnogo prepovemo.
S tem otroka popolnoma zmedemo, da nazadnje ne ve,
kaj mora storiti in česa ne sme.

4. Zapoved naj bode kratka.  Če pri zapovedo¬
vanju mnogo govorimo, postanemo dostikrat nerazločni, in
otrok lahko med govorjenjem pozabi na zapoved samo,
ker misli na vse drugo. Je pa še drugi vzrok, da moramo
biti v zapovedih kratki in jedrnati. Otroku namreč ne
smemo pustiti mnogo časa za razmišljanje, ali naj bi storil
ali ne; drugače se začne kmalu izgovarjati. V tem se ma¬
tere večkrat pregreše nego očetje. Matere navadno na
dolgo in široko ukazujejo. Zato pa otroci skoraj povsod
rajši ubogajo očeta, ne samo zato, ker se očeta bolj boje,
ampak tudi zato, ker so očetje bolj kratki in jedrnati v
zapovedovanju. Gostobesednost tu ni nikoli na mestu, čim
krajše zapoveš, tem boljše je.

5. Zapoved mora biti odločna in resna.  Otrok
mora že na glasu spoznati, da mu velevamo. v  S tem ni
rečeno, da bi morali pri zapovedovanju kričati, ('emu neki,
saj otrok ni gluh. S kričanjem se nikjer dosti ne doseže.
Saj vendar lahko povemo čisto mirno in vendar obenem
odločno, moško!

Tudi resna mora biti zapoved. Zato ne ukazujmo v
šali! Otrok dostikrat ne more pri nas razločevati, ali mis¬
limo v šali ali v resnici.

6. Zapoved mora biti stalna.  Kar smo enkrat
zaukazali, to se mora zgoditi. Tu ne pomaga noben prazen
izgovor, nobena prošnja in tudi ne nobene solze!

Kako pa ravnajo mnogi stariši? Dad6 se omehčati
izgovoiom in prošnjam otroka, premislijo si in ravno tisto
ukažejo storiti otrokovemu bratu ali sestri. Zgodi se celo,
da sami napravijo, kar bi moral po njihovem ukazu storiti
otrok. S tem hočejo pokazati nekako nevoljo in jezo nad
otrokom, ki pa gotovo ni na mestu. Otrok si iz tega tako

112

ničesar ne stori, ampak je vesel, da opravi kdo drugi
njegov posel.

Pač pa bi bilo napačno, ako vidimo, da smo se zmo¬
tili, da otrok morda ne more povelja iz kakršnegakoli
vzroka izvršiti, mi pa še ostanemo pri tem ukazu, četudi
je nepotreben, ali morda neizvršljiv. Takrat brez skrbi
lahko prekličemo že dano zapoved. Otroci še preje ohra¬
nijo takim starišem spoštovanje in pokorščino, če vidijo,
da stariši ne obstoje trdovratno v zmoti.

Pri vseh zapovedih in prepovedih pa si moramo še
nekaj zapomniti, kar je tudi zelo važno.

7. Zapovedujmo in prepovedujmo navadno
brez utemeljevanja in razlaganja.  Zato ni dobro
vedno praviti na dolgo in široko, zakaj naj otrok to stori
in zakaj naj ono opusti. Zapovejmo na kratko in dosti je!
Otrok sčasoma že sam uvidi vzrok ali namen naših zapo¬
vedi in njih potrebo. S tem pa ne rečemo, da bi ne smeli
otroku, ki se že dobro zaveda, ki je pri pameti, povedati
tuintam v par besedah, zakaj se mora to storiti in zakaj
ono opustiti. S tem mu na pravem mestu in o pravem
času precej koristimo, ker mu bistrimo um in razširjamo
obzorje.

8. Ne zapovedujmo preveč!  Pustimo tudi otroku
nekaj prostosti, da stori, kakor hoče in kakor misli. Saj
nočemo napraviti iz otroka stroja, ki bi vedno delal le to,
kar drugi hočejo in kolikor hočejo. Ne! Iz otroka mora
postati človek, ki ima sam svojo voljo in nekaj prostosti,
da lahko stori, kar hoče, ne pa — stroj, ki samo takrat
dela, kadar drugi hočejo. Zlasti ne smemo preveč prepo¬
vedovati! Čestokrat ravno s prepovedovanjem opozorimo
otroka na marsikaj, česar bi sc sam niti domislil ne, in ga
s tem nekako napeljemo, da stori ravno to, kar smo mu
prepovedali. Ako otrok še dobro ne ve, kako nevarne so
vžigalice, mu ne bom še posebej zabičaval, preden ga
pustim samega doma, naj se ne dotakne vžigalic. Otrok
bi postal morda radoveden in bi hotel ravno to poskusiti.
Če bi mu ne bili tako ostro prepovedali, bi se najbrže niti
ne domislil na vžigalice.

9. Za vse otroke morajo veljati iste zapovedi,
seveda, ako so zdravi in niso kako drugače pohabljeni.
Kar smo enemu dovolili, ne smemo drugemu prepovedati
brez posebnega vzroka. Kar smo prepovedali Janezku, tega
tudi Miciki in Jožku ne smemo dovoliti.

113

Kdaj začnimo vaditi otroke ubogljivosti ?

Čim prej, tem boljše! Mlado drevo se da upogniti,
staro se zlomi.

Navadno se začne prepozno. Kdor prepozno seje, temu
ne bode treba žeti. Kdor prepozno vadi otroka ubogljivosti,
ta je ne bode učakal, četudi morda preživi otroka.

Stariši se dostikrat izgovarjajo, da otrok še ne ve,
kaj sme in česa ne sme, in tako izprva marsikaj dovolju¬
jejo, kar pozneje prepovedujejo. To ni prav. Ker otrok
še ne more soditi, kaj mu je storiti in kaj opustiti, ravno
zato so stariši, da mu zapovejo ali prepovejo. Ko se
začne otrok že nekoliko zavedati, se ga že lahko vadi
ubogljivosti. Otroci se pa začno že v drugem letu za¬
vedati, torej lahko pričnemo že tedaj, četudi se zdi marsi¬
komu takrat še prerano. Seveda ne bomo otroku v drugem
letu istega zapovedali, kakor v osmem; to je samoobsebi
umevno. Izprva se bomo morali omejiti samo na kratke
prepovedi. Recimo, da otrok vidi nož in ga hoče imeti. Mi ga
ne damo, ker bi se lahko poškodoval. To je že nekaka
prepoved, četudi morda ne izustimo nobene besede. Zato
mu pa noža ne smemo dati, četudi se otrok joče, ker pre¬
poved mora tudi biti stalna, kakor smo slišali.

Tako je že v rani mladosti polno podobnih prilik,
ki se marsikomu zde neznatne in brez pomena, ki pa mnogo
pripomorejo pozneje, da otrok lažje in rajši uboga. Kmalu
se tega tako privadi, ako postopamo vselej dosledno, da
mu zadostuje ena sama besedica in se tudi več ne joče,
četudi ne ugodimo njegovi želji. Ubogati mu sčasoma
postane takorekoč navada. Seveda se zapovedi in prepovedi
z vsakim letom množe in raztezajo tudi na druge stvari.
In čim večji je otrok, tem večja, oziroma težja je zapoved.

Sploh si pa moramo zapomniti enkrat za vselej, da
tudi tukaj največ izdajo zgledi starišev in odraslih ljudi.
Kdor hoče zapovedovati, mora imeti prej spoštovanje tistega,
komur zapoveduje. Še lažje je ubogati, ako svojega za-
povedovalca ljubimo. Zato dosežejo pri otrocih stariši z
lahkoto najlepše uspehe v tem oziru. Zakaj njim je zago¬
tovljena ljubezen in spoštovanje otrok, ako je sami lahko¬
miselno ne zaigrajo. Saj leži že v naravi, da .spoštuje in
ljubi vsak otrok svoje roditelje. Zato naj bi se nikdar ne
zgodilo med stariši kaj takega, bodisi v besedah ali dejanju,
kar bi zmanjšalo ali celo uničilo spoštovanje otrok do njih.

Večernice. 59. zv. 8

114

Že prej smo omenili, da morata v tem oziru oba,
oče in mati, postopati skupno, če hočeta doseči trajen uspeh.
Kar eden zida, naj drugi ne podira.

Otroke pa ne vzgojujejo samo stariši, ampak jih
vzgajata tudi šola in Cerkev, oziroma učitelji in duhovniki.
Kakor pa mora pri tem podpirati žena moža, tako mora
podpirati dom tiste, ki pomagajo vzgajati starišem otroke,
to je učiteljstvo in duhovščino. Na svetu ni nihče popoln.
Tako je tudi učitelj človek, ki ima morda svoje napake
in slabosti, kakor jih ima lahko duhovnik kot človek.
Nezmotljiv ni nihče, ker smo vsi ljudje.

Stariši pa kaj lahko podpirajo učitelja in duhovnika
pri vzgoji svojih otrok povsod in še najlažje pri uboglji¬
vosti. Kdor hoče zapovedovati, ta mora uživati vsaj spošto¬
vanje pri svojem podložnem, ako ne ljubezen. Tudi duhov¬
niki in učitelji morajo imeti spoštovanje šolarjev in ga tudi
v veliki večini imajo. Žalibog, da stariši često iz nevednosti
uničujejo v mladih srcih spoštovanje in morda celo ljubezen,
ki sta jo dosegla duhovnik in učitelj pri otrocih. To store
tisti stariši, ki govore vpričo otrok slabo o duhovnikih
in učiteljih. Otrok si je ustvaril v svoji duši izprva lepo
in čisto podobo o svojem učitelju ali katehetu. Sedaj pa
pridejo stariši in blatijo ravno tisto, kar se je njemu zdelo
tako čisto, tako popolno. Zato ni čuda, da polagoma izgubi
ljubezen in spoštovanje do tistih oseb, ki se toliko trudijo,
da bi res napravili iz njega pridnega in pametnega človeka,
ki bi bil všeč Bogu in ljudem. Kjer pa ni spoštovanja in
ljubezni, ampak se uboga samo iz strahu, tam je malo
haska. To je ravno tako v šoli, kakor doma. Res, da sc
prisili otroka ubogati iz strahu pred kaznijo; pa koliko
časa traja to. Samo toliko časa, dokler ne mine strah in
potem je še stokrat hujše. Zato naj bi stariši vselej dobro
premislili, kaj govore o duhovnikih in učiteljih vpričo
otrok. Tema dvema gotovo škodujejo najmanj, pač pa s
tem mnogo škodujejo samim sebi in svojim otrokom, kakor
škoduje mati, če slabo govori vpričo otrok o njihovem
očetu. Če že hočejo kaj takega govoriti, saj se lahko po¬
govore takrat, kadar ni otrok navzočih.

Dandanes se tudi mnogo piše po raznih časnikih o
šoli in Cerkvi. Žal, da dostikrat marsikaj slabega. Stariši,
ne dajajte takih časnikov, kjer se piše kaj slabega, bodisi
o duhovnikih kakor o učiteljih, svojim otrokom v roke!
Četudi ni vse resnica, kar se piše po časnikih, vendar

115

ostane madež v otroški duši, in madež je madež, četudi
morda majhen. Sploh so pa časniki za odrasle ljudi, ne pa
za otroke.

Plačilo in kazen.

Z ubogljivostjo sta v tesni zvezi tudi plačilo in kazen.
Zato moramo tudi o tem izpregovoriti.

Plačilo ima namen izpodbujati še k večji ubogljivosti
in pridnosti, kazen pa ima namen neubogljivca poboljšati
in ga navaditi te lepe čednosti.

Kdor uboga, še ne zasluži plačila.  To nam
mora veljati za pravilo. Zakaj, kdor je izvršil, kar mu je
bilo zapovedano, ta je storil samo svojo dolžnost in nič
drugega. Zato mu ne bomo dajali še posebne nagrade, če
stori svojo dolžnost. Kdor hoče imeti plačilo, mora storiti
nekaj posebnega, in sicer prostovoljno, kar mu ni bilo
zapovedano.

Včasih se sicer d &.  tudi otrokom za ubogljivost kako
malenkostno plačilo; a to se zgodi le redko in samo v
takih slučajih, kjer je bilo povelje za otroka težko iz¬
vršljivo, in ga je otrok vkljub težkočam in oviram prav
povoljno izvršil. Tu je na mestu, da stariši otroka pohva¬
lijo, ali mu dovolijo kaj posebnega, s čimur mu napravijo
veselje. Drugače pa ni treba otroka ne hvaliti, niti ga na¬
graditi s kakim posebnim plačilom. Otrok se lahko prevzame,
ako ga hvalimo za vsako malenkost; in če ga plačamo s
čim drugim, potem se navadi ter hoče imeti za vsako
stvarco še posebno plačilo. Naj mu zadostuje, ako vidi,
da smo ž njim zadovoljni; to mu pa pove njegova vest,
to bere z našega obraza, z naših besedi.

Plačilo obstoji največkrat v pohvali; z denarjem malo¬
kdo plačuje otroke za ubogljivost in tudi ni dobro. Otrok
lahko denar zapravi za sladkarije, za kakšne druge nepo¬
trebne stvari ali celo morda za cigarete. Če ga nagradimo
v denarju, ga torej obenem lahko navadimo zapravljivosti.
Drugače je seveda, ako dobro vemo, da je otrok varčen
in si ne kupuje nobenih neumestnih stvari. Mnogo matere
dajejo otrokom sladkarije, ako so zelo ž njimi zadovoljne.
Tudi to ni priporočljivo, ker otroka navadimo s tem sladko-
snednosti. V vsakdanjem življenju je toliko priložnosti, da
lahko napravimo otroku veselje, če hočemo, da je čisto
nepotrebno segati po stvareh, ki otroka zapeljujejo na drugi
strani v zapravljivost ali sladkosnednost.

83

116

Kaj pa je s kaznimi?

Vsak, kdor ne uboga  — seveda v pravičnih
stvareh — zasluži kazen.

Kakor moramo biti dosledni v zapovedih, tako mo¬
ramo biti tudi v kaznih. Vsaka neubogljivost mora biti
kaznovana! Seveda ni treba za vsako malenkost iti s palico
nad otroka. Saj je dosti drugih kazni, ki tudi dosežejo
svoj namen, to je, da otroka poboljšajo. Pri dobrem otroku
že zadostuje graja.  Včasih se vzame otroku prostost
in se mu ne dovoli, da bi se zabaval z drugimi otroci.
To je za otroka že precej huda kazen, ko vidi, kako se
drugi otroci zunaj veselijo, sam pa mora čepeti v hiši, ali
kje drugje opravljati kakšno delo. Dostikrat pustijo stariši
svoje malopridneže brez jedi.  Tudi to je zelo občutljiva
kazen. Vsakdo težko prenaša lakoto, najtežje pa otrok.
Ako se poslužujemo te kazni, moramo pa obenem zabraniti,
da si otrok sam ne more vzeti jedi, kar se reče z drugimi
besedami krasti. Lakota še odraslega prisili krasti, zakaj
bi ne otroka. Tudi skrivoma mu ne sme dati mati jesti,
ako je oče prepovedal. Sicer se pa ne poslužujmo preveč¬
krat te kazni in tudi ne v preveliki meri, ker lahko otroka
telesno oslabimo. Včasih je pa prav dobra. Le v najhujših
slučajih, kjer ne pomaga nobena druga kazen, ali pa je
pregrešek nenavadno velik, le takrat se naj vzame šiba,
ki je mnogo boljša od palice. S palico otroka ne kaznujemo
tako občutljivo in ga lahko v jezi poškodujemo za vse
življenje.

Toliko vobče o kaznih. Sicer si pa moramo zapom¬
niti pri izvršitvi kazni še nekaj drugega.

Ne grozimo s kaznimi, posebno s tistimi
ne, ki niso izvedljive!

Proti temu pravilu se stariši — posebno še matere —
tako pogosto pregreše. Ako otrok ne uboga, ali pa se mu
je kaj drugega pripetilo, da se morda boji starišev, že
matere vpijejo in grozijo z očetom, kaj bode oče vse na¬
pravil z otrokom. Čemu to? S tem otroka še bolj .splašimo
in le redko dosežemo, da potem uboga iz strahu. Največkrat
se pa otrok tako ostraši s takimi grožnjami, da .se gre
potepat vsaj za eno noč, dostikrat tudi za več dni, in
namesto da bi se poboljšal, se le poslabša. Zadostuje naj,
ako mu zapovemo; če ne izvrši, ga kaznujmo. Ako je pa
kaj takega storil, da zasluži ostro kazen, ne strašimo otroka
že prej, da se nas zboji in uide.

117

Ne morem si kaj, da bi tu ne omenil dogodbice iz
svojih otroških let, katera mi je ostala tako živo v spo¬
minu, kakor bi se zgodila včeraj.

Moj oče — Bog mu daj dobro — je nam trem bratom
dovolil neke lepe zimske nedelje popoldne, da smo šli za
dobro uro na vas. Zabičal pa nam je, da se moramo ob
določeni uri vrniti. Mati je bila namreč bolna in mi bi morali
pomagati opraviti živino in morda kako malenkost prinesti.
— Pa otrok je otrok. V vas se je bil pritepel iz sosednje
vasi neki pes. Otroci smo ga nagnali; pa ni hotel bežati
domov, ampak dirjal je samo okrog vasi. Mi seveda po
celem snegu za njim. Bog zna, kako dolgo smo ga podili.
Toliko pa vem, da smo se mi trije bratci vračali ravno
o mraku domov s premočenim obuvalom in obleko in z
jako težkim srcem.

Stopili smo črez prag polagoma in bojazljivo ter
vprašali očeta, če je treba česa prinesti, ali morda živino
napojiti. Oče je tako mirno odgovoril, kakor bi mi bili
najbolj pridni tisto popoldne. „Je že vse opravljeno. Kar
vzemi žlice in pripravi ti mizo, gremo večerjat. u  Večerjali
smo kakor po navadi. Vendar nam ni posebno teknilo, ker
se je vsem zdela očetova prijaznost nekam nenaravna. Pri¬
čakovali smo nevihte, in sedaj je bilo vse tako lepo mirno.
T udi smo bili navajeni, da je mati že mnogo prej kričala
nad nas, preden smo kakšno pobrali. Seveda je ostalo
največkrat samo pri kričanju. Oče pa ni rekel niti žal
besedice, in vendar smo vedeli, da nismo ravnali prav
tistega popoldne. No, pa smo le dobili plačilo.

Ko smo odvečerjali in odmolili, je .stopil oče k vratom
in vzel izza neke omare šibo. „Kdaj sem vam rekel priti
domov in zakaj niste prišli ? a  so bile edine besede. Nekaj
smo se izgovarjali, a na naše izgovore ni oče ničesar od¬
govoril. Iti smo morali pred očeta drug za drugim in vsak
jih je dobil svoje število.

Z veseljem in hvaležnostjo se .spominjam te dogodbice
še danes, četudi sem takrat dobil plačilo s šibo.

Še bolj nespametno pa je groziti s kaznimi, ki niso
izvedljive. Kolikrat se sliši, da pravi oče ali mati v jezi
svojemu otroku: „Kar ubil te bom, bom imel potem vsaj
mir.“ S temi in podobnimi grožnjami se prav nič ne do¬
seže. Otrok dobro ve, da oče tega ne izvrši. Saj mu je že
večkrat tako grozil, a vedno je ostalo pri grožnji. Tudi
že lahko ve, da oče že po postavi ne sme tega storiti.

118

Zato je še bolj brez skrbi. Take grožnje pa škodujejo
starišem samim. Otrok kmalu zapazi to surovost in izgubi
polagoma vso ljubezen in spoštovanje do starišev, in potem
je z ubogljivostjo pri koncu. Obenem pa ima na stariših
zgled, da postane sam tako surov.

Torej ako otroku zažugamo s kaznijo, naj bode vselej
izvedljiva in naj jo tudi izvedemo, ako ni ubogal. Napačno
je tarnati in žugati na dolgo in široko, potem pa kazen
opustiti ali jo pa tako dolgo odlašati, da otrok že ne ve
več, zakaj je kaznovan. Otrok že ve iz izkušnje: kjer prav
grmi, tam malo dežuje.

Za vsako kazen mora biti tudi zadosten
vzrok.  Prepričajmo se, če pregrešek res zasluži kazen,
in v kaki meri, da ne kaznujemo po nedolžnem. Otroku
že pove vest, kdaj je zaslužil kazen, zato kmalu zapazi
krivico, ki se mu zgodi s krivično kaznijo. Krivična kazen
pa otroka ne poboljša, kar bi morala vsaka kazen po svojem
namenu, ampak otrok se še poslabša in nekako zakrkne
za vse dobro in lepo.

Ne kaznujmo prepogosto!  Čim bolj poredko
kaznujemo, tem boljše je. Živinče, ki je navajeno kričanja
in biča, si dosti ne stori iz tega, če še tako kričimo in
tepemo. Malo se morda zgane, zamahne z repom in gre
zopet po svoji stari navadi. Katero živinče pa ni tega na¬
vajeno, mu zadostuje samo beseda, samo bič naj zažvižga
po zraku, in že stori, kolikor je v njegovi moči. Tudi
otrok se navadi kazni, četudi so morda ostre. Pri kazno¬
vanju še morda nekoliko kriči, ker boli. Vendar pa dobro
ve že iz lastne izkušnje, da tudi bolečine kmalu preidejo
in potem je zopet stari malopridnež, kakor je bil prej.

Kazen naj bode primerna prestopku!  Za
malo stvar ne bodemo hudo kaznovali, in narobe: za hudo,
ne malo. Ne kaznujte nikdar z ostrimi kaznimi, ako zado¬
stujejo lahke! Kdo bi zabijal navaden žrebelj s težkim ko¬
vaškim kladivom, če ga lahko zabije z navadnim kladivcem?
Kaznujemo zato, da poboljšamo otroka, ne pa, da ohladimo
svojo jezo. Sicer pa tako nihče rad ne kaznuje. Kazni naj
se nekako stopnjujejo. Ako mala kazen nič ne izda, potem
se šele poslužimo ostrejše. In kadar vse drugo nič ne po¬
maga, takrat šele smemo otroka kaznovati s šibo. Šiba naj
bode kot najhujša telesna kazen, zato pa jo moramo rabiti
jako poredko in v najskrajnejših slučajih, če hočemo ž
njo kaj doseči.

119

Le poglejte po hišah, kjer rabijo stariši šibo takorekoč
vsak dan za strahovanje otrok. Kakšni otroci so ondi?
Vse nič ne izda. In potem se stariši še čudijo, rekoč: „Saj
ga tepem, kolikor ga morem, a ubiti ga vendar ne smem."
Da, dragi moj, to je ravno. Ti otroka preveč tepeš, zato
je pa tako. Človeško telo se celo strupa privadi, če se ga
jemlje vsak dan, in kako bi se ne privadilo šibe.

Poglejte zdravnika, kako zdravi bolezni. Izprva vzame
lahko in milo zdravilo. Ako to ne pomaga, prime za moč¬
nejše. In kadar še to ne hasni, takrat vzame šele najmoč¬
nejše zdravilo. Zakaj ? Zato, ker dobro ve, da hudo zdravilo
res lahko takoj pomaga bolniku, lahko ga pa tudi umori.
Zato se posluži najhujšega pripomočka prav nazadnje, ko
že nobena stvar več ne pomaga.

Ravnajte se tudi vi tako in zdravite ravno tako svoje
neubogljive otroke, kakor zdravi izkušen zdravnik bolnika.
Najostrejše kazni — šibe — se izogibajte kolikor mogoče
dolgo. Morda je vam sploh ne bode treba rabiti. Tem bolje!
Če jo pa že morate, rabite jo v največji sili.

Ne kaznujte v največji jezi!  Jeza je slepa;
in tako se lahko zgodi, da otroka poškodujete za vse
življenje, ker v jezi ne morete presoditi viška kazni. Je
pa še drug vzrok, da ne smemo kaznovati v jezi. Kazen
v jezi nima nikdar tistega učinka, kakor ga ima, če jo iz¬
vršimo mirno in premišljeno. Obenem pa tudi lahko pre¬
sodimo pravo mero kazni, če trezno mislimo. Tako si pa
otrok lahko misli, da ga samo zato kaznujemo, da si ohladimo
svojo jezo, ne pa zato, ker je zaslužil s svojim prestopkom.
Žalibog, da se to res dostikrat zgodi. Zakaj marsikdo si
izpusti jezo nad otrokom.

Kadar kaznujemo, naj otrok vidi sicer našo ogorče¬
nost in nevoljo, ne pa naše jeze. Boljše počakati s kaznijo
toliko časa, da se nam jeza ohladi.

Ne izgubljajte pri kazni preveč besed!  Ko
dajete delavcu plačilo, mu ga daste v dveh, treh besedah.
Kazen je tudi plačilo, seveda za prestopek ali pregrešek.
Ko kaznujete, mislite, da delite zasluženo plačilo in osta¬
nite mirni. — Nekateri namreč tako kriče, ko kaznujejo,
da človek ne ve, ali tepe oče otroka, ali otrok očeta.
Zato je tudi ta točka važna.

Kazni ne odlašajte!  Kakor hitro se je zgodil
pregrešek, ga moramo takoj kaznovati. Potem si šele otrok
zapomni, zakaj je kaznovan in koliko je zaslužil. Kazen

120

nima tistega učinka, če se predolgo odlaša. Samo v veliki
jezi lahko malo počakamo, kakor smo prej omenili.

Kazen tudi lahko odpade.  Ako je otrok vsled
svoje neubogljivosti že sam dosti kaznovan, ga ni potreba
še nam kaznovati. Recimo, da smo otroku prepovedali
plezati na drevo in trgati sadje. Otrok pa le spleza, a pri
tem pade in se poškoduje. Takrat bi ga ne bilo umestno
še posebej kaznovati. Dovolj je, ako mu rečemo, da se je
prav zgodilo, ker ni ubogal.

Kazen tudi lahko odpade, kadar vidimo, da otrok res
obžaluje svoj pregrešek, in da se hoče poboljšati. Seveda
se to ne sme zgoditi prepogostokrat, ker bi otrok računi 1
na to, da se mu bo vedno odpuščalo.

M

'A'

O'-

Tako smo si ogledali na kratko vse poglavitne točke,
po katerih se nam je ravnati, da privedemo otroke do
prave ubogljivosti. Ako si stavimo hišo, se moramo držati
nekega načrta. Po tistem načrtu se moramo ravnati že pri
zidanju temelja; zakaj, če ni temelj prav stavljen, potem ne
moremo stavbe nikdar prav dovršiti, kakor bi jo radi imeli.

In kaj je vzgoja otroka? Ni li tudi ona podobna ne¬
kaki stavbi, ki naj bi bila varna in trdna v vseh viharjih
življenja? Zato se je treba tudi pri vzgoji držati nekega
načrta in se po njem ravnati vsaj v glavnih potezah.

Izmed vseh odraslih ljudi si nista niti dva človeka
popolnoma enaka. Vsak ima za se nekaj posebnosti, ki jih
je morda prinesel s seboj na svet, ali se jih je pa tako
privadil, da so mu prešle takorekoč v meso in kri. Tudi
dva otroka si nista popolnoma enaka, četudi sta si brata.
Nekaj je med njima, kar ju loči. Zato tudi ne moremo
vseh otrok po enem kopitu vzgajati. Vsak zahteva za se
nekoliko drugačno postopanje. Vendar se to postopanje
ujema vsaj v glavnih potezah. In če se pri vzgoji ravnamo
po njih, bomo gotovo imeli uspeh. In to bode nam v ve¬
selje, našim otrokom pa v velik prid v poznejšem življenju.

t

121

Franjo Neubauer:

Iz potujčenega Srema . 1

Sremski devojki.

I.

f^aj ti djerajan 2  okol vrata,
kaj ti hoče mrtvi kras?!

Živo zlato tla so plodna,
lepa tvoja zemlja rodna,
zlat je težki žitni klas,
kapljica je vinska zlata, —
vaša zemlja jo rodi. —

Vaša? — več ta zemlja ni!

Stezajo se roke tuje
poželjivo, grabežljivo,
da otm6 vam zlato živo,
ker ti oče tvoj kupuje
mrtvo* zlato, mrtvi kras.

II.

Ne hodi na vašar, 3  da kupi te fant
za djerdjana tvojega ceno,
da v svilo in žamet odeto te kupi
devojko nedelavno, leno!

Na polje, kjer solnce pripeka in žgč,
pa v žilave roke motiko!

Na rokah žulje, na čelu znoj,
to smatraj za čast si in diko!

Če fant te popraša, kje zlati so tvoji,
pokaži mu žulje trdč!

Če vpraša po biserih, kamenih dragih,
pokaži mu kaplje potnč!

Nikari za svilo, nikari za žamet
zemljč ne prodajaj domače,
da starici nčkdaj ob grobu Slovanstva
sreč ti ne zaplače!

1  Glej „Večernice",  57. zv., 1.1905.

2  djerdjan (izgov.: džerdžan) se imenuje niz zlatov, kijih  nosi
devojka okoli vrata. Vredni so po več sto kron, ali so mrtev denar.

3  vašar = semenj. V Sremu vladajo pretirane, drage šege med
preprostim ljudstvom, posebno med devojkami.

122

Ob trgatvi,

I.

Srbski fantje vino pripeljali,
zavriskali, gospodarja zvali:

»Pridi, gazda, — vince tu z gorč je!
Ej veselja — vinca kot vodč je!
Bog poživi kitnjasti 1  naš Srem
in pa divno Fruško goro v njem!
Vsa je lepa, vsa je prenovljena,
z vinorodnim trsjem zasajena.
Koliko je vinca nam nalila,
stare velikane napolnila!

Prazni dolgo že so v kotu stali,
po nekdanjih letih žalovali.

Bog je blagoslovil gore spet:
težko grozdje komaj nosi trta,
vince teče, sladko kakor med,
nam pa vriska duša, prej potrta.

II.

Spet so fantje zavriskali glasno,
zvali Ljubo so, devojko krasno.
Pohitela Ljuba je na vrata,
djerdjan ji visi okoli vrata.

Branko, sokol mladi, ji zakliče:

„I)aj mi zlate, da si kupim griče,
griče ponosite, plodovite,
da zas&dim trte plemenite!

Rožico 2  za tebe čem saditi,
ako ti češ roža moja biti ! w
„ »Nočem tvoja rožica jaz biti!

Tudi žena djerdjan Čem nositi:

Fant bogati, ki se zanj udam,
moral zemlje bo imeti sam,
moral bo vinograde imeti,
rujne rožice v globoki kleti P 44

V sremski krčmi.

I.

Rakijo pijejo Srbi,
iz vinskih jo pijejo čaš,
pijejo, pojejo glasno,
petje jim spremlja gajdaš.

1  „kitnjasti“: stalni pridevek Srema, zavoljo lepote in plodo-

vitosti te zemlje. K

2  Rožica, srb.-hrv. „ružica a , ime za vrsto trte in za vino iz te trte.

123

Rade se praznijo Čaše,
rad gre natakat krčmar,
gaj daš se ne brani m svira,
bogat priganja ga dar.

V kotu pa lokavi tujec
pri čašici majhni sedi,
kakor žival ropaželjna
čaka, na žrtev preži:

„Srbine, pij le in pevaj,
naj ti le svira gaj daš!

Jutri, morda pa še danes
zemljo mi plodno prodaš!“

II.

Svirajo cigani, tamburaši,

Srbi veselijo se pri čaši.

Kos zemlje prodali so najbolje,
in zato so razigrane volje ...

Godba svira, godba v krčmo vabi,
plešejo v gostilni gostje — Švabi.

Kos zemlje kupili so najbolje
in zato so razigrane volje . 1

Mariji Snežnici . 2

Kjer vzpenja se nad dolom vinski breg,
se dviga cerkev, tebi posvečena,
ti Mati božja, čudovita žena,
ti Deva čista, bela kakor sneg.

Slovan je robo val iz veka v vek,
a prišla je rešitev zaželjena:
bežala vojska turška razkropljena, —
pomoč jo tvoja je pognala v beg.

Slavil te kristijan je zmagovit,
in danes še prihaja te častit,
in prosit, da močan mu bodi ščit!

Pomagaj narodu in ga tolaži,
in navdušuj, da dom in vero straži,
in brani tujca ga, ki ga sovraži!

0^-0

1  V Sremu se veli: „Švaba pije, kad kupuje, Srbin, kad prodaje.*

2  Cerkev v bližini Petrovaradina, kjer so bili potolčeni Turki.

Kompoljski:

Kako je Jaka kupoval koze.

Smešna dogodba.

reklov Jaka je imel svojo raztrgano bajto tam za
vasjo ravno na vrhu klanca. Ondi je čepela kakor
kupček nesreče in kazala vsem mimoidočim svoja
rebra. Nobeno drugo gospodarsko poslopje ji ni de¬
lalo družbe. Samevala je leto in dan; še svojega gospo¬
darja je videla zelo poredkoma. Ta se je rajši potikal
drugod. Kjer je bil črez dan na dnini, ondi je tudi navadno
prenočil. V nedeljo ga je pa navadno tako zmotila grenka
kapljica, da je presedel ves božji dan v gostilni. Če je
bila med tednom količkaj dobra služba, vlekel ga je Jaka
še v ponedeljek in torek. Ob sredah pa se je navadno
prespal v kaki slami ali listju in v četrtek je odšel zopet
brez bora na dnino. Le po zimi se je včasih ustavil več
dni doma in delal pokoro z lačnim in žejnim želodcem za
prijetne urice, ki jih je užil črez leto pri frakeljčku.

Preklov Jaka se je staral in vendar ni nič mislil na
ženitev prav do svojega štiridesetega leta. V štiridesetem
letu vSvoje starosti je pa znorel, kakor je pozneje sam
pravil večkrat, in se je oženil.

Slakova Liza ni bila sicer več mlada, tudi ni bila na
obe nogi krevljasta; a vendar se je Preklovega usmilila,
kakor je rekla. Izgubila še ni bila namreč upanja, da Jaka
še lahko postane pameten in dober človek. Ona pa je čutila
v sebi vkljub svojim letom in pohabljenosti še dovolj moči,
da ga izpreobrne.

Jakcu pa so mnogo bolj dišali tisti Lizini groši, kakor
pa Liza sama. Vedel je, da mora Liza imeti nekaj • pod
palcem, četudi ni hotela povedati, koliko ima. Pač pa je
spoznal iz njenih besedi, da ima več, kakor si je mislil
sam. Z njenim denarjem bi si lahko popravil razpadajočo
bajto in še kak frakeljček bi ga mogel stisniti. Sicer je
pa takrat Lizi slovesno obljubil, da ne bode več pil, in da
postane drug človek, česar pa sam ni mogel prav verjeti.

In tako sta se vzela.

Pričela sta takoj s popravljanjem hiše. Jaka se je ves
čas, ko sta imela delavce, dobro obnašal. Težko mu je
bilo seveda, a vendar se je premagoval svoji boljši polo¬
vici na ljubo. Pri delavcih se je branil grenke kapljice, pa
le tedaj, če je bila tudi Liza zraven. Kakor hitro je pa
odmaknila pete, ga je pa pošteno potegnil. Vendar je pazil,
da se ga ni navlekel toliko, da bi se mu poznalo. In tako
je Liza že mislila, da se je Jaka v resnici izpreobrnil.

„Čisto drug človek je postal, le poglejte ga,“ je de¬
jala večkrat delavcem. „Dober mesec sva že oženjena in
še ni bil ves ta čas vinjen. Saj je Jaka pravzaprav dober
človek, samo reda ni imel nikakcga, ker je bil brez ženske
in brez vsakega človeka. “

Delavci so ji pritrjevali. Med seboj pa so se Lizi
smejali, ker so dobro vedeli, da je Jaka še vedno stari
Jaka. Samo nekaj grošev mu je treba in nesel bi jih še
tisto uro v vaško krčmo.

Poleg hišice sta si postavila tudi mali hlev. Izprva
sta nameravala rediti par koz, drugo pomlad bi si pa ku¬
pila kravo, da ne bi bila brez mleka pri hiši.

„Ti, Liza/ pravi nekega dne Jaka prav prijazno, „v
četrtek bode na Razdrtem sejem. Tja priženo navadno dosti
koz. Ali bi ne stopil tudi jaz tja in kupil dva repa?“

v

Ne!“

„Zakaj ne? Hlev imava in za zimo se že še dobi piče.“
„Zato, ker dveh repov ne moreš kupiti. Budalo, ali
še ne veš, da koza nima repa?“

Jaka je bil za se dobro prepričan, da imajo tudi koze
rep. Vendar danes ni hotel tega Lizi dokazovati, ampak
doseči je hotel izlepa, kar je hotel. Zato pristavi: „No, dve
rogački, dve rogački sem hotel reči.“

„I)obro bi res bilo/ 4  se pomisli Liza, „da bi ne bilo
treba vedno hoditi za mlekom; pa predaleč je, predaleč,
da bi šla.“

126

„Saj tebi ni potreba iti; bom že sam kupil, samo denar
mi daj.“

„Moj Bog, da bi šel ti sam! Kaj pa vendar misliš,
toliko denarja zaupati tebi? Ti bi prišel do prve gostilne
in bi vse skupaj zapil. Zakaj bi potem kupila kozi? To je
zadnji denar, ki ga še tiščim.“

„E, kaj bi zapil; saj nisem več tako neumen.“

„Bog ve. Sedaj se res še nekam držiš, ker nimaš
denarja. Če bi ga pa imel, bi bil kmalu zopet stari Jaka. a

On pa le ni odjenjal. Dva dni je mehčal trdovratno
Lizo in končno jo je le omehčal. Stoinstokrat ji je obljubil,
da je lahko brez skrbi zaradi denarja. Liza se je dala pre¬
govoriti in mu izročila tretji dan petintrideset kron denarja.
Kupil naj bi dve rogački in še sebi za hlače, če mu bode
kaj ostalo.

O',

'm'

O'- O'-

Tretji dan je Preklov Jaka odrinil še pred dnem proti
Razdrtem. Pot je bila precej dolga in on bi rad prišel
zgodaj, da bi dobil bolj po ceni.

Nekako čudno mu je bilo pri srcu, ko je korakal
po cesti s toliko denarjem v žepu. Saj še sam ni mogel
verjeti, da ima res petintrideset kron. Toliko denarja že ni
imel Bog zna koliko časa naenkrat skupaj. Zato se je
večkrat med potjo ustavil in pogledal, ali ima res tri ban¬
kovce po deset kron in veliki petkronski tolar. Ko se je
prepričal, je vtaknil roko z mošnjičkom v žep ter vedno
držal mošnjiček v roki. Žep je sicer še cel, ali kdo ve,
lahko se raztrga in vse izgubi. Potem bi pa Liza res mis¬
lila, da je vse zapil, ko bi se vrnil brez denarja in brez kozic
domov. Tako je korakal dalje. V glavi pa so mu rojile
različne misli. Sedaj-le bi mogel pridobiti za se kak vinar,
da bi imel na skrivnem za kak požirek. Liza mu tako ne
bo privoščila božjaka, četudi mora še nekaj imeti. Sedaj pa
lahko kupi kozi manjši in za hlače tudi ni treba najboljšega
blaga. Doma pa reče Lizi, da je bilo vse tako drago. Ako
dobro pazi, ostane mu najmanj pet ali šest kron, in to je
lep denar za slabe čase.

Že poldrugo uro je Jaka korakal nekaj časa po cesti,
največ pa po bližnjicah črez loge in pašnike. Solnce je ravno
dobro prikukalo izza gor, ko se je bližal prvi gostilni. Na¬
enkrat je začutil v želodcu neko praznoto. Ni bil ravno lačen,
saj je zajtrkoval doma. Liza mu je bila napravila še zelo

127

dobre kave, da bo lažje hodil, kakor je rekla. Pa vendar
ni bilo v životu vse tako, kakor bi moralo biti. Samo par
požirkov tiste grenke pijače, in gotovo bi mu odleglo. V
takih mislih je prišel ravno do gostilne, kjer je krmilo par
voznikov konje. Že je hotel zaviti noter, pa premislil si
je in odkorakal dalje črez polje in travnike po bližnici.
Tukaj notri je bilo gotovo več sejmarjev in lahko bi ga
kateri zmotil, da bi Jaka malo več pil, potem bi bil pa
izgubljen s svojimi kronami. Zato je rajši odšel naprej.
Neka zadovoljnost se ga je polastila, ko je premagal svoje
želje po žgani kapljici in tudi ni čutil več tiste praznote.
Vendar ta zadovoljnost ni dolgo trajala. Za dobro uro hoda
pride do druge gostilne, ki pa ni bila ob glavni cesti,
ampak precej v stran. V tej gostilni se niso ustavljali sej¬
marji, ker niso vedeli za njo. Znana je bila le bolj domačim
ljudem. Jaka je začutil še večjo slabost, ko se je bližal
tej gostilni. Kar več mu ni dalo hoditi in tako je zavil noter.

„Dobro jutro!“

„Bog daj,“ mu odzdravi krčmarica in par vinskih brat¬
cev, katere je Jaka dobro poznal. Pred seboj sta imela
četrtinko žganja.

„0, Jaka! Lej ga, lej! Kaj greš ti tudi na sejem? Koliko
časa te že nisem videl! Na, pojdi pit! u  vpije Srobotnikov
Peter izza mize.

Jaka se ni branil, ampak vzel steklenico in jo po¬
šteno nagnil.

„Na sejem grem, na sejem,“ pristavi, ko je sedel poleg
Petra na klop in naročil osminko boljšega.

„Kaj greš mešetarit?“

„E, ona je rekla, da bi nekaj koz kupil. u

„Katera ona?“

„1, Liza, moja Liza.“

„Kaj si se res oženil? Nekaj sem čul praviti, pa ni¬
sem mogel verjeti. No, sedaj si pa že izgubljen, ker ti je
gotovo odklenkalo, da več ne piješ, kaj? u

p Kaj bi odklenkalo ?“ vzdihne Jaka. Sedaj res nisem
imel časa, da bi si kak vinar prislužil, ker sva popravljala
hišo. No, poslej se bode pa že kaj zaslužilo, da bode
za silo.“

„Pa boš moral nesti zaslužek še gorak ženi,“ pristavi
Petrov tovariš.

„Kaj še! Saj se nisva tako zmenila. “

„Boš že še videl; le malo počakaj. u

128

Jaka je pa vedno bolj zagovarjal svojo moško oblast
pri hiši. Da je lažje govoril, je večkrat nagnil steklenico z
žganjem. Ona dva pa sta mu vedno ugovarjala in naročala
merico za merico, da bi se Jaka malo upijanil. Vedela sta,
da bode Jaka rad plačal vse, če se ga enkrat navleče. —
In kmalu se ga je. Pozabil je na sejem, na kozi, na hlače
in še celo na svojo Lizo doma. Tako toplo mu je postajalo
pri srcu in prijetno, kakor že dolgo ne. Pred seboj je videl
zopet samo stekleničico z žganjem in že precej pijana svoja
tovariša. Tema dvema je hotel pokazati, da je on gospodar
pri hiši, ne pa Liza. Zato je sedaj vsako merico naročil
sam in z denarjem malo porožljal, da vidita, da mu ni prav
nič, če zapije nekaj kron.

„Le pijmo ga, saj ga že dolgo nisem tako-le,“ pravi
Jaka z že hripavim glasom.

„Kaj pa sejem, in kozi, ter Liza?“ ga vpraša Peter s
posmehom, ko je že dobro vedel, da je prepozno iti od
tod na sejem.

„E, saj bode še več sejmov in še več koz! Liza me
pa tudi doma počaka. Denarja pa ima še, moja Liza, še,
da bi lahko kupil trideset koz, ali pa še več.“

In začel je na dolgo in široko praviti svojima tova¬
rišema z zapletajočim se jezikom, koliko denarja je prinesla
Liza k hiši. Seveda je povedal vsako stvar desetkrat in
mnogo več, kakor je bilo v resnici. Peter in njegov drug
sta mu ugovarjala in pritrjevala, kakor se je njima zdelo,
ter prav pridno pila na njegov račun. Tako je prišlo pol¬
dne, tako je prišel večer. Vsi trije so se ga bili že toliko
nasrkali, da so se komaj po koncu držali. Enkrat se je
eden naslonil na mizo in zasmrčal od utrujenega dela,
enkrat drugi. Pri vsakem pa je bilo prvo, ko se je pre¬
budil, da je prijel za steklenico.

Po noči so začeli vsi trije igrati za denar. In Jaka
je navadno izgubljal. Le včasih sta tako napravila ona dva,
da je tudi Jaka dobil. Ker so igrali za majhen denar, zato
se je igra dolgo vlekla, preden so odšle vse kronice iz
žepa Preklovega. Proti zadnjemu se mu začne le čudno
zazdevati, da ima nocoj tako smolo. Zato prične malo bolj
natanko paziti na svoja soigravca, posebno pa gledati na
Petra, ker je vedel, da je Peter z vsemi slabimi mazili
namazan. Kmalu ga zasači pri goljufiji.

„Ti goljufaš, Peter! Ni zadosti, da si za moj denar
pil, sedaj me hočeš še goljufati. Sram te bodi k

129

Jaka vstane in udari ob mizo, da se je steklenica z
žganjem prevrnila. Peter in njegov tovariš tudi nista mol¬
čala. Beseda je dala besedo, in tako so si bili kmalu vsi trije
v laseh. Jaka se je kmalu valjal po tleh; vstal je in zopet
šel nad Petra. Peter pa zgrabi litrsko steklenico in ga udari
ž njo po glavi, da so njeni kosci zažvenketali na tleh poleg
ležečega Preklovca. Potem ga je pa še pošteno z nogo
obsuval. Nehal ga je šele potem obdelovati z nogami, ko
je zagledal poleg njegove glave na tleh že mlako krvi.
Potem sta dobra tovariša odšla s polnim želodcem in s
kronicami v žepu. Krčmarica je pa na tleh ležečega Jakca
polila z vodo, da se je zavedel, ter ga potem odvedla v

listje vSpat.

O', o*.

Drugi dan se je solnce nagibalo že proti zatonu, ko
je Jaka prespal svojo pijanost v listju. Mel si je krmežljave
oči ter začudeno gledal, kje da je. Kmalu se je začel za¬
vedati. Liza mu je dala denar za koze in za hlače. Denar
je zapil in zaigral, povrhu je bil pa nazadnje še tepen. Na
glavi ga je nekaj skelelo in prijel je z roko za boleče
mesto. Držalo se je polno listja na strjeni krvi. Poskušal
je odtrgati, a preveč ga je bolelo; zato je pustil. Z velikim
trudom se je spravil po koncu, kajti vsi udje so ga boleli.
Odšel je k studencu ter se otrebil listja. Potem je vstopil
v gostilno ter zahteval jedi in pijače. Krčmarica je prej
zahtevala denarja. K sreči je še našel nekaj vinarjev v žepu.
Ko je šla krčmarica po jed in pijačo, je stopil on k ogle¬
dalu. Samega sebe se je prestrašil. Po obrazu je bil ves
razpraskan vsled Petrovih dolgih prstov in nad desnim
sencem je imel veliko rano. Tak že dolgo ni bil Jaka. Ko
se je nekoliko okrepčal, je v mraku odšel brez vinarja domov.

Tako težko ni Jaka še nikdar stopal proti domu,
kakor takrat. Izprva je komaj prestopal, tako so ga bolele
noge in ves život. Pozneje se je nekoliko razmajal in je
že nekako šlo, četudi ne lahko. Kmalu ga je pa pričelo
tako skrbeti, kaj bode doma, da je pozabil na vse svoje
bolečine in še celo na veliko rano na glavi. Kako bode
Liza regljala nad njim! Morda ga bode še zapodila od hiše.
No, zaslužil je res, ker je tako zapravil njen težko prislu-
ženi denar. Pa kaj hoče; kar je, to je. Popraviti se sedaj
ne da. On je že tako zadosti dobil od Petra in njegovega
tovariša. Sedaj pa še doma! No, to bode joj!

Večernice. 59. zv.

9

130

Hodil je vedno počasneje in premišljeval z razbito
glavo, kako bi se izgovoril. Kdor išče, ta najde, in kdor
misli, se izmisli. Resničnost teh besedi je tudi Jaka uvidel
takrat. Nekaj se mu je zasvetilo v glavi in nadaljeval je
bolj zadovoljen svojo pot proti domu.

Ura je odbila ravno polnoči v vaškem zvoniku, ko
je prispel Jaka vrhu klanca k svoji koči. Počasi in tiho
je stopil k oknu ter poslušal, če Liza že spi. Kmalu je
začul njeno enakomerno in precej glasno dihanje. Stopil
je pred vežo in ondi sedel na drva. Ko se je tako malo
oddahnil in nabral moči, potem je začel tako milo stokati
in tarnati, da bi se ga usmilil kamen na cesti. „Joj meni,
joj! Moj Bog! Liza, ali čuješ? Moja Liza, odpri vendar in
poglej, kaj so, oh, joj, joj, joj, umrl bom!“

Zagledal je v hiši luč, zastokal še parkrat prav ža¬
lostno in utihnil. Slišal je, kako so se odprla hišna vrata,
kako je zaškripal ključ v vežnih vratih. Liza je stopila z
lučjo pred vežo in zagledala njega kakor mrtvega ležati
na drvčh. Že je imela pripravljeno celo ploho psovk, a ko
je videla njegovo stegnjeno telo in ves razdrapan obraz,
je na vse to pozabila. Pričela je klicati na ves glas: „Joj,
kaj so storili ž njim! Ubili so mi ga, ubili! 44  Pa kmalu se
je zavedela, da je tu treba hitre pomoči. Prinesla je korec
vode ter mu zmočila glavo. Ko je zagledala veliko rano
nad desnim sencem, so jo polile solze, tako se ji je zasmilil.

Voda je zopet pomagala, da se je Jaka zavedel. Go¬
voril je s slabotnim glasom kakor v sanjah: ,,Ne ubijte me,
ne! Kaj bode počela moja Liza? Moj Bog!“ Lizi se je milo
storilo, ko je slišala svoje ime in zaihtela je še glasneje.
Potem se je sklonila k njemu in mu rekla: „Jaka, ne boj
se; saj sem jaz pri tebi, tvoja Liza.“

jaka je odprl svoje oči, jo je gledal nekaj časa, po¬
tem pa pristavil s slabotnim glasom: „Liza, moja Liza,
vendar te še enkrat vidim, hvala Bogu. Mislil sem, da te
ne bom videl nikdar več. — Oh, jej, kako me vse boli!
— Veš, napadli so me tam daleč v gozdu roparji, me skoro
ubili in mi vzeli ves denar. — O joj, kako je hudo! —
Ležal sem ves dan in vso noč ondi in se nisem mogel
premakniti z mesta. Sedaj sem se komaj privlekel domov,
da te še enkrat vidim, predno umrjem. —Joj, joj, to peče."

131

Liza ga je poslušala in si brisala solze. „Le Boga
zahvali, Jaka, da si še živ. Za denarjem pa nič ne žaluj,
saj imam še nekaj / 4  — Pomagala mu je vstati ter ga pe¬
ljala v hišo. Niti sleči se ni mogel sam, tako je bil ta
revež potolčen. Zato mu je pomagala Liza. Ko mu je pre¬
oblačila srajco, je videla po vsem hrbtu kakor tudi po
rokah velike črne lise. In vlil se ji je vnovič potok solz.
Končno ga je le spravila v posteljo.

„Kaj ti naj pa skuham, Jaka, gotovo si lačen ? 44

„Saj nisem že dva dni ničesar jedel. Lakote že več
ne čutim. Morda bi bilo dobro malo črne kave, da bi si
želodec segrel. — Oh, joj, jej, kako me boli ! 44  je zastokal
vnovič in se skušal v postelji zabrniti.

Liza pa je šla takoj kuhat črno kavo. Takrat se je
pa Jaka že lahko pošteno pretegnil v postelji in se sam
sebi smejal. Kmalu je prinesla Liza kavo. Revež je bil tako
slab, da še jesti ni mogel sam, ampak ga je morala pitati
Liza, kakor malega otroka. Komaj je popil, je zopet omedlel
in v tisti omedlevici je zaspal. Liza je pa še dolgo čula
pri njem. Ko je videla, da trdno spi, šla je tudi ona k
počitku.

Jaka je še nekaj dni ostal v postelji. Pri skrbni po¬
strežbi svoje žene je pa kmalu ozdravel. Da se pa nista
najlepše pogledala z Lizo, ko je ona zvedela, kako jo je
Jaka prekanil, to si pa lahko mislimo.

Jože Bekš:

Kakor belo-rdeče rože.

Kakor

belo-rdeče rože
se nasmihate z neba,
jaz bi stopil na planino,
kadar dihate z neba —
oj oblaki, oj sokoli!

Jaz bi stopil na planino
in utrgal vas z roko,
na srce prižel vas burno —
da bi lažje mi bil6,
oj oblaki, oj sokoli!

Kakor belo-rdeče rože —
v duši zaiskri spomin,
ki od vas je mnogo lepši
in silncjši od planin,
oj oblaki, oj sokoli!

9 °

Kompoljski:

Dokončni šolski
in učni red za obče ljudske
in za meščanske šole.

Slovenskim starišem v razjasnilo.

ako sc glasi dolgi naslov novi šolski postavi, ki
je .stopila leta 1906 s pričetkom šolskega leta v
veljavo, in ki je torej že vpeljana po vseh deželah.
Pisalo se je o njej že mnogo po vseh časopisih; nekateri
so jo hvalili, drugi grajali, kakor je že to navada pri vseh
novih stvareh, zlasti pa pri postavah. Zato ne bode odveč,
ako tudi tukaj izpregovorimo nekoliko o njej; saj zadeva
tudi slovenske stariše in vzgojo njihovih otrok. — Seveda
ne moremo podrobno razmotrivati cele, precej obširne
postave iz samo ob sebi umevnih razlogov. Ozirati se ho¬
čemo le na tiste točke ali paragrafe, ki se tičejo v prvi
vrsti starišev, da se bodo vedeli po nji ravnati in da ne
pridejo ž njo navzkriž. S tem se izognejo sami mnogim
neprilikam in stroškom; obenem pa lahko mnogo store,
da se vzgoja njihovih otrok res izpopolni in kolikor mogoče
dovrši. Preden pa moremo razpravljati o njej, moramo
podati nekoliko pojasnila.

Postava o ljudskih in meščanskih šolah se je sklenila
prvotno 14. maja 1. 1869. Ta postava se je pa z drugo po¬
stavo z dne 2. maja 1883 nekoliko izpremenila in izpopol¬
nila. Na teh dveh postavah je slonelo vse naše ljudsko
šolstvo in sloni pravzaprav še sedaj, kakor bomo takoj videli.

133

Takozvana nova šolska „postava“  namreč ne ob¬
sega nič drugega kakor samo izvršitev ali izvedbo prej
omenjenih postav o ljudskih in meščanskih šolah
iz leta  1869 in 1883. Zato se pravzaprav ne more go¬
voriti o „novi p o st a vi “ za ljudske in meščanske šole,
ampak samo o ukazu ministrstva za bogočastje
in nauk, ki predpisuje, kako se morata postavi
izvrševati.

Seveda je bilo tudi do sedaj več različnih ukazov,
da sta se ta dva državna zakona ali postavi izpolnjevala.
A vsi ti ukazi so bili samo začasni.  Sedanji ukaz, kate¬
rega je izdalo ministrstvo z dne 29. septembra 1905, pa
ni več začasen, ampak stalen, ki ostane toliko
časa v veljavi, dokler ne dobimo drugih postav
o ljudskih šolah.  No, to se pa najbrže še ne bode
zgodilo tako hitro, četudi si želi marsikdo. Ako so bili
začasni  ukazi v veljavi skozi celih petintrideset
let,  koliko časa je še lahko dokončni šolski in učni red.
— Seveda je pa tudi mogoče, da bi se stalni ali dokončni
šolski in učni red, ki je sedaj v veljavi, izpremenil prej,
kakor se je dosedanji samo začasni.

1. O uredbi ljudskih šol.

Ljudska šola ostane približno prav tako urejena kakor
je bila do sedaj, da doseže namen, ki ji ga določa državni
zakon z L 1869 v § 1, to je: otroke nravno-versko
vzgajati, razvijati jim duševne moči, oskrbo¬
vati jih s potrebnimi znanostmi in zvedenostmi,
da se lahko dalje izobražujejo za življenje, in
dajati jim pravo podstavo, da bodo kdaj vrli
ljudje in državljani.

Zato se bodo tudi nadalje učili v ljudski šoli isti
predmeti, kakor so se do sedaj. Novi šolski in učni red
pa posebno poudarja, da mora pri uredbi deželna šolska
oblast upoštevati med drugim tudi učne potrebe in
gospodarske razmere prebivalstva.

Marsikdo si misli, da se otrokom ni potreba drugega
učiti, kakor: verouk, branje, pisanje in nekaj računstva.
Vse drugo je pa brez potrebe. K večjemu, če bi se še ne¬
kaj učilo o kmetijstvu, zlasti vinoreja in sadjarstvo; potem
bi bilo pa popolnoma zadosti, če že ne preveč. Saj, kaj
koristi otroku, da se uči v zemljepisju razen domače dežele

134

še o drugih, v zgodovini o raznih dogodkih, ki so se morda
zgodili že pred sto ali celo tisoč leti, v prirodoznanstvu o
živalih in raznih prikaznih v prirodi itd. Čemu je potrebno
risati; saj ne bodo postali naši otroci slikarji?

Toda počasi, prijatelj. Ako si hočeš postaviti hišo,
ne potrebuješ samo delavcev, da ti nalomijo kamenja in
nažgo apna ter pripravijo peska. Pride še zidar, da ti stavi
stene, za njim mora priti tudi tesar, da ti postavi streho;
kje je še mizar s svojimi deli. Tudi kovača potrebuješ in
ključavničarja in morda še drugih rokodelcev, preden je
stavba dogotovljena. — Iz ene potrebe nastane druga, iz
druge tretja itd.; potem šele nastane neka celota, ki se da
uporabiti.

Istotako je tudi v šoli. En predmet je z drugim v
tako tesni zvezi in tako potreben, da se ga ne more brez
škode opustiti, četudi se vidi navadnemu človeku na prvi
pogled malo važen ali skoraj nepotreben. Okno je na pr.
prav majhen del pri celi hiši in vendar mora biti, ali pa
recimo ključavnica. Prav tako je tudi z raznimi šolskimi
predmeti.

Nekateri izmed starejših bodo zmajali pri teh besedah
z glavami, rekoč: „Saj smo se tudi takrat, ko smo mi
hodili v šolo, učili samo veronauka, branja, pisanja in ra¬
čunstva, pa smo le živeli. Da, dragi moj, a svet vedno na¬
preduje in nikoli ne počiva. Ljudje vedo vedno več. In
kdor kaj več ve, gotovo lažje živi nego nevednež. Kdor
je prebrisan, si pridobi v vsakem kotu kos kruha, medtem,
ko bi morda nevednež na istem prostoru umrl lakote. Ne¬
kdaj so opravljali vsako delo na rokah; dandanes opravljajo
že skoro vsa dela s stroji. Včasih so ogenj samo kresali
in si svetili s trskami; danes si sveti naj večji siromak s
petrolejem, po mestih pa gori plin in žari elektrika.

Še najtežje pa vidijo nekateri telovadbo. Doma se
otrok dovolj naskače na paši, dovolj se pregiblje na vse
načine pri raznih domačih delih, si misli. — No, in vendar
ima tudi telovadba lep namen izuriti telo in ga okrepčati.
Sicer pa, ko bi tudi ne bilo tega namena, kdo ne bi pri¬
voščil nedolžnim otrokom, ki so po cele ure presedeli v
šoli, da si malo razvedre duha in pretegnejo telo. Saj tako
radi telovadijo; čemu bi jim jemali še to veselje?

Kakor pa ni na svetu nobena stvar popolna, tako
tudi ljudska šola ni. Še Bog ne more vsem ljudem ustreči
— pravi pregovor — kako bi torej ustregla ljudska šola.

Nekaterim je preveč te stvari, drugim zopet druge; ne¬
katerim pa seveda vsega premalo. — Ljudska šola še davno
ni dospela do popolnosti, ampak se še vedno razvija in
izpopolnjuje. Eno je pa gotovo. Morda doživi še marsikdo
izmed nas, da se bode ljudska šola precej predrugačila in
oreosnovala ter se bode bolj obračala s poukom na potrebe
kmetijstva. Čujejo se od raznih strani podobne želje in se
ponekod že deluje na to. Ni dvoma, da bi se sčasoma tega
ne doseglo.

Tudi novi šolski in učni red govori nekaj o tem.
Tako zahteva zlasti v § 13, da se napravi pri vsaki šoli
)oleg šolskega vrta tudi nekako polje za poskušnje; to je
košček zemlje, na katerem naj bi se poskušale razne rast¬
line. Katere rastline, bodisi žita ali zelenjad, bi se najbolj
obnesle, tiste se lahko potem udomačijo v dotičnem kraju.
— To je gotovo važno. Vsaki rastlini ne prija ista zemlja
in vsaka zahteva drugačno strežbo. Vse to bi videli otroci
in odrasli in bi se tega poprijeli. S poskusnimi polji pod
veščim vodstvom se bodo ljudje otresli predsodka proti
novotarijam in si bodo na tak način polagoma zboljšali
svoje gospodarstvo.

Nova odredba istotako odločno zahteva, da se upo¬
rabljajo večji otroci pri delu v šolskem vrtu. Kdor hoče
biti tega dela oproščen, se mora izkazati z zdravniškim
izpričevalom, kakor tudi za telovadbo, petje ali ženska
ročna dela.

Več pozornosti je treba posvetiti telesnim vajam otrok
in mladinskim igram zlasti po mestih. To se je zgodilo iz
zdravstvenih ozirov. Telesne vaje otroka utrdijo in mu
pospešujejo zdravje. In le v zdravem telesu more prebivati
zdrava duša, kakor so rekali že stari Rimljani.

§ 19 govori natančneje o učnih pripomočkih za šolo.
Vsak otrok mora imeti predpisane knjige in druge potreb¬
ščine. Ako mu jih stariši sami ne morejo kupiti, preskrbeti
jih mora krajni šolski svet.

To je tako samo ob sebi umevno, da se moramo
čuditi, da se še dobijo stariši, ki tega nočejo ali ne morejo
razumeti. Kosec kosi s koso, ženjica žanje s srpom, drvar
seka s sekiro itd.; le ubogi šolarček naj bi se učil brez
vseh priprav! — Sicer se pa vedno bolj skrbi, da dobijo
res revni in potrebni šolarji večji del potrebščin brez¬
plačno, četudi ne moremo tajiti, da se vedno več zahteva,
in da so tudi šolske potrebščine dražje, kakor vsaka druga

136

V

stvar. Se najbolj umestno pa je to-le: Krajni šolski svet
preskrbi za vse učence vse šolske potrebščine. S tem je
najmanj sitnosti starišem, učiteljem in otrokom. Poleg tega
ima pa še to dobro stran, da šolarji ne porabijo tistega
denarja, ki ga sedaj izmoledujejo doma za šolske potreb¬
ščine, za druge stvari.

Ako krajni šolski svet vse to preskrbi, dobivajo otroci
vse v šoli. Po nekod imajo že tako vpeljano in se je prav
dobro obneslo.

2o O šolskem obiskovanju.

O šolskem obiskovanju govori novi šolski in učni
red prav jasno in razločno, tako da se ga ne more morda
kako drugače tolmačiti.

Otrok je dolžan obiskovati šolo od izpol¬
njenega šestega, pa do dokončanega štirinaj¬
stega leta,  ako ne določajo drugače deželne postave z
ozirom na krajevne razmere, kakor na pr. na Kranjskem,
Goriškem in Istrskem in še v nekaterih drugih deželah,
katerim je to ugodnost dovolil že državni zakon leta 1869.
Vendar se otroka lahko sili tudi po štirinajstem letu hoditi
v šolo, ako pravi učiteljski zbor dotične šole, da otrok še
ne zna niti najpotrebnejšega ne, kar zahteva državni šolski
zakon. Na take otroke je treba še posebno strogo paziti,
da obiskujejo šolo, in stariši se ne morejo in ne smejo
zoperstavljati. V tem slučaju lahko stariši zaprosijo pri
okrajnem šolskem svetu, da se otrok še enkrat preskusi
morda na kaki drugi šoli, katero pa določi okrajni šolski svet.

To se seveda zgodi samo tistemu otroku, ki ima
zmožnosti, da bi se toliko naučil, pa se ni vsled svoje
malomarnosti, ali pa vsled brezbrižnosti starišev. Ako otrok
tega ni mogel doseči, bodisi radi duševnih ali telesnih
napak, se ga mora izpustiti. Vendar se mora tudi v tem
slučaju postopati jako previdno, in se lahko zahteva zdrav¬
niško izpričevalo, da je otrok res nezmožen. O tem govo¬
rita med drugimi zlasti §§ 30 in 100.

Otrok, ki je s povoljnim uspehom dovršil ljudsko
šolo, dobi nazadnje posebno izpričevalo, ki se imenuje iz-
pustnica.  Dokler ne dobi izpustnice, se ga še vedno
lahko sili hoditi v šolo. Kdor pa ne more dobiti izpustnice
iz katerihkoli vzrokov, dobi takozvano odhodnico.  Stariši
naj bi gledali na to, da se izpustnica shrani, ker se je

137

včasih potrebuje in če se hoče dobiti drugo, mora plačati
kolek in ima razen tega še pota.

§ 63 določa, da morajo otroci hoditi redno in točno
v šolo, in da so stariši obvezani, da jih silijo, če treba,
k temu. Vsakemu gospodarju je neljubo, če prihajajo delavci
neredno in netočno k delu. Večinoma jih pride o pravem
času, nekaj jih pa prikrevsa šele črez nekaj časa za njimi.
Taki zapozneli prihajači na vsak način motijo delo in ga
včasih celo ovirajo.

Ako se telesno delo moti s poznim prihajanjem, se
gotovo še v veliko večji meri ovira duševno delo. Zato
pa naravnost nalaga § 67 šolskega in učnega reda učiteljem,
da strogo gledajo na redno in točno prihajanje učencev
in naj kaznujejo neredneže in pozne prihajače. Ako temu
ne opomore opominjanje starišev, ki so dostikrat temu
krivi, mora učitelj iskati pomoči pri višji šolski oblasti in
pri sodniji, kakor bomo pozneje slišali.

Kdaj sme otrok ostati doma, ne da bi bili kaznovani
stariši, o tem govori § 66, katerega hočemo navesti do¬
besedno. Opravičeni izgovori so zlasti ti-le:

a)  otrokova bolezen;

b)  ako zbole osebe, ki stanujejo s šolarji v isti hiši
in bi lahko nalezli tisto bolezen;

c)  bolezni roditeljev ali drugih rodbinskih udov, ako
nujno potrebujejo otrokove postrežbe;

č)  ako kdo v rodbini ali sorodstvu umre ali se zgodi
sicer kaj izrednega;

d)  slabo vreme, da je otrokovo zdravje v nevarnosti;

e)  tako slaba pot v šolo, da se po njej ne more hoditi.

Če se rabi šolski otrok za domača, kmetijska ali

obrtna dela, se to ne šteje za opravičevalen izgovor.

Torej otrok ne sme biti doma, da bi opravljal kakšna
domača dela, potemtakem tudi pasti ne sme. Radi priznamo,
da je ta točka za kmeta precej stroga, a za brezbrižneža
in malomarneža mora biti.

Ako seješ, ne boš sejal na isto njivo danes nekaj,
za teden dni zopet nekaj in tako dalje. Posejati hočeš vse
naenkrat, ker veš, da bode le tedaj uspevalo in boš dobil
kaj haska. In učitelj takorekoč tudi seje dragoceno seme
v srce in um otroku, kar naj bi donašalo pozneje lep sad,
ki bode otroku samemu v prid, starišem v veselje in narodu
v korist. Zato stariši ne morejo svojemu otroku storiti
večje dobrote, kakor da ga redno pošiljajo v šolo.

138

Koliko starišev ravno radi tega ne morejo prav trpeti
ne šole, pa tudi ne učitelja, ker so bili morda kaznovani
zaradi izostajanja otrok. Mislijo si, da je učitelj kriv temu;
a temu ni tako. Učitelj mora naznaniti, da otroka ni bilo
v šolo, in višja šolska oblast odmeri kazen.

Kdor je v službi, mora izpolnjevati tiste postave, katere
zahteva njegova služba; pa naj si bode sodnik, zdravnik,
duhovnik ali pa učitelj. Preden pa koga vzamejo v tako
službo, mora priseči, da bode izpolnjeval dotične postave.
Ako jih ne izpolnuje, potem prelomi prisego. Vsak pameten
človek lahko uvidi, da učitelj ne more kar tebi nič, meni
nič prelomiti prisege. Kaj misliš, da bode učitelj tebi na
ljubo takorekoč krivo prisegel, da ti morda ne bode treba
plačati za otrokovo izostajanje tistih dveh kron? Ako bi
to storil, ne zasluži imena učitelj in še kaznovan bi bil,
ker bi zanemarjal svojo dolžnost.

Sicer pa vsak učitelj dovoli, kadar je res sila tuintam
kak dan, da otrok ostane doma. Samo stariši ga morajo
— če le mogoče — že prej obvestiti o tem. To še ni
prelomitev prisege, ker § 65 šolskega in učnega reda
učiteljem to dovoljuje. Seveda pa ne smejo stariši na ka¬
kršenkoli način tega zlorabiti.

Ako otrok izostane iz šole iz tega ali onega vzroka,
naj stariši to brez odloga naznanijo učitelju. To zahteva
§ 65. Saj to se lahko sporoči po kakem šolarju; v nedeljo
pa lahko sami stopijo k učitelju ter obenem poizvedo, kako
je z njihovim otrokom. Da stariši sami opravičijo svoje
otroke pri učitelju, je potrebno še iz drugega vzroka. Na¬
vadno morajo učitelji naznaniti pri višji šolski oblasti dva¬
krat na mesec vse zamude otrok. To se zgodi v sredi in
ob koncu meseca. Ako ni nihče otroka opravičil, zakaj ga
ni bilo v šolo, so stariši lahko kaznovani; gotovo pa imajo
še druga pota in sitnosti.

3. O šolskem redu.

Kjer se zbira več ljudi z istim namenom, da oprav¬
ljajo kako delo, ondi mora biti mir in red, drugače se do-
tična stvar ne more vršiti z uspehom. Ta mir in red in
vse, kar je ž njima v zvezi, imenujemo s tujo besedo
disciplina,  po naše red.

Šolska disciplina ali red obsega — kakor pravi § 75
šolskega in učnega reda — pazljivost, pokornost, marljivost,

139

vztrajnost, točnost, spravljivost ter izpodbudo k snažnosti
in redu šolskih otrok. Z drugimi besedami lahko rečemo,
da se imenuje šolska disciplina vedenje šolskih otrok
v prvi vrsti v šoli in deloma tudi zunaj šole.
Dobra disciplina je polovica pouka. Zakaj brez dobre
discipline je nemogoče z uspehom poučevati.

Cesto stariši tožijo o nemiru in neposlušnosti svojih
otrok in pomilujejo učitelja, ki mora vzdrževati mir in
red med tolikim številom takih malih nemirnežev. To res
ni lahko; a s potrpežljivostjo in z ljubeznijo se doseže
tudi to, in sicer brez šibe. — Mnogim ni prav, da se je
odpravila šiba iz šole, ki je pela v stari šoli in se rabi v
velikih stiskah včasih morda tuintam še dandanes. No,
vendar je to popolnoma prav. Učitelj uči, kakor nam že
pravi beseda sama, zato ne bode opravljal posla, ki je pri-
stojal nekdaj biričem. Res je, da se včasih pripeti v šoli
tak slučaj, da ne pomaga nobena druga kazen kakor telesno
ustrahovanje. Zato pa ima učitelj druge pripomočke po
novem šolskem in učnem redu, ki sicer delujejo nekoliko
počasneje kakor šiba, a postanejo lahko zelo občutljivi za
otroke in za — stariše, kar bomo pozneje čuli. Sicer se
pa v poznejših letih skoro nihče ne pritožuje, da je bil v
mladosti bodisi doma, kakor v šoli, preveč tepen. Vsakdo
pravi, da je dobil za svoje malopridnosti še vse premalo,
in da bi bilo zanj boljše, ko bi bil dobil več.

Kakor pa imajo stariši dolžnost podpirati šolo pri
vzgoji svojih otrok, tako jo imajo podpirati tudi v tem,
da se doseže dober red ali disciplina. Zato je zapovedano
učiteljem v § 120, da se sporazumč, kolikor potreba, s
stariši šolo obiskujočih otrok, na drugi strani pa so ravno
po tem paragrafu zavezani tudi stariši izpolnjevati, kar
jim ukazujejo šolska oblastva. Tako morajo priti v šolo,
če jih pozove voditelj zaradi njihovih otrok. Ako bi ne
prišli, jih voditelj lahko naznani in iti morajo k višji šolski
oblasti, to je, k okrajnemu šolskemu svetu.

S pripomočki, ki jih dovoljuje novi šolski in učni
red učitelju, da doseže dober red, se da doseči pri vsakem
otroku, če ima še količkaj dobrega zrna v sebi. Pri po¬
polnoma pokvarjenih otrocih, ki dobivajo morda še od
doma potuho, se seveda ne da napraviti prav nič. Zato je
učitelj primoran poseči drugam v takih slučajih. Za kazen
takega otroka morata poskrbeti v hudem slučaju krajni
šolski svet in župan. Ako še to ne pomaga, da bi se otrok

140

poboljšal, potem se ga mora izključiti, to se pravi, da se
mu prepove hoditi nadalje v dotično šolo.

Marsikomu bi bilo seveda ljubo, če bi se otroka iz¬
ključilo; bi ga vsaj imel doma za pomoč, si misli. A § 85,
ki govori o izključitvi, pravi tudi izrecno, da morajo stariši
na kak drug način preskrbeti takemu otroku pouk, in šolske
oblasti z vso strogostjo skrbeti, da otrok res dobiva tisti
pouk, ki bi ga dobival v šoli. Če se stariši branijo to
storiti, ali pa da ne skrbe v polni meri za tak pouk, po¬
tem pride sodnijska oblast ter otroka starišem
vzame  in ga odda v kako drugo vzgojevališče ali pa v
poboljševalnico — seveda na stroške starišev. Sicer pa je
ta strogost le za najhujše slučaje. Želeti je, da bi jih bilo
kolikor mogoče malo. A vendar bode treba morda včasih
seči po njih. Dandanes je ponekod mladina zelo izprijena,
da je treba ostrih pripomočkov, da se jo vstrahuje. Ker
pa največkrat malomarni stariši zakrivč te napake pri
otroku, zato je prav, da ne bode samo otrok kazno¬
van, ampak tudi taki stariši, ki mu dajejo po¬
tuho in ga morda še sami napeljujejo, kako naj
nagaja v šoli bodisi učitelju ali katehetu.

Kar se tiče discipline zunaj šole,  naj tu samo ome¬
nimo, da najstrožje prepoveduje § 77 šolskega in učnega
reda šolskim otrokom pušenje tobaka in igranje za denar,
oziroma za druge stvari, ki imajo denarno vrednost.

Tudi ta prepoved je za nekatere kraje zelo umestna
in potrebna. Zlasti v zadnjih letih se je ponekod razširila
navada, da šolarji kade. S tem ne škodujejo samo sebi na
zdravju in starišem z zapravljanjem denarja, ampak tudi
vsem svojim bližnjim prebivalcem. Kolikokrat nastane iz
tega požar, ki uniči celo vas! Obenem se pa otroci s pu-
šenjem tobaka navajajo k zapravljivosti, kar ne bode hasnilo
pozneje ne njim samim, kakor tudi ne njihovim starišem.

4. O učnem času in počitnicah.

Z novim šolskim in učnim redom se je nekoliko iz-
premenil učni čas in počitnice. Počitnice so prej trajale
povsod — razen v mestih — po šest tednov. Sedaj so se
zenačile s srednješolskimi počitnicami in trajajo dva meseca.

Ne nameravamo na dolgo razmotrivati in se potego¬
vati za novo ali staro uredbo velikih počitnic. Gotovo so
imeli važne vzroke za tako premestitev. Zgodilo se ie to

141

iz zdravstvenih ozirov za otroke, kakor tudi iz učnih ozirov.
V naj večji vročini še telesna dela težko opravljamo, kaj
šele duševna. In gotova resnica je, da se pri pouku pri
zmerni toploti da v par urah več doseči, kakor pa ves
dan v vročini. Kmet pa otroka tudi lahko porabi vsak čas
pri delu. Seveda jeseni tem lažje, ker je več drobnega
dela, ki ga lahko opravijo otroci.

Čas velikih počitnic določi okrajni šolski svet, ko je
o tem povprašal učiteljski zbor in krajni šolski svet. O
tem govori § 55 šolskega in učnega reda, ki daje to uredbo
omenjeni oblasti skoraj popolnoma na prosto.

Pouk je na ljudskih šolah navadno dneven. Le v iz¬
jemnih slučajih se dovoljuje poldneven pouk. Pač pa je
nekaj novega takozvani nerazdeljeni dopoldanski
pouk, katerega dovoljuje § 60. Kjer so namreč take gospo¬
darske razmere, da stariši zelo nujno potrebujejo otroke
pri kakem delu, ali je šola tako oddaljena, da otroci vsled
slabega vremena in slabih potov zamude preveč časa, ondi
sme deželni šolski svet dovoliti, da se poučuje vsak dan
v tednu samo dopoldne, in sicer nekaj več ur; popoldanski
pouk pa popolnoma odpade. Za to ugodnost mora prositi
krajni šolski svet, ali pa vse všolane občine pri deželnem
šolskem svetu. Nerazdeljeni pouk se potem vpelje samo
za nekaj mesecev šolskega leta, ne pa za celo leto. Po ne¬
katerih šolah je ta uredba že.vpeljana največ za poskušnjo.
Kako se bode obnesla, to se bode kmalu pokazalo.

5. Šolska izpričevala.

Šolska naznanila  se bodo tudi poslej delila štiri¬
krat na leto. Po § 89 šolskega in učnega reda so stariši
zavezani šolsko naznanilo podpisati in po otroku vrniti
učitelju. Ako ima učitelj kak poseben vzrok, mu ni treba
naznanila poslati ravno po otroku, ampak ga tudi lahko
pošlje uradno.

Na šolska naznanila se je dosedaj od strani starišev
malo pazilo, kakor tudi od strani otrok. Zlasti koncem
leta ga je marsikateri otrok raztrgal na drobne kosce, ko
je komaj prestopil šolski prag. Odslej bode treba bolj
paziti na nje. Zahteva se namreč, da se mora šolsko na¬
znanilo pri sprejemu začetkom leta zopet pokazati v šoli.
Tudi je treba šolskemu voditelju na zahtevanje predložiti
šolska naznanila zadnjih treh let, ako hočejo imeti za otroka

142

odpustnico. Ako nimajo teh treh naznanil, sicer lahko za¬
htevajo še enkrat prepise; a morajo plačati na vsak pre¬
pis kolek za 2 K.

Kadar otrok izpolni svojo šolsko dolžnost ter je star
štirinajst let in se je vsega potrebnega naučil, kar zahteva
šolska postava, potem dobi šolsko izpustnico,  o ka¬
teri smo že govorili. Dodamo pa naj tukaj par važnih
opomb.

§ 95 določa, da naj se navadno dele odpustnice samo
na koncu šolskega leta. Torej bi moral praviloma še celo
dotično šolsko leto hoditi otrok v šolo, v katerem je do¬
polnil štirinajsto leto. Ako pa so se mu podelile kake olajšave
v obiskovanju, mora priti na koncu šolskega leta po od¬
pustnico. Vendar pa se dovoljuje tudi med šolskim letom
deliti odpustnice, a samo na posebno željo roditeljev.

6. Skrb za otroke,

V novem šolskem in učnem redu se posebno ozira
na tiste ubožce, ki so bili do sedaj prepuščeni največ sami
sebi in so bili brez vseh pravic. Saj si ne moremo misliti
večjega reveža, kakor je otrok, ki so mu umrli roditelji,
ali so ga pa pustili drugim ljudem v oskrbi, sami pa so
se porazgubili po svetu. Tem so enaki tudi tisti revčki,
kateri imajo tako surove stariše, da ravnajo ž njimi dosti¬
krat uprav nečloveško. Taki otroci morajo včasih pretrpeti
mnogo krivic. Zato ni čuda, če izgube veselje do šole in
vsega dobrega ter se sčasoma sami tako pokvarijo, da so
celo drugim v pohujšanje. Odrasli človek se brani sam,
ako se mu godi kakršnakoli krivica. Ubogi otrok je pre¬
slab in se ne more braniti. Zato mora vsak človekoljub
odobravati, da se je ravno za take reveže še posebno za¬
vzel novi šolski in učni red.

Že dosedaj je sodišče precej strogo gledalo na to,
kako se godi otrokom, katerim so stariši pomrli in imajo
variha. To sodišče se imenuje varstveno in skrbstveno in
ga izvršuje vsaka sodnija. Sedaj se je pa raztegnil delokrog
tega sodišča in ima dolžnost paziti tudi na take roditelje,
ki bi morali skrbeti na svoje otroke in jih tudi vzgajati,
pa te dolžnosti ne izpolnujejo v polni meri.

Ko smo govorili o šolskem redu, smo tudi omenili,
da v skrajnih slučajih lahko poseže sodnija
vmes in vzame starišem otroka terga odda kam

143

drugam. To torej stori omenjeno sodišče, o katerem raz¬
pravlja šolski in učni red posebno od § 212 do § 219.

To sodišče lahko vzame starišem ali varihom otroka
tudi v teh slučajih: a)  ako zanemarjajo svojo dolžnost
podpirati šolo v izpolnjevanju njene naloge; — b)  ako se
je pokazalo, da očetov, materin ali varihov vpliv ovira
šolsko vzgojo, in je potrebno otroka odstraniti temu vplivu,
da se more poboljšati; — c)  ako otroka tako slabo hranijo
in oblačijo, da ne more obiskovati šole.

Marsikomu se bode to zdelo preveč strogo; a je na
vsak način dobro, da je tako strogo. Kdor noče za otroka
skrbeti in ž njim po človeško ravnati, temu ga tudi ni treba!
Zato se mu ga naj vzame. Če je pa otrok tako iz¬
prijen, da se lahko po njem izpridijo tudi drugi
dobri otroci, takega se pa mora odstraniti.

7. Roditeljski večeri.

Ako hočemo z vozom naprej, ga moramo vleči vsi
v isto smer. Če bi ga vleklo nekaj ljudi naprej, drugi bi
ga pa nazaj držali, ne pridemo daleč ali pa nikamor. Če
vsadimo drevo, drugi ga pa zopet izruje, ne bomo nikdar
imeli od njega sadu.

Isto je z vzgojo otrok. Ako šola otroke uči in jih
vzgaja, ne more dosti doseči, če je stariši ne podpirajo,
ampak ji morda celo nasprotujejo, bodisi iz hudobnosti,
še največkrat pa iz nevednosti. Otrok presedi le nekaj ur
v šoli; ves ostali čas pa prebije doma pri stariših. Zato
lahko kmalu pozabi vse dobre nauke, ki jih je slišal v
šoli od učitelja in duhovnika, če vidi, da se doma postopa
ž njim vse drugače in se vrhutega še slabo govori o šoli,
učiteljih in duhovnikih.

Iz vsega tega se razvidi, da morata hoditi
šola in dom roko v roki.  Skupno morata zidati oba;
ne sme pa drugi podirati, kar je eden postavil. Potem šele
zamoremo pričakovati lepega sadu od svojega delovanja
učitelji in stariši.

Zato govori tolikokrat šolski in učni red o skupnem
delovanju šole in doma. Učiteljem se naravnost na¬
laga, da s k r b e kolikor mogoče, da so s stariši
v dotiki.  Iz tega ozira se tudi svetuje, da se prirejajo
takozvani roditeljski večeri ali večeri za stariše. Zato mo¬
ramo tudi o njih izpregovoriti.

144

Roditeljski večeri niso nič drugega, kakor
shodi starišev in učiteljev, kjer se pogovarja o
vzgoji otrok. Tu lahko stariši vse vprašajo, kar zadeva
šolo in vzgojo. Ako so opazili, da ima otrok kako posebno
napako, katere mu ne morejo odpraviti, naj o tem vprašajo
pri takih prilikah. Pri teh večerih se jih bode polagoma
poučilo o glavnih pojmih prave vzgoje. Ako se ti večeri
udomačijo, videti se mora kmalu lep uspeh.

Ni dvoma, da bi se jih naši stariši prav marljivo ne
udeleževali. Saj tako radi pridejo k poučnim shodom, kjer
se jim razlaga o umni živinoreji, sadjereji, vinoreji, o umet¬
nih gnojilih in še o mnogih drugih stvareh. S tem kažejo
svojo vedoželjnost, da bi se radi naučili kaj novega, kar
bi jim naj pomagalo do izboljšanja žalostnih razmer. In
komu ni otrok dražji, kakor vse drugo premoženje! Kdo
bi ne napravil po zimi ob nedeljah popoldne par stopinj
in žrtvoval kako uro časa, da se porazgovori in pouči o
svojem najdražjem zakladu, o svojih otrocih. Saj s tem
bode koristil ne samo otroku, ampak tudi samemu sebi.
Gotovo bo imel več dobička, kakor če bi doma sedel v
zapečku, ali pa zapravljal v gostilni denar.

Kazalo.

Stran

J. M. Do vic: Kovač in njegov sin. Povest.

Ksaver Meško:  Ob zatonu leta. Pesem.

Ivo Trošt:  Do vrha. Slika.

Jože  B e k š : Zadovoljnost. Pesem.

Juraj Pangrac:  Dajte mu nazaj, kar je njegovega. Povest

Starogorski:  Mrtvaški zvon. Pesem.

Kompoljski:  Stariši, vadite otroke ubogljivosti!.

Franjo Neubauer:  Iz potujcenega Srema. Pesmi . . . .

Kompolj ski:  Kako je Jaka kupoval koze. Smešna dogodba

Jože Bekš:  Kakor belo-rdeče rože. Pesem.

Kompolj ski:  Dokončni šolski in učni red za obče ljudske
in meščanske šole. Slovenskim starišem v razjasnilo . .

3

69

70
76

p*

/ /

107

108
121
124

131

132


w

'« .

.; v .

*

'

:> .»* Vv,* >• A* V

-i'

-v-'

'


. i vM

.»y

'


>,  - «r#.

5 a










■ i-




55 ^




•  / *V»

'

*

-

'

r $'>£S> j-  • *"* *.' v ^w■ •*  ■ t?
lV. <7 ^.‘V

j 1  - *

-v


i.i- v

• * •

i 7  r ■?*£ '7  ->

f'#!

«.v:




•' w


v Vo^r

■

>

gSTi.-i


i-flrrS

t*  »-.•..■
;» -• ,*


N K

• ’ :•**

.* r



■**'• i', »«*.‘-/V

- v .


•»• (.

•tv

'a'

>' >


v *>5


L* -J

V:';V ; 'V

iSHj 7  - 7 --

■ &• f  ^> 6 J

^šsa


'-V- v'-

■ f&-Jg


>£iis

»1.-7-

* v  '•* 5 £'

v


* v

W^-K

vV/

*’ I**,

At

♦ ^

‘S *

.-■ > (*'

> • «



■M' &T \J ‘■? r >* />• ‘

• :Ar-'

X- \c<*.




■C•*•

•*k •'

v**.

•’ 4

.

o- »i



>

. - *-


A ./.

V zalogi Družbe sv. Mohorja v Celovcu

se dobijo med drugimi naslednje knjige:


V.

1 i 20

2

1

I • IS

1  60 ! I

90 !!

90
90 1
90  I

40 i|

90 '

2

1

1

1

1

*

1

1

1

1

1

1

1

1

1

1

1
1
1

90
90
90
40
30
90
90

■Ko

— ; 90;,

- i 90 j
—: 90

- i 80

— ‘80

— i 80

— ;goi —

— I 60  j —

— ! 60 —
— ^ 60 ! —
—; so l i

— 40

— ! 40

— i 40
-40

J. Apih:  Naš cesar* Jubilejna knjiga . . . . . .

J. pl. Andrej  k a:  Slovenski fantje v Bosni in
Hercegovini. S podobami. 1. in 2. snopič, vknp
Izvirne platnice za oba snopiča vkop po . . .

J. Stritar:  Pod lipo. Knjiga za mladino. S podob
— Jagode. Knjiga za odrastlo mladino. „ „

— Zimski večeri. Knjiga za odrastlo mladino
— Lešniki. Knjiga za odrastlo mladino . .

Trdo v prt vezana knjiga ..

J. Stare:  Kitajci in Japonci. S podobami . .

A. Bezenšek:  Bolgarija in Srbija. S podobami
J. Vrhovec:  Avstralija in nje otoki. S podobam
Dr.-A. Karlin:  Y Kelniorajn. S slikami . .

J. Lavtižar:  Pri severnih Slovanih. S slikam
P. H. Maj ar: Križana usmiljenost. II. natis.

A. Lesar:  Prilike patra Bonaventure. II. izdaj
J. Šmnc:  Nebeška krona. II. natis . .

P. Flor en ti n Hrovat:  FrancPirc ....

M. Pirnat:  Juri baron Vega. Življenjepis . .

Dr. L. Vončina:  Friderik Baraga. II. natis .

A. Lesar:  Perpetua ali afrik. mučenci. II. nati
A. Zupančič  : Fabijola. III. natis. . ....

J. Parapat:  Robinzon starši. S podob. III. nati
Iv. Lah:  Uporniki. Povest..

E. Gangl:  Veliki trgovec. Povest .....

Fr. Milovršnik:  Boj za pravico. Povest . .

Fr. Malograjski:  Za srečo. Povest ....

J. Brinar:  Lisica Zvitorepka. Pravljice . . .

Dr. J. Šket:  Miklova Zala. Povest. III. natis
Žalski:  Na krivih potih. Povest .....

J. Kostanjevec:  Življenja trnjeva pot. Povest
Mati božja dobrega sveta. Povest. II. natis .

F. V. Sleme  n ik  : Izdajavec. Povest. II. natis .

— Križem sveta. Povest. II. natis

J. Cigler:  Kortonica. Povest. III. natis . . .

— Deteljica. Povest. III. natis . . .

Fr. Zakrajšek:  Oglenica. Povest. II. natis . .

Slovenske Večernice 36., 40., 41., 42., 43., 44., 45.,

48., 49., 51., 52., 53., 55., 57. in 59. zvezek. (Vsi
dmgi zvezki so razprodani.) Vsaki zvezek po .. .

Naročila na stare knjige (glej cenik knjigam v Koledarju) naj

se naslovljajo naravnost na tiskamo družbe sv. Mohoija v Celovcu.

Drage pošiljatve, ki se tičejo knjigoveštva. naj se pa naslovljajo
izključljivo na ime: Martin Brugger, knjigovez dražbe sv. Mohorja
v Celovcu.

1

1

1

1

1

1

1

1

1

solil

20'J|

20 j 1
20  ?
20  | i

*80  j
20 ;

40
40;
40'
40!
.20
20
20
60
40
20
201
20 1
20
20
20

60 ll-

SO

80

80

80

60

60

60,

60

80


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA




«w