UDK 808.63-087 Neva Godini Univerza v Vidmu
SREDNJEKRAŠKA LEKSIKA V ŠTREKLJEVIH ČASIH IN DANES
Jezikovna podoba, ki jo poznamo iz Štrekljevih številnih razprav, namenjenih poznavanju in raziskovanju srednjekraških narečij, se je po več kot sto letih seveda precej spremenila, in to velja še posebno za besedje. Takoj se vidi, da prisostvujemo odmiranju številnih starodavnih germanskih izposojenk in včasih že nasilnemu prodiranju romanskih primesi, kar pa je žal zgodovinsko, zemljepisno in celo politično popolnoma razumljivo. To velja predvsem za kraška narečja v zamejskem prostoru, je pa problem občuten tudi že v slovenskem obmejnem pasu.
The language that we know from Štrekelj's numerous research papers devoted to the study of Central Karst dialects has, naturally, changed considerably in the more than one hundred intervening years; this is especially true of vocabulary. It can immediately be seen that we are witnessing the obsolescence of numerous old German borrowings and occasionally now the violent incursion of Romance elements, which is, unfortunately, historically, geographically, and even politically, fully understandable. This holds first and foremost for the Karst dialects outside of the borders of the Republic of Slovenia and the problem is felt even in the area along the border.
Karel Štrekelj (1859-1912) velja še dandanes za največjega poznavalca in raziskovalca kraških narečij in še posebno srednjekraških, ki jih je osvetlil predvsem v Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes pred dobrimi sto leti, točneje 1. 1887.1 Srednje območje teh narečij obsega govorico naslednjih kraških vasi: Ščrbina, Komen, Gorjansko, ki je obenem Štrekljeva rojstna vas, Veliki dol, Pliskavica in Gabrovica v Sloveniji. V zamejstvu pa sta glavni predstavnici tega pasu vasi Nabrežina ter Mavhinje oz. vse vasi dveh tržaških (pretežno) slovenskih občin in sicer občin Devin Nabrežina (izvzemši vas Devin, ki spada v t. i. severni pas tega narečja) in Zgonik. Občina Devin Nabrežina pa je na Tržaškem nekakšen zahodni mejaš, saj predstavlja vsaj jugozahodno poslednjo slovensko in lahko bi rekli celo slovansko postojanko.
Navedeno Štrekljevo delo nam skupno z njegovimi drugimi jezikoslovnimi deli nudi najbogatejše gradivo za besedišče srednjekraškega narečja.2 Vendar je zaradi slovnične oblike bolj malo pregledno, zato bi bilo besedno kazalo v morebitni in pre-
1 K. Štrekelj je I. 1884 promoviral pri F. Miklošiču z disertacijo Phonologie des Görzer Mittelkarstdialektes in ihren Grundnügen dargestellt. Dve leti kasneje pa seje habilitiral prav z delom Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer Beriiksichtigung der Betonungverhältnisse. Prim. SBL III (Ljubljana, 1960-1971), 693-696. Citirano je na str. 693.
2Tu se mi jih ne zdi potrebno posebej naštevati, saj so vsa priobčena v že cit. SBL. Morda pa bi veljalo opomniti, daje Štrekelj »slovensko književnost kot prvi univerzitetni profesor slavistike predaval slovensko. S pedagoškim in znanstvenim delom je drugo slavistično stolico v Gradcu povzdignil v drugim enakovredno profesuro« (693). Gotovo bi lahko tudi za Štreklja veljalo to, kar je F. bezlaj napisal za Ramovša na str. 230 prispevka F. Ramovš, Pogled na njegovo delo, Slavistična revija III (1950), 225-236. »Drugi so nepreiskano slovenščino porabili največkrat samo kot odskočno desko za svojo kariero.«
potrebni novi izdaji izredno dobrodošlo. Upam si trditi, daje usoda tega srednje-kraškega pasu, kakor gaje opredelil Štrekelj, precej homogena, čeprav danes teče vmes državna meja. Zakaj? Že večdesetletni vzajemni, lahko bi rekli celo vsakodnevni stiki so tolikšni in tako zakoreninjeni, da vsaj jezikovno meje skoraj ni čutiti. Kar sem pred kakimi desetimi leti ugotavljala za jezikovno vzgojo poprečnega zamejskega Kraševca, bi že danes lahko veljalo za ves srednjekraški pas.1 Izražanju v materinski kraščini sledi spoznavanje knjižne slovenščine, nekje istočasno pa tudi italijanskega tržaškega narečja, ki je pogovorno in občevalno zelo razširjeno na celotnem obmejnem pasu. Za zamejskega Kraševca pa naj še dodamo, da mora osvojiti tudi knjižno italijanščino.
V tej četverokotni jezikovni strukturi je prav materinska kraščina najbolj izpostavljena in ogrožena, ker niti šola niti zamejski živelj ne kažeta kake posebne želje in volje po njenem obstoju in tudi morebitnem razvoju. Kot manjšinsko narečje je zato kraščina neprimerno bolj ogrožena kot druga narečja nasploh. Njeni najhujši sovražniki so torej neizogibna dvojezičnost, javna obveščevalna sredstva, ki jih vsak manjšinec sprejema predvsem v jeziku večinskega naroda, in ne nazadnje občevalno razširjena uporaba italijanskega tržaškega narečja. Toda tu bi se spustili v socio-lingvistične probleme, ki niso predmet moje raziskave.
Tako v Štrekljevih časih kot danes (pa čeprav s spremenjenimi odstotki) je kraško besedišče izredno bogato na izposojenkah iz germanskega in iz romanskega sveta. To je popolnoma razumljivo, če samo pomislimo na zemljepisno lego in predvsem na razburkano zgodovino tega kotička zahodnega slovenstva. Izposojenka namreč praktično predstavlja prav med različno govorečimi sosedi možnost razumevanja in sodelovanja. V leksikološkem pogledu pa pomeni kratek in enostaven postopek, saj prinese v jezik, ki jo sprejme, že utrjeni pomen. Domača skovanka bi morala namreč premagati odpor našega jezikovnega čuta, med večjim številom možnosti pa bi morali izbirati itd. Tudi ta problem je tu samo omenjen. O izposojenkah pa si velja zapomniti, kar je nekje zapisal neki jezikoslovec: »V vsakem jeziku je toliko izposojenk, ker jih nihče nikoli ne vrača!«
»Kamenje bi nosil na Kras, kedor bi hotel dokazovati, kolike važnosti je za slovnico, slovar in kulturno zgodovino preiskovanje, od kod so v jezik zanesene neke besede, ki se zdé na videž sicer domače, pa se vendar navadno po robu postavljajo domačim glasovnim zakonom in izpeljavi iz domačih koreno« tako piše Štrekelj v razpravi Prinos k poznavanju tujih besed v slovenščini v letu 1896.4 Obširno je obdelal 149 gesel, ki pa niso samo kraški izrazi, saj sam trdi: »Besede te zbirke so vzete večinoma iz Pleteršnikovega slovarja; nekaj sem si jih zabeležil tudi iz Habdeliča in Belostenca, na katera se je naš slovar oziral žalibog premalo. Izposojene so večinoma iz nemščine, italijanščine in furlanščine.«5 Zanesljivi nabrežinski informator, Janez
3Prim N. GodniČ-Godini, Gradivo za kraški leksikon I s posebnim ozirom na posredovalno vlogo kraščine, Slovensko morje in zaledje, 4/5 (Koper, 1981), 137-152. Drugi del razprave nosi naslov Furlanizmi in italianizmi v zahodnih narečjih in je bil objavljen v naslednjem zborniku, 6/7 (Koper, 1984), 107-128.
4V LMS 1896, 138-167. Cit. je na str. 138.
5 Ibidem.
Gruden, rojen 1. 1899, mi je iz tega seznama potrdil poznavanje naslednjih: ajer zrak, basati s silo polniti, tlačiti, beka salix viminalis, bron, cata šapa, čuš trapa, norec, facelj fancelj,fegati karati, gamilica kamilica, goren oz. gorna žleb, grganija neka vinska trta, gruža garje, hempa tepec, hot povelje živini, da gre na desno ali naravnost, kôpa strešnik, lempa nekdaj lesena, danes lahko tudi pločevinasta posoda, linda kap, žleb, malarin vrsta sekire, mandrijerica Valeriana medicinalis, margeta marjetica, mišlin ostriga, mozer lesena posoda, mula oz. mulca krvavica, neca nečakinja, pilj znamenje, navadno v obliki stebra, poltar ribnik, ranfol neka vinska trta, šelin apium graveolens, štramb, danes štrambast čudaški, štrija čarovnica in štubelj žleb.
Celoten pretres gradiva v Štrekljevi Morfologiji v iskanju vse do danes ohranjenega besedišča bi bil tu zelo zamuden in morebiti jalov trud, ker ne razpolagamo z računalnikom in tudi s starostno in kulturno diferenciranimi informatorji. Zato seje bilo nujno treba omejiti na nekaj značilnih slovničnih poglavij. Izbrana so na podlagi njihove pomenskosti in tudi številčnosti. V današnjih volivnih obdobjih lahko pomenijo tudi nekakšno projekcijo bodočih dokončnih rezultatov. Skupine so naslednje: enozložni samostalniki moškega spola z različnim naglasom, dvozložni samostalniki ženskega spola in 5. glagolska vrsta. Opozoriti je treba, daje preverjanje gradiva v Štrekljevih delih zahtevno in tudi težavno iz naslednjih razlogov: ugotovljenih je nekaj tiskovnih napak, v tem dolgem razdobju je živo narečje opravilo precej fonetičnih sprememb in tudi poenostavitev, nekaj Štrekljevih gesel je bilo gotovo zastarelih že v njegovih časih itd. Zato si upam trditi, daje za raziskovalca, ki ni Krašovec s tega konca, gradivo skoraj nedostopno. Pretres mi je omogočil omenjeni informator, danes najstarejši Nabrežinec.6 Veliko večino izrazov pozna tudi moja srednja generacija. Osebno pa si večkrat nisem popolnoma na jasnem, ali besedo poznam od vselej ali pa sem si jo naknadno osvojila, najprej iz radovednosti, kasneje pa tudi iz strokovnega zanimanja.
Že izumrli Štrekljevi izrazi po tem ključu:
1.	Enozložni samostalniki moškega spola z različnimi naglasi. Str. 14-15: brač laket, brc prebivalec vasi Brje, dac carina, gojst gozd, Lah Italijan (deloma še živ), pašt obrok, šac bogastvo, ki pa živi v glagolu Sacati ceniti, ovrednotiti, Vèt lastno ime Vid. Str. 16: buoršt gozd, danes kvečjemu bošk idem,fierst knez, vladar, glid ud, člen; član, hkawc tkalec (tiskovna napaka?), kerlc moški; oseba, koc odeja. Str. 17: kvinč vrč, mera, lij led, danes ljad,\ lise = list, loš ležišče, postelja, raš neka vrsta blaga (morda samo ital raso za tkanino atlas), rešt, danes arešt aretacija, ter stolp, zvonik,7 šprowh govorica. Str. 18: wierp dedič, wuk volk, žboc vrsta igre, po izumitelju Borel-liju.
2.	Dvozložni samostalniki ženskega spola z obrazilom -a. Str. 52: brla gumb,
"Žal umrl 27. dec. 1993.
7 Izraz ter stolp, zvonik je še živ v vasi Devin med žal redkimi Slovenci. Je še posebno zanimiv in nekje problematičen. V sosednjih kraških slovenskih narečjih se za ta pomen uporablja nemška izposojenka turn. Za italijanske sosede je to torre. V kolikor ne gre za čuden hibrid med obema izposojenima izrazoma, bi lahko v devinskem tèru videli nepričakovani fonetični razvoj romanizma.
črpna krožnik in posoda, finka vulva (ponekod se še sliši), reja rja, škowna izdolbina v skali, vrša ribja mreža. Str. 53: ara ara, nadav, brana orodje z železnimi zobmi za rahljanje zemlje, bibja razpotje, danes bivja samo kot mikrotopnim za kraj, kjer se nahaja ena izmed dveh nabrežinskih železniških postaj, bilfa vrsta trte, brunda velika in debela ženska, bumba bomba, ciba kokoš, čaca lov, čopa, zdaj že čupa, značilni starodavni nabrežinski čoln, čučka vulva, čufa škrjanec, alauda cristata, dacja carina, danes dacjo, danca ples, dil'a deska, pograd. Str. 54: gasa pot,jaca hipokoristik, Ivanka, jazba jazbečeva samica, kajsa majhna svinja, klampa slabi čuvaj, kriewsa šepavec, kripa jasli. Str. 55: kuta dolgo, široko vrhnje oblačilo menihov in redovnikov, navadno s kapuco in močnim pasom (SSKJ II, 535), lašta kopito, munja nuna, paga starejšim paja plača, pica hrana, živilo (Znana italijanska oz. neapeljska pica je sicer že praznovala stoletnico obstoja, vendar je zelo dvomljivo, da bi jo v Štrekljevih časih že poznali tudi Kraševci.) Str. 56: pliava za plevel, priela plen, punja pest, prgišče, danes s pomenom udarec, puorta pramen, trak, rajda vrsta, ranta palica, raza razpoka, špranja, runja garje, danes samo ronja sitnost, zapreka, rysia žitarica, sačna usedlina, naplavina, sklieža drobec pri konoplji. Za Štrekljevo geslo struna se ni ohranil drugotni pomen Brot von länglicher Form. - Str. 57: šaja spodnje krilo, šanca jarek, prekop, škufja avba, danes samo kufja z izgubo začetne pripone š, ki večkrat opozarja na furlansko posredovanje, špaga vrvica, danes s spremembo spola špag, špiža izročitev, predaja, danes špjaia z romarskim pomenom nakupi, špraha govorica, šrifta pisava, pogodba, štierkla, danes poenostavljeno št jarka škrobova moka, štuopa tulje, zadnje predivo, šuja za šoja, šubla bodelj (deloma še živo), šuma vsota, danes teži že k šotna, tieka zvezek, traglja nosilnica, tušca tolšča, maščoba, vitva rozeta, kokarda. Str. 58: wunča carina, zdražba nesloga, spor, zmama prepričanje, danes samo glagol zmamat zmamiti, žunta dodatek (navadno vode v vino).
3. Peta glagolska vrsta. Str. 114: brmölat mrmrati, cahnat risati, načrtati, cviblat dvomiti, dopragavat, razpeti, razprosteti, drlawbat dovoliti, drucat skrivaj poriniti, suniti, fluhtat kleti, preklinjati, fratat zadeti, udariti, gajžlat bičati, glieštat zdraviti, gmierat pomnožiti, povečati, sa jierat, verjetno za sa jagrst šaliti se, igrati se, kapčavat biti trgovec, kentierat postaviti na dražbo, klumpat izdelovati maslo. Str. 1 15: liebat jesti z užitkom, panat oznaniti; izgnati, piewcat odreti kožo, polbierat briti. Str. 1 16: sa prdošavat in S3 prdyšat prisegati in priseči na dušo, previžat nakazati, pripisati, rabutat - z ruskim pomenom. Str. 117: sa ritat siliti se nekam, sa gačat žgačkati se (verjetno!), skapat skopiti, spoplehierat prositi, poslati prošnjo, šarajat in šrajat govoriti, šelcierat vaditi, vežbati, škripsat čačkati, packati, špizat hraniti, špuogat biti v odnosih, šuonat plemenititi, štjerklat utrjevati, okrepiti (glej štierkla), talùkat kotaliti, tierat porivati, trahtat prizadevati si, vadat izžrebati, vicjat dvigniti, vižat pokazati, wuštierat predpisati. Str. 118: wopšierat okomatiti konja, woštjierat preklinjati; reči oštja, zašafat priskrbeti si, zašancat utrditi, okrepiti, sa zbiersat pokvariti, zetihrat zavarovati, zagotoviti.
Pri vseh glagolskih vrstah še dandanes kažejo neko skoraj neverjetno trdoživost take sestavljanke: izposojen je osnovni samostalnik ali glagol, kateremu se doda glagolsko pripono jar, ki je vidno nemškega izvora in nazadnje domačo pripono -at. Prim, čakjarat biti zavisten iz osnovnega trž. ben. cicar, daštinjarat nameniti iz izposojenih destin usoda ali destinar nameniti; daštarbjarat motiti iz disturbo motnja
ali disturbare motiti.
Že iz te skope bere podatkov je razvidno, daje kraško besedišče v zadnjem stoletju v glavnem izgubilo stare germanske izposojenke, in to ne iz kakih purističnih nagibov. Tudi poznavanje nemščine je precej šibko, v zadnjih desetletjih predvsem šolsko. Iz že omenjenih razlogov imajo zato romanske izposojenke levji delež. Nekdaj so to bili furlanizmi, danes pa že standardni italianizmi, ki spodrivajo tako stare ger-manizme kot tudi pristne slovenske izraze. Naj samo navedem preprost primer za pomen lestev. Poleg Štrekljeve oblike rojtra ob novejši lujtra seje v zadnjem času popolnoma uveljavil tudi romanizem skala.
Drugje sem že podčrtala zelo važno vlogo, ki jo ima prav sredjekraško narečje pri posredovanju germanskih izposojenk tako v italijansko tržaščino kot tudi v sosednja furlanska narečja." Tu se niti ne bom spuščala v vlogo, ki jo kraška narečja igrajo v posredovanju predvsem furlanskih izposojenk slovenskemu knjižnemu jeziku.4 Kraško besedje pa pomeni tudi nekaterim uglednim italijanskim dialektologom kot G. B. Pellegriniju in M. Dorii zanesljiv ključ za spoznavanje starejših, to je furlanskih plasti sodobnega tržaškega narečja, ki seje šele naknadno venetiziralo.
Kolegij tega simpozija je bil mnenja, da bi se morebiti dalo povezati Štrekljevo delo z Ramovševim, in to verjetno preko Schuchardta. Vendar mi osebno res ne uspe dokazati kake posebne in tesne povezave med obema slovenskima znanstvenikoma. Fran Ramovš je ocenil Štrekljevo Historično slovnico slovenskega jezika, ki je izšla po avtorjevi smrti. Znano je, da Štrekljeva slovnica ne prinaša novih odkritij, je pa prvi poskus sinteze slovenske historične slovnice. V svoji oceni10 je sicer Ramovš izrazil vse svoje spoštovanje in občudovanje Štrekljevega dela nasploh. Popolnoma odklonilen pa je bil njegov pristop do objave te slovnice, ker je Štrekelj, vsaj po Ramovševem prepričanju, ni maral in ji ne sledil, saj so njegovi interesi šli drugam, kjer je zelo dobro uspeval. Ramovš izjavlja tudi, da sta z Breznikom pregledala Štrekljevo slovnično gradivo in ugotovila, da delo ni bilo zrelo za tisk, pa tudi vsaka predelava bi bila nemogoča, saj bi v tem primeru delo ne bilo več Štrekljevo.
Kot nekakšen simbol sedanjega jezikovnega stanja sredjekraškega narečja in še
KPrim. že cit. Gradivo I.
yTu bi omenila še svojo razpravo La fortuna dei friulanismi nello sloveno carsico mediano, Cefastu? LVII (Videm, 1981), 93-108, kjer sem podala precej še neobdelanih etimologij predvsem furlanskih izposojenk.
'"Ramovševa ocena Štrekljeve Historične slovnice slovenskega jezika, izdalo Zgodovinsko društvo v Mariboru, Marburg a. d. Drau, 1922, II + 139 S, 8° je bila objavljena v ZslPh leta 1925, 310-317. Leta 1922 pa je LZ priobčil (437-439) oceno I. snopiča Štrekljeve slovnice izpod peresa J. A. Gl.onarja, ta ni tako negativna kot Ramovševa, saj »je bil po Oblakovi smrti Štrekelj edini, od katerega smo lahko pričakovali zgodovino našega jezika« (437). Glonartudi poudarja, daje bil za Štreklja v resnici to »nekak Pflichtkolleg«, ki gaje vsako četrto leto po svojem kontraktu moral čitati. Prava njegova »življenjska naloga« ni bila historična slovnica, ampak etimologija! (437) Zaključuje pa Glonar svojo oceno takole: »Ta
prvi poskus sinteze našega tedanjega znanja zgodovine našega jezika v tej obliki ne bo
zmanjšal Štrekljevega slovesa /.../ Saj je bil Štrekelj sam izmed onih ljudi, ki vedo in se
zavedajo, da služi naše delo večkrat tudi za to, da imajo - kakor je rekel Vodnik - zanamci kaj
popravljati in brusiti« (438).
posebno Nabrežine bom za igriv zaključek podala nabrežinsko himno Vandravsko, ki sicer zveni dokaj starinska, je pa nastala šele 1. 1946 ob vrnitvi nekaterih domačih in-ternirancev iz Nemčije in takoj ponarodela. Prvič sem jo objavila I. 1985 in jo opremila tudi z notnim prepisom." V svoji preprostosti in skoraj že naivnosti nam jasno in nazorno prikazuje prepletanje slovenskega izraznega fonda z romanskim in germanskim.
Uad Sliunaga du Križa je Nabržfna umjas.
Praljüba Svinjska griža, su §kólji, mânjka ljas.
Smo vandrali zadosti, trpjali smo ku uou.
Su cjali naši mosti, jah ni nubedan ukrou.
Ma naša misli glauna, nan greju zmjaraj u hram.
O paštni vi in rauna, zdej vinca dejte nam!
Ki su bučarda, špica, macuala in pančot?
Adijo njamška Mica, oj servus, kristigot!
V knjižnem prevodu zveni takole: Od Slivnega do Križa je vmes Nabrežina. Preljuba Svinjska griža, tu so školji in manjka gozd. Dovolj smo potovali (vandrati je slovensko skoraj neprevedljivo!), trpeli smo kot voli, toda naši mostovi so celi, nihče jih ni ukradel. Ampak naše glavne misli gredó zmeraj v hram, o vi pašniki in ravni, zdaj nam dajte vinca! Kje so bučarde, špice, macole in pančoti? Adijo nemške Mice, servus, zbogom!
Za boljše razumevanje samo nekaj obveznih kratkih pojasnil. Slivno, Križ in Nabrežina so tri sosednje vasi. Svinjska griža je mikrotoponim nad Nabrežino. Mosti niso pravi mostovi, pač pa železniški viadukt z 42 oboki na progi Ljubljana - Trst. (Naj kot curiosum navedem, da je prvi vlak iz Ljubljane proti Trstu odpeljal 28. julija 1857.) Ravne je tudi mikrotoponim, a tu so mišljeni pašniki pod sosednjo vasjo Križ, kjer so Nabrežinci gojili in še gojijo trte. Bučarda, špica, macola in pančoti so jeklena dleta in kladiva, značilna za delo v nabrežinskih kamnolomih, ki slovijo že iz rimskih časov. Vsi štirje izrazi so jasni romanizmi oz. furlanizmi, ker je znano, da so v kamnolomih prevladovali furlanski delavci. Vandravsko je domači skovani abstrakt. Kristigot pa je samo poenostavljeni prepis nemškega pozdrava Griiss dich Gott 'zbogom' !
Zusammenfassung
Alle Mittelkarster Dialekte befanden sich seit alters unter dem sprachlichen Einfluß verschiedener Nachbarn. Früher waren dies in erster Linie germanische Lehnwörter (wobei besonders an Wiener und bayrische Entlehungen zu denken ist), die jedoch im gesamtslowenischen Territorium verbreitet sind. Besonders die Karster Minderheitendialekte befanden sich bereits in diesem Jahrhundert unter dem starken sprachlichen Druck der romanischen Nachbarn, d.h. der Friauler, Triestiner-Venezianischen und sogar Istrischen »Reden«. Gewiß ist allen Lesern die mehr oder minder stürmische Geschichte dieses westslowenischen Gebietes besonders in den letzten Jahrzehnten bekannt. Als beredtes
" Prim. Izvestje za šolsko leto 1983/4 (Trst, 1985), 5-8. Notni prepis je delo prof. A. Rojca, ki se mu tudi lepo zahvaljujem. Skromni prispevek je nastal na željo nabrežinskih rojakov, ki so celotno predstavo, kjer je Vandravsko prvič v zaključnem prizoru zadonelo z odra, lahko gledali samo enkrat. Obnovo celotne predstave in še nekaj besedil pa mi je oskrbel eden izmed še živečih avtorjev, g. Milan Pernarčič, letnik 1910. Tudi njemu še enkrat lepa hvala.
Beispiel der Verflechtungen der slowenischen Sprachelemente mit germanischen und romanischen untersucht die Verfasserin, auch ein wenig zum Scherz, eine einfache Hymne aus Nabrežina mit dem Titel Vandravska (Wanderlied) aus dem Jahr 1945, die jedoch altmodisch klingt und sofort im ganzen Minderheitenraum aufgenommen und im Volk gesungen wurde. Weil sie lediglich mündlich überliefert war, wurde sie zum ersten Mal 1985 von ihr selbst veröffentlicht.