Za poduk in kratek čas. Iz Maribora v Solčavo in savinjsko dolino. XIII. V Brašlovce smo se pripeljali, da sami nismo vedeli kedaj, tako snio bili v občudovauje lepih krajev zatopljeni in zamišljeni. Gomja savinjska dolina je res kiasna, a dolnja je še trikrat lepša. Rodovitna ta dolina se pred očmi potnikovitni kaj lepo na dolgo in široko razgrne tje do Celja, zeleni hribi jo robijo po straneh in iz nad gričev se pogosto svetijo bele cerkve in kapele. Lepoti kraja primerno je tudi prebivalstvo; ljudje go Sploh lepe vzrasti, jedrne postave in prijaznega obnašanja. Otroci niso plahi, ampak ljubeznivi in zaupno priletijo, kedar n. pr. duhovnika zagledajo, med tem ko se po drugod radi za vogle pomikajo, ali bežijo in se poskrijejo. Brašlovce kaj prijazno ležijo kiaj steze, ki pelje od velike ceste skoz Gomilsko v Mozirje. Trg ima sedaj 155 biš in blizu 400 duš. Nekateri ueenjaki pripieujejo početek Brašlovec nekemu Braclavu, sinu Blovenskega kneza Privine, ki je bojda v 9. stoletju v savinjski dolini vladaril in 1. 850. umrl. Ker pa ni gotovo, jc-li Privina kedaj prebival v savinjski dolini ali ne, in ker je več dokazev za to, da je njegova pokrajina bila ob Blatnem jezeru na Ogerskem, tudi ni gotovo, če imajo Brašlovco svoj za6etek od Braclava. V listinab ee trg Brašlovce nahaja prrič v 1. 1140; cerkev je znana že v 1. 1120. V srednjem veku je bil trg dolgo časa, last mogočnih celjskih grcfov. Po ognju bil je večkrat poškodovan, pa vselej zopet še lepše postavljen. Lepe so njive in travuiki in sadunosniki braslovskih poseetnikov, a najlepše so dekanove. Prebodili smo njegovo polje in se čudili njegovej spretnosti v gospodaiskih zadevab. Prijazni dekan č. g. Bobinc je vedel za naš prihod in je povabil več dubovnikov sosedov na kosilo, pri katerem smo bili res prav židane volje; v prijateljskih pogovorib so nam ure le piebitro potekle. Proti večeru se je razišla vesela družba in jaz in moj tovaiiš nva se odpeljala v Polzelo, kder sva prenočila pri župniku, mojera starern znanca in sošolcu č. gosp. Balonu, s katerim sva I. 1848. po Gradcu z sabljarni rožljala in se kakor klukec protj mlinom na veter voj*kovala. Strašna je bila ta dijaška arinada; satu Turk bi pred njo v Azijo zbežal, če bi hotel. Drugo jutro 8e podarno na bližnji hrib, kjer je grad iu komeuda polzelska. Razgled po celi savinjski doliui je prekrasen. Kratko potem smo se naložili na širok voz, trije sruo sedeli v eui vrsti; meae sta tovaiiša posadila na sredo in me stiskavala, da 8eai se moral čes ali nečea potiti. Cuzek nas je nrno vlekel in srečno spravil do imeuitnega Žavca. Tukaj setn nekaj zapazil, čem.ur kaj enakega se niti v Rimu nisem našel. Zvonik farne cerkve je tako visok, da njegova tenja cel6 v sosedno faro segne, se ve če solnce sije. Kako to? No, tako! Cerkva žavčka stoji tik meje sicer precej velike fare. zato ni 8me8n[ca, kar sem rekel, ampak gola resnica. Žavec po ljudskem govoru, pravilno Žalec, razlagajo naš učeni g. Dav. Teistenjak iz koie- nike žal, kar pomeni breg in potem peščnato in kameničasto zemljo, ki se nabaja navadno ob kra- jih vod, in ki je tudi navadno zemlja okoli Žalca. Nemci so iz nevednosti ime popačili v Sachsen- feld, češ, da bi bil ta domoljubni trg naselbina Saksoncev, česar pa zgodovinsko nibče ne more dokazati. Početek Žalca je v temo starodavnosti zavit. Toliko je gotovo, da so za časa Rimljauov že tukaj stauovniki bili, ker sta se dra rimska kamua našla._ Poznejše zgodbe trga so malo znano. L. 1363. na Šimonovo je v Innsbrncku višji voj- voda Radolf t* trg zastavil celjekima giofoma Uihu in Hermanu. Fara je imela jako inienitue župnike, med njimi dva žlabtaega stanu, uamreč 1. 1609. Mibala žl. Šega in 1. 1737. Ferdiuauda pl. Rasteiua. V farorškem bodniku vidiš častitljive podobe nekterih prejšnjib župnikov, pa ^nektere je že precej dim in prab poškodoval. Žalčani, kakor sploh tržaui po savinjski dolini, 80 živi na- rodnjaki, kar so slavno pokazali pri velikanskein taboru 1. 1868, pri veliki besedi slovenskih dijakov 30. avgusta 1874. in pri vseb volitvah. V Zalcu emo se popotui tovariši razšli. Mene je' vleklo domu ! (Konec prib.) Smešnifiar 9. nLjubi sosedi! pripoveduje sed6 za mizo v krčini Bošt Bistrouinovič, ^flejte na kak cudežen način sem bil pretekli teden gotove smrti rešen. Deset mojih zuancev, ki so se prek Drave peljali, so v valovih deroče vode vtonili." nJa, kako pa to, ali je Vam kdo na pomoč prihitel in Vas sarnega iz vode potegnil ?u rO kaj se, jaz se le ni8em prek vozil, ker sein bil dorua ostah"