Bojana Mesec
PROSTOVOLJCI IMAJO SRCE IN VOLJO
Delovanje in obstoj društev je v veliki meri
odvisno od prostovoljnega dela 02. od pri-
spevka posameznika, skupine ali skupnosti.
Odločitev za sodelovanje izvira iz človekove
notranje motivacije in potrebe po pomoči
sočloveku. Prostovoljno delo združuje vred-
note solidarnosti, človečnosti, nesebične
pripravljenosti, pomagati drugemu.
Z raziskavo podprt članek predstavlja
zlasti probleme in težave prostovoljcev, ki
že prostovoljno delajo v društvih s področja
sociale. Raziskava je pokazala, da se mnogi
med njimi srečujejo z razočaranjem, stre-
som in nezadovoljstvom, predvsem tam,
kjer zanje in za njihovo delo ni primernega
odziva oz. kjer je delo profesionalcev bolj
cenjeno kot njihov prispevek, ki je ne
nazadnje brezplačen.
HIPOTETIČNI MODEL RAZISKAVE
PROSTOVOLJNEGA SODELOVANJA
V raziskavi nas je zanimal opis dejavnosti
in stališč prostovoljcev. Pri tem smo upo-
rabili osnovno deskriptivno statistiko za
opis distribucij (odstotki, povprečja.).
Ugotoviti smo želeli zveze med izbrani-
mi dimenzijami sodelovanja prostovoljcev
in njihovih stališč, pri čemer smo uporabili
korelacijsko analizo in poskušali izdelati
eksplanativni model.
ZAKAJ PROSTOVOLJCI IN NE PROFESIONALCI?
Zastavlja se vprašanje, ali je bolj smiselno
najeti profesionalca oz. koga, ki je vključen
Slika 1: Hipotetični model odnosov med spremenljivkami prostovoljnega sodelovanja
207
BOJANA MESEC
V javna dela, ali pa uporabiti prostovoljce.
Prostovoljci so del dolgoročnega načrta, saj:
•	prinašajo novo energijo in nove pobu-
de, sveže perspektive in nov zanos v projekt
in ljudi, s katerimi delajo; vse to lahko spre-
meni cilje in program, da novi zagon in
program usmeri v nove perspektive, saj sku-
paj s svojo kreativnostjo iščejo nove načine
dela v projektu;
•	povežejo program z skupnostjo in
okoljem, cilji postanejo tako bolj primerljivi
s cilji okolja in ne s tem, kar sami mislimo,
da program potrebuje;
•	privarčujejo denar; mnoge dobrodel-
ne organizacije opravljajo dela brez vsakega
denarja;
•	ponudijo določena specialna znanja,
ki jih lahko uporabljamo določen čas;
•	zaradi mladostne nagnjenosti k dru-
žbeno koristnemu delu, ki je povezana s
preskušanjem obstoječih vrednot, norm in
ciljev družbe, v kateri živijo, vstopajo v
programe z veliko več energije in želje po
spremembi.
Mnogi mislijo, da se ljudje ukvarjajo s
prostovoljnim delom zaradi altruističnih
motivov, zato od njih ne pričakujemo, da
bodo v zvezi s pogoji dela sploh kaj zahte-
vali; sprejeli bodo vse, kar jim ponudimo.
Kaj je torej osnovni motivator, ki nas
venomer žene naprej? Da bi lažje opredelili
smisel vprašanja, lahko razdelimo ljudi na
pet skupin z različno motivacijsko osnovo
za udeležbo pri neki dejavnosti. Glavni de-
javniki teh skupin so: slava, denar, moč,
sreča za druge in druženje z enako misle-
čimi. Prostovoljce bi lahko razdelili v skoraj
vse kategorije, razen v skupino, ki ji je naj-
močnejši motivator denar. V zahodnih dru-
žbah je dobrodelnost že tako uveljavljena
in priznana, da z njo prostovoljci pridobijo
velik ugled in tudi moč v družbi. Pri nas o
tem še ne moremo govoriti, zato se naši
prostovolci najdejo v skupini, ki dela zato,
da osrečuje druge, in zato, da se druži z
vrstniki.
Številni avtorji izenačujejo termin altrui-
zem s terminom prosocialno vedenje, da
poudarijo odsotnost sebičnosti. Sam izraz
je definiran kot pomoč drugim ljudem brez
nagrade. Tako vedenje je najbolj neposre-
den znak socialnosti človeka. Pogoja za
nastanek altruizma sta dva:
•	namen, da drugi osebi storimo kaj
dobrega
•	svoboda izbire.
Nekateri avtorji se ne strinjajo z ugoto-
vitvijo, da imajo prostovoljci od svojega dela
korist. To je posledica dolge tradicije, saj so
na prostovoljstvo gledali kot obliko dobro-
delnosti, ki temelji na altruizmu in nese-
bičnosti. Za druge pa prostovoljstvo ni le
napraviti nekaj za drugega, temveč je zanje
tudi v tem procesu izmenjava. Menijo, da
se večina ljudi znajde v življenju na točki,
ko sami potrebujejo pomoč. Tako so lahko
danes osebe, ki dajejo, jutri pa tiste, ki
prejemajo pomoč.
Pomoč je sprejemljiva le v tolikšni meri,
kolikor jo je mogoče povrniti, v nasprot-
nem primeru lahko izzove sovraštvo in ne
hvaležnosti. To lahko vidimo pri ljudeh, ki
se znajdejo v osebnih krizah, pa kljub temu
odklanjajo pomoč, če imajo občutek, da
sami ne bodo mogli vrniti z enakim ali
podobnim.
Ljudje se kar dobro zavedajo, da so se za
prostovoljstvo odločili prav zaradi sebe, saj
s tem zadovoljujejo tudi svoje potrebe. In
prav zadovoljevanje teh potreb je gonilna
sila pri delu s prostovoljci, zato je treba
posvetiti veliko pozornost motivom za
vključitev v tako delo. Če želimo v projektu
prostovoljce tudi obdržati, se moramo
nenehno zavedati njihovih potreb in jim
olajševati njihovo zadovoljitev. Prostovoljci
bodo tako dolgo v projektu, dokler bodo
čutili, da je njihov trud prepoznaven, dokler
se bodo čutili spoštovane, upoštevane,
dokler bodo čutili, da dobivajo nekaj zase,
in dokler se bodo skupaj s prijatelji od delu
tudi zabavali.
Da prostovoljci ostanejo v projektu,
moramo upoštevati naslednje:
•	selektivno vključevanje je zelo po-
membno, da prostovoljec ostane v pro-
jektu, zato je treba temu koraku posvetiti
vso pozornost, tudi če nam primanjkuje
prostovoljcev;
•	skrbno opazovanje novinca pomaga
odvrniti probleme po začetnem navdu-
šenju; raziskave kažejo, da je prostovoljec
prvih nekaj mesecev zelo kritičen, do česar
pride zaradi nasprotja med idealističnimi
208
PROSTOVOLJCI IMAJO SRCE IN VOLJO
pričakovanji in realnim delom;
• prostovoljcu je treba zaupati zanimiva,
pomembna in izzivalna opravila; delo mora
biti zanj zanimivo in raznoliko in mora biti
njegova izbira v okviru naše ponudbe -
tako se pozneje čuti tudi bolj odgovornega
za svoje delo.
Pomemben faktor, ki obdrži prosto-
voljce v projektu, je prijateljstvo. V projektu
želimo ustvariti tak odnos, ki bi ga želeli ali
pa ga imamo s prijatelji. To je odnos vzajem-
nega spoštovanja, upoštevanja, sprejemanja
drugačnosti, odnos brez negativnega vred-
notenja, odnos, kjer je veliko podpore in
želj za osebno rast.
Prostovoljci velikokrat tudi odhajajo,
zlasti zaradi pomanjkanja motivacije. Naj-
pomembnejše vprašanje je torej, kako mo-
tivirati prostovoljce in jih obdržati.
Niti dva prostovoljca nimata istih moti-
vov. Vedeti moramo, da je sam prostovoljec
najboljši vir informacij o tem, kaj ga
osrečuje in zakaj je zadovoljen v skupini.
Zato je pomemben pogovor z njim, saj to
daje moč ne le njemu, temveč tudi vodji.
Največja nagrada prostovoljcem je lahko
le njihovo delo. Zato jim mora biti delo všeč,
čutiti se morajo pomembne. Ustvariti je
treba pogoje, kjer bodo ljudje uspešni pri
delu in kjer se bodo počutili dobro. To je
njihova samookrepitev, ki je močnejša kot
zunanja nagrada. Najmočnejša nagrada je
občutek, da uživamo pri delu. Zares uživati
pa ne moremo sami, najbolj uživamo v dru-
žbi z ljudmi, ki nas podpirajo in se veselijo
naših napredkov in doseženih ciljev.
PROSTOVOLJNO DELO IN MOTIVACIJA
Med intervjuvanimi prostovoljci in prosto-
voljkami so skoraj same ženske, saj je le 4%
moških. Na vprašanje, kaj vas najbolj mo-
tivira za prostovoljno delo, jih je več kot
polovica odgovorila, da pomoč soljudem in
altruizem, sledi samorazvoj, lastno ugodje
in zadovoljstvo, manj pogosti motivi pa so
uspešnost in storilnost na eni strani in
visoki duhovni cilji na drugi.
Motive prostovoljcev osvetljujejo tudi
odgovori na vprašanje »Zakaj delate kot pro-
stovoljec/ka?« Dve tretjini anketiranih sta
odgovorili, da rad(a) pomaga drugim, sledi
odgovor: »ker menim, daje tako porabljeni
čas koristen«, dobra petina jih računa na
posredno povračilo pomoči v primeru po-
trebe, ostali odgovori so redki. Kaže torej,
da med motivi prostovoljcev jasno prevla-
duje altruistični motiv.
Zaradi poznejših primerjav smo anketi-
rance, ki so obkrožili odgovor, da jih najbolj
motivira pomoč soljudem ali altruizem, in
odgovor, da radi pomagajo drugim, združili
v eno skupino in ju primerjali z ostalimi, ki
so obkrožili bodisi samo enega od teh dveh
odgovorov ali pa druge odgovore. Tako smo
dobili skupino altruistično usmerjenih
anketirancev in skupino — pogojno rečeno
— nealtruistično usmerjenih.
Kot že številne predhodne raziskave je
tudi ta pokazala, da prostovoljci s svojin
delom pridobijo dosti več, kot bi pridobili
z materialnim nadomestilom. Prednosti, ki
se kažejo v prostovoljnem delu, so namreč
v nematerialnem oziroma osebnem doživ-
ljanju prostovoljske izkušnje:
•	možnost spoznavanja institucije
•	lastna izkušnja profesionalnega dela
•	osnova za nadaljnjo profesionalno
orientacijo
•	znanja socialne veščine, tako za pro-
fesionalno kot tudi privatno življenje
•	samopotrditev.
ZVEZE MED VARIABLAMI MOTIVACIJE
Izračunali smo korekcije med posamez-
nimi vrstami motivacije in ugotovili, da so
korekcije v glavnem nizke. Najvišja je med
ugodjem in zadovoljstvom na eni strani in
visokimi duhovnimi cilji kot motivom na
drugi (r = 0,48). Glede na to, da so visoki
duhovni cilji med redko obkroženimi mo-
tivi (5,8%), tej korekciji ne pripisujemo
posebnega pomena. Razmeroma visoka,
vendar negativna je korekcija med uspeš-
nostjo-storilnostjo in pomočjo soljudem (r
= -0,35) in enako korekcija med ugodjem-
zadovoljstvom in pomočjo soljudem (r = -
0,32). Kaže torej, da se pomoč soljudem ali
altruizem izključuje z iskanjem ugodja in
zadovoljstva in stremljenjem po uspešnosti
in storilnosti. To dodatno opravičuje našo
209
BOJANA MESEC
delitev prostovoljcev na tiste, ki so altrui-
stično motivirani, in tiste, ki so nealtrui-
stično motivirani, saj kaže, da gre za dokaj
realni prostovoljski podskupini. Uspešnost
in storilnost tudi negativno korelirata s
samorazvojem (r = -0,24). Korelacija je sicer
nizka, vendar omogoča hipotezo, da gre za
dve različni usmeritvi — eno k doseganju
zunanjih ciljev, drugo k doseganju notra-
njih ciljev samorazvoja.
Naravo prostovoljske motivacije osvet-
ljujejo tudi interkorelacije med razlogi, ki
so jih navedli prostovoljci za svoje sodelo-
vanje. Vse korekcije so zelo nizke (r < 0,20),
vendar omenimo najvišje med njimi. Razlog
»rad(a) pomagam drugim« negativno kore-
lira s pričakovanjem, da »bom tudi sam(a)
dobil(a) pomoč« (r = -0,18). Prav tako nega-
tivno korelira z razlogom »ker menim, da
je tako porabljen čas koristen«. Kaže, da se
želja pomagati drugim ne povezuje pozi-
tivno s koristnostnimi razlogi.
TRAJANJE IN OBSEG
PROSTOVOLJNE DEJAVNOSTI
Velika večina prostovoljcev (83%) dela v
društvu manj kot leto, preostali pa dalj. Tako
stanje je verjetno posledica dejstva, da se
kot prostovoljci vključujejo mladi ljudje, ki
se lahko s to dejavnostjo ukvarjajo, dokler
hodijo v šolo oz. študirajo, pozneje pa je
njihovo prostovoljno sodelovanje zaradi
službenih in družinskih obveznosti težje.
Jasno je, da prostovoljci tudi odhajajo.
Pri tem ostaja najpomembnejše vprašanje,
zakaj. Na podlagi anket in raziskav predvi-
devamo, da zlasti zaradi neustrezne moti-
vacije, pomanjkanja feedbacka, zanimanja
za njihovo delo in nepoznavanja ciljev ce-
lotnega projekta, pa tudi zaradi pomanjka-
nja odgovornejših nalog in slabega vodenja
projekta.
Lahko tudi domnevamo, da se »kratko-
trajni prostovoljci« razlikujejo od »dolgo-
trajnih« po načinu delovanja in tudi po
vlogah v organizaciji, vendar o tem nimamo
neposrednih podatkov. Menimo pa, da je
to lahko problem za prihodnje raziskave.
Skoraj polovica prostovoljcev dela v
društvih več kot enkrat tedensko, dobra
tretjina se jih pridruži nekajkrat na leto,
ostali pa redkeje. Lahko postavimo dom-
nevo, da trajneje in redkeje sodelujejo sta-
rejši prostovoljci, ki zaradi svojega staža v
društvu že zavzemajo višje položaje in pre-
vzemajo zahtevnejše naloge. Njihovo so-
delovanje je projektne narave in občasno,
vendar trajno.
USPEŠNOST SODELOVANJA
V VLOGI PROSTOVOLJCA
Na vprašanje: »Kako bi opisali svojo izkuš-
njo prostovoljstva?« skoraj dve tretjini anke-
tiranih odgovarjata, da kot »zadovoljstvo« ali
»veliko zadovoljstvo«. Približno petina ni
»ne zadovoljna ne razočarana«, 17% pa je
»razočaranih«, kar je najnižji odstotek med
vsemi odgovori. Svoj prispevek k dejavnosti
društva opisuje tretjina kot »velik«, za 42%
»ni ne velik ne majhen«, dobra četrtina pa
je takih, ki menijo, da je njihov prispevek«
majhen« ali »zelo majhen«.
Križno tabeliranje samoocene svojega
prispevka k delu društva in zadovoljstva
pokaže zvezo med obema spremenljivkama
v pričakovani smeri. Od tistih prostovoljcev,
ki ocenjujejo svoj prispevek kot »velik«, so
skoraj vsi »zadovoljni« ali »zelo zadovoljni«,
nihče pa ni »razočaran«. Od tistih, ki menijo,
da njihov prispevek ni »niti velik niti maj-
hen«, jih je večina »zadovoljnih« ali »zelo
zadovoljnih«, tretjina »niti zadovoljnih niti
razočaranih«, le desetina »razočaranih«.
Med tistimi, ki ocenjujejo svoj prispevek kot
»majhen«, pa je več kot polovica »razoča-
ranih« in samo četrtina »zadovoljnih«.
Po mnenju treh četrtin prostovoljcev to
delo veliko prispeva k njihovi osebni rasti.
To pomeni, da so indikatorji samoocene
uspešnosti, izraženi kot zadovoljstvo in
osebnostna rast, zelo ugodni. Očitna pa je
tudi zveza med intenzivnostjo sodelovanja
in zadovoljstvom.
ZAZNAVANJE STRESA
Prostovoljno delo lahko poleg tega, da daje
zadovoljstvo in občutek koristnosti pri
pomoči drugim, pomeni tudi stres, saj se
210
PROSTOVOLJCI IMAJO SRCE IN VOLJO
prostovoljec pogosto znajde v situacijah, ki
jih še ni doživel, in se seznani s težkimi so-
cialnimi problemi. Kljub temu dobra tretji-
na meni, da »niso nikoli doživeli stresa«, oz.
celo, da jih »delo v društvu pomirja«, ostali
pa pravijo, da so stres doživeli »včasih«.
SKLEP
V uvodu smo predstavili hipotetični model
odnosov med ključnimi variablami sodelo-
vanja prostovoljcev. Te variable so;
•	neodvisna variabla je altruistična oz.
nealtruistična motivacija in od nje sta po
naši hipotezi odvisna
•	trajanje sodelovanja in pogostost sode-
lovanja kot posredniški variabli, ki vplivata
na
•	uspešnost sodelovanja in stres, ta pa
sta izražena v obliki samoocene.
V splošnem so korelacije nizke. Najvišja
in tudi statistično pomembna je korelacija
med uspešnostjo in trajanjem sodelovanja.
Verjetno gre za součinkovanje trajanja so-
delovanja in uspešnosti. Trajnejše sodelo-
vanje pelje k večjemu zadovoljstvu, občutku
prispevanja in osebnostne rasti, to pa vz-
vratno vpliva na trajnost sodelovanja. Us-
pešnost je tudi sorazmerno tesno povezana
s pogostostjo sodelovanja. Tudi ta korelacija
je statistično pomembna. Kaže, da so tisti,
ki pogosteje sodelujejo, bolj uspešni,
gotovo pa tudi uspešnost pogojuje večjo
pogostost sodelovanja.
Opazimo tudi negativno korekcijo med
altruistično motivacijo in doživljanjem
stresa. Tisti, ki sodelujejo iz altruističnih
motivov, ne doživljajo stresa v enaki meri
kot tisti, ki sodelujejo iz nealtruističnih
motivov. Ostale korelacije so manjše od
0,20.
Omenimo še korekcijo med altruizmom
in trajanjem sodelovanja, negativno kore-
kcijo med uspešnostjo in stresom, med
trajanjem oz. pogostostjo sodelovanja in
stresom.
Na podlagi korekcij med altruizmom,
nealtruizmom, uspešnostjo in drugimi
variablami vzročno-posledičnega modela
lahko oblikujemo naslednji teoretični
model:
Uspešnost sodelovanja je odvisna od tra-
janja sodelovanja in pogostosti sodelovanja,
lahko pa domnevamo, da sta trajanje so-
delovanja in pogostost sodelovanja odvisna
od uspešnosti, hkrati pa tudi od vrste mo-
tivacije.
Altruistična motivacija povečuje trajanje
in pogostost sodelovanja in pelje k večji us-
pešnosti, nealtruistična motivacija zmanj-
šuje trajanje in pogostost sodelovanja in je
povezana z manjšo uspešnostjo. Doživljanje
stresa je manjše, čim trajnejše in pogostejše
je sodelovanje, hkrati pa je doživljanje stre-
sa manjše pri altruistični motivaciji.
Če imamo torej opraviti s prostovoljko,
ki se vključi v društvo iz altruističnih na-
gnjenj, da bi pomagala drugim, lahko pri-
čakujemo, da bo sodelovala pogosto in dalj
časa, da bo imela ugodno mnenje o svoji
uspešnosti in da ne bo pogosto doživljala
stresa.
Prostovoljka pa, ki se vključi iz nealtrui-
stičnih pobud, bo sodelovala manj pogosto,
krajši čas, imela bo manj ugodno mnenje o
svoji uspešnosti in bo v večji meri doživljala
stres.
Ob spoznanjih, ki jih imamo o prosto-
voljnem delu, lahko že sedaj trdimo, da dru-
žba potrebuje tako plačane kot prostovoljne
delavce, ki bodo skupaj z uporabniki ob-
likovali in krojili družbo jutrišnjega dne,
zato je Generalna skupščina Združenih na-
rodov razglasila leto 2001 za mednarodno
leto prostovoljstva.
S tem želijo pospešiti ozaveščanje jav-
nosti in vodilnih struktur o pomenu pro-
stovoljstva za skupnost, prav tako pa spod-
buditi razvoj prostovoljstva ter s tem tudi
ustanavljanje lokalnih, nacionalnih in glo-
balnih mrež, ki bodo na voljo uporabnikom
prostovoljnih storitev.
211
BOJANA xMESEC
Literatura
Bierhoff, H. W. (1990), Altruism in Social Sistems. New York: Hogrefe & Huber Pub.
JuRGEC, D. (1999), Prostovoljno delo: Iskanje notranje motivacije. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo (diplomska naloga).
Mesec, B. (1996), Načrtovanje kariere. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
— (1999), Organiziranije vodenja neprofitno-volonterskih organizacij. Kranj. Fakulteta za
organizacijske vede (magistrska naloga).
Payton, r. L. (1988), Philanthropy: Voluntary action for the public good. New York: Macmillan.
PiDGEON, W. P. (1998), The Univerza! Benefits of Volunteering. New York: John Willey & Sons.
Prvi slovenski kongres prostovoljcev (1996). Ljubljana: Slovenska fondacija, Socialna zbornica
Slovenije.
212