V NEBESA. KAZIMIR TETMAJER. Po gorski ravani iiavkrt-ber je šla Hanka, in veter je pihal tako močno, ka- kor da jo hoče zagnati v dolino. Bil je hud mraz ; dasi je imela oblečena dva te- lovnika in razven tega še toplo ruto, pre- tresala ji je zima vse kosti. Snežni oblaki so se gromadili na nebu ter se valili naprej, a solnce jih je prodiralo kakor svinčen oklop, brez svita, brez življenja. Krog in krog je bila grozna samota, le veter je žvižgal in divjal čez gore, da ti je stiskalo srce ; bilo je, kakor da rjove vsa Tatra. In Hanka je .šla in šla. Ako bi jo kdo srečal, gotovo bi jo vprašal ; »Čemu greš tjekaj, dekle, v gore, v to puščo, v to rjovenje vetrov? Tam ni več nobene žive duše, samo bleda groza se ti reži nasproti, smrt seka z zobmi, nezavest te zgrudi, in konec te bo. Kdo pa hodi koncem jeseni v gore ? Obrni se, ali pa se nikdar ne vrneš več. Nikoli več ne boš gledala zelene livade iu jasnega ovsenišča, ako pojdeš dalje. JMrzli veter te okameni, zamet te zasuje, orli in jastrebi raztrgajo tvoje mlado telo ter na- taknejo njegove kose na ostre pečine. Čemu greš tjekaj, dekle ?« Tako bi jo iz vestno vsakdor vprašal, kdor bi jo srečal, a nihče je ni mogel več srečati. Lovci divjih koz so bili že davno obesili svoje puške na steno, kajti divje koze niso bile vredne več niti metka ; nobena človeška noga ni več blodila po gorah, 60 A Hanka, dasi je bilo krog in krog tako pusto, je bila zadovoljna, da je nihče ne vpraša, čemu tod hodi. Kaj bi mu naj odgovorila? Zbežala je v gore pred svojo nesrečo, pred svojo sra- moto . . . Kam ? . . . Čemu ? . . . Tega sama ni vedela, niti mislila ni na to. Sla je vedno naprej, samo da je šla, da bi prišla proč od ljudi, kolikor dalje mogoče. Usodna ura se je bližala ; ni bilo več možno prikrivati ... Ni bila jedina, kateri se je to zgodilo, a nobene bi ne moglo hujše zadeti nego njo. Oče in mati sta je bila umrla, ne da bi ji kaj zapustila, kajti, kar sta imela, sta zapila ; sorodniki, ki so bili bogati, niso hoteli poznati beračice, ka- koršna je bila Hanka, in Vojtek Hronjec, ki ji je bil obljubil, da jo oženi, je dejal le : »Z Bogom«, ter se odpeljal v Ameriko. In Hanka je ostala sama in zapuščena v službi pri Židu, ki jo je zaničeval in bi jo gotovo spodil. In potem ? Kam bi se naj podala? Kaj bi n^»j počela? Umrla bi la- kote, predno bi se okrepčala, in kdo bi potem vzel v službo mater z otrokom ? Ko bi ljudje vsaj imeli kaj srca ! Ko se je Soški Kozijarski isto zgodilo, ji nihče ni rekel niti besedice, ker je bila bogata ; za njo pa so vsi kazali s prsti, ko so zapa- zili, kaj je bilo. In vendar je tudi ona človek, tudi ona stvar božja, kakor vsi drugi. Globoka obupanost se je polastila Hanke. Že prej ji je bilo tako težko na svetu, da je včasih mislila, da ne more več pretrpeti, in kako bi bilo še le sedaj ! Ali naj bi z mosta skočila v globočino ali kaj? Šla je na most, a kedar je gledala v motno, zelenkasto, nepremično vodo, se ji je zdelo, da jo odbija neka nevidna pest, in tekla je, kakor da bi jo nekdo hotel zgrabiti za kito ter se silo zagnati v vodo. Hotela je skočiti v vodnjak, a bilo je še groznejše, vrči se v to temno žrelo. Tako se je morala sedaj pokoriti za to presrčno ljubezen, za to udanost brez^ premisleka, za to Vjrezmejno sladkost, od katere je bila srebala liki od močne medice. Ni bilo prostora zanjo na zemlji, niti to- lažbe. Hanka se je bala usodne ure, Žida, vseh ljudi, duhovnika, ki je s propovednice imenoval vse »zavržene« imenoma, jih zmer- jal, da so gobave, ter prepovedoval vsako občevanje z njimi, kakor da so okužene ; bala se je svoje nesreče in hude usode, ki jo je čakeila, —f- morala se je nekam zariti. Nekeg'a dne, v nedeljo, proti poludne, vsedla se je Hanka na kup drv za gostil- nico ter se razjokala. Tako bridko se je jokala, da so ji se solzami skoro stekle oči, potem se je zavila v ruto ter šla. Šla je naprej, v gore, šla je, ne da bi vedela kam, samo da je šla. Pot k ribnikom ji je bil znan, kajti tam je nekdaj pasla krave. Tjekaj se je obrnila. Na ravani je ležal sneg nad gle- ženj, a Hanka je šla dalje in dalje. Temne pastirske koče so vstajale pred njo iz mraka. O, ljubi Bog, kako je bilo nekdaj tukaj lepo ! Kako veseli so bili tukaj, kako srčno so se smejali 1 Tudi Vojtek je pasel tu svojo živino, in v Hankino nesrečo sta se drug drugemu omilila. Tukaj sta pasla tudi Bronka in Micika z voda. Časih so gnali krave daleč venkaj ter se viegli v travo, z lici obrnjenimi proti solncu, in prepevali so, da se je daleč odmevalo. In solnce je sijalo tako jasno, da je bilo ve- selje gledati ga. Kamor si se krenil, pov- sodi so bile črne in rujave krave, od vseh strani je prihajalo zvonenje njihovih zvonč- kov, in tam na vrhu so se svetile Vojt- kove bele ovčice, in njih zvončki so zve- neli, a Vojtek je sviral v piščalko in pel: Saj ni mi težko, saj ni mi lahko, Le k tebi je, dekle, predaleč mi pot. In ona mu je odgovarjala : Odpirati dan da imam v rokali moč, Zaključila o poldne bi ljubo noč. Tako sta prepevala preko daljave, da se je daleč razlegala jeka, in solnce je j 6i sijalo tako svetlo, tla se ga je veselila sle- herna cvetka. Ali kedar je stari Tomek v kolibi zasviral na citre in je Vojtek planil kvišku na ples ! Ni bilo urnejšega plesalca od njega. Letel je nad zemljo, kakor da ima soko- love peroti na svojih z ličja pletenih čiž- mih. Vsa dekleta so ga hotela pojesti s svojimi očmi, a on je bil samo njen, bil je Hankin ljubček. Ali kedar je padal dež kakor s potoka in so vsi sedeli okrog opazovalnice ; Vojtek jo je prijel krog pasu ter jo pritisnil k sebi, in bilo ji je, kakor da ji mora srce skočiti iz prsij ; kedar jo je poljubil, ji je postalo motno v očeh, ustnice se nisu hcjLele odtrgati druge od drugih. Ljubši ji je bil od zvezd, od solnca na nebu. Stari Tomek je brbljal svoje pripo- vedke, in sedeli so ob stolpu, drug tik drugega, ter poslušali. Oj ti ljubi, vsemogočni liog, zdaj je vse to minilo kakor ponočna sanja ! . . . Minilo je, in nikdar se ne povrne . . . Bila je že davno mimo kolib, šla je dalje. Snel je bil vedno debelejši, in veter je pihal vedno huje, da je zastajala sapa v prsih. Na strani, tam daleč, so zletele mimo prestrašene srne, — ena, dve, pet jih je Hanka naštela. Hitele so v daljino ; temno so se ri- sale njih sence ob snegu na soteski, potem so izginile. Nehote je Hanka krenila v isto smer ter šla dalje. Moči so ji pojemale, in rudeče luči, kakor iskre, so ji skakljale pred očmi, s po- četka oddaljene, potem vedno bliže in vedno gosteje, liki krvavemu dežu. In zeblo jo je, kakor da ji je kdo obdal vse telo z debelim ledom. V glavi je čutila čudno šumenje, in v možganih jo je nekaj peklo. Postala je. Krog in krog gore, bele planote, črne ostre pečine, s katerih je vihar odnesel sneg, tako visoke, kakor se ji niso nikdar zdele, nizko grmovje brinja, zamrznjeno, potopljeno v sneg, prepadi, v katere je podli vihar cele kupe snega ; na nebu solnce, kakor za svinčenim zastorom, brez svita, brez življenja. Strašna, votla pušča. Hanka pii je šla naprej ; ni več prav vedela, zakaj je zbežala iz vasi in da-li je tam doli vas. Nek mračen, nejasen čut jo je navadajal, kakor da sliši iz daljave zvone- nje in da poje župnik, prav kakor takrat o pogrebu matere, in včasih je zatulil vi- har, kakor da bi zeiječali vsi grobovi na pokopališču. Hanka je čutila, da se ji šibijo kolena, v očeh ji je postalo temno kakor noč, in v glavi ji je vedno bolj šumelo in jo vedno bolj peklo. Potem se ji je zdelo, da se vse nad njo podira, da jo hoče zdrobiti : pečine, brinje in oblaki. Čutila je pritisk, težko breme na srcu in na rokah, kakor takrat, ko jo je v cerkvi pri sv. maši v čast Matere Božje rožnega venca gnječa ljudi skoro stisnda. Spomnila se je matere Božje s sinjim plaščem čez rame in z zlato krono na glavi. Hanka je takrat molila in mater Božjo prosila, kakor da bi čutila, da se ji bliža nesreča. Tudi zdaj bi rada molila k njej, a bila je tako daleč, in pod njo so se sibila kolena. Šepetala je le : »Češčena Marija, milosti si polna, (rospod je s Teboj....« In zasvetila se je velika svetloba vi- soko nad planjavo. Hanka se je prestrašila. »Kaj je pač to ?« A svetloba je rastla in bila je, kak(>r da je tkana iz sinjega neba iu iz .srebra, in bližala se ji je bolj in bolj. Hanka se je prestrašila, in v glavi ji je še močneje zašumelo, kolena so se pripugibala pod njo, zbežati je hotela, a zdelo se ji je, da prihaja iz te svetlobe tih pa zelo sladek glas : »Ne boj se Hanka se je ustavila. Zopet se je zaslišal glas : »Pojdi !« »Ka-am?« je šepetala Hanka. 62 Glas je odgovarjal : »V nebesa.« Hanka je postala pogumncj.ša ter vzdig- nila oči. In zagledala je mil obraz in oči kakor cvetlice. Nekaj podobno sinjemu pla.šču je plapolalo v svetlem krogu, in zgo- raj, kakor da .se je svetlikala zlata krona. »Ali .si ti, nebeška Devica?« je šepe- tala Hanka. In zdelo se ji je, da jo je mati Božja vabila z roko ter šla pred njo. Nove moči so jo navdale, kolena se ji niso več sibila, šumenje v glavi jo minilo, in mraza skoro ni čutila več. Tudi vihar je za hip za- stal. Le solnce je svetilo vedno bolj meg- leno, brez vsega življenja. Hanka je spočetka korakala brzo da- lje, z novim pogumom v srcu, a kmalu so se ji noge zopet začele opotekati, rudeče lise so ji skakljale zopet pred očmi, v mož- ganih je zopet Zcišumelo in omotica jo je napadla, da je komaj zamogia potegniti gležnje iz snega. »Nebeška Devica, vsedla bi se rada.« »Torej, vscdi se«, ji je odgovoril glas iz svetlega kroga. Hanka se je vsedla pod vv\\k kamen, naslonila se je s ploči nanj ter stegnila trudne noge pred se. Zdaj jo začela svet- loba pojemati, kopneti, dokler ni izginila docela. Zopet so jo krog in krog obdajale gore in prepadi in beli sneg in votla ža- lostna puščoba . . . \'se to se jo zlilo v divji, moten kaos ])od svinčeno-sivim nebom. ».Svota Devica, kje si ?« je šepetala Hanka. A nihče ji ni odgovoril ; hotela je klicati, pa ni mogla. Imela je čut, kakor da ji leži na rokah in nogah težko kame- nje, (xroza ji jo preletala telo, in nezavest ji jo jemala dihanje, kakor da bi ji kdo se silo zamašil ušesa in usta. Ničesar ni vi- dela, ničesar ni mogla misliti, čutila je le, kako se je sneg bolj in bolj kopičil krog nje, da ji je že.zamotal noge, ji segal do pasa ter ji začel pokrivati prsi. Bolj in bolj ji je postajalo toplo, in zadovoljna je bila zbog tega. V vzduhu je vladala čedalje večja tišina, in celo solnce se je prikazalo za hip ter posrebralo sneg. Hanka je bulila nepremično pred se, čutila je, da se godi ž njo nekaj nenavad- nega, kakor da ji otrpnevajo udje ter se polagoma spreminjajo v led. Vedno .sla- bejša je bila, in neka za.spana trudnost seje je polaščala. »Zaspati hočem«, si je mislila. V tem se je vzdignil snežni vihar in je zatemnil zemljo, veter jo zastokal ter di v- jal po gorah navzdol, kakor plaz, in podil prod seboj cele kupe snega, jih razprševal da SI) razletavali kakor perje divjega pe- telina, kadar ga orel zagrabi. Ostra zrnca ledu so rezala Hanko v obraz, zdaj je pomel veter ž nje ves sneg do pasa, zdaj jo je zopet zakril do ustnic, (rorka kri ji je zavrela z lic in vrata. Za hip so je v.sled bolečin zopet za- vedla. »Tu umrem«, si jo mi.slila in hotela se je v strahu svoje duše vzdigniti, a vse moči so jo zapustile, in v glavi ji je divje ropotalo. .Slišala jo rjovenje viharja, videla jo goro. a čedalje nerazločnejše in slabojše. In zopet se je zasvetil nad oblakom, skozi metož, svetli krog, a mnogo bledejši od jioproj in že tik pri Hanki. Zdelo se ji je celo, da se je neka roka dotaknila njene roko. Odprla je oči in zagledala isto milo lice in isti cvetličji očesi, a vse je bilo mnogo bledejše od poprej. In zopet se ji je zdelo, da sliši isti sladki glas, ki ji je klical : »Pojdi \'i »Kam ?« je zaše])etala Hanka. »\' nebesa! Podaj mi roko!« ji je kli- cala mati Božja. In Hanka ji je podala roko ter šla... 63